Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glasba je umetnost, ki deluje v določenem času. Da jo prav razumemo, potrebuje svoj prostor. Prostor je za poslušanje glasbe pomemben, čas je neobhoden. Ponujamo strokovne in filozofske razmisleke o glasbi.
Glasbo za violončelo in orkester so skladatelji v preteklih stoletjih pisali bolj ali manj kot vešče dopolnilo svojim ustvarjalnim nagibom. Pisali so jo tudi, kadar je v njihovem krogu bival umetnik, ki mu je ta instrument odpiral nova obzorja. Pa ni šlo samo za spretnostne prvine; pomembnejša se je zdela izraznost, občutljivost nanosov. Ko so umetniki odkrili, da ima violončelo izraz, ki ga ta instrument pokriva od izrazite basovske do bogate tenorske in senzibilne sopranske lege, je skladateljem postal zanimiv tudi violončelo. Zdaj vemo, da se je glasba za violončelo zgodila kot rezultat merjenja moči. Med Haydnom in Tartinijem so velike stilne razlike. Tartini je poklicno razvijal violinsko igro. Še preden je violinsko tehniko utrdil Paganini, je Tartini spoznal, da ima družina godal čarobno moč. Haydn se tehničnim zmogljivostim godal ni pretirano posvečal. Pisal je glasbo, ki so jo godala zmogla izvajati. Šlo mu je za melodično moč. Ta mu je utrjevala izraz in z njim vsebino. Med skladatelji vseh dob so bila izrazu podložna merjenja moči. Po Haydnu je glasba postala umetnost čustev. Romantika je bila blizu. Za petindvajseto oddajo iz cikla »Čarobna družina godal« smo izbrali glasbo Giuseppa Tartinija in Josepha Haydna. Tartinijev Koncert za violončelo in godala v A-duru bodo izvajali Miklós Perényi, Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Anton Nanut. Drugi in tretji stavek Haydnovega Koncerta za violončelo in orkester v D-duru bomo poslušali v izvedbi violončelista Igorja Škerjanca, Orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Marka Letonje. Koncert za violončelo in orkester v C-duru istega skladatelja (Haydna) pa so izvajali: violončelist Milan Hudnik, simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Lorenzo Castriota Skanderbeg. Oddajo ‘Čas, prostor in glasba’ je pripravil profesor Pavel Mihelčič, posnel jo je Stane Košmerlj, bral je Ivan Lotrič.
Glasbo za violončelo in orkester so skladatelji v preteklih stoletjih pisali bolj ali manj kot vešče dopolnilo svojim ustvarjalnim nagibom. Pisali so jo tudi, kadar je v njihovem krogu bival umetnik, ki mu je ta instrument odpiral nova obzorja. Pa ni šlo samo za spretnostne prvine; pomembnejša se je zdela izraznost, občutljivost nanosov. Ko so umetniki odkrili, da ima violončelo izraz, ki ga ta instrument pokriva od izrazite basovske do bogate tenorske in senzibilne sopranske lege, je skladateljem postal zanimiv tudi violončelo. Zdaj vemo, da se je glasba za violončelo zgodila kot rezultat merjenja moči. Med Haydnom in Tartinijem so velike stilne razlike. Tartini je poklicno razvijal violinsko igro. Še preden je violinsko tehniko utrdil Paganini, je Tartini spoznal, da ima družina godal čarobno moč. Haydn se tehničnim zmogljivostim godal ni pretirano posvečal. Pisal je glasbo, ki so jo godala zmogla izvajati. Šlo mu je za melodično moč. Ta mu je utrjevala izraz in z njim vsebino. Med skladatelji vseh dob so bila izrazu podložna merjenja moči. Po Haydnu je glasba postala umetnost čustev. Romantika je bila blizu. Za petindvajseto oddajo iz cikla »Čarobna družina godal« smo izbrali glasbo Giuseppa Tartinija in Josepha Haydna. Tartinijev Koncert za violončelo in godala v A-duru bodo izvajali Miklós Perényi, Simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Anton Nanut. Drugi in tretji stavek Haydnovega Koncerta za violončelo in orkester v D-duru bomo poslušali v izvedbi violončelista Igorja Škerjanca, Orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Marka Letonje. Koncert za violončelo in orkester v C-duru istega skladatelja (Haydna) pa so izvajali: violončelist Milan Hudnik, simfonični orkester RTV Slovenija in dirigent Lorenzo Castriota Skanderbeg. Oddajo ‘Čas, prostor in glasba’ je pripravil profesor Pavel Mihelčič, posnel jo je Stane Košmerlj, bral je Ivan Lotrič.
