Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Eleni Vakaló, ki se je rodila leta 1921 v Carigradu, je bila grška pesnica, umetnostna kritičarka in umetnostna zgodovinarka. Sodila je med ustanovitelje Svobodne delavnice za likovno umetnost Vakalo (danes kolidž Vakalo), kjer je vse do leta 1990 poučevala umetnostno zgodovino. Kot kritičarka in recenzentka je sodelovala z različnimi časopisi. Napisala je štirinajst pesniških zbirk, njen pesniški opus pa predstavlja neprekinjeno celoto, v kateri se pesmi in motivi prelivajo in nadaljujejo iz zbirke v zbirko, vse od zgodnjih zbirk Tema in variante iz leta 1945 in Spomini iz morastega mesta iz leta 1948 pa do zbirke Dejstva in zgodbe gospice Rozaline iz leta 1990, za katero je leto pozneje prejela grško državno nagrado za poezijo. Za svoj kritiški opus je prejela nagrado za esej Atenske akademije. Spada v povojno pesniško generacijo postnadrealistov. Umrla je leta 2001. Interpretira dramska igralka Polona Juh, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Marko Rengeo, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Eleni Vakaló, ki se je rodila leta 1921 v Carigradu, je bila grška pesnica, umetnostna kritičarka in umetnostna zgodovinarka. Sodila je med ustanovitelje Svobodne delavnice za likovno umetnost Vakalo (danes kolidž Vakalo), kjer je vse do leta 1990 poučevala umetnostno zgodovino. Kot kritičarka in recenzentka je sodelovala z različnimi časopisi. Napisala je štirinajst pesniških zbirk, njen pesniški opus pa predstavlja neprekinjeno celoto, v kateri se pesmi in motivi prelivajo in nadaljujejo iz zbirke v zbirko, vse od zgodnjih zbirk Tema in variante iz leta 1945 in Spomini iz morastega mesta iz leta 1948 pa do zbirke Dejstva in zgodbe gospice Rozaline iz leta 1990, za katero je leto pozneje prejela grško državno nagrado za poezijo. Za svoj kritiški opus je prejela nagrado za esej Atenske akademije. Spada v povojno pesniško generacijo postnadrealistov. Umrla je leta 2001. Interpretira dramska igralka Polona Juh, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden in Matjaž Miklič, režija Marko Rengeo, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album domače zasedbe Katalena z naslovom Meja, s katerim najbolj prepoznavna slovenska etnozasedba slavi svojo petindvajsetletnico, ki jo bo obhajala v začetku poletja. Kot že naslov namiguje, na svojem desetem albumu zasedba v tradicionalnih in avtorskih skladbah raziskuje koncept meje in meja – tako fizičnih kot osebnih in simbolnih.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album domače zasedbe Katalena z naslovom Meja, s katerim najbolj prepoznavna slovenska etnozasedba slavi svojo petindvajsetletnico, ki jo bo obhajala v začetku poletja. Kot že naslov namiguje, na svojem desetem albumu zasedba v tradicionalnih in avtorskih skladbah raziskuje koncept meje in meja – tako fizičnih kot osebnih in simbolnih.
Ob nedavni okrogli mizi Zadruge Zadrugator z naslovom Stanovanja in skupnost smo se s strokovnjaki in stanovalci pogovarjali o pomenu skupnih prostorov v stanovanjskih četrtih. Ob napovedi gradnje več tisoč novih javnih stanovanj se namreč odpira tudi vprašanje, kako zasnovati sosesko, ki bo živahna in bo prebivalce spodbujala k aktivnemu sodelovanju. Ob zaključku Festivala Fabula smo govorili z mednarodnim pravnikom in avtorjem knjige Vrnitev v Lemberg Philippom Sandsom. V knjigi prepleta osebno družinsko zgodbo z zgodovino nastanka pojma genocid ter raziskuje izvor sodobnega mednarodnega prava, obenem pa spodbuja razmislek o tem, kako se travme, krivda in spomin na zgodovinske zločine prenašajo iz generacije v generacijo. Program Ars bo v okviru 40. Slovenskih glasbenih dni aprila 2026 zaznamoval sto let od prvega radijskega prenosa klasične glasbe na Slovenskem ter predstavil bogato radijsko in glasbeno dediščino s koncerti, razstavami, simpoziji in dokumentarnim programom. V studiu bomo gostili Gregorja Pirša, urednika Uredništva za resno glasbo Radia Slovenija, ki bo med drugim opozoril na pomen radia za ohranjanje kulturnega spomina, ustvarjanje umetniške dediščine ter njegovo vlogo pri povezovanju slovenske glasbe z mednarodnim prostorom. Francoska fotografinja in režiserka Agnès Varda je profesionalno pot začela kot fotografinja v gledališču. Zdaj si je mogoče ogledati prvo retrospektivo fotografskih del te izjemne umetnice, ki so jo poimenovali kar babica francoskega novega vala. Ogledali smo si razstavo z naslovom Tu in tam, med Parizom in Rimom v palači Francoske akademije v Rimu, ki domuje v znameniti Medičejski vili nad Španskimi stopnicami.
Ob nedavni okrogli mizi Zadruge Zadrugator z naslovom Stanovanja in skupnost smo se s strokovnjaki in stanovalci pogovarjali o pomenu skupnih prostorov v stanovanjskih četrtih. Ob napovedi gradnje več tisoč novih javnih stanovanj se namreč odpira tudi vprašanje, kako zasnovati sosesko, ki bo živahna in bo prebivalce spodbujala k aktivnemu sodelovanju. Ob zaključku Festivala Fabula smo govorili z mednarodnim pravnikom in avtorjem knjige Vrnitev v Lemberg Philippom Sandsom. V knjigi prepleta osebno družinsko zgodbo z zgodovino nastanka pojma genocid ter raziskuje izvor sodobnega mednarodnega prava, obenem pa spodbuja razmislek o tem, kako se travme, krivda in spomin na zgodovinske zločine prenašajo iz generacije v generacijo. Program Ars bo v okviru 40. Slovenskih glasbenih dni aprila 2026 zaznamoval sto let od prvega radijskega prenosa klasične glasbe na Slovenskem ter predstavil bogato radijsko in glasbeno dediščino s koncerti, razstavami, simpoziji in dokumentarnim programom. V studiu bomo gostili Gregorja Pirša, urednika Uredništva za resno glasbo Radia Slovenija, ki bo med drugim opozoril na pomen radia za ohranjanje kulturnega spomina, ustvarjanje umetniške dediščine ter njegovo vlogo pri povezovanju slovenske glasbe z mednarodnim prostorom. Francoska fotografinja in režiserka Agnès Varda je profesionalno pot začela kot fotografinja v gledališču. Zdaj si je mogoče ogledati prvo retrospektivo fotografskih del te izjemne umetnice, ki so jo poimenovali kar babica francoskega novega vala. Ogledali smo si razstavo z naslovom Tu in tam, med Parizom in Rimom v palači Francoske akademije v Rimu, ki domuje v znameniti Medičejski vili nad Španskimi stopnicami.
