Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Na drugem koncertu abonmaja Filharmonični klasični koncerti Orkester Slovenske filharmonije gosti svojega starega glasbenega znanca - dirigenta Philippa von Steinaeckerja, s katerim ga povezuje že bogata koncertna pot. Tokrat pa je pred njim in orkestrom nov izziv, ki so ga naslovili »Bachu«. Na sporedu ne bodo dela tega velikega baročnega mojstra, temveč skladbe, ki se na nek način obračajo k njegovi ustvarjalnosti, dela, ki vključujejo protestantske korale. Koncert bo odprla krstna izvedba dela skladatelja mlade generacije – Andreja Makorja z naslovom Koral, dela, ki je nastalo po naročilu Slovenske filharmonije. Sledil bo Koncert za violino in orkester Albana Berga, ki ga bo z orkestrom Slovenske filharmonije izvedla gostujoča solistka Carolin Widmann – priznana nemška violinistka, ki se v izvajalski praksi pogosto osredotoča na sodobno glasbo. V drugem delu glasbenega večera pa bo zazvenela še Simfonija št. 5, op. 107, »Reformacijska«, Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Na drugem koncertu abonmaja Filharmonični klasični koncerti Orkester Slovenske filharmonije gosti svojega starega glasbenega znanca - dirigenta Philippa von Steinaeckerja, s katerim ga povezuje že bogata koncertna pot. Tokrat pa je pred njim in orkestrom nov izziv, ki so ga naslovili »Bachu«. Na sporedu ne bodo dela tega velikega baročnega mojstra, temveč skladbe, ki se na nek način obračajo k njegovi ustvarjalnosti, dela, ki vključujejo protestantske korale. Koncert bo odprla krstna izvedba dela skladatelja mlade generacije – Andreja Makorja z naslovom Koral, dela, ki je nastalo po naročilu Slovenske filharmonije. Sledil bo Koncert za violino in orkester Albana Berga, ki ga bo z orkestrom Slovenske filharmonije izvedla gostujoča solistka Carolin Widmann – priznana nemška violinistka, ki se v izvajalski praksi pogosto osredotoča na sodobno glasbo. V drugem delu glasbenega večera pa bo zazvenela še Simfonija št. 5, op. 107, »Reformacijska«, Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Igra se loteva žgočega problema mednacionalne nestrpnosti, ki skrha dolgoletno prijateljstvo. Liki so prepričljivi, odnosi med njimi pa se vzpostavljajo po načelu tolp, pri katerih največ veljata pripadnost stvari in popolna vdanost idejnemu vodji. Dogajanje je postavljeno v surovo okolje železniške postaje, v katerem sta grobost in zaostrovanje odnosov še bolj poudarjena. Sicer se zdi, da je nestrpnost do priseljencev z juga, torej iz naše nekdaj skupne države, z leti nekoliko zbledela, a jo je žal nadomestila še bolj zavratna nestrpnost do tistih, ki bežijo k nam iz daljnih dežel v hrepenenju po lepšem svetu.Tonski mojster je Matjaž Miklič; dramaturginja: Vilma Štritof; režiser: Diego de Brea.Žiletko igra Aljaž Jovanović; Dren je Valter Dragan; Tibor – Jožef Ropoša; Tujec – Jernej Šugman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2011.
Igra se loteva žgočega problema mednacionalne nestrpnosti, ki skrha dolgoletno prijateljstvo. Liki so prepričljivi, odnosi med njimi pa se vzpostavljajo po načelu tolp, pri katerih največ veljata pripadnost stvari in popolna vdanost idejnemu vodji. Dogajanje je postavljeno v surovo okolje železniške postaje, v katerem sta grobost in zaostrovanje odnosov še bolj poudarjena. Sicer se zdi, da je nestrpnost do priseljencev z juga, torej iz naše nekdaj skupne države, z leti nekoliko zbledela, a jo je žal nadomestila še bolj zavratna nestrpnost do tistih, ki bežijo k nam iz daljnih dežel v hrepenenju po lepšem svetu.Tonski mojster je Matjaž Miklič; dramaturginja: Vilma Štritof; režiser: Diego de Brea.Žiletko igra Aljaž Jovanović; Dren je Valter Dragan; Tibor – Jožef Ropoša; Tujec – Jernej Šugman. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2011.
Violinist Vasilij Meljnikov je bil koncertni mojster simfoničnega orkestra RTV Slovenija od sezone 2003/2004 do sezone 2010/2011.V Arsovih spominčicah bomo predvajali skladbe z violinistom Vasilijem Meljnikovom. Violino je študiral na glasbeni akademiji v Minsku pri Olgi Parkomenko, pri kateri je končal tudi magistrski študij, nato se je izpopolnjeval pri pedagogih glasbenega konservatorija Petra Iljiča Čajkovskega v Moskvi. Vasilij Meljnikov od leta 1990 umetniško in pedagoško deluje v Sloveniji in je redni profesor za violino na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1997 je prejel prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Vienna Modern Masters na Dunaju, kot solist in komorni glasbenik pa izvaja koncerte po številnih slovenskih in tujih koncertnih odrih. Violinista Vasilija Meljnikova bomo poslušali v izvajanju 1. in 2. stavka Sonate za violino in klavir Alfreda Schnittkeja, Štirih ditirambičnih skladb Lucijana Marije Škerjanca, Violinskega koncerta Petra Šavlija in Sonate za violino in klavir št. 3 Milka Lazarja. Oddajo, ki jo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc, bomo ponovili v četrtek, 1. decembra ob 5.05.
