Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Po vseh slovenskih regijah in krajih iščemo in predstavljamo lokalne junake, ki zavzeto, nadpovprečno in predano opravljajo svoje delo ali prostočasno dejavnost
Senovčan Anton Petrovič je angažiran na mnogih področjih – deluje v Turističnem društvu Senovo, pred 40 leti je bil ustanovitelj folklorne skupine na Senovem, srečujemo ga kot voditelja prireditev, že od osnovnošolskih let je – zdaj že nekaj mesecev upokojenec – rad stal tudi na gledaliških odrih. Za svoje dosežke je prejel vsa tri Prešernova priznanja. Izhaja iz rudarske družine in od zapiranja rudnika na Senovem poskuša dobesedno iztrgati dediščino knapov v kraju iz uničenja. Je idejni oče geološke zbirke na Senovem ter obnove reštanjske strojnice in muzejske zbirke tehnične dediščine nekdanjega premogovnika. Skupaj s sokrajani je obnovil krušne peči na Senovem, ki so zapuščina rudarskih prednikov, kjer pečejo kruh za prireditve in pogostijo obiskovalce. Že skoraj dvajset let je tudi predsednik Turistične zveze Krško ter četrti zaporedni mandat občinski svetnik.
Senovčan Anton Petrovič je angažiran na mnogih področjih – deluje v Turističnem društvu Senovo, pred 40 leti je bil ustanovitelj folklorne skupine na Senovem, srečujemo ga kot voditelja prireditev, že od osnovnošolskih let je – zdaj že nekaj mesecev upokojenec – rad stal tudi na gledaliških odrih. Za svoje dosežke je prejel vsa tri Prešernova priznanja. Izhaja iz rudarske družine in od zapiranja rudnika na Senovem poskuša dobesedno iztrgati dediščino knapov v kraju iz uničenja. Je idejni oče geološke zbirke na Senovem ter obnove reštanjske strojnice in muzejske zbirke tehnične dediščine nekdanjega premogovnika. Skupaj s sokrajani je obnovil krušne peči na Senovem, ki so zapuščina rudarskih prednikov, kjer pečejo kruh za prireditve in pogostijo obiskovalce. Že skoraj dvajset let je tudi predsednik Turistične zveze Krško ter četrti zaporedni mandat občinski svetnik.
Matija Blažič je lastnik hotela Ribno Alpine Resort na Bledu, ki se lahko ta trenutek – kot prvi hotel v Evropi – pohvali z najvišjim certifikatom »Zero Waste – Brez odpadkov«. S tem je družinsko voden hotel, ki že od leta 2018 deluje kot certificirani trajnostni Zero Waste hotel, še dodatno utrdil svoj položaj kot zgled trajnostnega turizma – najprej na državni, zdaj pa tudi na mednarodni ravni. Hotel je namreč tudi prvi slovenski Zero Waste hotel. Matija Blažič tako s svojo vizijo in vztrajnostjo orje ledino na področju okolju prijaznega poslovanja in s tem postavlja nove standarde za celotno turistično dejavnost. In dokazuje, da je mogoče tudi v hotelski industriji poslovati z minimalnim vplivom na okolje. V to zgodbo pa je uspel vplesti še dve svoji ljubezni – obdelovanje lesa in kolesarjenje. Njegov hotel je namreč tudi prava hvalnica lesu in kolesarstvu, kamor se stekajo poti tako ljubiteljev kolesarstva kot tudi največjih kolesarskih imen preteklega in sedanjega obdobja.
Matija Blažič je lastnik hotela Ribno Alpine Resort na Bledu, ki se lahko ta trenutek – kot prvi hotel v Evropi – pohvali z najvišjim certifikatom »Zero Waste – Brez odpadkov«. S tem je družinsko voden hotel, ki že od leta 2018 deluje kot certificirani trajnostni Zero Waste hotel, še dodatno utrdil svoj položaj kot zgled trajnostnega turizma – najprej na državni, zdaj pa tudi na mednarodni ravni. Hotel je namreč tudi prvi slovenski Zero Waste hotel. Matija Blažič tako s svojo vizijo in vztrajnostjo orje ledino na področju okolju prijaznega poslovanja in s tem postavlja nove standarde za celotno turistično dejavnost. In dokazuje, da je mogoče tudi v hotelski industriji poslovati z minimalnim vplivom na okolje. V to zgodbo pa je uspel vplesti še dve svoji ljubezni – obdelovanje lesa in kolesarjenje. Njegov hotel je namreč tudi prava hvalnica lesu in kolesarstvu, kamor se stekajo poti tako ljubiteljev kolesarstva kot tudi največjih kolesarskih imen preteklega in sedanjega obdobja.
Pred natanko enim tednom je potekala čistilna akcija v reki Ljubljanici, že 34. po vrsti. Zbralo se je 72 potapljačev, ribičev, gasilcev in ostalih prostovoljcev, ki so s skupnimi močmi očistili Ljubljanico in njena nabrežja, vse od Ribiškega doma Barje na Livadi do ljubljanske tržnice. Malokdo pa ve, da čistilno akcijo od vsega začetka organizira potapljač in predsednik Društva za podvodne aktivnosti Vivera, Miro Potočnik, ki je lokalni junak tokratnega sobotnega jutra. Med drugim je zaslužen tudi za mnoge arheološke najdbe v Ljubljanici, ki so svoje mesto našle v muzejih.
Pred natanko enim tednom je potekala čistilna akcija v reki Ljubljanici, že 34. po vrsti. Zbralo se je 72 potapljačev, ribičev, gasilcev in ostalih prostovoljcev, ki so s skupnimi močmi očistili Ljubljanico in njena nabrežja, vse od Ribiškega doma Barje na Livadi do ljubljanske tržnice. Malokdo pa ve, da čistilno akcijo od vsega začetka organizira potapljač in predsednik Društva za podvodne aktivnosti Vivera, Miro Potočnik, ki je lokalni junak tokratnega sobotnega jutra. Med drugim je zaslužen tudi za mnoge arheološke najdbe v Ljubljanici, ki so svoje mesto našle v muzejih.
Godbenika sta bila že njegov ded na Remšniku na Kozjaku in oče v Mariboru. Pol stoletja je v mestu ob Dravi vodil Pihalni orkester KUD Pošta, ko pa je vajeti predal nasledniku, se je porodila ideja o tem, kako v dobro zasedbo povezati glasbenike – veterane. To mu je tudi uspelo. Pred dobrima dvema desetletjema je nastala Godba veteranov Štajerske Ervina Hartmana, v kateri so ne več rosno mlade glasbenice in glasbenike z vseh vetrov, nekaj se jih na vaje v Maribor vozi tudi iz avstrijskega Gradca. Godba veteranov Štajerske, edinstvena taka zasedba pri nas je pred kratkim izdala četrto zgoščenko z naslovom: Historični marši.
Godbenika sta bila že njegov ded na Remšniku na Kozjaku in oče v Mariboru. Pol stoletja je v mestu ob Dravi vodil Pihalni orkester KUD Pošta, ko pa je vajeti predal nasledniku, se je porodila ideja o tem, kako v dobro zasedbo povezati glasbenike – veterane. To mu je tudi uspelo. Pred dobrima dvema desetletjema je nastala Godba veteranov Štajerske Ervina Hartmana, v kateri so ne več rosno mlade glasbenice in glasbenike z vseh vetrov, nekaj se jih na vaje v Maribor vozi tudi iz avstrijskega Gradca. Godba veteranov Štajerske, edinstvena taka zasedba pri nas je pred kratkim izdala četrto zgoščenko z naslovom: Historični marši.
Idrijčan Jože Pavšič je upokojeni rudar in dolgoletni vodič po turističnem delu rudnika Antonijev rov. Je prepoznaven obraz s promocijskih slik in panojev, ki vabijo na ogled 500-letne dediščine rudnika živega srebra. Rad se pošali, rad ima stare idrijske besede in zelo rad je vodič. Kot je dejal, rudar v naslednjem življenju ne bi več bil, vodič pa z velikim veseljem. Ta konec tedna znova nastopa v gledališki predstavi Jašek sreče, ki je pravzaprav voden ogled rudnika, obogaten z igranimi prizori.
Idrijčan Jože Pavšič je upokojeni rudar in dolgoletni vodič po turističnem delu rudnika Antonijev rov. Je prepoznaven obraz s promocijskih slik in panojev, ki vabijo na ogled 500-letne dediščine rudnika živega srebra. Rad se pošali, rad ima stare idrijske besede in zelo rad je vodič. Kot je dejal, rudar v naslednjem življenju ne bi več bil, vodič pa z velikim veseljem. Ta konec tedna znova nastopa v gledališki predstavi Jašek sreče, ki je pravzaprav voden ogled rudnika, obogaten z igranimi prizori.
