Raziskujte
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji se bomo posvetili ustvarjanju enega najpomembnejših evropskih jazzovskih bobnarjev Johna Marshalla. Za vedno se je poslovil 16. septembra lani, star 82 let. Zaigral je v praktično vseh pomembnih angleških jazzovskih zasedbah. Začel je leta 1964 v Alexis Korner’s Blues Incorporated in nato pet let igral v zasedbi Grahama Collierja. Leta 1969 je skupaj s trobentačem Ianom Carrom zasnoval skupino Nucleus ter kariero nadaljeval še v zasedbah Mika Gibbsa in Jacka Bruca. Na začetku leta 1972 je začel dolgoletno igranje v zasedbi Soft Machine. Pozneje je posnel tudi nekaj samostojnih albumov.
V oddaji se bomo posvetili ustvarjanju enega najpomembnejših evropskih jazzovskih bobnarjev Johna Marshalla. Za vedno se je poslovil 16. septembra lani, star 82 let. Zaigral je v praktično vseh pomembnih angleških jazzovskih zasedbah. Začel je leta 1964 v Alexis Korner’s Blues Incorporated in nato pet let igral v zasedbi Grahama Collierja. Leta 1969 je skupaj s trobentačem Ianom Carrom zasnoval skupino Nucleus ter kariero nadaljeval še v zasedbah Mika Gibbsa in Jacka Bruca. Na začetku leta 1972 je začel dolgoletno igranje v zasedbi Soft Machine. Pozneje je posnel tudi nekaj samostojnih albumov.
Kraljico Margareto I. tiho razžira negotovost, ali je prišlek njen rodni sin ali zgolj podtaknjeni prevarant, po drugi strani pa jo muči odgovornost do celovitosti Kalmarske zveze. Kralj Erik je mlad in lahkoveren, zato se kraljica upravičeno boji, da ga bodo plemiči iz posameznih zveznih držav izrabili za svoje gmotne in politične načrte. Kraljica pošlje služabnico k Eriku, da ji bo na skrivaj poročala o dogajanju v njegovih sobanah. MARGRETE DEN FØRSTE / Margrete – Queen of the North / koprodukcija / 2021 Sscenarij: Charlotte Sieling, Jesper Fink, Maya Ilsøe Režija: Charlotte Sieling V glavnih vlogah: Trine Dyrholm, Søren Malling, Morten Hee Andersen, Jakob Oftebro
Kraljico Margareto I. tiho razžira negotovost, ali je prišlek njen rodni sin ali zgolj podtaknjeni prevarant, po drugi strani pa jo muči odgovornost do celovitosti Kalmarske zveze. Kralj Erik je mlad in lahkoveren, zato se kraljica upravičeno boji, da ga bodo plemiči iz posameznih zveznih držav izrabili za svoje gmotne in politične načrte. Kraljica pošlje služabnico k Eriku, da ji bo na skrivaj poročala o dogajanju v njegovih sobanah. MARGRETE DEN FØRSTE / Margrete – Queen of the North / koprodukcija / 2021 Sscenarij: Charlotte Sieling, Jesper Fink, Maya Ilsøe Režija: Charlotte Sieling V glavnih vlogah: Trine Dyrholm, Søren Malling, Morten Hee Andersen, Jakob Oftebro
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Desetminutno oddajo bi lahko nekoliko esejistično opisali kot Lahko noč, otroci za odrasle. V oddaji predvajamo poezijo in prozo različnih avtorjev in avtoric, ponedeljek je recimo prihranjen za avtorje, ki so šele na začetku svoje literarne poti. Predvsem pa je skupni imenovalec Nokturnov njihova različnost, saj sega njihov razpon od klasikov do sodobnih ustvarjalcev. Ob kulturnem prazniku, svetovnem dnevu knjige in Prešernovem rojstnem dnevu pa lahko prisluhnemo slovenskim pesnikom in pesnicam, ki nam berejo svoje pesmi. Oddajo Literarni nokturno urejajo vsi člani Uredništva za kulturo.
Desetminutno oddajo bi lahko nekoliko esejistično opisali kot Lahko noč, otroci za odrasle. V oddaji predvajamo poezijo in prozo različnih avtorjev in avtoric, ponedeljek je recimo prihranjen za avtorje, ki so šele na začetku svoje literarne poti. Predvsem pa je skupni imenovalec Nokturnov njihova različnost, saj sega njihov razpon od klasikov do sodobnih ustvarjalcev. Ob kulturnem prazniku, svetovnem dnevu knjige in Prešernovem rojstnem dnevu pa lahko prisluhnemo slovenskim pesnikom in pesnicam, ki nam berejo svoje pesmi. Oddajo Literarni nokturno urejajo vsi člani Uredništva za kulturo.
Pregled športnih dogodkov bodo sodelavci športnega programa strnili v zadnji dnevnoinformativni oddaji, seznanili bodo z najnovejšimi dnevnimi rezultati ter izjavami, ne bodo pa pozabili tudi na prispevke aktualnih dogodkov z izjavami tekmovalcev.
