Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
Boris Grabrijan ima številna znanja in bogate delovne izkušnje v Sloveniji in tujini. Z dušo in telesom pa je zavezan Beli krajini, kjer je zadnjih 17 let vodil krajinski park Kolpa. Poleg tega je širši javnosti poznan kot dejaven član društva rejcev drobnice, kjer so zaščitili avtohtono ovčjo pasmo belokranjsko pramenko, zdaj načrtuje urediti biografije znanih Belokranjcev in ljudi, ki so pustili pečat v deželi belih brez.
Boris Grabrijan ima številna znanja in bogate delovne izkušnje v Sloveniji in tujini. Z dušo in telesom pa je zavezan Beli krajini, kjer je zadnjih 17 let vodil krajinski park Kolpa. Poleg tega je širši javnosti poznan kot dejaven član društva rejcev drobnice, kjer so zaščitili avtohtono ovčjo pasmo belokranjsko pramenko, zdaj načrtuje urediti biografije znanih Belokranjcev in ljudi, ki so pustili pečat v deželi belih brez.
Med 7. kandidati so mu Slovenci omenjeni naslov podelili, ker je po lanskoletnem julijskem neurju s sodelavcema ves mesec brezplačno pomagal ljudem, ki jim je v apaški dolini odneslo ali poškodovalo strehe. Tako so z njegovim Gradbenim servisom Tajči popravili kar 35 hiš. Sicer pa Edisu, ki je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne in Hercegovine, dobrodelnost ni tuja, saj je s slovenskim podjetjem, pri katerem je bil zaposlen prej, pomagal tudi ljudem po potresu v hrvaški Petrinji. Danes živi Edis z ženo Sanito in petimi otroki v Stogovcih v občini Apače, kjer ga vsi poznajo. Kot pravi, pa se še ni odločil, kako bo razdelil oziroma komu bo poklonil 100 kilogramov kruha, za katerega mu je kot dobrotniku leta bon izročilo podjetje Žito. »Zdaj bo kmalu veseli december in to je pravi čas za obdarovanja,« z nasmehom dodaja Edis Vebahović.
Med 7. kandidati so mu Slovenci omenjeni naslov podelili, ker je po lanskoletnem julijskem neurju s sodelavcema ves mesec brezplačno pomagal ljudem, ki jim je v apaški dolini odneslo ali poškodovalo strehe. Tako so z njegovim Gradbenim servisom Tajči popravili kar 35 hiš. Sicer pa Edisu, ki je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne in Hercegovine, dobrodelnost ni tuja, saj je s slovenskim podjetjem, pri katerem je bil zaposlen prej, pomagal tudi ljudem po potresu v hrvaški Petrinji. Danes živi Edis z ženo Sanito in petimi otroki v Stogovcih v občini Apače, kjer ga vsi poznajo. Kot pravi, pa se še ni odločil, kako bo razdelil oziroma komu bo poklonil 100 kilogramov kruha, za katerega mu je kot dobrotniku leta bon izročilo podjetje Žito. »Zdaj bo kmalu veseli december in to je pravi čas za obdarovanja,« z nasmehom dodaja Edis Vebahović.
Roker, zgodovinar, Štajerec. To je, ne nujno v tem vrstnem redu, Tone Kregar. Je pevec legendarne skupine MI2 in od leta 2016 direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. Kdor ga pozna tudi osebno, bo za njega povedal, da deluje lokalno, razmišlja globalno. Na otroštvo, ki ga je sprva preživljal pod Donačko goro, nato pa v Rogatcu, ima lepe spomine. Da vse mine, je spoznal že zelo zgodaj, pri enajstih letih mu je umrla mama. Pojasni, da je druga svetovna vojna bila največja prelomnica 20. stoletja, dogodki v njej in po njej pa žal še vedno razdvajajo slovensko družbo. Prepričan je, da rock ni mrtev, čeprav so njegova zlata leta že zdavnaj mimo. Če bi v Celju nepričakovano pristali vesoljci, bi jih, kot gostoljuben Štajerec, povabil na pijačo.
Roker, zgodovinar, Štajerec. To je, ne nujno v tem vrstnem redu, Tone Kregar. Je pevec legendarne skupine MI2 in od leta 2016 direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. Kdor ga pozna tudi osebno, bo za njega povedal, da deluje lokalno, razmišlja globalno. Na otroštvo, ki ga je sprva preživljal pod Donačko goro, nato pa v Rogatcu, ima lepe spomine. Da vse mine, je spoznal že zelo zgodaj, pri enajstih letih mu je umrla mama. Pojasni, da je druga svetovna vojna bila največja prelomnica 20. stoletja, dogodki v njej in po njej pa žal še vedno razdvajajo slovensko družbo. Prepričan je, da rock ni mrtev, čeprav so njegova zlata leta že zdavnaj mimo. Če bi v Celju nepričakovano pristali vesoljci, bi jih, kot gostoljuben Štajerec, povabil na pijačo.
Maša Hawlina je sociologinja, ki deluje na Inštitutu za socialno varstvo, hkrati pa, kot sodelavka Inštituta za študije stanovanj in prostora ter Zadrugatorja že več let v prvih vrstah bije boj za uresničevanje pravice do bivanja v kakovostnem stanovanju. Ta je, kot pravi, zaradi vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe, marsikomu kršena. Hkrati je pobudnica zadružnih modelov bivanja. Verjame, da bi morala biti naša mesta in stanovanja primarno namenjena bivanju in ne kovanju dobičkov.
Maša Hawlina je sociologinja, ki deluje na Inštitutu za socialno varstvo, hkrati pa, kot sodelavka Inštituta za študije stanovanj in prostora ter Zadrugatorja že več let v prvih vrstah bije boj za uresničevanje pravice do bivanja v kakovostnem stanovanju. Ta je, kot pravi, zaradi vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe, marsikomu kršena. Hkrati je pobudnica zadružnih modelov bivanja. Verjame, da bi morala biti naša mesta in stanovanja primarno namenjena bivanju in ne kovanju dobičkov.
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Ob svetovnem dnevu varstva živali, ki ga zaznamujemo 4. oktobra, smo se v oddaji »Lokalni junak« pogovarjali z inštruktorico za šolanje psov vodnikov in pomočnikov, izkušeno kinologinjo Majo Golob. V svoji več kot 30-letni karieri je izšolala približno 100 psov, ki so ali še pomagajo slepim in slabovidnim, invalidom na vozičkih, gluhim, diabetikom, alergikom, epileptikom in avtistom. Kot prva na svetu je izurila psa, ki zazna in nakaže gluten v hrani. Nekaterim lastnikom psi dobesedno rešujejo življenje, drugim pomagajo, da lahko živijo samostojno. Maja Golob je od nekdaj velika ljubiteljica živali, dolgoletna vzrediteljica sibirskih huskyjev in tudi po vseh teh letih še vedno uživa pri delu s psi. Ena od njenih štirinožnih učenk jo je spremljala na intervjuju, ki sta ga z Nino Brus posneli v Slovenski Bistrici.
Ob svetovnem dnevu varstva živali, ki ga zaznamujemo 4. oktobra, smo se v oddaji »Lokalni junak« pogovarjali z inštruktorico za šolanje psov vodnikov in pomočnikov, izkušeno kinologinjo Majo Golob. V svoji več kot 30-letni karieri je izšolala približno 100 psov, ki so ali še pomagajo slepim in slabovidnim, invalidom na vozičkih, gluhim, diabetikom, alergikom, epileptikom in avtistom. Kot prva na svetu je izurila psa, ki zazna in nakaže gluten v hrani. Nekaterim lastnikom psi dobesedno rešujejo življenje, drugim pomagajo, da lahko živijo samostojno. Maja Golob je od nekdaj velika ljubiteljica živali, dolgoletna vzrediteljica sibirskih huskyjev in tudi po vseh teh letih še vedno uživa pri delu s psi. Ena od njenih štirinožnih učenk jo je spremljala na intervjuju, ki sta ga z Nino Brus posneli v Slovenski Bistrici.
Na Spodnjem Slemenu na sončni planoti pogorja Kozjak v občini Selnica ob Dravi deluje Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas. Njegov predsednik in gonilna sila je - Janez Urbas. Ne, ni tisto, na kar ste najprej pomislili, ne gre za samovšečnega posebneža, ki je po sebi poimenoval dejavno društvo, zavezano posebnemu projektu - preurejanju opuščene šolske stavbe v vaški dom. Janez Urbas je sinonim za lokalnega junaka, tako kot je bil to že njegov ded po katerm je tudi dobil ime.
Na Spodnjem Slemenu na sončni planoti pogorja Kozjak v občini Selnica ob Dravi deluje Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas. Njegov predsednik in gonilna sila je - Janez Urbas. Ne, ni tisto, na kar ste najprej pomislili, ne gre za samovšečnega posebneža, ki je po sebi poimenoval dejavno društvo, zavezano posebnemu projektu - preurejanju opuščene šolske stavbe v vaški dom. Janez Urbas je sinonim za lokalnega junaka, tako kot je bil to že njegov ded po katerm je tudi dobil ime.
Tokratni Lokalni junak v življenju počne toliko najrazličnejših stvari, da je kar težko vse našteti. Pavle Hočevar iz Rakitnice pri Ribnici je dolgoletni tajnik, od upokojitve pa predsednik Območne obrtne zbornice Ribnica, navdušen gasilec, balinar, nogometaš in glasbenik. Bržkone ga širša javnost najbolj pozna po njegovem udejstvovanju v dobrodelnem društvu Motoristi za motoriste, ki deluje v javnem interesu.