Violinist Vasilij Meljnikov je bil koncertni mojster simfoničnega orkestra RTV Slovenija od sezone 2003/2004 do sezone 2010/2011.V Arsovih spominčicah bomo predvajali skladbe z violinistom Vasilijem Meljnikovom. Violino je študiral na glasbeni akademiji v Minsku pri Olgi Parkomenko, pri kateri je končal tudi magistrski študij, nato se je izpopolnjeval pri pedagogih glasbenega konservatorija Petra Iljiča Čajkovskega v Moskvi. Vasilij Meljnikov od leta 1990 umetniško in pedagoško deluje v Sloveniji in je redni profesor za violino na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1997 je prejel prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Vienna Modern Masters na Dunaju, kot solist in komorni glasbenik pa izvaja koncerte po številnih slovenskih in tujih koncertnih odrih. Violinista Vasilija Meljnikova bomo poslušali v izvajanju 1. in 2. stavka Sonate za violino in klavir Alfreda Schnittkeja, Štirih ditirambičnih skladb Lucijana Marije Škerjanca, Violinskega koncerta Petra Šavlija in Sonate za violino in klavir št. 3 Milka Lazarja. Oddajo, ki jo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc, bomo ponovili v četrtek, 1. decembra ob 5.05.
Vrhunec antične grške kulture od 10. do 4. stoletja pred našim štetjem pomenijo helenska književnost, pesništvo, dramatika, filozofija in zgodovinopisje, ki sestavljajo najpopolnejše, najlepše in najizvirnejše, kar je človeštvu dala antična umetnost. Homer je najverjetneje živel v 8. stoletju pr. n. št. v Mali Aziji. Bil je eden izmed aojdov, potujočih starogrških pevcev, ki so potovali po deželi in ob spremljavi lire peli pesmi. Homerju zgodovina pripisuje dva monumentalna epa, Iliado in Odisejo.
Vrhunec antične grške kulture od 10. do 4. stoletja pred našim štetjem pomenijo helenska književnost, pesništvo, dramatika, filozofija in zgodovinopisje, ki sestavljajo najpopolnejše, najlepše in najizvirnejše, kar je človeštvu dala antična umetnost. Homer je najverjetneje živel v 8. stoletju pr. n. št. v Mali Aziji. Bil je eden izmed aojdov, potujočih starogrških pevcev, ki so potovali po deželi in ob spremljavi lire peli pesmi. Homerju zgodovina pripisuje dva monumentalna epa, Iliado in Odisejo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Oscar Wilde je bil angleški pesnik in dramatik irskega rodu in je živel med letoma 1854 in 1900. Danes je skoraj prav tako znan po svojem za tisti čas provokativnem življenju in neizčrpni duhovitosti kot po ustvarjanju. Potem ko so ga po sprejemu Laboucherovega amandmaja, ki je kriminaliziral homoseksualnost, v Angliji zaprli, se je po prestani kazni preselil v Francijo, tam je tudi umrl. V Franciji je med drugim napisal Balado o readinški ječi. Prevedel jo je Josip Vidmar; odlomek interpretira dramski igralec Gregor Čušin.
Oscar Wilde je bil angleški pesnik in dramatik irskega rodu in je živel med letoma 1854 in 1900. Danes je skoraj prav tako znan po svojem za tisti čas provokativnem življenju in neizčrpni duhovitosti kot po ustvarjanju. Potem ko so ga po sprejemu Laboucherovega amandmaja, ki je kriminaliziral homoseksualnost, v Angliji zaprli, se je po prestani kazni preselil v Francijo, tam je tudi umrl. V Franciji je med drugim napisal Balado o readinški ječi. Prevedel jo je Josip Vidmar; odlomek interpretira dramski igralec Gregor Čušin.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
V tokratni epizodi se pogovarjam z avtorico Katjo Gorečan o njenem delu Trpljenje mlade Hane, ki je kljub temu, da je bilo izdano leta 2012, še zmeraj aktualno, zakaj pa je temu tako, vam razkrijeva ob koncu pogovora. Zbirka poezije je resnično edinstvena v svojem direktnem in odprtem pristopu do tematik kot so ljubezen, ženstvenost in pesništvo samo, dotakne pa se tudi odnosov z družino, s prijatelji in samim seboj. Prežeta z milino, a hkrati surovo trpkostjo, knjiga odpira mnoga vprašanja, na katera sva s Katjo Gorečan skupaj iskali odgovore.
V tokratni epizodi se pogovarjam z avtorico Katjo Gorečan o njenem delu Trpljenje mlade Hane, ki je kljub temu, da je bilo izdano leta 2012, še zmeraj aktualno, zakaj pa je temu tako, vam razkrijeva ob koncu pogovora. Zbirka poezije je resnično edinstvena v svojem direktnem in odprtem pristopu do tematik kot so ljubezen, ženstvenost in pesništvo samo, dotakne pa se tudi odnosov z družino, s prijatelji in samim seboj. Prežeta z milino, a hkrati surovo trpkostjo, knjiga odpira mnoga vprašanja, na katera sva s Katjo Gorečan skupaj iskali odgovore.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Gost orkestra Lio Kuokman in urednik za jazz Hugo Šekoranja razmišljata o znamenitem delu Georgea Gershwina, ki bo del četrtega večera cikla Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Gost orkestra Lio Kuokman in urednik za jazz Hugo Šekoranja razmišljata o znamenitem delu Georgea Gershwina, ki bo del četrtega večera cikla Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Romana Ercegović je doktorica znanosti na področju dramaturgije, gledališka in literarna ustvarjalka ter ustanoviteljica Obrednega gledališča Duša Zemlje. Vse svoje življenje teoretično in praktično raziskuje fenomen obrednega gledališča. Ustvarila je tudi nekaj tovrstnih avtorskih predstav, kot so Molitev Zemlji, Elektra, Bela Bizonka, Marija Magdalena in Persefona, zgodba o ljubezni do sebe. Tako kot v njenih predstavah jo tudi v pesniški zbirki z naslovom Tolmuni nežnosti, v kateri je združila moči z likovno umetnico Simono Čudovan, zanimajo globine ženske duše in njene mnogotere osebnosti.Interpretka Ana Facchini, režiserka Renata Vidič, asistent režije Alen Jelen, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Jadranko Oblak, urednica oddaje Ana Rozman. Produkcija 2022.
