Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Z izjemnim solističnim klavirskim recitalom Aleksandra Gadžijeva v goriškem Gledališču Verdi se je v nedeljo sklenil mednarodni festival Prečkanja – Sconfinamenti. Festival, ki ga umetniško soustvarja prav Gadžijev in je del uradnega programa GO!2025, vsako leto na Goriško pripelje vrsto mladih, izjemno nadarjenih in uspešnih glasbenikov. Mitnica, ki je v Senožečah stala že v 13. stoletju, zadnja desetletja pa pospešeno propadala, je s prenovo zaživela kot muzej tovorništva in prevozništva. Sodobe interpretacijski center povezuje zgodovino in kulturno dediščino na lokalni in nacionalni ravni. V rubriki Pol minute poezije lahko slišite hudomušno Moja mati bere poezijo bolgarskega pesnika Georgija Gospodinova. Simona Moličnik pa je na glasbeno ogrlico nanizala ljudske pesmi v interpretaciji dolgoletne raziskovalke in svojstvene poustvarjalke ljudskega izročila Ljobe Jenče.
Z izjemnim solističnim klavirskim recitalom Aleksandra Gadžijeva v goriškem Gledališču Verdi se je v nedeljo sklenil mednarodni festival Prečkanja – Sconfinamenti. Festival, ki ga umetniško soustvarja prav Gadžijev in je del uradnega programa GO!2025, vsako leto na Goriško pripelje vrsto mladih, izjemno nadarjenih in uspešnih glasbenikov. Mitnica, ki je v Senožečah stala že v 13. stoletju, zadnja desetletja pa pospešeno propadala, je s prenovo zaživela kot muzej tovorništva in prevozništva. Sodobe interpretacijski center povezuje zgodovino in kulturno dediščino na lokalni in nacionalni ravni. V rubriki Pol minute poezije lahko slišite hudomušno Moja mati bere poezijo bolgarskega pesnika Georgija Gospodinova. Simona Moličnik pa je na glasbeno ogrlico nanizala ljudske pesmi v interpretaciji dolgoletne raziskovalke in svojstvene poustvarjalke ljudskega izročila Ljobe Jenče.
V tokratni oddaji najprej o novem Muzeju tovorništva in prevozništva v Senožečah, ki so ga vzpostavili v tamkajšnji mitnici. Predstavljamo zvočno knjigo Mesto v zalivu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija ter vas vabimo v SNG Nova Gorica, kjer gostuje Madžarsko državno gledališče iz romunskega Temišvara s predstavo 1978. Gre za sedmega izmed dvanajstih gledaliških projektov Dodekalogije v režiji Tomija Janežiča.
V tokratni oddaji najprej o novem Muzeju tovorništva in prevozništva v Senožečah, ki so ga vzpostavili v tamkajšnji mitnici. Predstavljamo zvočno knjigo Mesto v zalivu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija ter vas vabimo v SNG Nova Gorica, kjer gostuje Madžarsko državno gledališče iz romunskega Temišvara s predstavo 1978. Gre za sedmega izmed dvanajstih gledaliških projektov Dodekalogije v režiji Tomija Janežiča.
Gledališki režiser Tomi Janežiča s sodelavci ustvarja obsežen projekt, Gledališka dodekalogija 1972-1983, ki nastaja pod okriljem Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Projektu, ki obsega 12 gledaliških predstav – nekatere nastajajo znotraj repertoarjev gledaliških hiš, druge kot enkratni dogodki –, smo namenili dve oddaji Oder. Vabimo vas, da ta torek prisluhnete drugemu delu pogovora s Tomijem Janežičem.
Gledališki režiser Tomi Janežiča s sodelavci ustvarja obsežen projekt, Gledališka dodekalogija 1972-1983, ki nastaja pod okriljem Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Projektu, ki obsega 12 gledaliških predstav – nekatere nastajajo znotraj repertoarjev gledaliških hiš, druge kot enkratni dogodki –, smo namenili dve oddaji Oder. Vabimo vas, da ta torek prisluhnete drugemu delu pogovora s Tomijem Janežičem.
Italijanski skladatelj se je rodil 9. julija leta 1897. V rojstni Bologni je končal študij violine, potem pa je nekaj let živel v Sankt Peterburgu, kjer ga je kompozicijo poučeval Nikolaj Rimski Korsakov, ki je imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje.
Italijanski skladatelj se je rodil 9. julija leta 1897. V rojstni Bologni je končal študij violine, potem pa je nekaj let živel v Sankt Peterburgu, kjer ga je kompozicijo poučeval Nikolaj Rimski Korsakov, ki je imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje.