Ptujski Rdeči križ se je po 51 letih in po hudi prostorski stiski v zadnjih 15 letih, ko so delovali na pičlih 44 kvadratnih metrih, zaradi česar niso mogli več zbirati oblačil, konec marca preselil v nove, sodobne prostore bliže središču mesta. Tam bodo lahko po novem pakete s hrano in rabljena oblačila delili vsako dopoldne. Do novih prostorov, vrednih 220 tisoč evrov, je ptujski Rdeči križ prišel z lastnimi sredstvi. Največ zaslug za pridobitev novih prostorov gre dolgoletni sekretarki ptujskega Rdečega križa Marjani Cafuta, ekonomistki po izobrazbi, ki je ob skrbi za ljudi v stiski brezplačno urejala še računovodstvo za območni Rdeči križ in tako tekom 15 let privarčevala kar 150 tisoč evrov, ki so šli za nakup novih prostorov. Prav zato je Marjana Cafuta, ki se konec leta po 45 letih delovne dobe in 22 letih na čelu ptujske humanitarne organizacije poslavlja, tokratna Lokalna junakinja. Gabrijeli Milošič je med drugim zaupala, da jo zadnja leta med drugim vse bolj žalosti dejstvo, da se morajo humanitarni delavci namesto ljudem v stiski, posvečati birokraciji.
Ptujski Rdeči križ se je po 51 letih in po hudi prostorski stiski v zadnjih 15 letih, ko so delovali na pičlih 44 kvadratnih metrih, zaradi česar niso mogli več zbirati oblačil, konec marca preselil v nove, sodobne prostore bliže središču mesta. Tam bodo lahko po novem pakete s hrano in rabljena oblačila delili vsako dopoldne. Do novih prostorov, vrednih 220 tisoč evrov, je ptujski Rdeči križ prišel z lastnimi sredstvi. Največ zaslug za pridobitev novih prostorov gre dolgoletni sekretarki ptujskega Rdečega križa Marjani Cafuta, ekonomistki po izobrazbi, ki je ob skrbi za ljudi v stiski brezplačno urejala še računovodstvo za območni Rdeči križ in tako tekom 15 let privarčevala kar 150 tisoč evrov, ki so šli za nakup novih prostorov. Prav zato je Marjana Cafuta, ki se konec leta po 45 letih delovne dobe in 22 letih na čelu ptujske humanitarne organizacije poslavlja, tokratna Lokalna junakinja. Gabrijeli Milošič je med drugim zaupala, da jo zadnja leta med drugim vse bolj žalosti dejstvo, da se morajo humanitarni delavci namesto ljudem v stiski, posvečati birokraciji.
Tokratnega Lokalnega junaka smo poiskali na meji med Brkini in Čičaríjo. Podgrád je naselje v občini Ilirska Bistrica, kjer je doma Franc Gómbač. Letnik 1938. Zaradi materine prezgodnje smrti in revščine v družini sta šla Franc in njegova mlajša sestra Marija živet v zavetišče. Leta 1960 je diplomiral na celjskem učiteljišču. Po naključju so kmalu v njegovem rodnem kraju potrebovali novega učitelja in z veseljem se je vrnil domov ter poučeval najmlajše na tamkajšnji osnovni šoli. Učil jih je dopoldan in popoldan; po potrebi telovadbo, biologijo, nemščino, gospodinjstvo, likovni pouk, moralno vzgojo in še kaj. Vse življenje se je ukvarjal tudi s kulturo. Napisal je veliko scenarijev za različne proslave in prireditve, napovedoval, povezoval in tudi režiral. Zbiral je anekdote iz domačih krajev, pisal pogrebne govore, poročal mlade pare, več desetletij razveseljeval otroke kot Dedek Mraz. Bil je tudi prostovoljni šolski knjižničar. Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva decembra lani je bil med 18-imi prejemniki plakete Državnega sveta.
Tokratnega Lokalnega junaka smo poiskali na meji med Brkini in Čičaríjo. Podgrád je naselje v občini Ilirska Bistrica, kjer je doma Franc Gómbač. Letnik 1938. Zaradi materine prezgodnje smrti in revščine v družini sta šla Franc in njegova mlajša sestra Marija živet v zavetišče. Leta 1960 je diplomiral na celjskem učiteljišču. Po naključju so kmalu v njegovem rodnem kraju potrebovali novega učitelja in z veseljem se je vrnil domov ter poučeval najmlajše na tamkajšnji osnovni šoli. Učil jih je dopoldan in popoldan; po potrebi telovadbo, biologijo, nemščino, gospodinjstvo, likovni pouk, moralno vzgojo in še kaj. Vse življenje se je ukvarjal tudi s kulturo. Napisal je veliko scenarijev za različne proslave in prireditve, napovedoval, povezoval in tudi režiral. Zbiral je anekdote iz domačih krajev, pisal pogrebne govore, poročal mlade pare, več desetletij razveseljeval otroke kot Dedek Mraz. Bil je tudi prostovoljni šolski knjižničar. Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva decembra lani je bil med 18-imi prejemniki plakete Državnega sveta.
Damijan Šinigoj je pisatelj, prevajalec, urednik, publicist in jamar. Z jamarstvom je povezanih kar nekaj funkcij tega 60-letnega Novomeščana. Je prvi podpredsednik Jamarske zveze Slovenije, pa jamarski reševalec, inštruktor jamarskega reševanja in vodja izobraževanja pri jamarski reševalni službi ter urednik revije Jamar. Je tudi avtor knjige Priročnik jamarskega reševanja, ki je izšla letos.
Damijan Šinigoj je pisatelj, prevajalec, urednik, publicist in jamar. Z jamarstvom je povezanih kar nekaj funkcij tega 60-letnega Novomeščana. Je prvi podpredsednik Jamarske zveze Slovenije, pa jamarski reševalec, inštruktor jamarskega reševanja in vodja izobraževanja pri jamarski reševalni službi ter urednik revije Jamar. Je tudi avtor knjige Priročnik jamarskega reševanja, ki je izšla letos.
Peter Žnidaršič obvlada z UNESCO-m zaščiteno veščino suhozidne gradnje. Kamniti zidovi so ga navdušili pred dobrim letom dni, od takrat pa je s skupino kolegov obnovil že več metrov teh veličastnih kamnitih rokodelskih umetnin. Pravi, da je trenutno v Sloveniji približno ducat ljudi, ki so vešči te starodavne umetnosti in se zavedajo pomena ohranjanja dediščine. V svoje vrste pa vabijo tudi vse, ki jim je kamen pri srcu. Dela na tem področju, pravi, je več kot dovolj za vse. S Petrom Žnidaršičem, tudi članom pivške glasbene zasedbe Ana Pupedan, ki jo je pred dobrim mesecem zaznamoval tragični dogodek, se je za oddajo Lokalni junak pogovarjala Sabrina Mulec.
Peter Žnidaršič obvlada z UNESCO-m zaščiteno veščino suhozidne gradnje. Kamniti zidovi so ga navdušili pred dobrim letom dni, od takrat pa je s skupino kolegov obnovil že več metrov teh veličastnih kamnitih rokodelskih umetnin. Pravi, da je trenutno v Sloveniji približno ducat ljudi, ki so vešči te starodavne umetnosti in se zavedajo pomena ohranjanja dediščine. V svoje vrste pa vabijo tudi vse, ki jim je kamen pri srcu. Dela na tem področju, pravi, je več kot dovolj za vse. S Petrom Žnidaršičem, tudi članom pivške glasbene zasedbe Ana Pupedan, ki jo je pred dobrim mesecem zaznamoval tragični dogodek, se je za oddajo Lokalni junak pogovarjala Sabrina Mulec.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Poklicna rejnica Tanja Ferlin z Razkrižja je že kot deklica razmišljala, da bi pomagala otrokom, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, prvega otroka pa je v svojo sprejela pred 20-imi leti. Dosle se jih je v njihovem domu zvrstilo 8, Tanja in njen mož Željko pa zanje skrbita tako vestno, kot sta za svoji biološki hčerki. Seveda sta tudi sami lepo sprejeli svoje brate in sestre, s prav vsemi še vedno negujejo stike.
Jeseničan Gorazd Bregant je močno zavezan pomoči drugim. Kot diplomiran zdravstvenik je v službi nujne medicinske pomoči v Kranju in tudi dežurni reševalec helikopterske nujne medicinske pomoči. Prostovoljno pa pomaga in rešuje tudi kot gorski reševalec. Tako je bilo tudi v času najhujših poplav, ko je skupaj s helikoptersko posadko z električnim vitlom reševal življenja. Zaznamujejo ga strokovno znanje, predanost, natančnost, umirjenost in koncentracija. Vse to spretno povezuje tudi na pokalu Vitranc, kjer je zadnja leta vodja tekmovalnega odbora.
Jeseničan Gorazd Bregant je močno zavezan pomoči drugim. Kot diplomiran zdravstvenik je v službi nujne medicinske pomoči v Kranju in tudi dežurni reševalec helikopterske nujne medicinske pomoči. Prostovoljno pa pomaga in rešuje tudi kot gorski reševalec. Tako je bilo tudi v času najhujših poplav, ko je skupaj s helikoptersko posadko z električnim vitlom reševal življenja. Zaznamujejo ga strokovno znanje, predanost, natančnost, umirjenost in koncentracija. Vse to spretno povezuje tudi na pokalu Vitranc, kjer je zadnja leta vodja tekmovalnega odbora.
Pred nekaj leti so ga razglasili za najboljšega naravoslovnega fotografa, morebiti pa se tokratnega Lokalnega junaka Mateja Vraniča spomnite po filmu Divja Slovenija, ki smo ga pred nedavnim videli na naši televiziji. Izvira iz Velenja, živi v Mozirju, naša dopisnica Metka Pirc, ki se je pogovarjala z njim, pa pravi, da je vedno nasmejan. V Velenju je delal kot strojnik, a se je nato raje podal na neznano pot raziskovanja in odkrivanja živalskega sveta skozi objektiv. Tokrat smo Mateja Vraniča pred mikrofon povabili takoj zatem, ko so ga razglasili za novega velenjskega kulturnega ambasadorja.
