Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Arhitekt Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu, šolal se je najprej v domačem kraju, nato v Ljubljani, arhitekturo pa je študiral na Dunaju. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, cenjen tudi na dvoru. V letih 1917 - 18 je postal redni profesor za arhitekturo, vendar se je leta 1919 temu nazivu odpovedal in se kljub vabljivim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico. V letih od 1917 do 1922 je vodil obnovo Posočja, predaval je na liceju v Gorici, bil je župan v Štanjelu in opravljal vrsto drugih pomembnih nalog. Ob bogatih arhitekturnih stvaritvah je viden tudi Fabianijev delež v urbanizmu. Veliko se je ukvarjal s popotresno ureditvijo Ljubljane, pa tudi z ureditvijo drugih mest. Fabianijev zapis Ljubljana - Slika mesta in moji vtisi iz leta 1934 je po eni strani analiza tedanjega stanja, po drugi pa tudi polemika s Plečnikom. Bralec Igor Velše, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2015.
Arhitekt Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu, šolal se je najprej v domačem kraju, nato v Ljubljani, arhitekturo pa je študiral na Dunaju. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, cenjen tudi na dvoru. V letih 1917 - 18 je postal redni profesor za arhitekturo, vendar se je leta 1919 temu nazivu odpovedal in se kljub vabljivim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico. V letih od 1917 do 1922 je vodil obnovo Posočja, predaval je na liceju v Gorici, bil je župan v Štanjelu in opravljal vrsto drugih pomembnih nalog. Ob bogatih arhitekturnih stvaritvah je viden tudi Fabianijev delež v urbanizmu. Veliko se je ukvarjal s popotresno ureditvijo Ljubljane, pa tudi z ureditvijo drugih mest. Fabianijev zapis Ljubljana - Slika mesta in moji vtisi iz leta 1934 je po eni strani analiza tedanjega stanja, po drugi pa tudi polemika s Plečnikom. Bralec Igor Velše, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2015.
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
Spomin. Kako daleč seže vaš spomin? Kaj ta sploh je? Kako je predstavljen v filmski industriji? Kako se povezuje z nostalgijo, preteklostjo in čustvi? Odgovore pozna kognitivna znanstvenica Anka Slana Ozimič. Vabljeni k poslušanju!
Friedrich Schiller (1759–1805) je bil nemški zdravnik, dramatik, pesnik, pisatelj, zgodovinar. V svojih delih se je vselej ukvarjal z vprašanjem morale, etike in estetike ter v duhu časa, v katerem je deloval, z vprašanjem, kako ob pomoči umetniških del in sploh odrske umetnosti vzgojiti gledalca. Schiller se je z vprašanji etike in estetike ukvarjal tudi v svojih filozofskih zapisih, na primer v knjigi O estetski vzgoji človeka, ki jo imamo v slovenskem prevodu Štefana Vevarja. Delo je sestavljeno iz 27 Schillerjevih pisem podporniku Friedrichu Christianu von Schleswig-Holsteinu. Šesto pismo interpretirata Zvone Hribar in Slavko Cerjak. Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Jure Culiberg, režiserka Irena Glonar. Produkcija 2004.
Friedrich Schiller (1759–1805) je bil nemški zdravnik, dramatik, pesnik, pisatelj, zgodovinar. V svojih delih se je vselej ukvarjal z vprašanjem morale, etike in estetike ter v duhu časa, v katerem je deloval, z vprašanjem, kako ob pomoči umetniških del in sploh odrske umetnosti vzgojiti gledalca. Schiller se je z vprašanji etike in estetike ukvarjal tudi v svojih filozofskih zapisih, na primer v knjigi O estetski vzgoji človeka, ki jo imamo v slovenskem prevodu Štefana Vevarja. Delo je sestavljeno iz 27 Schillerjevih pisem podporniku Friedrichu Christianu von Schleswig-Holsteinu. Šesto pismo interpretirata Zvone Hribar in Slavko Cerjak. Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Jure Culiberg, režiserka Irena Glonar. Produkcija 2004.
Henrik Tuma, ki je živel v letih od 1858 do 1935, je bil pomemben slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko o njegovem bogatem življenju preberemo, da je po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije postal učitelj. Pozneje je maturiral in šel študirat pravo na Dunaj. Kot pravnik je delal v Ljubljani, potem v Trstu, v Tolminu in Gorici. Tam je začel politično delovati. Odprl je advokaturo v Gorici, tam je, z nekajletnim tržaškim premorom, ostal do leta 1924. Ker mu je italijanska vlada zavrnila italijansko državljanstvo, se je preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik delal do smrti. Henrik Tuma je kljub strokovnemu delu največ časa namenil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. Bil je izrazito proslovensko naravnan, intenzivno se je posvečal gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Sprva je bil liberalec, pozneje socialist, naposled je deloval zunajstrankarsko. Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil z odvetniškim delom, sodelovanjem v različnih društvih in organizacijah ter s publicistiko in predavanji. Posebno dejaven je bil v Slovenskem planinskem društvu. Obveljal je za polihistorja, saj je razmišljal in pisal o najrazličnejših področjih življenja. Zlasti zanimivi so njegovi planinski spisi. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali odlomek iz Tumovega zapisa Po razdejanem Goriškem iz knjige z naslovom Iz mojega življenja, ki je prvič izšla leta 1937. V njem Henrik Tuma, ki je po prvi svetovni vojni delal kot sodnik v Trstu, pripoveduje, kako ga je po koncu prve svetovne vojne tržaško namestništvo kot znanega alpinista prosilo, naj prevzame referat za goriške planine – Tuma je poznal gospodarstvo goriških planin, ob svojih pohodih pa je tudi pregledoval bojišča na Goriškem. Igralec Stane Tomazin urednica oddaje Staša Grahek, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režija: Ana Krauthaker. Posneto aprila 2025
