Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Avtor: Domen Marinčič
Sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju vseskozi fascinirale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljala duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na drugem koncertu, ki je bil v torek, petindvajstega novembra, je nastopil ansambel musica cubicularis s poljsko-slovensko sopranistko Heleno Bregar. Na sporedu so bile pesmi Henryja in Daniela Purcella, Blowa in Ecclesa, pa tudi več instrumentalnih skladb.
Sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju vseskozi fascinirale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljala duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na drugem koncertu, ki je bil v torek, petindvajstega novembra, je nastopil ansambel musica cubicularis s poljsko-slovensko sopranistko Heleno Bregar. Na sporedu so bile pesmi Henryja in Daniela Purcella, Blowa in Ecclesa, pa tudi več instrumentalnih skladb.
Oba sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju ves čas zanimale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljali duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na prvem koncertu, ki je bil v ponedeljek, štiriindvajsetega novembra, sta nastopila basist Lisandro Abadie in lutnjarica Mónica Pustilnik. Na njunem sporedu je bila glasba Purcella, Weldona, Fingerja, Ecclesa in neznanih avtorjev iz druge polovice sedemnajstega stoletja.
Oba sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju ves čas zanimale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljali duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na prvem koncertu, ki je bil v ponedeljek, štiriindvajsetega novembra, sta nastopila basist Lisandro Abadie in lutnjarica Mónica Pustilnik. Na njunem sporedu je bila glasba Purcella, Weldona, Fingerja, Ecclesa in neznanih avtorjev iz druge polovice sedemnajstega stoletja.
Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.
Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.