Romana Ercegović je doktorica znanosti na področju dramaturgije, gledališka in literarna ustvarjalka ter ustanoviteljica Obrednega gledališča Duša Zemlje. Vse svoje življenje teoretično in praktično raziskuje fenomen obrednega gledališča. Ustvarila je tudi nekaj tovrstnih avtorskih predstav, kot so Molitev Zemlji, Elektra, Bela Bizonka, Marija Magdalena in Persefona, zgodba o ljubezni do sebe. Tako kot v njenih predstavah jo tudi v pesniški zbirki z naslovom Tolmuni nežnosti, v kateri je združila moči z likovno umetnico Simono Čudovan, zanimajo globine ženske duše in njene mnogotere osebnosti.Interpretka Ana Facchini, režiserka Renata Vidič, asistent režije Alen Jelen, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Jadranko Oblak, urednica oddaje Ana Rozman. Produkcija 2022.
V deveti iz cikla oddaj gostimo Alenko Adamič in Gregorja Makuca, hčerko in vnuka Bojana Adamiča. Izbrana glasba: Bojan Adamič: Matjašek Zez Confrey: Dizzy Fingers
V deveti iz cikla oddaj gostimo Alenko Adamič in Gregorja Makuca, hčerko in vnuka Bojana Adamiča. Izbrana glasba: Bojan Adamič: Matjašek Zez Confrey: Dizzy Fingers
Igra je farsa, avtobiografska zgodba o vojaku, ki daleč od doma služi vojaščino. Igra z ironijo prikazuje vse tiste obrazce mišljenja in ravnanja, značilne za vojaško življenje nekdanje socialistične Jugoslavije. Avtor z nekakšno dobrohotnostjo naslika svoje nekdanje sotrpine vojake in oficirje z vso njihovo potrebno človeško in vojaško opremo – s starimi vojaškimi zgodbami in šalami, težavami pri učenju, pri sproščanju moči in vročih mladeniških strasteh. Sicer pa je bil 29. november v nekih drugih časih in v neki drugi državi, ki je danes ni več, zelo pomemben praznik.
Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonska mojstrica: Metka Rojc; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Aleš Jan. Fritz – Branko Šturbej; Božič – Pavle Ravnohrib; Sidran – Ivan Rupnik; Petrič – Roman Končar; Lajtman – Igor Samobor; Žarkov – Janez Škof; Panta – Marko Okorn; Živkovič – Slavko Cerjak; Hodža – Ivo Godnič; Komandant – Dare Valič.
Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja 1988.
Igra je farsa, avtobiografska zgodba o vojaku, ki daleč od doma služi vojaščino. Igra z ironijo prikazuje vse tiste obrazce mišljenja in ravnanja, značilne za vojaško življenje nekdanje socialistične Jugoslavije. Avtor z nekakšno dobrohotnostjo naslika svoje nekdanje sotrpine vojake in oficirje z vso njihovo potrebno človeško in vojaško opremo – s starimi vojaškimi zgodbami in šalami, težavami pri učenju, pri sproščanju moči in vročih mladeniških strasteh. Sicer pa je bil 29. november v nekih drugih časih in v neki drugi državi, ki je danes ni več, zelo pomemben praznik.
Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar; tonska mojstrica: Metka Rojc; dramaturg: Pavel Lužan; režiser: Aleš Jan. Fritz – Branko Šturbej; Božič – Pavle Ravnohrib; Sidran – Ivan Rupnik; Petrič – Roman Končar; Lajtman – Igor Samobor; Žarkov – Janez Škof; Panta – Marko Okorn; Živkovič – Slavko Cerjak; Hodža – Ivo Godnič; Komandant – Dare Valič.
Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja 1988.
Italijanski pisatelj, slikar in publicis Carlo Levi se je rodil pred 120 leti v Torinu v premožni judovski družini. Po poklicu je bil zdravnik. Poreklo in protifašistična usmerjenost sta v fašistični Italiji zaznamovala njegovo življenjsko pot. Svetovno priznanje mu je prinesel roman Kristus se je ustavil v Eboliju, ki je nastal na podlagi njegovih doživetij v konfinaciji. Napisal je še več drugih del, tudi ta večinoma pripovedujejo o tedanji italijanski družbi. Umrl je leta 1975.Avtorica oddaje Ksenija Bizjak. Prevajalca Silvester Škerl in Ksenija Bizjak,interpret Brane Grubar,bralca Nadja Jarc in Dejan Kaloper,glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Jure Culiberg, asistent Martin Florjančič, režiser Gregor Tozon. Urednici oddaje Tina Kozin, Staša Grahek.Leto nastanka 2002.
