Opis epizode

Vsi, ki so imeli priložnost spoznati Hilarija Lavrenčiča, delati ali sodelovati z njim, so si enotni, da je bil v prvi vrsti izjemen človek. Ljubezen, ki jo je gojil do glasbe in kulture nasploh, njegov neutrudni, delovni značaj, ki se ni zadovoljil s povprečnim, neizmeren intelekt, razgledanost in srčnost, so bile lastnosti, zaradi katerih so si ga mlajše generacije rade jemale za vzor ali za mentorja. Bil je tista zanesljiva oseba, ki je znala dobro svetovati na področju glasbe ali pa odra. Pevci v zborih so mu sledili, dirigenti postavljali njegove partiture na pult, poslušalci pa občudovali njegove sposobnosti in kvalitetno delo. Zborovodja, ki je navdihoval ljubiteljske pevce, profesor, ki je iskal in spodbujal v mladih ustvarjalno iskrico, skladatelj, ki ga obožujejo zbori, glasbeniki in poslušalci, nenazadnje profesionalni glasbenik, ki je svojo kariero gradil v eni izmed največjih opernih hiš z mednarodnim ugledom s tistega dela Italije – v opernem gledališču v Teatru Verdi v Trstu, zaradi katerega je do potankosti poznal tudi odrske zakonitosti. To so le nekatere izmed glavnih značilnosti in področij, ki so ga zaznamovale ali bolje rečeno – jih je s svojo vizijo zaznamoval on sam. 29. junija leta 2024 je goriško regijo in to v obeh državah, v Sloveniji in Italiji, pretresla vest o njegovi smrti, čeprav je bila njegova bolezen že dalj časa javno znana.
Zadnje tekmovanje in nastop Hilarija Lavrenčiča z Mešanim pevskim zborom Hrast iz Doberdoba sta bila na festivalu Omnia Vincit Amor na Sveti Gori leta 2023. Takrat je zbor postal prvonagrajenec.
V tem letu je na drugi ediciji tega festivala Zbor zapel kot častni gost in nastop posvetil dolgoletnemu dirigentu, ki ga je vodil 38 let.

Metka Sulič