Tokratni Lokalni junak v življenju počne toliko najrazličnejših stvari, da je kar težko vse našteti. Pavle Hočevar iz Rakitnice pri Ribnici je dolgoletni tajnik, od upokojitve pa predsednik Območne obrtne zbornice Ribnica, navdušen gasilec, balinar, nogometaš in glasbenik. Bržkone ga širša javnost najbolj pozna po njegovem udejstvovanju v dobrodelnem društvu Motoristi za motoriste, ki deluje v javnem interesu.
Franjo Potočnik je človek vsestranskih talentov, športnik, fotograf, aforist, umetnik in pesnik. Tudi humanitarec in nenazadnje tudi rekorder med osvajalci Triglava. Po tem ga poznajo tudi daleč naokrog ne le v njegovi Mojstrani, kjer pa ima zadnjih nekaj let na srečo spet čas, da se posveča svojim ostalim talentom. V rojstni hiši postavlja galerijo svojih del, pripravlja se na novo humanitarno akcijo in pri 88-tih piše tudi na knjigo v kateri bo zbral svoje neverjetne talente, dosežke in poezijo.
Franjo Potočnik je človek vsestranskih talentov, športnik, fotograf, aforist, umetnik in pesnik. Tudi humanitarec in nenazadnje tudi rekorder med osvajalci Triglava. Po tem ga poznajo tudi daleč naokrog ne le v njegovi Mojstrani, kjer pa ima zadnjih nekaj let na srečo spet čas, da se posveča svojim ostalim talentom. V rojstni hiši postavlja galerijo svojih del, pripravlja se na novo humanitarno akcijo in pri 88-tih piše tudi na knjigo v kateri bo zbral svoje neverjetne talente, dosežke in poezijo.
Za Andreja Kolarja, 77-letnika iz Pilštanja, znanci pravijo, da je srce n duša tega srednjeveškega trga, enega od treh s prangerjem v občini Kozje. Je pobudnika ustanovitve Turističnega društva Pilštanj, tudi dolgoletni predsednik društva v preteklosti, je gonilna moč pri številnih obeležitvah in odmevnih prireditvah na Pilštanju. Od leta 2007 je tudi neumorni turistični vodnik in učitelj v muzejski šolski učilnici na Pilštanju, pobudnik Prangerjade - srečanja slovenskih krajev s prangerjem oz sramotilnim stebrom, kjer so pripravili prvo tovrstno srednjeveško srečanje in letos junija na Pilštanju gostili že 27. Prangerjado. »Mi domačini in ostali smo zaljubljeni v Pilštanj in mu želimo čim več dobrih stvari, da bo tudi ta trg zaživel podobno kot trg Kozje in Podsreda,« pravi Kolar, ki je letos prejel priznanje GIZ Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli kot naj delavec turistične destinacije in tudi zlati znak Turistične zveze Slovenije.
Za Andreja Kolarja, 77-letnika iz Pilštanja, znanci pravijo, da je srce n duša tega srednjeveškega trga, enega od treh s prangerjem v občini Kozje. Je pobudnika ustanovitve Turističnega društva Pilštanj, tudi dolgoletni predsednik društva v preteklosti, je gonilna moč pri številnih obeležitvah in odmevnih prireditvah na Pilštanju. Od leta 2007 je tudi neumorni turistični vodnik in učitelj v muzejski šolski učilnici na Pilštanju, pobudnik Prangerjade - srečanja slovenskih krajev s prangerjem oz sramotilnim stebrom, kjer so pripravili prvo tovrstno srednjeveško srečanje in letos junija na Pilštanju gostili že 27. Prangerjado. »Mi domačini in ostali smo zaljubljeni v Pilštanj in mu želimo čim več dobrih stvari, da bo tudi ta trg zaživel podobno kot trg Kozje in Podsreda,« pravi Kolar, ki je letos prejel priznanje GIZ Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli kot naj delavec turistične destinacije in tudi zlati znak Turistične zveze Slovenije.
Ptujčanka Marija Hernja Masten se v teh dneh intenzivno pripravlja na že 22. Grajske igre, ki bodo prihodnjo soboto, 7. septembra, na Ptujskem gradu. Grajske igre so slikovit prikaz srednjeveškega obdobja na Ptuju. Mesto ima še danes lepo ohranjeno srednjeveško jedro in se ponaša s kar dvema mestnima statutoma iz let 1376 in 1513. Leta 1555 je celo dobilo naziv cesarsko-kraljevo mesto. Spomin na to "zlato" srednjeveško zgodovinsko obdobje obuja Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj z grajskimi igrami že 22-to leto. Zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki je kar 40 let delala v ptujskem zgodovinskem arhivu in nam tam na novo odkrivala in predstavljala neprecenljivo zgodovinsko dediščino ter je že vrsto let predsednica omenjenega društva je tokratna lokalna junakinja.
Ptujčanka Marija Hernja Masten se v teh dneh intenzivno pripravlja na že 22. Grajske igre, ki bodo prihodnjo soboto, 7. septembra, na Ptujskem gradu. Grajske igre so slikovit prikaz srednjeveškega obdobja na Ptuju. Mesto ima še danes lepo ohranjeno srednjeveško jedro in se ponaša s kar dvema mestnima statutoma iz let 1376 in 1513. Leta 1555 je celo dobilo naziv cesarsko-kraljevo mesto. Spomin na to "zlato" srednjeveško zgodovinsko obdobje obuja Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj z grajskimi igrami že 22-to leto. Zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki je kar 40 let delala v ptujskem zgodovinskem arhivu in nam tam na novo odkrivala in predstavljala neprecenljivo zgodovinsko dediščino ter je že vrsto let predsednica omenjenega društva je tokratna lokalna junakinja.
Romeu Volku z ilirskobistriškega je bila ljubezen do domače pesmi in besede položena že v zibelko. Oče in strici so bili godci, ob vsakem prazniku je pri njih vladalo svečano vzdušje, del tega pa sta bila tudi prepevanje in glasba. Zato se ne gre čuditi niti temu, da sta glasbeno nadarjena tudi Volkova hči in sin. Vsi skupaj ustvarjajo in poustvarjajo domačo glasbo v triu Volk Folk. Romeo Volk pa ni le glasbenik. Je tudi likovni ustvarjalec, rezbar in raziskovalec ljudskega izročila, številni rodovi osnovnošolcev z Bistriškega se ga spominjajo kot naj-učitelja. Ne nazadnje je poslikal tudi panjske končnice za čebelnjak kralja Karla III. in ilustriral ter oblikoval številne knjige in brošure ter pripomogel k oživitvi škoromatije.
Romeu Volku z ilirskobistriškega je bila ljubezen do domače pesmi in besede položena že v zibelko. Oče in strici so bili godci, ob vsakem prazniku je pri njih vladalo svečano vzdušje, del tega pa sta bila tudi prepevanje in glasba. Zato se ne gre čuditi niti temu, da sta glasbeno nadarjena tudi Volkova hči in sin. Vsi skupaj ustvarjajo in poustvarjajo domačo glasbo v triu Volk Folk. Romeo Volk pa ni le glasbenik. Je tudi likovni ustvarjalec, rezbar in raziskovalec ljudskega izročila, številni rodovi osnovnošolcev z Bistriškega se ga spominjajo kot naj-učitelja. Ne nazadnje je poslikal tudi panjske končnice za čebelnjak kralja Karla III. in ilustriral ter oblikoval številne knjige in brošure ter pripomogel k oživitvi škoromatije.
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Rok Roblek, župan občine Preddvor, v kateri je tudi najdaljša slovenska vas - Kokra, je po neurju v prizadetem zaselku povezoval, spodbujal ter fizično pomagal. Z bagerjem je odstranjeval nanose grušča in kamenja, ki jih je v Podjebelco nanesel hudournik Neškarjev graben. Rok Roblek je bil vse dni na kraju dogajanja: »V takšnih primerih moraš ostati miren in močan zaradi prizadetih domačinov in drugih ljudi, s katerimi delaš. Le skupaj lahko potegnemo voz iz blata.«
Rok Roblek, župan občine Preddvor, v kateri je tudi najdaljša slovenska vas - Kokra, je po neurju v prizadetem zaselku povezoval, spodbujal ter fizično pomagal. Z bagerjem je odstranjeval nanose grušča in kamenja, ki jih je v Podjebelco nanesel hudournik Neškarjev graben. Rok Roblek je bil vse dni na kraju dogajanja: »V takšnih primerih moraš ostati miren in močan zaradi prizadetih domačinov in drugih ljudi, s katerimi delaš. Le skupaj lahko potegnemo voz iz blata.«
Marta Sever je gospa mnogih talentov, predvsem pa neumorna kmečka ženska, ki zelo rada prime tako za pisalo kot za šivanko. Leta 2007 je bila izbrana za kmetico leta, ponaša se tudi z mnogimi priznanji in nagradami, pa najsi gre za naj domačijo ali za dobrote slovenskih kmetij. Kljub skrbi in delu na kmetiji in z družino je vselej našla čas še za društvene dejavnosti, pripravo različnih prireditev, ročna dela ter pisanje, pa najsi gre za pesmi, zgodbe, članke za razne publikacije ali preprosto beleženje dogodkov. Med temi še posebej temeljito zapisuje vse, ki so povezani s štorkljami. Marto Sever je v Šalamencih v občini Puconci obiskala Lidija Kosi.