Italijanski pisatelj, slikar in publicis Carlo Levi se je rodil pred 120 leti v Torinu v premožni judovski družini. Po poklicu je bil zdravnik. Poreklo in protifašistična usmerjenost sta v fašistični Italiji zaznamovala njegovo življenjsko pot. Svetovno priznanje mu je prinesel roman Kristus se je ustavil v Eboliju, ki je nastal na podlagi njegovih doživetij v konfinaciji. Napisal je še več drugih del, tudi ta večinoma pripovedujejo o tedanji italijanski družbi. Umrl je leta 1975.Avtorica oddaje Ksenija Bizjak. Prevajalca Silvester Škerl in Ksenija Bizjak,interpret Brane Grubar,bralca Nadja Jarc in Dejan Kaloper,glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Jure Culiberg, asistent Martin Florjančič, režiser Gregor Tozon. Urednici oddaje Tina Kozin, Staša Grahek.Leto nastanka 2002.
V kulturnem domu Artiče je v soboto, 19. novembra 2022, na oder stopilo 10 pevskih in godčevskih zasedb. Nastopili so: Naklanske ropotulje – mlade pevke ljudskih pesmi FS Podkuca, KD Dobrava Naklo in OŠ NakloPevci ljudskih pesmi KD FS Karavanke, TržičKapelski pubje, KD KapeleAlpski orkester AFS France Marolt, LjubljanaDrumlce, KUD Židan Parazol, LjubljanaLjudski pevci iz Luč, KUD Tone Mlačnik Luče Šuštarji, KD Rudija Jedretiča RibnoPevke ljudskih pesmi Kitice, FD »Anton-Jože Štrafela« MarkovciBéročka, Zavod Herbija Prlekija, Ljutomer Maroltovke in Maroltovski godci, AFS France Marolt, LjubljanaVečer je z besedo povezoval Tomaž Simetinger, slišali pa bomo tudi nekaj izjav članic in članov nastopajočih zasedb. Prireditev je spremljala tudi tričlanska strokovna žirija v sestavi Petra Trobec, Matej Jevnišek in Blaž Andrejka. Ta je ob koncu prireditve razglasil in podelil nagrade za 1., 2. in 3. mesto. 3. mesto po mnenju strokovne žirije so prejeli Šuštarji, KD Rudija Jedretiča Ribno. 2. mesto je strokovna žirija dodelila zasedbi Maroltovke in Maroltovski godci, Akademska folklorna skupina France Marolt, Ljubljana. 1. mesto po izboru žirije pa je dosegla Béročka (Selma Franov in Marinka Prelog) iz Ljutomera ter tako postala zmagovalka državne revije poustvarjalcev glasbenega izročila Napev – odsev. Iskrene čestitke!
V kulturnem domu Artiče je v soboto, 19. novembra 2022, na oder stopilo 10 pevskih in godčevskih zasedb. Nastopili so: Naklanske ropotulje – mlade pevke ljudskih pesmi FS Podkuca, KD Dobrava Naklo in OŠ NakloPevci ljudskih pesmi KD FS Karavanke, TržičKapelski pubje, KD KapeleAlpski orkester AFS France Marolt, LjubljanaDrumlce, KUD Židan Parazol, LjubljanaLjudski pevci iz Luč, KUD Tone Mlačnik Luče Šuštarji, KD Rudija Jedretiča RibnoPevke ljudskih pesmi Kitice, FD »Anton-Jože Štrafela« MarkovciBéročka, Zavod Herbija Prlekija, Ljutomer Maroltovke in Maroltovski godci, AFS France Marolt, LjubljanaVečer je z besedo povezoval Tomaž Simetinger, slišali pa bomo tudi nekaj izjav članic in članov nastopajočih zasedb. Prireditev je spremljala tudi tričlanska strokovna žirija v sestavi Petra Trobec, Matej Jevnišek in Blaž Andrejka. Ta je ob koncu prireditve razglasil in podelil nagrade za 1., 2. in 3. mesto. 3. mesto po mnenju strokovne žirije so prejeli Šuštarji, KD Rudija Jedretiča Ribno. 2. mesto je strokovna žirija dodelila zasedbi Maroltovke in Maroltovski godci, Akademska folklorna skupina France Marolt, Ljubljana. 1. mesto po izboru žirije pa je dosegla Béročka (Selma Franov in Marinka Prelog) iz Ljutomera ter tako postala zmagovalka državne revije poustvarjalcev glasbenega izročila Napev – odsev. Iskrene čestitke!
Tokrat vstopamo v Disneyjeva 60-ta in prvo polovico 70-ih let 20. stoletja, ko so med drugimi nastale tudi risanke 101 Dalmatinec, Knjiga o džungli, Mačke iz visoke družbe in Robin Hood. Izvirna klasika Walta Disneyja z naslovom 101 dalmatinec je s svojimi prikupnimi 4- nožnimi junaki, nepozabno zgodbo ter čudovito kombinacijo humorja in pustolovščine očarala več generacij gledalcev. Tako mimogrede, ustvarjalci so v risanemu filmu psu Pongu narisali 72 pik, psici Perditi 68, vsakemu od psičkov pa po 32 pik.
