Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Vsi, ki so imeli priložnost spoznati Hilarija Lavrenčiča, delati ali sodelovati z njim, so si enotni, da je bil v prvi vrsti izjemen človek. Ljubezen, ki jo je gojil do glasbe in kulture nasploh, njegov neutrudni, delovni značaj, ki se ni zadovoljil s povprečnim, neizmeren intelekt, razgledanost in srčnost, so bile lastnosti, zaradi katerih so si ga mlajše generacije rade jemale za vzor ali za mentorja. Bil je tista zanesljiva oseba, ki je znala dobro svetovati na področju glasbe ali pa odra. Pevci v zborih so mu sledili, dirigenti postavljali njegove partiture na pult, poslušalci pa občudovali njegove sposobnosti in kvalitetno delo. Zborovodja, ki je navdihoval ljubiteljske pevce, profesor, ki je iskal in spodbujal v mladih ustvarjalno iskrico, skladatelj, ki ga obožujejo zbori, glasbeniki in poslušalci, nenazadnje profesionalni glasbenik, ki je svojo kariero gradil v eni izmed največjih opernih hiš z mednarodnim ugledom s tistega dela Italije – v opernem gledališču v Teatru Verdi v Trstu, zaradi katerega je do potankosti poznal tudi odrske zakonitosti. To so le nekatere izmed glavnih značilnosti in področij, ki so ga zaznamovale ali bolje rečeno – jih je s svojo vizijo zaznamoval on sam. 29. junija leta 2024 je goriško regijo in to v obeh državah, v Sloveniji in Italiji, pretresla vest o njegovi smrti, čeprav je bila njegova bolezen že dalj časa javno znana. Zadnje tekmovanje in nastop Hilarija Lavrenčiča z Mešanim pevskim zborom Hrast iz Doberdoba sta bila na festivalu Omnia Vincit Amor na Sveti Gori leta 2023. Takrat je zbor postal prvonagrajenec. V tem letu je na drugi ediciji tega festivala Zbor zapel kot častni gost in nastop posvetil dolgoletnemu dirigentu, ki ga je vodil 38 let.
Vsi, ki so imeli priložnost spoznati Hilarija Lavrenčiča, delati ali sodelovati z njim, so si enotni, da je bil v prvi vrsti izjemen človek. Ljubezen, ki jo je gojil do glasbe in kulture nasploh, njegov neutrudni, delovni značaj, ki se ni zadovoljil s povprečnim, neizmeren intelekt, razgledanost in srčnost, so bile lastnosti, zaradi katerih so si ga mlajše generacije rade jemale za vzor ali za mentorja. Bil je tista zanesljiva oseba, ki je znala dobro svetovati na področju glasbe ali pa odra. Pevci v zborih so mu sledili, dirigenti postavljali njegove partiture na pult, poslušalci pa občudovali njegove sposobnosti in kvalitetno delo. Zborovodja, ki je navdihoval ljubiteljske pevce, profesor, ki je iskal in spodbujal v mladih ustvarjalno iskrico, skladatelj, ki ga obožujejo zbori, glasbeniki in poslušalci, nenazadnje profesionalni glasbenik, ki je svojo kariero gradil v eni izmed največjih opernih hiš z mednarodnim ugledom s tistega dela Italije – v opernem gledališču v Teatru Verdi v Trstu, zaradi katerega je do potankosti poznal tudi odrske zakonitosti. To so le nekatere izmed glavnih značilnosti in področij, ki so ga zaznamovale ali bolje rečeno – jih je s svojo vizijo zaznamoval on sam. 29. junija leta 2024 je goriško regijo in to v obeh državah, v Sloveniji in Italiji, pretresla vest o njegovi smrti, čeprav je bila njegova bolezen že dalj časa javno znana. Zadnje tekmovanje in nastop Hilarija Lavrenčiča z Mešanim pevskim zborom Hrast iz Doberdoba sta bila na festivalu Omnia Vincit Amor na Sveti Gori leta 2023. Takrat je zbor postal prvonagrajenec. V tem letu je na drugi ediciji tega festivala Zbor zapel kot častni gost in nastop posvetil dolgoletnemu dirigentu, ki ga je vodil 38 let.
Pisatelj Boris Pahor je obiskal kraje, v katerih je deloval Primož Trubar. Vemo, da je moral pobegniti v Nemčijo, živel je predvsem v Derendingenu in tam umrl. Besedilo je bilo leta 1965 objavljeno v reviji Sodobnost z naslovom Iz popotnih zapiskov: Trubarjev pepel. Razkriva, kako Pahor, pisatelj in domoljub, v krajih, s katerimi je bil Trubar povezan, išče stik z vélikim predhodnikom in hkrati s slovenskim narodom: "Čutim, da se zavoljo preprostih slovenskih ljudi povezujem z rojstno zemljo, da se z njo povezuje tudi gospod Primož," je zapisal Boris Pahor. Interpret Milan Štefe, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Jože Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Pisatelj Boris Pahor je obiskal kraje, v katerih je deloval Primož Trubar. Vemo, da je moral pobegniti v Nemčijo, živel je predvsem v Derendingenu in tam umrl. Besedilo je bilo leta 1965 objavljeno v reviji Sodobnost z naslovom Iz popotnih zapiskov: Trubarjev pepel. Razkriva, kako Pahor, pisatelj in domoljub, v krajih, s katerimi je bil Trubar povezan, išče stik z vélikim predhodnikom in hkrati s slovenskim narodom: "Čutim, da se zavoljo preprostih slovenskih ljudi povezujem z rojstno zemljo, da se z njo povezuje tudi gospod Primož," je zapisal Boris Pahor. Interpret Milan Štefe, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Jože Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Začenja se kranjski igralski filmski festival Krafft, na katerem se bodo za zlata jabolka potegovale igralske vloge iz desetih celovečernih filmov, podelili pa bodo tudi častno zlato jabolko za izjemno delovanje in umetniške dosežke. Ocenjujemo tri filme, ki so v teh dneh na sporedu v kinu: Spomini nekega polža, Simón in Kako izuriti svojega zmaja.