Radijski cikel predstavlja dvajset prizorov iz treh epov, ki se navezujejo na trojansko vojno: Homerjevih epov Iliada in Odiseja ter Vergilijevega epa Eneida. Štirinajsti del cikla z naslovom ''Dom radostno spozna in poljubi zemljo žitorodno ...'' združuje odlomke iz XII., XIII., XIV. in XVI. speva Odiseje, večinoma po prevodu Antona Sovreta. Pri pripovedi o Helijevi čredi in o srečanju Odiseja s Telemahom pa je uporabljen prevod Kajetana Gantarja. Režiser: Jože Valentič Prevajalca: Anton Sovre in Kajetan Gantar Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Odisej – Ivan Rupnik Eurilohos – Iztok Valič Homer – Aleš Valič Alkinoos – Janez Albreht Atena – Jožica Avbelj Telemah – Jernej Kuntner Menelaos – Tone Gogala Peisistratos – Niko Goršič Helena – Stannia Boninsegna Eumaios – Jurij Souček Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Radijski cikel predstavlja dvajset prizorov iz treh epov, ki se navezujejo na trojansko vojno: Homerjevih epov Iliada in Odiseja ter Vergilijevega epa Eneida. Štirinajsti del cikla z naslovom ''Dom radostno spozna in poljubi zemljo žitorodno ...'' združuje odlomke iz XII., XIII., XIV. in XVI. speva Odiseje, večinoma po prevodu Antona Sovreta. Pri pripovedi o Helijevi čredi in o srečanju Odiseja s Telemahom pa je uporabljen prevod Kajetana Gantarja. Režiser: Jože Valentič Prevajalca: Anton Sovre in Kajetan Gantar Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Odisej – Ivan Rupnik Eurilohos – Iztok Valič Homer – Aleš Valič Alkinoos – Janez Albreht Atena – Jožica Avbelj Telemah – Jernej Kuntner Menelaos – Tone Gogala Peisistratos – Niko Goršič Helena – Stannia Boninsegna Eumaios – Jurij Souček Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Izjemen večer s Češkim filharmoničnim orkestrom in dirigentom Jakubom Hrůšo je 13. februarja v Pragi združil glasbo dveh skladateljev, ki sta domišljijo, naravo in notranja čustva preobrazila v prepričljivo orkestrsko pripovedovanje zgodb. Koncert je odprla poetična Pripoved o zimskem večeru Josefa Suka s svojo sanjsko liričnostjo in sijočim razpoloženjem, ki združuje veselje, nostalgijo in svetlobo. Vrhunec večera je bil Koncert za violino in orkester v d-molu Jeana Sibeliusa v izvedbi enega najbolj priznanih violinistov današnjega časa Augustina Hadelicha – delo strasti, virtuoznosti in nordijske melanholije. Program se je sklenil s Sibeliusovo simfonično pesnitvijo Oceanide in Sukovo Pravljico za orkester, op. 16.
Izjemen večer s Češkim filharmoničnim orkestrom in dirigentom Jakubom Hrůšo je 13. februarja v Pragi združil glasbo dveh skladateljev, ki sta domišljijo, naravo in notranja čustva preobrazila v prepričljivo orkestrsko pripovedovanje zgodb. Koncert je odprla poetična Pripoved o zimskem večeru Josefa Suka s svojo sanjsko liričnostjo in sijočim razpoloženjem, ki združuje veselje, nostalgijo in svetlobo. Vrhunec večera je bil Koncert za violino in orkester v d-molu Jeana Sibeliusa v izvedbi enega najbolj priznanih violinistov današnjega časa Augustina Hadelicha – delo strasti, virtuoznosti in nordijske melanholije. Program se je sklenil s Sibeliusovo simfonično pesnitvijo Oceanide in Sukovo Pravljico za orkester, op. 16.
Poslušamo izbor starejših zvočnih zapisov prekmurskih ljudskih pesmi, ki jih je leta 1967 v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi z naslovom Pojdmo v Prekmurje predstavil Valens Vodušek ob spremnih besedah Miška Kranjca in Branka Šömna. Prekmurje in njegovo izročilo spoznavamo skozi pesmi, ki same zase govorijo o tamkajšnjih ljudeh, preteklosti in običajih.
Poslušamo izbor starejših zvočnih zapisov prekmurskih ljudskih pesmi, ki jih je leta 1967 v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi z naslovom Pojdmo v Prekmurje predstavil Valens Vodušek ob spremnih besedah Miška Kranjca in Branka Šömna. Prekmurje in njegovo izročilo spoznavamo skozi pesmi, ki same zase govorijo o tamkajšnjih ljudeh, preteklosti in običajih.
