Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Postni čas se bliža koncu in v tem obdobju je najbrž marsikdo svojim dodatnim kilogramom napovedal vojno. Pa se vsi ti čisto zares zavedajo, v kaj se spuščajo? Kot pravi gostja tokratne Frekvence X endokrinologinja Marija Pfeifer, je najslabše tako imenovano jo-jo hujšanje. Maščevje v našem telesu ni le odvečna zaloga kalorij, ampak zapleten in presenetljivo dejaven organ, ki vpliva na naš apetit in občutek lakote, manj znano pa je, da botruje tudi nekaterim resnim zdravstvenim zapletom, celo pojavu raka. Zakaj ni vseeno, kje v telesu se maščoba kopiči in zakaj strokovnjaki odsvetujejo večkratno hujšanje v življenju, pa v tokratni oddaji.
Postni čas se bliža koncu in v tem obdobju je najbrž marsikdo svojim dodatnim kilogramom napovedal vojno. Pa se vsi ti čisto zares zavedajo, v kaj se spuščajo? Kot pravi gostja tokratne Frekvence X endokrinologinja Marija Pfeifer, je najslabše tako imenovano jo-jo hujšanje. Maščevje v našem telesu ni le odvečna zaloga kalorij, ampak zapleten in presenetljivo dejaven organ, ki vpliva na naš apetit in občutek lakote, manj znano pa je, da botruje tudi nekaterim resnim zdravstvenim zapletom, celo pojavu raka. Zakaj ni vseeno, kje v telesu se maščoba kopiči in zakaj strokovnjaki odsvetujejo večkratno hujšanje v življenju, pa v tokratni oddaji.
Izbrali smo nekaj odlomkov iz dnevnika britanskega pisatelja Johna Fowlesa, avtorja romanov Mag, Mušica, Ženska francoskega poročnika, Ebenovinasti stolp. John Fowles se je rodil zadnjega marca pred stotimi leti, umrl pa leta 2005. Leta 1966 se je naselil v Lyme Regisu na dorsetski obali in že kmalu začel pisati verjetno svoj najznamenitejši roman Ženska francoskega poročnika. Odlomki iz njegovih dnevnikov spremljajo petnajstletno obdobje, od časa, ko je začel pisati roman, do premiere filma, ki so ga posneli po njem. Prevod Ingrid Kovač Brus, interpretacija Branko Šturbej, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Staš Janež, režija Ana Krauthaker. Posneto 2005. Redakcija Ingrid Kovač Brus in Staša Grahek.
Izbrali smo nekaj odlomkov iz dnevnika britanskega pisatelja Johna Fowlesa, avtorja romanov Mag, Mušica, Ženska francoskega poročnika, Ebenovinasti stolp. John Fowles se je rodil zadnjega marca pred stotimi leti, umrl pa leta 2005. Leta 1966 se je naselil v Lyme Regisu na dorsetski obali in že kmalu začel pisati verjetno svoj najznamenitejši roman Ženska francoskega poročnika. Odlomki iz njegovih dnevnikov spremljajo petnajstletno obdobje, od časa, ko je začel pisati roman, do premiere filma, ki so ga posneli po njem. Prevod Ingrid Kovač Brus, interpretacija Branko Šturbej, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Staš Janež, režija Ana Krauthaker. Posneto 2005. Redakcija Ingrid Kovač Brus in Staša Grahek.
Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.
Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.
Migracije običajno pustijo pečat v obeh svetovih: v tistem, od koder se ljudje izselijo, in tam, kamor pridejo. Migrantke in migranti s seboj ne prinašajo le kovčkov s stvarmi, ampak tudi spomine na domače kraje. Po čem torej najbolj dišijo spomini na dom? Po domačem kruhu? Odgovor na to vprašanje je presenetil študentke in študente Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, ki skupaj z Društvom ljubiteljev pašte iz Ajdovščine v Rustjevi hiši pripravlja niz pogovornih večerov na temo dediščine pekarstva in mlinarstva. V tej luči so spregovorili tudi o dediščini migracij in njihovem pomenu pri vzpostavljanju današnje večkulturne družbe, kot primer pa so izpostavili aleksandrinke.
Migracije običajno pustijo pečat v obeh svetovih: v tistem, od koder se ljudje izselijo, in tam, kamor pridejo. Migrantke in migranti s seboj ne prinašajo le kovčkov s stvarmi, ampak tudi spomine na domače kraje. Po čem torej najbolj dišijo spomini na dom? Po domačem kruhu? Odgovor na to vprašanje je presenetil študentke in študente Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, ki skupaj z Društvom ljubiteljev pašte iz Ajdovščine v Rustjevi hiši pripravlja niz pogovornih večerov na temo dediščine pekarstva in mlinarstva. V tej luči so spregovorili tudi o dediščini migracij in njihovem pomenu pri vzpostavljanju današnje večkulturne družbe, kot primer pa so izpostavili aleksandrinke.
Pisateljica in novinarka Marina Silvestri je do devetdesetih let prejšnjega stoletja delala kot urednica pri televiziji Rai v Rimu, Trstu in Trentu. Potem se je posvetila pisanju romanov, esejev in poljudnoznanstvenih besedil. Med njenimi objavami najdemo tudi dokumentarno-spominski zapis Zeleni jantar, postavljen v čas prve polovice devetnajstega stoletja. Prevedla ga je Dana Čandek, izšel je pri Goriški Mohorjevi družbi predlani. Besedilo je v celoti posvečeno Elviri, mlademu dekletu iz Pristave pod Kostanjevico. Bila je izobražena, znala je več jezikov, zato je postala guvernanta in inštruktorica pri plemiških družinah. Ob selitvah jih je spremljala tudi ona. V odlomku poslušamo, kako pride Elvira prvič iz Gorice v Trst, ki pa ga kmalu tudi zapusti. Avtorica opisuje življenje v tem brbotajočem, prepišnem kraju, največjem pristanišču v tem koncu Evrope. Igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2026.