Začenja se kranjski igralski filmski festival Krafft, na katerem se bodo za zlata jabolka potegovale igralske vloge iz desetih celovečernih filmov, podelili pa bodo tudi častno zlato jabolko za izjemno delovanje in umetniške dosežke. Ocenjujemo tri filme, ki so v teh dneh na sporedu v kinu: Spomini nekega polža, Simón in Kako izuriti svojega zmaja.
Osemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne zaznamujemo tudi s Spomini na Ano Frank. Knjigo s tem naslovom je napisala Miep Gies, prijateljica družine Frank, ki je zanje, pa tudi za družino Van Daan, skrbela, ko so se umaknili pred nacisti v znamenito skrivališče na Prinsengracht v Amsterdamu. Deklica Ana Frank s svojim dnevnikom je danes tako rekoč simbol upora in preživetja v času holokavsta, hkrati pa tudi neverjetnega poguma in človeške veličine – tudi vseh tistih, ki so sodelovali pri reševanju Judov v Amsterdamu. Taka je bila tudi Miep Gies. Spomine na Ano Frank je zapisala s pomočjo Alison Leslie Gold, prevedla jih je Martina Soldo. Igralka Darja Reichman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiser Klemen Markovčič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2025.
Osemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne zaznamujemo tudi s Spomini na Ano Frank. Knjigo s tem naslovom je napisala Miep Gies, prijateljica družine Frank, ki je zanje, pa tudi za družino Van Daan, skrbela, ko so se umaknili pred nacisti v znamenito skrivališče na Prinsengracht v Amsterdamu. Deklica Ana Frank s svojim dnevnikom je danes tako rekoč simbol upora in preživetja v času holokavsta, hkrati pa tudi neverjetnega poguma in človeške veličine – tudi vseh tistih, ki so sodelovali pri reševanju Judov v Amsterdamu. Taka je bila tudi Miep Gies. Spomine na Ano Frank je zapisala s pomočjo Alison Leslie Gold, prevedla jih je Martina Soldo. Igralka Darja Reichman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiser Klemen Markovčič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2025.
Ob 150. obletnici rojstva duhovnika, prevajalca ukrajinske književnosti in planinca Jožeta Abrama vas vabimo k poslušanju njegovega besedila Na Triglavu. Abram se je nad gorami navdušil, ko je služboval v Sveti Luciji, današnjem Mostu na Soči; izbrano besedilo je v Štanjelu rojeni avtor objavil v Koledarju Goriške Mohorjeve, nekoliko okrajšano besedilo pa interpretira dramski igralec Boris Ostan. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Boris Ostan, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto 2005.
Ob 150. obletnici rojstva duhovnika, prevajalca ukrajinske književnosti in planinca Jožeta Abrama vas vabimo k poslušanju njegovega besedila Na Triglavu. Abram se je nad gorami navdušil, ko je služboval v Sveti Luciji, današnjem Mostu na Soči; izbrano besedilo je v Štanjelu rojeni avtor objavil v Koledarju Goriške Mohorjeve, nekoliko okrajšano besedilo pa interpretira dramski igralec Boris Ostan. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Boris Ostan, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto 2005.
Saksofonist, klarinetist, skladatelj in pravnik Ati Soss (rojen l. 1930), s pravim imenom Karel Soss, je bil eden najpomembnejših ustvarjalcev jazzovske glasbe pri nas. Je avtor številnih zimzelenih melodij, kot so Ura brez kazalcev, V Ljubljano, Včeraj, danes, jutri, Na Zmajskem mostu. Izpod njegovega skladateljskega peresa je prišlo več kot 400 skladb. V ljubljanskih Križankah je bil leta 2006 slavnostni koncert, na katerem so Sossove nepozabne uspešnice ob spremljavi Big banda RTV Slovenija in Celjskega godalnega orkestra izvajali Oto Pestner, Elda Viler, Alenka Godec, Anika Horvat, Nuša Derenda, Kristina Oberžan, Iva Stanič, Boštjan Dermol ter klarinetista Borut Bučar in Aljaž Beguš. Voditelja prireditve sta bila Nataša Bolčina Žgavec in Janez Dolinar, scenaristi Marko Radmilovič, Dečo Žgur in Dušan Hren, režiser prireditve Dušan Hren, redaktor posnetka Daniel Celarec, televizijsko režijo je pripravil Tomaž Švigelj.