Henrik Tuma, ki je živel v letih od 1858 do 1935, je bil pomemben slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko o njegovem bogatem življenju preberemo, da je po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije postal učitelj. Pozneje je maturiral in šel študirat pravo na Dunaj. Kot pravnik je delal v Ljubljani, potem v Trstu, v Tolminu in Gorici. Tam je začel politično delovati. Odprl je advokaturo v Gorici, tam je, z nekajletnim tržaškim premorom, ostal do leta 1924. Ker mu je italijanska vlada zavrnila italijansko državljanstvo, se je preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik delal do smrti. Henrik Tuma je kljub strokovnemu delu največ časa namenil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. Bil je izrazito proslovensko naravnan, intenzivno se je posvečal gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Sprva je bil liberalec, pozneje socialist, naposled je deloval zunajstrankarsko. Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil z odvetniškim delom, sodelovanjem v različnih društvih in organizacijah ter s publicistiko in predavanji. Posebno dejaven je bil v Slovenskem planinskem društvu. Obveljal je za polihistorja, saj je razmišljal in pisal o najrazličnejših področjih življenja. Zlasti zanimivi so njegovi planinski spisi. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali odlomek iz Tumovega zapisa Po razdejanem Goriškem iz knjige z naslovom Iz mojega življenja, ki je prvič izšla leta 1937. V njem Henrik Tuma, ki je po prvi svetovni vojni delal kot sodnik v Trstu, pripoveduje, kako ga je po koncu prve svetovne vojne tržaško namestništvo kot znanega alpinista prosilo, naj prevzame referat za goriške planine – Tuma je poznal gospodarstvo goriških planin, ob svojih pohodih pa je tudi pregledoval bojišča na Goriškem. Igralec Stane Tomazin urednica oddaje Staša Grahek, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režija: Ana Krauthaker. Posneto aprila 2025
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Nemški pisatelj, vojak, filozof in entomolog Ernst Jünger (1895–1998) se je rodil v Heidelbergu v družini bogatega poslovneža in kemika, vendar se je uprl privilegirani vzgoji in se odločil za pustolovsko življenje. Leta 1913 se je pridružil francoski tujski legiji, kar je bilo tedaj v Nemčiji prepovedano. Oče ga je dal pripeljati nazaj. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vstopil v vojsko. Bil je zelo pogumen, večkrat je bil ranjen, za svojo vlogo v vojni je bil odlikovan. Po vojni je napisal knjigo Jeklene nevihte, v kateri je popisal vojno izkušnjo v dnevniški obliki. Dve leti pozneje je napisal delo Boj kot notranje doživetje. V Leipzigu in Neaplju je študiral biologijo in zoologijo. Kljub militarizmu, naklonjenosti avtoritarni vladavini in radikalnim nacionalističnim idejam se Jünger ni pridružil nacističnemu gibanju, tudi ko je to leta 1933 prišlo na oblast v Nemčiji. Leta 1939 je napisal knjigo z naslovom Na marmornih čereh, ki je pogumna alegorija o opustošenju miroljubne dežele. Med drugo svetovno vojno je Jünger služil kot kapetan v okupiranem Parizu; odločno je nasprotoval nacističnemu totalitarizmu. Leta 1944 so ga odpustili iz vojske, ker je posredno sodeloval v zaroti častnikov, ki so načrtovali atentat na Hitlerja. Po vojni so Jüngerja obravnavali kot nacističnega privrženca. Uveljavil se je z nekonvencionalnimi zapisi o vplivu materializma na sodobno družbo in s svojimi filozofskimi zapisi. Med drugim je objavil romana Heliopolis (1949) in Steklene čebele (1957). Po letu 1950 je Jünger živel osamljeno v Zahodni Nemčiji in še naprej izdajal introspektivne romane in eseje. V poznejših knjigah, kot je Aladinov problem (1983), je obsodil militarizem, ki je Nemčijo pripeljal v svetovni vojni. Izbrali smo 7. poglavje, odlomek iz leta 1936 objavljenega dela Afriške igre, v katerem Jünger Ernst popiše svojo izkušnjo s francosko tujsko legijo. Prevod Alfred Leskovec, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič. Produkcija 2025. Redakcija Staša Grahek.
Nemški pisatelj, vojak, filozof in entomolog Ernst Jünger (1895–1998) se je rodil v Heidelbergu v družini bogatega poslovneža in kemika, vendar se je uprl privilegirani vzgoji in se odločil za pustolovsko življenje. Leta 1913 se je pridružil francoski tujski legiji, kar je bilo tedaj v Nemčiji prepovedano. Oče ga je dal pripeljati nazaj. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vstopil v vojsko. Bil je zelo pogumen, večkrat je bil ranjen, za svojo vlogo v vojni je bil odlikovan. Po vojni je napisal knjigo Jeklene nevihte, v kateri je popisal vojno izkušnjo v dnevniški obliki. Dve leti pozneje je napisal delo Boj kot notranje doživetje. V Leipzigu in Neaplju je študiral biologijo in zoologijo. Kljub militarizmu, naklonjenosti avtoritarni vladavini in radikalnim nacionalističnim idejam se Jünger ni pridružil nacističnemu gibanju, tudi ko je to leta 1933 prišlo na oblast v Nemčiji. Leta 1939 je napisal knjigo z naslovom Na marmornih čereh, ki je pogumna alegorija o opustošenju miroljubne dežele. Med drugo svetovno vojno je Jünger služil kot kapetan v okupiranem Parizu; odločno je nasprotoval nacističnemu totalitarizmu. Leta 1944 so ga odpustili iz vojske, ker je posredno sodeloval v zaroti častnikov, ki so načrtovali atentat na Hitlerja. Po vojni so Jüngerja obravnavali kot nacističnega privrženca. Uveljavil se je z nekonvencionalnimi zapisi o vplivu materializma na sodobno družbo in s svojimi filozofskimi zapisi. Med drugim je objavil romana Heliopolis (1949) in Steklene čebele (1957). Po letu 1950 je Jünger živel osamljeno v Zahodni Nemčiji in še naprej izdajal introspektivne romane in eseje. V poznejših knjigah, kot je Aladinov problem (1983), je obsodil militarizem, ki je Nemčijo pripeljal v svetovni vojni. Izbrali smo 7. poglavje, odlomek iz leta 1936 objavljenega dela Afriške igre, v katerem Jünger Ernst popiše svojo izkušnjo s francosko tujsko legijo. Prevod Alfred Leskovec, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič. Produkcija 2025. Redakcija Staša Grahek.
V oddaji Sami naši na Prvem poslušajte pogovor z makedonskim prevajalcem Darkom Spasovim, ki z veseljem prevaja sodobno slovensko književnost in razmišlja o prostoru med jeziki. Obiskali smo tudi Hišo karikature Ota Reisingerja v Zagrebu in spregovorili o umetniku, ki je s humorjem in kritično ostrino zabeležil duh časa. Za konec pa prispevek o pisatelju, scenaristu in javnem intelektualcu Filipu Davidu – njegovih besedah, načelih in pogumu, ki so zaznamovali srbski kulturni prostor in širše.