Pisateljica in novinarka Marina Silvestri je do devetdesetih let prejšnjega stoletja delala kot urednica pri televiziji Rai v Rimu, Trstu in Trentu. Potem se je posvetila pisanju romanov, esejev in poljudnoznanstvenih besedil. Med njenimi objavami najdemo tudi dokumentarno-spominski zapis Zeleni jantar, postavljen v čas prve polovice devetnajstega stoletja. Prevedla ga je Dana Čandek, izšel je pri Goriški Mohorjevi družbi predlani. Besedilo je v celoti posvečeno Elviri, mlademu dekletu iz Pristave pod Kostanjevico. Bila je izobražena, znala je več jezikov, zato je postala guvernanta in inštruktorica pri plemiških družinah. Ob selitvah jih je spremljala tudi ona. V odlomku poslušamo, kako pride Elvira prvič iz Gorice v Trst, ki pa ga kmalu tudi zapusti. Avtorica opisuje življenje v tem brbotajočem, prepišnem kraju, največjem pristanišču v tem koncu Evrope. Igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2026.
Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.
Kiparja in restavratorja Viktor Gojkovič in Irena Čuk živita v občini Hajdina pri Ptuju. Njun kiparski in restavratorski opus sta izjemno obsežna in pomembna. Restavrirala sta tako freske kot kiparsko spomeniško dediščino. Viktor Gojkovič je ob avtorstvu številnih javnih spomenikov tudi eden izmed naših najboljših portretistov, njegovo restavratorsko delo pa obsega najpomembnejše umetnostne spomenike na Štajerskem, tudi samostana in cerkve na Ptuju ter slovito baziliko na Ptujski gori. V vseh cerkvah, še posebej na Ptujski gori, so postavljena tudi njegova kiparska dela. Posebnost Viktorjevega kiparstva je odlivanje posmrtnih mask, iz katerih pogosto nastajajo presunljive portretne skulpture. Irena Čuk je kot izjemna kiparka sicer razstavljala manjkrat, njen obsežen restavratorski opus pa obsega predvsem odkrivanje in obnovo cerkvenih fresk. V prvem in drugem delu bomo ob njuni pripovedi spoznavali predvsem njuno življenje in njune zanimive prednike. Tretji del je bil v celoti posnet v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. V naslednjih delih oddaje bomo ob številnih drugih umetnostnih spomenikih predstavili predvsem njuna restavratorska dela v ptujski minoritski cerkvi in cerkvi dominikanskega samostana ter v ptujski proštijski cerkvi, v cerkvah v Ormožu in Cerkvenjaku ter drugod, tudi mariborsko kužno znamenje ... Peti del je posvečen njunemu kiparskemu ustvarjanju in spominskim pripovedim njunih prijateljev. Po umetnostnih spomenikih nas bo popeljal umetnostni zgodovinar dr. Branko Vnuk iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, zgodbe o obnovah cerkva in samostanov pa bodo pripovedovali tudi ptujski patri minoriti. Poseben čar oddajam dajejo arhivski posnetki njunih restavratorskih del, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih, objavljenih pa je tudi veliko dokumentarnih fotografij iz njunega arhiva in številnih drugih virov. Oddaja Spomini: Viktor Gojkovič in Irena Čuk je petdelna. Vabljeni na privlačno umetnostnozgodovinsko in zgodovinsko popotovanje skozi čas.
V dnevniškem romanu Haaška priča Nedžad Avdić in Amela Avdić Unkić, brat in sestra, pričata o genocidu v Srebrenici pred 30 leti. Nedžad Avdić je leta 1995, pri komaj sedemnajstih letih, preživel enega od takratnih množičnih pobojev. Ko je iz Srebrenice bežal z očetom Alijo ter številnimi prijatelji in znanci, je na poti namreč preživel streljanje pred strelskim vodom. Dvajset let kot zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu o tem, kar je preživel, ni govoril. Ko se je odločil, da bo razkril svojo identiteto, sta s sestro Amelo v knjigi Haaška priča popisala njegovo osebno izkušnjo, da bi jo ohranila kot večen opomin na grozote devetdesetih, ki bi jih mnogi še danes radi zanikali. Knjigo je v slovenščino prevedla Sonja Cekova Stojanoska. Prevajalka Sonja Cekova Stojanoska, režiser Klemen Markovčič, interpret Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Urban Gruden in Matjaž Miklič, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2026.
V dnevniškem romanu Haaška priča Nedžad Avdić in Amela Avdić Unkić, brat in sestra, pričata o genocidu v Srebrenici pred 30 leti. Nedžad Avdić je leta 1995, pri komaj sedemnajstih letih, preživel enega od takratnih množičnih pobojev. Ko je iz Srebrenice bežal z očetom Alijo ter številnimi prijatelji in znanci, je na poti namreč preživel streljanje pred strelskim vodom. Dvajset let kot zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu o tem, kar je preživel, ni govoril. Ko se je odločil, da bo razkril svojo identiteto, sta s sestro Amelo v knjigi Haaška priča popisala njegovo osebno izkušnjo, da bi jo ohranila kot večen opomin na grozote devetdesetih, ki bi jih mnogi še danes radi zanikali. Knjigo je v slovenščino prevedla Sonja Cekova Stojanoska. Prevajalka Sonja Cekova Stojanoska, režiser Klemen Markovčič, interpret Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Urban Gruden in Matjaž Miklič, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2026.
V tokratnih Dobrih novicah govorimo tudi o pomenu zbiranja in ohranjanja spominov. Naš sogovornik je koordinator zavoda Dobra pot, ki deluje na Krasu in v Brkinih, Miha Ravbar, ki nam predstavlja letošnjo vseslovensko akcijo zbiranja spominov starejših. V drugi polovici tega meseca bo potekala pod naslovom »Zapišimo spomine".
V tokratnih Dobrih novicah govorimo tudi o pomenu zbiranja in ohranjanja spominov. Naš sogovornik je koordinator zavoda Dobra pot, ki deluje na Krasu in v Brkinih, Miha Ravbar, ki nam predstavlja letošnjo vseslovensko akcijo zbiranja spominov starejših. V drugi polovici tega meseca bo potekala pod naslovom »Zapišimo spomine".