Marta Sever je gospa mnogih talentov, predvsem pa neumorna kmečka ženska, ki zelo rada prime tako za pisalo kot za šivanko. Leta 2007 je bila izbrana za kmetico leta, ponaša se tudi z mnogimi priznanji in nagradami, pa najsi gre za naj domačijo ali za dobrote slovenskih kmetij. Kljub skrbi in delu na kmetiji in z družino je vselej našla čas še za društvene dejavnosti, pripravo različnih prireditev, ročna dela ter pisanje, pa najsi gre za pesmi, zgodbe, članke za razne publikacije ali preprosto beleženje dogodkov. Med temi še posebej temeljito zapisuje vse, ki so povezani s štorkljami. Marto Sever je v Šalamencih v občini Puconci obiskala Lidija Kosi.
Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem od evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga svečano sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku. Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.
Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem od evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga svečano sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku. Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.
Tanja Polanc ne bi z ničemer zamenjala življenja na Trnovski planoti. »Če bi morala živeti v mestu, bi bilo kar po meni,« pravi. Rodila se je na Lokvah in življenje z naravo in v njej ji je bilo na nek način podarjeno, sama pa je to znala sprejeti. Da bi tudi mlajši spoznali in vzljubili to planoto, je pred kratkim s podporo ajdovske občine in Lavričeve knjižnice izdala slikanico Basni iz Trnovskega gozda. Tanja, ki z družino zdaj živi na Predmeji, želi, da ohranjamo spoštljiv odnos do vsega, kar nas obdaja. Ko je v dolini jutro že postreglo z vročino, je Tanjo Polanc na 896 m nadmorske višine obiskala Eva Furlan.
Tanja Polanc ne bi z ničemer zamenjala življenja na Trnovski planoti. »Če bi morala živeti v mestu, bi bilo kar po meni,« pravi. Rodila se je na Lokvah in življenje z naravo in v njej ji je bilo na nek način podarjeno, sama pa je to znala sprejeti. Da bi tudi mlajši spoznali in vzljubili to planoto, je pred kratkim s podporo ajdovske občine in Lavričeve knjižnice izdala slikanico Basni iz Trnovskega gozda. Tanja, ki z družino zdaj živi na Predmeji, želi, da ohranjamo spoštljiv odnos do vsega, kar nas obdaja. Ko je v dolini jutro že postreglo z vročino, je Tanjo Polanc na 896 m nadmorske višine obiskala Eva Furlan.
V tokratni oddaji Lokalni junak gostimo Gora Osojnika, ki ga poznamo kot ustanovitelja Gledališča Ane Monro, ene najstarejših neodvisnih gledaliških skupin v Sloveniji. Gledališče je usmerjeno v ulično in improvizacijsko gledališče, v okviru katerega vzgajajo nove ustvarjalce, producirajo predstave, nastopajo po Sloveniji in tujini ter organizirajo festivale. Med najbolje poznane zagotovo sodi Ana Desetnica. Z Gorom Osojnikom, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju uličnega gledališča pri nas in vzpostavil šolo uličnega gledališča, se je pogovarjal Peter Močnik.
V tokratni oddaji Lokalni junak gostimo Gora Osojnika, ki ga poznamo kot ustanovitelja Gledališča Ane Monro, ene najstarejših neodvisnih gledaliških skupin v Sloveniji. Gledališče je usmerjeno v ulično in improvizacijsko gledališče, v okviru katerega vzgajajo nove ustvarjalce, producirajo predstave, nastopajo po Sloveniji in tujini ter organizirajo festivale. Med najbolje poznane zagotovo sodi Ana Desetnica. Z Gorom Osojnikom, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju uličnega gledališča pri nas in vzpostavil šolo uličnega gledališča, se je pogovarjal Peter Močnik.
Aleksander Javornik je najbolj prepoznaven slovenski navijač. Njegova podoba z zeleno kravato, kapo, slovensko zastavo na majici ter s kartonastim pokalom v rokah, se je športnim navdušencem, že globoko vtisnil v spomin. O njem vse bolj pogosto poročajo tudi tuji mediji.
Aleksander Javornik je najbolj prepoznaven slovenski navijač. Njegova podoba z zeleno kravato, kapo, slovensko zastavo na majici ter s kartonastim pokalom v rokah, se je športnim navdušencem, že globoko vtisnil v spomin. O njem vse bolj pogosto poročajo tudi tuji mediji.
Koper bo med četrtim in devetim julijem ponovno v znamenju rokometnega festivala mladih. Prvo ime Eurofesta je Tone Barič, ki se bo kot glavni organizator podpisal pod že 30. izvedbo! Ob tej priložnosti bodo zaživele tudi koprske ulice, ki bodo prizorišče pestrega večernega dogajanja. Tone Barič je v slovensko Istro pred desetletji prišel iz Sevnice, s seboj je prinesel tudi ljubezen do rokometa in športa. Učitelj športne vzgoje in trener je v prvi vrsti odličen organizator, za šport pa je navdušil tudi hčerki, ki sta se odločili za rokomet. Tokratnega lokalnega junaka je pred letošnjim Eurofestom na pogovor povabil Primož Čepar.
Koper bo med četrtim in devetim julijem ponovno v znamenju rokometnega festivala mladih. Prvo ime Eurofesta je Tone Barič, ki se bo kot glavni organizator podpisal pod že 30. izvedbo! Ob tej priložnosti bodo zaživele tudi koprske ulice, ki bodo prizorišče pestrega večernega dogajanja. Tone Barič je v slovensko Istro pred desetletji prišel iz Sevnice, s seboj je prinesel tudi ljubezen do rokometa in športa. Učitelj športne vzgoje in trener je v prvi vrsti odličen organizator, za šport pa je navdušil tudi hčerki, ki sta se odločili za rokomet. Tokratnega lokalnega junaka je pred letošnjim Eurofestom na pogovor povabil Primož Čepar.
Tokratni lokalni junak je prav poseben popotnik. V zemljepisnem smislu se je odločil prehoditi pot od rojstnega kraja do tam, kjer so se nekoč naselili njegovi starši. Darko Mohar živi na rekli na Hrvaškem, ujeli pa smo ga sredi ene izmed etap njegovega popotovanja od Prekmurja do otoka Krka. Utrujenega a še vedno dober volje je v Malečniku pred Mariborom srečal Stane Kocutar.
Tokratni lokalni junak je prav poseben popotnik. V zemljepisnem smislu se je odločil prehoditi pot od rojstnega kraja do tam, kjer so se nekoč naselili njegovi starši. Darko Mohar živi na rekli na Hrvaškem, ujeli pa smo ga sredi ene izmed etap njegovega popotovanja od Prekmurja do otoka Krka. Utrujenega a še vedno dober volje je v Malečniku pred Mariborom srečal Stane Kocutar.
Tokratni Lokalni junak prihaja z Notranjske. Človek stalnega nasmeha in nalezljive dobre volje, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi v odločilnih trenutkih, ko gre za življenje. Lani je opravil kar 800 ur prostovoljskega dela, zaradi česar je pred nekaj tedni prejel tudi posebno priznanje za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju humanitarnega dela. In zdaj je čas, da povemo, kdo je tokratni Lokalni junak: Luka Zalokar, kot upravnik zaposlen na Policijski postaji Cerknica, sicer pa kot jamarski reševalec najbolj dejaven na področju zaščite in reševanja. Med drugim je aprila lani vodil zahtevno in odmevno reševalno akcijo v Vranjedolski jami, kjer je odkrušena skala hudo poškodovala njegovo klubsko kolegico Ano, januarja letos pa reševanje skupine, ki jo je zalila voda v Križni jami. Še več podrobnosti o Luki Zalokarju pa nam bo razkril naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Tokratni Lokalni junak prihaja z Notranjske. Človek stalnega nasmeha in nalezljive dobre volje, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi v odločilnih trenutkih, ko gre za življenje. Lani je opravil kar 800 ur prostovoljskega dela, zaradi česar je pred nekaj tedni prejel tudi posebno priznanje za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju humanitarnega dela. In zdaj je čas, da povemo, kdo je tokratni Lokalni junak: Luka Zalokar, kot upravnik zaposlen na Policijski postaji Cerknica, sicer pa kot jamarski reševalec najbolj dejaven na področju zaščite in reševanja. Med drugim je aprila lani vodil zahtevno in odmevno reševalno akcijo v Vranjedolski jami, kjer je odkrušena skala hudo poškodovala njegovo klubsko kolegico Ano, januarja letos pa reševanje skupine, ki jo je zalila voda v Križni jami. Še več podrobnosti o Luki Zalokarju pa nam bo razkril naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Diplomirani inženir agronomije Jože Simončič je kar 35 let vodil ekonomijo v Kartuziji Pleterje, edini kartuziji v slovanskem svetu. Priznani strokovnjak s področja vinogradništva in sadjarstva je ob zahtevnem delu na samostanskem kompleksu učil tudi v srednji in višji kmetijski šoli Grm v Novem mestu ter predaval v številnih stanovskih društvih na Dolenjskem. S prvim junijem je tokratni lokalni junak odšel v zasluženi pokoj.