Slovenska žanrska literatura je ta hip v res dobri kondiciji. To potrjuje tudi knjižni prvenec Maše Jelušič, kriminalni roman z naslovom Profesor je končno mrtev. Knjiga, izšla je pri založbi Goga, bo razveselila vse ljubitelje dobrih kriminalk, tudi tiste, ki od kriminalnih romanov pričakujejo nekoliko več: recimo dobro psihologijo likov, poznavanje kriminalističnih postopkov in tudi luciden vpogled v družbeno tkivo. Roman Profesor je končno mrtev je svojo predstavitev že dočakal tudi v tujini, in sicer na festivalu Thrillerfest v Beogradu.
Slovenska žanrska literatura je ta hip v res dobri kondiciji. To potrjuje tudi knjižni prvenec Maše Jelušič, kriminalni roman z naslovom Profesor je končno mrtev. Knjiga, izšla je pri založbi Goga, bo razveselila vse ljubitelje dobrih kriminalk, tudi tiste, ki od kriminalnih romanov pričakujejo nekoliko več: recimo dobro psihologijo likov, poznavanje kriminalističnih postopkov in tudi luciden vpogled v družbeno tkivo. Roman Profesor je končno mrtev je svojo predstavitev že dočakal tudi v tujini, in sicer na festivalu Thrillerfest v Beogradu.
Slavni detektiv Sherlock Holmes se je veliko ukvarjal z glasbo. Igral je na dragoceno Stradivarijevo violino ter občasno skladal. Obiskoval je koncerte in operne predstave ter se v prostem času posvečal študiju srednjeveške glasbe in renesančne polifonije. A žal se je njegov prijatelj in sodelavec doktor Watson na glasbenem področju izkazal za nekoliko nezanesljivega kronista. Pri izbiri glasbe smo zato uporabili Holmesove lastne detektivske metode ter izkoristili vsak, še tako majhen namig.
Slavni detektiv Sherlock Holmes se je veliko ukvarjal z glasbo. Igral je na dragoceno Stradivarijevo violino ter občasno skladal. Obiskoval je koncerte in operne predstave ter se v prostem času posvečal študiju srednjeveške glasbe in renesančne polifonije. A žal se je njegov prijatelj in sodelavec doktor Watson na glasbenem področju izkazal za nekoliko nezanesljivega kronista. Pri izbiri glasbe smo zato uporabili Holmesove lastne detektivske metode ter izkoristili vsak, še tako majhen namig.
Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.
Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesnika in pisatelja Sama Kreutza morda najbolj poznamo po njegovi poeziji, še natančneje, haikujih. Ti so stalnica njegovega ustvarjanja, z njimi pa se, v skladu z japonsko tradicijo, vedno posredno ali neposredno približa letnemu času. Tokrat seveda poletju. Interpretira Gregor Zorc. Produkcija leta 2025.
Pesnika in pisatelja Sama Kreutza morda najbolj poznamo po njegovi poeziji, še natančneje, haikujih. Ti so stalnica njegovega ustvarjanja, z njimi pa se, v skladu z japonsko tradicijo, vedno posredno ali neposredno približa letnemu času. Tokrat seveda poletju. Interpretira Gregor Zorc. Produkcija leta 2025.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Poslušamo glasbo ameriškega saksofonista Georgea Colemana. Prepoznaven je postal po sodelovanju v zasedbah Milesa Davisa, Herbija Hancocka in Elvina Jonesa. Posnel je tudi niz samostojnih albumov. Letos praznuje častitljivo devetdesetletnico rojstva.
Poslušamo glasbo ameriškega saksofonista Georgea Colemana. Prepoznaven je postal po sodelovanju v zasedbah Milesa Davisa, Herbija Hancocka in Elvina Jonesa. Posnel je tudi niz samostojnih albumov. Letos praznuje častitljivo devetdesetletnico rojstva.
Francoska avtorica Claudie Gallay, rojena leta 1961, je začela pisati že pri 15 letih, vendar za svoje prve rokopise ni našla založnika. Postala je učiteljica, po nekaj objavljenih ter pri bralcih in kritikih dobro sprejetih romanih pa se je povsem posvetila pisanju. V romanu Victor prinaša spomine na svojo družino, predvsem svojega pradeda, ob tem pa razmišlja o sebi in svojem življenju. Prevajalka Tadeja Šergan, interpretka Nina Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Klemen Markovčič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto 2025.
Francoska avtorica Claudie Gallay, rojena leta 1961, je začela pisati že pri 15 letih, vendar za svoje prve rokopise ni našla založnika. Postala je učiteljica, po nekaj objavljenih ter pri bralcih in kritikih dobro sprejetih romanih pa se je povsem posvetila pisanju. V romanu Victor prinaša spomine na svojo družino, predvsem svojega pradeda, ob tem pa razmišlja o sebi in svojem življenju. Prevajalka Tadeja Šergan, interpretka Nina Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Klemen Markovčič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto 2025.
