Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo
Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo
Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder
Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder
Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.
Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.
Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.
Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.
Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg
V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg
Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/
Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/
Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.
Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.
Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras
Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras
Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše. V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec. Produkcija Uredništva igranega programa. Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007 Foto: Tina Kosec/Bobo
Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše. V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec. Produkcija Uredništva igranega programa. Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007 Foto: Tina Kosec/Bobo
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.
V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.
Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG
Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG
Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Foto: BoBo
Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Foto: BoBo
Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.
Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.
Primož Premzl, leta 2020 nagrajen s Schwentnerjevo nagrado, se je v minulih treh desetletjih uveljavil kot vrhunski založnik predvsem zgodovinskih in kulturnozgodovinskih monografij, morda manj znano pa je, da je ugledni založnik in urednik tudi strasten, kaj strasten, zelo zelo strasten zbiralec. O tej dolgoletni ljubezni priča njegova monografija Zbirka Primoža Premzla, več o zbiralski strasti in svojih zbirkah pa bo povedal v oddaji Razgledi in razmisleki in nekoliko tudi ponazoril, kako je njegovo zbirateljstvo vplivalo na njegovo založniško dejavnost. Nikar ne zamudite.
Primož Premzl, leta 2020 nagrajen s Schwentnerjevo nagrado, se je v minulih treh desetletjih uveljavil kot vrhunski založnik predvsem zgodovinskih in kulturnozgodovinskih monografij, morda manj znano pa je, da je ugledni založnik in urednik tudi strasten, kaj strasten, zelo zelo strasten zbiralec. O tej dolgoletni ljubezni priča njegova monografija Zbirka Primoža Premzla, več o zbiralski strasti in svojih zbirkah pa bo povedal v oddaji Razgledi in razmisleki in nekoliko tudi ponazoril, kako je njegovo zbirateljstvo vplivalo na njegovo založniško dejavnost. Nikar ne zamudite.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru. Foto: Gregor Podlogar
Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru. Foto: Gregor Podlogar
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.
Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.
Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.
Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.
Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.
Britanska pisateljica Bernardine Evaristo je za roman Dekle, ženska, druga-i pred tremi leti prejela nagrado booker; zdaj je za prevod tega dela Katja Zakrajšek prejela Sovretovo nagrado za vrhunski leposlovni prevod; o romanu, ki je pripoved večinoma temnopoltih posameznic in spolno nebinarnih oseb iz različnih družbenih okolij, in o nadvse zahtevnem prevodu se je s Katjo Zakrajšek pogovarjal Vlado Motnikar.
Britanska pisateljica Bernardine Evaristo je za roman Dekle, ženska, druga-i pred tremi leti prejela nagrado booker; zdaj je za prevod tega dela Katja Zakrajšek prejela Sovretovo nagrado za vrhunski leposlovni prevod; o romanu, ki je pripoved večinoma temnopoltih posameznic in spolno nebinarnih oseb iz različnih družbenih okolij, in o nadvse zahtevnem prevodu se je s Katjo Zakrajšek pogovarjal Vlado Motnikar.
Nedavno je pri LUD Šerpa izšla knjiga z naslovom Greguerie. To so kratke domislice, izražene na izviren in humoren način. Avtor množice greguerij je španski avtor Ramón Gómez de la Sérna, rojen leta 1888, umrl je leta 1963. Na Slovenskem ga poznamo po knjigi kratke proze z naslovom Dojke v prevodu Veronike Rot, o njem pa je že leta 1929 pisal Stanko Leben. Greguerie – tak je tudi naslov knjige - je prevedel Aleš Berger, spremno besedo je napisal Ignac Fock. Aleša Bergerja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Nedavno je pri LUD Šerpa izšla knjiga z naslovom Greguerie. To so kratke domislice, izražene na izviren in humoren način. Avtor množice greguerij je španski avtor Ramón Gómez de la Sérna, rojen leta 1888, umrl je leta 1963. Na Slovenskem ga poznamo po knjigi kratke proze z naslovom Dojke v prevodu Veronike Rot, o njem pa je že leta 1929 pisal Stanko Leben. Greguerie – tak je tudi naslov knjige - je prevedel Aleš Berger, spremno besedo je napisal Ignac Fock. Aleša Bergerja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev lahko sporoči svoje mnenje oziroma vprašanje vsak gledalec oziroma poslušalec, in vendar bosta v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki nekdanja varuhinja Ilinka Todorovski in sedanja varuhinja Marica Uršič Zupan na kakšno vprašanje odgovorili prvič. Nikar ne zamudite.
Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev lahko sporoči svoje mnenje oziroma vprašanje vsak gledalec oziroma poslušalec, in vendar bosta v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki nekdanja varuhinja Ilinka Todorovski in sedanja varuhinja Marica Uršič Zupan na kakšno vprašanje odgovorili prvič. Nikar ne zamudite.
Uveljavljeni filmski režiser, scenarist in univerzitetni profesor Miran Zupanič v svojem zadnjem filmu Sarajevo safari s pomočjo posrednih dokazov razkriva pretresljivo temo: kako so med obleganjem Sarajeva premožni tujci plačevali visoke zneske, da so z ostrostrelskih položajev pod nadzorom srbske vojske streljali na žive tarče – ljudi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Uveljavljeni filmski režiser, scenarist in univerzitetni profesor Miran Zupanič v svojem zadnjem filmu Sarajevo safari s pomočjo posrednih dokazov razkriva pretresljivo temo: kako so med obleganjem Sarajeva premožni tujci plačevali visoke zneske, da so z ostrostrelskih položajev pod nadzorom srbske vojske streljali na žive tarče – ljudi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg
Ko govorimo o Unescovi zaščiti svetovne dediščine, nam pogosto pride na misel Italija. Nič čudnega: naša zahodna soseda ima na seznamu snovne kulturne in naravne dediščine največ vpisov med vsemi državami sveta. Dejstvo po navadi pospravimo s pomislijo, da gre pač za kulturno in zgodovinsko izredno bogato državo. Toda v resnici gre za premišljeno politično strategijo, s katero Italija že desetletja postavlja temelje gospodarske panoge, ki bi ji lahko rekli kar "unescovski turizem". Kako deluje, je v deželi Benečija in drugod po državi raziskoval naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Foto:Civvi - Proseccovi griči med Valdobbiadenom in Coneglianom nad Trevisom https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vista_da_Santo_Stefano_Valdobbiadene.jpg
Ko govorimo o Unescovi zaščiti svetovne dediščine, nam pogosto pride na misel Italija. Nič čudnega: naša zahodna soseda ima na seznamu snovne kulturne in naravne dediščine največ vpisov med vsemi državami sveta. Dejstvo po navadi pospravimo s pomislijo, da gre pač za kulturno in zgodovinsko izredno bogato državo. Toda v resnici gre za premišljeno politično strategijo, s katero Italija že desetletja postavlja temelje gospodarske panoge, ki bi ji lahko rekli kar "unescovski turizem". Kako deluje, je v deželi Benečija in drugod po državi raziskoval naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Foto:Civvi - Proseccovi griči med Valdobbiadenom in Coneglianom nad Trevisom https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vista_da_Santo_Stefano_Valdobbiadene.jpg
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1
Pot pisateljic, ki deluje pod okriljem Foruma slovanskih kultur, je junija prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti Sveta Evrope in tako postala prva evropska kulturna pot s sedežem v Sloveniji. O pisateljicah, njihovi zgodovinski vlogi in sprejemanju nekoč in danes pa tudi o Poti pisateljic in njenem pomenu smo se v Razgledih in razmislekih pogovarjali z direktorico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter, ki je pobudnica Poti pisateljic, s prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, ki je predsednica Znanstvenega sveta mednarodnega združenja Pot pisateljic, in vodjo projekta Matejo Jančar iz Foruma slovanskih kultur. Na fotografiji - doprsni kip Lili Novy v Ljubljani. https://www.womenwriters.eu/news/
Pot pisateljic, ki deluje pod okriljem Foruma slovanskih kultur, je junija prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti Sveta Evrope in tako postala prva evropska kulturna pot s sedežem v Sloveniji. O pisateljicah, njihovi zgodovinski vlogi in sprejemanju nekoč in danes pa tudi o Poti pisateljic in njenem pomenu smo se v Razgledih in razmislekih pogovarjali z direktorico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter, ki je pobudnica Poti pisateljic, s prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, ki je predsednica Znanstvenega sveta mednarodnega združenja Pot pisateljic, in vodjo projekta Matejo Jančar iz Foruma slovanskih kultur. Na fotografiji - doprsni kip Lili Novy v Ljubljani. https://www.womenwriters.eu/news/
Srbski režiser Želimir Žilnik, ki je nedavno obiskal Ljubljano, je v pogovoru s Tino Poglajen pripovedoval predvsem o delu, ki ga je ustvaril kot filmski gastarbajter v Nemčiji. Foto: Oliver Abels https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Go_East_2015_Zelimir_Zilnik_%285%29.JPG
Srbski režiser Želimir Žilnik, ki je nedavno obiskal Ljubljano, je v pogovoru s Tino Poglajen pripovedoval predvsem o delu, ki ga je ustvaril kot filmski gastarbajter v Nemčiji. Foto: Oliver Abels https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Go_East_2015_Zelimir_Zilnik_%285%29.JPG
Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.
Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.
Leta 1972 je v Jugoslaviji izbruhnila zadnja epidemija črnih koz v Evropi. V času pandemije covida je srbski režiser Mladen Kovačević na to temo posnel dokumentarec z naslovom Še ena pomlad. Film so prikazali na filmskem festivalu v Sarajevu, premierno pa pred mesecem dni v Karlovih Varih. Takrat se je z režiserjem pogovarjala Petra Meterc.
Leta 1972 je v Jugoslaviji izbruhnila zadnja epidemija črnih koz v Evropi. V času pandemije covida je srbski režiser Mladen Kovačević na to temo posnel dokumentarec z naslovom Še ena pomlad. Film so prikazali na filmskem festivalu v Sarajevu, premierno pa pred mesecem dni v Karlovih Varih. Takrat se je z režiserjem pogovarjala Petra Meterc.
V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje. Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg
V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje. Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu. Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.
Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu. Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.
Na Hrvaškem so odprli Pelješki most, ki polotok Pelješac povezuje s celino. Graditi so ga začeli poleti 2018; gre za kontinuiran most s poševnimi zategami, ki je dolg 2.404 metre. Glavni projektant Pelješkega mostu je bil Slovenec Marjan Pipenbaher. V njegovem projektivnem biroju so v zadnjih dveh desetletjih nastali projekti, kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Čeprav je projektiranje in gradnja mostov osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, projektirajo tudi stavbe, na primer stolpnico Emonika v Ljubljani. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se "z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo". Foto: BoBo
Na Hrvaškem so odprli Pelješki most, ki polotok Pelješac povezuje s celino. Graditi so ga začeli poleti 2018; gre za kontinuiran most s poševnimi zategami, ki je dolg 2.404 metre. Glavni projektant Pelješkega mostu je bil Slovenec Marjan Pipenbaher. V njegovem projektivnem biroju so v zadnjih dveh desetletjih nastali projekti, kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Čeprav je projektiranje in gradnja mostov osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, projektirajo tudi stavbe, na primer stolpnico Emonika v Ljubljani. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se "z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo". Foto: BoBo
Slovenska pisateljica Ana Márwan, rojena leta 1980, že dalj časa živi v Avstriji. Junija je dobila dve priznanji za svoje pisanje: Društvo slovenskih literarnih kritikov ji je prisodilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo leta 2021 in sicer za roman Zabubljena, ki je izšel pri založbi Beletrina. Nato pa je prejela še prestižno nagrado Ingeborg Bachmannn na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Leta 2019 je objavila prvenec Krog suhe južine v nemškem jeziku, roman Zabubljena je napisala v slovenščini. V obeh delih se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta resnični in domišljijski svet. V njenem pisanju pa prevladuje poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, ponekod celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Ana Marwan je bila lansko leto gostja festivala Fabula in takrat se je s pisateljico pogovarjal Gregor Podlogar.
Slovenska pisateljica Ana Márwan, rojena leta 1980, že dalj časa živi v Avstriji. Junija je dobila dve priznanji za svoje pisanje: Društvo slovenskih literarnih kritikov ji je prisodilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo leta 2021 in sicer za roman Zabubljena, ki je izšel pri založbi Beletrina. Nato pa je prejela še prestižno nagrado Ingeborg Bachmannn na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Leta 2019 je objavila prvenec Krog suhe južine v nemškem jeziku, roman Zabubljena je napisala v slovenščini. V obeh delih se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta resnični in domišljijski svet. V njenem pisanju pa prevladuje poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, ponekod celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Ana Marwan je bila lansko leto gostja festivala Fabula in takrat se je s pisateljico pogovarjal Gregor Podlogar.
Srećko Horvat pravi, da nacionalna identiteta ni nekaj, kar bi zlahka posvojil. Kljub temu ga povsod predstavljajo kot najpomembnejšega hrvaškega filozofa. Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof. Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej. V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sorena Kierkegaarda. Po predavanju je odhitel domov, kajti Horvat je letos postal oče, to pa je njegovo dojemanje sveta še razširilo. foto: RTVSLO/TV Slovenija
Srećko Horvat pravi, da nacionalna identiteta ni nekaj, kar bi zlahka posvojil. Kljub temu ga povsod predstavljajo kot najpomembnejšega hrvaškega filozofa. Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof. Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej. V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sorena Kierkegaarda. Po predavanju je odhitel domov, kajti Horvat je letos postal oče, to pa je njegovo dojemanje sveta še razširilo. foto: RTVSLO/TV Slovenija
Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem. Plemstvo je bilo eden najpomembnejših naročnikov umetnosti, že od nekdaj so imele elite največ finančnih sredstev in so umetnike in arhitekte spodbujale k ustvarjanju. Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC SAZU so ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak. Ob simpoziju so organizatorke opozorile še ta no posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU (Betnavski interjer z okvirji)
Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem. Plemstvo je bilo eden najpomembnejših naročnikov umetnosti, že od nekdaj so imele elite največ finančnih sredstev in so umetnike in arhitekte spodbujale k ustvarjanju. Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC SAZU so ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak. Ob simpoziju so organizatorke opozorile še ta no posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU (Betnavski interjer z okvirji)
Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec,
Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec,
Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.
Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.
Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.
Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.
Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.
Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk
Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk
Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Burhan Sönmez je kurdski romanopisec, ki se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji, zdaj živi med Istanbulom in Cambridgem; od jeseni je predsednik mednarodnega PEN. Pred dnevi je sodeloval na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, predstavil pa je tudi slovenski prevod svojega romana Istanbul, Istanbul (za Cankarjevo založbo ga je prevedla Lili Potpara). Z njim se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt v nemškem prevodu Daniela Kehlmanna; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.
Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt v nemškem prevodu Daniela Kehlmanna; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju. O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" – sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah; njegov cilj je zbiranje in razdeljevanje finančne pomoči umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti in so v vojnih razmerah ostali brez dela in dohodkov. Viktor Ruban živi v Kijevu, od koder se od februarske agresije ni premaknil. Tja ga je poklicala Staša Grahek
Emil Kozole je soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je bil soočen z izzivom oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten. Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga Arhiv Triglav, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.
Emil Kozole je soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ko je bil soočen z izzivom oblikovanja albuma kamniške glasbene skupine Matter, se je začel ozirati k simbolom Triglava. Premišljevali so, ali naj bo naslov albuma Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker so presodili, da bo bolj unikaten. Nemudoma je dojel, kako globoko se Slovenci identificiramo s tem simbolom. Triglav imajo radi politične stranke, društva, ustanove, glasbene skupine, obrtniki, uporabljajo ga na protestih, rišejo z grafiti. Triglav je pri nas, kot kaže njegova nova knjiga Arhiv Triglav, vseprisoten. Tudi predsedovanje Slovenije Svetu EU ni minilo brez simbola treh vrhov. Mirno lahko rečemo, da nas Triglav spremlja od simbola Osvobodilne fronte do skupine Atomik Harmonik.
Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinac več povedala v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard. Foto: Žiga Živulovič jr. BOBO
Zdenko Badovinac, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Moderne galerije v Ljubljani, so na začetku leta izbrali za novo ravnateljico Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Položaj je prevzela v začetku marca s programom, ki ga je upravni svet Muzeja opisal kot visoko strokovnega, ambicioznega in hkrati realističnega. Badovinčeva se je takoj po prihodu v Zagreb odločila, da mora obuditi bogato zbirko Muzeja sodobne umetnosti, ki dve leti ni bila razstavljena. Napoveduje tudi razstave mednarodno znanih in uspešnih hrvaških sodobnih avtorjev, ki doslej niso razstavljali v MSU. Pričakovanja so velika, o svoji viziji zagrebškega Muzeja sodobe umetnosti in umetniškem povezovanju Slovenije in Hrvaške pa je Zdenka Badovinac več povedala v pogovoru z našo zagrebško dopisnico Tanjo Borčić Bernard. Foto: Žiga Živulovič jr. BOBO
Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.
Ivana Šojat (letnik 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, esejistka, prevajalka. Kot gostja festivala Fabula je 6. aprila 2022 nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Predstavila je svoj najodmevnejši roman Unterstadt, ki je nedavno izšel v slovenskem prevodu Jureta Potokarja pri založbi Didakta. Zanj je Ivana Šojat prejela tako rekoč vse najprestižnejše hrvaške nagrade: Vladimirja Nazorja, Ksaverja Šandorja Gjalskega, Frana Galovića ter Josipa in Ivane Kozarac. Unterstadt je roman o osiješki družini nemškega porekla, ki jo zaznamujejo dramatični dogodki dvajsetega stoletja. V ospredju so ženske štirih generacij, ki morajo prenesti težo izgub, razočaranj in ponižanj, še posebej po drugi svetovni vojni, ostaja pa upanje, da bo zadnja izmed njih zmogla razumeti preteklost in kreniti neobremenjeno po svoji poti.
Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več generacij, spor izvira v obdobju ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje? Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari. Njeno Odpuščanje je pronicljiv in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska. Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec. Foto: Vertigo
Film je rezultat večletnega opazovanja z udeležbo in raziskovanja dveh sprtih družin v albanskem visokogorju na severu države. Družini sta sprti več generacij, spor izvira v obdobju ostrega albanskega komunizma, zdaj pa družini bremeni še uboj dekleta, ki je umrlo v streljanju. Sta mogoča sprava in odpuščanje? Režiserka Marija Zidar je raziskovala anatomijo tega konflikta v sodobni albanski družbi in v njem odkrila univerzalno zgodbo o težavnosti odpuščanja in pomiritve s preteklostjo, potem ko se zgodijo najhujše stvari. Njeno Odpuščanje je pronicljiv in pretresljiv prikaz patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost, v kateri v ključnih trenutkih, potem ko teatralni govori moških potihnejo, pobudo prevzame ženska. Film Odpuščanje je prejemnik več nagrad, poleg kritiške na zadnjem Festivalu slovenskega filma tudi vesne za najboljši dokumentarec. Foto: Vertigo
Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: prof. dr. Lev Kreft, predavatelj estetike in filozofije športa. Na fotografiji je Andrej Molodkin, ruski konceptualni umetnik z eno od svojih inštalacij leta 2009, vir: EPA
Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. Vsebina peticije je ostra, saj ne dopušča veliko izjem pri bojkotu. V katerih primerih je bojkot umetnosti smiseln, kdaj pa postane absurden? Kakšne so primerjave med bojkotom športnih in kulturnih dogodkov? Gost: prof. dr. Lev Kreft, predavatelj estetike in filozofije športa. Na fotografiji je Andrej Molodkin, ruski konceptualni umetnik z eno od svojih inštalacij leta 2009, vir: EPA
Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Na letošnjem festivalu literature sveta Fabula so predstavili slovenski prevod (Mojca Kranjc) romana Maršalinja švicarske pisateljice Zore del Buono. O zanimivi zgodovini njene družine priča že njeno ime, ki si ga deli s svojo babico, naslovno Maršalinjo: Slovenko, ki se je rodila v Bovcu kot Zora Ostan, se poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka Maršala - Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence. Pisateljico je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo v oddaji Razgledi in razmisleki pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! prenovljena Prešernova domačija, vizualizacija: Atelje Ostan Pavlin
Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ima veliko simbolno vrednost, dobro je obiskana in hkrati tudi prvi muzealizirani objekt pri nas - na pobudo Frana Saleškega Finžgarja, v 30. letih preteklega stoletja. Zob časa jo je privedel do stanja, ko je potrebna temeljite prenove in prav o tem, o prenovi Prešernove rojstne hiše, razširitvi programa na širše območje in ureditvi bližnjih objektov in parkovnih površin, bo v oddaji Razgledi in razmisleki pripovedoval arhitekt Aleksander Ostan, ki je bil z Ateljejem Ostan Pavlin izbran za prenovo in posodobitev simboličnega prostora pod Karavankami. Na predstavitvi projekta na Ministrstvu za kulturo je bila Petra Tanko, ki je gosta povabila pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! prenovljena Prešernova domačija, vizualizacija: Atelje Ostan Pavlin
Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg
Petega marca je minilo stoletje od rojstva vsestranskega literarnega in filmskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija, ki je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji. V spomin na neverjetno razgledanega in ustvarjalnega Pasolinija smo pred mikrofon povabili dva ustvarjalca, ki sta se s Pasolinijevim opusom že spoprijela: filmsko dokumentaristko Majdo Širca in prevajalca Gašperja Maleja. Foto: Domenico Notarangelo https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pasolini_-_foto_di_Domenico_Notarangelo.jpg
Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.
Mednarodni center Pen je obsodil ruski napad na Ukrajino in pozval k takojšnji prekinitvi prelivanja krvi. Mednarodno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov z 145 centri v 104 državah sodi med največja civilna gibanja v svetu. Kakšne pobude in dejavnosti pripravlja za prekinitev vojne v Ukrajini? Kako se na vojno odzivajo njegovi člani v Ukrajini, Rusiji in drugod po svetu? Gosta: sekretar odbora Pisateljev za mir mednarodnega PEN-a Edvard Kovač in predsednica slovenskega PEN-a Tanja Tuma.
Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.
Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence v slovenščino, izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti. Hieronimova pisma v treh knjigah na več kot tisoč pet sto straneh je uredil, nekatera pisma prevedel in napisal spremno besedo frančiškan Miran Špelič, doktor teologije in patrističnih ved. Tadeja Krečič ga je povabila k pogovoru.
V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec. Foto: Janko Petrovec
V Rimu so zadovoljni, da bodo po zaslugi slovenske pobude že leta 2025 znova sodelovali pri evropski kulturni prestolnici. Zadnje italijansko mesto s tem nazivom je bila Matera. Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec. Foto: Janko Petrovec
Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado Vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk.
Dževad Karahasan, bosanski pisatelj, dramatik in esejist je v Sloveniji precej reden gost. Pobliže smo ga spoznali že leta 2010, ko je prejel nagrado Vilenica, je pa tudi Heinejev in Goethejev nagrajenec. Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk.
Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru. Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab. Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman. Foto: Samo Jančar
Letos se spominjamo rojstva Jožeta Plečnika, velikega arhitekta 20. stoletja, ki nima veljave samo v sloveskem, temveč tud vi širšem prostoru. Ameriški arhitekt in profesor na univerzi Syracuse Lawrence Davis redno objavlja v strokovnih revijah; pred časom je napisal tudi esej z naslovom Plečnikova drugačna modernost, ki je leta 2007 izšel v arhitekturni reviji ab. Prevedla sta ga Sašo Podobnik in Kristina Dešman. Foto: Samo Jančar
Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo Vasko Simoniti. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču. Foto: BoBo
Pred kulturnim praznikom je gost minister za kulturo Vasko Simoniti. Možnosti za pogovor je veliko, saj je njegov drugi mandat med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Najprej smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše, to je na nedavne rezultate programskega razpisa in načrtovano izselitev nevladnih organizacij iz Metelkove ulice številka 6, saj ravnokar potekajo obravnave na sodišču. Foto: BoBo
V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite.