Saksofonist, klarinetist, skladatelj in pravnik Ati Soss (rojen l. 1930), s pravim imenom Karel Soss, je bil eden najpomembnejših ustvarjalcev jazzovske glasbe pri nas. Je avtor številnih zimzelenih melodij, kot so Ura brez kazalcev, V Ljubljano, Včeraj, danes, jutri, Na Zmajskem mostu. Izpod njegovega skladateljskega peresa je prišlo več kot 400 skladb. V ljubljanskih Križankah je bil leta 2006 slavnostni koncert, na katerem so Sossove nepozabne uspešnice ob spremljavi Big banda RTV Slovenija in Celjskega godalnega orkestra izvajali Oto Pestner, Elda Viler, Alenka Godec, Anika Horvat, Nuša Derenda, Kristina Oberžan, Iva Stanič, Boštjan Dermol ter klarinetista Borut Bučar in Aljaž Beguš. Voditelja prireditve sta bila Nataša Bolčina Žgavec in Janez Dolinar, scenaristi Marko Radmilovič, Dečo Žgur in Dušan Hren, režiser prireditve Dušan Hren, redaktor posnetka Daniel Celarec, televizijsko režijo je pripravil Tomaž Švigelj.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
"Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogar drugega." To so besede Boba Dylana iz knjige "Zapiski", v kateri avtor razmišlja o odločilnih trenutkih na svoji razgibani glasbeni poti. Skozi Dylanove oči in širino njegovih misli spoznamo Greenwich Village okrog leta 1961, ko je prvič prispel na Manhattan. Izleti v New Orleans, Woodstock, Minnesoto in proti zahodu, kamor nas Dylan prav tako popelje, pa dajejo Zapiskom intimen in oseben podton. Izbrali smo odlomek z začetka knjige. Prevajalec Matej Krajnc, interpret Igor Samobor, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Sara Železnik, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2010.
"Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogar drugega." To so besede Boba Dylana iz knjige "Zapiski", v kateri avtor razmišlja o odločilnih trenutkih na svoji razgibani glasbeni poti. Skozi Dylanove oči in širino njegovih misli spoznamo Greenwich Village okrog leta 1961, ko je prvič prispel na Manhattan. Izleti v New Orleans, Woodstock, Minnesoto in proti zahodu, kamor nas Dylan prav tako popelje, pa dajejo Zapiskom intimen in oseben podton. Izbrali smo odlomek z začetka knjige. Prevajalec Matej Krajnc, interpret Igor Samobor, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Sara Železnik, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2010.
25. maja leta 1936 se je rodila ena izmed najbolj priljubljenih pevk zlate dobe slovenske popevke Marjana Deržaj. S svojimi izvrstnimi interpretacijami se je za vedno zapisala v slovensko glasbeno zgodovino. Za Marjano so ustvarjali eminentni avtorji tistega časa. Posnela je več kaset in plošč in redno nastopala na takratnih jugoslovanskih festivalih, kjer je redno prejemala nagrade. Njen glas je bil močan in temen, rahlo zamolkel in žameten ter zelo prepoznaven. Slovela je tudi po tem, da je znala navezati pristen stik s poslušalci. Vedno je bila nasmejana, prijazna, niti malo zvezdniška. Marjane se v Godbah z zgodbo spominjamo z njenimi uspešnicami.
25. maja leta 1936 se je rodila ena izmed najbolj priljubljenih pevk zlate dobe slovenske popevke Marjana Deržaj. S svojimi izvrstnimi interpretacijami se je za vedno zapisala v slovensko glasbeno zgodovino. Za Marjano so ustvarjali eminentni avtorji tistega časa. Posnela je več kaset in plošč in redno nastopala na takratnih jugoslovanskih festivalih, kjer je redno prejemala nagrade. Njen glas je bil močan in temen, rahlo zamolkel in žameten ter zelo prepoznaven. Slovela je tudi po tem, da je znala navezati pristen stik s poslušalci. Vedno je bila nasmejana, prijazna, niti malo zvezdniška. Marjane se v Godbah z zgodbo spominjamo z njenimi uspešnicami.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Nedeljski gost je gledališki režiser, dramaturg in filozof Matjaž Berger, soustanovitelj in ravnatelj APT Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, profesor teorije gledališke režije na AGRFT-ju, velik pristaš Brechta, režiser, ki v svojih uprizoritvah poleg genialnih osebnosti iz zgodovine človeštva velikokrat artikulira vrhunske športnike in športne discipline. V okviru njegovega gledališkega ustvarjanja v APT gledališču so se zvrstili najrazličnejši koncepti, režije in spektakli. Matjaž Berger je prepoznaven tudi kot režiser treh proslav osamosvojitve Slovenije, poslovilne tekme košarkarja Jureta Zdovca, odprtja Gira d'Italia v Kranju, kar dvakrat je slavil tudi našega olimpionika Leona Štuklja.