V nocojšnji Etnofoniji, ki jo pripravlja Mario Batelić, bomo prisluhnili albumu Watersong in samosvojim interpretacijam pesmi, ki so povezane z vodo. Album podpisuje grška pevka Savina Yannatou s svojo zasedbo Primavera en Salonico in tunizijsko pevko Lamio Bedioui kot gostjo. Izbor večinoma starih mediteranskih pesmi iz Grčije, Italije, Cipra in drugih držav je pevka tenkočutno odela v barve značilnega ECM-ovskega etnojazza.
V nocojšnji Etnofoniji, ki jo pripravlja Mario Batelić, bomo prisluhnili albumu Watersong in samosvojim interpretacijam pesmi, ki so povezane z vodo. Album podpisuje grška pevka Savina Yannatou s svojo zasedbo Primavera en Salonico in tunizijsko pevko Lamio Bedioui kot gostjo. Izbor večinoma starih mediteranskih pesmi iz Grčije, Italije, Cipra in drugih držav je pevka tenkočutno odela v barve značilnega ECM-ovskega etnojazza.
Dokumentarna radijska igra predstavi ljudsko zdravilstvo, ki je danes že del narodove zgodovine in dokaz njegovega življenja tako v geografskem kot tudi duhovnem prostoru. Igra poskuša predstaviti ljudsko medicino s treh vidikov: mističnega, religioznega in ob pomoči današnjega pojmovanja vraževerja. Posneto gradivo je zbrano s celotnega ozemlja, na katerem prebivajo Slovenci. Razen vedrega zapisa pa je avtorjema uspelo predstaviti tudi ritualno in duhovno funkcijo, ki jo je ljudsko zdravilstvo ob pomoči ljudske ustne literature imelo v življenju slovenskega naroda. Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Igralec – Brane Grubar Igra je po posnetkih s terena dobila končno zvočno podobo v studiih Radia Ljubljana septembra 1986.
Dokumentarna radijska igra predstavi ljudsko zdravilstvo, ki je danes že del narodove zgodovine in dokaz njegovega življenja tako v geografskem kot tudi duhovnem prostoru. Igra poskuša predstaviti ljudsko medicino s treh vidikov: mističnega, religioznega in ob pomoči današnjega pojmovanja vraževerja. Posneto gradivo je zbrano s celotnega ozemlja, na katerem prebivajo Slovenci. Razen vedrega zapisa pa je avtorjema uspelo predstaviti tudi ritualno in duhovno funkcijo, ki jo je ljudsko zdravilstvo ob pomoči ljudske ustne literature imelo v življenju slovenskega naroda. Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Igralec – Brane Grubar Igra je po posnetkih s terena dobila končno zvočno podobo v studiih Radia Ljubljana septembra 1986.
Orkester Državna kapela iz Dresdna je 20. maja v Semperoperi v Dresdnu pod taktirko Tugana Sohijeva izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 v E-duru Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta.
Orkester Državna kapela iz Dresdna je 20. maja v Semperoperi v Dresdnu pod taktirko Tugana Sohijeva izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 v E-duru Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta.
Poslušamo pesmi in viže, nastale leta 1979 v okolici Rogaške Slatine. Nekaj pesmi je starejših, nekaj splošno znanih, zvočna slika je odraz takratnega stanja in odnosa do izročila, kaže pa na zavestno ohranjanje, saj so se izvajalci nekatere pesmi na novo naučili, in sicer niso bile doma v njihovem okolju, nekatere od plesnih viž pa so odraz tamkajšnjih preteklih zgodovinskih razmer in vplivov.
Poslušamo pesmi in viže, nastale leta 1979 v okolici Rogaške Slatine. Nekaj pesmi je starejših, nekaj splošno znanih, zvočna slika je odraz takratnega stanja in odnosa do izročila, kaže pa na zavestno ohranjanje, saj so se izvajalci nekatere pesmi na novo naučili, in sicer niso bile doma v njihovem okolju, nekatere od plesnih viž pa so odraz tamkajšnjih preteklih zgodovinskih razmer in vplivov.
Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trst A, 2021.
Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trst A, 2021.
Alojzija Zupan Sosič: Drevo delfin, Lara Paukovič: Miza za štiri , Iztok Geister: Soočenje z naravo. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Sanja Podržaj in Katarina Mahnič.
Alojzija Zupan Sosič: Drevo delfin, Lara Paukovič: Miza za štiri , Iztok Geister: Soočenje z naravo. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Sanja Podržaj in Katarina Mahnič.
