Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Shranjeno V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Bodi režiser
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Zaključi urejanje
Seznam
Shranjeno
Zaključi urejanje
Zadnje dodano
1. mesto v kategoriji mediji na Websi 2022

Spomini

Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.

Avtor: Janez Lombergar

Zadnji prispevki

Matija Malešič, 3. del

18. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

109 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Matija Malešič, 2. del

11. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

75 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Matija Malešič, 1. del

4. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

91 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

prof. dr. Niko Toš, 4. del

28. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

135 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

Prof. dr. Niko Toš, 3. del

21. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

151 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

prof. dr. Niko Toš, 2. del

14. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

130 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

prof. dr. Niko Toš, 1. del

7. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

169 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 4. del

26. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

150 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 3. del

19. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

114 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 2. del

12. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

80 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 1. del

5. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

108 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

Anica Cetin-Lapajne, 2. del

8. 2. 2022

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

200 min

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

Anica Cetin-Lapajne, 1. del

1. 2. 2022

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

172 min

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

Alenka Šelih, roj. Rosina

21. 12. 2021

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

197 min

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

Andrej Rosina

14. 12. 2021

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

161 min

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

Ivan Bevk, 3. del

26. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

108 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

Ivan Bevk, 2. del

19. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

88 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

Ivan Bevk, 1. del

12. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .

77 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .

Sonja Vrščaj

5. 10. 2021

Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...

150 min

Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...

Tine Tomazin, 4. del

31. 8. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

194 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Franc Sever - Franta, partizanski komandant - 3. del

14. 6. 2021

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

85 min

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

Danica Lah - Perovič

4. 5. 2021

Tokrat bo spomine na predvojni čas v Mariboru, na izseljeništvo med drugo svetovno vojno in na čas po njej, obujala še ena Mariborčanka, leta 1930 rojena Danica Lah - Perovič. Njen oče Jakob Lah je bil rojen veliki družini v vasi Naraplje Halozah in kot otroka so ga od doma poslali za pastirja k stricu, duhovniku in kmetovalcu v Laporju pri Slovenski Bistrici. Stric je prepoznal fantovo bistrost in ga je čez čas poslal na trgovsko šolo v Ljubljano. Prva svetovna vojna je mladega Jakoba Laha odnesla na rusko fronto in za več let v rusko ujetništvo, po vrnitvi pa je čez čas prišel v Maribor in na Glavnem trgu odprl trgovino s perilom in konfekcijo. Položaj trgovine je bil izjemen, saj so na mestni tržnici pred trgovino prodajale branjevke iz okoliških vasi, le nekoliko niže ob Dravi pa so pristajali splavarji. Ves ta slovenski živelj iz okolice Maribora je potreboval preprosta oblačila, po drugi strani pa je raje kupoval pri slovenskem trgovcu, saj so bili drugi trgovci v mestu, predvsem večji, Nemci. Posel je cvetel in nekaj let pred izbruhom vojne je Jakob Lah postavil v središču mesta, na Jurčičevi ulici, veliko hišo z blagovnico v pritličju, eno najsodobnejših arhitektur predvojnega Maribora. Lahova družina je bila velika, ob starših in hčerki Danici je bilo še pet bratov. Po okupaciji so Nemci očeta najprej zaprli, že takoj za tem pa so prišli po vso družino in jo odpeljali v zbirni center za izseljence v meljski kasarni, od tam pa s transportom v Srbijo, kjer so na koncu pristali v Kruševcu. Da so lahko živeli, je šel najstareši brat, star takrat 22 let, najprej delat v rudnik premoga v Aleksincu, potem pa v tovarno železniških vagonov v Kraljevo. Tam je bil med žrtvami nemških represalij, ko so v nekaj dneh pobili več tisoč moških talcev. Proti koncu vojne se je drug brat priključil partizanom in bil med mnogimi padlimi v Slovenskem bataljonu v bojih za osvoboditev Srema. Ob koncu vojne se je Lahova družina, brez dveh bratov, skupaj z drugimi izseljenci v živinskih vagonih vrnila v razrušeni in izropani Maribor. In ker sprva niso imeli kam, je odšla Danica k teti v Škofjo Loko, kjer je gledala kolone nemških ujetnikov, ki so jih gnali skozi mesto na grad, da bi med njimi morda opazila svojega brata, tistega, ki je pred vojno živel v Celju in ga Nemci niso pustili z družino v Srbijo, ampak je bil vpoklican v nemško vojsko. In čeprav je bilo po vojni za Lahovo družino v vseh pogledih vse drugače, je bilo vendarle vojne konec in začelo se je novo življenje.

52 min

Tokrat bo spomine na predvojni čas v Mariboru, na izseljeništvo med drugo svetovno vojno in na čas po njej, obujala še ena Mariborčanka, leta 1930 rojena Danica Lah - Perovič. Njen oče Jakob Lah je bil rojen veliki družini v vasi Naraplje Halozah in kot otroka so ga od doma poslali za pastirja k stricu, duhovniku in kmetovalcu v Laporju pri Slovenski Bistrici. Stric je prepoznal fantovo bistrost in ga je čez čas poslal na trgovsko šolo v Ljubljano. Prva svetovna vojna je mladega Jakoba Laha odnesla na rusko fronto in za več let v rusko ujetništvo, po vrnitvi pa je čez čas prišel v Maribor in na Glavnem trgu odprl trgovino s perilom in konfekcijo. Položaj trgovine je bil izjemen, saj so na mestni tržnici pred trgovino prodajale branjevke iz okoliških vasi, le nekoliko niže ob Dravi pa so pristajali splavarji. Ves ta slovenski živelj iz okolice Maribora je potreboval preprosta oblačila, po drugi strani pa je raje kupoval pri slovenskem trgovcu, saj so bili drugi trgovci v mestu, predvsem večji, Nemci. Posel je cvetel in nekaj let pred izbruhom vojne je Jakob Lah postavil v središču mesta, na Jurčičevi ulici, veliko hišo z blagovnico v pritličju, eno najsodobnejših arhitektur predvojnega Maribora. Lahova družina je bila velika, ob starših in hčerki Danici je bilo še pet bratov. Po okupaciji so Nemci očeta najprej zaprli, že takoj za tem pa so prišli po vso družino in jo odpeljali v zbirni center za izseljence v meljski kasarni, od tam pa s transportom v Srbijo, kjer so na koncu pristali v Kruševcu. Da so lahko živeli, je šel najstareši brat, star takrat 22 let, najprej delat v rudnik premoga v Aleksincu, potem pa v tovarno železniških vagonov v Kraljevo. Tam je bil med žrtvami nemških represalij, ko so v nekaj dneh pobili več tisoč moških talcev. Proti koncu vojne se je drug brat priključil partizanom in bil med mnogimi padlimi v Slovenskem bataljonu v bojih za osvoboditev Srema. Ob koncu vojne se je Lahova družina, brez dveh bratov, skupaj z drugimi izseljenci v živinskih vagonih vrnila v razrušeni in izropani Maribor. In ker sprva niso imeli kam, je odšla Danica k teti v Škofjo Loko, kjer je gledala kolone nemških ujetnikov, ki so jih gnali skozi mesto na grad, da bi med njimi morda opazila svojega brata, tistega, ki je pred vojno živel v Celju in ga Nemci niso pustili z družino v Srbijo, ampak je bil vpoklican v nemško vojsko. In čeprav je bilo po vojni za Lahovo družino v vseh pogledih vse drugače, je bilo vendarle vojne konec in začelo se je novo življenje.

Tine Tomazin, 3. del

27. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

206 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Tine Tomazin, 2. del

20. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

148 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Tine Tomazin, 1. del

13. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

153 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Malči Jakša - Miša, 2. del

23. 2. 2021

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

89 min

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

Malči Jakša - Miša, 1. del

16. 2. 2021

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

107 min

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

Albin Fatur, 2. del

9. 2. 2021

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču). Pojasnilo: V oddaji Spomini Albin Fatur pripoveduje tudi zgodbo o duhovniku, ki je bil v vasi Slavina prisoten ob nemški raciji, v kateri je bil Albin Fatur zajet in poslan v nacistično taborišče. Omemba tega duhovnika se ne nanaša na tedanjega župnika v Slavini, ki je kot zaveden slovenski duhovnik v tistem težkem zgodovinskem obdobju stal ob strani svojim faranom in jih branil pred okupatorsko vojsko. Da ne bi prišlo do nesporazuma s poistovetenjem oseb smo zaradi ohranitve časti tedanjega župnika iz Slavine nekaj stavkov te zgodbe sporazumno umaknili iz oddaje. Hvala za razumevanje.

130 min

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču). Pojasnilo: V oddaji Spomini Albin Fatur pripoveduje tudi zgodbo o duhovniku, ki je bil v vasi Slavina prisoten ob nemški raciji, v kateri je bil Albin Fatur zajet in poslan v nacistično taborišče. Omemba tega duhovnika se ne nanaša na tedanjega župnika v Slavini, ki je kot zaveden slovenski duhovnik v tistem težkem zgodovinskem obdobju stal ob strani svojim faranom in jih branil pred okupatorsko vojsko. Da ne bi prišlo do nesporazuma s poistovetenjem oseb smo zaradi ohranitve časti tedanjega župnika iz Slavine nekaj stavkov te zgodbe sporazumno umaknili iz oddaje. Hvala za razumevanje.

Albin Fatur, 1. del

2. 2. 2021

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču).

155 min

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču).

Milan Kreslin, 4. del (možnost ogleda zunaj Slovenije)

29. 12. 2020

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

129 min

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

Milan Kreslin, 4. del

29. 12. 2020

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

129 min

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

Milan Kreslin, 3. del

22. 12. 2020

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

92 min

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

Milan Kreslin, 2. del

15. 12. 2020

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

103 min

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

Milan Kreslin, 1. del

8. 12. 2020

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

119 min

Milana Kreslina, očeta Vlada Kreslina, vsi poznamo, saj je neštetokrat nastopil na velikih koncertih skupaj s sinom, ženo in slovito Beltinško bando. Le malokdo pa pozna njegovo življenjsko zgodbo, ki obsega skoraj stoletje naše zgodovine. V štirih dve urnih delih oddaje Spomini je orisal svoje življenje, polno veselih, žalostnih in tudi tragičnih zgodb, zaradi izjemnega števila arhivskega in filmskega gradiva, ki spremlja njegovo pripoved ter spremljajočih zgodb o ljudeh in dogodkih, pa so spomini Milana Kreslina tudi prava freska življenja in ljudi zadnjega stoletja pri nas, še posebej v njegovem rodnem Prekmurju. V oddajah je izjemno veliko glasbe in petja, s posnetki, nastalimi med snemanjem oddaje Spomini in z arhivskimi posnetki iz zadnjega pol stoletja.

Prof. dr. Zora Konjajev

30. 11. 2020

Dr. Zora Konjajev je bila aktivistka OF že v času italijanske okupacije Ljubljane, ko je študirala medicino. Oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Med vojno je kot medicinka delovala na osvobojenem ozemlju. V partizanski bolnišnici Kanižarica je sodelovala tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju.

70 min

Dr. Zora Konjajev je bila aktivistka OF že v času italijanske okupacije Ljubljane, ko je študirala medicino. Oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Med vojno je kot medicinka delovala na osvobojenem ozemlju. V partizanski bolnišnici Kanižarica je sodelovala tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju.

Stanko Kušljan, 2. del

27. 10. 2020

Kljub svojim težkim partizanskim zgodbam je ta življenja, optimizma in humorja poln 102 leti star Šentjernejčan duhovit in privlačen pripovedovalec, ki na koncu ugotovi, da v nebesa ne gre, ker je tam baje hud mraz, v pekel na toplo bi pa šel, pa kaj, ko so očitno hudiči izgubili spisek in so ga pustili tu na zemlji.

78 min

Kljub svojim težkim partizanskim zgodbam je ta življenja, optimizma in humorja poln 102 leti star Šentjernejčan duhovit in privlačen pripovedovalec, ki na koncu ugotovi, da v nebesa ne gre, ker je tam baje hud mraz, v pekel na toplo bi pa šel, pa kaj, ko so očitno hudiči izgubili spisek in so ga pustili tu na zemlji.

Stanko Kušljan, 1. del

20. 10. 2020

Kljub svojim težkim partizanskim zgodbam je ta življenja, optimizma in humorja poln 102 leti star Šentjernejčan duhovit in privlačen pripovedovalec, ki na koncu ugotovi, da v nebesa ne gre, ker je tam baje hud mraz, v pekel na toplo bi pa šel, pa kaj, ko so očitno hudiči izgubili spisek in so ga pustili tu na zemlji.

78 min

Kljub svojim težkim partizanskim zgodbam je ta življenja, optimizma in humorja poln 102 leti star Šentjernejčan duhovit in privlačen pripovedovalec, ki na koncu ugotovi, da v nebesa ne gre, ker je tam baje hud mraz, v pekel na toplo bi pa šel, pa kaj, ko so očitno hudiči izgubili spisek in so ga pustili tu na zemlji.

Janez Pavčič, 2. del

13. 10. 2020

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

106 min

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

Janez Pavčič, 1.del

6. 10. 2020

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

127 min

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

prof. dr. Zdenko Roter, 3. del

18. 8. 2020

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

165 min

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

Anica Mikuš Kos

4. 7. 2020

Tokrat bo spomine obujala zdravnica Anica Mikuš Kos, ki se je rodila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Tam je takrat delal njen oče, profesor francoščine Radivoj Franciscus Mikuš, saj so levo usmerjene slovenske intelektualce v tistih predvojnih časih zaposlovali v južnejših predelih Jugoslavije. Mama je bila hrvaška Judinja Marija Friedländer in kar šestintrideset sorodnikov po mamini strani je bilo med drugo svetovno vojno ubitih v koncentracijskih taboriščih, največ v ustaških, v Stari Gradiški in Jasenovcu. Anica je bila z mamo in očetom v partizanih v Slavoniji, po vojni, ob vrnitvi v Ljubljano, pa se je morala zaradi nadaljevanja šolanja najprej naučiti slovenščine, saj je znala govoriti le hrvaško in francosko, oče se je namreč zmeraj pogovarjal z njo v francoščini. Študirala je medicino in specializirala pediatrijo in otroško psihiatrijo, potem pa delovala v različnih službah, kjer se je ukvarjala z otroki. Dolgo je vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ob tem pa je že skoraj tri desetletja predsednica Slovenske filantropije. In že desetletja skrbi za razvoj prostovoljstva ter za psihosocialno pomoč otrokom na najtežjih kriznih področjih po vsem svetu. Z veliko vnemo in odgovornostjo se posveča beguncem v različnih predelih sveta, tudi na Kosovu in v Bosni ter v Sloveniji. Leta 2006 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.

151 min

Tokrat bo spomine obujala zdravnica Anica Mikuš Kos, ki se je rodila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Tam je takrat delal njen oče, profesor francoščine Radivoj Franciscus Mikuš, saj so levo usmerjene slovenske intelektualce v tistih predvojnih časih zaposlovali v južnejših predelih Jugoslavije. Mama je bila hrvaška Judinja Marija Friedländer in kar šestintrideset sorodnikov po mamini strani je bilo med drugo svetovno vojno ubitih v koncentracijskih taboriščih, največ v ustaških, v Stari Gradiški in Jasenovcu. Anica je bila z mamo in očetom v partizanih v Slavoniji, po vojni, ob vrnitvi v Ljubljano, pa se je morala zaradi nadaljevanja šolanja najprej naučiti slovenščine, saj je znala govoriti le hrvaško in francosko, oče se je namreč zmeraj pogovarjal z njo v francoščini. Študirala je medicino in specializirala pediatrijo in otroško psihiatrijo, potem pa delovala v različnih službah, kjer se je ukvarjala z otroki. Dolgo je vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ob tem pa je že skoraj tri desetletja predsednica Slovenske filantropije. In že desetletja skrbi za razvoj prostovoljstva ter za psihosocialno pomoč otrokom na najtežjih kriznih področjih po vsem svetu. Z veliko vnemo in odgovornostjo se posveča beguncem v različnih predelih sveta, tudi na Kosovu in v Bosni ter v Sloveniji. Leta 2006 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.