Pregled športnih dogodkov bodo sodelavci športnega programa strnili v zadnji dnevnoinformativni oddaji, seznanili bodo z najnovejšimi dnevnimi rezultati ter izjavami, ne bodo pa pozabili tudi na prispevke aktualnih dogodkov z izjavami tekmovalcev.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Koncerti – kulturno-umetniški program
Godalni kvartet Tartini se že štiri desetletja z občudovanja vredno predanostjo posveča eni od najzahtevnejših oblik komorne glasbe. Romeo Drucker, Miran Kolbl, Aleksander Milošev in Miloš Mlejnik so predstavili nastanek zasedbe in programske usmeritve. Spregovorili so o številnih mednarodnih turnejah in sodelovanjih ter povedali, kaj je tisto, kar jih vsa ta leta ohranja kot skupino - morda humor, morda obilica kompromisov, morda pa je ravno glasba tista?
Godalni kvartet Tartini se že štiri desetletja z občudovanja vredno predanostjo posveča eni od najzahtevnejših oblik komorne glasbe. Romeo Drucker, Miran Kolbl, Aleksander Milošev in Miloš Mlejnik so predstavili nastanek zasedbe in programske usmeritve. Spregovorili so o številnih mednarodnih turnejah in sodelovanjih ter povedali, kaj je tisto, kar jih vsa ta leta ohranja kot skupino - morda humor, morda obilica kompromisov, morda pa je ravno glasba tista?
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
V Muzeju novejše zgodovine Celje smo si ogledali razstavo, ki prikazuje, kako so se na Dunaju izognili stanovanjski krizi in ohranili socialno pestrost mesta. Medtem ko gredo v Sloveniji cene nepremičnin v nebo, se mestna oblast avstrijske prestolnice stanovanjske problematike loteva povsem drugače. V prispevku se bomo med drugim vprašali, ali bi takšen model stanovanjske politike lahko zaživel pri nas. V Ljubljani poteka 26. Festival dokumentarnega filma. Odprl ga je celovečerec Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, ki prinaša štiri osebne zgodbe v času nacizma ukradenih slovenskih dojenčkov. Pogovarjali smo se z avtorico filma Majo Weiss, pa tudi s srbsko režiserko Milo Turajlić. Ta na festivalu predstavlja enega od dveh dokumentarcev o Stevanu Labudoviću, Titovem osebnem snemalcu, ki je od sredine petdesetih let dokumentiral vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta izpod kolonialnega jarma. Mineva natanko 120 let od rojstva Srečka Kosovela. Njegova konstruktivistična modernistična poezija z močno družbeno kritiko in evropskimi temami še danes nagovarja bralce, nič manj pa ni zanimiva za literarne zgodovinarje. V Galeriji Vžigalica pa smo obiskali zanimivo razstavo konceptualnega umetnika The Mihe Artnaka, ki se ukvarja z vprašanjem lastništva umetniških del. Sedem razstavljenih del se med seboj ne razlikuje zgolj po motivih, temveč tudi po lastništvu – nekatera lahko kupite, druga le posedujete, spet tretja pa prosto reproducirate.
V Muzeju novejše zgodovine Celje smo si ogledali razstavo, ki prikazuje, kako so se na Dunaju izognili stanovanjski krizi in ohranili socialno pestrost mesta. Medtem ko gredo v Sloveniji cene nepremičnin v nebo, se mestna oblast avstrijske prestolnice stanovanjske problematike loteva povsem drugače. V prispevku se bomo med drugim vprašali, ali bi takšen model stanovanjske politike lahko zaživel pri nas. V Ljubljani poteka 26. Festival dokumentarnega filma. Odprl ga je celovečerec Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, ki prinaša štiri osebne zgodbe v času nacizma ukradenih slovenskih dojenčkov. Pogovarjali smo se z avtorico filma Majo Weiss, pa tudi s srbsko režiserko Milo Turajlić. Ta na festivalu predstavlja enega od dveh dokumentarcev o Stevanu Labudoviću, Titovem osebnem snemalcu, ki je od sredine petdesetih let dokumentiral vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta izpod kolonialnega jarma. Mineva natanko 120 let od rojstva Srečka Kosovela. Njegova konstruktivistična modernistična poezija z močno družbeno kritiko in evropskimi temami še danes nagovarja bralce, nič manj pa ni zanimiva za literarne zgodovinarje. V Galeriji Vžigalica pa smo obiskali zanimivo razstavo konceptualnega umetnika The Mihe Artnaka, ki se ukvarja z vprašanjem lastništva umetniških del. Sedem razstavljenih del se med seboj ne razlikuje zgolj po motivih, temveč tudi po lastništvu – nekatera lahko kupite, druga le posedujete, spet tretja pa prosto reproducirate.
