Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sedma umetnost skozi prizmo zvočne podobe.
Avtor: Dejan Juravić, Tina Ogrin, Alma Kužel
Honeggerjeva glasba k filmu Napoleon Abela Gancea iz leta 1927 velja za prvo izvirno filmsko glasbo nasploh. Ustvarjena je kot simfonična spremljava, ki podpira pripoved in razpoloženje filma ter se osredotoča na značaj in notranje stanje glavnega lika, brez izrazitega poveličevanja zgodovinske osebnosti. Glasba se ni v celoti ohranila in danes poznamo predvsem dele oziroma poznejše rekonstrukcije.
Honeggerjeva glasba k filmu Napoleon Abela Gancea iz leta 1927 velja za prvo izvirno filmsko glasbo nasploh. Ustvarjena je kot simfonična spremljava, ki podpira pripoved in razpoloženje filma ter se osredotoča na značaj in notranje stanje glavnega lika, brez izrazitega poveličevanja zgodovinske osebnosti. Glasba se ni v celoti ohranila in danes poznamo predvsem dele oziroma poznejše rekonstrukcije.
Sedma umetnost skozi prizmo zvočne podobe.
Sedma umetnost skozi prizmo zvočne podobe.
Yared, dobitnik oskarja za glasbo k filmu Angleški pacient, slovi po izjemni občutljivosti za dramski prostor. Njegova glasba nikoli ne kriči, temveč zadržano posluša svoje like. V Eleganci ježa se ta njegova značilnost razkrije v polni meri. Partitura je skoraj komorna: zgrajena je okrog klavirja, ki ga spremljajo topla, zračna godala in skromno odmerjeni pihalni vložki. V tem zvočnem svetu ni bleščavega orkestralnega razkošja; prevladujejo notranja umirjenost, drobne geste in elegantni premiki.
Yared, dobitnik oskarja za glasbo k filmu Angleški pacient, slovi po izjemni občutljivosti za dramski prostor. Njegova glasba nikoli ne kriči, temveč zadržano posluša svoje like. V Eleganci ježa se ta njegova značilnost razkrije v polni meri. Partitura je skoraj komorna: zgrajena je okrog klavirja, ki ga spremljajo topla, zračna godala in skromno odmerjeni pihalni vložki. V tem zvočnem svetu ni bleščavega orkestralnega razkošja; prevladujejo notranja umirjenost, drobne geste in elegantni premiki.
Rota je v glasbi za film uporabil kombinacijo preprostih, a izrazito čustvenih melodij, ki pogosto spominjajo na renesančno glasbo, a so povsem izvirne in prilagojene filmskemu pripovednemu toku. Njegov slog združuje nežnost, romantičnost in meditativno melanholijo z dramatičnimi poudarki, kar ustvarja edinstveno harmonsko in čustveno izkušnjo.
Rota je v glasbi za film uporabil kombinacijo preprostih, a izrazito čustvenih melodij, ki pogosto spominjajo na renesančno glasbo, a so povsem izvirne in prilagojene filmskemu pripovednemu toku. Njegov slog združuje nežnost, romantičnost in meditativno melanholijo z dramatičnimi poudarki, kar ustvarja edinstveno harmonsko in čustveno izkušnjo.