Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja s koncertnimi posnetki stare glasbe.
Avtor: Domen Marinčič
Ameriški pianist Charles Rosen je leta 1975 zapisal, da le izvajalec na glasbilu s tipkami lahko zares ceni gibanje glasov v Bachovi fugi, njihovo prepletanje, medsebojno vplivanje in kontraste. Menil je, da skladbo lahko v celoti razume le tisti, ki jo zaigra. To pomeni, da jo začuti s svojimi mišicami in živci, namesto da bi jo samo poslušal. To je nedvomno zavidljiv cilj, čeprav Rosen morda pretirava s poudarjanjem, kako dobro lahko izvajalec na glasbilu s tipkami podoživlja vsak posamezni glas.Nekoliko drugačen vpogled v Bachovo glasbo nudi zasedba z violami da gamba, ki je vajena tradicionalne polifonije za enakovredne glasove. Ansambel Phantasm pod vodstvom gambista in muzikologa Laurencea Dreyfusa odkriva bogastvo, ki se sicer skriva za nevtralnejšo zasedbo čembala ali orgel, in kaže podrobnosti, ki se skrivajo v senci Bachovih polifonskih stavb. Ko večglasje igrajo glasbila iste družine, v njegovih radikalnejših skladbah odkrivamo trenutke, ki jih prej nismo niti slutili.
Ameriški pianist Charles Rosen je leta 1975 zapisal, da le izvajalec na glasbilu s tipkami lahko zares ceni gibanje glasov v Bachovi fugi, njihovo prepletanje, medsebojno vplivanje in kontraste. Menil je, da skladbo lahko v celoti razume le tisti, ki jo zaigra. To pomeni, da jo začuti s svojimi mišicami in živci, namesto da bi jo samo poslušal. To je nedvomno zavidljiv cilj, čeprav Rosen morda pretirava s poudarjanjem, kako dobro lahko izvajalec na glasbilu s tipkami podoživlja vsak posamezni glas.Nekoliko drugačen vpogled v Bachovo glasbo nudi zasedba z violami da gamba, ki je vajena tradicionalne polifonije za enakovredne glasove. Ansambel Phantasm pod vodstvom gambista in muzikologa Laurencea Dreyfusa odkriva bogastvo, ki se sicer skriva za nevtralnejšo zasedbo čembala ali orgel, in kaže podrobnosti, ki se skrivajo v senci Bachovih polifonskih stavb. Ko večglasje igrajo glasbila iste družine, v njegovih radikalnejših skladbah odkrivamo trenutke, ki jih prej nismo niti slutili.
Bernhard Crusell se je rodil leta 1775 v finskem mestu Uusikaupunki in danes velja za največjega finskega skladatelja pred Jeanom Sibeliusom. Srečne okoliščine so ga že kot najstnika pripeljale v Stockholm, ki je bil takrat prestolnica kraljestva, pod katerega je takrat sodila tudi Finska. Tam se je sčasoma uveljavil kot skladatelj, učitelj in glavni klarinetist na kraljevem dvoru.
Bernhard Crusell se je rodil leta 1775 v finskem mestu Uusikaupunki in danes velja za največjega finskega skladatelja pred Jeanom Sibeliusom. Srečne okoliščine so ga že kot najstnika pripeljale v Stockholm, ki je bil takrat prestolnica kraljestva, pod katerega je takrat sodila tudi Finska. Tam se je sčasoma uveljavil kot skladatelj, učitelj in glavni klarinetist na kraljevem dvoru.
Zdi se, kakor da sloves nekaterih skladateljev temelji na eni sami, pogosto razmeroma skromni skladbi. Takšna usoda je že za življenja doletela Percyja Graingerja in Gustava Holsta, pozneje pa po krivici tudi Alessandra Stradello in Tomasa Albinonija, saj so jima pripisali ponarejeni skladbi. Zgodnjebaročnemu mojstru Giuliu Cacciniju včasih pripisujejo Ave Mario, ki jo je v resnici napisal ruski kitarist Vladimir Fjodorovič Vavilov. Poleg tega ponesrečenega pripisa poslušalci na splošno poznajo predvsem Caccinijev slavni solistični madrigal Amarilli mia bella. Ta je zaslovel že kmalu po nastanku. V neštetih različicah se je razširil po vsej Evropi, še preden ga je avtor uspel objaviti v svoji prvi zbirki monodij.
Zdi se, kakor da sloves nekaterih skladateljev temelji na eni sami, pogosto razmeroma skromni skladbi. Takšna usoda je že za življenja doletela Percyja Graingerja in Gustava Holsta, pozneje pa po krivici tudi Alessandra Stradello in Tomasa Albinonija, saj so jima pripisali ponarejeni skladbi. Zgodnjebaročnemu mojstru Giuliu Cacciniju včasih pripisujejo Ave Mario, ki jo je v resnici napisal ruski kitarist Vladimir Fjodorovič Vavilov. Poleg tega ponesrečenega pripisa poslušalci na splošno poznajo predvsem Caccinijev slavni solistični madrigal Amarilli mia bella. Ta je zaslovel že kmalu po nastanku. V neštetih različicah se je razširil po vsej Evropi, še preden ga je avtor uspel objaviti v svoji prvi zbirki monodij.
Po kronanju Ferdinanda II. leta 1619 je glasba na dunajskem cesarskem dvoru dobila posebno težo. Ferdinand je drugače od svojih predhodnikov večino časa preživel na Dunaju in je mesto spremenil v pravo prestolnico. Dotlej so na dvoru dolgo prevladovali flamski skladatelji, naslednji dve stoletji pa so tamkajšnje glasbeno življenje v veliki meri oblikovali Italijani in predvsem Benečani. Med Ferdinandovo vladavino so na dvoru zaposlili veliko italijanskih glasbenikov, tiskane zbirke pa so cesarju posvečali mojstri, kot sta Monteverdi in Castello. Prva kapelnika sta bila Gabrielijeva učenca Giovanni Priuli in Giovanni Valentini, nasledili pa so ju Antonio Bertali, Giovanni Felice Sances in prvi Avstrijec na tem položaju – Johann Heinrich Schmelzer.
Po kronanju Ferdinanda II. leta 1619 je glasba na dunajskem cesarskem dvoru dobila posebno težo. Ferdinand je drugače od svojih predhodnikov večino časa preživel na Dunaju in je mesto spremenil v pravo prestolnico. Dotlej so na dvoru dolgo prevladovali flamski skladatelji, naslednji dve stoletji pa so tamkajšnje glasbeno življenje v veliki meri oblikovali Italijani in predvsem Benečani. Med Ferdinandovo vladavino so na dvoru zaposlili veliko italijanskih glasbenikov, tiskane zbirke pa so cesarju posvečali mojstri, kot sta Monteverdi in Castello. Prva kapelnika sta bila Gabrielijeva učenca Giovanni Priuli in Giovanni Valentini, nasledili pa so ju Antonio Bertali, Giovanni Felice Sances in prvi Avstrijec na tem položaju – Johann Heinrich Schmelzer.