Diplomirani inženir agronomije Jože Simončič je kar 35 let vodil ekonomijo v Kartuziji Pleterje, edini kartuziji v slovanskem svetu. Priznani strokovnjak s področja vinogradništva in sadjarstva je ob zahtevnem delu na samostanskem kompleksu učil tudi v srednji in višji kmetijski šoli Grm v Novem mestu ter predaval v številnih stanovskih društvih na Dolenjskem. S prvim junijem je tokratni lokalni junak odšel v zasluženi pokoj.
No, tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dva Ptujčana. Vodjo najstarejšega kina v Sloveniji Nino Milošič in Petra Ladiča, direktorja podjetja Intera, ki je letos na natečaju "Zlata nit" že tretjič prejelo naziv »najzaposlovalec« v kategoriji podjetij do 50 zaposlenih. Sta dolgoleten par, ki ceni življenje na Ptuju. Vsak na svojem področju si prizadevata, da bi razmere izboljšala ne samo zase, ampak za čim več ljudi. Nini Milošič je tako uspelo znova dati novo vsebino najstarejšemu kino pri nas in enemu najstarejših še delujočih na svetu in vanj privabiti obiskovalce. Kino Ptuj deluje že 127 let. Prvo predstavo so namreč v stavbi, kjer še zmeraj vrtijo filme, prikazali 3. marca 1897 - le dobro leto dni za pariško premiero bratov Lumiere. Danes je ptujski mestni kino del mreže 27-ih slovenskih Art kinematografov in evropskega združenja Evropa Cinemas. Peter Ladič pa kot direktor in kar trikratni "naj zaposlovalec v Sloveniji skupaj s partnerjem veliko časa in denarja vlaga v razvoj kadrov, predvsem pa lahko zaposleni v podjetju Intera usklajujejo delovni in prosti čas. Intero odlikujejo nadpovprečno dobri odnosi in nadpovprečni poslovni rezultati. S Ptujčanoma, ki svojim otrokom zavestno omejujeta rabo zaslonske tehnologije, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
No, tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dva Ptujčana. Vodjo najstarejšega kina v Sloveniji Nino Milošič in Petra Ladiča, direktorja podjetja Intera, ki je letos na natečaju "Zlata nit" že tretjič prejelo naziv »najzaposlovalec« v kategoriji podjetij do 50 zaposlenih. Sta dolgoleten par, ki ceni življenje na Ptuju. Vsak na svojem področju si prizadevata, da bi razmere izboljšala ne samo zase, ampak za čim več ljudi. Nini Milošič je tako uspelo znova dati novo vsebino najstarejšemu kino pri nas in enemu najstarejših še delujočih na svetu in vanj privabiti obiskovalce. Kino Ptuj deluje že 127 let. Prvo predstavo so namreč v stavbi, kjer še zmeraj vrtijo filme, prikazali 3. marca 1897 - le dobro leto dni za pariško premiero bratov Lumiere. Danes je ptujski mestni kino del mreže 27-ih slovenskih Art kinematografov in evropskega združenja Evropa Cinemas. Peter Ladič pa kot direktor in kar trikratni "naj zaposlovalec v Sloveniji skupaj s partnerjem veliko časa in denarja vlaga v razvoj kadrov, predvsem pa lahko zaposleni v podjetju Intera usklajujejo delovni in prosti čas. Intero odlikujejo nadpovprečno dobri odnosi in nadpovprečni poslovni rezultati. S Ptujčanoma, ki svojim otrokom zavestno omejujeta rabo zaslonske tehnologije, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
Ivan Bevk je najstarejši občan na Idrijskem in Cerkljanskem, najbrž celo širše v regiji. V četrtek je dopolnil 104 leta in je še neverjetno čil, zdrav in bistrega spomina. Še vedno rad kmetuje na posestvu Pri Pólancu nad Idrijo, peče kruh, veliko hódi, še vedno je član Ribiške družine Idrija, spremlja poročila in rešuje križanke. Je iskren in iskriv sogovornik. Rodil se je 23. maja 1920 v vasi Čéplez na Cerkljanskem. S sinom Samom Bevkom zdaj živi v stanovanju v središču Idrije. Tam ga je dva dni pred rojstnim dnevom obiskala naša dopisnica Nina Brus.
Ivan Bevk je najstarejši občan na Idrijskem in Cerkljanskem, najbrž celo širše v regiji. V četrtek je dopolnil 104 leta in je še neverjetno čil, zdrav in bistrega spomina. Še vedno rad kmetuje na posestvu Pri Pólancu nad Idrijo, peče kruh, veliko hódi, še vedno je član Ribiške družine Idrija, spremlja poročila in rešuje križanke. Je iskren in iskriv sogovornik. Rodil se je 23. maja 1920 v vasi Čéplez na Cerkljanskem. S sinom Samom Bevkom zdaj živi v stanovanju v središču Idrije. Tam ga je dva dni pred rojstnim dnevom obiskala naša dopisnica Nina Brus.
Študijski krožki ponujajo neprecenljiva znanja in možnosti za vsakogar. Natalija Planinc je, kot pravi, zaljubljena v študijske krožke, življenjskih vodil pa ima kar nekaj. Vselej se povezujejo s prostovoljstvom, medgeneracijskim sodelovanjem, kulturno dediščino in vseživljenjskim učenjem. Prve študijske krožke je organizirala za starše že kot vzgojiteljica, po upokojitvi pa je poiskala vsebine, ki bi bile zanimive in po prvih restavratorskih delavnicah je postala predsednica na novo ustanovljenega Društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot v Piranu, kjer je tudi doma. Za svoje delo je prejela številna priznanja. "Dokler znam in zmorem, delim tudi z drugimi." je njen moto. Obiskuje starejše dnevnega centra Doma upokojencev Izola v Portorožu in dijake piranskih šol, s katerimi se pogovarja o prostovljstvu.
Študijski krožki ponujajo neprecenljiva znanja in možnosti za vsakogar. Natalija Planinc je, kot pravi, zaljubljena v študijske krožke, življenjskih vodil pa ima kar nekaj. Vselej se povezujejo s prostovoljstvom, medgeneracijskim sodelovanjem, kulturno dediščino in vseživljenjskim učenjem. Prve študijske krožke je organizirala za starše že kot vzgojiteljica, po upokojitvi pa je poiskala vsebine, ki bi bile zanimive in po prvih restavratorskih delavnicah je postala predsednica na novo ustanovljenega Društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot v Piranu, kjer je tudi doma. Za svoje delo je prejela številna priznanja. "Dokler znam in zmorem, delim tudi z drugimi." je njen moto. Obiskuje starejše dnevnega centra Doma upokojencev Izola v Portorožu in dijake piranskih šol, s katerimi se pogovarja o prostovljstvu.
Franci Just je ena od osrednjih osebnosti kulturnega življenja v Mestni občini Murska Sobota in Pomurju, najvidnejši raziskovalec književnosti slovenskega panonskega prostora v Republiki Sloveniji in na sploh, organizator in tvorec nekaterih najpomembnejših festivalov, prireditev in drugih dejavnosti na področju kulture v zadnjih nekaj desetletjih. Trenutno se ukvarja s sodobno prekmursko narečno književnostjo, sicer pa svoje delo ves čas posveča zlasti domačim, torej prekmurskim in prleškim piscem in jezikoslovcem, zelo pa je angažiran tudi v Porabju oziroma s porabskimi bralci in pisci. Za njegov trud tako v raziskovanju, publicistiki in založništvu, pa tudi pomoč pri organizaciji srečanja mladinskih pisateljev Oko besede mu je Mestna občina Murska Sobota letos ob kulturnem prazniku podelila nagrado za življenjsko delo. Profesorja slovenščine na Srednji poklicni in tehniški šoli Francija Justa je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
Franci Just je ena od osrednjih osebnosti kulturnega življenja v Mestni občini Murska Sobota in Pomurju, najvidnejši raziskovalec književnosti slovenskega panonskega prostora v Republiki Sloveniji in na sploh, organizator in tvorec nekaterih najpomembnejših festivalov, prireditev in drugih dejavnosti na področju kulture v zadnjih nekaj desetletjih. Trenutno se ukvarja s sodobno prekmursko narečno književnostjo, sicer pa svoje delo ves čas posveča zlasti domačim, torej prekmurskim in prleškim piscem in jezikoslovcem, zelo pa je angažiran tudi v Porabju oziroma s porabskimi bralci in pisci. Za njegov trud tako v raziskovanju, publicistiki in založništvu, pa tudi pomoč pri organizaciji srečanja mladinskih pisateljev Oko besede mu je Mestna občina Murska Sobota letos ob kulturnem prazniku podelila nagrado za življenjsko delo. Profesorja slovenščine na Srednji poklicni in tehniški šoli Francija Justa je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
V tokratni epizodi oddaje Lokalni junak bi morali bržčas uporabiti množino, ali pa tudi ne, saj kljub temu, da govorimo o zelo številčnem sestavu, deluje enovito. Tržiški pihalni orkester s skoraj stoletno ohranja tradicijo pihalne godbe in muziciranja, ki prehaja iz roda v rod ter povezuje številne generacije. Začetki današnjega orkestra segajo v leto 1927, takrat so v Slovenskem izobraževalnem društvu Svetega Jožefa, osnovali godbeni odsek. Po drugi svetovni vojni se je preimenoval v pihalni orkester. Danes v njem igra več kot štirideset godbenic in godbenikov, ki prepletajo glasbo in druženje, spoštujejo tradicijo ter sporočilo godbe prenašajo na nove generacije. Maj je zanje razgiban mesec, saj se pripravljajo na Koncert mladosti, prvomajske budnice po tržiški občini pa so že izzvenele.
