Iskanje
Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ocene
Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.
Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.
Ocene
Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.
Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.
Ocene
Piše Miša Gams. Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. O avtorju oziroma avtorici pričujočega romana ni znanega kaj dosti, razen tega, da se je v lani s pričujočim delom prijavila na natečaj modra ptica in prišla v ožji izbor nominirancev. Evo me, tu sem je v osnovi ljubezenski roman, v katerem se protagonistka Duša v obdobju epidemije spopada z najrazličnejšimi izzivi v zakonu z dvajset let starejšim možem, zato se vse bolj zateka v obujanje spominov na otroštvo in avantur z nekdanjimi ljubimci. Kronološko gledano se zgodba odvija v obdobju med marcem 2020, ko so se pojavili prvi epidemiološki ukrepi, in decembrom 2021, ko pride do ločitve zakona in njene selitve. Čeprav med branjem nimamo občutka, da bi epidemija in državni ukrepi na področju varovanja zdravja protagonistko omejevali v vsakdanjem življenju, saj ima ne nazadnje privilegij, da živi z možem v ogromni hiši, kot raziskovalka trikotne glagolice pa je na “samoizolacijo” že tako in tako navajena, a kljub temu občuti nelagodje in nemoč zaradi prepovedi obiskovanja drugih občin in poučevanja na daljavo: “Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša.” Njen vsakdanjik je poln obveznosti, med katerimi dirja sem in tja po prestolnici, le torke ima rezervirane za kosila možem, zato bralec ne razume, kako se ji uspe vse bolj prepirati in zatekati v sanjski svet, ki jo le še bolj drži v primežu neodločnosti in vzdrževanja statusa quo. Ko se začnejo petkovi protesti kolesarjev, se nikakor ne more odločiti, ali bi bila zadeva primerna zanjo – na eni strani ji mož s pokroviteljsko držo modrega starca sugerira, da protestniki na ta način le provocirajo in izzivajo oblast, po drugi strani jo udeležba prijateljice Darje, ki se na protest odpravi kar z Norveške, in šarmantnega sodelavca Andreja spodbudita, da se kljub predsodkom in strahovom zlije z množico: “Na trgu je prihajalo do prerivanja. Mogoče ima pa Martin prav, mogoče pa izzivajo in ne bi smeli. Če ne bi izzivali, bi bilo mogoče čisto v redu. Mogoče bi morali vsi ostati doma. Ampak to vseeno ni prav. Misli so ji skakale sem ter tja, polaščal se je je nemir.” V romanu nenehno pričakujemo, da bo Duša oblikovala neko svoje trdno stališče do epidemioloških ukrepov in do protestniškega gibanja, vendar si vse bolj priznava, da o politiki nima pojma in da se ob petkih znajde v središču mesta le zaradi enigmatične kolektivne energije in zaljubljenosti v mlajšega kolega. Po drugi strani pa postaja vse bolj odločna v odnosu do starejših sodelavcev na fakulteti, ki jo mimogrede grabijo za zadnjico in ji ukinjajo financiranje raziskav. Do potankosti razvije obrambne mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v akademski ustanovi in sladkosti retoričnega maščevanja, ki jih nezavedno pobere iz dialogov, v katere jo manipulativno vpleta njen mož, ki moralistične pogovore zaključuje s stavkom: “A prav zato te imam rad.” Z glavno junakinjo romana Evo me, tu sem se težko poistovetimo, saj Vanja Krajnc ne orisuje njenih težav ob prehajanju občinskih mej in boja z birokratskimi mlini na veter v času epidemije – njen prestižni akademski status ji namreč daje privilegij, da vse epidemiološke ovire odpravi z zamahom ene roke, izredne delovne razmere pa ji omogočajo le še več časa za obujanje spomina na pred kratkim umrlega ljubimca, s katerim si je privoščila avanturo v Pragi. Ko ob novici, da njena najboljša prijateljica Darja kupuje hišo njene mame, v kateri je večji del življenja odraščala, začne tudi sama zbirati denar za odkup, a se kljub pravočasno zbranim financam v zadnjem trenutku premisli in odide z možem na vikend v Brdih, ki ga ne mara. Po dobrem letu tuhtanja le zbere pogum, da si v Ljubljani poišče stanovanje in se preseli, saj pri homoseksualnem sosedu najde sorodno dušo za prijateljevanje. Romanu Evo me, tu sem tako lahko očitamo nezadosten in preveč enostranski psihološki oris junakov, ki so večinoma predstavljeni kot zdolgočaseni naduteži z neizoblikovanimi vrednostnimi sodbami, popolnim mankom kritičnega uma, politično pasivnostjo in narcisoidno zaljubljenostjo v samega sebe. Večina protagonistov se vrti v neskončnem krogu spolnih zlorab in varanja, spet drugi se znajdejo v vrtincu nevrotičnega hrepenenja in samoobžalovanja. Deklica s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki se pojavlja v njenih dnevnih fantazijah in za roko drži svojega nesojenega očeta, Dušinega prezgodaj umrlega ljubimca, je prikaz sugestivne moči, ki jo imajo iluzije, hkrati pa kaže psihopatološki obraz družbe, ki je – zlasti z ideološko frazo “Ostani doma” (sam s sabo) – s slavljenjem individualizma zabila zadnji žebelj v krsto družinskega življenja in medgeneracijskega druženja ter zavoljo vere v absolutizem zdravja žrtvovala celo paleto vrednot. Dramaturško zgradbo romana rešujejo dinamični dialogi, ki blažijo vtis pomanjkljivega besednega zaklada in poenostavljene jezikovne strukture, ki ga bralec dobi že na prvih straneh knjige. Čeprav zgodbi primanjkuje “žmohta”, nas radovednost, ali bo protagonistki vendarle uspelo zbrati pogum za naslednji korak, pripelje do tega, da se postopoma le prebijemo do zaključka, v katerem se junakinja znajde sama z začasno zamrznjenimi iluzijami v svojem novem stanovanju in si (trepetajoč pod odejo) prizna resnico, oguljeno do bistva: “Evo me, tu sem.”