Piše Katarina Mahnič, bere Lidija Hartman. Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave. Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje. “Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,” Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek. Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi. Geistrovo pisanje je tudi stilno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister: “Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadloga in tudi ne psovka, saj igra pomembno vlogo: ščiti tla pred soncem, ohranja vlago, privablja žuželke ali pa jih odvrača, v obeh primerih v dobro gojenih rastlin. Ospelo cvetje in listje ob deževnikovi pomoči gnojita tla. Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.” Soočenje z naravo je dragocena spodbuda nam in našim zanamcem, da bi naravovarstvo nadomestila etika zagovorništva narave, ki daje interesom rastlin in živali prednost pred človeškimi interesi. Je spodbuda, da ne bi gledali samo na to, ali je neko dogajanje v naravi koristno za človeka. In spodbuda posamezniku, ljubitelju narave, da se lahko začne z naravo srečevati in sporazumevati kar na domačem vrtu. Zaradi te knjige plevelu lažje pogledam skozi prste, pardon, skozi liste. Lažje tudi prenesem belouško v ribniku, s kosom pa si pošteno razdeliva slastne plodove obema tako ljube šmarne hrušice.
Piše Katarina Mahnič, bere Lidija Hartman. Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave. Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje. “Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,” Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek. Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi. Geistrovo pisanje je tudi stilno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister: “Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadloga in tudi ne psovka, saj igra pomembno vlogo: ščiti tla pred soncem, ohranja vlago, privablja žuželke ali pa jih odvrača, v obeh primerih v dobro gojenih rastlin. Ospelo cvetje in listje ob deževnikovi pomoči gnojita tla. Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.” Soočenje z naravo je dragocena spodbuda nam in našim zanamcem, da bi naravovarstvo nadomestila etika zagovorništva narave, ki daje interesom rastlin in živali prednost pred človeškimi interesi. Je spodbuda, da ne bi gledali samo na to, ali je neko dogajanje v naravi koristno za človeka. In spodbuda posamezniku, ljubitelju narave, da se lahko začne z naravo srečevati in sporazumevati kar na domačem vrtu. Zaradi te knjige plevelu lažje pogledam skozi prste, pardon, skozi liste. Lažje tudi prenesem belouško v ribniku, s kosom pa si pošteno razdeliva slastne plodove obema tako ljube šmarne hrušice.
Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J. Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje. V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost. Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh. Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine. V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost. Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami. Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot. V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.« J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.
Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J. Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje. V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost. Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh. Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine. V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost. Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami. Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot. V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.« J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja, posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja, posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Bili smo na osrednji slovesnosti ob stoletnici rojstva Cirila Zlobca v Kosovelovem domu v Sežani, kjer so med drugim izpostavili pesnikovo zavezanost poeziji, Krasu in ljubezni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je danes začel 61. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. V središču razprav bo tokrat Trst. Martinčki so otroci sonca pravi Marko Matičetov v pesmi, ki smo jo izbrali za rubriko Pol minute poezije. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič obarval z raggeajem Petra Tosha.
Bili smo na osrednji slovesnosti ob stoletnici rojstva Cirila Zlobca v Kosovelovem domu v Sežani, kjer so med drugim izpostavili pesnikovo zavezanost poeziji, Krasu in ljubezni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je danes začel 61. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. V središču razprav bo tokrat Trst. Martinčki so otroci sonca pravi Marko Matičetov v pesmi, ki smo jo izbrali za rubriko Pol minute poezije. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič obarval z raggeajem Petra Tosha.