V tokratni epizodi oddaje Lokalni junak bi morali bržčas uporabiti množino, ali pa tudi ne, saj kljub temu, da govorimo o zelo številčnem sestavu, deluje enovito. Tržiški pihalni orkester s skoraj stoletno ohranja tradicijo pihalne godbe in muziciranja, ki prehaja iz roda v rod ter povezuje številne generacije. Začetki današnjega orkestra segajo v leto 1927, takrat so v Slovenskem izobraževalnem društvu Svetega Jožefa, osnovali godbeni odsek. Po drugi svetovni vojni se je preimenoval v pihalni orkester. Danes v njem igra več kot štirideset godbenic in godbenikov, ki prepletajo glasbo in druženje, spoštujejo tradicijo ter sporočilo godbe prenašajo na nove generacije. Maj je zanje razgiban mesec, saj se pripravljajo na Koncert mladosti, prvomajske budnice po tržiški občini pa so že izzvenele.
V Ljubljani v Savskem naselju že od leta 2015 deluje knjižnica reči, prva tovrstna izposojevalnica predmetov pri nas. Nastala je po vzoru podobnih projektov v tujini in deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje. Spodbuja h krožni uporabi in izmenjavi in tako med drugim prispeva tudi k manjši potrošnji in varovanju okolja. Jošt Derlink se je knjižnici reči pridružil leto po njenem nastanku, najprej kot nadomestni knjižničar, nato kot stalni ter kot vodja knjižnice, sprva kot projekta v okviru nevladne organizacije Prostorož, zadnja štiri leta pa kot predsednik samostojnega društva Knjižnica reči. Danes razmišlja tudi o tem, kako pospešiti odprtje podobnih knjižnic drugod po Sloveniji, v Ljubljani pa že uvaja tudi izmenjevalnico in tudi popravljalnico reči.
V Ljubljani v Savskem naselju že od leta 2015 deluje knjižnica reči, prva tovrstna izposojevalnica predmetov pri nas. Nastala je po vzoru podobnih projektov v tujini in deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje. Spodbuja h krožni uporabi in izmenjavi in tako med drugim prispeva tudi k manjši potrošnji in varovanju okolja. Jošt Derlink se je knjižnici reči pridružil leto po njenem nastanku, najprej kot nadomestni knjižničar, nato kot stalni ter kot vodja knjižnice, sprva kot projekta v okviru nevladne organizacije Prostorož, zadnja štiri leta pa kot predsednik samostojnega društva Knjižnica reči. Danes razmišlja tudi o tem, kako pospešiti odprtje podobnih knjižnic drugod po Sloveniji, v Ljubljani pa že uvaja tudi izmenjevalnico in tudi popravljalnico reči.
Anita Veršec je pred 25-timi leti na Glasbeni šoli Brežice ustanovila citrarski orkester, kot prvi v državi, ki ga še vedno vodi. Pred dnevi so v viteški dvorani brežiškega gradu izvedli jubilejni koncert. Pod vodstvom ustanoviteljice in dirigentke prof. Anite Veršec je zaigralo 24 učencev in profesorice, Tinka Vukič, Jasmina Levičar in Damjana Praprotnik. Na koncertu, ki je imel naslov 'Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi' so zaigrali priredbe slovenskih ljudskih pesmi, popevk, umetnih in baročnih skladb. Kot gosti so nastopili citrarski orkester 'Srebrne strune' Društva upokojencev Litije, ki jih Anita Veršec poučuje že več kot 15 let, skupina starejši citrarjev iz Brežic 'Gremo mi po svoje' in orkester 'Citroprekelj' iz Bele krajine, ki vsi delujejo pod taktirko Anite Veršec. Prava atrakcija koncerta je bil Mlajši citrarski orkester Glasbene šole Brežice, v katerem igrajo učenci stari od 7 do 10 let in večina njih je tokrat komaj drugič nastopila z orkestrom. Anitino življenje je prežeto z glasbo in ljubeznijo do citer, v otroštvu s prepevanjem ob babičinem igranju citer, pozneje jih je izmojstrila tudi sama, od leta 2000 je tudi članica Citrarskega kvarteta Slovenije.
Anita Veršec je pred 25-timi leti na Glasbeni šoli Brežice ustanovila citrarski orkester, kot prvi v državi, ki ga še vedno vodi. Pred dnevi so v viteški dvorani brežiškega gradu izvedli jubilejni koncert. Pod vodstvom ustanoviteljice in dirigentke prof. Anite Veršec je zaigralo 24 učencev in profesorice, Tinka Vukič, Jasmina Levičar in Damjana Praprotnik. Na koncertu, ki je imel naslov 'Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi' so zaigrali priredbe slovenskih ljudskih pesmi, popevk, umetnih in baročnih skladb. Kot gosti so nastopili citrarski orkester 'Srebrne strune' Društva upokojencev Litije, ki jih Anita Veršec poučuje že več kot 15 let, skupina starejši citrarjev iz Brežic 'Gremo mi po svoje' in orkester 'Citroprekelj' iz Bele krajine, ki vsi delujejo pod taktirko Anite Veršec. Prava atrakcija koncerta je bil Mlajši citrarski orkester Glasbene šole Brežice, v katerem igrajo učenci stari od 7 do 10 let in večina njih je tokrat komaj drugič nastopila z orkestrom. Anitino življenje je prežeto z glasbo in ljubeznijo do citer, v otroštvu s prepevanjem ob babičinem igranju citer, pozneje jih je izmojstrila tudi sama, od leta 2000 je tudi članica Citrarskega kvarteta Slovenije.
Mercede, ali, kot ji pravijo sosedje in prijatelji, Marčela, bi lahko bila čisto običajna priletna gospa. Zjutraj bi se odpravila k frizerju ali v trgovino, lahko bi počivala na vrtu in poslušala radio. A ne, gospa se je pred nekaj tedni, kar sama z letalom odpravila na rodno Sardinijo, kjer se je udeležila deželnih volitev in obiskala domači kraj. S svojim drznim potovanjem je napolnila družabna omrežja in medije doma ter v Italiji. 98-letna Mercede je še vedno polna življenjske energije, kar vedno izraža z igranjem kitare in harmonike. Kako jo je pot iz rodne Sardinije, prek Ligurskega morja in Padske nižine, pripeljala v Bilje, boste izvedeli v današnji oddaji. S tokratno lokalno junakinjo Mercede Porcu je pokramljal Boštjan Simčič.
Mercede, ali, kot ji pravijo sosedje in prijatelji, Marčela, bi lahko bila čisto običajna priletna gospa. Zjutraj bi se odpravila k frizerju ali v trgovino, lahko bi počivala na vrtu in poslušala radio. A ne, gospa se je pred nekaj tedni, kar sama z letalom odpravila na rodno Sardinijo, kjer se je udeležila deželnih volitev in obiskala domači kraj. S svojim drznim potovanjem je napolnila družabna omrežja in medije doma ter v Italiji. 98-letna Mercede je še vedno polna življenjske energije, kar vedno izraža z igranjem kitare in harmonike. Kako jo je pot iz rodne Sardinije, prek Ligurskega morja in Padske nižine, pripeljala v Bilje, boste izvedeli v današnji oddaji. S tokratno lokalno junakinjo Mercede Porcu je pokramljal Boštjan Simčič.
Naš tokratni sogovornik bo predsednik Ribiške družine Postojna Martin Miklavec. Pa ne le zaradi ribarjenja, temveč zato, ker je z vsem srcem zapisan varovanju narave. V zadnjih letih se z njim srečujemo predvsem ob nesrečah in onesnaženjih vodotokov v okolici Postojne, saj neprestano bdi nad njimi in rešuje kar se rešiti da. Tako je bilo tudi ob nedavnem onesnaženju potokov Korotan in Nanoščica, ko je vanju stekla ogromna količina gnojnice z ekološke kmetje na Studencu. Čeprav se je pred kratkim upokojil, dela od jutra do večera. Za ribiško družino in v dobro narave. Sabrini Mulec, ki ga je povabila pred mikrofon je zaupal, da njegovo navdušenje do ribištva izhaja že iz mladosti …
Naš tokratni sogovornik bo predsednik Ribiške družine Postojna Martin Miklavec. Pa ne le zaradi ribarjenja, temveč zato, ker je z vsem srcem zapisan varovanju narave. V zadnjih letih se z njim srečujemo predvsem ob nesrečah in onesnaženjih vodotokov v okolici Postojne, saj neprestano bdi nad njimi in rešuje kar se rešiti da. Tako je bilo tudi ob nedavnem onesnaženju potokov Korotan in Nanoščica, ko je vanju stekla ogromna količina gnojnice z ekološke kmetje na Studencu. Čeprav se je pred kratkim upokojil, dela od jutra do večera. Za ribiško družino in v dobro narave. Sabrini Mulec, ki ga je povabila pred mikrofon je zaupal, da njegovo navdušenje do ribištva izhaja že iz mladosti …
Diplomirana medicinska sestra v celjski porodnišnici, predsednica Društva za lakatcijo in dojenje, prostovoljka v Zvezi Sožitje. To in še veliko več je tokratna glavna junakinja Cvetka Skale. Za matere, ki imajo težave pri dojenju, je dosegljiva 24 ur na dan. Čeprav ji jezik teče kot po maslu, zna poslušati in prisluhniti, nikoli ne obsoja, vedno najde spodbudne besede. Ko pogovor nanese na prednosti dojenja, jo je zelo težko ustaviti, brez dlake na jeziku spregovori tudi o tabu temah, kot je spolnost pri osebah z motnjami v duševnem razvoju. Prostovoljstvo je za njo dvosmeren proces, več kot daješ, več dobiš nazaj.
