Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Spominski, pisemski in potopisni zapisi najrazličnejših ustvarjalcev in kulturnikov v interpretaciji slovenskih dramskih igralk in igralcev.
"Gledala sem s preveč odprtimi očmi," je o sebi in svojem dojemanju travmatične zgodovine zapisala Angela Vode, izjemna osebnost 20. stoletja. Rodila se je leta 1892, po končanem učiteljišču je študirala zdravstveno pedagogiko in opravila specialistični izpit iz defektologije. Med vojnama je aktivno delovala v društvih, ki so si prizadevala za odpravo diskriminacije po spolu in socialnem položaju. Leta 1922 je postala članica Komunistične partije, vendar so jo izključili, ko je odkrito nasprotovala paktu Ribbentrop - Stalin. Med vojno je sodelovala v OF, Italijani so jo za nekaj tednov zaprli, po kapitulaciji Italije pa so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. Po vojni so jo na Nagodetovem procesu obsodili kot "zahodno agentko, plačanko in razredno sovražnico". V zaporu je bila šest let. Ko se je vrnila v Ljubljano, je bila brez državljanskih pravic, ni smela delati, objavljati in javno delovati. Nekaj časa je delala kot tajnica. Živela je, kot je sama povedala, "polovično življenje", vseeno pa je pozneje, ko je lahko, kljub nadzoru obveščevalne službe potovala, veliko brala in pisala. V besedilu z naslovom Korak v zgodovino se je Angela Vode leta 1961 spomnila napada Nemčije na Jugoslavijo. Leta 1974 mu je dodala Pripis, v katerem je opisala še nekaj svojih izkušenj in opažanj. Bere Barbara Medvešček, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Alen Jelen. Produkcija leta 2025. Redakcija Staša Grahek.
"Gledala sem s preveč odprtimi očmi," je o sebi in svojem dojemanju travmatične zgodovine zapisala Angela Vode, izjemna osebnost 20. stoletja. Rodila se je leta 1892, po končanem učiteljišču je študirala zdravstveno pedagogiko in opravila specialistični izpit iz defektologije. Med vojnama je aktivno delovala v društvih, ki so si prizadevala za odpravo diskriminacije po spolu in socialnem položaju. Leta 1922 je postala članica Komunistične partije, vendar so jo izključili, ko je odkrito nasprotovala paktu Ribbentrop - Stalin. Med vojno je sodelovala v OF, Italijani so jo za nekaj tednov zaprli, po kapitulaciji Italije pa so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. Po vojni so jo na Nagodetovem procesu obsodili kot "zahodno agentko, plačanko in razredno sovražnico". V zaporu je bila šest let. Ko se je vrnila v Ljubljano, je bila brez državljanskih pravic, ni smela delati, objavljati in javno delovati. Nekaj časa je delala kot tajnica. Živela je, kot je sama povedala, "polovično življenje", vseeno pa je pozneje, ko je lahko, kljub nadzoru obveščevalne službe potovala, veliko brala in pisala. V besedilu z naslovom Korak v zgodovino se je Angela Vode leta 1961 spomnila napada Nemčije na Jugoslavijo. Leta 1974 mu je dodala Pripis, v katerem je opisala še nekaj svojih izkušenj in opažanj. Bere Barbara Medvešček, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Alen Jelen. Produkcija leta 2025. Redakcija Staša Grahek.
Arhitekt Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu, šolal se je najprej v domačem kraju, nato v Ljubljani, arhitekturo pa je študiral na Dunaju. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, cenjen tudi na dvoru. V letih 1917 - 18 je postal redni profesor za arhitekturo, vendar se je leta 1919 temu nazivu odpovedal in se kljub vabljivim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico. V letih od 1917 do 1922 je vodil obnovo Posočja, predaval je na liceju v Gorici, bil je župan v Štanjelu in opravljal vrsto drugih pomembnih nalog. Ob bogatih arhitekturnih stvaritvah je viden tudi Fabianijev delež v urbanizmu. Veliko se je ukvarjal s popotresno ureditvijo Ljubljane, pa tudi z ureditvijo drugih mest. Fabianijev zapis Ljubljana - Slika mesta in moji vtisi iz leta 1934 je po eni strani analiza tedanjega stanja, po drugi pa tudi polemika s Plečnikom. Bralec Igor Velše, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2015.