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Ameriška pesnica Edna St. Vincent Millay se je rodila leta 1892; umrla je leta 1950. Že v svojem času je bila eno najbolj spoštovanih imen ameriške poezije. Javnost je opozorila nase po srečnem naključju. Na pesniškem natečaju zbornika The Lyric Year za leto 1911 se njena pesnitev Prerojenje sicer ni uvrstila na prvo mesto, vendar jo je urednik objavil in vzbudila je splošno občudovanje, ki je mladi pesnici prineslo štipendijo za elitni kolidž Vassar. Pesnitev Prerojenje je zasnovana kot romanje duše, ki je tradicionalna tema anglosaške literature. Lirski subjekt se poistoveti s celotnim človeštvom, umre, vstane od mrtvih, v igri naravnih sil prepozna Boga in se odpre polnejšemu življenju. V času, ko je pesnitev Prerojenje nastajala in je Edna St. Vincent Millay razčiščevala svoj odnos do presežnega, je pisala dnevnik. Nekaj strani je oblikovala kot Bedenje z namišljenim ljubimcem. Prevajalec Matej Venier, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten Produkcija 2026.
Ameriška pesnica Edna St. Vincent Millay se je rodila leta 1892; umrla je leta 1950. Že v svojem času je bila eno najbolj spoštovanih imen ameriške poezije. Javnost je opozorila nase po srečnem naključju. Na pesniškem natečaju zbornika The Lyric Year za leto 1911 se njena pesnitev Prerojenje sicer ni uvrstila na prvo mesto, vendar jo je urednik objavil in vzbudila je splošno občudovanje, ki je mladi pesnici prineslo štipendijo za elitni kolidž Vassar. Pesnitev Prerojenje je zasnovana kot romanje duše, ki je tradicionalna tema anglosaške literature. Lirski subjekt se poistoveti s celotnim človeštvom, umre, vstane od mrtvih, v igri naravnih sil prepozna Boga in se odpre polnejšemu življenju. V času, ko je pesnitev Prerojenje nastajala in je Edna St. Vincent Millay razčiščevala svoj odnos do presežnega, je pisala dnevnik. Nekaj strani je oblikovala kot Bedenje z namišljenim ljubimcem. Prevajalec Matej Venier, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten Produkcija 2026.
»Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?« se v romanu Razpad na spomine vprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna soočiti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Pogovor z avtorjem je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.
»Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?« se v romanu Razpad na spomine vprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna soočiti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Pogovor z avtorjem je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.
Majda Širca je avtorica nove monografije o naši legendarni igralki Mileni Zupančič. Knjiga je izšla v seriji knjig, ki jih skupaj z nagrado Ita Rina za življensko delo, izda Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. Kot piše v utemeljitvi nagrade Ita Rina za življenjsko delo, je Milena Zupančič v skoraj 60-letni karieri ustvarila eno najobsežnejših in najbolj prepoznavnih igralskih poti v zgodovini slovenskega filma. Neizbrisen pečat je pustila v filmih, kot so Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak, Idealist, Panika in Srečen za umret. V svoji karieri je posnela več kot 60 filmov, od tega 25 celovečercev.
Majda Širca je avtorica nove monografije o naši legendarni igralki Mileni Zupančič. Knjiga je izšla v seriji knjig, ki jih skupaj z nagrado Ita Rina za življensko delo, izda Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. Kot piše v utemeljitvi nagrade Ita Rina za življenjsko delo, je Milena Zupančič v skoraj 60-letni karieri ustvarila eno najobsežnejših in najbolj prepoznavnih igralskih poti v zgodovini slovenskega filma. Neizbrisen pečat je pustila v filmih, kot so Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak, Idealist, Panika in Srečen za umret. V svoji karieri je posnela več kot 60 filmov, od tega 25 celovečercev.
V 65. letu starosti je včeraj (10. marca 2026) umrl slovenski zdravnik, predavatelj, pesnik in esejist dr. Alojz Ihan. Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, slovenska literatura pomembnega ustvarjalca, slovenska javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta.
V 65. letu starosti je včeraj (10. marca 2026) umrl slovenski zdravnik, predavatelj, pesnik in esejist dr. Alojz Ihan. Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, slovenska literatura pomembnega ustvarjalca, slovenska javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta.
Njegova pot na odrske deske, radio, film in televizijo se je začela na povsem drugem koncu – v častniških vrstah vojske Kraljevine Jugoslavije. Popularnega Štefa, ljubljenca naših staršev in starih staršev, smo se radijsko spomnili ob skorajšnji 110. obletnici rojstva, 13. marca pa v po njem poimenovanem domu kulture v Selnici ob Dravi – tudi s filmom.
Njegova pot na odrske deske, radio, film in televizijo se je začela na povsem drugem koncu – v častniških vrstah vojske Kraljevine Jugoslavije. Popularnega Štefa, ljubljenca naših staršev in starih staršev, smo se radijsko spomnili ob skorajšnji 110. obletnici rojstva, 13. marca pa v po njem poimenovanem domu kulture v Selnici ob Dravi – tudi s filmom.
O spominih z nekdanjih zimskih Olimpijskih iger bomo govorili z nekdanjo alpsko smučarko in dobitnico olimpijske medalje Alenko Dovžan in olimpijsko prvakinjo v smučarskih skokih Uršo Bogataj Križnar. Pravkar se namreč začenjajo letošnje Olimpijske igre, ki združujejo vrhunski šport, nepozabne zgodbe, trenutke slave in tudi razočaranj. Zanimivo bo slišati, kakšni so pritiski na športnike, njihova pričakovanja in kakšen pomen ima olimpijski duh danes ter kako se vrhunski šport skozi leta spreminja. Z izjemnima gostjama se bo pogovarjala Špela Močnik Paradiž.
O spominih z nekdanjih zimskih Olimpijskih iger bomo govorili z nekdanjo alpsko smučarko in dobitnico olimpijske medalje Alenko Dovžan in olimpijsko prvakinjo v smučarskih skokih Uršo Bogataj Križnar. Pravkar se namreč začenjajo letošnje Olimpijske igre, ki združujejo vrhunski šport, nepozabne zgodbe, trenutke slave in tudi razočaranj. Zanimivo bo slišati, kakšni so pritiski na športnike, njihova pričakovanja in kakšen pomen ima olimpijski duh danes ter kako se vrhunski šport skozi leta spreminja. Z izjemnima gostjama se bo pogovarjala Špela Močnik Paradiž.
Literat in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc se je konec lanskega leta v slovensko zavest vrnil z odmevnim, sicer prvim od dveh načrtovanih romanov pisatelja Toneta Partljiča. V tem tednu pa je novi lesk dočakala tudi spominska plošča na pročelju hiše na Gosposvetski cesti 14 v Mariboru, kjer je Voranc 18. februarja 1950 umrl. Spominsko obeležje je bilo po desetletjih potrebno prenove, zato so v krogu Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva na pobudo predsednik sekcija prof. dr. Elka Borka in denarno podporo posameznikov opravili pomembno delo.