Tokrat vstopamo v Disneyjeva 60-ta in prvo polovico 70-ih let 20. stoletja, ko so med drugimi nastale tudi risanke 101 Dalmatinec, Knjiga o džungli, Mačke iz visoke družbe in Robin Hood. Izvirna klasika Walta Disneyja z naslovom 101 dalmatinec je s svojimi prikupnimi 4- nožnimi junaki, nepozabno zgodbo ter čudovito kombinacijo humorja in pustolovščine očarala več generacij gledalcev. Tako mimogrede, ustvarjalci so v risanemu filmu psu Pongu narisali 72 pik, psici Perditi 68, vsakemu od psičkov pa po 32 pik.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
V današnji oddaji se posvečamo nenavadnemu, a izjemno zanimivemu poklicu šepetalca v gledališču. Šepetalec gledališkim igralcem prišepetava besedilo za lažje izvajanje gledališke predstave. Gaja Pöschl, šepetalka v SNG Drama Ljubljana, zase pravi, da diha in živi z gledališkim odrom. Varno skrita v luknjici za zaveso spremlja igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Kaj pravzaprav zajema poklic šepetalke v gledališču? Kako postaneš šepetalec, katere spretnosti moraš obvladati? O vsem tem bo tekla beseda v tokratnih Jezikovnih pogovorih.
V današnji oddaji se posvečamo nenavadnemu, a izjemno zanimivemu poklicu šepetalca v gledališču. Šepetalec gledališkim igralcem prišepetava besedilo za lažje izvajanje gledališke predstave. Gaja Pöschl, šepetalka v SNG Drama Ljubljana, zase pravi, da diha in živi z gledališkim odrom. Varno skrita v luknjici za zaveso spremlja igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Kaj pravzaprav zajema poklic šepetalke v gledališču? Kako postaneš šepetalec, katere spretnosti moraš obvladati? O vsem tem bo tekla beseda v tokratnih Jezikovnih pogovorih.
Sibeliusovi zadnji simfoniji sta spokojni mojstrovini, kjer glasba stoji v lesketajočem se poetičnem lesku. Svetloba in sanjska lahkotnost sta tudi izhodišče novega violinskega koncerta, imenovanega O svetlobi in lahkotnosti, danskega skladatelja Runeja Glerupa, ki ga je 15. septembra v koncertni hiši danskega radia v Köbenhavnu premierno izvedla violinistka Isabelle Faust. Koncert se je začel s preludijem iz scenske glasbe Gospod Oluf, on jezdi Carla Nielsena.
Sibeliusovi zadnji simfoniji sta spokojni mojstrovini, kjer glasba stoji v lesketajočem se poetičnem lesku. Svetloba in sanjska lahkotnost sta tudi izhodišče novega violinskega koncerta, imenovanega O svetlobi in lahkotnosti, danskega skladatelja Runeja Glerupa, ki ga je 15. septembra v koncertni hiši danskega radia v Köbenhavnu premierno izvedla violinistka Isabelle Faust. Koncert se je začel s preludijem iz scenske glasbe Gospod Oluf, on jezdi Carla Nielsena.
Dr. Damjan Prelovšek je odličen poznavalec opusa Jožeta Plečnika. O njem je objavil že vrsto znanstvenih monografij, pred kratkim tudi študijo Zacherlova hiša na Dunaju. Študija je izšla kot 23. zvezek v zbirki Umetnine v žepu pri Založbi ZRC. V omenjeni zbirki je dr. Prelovšek že objavil študiji o Plečnikovem NUK-u in cerkvi svetega Mihaela, v tokratni študiji pa predstavlja Mojstrovo morda manj znano stvaritev. Zakaj si Zaherlova hiša zasluži uvrstitev v všečno zbirko in zakaj je pomembna za umetnikov opus, bo dr. Prelovšek pojasnil v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Dr. Damjan Prelovšek je odličen poznavalec opusa Jožeta Plečnika. O njem je objavil že vrsto znanstvenih monografij, pred kratkim tudi študijo Zacherlova hiša na Dunaju. Študija je izšla kot 23. zvezek v zbirki Umetnine v žepu pri Založbi ZRC. V omenjeni zbirki je dr. Prelovšek že objavil študiji o Plečnikovem NUK-u in cerkvi svetega Mihaela, v tokratni študiji pa predstavlja Mojstrovo morda manj znano stvaritev. Zakaj si Zaherlova hiša zasluži uvrstitev v všečno zbirko in zakaj je pomembna za umetnikov opus, bo dr. Prelovšek pojasnil v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Predstavljamo razstavo Konstruirane krajine v Galeriji Vžigalica v Ljubljani. Njen avtor, italijanski filozof in kulturni antropolog Leone Contini na umetniški način razmišlja o migracijah iz Kitajske v Italijo, ki so posledica razcveta tekstilne industrije na toskanskem podeželju. Napovedujemo Mednarodni festival sodobne glasbe, imenuje se Biennale Koper in v našem obalnem mestu letos poteka osma edicija.
Predstavljamo razstavo Konstruirane krajine v Galeriji Vžigalica v Ljubljani. Njen avtor, italijanski filozof in kulturni antropolog Leone Contini na umetniški način razmišlja o migracijah iz Kitajske v Italijo, ki so posledica razcveta tekstilne industrije na toskanskem podeželju. Napovedujemo Mednarodni festival sodobne glasbe, imenuje se Biennale Koper in v našem obalnem mestu letos poteka osma edicija.
