Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Seznami
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Moj 365
Zaključi urejanje
Vse naročnine

Kulturni fokus

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Zadnji posnetki

Na kratko o kratki prozi na Slovenskem danes

19. 8. 2022

»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak

»Najbolj izgubljen je dan, v katerem se nismo smejali.«

12. 8. 2022

Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas

Vladimir Makuc, vol in ptica

5. 8. 2022

Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik?

Folklorni ples med zvestobo tradiciji, umetnostno inovacijo in prostočasno družabnostjo

29. 7. 2022

Kaj se zgodi, ko plese, ki so jih naši pradedki in prababice plesali za svoj užitek na plesišču, prestavimo v dvorano z odrom in občinstvom?

Kaj je to kultura?

22. 7. 2022

Pomenski obseg besede kultura je zelo širok in sega, na primer, od branja Prešerna do priprave žgancev. Zato se sprašujemo, kaj sploh pomeni beseda kultura in kako se je njen pomen spreminjal skozi čas?

Stečki - prepleteni kulturni izrazi nekdanje pluralne družbe v Hercegovini

15. 7. 2022

Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov, strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost » estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca, trenutno je na Mavriciju), in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU.

Moliere, osrednji komediograf zahodnega gledališča

8. 7. 2022

Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.

Sto let trajanja detektivke o zlati maski

1. 7. 2022

Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj utrinkov iz zgodovine staroegipčanske kulture in drugih drobcih starodavne dežele, ki so jih v današnjo Slovenijo v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, velikokrat pa se znajdejo tudi na razstavah v naših muzejih, bo osvetlil arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. foto: pixabay

Ogenj med naravo in kulturo

24. 6. 2022

Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Walesu, da se je pod vtisom te katastrofe večina avstralskih volivcev na nedavnih zveznih volitvah odločila podpreti stranke in kandidate, ki so se zavezali napraviti konec ekološko docela brezbrižni politični usmeritvi liberalno-konservativne vlade. Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, ogenj je po vsem sodeč vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Pa vendar se, kot ugotavlja ameriški zgodovinar okolja Stephen Pyne, čigar multidisciplinarna razprava Ogenj : narava in kultura je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Studia humanitatis, ognju resnično temeljito in vsestransko ne posveča nobena obstoječa znanstvena disciplina – ne fizika ali kemija na eni strani ne geografija ali antropologija na drugi. Zato, še pravi Pyne, ogenj – tako njegovo mesto v zgodovini življenja na planetu nasploh kakor v zgodovini homo sapiensa posebej – preprosto slabo razumemo. Bi potemtakem potrebovali nekakšno »ognjeslovje« ali, če smo malce bolj internacionalni, »pirologijo«? Pa tudi: kakšni novi uvidi in spoznanja o človeških kulturah, o naših materialnih praksah ter verovanjskih sistemih, bi se nam utegnili ponuditi, če bi se preučevanja ognja lotili bolj resno, bolj sistematično, bolj vsestransko? Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Bojana Baskarja, sociologa in antropologa, predavatelja na več oddelkih ljubljanske Filozofske fakultete, ki je slovenski izdaji Pynovega Ognja pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: RonaldPlett (Pixabay)

Prvih 32 kilometrov

17. 6. 2022

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino.

Potovanje v Indijo

10. 6. 2022

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)

Vraževerje,čudeži in čarovništvo v antiki

3. 6. 2022

Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga.

Kratka proza severnoameriških staroselcev

27. 5. 2022

Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami. V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kočan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Notranjska med prazgodovino in antiko

20. 5. 2022

Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih.

Ko Apel podobo na ogled postavi

13. 5. 2022

Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)

Majski likovno - vizualni festival

6. 5. 2022

Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog.

Antifašizem v klasičnem Hollywoodu

29. 4. 2022

26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)

Zofka Kveder in odmev ženskega večglasja

22. 4. 2022

Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe, upodobila pestrost raznolikih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki, zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletji. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat naletelo na valove ogorčenja v literarno – kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav je bila s strani korespondenčnih stikov ali revialnih krogov, v katerih je delovala, kdaj tudi vzpodbujena in podprta. O njenem življenju in delu dr. Katja Mihurko Poniž.

Slovenski jezuit na koncu Novega sveta

15. 4. 2022

V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik. No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike. S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: misijon Naše Gospe v Loretu Conchu, ki so ga mehiški jezuiti ustanovili l. 1697 (Wikipedia, javna last)

Arheologija in veliko podatkovje

8. 4. 2022

Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore informacij iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddake je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Zgodba zgodb, najzgodnejša evropska zbirka literarno obdelanih pravljic

1. 4. 2022

Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Vračanje pogleda

25. 3. 2022

Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus.

Vračanje pogleda

25. 3. 2022

Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus.

Prva plošča Boba Dylana je stara 60 let

18. 3. 2022

19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov. Pa vendar smo šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvetili tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja. Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: naslovnica Dylanovega prvenca (Goran Dekleva)

Na gregorjevo gre luč v vodo

11. 3. 2022

Gregorjevo je dan, ki ga z značilnimi šegami in navadami prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Vendar če se zatopimo v preteklost mitoloških ozadji, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja. V krščanski tradiciji pa zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar.O predmodernem izročilu in sedanjih praksah v oddaji Kulturni fokus z dr. Bojanom Knificem.

Tango: iz revnih četrti Buenos Airesa na slovenska plesišča

4. 3. 2022

Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov. Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: angleško povabilo na večer tanga iz l. 1919 (Wikipedia, javna last)

Steklena cesta v spektru oblik in barv

25. 2. 2022

V letošnjem letu se mnogi zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci, posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi, poleg osebnih predmetov, našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.

Kdaj je Plečnik postal Plečnik?

18. 2. 2022

Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)

Kakšna je umetnost, ki danes napoveduje čas, ki prihaja?

11. 2. 2022

Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 mladih umetnikov, perspektivnih in obetavnih, večinoma še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti širši javnosti in jih bolj aktivno vključiti v delo krovne zveze. Gostje oddaje so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj, umetnika Alja Košar in Nejc Tampuž, poleg njih pa tudi Olga Butinar Čeh, ki predstavlja ZDSLU.

Strip Pod svobodnim soncem

4. 2. 2022

446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika Sama Košmrlja – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok. To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne. Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: sličica iz stripa Pod svobodnim soncem (Goran Dekleva)

Čaščenje bogov, praznik miru in sprave, slavljenje junakov v pesmih in kipih ...

28. 1. 2022

Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materilanih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah.

Od lastnega glasu do lastne sobe

21. 1. 2022

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Kultura rojstev, zapovedi, prepovedi, tabuji, magijske prakse v dejanskih življenskih okoljih

14. 1. 2022

Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo.

Maja Megla in pogovor o njenih pogovorih o vizualni umetnosti

7. 1. 2022

Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjale prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana.

Sveta Hildegarda iz Bingna v soju živeče luči

24. 12. 2021

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)

Bhagavadgita, Gospodova pesem

17. 12. 2021

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)

Primož Krašovec: Izum računalnikov je tehnološka revolucija, primerljiva z iznajdbo pisave, saj spreminja osnovne oblike mišljenja

10. 12. 2021

Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj. Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Primoža Krašovca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: 5187396 (Pixabay)

O nastanku polis v ideoloških protislovjih, rojevanju umetnosti v gibanju ...

3. 12. 2021

Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo…O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, kjer bo govora tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je Rade Pantič …

Nina Dragičević: V današnji družbi se pojavlja nov cinizem, ki bi besede, kot sta svoboda in ljubezen, želel sesuti

26. 11. 2021

»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)

Kantavtorstvo na Slovenskem

19. 11. 2021

Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar

Uroš Weinberger: Včasih kakšna slika dejansko napove, kaj se bo zgodilo

12. 11. 2021

Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Bankarium, Muzej bančništva Slovenije

5. 11. 2021

Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ljudska umetnost in umetnost NSK

29. 10. 2021

Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.

Med majem '68 in novembrom '89

22. 10. 2021

Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)

Glasbena didaktika

15. 10. 2021

Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)

Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja

8. 10. 2021

"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja)

Božanski Dante

24. 9. 2021

»Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)

Špageti v paradižnikovi omaki

17. 9. 2021

Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami grano  zna pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu Zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine. To je zgodba o Špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine, napisal pa jo je italijanski zgodovinar Massimo Montanari. Gost oddaje pa je dr. Bojan Baskar.

Arheologija spomina

10. 9. 2021

V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času.

Raziskovalna umetnost ali iskanje poti iz zagat antropocena

3. 9. 2021

Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek. Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost. A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica Jurij Krpan. Foto: Gilberto Esparza - Plantas autofotosinteticas (arhiv umetnika)

Obstati na starih tirih in se upreti inovacijam

27. 8. 2021

V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. Mateja Ratej iz ZRC SAZU, kulturologinja dr. Natalija Majsova s Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji Đelo Hadžiselimović. Oddajo je pripravila Magda Tušar.

Razpotja - revija Društva humanistov Goriške

20. 8. 2021

Revija Razpotja, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, poskuša delovati kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki, pisci sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč.

Prekmurski knjižni jezik

13. 8. 2021

Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled vzeli prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa smo dopolnili še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam je pomagal publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: originalna izdaja Küzmičevega Nouvega Zakona na razstavi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota l. 2009 (Wikipedia, javna last)

Ivo Andrić in Travniška kronika

6. 8. 2021

Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati. Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, smo v pogovoru s prevajalko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivo Andrić, 1961 (Wikipedia, S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)

Religiozna podoba Japonske

30. 7. 2021

Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Edvard Ravnikar

23. 7. 2021

Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)

Rdeča nit razstave ob 200-letnici Narodnega muzeja Slovenije je zlata

16. 7. 2021

Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:

Tisoč let izgubljena, zdaj spet najdena knjiga

9. 7. 2021

Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog Lukas Dorfbauer v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril Razlage evangelijev, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof Fortunacijan. To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral Dana Browna, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove Razlage evangelijev nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Videti je torej, da so Fortunacijanove Razlage evangelijev – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj smo jim je namenili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili frančiškana Jana Dominika Bogataja, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je namreč spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Doroteje Novak, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oglejska bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata (I, Sailko/Wikipedia)

Cukrarna in njena preobražanja skozi čas ter njena obetajoča prihodnost

2. 7. 2021

Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200 letni zgodovini krhkega obstoja, cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti nudila zatočišče mnogim marginaliziranim in depriviligiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne, ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno - umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo in projektant Angelo Žigon.

Slovenska poosamosvojitvena književnost

25. 6. 2021

Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga. Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej. Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, smo se vprašali, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja? Odgovor smo iskali v prazničnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Glas potujočih pesmi in glasovi potujočih pevcev

18. 6. 2021

Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje…

Visoka fantastika

11. 6. 2021

Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)

Kaj pomeni zanetiti ogenj na različnih ognjiščih ...

4. 6. 2021

Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v 2. polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru, pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, ki bo več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.

In stoletje bo zardelo

28. 5. 2021

Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)

Ljubezen v antiki

21. 5. 2021

Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s »poželenjem« ali »slo« kot z »ljubeznijo« – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj. (Tim Whitmarsh: Starogrška literatura) V oddaji sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu  Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi. V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega srečanja.

Joni Zakonjšek, avtorica slikarske razstave Vsepovsod drevesa

14. 5. 2021

Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan. In potem v vse to vstopi slikarstvo Joni Zakonjšek, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami Ernesta Hemingwaya, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti. To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom Vsepovsod drevesa, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, smo v pogovoru s slikarko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Joni Zakonjšek - TihoBitje, Velika sela, pomlad-poletje 2020, olje na platnu, detajl (objavljeno z umetničinim dovoljenjem)

Istanbul - kraj svobode

7. 5. 2021

Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še nedavno veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem.

Neizgubljeno v prevodu

30. 4. 2021

Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Možgani in branje: Bralec, vrni se domov

23. 4. 2021

Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj, lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij …O tem v oddaji Kulturni fokus z dr. Alenko Kepic Mohar, ki se s tem področjem ukvarja že vrsto let. Oprli se bomo na knjigo z naslovom Bralec, vrni se domov …

Kartuzija Jurklošter

16. 4. 2021

Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Spraševali smo se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas je zanimalo, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas je še zaposlovalo, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni Veroniki Deseniški? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič. Naša sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico Kartuzija Jurklošter. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, je v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjal Goran Dekleva. foto: kartuzija Jurklošter (Goran Dekleva)

Človeštvo in civilizacija na visoki in nizki nogi

9. 4. 2021

Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja.

Janko Kos: "Včasih se naveličamo lastnega sveta in se želimo odpreti nečemu, kar je daljno, kar je tuje."

2. 4. 2021

Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

O prostorih doživetij in idealnih krajih

26. 3. 2021

Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.

Sodobno slovensko slikarstvo in tihožitje

19. 3. 2021

Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika. No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli. Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Metka Krašovec: Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, detajl (Goran Dekleva)

Politika in kultura gibanja neuvrščenih

12. 3. 2021

Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.

Režiser in raziskovalec polja gledališča Tomi Janežič

5. 3. 2021

Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjima, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno

Ko mlake krvi v poeziji niso samo metafore

26. 2. 2021

Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)

Režiser Gregor Božič o poetičnih temah in pripovedih o liričnih temah živjenja

19. 2. 2021

Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim že naslikale pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so v filmu odraz resničnega in prizemljene v dejanskem življenju.

Karneval: čas, ko se svet smeji samemu sebi

12. 2. 2021

Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)

Lepota po kitajsko

5. 2. 2021

Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)

Ko ste v dvomu ...

29. 1. 2021

V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih. Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki. podporniki umetnosti, muzeji, galerije, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi …Naslov razstave je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej.

Zgodbe slovenske arhitekture

22. 1. 2021

Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na Plečnikov NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla. Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med Tartinijevim trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo Zgodbe slovenske arhitekture, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v Zgodbah slovenske arhitekture, smo v pogovoru z obema avtorjema preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Preureditev južnega emonskega zidu v Ljubljani je delo J. Plečnika (Goran Dekleva)

Narodni muzej Slovenije

15. 1. 2021

Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami.

Mala Kline: "Gledališče je kraj srečanja z neznanim."

8. 1. 2021

Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno. No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, dr. Male Kline. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Malo Kline. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hulkiokantabak (Pixabay)

Čarovništvo

1. 1. 2021

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Črtomir in Valjhun ali Ciril in Metod?

25. 12. 2020

Vsi smo brali Uvod h Krstu pri Savici, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi Prešernu si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero. A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem Krstu, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da "pravi Bog se kliče Bog ljubezni," ki "čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube". In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza Rastislava v 9. do velikega kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega Uvoda. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali orisati večstoletni proces, ki je Božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Cirilu in Metodu v Skopju (Wikipedia, javna last)

Ludwig van Beethoven, genij

18. 12. 2020

17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)

Veš, mašina, svoj dolg

11. 12. 2020

Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)

Igor Vidmar: "Bolj kot za botra punka bi rad veljal za njegovega ideologa."

4. 12. 2020

Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče Pankrtov, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil Novi rock, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so Nick Cave, David Bowie ali Nirvana. Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje. Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, smo v tokratnem Kulturnem fokusu pred mikrofon povabili Igorja Vidmarja. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bila bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a zares nas je zanimalo, čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom; preverjali smo, kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine, zaposlovalo pa nas je tudi vprašanje, ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala. O vsem tem in še čem smo z Igorjem Vidmarjem malo diskutirali in malo klepetali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Igor Vidmar (MMC / Miloš Ojdanić)

Sodelovanje človeka z robotom, naravo in z družbenim okoljem

27. 11. 2020

Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti.