Piše Miša Gams. Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. O avtorju oziroma avtorici pričujočega romana ni znanega kaj dosti, razen tega, da se je v lani s pričujočim delom prijavila na natečaj modra ptica in prišla v ožji izbor nominirancev. Evo me, tu sem je v osnovi ljubezenski roman, v katerem se protagonistka Duša v obdobju epidemije spopada z najrazličnejšimi izzivi v zakonu z dvajset let starejšim možem, zato se vse bolj zateka v obujanje spominov na otroštvo in avantur z nekdanjimi ljubimci. Kronološko gledano se zgodba odvija v obdobju med marcem 2020, ko so se pojavili prvi epidemiološki ukrepi, in decembrom 2021, ko pride do ločitve zakona in njene selitve. Čeprav med branjem nimamo občutka, da bi epidemija in državni ukrepi na področju varovanja zdravja protagonistko omejevali v vsakdanjem življenju, saj ima ne nazadnje privilegij, da živi z možem v ogromni hiši, kot raziskovalka trikotne glagolice pa je na “samoizolacijo” že tako in tako navajena, a kljub temu občuti nelagodje in nemoč zaradi prepovedi obiskovanja drugih občin in poučevanja na daljavo: “Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša.” Njen vsakdanjik je poln obveznosti, med katerimi dirja sem in tja po prestolnici, le torke ima rezervirane za kosila možem, zato bralec ne razume, kako se ji uspe vse bolj prepirati in zatekati v sanjski svet, ki jo le še bolj drži v primežu neodločnosti in vzdrževanja statusa quo. Ko se začnejo petkovi protesti kolesarjev, se nikakor ne more odločiti, ali bi bila zadeva primerna zanjo – na eni strani ji mož s pokroviteljsko držo modrega starca sugerira, da protestniki na ta način le provocirajo in izzivajo oblast, po drugi strani jo udeležba prijateljice Darje, ki se na protest odpravi kar z Norveške, in šarmantnega sodelavca Andreja spodbudita, da se kljub predsodkom in strahovom zlije z množico: “Na trgu je prihajalo do prerivanja. Mogoče ima pa Martin prav, mogoče pa izzivajo in ne bi smeli. Če ne bi izzivali, bi bilo mogoče čisto v redu. Mogoče bi morali vsi ostati doma. Ampak to vseeno ni prav. Misli so ji skakale sem ter tja, polaščal se je je nemir.” V romanu nenehno pričakujemo, da bo Duša oblikovala neko svoje trdno stališče do epidemioloških ukrepov in do protestniškega gibanja, vendar si vse bolj priznava, da o politiki nima pojma in da se ob petkih znajde v središču mesta le zaradi enigmatične kolektivne energije in zaljubljenosti v mlajšega kolega. Po drugi strani pa postaja vse bolj odločna v odnosu do starejših sodelavcev na fakulteti, ki jo mimogrede grabijo za zadnjico in ji ukinjajo financiranje raziskav. Do potankosti razvije obrambne mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v akademski ustanovi in sladkosti retoričnega maščevanja, ki jih nezavedno pobere iz dialogov, v katere jo manipulativno vpleta njen mož, ki moralistične pogovore zaključuje s stavkom: “A prav zato te imam rad.” Z glavno junakinjo romana Evo me, tu sem se težko poistovetimo, saj Vanja Krajnc ne orisuje njenih težav ob prehajanju občinskih mej in boja z birokratskimi mlini na veter v času epidemije – njen prestižni akademski status ji namreč daje privilegij, da vse epidemiološke ovire odpravi z zamahom ene roke, izredne delovne razmere pa ji omogočajo le še več časa za obujanje spomina na pred kratkim umrlega ljubimca, s katerim si je privoščila avanturo v Pragi. Ko ob novici, da njena najboljša prijateljica Darja kupuje hišo njene mame, v kateri je večji del življenja odraščala, začne tudi sama zbirati denar za odkup, a se kljub pravočasno zbranim financam v zadnjem trenutku premisli in odide z možem na vikend v Brdih, ki ga ne mara. Po dobrem letu tuhtanja le zbere pogum, da si v Ljubljani poišče stanovanje in se preseli, saj pri homoseksualnem sosedu najde sorodno dušo za prijateljevanje. Romanu Evo me, tu sem tako lahko očitamo nezadosten in preveč enostranski psihološki oris junakov, ki so večinoma predstavljeni kot zdolgočaseni naduteži z neizoblikovanimi vrednostnimi sodbami, popolnim mankom kritičnega uma, politično pasivnostjo in narcisoidno zaljubljenostjo v samega sebe. Večina protagonistov se vrti v neskončnem krogu spolnih zlorab in varanja, spet drugi se znajdejo v vrtincu nevrotičnega hrepenenja in samoobžalovanja. Deklica s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki se pojavlja v njenih dnevnih fantazijah in za roko drži svojega nesojenega očeta, Dušinega prezgodaj umrlega ljubimca, je prikaz sugestivne moči, ki jo imajo iluzije, hkrati pa kaže psihopatološki obraz družbe, ki je – zlasti z ideološko frazo “Ostani doma” (sam s sabo) – s slavljenjem individualizma zabila zadnji žebelj v krsto družinskega življenja in medgeneracijskega druženja ter zavoljo vere v absolutizem zdravja žrtvovala celo paleto vrednot. Dramaturško zgradbo romana rešujejo dinamični dialogi, ki blažijo vtis pomanjkljivega besednega zaklada in poenostavljene jezikovne strukture, ki ga bralec dobi že na prvih straneh knjige. Čeprav zgodbi primanjkuje “žmohta”, nas radovednost, ali bo protagonistki vendarle uspelo zbrati pogum za naslednji korak, pripelje do tega, da se postopoma le prebijemo do zaključka, v katerem se junakinja znajde sama z začasno zamrznjenimi iluzijami v svojem novem stanovanju in si (trepetajoč pod odejo) prizna resnico, oguljeno do bistva: “Evo me, tu sem.”