Pred nekaj leti so ga razglasili za najboljšega naravoslovnega fotografa, morebiti pa se tokratnega Lokalnega junaka Mateja Vraniča spomnite po filmu Divja Slovenija, ki smo ga pred nedavnim videli na naši televiziji. Izvira iz Velenja, živi v Mozirju, naša dopisnica Metka Pirc, ki se je pogovarjala z njim, pa pravi, da je vedno nasmejan. V Velenju je delal kot strojnik, a se je nato raje podal na neznano pot raziskovanja in odkrivanja živalskega sveta skozi objektiv. Tokrat smo Mateja Vraniča pred mikrofon povabili takoj zatem, ko so ga razglasili za novega velenjskega kulturnega ambasadorja.
Metka Velepec Šajn je direktorica Doma starejših Grosuplje, ki vodi graditev novih enot na Blokah ter v Sodražici in Višnji Gori. Naložb, vrednih kar 22 milijonov evrov, se loteva v negotovih časih, ko se številni domovi za starejše soočajo s pomanjkanjem kadrov in drugimi težavami.
Metka Velepec Šajn je direktorica Doma starejših Grosuplje, ki vodi graditev novih enot na Blokah ter v Sodražici in Višnji Gori. Naložb, vrednih kar 22 milijonov evrov, se loteva v negotovih časih, ko se številni domovi za starejše soočajo s pomanjkanjem kadrov in drugimi težavami.
Pred kratkim upokojeni ravnatelj šentjurske Osnovne šole Hruševec Robert Gajšek ni polovičar. Delo jemlje resno, pa naj gre za službo ali hobi, preden se ga loti, zadevo temeljito preuči. Pred leti je navdušil s fotografsko razstavo fotografij trka kapljic, na začetku leta je z eno od svojih infrardečih fotografij na natečaju v Združenih državah Amerike osvojil drugo mesto. Nagrajeno fotografijo so objavili tudi v reviji Forbes. Ko je s somišljeniki pred četrt stoletja ustanovil Astronomsko društvo Kosci Šentjur, je bilo opazovanje zvezdnega neba pravi užitek, zdaj je zaradi svetlobnega onesnaženja in množice umetnih satelitov to početje precej oteženo. Kot ravnatelj v službi z otroki ni imel večjih težav, več sivih las so mu povzročili njihovi starši.
Pred kratkim upokojeni ravnatelj šentjurske Osnovne šole Hruševec Robert Gajšek ni polovičar. Delo jemlje resno, pa naj gre za službo ali hobi, preden se ga loti, zadevo temeljito preuči. Pred leti je navdušil s fotografsko razstavo fotografij trka kapljic, na začetku leta je z eno od svojih infrardečih fotografij na natečaju v Združenih državah Amerike osvojil drugo mesto. Nagrajeno fotografijo so objavili tudi v reviji Forbes. Ko je s somišljeniki pred četrt stoletja ustanovil Astronomsko društvo Kosci Šentjur, je bilo opazovanje zvezdnega neba pravi užitek, zdaj je zaradi svetlobnega onesnaženja in množice umetnih satelitov to početje precej oteženo. Kot ravnatelj v službi z otroki ni imel večjih težav, več sivih las so mu povzročili njihovi starši.
Neumorna pevka in kitaristka Marjetka Popovski iz Izole je našla zdravilno moč glasbe za ljudi že v Domu upokojencev Izola, kjer je bila zaposlena kot diplomirana fizioterapevtka. Osnove ljudske pesmi in plesov je bila deležna s prepevanjem v različnih šolskih zborih, ponosna pa je tudi na sodelovanje s Folklorno skupino Val Piran. Marjetka Popovski je pozneje sama sestavljala različne glasbene skupine. Postala je ambasadorka Izole, za svoje delo je prejela tudi nagrado Andragoškega centra Slovenije za izjemne strokovne in promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih. S njo se je pogovarjala Smilja Baranja iz Radia Koper
Neumorna pevka in kitaristka Marjetka Popovski iz Izole je našla zdravilno moč glasbe za ljudi že v Domu upokojencev Izola, kjer je bila zaposlena kot diplomirana fizioterapevtka. Osnove ljudske pesmi in plesov je bila deležna s prepevanjem v različnih šolskih zborih, ponosna pa je tudi na sodelovanje s Folklorno skupino Val Piran. Marjetka Popovski je pozneje sama sestavljala različne glasbene skupine. Postala je ambasadorka Izole, za svoje delo je prejela tudi nagrado Andragoškega centra Slovenije za izjemne strokovne in promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih. S njo se je pogovarjala Smilja Baranja iz Radia Koper
Tokratne gostje oddaje Lokalni junak ni treba posebej predstavljati. Boj, ki ga Špela Miroševič bije za sina Urbana, ki se je rodil z redko genetsko boleznijo, je eden tistih, ki bi lahko našel pot tudi na filmska platna ali na knjižne police in je izredna manifestacija materinske moči, volje, poguma in ljubezni. Hkrati gre za zgodbo, ki prevprašuje vsakogar izmed nas: ali bi ravnali enako? Bi imeli dovolj poguma in moči za boj, ki prinaša več vprašanj kot odgovorov. Pa četudi sta, ne glede na izid, materino žrtvovanje in materina ljubezen agensa, ki sta močnejša od znanosti, močnejša celo od profita. Zgodba družine Miroševič in dečka Urbana je dokaz, da ljubezen lahko premaga kapitalizem. S Špelo Miroševič se je pogovarjal Peter Močnik.
Tokratne gostje oddaje Lokalni junak ni treba posebej predstavljati. Boj, ki ga Špela Miroševič bije za sina Urbana, ki se je rodil z redko genetsko boleznijo, je eden tistih, ki bi lahko našel pot tudi na filmska platna ali na knjižne police in je izredna manifestacija materinske moči, volje, poguma in ljubezni. Hkrati gre za zgodbo, ki prevprašuje vsakogar izmed nas: ali bi ravnali enako? Bi imeli dovolj poguma in moči za boj, ki prinaša več vprašanj kot odgovorov. Pa četudi sta, ne glede na izid, materino žrtvovanje in materina ljubezen agensa, ki sta močnejša od znanosti, močnejša celo od profita. Zgodba družine Miroševič in dečka Urbana je dokaz, da ljubezen lahko premaga kapitalizem. S Špelo Miroševič se je pogovarjal Peter Močnik.
Franc Černelič iz Podbočja je v decembru obeležil dva častitljiva jubileja. Dopolnil je 80 let, hkrati pa 65 let tudi že orgla in vodi pevski zbor v cerkvi sv. Križa. Sledi pušča na številnih področjih v kraju in širše. Sam pa pravi, da ni aktiven le tam, kjer je človek sam. Kulturi je predan tudi v KD Stane Kerin Podbočje, že od mladosti je bil vpet v amaterska gledališča, rad ima zgodovino, je zaprisežen gasilec z najvišjim gasilskim priznanjem, tri mandate je vodil Društvo za zdravje srca in ožilja, leta 1992 je postal tudi poslanec Državnega zbora. Še vedno pa rad prenaša znanje in pomaga tudi vnuku v domači kovačiji. Z njim se je pogovarjala Suzana Vahtarić.
Franc Černelič iz Podbočja je v decembru obeležil dva častitljiva jubileja. Dopolnil je 80 let, hkrati pa 65 let tudi že orgla in vodi pevski zbor v cerkvi sv. Križa. Sledi pušča na številnih področjih v kraju in širše. Sam pa pravi, da ni aktiven le tam, kjer je človek sam. Kulturi je predan tudi v KD Stane Kerin Podbočje, že od mladosti je bil vpet v amaterska gledališča, rad ima zgodovino, je zaprisežen gasilec z najvišjim gasilskim priznanjem, tri mandate je vodil Društvo za zdravje srca in ožilja, leta 1992 je postal tudi poslanec Državnega zbora. Še vedno pa rad prenaša znanje in pomaga tudi vnuku v domači kovačiji. Z njim se je pogovarjala Suzana Vahtarić.
Maja Kolar je doktorica znanosti s področja agronomije, ki se je tudi iz lastne življenjske izkušnje posvetila ekološkemu kmetijstvu. V zadnjem času pa predvsem tudi ohranjanju in razmnoževanju starih ekoloških semen. Sodeluje pri različnih projektih doma in v tujini na področju ekološkega in biodinamičnega izobraževanja in svetovanja. Je habilitirana predavateljica za področje Ekološke pridelave hrane na Biotehniškem centru Naklo. Za Združenje Demeter Slovenija certificira Demeter kmetije in vodi izobraževanja za Demeter kontrolorje. Pomaga pri strokovnem vodenju Demeter certificiranih šolskih učnih vrtov v Radovljici in Kranjski Gori, ter pri organizaciji pouka za učence osnovnih šol v učilnici na prostem. In je strokovna vodja Semenjalnice, ekološke hranilnice semen, ki je nastala kot rezultat zasebne pobude inštituta Ekosemena ob pomoči na Razvojne agencije Zgornje Gorenjske in sedmih tamkajšnjih občin. V okviru projekta je zaživel celostni model ekološke semenarske zadruge, v kateri semena razmnožujejo s pomočjo kooperantov, zbirajo, žlahtnijo in že delijo tudi med uporabnike. » Domača semena so naša naravna in hkrati dragocena kulturna dediščina«, pravi Maja Kolar in tega se pri nas še vse premalo zavedamo.