Kaj nam o internetu pove filozofija? Kako filozofsko razmišljati o vplivu interneta na človeka, družbo in njeno delovanje? Kaj lahko iz teh razmislekov izvemo o ideologiji, našem času in kapitalizmu? Ta in podobna vprašanja v knjigi Splet in subjekt (Analecta, 2025) pretresa filozofinja dr. Bara Kolenc. Knjiga je namreč v celoti zavezana aktualni tematiki, saj se sooča s trenutnim dogajanjem, povezanim z internetom. Kolenc v njej vzpostavi lastno ontologijo, skozi katero premišlja prepletanje digitalne virtualne in nedigitalne fizične realnosti ter se sprašuje o vlogi umetne inteligence. In poudari, da je svetovni splet nadstruktura, ki parazitira na infrastrukturi interneta. Zato internet ni nevtralen tehnološki dosežek, temveč je materializirana ideologija. Foto – vir: Wikipedija
Kaj nam o internetu pove filozofija? Kako filozofsko razmišljati o vplivu interneta na človeka, družbo in njeno delovanje? Kaj lahko iz teh razmislekov izvemo o ideologiji, našem času in kapitalizmu? Ta in podobna vprašanja v knjigi Splet in subjekt (Analecta, 2025) pretresa filozofinja dr. Bara Kolenc. Knjiga je namreč v celoti zavezana aktualni tematiki, saj se sooča s trenutnim dogajanjem, povezanim z internetom. Kolenc v njej vzpostavi lastno ontologijo, skozi katero premišlja prepletanje digitalne virtualne in nedigitalne fizične realnosti ter se sprašuje o vlogi umetne inteligence. In poudari, da je svetovni splet nadstruktura, ki parazitira na infrastrukturi interneta. Zato internet ni nevtralen tehnološki dosežek, temveč je materializirana ideologija. Foto – vir: Wikipedija
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, toda omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, toda omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Piše Robi Šabec, bere Jure Franko. Z izrazom svinčena leta (italijansko anni di piombo) je v zgodovini Italije označeno nemirno politično obdobje od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja, ko so predvsem fašistične teroristične skupine izvajale številne ugrabitve in bombne atentate. Na političnem prizorišču je bil cilj vseskozi jasen: državo je bilo treba obvarovati, kot zadnjo braniteljico pred deželami 'bogoskrunskega komunizma'. Očuvati jo je bilo treba pred levico in to na vsak način – tudi z uporabo že v drugi svetovni vojni preverjenega fašističnega nasilja. Če je to veljalo za Italijo, je še toliko bolj očitno držalo za mesta neposredno ob meji. Kot je navedeno v samem naslovu romana Trst, 1974, je osrednje dogajanje romana postavljeno v srčiko italijanskih svinčenih let, v leto ko je bilo, kot navaja avtor Massimiliano Stefani, na Apeninskem polotoku na političnem prizorišču izjemno napeto. Pomlad se je začela s sojenjem šestim skrajnim desničarjem za pokol v Peteanu dve leti prej. Štirinajst dni pred tem se je v Catanzaru začelo sojenje za pokol na Trgu Fontana v Milanu leta 1969, ki so ga izvedli člani fašistične organizacije Ordine Nuovo. Prav s tem krvavim dogodkom naj bi se začela italijanska svinčena leta, ki so močno zaznamovala tudi dogajanje v Trstu. Deževnega večera 27. aprila je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli odjeknila eksplozija – bombo so podtaknili fašistični skrajneži. In prav ta prizor (ob orisih predhodno navedenih atentatov) je pisatelj uporabil kot uvod v roman Trst, 1974 oziroma v razdelek Pomlad. Delo je namreč razdeljeno na tri večje razdelke: Pomlad, Poletje in Jesen, ki jih spremljajo dodana uvodna poglavja, s katerimi avtor osredotočeno predstavi dogajanja v Trstu, ob tem pa izpiše še širšo družbenopolitično situacijo v Italiji. Tovrstni dinamiki ostaja zvest vse do konca. Tudi Poletje se začne burno: uvodno poglavje Italicus govori o enem najhujših bombnih atentatov, ki so kdajkoli pretresli Italijo. 4. avgusta ponoči je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi, 48 potnikov pa je bilo hudo ranjenih. Čeprav je odgovornost za atentat prevzela že znana fašistična skupina Ordine Nero, krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili. Zadnji razdelek romana (sklene ga le še končni epilog z naslovom Božič) se začne z jesenjo in s prihodom režiserja, pesnika, pisatelja in gledališkega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija na konferenco v tržaški študentski dom. Prihod slavnega režiserja je pomemben vsaj iz dveh vidikov. Bil je izpričan levičar in zagrizen borec proti fašizmu, leto zatem pa umorjen verjetno prav zaradi ekstremne kritike fašizma v znamenitem filmskem delu Salò ali 120 dni Sodome. Če k temu dodamo še enega izmed protagonistov romana, istospolno usmerjenega mladeniča Lorenza, pa je prihod slavnega pesnika v »mesto v zalivu« še toliko bolj utemeljen. Dodatno dinamiko dogajanja v romanu je Massimiliano Stefani vnesel še s sprva zapriseženim tržaškim fašistom Ruggerom, ki se zaljubi v Majo, Slovenko po rodu, ta pa v svojem ljubezenskem hrepenenju koleba med njim in študentom, komunističnim aktivistom Maurom. Tu je še Majin brat Saša, ki v zgodbo vključi lokalnega norca Angela in z njim potrebno psihiatrično sceno, družno s psihiatrom Francom Basaglio, s katerim je pisatelj zaokrožil dodobra naphane tržaške razmere sredi sedemdesetih let. V tako nastavljeni atmosferi avtor poznavalsko drsi med ideološkimi nasprotji, nacionalistično-fašističnimi ekscesi in čustvenimi mladostniškimi iskanji identitete. Poudarjajo jih precizni opisi tržaško-italijanskega vsakdana, saj vključujejo vse od bencinskih bonov do tedaj priljubljenih televizijskih oddaj. Pisatelj nas zanesljivo vodi po mestnem središču in okolici, od doline Glinščice prek Barkovelj k Sv Ivanu, v Ljudski vrt, pa vse do znamenite promenade na Ulici 20. september, kjer je bil njega dni tudi sedež fašistične drhali. Predstavlja nam romaneskno potovanje po večnarodnostnem in očarljivem, pogosto tudi strašljivem Trstu, prežetem z nemiri in družbenopolitičnimi napetostmi sedemdesetih let. Delo, ki je kar se da mogoče vpeto v konkreten čas in prostor, se pravi Trst, 1974 kot Italija v malem.