Nedeljski gost je gledališki režiser, dramaturg in filozof Matjaž Berger, soustanovitelj in ravnatelj APT Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, profesor teorije gledališke režije na AGRFT-ju, velik pristaš Brechta, režiser, ki v svojih uprizoritvah poleg genialnih osebnosti iz zgodovine človeštva velikokrat artikulira vrhunske športnike in športne discipline. V okviru njegovega gledališkega ustvarjanja v APT gledališču so se zvrstili najrazličnejši koncepti, režije in spektakli. Matjaž Berger je prepoznaven tudi kot režiser treh proslav osamosvojitve Slovenije, poslovilne tekme košarkarja Jureta Zdovca, odprtja Gira d'Italia v Kranju, kar dvakrat je slavil tudi našega olimpionika Leona Štuklja.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
Klapa Semikantá s skladbo Noč za spomine odpira novo poglavje – bolj osebno, bolj čustveno in bolj njihovo. Z Erikom Prašnikarjem smo govorili o ljubezni, pristnosti in pesmi, ki je postala tudi življenjska zgodba.
Klapa Semikantá s skladbo Noč za spomine odpira novo poglavje – bolj osebno, bolj čustveno in bolj njihovo. Z Erikom Prašnikarjem smo govorili o ljubezni, pristnosti in pesmi, ki je postala tudi življenjska zgodba.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo.
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
V štiridelnem nizu oddaj obuja spomine umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. V prvih dveh delih bomo spoznali rod njene matere – Bredinega pradeda dr. Franca Simoniča, bibliografa in bibliotekarja, ravnatelja Univerzitetne knjižnice na Dunaju in življenje njegove družine v prestolnici monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njenega deda, dr. Janka Šlebingerja, Simoničevega zeta, prav tako bibliografa in bibliotekarja ter prvega ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V drugem delu se bo Bredi Ilich Klančnik pridružil brat Iztok Ilich in skupaj se bosta spominjala življenja s sorodniki v Gornji Radgoni, v Simonič-Šlebingerjevi hiši z veliko knjižnico. Tretji del je posvečen očetovemu rodu, potomcem slaščičarskega mojstra Emanuela Ilicha, ki se je leta 1904 iz Češke priselil v Maribor. Slaščičarna Ilich v Mariboru še vedno deluje. Emanuelov sin Bojan Ilich je bil leta 1941, samo tri dni po Hitlerjevem prihodu v Maribor, pobudnik prve uporniške akcije na Slovenskem, požiga nemških avtomobilov v središču mesta. Še istega leta so ga Nemci ujeli in ustrelili kot talca, starega komaj 19 let. Bojanov starejši brat Milovan, Bredin oče, je imel prav tako težko zgodbo, ki je tekla od partizanstva prek koncentracijskega taborišča do povojnega zapora.
Giro d'Italia prihaja v Novo Gorico in Gorico - prestižna karavana profesionalnega kolesarstva je 24. maja vijugala po naših cestah. Dogodek, ki v mesto prinese rožnato barvo, utrip, množice in šampione. Koliko pa kolesarimo? Je kolesarjenje za vas šport, rekreacija, prevoz - ali le nostalgičen spomin na otroštvo? V tokratni anketi vas sprašujemo o vaši izkušnji s kolesom in o tem, kaj za vas pomeni prihod Gira v naše kraje. Se s kolesom še vedno vozite po opravkih? Ste pristaš navadnih koles ali vam bolj ustreza električni pogon?
Giro d'Italia prihaja v Novo Gorico in Gorico - prestižna karavana profesionalnega kolesarstva je 24. maja vijugala po naših cestah. Dogodek, ki v mesto prinese rožnato barvo, utrip, množice in šampione. Koliko pa kolesarimo? Je kolesarjenje za vas šport, rekreacija, prevoz - ali le nostalgičen spomin na otroštvo? V tokratni anketi vas sprašujemo o vaši izkušnji s kolesom in o tem, kaj za vas pomeni prihod Gira v naše kraje. Se s kolesom še vedno vozite po opravkih? Ste pristaš navadnih koles ali vam bolj ustreza električni pogon?
Četrtkov večer domačih pesmi in napevov
Pred kratkim je minilo leto dni, odkar se je poslovil Rudi Poljanšek, harmonikar in gonilna sila Ansambla bratov Poljanšek, ustanovljenega leta 1971. Veljal je za godca, ki se je s svojimi deli znal izredno subtilno približati občutljivim slovenskim poslušalcem. Radi so ga poslušali tako v rojstni Tuhinjski dolini kot tudi drugod in kar nekaj skladb je, ki bodo še dolgo spominjale nanj, dokler ne bodo nekega dne ponarodele. Njegova glasba in spomin na Rudija Poljanška sta rdeča nit tokratne oddaje. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Pred kratkim je minilo leto dni, odkar se je poslovil Rudi Poljanšek, harmonikar in gonilna sila Ansambla bratov Poljanšek, ustanovljenega leta 1971. Veljal je za godca, ki se je s svojimi deli znal izredno subtilno približati občutljivim slovenskim poslušalcem. Radi so ga poslušali tako v rojstni Tuhinjski dolini kot tudi drugod in kar nekaj skladb je, ki bodo še dolgo spominjale nanj, dokler ne bodo nekega dne ponarodele. Njegova glasba in spomin na Rudija Poljanška sta rdeča nit tokratne oddaje. Najstarejša glasbena oddaja Radia Slovenija že več kot šest desetletij ohranja narodno-zabavno izročilo in glasbo manjših vokalnih zasedb. Zajema iz bogatega radijskega arhiva, predstavlja novosti s tega področja, prinaša portrete pomembnejših ustvarjalcev narodno-zabavne glasbe, enkrat na mesec pa tudi gosti najbolj kakovostne zasedbe, ki izvajajo svoje skladbe živo. Oddajo pripravlja glasbeni urednik Tomaž Guček. Vsak četrtek ob 20.00 na Prvem.
