Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Avtor: Domen Marinčič
Italijanska komorna kantata je ena najpomembnejših glasbenih oblik, ki so bile v modi v drugi polovici sedemnajstega in prvih desetletjih osemnajstega stoletja. Veljala je za največji kompozicijski izziv, saj je slikala najbolj rahločutne čustvene odtenke in z žlahtnostjo zgradbe in izraza prekosila sestrsko opero. Alessandro Scarlatti je bil najpogosteje izvajani italijanski skladatelj vokalne glasbe svojega časa. Ustvaril je več kakor šestdeset oper in skoraj sedemsto kantat. Večino jih je napisal za svoje plemiške mecene v Rimu, predvsem za vplivna kardinala Pamphilja in Ottobonija in za švedsko kraljico Kristino. Umetniška srečanja, ki jih je prirejala v svoji palači, so se po njeni smrti razvila v akademijo po antičnem zgledu, ki so ji rekli akademija Arkadijcev. Njeni člani so zagovarjali vrnitev h klasični preprostosti in resnici, zavračali so sodobne zlorabe poezije in se zgledovali po starogrški in rimski bukoliki. Scarlattija so v akademijo sprejeli leta 1706, hkrati z njegovima kolegoma Pasquinijem in Corellijem. Spoštovali ga niso le kot izjemnega glasbenika, temveč tudi kot strokovnjaka za poezijo.
Italijanska komorna kantata je ena najpomembnejših glasbenih oblik, ki so bile v modi v drugi polovici sedemnajstega in prvih desetletjih osemnajstega stoletja. Veljala je za največji kompozicijski izziv, saj je slikala najbolj rahločutne čustvene odtenke in z žlahtnostjo zgradbe in izraza prekosila sestrsko opero. Alessandro Scarlatti je bil najpogosteje izvajani italijanski skladatelj vokalne glasbe svojega časa. Ustvaril je več kakor šestdeset oper in skoraj sedemsto kantat. Večino jih je napisal za svoje plemiške mecene v Rimu, predvsem za vplivna kardinala Pamphilja in Ottobonija in za švedsko kraljico Kristino. Umetniška srečanja, ki jih je prirejala v svoji palači, so se po njeni smrti razvila v akademijo po antičnem zgledu, ki so ji rekli akademija Arkadijcev. Njeni člani so zagovarjali vrnitev h klasični preprostosti in resnici, zavračali so sodobne zlorabe poezije in se zgledovali po starogrški in rimski bukoliki. Scarlattija so v akademijo sprejeli leta 1706, hkrati z njegovima kolegoma Pasquinijem in Corellijem. Spoštovali ga niso le kot izjemnega glasbenika, temveč tudi kot strokovnjaka za poezijo.
Cink ali kornet velja za enega najpomembnejših glasbil sedemnajstega stoletja. Drugače kakor pri flavti in drugih pihalih ima cink ustnik, v katerem glasbenik ustvarja vibracije s pomočjo napetosti ustnic, podobno kakor pri trobenti. Ponavadi je izdelan iz lesa, ima šest lukenj, ki jih glasbenik pokrova s prsti, in je pogosto oblečen v črno usnje. Pojavil se je že v desetem stoletju, vrhunec pa je doživel v drugi polovici šestnajstega in prvi polovici sedemnajstega stoletja.
Cink ali kornet velja za enega najpomembnejših glasbil sedemnajstega stoletja. Drugače kakor pri flavti in drugih pihalih ima cink ustnik, v katerem glasbenik ustvarja vibracije s pomočjo napetosti ustnic, podobno kakor pri trobenti. Ponavadi je izdelan iz lesa, ima šest lukenj, ki jih glasbenik pokrova s prsti, in je pogosto oblečen v črno usnje. Pojavil se je že v desetem stoletju, vrhunec pa je doživel v drugi polovici šestnajstega in prvi polovici sedemnajstega stoletja.
Klavikord ima med glasbili s tipkami najpreprostejšo konstrukcijo, a je hkrati najobčutljivejši in najbolj ekspresiven. Ob pritisku na tipko ne zaženemo zapletenega mehanizma kakor pri sodobnem klavirju. Tipka deluje kot vzvod in na njenem drugem koncu je košček kovine. Ta se ob pritisku na tipko dvigne, udari ob struno in ta zaradi udarca zazveni na preostali dolžini. Izvajalec lahko ohrani razmeroma neposreden stik z zvenečo struno. Nanjo lahko vpliva tudi po udarcu, saj s popuščanjem ali pritiskanjem spreminja njeno napetost.
Klavikord ima med glasbili s tipkami najpreprostejšo konstrukcijo, a je hkrati najobčutljivejši in najbolj ekspresiven. Ob pritisku na tipko ne zaženemo zapletenega mehanizma kakor pri sodobnem klavirju. Tipka deluje kot vzvod in na njenem drugem koncu je košček kovine. Ta se ob pritisku na tipko dvigne, udari ob struno in ta zaradi udarca zazveni na preostali dolžini. Izvajalec lahko ohrani razmeroma neposreden stik z zvenečo struno. Nanjo lahko vpliva tudi po udarcu, saj s popuščanjem ali pritiskanjem spreminja njeno napetost.
V obdobju klasicizma in zgodnje romantike se je veliko starih glasbil umaknilo iz glasbenega življenja, a so jih pozneje oživili zaradi večjega zanimanja za slogovno ozaveščeno izvajanje starejše glasbe. Vmes je izginilo tudi veliko pedagoških tradicij in še danes morajo tisti, ki se resno posvečajo zgodovinskim glasbilom, vložiti veliko časa in energije v spoznavanje njihovih zakonitosti in primernih tehnik igranja. Tisti, ki renesančno in baročno glasbo radi poslušamo na zgodovinsko ustreznih instrumentih, se moramo zahvaliti množici izredno nadarjenih glasbenikov in izdelovalcev iz prejšnjega stoletja. Pri kljunasti flavti je nekoliko drugače, saj je med nami že dalj časa in se lahko pohvali s precejšnjo tradicijo. V Sloveniji je prvo zgodovinsko glasbilo, ki so ga vključili v programe glasbenega šolstva, od nižje glasbene šole do akademije.
V obdobju klasicizma in zgodnje romantike se je veliko starih glasbil umaknilo iz glasbenega življenja, a so jih pozneje oživili zaradi večjega zanimanja za slogovno ozaveščeno izvajanje starejše glasbe. Vmes je izginilo tudi veliko pedagoških tradicij in še danes morajo tisti, ki se resno posvečajo zgodovinskim glasbilom, vložiti veliko časa in energije v spoznavanje njihovih zakonitosti in primernih tehnik igranja. Tisti, ki renesančno in baročno glasbo radi poslušamo na zgodovinsko ustreznih instrumentih, se moramo zahvaliti množici izredno nadarjenih glasbenikov in izdelovalcev iz prejšnjega stoletja. Pri kljunasti flavti je nekoliko drugače, saj je med nami že dalj časa in se lahko pohvali s precejšnjo tradicijo. V Sloveniji je prvo zgodovinsko glasbilo, ki so ga vključili v programe glasbenega šolstva, od nižje glasbene šole do akademije.
Viola da gamba na koncu 18. stoletja ni našla neposrednega naslednika med godali. Izpodrinila so jo glasbila, ki so v rabi še danes, zato so v njej dolgo videli predhodnico violine in po drži sorodnega violončela. Resnična podoba je drugačna: viole da gamba in violine, ki so jim sprva rekli viole da braccio, so se razvijale hkrati in pretežno neodvisno. Več kot dvesto let so bila hkrati v rabi glasbila iz obeh družin. Vsa imajo svoje posebnosti in pri tem težko govorimo o prednostih ali pomanjkljivostih. Nekaj, kar je lahko prednost, se drugič izkaže za pomanjkljivost.
Viola da gamba na koncu 18. stoletja ni našla neposrednega naslednika med godali. Izpodrinila so jo glasbila, ki so v rabi še danes, zato so v njej dolgo videli predhodnico violine in po drži sorodnega violončela. Resnična podoba je drugačna: viole da gamba in violine, ki so jim sprva rekli viole da braccio, so se razvijale hkrati in pretežno neodvisno. Več kot dvesto let so bila hkrati v rabi glasbila iz obeh družin. Vsa imajo svoje posebnosti in pri tem težko govorimo o prednostih ali pomanjkljivostih. Nekaj, kar je lahko prednost, se drugič izkaže za pomanjkljivost.