Maja Kolar je doktorica znanosti s področja agronomije, ki se je tudi iz lastne življenjske izkušnje posvetila ekološkemu kmetijstvu. V zadnjem času pa predvsem tudi ohranjanju in razmnoževanju starih ekoloških semen. Sodeluje pri različnih projektih doma in v tujini na področju ekološkega in biodinamičnega izobraževanja in svetovanja. Je habilitirana predavateljica za področje Ekološke pridelave hrane na Biotehniškem centru Naklo. Za Združenje Demeter Slovenija certificira Demeter kmetije in vodi izobraževanja za Demeter kontrolorje. Pomaga pri strokovnem vodenju Demeter certificiranih šolskih učnih vrtov v Radovljici in Kranjski Gori, ter pri organizaciji pouka za učence osnovnih šol v učilnici na prostem. In je strokovna vodja Semenjalnice, ekološke hranilnice semen, ki je nastala kot rezultat zasebne pobude inštituta Ekosemena ob pomoči na Razvojne agencije Zgornje Gorenjske in sedmih tamkajšnjih občin. V okviru projekta je zaživel celostni model ekološke semenarske zadruge, v kateri semena razmnožujejo s pomočjo kooperantov, zbirajo, žlahtnijo in že delijo tudi med uporabnike. » Domača semena so naša naravna in hkrati dragocena kulturna dediščina«, pravi Maja Kolar in tega se pri nas še vse premalo zavedamo.
Pediater Miloš Simov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12 leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič, je med drugim povedal Nini Brus, ki ga je povabila na pogovor. Posnela sta ga 24. decembra, nekaj ur pred tem, preden je doktor Simov z družino odletel na obisk k sorodnikom in prijateljem v rodno Srbijo.
Pediater Miloš Simov je odraščal v Pirotu v Srbiji in je po končanem študiju na medicinski fakulteti v Nišu prišel v Slovenijo. Pred 12 leti se je zaposlil v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je tudi strokovni vodja te ustanove. Čeprav sprva ni razmišljal o pediatriji, mu nikdar niti za trenutek ni bilo žal, da se je na pobudo takratne direktorice odločil prav za to specializacijo. Njegova ambulanta je odeta v živahne barve, polna je pisanih igrač in risbic. Njegova zdravniška halja ni bela, ampak modra in okrašena z junaki iz risank. Te ima tudi na nogavicah. Zelo je priljubljen tako pri malih pacientih kot pri sodelavcih, saj širi dobro voljo in optimizem. Rad ima naravo in hribe, je navdušen ribič, je med drugim povedal Nini Brus, ki ga je povabila na pogovor. Posnela sta ga 24. decembra, nekaj ur pred tem, preden je doktor Simov z družino odletel na obisk k sorodnikom in prijateljem v rodno Srbijo.
Ko je učitelj v zgodnjih petdesetih letih pripeljal učence na železniško postajo Štore pogledati kaj je to telefon je mali Miha sklenil, da bo železničar. Domala vseh štirideset let kasnejše poklicne kariere je zbiral zgodovinske predmete in dokumente povezane z južno železnico Dunaj – Trst. Prihodnje leto bo minilo 25 let od takrat, ko je v nekdanjem tovornem skladišču železniške postaje Šentjur nastal Muzej južne železnice – delo tokratnega lokalnega junaka Mihe Bučarja.
Ko je učitelj v zgodnjih petdesetih letih pripeljal učence na železniško postajo Štore pogledati kaj je to telefon je mali Miha sklenil, da bo železničar. Domala vseh štirideset let kasnejše poklicne kariere je zbiral zgodovinske predmete in dokumente povezane z južno železnico Dunaj – Trst. Prihodnje leto bo minilo 25 let od takrat, ko je v nekdanjem tovornem skladišču železniške postaje Šentjur nastal Muzej južne železnice – delo tokratnega lokalnega junaka Mihe Bučarja.
Številne gospodinje še danes doma pečejo kruh, zlasti v teh predprazničnih dneh. Nekatere celo tako dobrega, da ga lahko prodajajo in od prodaje tudi živijo, kot denimo v Cirkulanah. Rženi kruh "Pri kovači" je poznan daleč naokoli in po njegovi zaslugi je pred 30-imi leti Darinka Arnečič pustila službo ter si jo ustvarila sama prav s peko kruha. Zdaj pa je obrt, čeprav gre v resnici skoraj za umetnost, predala hčerki Suzani Arnečič Zamuda, ki je peko in prodajo še nekoliko posodobila ter povečala. Domačo pekarno Pri kovači je v Cirkulanah obiskala Gabrijela Milošič.
Številne gospodinje še danes doma pečejo kruh, zlasti v teh predprazničnih dneh. Nekatere celo tako dobrega, da ga lahko prodajajo in od prodaje tudi živijo, kot denimo v Cirkulanah. Rženi kruh "Pri kovači" je poznan daleč naokoli in po njegovi zaslugi je pred 30-imi leti Darinka Arnečič pustila službo ter si jo ustvarila sama prav s peko kruha. Zdaj pa je obrt, čeprav gre v resnici skoraj za umetnost, predala hčerki Suzani Arnečič Zamuda, ki je peko in prodajo še nekoliko posodobila ter povečala. Domačo pekarno Pri kovači je v Cirkulanah obiskala Gabrijela Milošič.
Tokratni Lokalni junak prihaja iz Cerknice in to ravno ob pravem času, pred božičnimi prazniki, ko bodo številne slovenske domove krasile jaslice. Tiste, ki jih je zasnoval on po motivih Maksima Gasparija, pa so v petek, 13. decembra v naravni velikosti zasijale za cerkvico v Selščku, rojstnem kraju tega znamenitega notranjskega slikarja. Danes v naši oddaji gostimo Roberta Kužnika iz Cerknice, zbiralca in publicista, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Maksima Gasparija. Sredi novembra mu je Slovensko etnološko društvo za to namenilo Murkovo listino, pred dnevi pa mu je Obrtno podjetniška zbornica Slovenije podelila še certifikat za Gasparijeve narodne jaslice in za slovensko zibko kot izdelka domače obrti. Roberta Kužnika nam bo predstavil naš kočevsko – notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Tokratni Lokalni junak prihaja iz Cerknice in to ravno ob pravem času, pred božičnimi prazniki, ko bodo številne slovenske domove krasile jaslice. Tiste, ki jih je zasnoval on po motivih Maksima Gasparija, pa so v petek, 13. decembra v naravni velikosti zasijale za cerkvico v Selščku, rojstnem kraju tega znamenitega notranjskega slikarja. Danes v naši oddaji gostimo Roberta Kužnika iz Cerknice, zbiralca in publicista, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Maksima Gasparija. Sredi novembra mu je Slovensko etnološko društvo za to namenilo Murkovo listino, pred dnevi pa mu je Obrtno podjetniška zbornica Slovenije podelila še certifikat za Gasparijeve narodne jaslice in za slovensko zibko kot izdelka domače obrti. Roberta Kužnika nam bo predstavil naš kočevsko – notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Marjeta Marinčič je dolga leta, s hčerko in možem Antonom, ki je vodil lovišče s posebnim namenom Jelen in ga poznamo kot odličnega poznavalca zveri, živela sredi gozda. Na medvede se dobro spozna tudi sama, saj se je z njimi pogosto srečevala, jih fotografirala, pripravljala številne razstave, njene fotografije pa so tudi nagradili. Da bi ljudem predajala bogato znanje o naravi in ga združila z ljubeznijo do poučevanja, je pri Andragoškem centru pridobila licenco za mentorja študijskih krožkov. Prav posebno mesto pa v njenem življenju zaseda narodni buditelj Miroslav Vilhar, ki je živel na bližnjem gradu Kalc. Z bratom sta namreč med sestavljanjem družinskega rodovnika ugotovila, da so imeli skupnega prednika. S skupnimi močmi bi rada dosegla, da bi mu, v zgodovini ohranjanja slovenstva, pripadlo mesto, ki si ga zasluži. Ne nazadnje radi prepevamo njegove – Po jezeru bliz Triglava, Lipa zelenela je, Zagorske zvonove, ne da bi vedeli, kdo je njihov avtor.
Marjeta Marinčič je dolga leta, s hčerko in možem Antonom, ki je vodil lovišče s posebnim namenom Jelen in ga poznamo kot odličnega poznavalca zveri, živela sredi gozda. Na medvede se dobro spozna tudi sama, saj se je z njimi pogosto srečevala, jih fotografirala, pripravljala številne razstave, njene fotografije pa so tudi nagradili. Da bi ljudem predajala bogato znanje o naravi in ga združila z ljubeznijo do poučevanja, je pri Andragoškem centru pridobila licenco za mentorja študijskih krožkov. Prav posebno mesto pa v njenem življenju zaseda narodni buditelj Miroslav Vilhar, ki je živel na bližnjem gradu Kalc. Z bratom sta namreč med sestavljanjem družinskega rodovnika ugotovila, da so imeli skupnega prednika. S skupnimi močmi bi rada dosegla, da bi mu, v zgodovini ohranjanja slovenstva, pripadlo mesto, ki si ga zasluži. Ne nazadnje radi prepevamo njegove – Po jezeru bliz Triglava, Lipa zelenela je, Zagorske zvonove, ne da bi vedeli, kdo je njihov avtor.
