Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - Komisija za preprečevanje korupcije izdala več priporočil zaradi zaznanih korupcijskih tveganj pri nakupu stavbe na Litijski - T.i. Varuhovi kotički odslej tudi v občinah Poljčane, Makole, Majšperk in Kidričevo - 6. Prevodni pranger se je končal z razpravo v Lutkovnem gledališču Maribor o prevajanju risank
V oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - Komisija za preprečevanje korupcije izdala več priporočil zaradi zaznanih korupcijskih tveganj pri nakupu stavbe na Litijski - T.i. Varuhovi kotički odslej tudi v občinah Poljčane, Makole, Majšperk in Kidričevo - 6. Prevodni pranger se je končal z razpravo v Lutkovnem gledališču Maribor o prevajanju risank
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Zadnji dogodek Prevodnega prangerja v Mariboru, ki ga je že šesto leto pripravilo Kulturno društvo Pranger, je bil namenjen prevajanju in sinhronizaciji risank v slovenščino. Izvedeli smo, da je postopek tehnično in ustvarjalno zahteven in da se na nacionalni televiziji zavedajo, da so prav risanke zelo pomembne za zgodnji stik predšolskih otrok z zbornim jezikom. Pred leti je nekdanja televizijska urednica Andreja Hafner Souček pri BBC-ju izbojevala za slovenščino pomembno zmago – pri poimenovanju animirane uspešnice, v prispevku pa bomo pogledali na risanke nekoliko širše, tudi čez rob prevajanja.
Zadnji dogodek Prevodnega prangerja v Mariboru, ki ga je že šesto leto pripravilo Kulturno društvo Pranger, je bil namenjen prevajanju in sinhronizaciji risank v slovenščino. Izvedeli smo, da je postopek tehnično in ustvarjalno zahteven in da se na nacionalni televiziji zavedajo, da so prav risanke zelo pomembne za zgodnji stik predšolskih otrok z zbornim jezikom. Pred leti je nekdanja televizijska urednica Andreja Hafner Souček pri BBC-ju izbojevala za slovenščino pomembno zmago – pri poimenovanju animirane uspešnice, v prispevku pa bomo pogledali na risanke nekoliko širše, tudi čez rob prevajanja.
V jutranjem programu smo imeli pogovor na temo filmov, serij in risank, ki naj bi zaznamovale leto 2024. Naš gost je bil Nejc Feguš iz Filmogogije.
V jutranjem programu smo imeli pogovor na temo filmov, serij in risank, ki naj bi zaznamovale leto 2024. Naš gost je bil Nejc Feguš iz Filmogogije.
Pediater Miloš Símov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12-imi leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič,
Pediater Miloš Símov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12-imi leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič,
Pridevniški par "tehnični" in "tehniški" imata enako osnovo, se pa razlikujeta v obrazilu. Tudi njun pomen ni povsem prekriven, ampak le delno. V današnjem KiKs-u bomo izpostavili nekaj tovrstnih parov pridevniških besed in njihovo rabo pobliže spoznali. Darja Pograjc je zbrala primere in se odpravila na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po razlago.
Pridevniški par "tehnični" in "tehniški" imata enako osnovo, se pa razlikujeta v obrazilu. Tudi njun pomen ni povsem prekriven, ampak le delno. V današnjem KiKs-u bomo izpostavili nekaj tovrstnih parov pridevniških besed in njihovo rabo pobliže spoznali. Darja Pograjc je zbrala primere in se odpravila na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po razlago.
Pediater Miloš Simov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12 leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič, je med drugim povedal Nini Brus, ki ga je povabila na pogovor. Posnela sta ga 24. decembra, nekaj ur pred tem, preden je doktor Simov z družino odletel na obisk k sorodnikom in prijateljem v rodno Srbijo.
Pediater Miloš Simov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12 leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič, je med drugim povedal Nini Brus, ki ga je povabila na pogovor. Posnela sta ga 24. decembra, nekaj ur pred tem, preden je doktor Simov z družino odletel na obisk k sorodnikom in prijateljem v rodno Srbijo.
Odpravili smo na novo dogodivščino k našim sodelavcem na televizijo. Tokrat smo obiskali studio, kjer se trenutno sinhronizirajo risanke. Preverili smo, kako to izgleda in na kaj morajo biti sinhronizatorji pozorni.
Odpravili smo na novo dogodivščino k našim sodelavcem na televizijo. Tokrat smo obiskali studio, kjer se trenutno sinhronizirajo risanke. Preverili smo, kako to izgleda in na kaj morajo biti sinhronizatorji pozorni.