V oddaji Sami naši na Prvem poslušajte pogovor z makedonskim prevajalcem Darkom Spasovim, ki z veseljem prevaja sodobno slovensko književnost in razmišlja o prostoru med jeziki. Obiskali smo tudi Hišo karikature Ota Reisingerja v Zagrebu in spregovorili o umetniku, ki je s humorjem in kritično ostrino zabeležil duh časa. Za konec pa prispevek o pisatelju, scenaristu in javnem intelektualcu Filipu Davidu – njegovih besedah, načelih in pogumu, ki so zaznamovali srbski kulturni prostor in širše.
Spominjamo se pred kratkim preminulega skladatelja, pianista in pedagoga Ljuba Rančigaja. Ta izjemni muzik in cenjeni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo je svoj opus osredinil v umetnosti samospeva, posegel pa je tudi na številna druga glasbena področja. V spomin se je zapisal kot občutljiv in skromen umetnik, s svojo natančnostjo, iskreno kritičnim ušesom in poskočno mislijo je vdihnil življenje vrsti glasbenih del, ki ostajajo del temeljne slovenske glasbene zapuščine. Oddajo smo na programu ARS neposredno predvajali 17. novembra 2010, z umetnikom se je pogovarjal Gregor Pirš.
Spominjamo se pred kratkim preminulega skladatelja, pianista in pedagoga Ljuba Rančigaja. Ta izjemni muzik in cenjeni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo je svoj opus osredinil v umetnosti samospeva, posegel pa je tudi na številna druga glasbena področja. V spomin se je zapisal kot občutljiv in skromen umetnik, s svojo natančnostjo, iskreno kritičnim ušesom in poskočno mislijo je vdihnil življenje vrsti glasbenih del, ki ostajajo del temeljne slovenske glasbene zapuščine. Oddajo smo na programu ARS neposredno predvajali 17. novembra 2010, z umetnikom se je pogovarjal Gregor Pirš.
Adrienne Rich je bila ameriška pesnica, esejistka in goreča zagovornica depriviligiranih. Živela je med letoma 1929 in 2012. Prvo pesniško zbirko je izdala leta 1951. V njeni literarni govorici prevladujejo liričnost, intimnost in tudi političnost; vse vidike življenja je namreč dojemala kot v osnovi politične. Pesem Živ spomin je prevedel Ciril Bergles, leta 2002 jo je interpretirala dramska igralka Judita Zidar.
Adrienne Rich je bila ameriška pesnica, esejistka in goreča zagovornica depriviligiranih. Živela je med letoma 1929 in 2012. Prvo pesniško zbirko je izdala leta 1951. V njeni literarni govorici prevladujejo liričnost, intimnost in tudi političnost; vse vidike življenja je namreč dojemala kot v osnovi politične. Pesem Živ spomin je prevedel Ciril Bergles, leta 2002 jo je interpretirala dramska igralka Judita Zidar.
V oddaji Sami naši na Prvem govorimo o pesniku, prevajalcu in kulturnem povezovalcu Josipu Ostiju, ki je zaznamoval tako bosansko kot slovensko literaturo. Predstavljamo srbskega pisatelja Filipa Grujića, ki razmišlja o tišini kot delu ustvarjalnega procesa. Za konec pa še o zdravih postnih jedeh z Dušanko Đurić, avtorico kuharske knjige, ki išče navdih v tradiciji in domačih sestavinah.
V oddaji Sami naši na Prvem govorimo o pesniku, prevajalcu in kulturnem povezovalcu Josipu Ostiju, ki je zaznamoval tako bosansko kot slovensko literaturo. Predstavljamo srbskega pisatelja Filipa Grujića, ki razmišlja o tišini kot delu ustvarjalnega procesa. Za konec pa še o zdravih postnih jedeh z Dušanko Đurić, avtorico kuharske knjige, ki išče navdih v tradiciji in domačih sestavinah.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Zavod Dobra pot že vrsto let osvešča o naravni in kulturni dediščini ter skrbi za njuno ohranjanje. Zato letos med 17. in 30. marcem že četrtič zapored prireja vseslovensko akcijo beleženja spominov starejših. Koga vabijo k sodelovanju in na kakšen način poteka akcija? Prisluhnite! (Foto: Zavod Dobra pot)
Zavod Dobra pot že vrsto let osvešča o naravni in kulturni dediščini ter skrbi za njuno ohranjanje. Zato letos med 17. in 30. marcem že četrtič zapored prireja vseslovensko akcijo beleženja spominov starejših. Koga vabijo k sodelovanju in na kakšen način poteka akcija? Prisluhnite! (Foto: Zavod Dobra pot)
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
Ginekolog in porodničar, primarij prof. dr. Elko Borko, je dolgoletni predstojnik ginekološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, zdaj Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, ki je bila že v tistem času vodilna na področju uvajanja novih metod diagnostike in zdravljenja v celotnem jugoslovanskem prostoru. Bil je tudi med ustanovitelji Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in profesor tako na mariborski kot na ljubljanski medicinski fakulteti. Zdaj upokojeni devetdesetletni zdravnik Elko Borko je še vedno zelo aktiven kot predsednik Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki skrbi za ohranjanje spomina na velika imena slovenskega zdravništva v preteklosti. V tridelnih Spominih Elka Borka, ki so zaradi bogastva slikovnega in filmskega dokumentarnega gradiva prava freska burnega dogajanja v Mariboru v času med obema vojnama, ob okupaciji (leta 1941 so Nemci Borkove s prvim transportom izselili v Srbijo) in v povojnem času, bomo spoznali tudi Borkovo družino, predvsem očeta, gimnazijskega profesorja in književnika Franceta Borka, ki je začel ustvarjati v Kocbekovem krščanskosocialnem okolju. Še posebej zanimivo je poglavje o povojnem odnosu do katoliško usmerjenih profesorjev in o izključitvah velike skupine vernih dijakinj in dijakov iz mariborskega učiteljišča v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Očitali so jim politično neprimernost, češ da ne morejo vzgajati mladega rodu v duhu novega časa. V oddaji bodo posamezna poglavja iz življenja in dela Franceta in Elka Borka ter dogajanje v Mariboru osvetlili tudi zgodovinar prof. Janez Pastar, dr. Vlasta Stavbar iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru ter zdravnik prof. dr. Iztok Takač, dekan Medicinske fakultete Univerze v Mariboru in sedanji predstojnik Klinike za ginekologijo in perinatologijo.