Zakonca Irena Grmek Košnik in Mitja Košnik sta pred dobrim desetletjem v Kranj prenesla projekt Viški hrane, s katerim s podarjeno hrano pomagata socialno najbolj ogroženim. Danes pomoč prejema okoli 60 socialno ogroženih družin, podarjena hrana pa je na leto vredna več kot 100 tisoč evrov. Zdravnika, člana Lions kluba Brnik in predana prostovoljca Irena Grmek Košnik in Mitja Košnik, ki v tem projektu povezujeta številne deležnike in več kot 30 prostovoljcev, sta tudi prejemnika velike plakete mestne občine Kranj.
Zakonca Irena Grmek Košnik in Mitja Košnik sta pred dobrim desetletjem v Kranj prenesla projekt Viški hrane, s katerim s podarjeno hrano pomagata socialno najbolj ogroženim. Danes pomoč prejema okoli 60 socialno ogroženih družin, podarjena hrana pa je na leto vredna več kot 100 tisoč evrov. Zdravnika, člana Lions kluba Brnik in predana prostovoljca Irena Grmek Košnik in Mitja Košnik, ki v tem projektu povezujeta številne deležnike in več kot 30 prostovoljcev, sta tudi prejemnika velike plakete mestne občine Kranj.
Tea Lubej živi na več kot tisoč metrih na Ojstrici na pobočju Košenjaka nad Dravogradom. Že prve zamisli o postavitvi vetrnic na njihovem območju, so med krajani povzročile velik nemir. Združili so se v civilno pobudo in takrat se je začel njihov boj ne le metaforično, tudi skoraj povsem dobesedno z mlini na veter. Tea Lubej je glas tamkajšnjih prebivalcev.
Tea Lubej živi na več kot tisoč metrih na Ojstrici na pobočju Košenjaka nad Dravogradom. Že prve zamisli o postavitvi vetrnic na njihovem območju, so med krajani povzročile velik nemir. Združili so se v civilno pobudo in takrat se je začel njihov boj ne le metaforično, tudi skoraj povsem dobesedno z mlini na veter. Tea Lubej je glas tamkajšnjih prebivalcev.
Boris Grabrijan ima številna znanja in bogate delovne izkušnje v Sloveniji in tujini. Z dušo in telesom pa je zavezan Beli krajini, kjer je zadnjih 17 let vodil krajinski park Kolpa. Poleg tega je širši javnosti poznan kot dejaven član društva rejcev drobnice, kjer so zaščitili avtohtono ovčjo pasmo belokranjsko pramenko, zdaj načrtuje urediti biografije znanih Belokranjcev in ljudi, ki so pustili pečat v deželi belih brez.
Boris Grabrijan ima številna znanja in bogate delovne izkušnje v Sloveniji in tujini. Z dušo in telesom pa je zavezan Beli krajini, kjer je zadnjih 17 let vodil krajinski park Kolpa. Poleg tega je širši javnosti poznan kot dejaven član društva rejcev drobnice, kjer so zaščitili avtohtono ovčjo pasmo belokranjsko pramenko, zdaj načrtuje urediti biografije znanih Belokranjcev in ljudi, ki so pustili pečat v deželi belih brez.
Med 7. kandidati so mu Slovenci omenjeni naslov podelili, ker je po lanskoletnem julijskem neurju s sodelavcema ves mesec brezplačno pomagal ljudem, ki jim je v apaški dolini odneslo ali poškodovalo strehe. Tako so z njegovim Gradbenim servisom Tajči popravili kar 35 hiš. Sicer pa Edisu, ki je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne in Hercegovine, dobrodelnost ni tuja, saj je s slovenskim podjetjem, pri katerem je bil zaposlen prej, pomagal tudi ljudem po potresu v hrvaški Petrinji. Danes živi Edis z ženo Sanito in petimi otroki v Stogovcih v občini Apače, kjer ga vsi poznajo. Kot pravi, pa se še ni odločil, kako bo razdelil oziroma komu bo poklonil 100 kilogramov kruha, za katerega mu je kot dobrotniku leta bon izročilo podjetje Žito. »Zdaj bo kmalu veseli december in to je pravi čas za obdarovanja,« z nasmehom dodaja Edis Vebahović.
Med 7. kandidati so mu Slovenci omenjeni naslov podelili, ker je po lanskoletnem julijskem neurju s sodelavcema ves mesec brezplačno pomagal ljudem, ki jim je v apaški dolini odneslo ali poškodovalo strehe. Tako so z njegovim Gradbenim servisom Tajči popravili kar 35 hiš. Sicer pa Edisu, ki je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne in Hercegovine, dobrodelnost ni tuja, saj je s slovenskim podjetjem, pri katerem je bil zaposlen prej, pomagal tudi ljudem po potresu v hrvaški Petrinji. Danes živi Edis z ženo Sanito in petimi otroki v Stogovcih v občini Apače, kjer ga vsi poznajo. Kot pravi, pa se še ni odločil, kako bo razdelil oziroma komu bo poklonil 100 kilogramov kruha, za katerega mu je kot dobrotniku leta bon izročilo podjetje Žito. »Zdaj bo kmalu veseli december in to je pravi čas za obdarovanja,« z nasmehom dodaja Edis Vebahović.
Roker, zgodovinar, Štajerec. To je, ne nujno v tem vrstnem redu, Tone Kregar. Je pevec legendarne skupine MI2 in od leta 2016 direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. Kdor ga pozna tudi osebno, bo za njega povedal, da deluje lokalno, razmišlja globalno. Na otroštvo, ki ga je sprva preživljal pod Donačko goro, nato pa v Rogatcu, ima lepe spomine. Da vse mine, je spoznal že zelo zgodaj, pri enajstih letih mu je umrla mama. Pojasni, da je druga svetovna vojna bila največja prelomnica 20. stoletja, dogodki v njej in po njej pa žal še vedno razdvajajo slovensko družbo. Prepričan je, da rock ni mrtev, čeprav so njegova zlata leta že zdavnaj mimo. Če bi v Celju nepričakovano pristali vesoljci, bi jih, kot gostoljuben Štajerec, povabil na pijačo.
Roker, zgodovinar, Štajerec. To je, ne nujno v tem vrstnem redu, Tone Kregar. Je pevec legendarne skupine MI2 in od leta 2016 direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. Kdor ga pozna tudi osebno, bo za njega povedal, da deluje lokalno, razmišlja globalno. Na otroštvo, ki ga je sprva preživljal pod Donačko goro, nato pa v Rogatcu, ima lepe spomine. Da vse mine, je spoznal že zelo zgodaj, pri enajstih letih mu je umrla mama. Pojasni, da je druga svetovna vojna bila največja prelomnica 20. stoletja, dogodki v njej in po njej pa žal še vedno razdvajajo slovensko družbo. Prepričan je, da rock ni mrtev, čeprav so njegova zlata leta že zdavnaj mimo. Če bi v Celju nepričakovano pristali vesoljci, bi jih, kot gostoljuben Štajerec, povabil na pijačo.
Maša Hawlina je sociologinja, ki deluje na Inštitutu za socialno varstvo, hkrati pa, kot sodelavka Inštituta za študije stanovanj in prostora ter Zadrugatorja že več let v prvih vrstah bije boj za uresničevanje pravice do bivanja v kakovostnem stanovanju. Ta je, kot pravi, zaradi vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe, marsikomu kršena. Hkrati je pobudnica zadružnih modelov bivanja. Verjame, da bi morala biti naša mesta in stanovanja primarno namenjena bivanju in ne kovanju dobičkov.
Maša Hawlina je sociologinja, ki deluje na Inštitutu za socialno varstvo, hkrati pa, kot sodelavka Inštituta za študije stanovanj in prostora ter Zadrugatorja že več let v prvih vrstah bije boj za uresničevanje pravice do bivanja v kakovostnem stanovanju. Ta je, kot pravi, zaradi vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe, marsikomu kršena. Hkrati je pobudnica zadružnih modelov bivanja. Verjame, da bi morala biti naša mesta in stanovanja primarno namenjena bivanju in ne kovanju dobičkov.
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Gambija je dežela nasmejanih ljudi. Slednje o tej afriški deželi potrjuje tudi učiteljica Martina Maršič, ki jo je v zadnjih letih obiskala že sedemkrat. Prva pot je bila v okviru prostovoljskega programa pomoči pri izobraževanju otrok. Od takrat ji je najmanjša država celinske Afrike, v kateri poleg uradne angleščine govorijo več lokalnih jezikov, zlezla pod kožo. Marsikateri otroci v Gambiji si želijo, da bi lahko obiskovali šolo. K pouku se namreč vključijo ko in če lahko. Z Martino Maršič se je na šoli v Marezigah, kjer poučuje razredni pouk, srečala Tjaša Lotrič.
Ob svetovnem dnevu varstva živali, ki ga zaznamujemo 4. oktobra, smo se v oddaji »Lokalni junak« pogovarjali z inštruktorico za šolanje psov vodnikov in pomočnikov, izkušeno kinologinjo Majo Golob. V svoji več kot 30-letni karieri je izšolala približno 100 psov, ki so ali še pomagajo slepim in slabovidnim, invalidom na vozičkih, gluhim, diabetikom, alergikom, epileptikom in avtistom. Kot prva na svetu je izurila psa, ki zazna in nakaže gluten v hrani. Nekaterim lastnikom psi dobesedno rešujejo življenje, drugim pomagajo, da lahko živijo samostojno. Maja Golob je od nekdaj velika ljubiteljica živali, dolgoletna vzrediteljica sibirskih huskyjev in tudi po vseh teh letih še vedno uživa pri delu s psi. Ena od njenih štirinožnih učenk jo je spremljala na intervjuju, ki sta ga z Nino Brus posneli v Slovenski Bistrici.