Literat in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc se je konec lanskega leta v slovensko zavest vrnil z odmevnim, sicer prvim od dveh načrtovanih romanov pisatelja Toneta Partljiča. V tem tednu pa je novi lesk dočakala tudi spominska plošča na pročelju hiše na Gosposvetski cesti 14 v Mariboru, kjer je Voranc 18. februarja 1950 umrl. Spominsko obeležje je bilo po desetletjih potrebno prenove, zato so v krogu Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva na pobudo predsednik sekcija prof. dr. Elka Borka in denarno podporo posameznikov opravili pomembno delo.
Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač
Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač
27. januarja smo zaznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Kultura spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Naš gost je zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
27. januarja smo zaznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Kultura spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Naš gost je zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
V 59. letu starosti nas je po dolgotrajnem boju z boleznijo zapustila naša nekdanja odlična smučarka Nataša Bokal. V zgodovino slovenskega smučanja se je zapisala z izjemno borbenostjo in odličnimi rezultati. Leta 1991 je v Saalbachu osvojila srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. V svetovnem pokalu se je trikrat uvrstila na zmagovalni oder, med drugim je dosegla zmago na slalomu za Zlato lisico. V spomin na našo reprezentantko, ki je bila izjemen zgled za nove generacije slovenskih smučark, so v posebni oddaji sodelovale Katja Koren Miklavec, Urška Hrovat in Alenka Dovžan.
V 59. letu starosti nas je po dolgotrajnem boju z boleznijo zapustila naša nekdanja odlična smučarka Nataša Bokal. V zgodovino slovenskega smučanja se je zapisala z izjemno borbenostjo in odličnimi rezultati. Leta 1991 je v Saalbachu osvojila srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. V svetovnem pokalu se je trikrat uvrstila na zmagovalni oder, med drugim je dosegla zmago na slalomu za Zlato lisico. V spomin na našo reprezentantko, ki je bila izjemen zgled za nove generacije slovenskih smučark, so v posebni oddaji sodelovale Katja Koren Miklavec, Urška Hrovat in Alenka Dovžan.
Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.
Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
Kulturi spominjanja se je razvila predvsem po enem največjih civilizacijskih odklonov v zgodovini človeštva. Holokavst ni le zgodovinski dogodek, temveč moralni preizkus človeštva, na katerem humanost odpove, če nanj pozabimo. Vprašanje ni le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj smo se iz tega naučili – in ali se sploh še znamo spominjati. Zakaj je kultura spominjanja nujna tudi za generacije, ki nimajo več neposrednega stika s pričami? Kako razumeti molitev v prostoru, kjer se zdi, da je Bog odsoten? Na ta vprašanja nam bo pomagal odgovoriti zgodovinar in izjemen poznavalec judovske kulture dr. Renato Podbersič.
V minulem tednu smo se kot vsako leto spomnili nesrečne usode bork in borcev Pohorskega bataljona, ki so umrli 8. januarja 1942. Leta 1959 so na prizorišču boja postavili spomenik, delo akademskega kiparja Slavka Tihca. Manj znano pa je, da je narodno zabavni ansambel Štirje kovači leta 1974 izdal glasbeni album z naslovom Pohorje v tišini na katerem je istoimenska skladba posvečena spominu prav na Pohorski bataljon.
V minulem tednu smo se kot vsako leto spomnili nesrečne usode bork in borcev Pohorskega bataljona, ki so umrli 8. januarja 1942. Leta 1959 so na prizorišču boja postavili spomenik, delo akademskega kiparja Slavka Tihca. Manj znano pa je, da je narodno zabavni ansambel Štirje kovači leta 1974 izdal glasbeni album z naslovom Pohorje v tišini na katerem je istoimenska skladba posvečena spominu prav na Pohorski bataljon.
Na Festivalu Maribor 2025 je 15. septembra v Sodnem stolpu nastopilo šest izvrstnih glasbenikov, zbranih v godalnem sekstetu z virtuoznima violinistoma Mairéad Hickey iz Irske in Američanom Wiliamom Hagnom.
Na Festivalu Maribor 2025 je 15. septembra v Sodnem stolpu nastopilo šest izvrstnih glasbenikov, zbranih v godalnem sekstetu z virtuoznima violinistoma Mairéad Hickey iz Irske in Američanom Wiliamom Hagnom.
Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.
Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Te zanima, kako grdo si je Jože privoščil Firbcologe? Potem nujno poglej to epizodo! In veš, kaj je bil njegov izgovor? Vsak dan je lahko spomin na prvi april – njegov najljubši praznik. Tole kliče po maščevanju! Kako se domisliti ustvarjalnih rešitev, raziskujeta tudi Maša in Lovro, ki sta se pridružila treningu kreativnega razmišljanja na CIRIUS Vipava, Lars in Mara Lina se učita, kako speči okusne mafine, Khaleesi Luna in Jaka pa raziskujeta poklic primatologa. V studiu pa je že napeto …
Te zanima, kako grdo si je Jože privoščil Firbcologe? Potem nujno poglej to epizodo! In veš, kaj je bil njegov izgovor? Vsak dan je lahko spomin na prvi april – njegov najljubši praznik. Tole kliče po maščevanju! Kako se domisliti ustvarjalnih rešitev, raziskujeta tudi Maša in Lovro, ki sta se pridružila treningu kreativnega razmišljanja na CIRIUS Vipava, Lars in Mara Lina se učita, kako speči okusne mafine, Khaleesi Luna in Jaka pa raziskujeta poklic primatologa. V studiu pa je že napeto …
Kratko življenje protestantskega pisca Opera Krst pri Savici na izvedbo čakala 45 let Prvi ravnatelj Dolenjskega muzeja Danes je božič, verjetno najbolj priljubljen krščanski praznik. Pri nas in pri drugih južnih Slovanih beseda “božič” pomeni “malega boga” in je spomin na Kristusovo rojstvo. Ni znano, ali je bil ta praznik uveden leta 336 ali 354, vemo pa, da je bila leta 360 v Rimu v današnji cerkvi Bazilike Marije Snežne zgrajena kapela božjega rojstva. Rim je s tem, ko se je odločil za praznik Kristusovega rojstva, nasprotoval Vzhodni cerkvi, ki je 6. januarja proslavljala praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Cerkveni učenjaki so poskušali zelo neenotno določiti datum Kristusovega rojstva. Nazadnje so se sporazumeli, da se je rodil v noči na 25. december. Božič se je dolgo praznoval le po cerkvah, v štirinajstem stoletju se je praznovanje preselilo v ženske samostane, barok in protireformacija pa sta praznik približala družinam in praznovanje prinesla v domove.