Piše Robi Šabec, bere Jure Franko. Z izrazom svinčena leta (italijansko anni di piombo) je v zgodovini Italije označeno nemirno politično obdobje od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja, ko so predvsem fašistične teroristične skupine izvajale številne ugrabitve in bombne atentate. Na političnem prizorišču je bil cilj vseskozi jasen: državo je bilo treba obvarovati, kot zadnjo braniteljico pred deželami 'bogoskrunskega komunizma'. Očuvati jo je bilo treba pred levico in to na vsak način – tudi z uporabo že v drugi svetovni vojni preverjenega fašističnega nasilja. Če je to veljalo za Italijo, je še toliko bolj očitno držalo za mesta neposredno ob meji. Kot je navedeno v samem naslovu romana Trst, 1974, je osrednje dogajanje romana postavljeno v srčiko italijanskih svinčenih let, v leto ko je bilo, kot navaja avtor Massimiliano Stefani, na Apeninskem polotoku na političnem prizorišču izjemno napeto. Pomlad se je začela s sojenjem šestim skrajnim desničarjem za pokol v Peteanu dve leti prej. Štirinajst dni pred tem se je v Catanzaru začelo sojenje za pokol na Trgu Fontana v Milanu leta 1969, ki so ga izvedli člani fašistične organizacije Ordine Nuovo. Prav s tem krvavim dogodkom naj bi se začela italijanska svinčena leta, ki so močno zaznamovala tudi dogajanje v Trstu. Deževnega večera 27. aprila je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli odjeknila eksplozija – bombo so podtaknili fašistični skrajneži. In prav ta prizor (ob orisih predhodno navedenih atentatov) je pisatelj uporabil kot uvod v roman Trst, 1974 oziroma v razdelek Pomlad. Delo je namreč razdeljeno na tri večje razdelke: Pomlad, Poletje in Jesen, ki jih spremljajo dodana uvodna poglavja, s katerimi avtor osredotočeno predstavi dogajanja v Trstu, ob tem pa izpiše še širšo družbenopolitično situacijo v Italiji. Tovrstni dinamiki ostaja zvest vse do konca. Tudi Poletje se začne burno: uvodno poglavje Italicus govori o enem najhujših bombnih atentatov, ki so kdajkoli pretresli Italijo. 4. avgusta ponoči je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi, 48 potnikov pa je bilo hudo ranjenih. Čeprav je odgovornost za atentat prevzela že znana fašistična skupina Ordine Nero, krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili. Zadnji razdelek romana (sklene ga le še končni epilog z naslovom Božič) se začne z jesenjo in s prihodom režiserja, pesnika, pisatelja in gledališkega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija na konferenco v tržaški študentski dom. Prihod slavnega režiserja je pomemben vsaj iz dveh vidikov. Bil je izpričan levičar in zagrizen borec proti fašizmu, leto zatem pa umorjen verjetno prav zaradi ekstremne kritike fašizma v znamenitem filmskem delu Salò ali 120 dni Sodome. Če k temu dodamo še enega izmed protagonistov romana, istospolno usmerjenega mladeniča Lorenza, pa je prihod slavnega pesnika v »mesto v zalivu« še toliko bolj utemeljen. Dodatno dinamiko dogajanja v romanu je Massimiliano Stefani vnesel še s sprva zapriseženim tržaškim fašistom Ruggerom, ki se zaljubi v Majo, Slovenko po rodu, ta pa v svojem ljubezenskem hrepenenju koleba med njim in študentom, komunističnim aktivistom Maurom. Tu je še Majin brat Saša, ki v zgodbo vključi lokalnega norca Angela in z njim potrebno psihiatrično sceno, družno s psihiatrom Francom Basaglio, s katerim je pisatelj zaokrožil dodobra naphane tržaške razmere sredi sedemdesetih let. V tako nastavljeni atmosferi avtor poznavalsko drsi med ideološkimi nasprotji, nacionalistično-fašističnimi ekscesi in čustvenimi mladostniškimi iskanji identitete. Poudarjajo jih precizni opisi tržaško-italijanskega vsakdana, saj vključujejo vse od bencinskih bonov do tedaj priljubljenih televizijskih oddaj. Pisatelj nas zanesljivo vodi po mestnem središču in okolici, od doline Glinščice prek Barkovelj k Sv Ivanu, v Ljudski vrt, pa vse do znamenite promenade na Ulici 20. september, kjer je bil njega dni tudi sedež fašistične drhali. Predstavlja nam romaneskno potovanje po večnarodnostnem in očarljivem, pogosto tudi strašljivem Trstu, prežetem z nemiri in družbenopolitičnimi napetostmi sedemdesetih let. Delo, ki je kar se da mogoče vpeto v konkreten čas in prostor, se pravi Trst, 1974 kot Italija v malem.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.
Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."
Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Na sporedu Quasi habanera za altovski saksofon in orkester Tomaža Habeta (solist Andrej Omejc), Koncert za klavir in orkester Petra Kopača (solist Klemen Golner) ter Tri epizode za violo in orkester Marijana Vodopivca (solist Mile Kosi).
Na sporedu Quasi habanera za altovski saksofon in orkester Tomaža Habeta (solist Andrej Omejc), Koncert za klavir in orkester Petra Kopača (solist Klemen Golner) ter Tri epizode za violo in orkester Marijana Vodopivca (solist Mile Kosi).
V oddaji boste slišali, da je Mladinski zbor Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin pod vodstvom Barbare Kovačič in usvojil absolutno zmago na Mladinskem pevskem festivalu. Začenja se mednarodno srečanja pisateljev in pisateljic za mir, ki bo potekalo na Bledu, v Sežani in Ljubljani. V Prešernovem gledališču Kranj so razglasili zmagovalke in zmagovalce 56. Tedna slovenske drame, gledališkega festivala. Kar nekaj nagrajencev je povezanih s Primorsko. V Hiši kulture v Svetem Antonu pa je vse nared za novo srečanje v nizu Vse knjige vodijo v vas: iz oči v oči z nagrajenci, ki ga prireja knjigarna Libris. Gostja bo pisateljica, ki ji letos ne manjka bralcev med srednješolci, Tina Vrščaj - govorila bo o letošnjem maturitetnem čtivu - romana Na Klancu, in o novem romanu Učne ure Eve K. Glasbeni izbor Gorana Gregoriča je Moondance - tretji studijski album severnoirskega kantavtorja Vana Morrisona.