Zora Konjajev, 2. del

9. 6. 2020

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

126 min

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

Majda Emeršič, 3. del

21. 4. 2020

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

58 min

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

Majda Emeršič, 2. del

14. 4. 2020

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

110 min

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

Majda Emeršič, 1. del

7. 4. 2020

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

109 min

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.

prof.dr. Zdenko Roter, 4. del

25. 2. 2020

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

230 min

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

Prof.dr. Zdenko Roter, 2. del

11. 2. 2020

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

247 min

O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

Prof.dr. Zdenko Roter, 1. del

4. 2. 2020

Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

143 min

Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.

Lea Talanyi Pfeifer, 3. del

17. 12. 2019

Sprehod po spominih z zdravnico okulistko, primarij Leo Talanyi Pfeifer, rojene leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Že pred začetkom druge svetovne vojne se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik.

76 min

Sprehod po spominih z zdravnico okulistko, primarij Leo Talanyi Pfeifer, rojene leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Že pred začetkom druge svetovne vojne se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik.

Lea Talanyi Pfeifer, 2. del

10. 12. 2019

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno

91 min

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno

Lea Talanyi Pfeifer, 1. del

3. 12. 2019

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno je bil, ko se je razvedelo o njegovi komunistični preteklosti, zaprt v Lepoglavi, med vojno pa se je pridružil osvobodilnemu gibanju in kot ilegalec nosil partizansko ime Očka. Vsa družina je bila povezana z odporom. Leinega mlajšega brata Jožeta so kot partizana Janeza ustrelili Madžari tik pred koncem vojne, starejšega brata, zdravnika Ferka pa je takoj po vojni vzela neozdravljiva bolezen, moža sestre Cire so ubili kot talca, Leo pa je pred madžarskim zaporom rešilo le izjemno obvladanje madžarščine. Očeta so po izdaji januarja 1945 prijeli in poslali v taborišče. Takoj po vojni je bila Lea Talanyi poslana na ilegalno aktivistično delo med mlade v Porabje in v Budimpešto. Lea Talanyi je bila študentka prve povojne generacije medicincev na ljubljanski medicinski fakulteti. V Ljubljani je med študijem spoznala svojega bodočega moža Vladimirja Pfeiferja, ki je bil doma iz Leskovca pri Krškem. Po specializacijah v Mariboru in v Ljubljani ter v Rimu je Lea postala okulistka in se je vrnila v Prekmurje. Z njo pa se je v Mursko Soboto preselil tudi njen mož Vladimir Pfeifer in postal ugleden in uspešen prekmurski gospodarstvenik. Zasluge primarij Lee Talanyi Pfeifer za razvoj zdravljenja očesnih bolezni in očesnih operacij v Prekmurju so izjemne. Na začetku je nadaljevala delo zdravnika Jožeta Pečana, potem pa je bil v desetletju sistematičnega dela v šestdesetih letih pod njenim vodstvom v Prekmurju iztrebljen trahom, zelo nevarna nalezljiva bolezen oči, za katero je bolehalo v nekaterih vaseh tudi do dve tretjini prebivalcev. Primarij Lea Talanyi Pfeifer je ustanovila in pozneje kot predstojnica dolgo vodila Očesni oddelek Splošne bolnišnice v Murski Soboti. V šestdesetih letih je bila politično aktivna in je bila poslanka socialno zdravstvenega zbora zvezne skupščine. Bila je predsednica Zdravniškega društva Prekmurja in članica izvršnega odbora Združenja oftalmologov Jugoslavije. Je častna članica Zdravniškega društva Slovenije. Ob mnogih strokovnih priznanjih je bila odlikovana z medaljo zaslug za narod ter ordenoma dela s srebrnim in z zlatim vencem. Upokojila se je decembra 1989. Mednarodno ugledna zdravnika sta postala tudi njena hči in sin. Prof. dr. Miša Pfeifer je specialistka endokrinologije, primarij. mag. Vladimir Pfeifer pa specialist oftalmologije.

86 min

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno je bil, ko se je razvedelo o njegovi komunistični preteklosti, zaprt v Lepoglavi, med vojno pa se je pridružil osvobodilnemu gibanju in kot ilegalec nosil partizansko ime Očka. Vsa družina je bila povezana z odporom. Leinega mlajšega brata Jožeta so kot partizana Janeza ustrelili Madžari tik pred koncem vojne, starejšega brata, zdravnika Ferka pa je takoj po vojni vzela neozdravljiva bolezen, moža sestre Cire so ubili kot talca, Leo pa je pred madžarskim zaporom rešilo le izjemno obvladanje madžarščine. Očeta so po izdaji januarja 1945 prijeli in poslali v taborišče. Takoj po vojni je bila Lea Talanyi poslana na ilegalno aktivistično delo med mlade v Porabje in v Budimpešto. Lea Talanyi je bila študentka prve povojne generacije medicincev na ljubljanski medicinski fakulteti. V Ljubljani je med študijem spoznala svojega bodočega moža Vladimirja Pfeiferja, ki je bil doma iz Leskovca pri Krškem. Po specializacijah v Mariboru in v Ljubljani ter v Rimu je Lea postala okulistka in se je vrnila v Prekmurje. Z njo pa se je v Mursko Soboto preselil tudi njen mož Vladimir Pfeifer in postal ugleden in uspešen prekmurski gospodarstvenik. Zasluge primarij Lee Talanyi Pfeifer za razvoj zdravljenja očesnih bolezni in očesnih operacij v Prekmurju so izjemne. Na začetku je nadaljevala delo zdravnika Jožeta Pečana, potem pa je bil v desetletju sistematičnega dela v šestdesetih letih pod njenim vodstvom v Prekmurju iztrebljen trahom, zelo nevarna nalezljiva bolezen oči, za katero je bolehalo v nekaterih vaseh tudi do dve tretjini prebivalcev. Primarij Lea Talanyi Pfeifer je ustanovila in pozneje kot predstojnica dolgo vodila Očesni oddelek Splošne bolnišnice v Murski Soboti. V šestdesetih letih je bila politično aktivna in je bila poslanka socialno zdravstvenega zbora zvezne skupščine. Bila je predsednica Zdravniškega društva Prekmurja in članica izvršnega odbora Združenja oftalmologov Jugoslavije. Je častna članica Zdravniškega društva Slovenije. Ob mnogih strokovnih priznanjih je bila odlikovana z medaljo zaslug za narod ter ordenoma dela s srebrnim in z zlatim vencem. Upokojila se je decembra 1989. Mednarodno ugledna zdravnika sta postala tudi njena hči in sin. Prof. dr. Miša Pfeifer je specialistka endokrinologije, primarij. mag. Vladimir Pfeifer pa specialist oftalmologije.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 4. del

29. 10. 2019

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

113 min

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 3. del

22. 10. 2019

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

98 min

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 2. del

15. 10. 2019

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

101 min

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 1. del

8. 10. 2019

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

106 min

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 2. del

3. 9. 2019

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

88 min

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 1. del

27. 8. 2019

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

80 min

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Branko Šoemen

20. 8. 2019

V tokratni oddaji bo spomine obujal Branko Šömen (*1936), avtor mnogih romanov in pesniških zbirk, scenarijev za legendarne slovenske in jugoslovanske filme in televizijske serije, besedil za popevke in, tudi sam ugleden prostozidar, avtor obsežnih knjig o zgodovini prostozidarstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Njegovi spomini bodo segli v zadnja leta pred vojno in v čas med vojno, ko je odraščal v Murski Soboti, pa potem v ljubljanska leta, ko je študiral primerjalno književnost in bil kot novinar in filmski kritik del radijske literarne redakcije. Leta 1962 so ga zaradi objav v satirični reviji Bruc zaprli in okusil je zaporniške razmere v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru.

122 min

V tokratni oddaji bo spomine obujal Branko Šömen (*1936), avtor mnogih romanov in pesniških zbirk, scenarijev za legendarne slovenske in jugoslovanske filme in televizijske serije, besedil za popevke in, tudi sam ugleden prostozidar, avtor obsežnih knjig o zgodovini prostozidarstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Njegovi spomini bodo segli v zadnja leta pred vojno in v čas med vojno, ko je odraščal v Murski Soboti, pa potem v ljubljanska leta, ko je študiral primerjalno književnost in bil kot novinar in filmski kritik del radijske literarne redakcije. Leta 1962 so ga zaradi objav v satirični reviji Bruc zaprli in okusil je zaporniške razmere v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru.

Marica Antolin

13. 8. 2019

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev t ...

120 min

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev t ...

Dušan Hren

9. 7. 2019

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

77 min

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Dušan Puh, 3. del

2. 7. 2019

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

122 min

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Dušan Puh, 2. del

25. 6. 2019

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

132 min

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Dušan Puh, 1. del

18. 6. 2019

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

139 min

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Nada Tarman, 2. del

14. 5. 2019

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

124 min

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Nada Tarman, 1. del

7. 5. 2019

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

142 min

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Majda Gaspari, 2. del

30. 4. 2019

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

122 min

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Majda Gaspari, 1. del

23. 4. 2019

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

85 min

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 3. del

19. 3. 2019

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

128 min

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 2. del

12. 3. 2019

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

131 min

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 1. del

5. 3. 2019

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

117 min

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 3. del, dokumentarna oddaja

5. 2. 2019

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

167 min

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 2. del

29. 1. 2019

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

143 min

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 1. del

22. 1. 2019

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prihajal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

147 min

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prihajal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Prof.dr. Miloš Kobal-Borut, 2. del

15. 1. 2019

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

116 min

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

prof.dr. Miloš Kobal-Borut, 1. del

8. 1. 2019

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

139 min

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

Maja Semenič, por. Miletić, 2. del

27. 11. 2018

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

95 min

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

Maja Semenič, por. Miletić, 1. del

20. 11. 2018

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

91 min

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

Janja Brumen

2. 10. 2018

Janja Brumen je bila rojena leta 1931 v Mariboru, čeprav pravi, da je najlepši del svojega otroštva preživljala v kmečkem okolju pri stricu in teti na očetovem domu v Križevcih pri Ljutomeru. Oče, ki je bil v uradniški službi, je pred vojno vneto sodeloval pri Ljudskem odru in zanj tudi napisal mnoge igre, zelo dejaven pa je bil tudi pri Orlih. To in dejstvo, da je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec, je bilo dovolj, da je pri mariborskih Nemcih prišel na spiske Kulturbunda in da so zavedno slovensko družino, očeta Antona in mamo Marijo ter otroka, starejšega Jožeta in Janjo, Nemci že kmalu po okupaciji izselili v Srbijo, kjer so preživeli vsa leta do konca vojne. Leta 1945 so se vrnili v porušen Maribor, zbombardiran v zavezniških napadih, kjer so mladi z udarniških delom čistili ruševine. Po vojni sta Janja in Jože končala gimnazijo, Janja se je zaposlila v banki, Jože pa je odšel študirat v Ljubljano in po končanih študijih arhitekture in kiparstva postal profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. In po vojni sta Janja in Jože dobila še enega brata, Stanka. Janji, zaljubljeni v šport in naravo, služba v banki ni bila blizu, zato se je že kmalu zaposlila pri nastajajočem projektu smučarskega in turističnega razvoja Pohorja in izgradnje pohorske vzpenjače. Z idejnim vodjem, direktorjem in gonilno silo tega projekta, nekdanjim alpskim smučarjem in olimpijcem Francijem Čopom, sta uspešno izpeljala vse zadane zahtevne naloge in leta 1957 je pohorska vzpenjača popeljala prve potnike. Janja Brumen danes živi pod Pohorjem v Mariboru, plod ljubezni s Francijem Čopom pa je njun sin Andrej Brumen Čop, akademski slikar in profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev sodobne slovenske likovne umetnosti.

136 min

Janja Brumen je bila rojena leta 1931 v Mariboru, čeprav pravi, da je najlepši del svojega otroštva preživljala v kmečkem okolju pri stricu in teti na očetovem domu v Križevcih pri Ljutomeru. Oče, ki je bil v uradniški službi, je pred vojno vneto sodeloval pri Ljudskem odru in zanj tudi napisal mnoge igre, zelo dejaven pa je bil tudi pri Orlih. To in dejstvo, da je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec, je bilo dovolj, da je pri mariborskih Nemcih prišel na spiske Kulturbunda in da so zavedno slovensko družino, očeta Antona in mamo Marijo ter otroka, starejšega Jožeta in Janjo, Nemci že kmalu po okupaciji izselili v Srbijo, kjer so preživeli vsa leta do konca vojne. Leta 1945 so se vrnili v porušen Maribor, zbombardiran v zavezniških napadih, kjer so mladi z udarniških delom čistili ruševine. Po vojni sta Janja in Jože končala gimnazijo, Janja se je zaposlila v banki, Jože pa je odšel študirat v Ljubljano in po končanih študijih arhitekture in kiparstva postal profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev. In po vojni sta Janja in Jože dobila še enega brata, Stanka. Janji, zaljubljeni v šport in naravo, služba v banki ni bila blizu, zato se je že kmalu zaposlila pri nastajajočem projektu smučarskega in turističnega razvoja Pohorja in izgradnje pohorske vzpenjače. Z idejnim vodjem, direktorjem in gonilno silo tega projekta, nekdanjim alpskim smučarjem in olimpijcem Francijem Čopom, sta uspešno izpeljala vse zadane zahtevne naloge in leta 1957 je pohorska vzpenjača popeljala prve potnike. Janja Brumen danes živi pod Pohorjem v Mariboru, plod ljubezni s Francijem Čopom pa je njun sin Andrej Brumen Čop, akademski slikar in profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev sodobne slovenske likovne umetnosti.

Anica Hrast-Cucek, 3. del

25. 9. 2018

Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.

107 min

Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.

Anica Hrast-Cucek, 2. del

18. 9. 2018

Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.

183 min

Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.

Anica Hrast-Cucek, 1. del

11. 9. 2018

Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.

117 min

Danes 95-letna Anica Cucek, rojena Hrast, že več kot pol stoletja živi v Postojni, rojena pa je bila leta 1923 v vasi Borjana v Breginjskem kotu pri Kobaridu. V krajih, ki so med obema vojnama pripadali Italiji in v katerih je bilo na vsakem koraku čutiti nasilje in raznarodovalno politiko fašizma, sta nacionalno zavedna in politično napredna starša Anico in brate vzgajala v duhu slovenstva in odpora do fašistične oblasti. Predvojne zgodbe izjemno zanimivega življenja družine Hrast in družine Uršič, iz katere je izhajala Aničina mama, nas bodo ob dogodkih v domačem okolju popeljale iz hribovske Borjane tudi med takratne komuniste in borce za delavske pravice v Berlinu, kjer je bila Aničina teta Štefanija poročena z vidnim nemškim komunistom, pesnikom Fritzem Lehmannom ter na Jesenice, kjer je bil med vodilnimi komunisti Aničin bratranec Franjo Federle-Slavko, ki je pozneje, leta 1943, padel v Benečiji kot komisar XVII. brigade. Spoznali bomo organizacijo odpora v zgornjem Posočju in Benečiji in delovanje Tigrovca, pozneje pomembnega organizatorja upora in partizana Ferda Kravanje-Petra Skalarja. Po kapitulaciji Italije se je tudi Anica pridružila partizanskim enotam in je kot brigadna bolničarka doživela več hudih nemških ofenziv. V partizansko gibanje je bila vpeta vsa njena družina. Kmalu po koncu vojne so Angloameričani razpustili slovensko oblast in začelo se je obdobje novega boja, tokrat za priključitev tega področja Jugoslaviji. V tem boju sta bili izjemno aktivni tako Anica kot predvsem njena mama Rozalija. Zavezniška vojaška uprava, Italijani in Italijanom naklonjeni Slovenci ter del duhovščine so storili vse, da bi ti kraji ne prišli pod komunistično Jugoslavijo. Po vojni je bila Anica po opravljenih izobraževanjih zaposlena v bolnici v Postojni, ves čas in vse do danes pa je še zmeraj aktivna tako med borci kot v pevskih zborih.

Miloš Poljanšek, 2. del

3. 7. 2018

Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.

100 min

Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.

Miloš Poljanšek, 1. del

26. 6. 2018

Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.

108 min

Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.

Prof. dr. Ljubo Bavcon, 2. del

19. 6. 2018

Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

173 min

Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prof. dr. Ljubo Bavcon, 1. del

12. 6. 2018

Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

173 min

Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Spomini: Zora Konjajev, 3. del, dokumentarna oddaja

24. 4. 2018

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

158 min

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

Zora Konjajev, 1. del

10. 4. 2018

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

90 min

Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.