Arhitekt Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju na Krasu, šolal se je najprej v domačem kraju, nato v Ljubljani, arhitekturo pa je študiral na Dunaju. Postal je ugleden dunajski ustvarjalec, cenjen tudi na dvoru. V letih 1917 - 18 je postal redni profesor za arhitekturo, vendar se je leta 1919 temu nazivu odpovedal in se kljub vabljivim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico. V letih od 1917 do 1922 je vodil obnovo Posočja, predaval je na liceju v Gorici, bil je župan v Štanjelu in opravljal vrsto drugih pomembnih nalog. Ob bogatih arhitekturnih stvaritvah je viden tudi Fabianijev delež v urbanizmu. Veliko se je ukvarjal s popotresno ureditvijo Ljubljane, pa tudi z ureditvijo drugih mest. Fabianijev zapis Ljubljana - Slika mesta in moji vtisi iz leta 1934 je po eni strani analiza tedanjega stanja, po drugi pa tudi polemika s Plečnikom. Bralec Igor Velše, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2015.
Friedrich Schiller (1759–1805) je bil nemški zdravnik, dramatik, pesnik, pisatelj, zgodovinar. V svojih delih se je vselej ukvarjal z vprašanjem morale, etike in estetike ter v duhu časa, v katerem je deloval, z vprašanjem, kako ob pomoči umetniških del in sploh odrske umetnosti vzgojiti gledalca. Schiller se je z vprašanji etike in estetike ukvarjal tudi v svojih filozofskih zapisih, na primer v knjigi O estetski vzgoji človeka, ki jo imamo v slovenskem prevodu Štefana Vevarja. Delo je sestavljeno iz 27 Schillerjevih pisem podporniku Friedrichu Christianu von Schleswig-Holsteinu. Šesto pismo interpretirata Zvone Hribar in Slavko Cerjak. Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Jure Culiberg, režiserka Irena Glonar. Produkcija 2004.
Friedrich Schiller (1759–1805) je bil nemški zdravnik, dramatik, pesnik, pisatelj, zgodovinar. V svojih delih se je vselej ukvarjal z vprašanjem morale, etike in estetike ter v duhu časa, v katerem je deloval, z vprašanjem, kako ob pomoči umetniških del in sploh odrske umetnosti vzgojiti gledalca. Schiller se je z vprašanji etike in estetike ukvarjal tudi v svojih filozofskih zapisih, na primer v knjigi O estetski vzgoji človeka, ki jo imamo v slovenskem prevodu Štefana Vevarja. Delo je sestavljeno iz 27 Schillerjevih pisem podporniku Friedrichu Christianu von Schleswig-Holsteinu. Šesto pismo interpretirata Zvone Hribar in Slavko Cerjak. Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Jure Culiberg, režiserka Irena Glonar. Produkcija 2004.
