Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncertni posnetki stare glasbe, podkrepljenimi z zgodovinskim ozadjem.
Avtor: Domen Marinčič
Leta 1702 je slavni Arcangelo Corelli obiskal Neapelj, da bi kot koncertni mojster vodil orkester v neki operi Alessandra Scarlattija. Menda ni zaupal neapeljskim glasbenikom in je s seboj pripeljal dva kolega, violinista Mattea Fornarija in violončelista Giovannija Lorenza Luliera. Njihov gostitelj je kar z lista tako dobro odigral enega njegovih koncertov, da je Corelli presenečen vzkliknil: »V Neaplju pa igrajo!« Ko je pozneje v Scarlattijevi navzočnosti vodil orkester, je imel menda težave pri neki visoki pasaži, ki so jo domačini zlahka odigrali, dokončno pa se je osramotil, ko je neko arijo, ki je bila napisana v c-molu, kar dvakrat začel igrati v C-duru. Anekdota poudarja visoko raven neapeljskih glasbenikov, katerih glasba je predmet nocojšnjega Glasbenega banketa.
Leta 1702 je slavni Arcangelo Corelli obiskal Neapelj, da bi kot koncertni mojster vodil orkester v neki operi Alessandra Scarlattija. Menda ni zaupal neapeljskim glasbenikom in je s seboj pripeljal dva kolega, violinista Mattea Fornarija in violončelista Giovannija Lorenza Luliera. Njihov gostitelj je kar z lista tako dobro odigral enega njegovih koncertov, da je Corelli presenečen vzkliknil: »V Neaplju pa igrajo!« Ko je pozneje v Scarlattijevi navzočnosti vodil orkester, je imel menda težave pri neki visoki pasaži, ki so jo domačini zlahka odigrali, dokončno pa se je osramotil, ko je neko arijo, ki je bila napisana v c-molu, kar dvakrat začel igrati v C-duru. Anekdota poudarja visoko raven neapeljskih glasbenikov, katerih glasba je predmet nocojšnjega Glasbenega banketa.
Enaindvajsetega marca je bil dan stare glasbe in Festival Seviqc ga je zaznamoval z dvema dogodkoma: popoldne je po spletu potekal Simpozij Celeia, zvečer pa koncert zasedbe Harmonia Adriatica z naslovom V kraljestvu Partenope, ki je obsegal izbor neapeljskih baročnih koncertov za kljunastov flavto. Čeprav je Neapelj danes najbolj znan po operni tradiciji, je izjemno bogat tudi tam nastali instrumentalni repertoar. Posebno mesto v njem je imela kljunasta flavta, za katero so skladatelji v prvi polovici 18. stoletja napisali več kot 140 del. Vrhunec tega razvoja je zbirka Concerti di flauto, violini, violetta, e basso di diversi autori, ki združuje štiriindvajset del vodilnih neapeljskih skladateljev, med njimi Alessandra Scarlattija, Francesca Mancinija, Giovannija Battiste Meleja in Domenica Sarrija. Ti so bili sicer znani predvsem po operah, prožnost človeškega glasu in operno dramatičnost pa so pogosto prenašali tudi v instrumentalno glasbo. Harmonia Adriatica: Maruša Brezavšček ‒ kljunasta flavta, Laura Vadjon in Helga Korbar – violini, violina in viola – Dagmar Korbar, Kaja Kapus – violončelo in Egon Mihajlović – čembalo.
Enaindvajsetega marca je bil dan stare glasbe in Festival Seviqc ga je zaznamoval z dvema dogodkoma: popoldne je po spletu potekal Simpozij Celeia, zvečer pa koncert zasedbe Harmonia Adriatica z naslovom V kraljestvu Partenope, ki je obsegal izbor neapeljskih baročnih koncertov za kljunastov flavto. Čeprav je Neapelj danes najbolj znan po operni tradiciji, je izjemno bogat tudi tam nastali instrumentalni repertoar. Posebno mesto v njem je imela kljunasta flavta, za katero so skladatelji v prvi polovici 18. stoletja napisali več kot 140 del. Vrhunec tega razvoja je zbirka Concerti di flauto, violini, violetta, e basso di diversi autori, ki združuje štiriindvajset del vodilnih neapeljskih skladateljev, med njimi Alessandra Scarlattija, Francesca Mancinija, Giovannija Battiste Meleja in Domenica Sarrija. Ti so bili sicer znani predvsem po operah, prožnost človeškega glasu in operno dramatičnost pa so pogosto prenašali tudi v instrumentalno glasbo. Harmonia Adriatica: Maruša Brezavšček ‒ kljunasta flavta, Laura Vadjon in Helga Korbar – violini, violina in viola – Dagmar Korbar, Kaja Kapus – violončelo in Egon Mihajlović – čembalo.
