Opis epizode

»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina.
Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh.
Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja.
V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi.
Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo.
V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije.
Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.

doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Jasna Podreka