Božidar Gorjan - Bogo, 3. del

7. 11. 2017

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

165 min

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

Božidar Gorjan - Bogo, 2. del

1. 11. 2017

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

148 min

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

Božidar Gorjan - Bogo, 1. del

24. 10. 2017

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

154 min

Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.

Jože Prepeluh

10. 10. 2017

Jože Prepeluh iz Dobrunj pod Sv.Urhom pri Ljubljani je bil rojen leta 1926. Še ne šestnajstletnega so ga v raciji na Vevčah zajeli Italijani. Kot mladoletnega so ga Italijani hoteli izpustiti, pa je domači duhovnik, ki je stal ob njih, to preprečil, saj je poznal Jožetovega očeta in njegove komunistične nazore. Jožeta so poslali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, kjer je preživel strahotnih štirinajst mesecev. Neizmerno pretresljiv je njegov oris tamkajšnjega srečevanja s smrtjo in boja za preživetje. Po kapitulaciji Italije se je s partizani vrnil domov. Doma je po vrnitvi dobil kar dva mobilizacijska poziva, nemškega in domobranskega. Odločil se je, da vstopi raje v nemško službo in tam se je, kot strežnik v bolnišnici, vključil v pomoč partizanom. Ko so v bolnišnico prišli ponj domobranci, so jih Nemci ostro spodili in Jožeta zaščitili pred njimi. Po vojni je Jože kot vojak v KNOJu vodil nemške ujetnike, ki so izkopavali trupla domobranskih žrtev na Sv.Urhu. Srečevanje z mrtvimi se je nadaljevalo…

146 min

Jože Prepeluh iz Dobrunj pod Sv.Urhom pri Ljubljani je bil rojen leta 1926. Še ne šestnajstletnega so ga v raciji na Vevčah zajeli Italijani. Kot mladoletnega so ga Italijani hoteli izpustiti, pa je domači duhovnik, ki je stal ob njih, to preprečil, saj je poznal Jožetovega očeta in njegove komunistične nazore. Jožeta so poslali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, kjer je preživel strahotnih štirinajst mesecev. Neizmerno pretresljiv je njegov oris tamkajšnjega srečevanja s smrtjo in boja za preživetje. Po kapitulaciji Italije se je s partizani vrnil domov. Doma je po vrnitvi dobil kar dva mobilizacijska poziva, nemškega in domobranskega. Odločil se je, da vstopi raje v nemško službo in tam se je, kot strežnik v bolnišnici, vključil v pomoč partizanom. Ko so v bolnišnico prišli ponj domobranci, so jih Nemci ostro spodili in Jožeta zaščitili pred njimi. Po vojni je Jože kot vojak v KNOJu vodil nemške ujetnike, ki so izkopavali trupla domobranskih žrtev na Sv.Urhu. Srečevanje z mrtvimi se je nadaljevalo…

Magda Lovec

19. 9. 2017

Tokratna pripovedovalka svojih pretresljivih spominov, Magda Lovec, se je rodila v Zadvoru na robu Ljubljane leta 1932 v družini Toneta Trtnika in njegove žene Justine. Oče, predvojni komunist ter pomemben in zelo vpliven organizator delavskega kulturnega in razrednega gibanja, je ob začetku vojne prešel v ilegalo osvobodilnega gibanja, po izdaji pa so ga Italijani ujeli in zaprli. Leta 1942 so ga kot talca ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Po očetovi smrti, takrat je bilo Magdi deset let, je mama Justina, rojena Grad, še naprej in še bolj zavzeto sodelovala v odporu. Toda Italijani so prišli tudi ponjo in jo poslali v koncentracijsko taborišče na Rab. Preživela je vse taboriščne strahote, se vrnila domov in nameravala v partizane, pa so jo le nekaj dni prej, spet po izdaji, prišli iskat domači domobranci ter jo odpeljali v svojo mučilnico na Sv.Urhu nad Dobrunjami pri Ljubljani. Tam so jo ubili in zakopali neznano kje. Magda je tako leta 1943, stara enajst let, ostala vojna sirota in zanjo so skrbeli sorodniki. Takoj po vojni je, da bi našla posmrtne ostanke svoje mame, skupaj s starima staršema Gradovima prisostvovala izkopavanju domobranskih žrtev, pobitih na Urh. Oče Tone Trtnik je bil po vojni proglašen za narodnega heroja.

91 min

Tokratna pripovedovalka svojih pretresljivih spominov, Magda Lovec, se je rodila v Zadvoru na robu Ljubljane leta 1932 v družini Toneta Trtnika in njegove žene Justine. Oče, predvojni komunist ter pomemben in zelo vpliven organizator delavskega kulturnega in razrednega gibanja, je ob začetku vojne prešel v ilegalo osvobodilnega gibanja, po izdaji pa so ga Italijani ujeli in zaprli. Leta 1942 so ga kot talca ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Po očetovi smrti, takrat je bilo Magdi deset let, je mama Justina, rojena Grad, še naprej in še bolj zavzeto sodelovala v odporu. Toda Italijani so prišli tudi ponjo in jo poslali v koncentracijsko taborišče na Rab. Preživela je vse taboriščne strahote, se vrnila domov in nameravala v partizane, pa so jo le nekaj dni prej, spet po izdaji, prišli iskat domači domobranci ter jo odpeljali v svojo mučilnico na Sv.Urhu nad Dobrunjami pri Ljubljani. Tam so jo ubili in zakopali neznano kje. Magda je tako leta 1943, stara enajst let, ostala vojna sirota in zanjo so skrbeli sorodniki. Takoj po vojni je, da bi našla posmrtne ostanke svoje mame, skupaj s starima staršema Gradovima prisostvovala izkopavanju domobranskih žrtev, pobitih na Urh. Oče Tone Trtnik je bil po vojni proglašen za narodnega heroja.

Iva Skušek, roj. Kersnik

27. 6. 2017

Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok in šestnajst let ji je bilo, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.

102 min

Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok in šestnajst let ji je bilo, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.

Ladica Štritof, roj. Petrič, 3. del

23. 5. 2017

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

129 min

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

Ladica Štritof, roj. Petrič, 2. del

16. 5. 2017

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

132 min

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

Ladica Štritof, roj. Petrič, 1. del

9. 5. 2017

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

122 min

Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.

Majda Mušič, roj. Gruntar 2. del

4. 4. 2017

Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.

110 min

Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.

Majda Mušič, roj. Gruntar 1. del

28. 3. 2017

Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.

92 min

Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.

Franc Sever - Franta, partizanski komandant - 2. del

14. 2. 2017

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

59 min

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

Franc Sever - Franta, partizanski komandant - 1. del

7. 2. 2017

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

93 min

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

Majda Toplak, 3. del

12. 12. 2016

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

85 min

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

Majda Toplak, 2. del

5. 12. 2016

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

91 min

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

Majda Toplak, 1. del, dokumentarna oddaja

28. 11. 2016

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

92 min

Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.

Jernej Borovnik, 2. del

21. 11. 2016

Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.

80 min

Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.

Jernej Borovnik, 1. del

14. 11. 2016

Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.

95 min

Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.

Janko Heberle, 2. del

7. 11. 2016

Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.

74 min

Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.

Janko Heberle, 1. del

31. 10. 2016

Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.

85 min

Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.

Janez Winkler, 3. del

24. 10. 2016

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

80 min

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

Janez Winkler, 2. del

17. 10. 2016

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

109 min

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

Janez Winkler, 1. del

10. 10. 2016

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

99 min

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

Albin Pibernik

3. 10. 2016

Danes petinosemdesetletnemu Albinu Piberniku je bilo enajst let, ko je z mamo in očetom leta 1942 doživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega partizanskega boja, Igmanski marš, preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča in njen pohod prek planine Igman v osvobojeno Fočo, kjer je bil Tito z Vrhovnim štabom. Bila je ostra zima z visokim snegom, od najhujšega mraza je pokalo drevje, ozebline borcev in njihove posledice so bile strašne. Albinova mama je v bolnici v Foči umrla. Očeta je izgubil še istega leta, padel je kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Albinova starša sta bila predvojna komunista, mama se je s Titom poznala še iz Moskve. Ko so družino Nemci izselili v Srbijo, sta se takoj pridružila partizanom. Oče je bil komandant slovenskega bataljona v Prvi proletarski brigadi in pozneje komandir zaščitnega voda Glavnega štaba, zato so Albinovi pretresljivi otroški spomini kar najtesneje povezani s Titom, ki je po mamini smrti nekaj časa sam skrbel za malega Albina. Po vojni je Albin Pibernik dokončal letalsko vojaško akademijo in bi najprej vojaški pilot, potem pa desetletja eden naših najvidnejših pilotov civilnega letalstva. Pripoved Albina Pibernika se v oddaji Spomini prepleta z odlomki igranega filma Igmanski marš (1983), v katerem sta njegovo mamo in očeta odigrala Milena Zupančič in Radko Polič, njega samega pa mali sarajevski igralec Edin Parla.

179 min

Danes petinosemdesetletnemu Albinu Piberniku je bilo enajst let, ko je z mamo in očetom leta 1942 doživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega partizanskega boja, Igmanski marš, preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča in njen pohod prek planine Igman v osvobojeno Fočo, kjer je bil Tito z Vrhovnim štabom. Bila je ostra zima z visokim snegom, od najhujšega mraza je pokalo drevje, ozebline borcev in njihove posledice so bile strašne. Albinova mama je v bolnici v Foči umrla. Očeta je izgubil še istega leta, padel je kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Albinova starša sta bila predvojna komunista, mama se je s Titom poznala še iz Moskve. Ko so družino Nemci izselili v Srbijo, sta se takoj pridružila partizanom. Oče je bil komandant slovenskega bataljona v Prvi proletarski brigadi in pozneje komandir zaščitnega voda Glavnega štaba, zato so Albinovi pretresljivi otroški spomini kar najtesneje povezani s Titom, ki je po mamini smrti nekaj časa sam skrbel za malega Albina. Po vojni je Albin Pibernik dokončal letalsko vojaško akademijo in bi najprej vojaški pilot, potem pa desetletja eden naših najvidnejših pilotov civilnega letalstva. Pripoved Albina Pibernika se v oddaji Spomini prepleta z odlomki igranega filma Igmanski marš (1983), v katerem sta njegovo mamo in očeta odigrala Milena Zupančič in Radko Polič, njega samega pa mali sarajevski igralec Edin Parla.

Alojz Kajin

26. 9. 2016

Alojz Kajin je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu Ljubljanske brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano. Dvaindvajset let mu je bilo in bil je komandant partizanske enote, ki je osvobodila Ljubljano in v zadnjih bojih z Nemci in domobranci prav na pragu svobode utrpela še zadnje težke izgube. Ob koncu vojne je bil po činu partizanski poročnik, pozneje pa ga je življenje vodilo najprej skozi vrsto vojaških visokih šol in pozneje kot oficirja jugoslovanske armade vse do čina generalmajorja ter vloge pomočnika komandanta IX. Armade, ki je imela sedež v Ljubljani. Danes triindevetdesetletni Alojz Kajin že dolgo časa živi v Mariboru, po rodu pa je iz Bele krajine, iz vasi v bližini Vinice, in tam se je, pri sedemnajstih letih, že kmalu po okupaciji, tudi začela njegova partizanska pot. Vsa štiri leta vojne je bil v borbenih enotah, doživel je hude bitke in ofenzive, boje z Italijani, Nemci, belogardisti in domobranci, pa tudi z ustaši in četniki. Zaradi nadarjenosti in sposobnosti za taktično operativno vodenje partizanskih enot, kar se je potrjevalo skozi boje, so mu kljub mladosti že kmalu zaupali odgovorne vodilne funkcije, od komandanta čete in bataljona vse do komandanta brigade. »Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec,« pravi Alojz Kajin.

87 min

Alojz Kajin je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu Ljubljanske brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano. Dvaindvajset let mu je bilo in bil je komandant partizanske enote, ki je osvobodila Ljubljano in v zadnjih bojih z Nemci in domobranci prav na pragu svobode utrpela še zadnje težke izgube. Ob koncu vojne je bil po činu partizanski poročnik, pozneje pa ga je življenje vodilo najprej skozi vrsto vojaških visokih šol in pozneje kot oficirja jugoslovanske armade vse do čina generalmajorja ter vloge pomočnika komandanta IX. Armade, ki je imela sedež v Ljubljani. Danes triindevetdesetletni Alojz Kajin že dolgo časa živi v Mariboru, po rodu pa je iz Bele krajine, iz vasi v bližini Vinice, in tam se je, pri sedemnajstih letih, že kmalu po okupaciji, tudi začela njegova partizanska pot. Vsa štiri leta vojne je bil v borbenih enotah, doživel je hude bitke in ofenzive, boje z Italijani, Nemci, belogardisti in domobranci, pa tudi z ustaši in četniki. Zaradi nadarjenosti in sposobnosti za taktično operativno vodenje partizanskih enot, kar se je potrjevalo skozi boje, so mu kljub mladosti že kmalu zaupali odgovorne vodilne funkcije, od komandanta čete in bataljona vse do komandanta brigade. »Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec,« pravi Alojz Kajin.

Stane Kirn

19. 9. 2016

Pripoved danes triindevetdesetletnega Staneta Kirna iz Kamnika pod Krimom, nekdaj znanega gostilničarja v Podpeči, je izjemno pretresljiva in zgovorna freska razmer, v kakršne je tudi njega in njegovo družino pahnila druga svetovna vojna, ki je ob okupaciji usodno razdelila tudi naše ljudi. Italijanski okupatorji so Staneta Kirna in brata Milana internirali v uničevalno taborišče na Rabu. Stane se je po več kot letu dni ob kapitulaciji Italije tam priključil partizanski Rabski brigadi ter se z njo vrnil Slovenijo. Med dopustom je prišel domov in ker se ni javil na poziv domobrancev, da se jim priključi, so prišli ponj in ga odpeljali. Pa se je kmalu znova zapletlo in sledili so trije meseci gestapovskega zapora v Ljubljani, potem spet pobeg domov. Zadnjih osem mesecev vojne je prestražaril kot domobranski policaj v Ljubljani, doživel domobranske prisege in zborovanja ter na koncu beg domobrancev, osvoboditev in prihod partizanov. Stane Kirn se je vrnil domov, a vojne zanj še ni bilo konec, kmalu je sledilo prisilno delo in znova zapor. Samo neverjetnemu spletu naključij in okoliščin ter včasih že prav ironični usodi se ima Stane Kirn zahvalit, da je lahko prestal vse stiske in preizkušnje vojnega in povojnega časa ter ostal živ. Njegov brat Milan je v rabskem taborišču privolil, da se bo, če bo izpuščen, priključil beli gardi, kasneje so ga mobilizirani partizani, med nemško ofenzivo se je skrival doma, nato so ga spet mobilizirali domobranci - in na koncu so ga ubili barjanski terenci.

150 min

Pripoved danes triindevetdesetletnega Staneta Kirna iz Kamnika pod Krimom, nekdaj znanega gostilničarja v Podpeči, je izjemno pretresljiva in zgovorna freska razmer, v kakršne je tudi njega in njegovo družino pahnila druga svetovna vojna, ki je ob okupaciji usodno razdelila tudi naše ljudi. Italijanski okupatorji so Staneta Kirna in brata Milana internirali v uničevalno taborišče na Rabu. Stane se je po več kot letu dni ob kapitulaciji Italije tam priključil partizanski Rabski brigadi ter se z njo vrnil Slovenijo. Med dopustom je prišel domov in ker se ni javil na poziv domobrancev, da se jim priključi, so prišli ponj in ga odpeljali. Pa se je kmalu znova zapletlo in sledili so trije meseci gestapovskega zapora v Ljubljani, potem spet pobeg domov. Zadnjih osem mesecev vojne je prestražaril kot domobranski policaj v Ljubljani, doživel domobranske prisege in zborovanja ter na koncu beg domobrancev, osvoboditev in prihod partizanov. Stane Kirn se je vrnil domov, a vojne zanj še ni bilo konec, kmalu je sledilo prisilno delo in znova zapor. Samo neverjetnemu spletu naključij in okoliščin ter včasih že prav ironični usodi se ima Stane Kirn zahvalit, da je lahko prestal vse stiske in preizkušnje vojnega in povojnega časa ter ostal živ. Njegov brat Milan je v rabskem taborišču privolil, da se bo, če bo izpuščen, priključil beli gardi, kasneje so ga mobilizirani partizani, med nemško ofenzivo se je skrival doma, nato so ga spet mobilizirali domobranci - in na koncu so ga ubili barjanski terenci.