Diplomirana medicinska sestra v celjski porodnišnici, predsednica Društva za lakatcijo in dojenje, prostovoljka v Zvezi Sožitje. To in še veliko več je tokratna glavna junakinja Cvetka Skale. Za matere, ki imajo težave pri dojenju, je dosegljiva 24 ur na dan. Čeprav ji jezik teče kot po maslu, zna poslušati in prisluhniti, nikoli ne obsoja, vedno najde spodbudne besede. Ko pogovor nanese na prednosti dojenja, jo je zelo težko ustaviti, brez dlake na jeziku spregovori tudi o tabu temah, kot je spolnost pri osebah z motnjami v duševnem razvoju. Prostovoljstvo je za njo dvosmeren proces, več kot daješ, več dobiš nazaj.
Letošnje leto je Vlada Republike Slovenije razglasila za Maistrovo leto, saj zaznamujemo 150. obletnico rojstva in 90. obletnico smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova. Zlasti veliko pa se in se še bo v povezavi s tem velikim Slovencem, dogajalo v njegovem rodnem Kamniku, kjer bodo letos obeležili tudi 100. obletnico imenovanja Rudolfa Maistra za častnega meščana in 10. obletnico odprtja Rojstne hiše Rudolfa Maistra na Šutni. Nad številnimi dogodki , ki se bodo letos zvrstili v Kamniku bdi posebna strokovna komisija, ki jo vodi Joško Berlec, tudi predsednik Društva general Maister Kamnik. In če je bilo prav Maistrovo leto povod za pogovor z njim, pa je Joško Berlec še mnogo več, kot le dober poznavalec tega velikega rojaka. Med drugim je tudi prejemnik najvišjega priznanja CZ za življenjsko delo, njegove zasluge na področju gasilstva pa so prepoznali in z zlatim priznanjem nagradili tudi v rodnem Kamniku. Je pa Joško Berlec je svoj pečat pustil tudi na drugih področjih, v gospodarstvu , prostovoljstvu in kulturi . Med drugim je pomembno prispeval k razvoju ene najbolj prepoznavnih kamniških blagovnih znamk Titan, kjer je bil pred štirimi desetletji tudi pobudnik za ustanovitev tovarniškega pevskega zbora, v katerem poje še danes.
Letošnje leto je Vlada Republike Slovenije razglasila za Maistrovo leto, saj zaznamujemo 150. obletnico rojstva in 90. obletnico smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova. Zlasti veliko pa se in se še bo v povezavi s tem velikim Slovencem, dogajalo v njegovem rodnem Kamniku, kjer bodo letos obeležili tudi 100. obletnico imenovanja Rudolfa Maistra za častnega meščana in 10. obletnico odprtja Rojstne hiše Rudolfa Maistra na Šutni. Nad številnimi dogodki , ki se bodo letos zvrstili v Kamniku bdi posebna strokovna komisija, ki jo vodi Joško Berlec, tudi predsednik Društva general Maister Kamnik. In če je bilo prav Maistrovo leto povod za pogovor z njim, pa je Joško Berlec še mnogo več, kot le dober poznavalec tega velikega rojaka. Med drugim je tudi prejemnik najvišjega priznanja CZ za življenjsko delo, njegove zasluge na področju gasilstva pa so prepoznali in z zlatim priznanjem nagradili tudi v rodnem Kamniku. Je pa Joško Berlec je svoj pečat pustil tudi na drugih področjih, v gospodarstvu , prostovoljstvu in kulturi . Med drugim je pomembno prispeval k razvoju ene najbolj prepoznavnih kamniških blagovnih znamk Titan, kjer je bil pred štirimi desetletji tudi pobudnik za ustanovitev tovarniškega pevskega zbora, v katerem poje še danes.
Duševno zdravje mladih je v zadnjih letih še posebej na preizkušnji, pa ne samo zaradi pokovidnega obodja, predvsem zaradi digitalizacije, želje po doseganju idealov. Tako ugotavlja Korošica Tara Ledinek. V domačih Ravnah je današnja lokalna junakinja dobro poznana. Je predsednica ravenskega mladinskega sveta, okviru katerega se zavzema za preventivo predvsem na področju duševnega zdravja. Pred letom in pol je končala študij medicine kot najboljša študentka vpisne generacije. Metka Pirc nam jo bo predstavila kot lokalno junakinjo.
Duševno zdravje mladih je v zadnjih letih še posebej na preizkušnji, pa ne samo zaradi pokovidnega obodja, predvsem zaradi digitalizacije, želje po doseganju idealov. Tako ugotavlja Korošica Tara Ledinek. V domačih Ravnah je današnja lokalna junakinja dobro poznana. Je predsednica ravenskega mladinskega sveta, okviru katerega se zavzema za preventivo predvsem na področju duševnega zdravja. Pred letom in pol je končala študij medicine kot najboljša študentka vpisne generacije. Metka Pirc nam jo bo predstavila kot lokalno junakinjo.
Tokratna lokalna junakinja je res zanimiva ženska: Janja Urbiha, mati šestih otrok, ljubiteljica narave, turistična vodnica, tudi podjetnica. Domuje v idilični vasici Kozarišče v Loški dolini na Notranjskem, od tod tudi njen vzdevek Kozarka. Dejavna v lokalnem okolju, med drugim kot članica Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice, pa Društva ljubiteljev narave, konj in tradicije Lovrenc ter Društva ljubiteljev gradu Snežnik. Zaljubljena je v svoj dom na kraški zemlji, sredi narave, na kmetiji s konji, med medvedi, risi in polhi ter v čudovitem okolju gradu Snežnik.
Tokratna lokalna junakinja je res zanimiva ženska: Janja Urbiha, mati šestih otrok, ljubiteljica narave, turistična vodnica, tudi podjetnica. Domuje v idilični vasici Kozarišče v Loški dolini na Notranjskem, od tod tudi njen vzdevek Kozarka. Dejavna v lokalnem okolju, med drugim kot članica Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice, pa Društva ljubiteljev narave, konj in tradicije Lovrenc ter Društva ljubiteljev gradu Snežnik. Zaljubljena je v svoj dom na kraški zemlji, sredi narave, na kmetiji s konji, med medvedi, risi in polhi ter v čudovitem okolju gradu Snežnik.
V Novem mestu bo prihodnje leto folklorno društvo Kres praznovalo 50 let. Ves ta čas je njegova umetniška vodja Branka Moškon, ki je sooblikovala tudi dolenjsko nošo in pomagala drugim folklornim sestavom na Dolenjskem. Tudi po upokojitvi je še vedno dejavna folkloristka. Prejela je več nagrad in priznanj za opravljeno delo. Oddajo o tokratni lokalni junakinji Branki Moškon je pripravil Jože Žura.
V Novem mestu bo prihodnje leto folklorno društvo Kres praznovalo 50 let. Ves ta čas je njegova umetniška vodja Branka Moškon, ki je sooblikovala tudi dolenjsko nošo in pomagala drugim folklornim sestavom na Dolenjskem. Tudi po upokojitvi je še vedno dejavna folkloristka. Prejela je več nagrad in priznanj za opravljeno delo. Oddajo o tokratni lokalni junakinji Branki Moškon je pripravil Jože Žura.
Tokrat v naši redni oddaji Lokalni junak predstavljamo Slavico Strelec, ki je svoje službeno življenje posvetila kmetijstvu in se bo sredi leta upokojila. Najprej je bila zaposlena na ptujski kmetijski zadrugi, po reorganizaciji pa nato dobrih 33 let na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj. Tam je kmalu postala ena od gonilnih sil pri pripravi največje predstavitve domačih dobrot oziroma razstave Dobrote slovenskih kmetij, s katero bodo letos na Ptuju že 35.-tič opozorili na pomen podeželja ter ohranjanje in spodbujanje pridelave dobrih domačih izdelkov in pridelkov. Prav tako se je v službi posvečala področju dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, s katerimi so lahko tudi gospodinje na kmetijah zaslužile kak dodaten evro in ji gre velik delež zaslug, da so se kmečke žene v spodnjem Podravju povezale v društva. Naša novinarka iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič je Društvo podeželskih žena Markovci, v katerem je članica Slavica Strelec, obiskala v pustnem času, med peko krofov in izdelavo pustnih okraskov iz krep papirja.
