Opis epizode

Piše Matjaž Zorec,
bereta Aleksander Golja in Maja Moll.

Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.”
Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike.
Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj.
Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.”
Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Vlado Motnikar