Henrik Tuma, ki je živel v letih od 1858 do 1935, je bil pomemben slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko o njegovem bogatem življenju preberemo, da je po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije postal učitelj. Pozneje je maturiral in šel študirat pravo na Dunaj. Kot pravnik je delal v Ljubljani, potem v Trstu, v Tolminu in Gorici. Tam je začel politično delovati. Odprl je advokaturo v Gorici, tam je, z nekajletnim tržaškim premorom, ostal do leta 1924. Ker mu je italijanska vlada zavrnila italijansko državljanstvo, se je preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik delal do smrti. Henrik Tuma je kljub strokovnemu delu največ časa namenil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. Bil je izrazito proslovensko naravnan, intenzivno se je posvečal gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Sprva je bil liberalec, pozneje socialist, naposled je deloval zunajstrankarsko. Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil z odvetniškim delom, sodelovanjem v različnih društvih in organizacijah ter s publicistiko in predavanji. Posebno dejaven je bil v Slovenskem planinskem društvu. Obveljal je za polihistorja, saj je razmišljal in pisal o najrazličnejših področjih življenja. Zlasti zanimivi so njegovi planinski spisi. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali odlomek iz Tumovega zapisa Po razdejanem Goriškem iz knjige z naslovom Iz mojega življenja, ki je prvič izšla leta 1937. V njem Henrik Tuma, ki je po prvi svetovni vojni delal kot sodnik v Trstu, pripoveduje, kako ga je po koncu prve svetovne vojne tržaško namestništvo kot znanega alpinista prosilo, naj prevzame referat za goriške planine – Tuma je poznal gospodarstvo goriških planin, ob svojih pohodih pa je tudi pregledoval bojišča na Goriškem. Igralec Stane Tomazin urednica oddaje Staša Grahek, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režija: Ana Krauthaker. Posneto aprila 2025
Henrik Tuma, ki je živel v letih od 1858 do 1935, je bil pomemben slovenski politik, publicist, pravnik, alpinist in domoznanski pisec. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko o njegovem bogatem življenju preberemo, da je po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije postal učitelj. Pozneje je maturiral in šel študirat pravo na Dunaj. Kot pravnik je delal v Ljubljani, potem v Trstu, v Tolminu in Gorici. Tam je začel politično delovati. Odprl je advokaturo v Gorici, tam je, z nekajletnim tržaškim premorom, ostal do leta 1924. Ker mu je italijanska vlada zavrnila italijansko državljanstvo, se je preselil v Ljubljano, kjer je kot odvetnik delal do smrti. Henrik Tuma je kljub strokovnemu delu največ časa namenil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. Bil je izrazito proslovensko naravnan, intenzivno se je posvečal gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Sprva je bil liberalec, pozneje socialist, naposled je deloval zunajstrankarsko. Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil z odvetniškim delom, sodelovanjem v različnih društvih in organizacijah ter s publicistiko in predavanji. Posebno dejaven je bil v Slovenskem planinskem društvu. Obveljal je za polihistorja, saj je razmišljal in pisal o najrazličnejših področjih življenja. Zlasti zanimivi so njegovi planinski spisi. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali odlomek iz Tumovega zapisa Po razdejanem Goriškem iz knjige z naslovom Iz mojega življenja, ki je prvič izšla leta 1937. V njem Henrik Tuma, ki je po prvi svetovni vojni delal kot sodnik v Trstu, pripoveduje, kako ga je po koncu prve svetovne vojne tržaško namestništvo kot znanega alpinista prosilo, naj prevzame referat za goriške planine – Tuma je poznal gospodarstvo goriških planin, ob svojih pohodih pa je tudi pregledoval bojišča na Goriškem. Igralec Stane Tomazin urednica oddaje Staša Grahek, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režija: Ana Krauthaker. Posneto aprila 2025