Vera Orešič

12. 9. 2016

Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.

66 min

Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.

Ciril Cesar

30. 5. 2016

Danes 93-letni akademski kipar in oblikovalec Ciril Cesar izhaja iz ene najpomembnejših podobarskih družin na Slovenskem v 19. in v začetku 20. stoletja. Že okrog leta 1850 je njegov ded Andrej ustvaril veliko kiparsko delavnico v Mozirju, ki jo je nasledil in zelo razvil Cirilov oče Ivan, že na Dunaju izšolan kipar, ki je sinu vlil tudi razumevanje kiparskega ustvarjanja in mu dal temeljna znanja. Ob sodelovanju vse Cesarjeve rodbine in mnogih pomočnikih so v mozirski delavnici izdelovali kipe, oltarje in vso drugo opreme za cerkve, njihove stvaritve pa srečamo v neštetih savinjskih, štajerskih in koroških cerkvah. Delali so izključno za cerkve, Cirilova umetniška pot pa je bila v novem času popolnoma drugačna. Pred vojno je obiskoval Obrtno šolo v Mozirju in delal v očetovi delavnici, potem pa je odšel na šolanje na Umetno obrtno šolo v Ljubljani. Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi popolnega odklanjanja militarizma in ker ni prenesel streljanja, so ga že leto kasneje iz nemške vojske odpustili. Potem je v letih 1943-44 obiskoval Šolo za umetno obrt v Gradcu. V počitnicah, ko je prišel domov, je pred Nemci pobegnil v partizane in ustvarjalno deloval v partizanski tiskarni. Po vojni je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral z nizom ekspresionističnih plastik »Zločini in žrtve«. V svoji umetniški izpovedi in slogovnih usmeritvah je močno prehiteval čas, ki je z ideološko estetiko socialističnega realizma slavil poudarjanje vojnega herojstva. Njegova izjemno sodobna in psihološko izpovedna skulptura »Zločin« je tako zrevoltirala vodstvo akademije, da so jo brez pojasnila avtorju umaknili z akademijske razstave. Čez dve leti je na akademiji zaključil še specialko ter se preselil v Celje, kjer si je uredil atelje in poučeval na učiteljišču. Začel je ustvarjati spomenike narodno-osvobodilnemu boju, kipe talcev za savinjska mesta. Veličastno skulpturo talca za Nazarje je v ateljeju pri komisijskem ogledu kipar Zdenk ...

67 min

Danes 93-letni akademski kipar in oblikovalec Ciril Cesar izhaja iz ene najpomembnejših podobarskih družin na Slovenskem v 19. in v začetku 20. stoletja. Že okrog leta 1850 je njegov ded Andrej ustvaril veliko kiparsko delavnico v Mozirju, ki jo je nasledil in zelo razvil Cirilov oče Ivan, že na Dunaju izšolan kipar, ki je sinu vlil tudi razumevanje kiparskega ustvarjanja in mu dal temeljna znanja. Ob sodelovanju vse Cesarjeve rodbine in mnogih pomočnikih so v mozirski delavnici izdelovali kipe, oltarje in vso drugo opreme za cerkve, njihove stvaritve pa srečamo v neštetih savinjskih, štajerskih in koroških cerkvah. Delali so izključno za cerkve, Cirilova umetniška pot pa je bila v novem času popolnoma drugačna. Pred vojno je obiskoval Obrtno šolo v Mozirju in delal v očetovi delavnici, potem pa je odšel na šolanje na Umetno obrtno šolo v Ljubljani. Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi popolnega odklanjanja militarizma in ker ni prenesel streljanja, so ga že leto kasneje iz nemške vojske odpustili. Potem je v letih 1943-44 obiskoval Šolo za umetno obrt v Gradcu. V počitnicah, ko je prišel domov, je pred Nemci pobegnil v partizane in ustvarjalno deloval v partizanski tiskarni. Po vojni je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral z nizom ekspresionističnih plastik »Zločini in žrtve«. V svoji umetniški izpovedi in slogovnih usmeritvah je močno prehiteval čas, ki je z ideološko estetiko socialističnega realizma slavil poudarjanje vojnega herojstva. Njegova izjemno sodobna in psihološko izpovedna skulptura »Zločin« je tako zrevoltirala vodstvo akademije, da so jo brez pojasnila avtorju umaknili z akademijske razstave. Čez dve leti je na akademiji zaključil še specialko ter se preselil v Celje, kjer si je uredil atelje in poučeval na učiteljišču. Začel je ustvarjati spomenike narodno-osvobodilnemu boju, kipe talcev za savinjska mesta. Veličastno skulpturo talca za Nazarje je v ateljeju pri komisijskem ogledu kipar Zdenk ...

Vida Hauc

23. 5. 2016

V tokratni oddaji bo spomine na prelomne čase med drugo svetovno vojno in takoj po njej obujala Mariborčanka Vida Kašpar Hauc. Rodila se je leta 1931 v Dobrovcih pri Miklavžu na Dravskem polju, kjer je bil njen oče učitelj in šolski upravitelj, pa tudi mama je bila učiteljica. Ob izbruhu vojne je v šolo prišel nemški nadučitelj in Kašparjevi so se morali takoj izseliti iz šolskega stanovanja. Mama Otilija, s partizanskim imenom Diana, je bila vneta aktivistka in kurirka osvobodilnega gibanja med Pohorjem in Savinjsko dolino. Imeli so stalne stike s Pohorskim bataljonom in doma sešili zanje tudi zastavo. Eno pomembnih ilegalnih obveščevalnih središč je bilo v slivniški graščini pri tamkajšnji grofici Franji pl. Schoenborn, kamor je redno hodila Vidina mama z drugimi ilegalkami in kamor je pošto nosila tudi deklica Vida. Po izdaji domačina iz vasi, ki je pripeljal gestapovce, so Vidino mamo ujeli in z doma odpeljali v mariborske zapore, odkoder so jo vodili na zaslišanja na Gestapo, jo strahovito mučili, potem pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck. Vida je ostala doma sama s staro obnemoglo teto in prepuščena sama sebi. Pozneje so se v hišo naselili Čerkezi, ki so bili v sklopu nemških enot in stara teta je na božično noč leta 1944 kleče in jokaje komaj preprosila njihovega podivjanega oficirja, da ni Vide s pištolo ustrelil v glavo. Iz taborišča so mamo in nekatere druge taboriščnice proti koncu vojne odpeljali delat v tovarno orožja v Dresden, ob strahovitem zavezniškem bombardiranju mesta pa ji je uspelo z nekaj sojetnicami pobegniti iz tistega ognjenega pekla zažigalnih bomb. Peš je vsa izmučena in sestradana prišla domov, prav v času, ko je bila hiša polna Čerkezov. Zadnji hip ji je s hčerkino pomočjo uspelo uiti in ko je nekoliko okrevala, je odšla v partizane na Pohorje. Tudi Vidin oče je bil partizan in starejša sestra Milena je prav tako s komaj 16 leti odšla v partizane ter bila v minerskem vodu Lackovega odreda. Izjemno pretresljive so Vidine zgodbe o ujetih ilegalcih in partizanih, o še zelo mladih ljudeh, od katerih so kljub grozljivim nacističnim mučenjem mnogi vzdržali, nekateri pa niso mogli prenesti muk in so klonili ter izdajali. Ob strahovitih zavezniških bombardiranjih Maribora z okolico v zadnjem letu vojne so Nemci zaprli šole in otroke poslali v Radence, Vida pa kot "Banditenkind" ni smela z njimi, saj je tudi v svojih evidencah niso imeli. Mama jo je po vrnitvi iz Nemčije šele 13-letno vzela s seboj v partizane, a ker so bile proti koncu vojne nemške hajke na Pohorju vse hujše, v bitkah pa je bilo prenevarno in je bila kot otrok le v napoto, so Vido poslali k družini partizanskega zdravnika dr. Milka Pečeta in k učiteljski družini Kerblerjevih na Ptujsko goro. Tam je dočakala svobodo, zanjo pa se je zelo zavzela tudi partizanka Kristina Lovrenčič, poznejša novinarka in urednica mariborskega Večera, ki jo je po koncu vojne vzela s seboj v osvobojeni Maribor. Tam sta se zglasili na okrajnem uradu, kjer je Vida v pisarnah srečala sestro in mamo, obe vneti aktivistki tudi po vojni. V razdejano hišo v Slivnici se družina, ki je kljub vsemu hudemu vendarle preživela vojno, ni mogla več vrniti. Mami so ponudili eno od mnogih praznih hiš pobeglih mariborskih Nemcev in nemčurjev, pa jo je zavrnila, rekoč: "Jaz prej nisem imela hiše in je tudi zdaj ne rabim. Potrebujem le stanovanje za svojo družino." Slivniška grofica Schoenborn je v vihri časa tik po vojni izginila in o njeni smrti in morilcih obstaja le več zgodb, ki jih danes ni več moč preveriti. Notranjščino gradu so po koncu vojne opustošile bolgarske enote, potem pa so ga leta 1947 uredili v dom za skoraj sto vojnih sirot iz Bosne. Takrat je takrat Slovenija sprejela kar pet tisoč bosanskih otrok, ki so med vojno ostali brez obeh staršev. In Vidina mama je postala ravnateljica tega doma, pa tudi stanovali so v gradu.

38 min

V tokratni oddaji bo spomine na prelomne čase med drugo svetovno vojno in takoj po njej obujala Mariborčanka Vida Kašpar Hauc. Rodila se je leta 1931 v Dobrovcih pri Miklavžu na Dravskem polju, kjer je bil njen oče učitelj in šolski upravitelj, pa tudi mama je bila učiteljica. Ob izbruhu vojne je v šolo prišel nemški nadučitelj in Kašparjevi so se morali takoj izseliti iz šolskega stanovanja. Mama Otilija, s partizanskim imenom Diana, je bila vneta aktivistka in kurirka osvobodilnega gibanja med Pohorjem in Savinjsko dolino. Imeli so stalne stike s Pohorskim bataljonom in doma sešili zanje tudi zastavo. Eno pomembnih ilegalnih obveščevalnih središč je bilo v slivniški graščini pri tamkajšnji grofici Franji pl. Schoenborn, kamor je redno hodila Vidina mama z drugimi ilegalkami in kamor je pošto nosila tudi deklica Vida. Po izdaji domačina iz vasi, ki je pripeljal gestapovce, so Vidino mamo ujeli in z doma odpeljali v mariborske zapore, odkoder so jo vodili na zaslišanja na Gestapo, jo strahovito mučili, potem pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck. Vida je ostala doma sama s staro obnemoglo teto in prepuščena sama sebi. Pozneje so se v hišo naselili Čerkezi, ki so bili v sklopu nemških enot in stara teta je na božično noč leta 1944 kleče in jokaje komaj preprosila njihovega podivjanega oficirja, da ni Vide s pištolo ustrelil v glavo. Iz taborišča so mamo in nekatere druge taboriščnice proti koncu vojne odpeljali delat v tovarno orožja v Dresden, ob strahovitem zavezniškem bombardiranju mesta pa ji je uspelo z nekaj sojetnicami pobegniti iz tistega ognjenega pekla zažigalnih bomb. Peš je vsa izmučena in sestradana prišla domov, prav v času, ko je bila hiša polna Čerkezov. Zadnji hip ji je s hčerkino pomočjo uspelo uiti in ko je nekoliko okrevala, je odšla v partizane na Pohorje. Tudi Vidin oče je bil partizan in starejša sestra Milena je prav tako s komaj 16 leti odšla v partizane ter bila v minerskem vodu Lackovega odreda. Izjemno pretresljive so Vidine zgodbe o ujetih ilegalcih in partizanih, o še zelo mladih ljudeh, od katerih so kljub grozljivim nacističnim mučenjem mnogi vzdržali, nekateri pa niso mogli prenesti muk in so klonili ter izdajali. Ob strahovitih zavezniških bombardiranjih Maribora z okolico v zadnjem letu vojne so Nemci zaprli šole in otroke poslali v Radence, Vida pa kot "Banditenkind" ni smela z njimi, saj je tudi v svojih evidencah niso imeli. Mama jo je po vrnitvi iz Nemčije šele 13-letno vzela s seboj v partizane, a ker so bile proti koncu vojne nemške hajke na Pohorju vse hujše, v bitkah pa je bilo prenevarno in je bila kot otrok le v napoto, so Vido poslali k družini partizanskega zdravnika dr. Milka Pečeta in k učiteljski družini Kerblerjevih na Ptujsko goro. Tam je dočakala svobodo, zanjo pa se je zelo zavzela tudi partizanka Kristina Lovrenčič, poznejša novinarka in urednica mariborskega Večera, ki jo je po koncu vojne vzela s seboj v osvobojeni Maribor. Tam sta se zglasili na okrajnem uradu, kjer je Vida v pisarnah srečala sestro in mamo, obe vneti aktivistki tudi po vojni. V razdejano hišo v Slivnici se družina, ki je kljub vsemu hudemu vendarle preživela vojno, ni mogla več vrniti. Mami so ponudili eno od mnogih praznih hiš pobeglih mariborskih Nemcev in nemčurjev, pa jo je zavrnila, rekoč: "Jaz prej nisem imela hiše in je tudi zdaj ne rabim. Potrebujem le stanovanje za svojo družino." Slivniška grofica Schoenborn je v vihri časa tik po vojni izginila in o njeni smrti in morilcih obstaja le več zgodb, ki jih danes ni več moč preveriti. Notranjščino gradu so po koncu vojne opustošile bolgarske enote, potem pa so ga leta 1947 uredili v dom za skoraj sto vojnih sirot iz Bosne. Takrat je takrat Slovenija sprejela kar pet tisoč bosanskih otrok, ki so med vojno ostali brez obeh staršev. In Vidina mama je postala ravnateljica tega doma, pa tudi stanovali so v gradu.

Marko Vrhunec

9. 5. 2016

Tokratne Spomine, ki bodo predvajani na Dan zmage, 9. maja, je pripravila Ksenija Horvat kot pogovor z dr. Markom Vrhuncem, ki bo letos praznoval že 94 let. Pred 71 leti, 8. maja 1945, le dan pred nemško kapitulacijo, so partizani Ljubljanske brigade bili še zadnji težak boj na obronkih Ljubljane, naslednjega dne, 9. maja, pa je kot njen politični komisar s poveljstvom brigade na konju prijahal v osvobojeno Ljubljano, ki je zanosno, ponosno in navdušeno pozdravljala osvoboditelje. S svežino duha in širino pogleda bo dr. Marko Vrhunec segel v svojih spominih v predvojni, medvojni in povojni čas. Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v lepi meščanski vili v središču Ljubljane, ki jo je dal postaviti njegov oče Vinko Vrhunec, premožen in ugleden direktor Trboveljske premogokopne družbe. Očeta so zaradi protifašističnega delovanja kot zavednega Slovenca fašisti ob okupaciji obsodili na 30 let ječe in zaprli, družina pa je lahko ostala v svoji vili, kamor so se med vojno naselili tudi okupatorski oblastniki, najprej italijanski general Taddeo Orlando, za njim pa poveljnik okupacijskih čet, general Gastone Gambara. Po Gambarovem obisku Mussolinija v Rimu je Duce zahteval, da se Vrhunčevo družino izseli iz vile. Po kapitulaciji Italije se je v vilo vselil nemški poveljnik, general SS Erwin Rösener. Ves čas, ko je družina še živela v vili, je bil v njej tudi bunker, v katerem je imel Marjan Tepina ilegalni radijski sprejemnik in za vodstvo OF sprejemal novic iz tujine ter sredi sovražnikovega gnezda skrival simpatizerje in člane Osvobodilne fronte, ki so jih fašisti vneto iskali po mestu. V hišo so k italijanskim in nemškim poveljnikom redno prihajali na obiske general Leon Rupnik, škof Rožman in poglavnik NDH Ante Pavelič. Leta 1942 je Marko Vrhunec kot študent prava skupaj z mladino odšel v partizane in dosegel čin majorja, mamo pa so odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče. Ob osvoboditvi se je Marko Vrhunec spet srečal s svojo veliko predvojno ljubeznijo Nuško ...