V zborniku Srca v igri (z natančnim podnaslovom Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+) se predstavlja enaindvajset avtoric_jev, predvsem pesnic in pesnikov. Izbor je pripravil Tom Veber, tudi avtor uvodnega, zelo informativnega besedila, spremno besedilo je prispevala Tonja Jelen in tako osvetlila nekatere znotrajliterarne značilnosti objavljene literature, zbornik pa je izšel pri MKC Maribor v zbirki Ko te napiše knjiga. Knjigo predstavljajo Tom Veber (po telefonu), Tonja Jelen (v mariborskem studiu) in pesnica Vesna Liponik (po Skypu); v pogovoru z Markom Goljo povedo marsikaj, tudi to, kako naj bi se zgodba zbornika nadaljevala, zadnjo besedo pa ima Vesna Liponik, ki prebere skoraj manifestno pesem: da sem / da mi zdaj kdo to reče/naj mi zdaj to kdo reče//. Nikar ne zamudite.
Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.
Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.
Za Telesce, zgodbo o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka, je Laura Samani prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri nastanku filma sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani. Foto: https://www.kinodvor.org/film/telesce/
Za Telesce, zgodbo o brezmejni ljubezni matere, ki skuša rešiti dušo mrtvorojenega otroka, je Laura Samani prejela več nagrad. Zanimivo je, da sta pri nastanku filma sodelovala tudi slovenska ustvarjalca Ivo Ban in Mitja Ličen. Film, ki z magičnim realizmom oživlja ljudsko izročilo obmejne italijanske dežele, predstavlja Urban Tarman, ki je pred mikrofon med drugim povabil režiserko Lauro Samani. Foto: https://www.kinodvor.org/film/telesce/
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je podelila Trubarjevi priznanji za leto 2021; prejela sta ju dr. Janez Šumrada, vrhunski raziskovalec pomembnega obdobja v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, to je časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, in dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, ki se v svojem znanstvenem opusu posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva. O nagrajencih in njunem delu pa tudi o pomembnem in neprecenljivem delu rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in članom žirije za Trubarjevo priznanje pogovarjala Staša Grahek.
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je podelila Trubarjevi priznanji za leto 2021; prejela sta ju dr. Janez Šumrada, vrhunski raziskovalec pomembnega obdobja v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, to je časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje, in dr. Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, ki se v svojem znanstvenem opusu posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva. O nagrajencih in njunem delu pa tudi o pomembnem in neprecenljivem delu rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je z Marijanom Rupertom, skrbnikom rokopisne zbirke NUK in članom žirije za Trubarjevo priznanje pogovarjala Staša Grahek.
Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. »Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj smelih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Ana Barič Moder, prevajalka leposlovja iz francoščine in angleščine, je za prevod romana Priročnik za izgnance Veliborja Čolića prejela Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, objavljen v zadnjih dveh letih. »Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik. Uporabila je nekaj smelih prevodnih rešitev in pri tem koherentno sešila natančno izpisano besedilo. V romanu so ohranjeni narativni in slogovni učinki izvirnika, iz katerega očitno veje avtorjevo balkansko kulturno ozadje, ki je prepričljivo približano slovenskemu bralcu,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Iz delavnice Ane Barič Moder je pred tem prišel tudi prevod Čolićeve knjige Sarajevski omnibus, poznamo pa jo tudi po prevodu romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, besedil afriških avtorjev in knjig Roalda Dahla. Ob nagradi, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Ljubljani, je Ano Barič Moder pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
"Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.
"Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.
Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/
Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/
V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo poklonili akademiku dr. Borisu Paternuju, literarnemu zgodovinarju, ki je umrl pred dnevi. Boris Paternu se je rodil leta 1926 v Predgradu pri Črnomlju, po končanem študiju in doktoratu je bil več desetletij predavatelj in nato redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo znanstveno delovanje je bilo osredotočeno na prozo in poezijo devetnajstega in dvajsetega stoletja, vse do postmodernizma. Raziskoval je literarne sloge in obdobja ter evolucijo književnosti; težiščni del njegovih raziskav in razmišljanj pa je namenjenih Prešernu. Profesor Boris Paternu je napisal vrsto književnih pregledov, razprav, esejev in učbenikov ter med drugim sestavil antologijo slovenske poezije v nemščini. Za svoje ustvarjalno delo je dobil več priznanj, med drugim Kidričevo in Župančičevo nagrado ter naziv Ambasador znanosti Republike Slovenije. Z akademikom dr. Borisom Paternujem se je leta 2002 pogovarjal Štefan Kutoš.
V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo poklonili akademiku dr. Borisu Paternuju, literarnemu zgodovinarju, ki je umrl pred dnevi. Boris Paternu se je rodil leta 1926 v Predgradu pri Črnomlju, po končanem študiju in doktoratu je bil več desetletij predavatelj in nato redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo znanstveno delovanje je bilo osredotočeno na prozo in poezijo devetnajstega in dvajsetega stoletja, vse do postmodernizma. Raziskoval je literarne sloge in obdobja ter evolucijo književnosti; težiščni del njegovih raziskav in razmišljanj pa je namenjenih Prešernu. Profesor Boris Paternu je napisal vrsto književnih pregledov, razprav, esejev in učbenikov ter med drugim sestavil antologijo slovenske poezije v nemščini. Za svoje ustvarjalno delo je dobil več priznanj, med drugim Kidričevo in Župančičevo nagrado ter naziv Ambasador znanosti Republike Slovenije. Z akademikom dr. Borisom Paternujem se je leta 2002 pogovarjal Štefan Kutoš.
Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia
Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia
Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.
Benjamin Moser je ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec. Napisal je odmevno biografijo o brazilski pisateljici Clarice Lispector, za biografijo o Susan Sontag, ameriški pisateljici, cineastki, filozofinji in politični aktivistki pa je lani prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Benjamin Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša.
V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču. Na fotografiji: Janusz Kica; avtor: Miloš Ojdanić
V Mestnem gledališču ljubljanskem sta na ogled dve predstavi v režiji poljskega režiserja Janusza Kice – Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha in Avgust v okrožju Osage ameriškega dramatika Tracyja Lettsa v prevodu Tine Mahkota. Janusz Kica je srednjeevropski popotnik – režira v gledališčih od Nemčije in Švice, prek Avstrije in Slovenije do Hrvaške. Vse njegove predstave so odmevne – in vedno nove, drugačne; v zadnjih letih omenimo samo Linhartovega Matička v ljubljanski Drami in Shakespearjevega Macbetha v novogoriškem gledališču. Na fotografiji: Janusz Kica; avtor: Miloš Ojdanić
»Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.
»Čim bolj naravno in neposredno pa brez pretirane montaže!« To so vodila avstrijskega snemalca in direktorja fotografije Petra Zeitlingerja. Rodil se je leta 1960 v Pragi , študiral je na dunajski filmski akademiji. Zaslovel je, ko je sodeloval z znanimi režiserji - predvsem z Ulrichom Seidlom in Wernerjem Herzogom. Konec oktobra je dobil nagrado festivala »Poklon viziji«. Takrat si je ob ljubljanski in goriški predstavitvi svojih filmov vzel čas za pogovor s Tomažem Gerdenom.
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Katja Štok
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Katja Štok
V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo Dimitrijem Ruplom, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma Miho Kovačem, in glavnim urednikom Cankarjeve založbe Aljošo Harlamovim. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17h, ki smo jo pripravili v ponedeljek.
V Frankfurtu poteka knjižni sejem, osrednji knjigotrški dogodek v svetu, ki je letos precej drugačen kot pred pandemijo. Oči zainteresirane javnosti pa so usmerjene v leto 2023, ko bo v Frankfurtu častna gostja Slovenija. Pozornost je še toliko večja zaradi nedavne menjave vodstva na Javni agenciji za knjigo. O izzivih, ki jih odseva Frankfurt, z direktorjem Javne agencije za knjigo Dimitrijem Ruplom, profesorjem založniških študij in vodjo letošnjega Slovenskega knjižnega sejma Miho Kovačem, in glavnim urednikom Cankarjeve založbe Aljošo Harlamovim. Slišali boste del razprave iz oddaje Studio ob 17h, ki smo jo pripravili v ponedeljek.
Jože Snoj, pesnik, pisatelj, esejist, avtor knjig za otroke, urednik je 7. oktobra preminil. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec in dobitnik najvišjih nagrad za svoje pisanje, tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo in Rožančeve nagrade za knjigo esejev z naslovom Med besedo in Bogom leta 1994. Iz te knjige je tudi besedilo Bog in poezija ali človek kot samoizpostava Boga. Izjemno pronicljivo in jezikovno inventivno razmišljanje pesnika o pesništvu in pesniku, posredniku med Bogom in človekom.
Jože Snoj, pesnik, pisatelj, esejist, avtor knjig za otroke, urednik je 7. oktobra preminil. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec in dobitnik najvišjih nagrad za svoje pisanje, tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo in Rožančeve nagrade za knjigo esejev z naslovom Med besedo in Bogom leta 1994. Iz te knjige je tudi besedilo Bog in poezija ali človek kot samoizpostava Boga. Izjemno pronicljivo in jezikovno inventivno razmišljanje pesnika o pesništvu in pesniku, posredniku med Bogom in človekom.
Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štiridesetih knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. S pesnikom se je konec avgusta pogovarjala Staša Grahek. Foto: Stephan Roehl (Heinrich Böll Stiftung, 2018) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Durs_Gr%C3%BCnbein_(44138259105).jpg
Nemški pesnik Durs Grünbein se je rodil leta 1962 v Dresdenu, danes živi med Berlinom in Rimom. Otroštvo in mladost je preživljal v Nemški demokratični republiki, kjer je tudi prišel navzkriž s komunistično oblastjo. Je izjemno plodovit avtor, doslej je objavil več kot štiridesetih knjig poezije, esejev in prevodov. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike. V slovenščini je pred leti pri Beletrini izšel izbor njegove poezije Pregibi in pasti v prevodu Urške P. Černe in Aleša Štegra. Durs Grünbein je avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi, ki ga je prebral na nedavnem festivalu Dnevi poezije in vina. S pesnikom se je konec avgusta pogovarjala Staša Grahek. Foto: Stephan Roehl (Heinrich Böll Stiftung, 2018) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Durs_Gr%C3%BCnbein_(44138259105).jpg
Josef Winkler – literarni posebnež za literarne sladokusce, izjemen stilist samosvojega načina pisanja, ta večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, ki je letos prejel nagrado vilenica, pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V oddaji Razgledi in razmisleki pa bo Winkler med drugim govoril o razcvetu literature s Koroške, smrti in današnji družbeni vlogi pisatelja. Foto: Gregor Podlogar
Josef Winkler – literarni posebnež za literarne sladokusce, izjemen stilist samosvojega načina pisanja, ta večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, ki je letos prejel nagrado vilenica, pripada povojni generaciji tako imenovanih »skrunilcev gnezda« v avstrijski književnosti. V oddaji Razgledi in razmisleki pa bo Winkler med drugim govoril o razcvetu literature s Koroške, smrti in današnji družbeni vlogi pisatelja. Foto: Gregor Podlogar
Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo izjemna ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PENa. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD festival Izrekanja izdal tudi knjigo, izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Foto: BoBo
Avgusta je Slovenijo obiskala mehiška pisateljica in pesnica ameriškega rodu Jennifer Clement, ki ni samo izjemna ustvarjalka, temveč tudi prva ženska, ki je leta 2015 v skoraj sto letih obstoja postala predsednica mednarodnega PENa. Jennifer Clement je bila tokrat v Sloveniji kot gostja festivala Izrekanja v Celju, ob tej priložnosti pa je KUD festival Izrekanja izdal tudi knjigo, izbor njene poezije z naslovom Ledeni mož v prevodu Neže Vilhelm. Foto: BoBo
Na sklepnem dogodku letošnjega festivala Fabula v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 7. septembra se je Matejka Grgič pogovarjala z Umbertom Galimbertijem, italijanskim filozofom, esejistom in avtorjem številnih knjig o ključnih vprašanjih sodobnosti. V slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi v prevodu Veronike Simoniti, Miti našega časa, O ljubezni in Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma. Vse tri je prevedel Matej Venier, ki je Umberta Galimbertija dan po dogodku v Cankarjevem domu povabil na pogovor v studio Radia Slovenija.
Na sklepnem dogodku letošnjega festivala Fabula v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 7. septembra se je Matejka Grgič pogovarjala z Umbertom Galimbertijem, italijanskim filozofom, esejistom in avtorjem številnih knjig o ključnih vprašanjih sodobnosti. V slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi v prevodu Veronike Simoniti, Miti našega časa, O ljubezni in Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma. Vse tri je prevedel Matej Venier, ki je Umberta Galimbertija dan po dogodku v Cankarjevem domu povabil na pogovor v studio Radia Slovenija.
Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu in ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti. Pred dvema tednoma je bila ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina in ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu in ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti. Pred dvema tednoma je bila ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina in ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc.
Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc.
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj.
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj.
Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.
Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.
Francoski pisatelj Pierre Lemaître je letos aprila dopolnil 70 let. V arhivu hranimo dragocen pogovor z njim; leta 2014, ko je bil gost 46. srečanja pisateljev PEN na Bledu, se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič. Pogovor je nastal kmalu po izidu romana Na svidenje tam zgoraj, za katerega je Lemaître prejel prestižno Goncourtovo nagrado. V slovenščino je delo prevedel Matej Leskovar.
Francoski pisatelj Pierre Lemaître je letos aprila dopolnil 70 let. V arhivu hranimo dragocen pogovor z njim; leta 2014, ko je bil gost 46. srečanja pisateljev PEN na Bledu, se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič. Pogovor je nastal kmalu po izidu romana Na svidenje tam zgoraj, za katerega je Lemaître prejel prestižno Goncourtovo nagrado. V slovenščino je delo prevedel Matej Leskovar.
Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.
Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad. Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija. V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.
Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017. Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot.
Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017. Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora.
Tanja Tuma je nova predsednica slovenskega centra Pen, je pa tudi pisateljica in nekdanja založnica. Nedavno je napisala roman o prvem sodobnem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je živel med letoma 1865 in 1952 in ga še danes pomnimo kot človeka, ki je izdal številna dela slovenske moderne, predvsem Cankarjeva. Staša Grahek se je s Tanjo Tuma pogovarjala predvsem o Schwentnerju - pa tudi o romanu, katerega osrednji lik je. Na fotografiji: Tanja Tuma; avtorica: Katja Mihurko. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tanja_Tuma.jpg
Tanja Tuma je nova predsednica slovenskega centra Pen, je pa tudi pisateljica in nekdanja založnica. Nedavno je napisala roman o prvem sodobnem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je živel med letoma 1865 in 1952 in ga še danes pomnimo kot človeka, ki je izdal številna dela slovenske moderne, predvsem Cankarjeva. Staša Grahek se je s Tanjo Tuma pogovarjala predvsem o Schwentnerju - pa tudi o romanu, katerega osrednji lik je. Na fotografiji: Tanja Tuma; avtorica: Katja Mihurko. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tanja_Tuma.jpg
Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film. Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno. Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman
Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film. Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno. Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman
Richard Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Odlomka iz knjige Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.
Richard Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Odlomka iz knjige Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89 zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.
Za oddajo smo izbrali odlomka iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89. Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Za današnjo oddajo smo izbrali odlomka, ki zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.
Za oddajo smo izbrali odlomka iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi; Trst '79, Dunaj '85, Praga '89. Bassett je v Cambridgeu študiral pravo in umetnostno zgodovino; s Srednjo Evropo se je pobliže seznanil konec sedemdesetih, ko je v Trstu poučeval angleščino; v osemdesetih je bil nekaj časa prvi hornist v ljubljanski Operi, se študijsko ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, pozneje pa je kot dopisnik Timesa za srednjo Evropo spremljal usodne spremembe, do katerih je na zemljevidu Evrope prišlo konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Njegova knjiga bo jeseni v prevodu Staše Grahek izšla pri Cankarjevi založbi. Za današnjo oddajo smo izbrali odlomka, ki zadevata Slovenijo - prvi je postavljen v leto 1981, drugi pa se dogaja konec osemdesetih, ko je bil razpad Jugoslavije že zelo blizu.
V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta Metod Pevec in Miha Kovač, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma.
V teh dneh je v ospredju vprašanje, ali živimo bolje kot pred 30 leti. Mi pa se bomo vprašali, ali smo danes bolj kulturni kot v času osamosvajanja slovenske države. Odgovore bomo iskali skozi prizmo dveh osrednjih medijev na področju kulture, knjige in filma. Gosta sta Metod Pevec in Miha Kovač, ki delujeta na širokem polju kulture. Pevec je režiser, scenarist, igralec, pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada in nekdanji predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Kovač pa je dolgoletni urednik, raziskovalec, pisec, profesor založniških študij, novi programski vodja in predsednik Upravnega odbora 37. Slovenskega knjižnega sejma.
Nemška esejistka in dramatičarka Enis Maci je nedavno gostovala na festivalu Fabula, kjer je predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko esejev Sladoledarna Evropa. V njih skozi preplet množice citatov iz “visoke” in “nizke” literature, popkulture in Wikipedije, pa skozi avtobiografska, celo izpovedna besedila in analize ideologije obravnava žensko seksualnost, literarno ustvarjanje, tujstvo in druge teme. Velja za eno najperspektivnejših pisateljic mlajše nemške generacije, tednik Spiegel jo je označil celo za eno največjih esejistk našega časa. Z njo se je med festivalom Fabula pogovarjala Tina Poglajen.
Nemška esejistka in dramatičarka Enis Maci je nedavno gostovala na festivalu Fabula, kjer je predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko esejev Sladoledarna Evropa. V njih skozi preplet množice citatov iz “visoke” in “nizke” literature, popkulture in Wikipedije, pa skozi avtobiografska, celo izpovedna besedila in analize ideologije obravnava žensko seksualnost, literarno ustvarjanje, tujstvo in druge teme. Velja za eno najperspektivnejših pisateljic mlajše nemške generacije, tednik Spiegel jo je označil celo za eno največjih esejistk našega časa. Z njo se je med festivalom Fabula pogovarjala Tina Poglajen.
Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. S pisateljico Ano Marwan se je pogovarjal Gregor Podlogar.
Med letošnjimi gosti festivala Fabula je tudi Ana Marwan (1980), slovenska pisateljica, ki že dalj časa živi v Avstriji; tam je leta 2008 prejela nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Do zdaj je izdala dva romana: prvenec Krog suhe južine je izšel leta 2019 v nemškem jeziku, Zabubljena pa nedavno v slovenščini. V obeh se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta realni in domišljijski svet. V njenem pisanju pa izstopa poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, mestoma celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. S pisateljico Ano Marwan se je pogovarjal Gregor Podlogar.
Festival Fabula, literature sveta se ta teden končuje z gostovanjem mlade nemške pisateljice Enis Maci in slovenske dvojezične pisateljice Ane Marwan. Češki pisatelj Marek Šindelka je bil prvi, ki je letos lahko osebno gostoval na festivalu. Ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Nives Vidrih izšel njegov roman z naslovom Utrujenost materiala o dveh bratih, beguncih na poti k evropskim sanjam. Avtorja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Festival Fabula, literature sveta se ta teden končuje z gostovanjem mlade nemške pisateljice Enis Maci in slovenske dvojezične pisateljice Ane Marwan. Češki pisatelj Marek Šindelka je bil prvi, ki je letos lahko osebno gostoval na festivalu. Ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Nives Vidrih izšel njegov roman z naslovom Utrujenost materiala o dveh bratih, beguncih na poti k evropskim sanjam. Avtorja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse. Foto: promocijsko gradivo
Po lani delno odpovedanem festivalu Literature sveta Fabula – v koprodukciji s Cankarjevim domom ga prireja Beletrina – letošnji v večinoma poteka virtualno, na spletu. Med uglednimi tujimi gosti festivala je letos britanska pisateljica Deborah Levy. V slovenščini imamo prvi del njene 'žive avtobiografije' Vsega tega nočem vedeti (prevedla ga je Ana Ugrinović, izdala pa Mladinska knjiga) in roman Mož, ki je videl vse, ki ga je prevedel Jernej Županič, izšel pa je pri Beletrini. S pisateljico, ki je te dni poslala med bralce novo knjigo – tretji del avtobiografske trilogije – se je na daljavo pogovarjala Manca G. Renko. V oddaji Razgledi in razmisleki smo uporabili odlomke iz pogovora, poleg tega pa še odlomke iz oddaje Literarni portret, za katero je Miriam Drev prevedla delček njene knjige Cena življenja, ter iz del Vsega tega nočem vedeti in Mož, ki je videl vse. Foto: promocijsko gradivo
Med gosti letošnjega festivala Fabula – Literature sveta je leta 1984 rojena italijanska pisateljica Claudia Durastanti. V slovenščino imamo preveden njen roman Tujka, avtofikcijsko pripoved, ki se začne z odraščanjem ob gluhih starših; odvija se od New Yorka, prek revne južne Italije do Rima in Londona – hkrati pa gre za razmisleke o identiteti, umetnosti in življenju. S pisateljico se je na daljavo pogovarjala Ivana Zajc. Foto: https://beletrina.si/avtor/claudia-durastanti
Med gosti letošnjega festivala Fabula – Literature sveta je leta 1984 rojena italijanska pisateljica Claudia Durastanti. V slovenščino imamo preveden njen roman Tujka, avtofikcijsko pripoved, ki se začne z odraščanjem ob gluhih starših; odvija se od New Yorka, prek revne južne Italije do Rima in Londona – hkrati pa gre za razmisleke o identiteti, umetnosti in življenju. S pisateljico se je na daljavo pogovarjala Ivana Zajc. Foto: https://beletrina.si/avtor/claudia-durastanti
Devetega maja je dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. Na Arsu bomo v oddaji Razgledi in razmisleki ob tej priložnosti ponovili esej švedskega novinarja, publicista in pisatelja Richarda Swartza, dolgoletnega dopisnika iz Vzhodne Evrope. V zbirki Room Service, ki je v prevodu Sare Grbović izšla leta 2013, so natisnjene njegove zgodbe iz Vzhodne Evrope - zabavne, groteskne, včasih tudi trpke. Vse pa pričajo o tem, kako poln nasprotij je bil in še vedno je ta del Evrope. Esej z naslovom Kjer se Evropa konča bo prebral Ivan Lotrič.
Devetega maja je dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. Na Arsu bomo v oddaji Razgledi in razmisleki ob tej priložnosti ponovili esej švedskega novinarja, publicista in pisatelja Richarda Swartza, dolgoletnega dopisnika iz Vzhodne Evrope. V zbirki Room Service, ki je v prevodu Sare Grbović izšla leta 2013, so natisnjene njegove zgodbe iz Vzhodne Evrope - zabavne, groteskne, včasih tudi trpke. Vse pa pričajo o tem, kako poln nasprotij je bil in še vedno je ta del Evrope. Esej z naslovom Kjer se Evropa konča bo prebral Ivan Lotrič.
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, posvečene doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asuncion, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo, pripravljeno ob lanskoletni stoti obletnici njenega rojstva v Slovenskem etnografskem muzeju, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi Marija Mojca Terčelj. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.
Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.
Boris Leonidovič Pasternak, ruski pesnik, pisatelj in književni prevajalec, je eden izmed najvidnejših literatov ruske književnosti dvajsetega stoletja, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1958 »za prispevek k sodobni liriki in nadaljevanju velike ruske pripovedne tradicije.« Lani je minilo sto trideset let od njegovega rojstva in šestdeset let od smrti. Ob tem je pri Slovenski matici izšla knjiga izbranih Pasternakovih pesmi iz osmih zbirk z naslovom Nenavadni dnevi. Pripravil jo je Marjan Strojan in vanjo uvrstil prevode Toneta Pavčka in Janeza Menarta, predvsem pa trideset svojih novih prevodov. O Borisu Pasternaku in novih prepesnitvah piše doktor Edvard Kovač. Dramski igralec Matej Puc interpretira pesem Vse od zore tridesetega aprila Borisa Pasternaka v prevodu Marjana Strojana.
Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.
Delo ustvarjalcev se ne omejuje zgolj na osebni prostor, temveč je njihova dejavnost pomembna za kulturo in širšo družbo nasploh. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo osvetlili problematiko prostorov, ki jih ustvarjalci potrebujejo za svoje delo. O temi bodo spregovorili Jerneja Batič z oddelka za kulturo Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, stališče pa so posredovali tudi z Mestne občine Maribor. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden.
Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja. Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke. Foto: Tasja Hafner
Fabjan Hafner se je rodil leta 1966 v Celovcu; v Gradcu je študiral slavistiko in germanistiko. Svoje življenje je posvetil besedi in literaturi; bil je prevajalec, literarni zgodovinar, lektor. Živel, pisal in prevajal je v obeh svojih jezikih, slovenščini in nemščini; za prevajalstvo je prejel več priznanj in nagrad. Ob prevajalskem, pedagoškem in znanstvenem delu pa je bil Fabjan Hafner tudi pesnik. Poezijo je pisal od najstniških let vse do prezgodnje smrti leta 2016. Pri Cankarjevi založbi so nedavno izdali knjigo njegovih zbranih slovenskih pesmi z naslovom Iz jezika, ki ga ni; obsega vse Hafnerjeve slovenske pesmi iz zbirk in antologij. Skupaj z Aljošo Harlamovom je knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredila Zdenka Hafner - Čelan, prevajalka in žena Fabjana Hafnerja. Z njo se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek; v oddaji boste slišali tudi nekaj Hafnerjevih pesmi in odlomek iz eseja Ednina in dvojina, ki ga je o poeziji Fabjana Hafnerja za nemško izdajo pesmi pri založbi Suhrkamp napisal Peter Handke. Foto: Tasja Hafner
Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.
Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.
Marca je v starosti 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar. Foto: Adam Zagajewski leta 2017 v Kölnu; avtor Udoweier https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Adam_ZagajewskiK%C3%B6lnLiterarische_Salon2017.jpg
Marca je v starosti 75 let umrl poljski pesnik in esejist Adam Zagajewski, eden najboljših sodobnih poljskih pesnikov. Njegovo delo zahvaljujoč Niku Ježu lahko beremo tudi v slovenščini - v dveh izborih iz njegovega pesniškega dela: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja. Leta 1996 je dobil nagrado vilenica. Vse od knjige Potovati v Lvov, ki jo je napisal leta 1985 v emigraciji, Zagajewski velja za refleksijskega pesnika, ki mu je blizu filozofija. Nekoč je dejal: »Poezija je drugačen način filozofiranja.« Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Adamom Zagajewskim, ki ga je z njim leta 2012 za Razglede in razmisleke posnel Gregor Podlogar. Foto: Adam Zagajewski leta 2017 v Kölnu; avtor Udoweier https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Adam_ZagajewskiK%C3%B6lnLiterarische_Salon2017.jpg
Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke – pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane, v slovenščino pa prevedel magister Matej Venier. Žiga Bratoš se bo z njim pogovarjal o pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka.
Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke – pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane, v slovenščino pa prevedel magister Matej Venier. Žiga Bratoš se bo z njim pogovarjal o pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka.
V Cankarjevem domu v Ljubljani je na ogled razstava francoskega fotografa Henrija Cartierja-Bressona, ki je ovekovečil mnoge znane in manj znane obraze, podobe, pokrajine. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali esej o njem, ki ga jev devetdesetih, ko je Cartier-Bresson še živel in ustvarjal, napisal Philip Brookman.
V Cankarjevem domu v Ljubljani je na ogled razstava francoskega fotografa Henrija Cartierja-Bressona, ki je ovekovečil mnoge znane in manj znane obraze, podobe, pokrajine. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali esej o njem, ki ga jev devetdesetih, ko je Cartier-Bresson še živel in ustvarjal, napisal Philip Brookman.
Nezbrani komadi je naslov nove knjige dvesto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.
Nezbrani komadi je naslov nove knjige dvesto dvaindvajsetih pesmi sodobnih pesnikov, slovenskih in tujih. Izbral in zbral jih je Andrej Ilc, urednik za leposlovje pri Mladinski knjigi, predvsem pa velik bralec poezije. Navdušenje nad verzi želi s knjigo Nezbrani komadi deliti z »bolj ali manj odraslimi bralci«, kot je zapisal v podnaslovu, več o knjigi pa razlaga v pogovoru s Tadejo Krečič Scholten.
Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj.
Februarja je minilo sto let od rojstva igralca, ki se je s svojo igro in markantno pojavo vtisnil globoko v spomin gledališkega, predvsem pa filmskega občinstva druge polovice prejšnjega stoletja. Bert Sotlar je dal tudi ime nagradi, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Tone Frelih je za oddajo Razgledi in razmisleki priklical v spomin najbolj znane filme, v katerih je nastopil Bert Sotlar, in dodal svoje lastne spomine nanj.
Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju, skupaj z Ilijo Arnautovićem, in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najkakovostnejših arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021.
Arhitekt in urbanist akademik Milan Mihelič je bil eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev ljubljanske arhitekturne šole v drugi polovici dvajsetega stoletja. Bil je soavtor dela paviljona A, avtor paviljonov B in C na Gospodarskem razstavišču. Načrtoval je samo delno uresničen kompleks stolpnic Bavarskega dvora z Mednarodno telefonsko centralo in stolpnico nekdanje SCT. Je arhitekt stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju, skupaj z Ilijo Arnautovićem, in dveh v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Po njegovih načrtih so sezidali sodobni veleblagovnici v Osijeku in Novem Sadu in stanovanjske stolpnice v Vukovarju. Zasnoval je več individualnih stanovanjskih hiš. Je avtor ene izmed najkakovostnejših arhitektur sodobnih slovenskih cerkva, župnijske cerkve Sv. Duha v Stožicah v Ljubljani. Milan Mihelič je umrl 13. februarja 2021.
Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na fotografiji Marijan Rupert Avtor fotografije Boštjan Colarič
Knjižnična zbirka NUK ima status kulturnega spomenika, zato so nove pridobitve zanjo izjemno pomembne. Mednje sodijo zapuščine, pa tudi drugo tiskano in rokopisno gradivo, povezano s kulturno in znanstveno dediščino slovenskega naroda. O nekaterih novih pridobitvah knjižnične zbirke NUK v letu 2020 se je Staša Grahek pogovarjala z Marijanom Rupertom, ki je skrbnik rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na fotografiji Marijan Rupert Avtor fotografije Boštjan Colarič
3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.
3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.
Vsaka oblika kulture mora reševati vprašanja odnosov med ljudmi, odnosov do bivanja, do družbenih pravil in norm, tudi odnos do rojstva in smrti. Glede na to lahko ugotavljamo, kako je neka kulturna oblika, ki jo imenujemo subkultura, celovita, samostojna kulturna praksa, ali pa je morda okrnjena, na posamezne segmente bivanja vezana vsebina. O tem, kakšne oblike subkultur poznamo v našem družbenem okolju, kakšen je njihov pomen za celotno družbo ter dele družbe, kot so socialni, kulturni, izobraževalni in celo politični v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden razpravljajo: dr. Mitja Velikonja, redni profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univeze v Ljubljani, Ksenija Čerče akademska slikarka, ustvarjalka na področju zvočne in video umetnosti in izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Božo Pogačar, anarhist in delavec Avtonomne tovarne ROG.
Vsaka oblika kulture mora reševati vprašanja odnosov med ljudmi, odnosov do bivanja, do družbenih pravil in norm, tudi odnos do rojstva in smrti. Glede na to lahko ugotavljamo, kako je neka kulturna oblika, ki jo imenujemo subkultura, celovita, samostojna kulturna praksa, ali pa je morda okrnjena, na posamezne segmente bivanja vezana vsebina. O tem, kakšne oblike subkultur poznamo v našem družbenem okolju, kakšen je njihov pomen za celotno družbo ter dele družbe, kot so socialni, kulturni, izobraževalni in celo politični v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden razpravljajo: dr. Mitja Velikonja, redni profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univeze v Ljubljani, Ksenija Čerče akademska slikarka, ustvarjalka na področju zvočne in video umetnosti in izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Božo Pogačar, anarhist in delavec Avtonomne tovarne ROG.
Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev. Na fotografiji z naslovnice knjige (v slovenskem prevodu je izšla leta 2014 pri Celjski Mohorjevi družbi) je mlada Alice Herz Sommer.
Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev. Na fotografiji z naslovnice knjige (v slovenskem prevodu je izšla leta 2014 pri Celjski Mohorjevi družbi) je mlada Alice Herz Sommer.
Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.
Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.
Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik.
Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik.
Leta 2013 je Slovenijo obiskal norveški pisatelj Per Petterson. Bil je gost založbe Litera, pri kateri sta izšla dva njegova romana: Konje krast leta 2008 in prav zdaj roman z naslovom: V Sibirijo. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe. S Perom Pettersenom, večkrat nagrajenim pisateljem, ki ima roman Konje krast preveden v petdeset jezikov, se je pogovarjala Tadeja Krečič.
Leta 2013 je Slovenijo obiskal norveški pisatelj Per Petterson. Bil je gost založbe Litera, pri kateri sta izšla dva njegova romana: Konje krast leta 2008 in prav zdaj roman z naslovom: V Sibirijo. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe. S Perom Pettersenom, večkrat nagrajenim pisateljem, ki ima roman Konje krast preveden v petdeset jezikov, se je pogovarjala Tadeja Krečič.
Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser, pesnik je na začetku leta preminil. Kot hommage enemu najvidnejših umetnikov tega časa: štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je fascinacija strahu, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem, poslušalcem, razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Pronicljiv, direkten, neprizanesljiv. Tudi do sebe.
Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser, pesnik je na začetku leta preminil. Kot hommage enemu najvidnejših umetnikov tega časa: štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je fascinacija strahu, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem, poslušalcem, razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Pronicljiv, direkten, neprizanesljiv. Tudi do sebe.
Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka
Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka
Te dni mineva 50 let od smrti legendarnega dramskega igralca Staneta Severja. Rodil se je leta 1914 v Ljubljani, konec leta 1937 je postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer, na katerem je o njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve bomo slišali v ponovljeni oddaji Razgledi in razmisleki – obogateni z recitacijama Prešernovih pesmi.
Te dni mineva 50 let od smrti legendarnega dramskega igralca Staneta Severja. Rodil se je leta 1914 v Ljubljani, konec leta 1937 je postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer, na katerem je o njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve bomo slišali v ponovljeni oddaji Razgledi in razmisleki – obogateni z recitacijama Prešernovih pesmi.
Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo tudi eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955. ODPOVED: Poslušali ste prvi del daljšega eseja ameriškega pesnika Wallaca Stevensa z naslovom Domišljija kot vrednost. Prevedel ga je Primož Čučnik, brala sta Maja Moll in Bernard Stramič, oddajo je posnel Jon Čergan.
Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo tudi eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955. ODPOVED: Poslušali ste prvi del daljšega eseja ameriškega pesnika Wallaca Stevensa z naslovom Domišljija kot vrednost. Prevedel ga je Primož Čučnik, brala sta Maja Moll in Bernard Stramič, oddajo je posnel Jon Čergan.
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Foto: Josep M. Munoz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Simona_Škrabec.jpg
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Foto: Josep M. Munoz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Simona_Škrabec.jpg
Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo - čehoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarno zgodovinarko in prevajalko nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.
Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo - čehoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarno zgodovinarko in prevajalko nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.
Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.
Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.
Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo
Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo
Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911.
Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911.
Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia
Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia
Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.
Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.
Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe.
Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe.
Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.
Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.
Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru
Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru
Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.
Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.
Gost je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Vprašali smo ga, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.
Gost je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Vprašali smo ga, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.
Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi. Na fotografiji: Mila Haugová Literárne informačné centrum (LIC) https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/nagrajenka-35-festivala-vilenica-je-slovaska-pesnica-mila-haugova/527572
Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi. Na fotografiji: Mila Haugová Literárne informačné centrum (LIC) https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/nagrajenka-35-festivala-vilenica-je-slovaska-pesnica-mila-haugova/527572
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.
11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«
11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«
Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg
Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka; napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala péstunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z avtorico se je konec lanskega leta med njenim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša.
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka; napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala péstunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z avtorico se je konec lanskega leta med njenim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
Letošnje leto je na vseh področjih našega življenja in delovanja zaznamovala nalezljiva bolezen oziroma njena grožnja. O tem, kako je epidemija koronavirusa vplivala na gledališče in gledališko delovanje in ustvarjanje, pa tudi o načrtih za prihodnost se je Staša Grahek ob koncu najbolj nenavadne gledališke sezone pogovarjala z gledališko režiserko Barbaro Hieng Samobor, ki je direktorica in umetniška vodja enega večjih slovenskih gledališč - Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Mimi Antolović
Letošnje leto je na vseh področjih našega življenja in delovanja zaznamovala nalezljiva bolezen oziroma njena grožnja. O tem, kako je epidemija koronavirusa vplivala na gledališče in gledališko delovanje in ustvarjanje, pa tudi o načrtih za prihodnost se je Staša Grahek ob koncu najbolj nenavadne gledališke sezone pogovarjala z gledališko režiserko Barbaro Hieng Samobor, ki je direktorica in umetniška vodja enega večjih slovenskih gledališč - Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Mimi Antolović
Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.
Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.
Konec junija so podelili nagrado kresnik za najboljši roman. Nagrado, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Lani poleti se je o takrat čisto svežem romanu z Veroniko Simoniti za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tadeja Krečič.
Konec junija so podelili nagrado kresnik za najboljši roman. Nagrado, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Lani poleti se je o takrat čisto svežem romanu z Veroniko Simoniti za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tadeja Krečič.
Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.
Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.
Na Češkoslovaškem rojeni Milan Kundera velja za češkega in hkrati francoskega pisatelja svetovnega slovesa. Je avtor številnih slavnih romanov, kot so Šala, Neznosna lahkost bivanja, Smešne ljubezni, Nesmrtnost, ki jih imamo tudi v slovenskih prevodih. V Pragi je pred nekaj dnevi izšla o njem obsežna biografija z naslovom Kundera. Avtor biografije, Jan Novák, skuša pokazati, da naj bi bil pisatelj v mladosti ovaduh, pa tudi sicer naj bi imel celo vrsto negativnih značajskih lastnosti. Knjiga že zbuja izjemno žolčne odmeve. Sam Milan Kundera se doslej še ni odzval, piše Peter Kuhar, ki spremlja izid knjige v Pragi.
Na Češkoslovaškem rojeni Milan Kundera velja za češkega in hkrati francoskega pisatelja svetovnega slovesa. Je avtor številnih slavnih romanov, kot so Šala, Neznosna lahkost bivanja, Smešne ljubezni, Nesmrtnost, ki jih imamo tudi v slovenskih prevodih. V Pragi je pred nekaj dnevi izšla o njem obsežna biografija z naslovom Kundera. Avtor biografije, Jan Novák, skuša pokazati, da naj bi bil pisatelj v mladosti ovaduh, pa tudi sicer naj bi imel celo vrsto negativnih značajskih lastnosti. Knjiga že zbuja izjemno žolčne odmeve. Sam Milan Kundera se doslej še ni odzval, piše Peter Kuhar, ki spremlja izid knjige v Pragi.
Na slovenski knjižni trg je prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih: izšla je pri založbi Goga. Že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti je avtorica pritegnila pozornost številnih bralcev in literarne javnosti. Vmes je objavila roman Tik pod nebom let in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?. Lani je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč objavila knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri. Z Agato Tomažič se je o novi knjigi Nož v ustih pogovarjala Tadeja Krečič.
Na slovenski knjižni trg je prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih: izšla je pri založbi Goga. Že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti je avtorica pritegnila pozornost številnih bralcev in literarne javnosti. Vmes je objavila roman Tik pod nebom let in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?. Lani je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč objavila knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri. Z Agato Tomažič se je o novi knjigi Nož v ustih pogovarjala Tadeja Krečič.
Pred nedavnim je izšel pri Književnem društvu Hiša poezije roman z naslovom Otočje drugačnega življenja. Leta 2016 ga je objavil sodobni rusko - francoski pisatelj Andrei Makine, avtor kakih osemnajstih knjig - morda je pri nas najbolj poznan roman Francoski testament. Zanj je leta 1995 dobil kar dve izmed najpomembnejših francoskih literarnih nagrad: Goncourtovo in Médicis. Slovenci romane Andreija Makinea beremo v prevodih Nadje Dobnik, tudi najnovejšega: Otočje drugačnega življenja. Prevajalko Nadjo Dobnik je Tadeja Krečič povabila pred mikrofon.
Pred nedavnim je izšel pri Književnem društvu Hiša poezije roman z naslovom Otočje drugačnega življenja. Leta 2016 ga je objavil sodobni rusko - francoski pisatelj Andrei Makine, avtor kakih osemnajstih knjig - morda je pri nas najbolj poznan roman Francoski testament. Zanj je leta 1995 dobil kar dve izmed najpomembnejših francoskih literarnih nagrad: Goncourtovo in Médicis. Slovenci romane Andreija Makinea beremo v prevodih Nadje Dobnik, tudi najnovejšega: Otočje drugačnega življenja. Prevajalko Nadjo Dobnik je Tadeja Krečič povabila pred mikrofon.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali odlomek iz knjige Trst, obmejna identiteta. V njej avtorja Angelo Ara in Claudio Magris analizirata tržaško identiteto skozi bogato in burno zgodovino, zaznamovano z mnogimi in tudi bolečimi protislovji, po eni strani s kozmopolitizmom in po drugi z njegovim popolnim nasprotjem. V poglavju z naslovom Monolitna podoba pišeta o Trstu potem, ko je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji in opozorita na čas, ko se je v njem razbohotil fašizem. Knjigo je prevedla Marija Cenda - Klinc. Foto: Požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 http://www.narodnidom.eu/sl/la-mostra/13-luglio-1920-la-notte-dei-cristalli-di-trieste/
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali odlomek iz knjige Trst, obmejna identiteta. V njej avtorja Angelo Ara in Claudio Magris analizirata tržaško identiteto skozi bogato in burno zgodovino, zaznamovano z mnogimi in tudi bolečimi protislovji, po eni strani s kozmopolitizmom in po drugi z njegovim popolnim nasprotjem. V poglavju z naslovom Monolitna podoba pišeta o Trstu potem, ko je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji in opozorita na čas, ko se je v njem razbohotil fašizem. Knjigo je prevedla Marija Cenda - Klinc. Foto: Požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 http://www.narodnidom.eu/sl/la-mostra/13-luglio-1920-la-notte-dei-cristalli-di-trieste/
Pred nekaj meseci je izšla izjemna publikacija: Almanah ljubljanske Drame 1867 – 2017. Prva letnica zaznamuje ustanovitev ljubljanskega Dramatičnega društva in s tem začetek poklicnega gledališča na Slovenskem, druga pa leto, ko smo praznovali sto petdeset let od tega dogodka – v ljubljanski Drami je bila praznična kar celotna sezona. O knjigi, v kateri »so zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdajpakdaj celo preživetje,« kot je poudarila dramaturginja Mojca Kranjc, se z njo kot urednico Almanaha pogovarja Tadeja Krečič.
Pred nekaj meseci je izšla izjemna publikacija: Almanah ljubljanske Drame 1867 – 2017. Prva letnica zaznamuje ustanovitev ljubljanskega Dramatičnega društva in s tem začetek poklicnega gledališča na Slovenskem, druga pa leto, ko smo praznovali sto petdeset let od tega dogodka – v ljubljanski Drami je bila praznična kar celotna sezona. O knjigi, v kateri »so zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdajpakdaj celo preživetje,« kot je poudarila dramaturginja Mojca Kranjc, se z njo kot urednico Almanaha pogovarja Tadeja Krečič.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
V oddaji Razgledi in razmisleki lahko slišite pogovor s prevajalko dela Žalost onkraj sanj avtrijskega nobelovca Petra Handkeja - Amalijo Maček. Z njo se je pogovarjala Maja Žvokelj.
V oddaji Razgledi in razmisleki lahko slišite pogovor s prevajalko dela Žalost onkraj sanj avtrijskega nobelovca Petra Handkeja - Amalijo Maček. Z njo se je pogovarjala Maja Žvokelj.
Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia
Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia
Izhodišče pogovora je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Damjan Damjanovič odgovarja, da ne vidi razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu. Foto: BoBo
Izhodišče pogovora je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Damjan Damjanovič odgovarja, da ne vidi razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu. Foto: BoBo
Leta 2014 je bil med gosti literarnega festivala Fabula mednarodno uveljavljeni madžarski pisatelj, esejist in dramatik Péter Esterházy, ki predstavlja enega od vrhov sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznajo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Péter Esterházy je po hudi bolezni umrl julija 2016. Letos aprila bi dopolnil 70 let. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je s Pétrom Esterházyjem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravila Jutka Rudaš. Foto: Lenke Szilágyi http://www.litera.hu/hirek/a-het-prozaja-esterhazy-peter-az-eltunt-ido-nyomaban
Leta 2014 je bil med gosti literarnega festivala Fabula mednarodno uveljavljeni madžarski pisatelj, esejist in dramatik Péter Esterházy, ki predstavlja enega od vrhov sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznajo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Péter Esterházy je po hudi bolezni umrl julija 2016. Letos aprila bi dopolnil 70 let. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je s Pétrom Esterházyjem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravila Jutka Rudaš. Foto: Lenke Szilágyi http://www.litera.hu/hirek/a-het-prozaja-esterhazy-peter-az-eltunt-ido-nyomaban
Pred dnevi je umrl ugledni švedski pisatelj in dramatik Per Olov Enquist. Rodil se je leta 1934 v Hjoggböle na severu Švedske, kjer je tudi odraščal. Na univerzi v Uppsali je študiral literarno zgodovino. Pisati je začel v šestdesetih letih v ozračju francoskega novega romana. V več kot štiridesetih literarnih delih je Enquist izoblikoval svoj poseben literarni slog - resnica v njegovem pisanju ni dostopna, dejstva so pogosto preveč kompleksna, odgovori dvoumni. V slovenščino imamo prevedena Enquistova romana Knjiga o Blanche in Marie v Prevodu Mite Gustinčič Pahor in Knjižnica kapitana Nema, ki jo je prevedla Sara Grbović. S Petrom Olovom Enquistom se je leta 2011, ko je bil gost festivala Fabula, pogovarjala Staša Grahek.
Pred dnevi je umrl ugledni švedski pisatelj in dramatik Per Olov Enquist. Rodil se je leta 1934 v Hjoggböle na severu Švedske, kjer je tudi odraščal. Na univerzi v Uppsali je študiral literarno zgodovino. Pisati je začel v šestdesetih letih v ozračju francoskega novega romana. V več kot štiridesetih literarnih delih je Enquist izoblikoval svoj poseben literarni slog - resnica v njegovem pisanju ni dostopna, dejstva so pogosto preveč kompleksna, odgovori dvoumni. V slovenščino imamo prevedena Enquistova romana Knjiga o Blanche in Marie v Prevodu Mite Gustinčič Pahor in Knjižnica kapitana Nema, ki jo je prevedla Sara Grbović. S Petrom Olovom Enquistom se je leta 2011, ko je bil gost festivala Fabula, pogovarjala Staša Grahek.