Ocene
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
S knjižnega trga
Tomislav Vrečar: Polovici naju, Vanja Krajnc: Evo me, tu sem; Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta; Primož Repar: Saga o prostosti duše. Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Leonora Flis in Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Tomislav Vrečar: Polovici naju, Vanja Krajnc: Evo me, tu sem; Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta; Primož Repar: Saga o prostosti duše. Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Leonora Flis in Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Nove glasbene generacije
Sredi aprila je v Dvorani Union v Mariboru potekal peti abonmajski koncert Mladinskega cikla z naslovom Violončelo skozi glasbena obdobja, na katerem sta nastopila violončelist Ariel Vei Atanasovski in pianistka Klara Lužnik. Glasbenika sta se spoznala na konservatoriju za glasbo in balet Maribor, nato pa oba svojo študijsko pot nadaljevala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in tam se je začelo tudi njuno glasbeno sodelovanje. Na koncertu sta s svojim nastopom in izbiro programa skušala občinstvu čim bolje predstaviti violončelo. Sam instrument pa tudi zven glasbila skozi glasbena obdobja – torej skozi glasbo, ki so jo zanj v različnih časih ustvarjali skladatelji.
Sredi aprila je v Dvorani Union v Mariboru potekal peti abonmajski koncert Mladinskega cikla z naslovom Violončelo skozi glasbena obdobja, na katerem sta nastopila violončelist Ariel Vei Atanasovski in pianistka Klara Lužnik. Glasbenika sta se spoznala na konservatoriju za glasbo in balet Maribor, nato pa oba svojo študijsko pot nadaljevala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in tam se je začelo tudi njuno glasbeno sodelovanje. Na koncertu sta s svojim nastopom in izbiro programa skušala občinstvu čim bolje predstaviti violončelo. Sam instrument pa tudi zven glasbila skozi glasbena obdobja – torej skozi glasbo, ki so jo zanj v različnih časih ustvarjali skladatelji.
Svet kulture
Posvečamo se konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, v okviru katere je izšla dvojezična antologija Moj sosed na oblaku: Slovenska lirika 20. in 21. stoletja ter že 14. Grošljevemu simpoziju, ki se pravkar začenja v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani. V oddaji pa tudi vtisi iz predstave Spolna vzgoja II: Borba na odru Nove pošte.
Posvečamo se konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, v okviru katere je izšla dvojezična antologija Moj sosed na oblaku: Slovenska lirika 20. in 21. stoletja ter že 14. Grošljevemu simpoziju, ki se pravkar začenja v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani. V oddaji pa tudi vtisi iz predstave Spolna vzgoja II: Borba na odru Nove pošte.
Ars
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
Medenina in patina
Pihalni orkester Logatec je eden najstarejših, hkrati pa tudi najopaznejših in najkakovostnejših ljubiteljskih pihalnih orkestrov oziroma godb na Slovenskem, letos praznuje 110-letnico delovanja. Orkester je namreč uradno prvič nastopil na gasilski veselici maja leta 1913 kot Godba na pihala Logatec in vse od tedaj naprej so logaški godbeniki prisotni na vseh pomembnejših dogodkih in prireditvah v domačem kraju in zunaj njega. V dolgi in bogati zgodovini Pihalnega orkestra najdemo nekaj imenitnih glasbenih imen, ki so pustila močan pečat v orkestru in pri njegovem oblikovanju, rasti skozi desetletja. Tako je recimo po prvem dirigentu in ustanovitelju orkestra Jožefu Zalarju zasedbo kar 4 desetletja vodil Alojz Velkavrh, v zadnjih desetletjih pa so kot dirigenti, kapelniki velik in pomemben pečat pustili Matjaž Albreht, ki je orkester vodil v zadnji dekadi prejšnjega tisočletja, Marjan Grdadolnik, ki ga je vodil v letih od 1999 do 2014, ter aktualni dirigent Vid Pupis, akademski glasbenik klarinetist, ki orkester vodi že skoraj desetletje, že prej pa je bil dolgo njegov polnokrvni član. Še več o zgodovini, zanimivostih, programih, ljudeh in projektih Pihalnega orkestra Logatec v pogovoru osvetljuje predsednik orkestra Marko Šraj.