Kratko življenje protestantskega pisca Opera Krst pri Savici na izvedbo čakala 45 let Prvi ravnatelj Dolenjskega muzeja Danes je božič, verjetno najbolj priljubljen krščanski praznik. Pri nas in pri drugih južnih Slovanih beseda “božič” pomeni “malega boga” in je spomin na Kristusovo rojstvo. Ni znano, ali je bil ta praznik uveden leta 336 ali 354, vemo pa, da je bila leta 360 v Rimu v današnji cerkvi Bazilike Marije Snežne zgrajena kapela božjega rojstva. Rim je s tem, ko se je odločil za praznik Kristusovega rojstva, nasprotoval Vzhodni cerkvi, ki je 6. januarja proslavljala praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Cerkveni učenjaki so poskušali zelo neenotno določiti datum Kristusovega rojstva. Nazadnje so se sporazumeli, da se je rodil v noči na 25. december. Božič se je dolgo praznoval le po cerkvah, v štirinajstem stoletju se je praznovanje preselilo v ženske samostane, barok in protireformacija pa sta praznik približala družinam in praznovanje prinesla v domove.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
V teh dneh bolj pogosto razmišljamo o pokojnih pa tudi morda o eshatoloških vprašanjih, o veri v vstajenje. O krščanskih pogledih na prehod iz tuzemskega v večno življenje bo spregovoril predavatelj na Teološki fakulteti dr. Simon Malmenvall.
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Arhiv ni le prašno skladišče map in fasciklov. Arhiv ni le varuh listin, temveč prepletena ustanova, ki raziskuje, razstavlja, povezuje in ustvarja prihodnost iz spomina. Arhiv Republike Slovenije letos praznuje 80 let delovanja – in ob tem dokazuje, da je veliko več kot le zbirka dokumentov. V njegovih prostorih se skriva zgodovinski spomin naroda – zapisi, ki pripovedujejo našo preteklost in pomagajo razumeti sedanjost. Ob 80-letnici Arhiva Republike Slovenije v Glasovih svetov gostimo namestnika direktorja Arhiva RS dr. Gregorja Jenuša. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Arhiv ni le prašno skladišče map in fasciklov. Arhiv ni le varuh listin, temveč prepletena ustanova, ki raziskuje, razstavlja, povezuje in ustvarja prihodnost iz spomina. Arhiv Republike Slovenije letos praznuje 80 let delovanja – in ob tem dokazuje, da je veliko več kot le zbirka dokumentov. V njegovih prostorih se skriva zgodovinski spomin naroda – zapisi, ki pripovedujejo našo preteklost in pomagajo razumeti sedanjost. Ob 80-letnici Arhiva Republike Slovenije v Glasovih svetov gostimo namestnika direktorja Arhiva RS dr. Gregorja Jenuša. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Mednarodno znan ladjedelski inženir Franko Košuta je bil rojen leta 1943 v vasi Križ pri Trstu. V zadnjih treh desetletjih se ob svojem delu intenzivno posveča preučevanju, ohranjanju, vrednotenju in predstavitvi zgodovine pomorstva in ribištva na avtohtoni slovenski obali med Trstom ter izlivom reke Timave in je duša Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu. V štirih delih svojih Spominov nas bo z vsem svojim sredozemskim šarmom in zavzetostjo najprej vodil skozi preteklost in sedanjost nekdaj skoraj v celoti slovenskih vasi Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin, Štivan ter tudi s Slovenci povezanih krajev od Tržiča do otoka Barbane v Gradeški laguni. Na drugi strani Tržaškega zaliva pa nas bo od Savudrije na Hrvaškem popeljal skozi slovenska obmorska mesta Piran, Izolo in Koper nazaj v Trst. Habsburški Trst je bil v drugi polovici 19. stoletja mesto z največ slovenskimi prebivalci. Od 240 000 prebivalcev je bilo kar 60 000 Slovencev. V Ljubljani je v tistem času živelo le okoli 40 000 ljudi, od tega je bilo kakih 10 000 Nemcev. Spoznali bomo tudi ugledne slovenske ladjarje v Trstu iz druge polovice 19. in začetka prejšnjega stoletja, ki so se s svojo sposobnostjo povzpeli med najuspešnejše in najbogatejše Tržačane, obenem pa so bili zaradi svoje trdne slovenske narodne zavesti pomembni meceni. V drugem delu bomo spoznali življenje Franka Košute. Otroštvo je preživel med ribiči v Križu. Šolal se je na piranski pomorski šoli in študiral na zagrebški univerzi. Postal je uspešen ladjedelski inženir. Franko Košuta živi in dela v Trstu. Še vedno pa je tesno povezan s Križem in je še zmeraj srce tamkajšnjega kulturnega dogajanja. Tretji del Spominov je posvečen zgodovini vasi Križ in vrsti slavnih Križanov iz preteklosti in sedanjosti. To so: najbogatejša Slovenka vseh časov, »kraljica bombaža« Joža Sedmak Finney; arhitekt Viktor Sulčič, ki je zgradil najpomembnejše stavbe v Buenos Airesu; slikar našega morja Albert Sirk; svetovna operna zvezda, tenorist Carlo Cossutta; igralca Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki ju poznamo tudi iz številnih filmov, Miranda Caharija in Livij Bogatec; igralec in režiser Just Košuta; pesnik in prevajalec Miroslav Košuta; esejist in prevajalec ter profesor slovenščine na tržaški univerzi dr. Miran Košuta; novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence; zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella in drugi. V zadnjem delu Spominov nam bo Franko Košuta predstavil zbirko Ribiškega muzeja v Križu. Pripoved Franka Košute je pospremljena s stotinami redko ali še nikoli javno predstavljenih arhivskih fotografij ter izjemno zanimivimi in dokaj neznanimi arhivskimi filmi.