Med potjo iz Dubrovnika na Dunaj morata Carl in Simon zaradi okvare prenočiti na Štajerskem. Prosto sobo najdeta v starem gradu, v katerem nekdo ponoči napade ameriško turistko Kelly. Na kraj zločina pokličejo tudi okrajnega zdravnika, ki osupne nad temperaturo trupla. Zdi se, kot bi bila Kelly že dolgo mrtva, čeprav jo je nekdo z razpelom udaril šele proti jutru. Tik preden naj bi Kelly odpeljali, pa ta nenadoma odpre oči! SOKO Wien (XIV.) / Avstrija / 2018-19 Scenarij: Natalia Geb, Sónke Lars Neuwöhner, Sarah Wassermair, Peter Dammaschk, Ralf Leuther idr. Režija: Holger Barthel, Olaf Kreisen, Holger Gimpel, Sophie Allet-Coche V glavnih vlogah: Stefan Jürgens, Michael Steinocher, Lilian Klebow, Dietrich Siegl, Maria Happel, Helmut Bohatsch
Med potjo iz Dubrovnika na Dunaj morata Carl in Simon zaradi okvare prenočiti na Štajerskem. Prosto sobo najdeta v starem gradu, v katerem nekdo ponoči napade ameriško turistko Kelly. Na kraj zločina pokličejo tudi okrajnega zdravnika, ki osupne nad temperaturo trupla. Zdi se, kot bi bila Kelly že dolgo mrtva, čeprav jo je nekdo z razpelom udaril šele proti jutru. Tik preden naj bi Kelly odpeljali, pa ta nenadoma odpre oči! SOKO Wien (XIV.) / Avstrija / 2018-19 Scenarij: Natalia Geb, Sónke Lars Neuwöhner, Sarah Wassermair, Peter Dammaschk, Ralf Leuther idr. Režija: Holger Barthel, Olaf Kreisen, Holger Gimpel, Sophie Allet-Coche V glavnih vlogah: Stefan Jürgens, Michael Steinocher, Lilian Klebow, Dietrich Siegl, Maria Happel, Helmut Bohatsch
Na Jesenicah je bila danes slovesnost ob simboličnem prebitju še zadnjih metrov trase druge cevi avtocestnega predora Karavanke, po treh letih in pol del na slovenski strani. Infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek je poudarila pomen večje pretočnosti predora, predvsem trgovskih in turističnih poti. Promet bo po novi cevi predvidoma stekel do konca prihodnjega leta, nemoteno po obeh ceveh pa čez pet let.
Na Jesenicah je bila danes slovesnost ob simboličnem prebitju še zadnjih metrov trase druge cevi avtocestnega predora Karavanke, po treh letih in pol del na slovenski strani. Infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek je poudarila pomen večje pretočnosti predora, predvsem trgovskih in turističnih poti. Promet bo po novi cevi predvidoma stekel do konca prihodnjega leta, nemoteno po obeh ceveh pa čez pet let.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Čustva, tako prijetna kot neprijetna, so ključen del človeške izkušnje. V obdobju odraščanja so čustva lahko tudi zelo intenzivna, obstajajo pa določeni stereotipi o tem, kako naj doživljanjo in izražajo čustva osebe glede na spol. To so povedali mladi, ki so v tokratni oddaji Prvič zavrteli flašo resnice in odgovarjali na vprašanja. Govorili so tudi o svojih duševnih stiskah, kje so iskali strokovno psihološko pomoč in ali so jo dobili.
Čustva, tako prijetna kot neprijetna, so ključen del človeške izkušnje. V obdobju odraščanja so čustva lahko tudi zelo intenzivna, obstajajo pa določeni stereotipi o tem, kako naj doživljanjo in izražajo čustva osebe glede na spol. To so povedali mladi, ki so v tokratni oddaji Prvič zavrteli flašo resnice in odgovarjali na vprašanja. Govorili so tudi o svojih duševnih stiskah, kje so iskali strokovno psihološko pomoč in ali so jo dobili.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Mladi se želite več pogovarjati o čustvih in med odraščanjem so ta lahko tudi zelo močna. Poznamo pa stereotipe o tem, kako naj bi čustva doživljali in izražali fantje ter kako dekleta, so povedali mladi, ki so tudi v tokratni oddaji zavrteli flašo resnice in odgovarjali na vprašanja. Govorili so tudi o svojih duševnih stiskah in tegobah. Vse njihove pogovore si je ogledal pevec skupine Niet in ravnatelj Strokovnega centra Logatec Borut Marolt, ki je dodal še svoje izkušnje, tudi o tem, kako je sam v mladosti doživljal čustva in (ni) govoril o njih.
Mladi se želite več pogovarjati o čustvih in med odraščanjem so ta lahko tudi zelo močna. Poznamo pa stereotipe o tem, kako naj bi čustva doživljali in izražali fantje ter kako dekleta, so povedali mladi, ki so tudi v tokratni oddaji zavrteli flašo resnice in odgovarjali na vprašanja. Govorili so tudi o svojih duševnih stiskah in tegobah. Vse njihove pogovore si je ogledal pevec skupine Niet in ravnatelj Strokovnega centra Logatec Borut Marolt, ki je dodal še svoje izkušnje, tudi o tem, kako je sam v mladosti doživljal čustva in (ni) govoril o njih.