Drugi poudarki iz oddaje: -V Mariboru bo treba preseliti dnevni center državnega združenja za kakovost življenja Ozara -Praznujejo v Rogaški Slatini in Ljutomeru -V Slovenj Gradcu v ospredju risanke, festival animiranega filma Zebra
Drugi poudarki iz oddaje: -V Mariboru bo treba preseliti dnevni center državnega združenja za kakovost življenja Ozara -Praznujejo v Rogaški Slatini in Ljutomeru -V Slovenj Gradcu v ospredju risanke, festival animiranega filma Zebra
Čeprav je filmska ena najmlajših umetnosti, pa vsebuje tako raznolik spekter vsebin, ki posnemajo življenje samo, da ni prav nič nenavadno, da je gledanje filmov ena najbolj priljubljenih oblik zabave oziroma, da je filmska umetnost ena najbolj degustiranih. Potemtakem ne čudi niti obilje debat ob spremljanju prireditve podelitve oskarjev. Oskar je sicer vzdevek za najbolj prestižno filmsko nagrado v ZDA, ki jo od leta 1929 podeljuje ameriška Akademija znanosti in umetnosti gibljivih slik. No, filmski lavreati so znani že od včeraj, ni pa znano kaj je ljubše mladim – filmi ali risanke? In kakšne najraje gledajo ter zakaj … Liana Buršič se je pogovarjala s tretješolci z ljubljanske OŠ Toneta Čufarja.
Čeprav je filmska ena najmlajših umetnosti, pa vsebuje tako raznolik spekter vsebin, ki posnemajo življenje samo, da ni prav nič nenavadno, da je gledanje filmov ena najbolj priljubljenih oblik zabave oziroma, da je filmska umetnost ena najbolj degustiranih. Potemtakem ne čudi niti obilje debat ob spremljanju prireditve podelitve oskarjev. Oskar je sicer vzdevek za najbolj prestižno filmsko nagrado v ZDA, ki jo od leta 1929 podeljuje ameriška Akademija znanosti in umetnosti gibljivih slik. No, filmski lavreati so znani že od včeraj, ni pa znano kaj je ljubše mladim – filmi ali risanke? In kakšne najraje gledajo ter zakaj … Liana Buršič se je pogovarjala s tretješolci z ljubljanske OŠ Toneta Čufarja.
Naš Zakajček pa se bo danes potepal po živalskem svetu. Tokrat bo obiskal pingvine in s sogovorniki ugotavljal, zakaj te ljubke živali ne letijo, čeprav so ptiči. Otroci, kdaj ste nazadnje videli kakšnega pingvina – morda v živo ali v kakšni risanki? Veste, da poznamo kar 17 vrst pingvinov in da je 13 vrst ogroženih. Pingvini živijo izključno na južni polobli in čeprav sodijo med ptice, ne letijo. Odgovor, zakaj pingivni ne letijo, so iskali otroci iz ljubljanske Osnovne šole Šiška in Irena Furlan iz ZOO Ljubljana.
Naš Zakajček pa se bo danes potepal po živalskem svetu. Tokrat bo obiskal pingvine in s sogovorniki ugotavljal, zakaj te ljubke živali ne letijo, čeprav so ptiči. Otroci, kdaj ste nazadnje videli kakšnega pingvina – morda v živo ali v kakšni risanki? Veste, da poznamo kar 17 vrst pingvinov in da je 13 vrst ogroženih. Pingvini živijo izključno na južni polobli in čeprav sodijo med ptice, ne letijo. Odgovor, zakaj pingivni ne letijo, so iskali otroci iz ljubljanske Osnovne šole Šiška in Irena Furlan iz ZOO Ljubljana.
Ana Redek Furlanič iz Kopra je del otroštva preživela v Franciji - v Marseillesu in že tam odkrila dar za risanje, ustvarjanje. A jo je potem ob vrnitvi v Slovenijo življenje zaneslo drugam. Delala je v zdravstvu, bila poslovna sekretarka, turistična vodička, prevajalka. Potem pa se je ljubezen iz otroštva vrnila v trenutkih stiske, ob izgubi službe. Drobcene steklene perlice - komaj kaj večje kot poldrugi milimeter - s katerimi šiva izjemen nakit, katerega vrednost so spoznale številne stranke obeh spolov neznanih in znanih imen, je zelo poseben. Njen atelje je majhen in prijazen prostor, a tu so nastali uhani za Janjo Garnbret, Heleno Blagne, tiara za miss Aura, uhani in deli oblačil iz recikliranih računalniških čipov za indijsko igralko Tarino Tapel na odprtju lanskega filmskega festivala v Benetkah. In tu so te dni na žametno podlago položeni tudi številni kosi nakita, ki jih bodo na odru nosili nastopajoči na slovesnem odprtju Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici. Ana Redek Furlanič ustvarja pod imenom "Fra by Ana", najprej pa nam je povedala kako je našla steklene perlice...
Ana Redek Furlanič iz Kopra je del otroštva preživela v Franciji - v Marseillesu in že tam odkrila dar za risanje, ustvarjanje. A jo je potem ob vrnitvi v Slovenijo življenje zaneslo drugam. Delala je v zdravstvu, bila poslovna sekretarka, turistična vodička, prevajalka. Potem pa se je ljubezen iz otroštva vrnila v trenutkih stiske, ob izgubi službe. Drobcene steklene perlice - komaj kaj večje kot poldrugi milimeter - s katerimi šiva izjemen nakit, katerega vrednost so spoznale številne stranke obeh spolov neznanih in znanih imen, je zelo poseben. Njen atelje je majhen in prijazen prostor, a tu so nastali uhani za Janjo Garnbret, Heleno Blagne, tiara za miss Aura, uhani in deli oblačil iz recikliranih računalniških čipov za indijsko igralko Tarino Tapel na odprtju lanskega filmskega festivala v Benetkah. In tu so te dni na žametno podlago položeni tudi številni kosi nakita, ki jih bodo na odru nosili nastopajoči na slovesnem odprtju Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici. Ana Redek Furlanič ustvarja pod imenom "Fra by Ana", najprej pa nam je povedala kako je našla steklene perlice...