Napovedujemo Jesensko filmsko šolo, ki bo letos pod naslovom Proti pozabi: kvir film in spomin; in jubilejno, 10. izvedbo festivala mladih za mlade - Kinotrip. Ocenjujemo dve novosti na filmskih platnih: Zrcala, št. 3 nemškega festivalskega ljubljenca Christiana Petzolda in drugi del dokumentiranja tradicionalnega pastirskega življenja mladostnikov na Šarplanini v Severni Makedoniji Petre Seliškar, Gora se ne bo premaknila.
Napovedujemo Jesensko filmsko šolo, ki bo letos pod naslovom Proti pozabi: kvir film in spomin; in jubilejno, 10. izvedbo festivala mladih za mlade - Kinotrip. Ocenjujemo dve novosti na filmskih platnih: Zrcala, št. 3 nemškega festivalskega ljubljenca Christiana Petzolda in drugi del dokumentiranja tradicionalnega pastirskega življenja mladostnikov na Šarplanini v Severni Makedoniji Petre Seliškar, Gora se ne bo premaknila.
V oddaji se s filmsko kritičarko Ano Jurc pogovarjamo o (ne)zanesljivosti spomina, travmah preteklosti in moči ljubezni. Vse te teme odpira psihološka drama Spomin mehiškega režiserja Michela Franca, ki je del letošnjega cikla filmov s preteklih LIFF-ov.
V oddaji se s filmsko kritičarko Ano Jurc pogovarjamo o (ne)zanesljivosti spomina, travmah preteklosti in moči ljubezni. Vse te teme odpira psihološka drama Spomin mehiškega režiserja Michela Franca, ki je del letošnjega cikla filmov s preteklih LIFF-ov.
Slovenska skupina v okviru Erasmus+ programa je obiskala Kragujevac v Srbiji, kjer so spoznavali življenje tamkajšnje romske skupnosti, njeno bogato zgodovino ter današnje prizadevanja za boljšo socialno in ekonomsko vključenost. Ob obisku organizacije Romanipen so se seznanili z izobraževalnimi programi, podporo otrokom in staršem ter z inovativno knjižnico igrač, ki pomembno vpliva na razvoj najmlajših. Udeleženci so si ogledali tudi romska naselja ter spominski park in muzej Šumarice, posvečen žrtvam nacističnega pokola, med katerimi so bili tudi številni Romi. Izmenjava je odprla vpogled v izzive in napredek romske skupnosti v Kragujevcu ter okrepila razumevanje pomena vključevanja, izobraževanja in medkulturnega dialoga.
Slovenska skupina v okviru Erasmus+ programa je obiskala Kragujevac v Srbiji, kjer so spoznavali življenje tamkajšnje romske skupnosti, njeno bogato zgodovino ter današnje prizadevanja za boljšo socialno in ekonomsko vključenost. Ob obisku organizacije Romanipen so se seznanili z izobraževalnimi programi, podporo otrokom in staršem ter z inovativno knjižnico igrač, ki pomembno vpliva na razvoj najmlajših. Udeleženci so si ogledali tudi romska naselja ter spominski park in muzej Šumarice, posvečen žrtvam nacističnega pokola, med katerimi so bili tudi številni Romi. Izmenjava je odprla vpogled v izzive in napredek romske skupnosti v Kragujevcu ter okrepila razumevanje pomena vključevanja, izobraževanja in medkulturnega dialoga.
Izzivalka Veronika je stara dvanajst let in doma v Sloveniji. V dokumentarnem filmu se spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico ali omo, kakor jo kliče ona. Nekoč sta skupaj skrbeli za živali, se veliko družili in kuhali, potem pa je v njuna druženja posegla babičina bolezen. Vseeno se Veronika potrudi, da omo obišče v domu starejših, kjer skupaj preživljata prijetne trenutke. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran.
Izzivalka Veronika je stara dvanajst let in doma v Sloveniji. V dokumentarnem filmu se spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico ali omo, kakor jo kliče ona. Nekoč sta skupaj skrbeli za živali, se veliko družili in kuhali, potem pa je v njuna druženja posegla babičina bolezen. Vseeno se Veronika potrudi, da omo obišče v domu starejših, kjer skupaj preživljata prijetne trenutke. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran.
V oddaji Sami naši bomo govorili o pravoslavnem božiču, ki ga verniki praznujejo 7. januarja, in o tem, zakaj se in kako se ta praznik razlikuje od božiča 25. decembra. Odpravili se bomo tudi v Beograd, kjer se je letošnji festival BITEF / oziroma neBITEF znašel v središču razprav in nasprotujočih si mnenj, ki odpirajo vprašanja umetniške svobode, kulturne politike in pomena tega festivala za evropski gledališki prostor. V zadnjem delu oddaje pa bomo slišali pesnika Frana Bilića, avtorja številnih dalmatinskih in klapskih besedil.
V oddaji Sami naši bomo govorili o pravoslavnem božiču, ki ga verniki praznujejo 7. januarja, in o tem, zakaj se in kako se ta praznik razlikuje od božiča 25. decembra. Odpravili se bomo tudi v Beograd, kjer se je letošnji festival BITEF / oziroma neBITEF znašel v središču razprav in nasprotujočih si mnenj, ki odpirajo vprašanja umetniške svobode, kulturne politike in pomena tega festivala za evropski gledališki prostor. V zadnjem delu oddaje pa bomo slišali pesnika Frana Bilića, avtorja številnih dalmatinskih in klapskih besedil.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Oddajo posvečamo spominu na Nužeja Tolmaierja. Nužejevo izrazito večplastno udejstvovanje v kulturni in narodopisni dejavnosti med koroškimi Slovenci predstavlja enega od pomembnih sidrišč slovenske identitete. Kot organizator, gledališčnik, pevec, zbiratelj in raziskovalec ljudskega izročila je pripomogel k temu, da ta, skupaj s slovenskim jezikom, ni zatonila v pozabo. Leta 2023 je prejel Štrekljevo nagrado, ki jo podeljujejo posameznikom ali skupinam za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi.
Oddajo posvečamo spominu na Nužeja Tolmaierja. Nužejevo izrazito večplastno udejstvovanje v kulturni in narodopisni dejavnosti med koroškimi Slovenci predstavlja enega od pomembnih sidrišč slovenske identitete. Kot organizator, gledališčnik, pevec, zbiratelj in raziskovalec ljudskega izročila je pripomogel k temu, da ta, skupaj s slovenskim jezikom, ni zatonila v pozabo. Leta 2023 je prejel Štrekljevo nagrado, ki jo podeljujejo posameznikom ali skupinam za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi.