Eshatološki miti

20. 11. 2020

V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji ali v pomembnih temeljih indoevropske kulture, v religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih in vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim, lahko pa gre za posvsem posvetne ideje sodobnega sveta množične in popularne kulture.

Ksenija Hribar je bila pionirka sodobnega plesa tudi v Londonu

13. 11. 2020

Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Vzhodna Azija v slovenskih muzejih

6. 11. 2020

Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev. Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu www.vazcollections.si. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij. Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vodjo projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Natašo Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Kitajska keramična okrasna strešna opeka, 17. stol. (Skuškova zbirka, SEM)

Finžgar in Plečnik

23. 10. 2020

Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino.

Adam Bohorič

16. 10. 2020

Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je Adam Bohorič, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor Primož Trubar, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, Zimske urice, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s Prešernovo, Bleiweisovo in Slomškovo podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozmo Ahačiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Adamu Bohoriču na Stritarjevi ulici v Ljubljani (Goran Dekleva)

Čemu brati v digitalnem svetu?

9. 10. 2020

Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji. V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi Berem, da se poberem, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje dr. Miha Kovač, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kovača. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DariuszSankowski (Pixabay)

France Bevk

25. 9. 2020

»Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.« Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila, njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova ter Andrej Budal. Magda Tušar je tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus.

Slovenska majolika

18. 9. 2020

»Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.« To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri sta o majoliki kot duhovni identiteti in paradoksih povezanih z njo, spregovorila tudi gosta iz Medobčinskega muzeja Kamnik: Saša Bučan in Marko Kumer:

Literatura skozi slikarstvo, slikarstvo skozi literaturo

11. 9. 2020

Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)

O protislovjih sveta na križiščih različnih kultur

4. 9. 2020

Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti.

100 let Maske

28. 8. 2020

Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček.

Na zavratnih poteh z Bobom Dylanom

21. 8. 2020

Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)

Dežela in mesto

14. 8. 2020

Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. Morda v svojem najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnika sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.

Genius loci Trbovelj

7. 8. 2020

Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino. Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali v pogovoru z Urošem Zupanom. Oddajo pripravil Goran Dekleva. foto: Stojan Batič, Spomenik spopada z Orjuno, skulptura v bronu, 1974 (Goran Dekleva)

Zakriti in odkriti obrazi rasizma

31. 7. 2020

eza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki.

Za devetimi gorami

24. 7. 2020

Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo sprehodili po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.

Male teorije vidnega

17. 7. 2020

Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, mutatis mutandis, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed. Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave Johna Bergerja, ki so pod naslovom Male teorije vidnega pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav Johnu Bergerju in skušali ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je bila v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rebeka Vidrih, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Francisco Goya - Gola maja, 1790-1800, olje na platnu, Prado (Wikipedia, javna last)

Salustij in zgodovina zgodovine

10. 7. 2020

Med letoma 134 in 27 pred našim štetjem je rimsko republiko pretresala silovita kriza. Naraščajoč vpliv vojske na civilno življenje, suženjska delovna sila, ki je s širitvijo rimske države po sredozemskem bazenu postajala vse številčnejša in vse cenejša, tako da rimske kmetje z njo preprosto niso mogli tekmovati, kar jih je pehalo v težko ekonomsko-socialno stisko, pa notranje-politična nasprotja med aristokratsko in ljudsko stranko ter čezmerne ambicije častihlepnih politikov … vse to je vodilo v niz atentatov, diktatur, nemirov in državljanskih vojn, ki so se končale s smrtjo republike in ustanovitvijo cesarstva pod Avgustom. Dve nadvse pomenljivi epizodi iz tega počasnega propadanja republike – jugurtinsko vojno v zadnjem desetletju drugega stoletja pred Kristusom ter Katilinovo zaroto pol stoletja pozneje – je okoli leta 40 pred našim štetjem v svojih razpravah popisal prvi pravi rimski zgodovinar Gaj Salustij Krisp. Pri tem je, deloma zgledujoč se pri starih Grkih, iznašel čisto nove načine, nove pripovedne strategije, kako analitično poglobljeno in kritično pa obenem razgibano, napeto in prepričljivo pisati o preteklosti. Te inovacije so bile tako posrečene, da jih, ko pišejo, zgodovinarji po svoje menda upoštevajo še danes. Kako je torej Salustij zaznamoval zgodovino zgodovinopisja? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina, ki je Salustijevemu zgodovinopisju posvetil intrigantno razpravo Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo : pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cesare Maccari - Ciceron v senatu obtožuje Katilino, olje na platnu, 1888 (Wikipedia, javna last)

Kjer molčijo knjige, govorijo rokopisi

3. 7. 2020

Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last)

Umetnost spomina

26. 6. 2020

»Malo ljudi ve, da so Grki, ki so iznašli številne umetnosti, iznašli umetnost spomina, ki jo je, tako kot večino drugih umetnosti, prevzel Rim, od koder je prišla v evropsko tradicijo.« To so uvodne besede, zapisane v knjigi Umetnost spomina Frances A. Yates in tema, ki jo bomo predstavili v oddaji Kulturni fokus. Dandanes, po revolucijah na številnih področjih človekovega življenja, večtisočletnem tehničnem napredku, razvoju pisave, tiska, digitalnih medijev in drugega, kar antika ni poznala ali pa zelo slabo, se umetnost spomina zdi precej zanemarjena človeška dejavnost, znanstveni svet pa jo velikokrat vidi kot manj pomembno vejo, obstranko temo, slepo ulico za raziskovanje… Starogrška iznajdba, kako organizirati, vtisniti, priklicati ali aktivirati spomin, je bila nekdaj vseeno življenjskega pomena. Knjiga Frances Yates, ki je izšla pri Studii Humanitatis, prevedla pa jo je Katja Jenčič, je tudi izhodišče za pogovor z dr. Igorjem Škamperletom, ki je napisal spremno študijo.

Reke slovanstva, njihovi pritoki in naplavina

19. 6. 2020

Kdo smo je naslov ilustrirane zgodovine slovenstva, ki jo je že pred desetletji zasnoval dddr. Andrej Pleterski, medtem ko je likovni del v knjigi prispevala Janja Rihter. V podobe minulega, nevidnega časa, zlitega v tisočletja in stoletja migracij, se bomo zazrli tudi v oddaji Kulturni fokus in se premestili na poti neprestanih mobilnosti, po katerih so se ljudje različnih identitet zgrinjali do našega, danes slovenskega ozemlja.

“Vera, da je beseda bolj resnična od sveta, ki ga gledamo, je morda specifično ruska poteza.”

12. 6. 2020

Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Zgodnji novi vek v Ljubljani

5. 6. 2020

Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus.

Doba velikih migracij na Slovenskem

22. 5. 2020

» Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.« To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. .

Leta nevarnega življenja

15. 5. 2020

V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Vsakdanjik v socialistični Ljubljani

1. 5. 2020

Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081.

Argonavti zahodnega Pacifika

24. 4. 2020

Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc.

Lado Kralj: “Danes se malce čudim samozavesti, s katero smo krajšali dramska besedila.”

17. 4. 2020

Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Antropologinja Branislava Sušnik

10. 4. 2020

"Med Indijance!« je bilo geslo dr. Branislave Sušnik, ki je vse svoje življenje posvetila znanstvenemu, akademskemu in terenskemu delu. Čeprav jo je po študiju na Filozofski in Teološki fakulteti in po pridobivanju številnih znanj na tujem, ki so vključevala zgodovino in etnozgodovino, kulture in religije ter klasično primerjalno jezikoslovje, vleklo proti Kitajski, je po drugi svetovni vojni dokončno zapustila Slovenijo in vse življenje ostala v Južni Ameriki. Tam je kot etnologinja in antropologinja teoretično razvijala socialno antropologijo in zgodovino Paragvaja, po več mesecev bivala med staroselskimi skupnostmi te dežele, preučevala njihove jezike, navade, običaje ter religiozno življenje. Pred 100 leti v Medvodah rojena in v Sloveniji dolgo časa zamolčana znanstvenica, ki je poleg tega vodila Etnografski muzej dr. Andrés Barbero iz Asuncióna, predavala ter vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na tamkajšnji državni univerzi, je v Paragvaju dobila številna najvišja priznanja za znanost. Paragvajska pošta je izdala znamko z njenim portretom, odkrili so ji spominsko ploščo, po njej sta poimenovani tudi ulica in znanstvena nagrada.

Vinko Moederndorfer: “Ta nori svet umetnost obravnava kot zabavo.”

3. 4. 2020

Vinka Möderndorferja lahko brez zadržkov označimo za enega najbolj plodovitih slovenskih umetnikov. Pa tu ne gre le za to, da je njegov opus nenavadno obsežen, je tudi osupljivo raznolik. Möderndorfer namreč ustvarja za otroke in odrasle, piše poezijo, prozo in dramatiko, velja za enega najbolj prepoznavnih sodobnih režiserjev, ki je suveren tako v radijskem, televizijskem in filmskem mediju kakor v gledališki dvorani. In vendar se zdi, da se je v zadnjih letih v zavesti najširše slovenske javnosti zasidral predvsem kot tisti predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki na jeziku nima ene same dlake. Tri leta zapored je namreč Möderndorfer kot govorec na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku bičal slovensko politiko nasploh in kulturno politiko posebej, svaril je pred pogubno finančno in simbolno devalvacijo ne samo umetniškega ampak najbrž kar vsega intelektualnega dela, neutrudno je razgaljal puhloglavost slovenskih gospodarjev in slovenskih hlapcev, ki – tako eni kakor drugi – bolj kakor k temu, da bi razgibali svojega duha ob pravi umetnosti, stremijo k temu, da bi se eksistencialno uspavali ob ceneni, pop-kulturni zabavi. Potem je nenadoma odstopil s svojega položaja in letos ga na Prešernovi proslavi – na veselje enih in žalost drugih – nismo slišali. A tudi kadar žarometi javne pozornosti vanj niso usmerjeni, Möderndorfer o slovenski kulturni krajini misli hudo kritično. To dokazuje tudi njegov Ljudomrznik na tržnici, knjiga esejev, razmišljanj in dnevniških zapisov, ki je pred nedavnim izšla v založbi Mladinske knjige. Kaj je torej narobe s sodobno slovensko kulturo in zakaj mora umetnik – objektivno nehvaležnim pogojem navkljub – vendarle nadaljevati? – To sta vprašanji, ki sta nas v pogovoru z Vinkom Möderndorferjem zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vinko Möderndorfer (BoBo ; MMC)

Muzej norosti

27. 3. 2020

Zgodbe gradu Cmurek, v katerem so dolga desetletja večinoma životarili ljudje, oskrbovanci, obstranci, pacienti, vklenjeni v ustanovo za duševno zdravje, so prikazane v filmu Amirja Muratovića z naslovom Muzej norosti. V dokumentarnem filmu, v katerem se vrstijo pripovedi in izpovedi oskrbovancev, prebivalcev, tudi legende in literarni miti, se izriše portret življenja in zaselkov, ki so združeni v vas Trate v Slovenskih goricah, kjer Mura ločuje dve državi, Slovenijo in Avstrijo. Poleg podobe, ki je nastala na osnovi resničnih, izpričanih dejstev o delovanju totalne institucije, v filmu lahko spremljamo tudi tokove vzporednih zgodb, ki jih je ustvarila domišljija, katere rojstni kraj je Marija Snežna, naselje s cerkvijo in pošto, ki se sicer uradno imenuje Zgornja Velka.

Slovenska mladinska književnost od Levstika do danes

20. 3. 2020

Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay)

Letni časi

13. 3. 2020

Menjavo letnih časov, spremembe v naravi so v mnogih tradicijah ljudje primerjali z vesoljnim redom obnavljanja. Različna ljudstva so tako iznašla ciklične koledarje, nekatera pa so datume postavljala v absolutni čas in točko začetka štetja. Del koledarskega leta so tudi meseci, ki so bili poimenovani po različnih božanstvih, vladarjih, številkah ali klimatskih značilnostih… Mesec marec, ki je bil v rimskem koledarju prvi mesec v letu, je dobil ime po bogu vojne Marsu, sušec je sicer staro slovensko ime za tretji mesec v letu, za čas, ko se zemlja napije snežnice in se začne sušiti… O mesecih in letnih časih, približno teden dni pred pomladnim enakonočjem in pred začetkom pomladi, tokrat v oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjali s sodelujočimi na nedavnem, 11. Grošljevem simpoziju. Dr. Katarina Šmid, ki prihaja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, bo govorila o upodobitvi letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, dr. Monika Deželak Trojar z Znanstveno raziskovalnega centra SAZU se bo osredotočila na letne čase in mesece v dramskih besedilih ljubljanskih jezuitov, z Makrobijevimi Saturnalijami in rimskim koledarjem nasploh se ukvarja Matej Petrič s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Luka Repanšek pa bo predstavil svet pred več tisočletji, letne čase v staro -in srednjevedskem obdobju.

Varuh kulturno-zgodovinskega spomina Pomurja

6. 3. 2020

Lani, ko smo obeleževali stoletnico združitve Prekmurja z matico, se je zvedavi pogled naše kulturne javnosti nenadoma usmeril proti severovzhodu. Obletnica je pač zbudila živo zanimanje za dolgo in pestro zgodovino krajev ob Muri. Spraševali smo se, kako so ljudje tam živeli v preteklosti, kakšna je materialna in duhovna kultura, ki so jo ustvarili v počasnem teku stoletij. Pokazalo se je, da nam v tem kontekstu veliko odgovorov lahko ponudijo v murskosoboškem Pomurskem muzeju, ki je že vse od ustanovitve leta 1956 osrednji varuh kulturno-zgodovinskega spomina pokrajine ob Muri. No, lansko, jubilejno leto je navsezadnje minilo, pozornost širše javnosti se je bržčas preusmerila drugam, v muzeju pa so seveda še naprej zavezani evidentiranju, zbiranju, raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in predstavljanju bogate kulturne dediščine Pomurja. Kakšne so torej naloge, ki jih čakajo? Katerih projektov se zdaj lotevajo? Kako bi lahko še razširili in poglobili polje našega vedenja o regiji? S kakšnimi težavami se pri zasledovanju svojega poslanstva srečujejo? – To so vprašanja, ki nas so zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sodelavke in sodelavce Pomurskega muzeja: njegovo direktorico Metko Fujs ter kustose: Tamaro Andrejek, Branka Kermana in Jelko Pšajd. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje murskosoboškega gradu, kjer domuje Pomurski muzej (Goran Dekleva)

Od besedila do uprizoritve

21. 2. 2020

»V zadnjem desetletju smo v slovenskem gledališču priča pojavu novih tekstnih praks, ki so sestavni del scenske produkcije,« je v eni izmed lucidnih razprav o sodobni slovenski drami, razprav, ki so pred nedavnim izšle v knjigi Turški lok, zapisal izvrsten poznavalec naše dramatike in gledališča, dramaturg, gledališki kritik, nekdanji umetniški vodja ljubljanskega gledališča Glej in Slovenskega ljudskega gledališča Celje ter predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, dr. Blaž Lukan. Toda: katere pravzaprav so te tekstne prakse, ki jih Lukan omenja? Na kakšen način so povezane z načini, kako režiserji, dramaturgi, igralci in drugi gledališki umetniki dandanes postavljajo predstave? Koliko je v našem sodobnem teatru sploh interesa za uprizarjanje novih, izvirnih slovenskih besedil? Koliko interesa je zanje med občinstvom? In najbrž najpomembnejši sklop vprašanj: kaj nam novejša slovenska dramatika pripoveduje? S čim nas izziva? Kako je, ne nazadnje, videti naša lastna podoba v ogledalu, ki nam ga novejša dramska besedila nastavljajo? – To se nekatera izmed vprašanj, ki so nas v pogovoru z dr. Lukanom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje SNG Drama v Ljubljani (Goran Dekleva)

Multivizija

14. 2. 2020

Projekt Multivizija, ki smo ga medijsko podprli tudi na Prvem, je multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupin. Gre za orodja, s katerimi Zavod APIS s svojimi partnerji poskuša spodbujati tako gibalno ovirane, kot priseljence in pripadnike različnih narodnih skupnosti, da bi se bolje in bolj aktivno vključili v našo družbo.