»1000 ljudi« je bil naslov prireditve, s katero so na železniški postaji Žrelec v Celovcu spomnili na pregon več kot 220 koroških slovenskih družin, ki so jih odpeljali z domov med drugo svetovno vojno.
»1000 ljudi« je bil naslov prireditve, s katero so na železniški postaji Žrelec v Celovcu spomnili na pregon več kot 220 koroških slovenskih družin, ki so jih odpeljali z domov med drugo svetovno vojno.
Divja stran popularne kulture zahteva svoj davek. V nekem drugem kontekstu je William Shakespeare nekoč zapisal, da je "vsem lepotam usojeno umreti; nekatere uniči slučaj, nekatere čas." V dobrem mesecu smo tako izgubili tri pevke, ki so vsaka na svoj način zaznamovale tokove sodobne glasbe: Marianne Faithfull, Roberto Flack in Angie Stone. Vse tri umetnice so se z velikimi črkami zapisale v antologijo popularne glasbe; ne samo s svojim priznanim glasbenim in igralskim opusom, nominacijami in nagradami, temveč so v obdobju demokratizacije glasbe presegle stereotipe o spolnosti in ženski v popularni kulturi.
Divja stran popularne kulture zahteva svoj davek. V nekem drugem kontekstu je William Shakespeare nekoč zapisal, da je "vsem lepotam usojeno umreti; nekatere uniči slučaj, nekatere čas." V dobrem mesecu smo tako izgubili tri pevke, ki so vsaka na svoj način zaznamovale tokove sodobne glasbe: Marianne Faithfull, Roberto Flack in Angie Stone. Vse tri umetnice so se z velikimi črkami zapisale v antologijo popularne glasbe; ne samo s svojim priznanim glasbenim in igralskim opusom, nominacijami in nagradami, temveč so v obdobju demokratizacije glasbe presegle stereotipe o spolnosti in ženski v popularni kulturi.
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta in Maratonsko romanje od cerkve do cerkve Letošnji 27. januar, Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, je minil v znamenju osemdesete obletnice konca 2. svetovne vojne in s tem tudi osvoboditve zloglasnega taborišča smrti Auschwitz. V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so se v spominskem večeru z branjem imen vseh znanih slovenskih žrtev holokavsta poklonili vsem žrtvam holokavsta in vsem žrtvam pogromov, ki so se zgodili po holokavstu. Kot uvod v Svetopisemski maraton – izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, 24 ur na dan, pet dni zapored, so organizatorji letos prvič pripravili romanje od cerkve do cerkve. Udeleženci so obiskali katoliško cerkev Sv. Trojice, evangeličansko cerkev Primoža Trubarja in pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda.
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta in Maratonsko romanje od cerkve do cerkve Letošnji 27. januar, Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, je minil v znamenju osemdesete obletnice konca 2. svetovne vojne in s tem tudi osvoboditve zloglasnega taborišča smrti Auschwitz. V Judovskem kulturnem centru Ljubljana so se v spominskem večeru z branjem imen vseh znanih slovenskih žrtev holokavsta poklonili vsem žrtvam holokavsta in vsem žrtvam pogromov, ki so se zgodili po holokavstu. Kot uvod v Svetopisemski maraton – izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, 24 ur na dan, pet dni zapored, so organizatorji letos prvič pripravili romanje od cerkve do cerkve. Udeleženci so obiskali katoliško cerkev Sv. Trojice, evangeličansko cerkev Primoža Trubarja in pravoslavno cerkev sv. Cirila in Metoda.
Včasih prehod čez mejo ni bil tako enostaven, omejene so bile tudi količine dobrin, ki so jih lahko prinesli iz Italije v Slovenijo ali obratno. Čeprav v pričakovanju Evropske prestolnice kulture večkrat slišimo geslo "Gremo brezmejno!", se Petek brez pravila spominja, kako je bilo, ko se je na meji slišalo vprašanje "Imate kaj za prijaviti?". Sogovornik je Rok Bavčar iz Goriškega muzeja, tudi avtor rastave »Na šverc – tihotapstvo na Goriškem po 2. sv. vojni«.
Včasih prehod čez mejo ni bil tako enostaven, omejene so bile tudi količine dobrin, ki so jih lahko prinesli iz Italije v Slovenijo ali obratno. Čeprav v pričakovanju Evropske prestolnice kulture večkrat slišimo geslo "Gremo brezmejno!", se Petek brez pravila spominja, kako je bilo, ko se je na meji slišalo vprašanje "Imate kaj za prijaviti?". Sogovornik je Rok Bavčar iz Goriškega muzeja, tudi avtor rastave »Na šverc – tihotapstvo na Goriškem po 2. sv. vojni«.
Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.
Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.
Mineva 80 let, odkar je sovjetska Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau, kraj smrti milijon 300 tisoč ljudi, predvsem Judov. Ta dan zaznamujemo kot svetovni dan spomina na holokavst. Evropa se je od takrat spremenila, tako etnično kot politično in moralno. Nekateri krivci za najhujši zločin v zgodovini so bili kaznovani, drugi ne. Svet pa je dobil mednarodna pravila, po katerih je prepovedana agresija na neodvisne države, za tem pa tudi Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. O dnevu spomina na holokavst in o tem, kaj se je svet naučil iz te izkušnje, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vasilka Sancin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije; dr. Damir Josipovič, Inštitut za narodnostna vprašanja; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Pisanje z roko je v sodobni družbi vse bolj zapostavljeno, a njegova vrednost ostaja neprecenljiva. Ali nas mora skrbeti, da bo ta veščina kmalu izgubila svoj pomen? Mednarodni dan pisanja z roko, ki spodbuja k ohranjanju povezanosti med roko, očesom in možgani, se letos odvija pod okriljem 10. Tedna pisanja z roko. Projekta v organizaciji društva Radi pišemo z roko se v tem tednu udeležuje več kot 300 slovenskih institucij.
