Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Avtor: Domen Marinčič
Silvius Leopold Weiss je dosegel raven virtuozov na glasbilih s tipkami, kakršna sta bila Bach in Domenico Scarlatti. Rodil se je blizu Vroclava, se zaposlil pri pfalškem grofu Karlu Filipu, nekaj let preživel v službi poljskega princa Aleksandra Sobieskega v Rimu in se leta 1717 naposled pridružil članom saške dvorne kapele v Dresdnu. Že na samem začetku je dobil visoko plačo, pozneje pa je postal najbolje plačan instrumentalist na dvoru. Nastopal je kot solist in sodeloval pri izvedbah oper. Koncertiral je na dvorih v Pragi, Münchnu, Berlinu in na Dunaju ter napisal več sto solističnih skladb v značilno nemški mešanici francoskega in italijanskega sloga.
Silvius Leopold Weiss je dosegel raven virtuozov na glasbilih s tipkami, kakršna sta bila Bach in Domenico Scarlatti. Rodil se je blizu Vroclava, se zaposlil pri pfalškem grofu Karlu Filipu, nekaj let preživel v službi poljskega princa Aleksandra Sobieskega v Rimu in se leta 1717 naposled pridružil članom saške dvorne kapele v Dresdnu. Že na samem začetku je dobil visoko plačo, pozneje pa je postal najbolje plačan instrumentalist na dvoru. Nastopal je kot solist in sodeloval pri izvedbah oper. Koncertiral je na dvorih v Pragi, Münchnu, Berlinu in na Dunaju ter napisal več sto solističnih skladb v značilno nemški mešanici francoskega in italijanskega sloga.
Georg Philipp Telemann velja za enega največjih mojstrov pisanih instrumentalnih zasedb. Že v 18. stoletju so poznavalci hvalili predvsem njegove kvartete in uverture, Telemann pa je v eni izmed svojih avtobiografij zapisal: »Ker pestrost razveseljuje, sem se lotil tudi koncertov. Napisal sem jih kar precej, vendar moram priznati, da mi niso šli preveč dobro od rok.« Ohranilo se je približno sto njegovih koncertov za najrazličnejše zasedbe in ti v ničemer ne kažejo, da bi imel pri skladanju kakšne težave. V otroštvu je začel igrati na vrsto različnih glasbil, od čembala, violine in kljunaste flavte do oboe, kontrabasa in pozavne. To mu je omogočilo, da se je znal dobro prilagoditi zmožnostim vsakega glasbila.
Georg Philipp Telemann velja za enega največjih mojstrov pisanih instrumentalnih zasedb. Že v 18. stoletju so poznavalci hvalili predvsem njegove kvartete in uverture, Telemann pa je v eni izmed svojih avtobiografij zapisal: »Ker pestrost razveseljuje, sem se lotil tudi koncertov. Napisal sem jih kar precej, vendar moram priznati, da mi niso šli preveč dobro od rok.« Ohranilo se je približno sto njegovih koncertov za najrazličnejše zasedbe in ti v ničemer ne kažejo, da bi imel pri skladanju kakšne težave. V otroštvu je začel igrati na vrsto različnih glasbil, od čembala, violine in kljunaste flavte do oboe, kontrabasa in pozavne. To mu je omogočilo, da se je znal dobro prilagoditi zmožnostim vsakega glasbila.
Karl von Schonstein, ki mu je Franz Schubert posvetil Lepo mlinarico, je Schuberta opisal kot »jasnovidca z nebeškim navdihom, ki tako rekoč iz rokava stresa svoje najbolj veličastne stvaritve«. Dolgoletni prijatelj Josef von Spaun je menil, da »tisti, ki je Schuberta zjutraj videl zaposlenega s komponiranjem, žarečega, s sijočimi očmi in spremenjeno govorico, kakor nekakšnega mesečnika, nikoli ne bo pozabil tega vtisa«. Ko so se čudili njegovi izjemni ustvarjalnosti, je Schubert menda odvrnil: »Vsako jutro komponiram po več ur. Ko končam eno skladbo, začnem drugo!« Njegov ustvarjalni proces se zdi lahkoten, saj zna njegova glasba zveneti zavajajoče preprosto.