Tokrat v naši redni oddaji Lokalni junak predstavljamo Slavico Strelec, ki je svoje službeno življenje posvetila kmetijstvu in se bo sredi leta upokojila. Najprej je bila zaposlena na ptujski kmetijski zadrugi, po reorganizaciji pa nato dobrih 33 let na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj. Tam je kmalu postala ena od gonilnih sil pri pripravi največje predstavitve domačih dobrot oziroma razstave Dobrote slovenskih kmetij, s katero bodo letos na Ptuju že 35.-tič opozorili na pomen podeželja ter ohranjanje in spodbujanje pridelave dobrih domačih izdelkov in pridelkov. Prav tako se je v službi posvečala področju dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, s katerimi so lahko tudi gospodinje na kmetijah zaslužile kak dodaten evro in ji gre velik delež zaslug, da so se kmečke žene v spodnjem Podravju povezale v društva. Naša novinarka iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič je Društvo podeželskih žena Markovci, v katerem je članica Slavica Strelec, obiskala v pustnem času, med peko krofov in izdelavo pustnih okraskov iz krep papirja.
Ne zgolj živali, tudi rastline imajo pri nas že nekaj let svoje zavetišče. V njem najdejo prehoden dom večinoma lončnice, za katere lastniki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo več skrbeti, ne želijo pa jih zavreči. Da te rastline najdejo nov dom in novega skrbnika, poskrbita Ana Mari Hrup in Eva Jera Hanžek, ki zavetišče vodita že od vsega začetka. Ta je najprej domoval v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, danes pa v poletnem času v kreativnem središču Krater, v hladnejših mesecih pa v stavbi Kresije na Pogačarjevem trgu. Tokratni lokalni junakinji je v središču Ljubljane obiskal Peter Močnik.
Ne zgolj živali, tudi rastline imajo pri nas že nekaj let svoje zavetišče. V njem najdejo prehoden dom večinoma lončnice, za katere lastniki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo več skrbeti, ne želijo pa jih zavreči. Da te rastline najdejo nov dom in novega skrbnika, poskrbita Ana Mari Hrup in Eva Jera Hanžek, ki zavetišče vodita že od vsega začetka. Ta je najprej domoval v ljubljanskem podhodu Ajdovščina, danes pa v poletnem času v kreativnem središču Krater, v hladnejših mesecih pa v stavbi Kresije na Pogačarjevem trgu. Tokratni lokalni junakinji je v središču Ljubljane obiskal Peter Močnik.
Posebno mesto v srcu Steva Vujića zaseda Tomos, ki mu že desetletje posveča kar precej svojega prostega časa. Zaslužen je za Muzej Tomosove zgodovine, dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji, pa tudi za številne razstave, med drugim tudi tisto v koprskem Libertasu med epidemijo covida-19, ki je z obiskom prek 6.000 obiskovalcev jasno nakazala, da so ljudje slovenske Istre željni tovrstnega ohranjanja kulturne dediščine. Za svoj prispevek je bil že nagrajen z občinskim priznanjem.
Posebno mesto v srcu Steva Vujića zaseda Tomos, ki mu že desetletje posveča kar precej svojega prostega časa. Zaslužen je za Muzej Tomosove zgodovine, dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji, pa tudi za številne razstave, med drugim tudi tisto v koprskem Libertasu med epidemijo covida-19, ki je z obiskom prek 6.000 obiskovalcev jasno nakazala, da so ljudje slovenske Istre željni tovrstnega ohranjanja kulturne dediščine. Za svoj prispevek je bil že nagrajen z občinskim priznanjem.
Upokojena ravnateljica ljutomerskega vrtca in dolgoletna prostovoljka Marija Pušenjak pravi, da jo dobrodelnost izpopolnjuje. Že od otroštva goji čut za pomoč sočloveku, saj je imela dober zgled v družini. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in nagrade tako na lokalni kot na državni ravni, a se lanskoletna dobrotnica leta v Pomurju ne hvali z njimi, saj je najbolj zadovoljna z odzivom tistih, ki jim lahko ponudi pomoč. Poleg aktivnosti v humanitarnih organizacijah najde čas tako za obiskovanje gora in drugih zanimivih kotičkov Slovenije, za druženje z ljudmi, ki so ji blizu, rada pa se mudi tudi za štedilnikom in na vrtu ali njivi. V Ljutomeru je nepogrešljiva na vsakoletnih zelemenjavah, prav tako pa kot pobudnica dobrodelnega večera ob materinskem dnevu že tri desetletja pomaga pri pripravi in izvedbi programa.
Upokojena ravnateljica ljutomerskega vrtca in dolgoletna prostovoljka Marija Pušenjak pravi, da jo dobrodelnost izpopolnjuje. Že od otroštva goji čut za pomoč sočloveku, saj je imela dober zgled v družini. Za svoje nesebično delo je prejela številna priznanja in nagrade tako na lokalni kot na državni ravni, a se lanskoletna dobrotnica leta v Pomurju ne hvali z njimi, saj je najbolj zadovoljna z odzivom tistih, ki jim lahko ponudi pomoč. Poleg aktivnosti v humanitarnih organizacijah najde čas tako za obiskovanje gora in drugih zanimivih kotičkov Slovenije, za druženje z ljudmi, ki so ji blizu, rada pa se mudi tudi za štedilnikom in na vrtu ali njivi. V Ljutomeru je nepogrešljiva na vsakoletnih zelemenjavah, prav tako pa kot pobudnica dobrodelnega večera ob materinskem dnevu že tri desetletja pomaga pri pripravi in izvedbi programa.
Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.
Po tem, ko je Koča na Hleviški planini junija 2022 ostala brez stalnega oskrbnika, so rokave zavihale prostovoljke, članice Planinskega društva Idrija, ki od takrat skrbijo za to, da koča ostaja odprta. Sprva jih je bilo osem, zdaj jih je šest. Oprijel se jih je vzdevek »Hleviške none«. V povprečju so stare 72 let in znajo poleg okusnih jedi, ki jih pripravijo, poskrbeti tudi za domačnost in gostoljubje v koči. Dve »Hleviški noni« smo spoznali v oddajiLokalni junak. To sta Tinka Gantár in Irena Laharnar. Z njima se je pogovarjala naša dopisnica iz Idrije Nina Brus.
Gonilna sila radeljskih gasilcev Primož Ternik je življenje namenil prostovoljcu. Prihaja iz dela Koroške, ki so mu lanske poplave nekako prizanesle, a orjejo ledino pri organiziranosti njihove dejavnosti. Je predsednik radeljskih prostovoljskih gasilcev in poveljnik gasilske zveze društev Dravske doline. V Radljah je z novim letom zaživelo poklicno gasilsko jedro, prvo takšno na Koroškem. Tudi zato, ker precej ljudi dela čez mejo, so ugotovili, da imajo pomanjkanje razpoložljivih operativnih gasilcev predvsem v dopoldanskem času. S poklicnim jedrom bodo to rešili. Hkrati v regiji že deluje regijski gasilski poligon, ki je dragocena pridobitev za usposabljanja gasilcev v regiji in širše.
Gonilna sila radeljskih gasilcev Primož Ternik je življenje namenil prostovoljcu. Prihaja iz dela Koroške, ki so mu lanske poplave nekako prizanesle, a orjejo ledino pri organiziranosti njihove dejavnosti. Je predsednik radeljskih prostovoljskih gasilcev in poveljnik gasilske zveze društev Dravske doline. V Radljah je z novim letom zaživelo poklicno gasilsko jedro, prvo takšno na Koroškem. Tudi zato, ker precej ljudi dela čez mejo, so ugotovili, da imajo pomanjkanje razpoložljivih operativnih gasilcev predvsem v dopoldanskem času. S poklicnim jedrom bodo to rešili. Hkrati v regiji že deluje regijski gasilski poligon, ki je dragocena pridobitev za usposabljanja gasilcev v regiji in širše.
Milenka Vranetič iz Kapel je prejemnica plakete Državnega sveta RS za prostovoljstvo, ki se mu predaja že štiri desetletja, s svojim delovanjem pa je doprinesla zlasti k razvoju in prepoznavnosti turizma v Posavju in tudi širše. Aktivneje je svojo prostovoljsko pot začela leta 1988, ko je oživila Turistično društvo Kapela, bila je tajnica Občinske turistične zveze Brežice, Društva kmetic Brežice, od lani pa je tudi predsednica novoustanovljene Regijske turistične zveze Posavje. Je tudi članica Upravnega odbora Turistične zveze Slovenije in Komisije za razvoj društvene organizacije, pa regijska koordinatorka vseslovenskega projekta Moja dežela - lepa in gostoljubna ter regijski turistični vodnik.
Milenka Vranetič iz Kapel je prejemnica plakete Državnega sveta RS za prostovoljstvo, ki se mu predaja že štiri desetletja, s svojim delovanjem pa je doprinesla zlasti k razvoju in prepoznavnosti turizma v Posavju in tudi širše. Aktivneje je svojo prostovoljsko pot začela leta 1988, ko je oživila Turistično društvo Kapela, bila je tajnica Občinske turistične zveze Brežice, Društva kmetic Brežice, od lani pa je tudi predsednica novoustanovljene Regijske turistične zveze Posavje. Je tudi članica Upravnega odbora Turistične zveze Slovenije in Komisije za razvoj društvene organizacije, pa regijska koordinatorka vseslovenskega projekta Moja dežela - lepa in gostoljubna ter regijski turistični vodnik.