V oddaji boste slišali, da je Mladinski zbor Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin pod vodstvom Barbare Kovačič in usvojil absolutno zmago na Mladinskem pevskem festivalu. Začenja se mednarodno srečanja pisateljev in pisateljic za mir, ki bo potekalo na Bledu, v Sežani in Ljubljani. V Prešernovem gledališču Kranj so razglasili zmagovalke in zmagovalce 56. Tedna slovenske drame, gledališkega festivala. Kar nekaj nagrajencev je povezanih s Primorsko. V Hiši kulture v Svetem Antonu pa je vse nared za novo srečanje v nizu Vse knjige vodijo v vas: iz oči v oči z nagrajenci, ki ga prireja knjigarna Libris. Gostja bo pisateljica, ki ji letos ne manjka bralcev med srednješolci, Tina Vrščaj - govorila bo o letošnjem maturitetnem čtivu - romana Na Klancu, in o novem romanu Učne ure Eve K. Glasbeni izbor Gorana Gregoriča je Moondance - tretji studijski album severnoirskega kantavtorja Vana Morrisona.
V peti oddaji, posvečeni Mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, bo zaigral Youl Sun, drugovurščeni pianist tekmovanja. Za svoj nastop v finalu je izbral tretji klavirski koncert Prokofjeva, žirijo pa je navdušil tudi z izvedbo dela Trije stavki iz Petruške Igorja Stravinskega, za katero je prejel posebno nagrad za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Youl Sun je leta 2024 na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Gine Bachauer osvojil izjemno trojno nagrado, in sicer prvo nagrado, nagrado občinstva in nagrado študentske žirije. Istega leta je osvojil tudi skupno prvo nagrado na Mednarodnem glasbenem tekmovanju v Seulu, kjer je požel številne pohvale za globino in prefinjenost svojega umetniškega mojstrstva. Aprila 2023 je pritegnil pozornost, ko je osvojil drugo nagrado in nagrado občinstva na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Viseu na Portugalskem. Sledile so najvišje nagrade na Mednarodnem tekmovanju ISANGYUN 2023, Mednarodnem klavirskem tekmovanju Istanbul Orchestra‘Sion 2024 in Mednarodnem glasbenem tekmovanju Marie Canals. Diplomiral je na šoli Yewon in je častni diplomant Umetniške gimnazije v Seulu, študiral pa je na Korejski nacionalni univerzi za umetnost v okviru programa za nadarjene. Od leta 2022 nadaljuje podiplomski študij v Franciji, kjer je diplomiral na Scholi Cantorum in na Pariškem konservatoriju.
V peti oddaji, posvečeni Mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, bo zaigral Youl Sun, drugovurščeni pianist tekmovanja. Za svoj nastop v finalu je izbral tretji klavirski koncert Prokofjeva, žirijo pa je navdušil tudi z izvedbo dela Trije stavki iz Petruške Igorja Stravinskega, za katero je prejel posebno nagrad za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Youl Sun je leta 2024 na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Gine Bachauer osvojil izjemno trojno nagrado, in sicer prvo nagrado, nagrado občinstva in nagrado študentske žirije. Istega leta je osvojil tudi skupno prvo nagrado na Mednarodnem glasbenem tekmovanju v Seulu, kjer je požel številne pohvale za globino in prefinjenost svojega umetniškega mojstrstva. Aprila 2023 je pritegnil pozornost, ko je osvojil drugo nagrado in nagrado občinstva na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Viseu na Portugalskem. Sledile so najvišje nagrade na Mednarodnem tekmovanju ISANGYUN 2023, Mednarodnem klavirskem tekmovanju Istanbul Orchestra‘Sion 2024 in Mednarodnem glasbenem tekmovanju Marie Canals. Diplomiral je na šoli Yewon in je častni diplomant Umetniške gimnazije v Seulu, študiral pa je na Korejski nacionalni univerzi za umetnost v okviru programa za nadarjene. Od leta 2022 nadaljuje podiplomski študij v Franciji, kjer je diplomiral na Scholi Cantorum in na Pariškem konservatoriju.
Minuli konec tedna se je zaključil Teden slovenske drame. Zmagovalka je predstava 1973, avtorski projekt Tomija Janežiča, ki je nastal v koprodukciji SNG Nova Gorica in Zavoda GO! 2025, igralski nagradi pa sta prejela Jana Zupančič in Matej Puc, oba za predstavo Zakaj sva se ločila Mestnega gledališča ljubljanskega. Bili smo tudi v Umetnostni galeriji Maribor, kjer so včeraj odprli fotografsko razstavo, posvečeno spominu na Tomaža Pandurja.
Minuli konec tedna se je zaključil Teden slovenske drame. Zmagovalka je predstava 1973, avtorski projekt Tomija Janežiča, ki je nastal v koprodukciji SNG Nova Gorica in Zavoda GO! 2025, igralski nagradi pa sta prejela Jana Zupančič in Matej Puc, oba za predstavo Zakaj sva se ločila Mestnega gledališča ljubljanskega. Bili smo tudi v Umetnostni galeriji Maribor, kjer so včeraj odprli fotografsko razstavo, posvečeno spominu na Tomaža Pandurja.
Tokratni izbor prinaša 1. del slovitih Armenskih plesov Alfreda Reeda in Bolero Mauricea Ravela v priredbi za pihalni orkester Marca Tamaninija. Izvajalec je Orkester Slovenske vojske pod vodstvom Mitje Dragoliča, posnetka pa sta nastala 13. maja 2022 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na koncertu ob dnevu Slovenske vojske.
Tokratni izbor prinaša 1. del slovitih Armenskih plesov Alfreda Reeda in Bolero Mauricea Ravela v priredbi za pihalni orkester Marca Tamaninija. Izvajalec je Orkester Slovenske vojske pod vodstvom Mitje Dragoliča, posnetka pa sta nastala 13. maja 2022 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na koncertu ob dnevu Slovenske vojske.
Poslušajte operne arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Georgesa Bizeta, Julesa Masseneta, Antonia Dvořaka in Jakova Gotovca, Mozarta, Bizeta, Masseneta, Dvořaka in Gotovca.
Poslušajte operne arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Georgesa Bizeta, Julesa Masseneta, Antonia Dvořaka in Jakova Gotovca, Mozarta, Bizeta, Masseneta, Dvořaka in Gotovca.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Oddajo smo namenili novejšim ploščam na katerih igrajo ali sodelujejo slovenski jazzovski glasbeniki. Poslušali bomo Big Band RTV Slovenija, pevki Katjo Šulc in Jadranko Juras, zasedbi Pantaloons in Oddelek 8, kitarista Davida Mozetiča in trio pianista Marka Črnčeca.