Pihalni orkester Logatec je eden najstarejših, hkrati pa tudi najopaznejših in najkakovostnejših ljubiteljskih pihalnih orkestrov oziroma godb na Slovenskem, letos praznuje 110-letnico delovanja. Orkester je namreč uradno prvič nastopil na gasilski veselici maja leta 1913 kot Godba na pihala Logatec in vse od tedaj naprej so logaški godbeniki prisotni na vseh pomembnejših dogodkih in prireditvah v domačem kraju in zunaj njega. V dolgi in bogati zgodovini Pihalnega orkestra najdemo nekaj imenitnih glasbenih imen, ki so pustila močan pečat v orkestru in pri njegovem oblikovanju, rasti skozi desetletja. Tako je recimo po prvem dirigentu in ustanovitelju orkestra Jožefu Zalarju zasedbo kar 4 desetletja vodil Alojz Velkavrh, v zadnjih desetletjih pa so kot dirigenti, kapelniki velik in pomemben pečat pustili Matjaž Albreht, ki je orkester vodil v zadnji dekadi prejšnjega tisočletja, Marjan Grdadolnik, ki ga je vodil v letih od 1999 do 2014, ter aktualni dirigent Vid Pupis, akademski glasbenik klarinetist, ki orkester vodi že skoraj desetletje, že prej pa je bil dolgo njegov polnokrvni član. Še več o zgodovini, zanimivostih, programih, ljudeh in projektih Pihalnega orkestra Logatec v pogovoru osvetljuje predsednik orkestra Marko Šraj.
ARS humana
Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar
Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar
Kulturnice
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
Ženske v svetu glasbe
Poslušajte arije Giuseppa Verdija, Petra Iljiča Čajkovskega, Giacoma Puccinija in Danila Švare ter samospeve Benjamina Ipavca.
Poslušajte arije Giuseppa Verdija, Petra Iljiča Čajkovskega, Giacoma Puccinija in Danila Švare ter samospeve Benjamina Ipavca.
Ocene
V ljubljanskem Miniteatru je na ogled nova lutkovna predstava Obisk pri soncu pri kateri so združili moči slovenski, poljski in ukrajinski umetniki. Pod režijo in glasbo se podpisuje poljski lutkar in igralec Marcin Marzec, lutke je ustvarila ukrajinska umetnica Elvira Bosovych, v glavnih vlogah pa nastopata Voranc Boh in Robert Korošec. USTVARJALCI: Besedilo, glasba in režija: Marcin Marzec Prevajalka: Tina Podržaj Scena, lutke, kostumi: Elvira Bosovych Igrata: Voranc Boh Robert Korošec Premiera: 25. maj 2023
V ljubljanskem Miniteatru je na ogled nova lutkovna predstava Obisk pri soncu pri kateri so združili moči slovenski, poljski in ukrajinski umetniki. Pod režijo in glasbo se podpisuje poljski lutkar in igralec Marcin Marzec, lutke je ustvarila ukrajinska umetnica Elvira Bosovych, v glavnih vlogah pa nastopata Voranc Boh in Robert Korošec. USTVARJALCI: Besedilo, glasba in režija: Marcin Marzec Prevajalka: Tina Podržaj Scena, lutke, kostumi: Elvira Bosovych Igrata: Voranc Boh Robert Korošec Premiera: 25. maj 2023
Samo muzika
Poslušaamo glasbo kitarista Primoža Grašiča, enega najbolj cenjenih kitaristov ne samo v ožji domovini pač pa na globalni glasbeni sceni. Grašič se odlikuje s prepoznavnim izvirnim slogom igranja, ki ga je razvil skozi leta vztrajnega vežbanja in oplajanja z glasbo velikih mojstrov. Slovi kot mojster fraziranja in improvizacije, solira z okusom in mero, zato sodi tudi med najbolj iskane slovenske studijske glasbenike.
Poslušaamo glasbo kitarista Primoža Grašiča, enega najbolj cenjenih kitaristov ne samo v ožji domovini pač pa na globalni glasbeni sceni. Grašič se odlikuje s prepoznavnim izvirnim slogom igranja, ki ga je razvil skozi leta vztrajnega vežbanja in oplajanja z glasbo velikih mojstrov. Slovi kot mojster fraziranja in improvizacije, solira z okusom in mero, zato sodi tudi med najbolj iskane slovenske studijske glasbenike.
Ars
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Skladatelj tedna
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav sta mu bili bližji materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav sta mu bili bližji materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Ars 60
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60. obletnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60. obletnici Programa Ars.
Glasbena jutranjica
Osrednje delo sklepa Glasbene jutranjice je Španska simfonija Edouarda Laloja, nastala za španskega violinskega virtuoza Pabla de Sarasata. Na sporedu še Canarios Gasparja Sanza, dvospev Luč in ljubezen, D. 352 Franza Schuberta, Koncert za rog, godala in tolkala Ezia Vittoria, Večer v Granadi iz Bakrorezov Clauda Debussyja, Sarasatejeva Koncertna fantazija za violino in orkester na teme iz Bizeteve opere Carmen, op. 25, Mladi – sekstet za pihala Leoša Janačka, Sonata za flavto in harfo Nina Rote in Rapsodični ples Uroša Kreka.