"V petdesetih letih se je nabralo okrog 3000 kritik, ocen, komentarjev, reportaž. Tudi potem so me večkrat poklicali za kakšen komentar, končalo pa se je, ko sem namesto komentarja poslal pismo, ker so koncerti medijsko prezrti, kar onemogoča primerjave in tudi kritiške poglede."
"V petdesetih letih se je nabralo okrog 3000 kritik, ocen, komentarjev, reportaž. Tudi potem so me večkrat poklicali za kakšen komentar, končalo pa se je, ko sem namesto komentarja poslal pismo, ker so koncerti medijsko prezrti, kar onemogoča primerjave in tudi kritiške poglede."
Iskanje po zapuščini slovenskih skladateljev lahko pomeni tudi odpiranje zakladnice, na katero nismo računali. Smo zanjo vedeli? Smo jo zavestno zakopali v zemljo? Smo se uklonili naraščajoči globalni politiki velikih narodov? – Pomisleki ostajajo, spoznanja so grenka. Kar nekaj je skladateljev, na katere je slovensko glasbeno in kulturno okolje pozabilo. Kar nekaj je zanimivih umetnikov, ki bi jih svet moral prepoznati, ki bi jim moral dati prostor na Parnasu. Med njimi je zagotovo Blaž Arnič, skladatelj, ki je ljubil naravo, ki je iz narave črpal tonsko bogastvo in ga prelil v glasbo, ki je ob nastanku presenečala s tonalno razvidnostjo harmonskih postopkov, medtem ko najdemo zdaj v velikem svetu podobne, skoraj identične primere nebrzdane glasbe naravnih odsevov. Je bil Arnič oseba predvidljivega časa, je bil znanilec harmonskega obrata k naravi obrnjene umetnosti?
Iskanje po zapuščini slovenskih skladateljev lahko pomeni tudi odpiranje zakladnice, na katero nismo računali. Smo zanjo vedeli? Smo jo zavestno zakopali v zemljo? Smo se uklonili naraščajoči globalni politiki velikih narodov? – Pomisleki ostajajo, spoznanja so grenka. Kar nekaj je skladateljev, na katere je slovensko glasbeno in kulturno okolje pozabilo. Kar nekaj je zanimivih umetnikov, ki bi jih svet moral prepoznati, ki bi jim moral dati prostor na Parnasu. Med njimi je zagotovo Blaž Arnič, skladatelj, ki je ljubil naravo, ki je iz narave črpal tonsko bogastvo in ga prelil v glasbo, ki je ob nastanku presenečala s tonalno razvidnostjo harmonskih postopkov, medtem ko najdemo zdaj v velikem svetu podobne, skoraj identične primere nebrzdane glasbe naravnih odsevov. Je bil Arnič oseba predvidljivega časa, je bil znanilec harmonskega obrata k naravi obrnjene umetnosti?
Z današnjo oddajo Čas, prostor in glasba nadaljujemo cikel oddaj, ki jim je njihov avtor Pavel Mihelčič dal naslov Modrost hitrih sprememb: Skrivnosti. Cikel oddaj je njegova pripoved o življenju in delu, tako rekoč avtobiografija Pavla Mihelčiča. V današnji enajsti oddaji obuja spomine na avstrijskega skladatelja in slikarja Thomasa Nöttlinga.
Z današnjo oddajo Čas, prostor in glasba nadaljujemo cikel oddaj, ki jim je njihov avtor Pavel Mihelčič dal naslov Modrost hitrih sprememb: Skrivnosti. Cikel oddaj je njegova pripoved o življenju in delu, tako rekoč avtobiografija Pavla Mihelčiča. V današnji enajsti oddaji obuja spomine na avstrijskega skladatelja in slikarja Thomasa Nöttlinga.