Karl von Schonstein, ki mu je Franz Schubert posvetil Lepo mlinarico, je Schuberta opisal kot »jasnovidca z nebeškim navdihom, ki tako rekoč iz rokava stresa svoje najbolj veličastne stvaritve«. Dolgoletni prijatelj Josef von Spaun je menil, da »tisti, ki je Schuberta zjutraj videl zaposlenega s komponiranjem, žarečega, s sijočimi očmi in spremenjeno govorico, kakor nekakšnega mesečnika, nikoli ne bo pozabil tega vtisa«. Ko so se čudili njegovi izjemni ustvarjalnosti, je Schubert menda odvrnil: »Vsako jutro komponiram po več ur. Ko končam eno skladbo, začnem drugo!« Njegov ustvarjalni proces se zdi lahkoten, saj zna njegova glasba zveneti zavajajoče preprosto.
Clara Wieck se je rodila znanemu leipziškemu učitelju klavirja in trgovcu z glasbili Friedrichu Wiecku. Kmalu je zaslovela kot čudežni otrok in deset let starejši Robert Schumann jo je spoznal, ko je imela komaj osem let in pol. Leta 1837 sta se skrivaj zaročila, njen oče pa je ostro nasprotoval poroki, ker se je bal, da bo zakon onemogočil kariero, ki jo je načrtoval zanjo. Šele z dobljeno tožbo pred sodiščem sta se zaročenca leta 1840, dan pred Clarinim enaindvajsetim rojstnim dnevom, lahko poročila. V njunem zakonu se je rodilo osem otrok in Clara je s težavo usklajevala materinstvo in koncertiranje, to pa je vodilo do raznih finančnih napetosti. Leta 1853 sta zakonca spoznala Johannesa Brahmsa, ki je imel takrat dvajset let. Clara in Brahms sta prijateljevala do konca njenega življenja, a morajo podrobnosti odnosa ostati njuna skrivnost. Po moževi smrti leta 1856 je Clara utrdila svoj mednarodni sloves kot pianistka in kar devetnajstkrat gostovala samo v Angliji. Spoštovali so jo tudi kot pedagoginjo in znana je bila po strogosti. Zadnjih dvajset let življenja je preživela v Frankfurtu; poučevala je na tamkajšnjem konservatoriju in privabljala študente z vsega sveta.
Clara Wieck se je rodila znanemu leipziškemu učitelju klavirja in trgovcu z glasbili Friedrichu Wiecku. Kmalu je zaslovela kot čudežni otrok in deset let starejši Robert Schumann jo je spoznal, ko je imela komaj osem let in pol. Leta 1837 sta se skrivaj zaročila, njen oče pa je ostro nasprotoval poroki, ker se je bal, da bo zakon onemogočil kariero, ki jo je načrtoval zanjo. Šele z dobljeno tožbo pred sodiščem sta se zaročenca leta 1840, dan pred Clarinim enaindvajsetim rojstnim dnevom, lahko poročila. V njunem zakonu se je rodilo osem otrok in Clara je s težavo usklajevala materinstvo in koncertiranje, to pa je vodilo do raznih finančnih napetosti. Leta 1853 sta zakonca spoznala Johannesa Brahmsa, ki je imel takrat dvajset let. Clara in Brahms sta prijateljevala do konca njenega življenja, a morajo podrobnosti odnosa ostati njuna skrivnost. Po moževi smrti leta 1856 je Clara utrdila svoj mednarodni sloves kot pianistka in kar devetnajstkrat gostovala samo v Angliji. Spoštovali so jo tudi kot pedagoginjo in znana je bila po strogosti. Zadnjih dvajset let življenja je preživela v Frankfurtu; poučevala je na tamkajšnjem konservatoriju in privabljala študente z vsega sveta.