Dr. Joso Vukman se je rodil leta 1946 v Pirovcu pri Šibeniku, njegov oče je bil delavec v Litostroju, sam pa se je v iskanju identitete med možnimi študiji tehnike, psihologije, filozofije ali književnosti, posvetil matematiki. Ko je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo in so mu v dvorani gromko zaploskali, je najprej pomislil, da je to še en dokaz, da ga je slovenski narod sprejel medse. Vabimo vas, da si pogovor z njim v oddaji Dober večer, pogovor o matematiki, znanosti in še čem, ogledate v ponedeljek 18. marca ob 20. uri v sporedu Televizije Maribor!
Dr. Joso Vukman se je rodil leta 1946 v Pirovcu pri Šibeniku, njegov oče je bil delavec v Litostroju, sam pa se je v iskanju identitete med možnimi študiji tehnike, psihologije, filozofije ali književnosti, posvetil matematiki. Ko je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo in so mu v dvorani gromko zaploskali, je najprej pomislil, da je to še en dokaz, da ga je slovenski narod sprejel medse. Vabimo vas, da si pogovor z njim v oddaji Dober večer, pogovor o matematiki, znanosti in še čem, ogledate v ponedeljek 18. marca ob 20. uri v sporedu Televizije Maribor!
V občini Kočevje že pet let sistemsko in tudi strateško poskušajo reševati izzive glede romske skupnosti, ki jih v prejšnjih desetih letih niso mogli. Eden največjih izzivov še vedno ostaja vključevanje Romov v družbo, zato so se lotili novega pristopa, ki bi v dejavnosti vključeval predvsem mlade. Prinašamo še novosti letošnjega razpisa kulturnega ministrstva za izbor kulturnih projektov na področju romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Ena večjih novosti je, da prijavitelji lahko prijavijo do največ tri projekte. Pogovarjali smo se še s Jožetom Horvatom – Komančijem, ki se že od malih nog ukvarja z glasbo; ta mu je bila, kot pravi, položena v zibelko.
V občini Kočevje že pet let sistemsko in tudi strateško poskušajo reševati izzive glede romske skupnosti, ki jih v prejšnjih desetih letih niso mogli. Eden največjih izzivov še vedno ostaja vključevanje Romov v družbo, zato so se lotili novega pristopa, ki bi v dejavnosti vključeval predvsem mlade. Prinašamo še novosti letošnjega razpisa kulturnega ministrstva za izbor kulturnih projektov na področju romske skupnosti v Republiki Sloveniji. Ena večjih novosti je, da prijavitelji lahko prijavijo do največ tri projekte. Pogovarjali smo se še s Jožetom Horvatom – Komančijem, ki se že od malih nog ukvarja z glasbo; ta mu je bila, kot pravi, položena v zibelko.
V Tedniku zaradi odsotnosti Jelene Aščić z vami Aleksandra Dežman: Goran Dragić. Kmečki upori. Pekel za otroke. Konec igranja in pisanja domačih nalog? Skok na velikanki.
V Tedniku zaradi odsotnosti Jelene Aščić z vami Aleksandra Dežman: Goran Dragić. Kmečki upori. Pekel za otroke. Konec igranja in pisanja domačih nalog? Skok na velikanki.
Destinee je že pred nekaj leti ugotovila, da za noč čarovnic lahko brez posledic odide iz zabaviščnega parka. To zdaj pove še drugim in vsi se odpravijo na praznovanje. Remus Tiggra na skrivaj potegne na stran in mu naroči, naj odnese pismo Babi Vangi.
Destinee je že pred nekaj leti ugotovila, da za noč čarovnic lahko brez posledic odide iz zabaviščnega parka. To zdaj pove še drugim in vsi se odpravijo na praznovanje. Remus Tiggra na skrivaj potegne na stran in mu naroči, naj odnese pismo Babi Vangi.
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Naša gosta sta Franc in Hermina Šegovc
Naša gosta sta Franc in Hermina Šegovc
Osrednja dnevnoinformativna oddaja je namenjena med drugim tudi najaktualnejšim dogodkom dne, rezultatom, izjavam in ozadjem s posameznih tekmovanj doma in v tujini.
Osrednja dnevnoinformativna oddaja je namenjena med drugim tudi najaktualnejšim dogodkom dne, rezultatom, izjavam in ozadjem s posameznih tekmovanj doma in v tujini.
Babica je rada sprejela tako koristnega gosta. Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Ivanka Mestnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.
Babica je rada sprejela tako koristnega gosta. Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Ivanka Mestnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.