Pisanje z roko je v sodobni družbi vse bolj zapostavljeno, a njegova vrednost ostaja neprecenljiva. Ali nas mora skrbeti, da bo ta veščina kmalu izgubila svoj pomen? Mednarodni dan pisanja z roko, ki spodbuja k ohranjanju povezanosti med roko, očesom in možgani, se letos odvija pod okriljem 10. Tedna pisanja z roko. Projekta v organizaciji društva Radi pišemo z roko se v tem tednu udeležuje več kot 300 slovenskih institucij.
Na Krasu so postavili nove spotikavce, v mestu so se s tihim sprevodom od tržaških zaporov do železniške postaje spomnili na tisoče deportirancev v nacistična taborišča. Osrednja slovesnost je bila v Rižarni, nekdanji luščilnici riža, ki so jo nacisti septembra 1943 spremenili v taborišče z edino krematorijsko pečjo v Italiji. Poleg Judov je bilo za visokimi zidovi zaprtih na tisoče političnih zapornikov, predvsem Slovencev in Hrvatov. V oddaji tudi o tem: - Občina v razlastitev za gradnjo nadomestne ceste do Sviščakov. - Marjetica Koper z začasnim direktorjem. - Dobrih 300 tisoč evrov za omilitvene ukrepe zaradi vplivov pristanišča.
Na Krasu so postavili nove spotikavce, v mestu so se s tihim sprevodom od tržaških zaporov do železniške postaje spomnili na tisoče deportirancev v nacistična taborišča. Osrednja slovesnost je bila v Rižarni, nekdanji luščilnici riža, ki so jo nacisti septembra 1943 spremenili v taborišče z edino krematorijsko pečjo v Italiji. Poleg Judov je bilo za visokimi zidovi zaprtih na tisoče političnih zapornikov, predvsem Slovencev in Hrvatov. V oddaji tudi o tem: - Občina v razlastitev za gradnjo nadomestne ceste do Sviščakov. - Marjetica Koper z začasnim direktorjem. - Dobrih 300 tisoč evrov za omilitvene ukrepe zaradi vplivov pristanišča.
Nik Škrlec je igralec, TV voditelj, gledališki ustvarjalec in tudi mojster tehnik pomnenja. Napisal je knjigo Pozabi vse, kar veš o spominu. V njej najdemo veliko znanstvenih podatkov, pa tudi konkretnih nasvetov, tehnik in strategij za izboljšanje spomina. Doc. dr. Simon Brezovar je v spremni besedi zapisal, da teorija, ki je velikokrat suhoparna, v knjigi z opisi in primeri pridobi »barvite podobe«.
Nik Škrlec je igralec, TV voditelj, gledališki ustvarjalec in tudi mojster tehnik pomnenja. Napisal je knjigo Pozabi vse, kar veš o spominu. V njej najdemo veliko znanstvenih podatkov, pa tudi konkretnih nasvetov, tehnik in strategij za izboljšanje spomina. Doc. dr. Simon Brezovar je v spremni besedi zapisal, da teorija, ki je velikokrat suhoparna, v knjigi z opisi in primeri pridobi »barvite podobe«.
Na vprašanje, zakaj je spomin na pretekle dogodke pomemben za sedanjost in prihodnost, bodo skušali odgovoriti politični zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter antropologinja dr. Tanja Petrović iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pogovori prihodnosti je serija pogovornih oddaj z najrazličnejšimi sogovorniki, ki v medsebojnem pogovoru in izmenjavi idej premišljujejo o izzivih sedanjosti in prihodnosti. Družboslovni in naravoslovni vpogledi v raznolike teme; od podnebne krize, do najnovejših raziskav vesolja in kolonizacije Marsa, digitalizacije medsebojnih odnosov in procesov dela do geostrateških premikov ob globalizaciji, migracijah in vojaških spopadih.
Na vprašanje, zakaj je spomin na pretekle dogodke pomemben za sedanjost in prihodnost, bodo skušali odgovoriti politični zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter antropologinja dr. Tanja Petrović iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pogovori prihodnosti je serija pogovornih oddaj z najrazličnejšimi sogovorniki, ki v medsebojnem pogovoru in izmenjavi idej premišljujejo o izzivih sedanjosti in prihodnosti. Družboslovni in naravoslovni vpogledi v raznolike teme; od podnebne krize, do najnovejših raziskav vesolja in kolonizacije Marsa, digitalizacije medsebojnih odnosov in procesov dela do geostrateških premikov ob globalizaciji, migracijah in vojaških spopadih.
Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, je dr. Daniel Wutti govoril v oddaji Med štirimi stenami v celovškem terenskem studiu Prvega. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, je dr. Daniel Wutti govoril v oddaji Med štirimi stenami v celovškem terenskem studiu Prvega. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
V tokratni epizodi podkasta sem gostila pisateljico in nekdanjo profesorico angleščine Bernardo Mrak Kosel. Najin pogovor je temeljil na njeni zbirki kratkih zgodb Nevidne ženske, že tretjem avtoričinem literarnem delu. V tej zbirki zgodbe žensk, ki so bile zaradi različnih okoliščin potisnjene na rob družbe, osvetljuje tako pretekle kot sodobne družbene izzive. Dotaknili sva se tem, kot so nezaželena nosečnost, nasilni partnerji in varanje. V pogovoru sva raziskovali, kako se je spreminjal odnos družbe do žensk, ali je splav temeljna ženska pravica in kako nezvestoba vpliva na razmerja. Pisateljica je z nami delila tudi spomine na svoja dijaška leta. Prisrčno vabljeni k poslušanju!
V tokratni epizodi podkasta sem gostila pisateljico in nekdanjo profesorico angleščine Bernardo Mrak Kosel. Najin pogovor je temeljil na njeni zbirki kratkih zgodb Nevidne ženske, že tretjem avtoričinem literarnem delu. V tej zbirki zgodbe žensk, ki so bile zaradi različnih okoliščin potisnjene na rob družbe, osvetljuje tako pretekle kot sodobne družbene izzive. Dotaknili sva se tem, kot so nezaželena nosečnost, nasilni partnerji in varanje. V pogovoru sva raziskovali, kako se je spreminjal odnos družbe do žensk, ali je splav temeljna ženska pravica in kako nezvestoba vpliva na razmerja. Pisateljica je z nami delila tudi spomine na svoja dijaška leta. Prisrčno vabljeni k poslušanju!