Godalni kvartet C’est La Vie je marca 2024 nastopil na koncertu cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije, aprila 2025 pa na koncertu cikla Prisluhnimo, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Zasedbo C’est La Vie so leta 2021 ustanovile študentke ljubljanske Akademije za glasbo: violinistki Ana Ločniškar in Sara Mivšek, violistka Anastazija Krenn in violončelistka Kim Kozlevčar, deluje pa pod mentorstvom Nejca Mikoliča. Dekleta so v obdobju svojega delovanja že nastopila na številnih koncertih in dosegla najvišja mesta na državnem in mednarodnem tekmovanju. Leta 2023 so se uspešno udeležila 52. državnega tekmovanja TEMSIG in ob zlati plaketi prejela tudi nagrado za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja. Na 15. mednarodnem tekmovanju mesta Treviso pa so s prejetimi 100 točkami postale absolutne zmagovalke. Dmitrij Šostakovič: Godalni kvartet št. 8 v c-molu, op. 110 Sergej Prokofjev: Godalni kvartet št. 2 v F-duru, op. 92 – Kabardinian
Godalni kvartet C’est La Vie je marca 2024 nastopil na koncertu cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije, aprila 2025 pa na koncertu cikla Prisluhnimo, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Zasedbo C’est La Vie so leta 2021 ustanovile študentke ljubljanske Akademije za glasbo: violinistki Ana Ločniškar in Sara Mivšek, violistka Anastazija Krenn in violončelistka Kim Kozlevčar, deluje pa pod mentorstvom Nejca Mikoliča. Dekleta so v obdobju svojega delovanja že nastopila na številnih koncertih in dosegla najvišja mesta na državnem in mednarodnem tekmovanju. Leta 2023 so se uspešno udeležila 52. državnega tekmovanja TEMSIG in ob zlati plaketi prejela tudi nagrado za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja. Na 15. mednarodnem tekmovanju mesta Treviso pa so s prejetimi 100 točkami postale absolutne zmagovalke. Dmitrij Šostakovič: Godalni kvartet št. 8 v c-molu, op. 110 Sergej Prokofjev: Godalni kvartet št. 2 v F-duru, op. 92 – Kabardinian
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, katerega začetek sega v leto 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, se letos posveča tržaški regiji in jo obravnava z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. O tem, pa o pesniškem koncertu Zavoda Our Labyrinth, s katerim so v Sežani spomnili na s poezijo zaznamovano ustvarjalno pot in vsestransko osebnost Cirila Zlobca ob 100. obletnici njegovega rojstva. S tradicionalnim Poklonom pa so v petek v Divači obeléžili rojstni dan igralke Ite Rine in se hkrati v Slovenski Kinoteki poklonili velikanu slovenskega filma, gledališča in televizije Vladu Novaku.
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, katerega začetek sega v leto 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, se letos posveča tržaški regiji in jo obravnava z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. O tem, pa o pesniškem koncertu Zavoda Our Labyrinth, s katerim so v Sežani spomnili na s poezijo zaznamovano ustvarjalno pot in vsestransko osebnost Cirila Zlobca ob 100. obletnici njegovega rojstva. S tradicionalnim Poklonom pa so v petek v Divači obeléžili rojstni dan igralke Ite Rine in se hkrati v Slovenski Kinoteki poklonili velikanu slovenskega filma, gledališča in televizije Vladu Novaku.
44. poletni festival Melodije morja in sonca je prinesel nove, sveže poletne melodije, dal prostor in pot mladim ter tudi že uveljavljenim izvajalkam in izvajalcem. Kaj vse se je dogajalo in zgodilo, so v radijskem mostu med tremi programi nacionalnega radia - Radia Koper, Radia Maribor in Prvega programa Radia Slovenija spletli glasbeni uredniki Armando Šturman, Gregor Stermecki in Matej Jevnišek.
44. poletni festival Melodije morja in sonca je prinesel nove, sveže poletne melodije, dal prostor in pot mladim ter tudi že uveljavljenim izvajalkam in izvajalcem. Kaj vse se je dogajalo in zgodilo, so v radijskem mostu med tremi programi nacionalnega radia - Radia Koper, Radia Maribor in Prvega programa Radia Slovenija spletli glasbeni uredniki Armando Šturman, Gregor Stermecki in Matej Jevnišek.
V tretji in hkrati sklepni oddaji krajšega poletnega niza Godba se preizkusi v simfoniki, v katerem predstavljamo odmeven poustvarjalni podvig Orkestra slovenske vojske, ki se ga je lotil pod vodstvom maestra Georga Pehlivaniana zadnjega marca letos v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, boste za veliki finale slišali naše vojake, kako poustvarjajo nič manj kot Četrto simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega, ki jo je posebej zanje priredil Gregor Kovačič. Seveda je celotna simfonija veliko predolga za okvir oddaje Medenina in patina, zato boste slišali uvodni in sklepni stavek, ki sta v tej preobleki tudi najbolj zablestela.
V tretji in hkrati sklepni oddaji krajšega poletnega niza Godba se preizkusi v simfoniki, v katerem predstavljamo odmeven poustvarjalni podvig Orkestra slovenske vojske, ki se ga je lotil pod vodstvom maestra Georga Pehlivaniana zadnjega marca letos v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, boste za veliki finale slišali naše vojake, kako poustvarjajo nič manj kot Četrto simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega, ki jo je posebej zanje priredil Gregor Kovačič. Seveda je celotna simfonija veliko predolga za okvir oddaje Medenina in patina, zato boste slišali uvodni in sklepni stavek, ki sta v tej preobleki tudi najbolj zablestela.
Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: zajem slike iz oddaje Intervju (13. 10. 2019) na TV Slovenija.