73 min

Tokratne Spomine, ki bodo predvajani na Dan zmage, 9. maja, je pripravila Ksenija Horvat kot pogovor z dr. Markom Vrhuncem, ki bo letos praznoval že 94 let. Pred 71 leti, 8. maja 1945, le dan pred nemško kapitulacijo, so partizani Ljubljanske brigade bili še zadnji težak boj na obronkih Ljubljane, naslednjega dne, 9. maja, pa je kot njen politični komisar s poveljstvom brigade na konju prijahal v osvobojeno Ljubljano, ki je zanosno, ponosno in navdušeno pozdravljala osvoboditelje. S svežino duha in širino pogleda bo dr. Marko Vrhunec segel v svojih spominih v predvojni, medvojni in povojni čas. Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v lepi meščanski vili v središču Ljubljane, ki jo je dal postaviti njegov oče Vinko Vrhunec, premožen in ugleden direktor Trboveljske premogokopne družbe. Očeta so zaradi protifašističnega delovanja kot zavednega Slovenca fašisti ob okupaciji obsodili na 30 let ječe in zaprli, družina pa je lahko ostala v svoji vili, kamor so se med vojno naselili tudi okupatorski oblastniki, najprej italijanski general Taddeo Orlando, za njim pa poveljnik okupacijskih čet, general Gastone Gambara. Po Gambarovem obisku Mussolinija v Rimu je Duce zahteval, da se Vrhunčevo družino izseli iz vile. Po kapitulaciji Italije se je v vilo vselil nemški poveljnik, general SS Erwin Rösener. Ves čas, ko je družina še živela v vili, je bil v njej tudi bunker, v katerem je imel Marjan Tepina ilegalni radijski sprejemnik in za vodstvo OF sprejemal novic iz tujine ter sredi sovražnikovega gnezda skrival simpatizerje in člane Osvobodilne fronte, ki so jih fašisti vneto iskali po mestu. V hišo so k italijanskim in nemškim poveljnikom redno prihajali na obiske general Leon Rupnik, škof Rožman in poglavnik NDH Ante Pavelič. Leta 1942 je Marko Vrhunec kot študent prava skupaj z mladino odšel v partizane in dosegel čin majorja, mamo pa so odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče. Ob osvoboditvi se je Marko Vrhunec spet srečal s svojo veliko predvojno ljubeznijo Nuško ...

Jurij Leitgeb

2. 5. 2016

Pripovedovalec tokratnih Spominov, upokojeni profesor telesne vzgoje Jurij Leitgeb, danes živi v Zgornji Kungoti, vojno pa je kot otrok preživel v Mariboru. Oče je bil koroški Slovenec, ki je po letu 1920 prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo, saj je postal tam kot zavzet borec za drugačen izid plebiscita, nezaželen. Bil je financar in družina se je z njim selila iz kraja v kraj po Štajerski, dokler niso pristali v Mariboru. Jurij se je rodil aprila 1930 in ko je imel enajst let in je bil v prvem razredu realne gimnazije, je izbruhnila vojna. Dopoldne 6.aprila, le malo potem, ko je radio zjutraj objavil nemški napad na Jugoslavijo, sta bila z bratom na cesti pred hišo in mimo je prišel ulični prodajalec slaščic. Hčerka lastnice hiše, kjer so stanovali, jima je z bratom kupila »kremšniti«, njuni prvi v življenju, rekoč: »Vesta, Jurček in Bojan, tele kremšnite bodo morda vajine zadnje!« Naslednji dan proti večeru je umikajoča se starojugoslovanska vojska spustila v zrak mostove čez Dravo in že v torek so s severa vkorakale nemške enote. In otroški spomin je ohranil tudi zgodbo o gradnji pontonskega mostu čez Dravo, ki so jo fantje z zanimanjem opazovali in ki je omogočila nemškim vojaškim enotam prodiranje naprej. Dober teden po okupaciji so otroke znova poklicali v šolo, a ta je bila bolj kot učenju namenjena ponemčevanju. Ne da bi znali nemško, so se najprej morali naučiti nemško himno in Hitlerjev življenjepis. In za vsako slovensko besedo so padale klofute. Izselitvi se je družina izognila, ker je očeta Kulturbund pred vojno izgubil iz svojih evidenc. Seveda pa so, kot vsi na Štajerskem, doživeli nacistično rasno komisijo, ki je z meritvami lobanj, po barvi oči in las, obliki nosu in po priimkih prednikov ugotavljala sprejemljivost rase in klasificirala državljane rajha na tri kategorije. Jurijeva družina je stanovala v bližini mariborskega taborišča za vojne ujetnike, kjer so bili tako angleški, ameriški in francoski ujetniki, kot tisoči ruskih ujetnikov. Če so z ...

55 min

Pripovedovalec tokratnih Spominov, upokojeni profesor telesne vzgoje Jurij Leitgeb, danes živi v Zgornji Kungoti, vojno pa je kot otrok preživel v Mariboru. Oče je bil koroški Slovenec, ki je po letu 1920 prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo, saj je postal tam kot zavzet borec za drugačen izid plebiscita, nezaželen. Bil je financar in družina se je z njim selila iz kraja v kraj po Štajerski, dokler niso pristali v Mariboru. Jurij se je rodil aprila 1930 in ko je imel enajst let in je bil v prvem razredu realne gimnazije, je izbruhnila vojna. Dopoldne 6.aprila, le malo potem, ko je radio zjutraj objavil nemški napad na Jugoslavijo, sta bila z bratom na cesti pred hišo in mimo je prišel ulični prodajalec slaščic. Hčerka lastnice hiše, kjer so stanovali, jima je z bratom kupila »kremšniti«, njuni prvi v življenju, rekoč: »Vesta, Jurček in Bojan, tele kremšnite bodo morda vajine zadnje!« Naslednji dan proti večeru je umikajoča se starojugoslovanska vojska spustila v zrak mostove čez Dravo in že v torek so s severa vkorakale nemške enote. In otroški spomin je ohranil tudi zgodbo o gradnji pontonskega mostu čez Dravo, ki so jo fantje z zanimanjem opazovali in ki je omogočila nemškim vojaškim enotam prodiranje naprej. Dober teden po okupaciji so otroke znova poklicali v šolo, a ta je bila bolj kot učenju namenjena ponemčevanju. Ne da bi znali nemško, so se najprej morali naučiti nemško himno in Hitlerjev življenjepis. In za vsako slovensko besedo so padale klofute. Izselitvi se je družina izognila, ker je očeta Kulturbund pred vojno izgubil iz svojih evidenc. Seveda pa so, kot vsi na Štajerskem, doživeli nacistično rasno komisijo, ki je z meritvami lobanj, po barvi oči in las, obliki nosu in po priimkih prednikov ugotavljala sprejemljivost rase in klasificirala državljane rajha na tri kategorije. Jurijeva družina je stanovala v bližini mariborskega taborišča za vojne ujetnike, kjer so bili tako angleški, ameriški in francoski ujetniki, kot tisoči ruskih ujetnikov. Če so z ...

Drago Senica

25. 4. 2016

Tokrat nas bo skozi svoje življenje in na sprehod med življenji svojih prednikov popeljal Mariborčan Drago Senica, ki ga bralci Večerove tedenske revije 7DNI poznajo po podpisu Pi pod karikaturami. Že dolga desetletja je Pi povezan s to revijo, prav od prve številke, ko sta ga k sodelovanju povabila ugledna Večerova novinarja Otmar Klipšteter in Srečko Golob, že pred njima pa mu je stal ob strani legendarni Božo Podkrajšek. In Pi riše še danes... Po študiju je arhitekt in to je bil vse življenje tudi njegov temeljni poklic, ob tem pa je nastal orjaški opus več kot petnajst tisoč karikatur. Drago Senica-Pi je bil rojen v Mariboru pomladi leta 1934, v meščanski družini. Otroštvo je preživljal na Vinarski ulici pod Kalvarijo in pozneje na Aleksandrovi, danes Partizanski cesti, v hiši, ki je edina imela balkon, s katerega po okupaciji lahko opazoval Hitlerja in potem vse nacistične sprevode, ki so sledili. Iz te hiše so družino potem preselili v današnjo ulico Kneza Koclja. In jeseni 1944, prav ko je bil z mamo in očetom na trgatvi za Kalvarijo, je Maribor doživel enega hujših zavezniških letalskih napadov, ki je tisti del mesta zravnal z zemljo, tako, da se po trgatvi domov niso mogli več vrniti. Veliko zanimivih, žalostnih in veselih, z iskrivim humorjem povedanih zgodb je v Pijevem otroškem spominu na tiste predvojne in vojne čase, ko so ga Nemci preimenovali v Karla. Le ožji krog njegovih prijateljev pa ve, da je Drago Senica-Pi pravnuk slovitega ljubljanskega župana in očeta sodobne popotresne Ljubljane, dr. Ivana Hribarja. Ivan Hribar je v svojih knjigah spominov o svojem zasebnem življenju komaj kaj omenil, zato so spomini, ki so se ohranili v njegovi družini in rodu, toliko bolj zanimivi in dragoceni, še posebno, če jih pripoveduje Pi s svojo iskrivostjo in širokim razumevanjem življenja. V javnosti velja, da je imel ljubljanski župan in kasnejši ugleden politik ženo Marijo in z njo hčerko Zlatico. Toda Ivan Hribar je bil najprej poročen s Čehinjo Emilijo Griga ...

58 min

Tokrat nas bo skozi svoje življenje in na sprehod med življenji svojih prednikov popeljal Mariborčan Drago Senica, ki ga bralci Večerove tedenske revije 7DNI poznajo po podpisu Pi pod karikaturami. Že dolga desetletja je Pi povezan s to revijo, prav od prve številke, ko sta ga k sodelovanju povabila ugledna Večerova novinarja Otmar Klipšteter in Srečko Golob, že pred njima pa mu je stal ob strani legendarni Božo Podkrajšek. In Pi riše še danes... Po študiju je arhitekt in to je bil vse življenje tudi njegov temeljni poklic, ob tem pa je nastal orjaški opus več kot petnajst tisoč karikatur. Drago Senica-Pi je bil rojen v Mariboru pomladi leta 1934, v meščanski družini. Otroštvo je preživljal na Vinarski ulici pod Kalvarijo in pozneje na Aleksandrovi, danes Partizanski cesti, v hiši, ki je edina imela balkon, s katerega po okupaciji lahko opazoval Hitlerja in potem vse nacistične sprevode, ki so sledili. Iz te hiše so družino potem preselili v današnjo ulico Kneza Koclja. In jeseni 1944, prav ko je bil z mamo in očetom na trgatvi za Kalvarijo, je Maribor doživel enega hujših zavezniških letalskih napadov, ki je tisti del mesta zravnal z zemljo, tako, da se po trgatvi domov niso mogli več vrniti. Veliko zanimivih, žalostnih in veselih, z iskrivim humorjem povedanih zgodb je v Pijevem otroškem spominu na tiste predvojne in vojne čase, ko so ga Nemci preimenovali v Karla. Le ožji krog njegovih prijateljev pa ve, da je Drago Senica-Pi pravnuk slovitega ljubljanskega župana in očeta sodobne popotresne Ljubljane, dr. Ivana Hribarja. Ivan Hribar je v svojih knjigah spominov o svojem zasebnem življenju komaj kaj omenil, zato so spomini, ki so se ohranili v njegovi družini in rodu, toliko bolj zanimivi in dragoceni, še posebno, če jih pripoveduje Pi s svojo iskrivostjo in širokim razumevanjem življenja. V javnosti velja, da je imel ljubljanski župan in kasnejši ugleden politik ženo Marijo in z njo hčerko Zlatico. Toda Ivan Hribar je bil najprej poročen s Čehinjo Emilijo Griga ...

Milan Levačič

18. 4. 2016

Danes 87-letni Mariborčan Milan Levačič je bil rojen leta 1929 v delavski družini in oba starša sta imela srečo, da sta lahko delala v tekstilni tovarni zelo socialno naravnanega industrialca Hutterja. Oče je bil vključen v sindikalno in delavsko gibanje in tudi mama je imela v tovarni tudi vlogo socialne delavke. V Komunistično partijo je vstopil oče že takoj po njeni ustanovitvi, a je po nekaj letih izstopil – pa ne zaradi ideoloških razlogov, ampak zato, ker, nekoliko anarhističen, kot je bil po naravi, v njej ni prenesel strogo togih hierarhičnih odnosov, podobnih tistim v katoliški cerkvi. Stanovali so precej na samem ob robu mesta, že pred vojno so kupili gostilno v Račah, ki jo je prevzela mama, oče, izučen usnjar, je pa še naprej hodil v službo. Po okupaciji je bil oče poslan na prisilno delo v Nemčijo, odkoder je med dopustom pobegnil in se pridružil partizanom. Mama je bila že od začetka vojne zagnana aktivistka in članica okožnih odborov Osvobodilne fronte, Komunistične partije ter AFŽ in njihova domača hiša je postala središče odporniškega gibanja, prek katere so potekali stiki med mariborskimi ilegalci, terenci in partizani na Pohorju. Tudi partizanske ranjence so skrivali v hiši, kamor jih je iz Maribora hodil zdravit dr.Cundrič in ki jih kljub neštetim gestapovskim preiskavam niso nikoli odkrili. Od ilegalnega dela ter nenehne skrbi za partizane in družino je bila mama pogosto že popolnoma izčrpana, a ko je sekretarju komiteja včasih kaj potožila, je bil odgovor jasen in ostzer: »Si komunistka? Torej izvrši nalogo!« Milan je bil prek nemške borze dela najprej poslan v Svečino, v uk k nemškemu trgovcu in gostilničarju, ki je tam prevzel posest izseljenih Slovencev. Pozneje so, tudi z mamino veliko pomočjo, zgradili v gozdu nad hišo več bunkerjev, zemljank, v katerih je bil štab Lackove čete, partizanska tiskarna in prehodna javka za terence in kurirje. Starejši brat in Milan, že prej skojevca, sta se pomladi 1944 pridružila očetu v partizanih in se bor ...

75 min

Danes 87-letni Mariborčan Milan Levačič je bil rojen leta 1929 v delavski družini in oba starša sta imela srečo, da sta lahko delala v tekstilni tovarni zelo socialno naravnanega industrialca Hutterja. Oče je bil vključen v sindikalno in delavsko gibanje in tudi mama je imela v tovarni tudi vlogo socialne delavke. V Komunistično partijo je vstopil oče že takoj po njeni ustanovitvi, a je po nekaj letih izstopil – pa ne zaradi ideoloških razlogov, ampak zato, ker, nekoliko anarhističen, kot je bil po naravi, v njej ni prenesel strogo togih hierarhičnih odnosov, podobnih tistim v katoliški cerkvi. Stanovali so precej na samem ob robu mesta, že pred vojno so kupili gostilno v Račah, ki jo je prevzela mama, oče, izučen usnjar, je pa še naprej hodil v službo. Po okupaciji je bil oče poslan na prisilno delo v Nemčijo, odkoder je med dopustom pobegnil in se pridružil partizanom. Mama je bila že od začetka vojne zagnana aktivistka in članica okožnih odborov Osvobodilne fronte, Komunistične partije ter AFŽ in njihova domača hiša je postala središče odporniškega gibanja, prek katere so potekali stiki med mariborskimi ilegalci, terenci in partizani na Pohorju. Tudi partizanske ranjence so skrivali v hiši, kamor jih je iz Maribora hodil zdravit dr.Cundrič in ki jih kljub neštetim gestapovskim preiskavam niso nikoli odkrili. Od ilegalnega dela ter nenehne skrbi za partizane in družino je bila mama pogosto že popolnoma izčrpana, a ko je sekretarju komiteja včasih kaj potožila, je bil odgovor jasen in ostzer: »Si komunistka? Torej izvrši nalogo!« Milan je bil prek nemške borze dela najprej poslan v Svečino, v uk k nemškemu trgovcu in gostilničarju, ki je tam prevzel posest izseljenih Slovencev. Pozneje so, tudi z mamino veliko pomočjo, zgradili v gozdu nad hišo več bunkerjev, zemljank, v katerih je bil štab Lackove čete, partizanska tiskarna in prehodna javka za terence in kurirje. Starejši brat in Milan, že prej skojevca, sta se pomladi 1944 pridružila očetu v partizanih in se bor ...