V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars
V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars
Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Christian McBride: Up Jumped Spring (Hubbard) Kurt Elling: Super Blue (Hubbard) Kandace Springs: Soul Eyes (Waldron) Alex Sipiagin: Sight (Sipiagin) Kenny Barron/Mulgrew Miller: Joy Spring (Brown) Home Run: Let's Hit It (Lenart Krečič) Artbeaters: Driftin' On Vis (Ugrin) Brad Mehldau: In The Kitchen (Mehldau) Stan Getz: It's You Or No One (Kahn) Oscar Peterson: Day By Day (Weston)
Poslušajte naslednje izvajalce in skladbe: Christian McBride: Up Jumped Spring (Hubbard) Kurt Elling: Super Blue (Hubbard) Kandace Springs: Soul Eyes (Waldron) Alex Sipiagin: Sight (Sipiagin) Kenny Barron/Mulgrew Miller: Joy Spring (Brown) Home Run: Let's Hit It (Lenart Krečič) Artbeaters: Driftin' On Vis (Ugrin) Brad Mehldau: In The Kitchen (Mehldau) Stan Getz: It's You Or No One (Kahn) Oscar Peterson: Day By Day (Weston)
Predvajamo skladbe raznih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe raznih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Legendarni trobentač Wynton Marsalis je o Wayne Shorterju med drugim dejal: »Shorter je na najvišjem umetniškem nivoju, ki se ga ne da preseči. Vsakdo stremi k svojemu lastnemu zvoku, njegov zvok pa je dokončen.
Legendarni trobentač Wynton Marsalis je o Wayne Shorterju med drugim dejal: »Shorter je na najvišjem umetniškem nivoju, ki se ga ne da preseči. Vsakdo stremi k svojemu lastnemu zvoku, njegov zvok pa je dokončen.
Primož Kerštanj je dirigent uspešnega ženskega zbora Carmen manet, zaposlen pa je kot umetniški direktor in ravnatelj Glasbenega centra Doremi na Bledu, kjer vodi tudi več vokalnih zasedb. Veliko sodeluje kot žirant na zborovskih revijah in tekmovanjih doma in v tujini. Z zborom Carmen manet pripravlja vrsto zanimivih projektov, med njimi je bil letošnji zborovsko-izkustveni koncert z naslovom Aurora.
Primož Kerštanj je dirigent uspešnega ženskega zbora Carmen manet, zaposlen pa je kot umetniški direktor in ravnatelj Glasbenega centra Doremi na Bledu, kjer vodi tudi več vokalnih zasedb. Veliko sodeluje kot žirant na zborovskih revijah in tekmovanjih doma in v tujini. Z zborom Carmen manet pripravlja vrsto zanimivih projektov, med njimi je bil letošnji zborovsko-izkustveni koncert z naslovom Aurora.
Predstavljamo srečanja z mitom o Orfeju in z njegovo vsebino v umetniških glasbenih upesnitvah 20. stoletja in današnjega časa. Tudi sodobni Orfej se navezuje na mit in izročilo v svoji težnji po sublimaciji, dvigu k božjemu, ko se prepusti hrepenenju in neukrotljivi želji, da bi se v ljubezni združil z Evridiko. Pri tem izgubi strah pred misterijem smrti in božjim zakonom. V današnji dobi avtomatizacije, dehumanizacije in prisile, ki jih uvaja vabljiv zdrs množic v strinjanje z neetičnim, pa njegovo hotenje označujejo: groteska, banalnost, degradacija. Ob tem glasbene poti sledijo Orfejevi zgodbi in slikajo čustva, situacije in razpoloženja od pastorale in humorja do nakazanega patosa, groze in strahu.
Predstavljamo srečanja z mitom o Orfeju in z njegovo vsebino v umetniških glasbenih upesnitvah 20. stoletja in današnjega časa. Tudi sodobni Orfej se navezuje na mit in izročilo v svoji težnji po sublimaciji, dvigu k božjemu, ko se prepusti hrepenenju in neukrotljivi želji, da bi se v ljubezni združil z Evridiko. Pri tem izgubi strah pred misterijem smrti in božjim zakonom. V današnji dobi avtomatizacije, dehumanizacije in prisile, ki jih uvaja vabljiv zdrs množic v strinjanje z neetičnim, pa njegovo hotenje označujejo: groteska, banalnost, degradacija. Ob tem glasbene poti sledijo Orfejevi zgodbi in slikajo čustva, situacije in razpoloženja od pastorale in humorja do nakazanega patosa, groze in strahu.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesnik France Balantič se je rodil 29. novembra leta 1921 v Kamniku, umrl je 24. novembra 1943 v Grahovem. Njegova poezija ne glede na povojno usodo njegovih pesmi danes velja za eno najprodornejših 20. stoletja na Slovenskem. Leta 1991 so izšle njegove Zbrane pesmi, leta 2003, ob 60. obletnici njegove smrti pa faksimilni natis zbirke V ognju groze plapolam, ki je izšla posthumno leta 1944. Pesem Ne najdem domov interpretira dramski igralec Ivo Ban.
Pesnik France Balantič se je rodil 29. novembra leta 1921 v Kamniku, umrl je 24. novembra 1943 v Grahovem. Njegova poezija ne glede na povojno usodo njegovih pesmi danes velja za eno najprodornejših 20. stoletja na Slovenskem. Leta 1991 so izšle njegove Zbrane pesmi, leta 2003, ob 60. obletnici njegove smrti pa faksimilni natis zbirke V ognju groze plapolam, ki je izšla posthumno leta 1944. Pesem Ne najdem domov interpretira dramski igralec Ivo Ban.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V oddaji bomo napovedali bližnja solistična koncerta kitarista Marca Ribota in violončelistke Jessice Pavone ter tria norveške pianistke Liv Andree Hauge v Ljubljani. Napovedali bomo tudi koncerta tria kitarista Wolfganga Muthspiela in zasedbe klaviaturista Nduduza Makhatinija na Dunaju.