Z gosti iz Spominskega centra Sarajevo se pogovarjamo o njihovem delu na področju kulture spomina s poudarkom na muzejskem kompleksu sarajevskega Predora rešitve, ki je Sarajevčanom med vojno nudil varno pot v in iz obleganega mesta. Kako je bil predor zgrajen, kaj je za Sarajevo pomenil in kako danes ohranjati z vojno povezane osebne zgodbe – o tem v oddaji spregovorimo z dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju. Pogovor je potekal konec novembra v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija. Fotografija: Spominski center Sarajevo
Z gosti iz Spominskega centra Sarajevo se pogovarjamo o njihovem delu na področju kulture spomina s poudarkom na muzejskem kompleksu sarajevskega Predora rešitve, ki je Sarajevčanom med vojno nudil varno pot v in iz obleganega mesta. Kako je bil predor zgrajen, kaj je za Sarajevo pomenil in kako danes ohranjati z vojno povezane osebne zgodbe – o tem v oddaji spregovorimo z dr. Ahmedom Kulanićem, direktorjem Spominskega centra Sarajevo, Belmo Ćuzović, kustosinjo v muzejskem kompleksu Predora rešitve, ter Edisom Kolarjem in Midhatom Karićem, prav tako kustosoma v tem muzeju. Pogovor je potekal konec novembra v Muzeju zgodovine Celje v okviru projekta Predor rešitve Radia Slovenija. Fotografija: Spominski center Sarajevo
V Počitniških izzivalcih gostje skupaj z voditeljico Tino Antončič urijo spomin in hkrati obujajo spomine na pomembne trenutke v življenju. Izzivalka Veronika se v dokumentarnem filmu spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico, omo, kakor jo kliče ona. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran. Več o spominu in tehnikah urjenja spomina pove gost Nik Škrlec, v drugem delu oddaje pa s Klaro Evo Kukovičič ter prijateljema Manuelom in Milo govorimo o tem, kako je za naš spomin pomembno medgeneracijsko druženje. Voditeljica: Tina Antončič
V Počitniških izzivalcih gostje skupaj z voditeljico Tino Antončič urijo spomin in hkrati obujajo spomine na pomembne trenutke v življenju. Izzivalka Veronika se v dokumentarnem filmu spominja lepih in pomembnih trenutkov, ki jih je preživela z babico, omo, kakor jo kliče ona. Z njo si želi doživeti še en lep izlet v njima ljubi Piran. Več o spominu in tehnikah urjenja spomina pove gost Nik Škrlec, v drugem delu oddaje pa s Klaro Evo Kukovičič ter prijateljema Manuelom in Milo govorimo o tem, kako je za naš spomin pomembno medgeneracijsko druženje. Voditeljica: Tina Antončič
Tokrat listamo in obračamo strani avtobiografskega romana z naslovom Istanbul: Spomini na mesto avtorja Orhana Pamuka. Ta je eden najbolj znanih turških pisateljev, ki je med drugim leta 2006 tudi prejel Nobelovo nagrado za literaturo ter tako postal prvi Turek s to nagrado. Knjižni predlog bo tokrat predstavila Alenka Kafol, bralna navdušenka s Krasa.
Tokrat listamo in obračamo strani avtobiografskega romana z naslovom Istanbul: Spomini na mesto avtorja Orhana Pamuka. Ta je eden najbolj znanih turških pisateljev, ki je med drugim leta 2006 tudi prejel Nobelovo nagrado za literaturo ter tako postal prvi Turek s to nagrado. Knjižni predlog bo tokrat predstavila Alenka Kafol, bralna navdušenka s Krasa.
Danes je dan žalovanja v spomin na tri rudarje, ki so umrli v ponedeljkovi nesreči v Premogovniku Velenje. Tam so se opoldne oglasile sirene, delo v javnih zavodih, podjetjih in drugih ustanovah je obstalo. V rudniku je dela prost dan. Popoldne bo žalna slovesnost, ki se je bo udeležil tudi državni vrh. Drugi poudarki: - V Srbiji splošna stavka, na Hrvaškem bojkot obiskovanja trgovin - V spodnjem Podravju opozarjajo na prepočasno ocenjevanje škode v kmetijstvu in previsok odškodninski prag - Skakalka Nika Prevc v Zau z rekordom skakalnice do 12-te zmage in rumene majice
Danes je dan žalovanja v spomin na tri rudarje, ki so umrli v ponedeljkovi nesreči v Premogovniku Velenje. Tam so se opoldne oglasile sirene, delo v javnih zavodih, podjetjih in drugih ustanovah je obstalo. V rudniku je dela prost dan. Popoldne bo žalna slovesnost, ki se je bo udeležil tudi državni vrh. Drugi poudarki: - V Srbiji splošna stavka, na Hrvaškem bojkot obiskovanja trgovin - V spodnjem Podravju opozarjajo na prepočasno ocenjevanje škode v kmetijstvu in previsok odškodninski prag - Skakalka Nika Prevc v Zau z rekordom skakalnice do 12-te zmage in rumene majice
Po eni najhujših rudarskih nesreč pri nas je danes v Sloveniji dan žalovanja. Trem preminulim v nesreči, ki se je v ponedeljek zgodila v jami Preloge Premogovnika Velenje, se bodo po državi poklonili z različnimi dogodki. Vlada poziva vse organizatorje kulturnih in drugih prireditev, da vsebino prireditve prilagodijo dnevu žalovanja. Ostali poudarki oddaje: - Minister je zatrdil, da uporabniki stanovanjskih skupin v Solkanu in Renčah ne bodo izgubili novega doma, ter napovedal zakonsko ureditev področja. - V Štanjelu se mladi učijo tržnih veščin na področju kreativnega podjetništva. - Pred slovenskimi rokometaši je danes odločilna tekma na svetovnem prvenstvu.
Po eni najhujših rudarskih nesreč pri nas je danes v Sloveniji dan žalovanja. Trem preminulim v nesreči, ki se je v ponedeljek zgodila v jami Preloge Premogovnika Velenje, se bodo po državi poklonili z različnimi dogodki. Vlada poziva vse organizatorje kulturnih in drugih prireditev, da vsebino prireditve prilagodijo dnevu žalovanja. Ostali poudarki oddaje: - Minister je zatrdil, da uporabniki stanovanjskih skupin v Solkanu in Renčah ne bodo izgubili novega doma, ter napovedal zakonsko ureditev področja. - V Štanjelu se mladi učijo tržnih veščin na področju kreativnega podjetništva. - Pred slovenskimi rokometaši je danes odločilna tekma na svetovnem prvenstvu.