Osrednje delo sklepa Glasbene jutranjice je Španska simfonija Edouarda Laloja, nastala za španskega violinskega virtuoza Pabla de Sarasata. Na sporedu še Canarios Gasparja Sanza, dvospev Luč in ljubezen, D. 352 Franza Schuberta, Koncert za rog, godala in tolkala Ezia Vittoria, Večer v Granadi iz Bakrorezov Clauda Debussyja, Sarasatejeva Koncertna fantazija za violino in orkester na teme iz Bizeteve opere Carmen, op. 25, Mladi – sekstet za pihala Leoša Janačka, Sonata za flavto in harfo Nina Rote in Rapsodični ples Uroša Kreka.
Lirični utrinek
Španski pesnik in dramatik Federico García Lorca se je rodil na današnji dan leta 1898, komaj 38-letnega so ga na začetku španske državljanske vojne umorili nacionalisti. Oblikoval je izjemen opus, njegov prispevek k španski poeziji 20. stoletja je neprecenljiv, čeprav ni ustvaril veliko. Motna cestna svetilka sodi med Lorcove mladostne pesmi, nastala je leta 1919 ali 1920. Prevedla jo je Alenka Bole Vrabec, interpretira jo dramski igralec Zvone Hribar.
Španski pesnik in dramatik Federico García Lorca se je rodil na današnji dan leta 1898, komaj 38-letnega so ga na začetku španske državljanske vojne umorili nacionalisti. Oblikoval je izjemen opus, njegov prispevek k španski poeziji 20. stoletja je neprecenljiv, čeprav ni ustvaril veliko. Motna cestna svetilka sodi med Lorcove mladostne pesmi, nastala je leta 1919 ali 1920. Prevedla jo je Alenka Bole Vrabec, interpretira jo dramski igralec Zvone Hribar.
Glasbena jutranjica
Predvajamo tri stavke iz Händlove Glasbe za kraljevi ognjemet v priredbi za trobilni ansambel Daniela Guyota in Koncert za violo in orkester v D-duru Franza Antona Hoffmeistra.
Predvajamo tri stavke iz Händlove Glasbe za kraljevi ognjemet v priredbi za trobilni ansambel Daniela Guyota in Koncert za violo in orkester v D-duru Franza Antona Hoffmeistra.
Glasbena jutranjica
Predvajamo Tiento de falsas Joana Cabanillesa, Misso villano – Podeželsko oziroma Kmetiško mašo Janeza Krstnika Dolarja, Koncert v F-duru za tri violine, godala in basso continuo Georga Philippa Telemanna in Sinfonio di concerto grosso št. 2 v D-duru Alessandra Scarlattija.
Predvajamo Tiento de falsas Joana Cabanillesa, Misso villano – Podeželsko oziroma Kmetiško mašo Janeza Krstnika Dolarja, Koncert v F-duru za tri violine, godala in basso continuo Georga Philippa Telemanna in Sinfonio di concerto grosso št. 2 v D-duru Alessandra Scarlattija.
Evropski klasični nokturno
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Literarni nokturno
Pesnik, pisatelj, esejist in zdravnik Gottfried Benn (1886–1956) velja za enega najopaznejših nemških pesnikov 20. stoletja. Njegova prva pesniška zbirka "Mrtvašnica in druge pesmi", ki je izšla leta 1912, je v javnosti sprožila polemike zaradi nazornih prikazov razpadanja človeškega telesa, Benn pa je postal ključna osebnost nemškega literarnega ekspresionizma. Petkrat je bil tudi nominiran za Nobelovo nagrado. Tokratni izbor predstavlja avtorjevo poezijo iz 20-ih in 30-ih let 20. stoletja. Po izrazu je mehkejša, po tonu otožna; pesmi po večini razpirajo bivanjsko tematiko in so pisane v vezani zunanji obliki. Prevod in izbor Brane Senegačnik, interpretacija Aleš Valič, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Urednica oddaje Tina Kozin. Produkcija 2023.
Pesnik, pisatelj, esejist in zdravnik Gottfried Benn (1886–1956) velja za enega najopaznejših nemških pesnikov 20. stoletja. Njegova prva pesniška zbirka "Mrtvašnica in druge pesmi", ki je izšla leta 1912, je v javnosti sprožila polemike zaradi nazornih prikazov razpadanja človeškega telesa, Benn pa je postal ključna osebnost nemškega literarnega ekspresionizma. Petkrat je bil tudi nominiran za Nobelovo nagrado. Tokratni izbor predstavlja avtorjevo poezijo iz 20-ih in 30-ih let 20. stoletja. Po izrazu je mehkejša, po tonu otožna; pesmi po večini razpirajo bivanjsko tematiko in so pisane v vezani zunanji obliki. Prevod in izbor Brane Senegačnik, interpretacija Aleš Valič, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Urednica oddaje Tina Kozin. Produkcija 2023.
Glasbena skrinjica
Sodobni angleški skladatelj Mark-Anthony Turnage si je v londonski galeriji Tate ogledal razstavo del Francisa Bacona, kjer ga je presenetila skupina treh slik papeža ...
Sodobni angleški skladatelj Mark-Anthony Turnage si je v londonski galeriji Tate ogledal razstavo del Francisa Bacona, kjer ga je presenetila skupina treh slik papeža ...