Vloga drog v sodobni družbi je največkrat zastrta in tabuizirana, diskurz o uporabi pa temelji na dezinformacijah. Tako trdi nemški pisatelj Norman Ohler, ki se je že v svoji prvi raziskovalno naravnani knjigi Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ‒ v slovenskem prevodu je izšla leta 2019 ‒ posvetil temeljitemu pregledu uporabe stimulativnih drog med vodstvom in vojaki nacističnega režima v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in med njo. V svoji novi knjigi, LSD za mamo. Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga ‒ prevedel jo je Aleš Učakar ‒ se je tokrat posvetil uporabi psihedeličnih drog med hladno vojno. V ospredju njegove obravnave je dietilamid lizergične kisline, širše znan kot LSD. Navdih za novo knjigo je Norman Ohler našel med pregledovanjem arhivov nemškega koncentracijskega taborišča Dachau. V dokumentu, od katerega sta bili v Nemčiji ohranjeni le dve strani, preostanek pa so hranili v Združenih državah Amerike, so bili omenjeni tudi eksperimenti z “nekakšno psihedelično substanco”. To ga je napeljalo k rdeči niti nove raziskave. Zanjo je opravil obsežno terensko delo in preživel veliko časa v arhivih državnih institucij ter zasebnih podjetij. Več o svojem raziskovalnem procesu, pisanju in pridobivanju informacij v sodobni družbi nam je Ohler zaupal v pogovoru med svojim zadnjim obiskom v Ljubljani. Foto: zajem slike iz oddaje Intervju (13. 10. 2019) na TV Slovenija.
Neposredni prenos koncerta Tomaža Domicelja, Zadnja akustika. Na odru, kjer tišina šteje skoraj toliko kot glasba, je stal eden najbolj prepoznavnih glasov domače glasbene zgodovine. Pesmi, ki jih poznamo že desetletja, so zazvenele drugače, intimneje in bolj neposredno. Gre za redko priložnost, da prisluhnete ustvarjalcu, ki zna s kitaro, besedo in kančkom humorja ustvariti trenutke, ki ostanejo v mislih. Za radijski prenos so skrbeli Matjaž Mastnak, Jože Lap in Jane Weber.
Neposredni prenos koncerta Tomaža Domicelja, Zadnja akustika. Na odru, kjer tišina šteje skoraj toliko kot glasba, je stal eden najbolj prepoznavnih glasov domače glasbene zgodovine. Pesmi, ki jih poznamo že desetletja, so zazvenele drugače, intimneje in bolj neposredno. Gre za redko priložnost, da prisluhnete ustvarjalcu, ki zna s kitaro, besedo in kančkom humorja ustvariti trenutke, ki ostanejo v mislih. Za radijski prenos so skrbeli Matjaž Mastnak, Jože Lap in Jane Weber.
Tokrat predstavljamo ustvarjalnost sodobne slovenske skladateljice, pianistke in pedagoginje Blaženke Arnič Lemež: izbor skladateljičinih samospevov, zborov in duhovne vokalne glasbe.
Tokrat predstavljamo ustvarjalnost sodobne slovenske skladateljice, pianistke in pedagoginje Blaženke Arnič Lemež: izbor skladateljičinih samospevov, zborov in duhovne vokalne glasbe.
V tokratni oddaji Legende, je bila beseda o skupini Scorpions, o Edwynu Collinsu. Carole King in med drugimi še o Royu Orbinsonu. Oddajo pripravlja Tomaž Cindrić.
V tokratni oddaji Legende, je bila beseda o skupini Scorpions, o Edwynu Collinsu. Carole King in med drugimi še o Royu Orbinsonu. Oddajo pripravlja Tomaž Cindrić.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V šesti oddaji v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija se bomo spomnili Miha Gunzka in Vinka Globokarja, ki sta veliko zasedbo vsak v svojem času vodila krajše obdobje.
V šesti oddaji v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija se bomo spomnili Miha Gunzka in Vinka Globokarja, ki sta veliko zasedbo vsak v svojem času vodila krajše obdobje.
"Moj prijatelj je bil navdušen glasbenik; ni bil le sposoben izvajalec, temveč tudi izvrsten skladatelj. Vse popoldne je blažen sedel v parterju in svoje dolge tanke prste nežno pozibaval v taktu. Zdelo se je, da so njegov mirni nasmeh in brezbrižne sanjave oči v popolnem nasprotju s Holmesom kot slednim psom, s Holmesom kot vztrajnim, ostroumnim in vselej pripravljenim detektivom. Ko sem ga tisti dan v dvorani Saint James gledal zatopljenega v glasbo, sem vedel, da se tistim, ki jim je na sledi, obetajo slabi časi." O skladateljskih podvigih Sherlocka Holmesa imamo žal le poročilo njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona, a zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo.