Pesnik in pisatelj Muanis Sinanović, dobitnik nagrade za najboljši prvenec za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke, nagrade kritiško sito za zbirko Krhke karavane in Stritarjeve nagrade za literarno kritiko, je letos v knjigi izdal fikcijski esej, nove pesmi pa se še medijo v predalu. Izbrali smo štiri izmed njih. Igralec Matej Puc, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Sonja Strenar in Matjaž Miklič. Režija: Špela Kravogel. Posneto novembra 2024. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.
Pesnik in pisatelj Muanis Sinanović, dobitnik nagrade za najboljši prvenec za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke, nagrade kritiško sito za zbirko Krhke karavane in Stritarjeve nagrade za literarno kritiko, je letos v knjigi izdal fikcijski esej, nove pesmi pa se še medijo v predalu. Izbrali smo štiri izmed njih. Igralec Matej Puc, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Sonja Strenar in Matjaž Miklič. Režija: Špela Kravogel. Posneto novembra 2024. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.
Janoš Kern je od leta 2004 zasnoval in organiziral več odmevnih mednarodnih projektov in ustanovo Imago Sloveniae povezal s številnimi tujimi nevladnimi organizacijami in mednarodnimi kulturnimi mrežami in združenji.
Janoš Kern je od leta 2004 zasnoval in organiziral več odmevnih mednarodnih projektov in ustanovo Imago Sloveniae povezal s številnimi tujimi nevladnimi organizacijami in mednarodnimi kulturnimi mrežami in združenji.
Vlada je sinoči odločila, da bo jutri dan žalovanja za tremi rudarji, ki so izgubili življenja v ponedeljkovi nesreči v Velenjskem premogovniku. Zastave na poslopjih državnih ustanov bodo spuščemne na pol droga. Odkop, kjer se je zgodila nesreča, bodo morda opustili. V oddaji tudi o tem: - Izrael stopnjuje napade na Zahodnem bregu - Trump prepovedal vstop migrantom iz Mehike - V Dobrepolju bo zrasel nov športni park
Vlada je sinoči odločila, da bo jutri dan žalovanja za tremi rudarji, ki so izgubili življenja v ponedeljkovi nesreči v Velenjskem premogovniku. Zastave na poslopjih državnih ustanov bodo spuščemne na pol droga. Odkop, kjer se je zgodila nesreča, bodo morda opustili. V oddaji tudi o tem: - Izrael stopnjuje napade na Zahodnem bregu - Trump prepovedal vstop migrantom iz Mehike - V Dobrepolju bo zrasel nov športni park
Koroški narodni preroditelj, jezikoslovec in književnik Eden najuspešnejših predvojnih telovadcev Ilustrator mladinske literature
Koroški narodni preroditelj, jezikoslovec in književnik Eden najuspešnejših predvojnih telovadcev Ilustrator mladinske literature
Ostali poudarki: - Po kazalnikih zdravja je v Podravju več raka želodca in prebavil, kot je slovensko povprečje - V Šmarjeških Toplicah lahko končno nadaljujejo komunalno opremljanje industrijske cone Kronovo - Šolski center Ptuj z gimnazijo in dijaškim domom prihodnje leto čaka temeljita energetska prenova - V Arboretumu vabijo osebe z demenco in njihove spremljevalce na 'Pot za spomin' - Na Krasu se začenja tradicionalni Festival Kraška gmajna - Prvi praznik cvetenja japonskih češenj obeležujejo ne prav daleč, v Kočevju..
Ostali poudarki: - Po kazalnikih zdravja je v Podravju več raka želodca in prebavil, kot je slovensko povprečje - V Šmarjeških Toplicah lahko končno nadaljujejo komunalno opremljanje industrijske cone Kronovo - Šolski center Ptuj z gimnazijo in dijaškim domom prihodnje leto čaka temeljita energetska prenova - V Arboretumu vabijo osebe z demenco in njihove spremljevalce na 'Pot za spomin' - Na Krasu se začenja tradicionalni Festival Kraška gmajna - Prvi praznik cvetenja japonskih češenj obeležujejo ne prav daleč, v Kočevju..
V spomin na tri rudarje, ki so umrli v ponedeljkovi tragični nesreči, danes zaznamujemo dan žalovanja. V črnino je zavito tudi Velenje, kjer so se opoldne na Titovem trgu njihovemu spominu poklonili z minuto tišine, popoldne je potekala žalna slovesnost. Tamkajšnji župan Peter Dermol je poudaril, da umrli rudarji potrebujejo dostojno slovo, to pa da si zaslužijo tudi njihovi svojci. Drugi poudarki: - Po novem bo bruto minimalna plača znašala tisoč 277 evrov. - Srbija v znamenju splošne stavke. - Putin pripravljen na pogovore s Trumpom o vojni v Ukrajini.
V spomin na tri rudarje, ki so umrli v ponedeljkovi tragični nesreči, danes zaznamujemo dan žalovanja. V črnino je zavito tudi Velenje, kjer so se opoldne na Titovem trgu njihovemu spominu poklonili z minuto tišine, popoldne je potekala žalna slovesnost. Tamkajšnji župan Peter Dermol je poudaril, da umrli rudarji potrebujejo dostojno slovo, to pa da si zaslužijo tudi njihovi svojci. Drugi poudarki: - Po novem bo bruto minimalna plača znašala tisoč 277 evrov. - Srbija v znamenju splošne stavke. - Putin pripravljen na pogovore s Trumpom o vojni v Ukrajini.
Družinski albumi so zakladnica trenutkov, ki nam pomenijo največ. Pametne naprave in družbena omrežja so spremenili način, kako shranjujemo spomine, saj trenutke z nenehnim fotografiranjem pogosto beležimo površno, so na okrogli mizi projekta STAznanost poudarili govorci.
Družinski albumi so zakladnica trenutkov, ki nam pomenijo največ. Pametne naprave in družbena omrežja so spremenili način, kako shranjujemo spomine, saj trenutke z nenehnim fotografiranjem pogosto beležimo površno, so na okrogli mizi projekta STAznanost poudarili govorci.