Slovensko stalno gledališče v Trstu in Kosovelov dom v Sežani ob 120. rojstnem dnevu pesnika Srečka Kosovela napovedujeta predstavo z naslovom Vlak št. 1 2 3 v bodočnost. Odrska uprizoritev bo zaživela tudi na valovih Programa Ars Radia Slovenija in Radia Trst A. ''Vlak, ki drvi v bodočnost, je neusmiljen. Zažaritve podob in zadonitve zvokov Človeka in Družbe skozi Čas so vseprisotne. In vendar jih ne vidimo, ne slišimo. Ne dojamemo, da se je vse to nekomu, nekoč, nekje že zgodilo. Iz množice silhuet, iz disharmonije slišimo glas. Jasen, iskren glas. Kdo je to?'' ''Ko mi je Srečko prvič zares zazvenel, sem se začudil kot tista mačka, ki je skočila na klavir. Iz črk je namreč vstal in me zaobjel ves svet fanta odprte duše in neizmernega duhá.'' Tako je zapisal soscenarist predstave Rafael Vončina, soscenaristka Mateja Kralj pa, da je metaforo vlaka izbrala za naslov zato, ker simbolično predstavlja drvenje sodobne družbe, a tudi možnost novega začetka. Premiera: ponedeljek, 18. marca 2024, ob 20.00 v Kosovelovem domu v Sežani On, človek: igralec Matej Zemljič Ljudstvo: skupina pod vodstvom koreografinje Petre Štolfa Ona, umetnost: sopranistka Marta Fabris Režiserka predstave: Jasmin Kovic Režiser radijskega prenosa: Alen Jelen Scenarista: Rafael Vončina in Mateja Kralj Glasbenik: Aleksander Ipavec
Slovensko stalno gledališče v Trstu in Kosovelov dom v Sežani ob 120. rojstnem dnevu pesnika Srečka Kosovela napovedujeta predstavo z naslovom Vlak št. 1 2 3 v bodočnost. Odrska uprizoritev bo zaživela tudi na valovih Programa Ars Radia Slovenija in Radia Trst A. ''Vlak, ki drvi v bodočnost, je neusmiljen. Zažaritve podob in zadonitve zvokov Človeka in Družbe skozi Čas so vseprisotne. In vendar jih ne vidimo, ne slišimo. Ne dojamemo, da se je vse to nekomu, nekoč, nekje že zgodilo. Iz množice silhuet, iz disharmonije slišimo glas. Jasen, iskren glas. Kdo je to?'' ''Ko mi je Srečko prvič zares zazvenel, sem se začudil kot tista mačka, ki je skočila na klavir. Iz črk je namreč vstal in me zaobjel ves svet fanta odprte duše in neizmernega duhá.'' Tako je zapisal soscenarist predstave Rafael Vončina, soscenaristka Mateja Kralj pa, da je metaforo vlaka izbrala za naslov zato, ker simbolično predstavlja drvenje sodobne družbe, a tudi možnost novega začetka. Premiera: ponedeljek, 18. marca 2024, ob 20.00 v Kosovelovem domu v Sežani On, človek: igralec Matej Zemljič Ljudstvo: skupina pod vodstvom koreografinje Petre Štolfa Ona, umetnost: sopranistka Marta Fabris Režiserka predstave: Jasmin Kovic Režiser radijskega prenosa: Alen Jelen Scenarista: Rafael Vončina in Mateja Kralj Glasbenik: Aleksander Ipavec
Oddaja Slovenska kronika vsak dan predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Oddaja Slovenska kronika vsak dan predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
V tokratni (18.3.2024) Radijski delavnici znancev vam ponujamo že sedmo oddajo iz cikla - SAGA O GOZDOVIH; prvih šest smo pripravili v zaselku Čretvež v krajevni skupnosti Stranice v občini Zreče, na Magolniku v občini Radeče, v Kočevju, v Slovenskih Konjicah, Celju in v Logarski dolini, tokrat pa smo se mudili v koroškem epicentru gozdne kulture v Radljah ob Dravi. Govorili smo o gozdu kot posebnem bivanjskem prostoru, ki si ga deli človek z rastlinami in živalmi… Sodelovali so: župan občine Radlje mag.Alan Bukovnik, rajonska gozdarja Jože Prah iz Sevnice in Niko Laznik iz Stranic, Jerneja Čoderl-Zavod za gozdove, območna enota Slovenj Gradec-krajevna enota Radlje in Alenka Verdinek – višja kustosinja Koroškega pokrajinskega muzeja-območna enota Radlje ob Dravi. Tehnična realizacija Simon Spreitzer. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek, odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
V tokratni (18.3.2024) Radijski delavnici znancev vam ponujamo že sedmo oddajo iz cikla - SAGA O GOZDOVIH; prvih šest smo pripravili v zaselku Čretvež v krajevni skupnosti Stranice v občini Zreče, na Magolniku v občini Radeče, v Kočevju, v Slovenskih Konjicah, Celju in v Logarski dolini, tokrat pa smo se mudili v koroškem epicentru gozdne kulture v Radljah ob Dravi. Govorili smo o gozdu kot posebnem bivanjskem prostoru, ki si ga deli človek z rastlinami in živalmi… Sodelovali so: župan občine Radlje mag.Alan Bukovnik, rajonska gozdarja Jože Prah iz Sevnice in Niko Laznik iz Stranic, Jerneja Čoderl-Zavod za gozdove, območna enota Slovenj Gradec-krajevna enota Radlje in Alenka Verdinek – višja kustosinja Koroškega pokrajinskega muzeja-območna enota Radlje ob Dravi. Tehnična realizacija Simon Spreitzer. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek, odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Pisatelj in urednik Aleš Čeh je doma s Ptuja, diplomiral je iz slovenistike v Mariboru, v katerem je bil urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev iz Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška premišljanja je leta 2017 prejel nagrado mladi kritik. Njegov esej Ivan Cankar v očeh Srečka Kosovela je izšel v reviji Zvon leta 2020. ''Srečko Kosovel Ivana Cankarja največkrat predstavlja kot literarnega revolucionarja in literarnega genija, ki bi slovenstvu kazal pot v lepšo prihodnost. V eseju Umetnost in proletarec piše, da je Cankar revolucionaren pisatelj, čigar umetnost je tako močna, da je zmožna popolnoma preobraziti človeka, saj se lahko ob njegovi umetnosti prerodi in prenovi. V drugem eseju, Kriza človečanstva, Cankarja postavlja ob bok Romainu Rollandu in Rabindranathu Tagoreju (oba sta slovita pisatelja, Nobelova nagrajenca), češ da bodo ti avtorji prebudili človeka, pokazali ,nova pota', ko bo zahodna civilizacija ,končno' umrla in se znova sestavila v boljši obliki. Ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti je napisal Manifest svobodnim duhom, v katerem vse živeče avtorje in pisatelje poziva k boju za obrambo pravice in proti gnili kulturi, ki uničuje duhovnost zahodnega človeka. V eseju Kaj je kulturno gibanje piše, da hkratni vzpon Cankarja in socializma ni naključje, v spisu Pesnikovo poslanstvo pa, da narod, ki je rodil Cankarja, ne bo umrl … Vse te omembe kažejo, da je Kosovel Cankarja izjemno spoštoval, hkrati pa mu je v slovenskem literarnem prostoru odmerjal odločilen vpliv.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz Elegije za klavir Vasilija Mirka v izvedbi Acija Bertonclja. Oblikovalec zvoka eseja je David Lap, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Pisatelj in urednik Aleš Čeh je doma s Ptuja, diplomiral je iz slovenistike v Mariboru, v katerem je bil urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev iz Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška premišljanja je leta 2017 prejel nagrado mladi kritik. Njegov esej Ivan Cankar v očeh Srečka Kosovela je izšel v reviji Zvon leta 2020. ''Srečko Kosovel Ivana Cankarja največkrat predstavlja kot literarnega revolucionarja in literarnega genija, ki bi slovenstvu kazal pot v lepšo prihodnost. V eseju Umetnost in proletarec piše, da je Cankar revolucionaren pisatelj, čigar umetnost je tako močna, da je zmožna popolnoma preobraziti človeka, saj se lahko ob njegovi umetnosti prerodi in prenovi. V drugem eseju, Kriza človečanstva, Cankarja postavlja ob bok Romainu Rollandu in Rabindranathu Tagoreju (oba sta slovita pisatelja, Nobelova nagrajenca), češ da bodo ti avtorji prebudili človeka, pokazali ,nova pota', ko bo zahodna civilizacija ,končno' umrla in se znova sestavila v boljši obliki. Ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti je napisal Manifest svobodnim duhom, v katerem vse živeče avtorje in pisatelje poziva k boju za obrambo pravice in proti gnili kulturi, ki uničuje duhovnost zahodnega človeka. V eseju Kaj je kulturno gibanje piše, da hkratni vzpon Cankarja in socializma ni naključje, v spisu Pesnikovo poslanstvo pa, da narod, ki je rodil Cankarja, ne bo umrl … Vse te omembe kažejo, da je Kosovel Cankarja izjemno spoštoval, hkrati pa mu je v slovenskem literarnem prostoru odmerjal odločilen vpliv.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz Elegije za klavir Vasilija Mirka v izvedbi Acija Bertonclja. Oblikovalec zvoka eseja je David Lap, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebrani roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanjem z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski kredo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto izvesti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon gledališču, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, naj je šele na začetku igralske poti ali pa že daleč na njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika poskušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je prepustila svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga. O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (roj. l. 1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem gledališču Pupilije Ferkeverk. V okviru tega je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem. V njem je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je zaigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela veliko nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT in nastopala v gledaliških hišah po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot poudarila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.
Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebrani roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanjem z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski kredo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto izvesti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon gledališču, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, naj je šele na začetku igralske poti ali pa že daleč na njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika poskušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je prepustila svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga. O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (roj. l. 1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem gledališču Pupilije Ferkeverk. V okviru tega je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem. V njem je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je zaigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela veliko nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT in nastopala v gledaliških hišah po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot poudarila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.
Podatkovno-preiskovalna skupina TVS pripravlja dva oddaji – dva dosjeja o bančni luknji. Po dobrih štirih letih od že druge sanacije bank – ostaja ob več kot pet milijardni bančni luknji veliko vprašanj: kdo jo je povzročil, zakaj, s katerimi posli in potezami, koliko je na to vplival zakonodajni sistem in koliko prepletenost politike z vodstvi bank, kdo je kasneje odločal o velikih popustih pri prenosih terjatev na slabo banko, ali je nekdanja bančna elita še danes zaščitena in kaj se dogaja s sodnimi postopki? Na ta vprašanja smo poskušali najti odgovore, konkretne primere kreditiranja milijonskih poslov, ki so jih na koncu plačali davkoplačevalci, raziskali smo načine odločanja v bankah, šli po sledi kaznivih dejanj. Prva oddaja o bančni luknji temelji na primerih dve zasebnih, likvidiranih bank – Probanke in Factor banke, druga pa na primerih NLB in NKBM.