Ob svetovnem dnevu varstva živali, ki ga zaznamujemo 4. oktobra, smo se v oddaji »Lokalni junak« pogovarjali z inštruktorico za šolanje psov vodnikov in pomočnikov, izkušeno kinologinjo Majo Golob. V svoji več kot 30-letni karieri je izšolala približno 100 psov, ki so ali še pomagajo slepim in slabovidnim, invalidom na vozičkih, gluhim, diabetikom, alergikom, epileptikom in avtistom. Kot prva na svetu je izurila psa, ki zazna in nakaže gluten v hrani. Nekaterim lastnikom psi dobesedno rešujejo življenje, drugim pomagajo, da lahko živijo samostojno. Maja Golob je od nekdaj velika ljubiteljica živali, dolgoletna vzrediteljica sibirskih huskyjev in tudi po vseh teh letih še vedno uživa pri delu s psi. Ena od njenih štirinožnih učenk jo je spremljala na intervjuju, ki sta ga z Nino Brus posneli v Slovenski Bistrici.
Na Spodnjem Slemenu na sončni planoti pogorja Kozjak v občini Selnica ob Dravi deluje Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas. Njegov predsednik in gonilna sila je - Janez Urbas. Ne, ni tisto, na kar ste najprej pomislili, ne gre za samovšečnega posebneža, ki je po sebi poimenoval dejavno društvo, zavezano posebnemu projektu - preurejanju opuščene šolske stavbe v vaški dom. Janez Urbas je sinonim za lokalnega junaka, tako kot je bil to že njegov ded po katerm je tudi dobil ime.
Na Spodnjem Slemenu na sončni planoti pogorja Kozjak v občini Selnica ob Dravi deluje Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas. Njegov predsednik in gonilna sila je - Janez Urbas. Ne, ni tisto, na kar ste najprej pomislili, ne gre za samovšečnega posebneža, ki je po sebi poimenoval dejavno društvo, zavezano posebnemu projektu - preurejanju opuščene šolske stavbe v vaški dom. Janez Urbas je sinonim za lokalnega junaka, tako kot je bil to že njegov ded po katerm je tudi dobil ime.
Tokratni Lokalni junak v življenju počne toliko najrazličnejših stvari, da je kar težko vse našteti. Pavle Hočevar iz Rakitnice pri Ribnici je dolgoletni tajnik, od upokojitve pa predsednik Območne obrtne zbornice Ribnica, navdušen gasilec, balinar, nogometaš in glasbenik. Bržkone ga širša javnost najbolj pozna po njegovem udejstvovanju v dobrodelnem društvu Motoristi za motoriste, ki deluje v javnem interesu.
Tokratni Lokalni junak v življenju počne toliko najrazličnejših stvari, da je kar težko vse našteti. Pavle Hočevar iz Rakitnice pri Ribnici je dolgoletni tajnik, od upokojitve pa predsednik Območne obrtne zbornice Ribnica, navdušen gasilec, balinar, nogometaš in glasbenik. Bržkone ga širša javnost najbolj pozna po njegovem udejstvovanju v dobrodelnem društvu Motoristi za motoriste, ki deluje v javnem interesu.
Franjo Potočnik je človek vsestranskih talentov, športnik, fotograf, aforist, umetnik in pesnik. Tudi humanitarec in nenazadnje tudi rekorder med osvajalci Triglava. Po tem ga poznajo tudi daleč naokrog ne le v njegovi Mojstrani, kjer pa ima zadnjih nekaj let na srečo spet čas, da se posveča svojim ostalim talentom. V rojstni hiši postavlja galerijo svojih del, pripravlja se na novo humanitarno akcijo in pri 88-tih piše tudi na knjigo v kateri bo zbral svoje neverjetne talente, dosežke in poezijo.
Franjo Potočnik je človek vsestranskih talentov, športnik, fotograf, aforist, umetnik in pesnik. Tudi humanitarec in nenazadnje tudi rekorder med osvajalci Triglava. Po tem ga poznajo tudi daleč naokrog ne le v njegovi Mojstrani, kjer pa ima zadnjih nekaj let na srečo spet čas, da se posveča svojim ostalim talentom. V rojstni hiši postavlja galerijo svojih del, pripravlja se na novo humanitarno akcijo in pri 88-tih piše tudi na knjigo v kateri bo zbral svoje neverjetne talente, dosežke in poezijo.
Za Andreja Kolarja, 77-letnika iz Pilštanja, znanci pravijo, da je srce n duša tega srednjeveškega trga, enega od treh s prangerjem v občini Kozje. Je pobudnika ustanovitve Turističnega društva Pilštanj, tudi dolgoletni predsednik društva v preteklosti, je gonilna moč pri številnih obeležitvah in odmevnih prireditvah na Pilštanju. Od leta 2007 je tudi neumorni turistični vodnik in učitelj v muzejski šolski učilnici na Pilštanju, pobudnik Prangerjade - srečanja slovenskih krajev s prangerjem oz sramotilnim stebrom, kjer so pripravili prvo tovrstno srednjeveško srečanje in letos junija na Pilštanju gostili že 27. Prangerjado. »Mi domačini in ostali smo zaljubljeni v Pilštanj in mu želimo čim več dobrih stvari, da bo tudi ta trg zaživel podobno kot trg Kozje in Podsreda,« pravi Kolar, ki je letos prejel priznanje GIZ Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli kot naj delavec turistične destinacije in tudi zlati znak Turistične zveze Slovenije.
Za Andreja Kolarja, 77-letnika iz Pilštanja, znanci pravijo, da je srce n duša tega srednjeveškega trga, enega od treh s prangerjem v občini Kozje. Je pobudnika ustanovitve Turističnega društva Pilštanj, tudi dolgoletni predsednik društva v preteklosti, je gonilna moč pri številnih obeležitvah in odmevnih prireditvah na Pilštanju. Od leta 2007 je tudi neumorni turistični vodnik in učitelj v muzejski šolski učilnici na Pilštanju, pobudnik Prangerjade - srečanja slovenskih krajev s prangerjem oz sramotilnim stebrom, kjer so pripravili prvo tovrstno srednjeveško srečanje in letos junija na Pilštanju gostili že 27. Prangerjado. »Mi domačini in ostali smo zaljubljeni v Pilštanj in mu želimo čim več dobrih stvari, da bo tudi ta trg zaživel podobno kot trg Kozje in Podsreda,« pravi Kolar, ki je letos prejel priznanje GIZ Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli kot naj delavec turistične destinacije in tudi zlati znak Turistične zveze Slovenije.
Ptujčanka Marija Hernja Masten se v teh dneh intenzivno pripravlja na že 22. Grajske igre, ki bodo prihodnjo soboto, 7. septembra, na Ptujskem gradu. Grajske igre so slikovit prikaz srednjeveškega obdobja na Ptuju. Mesto ima še danes lepo ohranjeno srednjeveško jedro in se ponaša s kar dvema mestnima statutoma iz let 1376 in 1513. Leta 1555 je celo dobilo naziv cesarsko-kraljevo mesto. Spomin na to "zlato" srednjeveško zgodovinsko obdobje obuja Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj z grajskimi igrami že 22-to leto. Zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki je kar 40 let delala v ptujskem zgodovinskem arhivu in nam tam na novo odkrivala in predstavljala neprecenljivo zgodovinsko dediščino ter je že vrsto let predsednica omenjenega društva je tokratna lokalna junakinja.
Ptujčanka Marija Hernja Masten se v teh dneh intenzivno pripravlja na že 22. Grajske igre, ki bodo prihodnjo soboto, 7. septembra, na Ptujskem gradu. Grajske igre so slikovit prikaz srednjeveškega obdobja na Ptuju. Mesto ima še danes lepo ohranjeno srednjeveško jedro in se ponaša s kar dvema mestnima statutoma iz let 1376 in 1513. Leta 1555 je celo dobilo naziv cesarsko-kraljevo mesto. Spomin na to "zlato" srednjeveško zgodovinsko obdobje obuja Društvo Cesarsko-kraljevi Ptuj z grajskimi igrami že 22-to leto. Zgodovinarka Marija Hernja Masten, ki je kar 40 let delala v ptujskem zgodovinskem arhivu in nam tam na novo odkrivala in predstavljala neprecenljivo zgodovinsko dediščino ter je že vrsto let predsednica omenjenega društva je tokratna lokalna junakinja.
Romeu Volku z ilirskobistriškega je bila ljubezen do domače pesmi in besede položena že v zibelko. Oče in strici so bili godci, ob vsakem prazniku je pri njih vladalo svečano vzdušje, del tega pa sta bila tudi prepevanje in glasba. Zato se ne gre čuditi niti temu, da sta glasbeno nadarjena tudi Volkova hči in sin. Vsi skupaj ustvarjajo in poustvarjajo domačo glasbo v triu Volk Folk. Romeo Volk pa ni le glasbenik. Je tudi likovni ustvarjalec, rezbar in raziskovalec ljudskega izročila, številni rodovi osnovnošolcev z Bistriškega se ga spominjajo kot naj-učitelja. Ne nazadnje je poslikal tudi panjske končnice za čebelnjak kralja Karla III. in ilustriral ter oblikoval številne knjige in brošure ter pripomogel k oživitvi škoromatije.