Zgodbe o Biafri

31. 1. 2020

K razumevanju razlogov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja privedli do številnih nasprotovanj, nemirov, vojn z visokim številom žrtev v Afriki, veliko pripomore tudi literatura. 50 let po koncu biagrske vojne bo o temah, ki jih ta vojna naslavlja, govoril dr.Nikolaij Jeffs, anglist in sociolog kulture s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Walt Whitman

24. 1. 2020

Lani je minilo 200 let od rojstva Walta Whitmana, ki po tradiciji velja za največjega, najpomembnejšega ameriškega pesnika, po mnenju številnih pa lahko njegove pesmi štejemo celo za prvi trajni, neizbrisni prispevek kulture Združenih držav Amerike v zakladnico zahodne civilizacije. Ob jubileju so v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa pod naslovom Listi trave izšli novi prevodi nekaterih ključnih Whitmanovih pesmi. O njih pa tudi o pomenu Whitmanovega pesništva smo se pogovarjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika Primoža Čučnika, ki je Liste trave – skupaj z Ano Pepelnik – prevedel, ter filozofa dr. Tomaža Grušovnika, ki je omenjeni knjigi pripisal poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)

Zgodovina ljubljanske Filozofske fakultete

17. 1. 2020

V znameniti stavbi na Aškerčevi 2 v Ljubljani že več kot pol stoletja domuje ena izmed ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Njena vrata vsak dan prestopi skoraj sedemsto zaposlenih – med njimi približno 400 predavateljic in predavateljev – ter komaj pregledna množica do- in podiplomskih študentk in študentov; na fakultetnih 21 oddelkih jih bojda študira skoraj 8000. V tamkajšnji knjižnici, po številu enot menda peti največji v Sloveniji, je delavcem in študentom na voljo tudi več kot tri četrt milijona knjig, strokovnih revij, diplom, doktoratov in drugega gradiva. Toda te številke – pa naj bodo še tako impresivne – vendarle ne povedo prav veliko o Filozofski fakulteti, ki jo po stoletju neprekinjenega delovanja brez obotavljanja lahko označimo za osrednjo pedagoško in znanstveno-raziskovalno institucijo s področja humanistike v slovenskem prostoru. Zato smo njeno zgodbo vsaj v grobih obrisih skušali povedati v tokratnem Kulturnem fokusu. Kako se je Filozofska fakulteta spreminjala v viharnem času minulih stotih slovenskih let in kako je sama vplivala na našo družbo, širila njene horizonte, jo spreminjala in bogatila, sta nam pojasnjevala zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in komparativist dr. Tone Smolej. Naša gosta sta oba, kajpada, predavatelja na Filozofski fakulteti, sicer pa sta tudi člana avtorske skupine, ki je ob nedavni stoletnici spisala pregledno in z dokumentarnim slikovnim gradivom razkošno opremljeno Zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Kako arheologija odkriva Emono

10. 1. 2020

Ljudje radi kopljemo po preteklosti krajev, v katerih živimo. Ljubljančani so se s svojo antično dediščino začeli ukvarjati pred približno sto leti, ko se je razmahnila tudi arheološka dejavnost, Ljubljana pa je doživljala arhitekturno prenovo. V oddaji Kulturni fokus bomo tako pričarali čase, ko so prebivalci mesta lahko občudovali maketo rimske Emone, ki je znova na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Legendarno mitološko zgodbo o tem, kako so Emono ustanovili grški junaki argonavti, pozna marsikdo, še pred nekaj stoletji pa so ljudje verjeli, da je zgodba zgodovinsko dejstvo, Emona pa je bila ustanovljena leta 1222 pred našim štetjem. France Prešeren je v Elegiji svojim rojakom v podporo, skoval tudi nekaj priložnostnih verzov: »V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid.«

Volna in telo

3. 1. 2020

Veliki angleški romantični pesnik in slikar William Blake si je želel, da bi, kot se je nesmrtno izrazil v pesmi Slutnja nedolžnosti, mogel v zrncu peska videti cel svet. Zdi se, da tej želji po svoje sledi tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak, le da svojih upov ne polaga v pesek, temveč v klobčič volne. Pred nedavnim je namreč pri založbi Beletrina, v knjižni zbirki Koda, izdala nadvse intrigantno delo, naslovljeno Volna in telo : pogled iz zgodovinske antropologije, v katerem prepričljivo dokazuje, da zgodovino na sicer karseda nepričakovane, a vendar odločilne načine že tisočletja oblikujeta ovca in njen kožuh. Naj gre za svetovno gospodarstvo in evropski imperializem, za oblikovanje kulturne krajine in različne ekološke katastrofe minulih stoletij, za krčenje in širjenje prostora ženske svobode v pogojih patriarhalne družbe, za mitološke predstave ali za erotično željo – povsod nekje v ozadju naletimo na ovčerejo, na striženje ovac, na prejo, na tkanje, na trgovino z volnenimi tkaninami in oblekami ter, kajpada, na modo. Kako se torej skozi luknjice volnenega šala ali kape, ki ju pozimi še posebej potrebujemo, kaže človek v toku stoletij, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo, jasno, pred mikrofonom gostili prav dr. Svetlano Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: congerdesign (Pixabay)

Ko zapoje kovina

27. 12. 2019

Tudi v slovenskem prostoru najdemo številne kovine in druge surovine dostopne v naravi, tako da ima metalurško izročilo dolgo zgodovino, skozi katero je tovrstna gospodarska dejavnost doživljala vzpone in padce. Tisočletja metalurgije so se namreč začela s koliščarji, nadaljevala z noriškim železom, kroparskimi kovaškimi izdelki, mednarodno prepoznavnostjo idrijskega živega srebra, jeseniškega feromangana in s številnimi tehničnimi inovacijami ter raziskovalnimi dosežki v novejšem času. V Narodnem muzeju Slovenije so sodelavci muzealci združili moči z Oddelkom za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete in pripravili obsežen razstavni projekt Ko zapoje kovina. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo Magda Tušar gostila dr. Petra Fajfarja in dr. Tomaža Lazarja.

Speči metulji Ade Škerl

20. 12. 2019

Prva leta po drugi svetovni vojni so bila razmeroma težek čas za slovenske književne ustvarjalce. Oblast je namreč terjala, naj se pesniki in pisatelji obnašajo – rečeno s Stalinovo frazo – kot inženirji človeških duš in skladno z vladajočo ideološko ortodoksijo pomagajo graditi oziroma utrjevati realno obstoječi socializem. Drugače rečeno: vse umetniško pisanje naj bi slavilo narodnoosvobodilni boj, pozdravljalo novo revolucionarno-totalitarno oblast in širilo vrednote kolektivizma in samožrtvovanja za skupno dobro. Prostora za individualizem, čustva in zasebnost tako rekoč ni bilo. V srednješolskih klopeh nas učijo, da je spremembo prinesel šele nastop Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča, ki so leta 1953 z znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih v našo literaturo vpeljali tako imenovani intimizem, ki je pomembno razširil polje tega, kaj je sploh mogoče javno reči, se pravi polje svobode. In to po svoje tudi drži – Pesmi štirih so resnično imele tak, osvobajajoč učinek. Kar pa srednješolska učenost pozabi omeniti, je, da se je intimizem v našem povojnem pesništvu pravzaprav pojavil že štiri leta prej. Na prelomu iz leta 1949 v 1950 je namreč Ada Škerl izdala zbirko Senca v srcu, ki pa je doživela vse kaj drugačen sprejem. Ada Škerl je bila odrinjena, njena poezija za dolgo časa pozabljena, a zdaj, 70 let po izidu Sence v srcu in desetletje po pesničini smrti, se je ponovno spominjamo. Pred nekaj tedni so namreč pri Mladinski knjigi, v kanonični knjižni zbirki Kondor, pod naslovom Speči metulji, izšle pesničine zbrane pesmi. In ta pesniški opus smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko in književno urednico Tanjo Petrič, ki je pregledala literarno zapuščino Ade Škerl, jo uredila in pospremila z obsežno in poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

V čevljih ali brez njih

13. 12. 2019

Zaščita nog je univerzalna potreba človeka, ki se je razvila v skladu z določenimi podnebnimi razmerami in geografskimi značilnostmi. V pravljicah in mitologiji sta čevelj ali bosa noga simbol poti, preizkušenj, odraščanja, družbenega statusa in napredovanja. Spomnimo se pravljic, kot sta Pepelka in Obuti maček, ali grškega boga Hermesa, zaščitnika meja in popotnikov ter njegovih čevljev s krili. Pred kratkim so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo, ki prikazuje razvoj obuval, njihovo rabo in simbolne pomene, povezane z nošnjo čevljev. Razstavo o sobivanju nog in obuval je zasnovala dr. Janja Žagar; naslovila jo je Bosi. Obuti. Sezuti.

“Ljudje zelo hitro sprejmejo novost v okolju, kjer živijo, če je le-ta spodbudna.”

6. 12. 2019

V pesmi Elegantni lok, ki jo je uvrstil v zbirko Tihotapci, je Aleš Debeljak takole pokomentiral arhitekturno-urbanistične preobrazbe, ki jih je doživela Ljubljana v tranzicijskem času: »Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni / jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki.« Pa to drži? Se v stavbah, ki jih v Sloveniji gradimo v zadnjih desetletjih, res zrcalijo predvsem simptomi poosamosvojitvene družbene patologije, se pravi: oblastiželjnost, napuh, pohlep in pomanjkanje dolgoročne vizije? – Kdo bi na to vprašanje mogel bolje odgovoriti kakor gostje tokratnega Kulturnega fokusa, letošnji prejemniki Plečnikove nagrade, Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, arhitekti torej, ki skupaj vodijo biro Scapelab. Širša javnost njihovo delo pozna zlasti po tehnološkem središču ELES-a v Beričevem, za katerega so naši sogovorniki tudi prejeli prestižno Plečnikovo nagrado, pa po sila zahtevnem projektu prenove razvpite Cukrarne. Sodelovali so tudi pri preureditvi Slovenske in Cankarjeve ceste v ljubljanskem središču, nemajhna pričakovanja pa menda spremljajo tudi napovedano gradnjo dveh orjaških stanovanjskih stolpnic, ki naj bi po Scapelabovih načrtih zrasli na drugem koncu glavnega mesta, ob obvoznici v Šiški. Toda: kakšni so pogoji za resnično vrhunsko arhitekturo v sodobni Sloveniji in kako naj bi ta arhitektura navsezadnje spreminjala naša življenja na bolje? – Odgovore iščemo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje ljubljanske Cukrarne v postopku prenove (Goran Dekleva)

Alma po svetu

29. 11. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Plesati prihodnost - soustvarjati sedanjost

22. 11. 2019

CoFestival – festival sodobnega plesa in koreografije letos gosti plesne predstave, pogovore z umetniki, projekciji dveh dokumentarnih filmov, umetniški laboratorij, predavanje o zgodovini slovenske sodobnoplesne umetnosti in razpravo o njenem mestu v družbi danes. CoFestival, ki ga organizirata Nomad Dance Academy in Kino Šiška, letos odpira pogled v prihodnost, kritično presoja sedanjost in osvetljuje preteklost. Kaj je danes sodobni ples? Kako gledati sodobni ples? Kako plesati sodobni ples? Tudi na ta vprašanja odgovarja CoFestival in oddaja Kulturni fokus, v kateri Urška Henigman gosti sokuratorje Dragano Alfirević, Dejana Srhoja in Roka Vevarja.

Leonardo da Vinci

15. 11. 2019

»Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last)

Pripovedi kinooperaterjev

8. 11. 2019

Analogna doba se je digitalni dobi umaknila tudi v kinematografiji, z njenim slovesom namreč izginjajo tudi znanja in izkušnje ljudi, ki so utelešali nekdanje načine predvajanja filmov. V oddaji Kulturni fokus bosta gosta kinooperaterja Franci Milošič in Mitja Žura, predstavnika poklica 20. stoletja ter Karmen Hrovat, ki je v knjigi zbrala pripovedi mnogih pričevalcev nekdanje kulture prikazovanja filmov.

Igre Daneta Zajca

1. 11. 2019

Če ne zaradi drugega pa zaradi Velikega črnega bika, ki je še vedno na seznamu obveznega branja pri srednješolskem pouku slovenskega jezika in književnosti, je Dane Zajc v naš skupinski kulturni spomin zapisan predvsem kot pesnik. S tem ni sicer nič narobe, kljub temu pa je treba reči, da književni opus, pod katerega je podpisan Zajc, ki bi bil pred dnevi, 28. oktobra, dopolnil 90 let, vendarle pomembno presega poezijo za odrasle. Zajc je bil namreč tudi občutljiv pesnik za otroke, napisal je lepo število tehtnih esejev, no, z vidika zgodovine slovenske literature pa je najbrž bilo še posebej signifikantno njegovo dramsko pisanje. Od zgodnjih šestdesetih, ko je ustvaril svojo prvo igro, Otroka reke, pa tako rekoč do konca življenja, ko je snoval svoje zadnje delo, nedokončano dramsko besedilo Jagababa, se je Zajc posvečal ustvarjanju za oder. In prav tej plati njegove umetnosti smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Po labirintu Zajčeve dramatike smo se gibali s pomočjo naše tokratne gostje, literarne zgodovinarke in urednice pri Slovenski matici dr. Ignacije Fridl Jarc, ki je o Zajčevi dramatiki nedavno predavala na posebnem simpoziju, ki so ga v počastitev umetnikove devetdesetletnice organizirali ZRC SAZU, založba Beletrina in Slovenska matica. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: RTV SLO - foto BoBo

Žiga Zois

18. 10. 2019

V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pred dnevi odprli razstavo del, ki jih je baron Žiga Zois hranil v knjižnici, tudi središču razsvetljenke kulture na Slovenskem. Knjižnica, ki po številu knjig ni bila največja med knjižnimi zbirkami, je bila pa ena najbolj pomembnih v drugi polovici 18. stoletja in pozneje, je predstavljala zbirateljski projekt enega samega človeka. O Žigi Zoisu, od smrti katerega letos mineva 200 let, v oddaji Kulturni fokus avtorja razstave dr. Sonja Svoljšak, ki je skrbnica celotne Zoisove zbirke in dr. Luka Vidmar z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.

Prvi kristjani v Egiptu

11. 10. 2019

Za krščansko prebivalstvo Egipta sta se zgodovinska in arheološka stroka v preteklosti zanimali veliko manj, kot za staroegipčansko kulturo, čeprav so Kopti, tudi dandanes etnično verska manjšina in ena največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu, potomci starih Egipčanov. V Narodnem muzeju Slovenije že od konca 19. stoletja hranijo koptske tkanine, ki jih prvič strnjeno predstavljajo v razstavnih prostorih na Metelkovi v Ljubljani. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bodo sodelovali vodja razstavnega projekta Darko Knez, Tomislav Kajfež in Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije in dr.Jan Ciglenečki z Filozofske fakultete. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar.

Borut Telban: "Z mobilnimi telefoni so klicali svoje mrtve in jih prosili, naj jim pošljejo denar.”