V oddaji bomo napovedali bližnja solistična koncerta kitarista Marca Ribota in violončelistke Jessice Pavone ter tria norveške pianistke Liv Andree Hauge v Ljubljani. Napovedali bomo tudi koncerta tria kitarista Wolfganga Muthspiela in zasedbe klaviaturista Nduduza Makhatinija na Dunaju.
Nemška pesnica Dorothea Grunzweig že tri desetletja živi na Finskem. Življenje na daljnem severu, tujstvo, narava, umetnost in ljudje, predvsem pa cela paleta zimskih občutij, vse to so sestavni deli njene poezije. V oddaji Literarni nokturno boste slišali nekaj pesmi iz zbirke Stekleni glasovi, ki je izšla leta 2004. Prevod Tesa Drev Juh,interpretacija Romana Šalehar in Vesna Jevnikar,glasbena oprema Sara Železnik,zvok in montaža Matjaž Miklič,režija Ana Krauthaker,posneto leta 2013.
Nemška pesnica Dorothea Grunzweig že tri desetletja živi na Finskem. Življenje na daljnem severu, tujstvo, narava, umetnost in ljudje, predvsem pa cela paleta zimskih občutij, vse to so sestavni deli njene poezije. V oddaji Literarni nokturno boste slišali nekaj pesmi iz zbirke Stekleni glasovi, ki je izšla leta 2004. Prevod Tesa Drev Juh,interpretacija Romana Šalehar in Vesna Jevnikar,glasbena oprema Sara Železnik,zvok in montaža Matjaž Miklič,režija Ana Krauthaker,posneto leta 2013.
Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)
Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)
Sinja ptica je nastala leta 1908 in postala svetovna uspešnica, njen avtor pa je leta 1911 prejel Nobelovo nagrado. Akademija je takrat zapisala, da "na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja". Pravljična drama v dvanajstih slikah je simbolistična metafora za neulovljivo absolutno srečo oziroma za možnost uresničenja vseh želja. Slušni prevod drame je leta 1959 nastal kot radijska igra za otroke. Ta je po strukturi morda res bližje glavnima mladima junakoma Tyltylu (izg. Tiltílu) in Mytylu (izg. Mitílu), a z vsebino nagovarja predvsem stare duše, ki so na svojih potovanjih opravile že veliko nalog.
Tonska mojstrica: Ivica Štrukelj Dolinar; režiserka Maša Slavec; prevajalec in avtor radijske priredbe: Lojze Krakar.
Tyltyl – Igor Švajger; Mytyl – Bojan Klemenčič; Čarovnica, soseda – Mara Černe; Pes – Nace Simončič; Mačka – Kristina Piccoli; Svetloba – Alenka Svetel; Dedek – Slavo Švajger; Babica – Vera Pantič; Noč – Helena Erjavec; Smeh – Janez Sever; Čas – Jože Zupan; Mati – Jelka Cvetežar; Oče – Marjan Kralj. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v Studiih Radia Ljubljana decembra 1959.
Sinja ptica je nastala leta 1908 in postala svetovna uspešnica, njen avtor pa je leta 1911 prejel Nobelovo nagrado. Akademija je takrat zapisala, da "na žalost obstaja sinja ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja". Pravljična drama v dvanajstih slikah je simbolistična metafora za neulovljivo absolutno srečo oziroma za možnost uresničenja vseh želja. Slušni prevod drame je leta 1959 nastal kot radijska igra za otroke. Ta je po strukturi morda res bližje glavnima mladima junakoma Tyltylu (izg. Tiltílu) in Mytylu (izg. Mitílu), a z vsebino nagovarja predvsem stare duše, ki so na svojih potovanjih opravile že veliko nalog.
Tonska mojstrica: Ivica Štrukelj Dolinar; režiserka Maša Slavec; prevajalec in avtor radijske priredbe: Lojze Krakar.
Tyltyl – Igor Švajger; Mytyl – Bojan Klemenčič; Čarovnica, soseda – Mara Černe; Pes – Nace Simončič; Mačka – Kristina Piccoli; Svetloba – Alenka Svetel; Dedek – Slavo Švajger; Babica – Vera Pantič; Noč – Helena Erjavec; Smeh – Janez Sever; Čas – Jože Zupan; Mati – Jelka Cvetežar; Oče – Marjan Kralj. Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v Studiih Radia Ljubljana decembra 1959.
Kottarashky in njegovi iskrivi etnofuzijski kolaži. Četrti, dober mesec dni stari album bolgarskega ustvarjalca in njegove zasedbe The Rain Dogs ima naslov »Doghouse«.
Kottarashky in njegovi iskrivi etnofuzijski kolaži. Četrti, dober mesec dni stari album bolgarskega ustvarjalca in njegove zasedbe The Rain Dogs ima naslov »Doghouse«.
Pariški orkester je 8. septembra v Parizu izvedel koncert, ki je ponazarjal Pitagorov izrek o "glasbi sfer" in občinstvo popeljal na kozmično potovanje med filozofijo, nebeško poezijo in duhovno domišljijo. Glasbeni večer je vodil dirigent Klaus Mäkelä in je bil posvečen nemškemu pianistu Larsu Vogtu, ki je za posledicami raka umrl 5. septembra v starosti 52 let.Simfonična pesnitev Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa, rahlo navdihnjena z znamenitim Nietzschejevim delom, poveličuje orkester s svojimi osmimi vrhunsko orkestriranimi odseki, veličastno slovesnostjo in monumentalnim razponom. Metafizična kakovost odmeva v Skrjabinovi mesijanski Pesnitvi ekstaze, op. 54. Včasih divje in zelo vizualno umetniško vesolje skladatelja Pascala Dusapina postavlja pod vprašaj pojem zvočnega prostora v skladbi A Linea, ki je bila premierno izvedena ob povsem novem delu z naslovom Aino perujskega skladatelja Jimmyja Lópeza Bellida, enega najvznemirljivejših talentov mlade generacije.