Pogovarjamo se o selektivnem spominu “dolgega trajanja” na pravnika (doktoriral na Dunaju, 1916) in med obema vojnama politika, (*30.11.1887 + 21.4.1970) ki ga zaradi temeljnih spoznavnih razlogov (in interesov) še vedno zavračata tako “klerikalna” kot “levičarska” tradicija. Ali, kot pove sogovornik, doc.dr. Srečo Dragoš, sociolog in socialni delavec, predavatelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, prva ga ni razumela, druga pa ga je spregledala zaradi teoretskih in političnih različnosti. Poskus preseganja naslovnega “pol stoletja selektivne ignorance” v pogovoru načenjamo prek analize “organizirane pozabe” Gosarjevega odnosa do: 1) vprašanja socialne pravičnosti, 2) razumevanja dometa katoliške morale pri njenem uresničevanju in, 3) vprašanja socialne in ekonomske politike države. Nekdanji minister za socialno politiko v prvi Jugoslaviji (1927-28), dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze (1936-39), je bil na Slovenskem poleg Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka najpomembnejši krščansko socialni intelektualec. Njegovo temeljno delo je “Za novi družabni red“, ki je v dveh delih (na 1600 straneh) izšlo sredi 30-ih let pri Mohorjevi v Celju. Še vedno pa ni prepoznan njegov primat pri konceptualizacijji socialne države, ki je nastal v 20-letih preteklega stoletja.
Pogovarjamo se o selektivnem spominu “dolgega trajanja” na pravnika (doktoriral na Dunaju, 1916) in med obema vojnama politika, (*30.11.1887 + 21.4.1970) ki ga zaradi temeljnih spoznavnih razlogov (in interesov) še vedno zavračata tako “klerikalna” kot “levičarska” tradicija. Ali, kot pove sogovornik, doc.dr. Srečo Dragoš, sociolog in socialni delavec, predavatelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, prva ga ni razumela, druga pa ga je spregledala zaradi teoretskih in političnih različnosti. Poskus preseganja naslovnega “pol stoletja selektivne ignorance” v pogovoru načenjamo prek analize “organizirane pozabe” Gosarjevega odnosa do: 1) vprašanja socialne pravičnosti, 2) razumevanja dometa katoliške morale pri njenem uresničevanju in, 3) vprašanja socialne in ekonomske politike države. Nekdanji minister za socialno politiko v prvi Jugoslaviji (1927-28), dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze (1936-39), je bil na Slovenskem poleg Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka najpomembnejši krščansko socialni intelektualec. Njegovo temeljno delo je “Za novi družabni red“, ki je v dveh delih (na 1600 straneh) izšlo sredi 30-ih let pri Mohorjevi v Celju. Še vedno pa ni prepoznan njegov primat pri konceptualizacijji socialne države, ki je nastal v 20-letih preteklega stoletja.
Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.
Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.
Na Ministrstvu za okolje in prostor poteka integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, v katerem je poleg mestne občine Ljubljana in olimpijskega komiteja vodilni partner podjetnik Joc Pečečnik. Medtem pa je Mreža organizacij za zaščito kulturne dediščine Europa Nostra Plečnikov stadion ravno zaradi projekta Bežigrajski športni park uvrstila med sedem najbolj ogroženih primerov evropske kulturne dediščine za leto 2020. Ali je Plečnikov stadion v Ljubljani mogoče obnoviti v izvorni obliki? Je to smiselno? Ali to celo moramo storiti? Kako naj vrednotimo odločitev Europe nostre? Svoje poglede sta predstavila arhitekt prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan, in umetnosti zgodovinar prof. dr. Peter Krečič. Vir fotografije: BoBo
Na Ministrstvu za okolje in prostor poteka integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, v katerem je poleg mestne občine Ljubljana in olimpijskega komiteja vodilni partner podjetnik Joc Pečečnik. Medtem pa je Mreža organizacij za zaščito kulturne dediščine Europa Nostra Plečnikov stadion ravno zaradi projekta Bežigrajski športni park uvrstila med sedem najbolj ogroženih primerov evropske kulturne dediščine za leto 2020. Ali je Plečnikov stadion v Ljubljani mogoče obnoviti v izvorni obliki? Je to smiselno? Ali to celo moramo storiti? Kako naj vrednotimo odločitev Europe nostre? Svoje poglede sta predstavila arhitekt prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan, in umetnosti zgodovinar prof. dr. Peter Krečič. Vir fotografije: BoBo
Človeštvo je v bitki proti pandemiji koronavirusa trenutno brez globalnega vodenja, čeprav bi ga – skupaj s tesnejšim mednarodnim sodelovanjem – potrebovalo za učinkovit spopad s to izjemno nalezljivo boleznijo, je sredi prejšnjega meseca v ameriški reviji Time razmišljal izraelski zgodovinar in filozof Yuval Noah Harari. Čeprav so karantene kratkoročno ključnega pomena za zaustavitev posameznih epidemij, bi – ob odsotnosti globalnega vodenja in mednarodnega sodelovanja – morebitni izolacionizem vodil k še večjemu gospodarskemu in družbenemu zlomu, ne da bi ponudil resnično zaščito pred nalezljivo boleznijo. Nekaj dni kasneje je Harari nadaljeval svoja razmišljanja za britanski časnik Financial Times. Yuval Noah Harari je poudaril, da naj si pri odločanju, kako premagati neposredno grožnjo zdravju ljudi, politični voditelji zastavijo še naslednje vprašanje: v kakšnem svetu želimo živeti po koncu pandemije? Po Hararijevi oceni imajo na voljo spekter izbir med totalitarnim nadzorom in državljanskim opolnomočenjem ter nacionalistično izolacijo in globalno solidarnostjo. Razmisleke, ki so jih Harari in drugi intelektualci v zadnjem mesecu objavili v domačih in tujih medijih, je zbral in prevedel Urban Tarman.
Človeštvo je v bitki proti pandemiji koronavirusa trenutno brez globalnega vodenja, čeprav bi ga – skupaj s tesnejšim mednarodnim sodelovanjem – potrebovalo za učinkovit spopad s to izjemno nalezljivo boleznijo, je sredi prejšnjega meseca v ameriški reviji Time razmišljal izraelski zgodovinar in filozof Yuval Noah Harari. Čeprav so karantene kratkoročno ključnega pomena za zaustavitev posameznih epidemij, bi – ob odsotnosti globalnega vodenja in mednarodnega sodelovanja – morebitni izolacionizem vodil k še večjemu gospodarskemu in družbenemu zlomu, ne da bi ponudil resnično zaščito pred nalezljivo boleznijo. Nekaj dni kasneje je Harari nadaljeval svoja razmišljanja za britanski časnik Financial Times. Yuval Noah Harari je poudaril, da naj si pri odločanju, kako premagati neposredno grožnjo zdravju ljudi, politični voditelji zastavijo še naslednje vprašanje: v kakšnem svetu želimo živeti po koncu pandemije? Po Hararijevi oceni imajo na voljo spekter izbir med totalitarnim nadzorom in državljanskim opolnomočenjem ter nacionalistično izolacijo in globalno solidarnostjo. Razmisleke, ki so jih Harari in drugi intelektualci v zadnjem mesecu objavili v domačih in tujih medijih, je zbral in prevedel Urban Tarman.
Amnezija in litteris je naslov eseja nemškega pisatelja Patricka Süskinda. Ker lahko v teh dneh morda več časa namenjamo branju, velja prisluhniti pisateljevemu razmišljanju o tem, kaj ostane od tistega, kar preberemo. Esej Patricka Süskinda je prevedla Staša Grahek.
Amnezija in litteris je naslov eseja nemškega pisatelja Patricka Süskinda. Ker lahko v teh dneh morda več časa namenjamo branju, velja prisluhniti pisateljevemu razmišljanju o tem, kaj ostane od tistega, kar preberemo. Esej Patricka Süskinda je prevedla Staša Grahek.
»Ne bojim se, da bi zbolel. Česa pa potem? Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart. Bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam.« Tako v svojem izjemno aktualnem eseju z naslovom V času epidemije zapiše pisatelj Paolo Giordano. Ta uspešen italijanski romanopisec je v zadnjih treh tednih, ko je v običajen potek naših življenj zarezal koronavirus, napisal esej, v katerem z različnih vidikov obravnava vprašanje epidemije. Giordanovo besedilo je v Italiji izšlo danes, v slovenščini pa bo kot e-knjiga na voljo od naslednjega tedna, 31. marca bo izšla še tiskana izdaja. Za slovensko različico eseja so poskrbeli pri založbi Mladinska knjiga, poslovenila ga je Jerca Kos, ki smo jo poklicali v Rim. Ob pogovoru s prevajalko pa lahko premierno v oddaji slišite tudi nekaj odlomkov iz Giordanovega besedila. Vabljeni k poslušanju!
»Ne bojim se, da bi zbolel. Česa pa potem? Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart. Bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam.« Tako v svojem izjemno aktualnem eseju z naslovom V času epidemije zapiše pisatelj Paolo Giordano. Ta uspešen italijanski romanopisec je v zadnjih treh tednih, ko je v običajen potek naših življenj zarezal koronavirus, napisal esej, v katerem z različnih vidikov obravnava vprašanje epidemije. Giordanovo besedilo je v Italiji izšlo danes, v slovenščini pa bo kot e-knjiga na voljo od naslednjega tedna, 31. marca bo izšla še tiskana izdaja. Za slovensko različico eseja so poskrbeli pri založbi Mladinska knjiga, poslovenila ga je Jerca Kos, ki smo jo poklicali v Rim. Ob pogovoru s prevajalko pa lahko premierno v oddaji slišite tudi nekaj odlomkov iz Giordanovega besedila. Vabljeni k poslušanju!
Na letošnjiem festivalu Fabula - literature sveta je gostoval Kristian Novak, hrvaški pisatelj, ki je s svojim drugim romanom Črna mati zemla tudi pri nas vzbudil precej pozornosti, zdaj pa je prav tako v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel še njegov najnovejši roman Cigan, ampak najlepši. Oba romana sta postavljena v Medžimurje, skupni pa so jima tudi liki z roba družbe in strahovi, ki jih preganjajo. Pisatelja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
Na letošnjiem festivalu Fabula - literature sveta je gostoval Kristian Novak, hrvaški pisatelj, ki je s svojim drugim romanom Črna mati zemla tudi pri nas vzbudil precej pozornosti, zdaj pa je prav tako v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel še njegov najnovejši roman Cigan, ampak najlepši. Oba romana sta postavljena v Medžimurje, skupni pa so jima tudi liki z roba družbe in strahovi, ki jih preganjajo. Pisatelja je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar.
V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.
V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.
Tretjega februarja je v Cambridgeu v Angliji umrl George Francis Steiner, ameriški literarni kritik, esejist, filozof, pisatelj, prevajalec in profesor, star devetdeset let. Bil je eden najvidnejših intelektualcev našega časa, avtor esejev in besedil, ki opozarjajo na anomalije zahodne družbe, zelo pogosto na probleme z jezikom in književnostjo, saj je bil profesor primerjalne književnosti na različnih univerzah v Ameriki in Evropi. V času, ko je bil George Steiner profesor na ženevski univerzi, je bil v francoski reviji Magazine littéraire objavljen pogovor z uglednim profesorjem. Prevedla ga je Tadeja Krečič Scholten, urednica oddaje.
Tretjega februarja je v Cambridgeu v Angliji umrl George Francis Steiner, ameriški literarni kritik, esejist, filozof, pisatelj, prevajalec in profesor, star devetdeset let. Bil je eden najvidnejših intelektualcev našega časa, avtor esejev in besedil, ki opozarjajo na anomalije zahodne družbe, zelo pogosto na probleme z jezikom in književnostjo, saj je bil profesor primerjalne književnosti na različnih univerzah v Ameriki in Evropi. V času, ko je bil George Steiner profesor na ženevski univerzi, je bil v francoski reviji Magazine littéraire objavljen pogovor z uglednim profesorjem. Prevedla ga je Tadeja Krečič Scholten, urednica oddaje.
Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.
Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.
Pogovor z režiserko Dano Budisavljević, ki je posnela film Dnevnik Diane Budisavljević. V njem predstavi zgodbo o Avstrijki, katoličanki in gospodinji, ki je med drugo svetovno vojno iz hrvaških ustaških taborišč rešila tisoče pravoslavnih otrok. O oddaji spregovorita tudi igralka Alma Prica in eden od preživelih otrok, danes 80-letni gospod Živko Zelenbrz. Na fotografiji: Diana Budisavljević
Pogovor z režiserko Dano Budisavljević, ki je posnela film Dnevnik Diane Budisavljević. V njem predstavi zgodbo o Avstrijki, katoličanki in gospodinji, ki je med drugo svetovno vojno iz hrvaških ustaških taborišč rešila tisoče pravoslavnih otrok. O oddaji spregovorita tudi igralka Alma Prica in eden od preživelih otrok, danes 80-letni gospod Živko Zelenbrz. Na fotografiji: Diana Budisavljević
V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo ob stoti obletnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija. Ob tej priložnosti je v tržaškem razstavišču Skladišče idej na ogled fotografska razstava o dveh filmskih mojstrovinah Federica Fellinija: Sladko življenje ter Osem in pol. Stote obletnice njegovega rojstva so se v Italiji spomnili 20. januarja in pripravili več spominskih prireditev. Trst tako ni izjema, razstava pa predstavlja fotografska dela treh znamenitih fotografov in mojstrovih sodelavcev. Razglede in razmisleke je pripravila Neva Zajc. Foto:Library of Congress. New York World-Telegram & Sun Collection. http://hdl.loc.gov/loc.pnp/cph.3c21239
V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo ob stoti obletnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija. Ob tej priložnosti je v tržaškem razstavišču Skladišče idej na ogled fotografska razstava o dveh filmskih mojstrovinah Federica Fellinija: Sladko življenje ter Osem in pol. Stote obletnice njegovega rojstva so se v Italiji spomnili 20. januarja in pripravili več spominskih prireditev. Trst tako ni izjema, razstava pa predstavlja fotografska dela treh znamenitih fotografov in mojstrovih sodelavcev. Razglede in razmisleke je pripravila Neva Zajc. Foto:Library of Congress. New York World-Telegram & Sun Collection. http://hdl.loc.gov/loc.pnp/cph.3c21239
Na Slovenskem poznamo Joséja Morello po romanu z naslovom Kakor poti v megli v prevodu Ferdinanda Miklavca. Avtor je konec lanskega leta obiskal Slovenski knjižni sejem – takrat ga je Andrej Rot povabil pred mikrofon. Govoril je predvsem o romanu Kakor poti v megli - gre za življenje avstrijskega anarhista in psihoanalitika Otta Grossa – dotaknila pa se je tudi romana West end, za katerega je lani prejel nagrado Gijón. avtor fotografije: Andrej Rot
Na Slovenskem poznamo Joséja Morello po romanu z naslovom Kakor poti v megli v prevodu Ferdinanda Miklavca. Avtor je konec lanskega leta obiskal Slovenski knjižni sejem – takrat ga je Andrej Rot povabil pred mikrofon. Govoril je predvsem o romanu Kakor poti v megli - gre za življenje avstrijskega anarhista in psihoanalitika Otta Grossa – dotaknila pa se je tudi romana West end, za katerega je lani prejel nagrado Gijón. avtor fotografije: Andrej Rot
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.
Slišali boste predavanje, ki ga je imel najnovejši Nobelov lavreat za književnost, avstrijski pisatelj Peter Handke, nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu decembra lani. Odločitev Švedske akademije, da nagrado podeli pisatelju, ki se je med vojno v nekdanji Jugoslaviji s svojimi nastopi in zapisi opredelil za agresorsko – srbsko stran, je naletela na buren odziv in številne ugovore, ki pa jih je Handke v svojem govoru povsem odmislil. Namesto tega se je vrnil v svoje otroštvo ob slovenski materi. Handkejevo predavanje je prevedel ugledni prevajalec Štefan Vevar, dobitnik avstrijske državne prevajalske nagrade. Foto: EPA
Slišali boste predavanje, ki ga je imel najnovejši Nobelov lavreat za književnost, avstrijski pisatelj Peter Handke, nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu decembra lani. Odločitev Švedske akademije, da nagrado podeli pisatelju, ki se je med vojno v nekdanji Jugoslaviji s svojimi nastopi in zapisi opredelil za agresorsko – srbsko stran, je naletela na buren odziv in številne ugovore, ki pa jih je Handke v svojem govoru povsem odmislil. Namesto tega se je vrnil v svoje otroštvo ob slovenski materi. Handkejevo predavanje je prevedel ugledni prevajalec Štefan Vevar, dobitnik avstrijske državne prevajalske nagrade. Foto: EPA
Pogovor Ivane Zajc z Elisabetto Sgarbi, italijansko založnico in filmsko režiserko, ki je nedavno nastopila na ljubljanskem 35. knjižnem sejmu. Predstavila je svoj film Bližji drugje. Govori o stikih med slovensko in italijansko kulturo. V njem predstavlja tudi slovenske književnike, vključi pa tudi več odlomkov iz del Borisa Pahorja. Poznavalka in založnica slovenske novejše književnosti: poleg Borisa Pahorja še Alojza Rebule, Maura Kovachicha in Lojzeta Kovačiča, govori o svojem življenju, o filmih, založbi Tezejeva barka in tudi o sozaložniku Umbertu Ecu.
Pogovor Ivane Zajc z Elisabetto Sgarbi, italijansko založnico in filmsko režiserko, ki je nedavno nastopila na ljubljanskem 35. knjižnem sejmu. Predstavila je svoj film Bližji drugje. Govori o stikih med slovensko in italijansko kulturo. V njem predstavlja tudi slovenske književnike, vključi pa tudi več odlomkov iz del Borisa Pahorja. Poznavalka in založnica slovenske novejše književnosti: poleg Borisa Pahorja še Alojza Rebule, Maura Kovachicha in Lojzeta Kovačiča, govori o svojem življenju, o filmih, založbi Tezejeva barka in tudi o sozaložniku Umbertu Ecu.
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka, napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala pestunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je Katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z Véronique Olmi se je med njenim nedavnim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša. Foto:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:V%C3%A9ronique_Olmi.JPG
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka, napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala pestunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je Katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z Véronique Olmi se je med njenim nedavnim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša. Foto:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:V%C3%A9ronique_Olmi.JPG
Novembra, na 101. obletnico konca prve svetovne vojne, so v Kinodvoru enkratno predvajali film novozelandskega režiserja Petra Jacksona Nikoli se ne bodo postarali. Jackson je sicer najbolj znan kot avtor po Tolkienovih romanih posnetih trilogij Gospodar prstanov in Hobbit. Uro in pol dolgi dokumentarec o prvi svetovni vojni Nikoli se ne bodo postarali je Peter Jackson posnel na povabilo britanske ustanove 14-18 Now in Imperialnega vojnega muzeja v sodelovanju z BBC-jem; premiera je bila pred letom dni, ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Z muzejskim svetnikom Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Markom Štepcem, poznavalcem in preučevalcem prve svetovne vojne, se je o filmu pogovarjala Staša Grahek.
Novembra, na 101. obletnico konca prve svetovne vojne, so v Kinodvoru enkratno predvajali film novozelandskega režiserja Petra Jacksona Nikoli se ne bodo postarali. Jackson je sicer najbolj znan kot avtor po Tolkienovih romanih posnetih trilogij Gospodar prstanov in Hobbit. Uro in pol dolgi dokumentarec o prvi svetovni vojni Nikoli se ne bodo postarali je Peter Jackson posnel na povabilo britanske ustanove 14-18 Now in Imperialnega vojnega muzeja v sodelovanju z BBC-jem; premiera je bila pred letom dni, ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Z muzejskim svetnikom Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Markom Štepcem, poznavalcem in preučevalcem prve svetovne vojne, se je o filmu pogovarjala Staša Grahek.
Pred nekaj meseci je izšel prevod drugega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo. Že prvi roman Na prostem, ki je tudi izšel v slovenščini, je požel odobravanje tako španske kot svetovne kritike. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov. V Badajozu leta 1972 rojeni Jesús Carrasco je bil v Španiji sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana so predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo (2016) je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Obe prevedeni knjigi je izdala založba Goga, avtor pa je bil tri tedne gost založbe v Novem mestu. Z romanopiscem se pogovarja Andrej Rot.
Pred nekaj meseci je izšel prevod drugega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo. Že prvi roman Na prostem, ki je tudi izšel v slovenščini, je požel odobravanje tako španske kot svetovne kritike. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov. V Badajozu leta 1972 rojeni Jesús Carrasco je bil v Španiji sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana so predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo (2016) je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Obe prevedeni knjigi je izdala založba Goga, avtor pa je bil tri tedne gost založbe v Novem mestu. Z romanopiscem se pogovarja Andrej Rot.
Pogovor s sorežiserjem in soscenaristom filma Bacurau, ki je letos prejel nagrado žirije v Cannesu. Film Bacurau distopično slika boj med tistimi na poziciji moči in navidezno šibkimi ljudmi brez glasu. Skupnost prebivalcev odmaknjenega mesteca Bacurau se upre napadalcem, lovcem na ljudi, ki silovito posežejo v njihov vsakdan. S filmom, ki ima močne poteze žanrskega filma, hkrati pa izrazit družbeno-politični naboj, se je Dornelles predstavil na letošnji izdaji Liffa. Na sobotno jutro sta se z Majo Žvokelj pogovarjala o celovečercu Bacurau, njegovih motivnih poudarkih in recepciji, Dornellesovih prejšnjih filmskih projektih, pa tudi o Luli, Bolsonaru in sodobni Braziliji. Na začetku in koncu oddaje lahko slišite naslovno pesem filma Bacurau z naslovom Nao identificado (slo. Neznan) Gala Coste.
Pogovor s sorežiserjem in soscenaristom filma Bacurau, ki je letos prejel nagrado žirije v Cannesu. Film Bacurau distopično slika boj med tistimi na poziciji moči in navidezno šibkimi ljudmi brez glasu. Skupnost prebivalcev odmaknjenega mesteca Bacurau se upre napadalcem, lovcem na ljudi, ki silovito posežejo v njihov vsakdan. S filmom, ki ima močne poteze žanrskega filma, hkrati pa izrazit družbeno-politični naboj, se je Dornelles predstavil na letošnji izdaji Liffa. Na sobotno jutro sta se z Majo Žvokelj pogovarjala o celovečercu Bacurau, njegovih motivnih poudarkih in recepciji, Dornellesovih prejšnjih filmskih projektih, pa tudi o Luli, Bolsonaru in sodobni Braziliji. Na začetku in koncu oddaje lahko slišite naslovno pesem filma Bacurau z naslovom Nao identificado (slo. Neznan) Gala Coste.
Zadnje čase je pogosto slišati, da je umetnostna kritika v krizi. O tem, da se prostor kritike v medijih krči, potreba po njej pa ostaja in jo umetnostna produkcija nujno potrebuje, govorijo najvidnejša imena kritikov z vseh umetnostnih področij. Na radiu Slovenija skušamo kritiko ohranjati v informativnih oddajah, kolikor je mogoče, pa ji skušamo odmeriti prostor tudi v drugih oddajah. Zato objavljamo v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki premislek Dominika Križana z naslovom Živo ni mrtvo o likovnih razstavah v Sloveniji tega leta.
Zadnje čase je pogosto slišati, da je umetnostna kritika v krizi. O tem, da se prostor kritike v medijih krči, potreba po njej pa ostaja in jo umetnostna produkcija nujno potrebuje, govorijo najvidnejša imena kritikov z vseh umetnostnih področij. Na radiu Slovenija skušamo kritiko ohranjati v informativnih oddajah, kolikor je mogoče, pa ji skušamo odmeriti prostor tudi v drugih oddajah. Zato objavljamo v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki premislek Dominika Križana z naslovom Živo ni mrtvo o likovnih razstavah v Sloveniji tega leta.
Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri je naslov nove knjige, ene najbolj zanimivih in zvrstno neopredeljivih knjig zadnjega časa. Napisale so jo pisateljica Agata Tomažič, svetovalka za spletni marketing Tamara Langus in oblikovalka Teja Kleč, ilustrirala jo je Milanka Fabjančič, izšla je pri Društvu za dolgovezenje. V knjigarnah jo bomo zaman iskali, pač pa jo lahko dosežemo prek medmrežja: blodnik.si. "Ena tistih knjig,s katero ti izgubiš smer, pot pa najde tebe," je o knjigi zapisal Ervin Hladnik Milharčič. O Blodniku po Istri se v oddaji Razgledi in razmisleki z Agato Tomažič in Tamaro Langus pogovarja Tadeja Krečič.
Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri je naslov nove knjige, ene najbolj zanimivih in zvrstno neopredeljivih knjig zadnjega časa. Napisale so jo pisateljica Agata Tomažič, svetovalka za spletni marketing Tamara Langus in oblikovalka Teja Kleč, ilustrirala jo je Milanka Fabjančič, izšla je pri Društvu za dolgovezenje. V knjigarnah jo bomo zaman iskali, pač pa jo lahko dosežemo prek medmrežja: blodnik.si. "Ena tistih knjig,s katero ti izgubiš smer, pot pa najde tebe," je o knjigi zapisal Ervin Hladnik Milharčič. O Blodniku po Istri se v oddaji Razgledi in razmisleki z Agato Tomažič in Tamaro Langus pogovarja Tadeja Krečič.
Dalmacija v obdobju velikih družbenih in političnih sprememb: od propada socializma in jugoslovanske države prek vojne in tranzicije do neusmiljene današnjosti, vse to odseva v romanih pisatelja, kolumnista in scenarista Jurice Pavičića. Pri pisanju uporablja elemente resničnostne proze, kriminalnega romana ali trilerja, vedno pa s prepričljivo prikazanim družbenim ozadjem. Na Hrvaškem je eden najvidnejših predstavnikov generacije, ki je začela pisati po osamosvojitvi države, v slovenščino njegova dela še niso prevedena, vsaj malo pa ga bomo spoznali v oddaji Razgledi in razmisleki. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar
Dalmacija v obdobju velikih družbenih in političnih sprememb: od propada socializma in jugoslovanske države prek vojne in tranzicije do neusmiljene današnjosti, vse to odseva v romanih pisatelja, kolumnista in scenarista Jurice Pavičića. Pri pisanju uporablja elemente resničnostne proze, kriminalnega romana ali trilerja, vedno pa s prepričljivo prikazanim družbenim ozadjem. Na Hrvaškem je eden najvidnejših predstavnikov generacije, ki je začela pisati po osamosvojitvi države, v slovenščino njegova dela še niso prevedena, vsaj malo pa ga bomo spoznali v oddaji Razgledi in razmisleki. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar
Razglede in razmisleke tokrat jo posvečamo Sovretovima nagrajenkama za leto 2019: Bredi Biščak in Tatjani Jamnik. Breda Biščak je dobila nagrado za prevod romana Avgust Johna Williamsa. Gre za roman v pismih prvega rimskega cesarja v sodobni angleščini s starinsko patino, ki jo je Bredi Biščak uspelo prenesti tudi v slovenščino. Tatjana Jamnik je nagrajena za roman Zgodovina svetlobe češkega pisatelja Jana Nemca o češkem fotografu Františku Drtikolu. V prevodu je mogoče opaziti ustrezno poslovenjene številne jezikovne plasti, "od stilizirane pogovorščine in narečij do uporabe arhaično obarvanega repertoarja". Z nagrajenkama se je pogovarjala Tadeja Krečič.
Razglede in razmisleke tokrat jo posvečamo Sovretovima nagrajenkama za leto 2019: Bredi Biščak in Tatjani Jamnik. Breda Biščak je dobila nagrado za prevod romana Avgust Johna Williamsa. Gre za roman v pismih prvega rimskega cesarja v sodobni angleščini s starinsko patino, ki jo je Bredi Biščak uspelo prenesti tudi v slovenščino. Tatjana Jamnik je nagrajena za roman Zgodovina svetlobe češkega pisatelja Jana Nemca o češkem fotografu Františku Drtikolu. V prevodu je mogoče opaziti ustrezno poslovenjene številne jezikovne plasti, "od stilizirane pogovorščine in narečij do uporabe arhaično obarvanega repertoarja". Z nagrajenkama se je pogovarjala Tadeja Krečič.
Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so večinoma gospodarsko, inovacijsko in socialno uspešne. Koliko je k njihovi uspešnosti prispevalo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami= Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev postavljajo pod vprašaj. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu razumeli kot znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. O tem, kakšne so te povezave in v kolikšni meri je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, se je leta 2017 za oddajo Razgledi in razmisleki Aleksander Čobec pogovarjal s sociologom dr. Franetom Adamom.
Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so večinoma gospodarsko, inovacijsko in socialno uspešne. Koliko je k njihovi uspešnosti prispevalo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami= Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev postavljajo pod vprašaj. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu razumeli kot znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. O tem, kakšne so te povezave in v kolikšni meri je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, se je leta 2017 za oddajo Razgledi in razmisleki Aleksander Čobec pogovarjal s sociologom dr. Franetom Adamom.
Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost je Švedska akademija namenila avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Izbira se je - ne zaradi nesporne literarne vrednosti Handkejeve literature, temveč zaradi stališč, ki jih je pisatelj izražal med vojno v Jugoslaviji, ko se je z besedami in dejanji opredelil za srbsko stran, izkazala za sporno in je izzvala hude proteste. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj odlomkov iz govora, ki ga je leta 2013, ko je Handke prejel Einspielerjevo nagrado - podeljujejo jo posameznikom za prizadevanja za slovensko narodno skupnost - napisal prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner.
Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost je Švedska akademija namenila avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Izbira se je - ne zaradi nesporne literarne vrednosti Handkejeve literature, temveč zaradi stališč, ki jih je pisatelj izražal med vojno v Jugoslaviji, ko se je z besedami in dejanji opredelil za srbsko stran, izkazala za sporno in je izzvala hude proteste. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj odlomkov iz govora, ki ga je leta 2013, ko je Handke prejel Einspielerjevo nagrado - podeljujejo jo posameznikom za prizadevanja za slovensko narodno skupnost - napisal prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner.
Švedska akademija je pred dnevi razglasila prejemnika Nobelove nagrade za književnost. Za letos so nagradili avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, za leto 2018 - takrat nagrade zaradi škandalov znotraj akademije niso podelili, pa so nagrado namenili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2013, ko je bila Tokarczukova lavreatka vilenice, s pisateljico posnel Janko Petrovec. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu - tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih romanov in nekaj kratkih zgodb imamo prevedenih tudi v slovenščino - nazadnje je leta 2017 v prevodu Jane Unuk izšel njen roman Jakobove bukve. Janko Petrovec se je z Olgo Tokarczuk pogovarjal o slogovnih značilnostih njenega pisanja, temah in motivih, mitih in ženskih junakinjah, o nesrečni domači Šleziji in tudi o njenem političnem angažmaju. foto: EPA/FACUNDO ARRIZABALAGA/RTVSLO
Švedska akademija je pred dnevi razglasila prejemnika Nobelove nagrade za književnost. Za letos so nagradili avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, za leto 2018 - takrat nagrade zaradi škandalov znotraj akademije niso podelili, pa so nagrado namenili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2013, ko je bila Tokarczukova lavreatka vilenice, s pisateljico posnel Janko Petrovec. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu - tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih romanov in nekaj kratkih zgodb imamo prevedenih tudi v slovenščino - nazadnje je leta 2017 v prevodu Jane Unuk izšel njen roman Jakobove bukve. Janko Petrovec se je z Olgo Tokarczuk pogovarjal o slogovnih značilnostih njenega pisanja, temah in motivih, mitih in ženskih junakinjah, o nesrečni domači Šleziji in tudi o njenem političnem angažmaju. foto: EPA/FACUNDO ARRIZABALAGA/RTVSLO
Pred časom je Ljubljano obiskala Kristina Aschenbrennerova, predstavnica Slovaškega filmskega inštituta. V Kinoteki je predavala v okviru Dnevov slovaškega filma v času Češkoslovaške - to je bila tema njenega predavanja. Ob njenem gostovanju v Ljubljani se je s Kristino Aschenbrennerovo o slovaškem filmu nekoč in danes za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Tone Frelih. Foto: Dnevi slovaškega filma Slovenska kinoteka
Pred časom je Ljubljano obiskala Kristina Aschenbrennerova, predstavnica Slovaškega filmskega inštituta. V Kinoteki je predavala v okviru Dnevov slovaškega filma v času Češkoslovaške - to je bila tema njenega predavanja. Ob njenem gostovanju v Ljubljani se je s Kristino Aschenbrennerovo o slovaškem filmu nekoč in danes za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Tone Frelih. Foto: Dnevi slovaškega filma Slovenska kinoteka
Gost oddaje bo letošnji vileniški lavreat, srbski pisatelj Dragan Velikić. Je eden najprepoznavnejših srbskih pisateljev, prejemnik številnih literarnih priznanj in nagrad, njegove knjige so prevedene v več kot petnajst jezikov. V slovenskem prevodu lahko beremo njegova z NIN-ovo nagrado ovenčana romana Preiskovalec in Rusko okno, pa tudi romane Bonavia, Astrahan, Dantejev trg ter zbirko esejev O pisateljih in mestih. Ob letošnjem festivalu Vilenica se je z Draganom Velikićem pogovarjal Rok Bozovičar. Foto: Dragan Velikić, avtor Marko Golja
Gost oddaje bo letošnji vileniški lavreat, srbski pisatelj Dragan Velikić. Je eden najprepoznavnejših srbskih pisateljev, prejemnik številnih literarnih priznanj in nagrad, njegove knjige so prevedene v več kot petnajst jezikov. V slovenskem prevodu lahko beremo njegova z NIN-ovo nagrado ovenčana romana Preiskovalec in Rusko okno, pa tudi romane Bonavia, Astrahan, Dantejev trg ter zbirko esejev O pisateljih in mestih. Ob letošnjem festivalu Vilenica se je z Draganom Velikićem pogovarjal Rok Bozovičar. Foto: Dragan Velikić, avtor Marko Golja
V tem poletju je izšla prva številka Knjigopisa, nove revije o knjigi in branju. Na naslovnici vidimo damo s klobukom, ki na morski obali bere knjigo. Naslikal jo je William Orpen, slika pa uvaja bralca v številne pogovore, članke, komentarje in novice o knjigah doma in po svetu; revija se posebej posveča založništvu, branju in bralnim navadam, spletu, ki nagovarja k branju ali morda od branja odvrača? Knjigopis prinaša novosti in zanimivosti, povezane s knjigo in branjem. Veste, na primer, da obstaja v Parizu nov hotel francoskega pesnika Arthurja Rimbauda? O novi reviji Knjigopis se v oddaji Razgledi in razmisleki z Bronislavo Aubelj, odgovorno urednico revije, pogovarja Tadeja Krečič. vir fotografije: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNSB9QqRN3SoNRe1kX73Q5PQkX_evA%3A1569312818369&sa=1&ei=MtCJXZCTFobHwAKP3bvIBQ&q=knjigopis&oq=knjigopis&gs_l=img.3..35i39l2j0i24.174214640.174216408..174217824...0.0..0.83.687.9......0....1..gws-wiz-img.......0j0i30j0i5i30.Sw38uZqchMM&ved=0ahUKEwiQ9NHogenkAhWGI1AKHY_uDlkQ4dUDCAY&uact=5#imgrc=BhQMhSdx1yr7yM
V tem poletju je izšla prva številka Knjigopisa, nove revije o knjigi in branju. Na naslovnici vidimo damo s klobukom, ki na morski obali bere knjigo. Naslikal jo je William Orpen, slika pa uvaja bralca v številne pogovore, članke, komentarje in novice o knjigah doma in po svetu; revija se posebej posveča založništvu, branju in bralnim navadam, spletu, ki nagovarja k branju ali morda od branja odvrača? Knjigopis prinaša novosti in zanimivosti, povezane s knjigo in branjem. Veste, na primer, da obstaja v Parizu nov hotel francoskega pesnika Arthurja Rimbauda? O novi reviji Knjigopis se v oddaji Razgledi in razmisleki z Bronislavo Aubelj, odgovorno urednico revije, pogovarja Tadeja Krečič. vir fotografije: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sxsrf=ACYBGNSB9QqRN3SoNRe1kX73Q5PQkX_evA%3A1569312818369&sa=1&ei=MtCJXZCTFobHwAKP3bvIBQ&q=knjigopis&oq=knjigopis&gs_l=img.3..35i39l2j0i24.174214640.174216408..174217824...0.0..0.83.687.9......0....1..gws-wiz-img.......0j0i30j0i5i30.Sw38uZqchMM&ved=0ahUKEwiQ9NHogenkAhWGI1AKHY_uDlkQ4dUDCAY&uact=5#imgrc=BhQMhSdx1yr7yM
V tokratnih Razgledih in razmislekih je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Petro Mikeln, Bralno Društvo Slovenije in dr. Sabino Fras Popović, Mariborska knjižnica, v osišče oddaje pa postavil Nacionalni mesec skupnega branja. 8. september, svetovni dan pismenosti je že drugo leto tudi začetni datum te nacionalne akcije, ki se bo sklenila 13. oktobra v Tednu otroka. Gre za pomembno akcijo k spodbujanju vseživljenjskega skupnega branja in dvigu kakovosti bralne pismenosti. Tovrstne pobude, ki nikakor niso samoumevne, so v sicer razvitih, a nemalokrat precej ignorantnih okoljih, korak naprej k boljši družbi. Tokratna oddaja je tudi del tematskega niza oddaj kulturno-umetnostne vzgoje na Arsu.
V tokratnih Razgledih in razmislekih je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Petro Mikeln, Bralno Društvo Slovenije in dr. Sabino Fras Popović, Mariborska knjižnica, v osišče oddaje pa postavil Nacionalni mesec skupnega branja. 8. september, svetovni dan pismenosti je že drugo leto tudi začetni datum te nacionalne akcije, ki se bo sklenila 13. oktobra v Tednu otroka. Gre za pomembno akcijo k spodbujanju vseživljenjskega skupnega branja in dvigu kakovosti bralne pismenosti. Tovrstne pobude, ki nikakor niso samoumevne, so v sicer razvitih, a nemalokrat precej ignorantnih okoljih, korak naprej k boljši družbi. Tokratna oddaja je tudi del tematskega niza oddaj kulturno-umetnostne vzgoje na Arsu.
Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. SKA je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V SKA so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je avgusta Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damianom Ahlinom. Foto: Prva številka revije Meddobje iz leta 1954.
Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. SKA je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V SKA so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je avgusta Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damianom Ahlinom. Foto: Prva številka revije Meddobje iz leta 1954.
V južnoitalijanski deželi Bazilikata leži mesto Matera, kjer so ljudje še po vojni živeli v jamah, zato je veljalo za sramoto Italije. Matero so v devetdesetih - po uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine - začeli prenavljati, dokler je niso razglasili za letošnjo Evropsko prestolnico kulture. Starodavno mesto je polno dogodkov tudi poleti; organizatorje pa preseneča obisk, ki je večji od vseh pričakovanj. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v začetku avgusta vrnil v Matero, da bi preveril, ali je izvedba letošnjega EPK-ja v tem mestu izpolnila pričakovanja. Tam se je pogovarjal s predsednikom Fundacije Matera 2019, ki upravlja s celotnim projektom. Salvatore Adduce je bil tudi župan Matere in poslanec italijanskega parlamenta - na dediščino, ki jo bo zapustila Evropska kulturna prestolnica, pa gleda z optimizmom.
V južnoitalijanski deželi Bazilikata leži mesto Matera, kjer so ljudje še po vojni živeli v jamah, zato je veljalo za sramoto Italije. Matero so v devetdesetih - po uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine - začeli prenavljati, dokler je niso razglasili za letošnjo Evropsko prestolnico kulture. Starodavno mesto je polno dogodkov tudi poleti; organizatorje pa preseneča obisk, ki je večji od vseh pričakovanj. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v začetku avgusta vrnil v Matero, da bi preveril, ali je izvedba letošnjega EPK-ja v tem mestu izpolnila pričakovanja. Tam se je pogovarjal s predsednikom Fundacije Matera 2019, ki upravlja s celotnim projektom. Salvatore Adduce je bil tudi župan Matere in poslanec italijanskega parlamenta - na dediščino, ki jo bo zapustila Evropska kulturna prestolnica, pa gleda z optimizmom.
V razstavišču Kibla Portal v Mariboru je na ogled razstava Zlato runo Olega Kulika, v Ukrajini rojenega ruskega vizualnega umetnika, ki sodi med najpomembnejše vzhodnoevropske umetnike na prelomu 20. v 21. stoletje. Razstava je nastala ob koncu njegove enomesečne umetniške rezidence v okviru mednarodnega projekta Tvegaj spremembo, v soorganizaciji Društva za sodobno umetnost X-OP in Kulturno-izobraževalnega društva KIBLA; obsega pregled Kulikovega dosedanjega dela od začetka 90. let in dela, ki so nastala v okviru rezidence. O tem več v oddaji Razgledi in razmisleki, ki jo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Kibla
V razstavišču Kibla Portal v Mariboru je na ogled razstava Zlato runo Olega Kulika, v Ukrajini rojenega ruskega vizualnega umetnika, ki sodi med najpomembnejše vzhodnoevropske umetnike na prelomu 20. v 21. stoletje. Razstava je nastala ob koncu njegove enomesečne umetniške rezidence v okviru mednarodnega projekta Tvegaj spremembo, v soorganizaciji Društva za sodobno umetnost X-OP in Kulturno-izobraževalnega društva KIBLA; obsega pregled Kulikovega dosedanjega dela od začetka 90. let in dela, ki so nastala v okviru rezidence. O tem več v oddaji Razgledi in razmisleki, ki jo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Kibla
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali pogovor z makedonskima filmskima ustvarjalkama Teono Strugar Mitevsko in Labino Mitevsko. Teona Mitevska je leta 2017 posnela film Dan brez imena - podlaga zanj je bila resnična zgodbo o tragičnem izletu štirih naistnikov - letos pa film z naslovom Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Film je že prejel nagradi na Berlinalu, uvrstil se je med tri finaliste za nagrado Lux, ki jo podeljuje Evropski parlament, prejel je tudi nagrado kritikov na festivalu v Motovunu. V filmu, ki je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja producentov iz Makedonije, Belgije, Slovenije, Hrvaške in Francije, je nastopila tudi režiserkina sestra Labina Mitevska, sicer producentka. Z obema se je konec leta 2017, še pred snemanjem filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija, pogovarjala Nina Gostiša. Bog obstaja, ime ji je Petrunija - Foto: produkcijska hiša Vertigo
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali pogovor z makedonskima filmskima ustvarjalkama Teono Strugar Mitevsko in Labino Mitevsko. Teona Mitevska je leta 2017 posnela film Dan brez imena - podlaga zanj je bila resnična zgodbo o tragičnem izletu štirih naistnikov - letos pa film z naslovom Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Film je že prejel nagradi na Berlinalu, uvrstil se je med tri finaliste za nagrado Lux, ki jo podeljuje Evropski parlament, prejel je tudi nagrado kritikov na festivalu v Motovunu. V filmu, ki je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja producentov iz Makedonije, Belgije, Slovenije, Hrvaške in Francije, je nastopila tudi režiserkina sestra Labina Mitevska, sicer producentka. Z obema se je konec leta 2017, še pred snemanjem filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija, pogovarjala Nina Gostiša. Bog obstaja, ime ji je Petrunija - Foto: produkcijska hiša Vertigo
"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost.« S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V današnjih Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Esej bosta prebrala avtor in Bernard Stramič. Glasbo za oddajo je napisal Tomaž Rauch. foto: pomurci.si
"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost.« S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V današnjih Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Esej bosta prebrala avtor in Bernard Stramič. Glasbo za oddajo je napisal Tomaž Rauch. foto: pomurci.si
Italija je ena arheološko najbogatejših držav na svetu, a najdišča, kot so Pompeji, so vendarle redka. Antično rimsko mesto ob Neapeljskem zalivu, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 po Kristusu, so ponovno odkrili že sredi 18. stoletja, a mesto še vedno predstavlja arheološki izziv. Eno najpomembnejših arheoloških najdišč antike doživlja preporod. Zadnji dve leti v življenju Pompejev so zaznamovali mnogi restavratorski posegi, vedno večji turistični obisk, nova znanstvena odkritja in sodobnejši pristopi k obravnavi arheološkega najdišča. Strokovne javnosti skoraj ne presenetijo več novice o nenadnih zrušitvah zaradi predolgo odlašane obnove, a zdaj jih zasenčijo vesti o novostih v Pompejih. Mesto je prilagojeno za invalide in za večerne obiske, v njem pa vlada tudi čedalje večje sozvočje med turisti in znanstveniki. Še več: arheologi pri delu so postali ena od mestnih turističnih atrakcij. O vsem tem se je naš rimski dopisnik Janko Petrovec pred časom pogovarjal z direktorjem Pompejev, arheologom doktorjem Massimom Osanno - gostom tokratnih Razgledov in razmislekov. foto: Pompeji rimske freske s prizorom pojedine v Casi dei Casti Amanti v Pompejih
Italija je ena arheološko najbogatejših držav na svetu, a najdišča, kot so Pompeji, so vendarle redka. Antično rimsko mesto ob Neapeljskem zalivu, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 po Kristusu, so ponovno odkrili že sredi 18. stoletja, a mesto še vedno predstavlja arheološki izziv. Eno najpomembnejših arheoloških najdišč antike doživlja preporod. Zadnji dve leti v življenju Pompejev so zaznamovali mnogi restavratorski posegi, vedno večji turistični obisk, nova znanstvena odkritja in sodobnejši pristopi k obravnavi arheološkega najdišča. Strokovne javnosti skoraj ne presenetijo več novice o nenadnih zrušitvah zaradi predolgo odlašane obnove, a zdaj jih zasenčijo vesti o novostih v Pompejih. Mesto je prilagojeno za invalide in za večerne obiske, v njem pa vlada tudi čedalje večje sozvočje med turisti in znanstveniki. Še več: arheologi pri delu so postali ena od mestnih turističnih atrakcij. O vsem tem se je naš rimski dopisnik Janko Petrovec pred časom pogovarjal z direktorjem Pompejev, arheologom doktorjem Massimom Osanno - gostom tokratnih Razgledov in razmislekov. foto: Pompeji rimske freske s prizorom pojedine v Casi dei Casti Amanti v Pompejih
Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov. foto:Uffizi Michelle Maria https://en.wikipedia.org/wiki/Uffizi#/media/File:Florence,_Italy_Uffizi_Museum_-_panoramio_(5).jpg
Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov. foto:Uffizi Michelle Maria https://en.wikipedia.org/wiki/Uffizi#/media/File:Florence,_Italy_Uffizi_Museum_-_panoramio_(5).jpg
Aprila je dopolnil 80 let tržaški pisatelj Claudio Magris. Založba Slovenska marica je obletnico izjemnega, večkrat nagrajenega italijanskega pisatelja in esejista zaznamovala s prevodom njegovega romana Brazgotine iz leta 2015. Delo se tako pridružuje precejšnjemu Magrisovemu opusu, prevedenemu v slovenščino. Ljubljanske junijske predstavitve tega kompleksno zasnovanega dela se je udeležil tudi Claudio Magris; z njim se je pogovarjala prevajalka Brazgotin Veronika Brecelj. Avtorjevo pripoved o delu in njegovih razsežnostih smo z dovoljenjem založbe popestrili z nekaterimi značilnimi odlomki iz romana. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Tone Frelih. foto: MMC/EPA
Aprila je dopolnil 80 let tržaški pisatelj Claudio Magris. Založba Slovenska marica je obletnico izjemnega, večkrat nagrajenega italijanskega pisatelja in esejista zaznamovala s prevodom njegovega romana Brazgotine iz leta 2015. Delo se tako pridružuje precejšnjemu Magrisovemu opusu, prevedenemu v slovenščino. Ljubljanske junijske predstavitve tega kompleksno zasnovanega dela se je udeležil tudi Claudio Magris; z njim se je pogovarjala prevajalka Brazgotin Veronika Brecelj. Avtorjevo pripoved o delu in njegovih razsežnostih smo z dovoljenjem založbe popestrili z nekaterimi značilnimi odlomki iz romana. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Tone Frelih. foto: MMC/EPA
Na začetku tega meseca je Slovensko narodne gledališče Drama Ljubljana slovesno razglasilo podpis pogodbe z arhitekturnim birojem Bevk Perović arhitekti, ki je s svojim idejnim predlogom za prenovo ljubljanske Drame, zmagal na natečaju pred dvema letoma. Dotrajana stavba je nujno potrebna obnove, prav tako pa tudi celovite prenove, saj sodobno gledališče v sto in več let stari stavbi ne more več izpolnjevati svojega poslanstva. Prenova ljubljanske Drame je tema oddaje Razgledi in razmisleki. O njej se je Petra Tanko pogovarjala s prof. Janezom Koželjem, arhitektom, urbanistom in podžupanom Mestne občine Ljubljana. Bevk Perović arhitekti, idejna zasnova, 3D vizualizacije: Urban Petranovič, Mitja Usenik
Na začetku tega meseca je Slovensko narodne gledališče Drama Ljubljana slovesno razglasilo podpis pogodbe z arhitekturnim birojem Bevk Perović arhitekti, ki je s svojim idejnim predlogom za prenovo ljubljanske Drame, zmagal na natečaju pred dvema letoma. Dotrajana stavba je nujno potrebna obnove, prav tako pa tudi celovite prenove, saj sodobno gledališče v sto in več let stari stavbi ne more več izpolnjevati svojega poslanstva. Prenova ljubljanske Drame je tema oddaje Razgledi in razmisleki. O njej se je Petra Tanko pogovarjala s prof. Janezom Koželjem, arhitektom, urbanistom in podžupanom Mestne občine Ljubljana. Bevk Perović arhitekti, idejna zasnova, 3D vizualizacije: Urban Petranovič, Mitja Usenik
Ivana pred morjem – novi roman Veronike Simoniti, nominiran za nagrado modra ptica Veronika Simoniti je že uveljavljena slovenska pisateljica, avtorica dveh knjig kratkih zgodb - tudi prevedenih v angleščino in nemščino – ter romana Kameno seme. Ta je bil pred tremi leti med finalisti za nagrado kresnik. Pravkar je izšel drugi roman Veronike Simoniti: Ivana pred morjem, ki je bil med tremi nominiranimi romani za nagrado modra ptica mladinske knjige. Dogajanje je postavljeno na slovensko obalo. Prvoosebna pripovedovalka odkrije v hiši prednikov fotografijo mame in babice, ki je noseča. Kako vendar, saj mama vendar ni imela brata ali sestre… sprožilec dogajanja bralca potegne v zanimiv preplet sedanjosti in preteklosti. Z Veroniko Simoniti se pogovarja Tadeja Krečič. foto: FB Cankarjeve založbe
Ivana pred morjem – novi roman Veronike Simoniti, nominiran za nagrado modra ptica Veronika Simoniti je že uveljavljena slovenska pisateljica, avtorica dveh knjig kratkih zgodb - tudi prevedenih v angleščino in nemščino – ter romana Kameno seme. Ta je bil pred tremi leti med finalisti za nagrado kresnik. Pravkar je izšel drugi roman Veronike Simoniti: Ivana pred morjem, ki je bil med tremi nominiranimi romani za nagrado modra ptica mladinske knjige. Dogajanje je postavljeno na slovensko obalo. Prvoosebna pripovedovalka odkrije v hiši prednikov fotografijo mame in babice, ki je noseča. Kako vendar, saj mama vendar ni imela brata ali sestre… sprožilec dogajanja bralca potegne v zanimiv preplet sedanjosti in preteklosti. Z Veroniko Simoniti se pogovarja Tadeja Krečič. foto: FB Cankarjeve založbe
Švicarsko-nemški wunderkind Benedict Wells je z romanom O koncu žalosti vzbudil pozornost mednarodne literarne javnosti. Izguba bližnjih, bivanje v internatu, osamljenost in naslovna žalost so oporne točke besedila, v katerega je pisatelj vključil številne avtobiografske elemente. Za delo je Wells prejel nagrado Evropske unije za književnost, se z njim zavihtel na lestvice najbolje prodajanih knjig v Nemčiji in prodrl na ameriški literarni trg. Roman O koncu žalosti bo v središču pogovora, h kateremu je avtorica oddaje Maja Žvokelj povabila prevajalko romana v slovenščino Nežo Božič in urednico Darjo Marinšek.