Gasilec, ribič, lovec, operater v centru za obveščanje. To je Gregor Križnik iz Zgornje Savinjske doline. Za številne domačine junak, kot pravijo, bi se brez njegovega požrtvovalnega dela, avgustovske poplave za marsikoga končale tragično, zlasti v kampu Menina. V prvih dneh po poplavah je delal skoraj brez prestanka, najprej kot operater na številki 112, nato kot namestnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. Čeprav je zelo družaben, prosti čas najraje preživlja v naravi. Skrb zanjo je tudi eno od njegovih največjih poslanstev. Od svojih načel ne odstopa, je brez dlake na jeziku, zaradi opozoril, da so nekatera sanacijska dela ob vodotokih izvedli nestrokovno, je nekaterim postal trn v peti. Ob novem letu si želi več sloge med Slovenci, kot pravi, so jih poplave v prvih dneh močno povezale, a te vezi so se zelo kmalu skrhale, skrb za skupno dobro je začelo toniti, na površje pa so vnovič začeli plavati sebični interesi.
Gasilec, ribič, lovec, operater v centru za obveščanje. To je Gregor Križnik iz Zgornje Savinjske doline. Za številne domačine junak, kot pravijo, bi se brez njegovega požrtvovalnega dela, avgustovske poplave za marsikoga končale tragično, zlasti v kampu Menina. V prvih dneh po poplavah je delal skoraj brez prestanka, najprej kot operater na številki 112, nato kot namestnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. Čeprav je zelo družaben, prosti čas najraje preživlja v naravi. Skrb zanjo je tudi eno od njegovih največjih poslanstev. Od svojih načel ne odstopa, je brez dlake na jeziku, zaradi opozoril, da so nekatera sanacijska dela ob vodotokih izvedli nestrokovno, je nekaterim postal trn v peti. Ob novem letu si želi več sloge med Slovenci, kot pravi, so jih poplave v prvih dneh močno povezale, a te vezi so se zelo kmalu skrhale, skrb za skupno dobro je začelo toniti, na površje pa so vnovič začeli plavati sebični interesi.
Če bi nekje – v Primorsko-Notranjski regiji ali pa še veliko širše, igrali igro asociacij in omenjali prostovoljstvo, prve posredovalce, Rdeči križ, vzpostavitev mreže defibrilatorjev, urgenco in prenašanje znanja na mlade rodove, pa na gasilce in še koga, bi gotovo večina kot iz topa ustrelila: »Reševalec Stojan Bolič«. In odgovor bi bil popolnoma pravilen. Bolič, ki je bil zadnjih 33 let zapisan Nujni medicinski pomoči Zdravstvenega doma Postojna, pa si je letos prislužil pokoj. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da počiva. Pred mikrofon ga je povabila Sabrina Mulec.
Če bi nekje – v Primorsko-Notranjski regiji ali pa še veliko širše, igrali igro asociacij in omenjali prostovoljstvo, prve posredovalce, Rdeči križ, vzpostavitev mreže defibrilatorjev, urgenco in prenašanje znanja na mlade rodove, pa na gasilce in še koga, bi gotovo večina kot iz topa ustrelila: »Reševalec Stojan Bolič«. In odgovor bi bil popolnoma pravilen. Bolič, ki je bil zadnjih 33 let zapisan Nujni medicinski pomoči Zdravstvenega doma Postojna, pa si je letos prislužil pokoj. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da počiva. Pred mikrofon ga je povabila Sabrina Mulec.
Dejan Fabčič iz Hrašč pri Podnanosu je že od malih nog želel postati vrhunski športnik. A mu to, zaradi redke bolezni, rodil se je namreč brez golenic na obeh nogah, ni bilo dano. A se je s športom vedno rad ukvarjal. Nato je prišlo povabilo prijateljev v parašport in prihodnje leto bo na paraolimpijskih igrah nastopil že četrtič. Svojo poklicno pot je posvetil bolnikom, saj je zaradi lastne izkušnje vzljubil tudi medicino.
Dejan Fabčič iz Hrašč pri Podnanosu je že od malih nog želel postati vrhunski športnik. A mu to, zaradi redke bolezni, rodil se je namreč brez golenic na obeh nogah, ni bilo dano. A se je s športom vedno rad ukvarjal. Nato je prišlo povabilo prijateljev v parašport in prihodnje leto bo na paraolimpijskih igrah nastopil že četrtič. Svojo poklicno pot je posvetil bolnikom, saj je zaradi lastne izkušnje vzljubil tudi medicino.
Živa Slavec, arhitektka, predavateljica na Fakulteti za dizajn in oblikovalka izdelkov iz avtohtone gline, si prizadeva za ohranjanje okolja in trajnostne rešitve. To je bilo njeno vodilo tudi ob poskusu umestitve snežne dvorane in drugih objektov pod Joštom, ki ga je civilna iniciativa v Besnico v kranjski občini pod njenim vodstvom tudi preprečila. Predano, zagnano, s strokovnim znanjem in s povezovanjem sokrajanov – somišljenikov, je Živa Slavec visoko postavila letvico ohranjanja okolja in narave. Besniška civilna iniciativa je postala zgled in presegla krajevne okvire. Živa Slavec je tudi predsednica turističnega društva Besnica,. Za prepoznavno delo v družbeno korist in ohranjanje okolja, je pred dnevi prejela Listino o priznanju mestne občine Kranj. Priznanje razume kot potrditev lastnih prizadevanj, obenem pa tudi obveznost Mestne občine Kranj do odgovornega ohranjanja okolja.
Živa Slavec, arhitektka, predavateljica na Fakulteti za dizajn in oblikovalka izdelkov iz avtohtone gline, si prizadeva za ohranjanje okolja in trajnostne rešitve. To je bilo njeno vodilo tudi ob poskusu umestitve snežne dvorane in drugih objektov pod Joštom, ki ga je civilna iniciativa v Besnico v kranjski občini pod njenim vodstvom tudi preprečila. Predano, zagnano, s strokovnim znanjem in s povezovanjem sokrajanov – somišljenikov, je Živa Slavec visoko postavila letvico ohranjanja okolja in narave. Besniška civilna iniciativa je postala zgled in presegla krajevne okvire. Živa Slavec je tudi predsednica turističnega društva Besnica,. Za prepoznavno delo v družbeno korist in ohranjanje okolja, je pred dnevi prejela Listino o priznanju mestne občine Kranj. Priznanje razume kot potrditev lastnih prizadevanj, obenem pa tudi obveznost Mestne občine Kranj do odgovornega ohranjanja okolja.
Tokratna lokalna junakinja spominja na ljudi o katerih dandanes le še beremo v literaturi iz davno minulih dni. Je mecenka, podpornica umetnosti s katero povezuje ljudi. Nekoč je tudi pesnila in obožuje poezijo Karla Destovnika Kajuha. Ob njegovem letu je Mariboru podarila dva pesnikova kipa, ki sta delo akademskega kiparja Marijana Mirta.
Tokratna lokalna junakinja spominja na ljudi o katerih dandanes le še beremo v literaturi iz davno minulih dni. Je mecenka, podpornica umetnosti s katero povezuje ljudi. Nekoč je tudi pesnila in obožuje poezijo Karla Destovnika Kajuha. Ob njegovem letu je Mariboru podarila dva pesnikova kipa, ki sta delo akademskega kiparja Marijana Mirta.
Klemen Klinar je človek, za katerega brez dvoma lahko rečemo, da tisto, kar dela, dela s srcem. Mladi Jeseničan, ki zase ponosno pravi, da je Rovtar, saj prihaja iz Plavškega Rovta, in da je Šimnovčev, kot se po domače reče njihovi kmetiji, je predan raziskovalec naše preteklosti. In prav ljubezen do zgodovine in preteklosti, predvsem pa kulturne dediščine povezane z njo, ga je še kot študenta zapeljala v raziskovanje starih hišnih imen. Najprej samo v jeseniški občini, kasneje, ko se je zaposlil na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske, pa je skupaj s sodelavci začel zbirati stara hišna imena tudi v ostalih občinah Gorenjske. Ta plemenita plesen, kot pravi sam, pa se zdaj že širi proti Ljubljani. V 14 letih je zdaj raziskanih že 25 občin, 500 naselij in več kot 15 tisoč imen. A kot pravi Klemen Klinar, to po vseh teh letih še vedno počne z dušo in srcem in priznava, ko steče pogovor o hišnih imenih, se le težko ustavi.
Klemen Klinar je človek, za katerega brez dvoma lahko rečemo, da tisto, kar dela, dela s srcem. Mladi Jeseničan, ki zase ponosno pravi, da je Rovtar, saj prihaja iz Plavškega Rovta, in da je Šimnovčev, kot se po domače reče njihovi kmetiji, je predan raziskovalec naše preteklosti. In prav ljubezen do zgodovine in preteklosti, predvsem pa kulturne dediščine povezane z njo, ga je še kot študenta zapeljala v raziskovanje starih hišnih imen. Najprej samo v jeseniški občini, kasneje, ko se je zaposlil na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske, pa je skupaj s sodelavci začel zbirati stara hišna imena tudi v ostalih občinah Gorenjske. Ta plemenita plesen, kot pravi sam, pa se zdaj že širi proti Ljubljani. V 14 letih je zdaj raziskanih že 25 občin, 500 naselij in več kot 15 tisoč imen. A kot pravi Klemen Klinar, to po vseh teh letih še vedno počne z dušo in srcem in priznava, ko steče pogovor o hišnih imenih, se le težko ustavi.