"Moj prijatelj je bil navdušen glasbenik; ni bil le sposoben izvajalec, temveč tudi izvrsten skladatelj. Vse popoldne je blažen sedel v parterju in svoje dolge tanke prste nežno pozibaval v taktu. Zdelo se je, da so njegov mirni nasmeh in brezbrižne sanjave oči v popolnem nasprotju s Holmesom kot slednim psom, s Holmesom kot vztrajnim, ostroumnim in vselej pripravljenim detektivom. Ko sem ga tisti dan v dvorani Saint James gledal zatopljenega v glasbo, sem vedel, da se tistim, ki jim je na sledi, obetajo slabi časi." O skladateljskih podvigih Sherlocka Holmesa imamo žal le poročilo njegovega prijatelja in sodelavca doktorja Watsona, a zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo.
Na sporedu Humoreska za orkester, op. 101/7 Antonína Dvořáka, In jablane so cvetele – niz štirih klavirskih impresij, op. 52 Josefa Bohuslava Foersterja, simfonična pesnitev Zorenje Josefa Suka, Spomin na Moskvo – fantazija za violino in klavir na dve ruski pesmi, op. 6 Henryka Wieniawskega, Koncert za klarinet in orkester Henrija Tomasija, Pet liričnih melodij za violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca in simfonična pesnitev Proti morju Marjana Kozine.
Na sporedu Humoreska za orkester, op. 101/7 Antonína Dvořáka, In jablane so cvetele – niz štirih klavirskih impresij, op. 52 Josefa Bohuslava Foersterja, simfonična pesnitev Zorenje Josefa Suka, Spomin na Moskvo – fantazija za violino in klavir na dve ruski pesmi, op. 6 Henryka Wieniawskega, Koncert za klarinet in orkester Henrija Tomasija, Pet liričnih melodij za violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca in simfonična pesnitev Proti morju Marjana Kozine.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Sicer pa je ena izmed njegovih značilnih tem preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc. Produkcija 2022.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Sicer pa je ena izmed njegovih značilnih tem preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc. Produkcija 2022.
Na sporedu Humoreska za orkester, op. 101/7 Antonína Dvořáka, In jablane so cvetele – niz štirih klavirskih impresij, op. 52 Josefa Bohuslava Foersterja, simfonična pesnitev Zorenje Josefa Suka, Spomin na Moskvo – fantazija za violino in klavir na dve ruski pesmi, op. 6 Henryka Wieniawskega, Koncert za klarinet in orkester Henrija Tomasija, Pet liričnih melodij za violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca in simfonična pesnitev Proti morju Marjana Kozine.
Na sporedu Humoreska za orkester, op. 101/7 Antonína Dvořáka, In jablane so cvetele – niz štirih klavirskih impresij, op. 52 Josefa Bohuslava Foersterja, simfonična pesnitev Zorenje Josefa Suka, Spomin na Moskvo – fantazija za violino in klavir na dve ruski pesmi, op. 6 Henryka Wieniawskega, Koncert za klarinet in orkester Henrija Tomasija, Pet liričnih melodij za violončelo in klavir Lucijana Marije Škerjanca in simfonična pesnitev Proti morju Marjana Kozine.
Na sporedu Concerto grosso v F-duru, Seibel 233 Johanna Davida Heinichena, Haydnov Klavirski trio št. 39 v G-duru, Hob. XV: 25, Simfonija v C-duru Josepha Martina Krausa in Fantazija za klavir v C-duru, op. 17 Roberta Schumanna.
Na sporedu Concerto grosso v F-duru, Seibel 233 Johanna Davida Heinichena, Haydnov Klavirski trio št. 39 v G-duru, Hob. XV: 25, Simfonija v C-duru Josepha Martina Krausa in Fantazija za klavir v C-duru, op. 17 Roberta Schumanna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Poliglot, književni zgodovinar in kritik Matija Čop je bil najbolj izobražen Slovenec svojega časa, s svojo razgledanostjo po literaturi je močno vplival na razvoj slovenske književnosti, še posebej na tesnega prijatelja Franceta Prešerna. Čopova prezgodnja smrt v Savi, prav na današnji dan leta 1835, je Prešerna močno prizadela. Posvetil mu je tedaj nastali Krst pri Savici in mu v spomin zložil elegijo v nemščini, napisal mu je nagrobni napis in deset let po smrti še pesem V spomin Matija Čopa. Igralec Gašper Tič, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič. Režiser Alen Jelen. Posneto januarja 2017.
Poliglot, književni zgodovinar in kritik Matija Čop je bil najbolj izobražen Slovenec svojega časa, s svojo razgledanostjo po literaturi je močno vplival na razvoj slovenske književnosti, še posebej na tesnega prijatelja Franceta Prešerna. Čopova prezgodnja smrt v Savi, prav na današnji dan leta 1835, je Prešerna močno prizadela. Posvetil mu je tedaj nastali Krst pri Savici in mu v spomin zložil elegijo v nemščini, napisal mu je nagrobni napis in deset let po smrti še pesem V spomin Matija Čopa. Igralec Gašper Tič, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič. Režiser Alen Jelen. Posneto januarja 2017.