Pri spomeniku žrtvam fojb se je zbralo več kot 500 ljudi. Italijanski pravosodni minister je v nagovoru izpostavil uničevalnost totalitarizmov, ki pa so v svobodni Evropi izgubili svoj naboj. Slovenija je danes kljub boleči preteklosti prijateljska država, je poudaril. Povojni poboji in odhod Italijanov, ki so bili desetletja prekriti očem javnosti, so tragedija treh narodov, pa je prepričan predsednik odbora za žrtve fojb Paolo Sardos Albertini. V oddaji tudi o tem: - V Sežani kmalu nove skupnostne sončne elektrarne. - Komunalne storitve v Ankaranu in Kopru se bodo podražile. - Bencinski servis v izolskem pristanišču zaprt.
Pri spomeniku žrtvam fojb se je zbralo več kot 500 ljudi. Italijanski pravosodni minister je v nagovoru izpostavil uničevalnost totalitarizmov, ki pa so v svobodni Evropi izgubili svoj naboj. Slovenija je danes kljub boleči preteklosti prijateljska država, je poudaril. Povojni poboji in odhod Italijanov, ki so bili desetletja prekriti očem javnosti, so tragedija treh narodov, pa je prepričan predsednik odbora za žrtve fojb Paolo Sardos Albertini. V oddaji tudi o tem: - V Sežani kmalu nove skupnostne sončne elektrarne. - Komunalne storitve v Ankaranu in Kopru se bodo podražile. - Bencinski servis v izolskem pristanišču zaprt.
Na današnji dan spomina na mrtve, ki je državni praznik in dela prost dan, so številni obiskali grobove najbližjih ter tam položili rože in prižgali sveče. Državni vrh s predsednico republike Natašo Pirc Musar je na Kongresnem trgu v Ljubljani položil venec k spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam.
Na današnji dan spomina na mrtve, ki je državni praznik in dela prost dan, so številni obiskali grobove najbližjih ter tam položili rože in prižgali sveče. Državni vrh s predsednico republike Natašo Pirc Musar je na Kongresnem trgu v Ljubljani položil venec k spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam.
Direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je po tragični ponedeljkovi nesreči, v kateri so po vdoru gline umrli trije rudarji, za sinočnje Odmeve dejal, da bodo morda opustili odkop v jami, kjer se je zgodila nesreča. V občini Šoštanj so za danes razglasili dan žalovanja, opoldne se bodo oglasile sirene po vsej občini. Vlada je dan žalovanja razglasila za jutri. V oddaji tudi: - Vsak četrti dom za starejše zaradi pomanjkanja kadra s praznimi posteljami. Vladni ukrepi doslej niso bili učinkoviti - Izrael vse bolj silovito nad Zahodni breg - Rokometaše po zmagi nad Argentino na svetovnem prvenstvu jutri čaka Egipt
Direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je po tragični ponedeljkovi nesreči, v kateri so po vdoru gline umrli trije rudarji, za sinočnje Odmeve dejal, da bodo morda opustili odkop v jami, kjer se je zgodila nesreča. V občini Šoštanj so za danes razglasili dan žalovanja, opoldne se bodo oglasile sirene po vsej občini. Vlada je dan žalovanja razglasila za jutri. V oddaji tudi: - Vsak četrti dom za starejše zaradi pomanjkanja kadra s praznimi posteljami. Vladni ukrepi doslej niso bili učinkoviti - Izrael vse bolj silovito nad Zahodni breg - Rokometaše po zmagi nad Argentino na svetovnem prvenstvu jutri čaka Egipt
Življenjepis Anice Mikuš Kos, doktorice medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, je izjemen in govori o življenjski predanosti skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih po raznih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Ob njenem prihajajočem visokem jubileju in tudi zaznamovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne se v oddaji Razkošje v glavi spominja časov pred vojno, med njo in takoj po koncu vojne. Anica Mikuš Kos se je rodila 4. aprila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Prepustimo se njenim spominom!
Življenjepis Anice Mikuš Kos, doktorice medicine in specialistke otroške psihiatrije ter humanitarke, je izjemen in govori o življenjski predanosti skrbi za otroke in družine. Poleg strokovnega dela, ki ga je med drugim opravljala kot dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, jo odlikuje njen osnovni čut za sočloveka, ki potrebuje pomoč. Poznani in cenjeni sta njena psihosocialna pomoč otrokom na najhujših kriznih območjih po raznih koncih sveta in tudi pripadnost prostovoljstvu. Ob njenem prihajajočem visokem jubileju in tudi zaznamovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne se v oddaji Razkošje v glavi spominja časov pred vojno, med njo in takoj po koncu vojne. Anica Mikuš Kos se je rodila 4. aprila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Prepustimo se njenim spominom!
Bilbi prepeva o spominih. Gre za globoko skladbo v kateri se lahko najde prav vsak.
Bilbi prepeva o spominih. Gre za globoko skladbo v kateri se lahko najde prav vsak.
V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.
V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.
Več kot 60 tisoč Slovencev je bilo zaprtih v uničevalnih fašističnih in nacističnih taboriščih, več kot 12 tisoč se jih ni nikoli vrnilo. Osrednja slovesnost bo na območju nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. V oddaji tudi o tem: -S poslanskimi vprašanji predsedniku vladese bo začela prve letošnja redna seje državnega zbora. -Zaradi visokih cen nepremičnin se v Gorico seli vedno več Novogoričanov. -V Belorusiji se obeta ponovna zmaga predsednika Aleksandra Lukašenka. -Umrl ustanovni član skupine Ana Pupedan Marko Doles. -Domen Prevc je zmagal na poletih v Oberstdorfu.
Več kot 60 tisoč Slovencev je bilo zaprtih v uničevalnih fašističnih in nacističnih taboriščih, več kot 12 tisoč se jih ni nikoli vrnilo. Osrednja slovesnost bo na območju nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. V oddaji tudi o tem: -S poslanskimi vprašanji predsedniku vladese bo začela prve letošnja redna seje državnega zbora. -Zaradi visokih cen nepremičnin se v Gorico seli vedno več Novogoričanov. -V Belorusiji se obeta ponovna zmaga predsednika Aleksandra Lukašenka. -Umrl ustanovni član skupine Ana Pupedan Marko Doles. -Domen Prevc je zmagal na poletih v Oberstdorfu.