Bogdan Osolnik

11. 4. 2016

Danes 96-letni Bogdan Osolnik, po vojni diplomat, univerzitetni profesor, sodnik, publicist in vnet kulturnik, je bil rojen leta 1920 v Borovnici, staršema, ki sta prišla tja po italijanski zasedbi Primorske. Otroštvo je preživljal v Kočevju in Novem mestu in se po maturi leta 1938 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Že kmalu po okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju na Dolenjskem in v Suhi krajini in bil oktobra 1943 delovni predsednik ter govornik na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki je postavil temelj slovenski državnosti. Leta 1944 je deloval med partizani na Gorenjskem. Bil je član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Povsod je bil zraven, aktivno vpet v dogajanje tistih usodnih časov, a vedno je imel, kot pokončen človek in velik humanist, svoje mnenje, ki ni bilo zmeraj enako pogledom njegovih političnih sopotnikov. Mnogokrat se je izkazalo, da je stvari videl širše in jih predvidel bolje od drugih. Čeprav nas bo v »Spominih« popeljal skozi vse svoje življenje, bo temeljni poudarek v oddaji dan dogajanju pomladi 1945. Takrat se je kot član SNOS pridružil delegaciji, ki je prek Dalmacije, Beograda in Madžarske prišla najprej v Mursko Soboto in potem v Maribor, da bi pomagala pri vzpostavitvi nove mirnodobne oblasti. Potovala sta skupaj s partizanskim generalom Ladom Ambrožičem. V Prekmurju sta se, ne brez velikih težav, srečala s poveljstvom ruske rdeče armade, pa tudi z bolgarskimi enotami v njihovem sklopu. Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, je Bogdan Osolnik, skupaj z generalom Ambrožičem, prispel v Maribor, kjer ga je presunil pogled na zbombardirano, razrušeno mesto in soočil se je z vsem hudim, kar so morali prestati Mariborčani ob zavezniških bombardiranjih mesta. Še zjutraj istega dne so zadnje oborožene okupatorske enote zapuščale mesto, obenem pa so se skozenj še valile umikajoče se enote njihovih domačih kolaborantov. Mariborčani so vzradoščeni pričakovali partizanske en ...

54 min

Danes 96-letni Bogdan Osolnik, po vojni diplomat, univerzitetni profesor, sodnik, publicist in vnet kulturnik, je bil rojen leta 1920 v Borovnici, staršema, ki sta prišla tja po italijanski zasedbi Primorske. Otroštvo je preživljal v Kočevju in Novem mestu in se po maturi leta 1938 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Že kmalu po okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju na Dolenjskem in v Suhi krajini in bil oktobra 1943 delovni predsednik ter govornik na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki je postavil temelj slovenski državnosti. Leta 1944 je deloval med partizani na Gorenjskem. Bil je član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Povsod je bil zraven, aktivno vpet v dogajanje tistih usodnih časov, a vedno je imel, kot pokončen človek in velik humanist, svoje mnenje, ki ni bilo zmeraj enako pogledom njegovih političnih sopotnikov. Mnogokrat se je izkazalo, da je stvari videl širše in jih predvidel bolje od drugih. Čeprav nas bo v »Spominih« popeljal skozi vse svoje življenje, bo temeljni poudarek v oddaji dan dogajanju pomladi 1945. Takrat se je kot član SNOS pridružil delegaciji, ki je prek Dalmacije, Beograda in Madžarske prišla najprej v Mursko Soboto in potem v Maribor, da bi pomagala pri vzpostavitvi nove mirnodobne oblasti. Potovala sta skupaj s partizanskim generalom Ladom Ambrožičem. V Prekmurju sta se, ne brez velikih težav, srečala s poveljstvom ruske rdeče armade, pa tudi z bolgarskimi enotami v njihovem sklopu. Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, je Bogdan Osolnik, skupaj z generalom Ambrožičem, prispel v Maribor, kjer ga je presunil pogled na zbombardirano, razrušeno mesto in soočil se je z vsem hudim, kar so morali prestati Mariborčani ob zavezniških bombardiranjih mesta. Še zjutraj istega dne so zadnje oborožene okupatorske enote zapuščale mesto, obenem pa so se skozenj še valile umikajoče se enote njihovih domačih kolaborantov. Mariborčani so vzradoščeni pričakovali partizanske en ...

Spomini: Janez Žmavc

4. 4. 2016

Tokrat bo spomine na medvojno otroštvo obujal univ. prof. dr. JANEZ ŽMAVC, legenda načrtovanja in gradnje naših avtocest, ki je svoje bogato znanje in izkušnje več kot petdeset let predajal mlajšim generacijam študentov. Leta 1932 se je rodil v Gornjem Gradu v družini malega trgovca. Ob okupaciji in prihodu Nemcev je imel devet let. Oče je bil Maistrov koroški borec in aktiven Sokol, le srečno naključje pa je družino rešilo pred prvim valom nacističnega izseljevanja zavednih Slovencev. Ob začetku odpora proti okupatorju so Nemci ujeli enega od aktivistov, ki je med hudim mučenjem povedal, da Žmavc v hiši skriva orožje in tako se je oče umaknil v ilegalo. Mamo in oba otroka pa so Nemci aretirali in odvedli v zbirno taborišče v Celju, kjer so jih ločili. Mamo so poslali s transportom v koncentracijsko taborišče Auschwitz, otroka pa so odvedli v taborišče za prevzgojo in ponemčenje otrok v kraju Kastel pri Ambergu na Bavarskem. Tam so kmalu ločili otroke po spolu in starosti in tako je desetletni Janez Žmavc ostal v taborišču sam. Stroga predvojaška vzgoja in trdo delo so otroci preživljali brez toplih oblačil in v pomanjkanju hrane. Aprila 1945 so otroško taborišče v Kastlu osvobodili Američani in potem otroke, preden so smeli domov, še več mesecev premeščali iz taborišča v taborišče ter jih pregovarali, naj gredo raje v Ameriko, kot da se vrnejo v komunistično Jugoslavijo. A vsi so se hoteli vrniti domov k svojim družinam, ne da bi vedeli, ali je sploh kdo od svojcev še živ. V odprtih živinskih vagonih so jih potem odpeljali nazaj v Slovenijo. V Gornjem Gradu se je Janez srečal z očetom, ki je vojno preživel in izvedel, da je mama v Auschwitzu od bolezni in naporov umrla že po dveh mesecih - zato mu tudi ni mogla odgovarjati na pisma, ki ji jih je pisal. Po vrnitvi so vsi ti "ukradeni otroci", ki so v najbolj občutljivih letih morali odraščati brez svojih družin in starševske ljubezni, največkrat ostali sirote in ob požganih domovih, osamljeni, vse prevečkrat neupošt ...

59 min

Tokrat bo spomine na medvojno otroštvo obujal univ. prof. dr. JANEZ ŽMAVC, legenda načrtovanja in gradnje naših avtocest, ki je svoje bogato znanje in izkušnje več kot petdeset let predajal mlajšim generacijam študentov. Leta 1932 se je rodil v Gornjem Gradu v družini malega trgovca. Ob okupaciji in prihodu Nemcev je imel devet let. Oče je bil Maistrov koroški borec in aktiven Sokol, le srečno naključje pa je družino rešilo pred prvim valom nacističnega izseljevanja zavednih Slovencev. Ob začetku odpora proti okupatorju so Nemci ujeli enega od aktivistov, ki je med hudim mučenjem povedal, da Žmavc v hiši skriva orožje in tako se je oče umaknil v ilegalo. Mamo in oba otroka pa so Nemci aretirali in odvedli v zbirno taborišče v Celju, kjer so jih ločili. Mamo so poslali s transportom v koncentracijsko taborišče Auschwitz, otroka pa so odvedli v taborišče za prevzgojo in ponemčenje otrok v kraju Kastel pri Ambergu na Bavarskem. Tam so kmalu ločili otroke po spolu in starosti in tako je desetletni Janez Žmavc ostal v taborišču sam. Stroga predvojaška vzgoja in trdo delo so otroci preživljali brez toplih oblačil in v pomanjkanju hrane. Aprila 1945 so otroško taborišče v Kastlu osvobodili Američani in potem otroke, preden so smeli domov, še več mesecev premeščali iz taborišča v taborišče ter jih pregovarali, naj gredo raje v Ameriko, kot da se vrnejo v komunistično Jugoslavijo. A vsi so se hoteli vrniti domov k svojim družinam, ne da bi vedeli, ali je sploh kdo od svojcev še živ. V odprtih živinskih vagonih so jih potem odpeljali nazaj v Slovenijo. V Gornjem Gradu se je Janez srečal z očetom, ki je vojno preživel in izvedel, da je mama v Auschwitzu od bolezni in naporov umrla že po dveh mesecih - zato mu tudi ni mogla odgovarjati na pisma, ki ji jih je pisal. Po vrnitvi so vsi ti "ukradeni otroci", ki so v najbolj občutljivih letih morali odraščati brez svojih družin in starševske ljubezni, največkrat ostali sirote in ob požganih domovih, osamljeni, vse prevečkrat neupošt ...

Alojz Senekovič

28. 3. 2016

Tokrat bo spomine obujal Mariborčan Alojz Senekovič, ki je bil rojen leta 1927 v vasi Vukovje pri Sv. Marjeti ob Pesnici v Slovenskih goricah. Sedemletnemu Lojzetu je umrl oče, delavec v mariborski tovarni železniških vagonov, in mama je s petimi otroki postala vdova. Ker po očetu ni bilo nobene pokojnine, so se na mali kmetiji zelo težko prebijali skoz življenje. Aprila 1941 so bili ravno pri velikonočni maši, ko je nedaleč od cerkve umikajoča se jugoslovanska vojska minirala most čez pesnico, nekaj dni kasneje pa je v vas vkorakala kolona Nemcev. Preprosta družina, ki je živela brez elektrike, radia in časopisov, je pač sprejela novo oblast, v šolo so prišli nemški učitelji, župnik je bil izgnan. A v prvem obdobju okupacije jim je bilo življenje vendarle nekoliko lažje, saj je vdova s toliko otroki dobivala živilske karte. Junija 1944 je Alojz dopolnil 17 let in je bil vpoklican v nemško vojsko, dvatisoč fantov je odpeljal vlak iz Maribora v Nemčijo, kjer so bili več mesecev v delovnem taborišču na predvojaškem usposabljanju, potem pa še tri mesece na vojaških vajah, kjer so jih pripravljali za odhod na fronto. Mnogi teh slovenskih fantov so bili poslani na rusko fronto, odkoder se jih večina ni nikoli vrnila domov ali pa so preživeli kot invalidi, Lojzeta pa so poslali v podoficorsko šolo. Bližal se je konec vojne in Američani so tiste kraje že močno bombardirali. 20. aprila 1945, ko je nemška redna vojska že bežala nazaj, so te mlade fante poslali na fronto. In v strelskih jarkih so bili le tisti prvi dan od dveh do petih popoldne, ko so jih že obkolile ameriške tankovske enote in jih odvedle v ujetništvo. Ameriška taborišča za nemške ujetnike so bila veliki z žico ograjeni prostori pod milim nebom, zapadel je sneg, na stotine tja natlačenih ujetnikov je živelo v nemogočih pogojih in brez hrane, tako da so jedli le brstje z dreves ter travo in na koncu travne korenine, množično so umirali od sestradanosti in bolezni. Alojz Senekovič je tako sam doživel vse, kar ...

50 min

Tokrat bo spomine obujal Mariborčan Alojz Senekovič, ki je bil rojen leta 1927 v vasi Vukovje pri Sv. Marjeti ob Pesnici v Slovenskih goricah. Sedemletnemu Lojzetu je umrl oče, delavec v mariborski tovarni železniških vagonov, in mama je s petimi otroki postala vdova. Ker po očetu ni bilo nobene pokojnine, so se na mali kmetiji zelo težko prebijali skoz življenje. Aprila 1941 so bili ravno pri velikonočni maši, ko je nedaleč od cerkve umikajoča se jugoslovanska vojska minirala most čez pesnico, nekaj dni kasneje pa je v vas vkorakala kolona Nemcev. Preprosta družina, ki je živela brez elektrike, radia in časopisov, je pač sprejela novo oblast, v šolo so prišli nemški učitelji, župnik je bil izgnan. A v prvem obdobju okupacije jim je bilo življenje vendarle nekoliko lažje, saj je vdova s toliko otroki dobivala živilske karte. Junija 1944 je Alojz dopolnil 17 let in je bil vpoklican v nemško vojsko, dvatisoč fantov je odpeljal vlak iz Maribora v Nemčijo, kjer so bili več mesecev v delovnem taborišču na predvojaškem usposabljanju, potem pa še tri mesece na vojaških vajah, kjer so jih pripravljali za odhod na fronto. Mnogi teh slovenskih fantov so bili poslani na rusko fronto, odkoder se jih večina ni nikoli vrnila domov ali pa so preživeli kot invalidi, Lojzeta pa so poslali v podoficorsko šolo. Bližal se je konec vojne in Američani so tiste kraje že močno bombardirali. 20. aprila 1945, ko je nemška redna vojska že bežala nazaj, so te mlade fante poslali na fronto. In v strelskih jarkih so bili le tisti prvi dan od dveh do petih popoldne, ko so jih že obkolile ameriške tankovske enote in jih odvedle v ujetništvo. Ameriška taborišča za nemške ujetnike so bila veliki z žico ograjeni prostori pod milim nebom, zapadel je sneg, na stotine tja natlačenih ujetnikov je živelo v nemogočih pogojih in brez hrane, tako da so jedli le brstje z dreves ter travo in na koncu travne korenine, množično so umirali od sestradanosti in bolezni. Alojz Senekovič je tako sam doživel vse, kar ...

Slava Dolenc

21. 3. 2016

Tokrat bo spomine na najhujše stiske vojnega časa pod nemško okupacijo obujala leta 1923 v Mariboru rojena Slava Dolenc. Družina s sedmimi otroki se je težko preživljala, saj očetova borna plača premikača na železnici ni zadoščala. Mama je morala hodit delat za hrano h kmetom, na Slavo pa je padla vsa skrb za mlajše sestre in brate. Ob okupaciji je bila Slava stara osemnajst let in prek nemške borze dela je bila dodeljena v službo na urad za zdravstveno zavarovanje, kjer so bili zaposleni večinoma sami Slovenci. Direktor urada je bil Avstrijec iz Gradca, Eduard Tscheliga. Čeprav je bil Tscheliga član nacistične stranke NSDAP, je bil poštenjak, izjemno korekten do zaposlenih Slovencev in – velik Človek. In tudi sam ni odobraval nacističnega nasilja, ki so mu bili vsakodnevno priče, saj je bil urad v neposredni bližini mariborskih sodnih zaporov, odkoder so nenehno vozili zapornike na zaslišanje na gestapo in kjer so na dvorišču streljali talce. Ko so septembra 1942 pod obtožbo sodelovanja s partizani aretirali in zaprli tudi Slavo, je v celici, katere okno je gledalo na dvorišče, doživela množična streljanja talcev, na gestapu so jo pretepali in zasliševali in tudi sama je bila predvidena za ustrelitev. Iz zapora jo je na mamino prošnjo rešil direktor urada Eduard Tscheliga. Hkrati jo je opozoril na pazljivost pred sodelavko, Mariborčanko B.B., ki je svoje sodelavce izdajala Nemcem. Pa ni rešil le Slave, pred smrtjo je Eduard Tscheliga iz zapora rešil tudi mnoge druge Slovence. Po več tednih zapora je bila Slava poslana na prisilno v Nemčijo, po vrnitvi pa jo je direktor urada vzel spet nazaj v službo. Tik pred koncem vojne je hotela izdajalka B.B. s svojim gestapovcem pobegniti iz Maribora, pa ji Tscheliga, da bi plačala za svoje podlo početje, ni hotel podpisati dovolilnice za odhod, vse dokler ni tega moral storiti pred vanj usmerjeno pištolo. Nemci so Tscheligov urad zajedljivo imenovali »trdnjava partizanstva« in »slovenska kasarna«, uslužbenci soi mu pravili ...