4. 10. 2019

Severno od Avstralije, tam nekje, kjer se indonezijski arhipelag sreča z otoki Melanezije, leži Nova Gvineja, z 800 tisoč kvadratnimi kilometri površine drugi največji otok na svetu, na katerem živi kakih 11 milijonov ljudi. Politično je otok razdeljen; njegova zahodna polovica pripada Indoneziji, vzhodna pa je od leta 1975 samostojna država – Papua Nova Gvineja. Za obe polovici velja, da sta zaradi gostih priobalnih gozdov mangrov, zaradi obsežnih močvirij in deževnega tropskega gozda, ki je dom več kot petim odstotkom vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu, pa tudi zaradi visokega osrednjega gorovja, ki otok preči v smeri zahod–vzhod in se mestoma pne više od Mont Blanca, izredno težko prehodni. Z vidika sodobnih državnih administracij je to slej ko prej zelo problematično, če ste znanstvenik humanistične provenience, na primer lingvist ali antropolog, pa tamkajšnja zahtevna topografija lahko predstavlja nenavaden in dragocen dar. Geografske značilnosti Nove Gvineje so namreč pomembno prispevale k temu, da se je na otoku, ki so ga prvi ljudje najverjetneje naselili že pred 50 tisoč leti, v počasnem toku časa oblikovalo kakih 1000 različnih plemenskih skupnosti, ki govorijo skoraj toliko različnih jezikov. In če pomislimo, da na vsem svetu danes obstaja samo kakih 5000 jezikov, je hitro jasno, da jih jezikoslovci kar petino lahko srečajo tam, v sicer težko dostopnih gorskih dolinah, močvirjih in džunglah Nove Gvineje. Nič manj pa ni ta otok zanimiv za antropologe. Zaradi splošne odmaknjenosti Nove Gvineje so se v tamkajšnjih plemenskih družbah do danes ohranili številni običaji, navade, verovanja, strukture medčloveških odnosov in vsakdanje materialne prakse, ki nam po eni strani pomagajo sklepati, kako so živeli naši lastni predniki, po drugi plati pa nam pomagajo ugledati neverjetno moč, rodovitnost, iznajdljivost in dostojanstvo, inherentno sleherni človeški kulturi, ki pač povezuje posameznike in posameznice, osmišljuje njihovo življenjsko izkušnjo in jim omogoča preživetje. In prav kulturnemu bogastvu novogvinejskih plemenskih družb smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili dr. Boruta Telbana, antropologa, ki že dobrih trideset let raziskuje na Papui Novi Gvineji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: svečanost s plesom na Papui Novi Gvineji (ianknabel66 ; Pixabay)

“Pesem je najbolj učinkovito premagovanje zla.”

27. 9. 2019

27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva)

Od senc, kamnov in gline do virtualne imaginacije

20. 9. 2019

Nedavno se je končal nacionalni bienalni festival najboljših slovenskih lutkovnih predstav. Žirijo je najbolj navdušila animirana pripoved s kredno risbo Nekje drugje, ki klasične, tradicionalne elemente združuje z uporabo novih tehnologij, tematsko izhodišče pa je otroško doživljanje vojne. Režiser predstave Tin Grabnar, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana navdušil tudi s sodobno interpretacijo Martina Krpana, je eden izmed ustvarjalcev, ki z animirano formo presegajo zamejitve v uprizoritveni umetnosti. V svetu lutk se vedno pogosteje brišejo meje med različnimi gledališkimi, plesnimi, cirkuškimi, glasbenimi, zvočnimi, vizualnimi, filmskimi in drugimi izrazi in oblikami, mistična, arhaična čarobnost pa se v intermedijskem prostoru meša z novimi tehnologijami. V oddaji Kulturni fokus tokrat o razsežnostih lutkovnega z Alenko Pirjevec, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magisterij opravila tik pred tem, preden je lutkovni medij osvojila hibridizacija z vizualno resničnostjo. Z Magdo Tušar se bosta podali v čase jamskih senčnih animacij in se ustavili v imaginarni pokrajini lutk današnjega dne.

Fizična predmetnost in čustva

13. 9. 2019

Fizična predmetnost, ki nas obkroža, ni le svet mrtvih stvari, ki ima ekonomsko, tržno vrednost, pač pa je velikokrat naše simbolno orodje, s katerim tkemo vezi z družbenim svetom. Z njo pripovedujemo geografijo in zgodovino naših življenj, vanjo so vpisani spomini, identitete in čustva. V oddaji Kulturni fokus bomo preko predmetov in z njimi povezanih obredov, razmišljali o skupnih občutenjih preteklosti, hrepenenjih v nekdanji državi » na čakanju« pred vrati obljubljenega Zahoda, današnji fetišizaciji objektov iz nekdanjega socialističnega sveta, kako danes s predmeti gradimo kolektive in kakšna je emocionalna navezanost nanje. V oddaji Kulturni fokus bomo slišali razmisleke dr. Tanje Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije, dr. Renate Salecl z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete in vizualne umetnice Tanje Radež. Vse sogovornice so sodelovale na avgustovskem festivalu Mladi levi, katerega izhodišče jer bil čustveni materializem.

Oton Župančič, znani neznanec

6. 9. 2019

Habent sua fata libelli, knjige imajo svojo usodo, je pred slabima dvema tisočletjema zatrdil Terencijan Maver, pri čemer je starorimski učenjak to usodo tesno povezal z bralkami in bralci, njihovimi interpretativnimi zmožnostmi. Danes pa bi menda lahko dodali, da tu igra svojo nemajhno vlogo tudi nenehno spreminjajoči se okus bralske javnosti. Da resnično nikoli ne moremo z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo v hitrem toku časa zgodilo s tem ali onim naslovom, lahko precej dobro vidimo ob pesniškem opusu Otona Župančiča. Če so bile namreč Župančičeve zbirke poezije za odrasle – tu govorimo o knjigah Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom – dolgo v samem osrčju slovenskega nacionalnega literarnega kanona, če smo jih torej vrsto let vneto brali, citirali in analizirali, jih danes, tak je vsaj vtis, le še malokdo vzame v roke. In kolikor Župančiča leta 2019 beremo, to slej ko prej počnemo zahvaljujoč njegovemu Cicibanu, Pisanicam in drugim delom otroške oziroma mladinske poezije. Da Župančičeva zvezda danes sveti bolj bledo kakor nekdaj, po svoje potrjuje tudi dejstvo, da je junijska sedemdesetletnica pesnikove smrti minila precej neopazno, brez priložnostnih ponatisov njegovih knjig, brez pesniku posvečenih strokovnih simpozijev, celo brez spominskih literarnih branj. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se zdi, da nas Župančičevo literarno ustvarjanje leta 2019 nagovarja s tišjim glasom, kakor poprej? In če pristajamo na ta molk, na to pozabo, čemu se pravzaprav odrekamo, katere trajne odlike Župančičeve umetnosti potiskamo v slepo pego? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarno zgodovinarko in predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Darja Pavlič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oton Župančič (Wikipedia, javna last)

Večni čar rimskega kiparstva

30. 8. 2019

Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iskali pa smo jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo namreč gostili Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli v Narodnem muzeju Slovenije (Blaž Gutman, Narodni muzej Slovenije)

Zvočnost gradišč

23. 8. 2019

Kamnita gradišča, kaštelirji, ki so odraz nekdaj enovite kulture na geografsko nekoliko težje dostopnih vzpetinah Slovenije in Hrvaške, so dandanes ostaline, ki ne privabljajo le raziskovalcev, pač pa takšna arheološka najdišča navdihujejo tudi umetnike in prebivalce, da se na ustvarjalen način posvetijo dediščini preteklosti v naseljih, ki so bila nekdaj obdana s kamnitim obzidjem. Tako počasi nastaja Dežela kaštelirjev, kamor sodi tudi slikoviti Štanjel, kjer te dni poteka arheološki, etnobotanični in glasbeni festival Gledanica.

Književnost Prekmurja

16. 8. 2019

V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti.

Vidno in nevidno

9. 8. 2019

Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: suprematistična dela Kazimirja Maleviča na razstavi v Peterburgu, 1915 (Wikipedia, javna last)

Starorimsko oblačenje

2. 8. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Staroindijske Vede

26. 7. 2019

Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last)

Literatura z velikim "L"

19. 7. 2019

V tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili Literaturi. Pa ne tisti z malo, temveč oni z veliko začetnico. Danes ena osrednjih literarnih revij pri nas namreč prav letos praznuje tridesetletnico samostojnega delovanja oziroma izhajanja. V kakšnih okoliščinah se je ta revija pravzaprav pojavila na slovenski literarni sceni? S kakšnim idejno-estetskim programom je tedaj nastopila in kako je potem vplivala na spremembe v načinih branja, pisanja, mišljenja in interpretiranja literarnih del? Zakaj je revija Literatura čez čas razširila svoje delovanje tudi na področja knjižnega založništva, literarnih delavnic in prirejanja literarnih dogodkov? Kako se je soočila s spremembami, ki jih je v naše bralne navade prinesel internet, in kakšna bi navsezadnje utegnila biti srednje- pa tudi dolgoročna prihodnost papirnate publikacije v digitalni dobi? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s prvim, predzadnjim in aktualnim odgovornim urednikom revije Literatura, s pisateljem Janijem Virkom, kritikom Urbanom Vovkom in pesnikom Primožem Čučnikom. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Nova dognanja o skrivnostni Barbari Celjski

12. 7. 2019

Med imena srednjeveške preteklosti, ki so pomembno vplivala na dogajanje v Evropi - zapisana in ustno prenesena pričevanja o njihovih življenjskih zgodbah pa so zavita v legende in mite­ -, gotovo sodi ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska, druga žena Sigismunda Luksemburškega. V književnih delih - v zgodovinopisju se je skoraj povsem izgubila - so jo doslej zaradi slabega slovesa, domnevne mističnosti, demonskosti, vampirskega značaja, nenravnosti, prešuštva, krivoverstva in agnosticizma stereotipno opisovali kot Črno kraljico. Opis njene podobe se do današnjih dni skoraj ni spremenil, zato tudi za raziskovalce ostaja skrivnostna. S popačenimi pogledi nanjo se je pred kratkim spoprijela zgodovinarka Daniela Dvořáková z Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi, ki je z upoštevanjem doslej neznanih virov o Barbari Celjski napisala knjigo ter tako popravila številne napake in krivice, ki so bile prizadejane tej resnični zgodovinski osebi. Z dvojnim doktorjem Igorjem Grdino in doktorjem Andrejem Rozmanom smo se ji posvetili v oddaji Kulturni fokus.

Pismenost in kultura Kijevske Rusije

5. 7. 2019

Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last)

Onkraj narave in kulture

28. 6. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Skrivnostni tujec in demonski sovražnik

21. 6. 2019

Slovenija je dežela na prepihu. Tu se namreč stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe in Panonska kotlina, mediteranski svet in Dinarsko gorovje. Gledano na zemljevidu, se po vertikalni osi prek naših krajev potuje iz Sredozemlja prek gora v nemške dežele in dlje na sever stare celine, po horizontalni pač iz starih urbanih središč zahodne Evrope, še zlasti, kajpada, Italije, v Podonavje in naprej proti prostranstvom evropskega Vzhoda. Vse to pa pomeni, da so slovensko ozemlje skozi celotno zgodovino redno prečkala cela ljudstva in do zob oborožene vojske, podjetni potujoči trgovci in (dandanes) turisti, željni južnega sonca. Razumljivo je, da so vse te množice tujcev – med katerimi so, jasno, številni navsezadnje tudi prenehali biti tujci – za seboj pustile pomembne sledi, ki jih zdaj lahko razbiramo s pomočjo socialne in vojaške, gospodarske in umetnostne zgodovine. No, prav nič pa ne bomo storili napak, če si, ko se sprašujemo, kako so slovenski prostor zaznamovali ljudje, ki so vanj vstopili od drugod, pogledamo, kako smo si jih v svoj kolektivni spomin vtisnili domačini. V tem smislu neizmerno bogat vir predstavlja slovenska slovstvena folklora, kjer pač ne manjka zgodb o Turkih in Francozih, Judih in Romih, uskokih in, bolj nedavno, priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik. In prav te zgodbe smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagala zgodovinarka, arheologinja in etnologinja, dr. Anja Mlakar, ki je pri Založbi ZRC SAZU pred nedavnim izdala študijo Skrivnostni tujec in demonski sovražnik : drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: detajl z naslovnice knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Anje Mlakar (Goran Dekleva)

Luiza Pesjak

14. 6. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Prostor v prostoru

7. 6. 2019

Menda se ni težko strinjati z melanholičnim Jacquesom, ko v drugem dejanju komedije Kakor vam drago pravi, da je ves svet oder, a Shakespearov junak ničesar ne pove o tem, kako je ta oder pravzaprav videti. Je prazen, pust in brezobličen, da stojimo sredi njega goli in do skrajnosti ranljivi? Je, prav nasprotno, napolnjen z množico bleščečih predmetov, s katerimi se lahko brez konca in kraja brezskrbno igramo? Ga nemara stene, zidovi in pregrade prelamljajo v zamotano, labirintno strukturo, v kateri se vsak dan znova izgubljamo? Ga kratko malo določa nenehno menjavanje svetlobe in teme, senc in luči, menjavanje, ki simbolizira svetle in temne plasti naših vselej protislovnih značajev? – Zdi se, da vselej lahko odgovorimo pritrdilno: oder je pač takšen, kakršna je igra, ki se na njem odvija. Zato seveda ni nepomembno, ko oder življenja enkrat zamenja gledališki oder, kako je odrski prostor oblikovan. Umetnik pa, ki za to navsezadnje skrbi, umetnik, ki mora torej veliko vedeti tako o gledališki kakor o likovni in arhitekturni umetnosti, je scenograf. In prav njegovo delo smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. To se zdi upravičeno vsaj z dveh plati. Najprej zato, ker ustvarjalnost scenografov in scenografinj v zavesti širšega gledališkega občinstva slej ko prej še naprej ostaja v senci režijskih in igralskih prispevkov drugih soustvarjalcev gledališke predstave. No, po drugi plati pa smo se scenografiji posvetili zato, ker je pred nedavnim v založbi Slovenskega gledališkega inštituta izšel Prostor v prostoru. Gre za pionirsko in prelomno delo, za prvo pregledno zgodovino razvoja scenografske umetnosti na Slovenskem od 17. stoletja do osamosvojitve. Njegova avtorica, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je bila, kajpada, naša tokratna gostja pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: lillaby (Pixabay)

Ikone, čudodelne svetinje

31. 5. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Živa coprnija Pohorja in Istre

24. 5. 2019

Izlet v kak slikovit, a ne preveč oddaljen kraj, ki se konča z dobrim kosilom – to je na Slovenskem menda ena najbolj razširjenih predstav o idealnem preživljanju prostega časa. A kaj če bi na takem izletu lahko za nameček spoznali še zgodovino obiskanega kraja? Kaj če bi iz kake knjige ali spletne aplikacije lahko izvedeli za stare ljudske legende, bajke in povedke, tesno povezane z izletniško destinacijo? Bi bilo doživetje tedaj še polnejše? – Snovalci projekta Živa coprnija Pohorja in Istre – izleti po poteh pripovednega izročila, so prepričani, da je odgovor pritrdilen in da bi kulturni turizem, kjer klasično gostinsko ponudbo nadgrajujejo kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine, dostopne na papirju in na spletu, mogel veliko dodati k ponudbi, ki je na voljo tujim in domačim gostom. Kako so torej zastavili svoj projekt in kakšne vsebine so v kontekstu Žive coprnije navsezadnje pripravili za navdušene izletnike? Kako so, skratka, poskrbeli, da ljudsko pripovedno izročilo zdaj vabi v gozdove Pohorja in med griče Istre na hrvaški strani meje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili: pesnica in urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta pa fokloristka, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje dr. Barbara Ivančič Kutinin pisatelj Dušan Šarotar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Motivi panjskih končnic

17. 5. 2019

Slovensko kulturno krajino bogati trinajst tisoč čebelnjakov, panjske končnice pa tako ali tako predstavljajo izvirno zvrst ljudske umetnosti, ki je pri nas živela od sredine 18.stoletja, s prvo svetovno vojno pa slikanje tako sakralnih kot posvetnih, satiričnih, zbadljivih motivov, ki so tudi odraz časa, v katerem so nastali, začne počasi zamirati. Dandanes se tudi z urbanim čebelarjenjem vedno bolj začenjamo zavedati pomena obstoja čebel in likovne panjske dediščine. Že pred letom dni so v Slovenskem etnografskem muzeju postavili razstavo z naslovom Kjer so čebele doma, ki si jo lahko ogledate že na jutrišnji Mednarodni muzejski dan ali na ponedeljkov Svetovni dan čebel. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bosta gosti avtorici muzejske razstave dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.