Vivaldi in Tartini, z obeh strani Jadrana prihaja glasba tokatne oddaje. Poslušamo sklepni koncert lanskega festivala Seviqc, ki je potekal 22. 8. 2025. Spored je bil posvečen predstavitvi baročnih titanov: Benečana Antonia Vivaldija in Pirančana Giuseppa Tartinija, pri čemer povejmo, da Tartinijeva dela ansambel Il Terzo Suono vključuje v vse svoje koncerte, tokrat pa izvaja priljubljena dela obeh teh mojstrov. Il Terzo Suono: Jasna Nadles – traverso, Gianpiero Zanocco in Iveta Schwarz – baročna violina, Francesca Bonomo – viola, Milan Vrsajkov – violončelo, Petar Brčarević – kontrabas in Elen Braslavsky – čembalo
Vivaldi in Tartini, z obeh strani Jadrana prihaja glasba tokatne oddaje. Poslušamo sklepni koncert lanskega festivala Seviqc, ki je potekal 22. 8. 2025. Spored je bil posvečen predstavitvi baročnih titanov: Benečana Antonia Vivaldija in Pirančana Giuseppa Tartinija, pri čemer povejmo, da Tartinijeva dela ansambel Il Terzo Suono vključuje v vse svoje koncerte, tokrat pa izvaja priljubljena dela obeh teh mojstrov. Il Terzo Suono: Jasna Nadles – traverso, Gianpiero Zanocco in Iveta Schwarz – baročna violina, Francesca Bonomo – viola, Milan Vrsajkov – violončelo, Petar Brčarević – kontrabas in Elen Braslavsky – čembalo
21. avgusta 2026 je v Stari grofiji v Celju potekal koncert festivala stare glasbe Seviqc, na katerem je nastopil slovensko-španski trio Tres pájaros ter izvedel program z naslovom Los pájaros vuelan. Tri ptice selivke, ki so potovale po Evropi, so španska glasbenica Pilar Almalé (viola da gamba) ter slovenski glasbenici Urška Cvetko (kljunasta flavta) in Tea Plesničar (baročna harfa). Spored koncerta je zajemal tradicionalno sefardsko glasbo, tradicionalno slovensko pa tudi dela Corellija, Ortiza, Telemanna, Couperina, Fingerja, de Fescha in Anne Rochette.
21. avgusta 2026 je v Stari grofiji v Celju potekal koncert festivala stare glasbe Seviqc, na katerem je nastopil slovensko-španski trio Tres pájaros ter izvedel program z naslovom Los pájaros vuelan. Tri ptice selivke, ki so potovale po Evropi, so španska glasbenica Pilar Almalé (viola da gamba) ter slovenski glasbenici Urška Cvetko (kljunasta flavta) in Tea Plesničar (baročna harfa). Spored koncerta je zajemal tradicionalno sefardsko glasbo, tradicionalno slovensko pa tudi dela Corellija, Ortiza, Telemanna, Couperina, Fingerja, de Fescha in Anne Rochette.
V okviru festivala stare glasbe Seviqc je 19. avgusta lani na gradu Bogenšperk potekal koncert ansambla Tacet. Gre za slovensko zasedbo, ki je tokrat nastopila v razširjeni zasedbi: flavta traverso – Katarina Nagode, baročna violina – Mojca Jerman, teorba – Izidor Erazem Grafenauer, baročni violončelo – Gregor Fele in čembalo – Martina Okoliš. V Parizu 18. stoletja so, kot povsod po Evropi, glasbene umetnine z dvora in iz cerkve zasedle salon in oder. Pod vplivom sončnega kralja Ludvika XIV., velikega podpornika umetnosti, se je francoska baročna instrumentalna glasba razvijala v znamenju veličine, sijaja in elegance. Kulturno središče tega razvoja je bil Ludvikov dvor v Versaillesu, na katerem sta delovala tudi francoska skladatelja Pierre Danican Philidor in Marin Marais, ki sta sledila idealom francoskega baročnega sloga. V njem pa se je preizkusil tudi Georg Philipp Telemann, le da ga je on spojil z jasnim nemškim kontrapunktom.
V okviru festivala stare glasbe Seviqc je 19. avgusta lani na gradu Bogenšperk potekal koncert ansambla Tacet. Gre za slovensko zasedbo, ki je tokrat nastopila v razširjeni zasedbi: flavta traverso – Katarina Nagode, baročna violina – Mojca Jerman, teorba – Izidor Erazem Grafenauer, baročni violončelo – Gregor Fele in čembalo – Martina Okoliš. V Parizu 18. stoletja so, kot povsod po Evropi, glasbene umetnine z dvora in iz cerkve zasedle salon in oder. Pod vplivom sončnega kralja Ludvika XIV., velikega podpornika umetnosti, se je francoska baročna instrumentalna glasba razvijala v znamenju veličine, sijaja in elegance. Kulturno središče tega razvoja je bil Ludvikov dvor v Versaillesu, na katerem sta delovala tudi francoska skladatelja Pierre Danican Philidor in Marin Marais, ki sta sledila idealom francoskega baročnega sloga. V njem pa se je preizkusil tudi Georg Philipp Telemann, le da ga je on spojil z jasnim nemškim kontrapunktom.