Na tako simboličen dan, kot je velikonočni ponedeljek, ko kristjani slavijo Kristusovo vstajenje, je umrl papež Frančišek. Človek, ki je vedno znova poskušal svet spomniti na to, da upanje ni naivnost, ampak pogumna modrost. Papež Frančišek se je z besedami in dejanji dotaknil ljudi po vsem svetu – verujočih, drugače verujočih in neverujočih. Neutrudno je opozarjal na tiste, ki jih družba pogosto spregleda. Vabljeni k ogledu oddaje, ki bo posvečena človeku, ki je pozival k pravičnejšemu svetu in je s svojo preprostostjo prinašal upanje ljudem.
Na tako simboličen dan, kot je velikonočni ponedeljek, ko kristjani slavijo Kristusovo vstajenje, je umrl papež Frančišek. Človek, ki je vedno znova poskušal svet spomniti na to, da upanje ni naivnost, ampak pogumna modrost. Papež Frančišek se je z besedami in dejanji dotaknil ljudi po vsem svetu – verujočih, drugače verujočih in neverujočih. Neutrudno je opozarjal na tiste, ki jih družba pogosto spregleda. Vabljeni k ogledu oddaje, ki bo posvečena človeku, ki je pozival k pravičnejšemu svetu in je s svojo preprostostjo prinašal upanje ljudem.
Izzivalka Veronika je stara dvanajst let in doma v Sloveniji. V dokumentarnem filmu se spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico ali omo, kakor jo kliče ona. Nekoč sta skupaj skrbeli za živali, se veliko družili in kuhali, potem pa je v njuna druženja posegla babičina bolezen. Vseeno se Veronika potrudi, da omo obišče v domu starejših, kjer skupaj preživljata prijetne trenutke. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran.
Izzivalka Veronika je stara dvanajst let in doma v Sloveniji. V dokumentarnem filmu se spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico ali omo, kakor jo kliče ona. Nekoč sta skupaj skrbeli za živali, se veliko družili in kuhali, potem pa je v njuna druženja posegla babičina bolezen. Vseeno se Veronika potrudi, da omo obišče v domu starejših, kjer skupaj preživljata prijetne trenutke. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran.
Pot ob žici je najbolj množična in največja športnorekreativno prireditev pri nas, ki je v letu 2024 privabila več kot 37.000 udeležencev. Najbolj množičen je sobotni pohod po poti okoli Ljubljane, kjer je med 2. svetovno vojno stala žičnata ograja italijanskih in kasneje nemških okupatorjev - zato tudi ime Pot ob žici. Prireditev se je sicer začela že v četrtek s pohodom otrok ljubljanskih vrtcev, nadaljevala se je v petek z osnovnošolci in dijaki, zaključila pa se je v soboto z rekreativnim pohodom in tekom trojk.
Pot ob žici je najbolj množična in največja športnorekreativno prireditev pri nas, ki je v letu 2024 privabila več kot 37.000 udeležencev. Najbolj množičen je sobotni pohod po poti okoli Ljubljane, kjer je med 2. svetovno vojno stala žičnata ograja italijanskih in kasneje nemških okupatorjev - zato tudi ime Pot ob žici. Prireditev se je sicer začela že v četrtek s pohodom otrok ljubljanskih vrtcev, nadaljevala se je v petek z osnovnošolci in dijaki, zaključila pa se je v soboto z rekreativnim pohodom in tekom trojk.
Kurjenje kresov na predvečer prvega maja, praznika dela, ni le družabni dogodek, temveč tudi opomin na nujnost zagotavljanja delavskih pravic. Na to bodo na številnih dogodkih opozorili tudi sindikalisti. Kot pravi Jolanda Lašič iz zveze svobodnih sindikatov, glavno vodilo ostaja slogan "Vsi za enega, eden za vse". Na spoštovanje svojih pravic posebej opozarjajo tudi mladi, pri katerih ena največjih težav ostaja prekarno delo. V oddaji tudi o tem: - Za odstop od proračunskih pravil Unije neuradno zaprosila tudi Slovenija. - Kijev za preučitev novih dokumentov iz ZDA glede dogovora o redkih rudninah potrebuje še nekaj časa. - Nasprotovanje sodelovanju z anhovsko družbo Alpacem predstavo v okviru EPK premaknilo na Cerje.