Podatkovno-preiskovalna skupina TVS pripravlja dva oddaji – dva dosjeja o bančni luknji. Po dobrih štirih letih od že druge sanacije bank – ostaja ob več kot pet milijardni bančni luknji veliko vprašanj: kdo jo je povzročil, zakaj, s katerimi posli in potezami, koliko je na to vplival zakonodajni sistem in koliko prepletenost politike z vodstvi bank, kdo je kasneje odločal o velikih popustih pri prenosih terjatev na slabo banko, ali je nekdanja bančna elita še danes zaščitena in kaj se dogaja s sodnimi postopki? Na ta vprašanja smo poskušali najti odgovore, konkretne primere kreditiranja milijonskih poslov, ki so jih na koncu plačali davkoplačevalci, raziskali smo načine odločanja v bankah, šli po sledi kaznivih dejanj. Prva oddaja o bančni luknji temelji na primerih dve zasebnih, likvidiranih bank – Probanke in Factor banke, druga pa na primerih NLB in NKBM.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
V karavanškem predoru je bila danes slovesna otvoritev preboja druge predorske cevi. To je eden najpomembnejših infrastrukturnih projektov v državi, ki bo izboljšal pretočnost tako tovornega kot osebnega prometa. Po preboju bo večjih gradbenih del konec, nato sledi vgradnja elektro strojne opreme. Promet bo po novi cevi predvidoma stekel do konca prihodnjega leta. Druge teme oddaje: - Kmetje zadovoljni s sporazumom, ki je preprečil jutrišnji protest - Evropska unija povečuje finančna sredstva za sofinanciranje dobav orožja Ukrajini - Združeni narodi stopnjujejo opozorila pred akutno prehransko negotovostjo v Gazi
V karavanškem predoru je bila danes slovesna otvoritev preboja druge predorske cevi. To je eden najpomembnejših infrastrukturnih projektov v državi, ki bo izboljšal pretočnost tako tovornega kot osebnega prometa. Po preboju bo večjih gradbenih del konec, nato sledi vgradnja elektro strojne opreme. Promet bo po novi cevi predvidoma stekel do konca prihodnjega leta. Druge teme oddaje: - Kmetje zadovoljni s sporazumom, ki je preprečil jutrišnji protest - Evropska unija povečuje finančna sredstva za sofinanciranje dobav orožja Ukrajini - Združeni narodi stopnjujejo opozorila pred akutno prehransko negotovostjo v Gazi
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
avtor besedila: Andrej Praprotnik avtor glasbe: Leopold Belar Oddaja osvetli zgodovinski in glasbeni vidik najbolj znane in priljubljene slovenske božične pesmi, Glej zvezdice božje, ki jo je uglasbil Leopold Belar. Najbolj znana in priljubljena Sveta noč je nastala za božič leta 1816, in sicer v Oberndorfu pri Salzburgu in je prevedena v več kot 300 jezikov. Tudi v sodobni pop kulturi ima božična glasba posebno mesto. V pogovoru z zborovodkinjo bo tekel pogovor o današnjem dojemanju te posebne pesmi. Belarjevo melodiko označujejo kot tekočo, naravno in lahko dojemljivo. Je to skrivnost, da je prav ta pesem tako priljubljena?
avtor besedila: Andrej Praprotnik avtor glasbe: Leopold Belar Oddaja osvetli zgodovinski in glasbeni vidik najbolj znane in priljubljene slovenske božične pesmi, Glej zvezdice božje, ki jo je uglasbil Leopold Belar. Najbolj znana in priljubljena Sveta noč je nastala za božič leta 1816, in sicer v Oberndorfu pri Salzburgu in je prevedena v več kot 300 jezikov. Tudi v sodobni pop kulturi ima božična glasba posebno mesto. V pogovoru z zborovodkinjo bo tekel pogovor o današnjem dojemanju te posebne pesmi. Belarjevo melodiko označujejo kot tekočo, naravno in lahko dojemljivo. Je to skrivnost, da je prav ta pesem tako priljubljena?