Domišljijski svet otroka je kot kozmos, ki se lahko širi ali krči. Kakšen bo, je odvisen tudi od tega, kdaj in koliko časa bo otrok preživel pred zaslonskimi mediji. Čezmerno gledanje zaslonskih medijev škodi jezikovnemu razvoju otrok. Vendar zdrava mera gledanja in kakovost risank lahko zmanjšata slabe učinke. Koliko načela jezikovnega razvoja upoštevajo ustvarjalci sinhronizacije risank? Koliko ustvarjajo risanke, ki od otrok zahtevajo umski napor, koliko pa želijo v prvi vrsti le pritegniti otrokovo pozornost, da pred zaslonom obsedi kot robot? Predvsem pa, kako naj starši prepoznajo kakovostne risanke? Gostji pogovora sta Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. Obe soustvarjata risanke oddaje Živ Žav, ki jo otroci lahko spremljajo že štiri desetletja.
Domišljijski svet otroka je kot kozmos, ki se lahko širi ali krči. Kakšen bo, je odvisen tudi od tega, kdaj in koliko časa bo otrok preživel pred zaslonskimi mediji. Čezmerno gledanje zaslonskih medijev škodi jezikovnemu razvoju otrok. Vendar zdrava mera gledanja in kakovost risank lahko zmanjšata slabe učinke. Koliko načela jezikovnega razvoja upoštevajo ustvarjalci sinhronizacije risank? Koliko ustvarjajo risanke, ki od otrok zahtevajo umski napor, koliko pa želijo v prvi vrsti le pritegniti otrokovo pozornost, da pred zaslonom obsedi kot robot? Predvsem pa, kako naj starši prepoznajo kakovostne risanke? Gostji pogovora sta Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. Obe soustvarjata risanke oddaje Živ Žav, ki jo otroci lahko spremljajo že štiri desetletja.
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovec pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovec pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
Mešani mladinski pevski zbor Veter je drugi del 31. letnega koncerta v Slovenski filharmoniji namenil glasbi ameriškega skladatelja Alana Menkena, ki je zaslovel s pesmimi, ki jih je napisal za Disneyeve risanke. V sodelovanju s piscem besedil Howardom Ashmanom je leta 1989 ustvaril glasbo za celovečerno Disneyevo risanko Mala morska deklica, dve leti pozneje pa sta avtorja prispevala glasbo za risanko Lepotica in zver. Leta 1992 je Disneyev studio posnel risanko Aladin, k sodelovanju so producenti ponovno povabili oba avtorja, kot pisec besedil pa je pri tej produkciji sodeloval še Tim Rice. Najlepše melodije iz teh treh risank sta za zbor priredila Roger Emerson in Ed Lojeski.
Mešani mladinski pevski zbor Veter je drugi del 31. letnega koncerta v Slovenski filharmoniji namenil glasbi ameriškega skladatelja Alana Menkena, ki je zaslovel s pesmimi, ki jih je napisal za Disneyeve risanke. V sodelovanju s piscem besedil Howardom Ashmanom je leta 1989 ustvaril glasbo za celovečerno Disneyevo risanko Mala morska deklica, dve leti pozneje pa sta avtorja prispevala glasbo za risanko Lepotica in zver. Leta 1992 je Disneyev studio posnel risanko Aladin, k sodelovanju so producenti ponovno povabili oba avtorja, kot pisec besedil pa je pri tej produkciji sodeloval še Tim Rice. Najlepše melodije iz teh treh risank sta za zbor priredila Roger Emerson in Ed Lojeski.
Če v središču Slovenj Gradca običajno kraljuje skulptura konja, pa je zdaj v ospredju zebra, njegova prijateljica. Jutri bo tam namreč potekal festival animiranega filma Zebra, ki z mislijo, da za risanke nismo nikoli prestari, prinaša animirane filme z vsega sveta. V mariborskem Studiu UGM pa se danes odpirata dve razstavi, ki ju je pripravil ustanovitelj in programski vodja madžarske umetniške ustanove ENA - Everybody Needs Art iz Budimpešte, Peter Bencze. Mednarodna skupinska razstava ponuja nabor upodobitev telesa skozi različne medije, v etaži nižjega pritličja pa so na ogled dela Omare (Mare Oláh). Foto: Ádám Ulbert, Neveste morja in Zsuzsi Ujj, 1990, kolaž fotografij; vir: UGM
Če v središču Slovenj Gradca običajno kraljuje skulptura konja, pa je zdaj v ospredju zebra, njegova prijateljica. Jutri bo tam namreč potekal festival animiranega filma Zebra, ki z mislijo, da za risanke nismo nikoli prestari, prinaša animirane filme z vsega sveta. V mariborskem Studiu UGM pa se danes odpirata dve razstavi, ki ju je pripravil ustanovitelj in programski vodja madžarske umetniške ustanove ENA - Everybody Needs Art iz Budimpešte, Peter Bencze. Mednarodna skupinska razstava ponuja nabor upodobitev telesa skozi različne medije, v etaži nižjega pritličja pa so na ogled dela Omare (Mare Oláh). Foto: Ádám Ulbert, Neveste morja in Zsuzsi Ujj, 1990, kolaž fotografij; vir: UGM
Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.
Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.
Na današnji dan sta svoj filmski debi doživela slavni mišek Mickey in njegovo dekle Minnie. Pojavila sta se je v risanki z naslovom Steamboat Willie, ki jo je režiral Walt Disney. Gre za prvo risanko, ki je bila sinhronizirana z zvokom, kar jo je močno razlikovalo od vseh prejšnjih. O risankah, ki so danes še veliko bolj dodelane, kot je bila omenjena, se je s tretješolci z Osnovne šole Mengeš pogovarjal Aleš Ogrin. Povedali so mu, kako bi se izdelave risanke lotili sami.
Na današnji dan sta svoj filmski debi doživela slavni mišek Mickey in njegovo dekle Minnie. Pojavila sta se je v risanki z naslovom Steamboat Willie, ki jo je režiral Walt Disney. Gre za prvo risanko, ki je bila sinhronizirana z zvokom, kar jo je močno razlikovalo od vseh prejšnjih. O risankah, ki so danes še veliko bolj dodelane, kot je bila omenjena, se je s tretješolci z Osnovne šole Mengeš pogovarjal Aleš Ogrin. Povedali so mu, kako bi se izdelave risanke lotili sami.
Tokratni Big Screen posvečamo Juriju Součku, ki je sinhroniziral več kot 150 risank, tudi nepozabne, kot so Palček Smuk, Pipi in Melkijad, Palček David ter Čebelica Maja. Prisluhnite!
Tokratni Big Screen posvečamo Juriju Součku, ki je sinhroniziral več kot 150 risank, tudi nepozabne, kot so Palček Smuk, Pipi in Melkijad, Palček David ter Čebelica Maja. Prisluhnite!
.NAPOVED: »Zmagali bomo proti temu nevidnemu sovražniku«, sporočajo voditelji držav sveta. Vsi sprejemajo bolj ali manj podobne ukrepe za zajezitev bolezni in ohranitev življenj. Vmes pa bijejo boj za ureditev in vlogo, ki bi jo želeli imeti po zmagi nad virusom. Zavezništva, ki smo jih poznali, očitno ne bodo več enaka kot do zdaj. Kakšen bo svet v katerega vstopamo, o tem več v Labirintih sveta. Z vami bo Marjan Vešligaj:
.NAPOVED: »Zmagali bomo proti temu nevidnemu sovražniku«, sporočajo voditelji držav sveta. Vsi sprejemajo bolj ali manj podobne ukrepe za zajezitev bolezni in ohranitev življenj. Vmes pa bijejo boj za ureditev in vlogo, ki bi jo želeli imeti po zmagi nad virusom. Zavezništva, ki smo jih poznali, očitno ne bodo več enaka kot do zdaj. Kakšen bo svet v katerega vstopamo, o tem več v Labirintih sveta. Z vami bo Marjan Vešligaj:
V decembrski oddaji pozornost posvečamo najmlajšim in njihovim željam. Ena večjih je brez dvoma gledanje risank, zato tokrat raziskujemo številne vidike animiranih serij, ob strokovnjakih pa so besedo seveda dobili tudi otroci.
V decembrski oddaji pozornost posvečamo najmlajšim in njihovim željam. Ena večjih je brez dvoma gledanje risank, zato tokrat raziskujemo številne vidike animiranih serij, ob strokovnjakih pa so besedo seveda dobili tudi otroci.
Pandemija je gledališčem vzela živ nastop pred občinstvom in jih krepko pahnila v proces samoizpraševanja. Izstopila je tudi žgoča téma podnebne krize. Kakšen je na primer učinek ogljičnega odtisa na mednarodnih gostovanjih? Evropski projekt Stages, ki ga Unija sofinancira v vrednosti dveh milijonov evrov, bo štiri leta iskal in preizkušal rešitve za probleme podnebne krize na področju gledališča in trajnostno preobrazbo v delovanju gledališke umetnosti. V Sloveniji je vanj vključeno SNG Maribor. Ustvarjanje slikarke in risarke Blažke Križan je ostro kot skalpel. Dobesedno. S skalpelom rezlja v papir. Ko listi odstopajo od ploskve, pa na neki način prehajajo že v kiparsko formo. Posvetili se bomo njeni razstavi v Galeriji društva likovnih umetnikov Maribor. Akademik Milček Komelj je o pred dvema mesecema umrlemu Borisu Pahorju zapisal, da je "živel za človeške pojme tako dolgo, da je v resnici že postal zgodovinski pojem, vendar ostaja tako aktualen, da uteleša že kar mitičnega narodnega junaka, ki nas s svojo modrostjo spodbuja in nam kaže odrešilno pot." Marij Čuk bo tokrat predstavil poseben zvezek s pričevanji o življenju in delu tega velikega tržaškega ustvarjalca, v katerem spoznamo njegovo delo in celo intimno življenjsko zgodbo. Zapise o Pahorju so prispevala eminentna imena slovenskega, zamejskega in mednarodnega prostora.
