Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sedma umetnost skozi prizmo zvočne podobe.
Avtor: Dejan Juravić, Tina Ogrin, Alma Kužel
The Man Who Would Be King - Mož, ki bi želel postati kralj je pustolovski film iz leta 1975, posnet po noveli Rudyarda Kiplinga iz leta 1888. Priredil in režiral ga je John Huston, v njem pa so igrali znani obrazi, kot so Sean Connery, Michael Caine, Saeed Jaffrey in Christopher Plummer. Glasbo za film je napisal Maurice Jarre. Filmu se je skladatelj predal z vsem srcem, tako da je k sodelovanju povabil indijske klasične glasbenike, kjer bi se na snemanju pridružili tradicionalnemu evropskemu simfoničnemu orkestru.
The Man Who Would Be King - Mož, ki bi želel postati kralj je pustolovski film iz leta 1975, posnet po noveli Rudyarda Kiplinga iz leta 1888. Priredil in režiral ga je John Huston, v njem pa so igrali znani obrazi, kot so Sean Connery, Michael Caine, Saeed Jaffrey in Christopher Plummer. Glasbo za film je napisal Maurice Jarre. Filmu se je skladatelj predal z vsem srcem, tako da je k sodelovanju povabil indijske klasične glasbenike, kjer bi se na snemanju pridružili tradicionalnemu evropskemu simfoničnemu orkestru.
Zvočna podoba se oddaljuje od klasične filmske lirike in ustvarja svet, nasičen z napetostjo, tesnobo in občutkom izgubljenega raja. Glasba Hansa Zimmerja se zdi skoraj asketska – brez razkošnih melodij, pretežno zadržana in grajena iz hladnih sintetizatorjev, temnih orkestralnih barv in komaj zaznavnih vokalnih struktur. Zvočni svet Raja ni prijeten, temveč hipnotičen in neizprosen, kot bi poslušal notranji utrip zapuščenega otoka, kjer se dogaja drama.
Zvočna podoba se oddaljuje od klasične filmske lirike in ustvarja svet, nasičen z napetostjo, tesnobo in občutkom izgubljenega raja. Glasba Hansa Zimmerja se zdi skoraj asketska – brez razkošnih melodij, pretežno zadržana in grajena iz hladnih sintetizatorjev, temnih orkestralnih barv in komaj zaznavnih vokalnih struktur. Zvočni svet Raja ni prijeten, temveč hipnotičen in neizprosen, kot bi poslušal notranji utrip zapuščenega otoka, kjer se dogaja drama.