Oddajo smo namenili novejšim ploščam na katerih igrajo ali sodelujejo slovenski jazzovski glasbeniki. Poslušali bomo Big Band RTV Slovenija, pevki Katjo Šulc in Jadranko Juras, zasedbi Pantaloons in Oddelek 8, kitarista Davida Mozetiča in trio pianista Marka Črnčeca.
Ernest Bloch je bil švicarsko-ameriški skladatelj, ki je za svojega življenja užival velik ugled in veljal za enega najizvirnejših skladateljev 20. stoletja. Pri šestih letih je od mame dobil flavto, leto dni pozneje pa je že napisal svoje prve skladbice – z notacijo, ki si jo je izmislil sam. Pri devetih letih je začel učenje violine ter pokazal izreden talent. Njegov prvi mentor je bil priznani švicarski violinist Louis Rey, ki je Blocha poučeval tudi na Ženevski glasbeni akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval še v Bruslju – tam je bil njegov mentor violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Toda Ernest Bloch se je že pri enajstih letih, ko je začel obiskovati Ženevski glasbeni konservatorij, odločil, da bo postal skladatelj. Najzgodnejša skladba v njegovem opusu je Andante za godalni kvartet, ki jo je napisal leta 1895 – star je bil petnajst let.
Ernest Bloch je bil švicarsko-ameriški skladatelj, ki je za svojega življenja užival velik ugled in veljal za enega najizvirnejših skladateljev 20. stoletja. Pri šestih letih je od mame dobil flavto, leto dni pozneje pa je že napisal svoje prve skladbice – z notacijo, ki si jo je izmislil sam. Pri devetih letih je začel učenje violine ter pokazal izreden talent. Njegov prvi mentor je bil priznani švicarski violinist Louis Rey, ki je Blocha poučeval tudi na Ženevski glasbeni akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval še v Bruslju – tam je bil njegov mentor violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Toda Ernest Bloch se je že pri enajstih letih, ko je začel obiskovati Ženevski glasbeni konservatorij, odločil, da bo postal skladatelj. Najzgodnejša skladba v njegovem opusu je Andante za godalni kvartet, ki jo je napisal leta 1895 – star je bil petnajst let.
Na sporedu Polovski plesi iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina, 'Pastir' iz niza šestih Liričnih skladb, op. 54 Edvarda Griega, simfonična pesnitev Pomladna pesem, op. 16 Jeana Sibeliusa, Fantazija za harfo solo, op. 95 Camilla Saint-Saënsa, Koncert za violino in orkester št. 1 Philipa Glassa, Suite floral za klavir solo Heitorja Ville - Lobosa, Kubanska uvertura Georgea Gershwina, skladba 4 pianos Milka Lazarja in Mi za mir, za godalni orkester Janija Goloba.
Na sporedu Polovski plesi iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina, 'Pastir' iz niza šestih Liričnih skladb, op. 54 Edvarda Griega, simfonična pesnitev Pomladna pesem, op. 16 Jeana Sibeliusa, Fantazija za harfo solo, op. 95 Camilla Saint-Saënsa, Koncert za violino in orkester št. 1 Philipa Glassa, Suite floral za klavir solo Heitorja Ville - Lobosa, Kubanska uvertura Georgea Gershwina, skladba 4 pianos Milka Lazarja in Mi za mir, za godalni orkester Janija Goloba.
Ob soočenju z vojno v Ukrajini in Gazi se ves čas postavljata vprašanji, kdaj bo vojne konec in kdaj se vojna kot taka sploh konča. Slovenska pesnica in prevajalka Živa Čebulj v pesmi "Vojna se ne konča zato" ponudi svoj odgovor na vprašanji, kdaj in zakaj. Režiserka Saška Rakef, igralka Mojka Končar, redaktorica Petra Meterc. Produkcija 2024.
Ob soočenju z vojno v Ukrajini in Gazi se ves čas postavljata vprašanji, kdaj bo vojne konec in kdaj se vojna kot taka sploh konča. Slovenska pesnica in prevajalka Živa Čebulj v pesmi "Vojna se ne konča zato" ponudi svoj odgovor na vprašanji, kdaj in zakaj. Režiserka Saška Rakef, igralka Mojka Končar, redaktorica Petra Meterc. Produkcija 2024.
Na sporedu Cavatina iz Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru Ludwiga van Beethovna, Trije stavki za flavto in orgle Jehana Alaina, Kvartet št. 1 v D-duru (prvi iz niza šestih Pariških kvartetov) Georga Philippa Telemanna in Violinski koncert št. 1 v F-duru Federiga Fiorilla.
Na sporedu Cavatina iz Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru Ludwiga van Beethovna, Trije stavki za flavto in orgle Jehana Alaina, Kvartet št. 1 v D-duru (prvi iz niza šestih Pariških kvartetov) Georga Philippa Telemanna in Violinski koncert št. 1 v F-duru Federiga Fiorilla.
Na sporedu Cavatina iz Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru Ludwiga van Beethovna, Trije stavki za flavto in orgle Jehana Alaina, Kvartet št. 1 v D-duru (prvi iz niza šestih Pariških kvartetov) Georga Philippa Telemanna in Violinski koncert št. 1 v F-duru Federiga Fiorilla.
Na sporedu Cavatina iz Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru Ludwiga van Beethovna, Trije stavki za flavto in orgle Jehana Alaina, Kvartet št. 1 v D-duru (prvi iz niza šestih Pariških kvartetov) Georga Philippa Telemanna in Violinski koncert št. 1 v F-duru Federiga Fiorilla.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Znanstvenofantastični filozofski roman Če se ne vrneš Anje Radaljac je postavljen v medapokaliptično prihodnost po ekološkem kolapsu. V središču pripovedi je Judita, nekromantka, ki s tehnološkim sistemom C(i)RI vstopa v liminalni prostor med življenjem in smrtjo ter poskuša zavesti prepričati, naj se vrnejo v materialnost. Strokovni protokoli in jezik algoritmov se prepletajo z osebnim razpadanjem, utrujenostjo, krivdo in izgubo bližnjega. Vprašanje, ali je vrnitev sploh smiselna, postane hkrati družbeno in intimno. Roman odpira temeljne dileme sodobnosti: kako živeti v svetu, v katerem je smrt postala veliko bolj obvladljiv proces, vendar eksistencialna praznina ostaja; kako vztrajati v materialni realnosti, ko se zdi vabljivejša razpustitev; in kako ohraniti lastno zavest kot nekaj enkratnega v času, ki ga zaznamujejo algoritmi in vsezavest. Interpret je Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Poglajen. Leto nastanka: 2026.