Šamanizem

10. 5. 2019

Šamanizem, prastara tradicija, ki je ki je bila od najstarejših dob razširjena povsod po svetu, pri nekaterih ljudstvih pa so se do danes ohranili nekateri njeni izvirni elementi, združuje stara znanja in spiritualne tehnike. Mogoče je reči, da gre za najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šamanizem črpa iz praspomina arhaičnih ljudstev, ki so videla to, v kar so verjela, zato tudi ne potrebuje nobene ideologije. V svojih širokih duhovnih razsežnostih nezdružljivo povezuje človeka in naravo in skupaj z duhovi ustvarja harmonično celoto. V Slovenskem etnografskem muzeju je tako na ogled gostujoča razstava o oblikah šamanizma avtohtonih ljudstev Sibirije. Razstavljene predmete, fotografije in zvočni film, ki obiskovalce seznanjajo z mitološko podobo tega sveta, v katerem najpomembnejšo vlogo igra lik šamana, je prispeval Ruski etnografski muzej iz Sankt Peterburga. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjala s filozofom, sociologom in religiologom dr. Igorjem Škamperletom, ki bo fenomen šamanizma predstavil širše, bomo nekaj minut posvetili tudi tej razstavi. Foto:Jure Rus

Arhiviranje sodobnega plesa

3. 5. 2019

Rok Vevar se v minulih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem. Je ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ima zdaj svoj dom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v minulih dvajsetih letih, sicer pa so vsebuje tudi gradiva, ki pričajo o zgodnjih začetkih sodobnega plesa pri nas. Dan, noč + človek = ritem je naslov knjige, v kateri so zbrana dela slovenske sodobnoplesne publicistike od leta 1918 do 1960. O vsem tem se je Urška Henigman z njim pogovarjala v tokratni oddaji. foto: Nada Žgank

Jacopone iz Todija

19. 4. 2019

»Da bi ljubezen kupil, vse sem, / svet in sebe, dal naprodaj; / če, kar je ustvarjeno, bilo bi moje, / bi vse za ljubezen dal brez vsakršne pogodbe.« Ko pravkar navedene stihe slišimo prvič, iztrgane iz slehernega konteksta, bi bržčas pomislili, da imamo opravka z izpovedjo kakega Puškina, Heineja ali katerega drugega izmed nesrečno zaljubljenih romantičnih pesnikov prve polovice 19. stoletja. Pa ni tako; dotični verzi so namreč nastali pred debelimi sedmimi stoletji na Apeninskem polotoku, napisal jih je mož po imenu Jacopone iz Todija, ljubezen pa, o kateri je tu govora, ni povezana s kako nedosegljivo lepotico, temveč s Kristusom, z Bogom. To seveda pomeni, da smo se nenadoma znašli v pesniški pokrajini, ki je naši vsakdanji bivanjski izkušnji bistveno bolj tuja, kakor to velja za romantiko 19. stoletja, vendar pa je treba reči, da je v govorici, ki jo uporablja Jacopone da Todi, nekaj nenavadno svežega, neposrednega, intenzivnega in prepričljivega, nekaj, kar nas živo nagovarja tudi v 21. stoletju. Kaj bi ta »nekaj« utegnil biti, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za založbo Kulturno-umetniškega društva Logos pred nedavnim pripravil in prevedel Brezmerje, izbor iz pesniškega opusa Jacoponeja iz Todija. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Jacoponeja iz Todija, ki ga je v stolnici v Pratu naslikal Paolo Uccello (Wikipedia; javna last)

Kamišibaj, japonska umetnost pripovedovanja ob slikah

12. 4. 2019

Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Kostja Gatnik

5. 4. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Tina Dobrajc: "Upam, da puščam veliko odprtega prostora za gledalčevo interpretacijo."

29. 3. 2019

Predstavljajte si z mogočnimi vršaci obdano, neokrnjeno alpsko dolino. Predstavljajte si cvetoč travnik in na njem plešoča dekleta v slovenski narodni noši. Predstavljajte si deklico, ki v rokah drži kako majhno domačo žival, recimo kokoško ali pa pujska. Predstavljajte si, skratka, pregleden, razumljiv, obvladljiv, mehak, ljubek in varen svet. Zdaj pa si, če je mogoče, vse te podobe predstavljajte še enkrat – le da tokrat v negativu. Vršaci naj se preobrazijo v špičasto skalovje, pomlad naj postane zima in na avbo dorišite kak zlovešč simbol, ki zbuja totalitarne asociacije. Barve večidel opustite; v igri bele, črne in sive naj ostane le rdeča, rdeča kot kri. Celo tista kokoška naj prične zbujati tesnobo in nelagodje, še bolje pa bo, če jo kratko malo zamenja strašni volk. Tako; zdaj ste vstopili v svet Tine Dobrajc, umetnice, ki jo z nenehno naraščajočo gotovostjo smemo označiti za ključno protagonistko sodobnega slovenskega slikarstva. Kako pravzaprav razumeti ta njen svet, v katerem aktualna družbena kritičnost, značilna za dobršen del sodobne likovne oziroma vizualne ustvarjalnosti, vedno znova podaja roko nekakšnim poganskim arhetipom, enigmatičnim pošastim iz bajk in skrbno potlačenih nočnih mor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav Tino Dobrajc. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Slavic Fusion; izsek (Goran Dekleva)

Korespodenca z gledališčem

22. 3. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Živeti za popolnost

15. 3. 2019

Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav tega vprašanja nismo spustili izpred oči, ko smo se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjali o Plečnikovem razgibanem življenju in delu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Poslopje NUKa v Ljubljani, pogled z Vegove ulice (Goran Dekleva)

Biti pisateljica in intelektualka

8. 3. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Čas brez nedolžnosti

1. 3. 2019

Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri iskanju odgovorov nam je bila v pomoč avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Pussy Riot, 2018, izsek (Goran Dekleva)

Skrivnostna modra posoda

22. 2. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Arheološke najdbe z gorske ravnine

15. 2. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Razumljive pesmi za nerazumljive čase

8. 2. 2019

O kateri umetnostni disciplini bi bilo na slovenski kulturni praznik, na obletnico Prešernove smrti torej, v kontekstu Kulturnega fokusa kar najprimerneje govoriti? – Odgovor se ponuja tako rekoč na dlani – v tokratni oddaji je beseda pač tekla o pesništvu. A tu je na delu le težko spregledljiv paradoks; kolikor namreč Slovenci na deklarativni ravni še vedno poveličujemo poezijo in poudarjamo njeno ključno vlogo v procesih narodne prebuje sredi 19. stoletja, toliko jo v živčnem, pogosto brezbrižnem, na vse strani razpršenem življenjskem vsakdanjiku prve tretjine 21. stoletja le še redkokdaj beremo zares, to je: pozorno, zbrano, počasi in z občutkom. Bolj ali manj smo se je odvadili, kajne. No, na srečo se ji brez pretiranega naprezanja lahko ponovno tudi privadimo. V tem kontekstu pa nam na pomoč lahko prijazno priskoči antologija Pesem sem : razumljive pesmi za nerazumljive čase, ki je pred nedavnim luč sveta ugledala pri založbi Beletrina. Gre namreč za pesniški cvetober, v katerem sta njegova urednika – to sta pesnik in prevajalec Aleš Šteger ter literarni zgodovinar in predavatelj na ljubljanski Pedagoški fakulteti, dr. Igor Saksida – na dobrih 150 straneh zbrala pesmi slovenskih in svetovnih pesnikov in pesnic, pričujoča besedila pa vsa po vrsti krasi – ne da bi bila njihova globina zato že izdana – nekakšna sporočilna komunikativnost, razumljivost, ki se zdi kot nalašč za vse tiste, ki se na pesniško govorico še nismo navadili ali pa smo jo nekje na življenjski poti pozabili. Toda – ali sporočilna komunikativnost sama po sebi res že zadošča za popularizacijo poezije kot take? Ali so pesmi, ki niso hitro razumljive, avtomatično slabše? In kdaj pravzaprav smemo reči, da neka pesem sploh je komunikativna? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z Alešem Štegrom in Igorjem Saksidom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Mark Tulij Ciceron

1. 2. 2019

Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo. No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem smo govorili zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam je pomagala latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu (DEZALB/Pixabay)

Genocid nad ameriškimi staroselci

25. 1. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Valentin Vodnik, vsestranski kulturnik, ki je "izumil" slovenščino za posvetno rabo

18. 1. 2019

Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo)

Velika slovenska kuharica

11. 1. 2019

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Ruska kulturna zgodovina

4. 1. 2019

V minulem letu se je na Zahodu nelagodje ob politiki ruske vlade opazno poglobilo. No, tovrstno nasprotovanje pa se, kakor smo videli tudi že kdaj v preteklosti, kaj lahko podaljša oziroma prevede v omalovaževanje ali diskvalifikacijo celotne kulture države, ki jo vodi politika, s katero se ne strinjamo ali ji celo nasprotujemo. V ruskem primeru se to seveda zdi docela nevzdržno; ne glede na to, kaj si mislimo o predsedniku Putinu in njegovih potezah na svetovni geopolitični šahovnici, si zahodne umetnosti, zahodne kulture, celo zahodne civilizacije same kratko malo ni mogoče predstavljati brez Dostojevskega in Tolstoja, Čajkovskega in Stravinskega, Kandinskega in Maleviča, Eisensteina in Tarkovskega. Pa so ti umetniki le vrh ledene gore. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali panoramsko pregledati zgodovino ruske kulture in premisliti, kaj je Rusija pridodala v zakladnico človeštva – ne da bi se pri tem nujno oslepili za vzajemno vplivanje avtokratskih političnih tendenc v ruski zgodovini in tamkajšnje kulturne produkcije. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, predavatelj na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Blaž Podlesnik, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal Pregled ruske kulturne zgodovine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cerkev sv. Vasilija Blaženega, 16. stol., Moskva (Goran Dekleva)

Gradnja brez veziva in klekljanje čipk

28. 12. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Nasilje v intimno-partnerskem odnosu skozi prizmo umetnosti

14. 12. 2018

Pravijo, da prava umetnost družbi, sredi katere nastaja, venomer nastavlja ogledalo in da pri tem nikoli ne odmakne pogleda – pa naj gre za še tako boleče, travmatične ali pereče fenomene. V tem smislu bi bilo pričakovati, da bo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in ki ga lahko označimo za eno najbolj razširjenih pa tudi krčevito zamolčevanih družbenih patologij, ena izmed ključnih tem današnje umetnosti. Pa ni nujno tako; če poudarjeno angažirani sodobni umetniki in umetnice sicer dovolj pogosto govorijo o vojnah, izkoriščanju delavcev, mamilih, uničevanju okolja in podobnem, se zdi, da nasilje, ki poteka za štirimi stenami dóma, večidel ostaja onkraj njihove pozornosti oziroma senzibilnosti. Ali pa se je tako vsaj zdelo do nedavna. Konec novembra je namreč v ljubljanski Galeriji Kresija vrata odprla razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Tako si obiskovalke in obiskovalci zdaj lahko ogledamo dela osmih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so se bili na pobudo Društva SOS telefon za ženske in otroke povezali z žrtvami družinskega nasilja. Poslušali so njihova pričevanja in, spodbujeni s temi zgodbami, navsezadnje ustvarili umetnine, ki zdaj simbolizirajo, reflektirajo, razgaljajo in osveščajo o problemu, za katerega se zdi, da bi ga mnogi še naprej najraje pometali pod preprogo. In prav tej razstavi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Med drugim smo se spraševali, kakšna je pravzaprav narava družbene odgovornosti umetnosti, kako so pričujoča dela nastala, kako na njih gledajo osebe, ki imajo neposredno izkušnjo z družinskim nasiljem, in kako odmevajo v širši javnosti. Pri iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali: Nina Koželj, ena izmed avtoric, ki sodelujejo na razstavi, pa Špela Veselič iz Društva SOS telefon ter Božidar Zrinski, ki je nad razstavo bdel kot kustos. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v ljubljanski Galeriji Kresija (Goran Dekleva)

Prvi "njeni" zapisani verzi v slovenščini

7. 12. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Neustavljivi šarm superjunakov

30. 11. 2018

Pred kakimi 14 dnevi se je v 96. letu starosti poslovil legendarni Stan Lee, dolgoletni kreativni vodja stripovske založniške hiše Marvel ter oče Spidermana, Črnega Panterja, mož X in številnih drugih znamenitih superjunakov, ki v stripu, na filmskem platnu in videoigrah zdaj že več desetletij razgibavajo domišljijo celotnega planeta. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav superjunakom. Tako smo se spraševali, kdaj so se superjunaki sploh pojavili in kako so se v teku desetletij spreminjali? Kako so izvedi prestop iz stripa v druge medije, v druge umetnostne žanre? Kakšno mesto v »zgodbi« o junaških, z nadčloveškimi sposobnostmi obdarjenih borcih proti zlu pravzaprav pripada Stanu Leeju in Marvelu? Zakaj neki tako neustavljivo privlačijo milijone z vsega sveta? V čem se navadni smrtniki prepoznavamo v njih in zakaj ni videti, da bi se jih – pa čeprav so zapleti zgodb, v katerih superjunaki nastopajo, pogosto videti precej formulaični – v kratkem naveličali? – Pri iskanju odgovorov so nam pomagali: izvršni urednik revije Stripburger, Bojan Albahari, pa ilustrator, stripar in filozof dr. Izar Lunaček ter stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanič, ki se nam je v studiu pridružil po lepem uspehu na pravkar zaključenem 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na katerem je bil njegov strip o Cankarju, ki ga je ustvaril skupaj s scenaristom Blažem Vurnikom, razglašen za knjigo leta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ralpoonvast (Pixabay)

Pripovedovalka Eva Markun

23. 11. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

CoFestival o aktualnosti evropskega konstruktivizma

16. 11. 2018

Pred začetkom CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, se bomo v Kulturnem fokusu pogovarjali o letošnji izvedbi festivala, ki se začenja 17. novembra v Zagrebu, v Ljubljani pa bo potekal od 23. do 29. novembra. Udeležujejo se ga grški, hrvaški, srbski, švicarski, ameriški, libanonski, nemški, portugalski in slovenski umetniki. Po besedah so-kuratorjev so imeli tokrat več sreče kot pameti, festival se letos močno navezuje na evropski konstruktivizem, sicer pa bo zadovoljil tudi tisti del publike, ki je v minulih letih pogosto odhajala s sodobno plesnih predstav zdolgočasena, saj v njih ni bilo veliko gibanja. Plesne predstave so na tokratnem CoFestivalu, ki nastaja v sodelovanju Nomad dance akademije in Kina Šiška, izrazito kinetične, poleg mednarodnih in tujih produkcij pa se bodo obiskovalci lahko udeležili tudi konference, simpozijev, predstavitev in pogovorov. CoFestival v tokratni oddaji predstavljajo so-kuratorji festivala Dragana Alfirevič, Jasmina Založnik, Rok Vevar in Dejan Srhoj.