66 min

Tokrat bo spomine na najhujše stiske vojnega časa pod nemško okupacijo obujala leta 1923 v Mariboru rojena Slava Dolenc. Družina s sedmimi otroki se je težko preživljala, saj očetova borna plača premikača na železnici ni zadoščala. Mama je morala hodit delat za hrano h kmetom, na Slavo pa je padla vsa skrb za mlajše sestre in brate. Ob okupaciji je bila Slava stara osemnajst let in prek nemške borze dela je bila dodeljena v službo na urad za zdravstveno zavarovanje, kjer so bili zaposleni večinoma sami Slovenci. Direktor urada je bil Avstrijec iz Gradca, Eduard Tscheliga. Čeprav je bil Tscheliga član nacistične stranke NSDAP, je bil poštenjak, izjemno korekten do zaposlenih Slovencev in – velik Človek. In tudi sam ni odobraval nacističnega nasilja, ki so mu bili vsakodnevno priče, saj je bil urad v neposredni bližini mariborskih sodnih zaporov, odkoder so nenehno vozili zapornike na zaslišanje na gestapo in kjer so na dvorišču streljali talce. Ko so septembra 1942 pod obtožbo sodelovanja s partizani aretirali in zaprli tudi Slavo, je v celici, katere okno je gledalo na dvorišče, doživela množična streljanja talcev, na gestapu so jo pretepali in zasliševali in tudi sama je bila predvidena za ustrelitev. Iz zapora jo je na mamino prošnjo rešil direktor urada Eduard Tscheliga. Hkrati jo je opozoril na pazljivost pred sodelavko, Mariborčanko B.B., ki je svoje sodelavce izdajala Nemcem. Pa ni rešil le Slave, pred smrtjo je Eduard Tscheliga iz zapora rešil tudi mnoge druge Slovence. Po več tednih zapora je bila Slava poslana na prisilno v Nemčijo, po vrnitvi pa jo je direktor urada vzel spet nazaj v službo. Tik pred koncem vojne je hotela izdajalka B.B. s svojim gestapovcem pobegniti iz Maribora, pa ji Tscheliga, da bi plačala za svoje podlo početje, ni hotel podpisati dovolilnice za odhod, vse dokler ni tega moral storiti pred vanj usmerjeno pištolo. Nemci so Tscheligov urad zajedljivo imenovali »trdnjava partizanstva« in »slovenska kasarna«, uslužbenci soi mu pravili ...

Ivan Grobelnik - Ivo

7. 3. 2016

Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas ter povojno obdobje je IVAN GROBELNIK - IVO, ki je letos vstopil že v 96. leto življenja in je kljub častitljivi starosti še zmeraj zelo aktiven, tak, kot je bil vse življenje, vnet za dobro in pomoč ljudem. Čeprav se bo dotaknil tudi svojega predvojnega odraščanja in povojnega obdobja, bo osrednji del pripovedi posvečen dogodku, ki nima primere v zgodovini druge svetovne vojne pri nas, in v katerega je bil, skupaj s še petimi celjskimi aktivisti OF, vpet tistega decembra 1944, ko mu je bilo 24 let. Ivo Grobelnik je danes še edini živi udeleženec neverjetno drzne in uspešne odporniške akcije, o kateri je že dan kasneje vso Evropo obvestil angleški radio BBC. Močna nemška ofenziva je pozimi 1944 narodnoosvobodilnemu gibanju na Celjskem in celotnem Štajerskem zadala težke udarce. Zloglasni celjski zapor Stari pisker se je napolnil z ujetimi partizani in aktivisti OF ter njihovimi sodelavci in družinskimi člani. Šesterica celjskih aktivistov, med njimi tudi Ivo, se je 14. decembra 1944 odločila, da v izjemno drzni akciji zapornike iz Starega piskra osvobodi. Ker so od enega izmed zaporniških paznikov, s katerim so bili povezani, zvedeli, da bodo nacisti že naslednje jutro 80 zapornikov odpeljali na streljanje v Maribor, so akcijo zasnovali in tudi izpeljali še isto noč, v noči s 14. na 15. december. Ne da bi padel en sam strel so, preoblečeni v gestapovske uniforme, sredi Celja, polnega nemškega vojaštva in policistov, vdrli v Stari pisker in osvobodili 127 zapornikov in zapornic. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra nedvomno pomeni največjo in najodmevnejšo akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja. Pa vendar je bila ta drzna in neverjetno uspešna akcija šestih celjskih aktivistov še desetletja po vojni tudi s strani celjskega borčevskega vodstva odrinjena v ozadje spomina. Zato, ker zamisel in odločitev zanjo ni prišla od vodstva okrožnega komiteja KPS ...

65 min

Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas ter povojno obdobje je IVAN GROBELNIK - IVO, ki je letos vstopil že v 96. leto življenja in je kljub častitljivi starosti še zmeraj zelo aktiven, tak, kot je bil vse življenje, vnet za dobro in pomoč ljudem. Čeprav se bo dotaknil tudi svojega predvojnega odraščanja in povojnega obdobja, bo osrednji del pripovedi posvečen dogodku, ki nima primere v zgodovini druge svetovne vojne pri nas, in v katerega je bil, skupaj s še petimi celjskimi aktivisti OF, vpet tistega decembra 1944, ko mu je bilo 24 let. Ivo Grobelnik je danes še edini živi udeleženec neverjetno drzne in uspešne odporniške akcije, o kateri je že dan kasneje vso Evropo obvestil angleški radio BBC. Močna nemška ofenziva je pozimi 1944 narodnoosvobodilnemu gibanju na Celjskem in celotnem Štajerskem zadala težke udarce. Zloglasni celjski zapor Stari pisker se je napolnil z ujetimi partizani in aktivisti OF ter njihovimi sodelavci in družinskimi člani. Šesterica celjskih aktivistov, med njimi tudi Ivo, se je 14. decembra 1944 odločila, da v izjemno drzni akciji zapornike iz Starega piskra osvobodi. Ker so od enega izmed zaporniških paznikov, s katerim so bili povezani, zvedeli, da bodo nacisti že naslednje jutro 80 zapornikov odpeljali na streljanje v Maribor, so akcijo zasnovali in tudi izpeljali še isto noč, v noči s 14. na 15. december. Ne da bi padel en sam strel so, preoblečeni v gestapovske uniforme, sredi Celja, polnega nemškega vojaštva in policistov, vdrli v Stari pisker in osvobodili 127 zapornikov in zapornic. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra nedvomno pomeni največjo in najodmevnejšo akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja. Pa vendar je bila ta drzna in neverjetno uspešna akcija šestih celjskih aktivistov še desetletja po vojni tudi s strani celjskega borčevskega vodstva odrinjena v ozadje spomina. Zato, ker zamisel in odločitev zanjo ni prišla od vodstva okrožnega komiteja KPS ...

Bert Savodnik

29. 2. 2016

Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas, upokojeni novinar BERT SAVODNIK, je še zmeraj aktiven publicist, prevajalec in gledališčnik, ki je s Celjem, kjer je odraščal v družini gostilničarjev in mesarjev, tesno povezan. Njegova pripoved seže v zadnja leta kraljevine Jugoslavije, ko je kot takrat sedemletni fantič, zagledan v vojaške uniforme, jezdil skozi Celje v paradni oficirski uniformi vštric s takratnim poveljnikom celjskega polka, kasneje razvpitim četniškim generalom Dražo Mihajlovičem. Glavnina privlačne pripovedi pa je seveda posvečena medvojnemu času v Celju. Pripoved temelji na lastni otroški izkušnji, ki pa jo z vidika zrelega, izkušenega in modrega človeka obenem ustrezno kontekstualizira in interpretira. Mnoge teh medvojnih in povojnih zgodb so pretresljive in kljub otroško naivnemu in razigranemu doživljanju in dojemanju ponazarjajo vso krutost in stiske tedanjih razmer. Opazoval je razpadanje starojugoslovanske vojske in prihod okupatorskih nemških enot v mesto ter vse, kar je novi red prinesel meščanom. Stanovali so tik ob zloglasnem nacističnem zaporu Stari pisker, kjer so streljali talce, doživel je, ko so nacisti skozi Celje gnali kolono ujetih patizanov ter jih pred streljanjem skupaj z mrtvimi razkazovali in sramotili na osrednjem mestnem trgu, doživel je očetov zapor in stisko družine, saj so nacisti ugotovili, da je oče nezakonski židovski sin, srečeval se je z Nemci, ki so jim jih naselili v odvzeti del stanovanja, doživel je srečanje z ilegalcem, ki mu je pomagal pobegniti. Prav tako partizane, umikajoče se enote nemške vojske in prihod jugoslovanske armade. Danes, po mnogih desetletjih, ki so minila od takrat, pripoveduje Bert Savodnik mnoge zgodbe svojega odraščanja v tistem težkem času z razumevajočim nasmehom, veliko zgodb pa je bilo tako hudih, da je spomin nanje pustil v njem neizbrisen pečat za vse življenje.

96 min

Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas, upokojeni novinar BERT SAVODNIK, je še zmeraj aktiven publicist, prevajalec in gledališčnik, ki je s Celjem, kjer je odraščal v družini gostilničarjev in mesarjev, tesno povezan. Njegova pripoved seže v zadnja leta kraljevine Jugoslavije, ko je kot takrat sedemletni fantič, zagledan v vojaške uniforme, jezdil skozi Celje v paradni oficirski uniformi vštric s takratnim poveljnikom celjskega polka, kasneje razvpitim četniškim generalom Dražo Mihajlovičem. Glavnina privlačne pripovedi pa je seveda posvečena medvojnemu času v Celju. Pripoved temelji na lastni otroški izkušnji, ki pa jo z vidika zrelega, izkušenega in modrega človeka obenem ustrezno kontekstualizira in interpretira. Mnoge teh medvojnih in povojnih zgodb so pretresljive in kljub otroško naivnemu in razigranemu doživljanju in dojemanju ponazarjajo vso krutost in stiske tedanjih razmer. Opazoval je razpadanje starojugoslovanske vojske in prihod okupatorskih nemških enot v mesto ter vse, kar je novi red prinesel meščanom. Stanovali so tik ob zloglasnem nacističnem zaporu Stari pisker, kjer so streljali talce, doživel je, ko so nacisti skozi Celje gnali kolono ujetih patizanov ter jih pred streljanjem skupaj z mrtvimi razkazovali in sramotili na osrednjem mestnem trgu, doživel je očetov zapor in stisko družine, saj so nacisti ugotovili, da je oče nezakonski židovski sin, srečeval se je z Nemci, ki so jim jih naselili v odvzeti del stanovanja, doživel je srečanje z ilegalcem, ki mu je pomagal pobegniti. Prav tako partizane, umikajoče se enote nemške vojske in prihod jugoslovanske armade. Danes, po mnogih desetletjih, ki so minila od takrat, pripoveduje Bert Savodnik mnoge zgodbe svojega odraščanja v tistem težkem času z razumevajočim nasmehom, veliko zgodb pa je bilo tako hudih, da je spomin nanje pustil v njem neizbrisen pečat za vse življenje.

Metka Skušek

22. 2. 2016

V letih pred vojno so učenci mariborske osnovne šole pri verouku po vsaki molitvi morali izreči: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«, v medvojni nemški šoli pa so se učili tudi – angleščino! Da bi se lahko, kot je pojasnila avstrijska učiteljica, lahko po Roemmlovem zavzetju severne Afrike sporazumevali z angleško govorečim prebivalstvom. Tokratna pripovedovalka svojih spominov je bila rojena v Mariboru leta 1929. Njena pripoved se osredotoča na ulico ob robu starega mesta, kjer so se na svojstven način odvijale vse stiske in strahote, pa tudi majhne radosti tistega težkega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Aprila 1941 se je v ulici ustavila oborožena nemška vojska. Prvemu valu izseljevanja Slovencev se je Skuškova družina na srečo izognila, čeprav je bila uvrščena na spisek, ki so ga mariborski kulturbundovci pripravili že leta pred vojno. Družine mnogih sosedov pa so nacisti izselili in v hiše so se vselili nemški visoki uradniki ter oficirji, pa tudi Skuškovi družini so odvzeli nekaj sob in se nastanili v njih. Otroci z ulice, slovenski, nemški in kulturbundovski so se med seboj seveda spoznavali in igrali ter vsak po svoje doživljali in spoznavali tisti čas. Vdova z otrokoma, od katerih je bil eden invaliden, je v stiski iz strahu pred nacističnim pobijanjem prizadetih otrok zaplinila vso družino – otroka sta umrla, mama je preživela. Med vojno so na travniku za Skuškovo hišo pasli konje francoski ujetniki in v času hude lakote so skrivaj zamenjavali z njimi knjige za čokolade in kakav, ki so ga ujetniki dobivali v paketih od doma. Očetova tovarna konfekcije perila je med vojno delovala naprej, veliko obleke je prek ilegalnih zvez šlo na Pohorje med partizane, v kleti pa je bila ilegalna tiskarna, ki so jo Nemci po izdaji odkrili zelo pozno in se, besni, ker so jo imeli v samem središču mesta, kruto maščevali. Živeti v Mariboru v zadnjem letu vojne je pomenilo doživeti tudi vse danes komajda predstavljive strahote nenehnega anglo-ameriškega bombardiranja me ...

96 min

V letih pred vojno so učenci mariborske osnovne šole pri verouku po vsaki molitvi morali izreči: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«, v medvojni nemški šoli pa so se učili tudi – angleščino! Da bi se lahko, kot je pojasnila avstrijska učiteljica, lahko po Roemmlovem zavzetju severne Afrike sporazumevali z angleško govorečim prebivalstvom. Tokratna pripovedovalka svojih spominov je bila rojena v Mariboru leta 1929. Njena pripoved se osredotoča na ulico ob robu starega mesta, kjer so se na svojstven način odvijale vse stiske in strahote, pa tudi majhne radosti tistega težkega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Aprila 1941 se je v ulici ustavila oborožena nemška vojska. Prvemu valu izseljevanja Slovencev se je Skuškova družina na srečo izognila, čeprav je bila uvrščena na spisek, ki so ga mariborski kulturbundovci pripravili že leta pred vojno. Družine mnogih sosedov pa so nacisti izselili in v hiše so se vselili nemški visoki uradniki ter oficirji, pa tudi Skuškovi družini so odvzeli nekaj sob in se nastanili v njih. Otroci z ulice, slovenski, nemški in kulturbundovski so se med seboj seveda spoznavali in igrali ter vsak po svoje doživljali in spoznavali tisti čas. Vdova z otrokoma, od katerih je bil eden invaliden, je v stiski iz strahu pred nacističnim pobijanjem prizadetih otrok zaplinila vso družino – otroka sta umrla, mama je preživela. Med vojno so na travniku za Skuškovo hišo pasli konje francoski ujetniki in v času hude lakote so skrivaj zamenjavali z njimi knjige za čokolade in kakav, ki so ga ujetniki dobivali v paketih od doma. Očetova tovarna konfekcije perila je med vojno delovala naprej, veliko obleke je prek ilegalnih zvez šlo na Pohorje med partizane, v kleti pa je bila ilegalna tiskarna, ki so jo Nemci po izdaji odkrili zelo pozno in se, besni, ker so jo imeli v samem središču mesta, kruto maščevali. Živeti v Mariboru v zadnjem letu vojne je pomenilo doživeti tudi vse danes komajda predstavljive strahote nenehnega anglo-ameriškega bombardiranja me ...