V Srbiji so se protestom proti koruptivnosti vlade Aleksandra Vučića pridružile vse številnejše gladovne stavke sorodnikov žrtev zrušenega nadstreška v Novem Sadu. Medtem tako srbska kot hrvaška politika skrbita za nova razburjenja in nejevoljo med prebivalstvom. Prilizovanje Združenim državam Amerike in Trumpovemu zetu z oddajanjem zgodovinske, spomeniško zaščitene stavbe generalštaba je šlo predaleč. Tudi hrvaške zavrnitve kulturnih prireditev srbske manjšine v Vukovarju in Splitu jim gredo v nos.
V Srbiji so se protestom proti koruptivnosti vlade Aleksandra Vučića pridružile vse številnejše gladovne stavke sorodnikov žrtev zrušenega nadstreška v Novem Sadu. Medtem tako srbska kot hrvaška politika skrbita za nova razburjenja in nejevoljo med prebivalstvom. Prilizovanje Združenim državam Amerike in Trumpovemu zetu z oddajanjem zgodovinske, spomeniško zaščitene stavbe generalštaba je šlo predaleč. Tudi hrvaške zavrnitve kulturnih prireditev srbske manjšine v Vukovarju in Splitu jim gredo v nos.
V nedeljo zvečer so v Logu pod Mangartom pri spomeniku prižgali sveče v spomin na žrtve plazu. Mineva namreč 25 let, odkar se je, najprej 15. novembra in nato še enkrat 17. novembra leta 2000, malo po polnoči sprožil plaz. Blatni tok je zravnal zgornji del vasi, povzročil ogromno škode in najhuje, pod seboj pokopal sedem domačinov. Z zadnjo, 4 milijone evrov vredno fazo sanacije po plazu, bo država začela prihodnji mesec. Kot je na terenu ugotavljala Mariša Bizjak, so po četrt stoletja spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
V nedeljo zvečer so v Logu pod Mangartom pri spomeniku prižgali sveče v spomin na žrtve plazu. Mineva namreč 25 let, odkar se je, najprej 15. novembra in nato še enkrat 17. novembra leta 2000, malo po polnoči sprožil plaz. Blatni tok je zravnal zgornji del vasi, povzročil ogromno škode in najhuje, pod seboj pokopal sedem domačinov. Z zadnjo, 4 milijone evrov vredno fazo sanacije po plazu, bo država začela prihodnji mesec. Kot je na terenu ugotavljala Mariša Bizjak, so po četrt stoletja spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Nova Gorica in Gorica se torej poslavljata od naziva Evropska prestolnica kulture. EPK je bila prelomnica v zgodovini obeh Goric. Ta projekt je spremenil način, kako gledamo nase in na mesti in vse to bo ustvarjalo razvojne priložnosti še naprej. Letošnje EPK-leto je prineslo številne zgodbe, festivale, razprave, razstave in presenetljiva čezmejna sodelovanja. EPIC distrikt, nov prostor med mestoma, je postal laboratorij in dnevna soba, kjer so se družili prebivalci, ustvarjalci in obiskovalci iz cele Evrope. Prav zato je zaključek svojevrsten epilog leta, ki je poskušalo pokazati, da je prihodnost Evrope mogoče graditi skozi kulturo, odprtost in skupne izkušnje. Zato smo vas v anketi spraševali, kako ste vi spremljali EPK GO! 2025, ste obiskovali dogodke in kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz letošnjega EPK-leta?
Nova Gorica in Gorica se torej poslavljata od naziva Evropska prestolnica kulture. EPK je bila prelomnica v zgodovini obeh Goric. Ta projekt je spremenil način, kako gledamo nase in na mesti in vse to bo ustvarjalo razvojne priložnosti še naprej. Letošnje EPK-leto je prineslo številne zgodbe, festivale, razprave, razstave in presenetljiva čezmejna sodelovanja. EPIC distrikt, nov prostor med mestoma, je postal laboratorij in dnevna soba, kjer so se družili prebivalci, ustvarjalci in obiskovalci iz cele Evrope. Prav zato je zaključek svojevrsten epilog leta, ki je poskušalo pokazati, da je prihodnost Evrope mogoče graditi skozi kulturo, odprtost in skupne izkušnje. Zato smo vas v anketi spraševali, kako ste vi spremljali EPK GO! 2025, ste obiskovali dogodke in kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz letošnjega EPK-leta?
Osemindvajsetega marca 1936 se je v Arequipi v Peruju rodil Mario Vargas Llosa. Umrl je lani v Limi. Llosa je eden osrednjih latinskoameriških pisateljev, avtor številnih romanov, knjig esejev in petih dram. Slovenci ga poznamo po številnih prevedenih romanih. Pripovedovalec je eno najbolj nenavadnih del Maria Vargasa Llose. Gre za prvoosebno poročanje o kulturi Mečigengov, po vsej Amazoniji raztresenega ljudstva skrivnostnih Indijancev, ki sami sebe imenujejo "ljudje, ki hodijo", saj verjamejo, da z nenehnim potovanjem po pragozdu ohranjajo sonce na nebu, njihovi samobitni kulturi pa pomaga potujoči pripovedovalec zgodb, utelešeni plemenski spomin. Igralec Boris Ostan, prevajalec Miro Bajt, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, Režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2003.
Osemindvajsetega marca 1936 se je v Arequipi v Peruju rodil Mario Vargas Llosa. Umrl je lani v Limi. Llosa je eden osrednjih latinskoameriških pisateljev, avtor številnih romanov, knjig esejev in petih dram. Slovenci ga poznamo po številnih prevedenih romanih. Pripovedovalec je eno najbolj nenavadnih del Maria Vargasa Llose. Gre za prvoosebno poročanje o kulturi Mečigengov, po vsej Amazoniji raztresenega ljudstva skrivnostnih Indijancev, ki sami sebe imenujejo "ljudje, ki hodijo", saj verjamejo, da z nenehnim potovanjem po pragozdu ohranjajo sonce na nebu, njihovi samobitni kulturi pa pomaga potujoči pripovedovalec zgodb, utelešeni plemenski spomin. Igralec Boris Ostan, prevajalec Miro Bajt, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, Režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2003.