Ivo Svetina: “Lepota in bolečina sta pravzaprav sestri.”

9. 11. 2018

Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva)

Predstava, ki ni dobila naslova

2. 11. 2018

V Slovenskem mladinskem gledališču so zadnje sobote namenjene celodnevnemu gledališkemu maratonu, deset ur trajajoči predstavi «še ni naslova«, ki predeluje snov o nadčasovnem arhetipnem junaku, na katerega se lepijo številni pomeni, povezuje pa jih skupinska igra ekipe, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Izhodišče dolgotrajnega procesa nastajanja in vzporednega pisanja besedila Simone Semenič je bil lik Don Juana, ki predstavlja enega izmed osrednjih, enigmatičnih, svetlih in temačnih podob umetnosti in misli Zahoda. V oddaji Kulturni fokus se bo Magda Tušar pogovarjala z režiserjem predstave in igralci: Dašo Doberšek, Mirjano Medojević, Danijelom Dayem Škufco in Stanetom Tomazinom.

Ženske, ki študirajo, so nevarne

26. 10. 2018

Imena kot so Ana Jenko, Angela Piskernik, Ana Mayer Kansky ali Melitta Pivec-Stele so danes večidel neznana, pozabljena imena. In vendar v kulturni zgodovini slovenskega prostora zavzemajo izjemno pomembno mesto; omenjene so namreč med prvimi Slovenkami, ki so tam ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prestopile prag univerze. Še več; bile so med prvimi, ki so pridobile doktorski naziv. Seveda pa je bila njihova pot do tega visokega naziva vse prej kot enostavna. Pred dobrim stoletjem ni bilo namreč na figuri znanstvenice prav nič samoumevnega; prevladujoče vrednote patriarhalne družbe so ženskam pač odrekale sleherno vedenje, ki bi presegalo horizont skrbi za družino in dom. Kako so torej te pionirke znanosti na Slovenskem uspele preseči stereotipe svoje dobe, kako so mogle svoje znanje uporabiti v javnem življenju in kako jih je za to navsezadnje nagradilo njihovo okolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore smo iskali v pogovoru s predavateljicama na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Petro Kramberger in dr. Ireno Samide, ter z dr. Tanjo Žigon, predavateljico na Oddelku za prevajalstvo iste visokošolske ustanove. Vse tri so namreč po uredniški plati bdele nad zbornikom v nemščini pisanih portretov prvih slovenskih intelektualk, ki je pod naslovom Frauen, die studieren, sind gefährlich (torej: Ženske, ki študirajo, so nevarne) pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skupina študentk se uči o elektromagnetizmu, Washington, ZDA, začetek 20. stol. (Wikimedia Commons)

Posoški naravoverci

12. 10. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Jure Detela in pesmi o bitjih iz tujih svetov

5. 10. 2018

Jure Detela ni nikoli prejel Prešernove nagrade, niso mu postavili javnega spomenika, njegove pesmi niso prišle v šolska berila. Jure Detela je, skratka, v kolektivni kulturni zavesti Slovencev bolj ali manj neznano ime. In vendar danes med poklicnimi bralci, med pesniki, kritiki in literarnimi znanstveniki torej, pa tudi med vnetimi "laičnimi" bralci poezije vse težje najdemo sogovornika ali sogovornico, ki bi prepričano ne podčrtala, kako pomembno mesto na pobočju slovenskega Parnasa pripada Detelu. Drugače rečeno: ljudje, ki se na stvari poezije spoznajo, pravijo, da Detelovo pesništvo predstavlja enega ključnih umetniških dosežkov oziroma presežkov druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Toda – v čem je pravzaprav moč Detelove poezije? Kako so Detelove pesmi premaknile koordinate tega, kako po eni strani mislimo in čutimo svet in, po drugi plati, kako pišemo in beremo poezijo? – Ta vprašanja se zdaj, ko lahko listamo po še čisto sveži, monumentalni izdaji Detelovih Zbranih pesmi, za katero sta poskrbela založba Beletrina in pesnik dr. Miklavž Komelj, ki je Detelovo pesniško zapuščino natančno pregledal in skrbno pripravil za objavo, menda postavljajo s še bolj neodložljivo ostrino. Prav zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali vsaj panoramsko izrisati zemljevid Detelovega pesništva. Pri tem nam je bil v pomoč urednik Detelovih Zbranih pesmi, Miklavž Komelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Morje in Nabrežina

28. 9. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Jakobova Apalaška pot

21. 9. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Tone Škrjanec, Veronikin nagrajenec

14. 9. 2018

Med glasovi, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, eden najbolj izrazitih, neposnemljivih, idiosinkratičnih prav gotovo pripada Tonetu Škrjancu. Drugače rečeno: Škrjanec piše kakor nihče drug. V antologiji Mi se vrnemo zvečer, cvetoberu mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, je literarni zgodovinar Matevž Kos Škrjančevo pisavo označil kot poezijo »trenutka, prijateljstva, minimalistične štimunge in njene presežnosti, v kateri se zaustavi čas.« No, ko je pred 15 leti Kos pisal te besede, je bil Škrajnec avtor vsega štirih pesniških knjig. Danes bralke in bralci lahko posegamo po več kot desetih, zadnji med njimi, Dihaj, pa je pred kakimi 14 dnevi pripadla Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta. Kako se je v desetletju in pol dopolnila, razširila oziroma spremenila Škrjančeva poezija? – Če je soditi po utemeljitvi, ki jo je letošnja Veronikina žirija spisala ob Dihaj, ne prav veliko, saj žiranti govorijo o izmojstreni poetiki ležernega obstranca, kar se nekako prilega stališču, ki ga je izrazil že Matevž Kos. A po drugi strani ne gre spregledati, da so člani strokovne komisije, ki je nagradila Dihaj, tudi zapisali, da sta Škrjančeva ležernost in brezusodnost pravzaprav varljivi. Kaj se torej skriva pod površjem Škrjančevih pesmi? – To je vprašanje, ki nas v je pogovoru s Tonetom Škrjancem zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Indigo o govoricah

7. 9. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Knjiga med poslanstvom in poslom

31. 8. 2018

»Zgodovina knjige je zgodovina hierarhičnih prerazporejanj dveh dominant, ki knjige zaznamujeta vse od začetka: poslanstva in posla,« v svoji najnovejši knjigi Izdati in obstati piše priznani pisatelj, literarni urednik in univerzitetni predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Andrej Blatnik. Poslanstvo in posel, torej. No, ko listamo naprej po Blatnikovi kritični diagnozi sodobnega svetovnega in slovenskega knjižnega sistema, se slej ko prej pokaže, da ima naš čas posluh predvsem za posel. Zdi se, da je naša kultura v knjigi vse bolj pripravljena videti blago, s katerim ni le mogoče, ampak celo je treba predvsem trgovati. Obenem pa se v očeh številnih protagonistov, ki pomagajo poganjati globalni knjižni obrat, druge konsideracije – da namreč knjige izpričano lahko spreminjajo življenja posameznikov in celo preobračajo tok zgodovine – umikajo v ozadje. Je to poblagovljenje knjige zanesljiv znak, da je naša civilizacija intelektualno in moralno bankrotirala? – Andrej Blatnik se takim enostavnim, bombastičnim in apokaliptičnim zaključkom sicer izogiba, ugotavlja pa, da se spričo založniškega imperativa kovanja dobička za vsako ceno spreminja še marsikaj drugega – od načinov, kako in koliko beremo bralke in bralci, do načinov, kako in koliko pišejo pisateljice in pisatelji. Kako se torej v 21. stoletju preobraža celotno književno polje? Kaj se je spremenilo za pisatelje, kaj za založnike, urednike, prevajalce in kritike in kaj za bralce? Kako so se, navsezadnje, spremenile knjige same? – To so vprašanja, ki so nas v pogovoru z dr. Andrejem Blatnikom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Livraria Lello & Irmao, Porto, Portugalska (Patrick Donovan; Flickr)

Zlati predmeti iz cesarske grobnice

24. 8. 2018

V Narodnem muzeju Slovenije si bo mogoče še pol leta ogledati zlate predmete iz neprecenljive cesarske zbirke Dong Bo Zhai, ki so jih na kitajskem dvoru uporabljali člani dinastije Ming ali pa so bili v času vladanja cesarja Wanlija, izdelani kot darilo. Zlati obrtniški predmeti, ki so jih v grobnici našli šele pred nekaj desetletji, so po različnih poteh zapustili Kitajsko, znova pa jih je odkupil milijarder Peter Kwok, tako da zdaj Xi’anu, kjer je tudi Muzej lepih umetnosti z bogato kitajsko dediščino, predstavljajo del širše zbirke.

Uvod v budizem

17. 8. 2018

Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mikegi (Pixabay)

Zgodovina ljubezenske morale

10. 8. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Bušido, samurajski kodeks časti

3. 8. 2018

Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost je bil japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CC0 Creative Commons, Pixabay

Prepovedano branje, cenzura in radovednost

27. 7. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Kitajska kultura na koncu jezika

20. 7. 2018

Pred nekaj tedni je pri založbi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper izšla knjiga Kultura na koncu jezika, pod katero se podpisujeta sinologinji Tina Čok in dr. Helena Motoh. Avtorici v omenjenem delu skušata predstaviti, kako je – po eni strani – narava kitajskega jezika vplivala na kulturne predstave tradicionalne in sodobne kitajske civilizacije in – po drugi plati – kako so miselni koncepti in kulturne formacije, ki so se v toku dolgih stoletij oblikovali v osrednjem cesarstvu, vplivali na naravo kitajske govorjene in pisane besede. Do kakšnih zaključkov sta se dokopali, smo v pogovoru z dr. Heleno Motoh preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lydia Liu, Flickr

Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha

13. 7. 2018

Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl)

Katul in nova poezija

6. 7. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Morski nomadi

29. 6. 2018

Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay

Opus Ivane Kobilca v Narodni galeriji

22. 6. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Kubrickova Odiseja v vesolju

15. 6. 2018

Pred dobrega pol stoletja, aprila 1968, je bil v Washingtonu premierno predvajan kultni film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. Ta po mnenju številnih režiserjev, igralcev, kritikov in tudi povsem običajnih ljubiteljev ni le eden produkcijsko oziroma tehnično najambicioznejših filmov pač pa ga, pravijo, velja preprosto označiti za eno največjih umetnin sedme umetnosti. Nekateri celo trdijo, da gre za delo, ki ga dvajseto stoletje lahko brez posebne zadrege postavi v zakladnico največjih umetnostnih presežkov vseh časov, ob bok Beethovnovi deveti simfoniji, Shakespearovemu Hamletu ali Michelangelovemu Davidu torej. Kaj je torej videti v tistih 149 minutah, kolikor traja Kubrickova Odiseja? S čim neki je ta film prepričal generacije gledalk in gledalcev? S čim vse nam, tudi pol stoletja po nastanku, še vedno jemlje sapo in zaposluje naše možgane? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč sociolog kulture, filmski kritik in esejist, dr. Matic Majcen, ki je pred nedavnim pri založbi Aristej izdal tekoče napisano, lahko berljivo in vendar problemsko poglobljeno knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju : vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: priozr iz Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju (bswise, Flickr)

Življenje gline in keramike

8. 6. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

David Lynch: Ogenj na odru

1. 6. 2018

Po zaslugi filmov, kot so Eraserhead, Modri žamet, Divji v srcu, Resnična zgodba in Mullholland Drive, pa seveda kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks David Lynch danes velja za enega najbolj razvpitih, ekscentričnih, estetsko in intelektualno provokativnih ter občudovanih režiserjev na svetu. Toda 72-letni ameriški cineast se v zadnjih letih bolj kakor sedmi umetnosti menda posveča likovnemu ustvarjanju. Je to le postranska dejavnost, nekakšen neobvezen konjiček, s katerim si Lynch pač krajša čas, medtem ko čaka na tisti pravi, režiserski navdih? – Če je soditi po razstavi David Lynch: Ogenj na odru, ki v prostorih ljubljanskega Mednarodnega grafičnega likovnega centra obiskovalcem od srede aprila na ogled ponuja več kot 70 Lynchevih litografij, serijo akvarelov, nekaj platen in pet eksperimentalnih animiranih filmov, nikakor ne. Še več; likovni kritik Vladimir P. Štefanec je v svoji oceni, ki jo je objavil v časopisu Delo, celo zapisal, da je v primerjavi z deli z razstave Twin Peaks »navadna patetika«. Kakor da, drugače rečeno, šele v njegovem likovnem ustvarjanju pridemo do samega bistva, do trdega, neokrašenega jedra Lyncheve umetniške vizije. Kaj nam torej sporočajo Lyncheva likovna dela? V kakšnem razmerju so do njegovega filmskega stvarjanja in kako dopolnjujejo oziroma nadgrajujejo celostno podobo umetnikovega opusa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč umetnostni zgodovinar Božidar Zrinski, kustos razstave David Lynch: Ogenj na odru. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: David Lynch - She Was Crying Just Outside the House, 1990, olje na platnu (Goran Dekleva)

Zgodovina Ljubljane na razstavi

25. 5. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Najslavnejša mitološka pošast na svetu

18. 5. 2018

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o premogu. Pa tudi o smoku, sesu, vožu, zminu, lintvernu in draku. Vse to so namreč stare besede, s katerimi so naši predniki označevali zmaje. Da je teh besed toliko, po svoje priča, kako pomembno mesto so v domišljijskih predstavah prebivalcev slovenskih dežel nekoč zavzemali zmaji. Pa seveda še zdaleč ni šlo le za slovenski prostor. Mitološke zgodbe o bitjih, ki so malo kača, malo ptica in malo krokodil, so namreč pradavne – po mnenju nekaterih raziskovalcev so celo starejše od 6000 let –, najdemo pa jih povsod tam, kjer so vzniknile civilizacije: v srednji Ameriki in na Kitajskem, v Indiji in na Bližnjem vzhodu, v Afriki in na obalah Sredozemlja. In če pogledamo danes popularne zgodbe, ki so jih napisali ali jih še pišejo J. R. R. Tolkien, G. R. R. Martin in J. K. Rowling, hitro postane očitno, da so zmaji tudi danes pri polnih močeh. Kako je to mogoče? S čim je zmaj pravzaprav tako trajno uročil našo domišljijo? Kakšne vse simbolne pomene smo mu ljudje pripisovali skozi zgodovino, da je ob vseh spremembah, ki so sicer pretresle polja tehnologije, verovanjskih predstav in družbenih odnosov, še danes najbolj prepoznavna mitološka pošast? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z arheologom in kustosom pri Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom, ki je pripravil razstavo Zmaj vseh zmajev, ki je ob koncu aprila odprla vrata na Ljubljanskem Gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Marka Freliha Zmaj vseh zmajev na Ljubljanskem gradu (Goran Dekleva)