Nemški pisatelj, vojak, filozof in entomolog Ernst Jünger (1895–1998) se je rodil v Heidelbergu v družini bogatega poslovneža in kemika, vendar se je uprl privilegirani vzgoji in se odločil za pustolovsko življenje. Leta 1913 se je pridružil francoski tujski legiji, kar je bilo tedaj v Nemčiji prepovedano. Oče ga je dal pripeljati nazaj. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vstopil v vojsko. Bil je zelo pogumen, večkrat je bil ranjen, za svojo vlogo v vojni je bil odlikovan. Po vojni je napisal knjigo Jeklene nevihte, v kateri je popisal vojno izkušnjo v dnevniški obliki. Dve leti pozneje je napisal delo Boj kot notranje doživetje. V Leipzigu in Neaplju je študiral biologijo in zoologijo. Kljub militarizmu, naklonjenosti avtoritarni vladavini in radikalnim nacionalističnim idejam se Jünger ni pridružil nacističnemu gibanju, tudi ko je to leta 1933 prišlo na oblast v Nemčiji. Leta 1939 je napisal knjigo z naslovom Na marmornih čereh, ki je pogumna alegorija o opustošenju miroljubne dežele. Med drugo svetovno vojno je Jünger služil kot kapetan v okupiranem Parizu; odločno je nasprotoval nacističnemu totalitarizmu. Leta 1944 so ga odpustili iz vojske, ker je posredno sodeloval v zaroti častnikov, ki so načrtovali atentat na Hitlerja. Po vojni so Jüngerja obravnavali kot nacističnega privrženca. Uveljavil se je z nekonvencionalnimi zapisi o vplivu materializma na sodobno družbo in s svojimi filozofskimi zapisi. Med drugim je objavil romana Heliopolis (1949) in Steklene čebele (1957). Po letu 1950 je Jünger živel osamljeno v Zahodni Nemčiji in še naprej izdajal introspektivne romane in eseje. V poznejših knjigah, kot je Aladinov problem (1983), je obsodil militarizem, ki je Nemčijo pripeljal v svetovni vojni. Izbrali smo 7. poglavje, odlomek iz leta 1936 objavljenega dela Afriške igre, v katerem Jünger Ernst popiše svojo izkušnjo s francosko tujsko legijo. Prevod Alfred Leskovec, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič. Produkcija 2025. Redakcija Staša Grahek.
Nemški pisatelj, vojak, filozof in entomolog Ernst Jünger (1895–1998) se je rodil v Heidelbergu v družini bogatega poslovneža in kemika, vendar se je uprl privilegirani vzgoji in se odločil za pustolovsko življenje. Leta 1913 se je pridružil francoski tujski legiji, kar je bilo tedaj v Nemčiji prepovedano. Oče ga je dal pripeljati nazaj. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vstopil v vojsko. Bil je zelo pogumen, večkrat je bil ranjen, za svojo vlogo v vojni je bil odlikovan. Po vojni je napisal knjigo Jeklene nevihte, v kateri je popisal vojno izkušnjo v dnevniški obliki. Dve leti pozneje je napisal delo Boj kot notranje doživetje. V Leipzigu in Neaplju je študiral biologijo in zoologijo. Kljub militarizmu, naklonjenosti avtoritarni vladavini in radikalnim nacionalističnim idejam se Jünger ni pridružil nacističnemu gibanju, tudi ko je to leta 1933 prišlo na oblast v Nemčiji. Leta 1939 je napisal knjigo z naslovom Na marmornih čereh, ki je pogumna alegorija o opustošenju miroljubne dežele. Med drugo svetovno vojno je Jünger služil kot kapetan v okupiranem Parizu; odločno je nasprotoval nacističnemu totalitarizmu. Leta 1944 so ga odpustili iz vojske, ker je posredno sodeloval v zaroti častnikov, ki so načrtovali atentat na Hitlerja. Po vojni so Jüngerja obravnavali kot nacističnega privrženca. Uveljavil se je z nekonvencionalnimi zapisi o vplivu materializma na sodobno družbo in s svojimi filozofskimi zapisi. Med drugim je objavil romana Heliopolis (1949) in Steklene čebele (1957). Po letu 1950 je Jünger živel osamljeno v Zahodni Nemčiji in še naprej izdajal introspektivne romane in eseje. V poznejših knjigah, kot je Aladinov problem (1983), je obsodil militarizem, ki je Nemčijo pripeljal v svetovni vojni. Izbrali smo 7. poglavje, odlomek iz leta 1936 objavljenega dela Afriške igre, v katerem Jünger Ernst popiše svojo izkušnjo s francosko tujsko legijo. Prevod Alfred Leskovec, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič. Produkcija 2025. Redakcija Staša Grahek.