Prof. Alenka Glazer

15. 2. 2016

V nizu oddaj SPOMINI bo tokrat pripovedovala svojo življenjsko zgodbo in zgodbo svoje družine Alenka Glazer, pesnica, prevajalka, urednica, literarna zgodovinarka in legendarna profesorica književnosti mnogim generacijam študentov na mariborski Pedagoški fakulteti. Marca letos bo praznovala devetdeset let. Danes Alenka Glazer, še zmeraj aktivna v znanstvenem delu, živi v Rušah, v hiši svojega očeta, pesnika, literarnega zgodovinarja, urednika in knjižničarja, ki je bil od leta 1931 kar tri desetletja ravnatelj mariborske Študijske knjižnice, današnje Univerzitetne knjižnice, in jo izoblikoval v eno najvidnejših slovenskih knjižnic. Po njem se imenujejo Glazerjeve nagrade in listine, ki jih v Mariboru vsako leto podelijo za življenjsko delo in za posebne dosežke na področju umetnosti. Pripoved Alenke Glazer nas privlačno in s prav neverjetnim spominom ter občutkom za opazovanje ljudi in življenja, pa obenem z nenehno refleksijo starostne modrosti, popelje na pot vse od očetovih prednikov v Rušah in na obronkih (njemu v poeziji tako ljubega) Pohorja, pa prek očetovega študija na Dunaju in časa med prvo svetovno vojno v Maribor med obema vojnama. Z izjemno občutljivostjo orisuje čas v mestu tik pred izbruhom druge svetovne vojne in dogodke ob okupaciji, ko njena pripoved postaja vse bolj polna občutka stisk tistega težkega in prelomnega časa. Družino, očeta in mamo, takrat petnajstletno Alenko in njenega starejšega brata Matijo, takrat študenta tik pred diplomo iz kemije, so Nemci že v prvem valu let 1941 izselili v Srbijo, v Arandjelovac. Pretresljiva je pripoved o življenju družine izobražencev v izgnanstvu, o skrbi za preživetje v težkih pogojih, o zavednosti in ponosu, ki se mu niso niti za hip odrekli, pa četudi so se ponujale priložnosti, o četniškem nasilju, o srečanjih s smrtjo, o stiskah in strahu, a vseeno o lepem času, ko so bili še vsi skupaj. In o neizmerni sreči, ko je Janka Glazerja obiskal del slovenskega partizanskega vodstva, ki je v Arandjelovcu ča ...

105 min

V nizu oddaj SPOMINI bo tokrat pripovedovala svojo življenjsko zgodbo in zgodbo svoje družine Alenka Glazer, pesnica, prevajalka, urednica, literarna zgodovinarka in legendarna profesorica književnosti mnogim generacijam študentov na mariborski Pedagoški fakulteti. Marca letos bo praznovala devetdeset let. Danes Alenka Glazer, še zmeraj aktivna v znanstvenem delu, živi v Rušah, v hiši svojega očeta, pesnika, literarnega zgodovinarja, urednika in knjižničarja, ki je bil od leta 1931 kar tri desetletja ravnatelj mariborske Študijske knjižnice, današnje Univerzitetne knjižnice, in jo izoblikoval v eno najvidnejših slovenskih knjižnic. Po njem se imenujejo Glazerjeve nagrade in listine, ki jih v Mariboru vsako leto podelijo za življenjsko delo in za posebne dosežke na področju umetnosti. Pripoved Alenke Glazer nas privlačno in s prav neverjetnim spominom ter občutkom za opazovanje ljudi in življenja, pa obenem z nenehno refleksijo starostne modrosti, popelje na pot vse od očetovih prednikov v Rušah in na obronkih (njemu v poeziji tako ljubega) Pohorja, pa prek očetovega študija na Dunaju in časa med prvo svetovno vojno v Maribor med obema vojnama. Z izjemno občutljivostjo orisuje čas v mestu tik pred izbruhom druge svetovne vojne in dogodke ob okupaciji, ko njena pripoved postaja vse bolj polna občutka stisk tistega težkega in prelomnega časa. Družino, očeta in mamo, takrat petnajstletno Alenko in njenega starejšega brata Matijo, takrat študenta tik pred diplomo iz kemije, so Nemci že v prvem valu let 1941 izselili v Srbijo, v Arandjelovac. Pretresljiva je pripoved o življenju družine izobražencev v izgnanstvu, o skrbi za preživetje v težkih pogojih, o zavednosti in ponosu, ki se mu niso niti za hip odrekli, pa četudi so se ponujale priložnosti, o četniškem nasilju, o srečanjih s smrtjo, o stiskah in strahu, a vseeno o lepem času, ko so bili še vsi skupaj. In o neizmerni sreči, ko je Janka Glazerja obiskal del slovenskega partizanskega vodstva, ki je v Arandjelovcu ča ...

Rudi Šelih

1. 2. 2016

Tokrat bomo prisluhnili uglednemu advokatu Rudiju Šelihu, dolgoletnemu predsedniku in danes častnemu članu Odvetniške zbornice Slovenije ter častnemu podpredsedniku Mednarodne odvetniške zbornice. Leta 1929 je bil rojen v veliki družini z enajstimi otroki v Konjicah in prvi del njegove pripovedi je zanimiv oris življenja in navad trdne kmečke družine v času med obema vojnama, hkrati pa življenjskega utripa Konjic, kjer je bil njegov oče veliko let tudi župan. Nemška okupacija med drugo svetovno vojno je posegla v družino z nacističnimi zapori, zasliševanji in mučenji, koncentracijskimi taborišči. Rudi je postal mlad partizan, vsem pa je uspelo vojno preživeti. Bratu Ivanu je tik pred koncem vojne uspelo iz Auschwitza prebegniti k Rusom, ostal je v njihovi armadi in se vrnil domov šele leta 1947 - tik pred izbruhom informbiroja, ko je povojni čas znova močno zarezal v družino. Leta 1951 so štiri brate, očeta in vrsto sorodnikov za več mesecev zaprli in jih zasliševali, starejši brat Ivan je bil po preživetih taboriščih za več let poslan na Goli otok, mlajšega brata Rudija Šeliha, takrat že študenta prava, pa so po letu dni samice in zasliševanj v Centalnih zaporih v Ljubljani in po letu dni v celjskem zaporu Stari pisker, kjer je na tamkajšnjem Okrožnem sodišču doživel tudi (kasneje na istem sodišču razveljavljeno) obsodbo, za štiri leta poslali v povojno taborišče Bileća. Pozneje se je Rudi Šelih, takrat že kot mednarodno priznan odvetnik, doma in po svetu srečal s sodniki in tožilci iz povojnih procesov, tudi svojega, pa tudi z odvetniki in sodniki, ki jih je po vojni doživel v Bileći - kot svoje mučitelje.

158 min

Tokrat bomo prisluhnili uglednemu advokatu Rudiju Šelihu, dolgoletnemu predsedniku in danes častnemu članu Odvetniške zbornice Slovenije ter častnemu podpredsedniku Mednarodne odvetniške zbornice. Leta 1929 je bil rojen v veliki družini z enajstimi otroki v Konjicah in prvi del njegove pripovedi je zanimiv oris življenja in navad trdne kmečke družine v času med obema vojnama, hkrati pa življenjskega utripa Konjic, kjer je bil njegov oče veliko let tudi župan. Nemška okupacija med drugo svetovno vojno je posegla v družino z nacističnimi zapori, zasliševanji in mučenji, koncentracijskimi taborišči. Rudi je postal mlad partizan, vsem pa je uspelo vojno preživeti. Bratu Ivanu je tik pred koncem vojne uspelo iz Auschwitza prebegniti k Rusom, ostal je v njihovi armadi in se vrnil domov šele leta 1947 - tik pred izbruhom informbiroja, ko je povojni čas znova močno zarezal v družino. Leta 1951 so štiri brate, očeta in vrsto sorodnikov za več mesecev zaprli in jih zasliševali, starejši brat Ivan je bil po preživetih taboriščih za več let poslan na Goli otok, mlajšega brata Rudija Šeliha, takrat že študenta prava, pa so po letu dni samice in zasliševanj v Centalnih zaporih v Ljubljani in po letu dni v celjskem zaporu Stari pisker, kjer je na tamkajšnjem Okrožnem sodišču doživel tudi (kasneje na istem sodišču razveljavljeno) obsodbo, za štiri leta poslali v povojno taborišče Bileća. Pozneje se je Rudi Šelih, takrat že kot mednarodno priznan odvetnik, doma in po svetu srečal s sodniki in tožilci iz povojnih procesov, tudi svojega, pa tudi z odvetniki in sodniki, ki jih je po vojni doživel v Bileći - kot svoje mučitelje.

Avgust Majerič

25. 1. 2016

Legendarnega mariborskega profesorja ekonomije, danes 82-letnega AVGUSTA MAJERIČA, bolj poznamo po njegovem političnem delovanju, saj je bil v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja ena osrednjih osebnosti samostojne »Akcije 25 poslancev«, prve slovenske pomladi s poskusom demokratizacije in liberalizacije takratne kadrovske in volilne politike. Ta je ogrozila popoln kadrovski monopol partijskega vrha, čemur so seveda sledili ostri ukrepi. Tokrat se bo v oddaji »Spomini« vrnil v svoje otroštvo in mladost pred in med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Bil je sin proletarskih staršev. Oče Avgust je bil predvojni komunist in vodja kovaške delavnice v Hutterjevi tekstilni tovarni, mama je bila kot tkalka prav tako zaposlena v tej tovarni. S tovarnarjem Hutterjem sta se medsebojno spoštovala in upoštevala, kar se je še posebej pokazalo ob veliki predvojni stavki tekstilnih delavcev. Očeta so kot pomembnega medvojnega ilegalca nacisti (po izdaji njegovega hudo mučenega odporniškega sodelavca) prijeli in ustrelili kot talca, mama, ki je ostala sama s tremi sinovi, je tik po vojni umrla za jetiko, tako, da so otroci odraščali v domovih za sirote. Sin Avgust je vojno preživel v Mariboru, doživel okupacijo Hitlerjev obisk, zavezniška bombardiranja mesta in vse druge strahote tistega časa, ob koncu vojne, ko je bil star enajst let in ko so vsi v mestu čakali partizanske osvoboditelje, pa je doživel tudi prihod bolgarskih enot, ki so se, prepričane, da so prišle v nemško mesto, vedle kot - osvajalci.

67 min

Legendarnega mariborskega profesorja ekonomije, danes 82-letnega AVGUSTA MAJERIČA, bolj poznamo po njegovem političnem delovanju, saj je bil v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja ena osrednjih osebnosti samostojne »Akcije 25 poslancev«, prve slovenske pomladi s poskusom demokratizacije in liberalizacije takratne kadrovske in volilne politike. Ta je ogrozila popoln kadrovski monopol partijskega vrha, čemur so seveda sledili ostri ukrepi. Tokrat se bo v oddaji »Spomini« vrnil v svoje otroštvo in mladost pred in med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Bil je sin proletarskih staršev. Oče Avgust je bil predvojni komunist in vodja kovaške delavnice v Hutterjevi tekstilni tovarni, mama je bila kot tkalka prav tako zaposlena v tej tovarni. S tovarnarjem Hutterjem sta se medsebojno spoštovala in upoštevala, kar se je še posebej pokazalo ob veliki predvojni stavki tekstilnih delavcev. Očeta so kot pomembnega medvojnega ilegalca nacisti (po izdaji njegovega hudo mučenega odporniškega sodelavca) prijeli in ustrelili kot talca, mama, ki je ostala sama s tremi sinovi, je tik po vojni umrla za jetiko, tako, da so otroci odraščali v domovih za sirote. Sin Avgust je vojno preživel v Mariboru, doživel okupacijo Hitlerjev obisk, zavezniška bombardiranja mesta in vse druge strahote tistega časa, ob koncu vojne, ko je bil star enajst let in ko so vsi v mestu čakali partizanske osvoboditelje, pa je doživel tudi prihod bolgarskih enot, ki so se, prepričane, da so prišle v nemško mesto, vedle kot - osvajalci.

Alenka Šelih roj. Rosina in Andrej Rosina

18. 1. 2016

V drugi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20.stoletja, predvsem pa pred in med drugo svetovno vojno ter takoj po njej pripovedovala po rodu Mariborčana, akademikinja prof.dr. Alenka Šelih, rojena Rosina, upokojena zaslužna profesorica kazenskega prava in kriminologije Pravne fakultete ter njen brat prof.dr. Andrej Rosina, upokojeni redni profesor metalurgije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas in zgodbe ljudi, ki se je tisti čas močno zapisal vanje. Njun stari oče, dr. Fran Rosina, odvetnik, viden politik in narodni buditelj, je bil v prelomnih časih leta 1918 v Mariboru desna roka generala Rudolfa Maistra, ki je kot ravnatelj mariborske Hranilnice s svojo drzno in hitro odločitvijo omogočil uspešno izvedbo Maistrove akcije, s katero je Maribor in Štajersko ohranil slovenska. Njunega očeta Igorja Rosino, prav tako odvetnika ter pravnega in političnega publicista, pa so med vojno na zahtevo Nemcev najprej zaprli Italijani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 stopil v partizane. Družina je vojno preživela v Metliki, kjer sta Alenka in Andrej odraščala in obiskovala partizansko šolo na osvobojenem ozemlju. Od poletja 1944 je bil Igor Rosina pravni referent pri SNOS, pozneje v narodni vladi LRS, proti koncu vojne pa je prevzel vodenje štajerskega odseka Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Zaradi elaborata, v katerem je že pred koncem vojne pravno in etično močno obsodil povojne množične izvensodne poboje, če bi do njih kasneje prišlo, ter zaradi dostojanstvenega in pravno etičnega branjenja povojnih obsojencev, je za več kot desetletje izgubil pravico do advokature z obrazložitvijo, da »ne razume vloge odvetništva v novih družbenih razmerah«.

109 min

V drugi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20.stoletja, predvsem pa pred in med drugo svetovno vojno ter takoj po njej pripovedovala po rodu Mariborčana, akademikinja prof.dr. Alenka Šelih, rojena Rosina, upokojena zaslužna profesorica kazenskega prava in kriminologije Pravne fakultete ter njen brat prof.dr. Andrej Rosina, upokojeni redni profesor metalurgije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas in zgodbe ljudi, ki se je tisti čas močno zapisal vanje. Njun stari oče, dr. Fran Rosina, odvetnik, viden politik in narodni buditelj, je bil v prelomnih časih leta 1918 v Mariboru desna roka generala Rudolfa Maistra, ki je kot ravnatelj mariborske Hranilnice s svojo drzno in hitro odločitvijo omogočil uspešno izvedbo Maistrove akcije, s katero je Maribor in Štajersko ohranil slovenska. Njunega očeta Igorja Rosino, prav tako odvetnika ter pravnega in političnega publicista, pa so med vojno na zahtevo Nemcev najprej zaprli Italijani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 stopil v partizane. Družina je vojno preživela v Metliki, kjer sta Alenka in Andrej odraščala in obiskovala partizansko šolo na osvobojenem ozemlju. Od poletja 1944 je bil Igor Rosina pravni referent pri SNOS, pozneje v narodni vladi LRS, proti koncu vojne pa je prevzel vodenje štajerskega odseka Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Zaradi elaborata, v katerem je že pred koncem vojne pravno in etično močno obsodil povojne množične izvensodne poboje, če bi do njih kasneje prišlo, ter zaradi dostojanstvenega in pravno etičnega branjenja povojnih obsojencev, je za več kot desetletje izgubil pravico do advokature z obrazložitvijo, da »ne razume vloge odvetništva v novih družbenih razmerah«.

Majda Šlajmer-Japelj in Igor Japelj

11. 1. 2016

V prvi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenjski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20. stoletja pripovedovala Mariborčana, profesorica Majda Šlajmer-Japelj in njen soprog prim. dr. Igor Japelj. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas, in zgodbe ljudi, v katere se je tisti čas močno zapisal. Stari oče gospe Majde Šlajmer, dr. Edo Šlajmer, je bil eden pionirjev sodobne slovenske medicine, njen oče Vladimir Šlajmer pa pomemben mariborski gradbenik, katerega stavbe so še danes temeljni gradniki mariborske arhitekturne podobe. Zavedno slovensko družino je nemški okupator med vojno izgnal in izselil v Srbijo. Zdravnik dr. Igor Japelj pa je sin slovitega mariborskega gledališkega fotografa Mirka Japlja. Družina je vojno preživela v Mariboru, v očetovem fotografskem ateljeju je bila partizanska javka in v njem so sredi vojne razmnoževali tudi Titove slike.

77 min

V prvi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenjski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20. stoletja pripovedovala Mariborčana, profesorica Majda Šlajmer-Japelj in njen soprog prim. dr. Igor Japelj. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas, in zgodbe ljudi, v katere se je tisti čas močno zapisal. Stari oče gospe Majde Šlajmer, dr. Edo Šlajmer, je bil eden pionirjev sodobne slovenske medicine, njen oče Vladimir Šlajmer pa pomemben mariborski gradbenik, katerega stavbe so še danes temeljni gradniki mariborske arhitekturne podobe. Zavedno slovensko družino je nemški okupator med vojno izgnal in izselil v Srbijo. Zdravnik dr. Igor Japelj pa je sin slovitega mariborskega gledališkega fotografa Mirka Japlja. Družina je vojno preživela v Mariboru, v očetovem fotografskem ateljeju je bila partizanska javka in v njem so sredi vojne razmnoževali tudi Titove slike.