»Čas še ni zrel za to,« še vedno trdijo nekateri voditelji držav, ko gre za vprašanje priznanja Palestine. Vendar v vse kaže na to, da je v resnici že veliko prepozno. Med gradniki države – ozemlje, prebivalstvo in suverenost – je Palestini ostalo le še prebivalstvo, a preganjano, sestradano in stisnjeno na ozka območja ozemlja. Izrael se na ta mednarodna priznanja ne ozira. Njegovi tanki vdirajo vse globlje v mesto Gaza, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa pravi, da palestinske države ne bo dopustil. Bomo res dopustili, da obvelja pravilo močnejšega?
»Čas še ni zrel za to,« še vedno trdijo nekateri voditelji držav, ko gre za vprašanje priznanja Palestine. Vendar v vse kaže na to, da je v resnici že veliko prepozno. Med gradniki države – ozemlje, prebivalstvo in suverenost – je Palestini ostalo le še prebivalstvo, a preganjano, sestradano in stisnjeno na ozka območja ozemlja. Izrael se na ta mednarodna priznanja ne ozira. Njegovi tanki vdirajo vse globlje v mesto Gaza, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa pravi, da palestinske države ne bo dopustil. Bomo res dopustili, da obvelja pravilo močnejšega?
V oddaji Sami naši bomo govorili z mlado aktivistko Nino Mihelić, ki iz osebne izkušnje razmišlja o življenju med Srbijo in Slovenijo, o študentskem aktivizmu in o sodelovanju v evropski kampanji My Voice, My Choice. Odprli bomo tudi temo alkoholizma, bolezni, o kateri še vedno prepogosto molčimo. Novinar Matej Trontelj odkrito spregovori o zdravljenju, stigmi, tišini v družinah in o tem, kaj pomeni vrnitev v vsakdanje življenje. V zadnjem delu oddaje pa nadaljujemo pogovor z Borisom Dežulovićem, ki opozarja na nevarne zgodovinske vzporednice in prekratek kolektivni spomin.
V oddaji Sami naši bomo govorili z mlado aktivistko Nino Mihelić, ki iz osebne izkušnje razmišlja o življenju med Srbijo in Slovenijo, o študentskem aktivizmu in o sodelovanju v evropski kampanji My Voice, My Choice. Odprli bomo tudi temo alkoholizma, bolezni, o kateri še vedno prepogosto molčimo. Novinar Matej Trontelj odkrito spregovori o zdravljenju, stigmi, tišini v družinah in o tem, kaj pomeni vrnitev v vsakdanje življenje. V zadnjem delu oddaje pa nadaljujemo pogovor z Borisom Dežulovićem, ki opozarja na nevarne zgodovinske vzporednice in prekratek kolektivni spomin.
Pokopališče so odprli februarja letos, kmalu potem pa je prejelo več nagrad, tudi Plečnikovo. Arhitekti, ki so ga oblikovali, so predvideli trajnostno urejanje pokopališke infrastrukture, zato tam med drugim niso dovoljene klasične sveče, niti uvožene kamnine za nagrobnike. Pred dnevi je moralo pogrebno podjetje odstraniti leseni križ, ki so ga postavili na grob. V nadaljevanju Opoldnevnika pa tudi o drugih temah. - V Novem Sadu množičen shod ob prvi obletnici padca nadstreška. - Začenja se tradicionalna novembrska akcija Slovenija piha 0,0. - V zadnjih 15-ih letih se je podvojilo število žensk s pljučnim rakom. - Roman Marjana Tomšiča Grenko morje prevedli v francoski jezik. - Nogometašem Vrhnike se obeta uvrstitev na zaključni turnir Lige prvakov.
Pokopališče so odprli februarja letos, kmalu potem pa je prejelo več nagrad, tudi Plečnikovo. Arhitekti, ki so ga oblikovali, so predvideli trajnostno urejanje pokopališke infrastrukture, zato tam med drugim niso dovoljene klasične sveče, niti uvožene kamnine za nagrobnike. Pred dnevi je moralo pogrebno podjetje odstraniti leseni križ, ki so ga postavili na grob. V nadaljevanju Opoldnevnika pa tudi o drugih temah. - V Novem Sadu množičen shod ob prvi obletnici padca nadstreška. - Začenja se tradicionalna novembrska akcija Slovenija piha 0,0. - V zadnjih 15-ih letih se je podvojilo število žensk s pljučnim rakom. - Roman Marjana Tomšiča Grenko morje prevedli v francoski jezik. - Nogometašem Vrhnike se obeta uvrstitev na zaključni turnir Lige prvakov.
Običajno tihi kraji kraji počitka naših preminulih najbližjih, pokopališča, so danes polna ljudi, ki se ob današnjem prazniku spomnjajo umrlih svojcev in prijateljev. Na praznik, ki ima svoj krščanski izvor v začetku 7. stoletja, mrtvim na njihovem grobu tradicionalno poklonimo rože in sveče. A ob zavedanju težave odpadkov, ki jih ob tem ustvarimo, je v družbi vsako leto večje zavedanje, da so pokloni lahko tudi bolj trajnostni. Drugi poudarki oddaje: - Predsednica republike se je v Novem mestu spomnila vseh žrtev nasilja v Sloveniji. - Leto dni po tragediji se je v Novem Sadu zbrala več desettisočglava množica. - Pozivi k bolj celovitemu upravljanju najbolj obremenjenih točk v Triglavskem narodnem parku.
Običajno tihi kraji kraji počitka naših preminulih najbližjih, pokopališča, so danes polna ljudi, ki se ob današnjem prazniku spomnjajo umrlih svojcev in prijateljev. Na praznik, ki ima svoj krščanski izvor v začetku 7. stoletja, mrtvim na njihovem grobu tradicionalno poklonimo rože in sveče. A ob zavedanju težave odpadkov, ki jih ob tem ustvarimo, je v družbi vsako leto večje zavedanje, da so pokloni lahko tudi bolj trajnostni. Drugi poudarki oddaje: - Predsednica republike se je v Novem mestu spomnila vseh žrtev nasilja v Sloveniji. - Leto dni po tragediji se je v Novem Sadu zbrala več desettisočglava množica. - Pozivi k bolj celovitemu upravljanju najbolj obremenjenih točk v Triglavskem narodnem parku.
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.