Kurjenje kresov na predvečer prvega maja, praznika dela, ni le družabni dogodek, temveč tudi opomin na nujnost zagotavljanja delavskih pravic. Na to bodo na številnih dogodkih opozorili tudi sindikalisti. Kot pravi Jolanda Lašič iz zveze svobodnih sindikatov, glavno vodilo ostaja slogan "Vsi za enega, eden za vse". Na spoštovanje svojih pravic posebej opozarjajo tudi mladi, pri katerih ena največjih težav ostaja prekarno delo. V oddaji tudi o tem: - Za odstop od proračunskih pravil Unije neuradno zaprosila tudi Slovenija. - Kijev za preučitev novih dokumentov iz ZDA glede dogovora o redkih rudninah potrebuje še nekaj časa. - Nasprotovanje sodelovanju z anhovsko družbo Alpacem predstavo v okviru EPK premaknilo na Cerje.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Zavod Dobra pot že vrsto let osvešča o naravni in kulturni dediščini ter skrbi za njuno ohranjanje. Zato letos med 17. in 30. marcem že četrtič zapored prireja vseslovensko akcijo beleženja spominov starejših. Koga vabijo k sodelovanju in na kakšen način poteka akcija? Prisluhnite! (Foto: Zavod Dobra pot)
Zavod Dobra pot že vrsto let osvešča o naravni in kulturni dediščini ter skrbi za njuno ohranjanje. Zato letos med 17. in 30. marcem že četrtič zapored prireja vseslovensko akcijo beleženja spominov starejših. Koga vabijo k sodelovanju in na kakšen način poteka akcija? Prisluhnite! (Foto: Zavod Dobra pot)
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
V oddaji Sami naši na Prvem poslušajte pogovor z makedonskim prevajalcem Darkom Spasovim, ki z veseljem prevaja sodobno slovensko književnost in razmišlja o prostoru med jeziki. Obiskali smo tudi Hišo karikature Ota Reisingerja v Zagrebu in spregovorili o umetniku, ki je s humorjem in kritično ostrino zabeležil duh časa. Za konec pa prispevek o pisatelju, scenaristu in javnem intelektualcu Filipu Davidu – njegovih besedah, načelih in pogumu, ki so zaznamovali srbski kulturni prostor in širše.
V oddaji Sami naši na Prvem poslušajte pogovor z makedonskim prevajalcem Darkom Spasovim, ki z veseljem prevaja sodobno slovensko književnost in razmišlja o prostoru med jeziki. Obiskali smo tudi Hišo karikature Ota Reisingerja v Zagrebu in spregovorili o umetniku, ki je s humorjem in kritično ostrino zabeležil duh časa. Za konec pa prispevek o pisatelju, scenaristu in javnem intelektualcu Filipu Davidu – njegovih besedah, načelih in pogumu, ki so zaznamovali srbski kulturni prostor in širše.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
V oddaji Sami naši na Prvem govorimo o pesniku, prevajalcu in kulturnem povezovalcu Josipu Ostiju, ki je zaznamoval tako bosansko kot slovensko literaturo. Predstavljamo srbskega pisatelja Filipa Grujića, ki razmišlja o tišini kot delu ustvarjalnega procesa. Za konec pa še o zdravih postnih jedeh z Dušanko Đurić, avtorico kuharske knjige, ki išče navdih v tradiciji in domačih sestavinah.
V oddaji Sami naši na Prvem govorimo o pesniku, prevajalcu in kulturnem povezovalcu Josipu Ostiju, ki je zaznamoval tako bosansko kot slovensko literaturo. Predstavljamo srbskega pisatelja Filipa Grujića, ki razmišlja o tišini kot delu ustvarjalnega procesa. Za konec pa še o zdravih postnih jedeh z Dušanko Đurić, avtorico kuharske knjige, ki išče navdih v tradiciji in domačih sestavinah.
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta in Maratonsko romanje od cerkve do cerkve Letošnji 27. januar, Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, je minil v znamenju osemdesete obletnice konca 2. svetovne vojne in s tem tudi osvoboditve zloglasnega taborišča smrti Auschwitz. V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so se v spominskem večeru z branjem imen vseh znanih slovenskih žrtev holokavsta poklonili vsem žrtvam holokavsta in vsem žrtvam pogromov, ki so se zgodili po holokavstu. Kot uvod v Svetopisemski maraton – izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, 24 ur na dan, pet dni zapored, so organizatorji letos prvič pripravili romanje od cerkve do cerkve. Udeleženci so obiskali katoliško cerkev Sv. Trojice, evangeličansko cerkev Primoža Trubarja in pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda.
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta in Maratonsko romanje od cerkve do cerkve Letošnji 27. januar, Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, je minil v znamenju osemdesete obletnice konca 2. svetovne vojne in s tem tudi osvoboditve zloglasnega taborišča smrti Auschwitz. V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so se v spominskem večeru z branjem imen vseh znanih slovenskih žrtev holokavsta poklonili vsem žrtvam holokavsta in vsem žrtvam pogromov, ki so se zgodili po holokavstu. Kot uvod v Svetopisemski maraton – izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, 24 ur na dan, pet dni zapored, so organizatorji letos prvič pripravili romanje od cerkve do cerkve. Udeleženci so obiskali katoliško cerkev Sv. Trojice, evangeličansko cerkev Primoža Trubarja in pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda.
Korzika, 1. 12. 1981. Letalska nesreča, ki se je zarezala v spomin vseh Slovencev. Zgodba romana Ajaccio, ponovno pisateljice Ive L. Novak se dogaja leta 2008 pod goro San Pietro, kjer svojci žrtev iščejo še zadnje koščke ostankov nesreče. Iva s hčerko in bratom tu obuja spomine na otroštvo brez staršev, na življenje »potem« – po nesreči. Intimna pripoved odpira vprašanja o izgubi, žalovanju in življenju samem.
