Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Avtor: Domen Marinčič
Clara Wieck se je rodila znanemu leipziškemu učitelju klavirja in trgovcu z glasbili Friedrichu Wiecku. Kmalu je zaslovela kot čudežni otrok in deset let starejši Robert Schumann jo je spoznal, ko je imela komaj osem let in pol. Leta 1837 sta se skrivaj zaročila, njen oče pa je ostro nasprotoval poroki, ker se je bal, da bo zakon onemogočil kariero, ki jo je načrtoval zanjo. Šele z dobljeno tožbo pred sodiščem sta se zaročenca leta 1840, dan pred Clarinim enaindvajsetim rojstnim dnevom, lahko poročila. V njunem zakonu se je rodilo osem otrok in Clara je s težavo usklajevala materinstvo in koncertiranje, to pa je vodilo do raznih finančnih napetosti. Leta 1853 sta zakonca spoznala Johannesa Brahmsa, ki je imel takrat dvajset let. Clara in Brahms sta prijateljevala do konca njenega življenja, a morajo podrobnosti odnosa ostati njuna skrivnost. Po moževi smrti leta 1856 je Clara utrdila svoj mednarodni sloves kot pianistka in kar devetnajstkrat gostovala samo v Angliji. Spoštovali so jo tudi kot pedagoginjo in znana je bila po strogosti. Zadnjih dvajset let življenja je preživela v Frankfurtu; poučevala je na tamkajšnjem konservatoriju in privabljala študente z vsega sveta.
Clara Wieck se je rodila znanemu leipziškemu učitelju klavirja in trgovcu z glasbili Friedrichu Wiecku. Kmalu je zaslovela kot čudežni otrok in deset let starejši Robert Schumann jo je spoznal, ko je imela komaj osem let in pol. Leta 1837 sta se skrivaj zaročila, njen oče pa je ostro nasprotoval poroki, ker se je bal, da bo zakon onemogočil kariero, ki jo je načrtoval zanjo. Šele z dobljeno tožbo pred sodiščem sta se zaročenca leta 1840, dan pred Clarinim enaindvajsetim rojstnim dnevom, lahko poročila. V njunem zakonu se je rodilo osem otrok in Clara je s težavo usklajevala materinstvo in koncertiranje, to pa je vodilo do raznih finančnih napetosti. Leta 1853 sta zakonca spoznala Johannesa Brahmsa, ki je imel takrat dvajset let. Clara in Brahms sta prijateljevala do konca njenega življenja, a morajo podrobnosti odnosa ostati njuna skrivnost. Po moževi smrti leta 1856 je Clara utrdila svoj mednarodni sloves kot pianistka in kar devetnajstkrat gostovala samo v Angliji. Spoštovali so jo tudi kot pedagoginjo in znana je bila po strogosti. Zadnjih dvajset let življenja je preživela v Frankfurtu; poučevala je na tamkajšnjem konservatoriju in privabljala študente z vsega sveta.
Salterio je italijanski in španski izraz za oprekelj, ki ga še danes najdemo v Vzhodni Evropi, Severni in Južni Ameriki, Severni Afriki, Srednji Aziji, Indiji, Koreji in na Kitajskem. Pomembno vlogo ima tudi v perzijski klasični glasbi. Nekatera njegova imena izvirajo iz grške besede »psalterion«, ta pa je nastala iz glagola »psallo«, ki pomeni brenkati ali igrati na strunsko glasbilo. Druga imena, na primer »dulcemelos«, opisujejo zvok glasbila. Od tod prihaja angleški izraz »dulcimer«. Spet druge besede se navezujejo na tehniko udarjanja — to so francoski »timpanon«, madžarski »cimbalom« in nemški »Hackbrett«. Ilustracije takih glasbil so v Evropi obstajale že v srednjem veku.
Salterio je italijanski in španski izraz za oprekelj, ki ga še danes najdemo v Vzhodni Evropi, Severni in Južni Ameriki, Severni Afriki, Srednji Aziji, Indiji, Koreji in na Kitajskem. Pomembno vlogo ima tudi v perzijski klasični glasbi. Nekatera njegova imena izvirajo iz grške besede »psalterion«, ta pa je nastala iz glagola »psallo«, ki pomeni brenkati ali igrati na strunsko glasbilo. Druga imena, na primer »dulcemelos«, opisujejo zvok glasbila. Od tod prihaja angleški izraz »dulcimer«. Spet druge besede se navezujejo na tehniko udarjanja — to so francoski »timpanon«, madžarski »cimbalom« in nemški »Hackbrett«. Ilustracije takih glasbil so v Evropi obstajale že v srednjem veku.
Angleški kralj Henrik Osmi je znan predvsem po šestih sklenjenih zakonih, ločitvi Anglije od Rima in ustanovitvi svoje lastne državne cerkve s kraljem kot vrhovnim poglavarjem. Toda bil je tudi velik ljubitelj glasbe; pri osmih je dobil prvo lutnjo, igral je razna pihala in glasbila s tipkami, plesal, prepeval in komponiral. V rokopisu z njegovimi skladbami, ki ga hranijo v Britanskem muzeju, se je ohranila tudi glasba drugih avtorjev, ki so jo izvajali na njegovem dvoru. Skupaj z odlomki in priredbami zgodovinskih besedil nas bo popeljala skozi vladarjevo življenje.
Angleški kralj Henrik Osmi je znan predvsem po šestih sklenjenih zakonih, ločitvi Anglije od Rima in ustanovitvi svoje lastne državne cerkve s kraljem kot vrhovnim poglavarjem. Toda bil je tudi velik ljubitelj glasbe; pri osmih je dobil prvo lutnjo, igral je razna pihala in glasbila s tipkami, plesal, prepeval in komponiral. V rokopisu z njegovimi skladbami, ki ga hranijo v Britanskem muzeju, se je ohranila tudi glasba drugih avtorjev, ki so jo izvajali na njegovem dvoru. Skupaj z odlomki in priredbami zgodovinskih besedil nas bo popeljala skozi vladarjevo življenje.
Posvetili se bomo srednjeveški glasbeni obliki conductus, ki nastala na koncu dvanajstega stoletja. Drugače kakor bolj znana motet in organum se ni opirala na že obstoječa besedila ali melodije, je pa veljala za najpomembnejšo obliko, ki je združevala poezijo in glasbo.
Posvetili se bomo srednjeveški glasbeni obliki conductus, ki nastala na koncu dvanajstega stoletja. Drugače kakor bolj znana motet in organum se ni opirala na že obstoječa besedila ali melodije, je pa veljala za najpomembnejšo obliko, ki je združevala poezijo in glasbo.
V arhivu frančiškanskega samostana v Novem mestu se je ohranil izvod zbirke Apparatus musico-organisticus Georga Muffata iz leta 1690, ki velja za eno najpomembnejših zbirk za glasbila s tipkami 17. stoletja. V njej je Muffat zbral dvanajst orgelskih toccat in tri variacijske sklope, za katere se zdi, da so namenjeni čembalu.
V arhivu frančiškanskega samostana v Novem mestu se je ohranil izvod zbirke Apparatus musico-organisticus Georga Muffata iz leta 1690, ki velja za eno najpomembnejših zbirk za glasbila s tipkami 17. stoletja. V njej je Muffat zbral dvanajst orgelskih toccat in tri variacijske sklope, za katere se zdi, da so namenjeni čembalu.