Poslušamo Tri Whistlerjeve miniature škotske skladateljice Helen Grime, ki so jo navdihnila dela slikarja Jamesa McNeilla Whistlerja. Vsa tri visijo v vodoravni vrsti v Veronski sobi muzeja Isabelle Gardner.
Poslušamo Tri Whistlerjeve miniature škotske skladateljice Helen Grime, ki so jo navdihnila dela slikarja Jamesa McNeilla Whistlerja. Vsa tri visijo v vodoravni vrsti v Veronski sobi muzeja Isabelle Gardner.
Giacoma Casanovo danes poznamo predvsem kot pustolovca in ljubimca, a je bil eden najbolj izobraženih in razgledanih ljudi svojega časa. V Spominih, objavljenih po njegovi smrti, je ohranil pisano podobo življenja v 18. stoletju v tedanji Evropi, literarno biografijo o njem pa je napisal Stefan Zweig. Avtorica oddaje Vida Curk, prevajalca Jože Dolenc in Evald Flisar. igralec Kristijan Muck, bralca Lidija Hartman in Dejan Kaloper, glasbeni opremljlevalec Marko Stopar, tonski mojster Jure Culiberg. Režija Ana Krauthaker. Posneto leta 2005.
Giacoma Casanovo danes poznamo predvsem kot pustolovca in ljubimca, a je bil eden najbolj izobraženih in razgledanih ljudi svojega časa. V Spominih, objavljenih po njegovi smrti, je ohranil pisano podobo življenja v 18. stoletju v tedanji Evropi, literarno biografijo o njem pa je napisal Stefan Zweig. Avtorica oddaje Vida Curk, prevajalca Jože Dolenc in Evald Flisar. igralec Kristijan Muck, bralca Lidija Hartman in Dejan Kaloper, glasbeni opremljlevalec Marko Stopar, tonski mojster Jure Culiberg. Režija Ana Krauthaker. Posneto leta 2005.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo približno 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo približno 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Pierre Boulez je s svojo osebnostjo korenito posegel v glasbeno dogajanje dvajsetega stoletja, njegove vizije pa prav tako posegajo tudi v novo tisočletje. S svojim delovanjem je določal metode, izoblikoval estetike, podvomil o preteklih idealih in prevrednotil marsikaj, kar se je zdelo še tako nedvoumno.
Pierre Boulez je s svojo osebnostjo korenito posegel v glasbeno dogajanje dvajsetega stoletja, njegove vizije pa prav tako posegajo tudi v novo tisočletje. S svojim delovanjem je določal metode, izoblikoval estetike, podvomil o preteklih idealih in prevrednotil marsikaj, kar se je zdelo še tako nedvoumno.
Založba Mladinska knjiga je v 80 letih svojega obstoja ustvarila izjemno knjižno zapuščino, ob kateri so rasle generacije Slovencev, nekoč pa tudi Jugoslovanov. Za to knjižno zapuščino stoji trdo delo inovativnih in zagnanih posameznikov – urednikov in urednic, avtorjev in avtoric, prevajalk in prevajalcev, ilustratorjev in ilustratork. Niko Grafenauer se v svojih spominih Plasti odzidanih daljav med drugim vrača k začetkom Mladinske knjige in Kristini Brenkovi, eni izmed velikih urednic te založbe, ki je v uredniške vode pritegnila tudi samega Grafenauerja. Avtor literarnega besedila: Niko Grafenauer, Tina Kozin; režiser: Klemen Markovčič; igralca: Matej Puc, Nina Valič; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; redaktorica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
Založba Mladinska knjiga je v 80 letih svojega obstoja ustvarila izjemno knjižno zapuščino, ob kateri so rasle generacije Slovencev, nekoč pa tudi Jugoslovanov. Za to knjižno zapuščino stoji trdo delo inovativnih in zagnanih posameznikov – urednikov in urednic, avtorjev in avtoric, prevajalk in prevajalcev, ilustratorjev in ilustratork. Niko Grafenauer se v svojih spominih Plasti odzidanih daljav med drugim vrača k začetkom Mladinske knjige in Kristini Brenkovi, eni izmed velikih urednic te založbe, ki je v uredniške vode pritegnila tudi samega Grafenauerja. Avtor literarnega besedila: Niko Grafenauer, Tina Kozin; režiser: Klemen Markovčič; igralca: Matej Puc, Nina Valič; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; redaktorica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.