Korzika, 1. 12. 1981. Letalska nesreča, ki se je zarezala v spomin vseh Slovencev. Zgodba romana Ajaccio, ponovno pisateljice Ive L. Novak se dogaja leta 2008 pod goro San Pietro, kjer svojci žrtev iščejo še zadnje koščke ostankov nesreče. Iva s hčerko in bratom tu obuja spomine na otroštvo brez staršev, na življenje »potem« – po nesreči. Intimna pripoved odpira vprašanja o izgubi, žalovanju in življenju samem.
Včasih prehod čez mejo ni bil tako enostaven, omejene so bile tudi količine dobrin, ki so jih lahko prinesli iz Italije v Slovenijo ali obratno. Čeprav v pričakovanju Evropske prestolnice kulture večkrat slišimo geslo "Gremo brezmejno!", se Petek brez pravila spominja, kako je bilo, ko se je na meji slišalo vprašanje "Imate kaj za prijaviti?". Sogovornik je Rok Bavčar iz Goriškega muzeja, tudi avtor rastave »Na šverc – tihotapstvo na Goriškem po 2. sv. vojni«.
Včasih prehod čez mejo ni bil tako enostaven, omejene so bile tudi količine dobrin, ki so jih lahko prinesli iz Italije v Slovenijo ali obratno. Čeprav v pričakovanju Evropske prestolnice kulture večkrat slišimo geslo "Gremo brezmejno!", se Petek brez pravila spominja, kako je bilo, ko se je na meji slišalo vprašanje "Imate kaj za prijaviti?". Sogovornik je Rok Bavčar iz Goriškega muzeja, tudi avtor rastave »Na šverc – tihotapstvo na Goriškem po 2. sv. vojni«.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.
Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Divja stran popularne kulture zahteva svoj davek. V nekem drugem kontekstu je William Shakespeare nekoč zapisal, da je "vsem lepotam usojeno umreti; nekatere uniči slučaj, nekatere čas." V dobrem mesecu smo tako izgubili tri pevke, ki so vsaka na svoj način zaznamovale tokove sodobne glasbe: Marianne Faithfull, Roberto Flack in Angie Stone. Vse tri umetnice so se z velikimi črkami zapisale v antologijo popularne glasbe; ne samo s svojim priznanim glasbenim in igralskim opusom, nominacijami in nagradami, temveč so v obdobju demokratizacije glasbe presegle stereotipe o spolnosti in ženski v popularni kulturi.
Divja stran popularne kulture zahteva svoj davek. V nekem drugem kontekstu je William Shakespeare nekoč zapisal, da je "vsem lepotam usojeno umreti; nekatere uniči slučaj, nekatere čas." V dobrem mesecu smo tako izgubili tri pevke, ki so vsaka na svoj način zaznamovale tokove sodobne glasbe: Marianne Faithfull, Roberto Flack in Angie Stone. Vse tri umetnice so se z velikimi črkami zapisale v antologijo popularne glasbe; ne samo s svojim priznanim glasbenim in igralskim opusom, nominacijami in nagradami, temveč so v obdobju demokratizacije glasbe presegle stereotipe o spolnosti in ženski v popularni kulturi.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, je dr. Daniel Wutti govoril v oddaji Med štirimi stenami v celovškem terenskem studiu Prvega. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, je dr. Daniel Wutti govoril v oddaji Med štirimi stenami v celovškem terenskem studiu Prvega. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Na vprašanje, zakaj je spomin na pretekle dogodke pomemben za sedanjost in prihodnost, bodo skušali odgovoriti politični zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter antropologinja dr. Tanja Petrović iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pogovori prihodnosti je serija pogovornih oddaj z najrazličnejšimi sogovorniki, ki v medsebojnem pogovoru in izmenjavi idej premišljujejo o izzivih sedanjosti in prihodnosti. Družboslovni in naravoslovni vpogledi v raznolike teme; od podnebne krize, do najnovejših raziskav vesolja in kolonizacije Marsa, digitalizacije medsebojnih odnosov in procesov dela do geostrateških premikov ob globalizaciji, migracijah in vojaških spopadih.
Na vprašanje, zakaj je spomin na pretekle dogodke pomemben za sedanjost in prihodnost, bodo skušali odgovoriti politični zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter antropologinja dr. Tanja Petrović iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pogovori prihodnosti je serija pogovornih oddaj z najrazličnejšimi sogovorniki, ki v medsebojnem pogovoru in izmenjavi idej premišljujejo o izzivih sedanjosti in prihodnosti. Družboslovni in naravoslovni vpogledi v raznolike teme; od podnebne krize, do najnovejših raziskav vesolja in kolonizacije Marsa, digitalizacije medsebojnih odnosov in procesov dela do geostrateških premikov ob globalizaciji, migracijah in vojaških spopadih.