Švicarsko-nemški wunderkind Benedict Wells je z romanom O koncu žalosti vzbudil pozornost mednarodne literarne javnosti. Izguba bližnjih, bivanje v internatu, osamljenost in naslovna žalost so oporne točke besedila, v katerega je pisatelj vključil številne avtobiografske elemente. Za delo je Wells prejel nagrado Evropske unije za književnost, se z njim zavihtel na lestvice najbolje prodajanih knjig v Nemčiji in prodrl na ameriški literarni trg. Roman O koncu žalosti bo v središču pogovora, h kateremu je avtorica oddaje Maja Žvokelj povabila prevajalko romana v slovenščino Nežo Božič in urednico Darjo Marinšek.
Na začetku meseca je preminil Michel Serres francoski zgodovinar znanosti, profesor filozofije in član Francoske akademije. Z oddajo Razgledi in razmisleki bo spomin nanj obudil prevedeni pogovor z Michelom Serresom, ki smo ga prvič objavili pred petimi leti. V njem predstavlja svoje poglede na sodobni svet, ki so v marsičem drugačni od kolegov. Njegov najljubši predmet opazovanja je generacija mladih, odraščajoča v svetu, ki ga pretresajo spremembe in je izpostavljena pretresom, podobnim tistim ob koncu antike. »Bodimo prizanesljivi do njih, to so mutanti,« poziva Michel Serres, ki foto: je sicer strog do svoje in do naslednje generacije, ki bosta za sabo pustili razdejano zahodno družbo. Besedilo je prevedla Nadja Dobnik. foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=B6kUXZv-Ks3kgwe5woHQDw&q=michel+serres+bobo&oq=michel+serres+bobo&gs_l=img.3..35i39.7303.8381..9697...0.0..0.89.412.5......0....1..gws-wiz-img.......0i19j0i30i19.pOz2GcipeY8#imgrc=Q5q-bj_a9SA2DM:&spf=1561635090067
Na začetku meseca je preminil Michel Serres francoski zgodovinar znanosti, profesor filozofije in član Francoske akademije. Z oddajo Razgledi in razmisleki bo spomin nanj obudil prevedeni pogovor z Michelom Serresom, ki smo ga prvič objavili pred petimi leti. V njem predstavlja svoje poglede na sodobni svet, ki so v marsičem drugačni od kolegov. Njegov najljubši predmet opazovanja je generacija mladih, odraščajoča v svetu, ki ga pretresajo spremembe in je izpostavljena pretresom, podobnim tistim ob koncu antike. »Bodimo prizanesljivi do njih, to so mutanti,« poziva Michel Serres, ki foto: je sicer strog do svoje in do naslednje generacije, ki bosta za sabo pustili razdejano zahodno družbo. Besedilo je prevedla Nadja Dobnik. foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=B6kUXZv-Ks3kgwe5woHQDw&q=michel+serres+bobo&oq=michel+serres+bobo&gs_l=img.3..35i39.7303.8381..9697...0.0..0.89.412.5......0....1..gws-wiz-img.......0i19j0i30i19.pOz2GcipeY8#imgrc=Q5q-bj_a9SA2DM:&spf=1561635090067
V oddaji Razgledi in razmisleki se bo Tesa Drev pogovarjala z Jožetom Murkovičem o tem, koliko pozornosti namenjamo prostorom, v katerih živimo, domačim interierjem, njihovi opremi, ter o tem, koliko ustvarjalnosti si upamo izraziti v njih in koliko ljudi se pri nas odloči za to, da bi jim interierje zasnovali profesionalci. Foto: Tesa Drev
V oddaji Razgledi in razmisleki se bo Tesa Drev pogovarjala z Jožetom Murkovičem o tem, koliko pozornosti namenjamo prostorom, v katerih živimo, domačim interierjem, njihovi opremi, ter o tem, koliko ustvarjalnosti si upamo izraziti v njih in koliko ljudi se pri nas odloči za to, da bi jim interierje zasnovali profesionalci. Foto: Tesa Drev
Gostja oddaje je Darja Betocchi, ki so ji nedavno podelili letošnjo Lavrinovo diplomo. Priznanje, ki je dobilo ime po Janku Lavrinu, slovenskem prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju, ustanovitelju slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2003 za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike ali za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Darja Betocchi se prevajanju posveča od sredine 90. let. Takrat je na natečaju prejela nagrado za italijanski prevod zbirke Miroslava Košute Odseljeni čas. Prevedla je poezijo Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela pa tržaških pesnikov Marka Kravosa, Miroslava Košute, Aceta Mermolje in drugih, prozo Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča, Florjana Lipuša, Lojzeta Kovačiča… Letos je izšel njen novi prevod povesti Hlapec Jernej Ivana Cankarja. Z Darjo Betocchi se je pogovarjala Staša Grahek. foto: Cankarjev dom
Gostja oddaje je Darja Betocchi, ki so ji nedavno podelili letošnjo Lavrinovo diplomo. Priznanje, ki je dobilo ime po Janku Lavrinu, slovenskem prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju, ustanovitelju slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2003 za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike ali za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Darja Betocchi se prevajanju posveča od sredine 90. let. Takrat je na natečaju prejela nagrado za italijanski prevod zbirke Miroslava Košute Odseljeni čas. Prevedla je poezijo Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela pa tržaških pesnikov Marka Kravosa, Miroslava Košute, Aceta Mermolje in drugih, prozo Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča, Florjana Lipuša, Lojzeta Kovačiča… Letos je izšel njen novi prevod povesti Hlapec Jernej Ivana Cankarja. Z Darjo Betocchi se je pogovarjala Staša Grahek. foto: Cankarjev dom
Andreia Makinea, enainšestdesetletnega francoskega pisatelja ruskega rodu, Slovenci dobro poznamo. Prevedenih imamo šest njegovih knjig, najnovejši prevod Nadje Dobnik in njenih študentk z naslovom Knjiga kratkih večnih ljubezni je izšel letos. Zelo dobro poznajo pisatelja letošnji slovenski maturanti, saj so o njegovem večkrat nagrajenem romanu Francoski testament pisali maturitetni esej. Ob tem je Andrei Makine prišel na srečanje z ljubljanskimi in mariborskimi maturanti, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je takrat z avtorjem več kot dvajsetih knjig pogovarjala Alojzija Zupan Sosič. Foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=manvXNfSMv6AjLsPzbepgAE&q=andrei+makine+bobo&oq=andrei+makine+bobo&gs_l=img.3...45860.47393..47798...0.0..0.88.327.4......0....1..gws-wiz-img.......0i24.gzJxsrZLlIY#imgrc=YOCeVIQvZO4fdM:&spf=1559210530310
Andreia Makinea, enainšestdesetletnega francoskega pisatelja ruskega rodu, Slovenci dobro poznamo. Prevedenih imamo šest njegovih knjig, najnovejši prevod Nadje Dobnik in njenih študentk z naslovom Knjiga kratkih večnih ljubezni je izšel letos. Zelo dobro poznajo pisatelja letošnji slovenski maturanti, saj so o njegovem večkrat nagrajenem romanu Francoski testament pisali maturitetni esej. Ob tem je Andrei Makine prišel na srečanje z ljubljanskimi in mariborskimi maturanti, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je takrat z avtorjem več kot dvajsetih knjig pogovarjala Alojzija Zupan Sosič. Foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=manvXNfSMv6AjLsPzbepgAE&q=andrei+makine+bobo&oq=andrei+makine+bobo&gs_l=img.3...45860.47393..47798...0.0..0.88.327.4......0....1..gws-wiz-img.......0i24.gzJxsrZLlIY#imgrc=YOCeVIQvZO4fdM:&spf=1559210530310
Šest let po nastanku je film Več kot med Markusa Imhoofa še vedno več kot aktualen. Prikazuje življenja medonosnih čebel na različnih koncih sveta, bitij, ki predstavljajo ključne akterke v svetovni prehranjevalni verigi. Čebele spremljamo v navidezno idilični alpski dolini, na monokulturnih poljih v Ameriki, v laboratorijih, izvemo tudi, da so ponekod na Kitajskem delo čebel kot opraševalk sadnih dreves s cvetnim prahom nadomestili kar ljudje. Prejšnji ponedeljek, ko smo praznovali 2. svetovni dan čebel, je izšel slovenski prevod Alexandre Natalie Zaleznik istoimenske knjige Markusa Imhoofa in Clausa-Petra Lieckfelda. Knjiga je nastala vzporedno s filmom in nas še bolj poglobljeno pouči o tem, kaj čebele ogroža in kaj so možne rešitve. V Kinodvoru pa so prejšnji teden predstavili Imhoofov novi film Eldorado o begunski krizi. V oddaji Razgledi in razmisleki se Tesa Drev pogovarja s švicarskim režiserjem o njegovem ustvarjanju.
Šest let po nastanku je film Več kot med Markusa Imhoofa še vedno več kot aktualen. Prikazuje življenja medonosnih čebel na različnih koncih sveta, bitij, ki predstavljajo ključne akterke v svetovni prehranjevalni verigi. Čebele spremljamo v navidezno idilični alpski dolini, na monokulturnih poljih v Ameriki, v laboratorijih, izvemo tudi, da so ponekod na Kitajskem delo čebel kot opraševalk sadnih dreves s cvetnim prahom nadomestili kar ljudje. Prejšnji ponedeljek, ko smo praznovali 2. svetovni dan čebel, je izšel slovenski prevod Alexandre Natalie Zaleznik istoimenske knjige Markusa Imhoofa in Clausa-Petra Lieckfelda. Knjiga je nastala vzporedno s filmom in nas še bolj poglobljeno pouči o tem, kaj čebele ogroža in kaj so možne rešitve. V Kinodvoru pa so prejšnji teden predstavili Imhoofov novi film Eldorado o begunski krizi. V oddaji Razgledi in razmisleki se Tesa Drev pogovarja s švicarskim režiserjem o njegovem ustvarjanju.
Slovenski gledališki inštitut, naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, letos obeležuje peto leto obstoja.Takšni jubileji so po navadi že namenjeni prvim ocenam, razmislekom o trenutnem stanju in razgledom proti novim horizontom. Klemen Markovčič je zato pred mikrofon povabil direktorico Inštituta Mojco Jan Zoran, da bi predstavila tega svojevrstnega, a pomembnega sopotnika slovenske uprizoritvene umetnosti.
Slovenski gledališki inštitut, naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, letos obeležuje peto leto obstoja.Takšni jubileji so po navadi že namenjeni prvim ocenam, razmislekom o trenutnem stanju in razgledom proti novim horizontom. Klemen Markovčič je zato pred mikrofon povabil direktorico Inštituta Mojco Jan Zoran, da bi predstavila tega svojevrstnega, a pomembnega sopotnika slovenske uprizoritvene umetnosti.
Vitalij Manski nedvomno sodi med najpomembnejše sodobne ruske avtorje dokumentarnih filmov. Danes 55-letni režiser je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za svoje delo, še posebej veliko pozornosti pa je pritegnil njegov lanski film Putinove priče, ki smo ga v Sloveniji prvič videli letos spomladi na Festivalu dokumentarnega filma. V letih od 1999 do 2003, torej v času, ko je na oblast v Rusiji prišel Vladimir Putin, je Vitalij Manski vodil dokumentarni program državne Televizije Rusija. Iz vloge nekakšnega dvornega snemalca in režiserja pa se je postopoma umaknil v držo kritično razmišljujočega opozicijskega intelektualca. Do te mere kritično, da je z družino po ruski aneksiji Krima zapustil v Rusijo. Od januarja 2015 živi v prestolnici Latvije, v Rigi. Pred mikrofon ga je povabil Andrej Stopar. Foto: A. Savin https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vitaliy_Manskiy_2010_Moscow.jpg
Vitalij Manski nedvomno sodi med najpomembnejše sodobne ruske avtorje dokumentarnih filmov. Danes 55-letni režiser je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za svoje delo, še posebej veliko pozornosti pa je pritegnil njegov lanski film Putinove priče, ki smo ga v Sloveniji prvič videli letos spomladi na Festivalu dokumentarnega filma. V letih od 1999 do 2003, torej v času, ko je na oblast v Rusiji prišel Vladimir Putin, je Vitalij Manski vodil dokumentarni program državne Televizije Rusija. Iz vloge nekakšnega dvornega snemalca in režiserja pa se je postopoma umaknil v držo kritično razmišljujočega opozicijskega intelektualca. Do te mere kritično, da je z družino po ruski aneksiji Krima zapustil v Rusijo. Od januarja 2015 živi v prestolnici Latvije, v Rigi. Pred mikrofon ga je povabil Andrej Stopar. Foto: A. Savin https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vitaliy_Manskiy_2010_Moscow.jpg
Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti. Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer. Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju! Foto: Urban Tarman.
Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti. Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer. Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju! Foto: Urban Tarman.
Pristave gradu Snežnik, ki desetletje po prenovi z nekaj prekinitvami zaprte samevajo, še vedno čakajo najemnika, ki bo kompleksu vdahnil novo življenje. Na nedavni, sicer že drugi razpis Ministrstva za kulturo, se namreč ni prijavil nihče, zato usoda tega notranjskega bisera še naprej ostaja negotova. Tudi obisk ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki se je med svojimi prvimi tremi odhodi na teren po nastopu funkcije odpravil prav v Loško dolino, in srečanje z lokalnimi dejavniki, nista opogumila nikogar, da bi prevzel upravljanje s pristavami, ki skupaj z gradom in okoliškim parkom tvorijo kulturni spomenik državnega pomena. Potem ko se na razpis ni prijavil nihče, so z ministrstva sporočili, da si intenzivno prizadevajo za najemnika. O vseh zapletih, izzivih, pa tudi potencialih pristave gradu Snežnik, med katerimi je tudi festival Plavajoči grad, ki Loško dolino spremeni v pravljično mednarodno prizorišče vsestranskega kulturnega dogajanja, v oddaji, ki jo je pripravil naš dopisnik Marko Škrlj.
Pristave gradu Snežnik, ki desetletje po prenovi z nekaj prekinitvami zaprte samevajo, še vedno čakajo najemnika, ki bo kompleksu vdahnil novo življenje. Na nedavni, sicer že drugi razpis Ministrstva za kulturo, se namreč ni prijavil nihče, zato usoda tega notranjskega bisera še naprej ostaja negotova. Tudi obisk ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki se je med svojimi prvimi tremi odhodi na teren po nastopu funkcije odpravil prav v Loško dolino, in srečanje z lokalnimi dejavniki, nista opogumila nikogar, da bi prevzel upravljanje s pristavami, ki skupaj z gradom in okoliškim parkom tvorijo kulturni spomenik državnega pomena. Potem ko se na razpis ni prijavil nihče, so z ministrstva sporočili, da si intenzivno prizadevajo za najemnika. O vseh zapletih, izzivih, pa tudi potencialih pristave gradu Snežnik, med katerimi je tudi festival Plavajoči grad, ki Loško dolino spremeni v pravljično mednarodno prizorišče vsestranskega kulturnega dogajanja, v oddaji, ki jo je pripravil naš dopisnik Marko Škrlj.
Med uglednimi tujimi gosti letošnjega festivala Fabula je bila tudi ruska pisateljica in esejistka Tatjana Tolstoj, eno najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih imen. Več kot desetletje je skupaj z Avdótjo Smirnôvo vodila kultno pogovorno televizijsko oddajo, sprva na državni Televiziji Kultura, nato na komercialni NTV. V osemdesetih in devetdesetih letih je živela v ZDA, kjer je poučevala na različnih univerzah. Še danes je povezana z ameriškim intelektualnim prostorom, piše za New Yorker in New York Review of Books. S Tatjano Tolstoj se je pogovarjal Andrej Stopar. Foto: BoBo
Med uglednimi tujimi gosti letošnjega festivala Fabula je bila tudi ruska pisateljica in esejistka Tatjana Tolstoj, eno najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih imen. Več kot desetletje je skupaj z Avdótjo Smirnôvo vodila kultno pogovorno televizijsko oddajo, sprva na državni Televiziji Kultura, nato na komercialni NTV. V osemdesetih in devetdesetih letih je živela v ZDA, kjer je poučevala na različnih univerzah. Še danes je povezana z ameriškim intelektualnim prostorom, piše za New Yorker in New York Review of Books. S Tatjano Tolstoj se je pogovarjal Andrej Stopar. Foto: BoBo
Eric Vuillard, francoski pisatelj, scenarist in režiser je bil med osrednjimi gosti letošnjega festivala Fabula. Je je avtor več nagrajenih knjig; prvo z naslovom Lovec je objavil leta 1999, leta 2017 pa je za literarizirano pripoved Dnevni red prejel Goncourtovo nagrado. V Dnevnem redu se Vuillard osredotoča na dogodke, ki so zložno, a zanesljivo tlakovali pot za vzpon nacizma, Hitlerja, za drugo svetovno vojno. Knjiga se začne s sestankom največjih nemških industrialcev v Berlinu, ki so finančno podprli nacionalsocialistično stranko, nato sledijo znani dogodki, ki jih Vuillard opisuje, kot bi bil sam navzoč tistega nesrečnega 20. februarja 1933 v Reichstagu ali na srečanju avstrijskega kanclerja Schuschniga s Hitlerjem v Berchtesgadnu. Za oddajo Razgledi in razmislki se je z Ericom Vuillardom pogovarjala Tadeja Krečič. foto:https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=IzC4XOj4OqPgkgWcy5LIDA&q=eric+vuillard+fabula&oq=eric+vuillard+fabula&gs_l=img.12...130331.132352..134313...1.0..0.106.760.6j2......1....1..gws-wiz-img.......0i30j0i24.9QBluGIsZxA#imgrc=PemubY8jCm4XyM:&spf=1555574955266
Eric Vuillard, francoski pisatelj, scenarist in režiser je bil med osrednjimi gosti letošnjega festivala Fabula. Je je avtor več nagrajenih knjig; prvo z naslovom Lovec je objavil leta 1999, leta 2017 pa je za literarizirano pripoved Dnevni red prejel Goncourtovo nagrado. V Dnevnem redu se Vuillard osredotoča na dogodke, ki so zložno, a zanesljivo tlakovali pot za vzpon nacizma, Hitlerja, za drugo svetovno vojno. Knjiga se začne s sestankom največjih nemških industrialcev v Berlinu, ki so finančno podprli nacionalsocialistično stranko, nato sledijo znani dogodki, ki jih Vuillard opisuje, kot bi bil sam navzoč tistega nesrečnega 20. februarja 1933 v Reichstagu ali na srečanju avstrijskega kanclerja Schuschniga s Hitlerjem v Berchtesgadnu. Za oddajo Razgledi in razmislki se je z Ericom Vuillardom pogovarjala Tadeja Krečič. foto:https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=IzC4XOj4OqPgkgWcy5LIDA&q=eric+vuillard+fabula&oq=eric+vuillard+fabula&gs_l=img.12...130331.132352..134313...1.0..0.106.760.6j2......1....1..gws-wiz-img.......0i30j0i24.9QBluGIsZxA#imgrc=PemubY8jCm4XyM:&spf=1555574955266
Konec januarja je umrl srbski filmski režiser, scenarist in pisatelj Dušan Makavejev. Za svoje pogosto zelo kontroverzne filme - med njimi omenimo samo najbolj znane Človek ni ptica, Nedolžnost brez zaščite, Ljubezensko življenje poštne uslužbenke, Misterij organizma, Sladki film - je prejel več kot petdeset nagrad na velikih mednarodnih festivalih v Berlinu, Cannesu, Sao Paulu in drugod. Zaradi izjemnosti svojih filmov in popolne avtorske suverenosti velja v svetu za enega največjih in svojemu ustvarjalnemu kredu najbolj predanih filmskih ustvarjalcev. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali, kako je Dušan Makavejev razmišljal o filmski režiji; besedilo je bilo objavljeno v knjigi Radoslava Lazića Traktat o filmski režiji; prevedel in priredil ga je Tone Frelih, prebral ga je Aleksander Golja.