Stari posnetki in glasovi iz zvočnega arhiva

11. 5. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Hamlet med Slovenci

4. 5. 2018

Je slovenščina le robat in okoren jezik nekega neukega, na zgodovinsko anonimnost obsojenega ljudstva – ali pa je, nasprotno, kompleksna, gibčna in prefinjena govorica, s pomočjo katere se lahko Slovenci izražamo tako dobro kot katerikoli drug narod in navsezadnje ustvarimo kulturne artefakte občečloveške vrednosti? – To vprašanje je dolgo zaposlovalo naše vrhunske intelektualce. Protestantski pisci so hoteli dokazati polnokrvnost slovenščine s prevajanjem Svetega pisma, Prešeren pa je isti cilj zasledoval s prevzemanjem in adaptiranjem klasičnih italijanskih pesniških oblik, predvsem, jasno, soneta. V obeh primerih je šlo, kot vidimo, za preverjanje izrazne okretnosti slovenščine ob prevajanju, ob posrednem primerjanju slovenskega z drugimi jeziki, slovenske z drugimi slovstvenimi oziroma književnimi tradicijami. Tako menda ni presenetljivo, da se je v zadnji tretjini 19. stoletja, ko je bilo narodno gibanje v polnem zamahu in je večina dvomov o vitalnosti slovenskega jezika in kulture že izginila, vendarle pojavila še potreba po ultimativnem prevajalskem preizkusu: v slovenščino prevesti Hamleta, ki je takrat – prav kakor danes – veljal za ključno, osrednje delo vse evropske civilizacije. Prvi celovit prevod Shakespearove tragedije v slovenski jezik, za katerega je ob naslonitvi na predhodno delo Dragotina Šauperla poskrbel Ivan Cankar, je bil nato pripravljen leta 1899. Toda s tem se zgodba o Hamletu in Slovencih še zdaleč ni končala. V naslednjih 120 letih je bila igra o danskem kraljeviču namreč prevedena še petkrat, še več pa je bilo, kajpada, različnih odrskih uprizoritev. In ko motrimo to množico slovenskih Hamletov, ko opazujemo, v čem so si podobni, v čem pa se tudi razlikujejo, ko preverjamo, kako so se v času spreminjale prevajalske konvencije, lahko navsezadnje ugledamo precej širši tok premen in sprememb, ki mu je bila od konca 19. stoletja podvržena celotna slovenska kultura. Tak je vsaj vtis, ko prebiramo monografijo Hamlet med Slovenci, ki jo je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim izdala prevodoslovka, dr. Marija Zlatnar Moe. Do kakšnih ugotovitev se je dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: primerjava Jesihovega in Župančičevega prevoda odlomka iz znamenitega Hamletovega monologa (Goran Dekleva)

Razstavljeni umetniki SAZU

27. 4. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Celo slika bambusa ima lahko političen podton

20. 4. 2018

Bolj ko se Kitajska uveljavlja kot ključna velesila 21. stoletja, ki je svoj gospodarski, politični, vojaški in kulturni vpliv sposobna širiti po vseh celinah, bolj nujno se zdi, da bi se temeljito seznanili z njeno notranje raznoliko filozofsko tradicijo in tisočletja starimi umetnostnimi praksami, z njenimi religijskimi predstavami, ljudskimi običaji, vsakodnevnimi življenjskimi navadami, okusom za lepo in etično-moralnimi vrednotami. To pa za nas, prebivalce stare celine, utegne predstavljati precejšen problem. Pa tu ne gre le za to, da se je kitajska civilizacija dolga stoletja razvijala brez slehernega omembe vrednega stika z evropsko, zaradi česar se nam lahko celo v globaliziranem svetu še vedno zdi poudarjeno oddaljena. Ne; zadrege in prepreke so slej ko prej bolj otipljive, nemara tudi bolj prozaične. Kitajščina pač ne sodi v družino indoevropskih jezikov, njena logika je preprosto drugačna, tisoči pismenk, ki se jih mora naučiti, kdor želi brati kitajske knjige, pa se zdijo še nekoliko trši oreh. Kako se torej, če se zdi jezikovni prepad preprosto preširok, sploh približati duhu kitajske civilizacije? – Odgovor gre nemara iskati pri tistih umetnostnih praksah, ki so v svojem jedru neverbalne. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu v precep vzeli tradicionalno kitajsko slikarstvo. Gre za skoraj tri tisoč let staro, neprekinjeno umetnostno tradicijo, iz katere je menda mogoče razbrati nekaj ključnih odgovorov na vprašanje, kako Kitajci pravzaprav gledajo na svet, kako vidijo človekovo mesto v njem, v čem vse prepoznavajo lepoto, resnico in dobroto. Tradicionalno kitajsko slikarstvo nam je pomagala spoznati umetnostna zgodovinarka in sinologinja, predstojnica Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wang Fu – Bambusove mladike z oblaki in koreninami v gošči; zgodnje 15. stoletje (Wikimedia Commons)

Družba družin, ki se osredotočajo na otroka

13. 4. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Žanrska literatura

6. 4. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Ivan Meštrović

30. 3. 2018

Z razpadom Jugoslavije je pri nas v precejšnji meri upadel interes za umetnostne prakse in umetnike, ki so določali kulturni utrip v nekdanji skupni državi. A ta pozaba le ni zajela kar vseh ustvarjalcev iz bivših jugoslovanskih republik. Tako menda še naprej z užitkom beremo romane Meše Selimovića in Miroslava Krleže ali gledamo filme Dušana Makavejeva in Emirja Kusturice. No, še naprej pa nas močno fascinira tudi znameniti hrvaški kipar Ivan Meštrović. Da na Slovenskem zanimanje za ustvarjalnost tega umetnika resnično ostaja živo, dokazuje tudi razstava Meštrovićevih skulptur v Ljubljani. Čeprav je razstava Ivan Meštrović – telesnost in erotika v kiparstvu svoja vrata odprla že sredi februarja, galerija Cankarjevega doma te dni prav nič ne sameva. Obiskovalcev, željnih soočenja z Meštrovićevim genijem, pač ne manjka. Toda zakaj je ta kipar, od čigar smrti navsezadnje mineva že več kot pol stoletja, tako priljubljen? S čim je pravzaprav začaral občinstvo ne le pri nas, ampak tudi drugod po stari celini, kjer velja za enega osrednjih kiparjev dvajsetega stoletja? – To vprašanje smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč pesnik in pisatelj ter umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek, ki najbolj zvedave obiskovalce Meštrovićeve razstave občasno tudi vodi med skulpturami velikega kiparja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivan Meštrović - Plesalka, 1911 (Goran Dekleva)

Literarni hibridi

23. 3. 2018

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o hibridih. To je vsaj malo presenetljivo, če pomislimo, da Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »hibrid« opredeli kot potomca staršev z različno dedno osnovo, kot križanca torej, in v nadaljevanju gesla ponudi tale primer: »Hibrid iz visokega in nizkega graha«. Besede, ki je bila v središču naše tokratne oddaje, se torej dovolj očitno držijo pomenske konotacije iz polja biologije. A če pokukamo med platnice knjige Hibridni žanri predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana, ki je pred nedavnim izšla pri založbi LUD Literatura, tedaj hitro ugotovimo, da koncept hibrida že več desetletij s pridom uporablja tudi znanost, ki se ubada s preučevanjem besedne umetnosti. Z njegovo pomočjo literarna veda namreč lažje ter interpretativno bolj plodno obravnave eseje, potopise, avtobiografije in številne druge žanre, v katerih se polnokrvno umetniško pisanje križa oziroma prepleta s filozofijo, zgodovino, geografijo, religijo in drugimi disciplinami človekovega duha, da bi navsezadnje ustvarilo hibridna dela, ki – paradoksalno – obenem so in niso čista literatura. Kako se v takih delih spajajo umetniške ter neumetniške prvine in zakaj pravzaprav naš čas tovrstne križance visoko ceni, smo preverjali v pogovoru z dr. Juvanom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay

Korupcija od antike do danes

16. 3. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Prvo poglavje v zgodovini umetnosti

9. 3. 2018

Ko si je ogledal 17 tisoč let stare jamske slikarije v francoskem Lascauxu, je Pablo Picasso menda pripomnil, da likovni ustvarjalci v eonih, ki so minili od vznika prazgodovinske umetnosti, v bistvu niso izumili ničesar novega. Druga zgodba pa pravi, da se je po ogledu slik v španski jami Altamira pridušal, da je vse, kar je v polju likovne umetnosti nastalo pozneje, pravzaprav dekadenca. Ali je Picasso resnično izrekel te besede ali ne, se njegovi biografi prepirajo še danes, a eno je gotovo – tehnično mojstrstvo prazgodovinskih umetnikov je neizpodbitno dovršeno, živa moč njihovega stvariteljskega izraza pa jemlje sapo. In vendar je treba reči, da imamo z recepcijo jamskih slikarij, umetelno graviranih kosti, nakita iz pobarvanih školjk in drobnih kipcev iz slonovine oziroma mamutovine nekaj zagatnih težav. Manjka nam namreč kontekst. Ker ljudje prazgodovine niso poznali pisave, ne vemo prav natanko, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom so prvi umetniki ustvarjali svoje podobe. Je bila ta umetnost uporabljana v kultnih praksah in šamanističnih ritualih? Je izražala družbeni status posameznikov v prazgodovinskem plemenu? Je bila njena funkcija čisto preprosto zgolj dekorativna? – Ugank je, skratka, veliko, njihovo skrivnostnost pa seveda le še stopnjuje dejstvo, da se je do danes ohranil le manjši del prazgodovinske umetnosti. A obupati le ne gre; vsako leto namreč arheologi odkrijejo kaj novega in pomembnega, naše znanje o prazgodovinski ustvarjalnosti pa – vsem objektivnim preprekam navkljub – zlagoma narašča. Zato smo se v tokratnem Kulturnem foksu spraševali, kakšna je pravzaprav raven našega današnjega vedenja o umetnosti kamene dobe. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja pred mikrofonom, dr. Simona Petru, predavateljica na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorica knjige Paleolitska umetnost : magija podobe ali podoba magije. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. fozo: polikromni bizon, Altamira, približno 15500 let pred sedanjostjo (Wikimedia Commons)

Obleka in koža

2. 3. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Le vkup, le vkup uboga gmajna

23. 2. 2018

Kmečki upori na Slovenskem, ki so potekali nekako od konca 15. do srede 18. stoletja, so že dolgo stalnica zgodovinskih učbenikov v naših šolah. Pred drugo svetovno vojno so bili osvetljevani predvsem v luči narodno-prebuditeljskih idej, ki so od druge polovice 19. stoletja razgibavale naše pradede in prababice, no, po letu 1945 pa je bil v duhu socializma v ospredju zlasti njihov razredni značaj. Danes, ko imamo lastno nacionalno državo, ko vsaj polovica Slovencev živi v mestih in ko je tudi socializem že del zgodovine, bi si lahko mislili, da so bili kmečki upori dokončno prekvalificirani v manj zanimivo, nemara celo obrobno poglavje naše preteklosti. A ni čisto tako – ne le da niso izginili iz naših šolskih učbenikov, če je soditi po knjigi Leukhup!, zborniku znanstvenih razprav, ki je pred kratkim izšel pri Slovenski matici, še vedno živo zaposlujejo številne slovenske zgodovinarje, sociologe, etnologe in druge humaniste. Zbornik je sicer nastal na podlagi simpozija ob 500-ti obletnici slovenskega kmečkega upora iz leta 1515, a v njem zbrane razprave – več kot dvajset jih je – kažejo, da kmečki upori tudi po pol tisočletja nosijo dragoceno sporočilo današnji sedanjosti. Dr. Sašo Jerše, ki je za zbornik poskrbel po uredniški plati, tako celo piše, da nas nagovarjajo kot metafora za človeške eksistencialne stiske. Kaj moramo torej nujno vedeti o kmečkih uporih? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jeršeta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: slovenski kmečki upor 1515, bitka pri Celju (Wikipedia)

Marij Pregelj

16. 2. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Homerjeva Odiseja

9. 2. 2018

Homerjeva Odiseja je danes stara več kakor 2700 let in velja za tisto literarno delo, ki je postavilo temelje ne le zahodni književnosti, ampak kar vsej civilizaciji; v njej naj bi bil podan, kakor ugotavljajo številni znanstveniki oziroma interpreti, odgovor Zahoda na tisto večno vprašanje: kaj pomeni biti človek? Kakšen je torej ta odgovor? – To smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč antropologinja antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Odisej v podzemlju, grško vazno slikarstvo, 4. st. pr. n. št. (Wikimedia Commons)

Stari Egipt neme zgodvine in literarne dobe faraonov

2. 2. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Antisemitizem v evropski in slovenski umetnosti

26. 1. 2018

Slovenci o sebi pogosto mislimo, da smo bodisi žrtve zgodovine – in takrat, na primer, govorimo o ječanju pod tisočletnim nemškim jarmom – bodisi majhni opazovalci velike zgodovine, ki so jo ustvarjali veliko slavnejši narodi. A morda je čas, da se takemu simplicističnemu pojmovanju svoje preteklosti odpovemo. Slovenci pač nismo bili vselej samo žrtve ali nič hudega sluteči očividci. Kdaj pa kdaj smo bili menda tudi (so)storilci. To se, denimo, razkriva tudi a propos morda najtemnejšega poglavja v zgodbi o evropski civilizaciji, a propos antisemitizma torej. V preteklosti je namreč imela ideologija antisemitizma na Slovenskem številne in glasne podpornike, ki so si pri širjenju svojih strašljivih idej mestoma pomagali tudi z umetnostjo. V tem smislu je nadvse poveden obsežen raziskovalni projekt, ki se ga je že pred časom lotila literarna znanstvenica in religiologinja dr. Irena Avsenik Nabergoj. Dva sadova njenega tozadevnega znanstvenega napora sta zdaj pred nami; gre za knjigi Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi ter Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu, ki sta izšli pri Slovenski matici, no, tretja knjiga, ki bo pretresla antisemitske predsodke, vpisane v artefakte slovenske kulture, še posebej slovenske književnosti, pa nastaja prav zdaj. Do kakšnih spoznanj se je dr. Avsenik Nabergoj dokopala, smo v pogovoru z avtorico pa tudi z zgodovinarjem Borisom Hajdinjakom, sicer tudi direktorjem javnega zavoda Sinagoga Maribor, večer pred svetovnim dnevom spomina na holokavst preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: G. S. Newton - Shylock in Jessica iz Beneškega trgovca, 1830 (Wikimedia Commons)

20 let Bunkerja

19. 1. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Grafiti v Ljubljani

12. 1. 2018

Ko so arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati Pompeje, so presenečeni ugotovili, da so zidovi starorimskih hiš popisani z vsakovrstnimi grafiti. Videti je torej, da sta grafit in urbano življenje nerazdružljivo povezana od začetkov pa do danes. Videti je, da celo svetovni splet z možnostmi anonimnega komentiranja ni izčrpal potrebe po grafitiranju. Toda – zakaj? Zakaj ljudje čutimo kompulzivno potrebo po tem, da bi nekaj narisali ali napisali na javnem prostoru? In kaj pravzaprav je ta »nekaj«; kaj hočemo z grafitom sporočiti? Kaj političnega ali družbeno kritičnega? Morda raje kaj obscenega ali zabavnega? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Kulturnem fokusu pretresali ob pomoči grafitov, ki jih najdemo v Ljubljani. Pred mikrofonom smo namreč gostili etnografinjo mag. Heleno Konda, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdala obsežno monografijo Grafiti v Ljubljani : zgodovina, grafitarji, mesto. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: grafiti pred ljubljanskim Rogom (Wikimedia Commons)