Romeu Volku z ilirskobistriškega je bila ljubezen do domače pesmi in besede položena že v zibelko. Oče in strici so bili godci, ob vsakem prazniku je pri njih vladalo svečano vzdušje, del tega pa sta bila tudi prepevanje in glasba. Zato se ne gre čuditi niti temu, da sta glasbeno nadarjena tudi Volkova hči in sin. Vsi skupaj ustvarjajo in poustvarjajo domačo glasbo v triu Volk Folk. Romeo Volk pa ni le glasbenik. Je tudi likovni ustvarjalec, rezbar in raziskovalec ljudskega izročila, številni rodovi osnovnošolcev z Bistriškega se ga spominjajo kot naj-učitelja. Ne nazadnje je poslikal tudi panjske končnice za čebelnjak kralja Karla III. in ilustriral ter oblikoval številne knjige in brošure ter pripomogel k oživitvi škoromatije.
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Ivan Kuljaj je bil novinar in urednik Delavske enotnosti, pisal je tudi za Pavliho, Teleks, Mladino, Demokracijo in druge časopise. Je avtor številnih knjig, predvsem s področja vinogradništva in druge dediščine. Leta 1998 ob stoletnici Leona Štuklja je izdal knjigo Ave triumfator. Dva mandata je bil direktor Zavoda za turizem Novo mesto, vseskozi pa je z dušo in telesom zapisan vinogradništvu in lovstvu. In na vseh področjih na katerih je deloval in še deluje pušča pomembne sledi.
Rok Roblek, župan občine Preddvor, v kateri je tudi najdaljša slovenska vas - Kokra, je po neurju v prizadetem zaselku povezoval, spodbujal ter fizično pomagal. Z bagerjem je odstranjeval nanose grušča in kamenja, ki jih je v Podjebelco nanesel hudournik Neškarjev graben. Rok Roblek je bil vse dni na kraju dogajanja: »V takšnih primerih moraš ostati miren in močan zaradi prizadetih domačinov in drugih ljudi, s katerimi delaš. Le skupaj lahko potegnemo voz iz blata.«
Rok Roblek, župan občine Preddvor, v kateri je tudi najdaljša slovenska vas - Kokra, je po neurju v prizadetem zaselku povezoval, spodbujal ter fizično pomagal. Z bagerjem je odstranjeval nanose grušča in kamenja, ki jih je v Podjebelco nanesel hudournik Neškarjev graben. Rok Roblek je bil vse dni na kraju dogajanja: »V takšnih primerih moraš ostati miren in močan zaradi prizadetih domačinov in drugih ljudi, s katerimi delaš. Le skupaj lahko potegnemo voz iz blata.«
Marta Sever je gospa mnogih talentov, predvsem pa neumorna kmečka ženska, ki zelo rada prime tako za pisalo kot za šivanko. Leta 2007 je bila izbrana za kmetico leta, ponaša se tudi z mnogimi priznanji in nagradami, pa najsi gre za naj domačijo ali za dobrote slovenskih kmetij. Kljub skrbi in delu na kmetiji in z družino je vselej našla čas še za društvene dejavnosti, pripravo različnih prireditev, ročna dela ter pisanje, pa najsi gre za pesmi, zgodbe, članke za razne publikacije ali preprosto beleženje dogodkov. Med temi še posebej temeljito zapisuje vse, ki so povezani s štorkljami. Marto Sever je v Šalamencih v občini Puconci obiskala Lidija Kosi.
Marta Sever je gospa mnogih talentov, predvsem pa neumorna kmečka ženska, ki zelo rada prime tako za pisalo kot za šivanko. Leta 2007 je bila izbrana za kmetico leta, ponaša se tudi z mnogimi priznanji in nagradami, pa najsi gre za naj domačijo ali za dobrote slovenskih kmetij. Kljub skrbi in delu na kmetiji in z družino je vselej našla čas še za društvene dejavnosti, pripravo različnih prireditev, ročna dela ter pisanje, pa najsi gre za pesmi, zgodbe, članke za razne publikacije ali preprosto beleženje dogodkov. Med temi še posebej temeljito zapisuje vse, ki so povezani s štorkljami. Marto Sever je v Šalamencih v občini Puconci obiskala Lidija Kosi.
Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem od evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga svečano sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku. Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.
Po znamenitem golu na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, je Žan Karničnik pritegnil evropsko, celo svetovno pozornost. Veliko je ugibanj, kje bo nadaljeval svojo kariero. Nasmejali smo ga z vprašanjem, ali srbski predsednik, ki se je obregnil ravno v višino njegove zdajšnje plače, morebiti pozna že tisti novi znesek, ki naj bi ga čakal verjetno v katerem od evropskih klubov. V tokratnem pogovoru razkrivamo njegov pogled na svet, kako ravna, kadar je sam na življenjskih prelomnicah. Bili so namreč časi, ko je že skoraj zapustil prvo ligo in bi začel delati v Avstriji. Tudi po izjemnih uspehih ostaja zvest lokalnemu okolju. Po končanem Euru so ga svečano sprejeli v domačih Radljah ob Dravi, nato še v Celju, kjer je odločilno pripomogel k drugemu naslovu državnih prvakov. Korošci ga spremljajo na vsakem koraku. Žan Karničnik je vzor številnim mladim generacijam, za katere si kljub natrpanemu urniku vzame čas.
Tanja Polanc ne bi z ničemer zamenjala življenja na Trnovski planoti. »Če bi morala živeti v mestu, bi bilo kar po meni,« pravi. Rodila se je na Lokvah in življenje z naravo in v njej ji je bilo na nek način podarjeno, sama pa je to znala sprejeti. Da bi tudi mlajši spoznali in vzljubili to planoto, je pred kratkim s podporo ajdovske občine in Lavričeve knjižnice izdala slikanico Basni iz Trnovskega gozda. Tanja, ki z družino zdaj živi na Predmeji, želi, da ohranjamo spoštljiv odnos do vsega, kar nas obdaja. Ko je v dolini jutro že postreglo z vročino, je Tanjo Polanc na 896 m nadmorske višine obiskala Eva Furlan.
Tanja Polanc ne bi z ničemer zamenjala življenja na Trnovski planoti. »Če bi morala živeti v mestu, bi bilo kar po meni,« pravi. Rodila se je na Lokvah in življenje z naravo in v njej ji je bilo na nek način podarjeno, sama pa je to znala sprejeti. Da bi tudi mlajši spoznali in vzljubili to planoto, je pred kratkim s podporo ajdovske občine in Lavričeve knjižnice izdala slikanico Basni iz Trnovskega gozda. Tanja, ki z družino zdaj živi na Predmeji, želi, da ohranjamo spoštljiv odnos do vsega, kar nas obdaja. Ko je v dolini jutro že postreglo z vročino, je Tanjo Polanc na 896 m nadmorske višine obiskala Eva Furlan.
V tokratni oddaji Lokalni junak gostimo Gora Osojnika, ki ga poznamo kot ustanovitelja Gledališča Ane Monro, ene najstarejših neodvisnih gledaliških skupin v Sloveniji. Gledališče je usmerjeno v ulično in improvizacijsko gledališče, v okviru katerega vzgajajo nove ustvarjalce, producirajo predstave, nastopajo po Sloveniji in tujini ter organizirajo festivale. Med najbolje poznane zagotovo sodi Ana Desetnica. Z Gorom Osojnikom, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju uličnega gledališča pri nas in vzpostavil šolo uličnega gledališča, se je pogovarjal Peter Močnik.
V tokratni oddaji Lokalni junak gostimo Gora Osojnika, ki ga poznamo kot ustanovitelja Gledališča Ane Monro, ene najstarejših neodvisnih gledaliških skupin v Sloveniji. Gledališče je usmerjeno v ulično in improvizacijsko gledališče, v okviru katerega vzgajajo nove ustvarjalce, producirajo predstave, nastopajo po Sloveniji in tujini ter organizirajo festivale. Med najbolje poznane zagotovo sodi Ana Desetnica. Z Gorom Osojnikom, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju uličnega gledališča pri nas in vzpostavil šolo uličnega gledališča, se je pogovarjal Peter Močnik.
Aleksander Javornik je najbolj prepoznaven slovenski navijač. Njegova podoba z zeleno kravato, kapo, slovensko zastavo na majici ter s kartonastim pokalom v rokah, se je športnim navdušencem, že globoko vtisnil v spomin. O njem vse bolj pogosto poročajo tudi tuji mediji.
Aleksander Javornik je najbolj prepoznaven slovenski navijač. Njegova podoba z zeleno kravato, kapo, slovensko zastavo na majici ter s kartonastim pokalom v rokah, se je športnim navdušencem, že globoko vtisnil v spomin. O njem vse bolj pogosto poročajo tudi tuji mediji.