Pariški orkester je 8. septembra v Parizu izvedel koncert, ki je ponazarjal Pitagorov izrek o "glasbi sfer" in občinstvo popeljal na kozmično potovanje med filozofijo, nebeško poezijo in duhovno domišljijo. Glasbeni večer je vodil dirigent Klaus Mäkelä in je bil posvečen nemškemu pianistu Larsu Vogtu, ki je za posledicami raka umrl 5. septembra v starosti 52 let.Simfonična pesnitev Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa, rahlo navdihnjena z znamenitim Nietzschejevim delom, poveličuje orkester s svojimi osmimi vrhunsko orkestriranimi odseki, veličastno slovesnostjo in monumentalnim razponom. Metafizična kakovost odmeva v Skrjabinovi mesijanski Pesnitvi ekstaze, op. 54. Včasih divje in zelo vizualno umetniško vesolje skladatelja Pascala Dusapina postavlja pod vprašaj pojem zvočnega prostora v skladbi A Linea, ki je bila premierno izvedena ob povsem novem delu z naslovom Aino perujskega skladatelja Jimmyja Lópeza Bellida, enega najvznemirljivejših talentov mlade generacije.
Naši gostje so: Tullio Možina, Lojze Hlede, Evald Krevatin, Igor Košuta, Zoran Lupinc in Goran Kocman
Naši gostje so: Tullio Možina, Lojze Hlede, Evald Krevatin, Igor Košuta, Zoran Lupinc in Goran Kocman
Pisatelj, bibliotekar in profesor Jaro Dolar je bil doma iz Maribora. Esej Cankar in trivialna literatura je napisal za Glazerjev zbornik leta 1978. "Črtica Sreča pripoveduje o razočaranju mladega pesnika, ki založniku zaman ponuja svoje pesmi. Nazori založnika so čisto trgovski. "Pratike, molitveniki, povesti za narod in za mladino – to še gre za silo. Ali kar malo cika v umetnost – zaman, izgubljeno, zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo samo tisti ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem nezanimivi! Spišite mi, dragi gospod, kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine — potem se pomeniva ..."Esej je z glasbenimi vložki opremil Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Fantazije za violino in klavir Matije Bravničarja v izvedbi violinista Dejana Bravničarja in pianistke Mojce Pucelj. Tonski mojster Vid Jenko, bralca Lidija Hartman in Igor Velše.
Pisatelj, bibliotekar in profesor Jaro Dolar je bil doma iz Maribora. Esej Cankar in trivialna literatura je napisal za Glazerjev zbornik leta 1978. "Črtica Sreča pripoveduje o razočaranju mladega pesnika, ki založniku zaman ponuja svoje pesmi. Nazori založnika so čisto trgovski. "Pratike, molitveniki, povesti za narod in za mladino – to še gre za silo. Ali kar malo cika v umetnost – zaman, izgubljeno, zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo samo tisti ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem nezanimivi! Spišite mi, dragi gospod, kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine — potem se pomeniva ..."Esej je z glasbenimi vložki opremil Mihael Kozjek; ti so odlomki iz Fantazije za violino in klavir Matije Bravničarja v izvedbi violinista Dejana Bravničarja in pianistke Mojce Pucelj. Tonski mojster Vid Jenko, bralca Lidija Hartman in Igor Velše.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Milena Zupančič ni želela običajne biografije, ki bi kronološko opisovala njeno življenje, saj tudi ona ni običajna, vsakdanja. Milena je izjemen človek, neizmerno talentirana igralka in ja, tudi strastna kadilka. V štiridesetih delih odkrivamo ne samo življenje Milene Zupančič ampak tudi polpreteklo zgodovino slovenskega in jugoslovanskega gledališča in filma. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 1999 je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja«. Ko je leta 1993 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so Mileno Zupančič označili za igralko osupljivega igralskega razpona, ki interpretativno raznovrstnost vlog »uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«. Golobova Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati. Interpretka: Milena Zupančič Režiser: Alen Jelen Tonski mojster: Nejc Pipp Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Produkcija: Program Ars - Uredništvo igranega programa, ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z založbo Beletrina Posneto v studiu 41 Radia Slovenija v juliju in avgustu 2022.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.
Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.
Pino Pograjc: Trgetanje Peter Rezman: Velunja Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu Javier Marias: Napisana življenja Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Ana Geršak in Matej Bogataj.
Pino Pograjc: Trgetanje Peter Rezman: Velunja Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu Javier Marias: Napisana življenja Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Ana Geršak in Matej Bogataj.
V okviru cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske je v Cankarjevem domu oktobra nastopiil trobilni kvintet Trobility in izvedel dela Ewalda, Missona in Crespoja, novembra pa duo Andrej Omejc (saksofon) in Teja Udovič Kovačič (harmonika), ki je izvedel dela Bacha, Lutoslavskega in Bonina.
V okviru cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske je v Cankarjevem domu oktobra nastopiil trobilni kvintet Trobility in izvedel dela Ewalda, Missona in Crespoja, novembra pa duo Andrej Omejc (saksofon) in Teja Udovič Kovačič (harmonika), ki je izvedel dela Bacha, Lutoslavskega in Bonina.