Znanstvenofantastični filozofski roman Če se ne vrneš Anje Radaljac je postavljen v medapokaliptično prihodnost po ekološkem kolapsu. V središču pripovedi je Judita, nekromantka, ki s tehnološkim sistemom C(i)RI vstopa v liminalni prostor med življenjem in smrtjo ter poskuša zavesti prepričati, naj se vrnejo v materialnost. Strokovni protokoli in jezik algoritmov se prepletajo z osebnim razpadanjem, utrujenostjo, krivdo in izgubo bližnjega. Vprašanje, ali je vrnitev sploh smiselna, postane hkrati družbeno in intimno. Roman odpira temeljne dileme sodobnosti: kako živeti v svetu, v katerem je smrt postala veliko bolj obvladljiv proces, vendar eksistencialna praznina ostaja; kako vztrajati v materialni realnosti, ko se zdi vabljivejša razpustitev; in kako ohraniti lastno zavest kot nekaj enkratnega v času, ki ga zaznamujejo algoritmi in vsezavest. Interpret je Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Poglajen. Leto nastanka: 2026.
Na drugem koncertu, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta nastopila urugvajski kontratenorist Agustín Pennino, član londonske Kraljeve operne akademije, ter japonski pianist Satoši Kubo, diplomant Konservatorija za glasbo v Parizu. Spored: FÉLIX MENDELSSOHN BARTHOLDY: Na krilih pesmi, op. 34, št. 2 ( Heinrich Heine) Mesec, op. 86, št. 6 (Emanuel von Geibel) Pomladna pesem, op. 71, št. 2 (Karl Klingemann) Nova ljubezen, op. 19, št. 4 (Heinrich Heine) Fantova pesem (Joseph von Eichendorff) Ločen, op. 9, št. 6 (Johann G. Droysen) Pesem čarovnic, op. 8, št. 8 (Ludwig H. C. Hölty) Nočna pesem, op. 71, št. 6 (Joseph von Eichendorff) YASUJI KIYOSE: Mladenič morja (Haruo Sato) MARIA ESTHER ROOSEN DE REGALIA: Zdrava Marija CARMEN BARRADAS: Srečanje LUIS CLUZEAU MORTET: Pesem drobne ptice (Fernan Silva Valdes) MARITA PERDOMO: Kdo joka z luno na grobovih (Juan Zorrilla de San Martín) CELIA CORREA LUNA: Naša zastava (Blanca Sosa Mende) PAULINA SASTRE DE PONS: Moj Montevideo (Paulina Sastre de Pons)
Na drugem koncertu, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta nastopila urugvajski kontratenorist Agustín Pennino, član londonske Kraljeve operne akademije, ter japonski pianist Satoši Kubo, diplomant Konservatorija za glasbo v Parizu. Spored: FÉLIX MENDELSSOHN BARTHOLDY: Na krilih pesmi, op. 34, št. 2 ( Heinrich Heine) Mesec, op. 86, št. 6 (Emanuel von Geibel) Pomladna pesem, op. 71, št. 2 (Karl Klingemann) Nova ljubezen, op. 19, št. 4 (Heinrich Heine) Fantova pesem (Joseph von Eichendorff) Ločen, op. 9, št. 6 (Johann G. Droysen) Pesem čarovnic, op. 8, št. 8 (Ludwig H. C. Hölty) Nočna pesem, op. 71, št. 6 (Joseph von Eichendorff) YASUJI KIYOSE: Mladenič morja (Haruo Sato) MARIA ESTHER ROOSEN DE REGALIA: Zdrava Marija CARMEN BARRADAS: Srečanje LUIS CLUZEAU MORTET: Pesem drobne ptice (Fernan Silva Valdes) MARITA PERDOMO: Kdo joka z luno na grobovih (Juan Zorrilla de San Martín) CELIA CORREA LUNA: Naša zastava (Blanca Sosa Mende) PAULINA SASTRE DE PONS: Moj Montevideo (Paulina Sastre de Pons)
Koncert odpira bogati zvočni svet zgodnje nemške romantike. Prvi del zaznamujeta deli skladatelja, ki je utrdil temelje nemške romantične opere. Razvil je solistično literaturo, ki je še danes osupljivo iznajdljiva in izrazna. Letos praznujemo 200. obletnico smrti Carla Marie von Webra, zato je izbira programa tudi spominski poklon njegovi trajni glasbeni zapuščini, ki ostaja živa odrska izkušnja. Ne kot zgodovinski spomin, temveč kot neposredno srečanje z glasbo. Program: C.M. von Weber: Uvertura k operi Oberon, J. 306 C. M. von Weber: Koncert za fagot in orkester v F-duru, op.75 L. van Beethoven: Simfonija št.1 v C-duru, op. 21 Aleksandar Ranisavljev - fagot, Simfonični orkester RTV Slovenija, Slaven Kulenović - dirigent
Koncert odpira bogati zvočni svet zgodnje nemške romantike. Prvi del zaznamujeta deli skladatelja, ki je utrdil temelje nemške romantične opere. Razvil je solistično literaturo, ki je še danes osupljivo iznajdljiva in izrazna. Letos praznujemo 200. obletnico smrti Carla Marie von Webra, zato je izbira programa tudi spominski poklon njegovi trajni glasbeni zapuščini, ki ostaja živa odrska izkušnja. Ne kot zgodovinski spomin, temveč kot neposredno srečanje z glasbo. Program: C.M. von Weber: Uvertura k operi Oberon, J. 306 C. M. von Weber: Koncert za fagot in orkester v F-duru, op.75 L. van Beethoven: Simfonija št.1 v C-duru, op. 21 Aleksandar Ranisavljev - fagot, Simfonični orkester RTV Slovenija, Slaven Kulenović - dirigent
Rembrandt je s svojo umetnostjo pokazal, da svetloba ni le optičen pojav, temveč sredstvo razumevanja človeka. Bach pa je v glasbi ustvaril strukture, ki niso le matematične, temveč močno izrazne. Oba umetnika nas vodita v prostor notranjosti, v katerem se srečata pogled in zvok.