Koper bo med četrtim in devetim julijem ponovno v znamenju rokometnega festivala mladih. Prvo ime Eurofesta je Tone Barič, ki se bo kot glavni organizator podpisal pod že 30. izvedbo! Ob tej priložnosti bodo zaživele tudi koprske ulice, ki bodo prizorišče pestrega večernega dogajanja. Tone Barič je v slovensko Istro pred desetletji prišel iz Sevnice, s seboj je prinesel tudi ljubezen do rokometa in športa. Učitelj športne vzgoje in trener je v prvi vrsti odličen organizator, za šport pa je navdušil tudi hčerki, ki sta se odločili za rokomet. Tokratnega lokalnega junaka je pred letošnjim Eurofestom na pogovor povabil Primož Čepar.
Koper bo med četrtim in devetim julijem ponovno v znamenju rokometnega festivala mladih. Prvo ime Eurofesta je Tone Barič, ki se bo kot glavni organizator podpisal pod že 30. izvedbo! Ob tej priložnosti bodo zaživele tudi koprske ulice, ki bodo prizorišče pestrega večernega dogajanja. Tone Barič je v slovensko Istro pred desetletji prišel iz Sevnice, s seboj je prinesel tudi ljubezen do rokometa in športa. Učitelj športne vzgoje in trener je v prvi vrsti odličen organizator, za šport pa je navdušil tudi hčerki, ki sta se odločili za rokomet. Tokratnega lokalnega junaka je pred letošnjim Eurofestom na pogovor povabil Primož Čepar.
Tokratni lokalni junak je prav poseben popotnik. V zemljepisnem smislu se je odločil prehoditi pot od rojstnega kraja do tam, kjer so se nekoč naselili njegovi starši. Darko Mohar živi na rekli na Hrvaškem, ujeli pa smo ga sredi ene izmed etap njegovega popotovanja od Prekmurja do otoka Krka. Utrujenega a še vedno dober volje je v Malečniku pred Mariborom srečal Stane Kocutar.
Tokratni lokalni junak je prav poseben popotnik. V zemljepisnem smislu se je odločil prehoditi pot od rojstnega kraja do tam, kjer so se nekoč naselili njegovi starši. Darko Mohar živi na rekli na Hrvaškem, ujeli pa smo ga sredi ene izmed etap njegovega popotovanja od Prekmurja do otoka Krka. Utrujenega a še vedno dober volje je v Malečniku pred Mariborom srečal Stane Kocutar.
Tokratni Lokalni junak prihaja z Notranjske. Človek stalnega nasmeha in nalezljive dobre volje, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi v odločilnih trenutkih, ko gre za življenje. Lani je opravil kar 800 ur prostovoljskega dela, zaradi česar je pred nekaj tedni prejel tudi posebno priznanje za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju humanitarnega dela. In zdaj je čas, da povemo, kdo je tokratni Lokalni junak: Luka Zalokar, kot upravnik zaposlen na Policijski postaji Cerknica, sicer pa kot jamarski reševalec najbolj dejaven na področju zaščite in reševanja. Med drugim je aprila lani vodil zahtevno in odmevno reševalno akcijo v Vranjedolski jami, kjer je odkrušena skala hudo poškodovala njegovo klubsko kolegico Ano, januarja letos pa reševanje skupine, ki jo je zalila voda v Križni jami. Še več podrobnosti o Luki Zalokarju pa nam bo razkril naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Tokratni Lokalni junak prihaja z Notranjske. Človek stalnega nasmeha in nalezljive dobre volje, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, tudi v odločilnih trenutkih, ko gre za življenje. Lani je opravil kar 800 ur prostovoljskega dela, zaradi česar je pred nekaj tedni prejel tudi posebno priznanje za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju humanitarnega dela. In zdaj je čas, da povemo, kdo je tokratni Lokalni junak: Luka Zalokar, kot upravnik zaposlen na Policijski postaji Cerknica, sicer pa kot jamarski reševalec najbolj dejaven na področju zaščite in reševanja. Med drugim je aprila lani vodil zahtevno in odmevno reševalno akcijo v Vranjedolski jami, kjer je odkrušena skala hudo poškodovala njegovo klubsko kolegico Ano, januarja letos pa reševanje skupine, ki jo je zalila voda v Križni jami. Še več podrobnosti o Luki Zalokarju pa nam bo razkril naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Diplomirani inženir agronomije Jože Simončič je kar 35 let vodil ekonomijo v Kartuziji Pleterje, edini kartuziji v slovanskem svetu. Priznani strokovnjak s področja vinogradništva in sadjarstva je ob zahtevnem delu na samostanskem kompleksu učil tudi v srednji in višji kmetijski šoli Grm v Novem mestu ter predaval v številnih stanovskih društvih na Dolenjskem. S prvim junijem je tokratni lokalni junak odšel v zasluženi pokoj.
Diplomirani inženir agronomije Jože Simončič je kar 35 let vodil ekonomijo v Kartuziji Pleterje, edini kartuziji v slovanskem svetu. Priznani strokovnjak s področja vinogradništva in sadjarstva je ob zahtevnem delu na samostanskem kompleksu učil tudi v srednji in višji kmetijski šoli Grm v Novem mestu ter predaval v številnih stanovskih društvih na Dolenjskem. S prvim junijem je tokratni lokalni junak odšel v zasluženi pokoj.
No, tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dva Ptujčana. Vodjo najstarejšega kina v Sloveniji Nino Milošič in Petra Ladiča, direktorja podjetja Intera, ki je letos na natečaju "Zlata nit" že tretjič prejelo naziv »najzaposlovalec« v kategoriji podjetij do 50 zaposlenih. Sta dolgoleten par, ki ceni življenje na Ptuju. Vsak na svojem področju si prizadevata, da bi razmere izboljšala ne samo zase, ampak za čim več ljudi. Nini Milošič je tako uspelo znova dati novo vsebino najstarejšemu kino pri nas in enemu najstarejših še delujočih na svetu in vanj privabiti obiskovalce. Kino Ptuj deluje že 127 let. Prvo predstavo so namreč v stavbi, kjer še zmeraj vrtijo filme, prikazali 3. marca 1897 - le dobro leto dni za pariško premiero bratov Lumiere. Danes je ptujski mestni kino del mreže 27-ih slovenskih Art kinematografov in evropskega združenja Evropa Cinemas. Peter Ladič pa kot direktor in kar trikratni "naj zaposlovalec v Sloveniji skupaj s partnerjem veliko časa in denarja vlaga v razvoj kadrov, predvsem pa lahko zaposleni v podjetju Intera usklajujejo delovni in prosti čas. Intero odlikujejo nadpovprečno dobri odnosi in nadpovprečni poslovni rezultati. S Ptujčanoma, ki svojim otrokom zavestno omejujeta rabo zaslonske tehnologije, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
No, tokrat v naši redni rubriki Lokalni junak predstavljamo dva Ptujčana. Vodjo najstarejšega kina v Sloveniji Nino Milošič in Petra Ladiča, direktorja podjetja Intera, ki je letos na natečaju "Zlata nit" že tretjič prejelo naziv »najzaposlovalec« v kategoriji podjetij do 50 zaposlenih. Sta dolgoleten par, ki ceni življenje na Ptuju. Vsak na svojem področju si prizadevata, da bi razmere izboljšala ne samo zase, ampak za čim več ljudi. Nini Milošič je tako uspelo znova dati novo vsebino najstarejšemu kino pri nas in enemu najstarejših še delujočih na svetu in vanj privabiti obiskovalce. Kino Ptuj deluje že 127 let. Prvo predstavo so namreč v stavbi, kjer še zmeraj vrtijo filme, prikazali 3. marca 1897 - le dobro leto dni za pariško premiero bratov Lumiere. Danes je ptujski mestni kino del mreže 27-ih slovenskih Art kinematografov in evropskega združenja Evropa Cinemas. Peter Ladič pa kot direktor in kar trikratni "naj zaposlovalec v Sloveniji skupaj s partnerjem veliko časa in denarja vlaga v razvoj kadrov, predvsem pa lahko zaposleni v podjetju Intera usklajujejo delovni in prosti čas. Intero odlikujejo nadpovprečno dobri odnosi in nadpovprečni poslovni rezultati. S Ptujčanoma, ki svojim otrokom zavestno omejujeta rabo zaslonske tehnologije, se je pogovarjala naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič
Ivan Bevk je najstarejši občan na Idrijskem in Cerkljanskem, najbrž celo širše v regiji. V četrtek je dopolnil 104 leta in je še neverjetno čil, zdrav in bistrega spomina. Še vedno rad kmetuje na posestvu Pri Pólancu nad Idrijo, peče kruh, veliko hódi, še vedno je član Ribiške družine Idrija, spremlja poročila in rešuje križanke. Je iskren in iskriv sogovornik. Rodil se je 23. maja 1920 v vasi Čéplez na Cerkljanskem. S sinom Samom Bevkom zdaj živi v stanovanju v središču Idrije. Tam ga je dva dni pred rojstnim dnevom obiskala naša dopisnica Nina Brus.
Ivan Bevk je najstarejši občan na Idrijskem in Cerkljanskem, najbrž celo širše v regiji. V četrtek je dopolnil 104 leta in je še neverjetno čil, zdrav in bistrega spomina. Še vedno rad kmetuje na posestvu Pri Pólancu nad Idrijo, peče kruh, veliko hódi, še vedno je član Ribiške družine Idrija, spremlja poročila in rešuje križanke. Je iskren in iskriv sogovornik. Rodil se je 23. maja 1920 v vasi Čéplez na Cerkljanskem. S sinom Samom Bevkom zdaj živi v stanovanju v središču Idrije. Tam ga je dva dni pred rojstnim dnevom obiskala naša dopisnica Nina Brus.