Šolsko leto se izteka, razredi se praznijo, na vratih učilnic bingljajo risbice s sončki in napisi “lepe počitnice”. In medtem ko učenci že sanjajo o morju, se starši tiho sprašujejo: "Kaj podarimo razredničarki? Šopek, knjigo, skodelico? Ali pa nič – saj ni več moderno. Vprašanje daril ob koncu šolskega je lahko zelo zapleteno. Nekateri učitelji darilo sprejmejo z veseljem in solzico v očeh, drugi ga zavrnejo, ker ne želijo ustvarjati pritiska ali ker se držijo pravil. Ta namreč pravijo, da smejo uradne osebe – torej tudi učitelji – sprejeti priložnostna darila manjše vrednosti, in sicer do 100 evrov. Ampak kljub vsem pravilom gre pri tem vprašanju za nekaj bolj človeškega – za odnos, za zahvalo, za spomin. Številne generacije učencev se ob zaključku osnovne ali srednje želijo zahvaliti učitelju, ki jih je spremljal v ključnem obdobju odraščanja. In prav nas je zanimalo v današanji anketi
Šolsko leto se izteka, razredi se praznijo, na vratih učilnic bingljajo risbice s sončki in napisi “lepe počitnice”. In medtem ko učenci že sanjajo o morju, se starši tiho sprašujejo: "Kaj podarimo razredničarki? Šopek, knjigo, skodelico? Ali pa nič – saj ni več moderno. Vprašanje daril ob koncu šolskega je lahko zelo zapleteno. Nekateri učitelji darilo sprejmejo z veseljem in solzico v očeh, drugi ga zavrnejo, ker ne želijo ustvarjati pritiska ali ker se držijo pravil. Ta namreč pravijo, da smejo uradne osebe – torej tudi učitelji – sprejeti priložnostna darila manjše vrednosti, in sicer do 100 evrov. Ampak kljub vsem pravilom gre pri tem vprašanju za nekaj bolj človeškega – za odnos, za zahvalo, za spomin. Številne generacije učencev se ob zaključku osnovne ali srednje želijo zahvaliti učitelju, ki jih je spremljal v ključnem obdobju odraščanja. In prav nas je zanimalo v današanji anketi
V Počitniških izzivalcih gostje skupaj z voditeljico Tino Antončič urijo spomin in hkrati obujajo spomine na pomembne trenutke v življenju. Izzivalka Veronika se v dokumentarnem filmu spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico, omo, kakor jo kliče ona. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran. Več o spominu in tehnikah urjenja spomina pove gost Nik Škrlec, v drugem delu oddaje pa s Klaro Evo Kukovičič ter prijateljema Manuelom in Milo govorimo o tem, kako je za naš spomin pomembno medgeneracijsko druženje. Voditeljica: Tina Antončič
V Počitniških izzivalcih gostje skupaj z voditeljico Tino Antončič urijo spomin in hkrati obujajo spomine na pomembne trenutke v življenju. Izzivalka Veronika se v dokumentarnem filmu spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico, omo, kakor jo kliče ona. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran. Več o spominu in tehnikah urjenja spomina pove gost Nik Škrlec, v drugem delu oddaje pa s Klaro Evo Kukovičič ter prijateljema Manuelom in Milo govorimo o tem, kako je za naš spomin pomembno medgeneracijsko druženje. Voditeljica: Tina Antončič
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.
Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.
Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.
Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.
V Zasavskem muzeju so danes odprli pregledno razstavo ob 100-letnici rojstva kiparja Stojana Batiča, v Foersterjevem vrtu za Filozofsko fakulteto v Ljubljani pa smo si ogledali razstavo projekta Ljubljanska tržnica – dediščina, spomin, identiteta. V Mariboru so se sinoči, pred petkovim začetkom Borštnikovega srečanja, pogovarjali s petimi nosilci prstana o pomenu in razvoju tega odlikovanja. V prostorih Društva slovenskih skladateljev pa so podelili Kozinovo nagrado skladateljici Brini Jež Brezavšček.
V Zasavskem muzeju so danes odprli pregledno razstavo ob 100-letnici rojstva kiparja Stojana Batiča, v Foersterjevem vrtu za Filozofsko fakulteto v Ljubljani pa smo si ogledali razstavo projekta Ljubljanska tržnica – dediščina, spomin, identiteta. V Mariboru so se sinoči, pred petkovim začetkom Borštnikovega srečanja, pogovarjali s petimi nosilci prstana o pomenu in razvoju tega odlikovanja. V prostorih Društva slovenskih skladateljev pa so podelili Kozinovo nagrado skladateljici Brini Jež Brezavšček.
Pisanje z roko je v sodobni družbi vse bolj zapostavljeno, a njegova vrednost ostaja neprecenljiva. Ali nas mora skrbeti, da bo ta veščina kmalu izgubila svoj pomen? Mednarodni dan pisanja z roko, ki spodbuja k ohranjanju povezanosti med roko, očesom in možgani, se letos odvija pod okriljem 10. Tedna pisanja z roko. Projekta v organizaciji društva Radi pišemo z roko se v tem tednu udeležuje več kot 300 slovenskih institucij.
Pisanje z roko je v sodobni družbi vse bolj zapostavljeno, a njegova vrednost ostaja neprecenljiva. Ali nas mora skrbeti, da bo ta veščina kmalu izgubila svoj pomen? Mednarodni dan pisanja z roko, ki spodbuja k ohranjanju povezanosti med roko, očesom in možgani, se letos odvija pod okriljem 10. Tedna pisanja z roko. Projekta v organizaciji društva Radi pišemo z roko se v tem tednu udeležuje več kot 300 slovenskih institucij.