Literarni portret
Angleška pisateljica Barbara Pym se je rodila leta 1913, umrla je leta 1980. Žal v slovenščini nimamo še nobenega njenega dela, čeprav gotovo sodi med najzanimivejše britanske avtorje druge polovice 20. stoletja. Njen roman Kvartet v jeseni je bila nominiran za prestižno Bookerjevo nagrado. V njeno literarno ustvarjanje in predvsem v roman Sijajne ženske se je poglobila Tina Poglajen, ki je izbrane odlomke tudi prevedla. Igralka Barbara Žefran, bralec Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Nejc Zupančič, režiserka Ana Krauthaker, urednici oddaje Tesa Drev in Tadeja Krečič Scholten (ponovitev). Produkcija 2015.
Angleška pisateljica Barbara Pym se je rodila leta 1913, umrla je leta 1980. Žal v slovenščini nimamo še nobenega njenega dela, čeprav gotovo sodi med najzanimivejše britanske avtorje druge polovice 20. stoletja. Njen roman Kvartet v jeseni je bila nominiran za prestižno Bookerjevo nagrado. V njeno literarno ustvarjanje in predvsem v roman Sijajne ženske se je poglobila Tina Poglajen, ki je izbrane odlomke tudi prevedla. Igralka Barbara Žefran, bralec Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Nejc Zupančič, režiserka Ana Krauthaker, urednici oddaje Tesa Drev in Tadeja Krečič Scholten (ponovitev). Produkcija 2015.
Jazz Ars All Stars
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer, Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer, Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Spomini, pisma in potopisi
Bliža se čas dopustov in marsikdo se sprašuje Kam? Igralec in tudi navdušen jadralec Brane Grubar ima odgovor: Drugam! Vtise z jadranj po Jadranu, Grčiji in drugod po Sredozemlju, odlomke iz dnevnikov, polne spominov, doživetij in razmišljanj o ljudeh, naravi, gledališču ... je že pred leti strnil v potopis z naslovom Kam? Drugam! Igralec: Brane Grubar, režiser: Alen Jelen, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka: Sonja Strenar, redaktorja: Matej Juh in Vlado Motniikar Oddaja je bila posneta leta 2007.
Bliža se čas dopustov in marsikdo se sprašuje Kam? Igralec in tudi navdušen jadralec Brane Grubar ima odgovor: Drugam! Vtise z jadranj po Jadranu, Grčiji in drugod po Sredozemlju, odlomke iz dnevnikov, polne spominov, doživetij in razmišljanj o ljudeh, naravi, gledališču ... je že pred leti strnil v potopis z naslovom Kam? Drugam! Igralec: Brane Grubar, režiser: Alen Jelen, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka: Sonja Strenar, redaktorja: Matej Juh in Vlado Motniikar Oddaja je bila posneta leta 2007.
Obiski kraljice
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
Musica noster amor
Orkester Les Talens Lyriques je 21. avgusta 2021 nastopil v Newyorški dvorani Svetovnega konferenčnega centra v Bonnu v okviru tamkajšnjega Beethovnovega festivala. Slovito francosko zasedbo, ki je predlani praznovala tridesetletnico delovanja in se posveča predvsem glasbi starejših obdobij, še zlasti manj znanim in redkeje izvajanim delom, je na koncertu vodil njen ustanovitelj Christophe Rousset, čembalist ter strokovnjak za baročno glasbo in zgodovinsko ustrezno izvajalsko prakso. Spored je bil v celoti namenjen simfonični glasbi Ludwiga van Beethovna, in sicer značajsko kontrastnima simfonijama št. 8 in 7.
Orkester Les Talens Lyriques je 21. avgusta 2021 nastopil v Newyorški dvorani Svetovnega konferenčnega centra v Bonnu v okviru tamkajšnjega Beethovnovega festivala. Slovito francosko zasedbo, ki je predlani praznovala tridesetletnico delovanja in se posveča predvsem glasbi starejših obdobij, še zlasti manj znanim in redkeje izvajanim delom, je na koncertu vodil njen ustanovitelj Christophe Rousset, čembalist ter strokovnjak za baročno glasbo in zgodovinsko ustrezno izvajalsko prakso. Spored je bil v celoti namenjen simfonični glasbi Ludwiga van Beethovna, in sicer značajsko kontrastnima simfonijama št. 8 in 7.
Nedeljsko operno popoldne
V odlomkih Verdija, Donizettija, Rossija, Richarda Straussa, Čajkovskega in Glucka.
V odlomkih Verdija, Donizettija, Rossija, Richarda Straussa, Čajkovskega in Glucka.
Humoreska tega tedna
Mesec junij je namenjen humoreskam ruskih avtorjev, mojstrov zabavne proze, včasih prikrito kritično ironične ali sarkastične, kakor so narekovale razmere totalitarnega sistema. In vodka veritas – tako je naslovljen odlomek iz romana Moskva–Petuški ruskega avtorja Venedikta Jerofejeva prevedel ga je Drago Bajt, v knjigi je izšel leta 1980, pet let po tem, ko je bil prvič objavljen v – Izraelu. Potem so ga prevedli Francozi in Italijani, pri Francozih je dosegel velikanski uspeh. Gre za monolog glavnega junaka, pijančka, ki se vozi iz Moskve do kakšnih sto kilometrov oddaljenega kraja Petuški, na poti pa doživlja različne prigode in srečuje različne ljudi. Interpretacija Tone Gogala, režija Elza Rituper. Produkcija 1978.