Neznani Slovenci

5. 1. 2018

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Fenomeni obdarovanja

15. 12. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Stanka Golob

8. 12. 2017

Ste si pred nedavnim nemara ogledali najnovejšo, BBC-jevo televizijsko adaptacijo Vojne in miru in sklenili, da bi bil že skrajni čas, da to veliko delo svetovne književnosti naposled uvrstite tudi na svoje knjižne police? Odlično; težava je seveda le v tem, da v naših knjigarnah Tolstojevega romana že leta ni mogoče več kupiti. Kaj pa tale scenarij: vaš otrok mora za srednješolko domače branje nujno vzeti v roke Ibsenovo Noro – pa je, kot se izkaže, knjigarne prav tako ne prodajajo, nesrečna drama pa je za povrhu izposojena še v vseh knjižnicah ... Ali pa recimo, da do knjig čutite posebno zbirateljsko strast in ste odločeni, da bi radi imeli prve izdaje vseh Župančičevih pesniških zbirk. Prav mogoče je, da vas bo v vseh treh omenjenih primerih pot zanesla v kakega izmed naših knjižnih antikvariatov. In eden daleč najbolje založenih, najbolje kurirarnih je prav gotovo Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki ga je dolga leta vodila Stanka Golob. Golobova se je pred sedmimi leti sicer upokojila, a redni obiskovalci antikvariatov tega bržčas skorajda niso zaznali, saj jo v omenjeni knjižni starinarni še vedno lahko srečajo skoraj vsak dan. Njena ekspertiza, njeno enciklopedično poznavanje starejših in novejših tiskov je pač nenadomestljivo. No, pred dvema tednoma je na letošnjem knjižnem sejmu prejela ugledno Shwentnerjevo nagrado, ki jo Zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije podeljuje za posebne dosežke v knjigotrštvu in založništvu. Kakšno vlogo torej v polju slovenskega knjigotrštva igra antikvarna prodaja? V čem je pravi mik starih knjig? In kateri naslovi gredo med našimi kupci kot za med? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru s Stanko Golob pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Ljubljana na prepihu srednjega veka

1. 12. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Podobe prestiža

24. 11. 2017

Pred nedavnim je v Narodni galeriji v Ljubljani odprla vrata razstava Podobe prestiža. To poimenovanje slej ko prej zbuja pričakovanje, da si bodo obiskovalci razstave vse tja do sredine februarja 2018 lahko ogledovali umetelno oblikovane, luksuzne predmete – morda iz zlata, morda iz porcelana, morda iz slonove kosti. Toda v resnici so na Podobah prestiža na ogled postavljene tako imenovane geme. In povrh vsega – kakor nam pove še podnaslov razstave – naj bi šlo za geme, ki jih je mogoče povezovati z nekim knezom Poniatowskim, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja. Kaj pravzaprav so geme, v čem se skriva njihova prestižnost, zakaj bi morale pritegniti pozornost naše javnosti in kdo, ne nazadnje, je sploh bil knez Stanisław Poniatowski? – Vse to so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. V njem smo pred mikrofonom gostili avtorico razstave Podobe prestiža in bržčas osrednjo poznavalko gem na Slovenskem, umetnostno zgodovinarko dr. Alenko Simončič. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Minervino rojstvo; delavnica Paoletti, 1. polovica 19. stoletja (Janko Dermastja, Narodna galerija)

Knjiga kot vsebina, kakovosten izdelek

17. 11. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Kolektivni spomin Slovencev v likovni umetnosti

10. 11. 2017

Sleherno delo likovne umetnosti seveda najprej motrimo in doživljamo kot posamezniki, se pravi na tisti način, kjer se vsakdo predvsem sprašuje, kako umetnina njega ali njo nagovarja na čisto osebni, intimni ravni. Je pa ob tem vendarle jasno, da določene umetnine – spomeniki javnega značaja; portreti pomembnih zgodovinskih osebnosti; slike, ki so, kakor na primer Groharjev Sejalec, na neki način ponarodele – v sebi premorejo neko dimenzijo družbenega, skupnostnega, ki je preprosto ni mogoče odmisliti niti takrat, ko pred njimi stojimo kot posamezniki. In prav s to simbolno-kolektivno razsežnostjo umetnin na Slovenskem se že vrsto let znanstveno ubada Damir Globočnik, doktor tako umetnostne zgodovine kakor zgodovine, likovni kritik in muzejski svetnik. Tako je pred nedavnim pri Slovenski matici izdal obsežno knjigo, naslovljeno Likovno in simbolno : kolektivni spomin Slovencev v likovni umetnosti, v kateri preučuje predvsem različne likovne reprezentacije osebnosti in dogodkov, signifikantnih za našo narodno zgodovino med sredino 19. in sredino 20. stoletja. Do kakšnih spoznanj se je ddr. Globočnik v tem smislu dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivan Grohar - Sejalec, 1907 (Wikimedia Commons)

Oktober v umetnosti

3. 11. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Srednji vek: čas mraka ali čas luči?

27. 10. 2017

Tisoč let med padcem zahodnega Rimskega cesarstva in Kolumbovo odpravo, ki je Evropejcem odkrila Ameriko, je dolgo veljalo za mračen srednji vek, za obdobje splošnega somraka civilizacije, omike in umetnosti na stari celini. Ne gledališče ne kiparstvo ne slikarstvo ne arhitektura ne glasba ne književnost srednjega veka naj bi se po sporočilni moči, intelektualni globini ali sublimni lepoti ne mogli meriti s tistim, kar sta nam na teh področjih dali antika in renesansa. Toda če želimo pri tovrstni diskvalifikaciji srednjeveške umetnosti vztrajati še naprej, pomeni, da si moramo trmasto zatiskati oči pred sapo jemajočim iluminiranim rokopisom lindisfarnskega evangelija, pred vrtoglavo eleganco zvonikov katedrale v Kölnu, pred žarečimi vitraži pariške Svete kapele ali pred visceralno grozo pekla na Giottovih padovanskih freskah. Prav tako moramo ostati gluhi za Dantejevo halucinantno potovanje po onstranstvu v Božanski komediji, za goreče hrepenenje po nedosegljivi ženski, ki so jo opevali provansalski trubadurji, ali za angelske harmonije gregorijanskega korala. Zdi se, drugače rečeno, da je napočil čas, da stare, enodimenzionalne predsodke o borni kulturni zapuščini srednjega veka temeljito korigiramo. Toda – kakšen naj bo naš novi pogled na to obdobje? Ali naj nekdanje predstave o srednjeveški temi kratko malo zamenjajo podobe neskaljene svetlobe ali pa bi vendarle bilo bolje ubrati neko drugo, srednjo pot? Pri iskanju odgovora nam je lahko v pomoč tudi s slikovnim gradivom bogato opremljena in vseskozi poljudno pisana kulturna zgodovina srednjega veka Marka Trobevška, ki je pod naslovom Tisoč let mraka in luči pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. In prav Marka Trobevška, prevajalca in gimnazijskega učitelja slovenščine, smo gostili pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sveta kapela v Parizu (Chris Chabot, Flickr)

Tisoč let speča majevska mesta

20. 10. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Freske iz dvorca

13. 10. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Cankarjevi Hlapci

6. 10. 2017

Nova sezona v Slovenskem narodnem gledališču, v ljubljanski Drami, je prav posebna, saj so gledališčniki v spomin na 150. obletnico ustanovitve Dramatičnega društva, s katerim teater na Slovenskem sploh začenja svojo institucionalno zgodovino, celoten repertoar sestavili iz uprizoritev slovenskih dramskih del. Nekako neizbežno se zdi, da je prvo dejanje take, slavnostne sezone pripadlo Ivan Cankarju, bržčas še vedno najodmevnejšemu slovenskemu dramatiku. Toda Cankar je spisal lepo število gledalikih del; mar je v dejstvu, da so se v ljubljanski Drami odločili za uvod uprizoriti Hlapce – in ne, denimo, Kralja na Betajnovi, Lepe Vide ali igre Za narodov blagor – treba prepoznati implicitno vrednostno sodbo, da so prav Hlapci ključno delo vse slovenske dramatike, delo, v katerem se razkrivajo osnovne koordinate tega, kaj pravzaprav pomeni biti Slovenec? In če je tako, kakšna bi utegnila biti vrednost te drame v očeh vseh tistih, ki niso Slovenci? Kakšna bi, drugače rečeno, utegnila biti univerzalna, obče človeška vrednost Hlapcev? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki se podpisuje pod uprizoritev Hlapcev v ljubljansi Drami. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Marko Mandić kot Jerman in Jernej Šugman kot župnik v uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, SNG Ljubljana, 2017 (promocijski material ljubljanske Drame)

Antična miturgija

29. 9. 2017

Na prvi pogled ni seveda nikakršnega posebnega razloga, da bi se sodobni človek kaj prida posvečal antični, to je grško-rimski mitologiji. Zevs, Pozejdon, Atena, Apolon, Afrodita, Ares in drugi olimpski bogovi že dolgo nimajo več častilcev, tudi kultne prakse, ki so se spletle okrog velikih človeških junakov – Herakla, Ahila ali Jazona – so že davno utonile v pozabo. Zadnji rimski cesar, ki je svojo oblast, svoj imperium hotel povezovati s poganstvom, Julijan Odpadnik, je bil vojaško poražen sredi četrtega stoletja. Približno v istem času je bil – tako vsaj pravi legenda – uničen Serapeion, starodavni dom aleksandrijske knjižnice, znamenite institucije, okrog katere so se proti koncu antike zbirali še zadnji poganski učenjaki. Ne nazadnje velja omeniti, da so bile proti koncu četrtega stoletja z dekretom cesarja Teodozija ukinjene še olimpijske igre. Poganstvo je bilo tako izrinjeno iz religijskega življenja, iz sfere politične moči, iz polja produkcije vednosti, iz spektaklov za ljudske množice. In vendar popolna pozaba ni nikoli nastopila; miti so nekako ostali pri življenju. Kako je to mogoče? Po odgovor smo se v tokratnem Kulturnem fokusu napotili k antropologinji antičnih svetov, dr. Svetlani Slapšak, ki je pred nedavnim pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, izdala obsežno, znanstveno poglobljeno, čeprav vseskozi dovolj poljudno pisano knjigo, naslovljeno Antična miturgija, v kateri se sprašuje, kaj nam grško-rimski miti sporočajo oziroma kako jih v kulturnem, intelektualnem, idejnem življenju uporabljamo še danes. S Svetlano Slapšak se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Zevs ugrabi Evropo; Muzej mozaikov iz Zeugme v turškem Gaziantepu (Wikimedia Commons)

Levstikov in Smrekarjev Martin Krpan

22. 9. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Urbano vprašanje

8. 9. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Vrata nepovrata

1. 9. 2017

Angleži, na primer, imajo Beowulfa, Francozi Pesem o Rolandu in Rusi Pesem o Igorjevem pohodu. Pa ne le veliki, številčni narodi, tudi manjši imajo svoje epe, te zelo obsežne pesnitve, v katerih junaki s herojskimi dejanji posegajo v javni prostor, v skupnostno zgodovino in jo - nemalokrat za ceno lastnega življenja - odločilno spreminjajo. Tako imajo Črnogorci Gorski venec, Finci Kalevalo, Islandci pesniško Eddo. Kaj pa Slovenci? - Slovenska književnost se v svoji sicer bogati zgodovini slej ko prej ne more pohvaliti z velikim številom epskih pesnitev. Tu sicer je Prešernov Krst pri Savici, a v splošnem se vendarle zdi, da je naše pesnike vselej bolj vleklo h krajšim, osebno-izpovednim, lirskim formam. No, pred nekaj meseci pa je po kakega četrt stoletja dela prav eden naših najizrazitejših lirikov, Boris A. Novak, pri založbi Goga izdal še zadnji del velikopoteznega, osupljivih 40 tisoč verzov dolgega epa, ki ga je naslovil Vrata nepovrata. Tridelni opus - gre za knjige Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš - so literarni poznavalci že pred časom označili za pesnikovo življenjsko delo. Strokovna žirija, ki je Bivališčem duš (posredno pa celotnim Vratom nepovrata) 29. 08. prisodila Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dvanajstih mesecev, pa je šla še korak dlje in je v utemeljitvi zapisala, da Novakov ep pravzaprav sodi v sam vrh vsega dosedanjega slovenskega literarnega ustvarjanja in da predstavlja unikum v celotni moderni svetovni književnosti. Za kaj torej gre v Vratih nepovrata? Kako je pesnitev nastala in kako je strukturirana? Kdo so njeni junaki? Kako se kaže herojskost njihovih dejanj in kako spreminjajo zgodovino svoje skupnosti? So to junaki, ki jih vidimo le kot junake, heroje, večje od življenja samega, ali pa se pred bralkami in bralci vendarle razkrivajo kot figure iz mesa in krvi, obremenjene z lastnimi napakami, dvomi in strahovi? Je v prvoosebnem glasu, ki Vrata nepovrata poje, treba slišati glas njihovega avtorja samega? - Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Borisom A. Novakom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Veronika Dintinjana

18. 8. 2017

Med pesniškimi glasovi, ki so se na Slovenskem pojavili po letu 2000, eden najbolj vpadljivih – četudi nikakor ne tudi najbolj kričavih – pripada Veroniki Dintinjana. Vitezinja poezije, zmagovalka pesniškega slama (to je: tekmovanja v improviziranem pesnjenju na odru, pred občinstvom), predvsem pa seveda avtorica dveh pesniških zbirk, ki sta izšli pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. To sta Rumeno gori grm forzicij, za katerega je pred slabim desetletjem prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec leta, ter še čisto sveža, druga zbirka V suhem doku. Z obema ji je uspelo bralke in bralce prepričati, da poezija z nami vsemi resnično vztraja, kakor se Dintinjani zapiše nekje V suhem doku, do konca sveta. Kako je pesnici uspelo prepričati bralsko občinstvo, ki je tovrsten, visokoleteči idealizem – skupaj z vero v dedka Mraza – menda že davno nazaj prepustilo mladostnim sanjam, smo v pogovoru z Veroniko Dintinjana preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Sunčan Stone (objavljeno z dovoljenjem Veronike Dintinjana)

Dnevni red človeštva

11. 8. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Slovenska baročna književnost

4. 8. 2017

Med letoma 1615 in 1672 na Slovenskem ni bila natisnjena niti ena sama knjiga v slovenskem jeziku. Naši literarni zgodovinarji zato večji del 17. stoletja opredeljujejo kot čas tako imenovanega slovstvenega zatona. No, pa tudi po tem, ko tiskanje slovenskih knjig oživi z drugo izdajo Evangelijev inu listov, ključnega protireformacijskega lekcionarja, ki ga je bil pripravil tedaj že dolgo pokojni ljubljanski škof Tomaž Hren, se slovensko slovstvo ni kaj prida razmahnilo. Predvsem se zdi pomenljivo, da v stotih letih med zadnjo tretjino sedemnajstega in zadnjo tretjino osemnajstega stoletja v slovenščini niso nastajala čista leposlovna, fikcijska dela, ampak kvečjemu literarizirana, estetsko ozaljšana besedila religiozne narave. Prav zato slovenska literarna zgodovina tega obdobja nikoli ni pretirano cenila, o njem se – z izjemo morda kake priložnostne omembe Janeza Svetokriškega in njegovega Svetega priročnika – povečini tudi nismo učili v šolah. Tako se danes kaj lahko zdi, da med Jurijem Dalmatinom in Tomažem Linhartom slovenska književnost spi dolgo zimsko spanje, to pa slej ko prej le še utrjuje občutek, da je slovenska literatura obremenjena z nepremostljivim zaostajanjem za Evropo, kjer je – posebej v sedemnajstem stoletju – cvetel barok z Miltonom in Donnom v Angliji pa Gongoro v Španiji, Grimmelshausnom v Nemčiji ter Racinom in Molierom v Franciji. To razmeroma preprosto pa vendar precej razširjeno sodbo o slovenskem slovstvu 17. in 18. stoletja zdaj postavlja pod vprašaj dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pred nedavnim pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izdal študijo Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu. Do kakšnih novih spoznanj se je Alen Širca pravzaprav dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Odajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: spomenik Janezu Svetokriškemu v Vipavskem Križu (Goran Dekleva)

Arhaična glasba

28. 7. 2017

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.