Konec januarja je umrl srbski filmski režiser, scenarist in pisatelj Dušan Makavejev. Za svoje pogosto zelo kontroverzne filme - med njimi omenimo samo najbolj znane Človek ni ptica, Nedolžnost brez zaščite, Ljubezensko življenje poštne uslužbenke, Misterij organizma, Sladki film - je prejel več kot petdeset nagrad na velikih mednarodnih festivalih v Berlinu, Cannesu, Sao Paulu in drugod. Zaradi izjemnosti svojih filmov in popolne avtorske suverenosti velja v svetu za enega največjih in svojemu ustvarjalnemu kredu najbolj predanih filmskih ustvarjalcev. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali, kako je Dušan Makavejev razmišljal o filmski režiji; besedilo je bilo objavljeno v knjigi Radoslava Lazića Traktat o filmski režiji; prevedel in priredil ga je Tone Frelih, prebral ga je Aleksander Golja.
V okviru predfestivalskega dogajanja prireditve Mesto knjige je marca v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici nastopila svetovno znana poljska pisateljica Olga Tokarczuk, ki že od prvega romana v zgodnjih devetdesetih letih sodi v sam vrh poljske književnosti. V svoji inovativni prozi Olga Tokarczuk slika zunanjo in psihološko resničnost ter raziskuje stanje sodobnega človeka in družbe. Tako v literaturi kot v družbenem delovanju jo zanimajo aktualna družbena vprašanja. Za svoje literarno ustvarjanje - vrsto njenih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino - je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, med njimi ima največjo veljavo mednarodni booker. Ko je leta 2013 Olga Tokarcuk prejemala nagrado vilenica, se je za oddajo Razgledi in razmisleki z njo pogovarjal Janko Petrovec.
V okviru predfestivalskega dogajanja prireditve Mesto knjige je marca v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici nastopila svetovno znana poljska pisateljica Olga Tokarczuk, ki že od prvega romana v zgodnjih devetdesetih letih sodi v sam vrh poljske književnosti. V svoji inovativni prozi Olga Tokarczuk slika zunanjo in psihološko resničnost ter raziskuje stanje sodobnega človeka in družbe. Tako v literaturi kot v družbenem delovanju jo zanimajo aktualna družbena vprašanja. Za svoje literarno ustvarjanje - vrsto njenih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino - je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, med njimi ima največjo veljavo mednarodni booker. Ko je leta 2013 Olga Tokarcuk prejemala nagrado vilenica, se je za oddajo Razgledi in razmisleki z njo pogovarjal Janko Petrovec.
Na letošnjem festivalu Fabula je bil med uglednimi tujimi gosti tudi nemški pisatelj Ingo Schulze. Rodil se je leta 1962 v Dresdenu v tedanji vzhodni Nemčiji. Študiral je klasično filologijo, po združitvi Nemčij je najprej nekaj let delal v gledališču, nato je s prijatelji ustanovil časopis in začel pisati. V devetdesetih je šest mesecev preživel v Sankt Peterburgu, kar je botrovalo njegovemu literarnemu prvencu, zbirki kratkih zgodb z naslovom 33 trenutkov sreče, ki je izšla leta 1995. Ingo Schulze, ki živi v Berlinu, je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugim nagrado leipziškega knjižnega sejma za roman Mobi, za roman Adam in Evelyn pa je bil v ožjem izboru za najboljši roman leta v Nemčiji. Z Ingom Schulzejem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Robert Kralj. Foto: Ingo Schulze (2004) Caren Müller - Salbader-Redaktion
Na letošnjem festivalu Fabula je bil med uglednimi tujimi gosti tudi nemški pisatelj Ingo Schulze. Rodil se je leta 1962 v Dresdenu v tedanji vzhodni Nemčiji. Študiral je klasično filologijo, po združitvi Nemčij je najprej nekaj let delal v gledališču, nato je s prijatelji ustanovil časopis in začel pisati. V devetdesetih je šest mesecev preživel v Sankt Peterburgu, kar je botrovalo njegovemu literarnemu prvencu, zbirki kratkih zgodb z naslovom 33 trenutkov sreče, ki je izšla leta 1995. Ingo Schulze, ki živi v Berlinu, je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugim nagrado leipziškega knjižnega sejma za roman Mobi, za roman Adam in Evelyn pa je bil v ožjem izboru za najboljši roman leta v Nemčiji. Z Ingom Schulzejem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Robert Kralj. Foto: Ingo Schulze (2004) Caren Müller - Salbader-Redaktion
Na letošnjem festivalu Fabula je gostoval Fiston Mwanza Mujila, pesnik, pisatelj in dramatik iz Konga, ki živi in ustvarja v avstrijskem Gradcu. Tam na univerzi poučuje afriško književnost. Zaslovel je z večkrat nagrajenim prvencem Tramvaj 83. Napisan je v francoščini, od lani ga imamo v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je s Fistonom Mwanzem Mujilo pogovarjala Nina Gostiša.
Na letošnjem festivalu Fabula je gostoval Fiston Mwanza Mujila, pesnik, pisatelj in dramatik iz Konga, ki živi in ustvarja v avstrijskem Gradcu. Tam na univerzi poučuje afriško književnost. Zaslovel je z večkrat nagrajenim prvencem Tramvaj 83. Napisan je v francoščini, od lani ga imamo v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je s Fistonom Mwanzem Mujilo pogovarjala Nina Gostiša.
V soboto se je z literarnim večerom v Cankarjevem domu v Ljubljani sklenil mednarodni literarni festival Fabula – Literature sveta. Na njem je kanadsko-britanska pisateljica Rachel Cusk predstavila roman Obris, ki je v angleščini prvič izšel leta 2014 in s katerim je dosegla mednarodno pisateljsko slavo. Roman, ki ga je prevedel Jernej Županič, je bil tudi glavna tema pogovora za oddajo Razgledi in razmisleki. Rachel Cusk je začela objavljati v 90. letih prejšnjega stoletja in danes velja za eno od pomembnejših in večkrat nagrajenih sodobnih pisateljic v angleškem jeziku. Romanu Obris sta sledila še dva z naslovom Transit oziroma Prehod in Kudos, kar bi lahko poslovenili kot Slava ali Čast. Čeprav je omenjena leta 2018 končana trilogija Rachel Cusk postmoderno delo, pa kljub fragmentarnosti pripovedi ohranja določeno rdečo nit in cilj, je povedala Rachel Cusk v pogovoru za Radio Slovenija. Pripovedne niti in zgodbe, ki se razprostirajo pred bralcem, skupaj drži lik Faye. Čeprav je njeno ime v romanu Obris omenjeno le enkrat in kot lik ostaja v ozadju, je zaradi inteligence ter zmožnosti poslušanja in opazovanja zanimiva literarna oseba. Več o njej boste izvedeli v pogovoru z Rachel Cusk! Foto: Matej Pušnik.
V soboto se je z literarnim večerom v Cankarjevem domu v Ljubljani sklenil mednarodni literarni festival Fabula – Literature sveta. Na njem je kanadsko-britanska pisateljica Rachel Cusk predstavila roman Obris, ki je v angleščini prvič izšel leta 2014 in s katerim je dosegla mednarodno pisateljsko slavo. Roman, ki ga je prevedel Jernej Županič, je bil tudi glavna tema pogovora za oddajo Razgledi in razmisleki. Rachel Cusk je začela objavljati v 90. letih prejšnjega stoletja in danes velja za eno od pomembnejših in večkrat nagrajenih sodobnih pisateljic v angleškem jeziku. Romanu Obris sta sledila še dva z naslovom Transit oziroma Prehod in Kudos, kar bi lahko poslovenili kot Slava ali Čast. Čeprav je omenjena leta 2018 končana trilogija Rachel Cusk postmoderno delo, pa kljub fragmentarnosti pripovedi ohranja določeno rdečo nit in cilj, je povedala Rachel Cusk v pogovoru za Radio Slovenija. Pripovedne niti in zgodbe, ki se razprostirajo pred bralcem, skupaj drži lik Faye. Čeprav je njeno ime v romanu Obris omenjeno le enkrat in kot lik ostaja v ozadju, je zaradi inteligence ter zmožnosti poslušanja in opazovanja zanimiva literarna oseba. Več o njej boste izvedeli v pogovoru z Rachel Cusk! Foto: Matej Pušnik.
Dr. Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur, ustanovljenega junija 2004, je bila izmed pobudnic njegove ustanovitve. Delovanje Foruma tako spremlja od njegovih zametkov, predvsem pa ga pomembno in vidno sooblikuje. V pogovoru z Markom Goljo je predstavila njegovo poslanstvo, delovanje, tudi financiranje, nekatere programe, za konec pa je odgovorila še na vprašanje o mestu in vlogi Foruma slovanskih kultur čez pet let. Vabljeni k posluašnju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Dr. Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur, ustanovljenega junija 2004, je bila izmed pobudnic njegove ustanovitve. Delovanje Foruma tako spremlja od njegovih zametkov, predvsem pa ga pomembno in vidno sooblikuje. V pogovoru z Markom Goljo je predstavila njegovo poslanstvo, delovanje, tudi financiranje, nekatere programe, za konec pa je odgovorila še na vprašanje o mestu in vlogi Foruma slovanskih kultur čez pet let. Vabljeni k posluašnju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Mladi za mlade so v kontekstu kulturno-umetnostne vzgoje vse bolj prisotna metoda dela z mladimi, kjer ti aktivno sodelujejo v ključnih fazah nastajanja kulturnih projektov oziroma dogodkov, namenjenih mlademu občinstvu. Primer tovrstne dobre prakse je festival Kinotrip v organizaciji Kinodvora, ki vključuje filmski klub, mednarodni filmski festival in filmske dogodke tekom leta. Vodilo Kinotripa je želja, mladim omogočiti prostor in čas, da sooblikujejo filmsko ponudbo, ki jim je namenjena. Klemen Markovčič je pred mikrofon povabil Živo Jurančič, Kinodvor in dijaka Saro Janežič, Gimnazija Poljane in Nika Jevšnika, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo.
Mladi za mlade so v kontekstu kulturno-umetnostne vzgoje vse bolj prisotna metoda dela z mladimi, kjer ti aktivno sodelujejo v ključnih fazah nastajanja kulturnih projektov oziroma dogodkov, namenjenih mlademu občinstvu. Primer tovrstne dobre prakse je festival Kinotrip v organizaciji Kinodvora, ki vključuje filmski klub, mednarodni filmski festival in filmske dogodke tekom leta. Vodilo Kinotripa je želja, mladim omogočiti prostor in čas, da sooblikujejo filmsko ponudbo, ki jim je namenjena. Klemen Markovčič je pred mikrofon povabil Živo Jurančič, Kinodvor in dijaka Saro Janežič, Gimnazija Poljane in Nika Jevšnika, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo.
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Leto 2018 je bilo leto kulturne dediščine, zato je več - včasih prezrtih - področij lani pritegnilo pozornost. Simona Kermavnar, magistrica umetnostne zgodovine, se posveča litoželeznim izdelkom v Sloveniji. Litoželezni izdelki 19. in prvih desetletij 20. stoletja so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko litoželeznih izdelkov je bilo uničenih, kar nam nazorno pokaže primerjava današnjih vedut vasi, krajev, mest in parkov s tistimi na starih razglednicah in fotografijah. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo slišali zanimiva dejstva iz zgodovine litoželeznih izdelkov, tudi nekaterih, ki so še dandanes del našega okolja. Foto: Simona Kermavnar
Leto 2018 je bilo leto kulturne dediščine, zato je več - včasih prezrtih - področij lani pritegnilo pozornost. Simona Kermavnar, magistrica umetnostne zgodovine, se posveča litoželeznim izdelkom v Sloveniji. Litoželezni izdelki 19. in prvih desetletij 20. stoletja so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko litoželeznih izdelkov je bilo uničenih, kar nam nazorno pokaže primerjava današnjih vedut vasi, krajev, mest in parkov s tistimi na starih razglednicah in fotografijah. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo slišali zanimiva dejstva iz zgodovine litoželeznih izdelkov, tudi nekaterih, ki so še dandanes del našega okolja. Foto: Simona Kermavnar
Srbski pisatelj in prevajalec Aleksandar Gatalica je avtor petnajstih knjig, med katarimi je s 50.000 izvodi največ uspeha doživel roman Velika vojna. Pred kratkim je v prevodu Mateje Komel Snoj izšel tudi v slovenščini, Vlado Motnikar pa je avtorja ob tej priložnosti povabil pred mikrofon.
Srbski pisatelj in prevajalec Aleksandar Gatalica je avtor petnajstih knjig, med katarimi je s 50.000 izvodi največ uspeha doživel roman Velika vojna. Pred kratkim je v prevodu Mateje Komel Snoj izšel tudi v slovenščini, Vlado Motnikar pa je avtorja ob tej priložnosti povabil pred mikrofon.
Islandski film je v zadnjih letih v velikem razmahu. Dagur Kari (izg. Kauri), Grimur Hakonarson, Ase Helge Hjorleifsdottir je le nekaj ustvarjalcev, ki ustvarjajo filme, zanimive ne samo domačemu občinstvu, ampak tudi mednarodno uspešne in nagrajene. Med najbolj izstopajočimi islandskimi režiserji je tudi Benedikt Erlingsson. Po Zgodbah o konjih in ljudeh je zdaj posnel okoljevarstveno usmerjen film Bojevnica, ki mu je prinesel med drugim nagrado vodomec na lanskem Ljubljanskem mednarodnem festivalu LIFFE. Film si lahko ogledate v okviru slovenske art-kino mreže, premiero filma – prejšnjo sredo v Kinodvoru – pa je obiskal tudi Erlingsson. Pogovor z njim je posnela Tesa Drev
Islandski film je v zadnjih letih v velikem razmahu. Dagur Kari (izg. Kauri), Grimur Hakonarson, Ase Helge Hjorleifsdottir je le nekaj ustvarjalcev, ki ustvarjajo filme, zanimive ne samo domačemu občinstvu, ampak tudi mednarodno uspešne in nagrajene. Med najbolj izstopajočimi islandskimi režiserji je tudi Benedikt Erlingsson. Po Zgodbah o konjih in ljudeh je zdaj posnel okoljevarstveno usmerjen film Bojevnica, ki mu je prinesel med drugim nagrado vodomec na lanskem Ljubljanskem mednarodnem festivalu LIFFE. Film si lahko ogledate v okviru slovenske art-kino mreže, premiero filma – prejšnjo sredo v Kinodvoru – pa je obiskal tudi Erlingsson. Pogovor z njim je posnela Tesa Drev
SISTEM UPRAVLJANJA, FINANCIRANJA IN ZAPOSLOVANJA V NORVEŠKEM GLEDALIŠČU Novo združenje za samozaposlene na področju gledališča in plesa Norveško gledališče ima precej drugačno zgodovino gledališča kot Slovenija. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja profesionalnih gledaliških institucij skorajda ni bilo, gledališka dejavnost je pretežno slonela na razvejani mreži ljubiteljskih gledališč te razpotegnjene države. Imeli pa so Ibsena, torej se pisanje za gledališče in profesionalno gledališče nista razvijala sočasno. Ob intenzivnem vplivu revolucionarnega leta 1968 se je Norveška odprla za vplive iz tujine in začela zajemati iz bazena raznovrstnih sodobnih uprizoritvenih praks, gledališča so se institucionalizirala, vzpostavili so tudi sistem izobraževanja na tem področju in usposobili nove generacije profesionalnega kadra. Sodobnost pa si delimo, saj podatki kažejo, da tako kot pri nas, se je razmerje med zaposlenimi in samozaposlenimi prevesilo v prid samozaposlenih gledaliških ustvarjalcev. Vsaj delno rešitev tega stanja ob ugodnem odstotku državnega proračuna, namenjenega kulturi, rešujejo z ustanovitvijo Alianse, združenja samozaposlenih igralcev in plesalcev z zagotovitvijo njihove večje socialne varnosti. Z enim od njih in z umetniško direktorico Arktičnega gledališča v Tromsu se je pogovarjala Vilma Štritof med tamkajšnjim dramaturškim delom pri predstavi in je oddajo tudi pripravila. Foto: Arktično gledališče v Tromsu, Norveška (foto: Cccc3333, https://en.wikipedia.org)
SISTEM UPRAVLJANJA, FINANCIRANJA IN ZAPOSLOVANJA V NORVEŠKEM GLEDALIŠČU Novo združenje za samozaposlene na področju gledališča in plesa Norveško gledališče ima precej drugačno zgodovino gledališča kot Slovenija. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja profesionalnih gledaliških institucij skorajda ni bilo, gledališka dejavnost je pretežno slonela na razvejani mreži ljubiteljskih gledališč te razpotegnjene države. Imeli pa so Ibsena, torej se pisanje za gledališče in profesionalno gledališče nista razvijala sočasno. Ob intenzivnem vplivu revolucionarnega leta 1968 se je Norveška odprla za vplive iz tujine in začela zajemati iz bazena raznovrstnih sodobnih uprizoritvenih praks, gledališča so se institucionalizirala, vzpostavili so tudi sistem izobraževanja na tem področju in usposobili nove generacije profesionalnega kadra. Sodobnost pa si delimo, saj podatki kažejo, da tako kot pri nas, se je razmerje med zaposlenimi in samozaposlenimi prevesilo v prid samozaposlenih gledaliških ustvarjalcev. Vsaj delno rešitev tega stanja ob ugodnem odstotku državnega proračuna, namenjenega kulturi, rešujejo z ustanovitvijo Alianse, združenja samozaposlenih igralcev in plesalcev z zagotovitvijo njihove večje socialne varnosti. Z enim od njih in z umetniško direktorico Arktičnega gledališča v Tromsu se je pogovarjala Vilma Štritof med tamkajšnjim dramaturškim delom pri predstavi in je oddajo tudi pripravila. Foto: Arktično gledališče v Tromsu, Norveška (foto: Cccc3333, https://en.wikipedia.org)
Ivana Kampuš sooblikuje sodobno slovensko književnost kot pesnica, pisateljica in prevajalka. Leta 1992 je objavila pesniško zbirko Tvoja sem piščal, med drugim je v nemščino prevedla pesniško zbirko Azur pesnice in esejistke Mete Kušar, predlani pa je založba Drava ob njenem okroglem jubileju izdala njeno pripovedno zbirko Polet v moj svet. Ivano Kampuš je pred tednji na njenem domu v zaselku Tešinja pri Šentjakobu v Rožu na avstrijskem Koroškem obiskal Marko Golja in z njo posnel pogovor za tokratno oddajo Razgledi in razmisleki. Med drugim književnica v oddaji prebere Velikonočni psalm in prevod pesmi Ericha Frieda z naslovom Kar je. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. (Foto: Marko Golja)
Ivana Kampuš sooblikuje sodobno slovensko književnost kot pesnica, pisateljica in prevajalka. Leta 1992 je objavila pesniško zbirko Tvoja sem piščal, med drugim je v nemščino prevedla pesniško zbirko Azur pesnice in esejistke Mete Kušar, predlani pa je založba Drava ob njenem okroglem jubileju izdala njeno pripovedno zbirko Polet v moj svet. Ivano Kampuš je pred tednji na njenem domu v zaselku Tešinja pri Šentjakobu v Rožu na avstrijskem Koroškem obiskal Marko Golja in z njo posnel pogovor za tokratno oddajo Razgledi in razmisleki. Med drugim književnica v oddaji prebere Velikonočni psalm in prevod pesmi Ericha Frieda z naslovom Kar je. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. (Foto: Marko Golja)
Tik pred koncem leta je preminil Amos Oz, eno najvidnejših imen sodobne izraelske književnosti, zelo plodovit pisatelj romanov, kratkih zgodb, esejev, knjig za otroke. Njegovi svetovno znani romani, kot so Zgodba o ljubezni in temnini, Črna skrinjica, Moj Mihael, Panter v kleti, Juda so prevedeni v kakih 45 jezikov, vsi našteti tudi v slovenščino. Za svoje ustvarjanje je dobil številna priznanja, marsikdo je mnenja, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za književnost. Roman Zgodba o ljubezni in temnini je avtorjeva najbolj osebna in celostna knjiga. Leta 2012 je izšla v zbirki Roman pri Mladinski knjigi v prevodu Mojce Kranjc, ob izidu pa je Amos Oz obiskal Maribor in Ljubljano. Takrat je Marko Golja posnel pogovor z njim. V spomin na izjemnega pisatelja v oddaji Razgledi in razmisleki.
Tik pred koncem leta je preminil Amos Oz, eno najvidnejših imen sodobne izraelske književnosti, zelo plodovit pisatelj romanov, kratkih zgodb, esejev, knjig za otroke. Njegovi svetovno znani romani, kot so Zgodba o ljubezni in temnini, Črna skrinjica, Moj Mihael, Panter v kleti, Juda so prevedeni v kakih 45 jezikov, vsi našteti tudi v slovenščino. Za svoje ustvarjanje je dobil številna priznanja, marsikdo je mnenja, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za književnost. Roman Zgodba o ljubezni in temnini je avtorjeva najbolj osebna in celostna knjiga. Leta 2012 je izšla v zbirki Roman pri Mladinski knjigi v prevodu Mojce Kranjc, ob izidu pa je Amos Oz obiskal Maribor in Ljubljano. Takrat je Marko Golja posnel pogovor z njim. V spomin na izjemnega pisatelja v oddaji Razgledi in razmisleki.
Novembra je Ljubljano obiskala ugledna francoska pisateljica Marie NDiaye. Pisati je začela že zgodaj, kot gimnazijka je izdala prvo knjigo. Za svoja dela je dobila številne nagrade, med njimi prestižno Goncourtovo. V slovenščino imamo prevedene njene romane Rosie Carpe, Tri močne ženske in Ladivine, poleg tega pa tudi dramo Hilda. Leta 2007 se je Marie NDiaye z družino preselila v Berlin in devet let živela med Francijo in Nemčijo, zdaj večinoma živi v bližini Bordeauxa v Franciji. S francosko pisateljico Marie NDiaye se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Nina Gostiša. Foto: http://www.institutfrance.si/marie-ndiaye.html
Novembra je Ljubljano obiskala ugledna francoska pisateljica Marie NDiaye. Pisati je začela že zgodaj, kot gimnazijka je izdala prvo knjigo. Za svoja dela je dobila številne nagrade, med njimi prestižno Goncourtovo. V slovenščino imamo prevedene njene romane Rosie Carpe, Tri močne ženske in Ladivine, poleg tega pa tudi dramo Hilda. Leta 2007 se je Marie NDiaye z družino preselila v Berlin in devet let živela med Francijo in Nemčijo, zdaj večinoma živi v bližini Bordeauxa v Franciji. S francosko pisateljico Marie NDiaye se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Nina Gostiša. Foto: http://www.institutfrance.si/marie-ndiaye.html
Srbski pisatelj Dragan Velikić je za roman Preiskovalec drugič dobil nagrado tednika Nin za najboljši srbski roman. Nagrajeni roman, v katerem so čustva, preteklost, iskanje izgubljenega časa in pripovedovalčevo razmerje do mame mojstrsko prepleteni, je poslovenila Đurđa Strsoglavec, pisatelj pa je kmalu po izidu prevoda obiskal Ljubljano. Takrat je Marko Golja z njim posnel intervju, v katerem pisatelj pripoveduje o nastanku romana, pisateljskih začetkih, razmerju do mame in očeta ter še marsikaj, prebere pa tudi kratek odlomek iz romana. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Srbski pisatelj Dragan Velikić je za roman Preiskovalec drugič dobil nagrado tednika Nin za najboljši srbski roman. Nagrajeni roman, v katerem so čustva, preteklost, iskanje izgubljenega časa in pripovedovalčevo razmerje do mame mojstrsko prepleteni, je poslovenila Đurđa Strsoglavec, pisatelj pa je kmalu po izidu prevoda obiskal Ljubljano. Takrat je Marko Golja z njim posnel intervju, v katerem pisatelj pripoveduje o nastanku romana, pisateljskih začetkih, razmerju do mame in očeta ter še marsikaj, prebere pa tudi kratek odlomek iz romana. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Péter Nádas je za svoj književni opus prejel že številne nagrade, med njimi leta 1998 vilenico. V slovenščini imamo pet njegovih del: esejistično knjigo O nebeški in zemeljski ljubezni, kratki zgodbi Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja ter romana Konec družinskega romana in njegov opus magnum Vzporedne zgodbe. V tem monumentalnem delu na več kot 2000 straneh, ki v prevodu Marjance Mihelič nedavno izšlo pri založbi Beletrina, je Nádas panoramsko zaobjel 20. stoletje. O Vzporednih zgodbah se je med drugim s Pétrom Nádasem ob njegovem obisku Ljubljane pogovarjala Maja Žvokelj.
Péter Nádas je za svoj književni opus prejel že številne nagrade, med njimi leta 1998 vilenico. V slovenščini imamo pet njegovih del: esejistično knjigo O nebeški in zemeljski ljubezni, kratki zgodbi Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja ter romana Konec družinskega romana in njegov opus magnum Vzporedne zgodbe. V tem monumentalnem delu na več kot 2000 straneh, ki v prevodu Marjance Mihelič nedavno izšlo pri založbi Beletrina, je Nádas panoramsko zaobjel 20. stoletje. O Vzporednih zgodbah se je med drugim s Pétrom Nádasem ob njegovem obisku Ljubljane pogovarjala Maja Žvokelj.
Konec oktobra je na ljubljanski Filozofski fakulteti potekala konferenca Na vzhod!, namenjena književnosti LGBTQ+ v Vzhodni Evropi. Številni sodelujoči so se spraševali, kako so se literarna produkcija, literarna veda in kritika tega področja razvijale v Vzhodni Evropi in zakaj ta v primerjavi z zahodom daje občutek, da manj sprejema seksualno in spolno nenormativnost. Vprašanja bo v oddaji z različnimi sogovorniki osvetlila Iza Pevec.
Konec oktobra je na ljubljanski Filozofski fakulteti potekala konferenca Na vzhod!, namenjena književnosti LGBTQ+ v Vzhodni Evropi. Številni sodelujoči so se spraševali, kako so se literarna produkcija, literarna veda in kritika tega področja razvijale v Vzhodni Evropi in zakaj ta v primerjavi z zahodom daje občutek, da manj sprejema seksualno in spolno nenormativnost. Vprašanja bo v oddaji z različnimi sogovorniki osvetlila Iza Pevec.
V iztekajočem se letu 2018 je kulturno-umetnostna vzgoja pri nas prvič dobila glas tudi v medijskem prostoru. Klemen Markovčič je v sodelovanju s strokovnjaki s tega področja zasnoval serijo mesečnih oddaj na Arsu, ki so v široki kot postavile tovrstno vzgojo na posameznih umetniških področjih. V tokratni oddaji je torej čas za razmislek o seriji in pogledu naprej.
V iztekajočem se letu 2018 je kulturno-umetnostna vzgoja pri nas prvič dobila glas tudi v medijskem prostoru. Klemen Markovčič je v sodelovanju s strokovnjaki s tega področja zasnoval serijo mesečnih oddaj na Arsu, ki so v široki kot postavile tovrstno vzgojo na posameznih umetniških področjih. V tokratni oddaji je torej čas za razmislek o seriji in pogledu naprej.
V Cankarjevem letu, ko bo 11. decembra minilo 100 let od pisateljeve smrti, mineva tudi 140. obletnica rojstva drugega velikega Slovenca, Cankarjevega sodobnika in somišljenika doktorja Mihajla Rostoharja, ki ga javnost veliko manj pozna. In vendar je bil velik znanstvenik, psiholog, ustanovitelj katedre za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je pa tudi izjemen mislec, vpet v družbena vprašanja svojega časa. Že na začetku 20. stoletja je bil v svojih polemikah neomajen nasprotnik klerikalizma ter novega ilirizma oziroma podleganja asimilacijskim težnjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. O razmerju med pisateljem Ivanom Cankarjem in znanstvenikom Mihajlom Rostoharjem ter o pomenu njunih stikov za današnji čas piše v Razgledih in razmislekih Peter Kuhar.
V Cankarjevem letu, ko bo 11. decembra minilo 100 let od pisateljeve smrti, mineva tudi 140. obletnica rojstva drugega velikega Slovenca, Cankarjevega sodobnika in somišljenika doktorja Mihajla Rostoharja, ki ga javnost veliko manj pozna. In vendar je bil velik znanstvenik, psiholog, ustanovitelj katedre za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je pa tudi izjemen mislec, vpet v družbena vprašanja svojega časa. Že na začetku 20. stoletja je bil v svojih polemikah neomajen nasprotnik klerikalizma ter novega ilirizma oziroma podleganja asimilacijskim težnjam zaradi nekritičnega razumevanja jugoslovanstva. O razmerju med pisateljem Ivanom Cankarjem in znanstvenikom Mihajlom Rostoharjem ter o pomenu njunih stikov za današnji čas piše v Razgledih in razmislekih Peter Kuhar.
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
»Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu,« izjavlja dr. Nenad Jelesijević, svojo izjavo pa podpre s poglobljenim premislekom o fenomenu kritike v performansu, v zbirki teoretskih spisov z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Predstavitev knjige, letos spomladi v studiu MGL, je potekala v obliki performansa, ki ga bomo v neposrednem radijskem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma, ponovili. V njem nastopata igralki in igralec: Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič in Milan Štefe ter Nenad Jelesijević. Oddajo bomo z uvodnimi in zaključnimi besedami zaokrožili s pogovorom z avtorjem knjige, z njim se bo pogovarjala Petra Tanko.
»Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu,« izjavlja dr. Nenad Jelesijević, svojo izjavo pa podpre s poglobljenim premislekom o fenomenu kritike v performansu, v zbirki teoretskih spisov z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Predstavitev knjige, letos spomladi v studiu MGL, je potekala v obliki performansa, ki ga bomo v neposrednem radijskem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma, ponovili. V njem nastopata igralki in igralec: Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič in Milan Štefe ter Nenad Jelesijević. Oddajo bomo z uvodnimi in zaključnimi besedami zaokrožili s pogovorom z avtorjem knjige, z njim se bo pogovarjala Petra Tanko.
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega letos obeležuje 60. obletnico, odkar jo je leta 1958 zasnoval Dušan Moravec. V najbolj pomembni in tudi najbolj obsežni slovenski teatrološki zbirki je številko 170, letos spomladi, zasedla izdaja knjige dr. Nenada Jelesijevića, z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Zbirko teoretskih spisov povezuje avtorjeva izjava »Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu«. Več o knjigi in na nekoliko drugačen način, pa v oddaji Razgledi in razmisleki, v prenosu v živo s pisateljskega odra na 34. Slovenskem knjižnem sejmu. foto: Ivan Merljak
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega letos obeležuje 60. obletnico, odkar jo je leta 1958 zasnoval Dušan Moravec. V najbolj pomembni in tudi najbolj obsežni slovenski teatrološki zbirki je številko 170, letos spomladi, zasedla izdaja knjige dr. Nenada Jelesijevića, z naslovom Performans-kritika, Zasuk v odpravo umetnosti. Zbirko teoretskih spisov povezuje avtorjeva izjava »Performans-kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu«. Več o knjigi in na nekoliko drugačen način, pa v oddaji Razgledi in razmisleki, v prenosu v živo s pisateljskega odra na 34. Slovenskem knjižnem sejmu. foto: Ivan Merljak
Enajstega novembra 1918 ob 11h dopoldne se je končala prva svetovna vojne. Ob obeleževanju stote obletnice tega dogodkase s trpkostjo spominjamo štirih let morije, ki je neizbrisno zaznamovala Evropo. Zato smo za oddajo Razgledi in razmisleki izbrali potopisni esej Draga Jančarja, ki je nastal potem, ko je obiskal polja Flandrije, kjer ljudje še danes živijo v senci in pod vtisom velike vojne.
Enajstega novembra 1918 ob 11h dopoldne se je končala prva svetovna vojne. Ob obeleževanju stote obletnice tega dogodkase s trpkostjo spominjamo štirih let morije, ki je neizbrisno zaznamovala Evropo. Zato smo za oddajo Razgledi in razmisleki izbrali potopisni esej Draga Jančarja, ki je nastal potem, ko je obiskal polja Flandrije, kjer ljudje še danes živijo v senci in pod vtisom velike vojne.
V Firencah je do 20. januarja 2019 na ogled razstava slovite umetnice srbskega rodu Marine Abramović. To je zadnja v seriji razstav sodobne umetnosti, s katerimi so v Palači Strozzi razgibali razstavno ponudbo Firenc in jo uvrstili tudi na zemljevid destinacij ljubiteljev sodobne umetnosti. Naš rimski dopisnik je priložnost izkoristil za obširen pogovor z direktorjem firenške Palače Strozzi; v njem sta se dotaknila tudi posebnosti pri upravljanju kulturne ustanove v javno-zasebnem partnerstvu. Pogovor Janka Petrovca z umetnostnim zgodovinarjem Arturom Galansinom boste slišali v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. foto: https://blog.palazzostrozzi.org/perche-il-blog.html
V Firencah je do 20. januarja 2019 na ogled razstava slovite umetnice srbskega rodu Marine Abramović. To je zadnja v seriji razstav sodobne umetnosti, s katerimi so v Palači Strozzi razgibali razstavno ponudbo Firenc in jo uvrstili tudi na zemljevid destinacij ljubiteljev sodobne umetnosti. Naš rimski dopisnik je priložnost izkoristil za obširen pogovor z direktorjem firenške Palače Strozzi; v njem sta se dotaknila tudi posebnosti pri upravljanju kulturne ustanove v javno-zasebnem partnerstvu. Pogovor Janka Petrovca z umetnostnim zgodovinarjem Arturom Galansinom boste slišali v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki. foto: https://blog.palazzostrozzi.org/perche-il-blog.html
V oddaji Razgledi in razmisleki bo odzvanjal letošnji Frankfurtski knjižni sejem. Za Radio Slovenija je ta najpomembnejši vsakoletni dogodek knjižnega trga spremljal Aleksander Čobec in pripravil oddajo, v kateri bodo nastopili profesor in urednik dr. Miha Kovač, pisatelj Goran Vojnović in Harald Neidhardt, direktor evropskega inštituta za eksponentne tehnologije in pozitivno prihodnost.
V oddaji Razgledi in razmisleki bo odzvanjal letošnji Frankfurtski knjižni sejem. Za Radio Slovenija je ta najpomembnejši vsakoletni dogodek knjižnega trga spremljal Aleksander Čobec in pripravil oddajo, v kateri bodo nastopili profesor in urednik dr. Miha Kovač, pisatelj Goran Vojnović in Harald Neidhardt, direktor evropskega inštituta za eksponentne tehnologije in pozitivno prihodnost.
Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.
Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.
Karpo Godina je najbolj uveljavljen in največkrat nagrajen slovenski filmar. S svojim ustvarjanjem je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupaj z Želimirjem Žilnikom, Lordanom Zafranovićem, Dušanom Makavejevim in drugimi postal eden od ustvarjalcev novega jugoslovanskega oz. »črnega filma« - kot so njihovo ustvarjanje nenaklonjeno poimenovale tedanje oblasti. Zaradi njegovega radikalnega ustvarjanja, ki je bilo vselej uperjeno tudi proti vsem oblikam politične represije, so mu vse do osemdesetih prepovedali režirati filme, zato je v tem času deloval kot snemalec in direktor fotografije. Njegovi kratki filmi (kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Pogrešam Sonjo Henie) in celovečerci, kot sta Splav meduze in Rdeči boogie, so se vseeno za vedno zapisali v zgodovino. V teh dneh jih v obliki retrospektive prikazujejo tudi v slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti MoMA. S Karpom Godino se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. V oddajo je vključena skladba iz Godinovega filma Rdeči boogie: ljudsko Kaj ti je deklica v priredbi Janeza Gregorca in izvedbi Ditke Haberl. Oddajo je uredila Staša Grahek. Fotografija iz filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
Karpo Godina je najbolj uveljavljen in največkrat nagrajen slovenski filmar. S svojim ustvarjanjem je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupaj z Želimirjem Žilnikom, Lordanom Zafranovićem, Dušanom Makavejevim in drugimi postal eden od ustvarjalcev novega jugoslovanskega oz. »črnega filma« - kot so njihovo ustvarjanje nenaklonjeno poimenovale tedanje oblasti. Zaradi njegovega radikalnega ustvarjanja, ki je bilo vselej uperjeno tudi proti vsem oblikam politične represije, so mu vse do osemdesetih prepovedali režirati filme, zato je v tem času deloval kot snemalec in direktor fotografije. Njegovi kratki filmi (kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Pogrešam Sonjo Henie) in celovečerci, kot sta Splav meduze in Rdeči boogie, so se vseeno za vedno zapisali v zgodovino. V teh dneh jih v obliki retrospektive prikazujejo tudi v slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti MoMA. S Karpom Godino se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. V oddajo je vključena skladba iz Godinovega filma Rdeči boogie: ljudsko Kaj ti je deklica v priredbi Janeza Gregorca in izvedbi Ditke Haberl. Oddajo je uredila Staša Grahek. Fotografija iz filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
Velibor Čolić – mož z naglasom Bosanski pisatelj, ki v francoščini s humorjem in z distance piše o begunstvu in vojni Pri založbi Goga je izšel prevod romana Sarajevski omnibus Veliborja Čolića, ki je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo. Avtor, ki že deset let piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Pri 28 letih se je pisatelj, novinar in glasbeni kritik, znašel v novi državi – nepismen. Ob prihodu je namreč poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pravi, da si lahko dovoli pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom. Z njim se je Nina Gostiša pogovarjala konec septembra, ko je bil gost pogovornega večera na Vodnikovi domačiji.
Velibor Čolić – mož z naglasom Bosanski pisatelj, ki v francoščini s humorjem in z distance piše o begunstvu in vojni Pri založbi Goga je izšel prevod romana Sarajevski omnibus Veliborja Čolića, ki je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo. Avtor, ki že deset let piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Pri 28 letih se je pisatelj, novinar in glasbeni kritik, znašel v novi državi – nepismen. Ob prihodu je namreč poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pravi, da si lahko dovoli pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom. Z njim se je Nina Gostiša pogovarjala konec septembra, ko je bil gost pogovornega večera na Vodnikovi domačiji.
Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Že leta 2011 je v slovenščini izšel njen roman Pusti me pri miru. Gre za knjigo o medsebojnih odnosih. Alejandra Laurencich je pred nedavnim obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarec Alejandra Vida Hajnžka in Klemena Brvarja, ki so osredotoča prav na njeno življenjsko usodo argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor Andreja Rota s pisateljico.
Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Že leta 2011 je v slovenščini izšel njen roman Pusti me pri miru. Gre za knjigo o medsebojnih odnosih. Alejandra Laurencich je pred nedavnim obiskala Slovenijo, saj je bil na 21. festivalu slovenskega filma premierno prikazan dokumentarec Alejandra Vida Hajnžka in Klemena Brvarja, ki so osredotoča prav na njeno življenjsko usodo argentinske pisateljice s slovenskimi koreninami. V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor Andreja Rota s pisateljico.
Branje v najzgodnejšem obdobju je nadvse pomembno za človekov celostni razvoj. Dokazano je, da otrok, ki mu starši berejo, hitreje napreduje. Hkrati pa je to neprecenljiva dota, ki pokaže vse svoje razsežnosti, tako dobre, kot slabe, zares šele v odrasli dobi. V Nacionalnem mesecu spodbujanja skupnega branja je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil dr. Ljubico Marjanovič Umek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor razpira pogled na vzgojno-sociološke aspekte branja.
Branje v najzgodnejšem obdobju je nadvse pomembno za človekov celostni razvoj. Dokazano je, da otrok, ki mu starši berejo, hitreje napreduje. Hkrati pa je to neprecenljiva dota, ki pokaže vse svoje razsežnosti, tako dobre, kot slabe, zares šele v odrasli dobi. V Nacionalnem mesecu spodbujanja skupnega branja je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil dr. Ljubico Marjanovič Umek s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor razpira pogled na vzgojno-sociološke aspekte branja.
Letošnji nagrajenec Vilenice, nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow, je šestleten s starši iz komunistične Bolgarije prek tedanje Jugoslavije prebežal v zahodno Evropo. Iz Italije je družina odšla v Nemčijo, od tam so se preselili v Kenijo; Ilija Trojanow je živel še marsikje: v Franciji, Nemčiji, Južni Afriki, Indiji, zdaj živi na Dunaju. Napisal je vrsto leposlovnih in neleposlovnih knjig - večino v nemščini, prejel mnogo pomembnih nagrad - med njimi je zdaj tudi Vilenica. V slovenščino imamo prevedene tri knjige Ilije Trojanowa - romana Tajanje in Zbiralec svetov ter zbirko esejev Odvečni človek. Ilija Trojanow ni pisatelj, ki bi se zapiral v slonokoščeni stolp umetnosti. Je človek, ki nenehno spremlja dogajanje okrog sebe in po svetu, o njem premišljuje, ga komentira in postavlja neprijetna vprašanja. Z Ilijo Trojanowom se je nekaj dni pred podelitvijo nagrade Vilenica za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. Foto: Bobo
Letošnji nagrajenec Vilenice, nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow, je šestleten s starši iz komunistične Bolgarije prek tedanje Jugoslavije prebežal v zahodno Evropo. Iz Italije je družina odšla v Nemčijo, od tam so se preselili v Kenijo; Ilija Trojanow je živel še marsikje: v Franciji, Nemčiji, Južni Afriki, Indiji, zdaj živi na Dunaju. Napisal je vrsto leposlovnih in neleposlovnih knjig - večino v nemščini, prejel mnogo pomembnih nagrad - med njimi je zdaj tudi Vilenica. V slovenščino imamo prevedene tri knjige Ilije Trojanowa - romana Tajanje in Zbiralec svetov ter zbirko esejev Odvečni človek. Ilija Trojanow ni pisatelj, ki bi se zapiral v slonokoščeni stolp umetnosti. Je človek, ki nenehno spremlja dogajanje okrog sebe in po svetu, o njem premišljuje, ga komentira in postavlja neprijetna vprašanja. Z Ilijo Trojanowom se je nekaj dni pred podelitvijo nagrade Vilenica za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. Foto: Bobo
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je bil častni gost letošnjih Dnevov vina in poezije na Ptuju. Ob tej priložnosti je v slovenskem prevodu izšel izbor njegove poezije z naslovom Notranja skrivnost. V svojih pesmih, ki so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene, se loteva različnih tem: od poezije, zgodovine, človeške minljivosti, vse do trenutnih impresij vsakdanjega življenja. V pogovoru Krüger razmišlja o mestu poezije v današnji družbi in o noči kot posebnem času za pisanje in ustvarjanje; o svojem otroštvu takoj po drugi svetovni vojni, ki ga je s starimi starši preživel na podeželju, pa tudi o temni plati svojega očeta v nacionalsocialistični stranki. Spregovori pa tudi o vlogi intelektualca v dobi globalizacije in digitalizacije. Z njim se je ob letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju srečal Robert Kralj.
Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je bil častni gost letošnjih Dnevov vina in poezije na Ptuju. Ob tej priložnosti je v slovenskem prevodu izšel izbor njegove poezije z naslovom Notranja skrivnost. V svojih pesmih, ki so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene, se loteva različnih tem: od poezije, zgodovine, človeške minljivosti, vse do trenutnih impresij vsakdanjega življenja. V pogovoru Krüger razmišlja o mestu poezije v današnji družbi in o noči kot posebnem času za pisanje in ustvarjanje; o svojem otroštvu takoj po drugi svetovni vojni, ki ga je s starimi starši preživel na podeželju, pa tudi o temni plati svojega očeta v nacionalsocialistični stranki. Spregovori pa tudi o vlogi intelektualca v dobi globalizacije in digitalizacije. Z njim se je ob letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju srečal Robert Kralj.
Ingmar Bergman, švedski režiser, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja tako kot malokdo. Njegovi filmi - med njimi Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Divje jagode, Persona, Sramota, Strast, Kriki in šepetanja, Čarobna piščal, Prizori iz zakonskega življenja, Kačje jajce, Jesenska sonata, Fanny in Alexander - so namenjeni predvsem ljubiteljem in poznavalcem filmske umetnosti. Odlikuje jih domišljena psihološka podoba likov, zavitih v pogosto mučno komornost, ki razgalja njihove travme. Pri tem je bil neusmiljen tudi do sebe. O filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana so bile napisane številne študije. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Tone Frelih prevedel in priredil prvo poglavje kritične biografije priznanega angleškega filmskega zgodovinarja in kritika Petra Cowieja.
Ingmar Bergman, švedski režiser, rojen pred sto leti, je zaznamoval svetovno kinematografijo druge polovice dvajsetega stoletja tako kot malokdo. Njegovi filmi - med njimi Nasmeh poletne noči, Sedmi pečat, Divje jagode, Persona, Sramota, Strast, Kriki in šepetanja, Čarobna piščal, Prizori iz zakonskega življenja, Kačje jajce, Jesenska sonata, Fanny in Alexander - so namenjeni predvsem ljubiteljem in poznavalcem filmske umetnosti. Odlikuje jih domišljena psihološka podoba likov, zavitih v pogosto mučno komornost, ki razgalja njihove travme. Pri tem je bil neusmiljen tudi do sebe. O filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana so bile napisane številne študije. Za oddajo Razgledi in razmisleki je Tone Frelih prevedel in priredil prvo poglavje kritične biografije priznanega angleškega filmskega zgodovinarja in kritika Petra Cowieja.
V zadnjem času najbolj odmeven projekt slovenskega projektanta Marjana Pipenbaherja je viadukt Pelješac, ki bo hrvaški polotok povezal s celino. V Pipenbaherjevem projektivnem biroju pa so v zadnjih dveh desetletjih nastali že projekti kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada, v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Projektiranje in gradnja mostov je osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, med njihovimi deli pa najdemo tudi projektiranje stavb, kot je na primer stolpnica Emonika v Ljubljani, ki je trenutno še v idejni fazi. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se »z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo«. Vabimo vas k poslušanju! gradnja viadukta Črni kal vir foto: pipenbaher-consulting.com
V zadnjem času najbolj odmeven projekt slovenskega projektanta Marjana Pipenbaherja je viadukt Pelješac, ki bo hrvaški polotok povezal s celino. V Pipenbaherjevem projektivnem biroju pa so v zadnjih dveh desetletjih nastali že projekti kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada, v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Projektiranje in gradnja mostov je osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, med njihovimi deli pa najdemo tudi projektiranje stavb, kot je na primer stolpnica Emonika v Ljubljani, ki je trenutno še v idejni fazi. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se »z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo«. Vabimo vas k poslušanju! gradnja viadukta Črni kal vir foto: pipenbaher-consulting.com
Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave. Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo. Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva? Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide. Avtorica fotografije: Nada Žgank
Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave. Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo. Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva? Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide. Avtorica fotografije: Nada Žgank