Mesec junij je namenjen humoreskam ruskih avtorjev, mojstrov zabavne proze, včasih prikrito kritično ironične ali sarkastične, kakor so narekovale razmere totalitarnega sistema. In vodka veritas – tako je naslovljen odlomek iz romana Moskva–Petuški ruskega avtorja Venedikta Jerofejeva prevedel ga je Drago Bajt, v knjigi je izšel leta 1980, pet let po tem, ko je bil prvič objavljen v – Izraelu. Potem so ga prevedli Francozi in Italijani, pri Francozih je dosegel velikanski uspeh. Gre za monolog glavnega junaka, pijančka, ki se vozi iz Moskve do kakšnih sto kilometrov oddaljenega kraja Petuški, na poti pa doživlja različne prigode in srečuje različne ljudi. Interpretacija Tone Gogala, režija Elza Rituper. Produkcija 1978.
Arsove spominčice
Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Evroradijski koncert
19. maja sta v Filharmoniji na Labi v Hamburgu nastopila Filharmonični orkester Severnonemškega radia in violinist Augustin Hadelich. Koncert je vodil dirigent Alan Gilbert, ki je na spored koncerta uvrstil skladbo Apparitions Györgya Ligetija, Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 Ludwiga van Beethovna ter simfonično pesnitev Pelej in Melisanda, op. 5 Arnolda Schönberga.
19. maja sta v Filharmoniji na Labi v Hamburgu nastopila Filharmonični orkester Severnonemškega radia in violinist Augustin Hadelich. Koncert je vodil dirigent Alan Gilbert, ki je na spored koncerta uvrstil skladbo Apparitions Györgya Ligetija, Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 Ludwiga van Beethovna ter simfonično pesnitev Pelej in Melisanda, op. 5 Arnolda Schönberga.
Glasbena jutranjica
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Lirični utrinek
Tomaž Šalamun (1941–2014) velja za enega najbolj uveljavljenih slovenskih pesnikov. Od prve, prelomne pesniške zbirke Poker (1966) je objavil več kot štirideset samostojnih pesniških zbirk. Njegova poezija je ves čas ohranjala svežino in igrivost ter enega izmed vrhuncev dosegla v pesniški zbirki Mera časa (1987). Objavljamo eno njegovih bolj poznanih pesmi z naslovom Pastir iz te zbirke. Interpretira jo Željko Hrs.
Tomaž Šalamun (1941–2014) velja za enega najbolj uveljavljenih slovenskih pesnikov. Od prve, prelomne pesniške zbirke Poker (1966) je objavil več kot štirideset samostojnih pesniških zbirk. Njegova poezija je ves čas ohranjala svežino in igrivost ter enega izmed vrhuncev dosegla v pesniški zbirki Mera časa (1987). Objavljamo eno njegovih bolj poznanih pesmi z naslovom Pastir iz te zbirke. Interpretira jo Željko Hrs.
Glasbena jutranjica
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Glasbeni poudarki
Pregled aktualnih glasbenih dogodkov
Pregled aktualnih glasbenih dogodkov
Glasbena jutranjica
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Evropski klasični nokturno
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Literarni nokturno
Pesnik, pisatelj in dramatik Zdenko Kodrič je lani pri založbi Litera objavil novo pesniško zbirko z naslovom Slovenski Faust. Sinoči. Zbirko sestavljajo štirje cikli; tretji ima naslov Botanični laboratorij. Pesmi v njem so asketske, s kratkimi verzi in občasnimi zvočnimi odmevi, v njih pa ima smrt kar opazno vlogo. Nekaj pesmi iz tega cikla lahko slišite v Literarnem nokturnu. Avtor literarnega dela Zdenko Kodrič, režiserka Saška Rakef, interpret Aleš Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2023.
Pesnik, pisatelj in dramatik Zdenko Kodrič je lani pri založbi Litera objavil novo pesniško zbirko z naslovom Slovenski Faust. Sinoči. Zbirko sestavljajo štirje cikli; tretji ima naslov Botanični laboratorij. Pesmi v njem so asketske, s kratkimi verzi in občasnimi zvočnimi odmevi, v njih pa ima smrt kar opazno vlogo. Nekaj pesmi iz tega cikla lahko slišite v Literarnem nokturnu. Avtor literarnega dela Zdenko Kodrič, režiserka Saška Rakef, interpret Aleš Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2023.
Kratka radijska igra
Kratka radijska igra na satiričen način razkriva nepremagljivo moč navade in zapeljive družbe alkoholnih napitkov. Protagonistov vzklik '' Vsak peti Slovenec je alkoholik, pa sem še jaz!'' pa kljub humorni noti daje vedeti, da je alkoholizem pri nas morda bolj razširjena težava, kot bi si upali ali želeli priznati. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Lojze – Zvone Hribar Jože – Andrej Nahtigal Natakar – Igor Štamulak Napovedovalec – Ivan Lotrič Glasovi – Grega Zorc, Brane Grubar, Sara Železnik, Nina Skrbinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2008
Kratka radijska igra na satiričen način razkriva nepremagljivo moč navade in zapeljive družbe alkoholnih napitkov. Protagonistov vzklik '' Vsak peti Slovenec je alkoholik, pa sem še jaz!'' pa kljub humorni noti daje vedeti, da je alkoholizem pri nas morda bolj razširjena težava, kot bi si upali ali želeli priznati. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Lojze – Zvone Hribar Jože – Andrej Nahtigal Natakar – Igor Štamulak Napovedovalec – Ivan Lotrič Glasovi – Grega Zorc, Brane Grubar, Sara Železnik, Nina Skrbinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2008
Glasbena skrinjica
Tokrat vam v Glasbeni skrinjici predstavljamo klezmer, instrumentalno glasbeno tradicijo aškenaških Judov srednje in vzhodne Evrope.