V 23. oddaji možgane kodrajo Metka, Vita in David iz OŠ Božidarja Jakca Ljubljana (rumeni) ter Metka, Anja in Ruben iz OŠ Elvire Vatovec Prade, podružnična šola Sveti Anton (vijolični), piramide postavljajo Tara, Kim in Kaja iz OŠ Jakobski Dol ter Miha, Lucas in Jaša iz OŠ Vojnik. Hitre celice hitijo na pustolovščino s prijatelji, se izogibajo strupenih rastlin in iščejo telesni par, nekaj težav tekmovalcem povzročajo plodovi in dvoživke, uspešno pa najdejo pentagon. Vijolični bolje vijugajo med rodovniki, rumeni skozi labirint. Za koga je odločilno zadnje vprašanje, in komu 77. dan v letu prinese srečo, poglejte v Malih sivih celicah. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
V 23. oddaji možgane kodrajo Metka, Vita in David iz OŠ Božidarja Jakca Ljubljana (rumeni) ter Metka, Anja in Ruben iz OŠ Elvire Vatovec Prade, podružnična šola Sveti Anton (vijolični), piramide postavljajo Tara, Kim in Kaja iz OŠ Jakobski Dol ter Miha, Lucas in Jaša iz OŠ Vojnik. Hitre celice hitijo na pustolovščino s prijatelji, se izogibajo strupenih rastlin in iščejo telesni par, nekaj težav tekmovalcem povzročajo plodovi in dvoživke, uspešno pa najdejo pentagon. Vijolični bolje vijugajo med rodovniki, rumeni skozi labirint. Za koga je odločilno zadnje vprašanje, in komu 77. dan v letu prinese srečo, poglejte v Malih sivih celicah. Edini in zelo popularen kviz za mlade Male sive celice preverja znanje in veščine sedmošolcev, osmošolcev in devetošolcev. Dvaintrideset tekmovalnih šol iz osmih različnih regij Slovenije se preizkusi v znanju matematike, logike, poznavanju kulturne dediščine, športa, družbe, astronomije, kemije, biologije, tehnike, gospodinjstva, zgodovine, geografije, človeškega telesa in glasbe. V posebni rubriki Hitri lončki pa svoje spretnosti preizkusijo še druge trojke osnovnošolcev od petega razreda naprej.
Na slavnostni akademiji Univerze na Primorskem, na kateri bodo podelili nagrade in priznanja, bodo javnosti razkrili tudi načrt, ki bo razveselil lokalno okolje, je povedala rektorica Klavdija Kutnar: "S tem, ko se je pričela gradnja novega objekta za potrebe Fakultete za vede o zdravju, se vzpostavljajo osnovni infrastrukturni pogoji, da zelo intenzivno pričnemo s postavljanjem nove fakultete – medicinske fakultete, v sodelovanju z vsemi lokalnimi deležniki." V oddaji pa še: - Luka Koper ima v načrtu mednarodni logistični center. - Ajdovska občina je spremenila odlok o občinskih priznanjih. - Brda jutri prvič gostijo enodnevno kolesarsko dirko.
Na slavnostni akademiji Univerze na Primorskem, na kateri bodo podelili nagrade in priznanja, bodo javnosti razkrili tudi načrt, ki bo razveselil lokalno okolje, je povedala rektorica Klavdija Kutnar: "S tem, ko se je pričela gradnja novega objekta za potrebe Fakultete za vede o zdravju, se vzpostavljajo osnovni infrastrukturni pogoji, da zelo intenzivno pričnemo s postavljanjem nove fakultete – medicinske fakultete, v sodelovanju z vsemi lokalnimi deležniki." V oddaji pa še: - Luka Koper ima v načrtu mednarodni logistični center. - Ajdovska občina je spremenila odlok o občinskih priznanjih. - Brda jutri prvič gostijo enodnevno kolesarsko dirko.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Dejan Koban: Pre_več, Neli Filipić: Srečni konci, Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži. Recenzije so napisale Silvija Žnidar, Miša Gams in Staša Grahek.
Dejan Koban: Pre_več, Neli Filipić: Srečni konci, Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži. Recenzije so napisale Silvija Žnidar, Miša Gams in Staša Grahek.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
V popoldanskih športnih minutah podrobneje o zaključku prve etape enotedenske kolesarske dirke po Kataloniji, na kateri je osrednji favorit za zmago Tadej Pogačar in avgustovskem dobrodelnem dogodku, ki ga pripravlja zlati kapetan slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić, ki kljub življenju onkraj Atlantika še vedno spremlja tekme slovenske reprezentance.
V popoldanskih športnih minutah podrobneje o zaključku prve etape enotedenske kolesarske dirke po Kataloniji, na kateri je osrednji favorit za zmago Tadej Pogačar in avgustovskem dobrodelnem dogodku, ki ga pripravlja zlati kapetan slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić, ki kljub življenju onkraj Atlantika še vedno spremlja tekme slovenske reprezentance.
Zdravnica Mica pojasni, kaj se zgodi, če v sečila zaidejo škodljive bakterije. Ves čas nas tišči lulat, kadar lulamo, pa to skeli.
Zdravnica Mica pojasni, kaj se zgodi, če v sečila zaidejo škodljive bakterije. Ves čas nas tišči lulat, kadar lulamo, pa to skeli.
V zasneženem vrtu si Oskar in Ela predstavljata, da s Hujem živita v svetu oblakov.
V zasneženem vrtu si Oskar in Ela predstavljata, da s Hujem živita v svetu oblakov.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Najkrajša športna dnevnoinformativna oddaja je namenjena kratkemu najzanimivejšemu pregledu novic prejšnjega dne in odmevom s tekmovanj doma in v tujini.
Najkrajša športna dnevnoinformativna oddaja je namenjena kratkemu najzanimivejšemu pregledu novic prejšnjega dne in odmevom s tekmovanj doma in v tujini.