Pandemija je gledališčem vzela živ nastop pred občinstvom in jih krepko pahnila v proces samoizpraševanja. Izstopila je tudi žgoča téma podnebne krize. Kakšen je na primer učinek ogljičnega odtisa na mednarodnih gostovanjih? Evropski projekt Stages, ki ga Unija sofinancira v vrednosti dveh milijonov evrov, bo štiri leta iskal in preizkušal rešitve za probleme podnebne krize na področju gledališča in trajnostno preobrazbo v delovanju gledališke umetnosti. V Sloveniji je vanj vključeno SNG Maribor. Ustvarjanje slikarke in risarke Blažke Križan je ostro kot skalpel. Dobesedno. S skalpelom rezlja v papir. Ko listi odstopajo od ploskve, pa na neki način prehajajo že v kiparsko formo. Posvetili se bomo njeni razstavi v Galeriji društva likovnih umetnikov Maribor. Akademik Milček Komelj je o pred dvema mesecema umrlemu Borisu Pahorju zapisal, da je "živel za človeške pojme tako dolgo, da je v resnici že postal zgodovinski pojem, vendar ostaja tako aktualen, da uteleša že kar mitičnega narodnega junaka, ki nas s svojo modrostjo spodbuja in nam kaže odrešilno pot." Marij Čuk bo tokrat predstavil poseben zvezek s pričevanji o življenju in delu tega velikega tržaškega ustvarjalca, v katerem spoznamo njegovo delo in celo intimno življenjsko zgodbo. Zapise o Pahorju so prispevala eminentna imena slovenskega, zamejskega in mednarodnega prostora.
Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.
Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.
Erika Gregorič je izolska ljubiteljska ilustratorka in pisateljica. Širša javnost jo pozna predvsem po junakih japonskih risank, ki so jo v otroštvu tako zelo prevzeli, da so postali glavni motiv njenega umetniškega ustvarjanja. Gre predvsem za risanje stripov in animacij v japonskem manga oziroma anime slogu. Erika Gregorič se sicer ukvarja tudi s pisanjem. Je avtorica člankov o fantazijski književnosti, ki je bila tudi tema njene magistrske naloge. Zanjo je prejela Kosovelovo nagrado Univerze na Primorskem. Z Eriko Gregorič, ki se zadnja leta predstavlja z umetniškim imenom Arti Reika, se je pogovarjala Jasna Preskar.
Erika Gregorič je izolska ljubiteljska ilustratorka in pisateljica. Širša javnost jo pozna predvsem po junakih japonskih risank, ki so jo v otroštvu tako zelo prevzeli, da so postali glavni motiv njenega umetniškega ustvarjanja. Gre predvsem za risanje stripov in animacij v japonskem manga oziroma anime slogu. Erika Gregorič se sicer ukvarja tudi s pisanjem. Je avtorica člankov o fantazijski književnosti, ki je bila tudi tema njene magistrske naloge. Zanjo je prejela Kosovelovo nagrado Univerze na Primorskem. Z Eriko Gregorič, ki se zadnja leta predstavlja z umetniškim imenom Arti Reika, se je pogovarjala Jasna Preskar.
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
V sredinem jutru smo gostili Denisa Ališiča, magistra zakonskih in družinskih študij. Pojasnil je, ali so igrice, telefoni in risanke za naše otroke res samo škodljiva razvada in skušnjava, ki vodi v odvisnost.
V sredinem jutru smo gostili Denisa Ališiča, magistra zakonskih in družinskih študij. Pojasnil je, ali so igrice, telefoni in risanke za naše otroke res samo škodljiva razvada in skušnjava, ki vodi v odvisnost.
Nina Grilc je vplivnica in glasbenica, ukvarja se tudi s sinhronizacijo risank. Pod umetniškim imenom Nina Kay se je pred enajstimi leti v skladbi Kratek stik pridružila Big Foot Mami, septembra pa se na glasbeni oder vrača.
Nina Grilc je vplivnica in glasbenica, ukvarja se tudi s sinhronizacijo risank. Pod umetniškim imenom Nina Kay se je pred enajstimi leti v skladbi Kratek stik pridružila Big Foot Mami, septembra pa se na glasbeni oder vrača.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kakšni likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. In tudi posebnega učitelja za to. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjen rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakšnega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob, tako da bi se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj je v življenju res bistveno: sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da na bistvenost gledamo vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in varnost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umiranja, občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Da ni nič drugače z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se velikokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa sam sebe imenuje: Sem, ki sem. Nekako razumem.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kakšni likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. In tudi posebnega učitelja za to. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjen rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakšnega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob, tako da bi se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj je v življenju res bistveno: sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da na bistvenost gledamo vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in varnost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umiranja, občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Da ni nič drugače z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se velikokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa sam sebe imenuje: Sem, ki sem. Nekako razumem.
Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.
Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.
V zadnjih dneh je naš zavod preplavil strah, ki ga je povzročil sklep Sveta RTV o izračunih stroškov glede na morebitno ukinitev nekaterih delov našega zavoda. Ob regionalnih centrih in glasbeni produkciji, se pravi ob obeh orkestrih in zborih, sta na seznamu tudi Mediateka in Založba ZKP. Mediateka in Založba ZKP sta službi, ki delujeta znotraj javnega zavoda RTV in ustvarjata narodov spomin. Mediateka je digitalni arhiv RTV in Založba ZKP ljudem prinaša izdaje na zvočnih nosilcih, številne zvočne albume glasbe različnih zvrsti, tudi zvočne knjige, filme, risanke, glasbo za otroke. Mediateka shranjuje naš program, Založba ga s tehtno uredniško presojo prinaša javnosti v naročje. Pomen in vlogo obeh služb za našo družbo predstavljata vodja Mediateke Bojan Kosi in strokovni svetovalec pri Založbi ZKP Gašper Salobir.
V zadnjih dneh je naš zavod preplavil strah, ki ga je povzročil sklep Sveta RTV o izračunih stroškov glede na morebitno ukinitev nekaterih delov našega zavoda. Ob regionalnih centrih in glasbeni produkciji, se pravi ob obeh orkestrih in zborih, sta na seznamu tudi Mediateka in Založba ZKP. Mediateka in Založba ZKP sta službi, ki delujeta znotraj javnega zavoda RTV in ustvarjata narodov spomin. Mediateka je digitalni arhiv RTV in Založba ZKP ljudem prinaša izdaje na zvočnih nosilcih, številne zvočne albume glasbe različnih zvrsti, tudi zvočne knjige, filme, risanke, glasbo za otroke. Mediateka shranjuje naš program, Založba ga s tehtno uredniško presojo prinaša javnosti v naročje. Pomen in vlogo obeh služb za našo družbo predstavljata vodja Mediateke Bojan Kosi in strokovni svetovalec pri Založbi ZKP Gašper Salobir.
Tudi risanke in filmi, kot knjige, burijo domišljijo. V tokratni oddaji govorimo o najboljših in najljubših risanih junakih ter zgodbah, ki nam jih prinaša televizijski ekran. Ob tej priložnosti je Lara Gril govorila z Martino Peštaj, psihologinjo in urednico Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija, ki se na risanke res dobro spozna. Ima zelo zanimivo službo – njeno delo med drugim zajema gledanje risank, ki jih potem izbere za otroški program z imenom Živ Žav. To so jutranje risanke, ki jih lahko vsako nedeljo gledate na prvem programu Televizije Slovenija.
Tudi risanke in filmi, kot knjige, burijo domišljijo. V tokratni oddaji govorimo o najboljših in najljubših risanih junakih ter zgodbah, ki nam jih prinaša televizijski ekran. Ob tej priložnosti je Lara Gril govorila z Martino Peštaj, psihologinjo in urednico Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija, ki se na risanke res dobro spozna. Ima zelo zanimivo službo – njeno delo med drugim zajema gledanje risank, ki jih potem izbere za otroški program z imenom Živ Žav. To so jutranje risanke, ki jih lahko vsako nedeljo gledate na prvem programu Televizije Slovenija.
Začelo se je s težavo. Za prijatelja je morala namreč poiskati primerno rojstnodnevno darilo. Končalo se je z nepozabno izkušnjo.
Začelo se je s težavo. Za prijatelja je morala namreč poiskati primerno rojstnodnevno darilo. Končalo se je z nepozabno izkušnjo.
Začelo se je s težavo. Za prijatelja je morala namreč poiskati primerno rojstnodnevno darilo. Končalo se je z nepozabno izkušnjo.
Začelo se je s težavo. Za prijatelja je morala namreč poiskati primerno rojstnodnevno darilo. Končalo se je z nepozabno izkušnjo.
Z risanjem pasjih portretov se v Sloveniji ukvarja le peščica umetnikov. V mlajšo generacijo sodi Lara Kristan, ki izkupiček od prodanega unikatnega nakita, pasjih pripomočkov in portretov namenja društvom, ki se ukvarjajo z reševanjem psov.
Z risanjem pasjih portretov se v Sloveniji ukvarja le peščica umetnikov. V mlajšo generacijo sodi Lara Kristan, ki izkupiček od prodanega unikatnega nakita, pasjih pripomočkov in portretov namenja društvom, ki se ukvarjajo z reševanjem psov.
V oddaji Sami naši vas peljemo s starim golfom po svilni poti v družbi popotnika in raziskovalca Hamze Ridžala, ki bo delil svoje izkušnje z ekspedicije skozi območja Rumelije, Anatolije, severne Mezopotamije, Zakavkazja, Uzbekistana in Transoksanije. Pogovarjamo se z umetnico Hanno Dujmović, ki je razkrila svojo pot od, kakor sama pravi, otroka, ki ni imel daru za risanje, do uspešne umetnice, ki lahko živi od svojega dela. Predstavljamo vam tudi projekt Avdiomanija, v sklopu katerega ustvarjajo avdioknjige in podkaste v srbščini za otroke in mlade. Ta projekt je namenjen večjezičnim otrokom in mladostnikom, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije in odraščajo v tujini.
V oddaji Sami naši vas peljemo s starim golfom po svilni poti v družbi popotnika in raziskovalca Hamze Ridžala, ki bo delil svoje izkušnje z ekspedicije skozi območja Rumelije, Anatolije, severne Mezopotamije, Zakavkazja, Uzbekistana in Transoksanije. Pogovarjamo se z umetnico Hanno Dujmović, ki je razkrila svojo pot od, kakor sama pravi, otroka, ki ni imel daru za risanje, do uspešne umetnice, ki lahko živi od svojega dela. Predstavljamo vam tudi projekt Avdiomanija, v sklopu katerega ustvarjajo avdioknjige in podkaste v srbščini za otroke in mlade. Ta projekt je namenjen večjezičnim otrokom in mladostnikom, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije in odraščajo v tujini.
V postojnski občini se sploh v zadnjem času soočajo z vandalizmom. Nazadnje so konec minulega tedna razburili napisi prek markacij, ki označujejo pot na Nanos. Odmevali pa so še primeri poškodovanja avtomobilov, oboroženega občana na urgenci, streljanja in razbijanja steklovine. Ajdovska občina je začasno ustavila postopke za ureditev plovbnega režima na reki Vipavi, čeprav je bil odlok že pripravljen za obravnavo na občinskem svetu. Ajdovski župan Tadej Beočanin bo v nadaljevanju pojasnil zakaj. V oddaji tudi o tem: - Lista za Posočje Bovec napovedala neudeležbo na današnji seji občinskega sveta zaradi nestrinjanja z vodenjem in upravljanjem Kanina. - Zelena luč Odbora za gospodarstvo predlogu novele zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize. - Srbija marca v Izrael izvozila orožje v vrednosti 14 milijonov evrov. - V Mestni galeriji Nova Gorica razstavljajo mladi risarke in risarji. - V SNG Nova Gorica drevi premiera "Mnogo hrupa za nič". - Nogometaši Kopra gostijo Aluminij.
V postojnski občini se sploh v zadnjem času soočajo z vandalizmom. Nazadnje so konec minulega tedna razburili napisi prek markacij, ki označujejo pot na Nanos. Odmevali pa so še primeri poškodovanja avtomobilov, oboroženega občana na urgenci, streljanja in razbijanja steklovine. Ajdovska občina je začasno ustavila postopke za ureditev plovbnega režima na reki Vipavi, čeprav je bil odlok že pripravljen za obravnavo na občinskem svetu. Ajdovski župan Tadej Beočanin bo v nadaljevanju pojasnil zakaj. V oddaji tudi o tem: - Lista za Posočje Bovec napovedala neudeležbo na današnji seji občinskega sveta zaradi nestrinjanja z vodenjem in upravljanjem Kanina. - Zelena luč Odbora za gospodarstvo predlogu novele zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize. - Srbija marca v Izrael izvozila orožje v vrednosti 14 milijonov evrov. - V Mestni galeriji Nova Gorica razstavljajo mladi risarke in risarji. - V SNG Nova Gorica drevi premiera "Mnogo hrupa za nič". - Nogometaši Kopra gostijo Aluminij.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nadaljuje cikel, ki je posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo razkriva druga od dveh portretnih oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Prvo oddajo ste slišali prejšnji torek. Nika Rpžanc Ivančič je takole zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nadaljuje cikel, ki je posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo razkriva druga od dveh portretnih oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Prvo oddajo ste slišali prejšnji torek. Nika Rpžanc Ivančič je takole zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nocoj začenja cikel, ki bo trajal tja do konca leta in bo posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo bosta razkrivali dve naslednji oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Takole je zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nocoj začenja cikel, ki bo trajal tja do konca leta in bo posvečen letošnjemu jubilejnemu letu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra in letos praznuje častitljivo 90. obletnico obstoja in delovanja. Nastal je leta 1934 na pobudo Glasbene matice Ljubljana. Med znanstvenimi sodelavci so prepoznavna imena, močno vtisnjena v zgodovinski spomin. Ob Francetu Maroltu so med njimi še: dr. Zmaga Kumer, dr. Valens Vodušek, Uroš Krek, Mirko Ramovš. Prav ti sodelavci so ustvarili oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki poslušalke in poslušalce nagovarja vsak torek že od leta 1966. Osrednja osebnost nocojšnje oddaje bo France Marolt. Njegovo pomembno vsestransko delo bosta razkrivali dve naslednji oddaji avtorice Nike Rožanc Ivančič. Takole je zapisala: »Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo France Marolt. Bil je glasbenik, folklorist, ustanovitelj Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so (zdaj že pokojni) Mirko Ramovš, etnokoreolog in nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 47 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja.« Vedenje o Francetu Maroltu bo lepo dopolnila razstava dr. Urša Šivic, ki bo od 10. oktobra dalje na ogled v razstavnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej pa vabljeni v družbo oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki vas bo zbližala z osebnostjo Franceta Marolta.
Ciril Horjak je karikaturist in stripar z Raven na Koroškem, ki že 33 let živi v Ljubljani. Mnogi ga poznajo po ilustracijah na naslovnici sobotne priloge časnika Večer, antološka pa je tista, ki je izšla takoj po katastrofalnih ujmah. Pravi, da je vedno najbolj ponosen na ilustracijo, ki jo bo naredil naslednji teden in risanje karikatur primerja z novinarstvom – na aktualne dogodke se je treba odzvati hitro in jih hitro upodobiti, bralec pa jih mora takoj razumeti.
Ciril Horjak je karikaturist in stripar z Raven na Koroškem, ki že 33 let živi v Ljubljani. Mnogi ga poznajo po ilustracijah na naslovnici sobotne priloge časnika Večer, antološka pa je tista, ki je izšla takoj po katastrofalnih ujmah. Pravi, da je vedno najbolj ponosen na ilustracijo, ki jo bo naredil naslednji teden in risanje karikatur primerja z novinarstvom – na aktualne dogodke se je treba odzvati hitro in jih hitro upodobiti, bralec pa jih mora takoj razumeti.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
Poslikave športnih copat za zvezdnike lige NBA, risanje stripov za Stripburger, lastne kolekcije oblačil in njihova predelava, to je le nekaj stvari, ki jih ustvarjajo naši gostje, dijakinje in dijaka Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. O njihovem delu, razpetim med šolskim okoljem in prostim časom, smo govorili v oddaji Gymnasium.
Poslikave športnih copat za zvezdnike lige NBA, risanje stripov za Stripburger, lastne kolekcije oblačil in njihova predelava, to je le nekaj stvari, ki jih ustvarjajo naši gostje, dijakinje in dijaka Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. O njihovem delu, razpetim med šolskim okoljem in prostim časom, smo govorili v oddaji Gymnasium.
Hobi Ane Remškar Šket – izdelovanje pustnih kostumov – je pred 40 leti postal posel. Zdaj ji že nekaj let pod imenom Originalni pustni kostumi pomaga hči Kim Remškar. Kdaj se začne risanje krojev in kateri liki so danes najbolj priljubljeni?
Hobi Ane Remškar Šket – izdelovanje pustnih kostumov – je pred 40 leti postal posel. Zdaj ji že nekaj let pod imenom Originalni pustni kostumi pomaga hči Kim Remškar. Kdaj se začne risanje krojev in kateri liki so danes najbolj priljubljeni?
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Ko govorimo o uporabi tehnologije za otroke in mladostnike, se po navadi sprašujemo, koliko časa naj otroci gledajo v zaslon, ne pa, kaj naj gledajo. Zato Odbita do bita tokrat gleda risanke in se sprašuje, kako se vsebine spreminjajo, zakaj je televizija v dobi manjših zaslonov še popularna in kako se kakovostno prilagajati trendom, ki jih narekujejo družabna omrežja.
Ko govorimo o uporabi tehnologije za otroke in mladostnike, se po navadi sprašujemo, koliko časa naj otroci gledajo v zaslon, ne pa, kaj naj gledajo. Zato Odbita do bita tokrat gleda risanke in se sprašuje, kako se vsebine spreminjajo, zakaj je televizija v dobi manjših zaslonov še popularna in kako se kakovostno prilagajati trendom, ki jih narekujejo družabna omrežja.
Nino Ošlak je glasbenik. Glasbenik v popolnem in najširšem pomenu besede. Javnosti je znan predvsem kot pevec popularne glasbe, pa tudi kot avtor in mlad producent, ki je napisal številne glasbene uspešnice zadnjih nekaj let. Sicer akademsko izobraženi glasbenik deluje tudi kot glasbeni pedagog, občasno sinhronizira risanke, v prostem času pa je zagrizen športnik. O tem, kakšne izzive in cilje si je postavil letos, kaj ustvarja v teh dneh in kakšen bo novi album, se bo Nino Ošlak v noči s sobote na nedeljo pogovarjal z voditeljico Tadejo Bizilj.
Nino Ošlak je glasbenik. Glasbenik v popolnem in najširšem pomenu besede. Javnosti je znan predvsem kot pevec popularne glasbe, pa tudi kot avtor in mlad producent, ki je napisal številne glasbene uspešnice zadnjih nekaj let. Sicer akademsko izobraženi glasbenik deluje tudi kot glasbeni pedagog, občasno sinhronizira risanke, v prostem času pa je zagrizen športnik. O tem, kakšne izzive in cilje si je postavil letos, kaj ustvarja v teh dneh in kakšen bo novi album, se bo Nino Ošlak v noči s sobote na nedeljo pogovarjal z voditeljico Tadejo Bizilj.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Če je bilo kdaj na ulicah naše prestolnice mogoče videti veliko zvezd s cest, je bilo to prejšnji teden, med mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Barviti nastopi, žongliranje, petje in ples so privabili številne radovedne otroke, mlade in nekoliko manj mlade, da se kulturno nahranijo tudi zunaj vsem znanih gledaliških ustanov. Ulica je postala oder, mimoidoči pa občinstvo.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Če je bilo kdaj na ulicah naše prestolnice mogoče videti veliko zvezd s cest, je bilo to prejšnji teden, med mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Barviti nastopi, žongliranje, petje in ples so privabili številne radovedne otroke, mlade in nekoliko manj mlade, da se kulturno nahranijo tudi zunaj vsem znanih gledaliških ustanov. Ulica je postala oder, mimoidoči pa občinstvo.