Tokrat vam v Glasbeni skrinjici predstavljamo klezmer, instrumentalno glasbeno tradicijo aškenaških Judov srednje in vzhodne Evrope.
Sobotni glasbeni večer
Oddajo posvečamo trobentaču Dušku Gojkoviću. Duško Gojković je veliko sodeloval tudi z našim orkestrom in z Jožetom Privškom. Skupaj so koncertirali in tudi studijsko snemali. Za oddajo smo izbrali odlomka iz dveh skupnih koncertov, ki ju hranimo v našem radijskem arhivu: Jazz festival Ljubljana leta 1971 ter Zeleni abonma s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija leta 2003.
Oddajo posvečamo trobentaču Dušku Gojkoviću. Duško Gojković je veliko sodeloval tudi z našim orkestrom in z Jožetom Privškom. Skupaj so koncertirali in tudi studijsko snemali. Za oddajo smo izbrali odlomka iz dveh skupnih koncertov, ki ju hranimo v našem radijskem arhivu: Jazz festival Ljubljana leta 1971 ter Zeleni abonma s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija leta 2003.
Sobotni operni večer
Zadnja Mozartova opera zadovolji še tako izbirčnega sladokusca.
Zadnja Mozartova opera zadovolji še tako izbirčnega sladokusca.
Izbrana proza
Haruki Murakami, rojen l. 1949 v Kjotu, je eden najpomembnejših sodobnih japonskih pisateljev; najbolj prevajan in priljubljen med živečimi japonskimi pisatelji je tudi pri nas. Njegovi romani, kratka proza in esejistika, ki so prevedeni v več kot 50 jezikov, so prodajne uspešnice doma in po svetu, doživeli pa so tudi številne filmske priredbe. V prvi osebi ednine je Murakamijeva najnovejša zbirka kratkih zgodb. V izvirniku je izšla leta 2020 in prinaša osem prvoosebnih pripovedi, ki bralca nagovarjajo z značilno živim magičnim realizmom, nostalgičnim pogledom na mladost in minevanje ter brisanjem meja med resničnostjo in fikcijo, vsaka pa vsebuje značilno murakamijevski preobrat. Murakamijeve zgodbe je poslovenil Domen Kavčič, knjiga V prvi osebi ednine pa junija 2023 izide pri založbi Mladinska knjiga. Interpret Aleš Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef. Urednica oddaje Staša Grahek, produkcija 2023.
Haruki Murakami, rojen l. 1949 v Kjotu, je eden najpomembnejših sodobnih japonskih pisateljev; najbolj prevajan in priljubljen med živečimi japonskimi pisatelji je tudi pri nas. Njegovi romani, kratka proza in esejistika, ki so prevedeni v več kot 50 jezikov, so prodajne uspešnice doma in po svetu, doživeli pa so tudi številne filmske priredbe. V prvi osebi ednine je Murakamijeva najnovejša zbirka kratkih zgodb. V izvirniku je izšla leta 2020 in prinaša osem prvoosebnih pripovedi, ki bralca nagovarjajo z značilno živim magičnim realizmom, nostalgičnim pogledom na mladost in minevanje ter brisanjem meja med resničnostjo in fikcijo, vsaka pa vsebuje značilno murakamijevski preobrat. Murakamijeve zgodbe je poslovenil Domen Kavčič, knjiga V prvi osebi ednine pa junija 2023 izide pri založbi Mladinska knjiga. Interpret Aleš Valič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef. Urednica oddaje Staša Grahek, produkcija 2023.
Sobotni koncert
Kvartet Casals in pianist Christian Blackshaw sta 28. avgusta lani nastopila v samostanu Vilabertran v bližini katalonskega mesta Girona na skrajnem severovzhodu Španije. Glasbeniki so na sklepnem koncertu tamkajšnjega koncertnega cikla Schubertiade v Vilabertranu izvedli Godalni kvartet št. 1 v C-duru, op. 49 Dmitrija Šostakoviča in Klavirski kvintet v A-duru, op. 81 Antonina Dvoržaka, ki je v tem svojem delu zanj značilno lirično izraznost prepletel s prvinami češke ljudske glasbe. Kvartet Casals je nastopil v zasedbi: Abel Tomàs-Realp in Vera Martínez-Mehner – violina, Jonathan Brown – viola in Arnau Tomàs-Realp – violončelo.
Kvartet Casals in pianist Christian Blackshaw sta 28. avgusta lani nastopila v samostanu Vilabertran v bližini katalonskega mesta Girona na skrajnem severovzhodu Španije. Glasbeniki so na sklepnem koncertu tamkajšnjega koncertnega cikla Schubertiade v Vilabertranu izvedli Godalni kvartet št. 1 v C-duru, op. 49 Dmitrija Šostakoviča in Klavirski kvintet v A-duru, op. 81 Antonina Dvoržaka, ki je v tem svojem delu zanj značilno lirično izraznost prepletel s prvinami češke ljudske glasbe. Kvartet Casals je nastopil v zasedbi: Abel Tomàs-Realp in Vera Martínez-Mehner – violina, Jonathan Brown – viola in Arnau Tomàs-Realp – violončelo.
Baletna glasba
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Sobotno branje
Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja
Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja
