Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glasba je umetnost, ki deluje v določenem času. Da jo prav razumemo, potrebuje svoj prostor. Prostor je za poslušanje glasbe pomemben, čas je neobhoden. Ponujamo strokovne in filozofske razmisleke o glasbi.
Lepota se pogosto pojavlja v besedah in v povedanih stavkih. Lepota nas prevzame, se dotakne čustev in spoznanj. Nekaj lepega je v živi naravi, veliko lepega najdemo v vsakdanjem življenju, v dotikih z naravo in modrostjo. Modrost predstavlja človek. A ta – modrost – ne pride kar tako. Ničesar ne dobimo brez truda. Tudi glasba se nas s svojo lepoto ne dotakne, če si tega ne želimo. Modrost je redkost, lepota je privilegij. Dotiki so kot odziv narave. Od tam prihajajo posebni zvoki. Zgodijo se zvočne planjave, približajo se nam lepi zvočni odsevi. Prepoznamo jih in sprejmemo.
Lepota se pogosto pojavlja v besedah in v povedanih stavkih. Lepota nas prevzame, se dotakne čustev in spoznanj. Nekaj lepega je v živi naravi, veliko lepega najdemo v vsakdanjem življenju, v dotikih z naravo in modrostjo. Modrost predstavlja človek. A ta – modrost – ne pride kar tako. Ničesar ne dobimo brez truda. Tudi glasba se nas s svojo lepoto ne dotakne, če si tega ne želimo. Modrost je redkost, lepota je privilegij. Dotiki so kot odziv narave. Od tam prihajajo posebni zvoki. Zgodijo se zvočne planjave, približajo se nam lepi zvočni odsevi. Prepoznamo jih in sprejmemo.
Če je serenada z zaporedjem stavkov (po obliki) še razmeroma svobodna, pa je simfonija že zelo stroga in s posameznimi stavki obvezujoča oblika. Med obema ni velikega kontrasta, razlike so v vsebinskem okviru. Brahmsova prva serenada je ciklična priprava za veliko simfonično delo. Zahtevnost forme in vsebinska razvidnost preraščata lahkotnost forme serenade, ki ima nekaj daljne sorodnosti s preludijem.
Če je serenada z zaporedjem stavkov (po obliki) še razmeroma svobodna, pa je simfonija že zelo stroga in s posameznimi stavki obvezujoča oblika. Med obema ni velikega kontrasta, razlike so v vsebinskem okviru. Brahmsova prva serenada je ciklična priprava za veliko simfonično delo. Zahtevnost forme in vsebinska razvidnost preraščata lahkotnost forme serenade, ki ima nekaj daljne sorodnosti s preludijem.
Češki skladatelj Antonín Leopold Dvořák je napisal dva koncerta za violončelo in orkester. Prvi je kot mladostno delo ostal pozabljen, drugi, v h-molu, pa mu je zagotovil repertoarno stalnost in neokrnjeno slavo. Če to delo primerjamo z drugimi, ga ocenjujemo s presežki.
Češki skladatelj Antonín Leopold Dvořák je napisal dva koncerta za violončelo in orkester. Prvi je kot mladostno delo ostal pozabljen, drugi, v h-molu, pa mu je zagotovil repertoarno stalnost in neokrnjeno slavo. Če to delo primerjamo z drugimi, ga ocenjujemo s presežki.
Glasbo za violončelo in orkester so skladatelji v preteklih stoletjih pisali bolj ali manj kot vešče dopolnilo svojim ustvarjalnim nagibom. Pisali so jo tudi, kadar je v njihovem krogu bival umetnik, ki mu je ta instrument odpiral nova obzorja. Pa ni šlo samo za spretnostne prvine; pomembnejša se je zdela izraznost, občutljivost nanosov. Ko so umetniki odkrili, da ima violončelo izraz, ki ga ta instrument pokriva od izrazite basovske do bogate tenorske in senzibilne sopranske lege, je skladateljem postal zanimiv tudi violončelo. Zdaj vemo, da se je glasba za violončelo zgodila kot rezultat merjenja moči. Med Haydnom in Tartinijem so velike stilne razlike. Tartini je poklicno razvijal violinsko igro. Še preden je violinsko tehniko utrdil Paganini, je Tartini spoznal, da ima družina godal čarobno moč. Haydn se tehničnim zmogljivostim godal ni pretirano posvečal. Pisal je glasbo, ki so jo godala zmogla izvajati. Šlo mu je za melodično moč. Ta mu je utrjevala izraz in z njim vsebino. Med skladatelji vseh dob so bila izrazu podložna merjenja moči. Po Haydnu je glasba postala umetnost čustev. Romantika je bila blizu. Za petindvajseto oddajo iz cikla »Čarobna družina godal« smo izbrali glasbo Giuseppa Tartinija in Josepha Haydna. Tartinijev Koncert za violončelo in godala v A-duru bodo izvajali Miklós Perényi, Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Anton Nanut. Drugi in tretji stavek Haydnovega Koncerta za violončelo in orkester v D-duru bomo poslušali v izvedbi violončelista Igorja Škerjanca, Orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Marka Letonje. Koncert za violončelo in orkester v C-duru istega skladatelja (Haydna) pa so izvajali: violončelist Milan Hudnik, simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Lorenzo Castriota Skanderbeg. Oddajo ‘Čas, prostor in glasba’ je pripravil profesor Pavel Mihelčič, posnel jo je Stane Košmerlj, bral je Ivan Lotrič.
Glasbo za violončelo in orkester so skladatelji v preteklih stoletjih pisali bolj ali manj kot vešče dopolnilo svojim ustvarjalnim nagibom. Pisali so jo tudi, kadar je v njihovem krogu bival umetnik, ki mu je ta instrument odpiral nova obzorja. Pa ni šlo samo za spretnostne prvine; pomembnejša se je zdela izraznost, občutljivost nanosov. Ko so umetniki odkrili, da ima violončelo izraz, ki ga ta instrument pokriva od izrazite basovske do bogate tenorske in senzibilne sopranske lege, je skladateljem postal zanimiv tudi violončelo. Zdaj vemo, da se je glasba za violončelo zgodila kot rezultat merjenja moči. Med Haydnom in Tartinijem so velike stilne razlike. Tartini je poklicno razvijal violinsko igro. Še preden je violinsko tehniko utrdil Paganini, je Tartini spoznal, da ima družina godal čarobno moč. Haydn se tehničnim zmogljivostim godal ni pretirano posvečal. Pisal je glasbo, ki so jo godala zmogla izvajati. Šlo mu je za melodično moč. Ta mu je utrjevala izraz in z njim vsebino. Med skladatelji vseh dob so bila izrazu podložna merjenja moči. Po Haydnu je glasba postala umetnost čustev. Romantika je bila blizu. Za petindvajseto oddajo iz cikla »Čarobna družina godal« smo izbrali glasbo Giuseppa Tartinija in Josepha Haydna. Tartinijev Koncert za violončelo in godala v A-duru bodo izvajali Miklós Perényi, Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Anton Nanut. Drugi in tretji stavek Haydnovega Koncerta za violončelo in orkester v D-duru bomo poslušali v izvedbi violončelista Igorja Škerjanca, Orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Marka Letonje. Koncert za violončelo in orkester v C-duru istega skladatelja (Haydna) pa so izvajali: violončelist Milan Hudnik, simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Lorenzo Castriota Skanderbeg. Oddajo ‘Čas, prostor in glasba’ je pripravil profesor Pavel Mihelčič, posnel jo je Stane Košmerlj, bral je Ivan Lotrič.