Rembrandt je s svojo umetnostjo pokazal, da svetloba ni le optičen pojav, temveč sredstvo razumevanja človeka. Bach pa je v glasbi ustvaril strukture, ki niso le matematične, temveč močno izrazne. Oba umetnika nas vodita v prostor notranjosti, v katerem se srečata pogled in zvok.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
Avstrijska pesnica, pisateljica, dramatičarka in zvočna umetnica Natascha Gangl od leta 2007 dela kot samostojna avtorica. Že več kot petnajst let živi in ustvarja v Avstriji, Španiji in Mehiki. Piše predvsem gledališka besedila, eksperimentalno prozo in eseje in ob tem raziskuje jezik v vseh možnih jezikovnih agregatnih stanjih. Spraševanje o slišanem je v samem jedru njene poetike, ki jo predstavlja pesnik, pisatelj in prevajalec Aleš Šteger, osredotoča pa se na tekst Tam kam, za katerega je avtorica maja leta 2025 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Prevajalec in avtor scenarija je Aleš Šteger, režiser Klemen Markovčič, interpretka Darja Reichman, bralec veznega besedila Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednica oddaje pa Tina Kozin. Leto nastanka: 2026.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Potopisni roman Transverzala avtorja Jakoba J. Kende je mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zajela ves slovenski planinski svet. Žal pa jim je uspelo uresničiti le polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil ves krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega Roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek se osredotoča na njihove skupne priprave na pot. Interpret je Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje pa Matej Juh. Leto nastanka: 2020.
Potopisni roman Transverzala avtorja Jakoba J. Kende je mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zajela ves slovenski planinski svet. Žal pa jim je uspelo uresničiti le polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil ves krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega Roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek se osredotoča na njihove skupne priprave na pot. Interpret je Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje pa Matej Juh. Leto nastanka: 2020.
Češki skladatelj Petr Eben je svojo obsežno skladbo Faust napisal po motivih drame Johanna Wolfganga von Goetheja. Leta 1976, ob 200-letnici gledališča Burgteater na Dunaju, je dobil naročilo, naj napiše glasbo za scensko uprizoritev Fausta. Scensko glasbo je pozneje sam priredil tudi za orgle. Orgelski cikel ima devet stavkov, vsak predstavlja določen prizor v drami, pa tudi skladateljevo osebno interpretacijo tega dela.
Češki skladatelj Petr Eben je svojo obsežno skladbo Faust napisal po motivih drame Johanna Wolfganga von Goetheja. Leta 1976, ob 200-letnici gledališča Burgteater na Dunaju, je dobil naročilo, naj napiše glasbo za scensko uprizoritev Fausta. Scensko glasbo je pozneje sam priredil tudi za orgle. Orgelski cikel ima devet stavkov, vsak predstavlja določen prizor v drami, pa tudi skladateljevo osebno interpretacijo tega dela.
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna je 15. maja lani nastopil na Klavirskem festivalu Ruhr, in sicer v Zgodovinski mestni dvorani v Wuppertalu, mestu v nemškem Porurju, ki leži med Essnom na severu, Düsseldorfom na zahodu in Kölnom na jugu. Na koncertu je Simfonike WDR iz Kölna vodil Axel Kober, ki je od leta 2009 glasbeni direktor Nemške opere na Renu. Vsefrancoski program se je začel s suito Pelleas in Melisanda, op. 80 Gabriela Fauréja, za njo je zazvenel Ravelov Klavirski koncert v G-duru, v katerem je kot solist nastopil kanadski pianist Bruce Liu, program pa je zaokrožila Simfonija v d-molu, op. 48 Césarja Francka, ki sodi med temeljna dela francoskega romantičnega simfonizma.
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna je 15. maja lani nastopil na Klavirskem festivalu Ruhr, in sicer v Zgodovinski mestni dvorani v Wuppertalu, mestu v nemškem Porurju, ki leži med Essnom na severu, Düsseldorfom na zahodu in Kölnom na jugu. Na koncertu je Simfonike WDR iz Kölna vodil Axel Kober, ki je od leta 2009 glasbeni direktor Nemške opere na Renu. Vsefrancoski program se je začel s suito Pelleas in Melisanda, op. 80 Gabriela Fauréja, za njo je zazvenel Ravelov Klavirski koncert v G-duru, v katerem je kot solist nastopil kanadski pianist Bruce Liu, program pa je zaokrožila Simfonija v d-molu, op. 48 Césarja Francka, ki sodi med temeljna dela francoskega romantičnega simfonizma.
... prinaša dela Bacha, Händla, Alagne, Poulenca, Čajkovskega, Rossinija, Delibesa in Verdija.
... prinaša dela Bacha, Händla, Alagne, Poulenca, Čajkovskega, Rossinija, Delibesa in Verdija.
Aprila bo minilo 410 let od smrti velikana španske književnosti - Miguela de Cervantesa Saavedra (živel je v letih od 1547 do 1616). Dodaten razlog, zakaj smo mu sklenili posvetiti aprilske oddaje Humoreska tega tedna pa je seveda posvečena njegovemu nesmrtnemu Don Kihotu in zvestemu oprodi Sanču Pansi ter njunim dogodivščinam v svetu, v katerem je vse manj jasno, kaj je resnica, kaj laž. V izbrani prigodi, naslovili smo jo Sančo - glavar Baratarije, Sanča določijo za glavarja otoka, vendar mora prebiti nekaj preizkusov. V smešnih okoliščinah, v katerih nastopi svojo službo, dokaže, da zna biti stvaren in moder. Prevajalec Niko Košir, interpret Brane Grubar, režiser Alen Jelen, glasbeni opremljevalec Sara Železnik, tonski mojster Nejc Zupančič, urednika oddaje Andrej Rot in Matej Juh. Leto nastanka 2012.
Aprila bo minilo 410 let od smrti velikana španske književnosti - Miguela de Cervantesa Saavedra (živel je v letih od 1547 do 1616). Dodaten razlog, zakaj smo mu sklenili posvetiti aprilske oddaje Humoreska tega tedna pa je seveda posvečena njegovemu nesmrtnemu Don Kihotu in zvestemu oprodi Sanču Pansi ter njunim dogodivščinam v svetu, v katerem je vse manj jasno, kaj je resnica, kaj laž. V izbrani prigodi, naslovili smo jo Sančo - glavar Baratarije, Sanča določijo za glavarja otoka, vendar mora prebiti nekaj preizkusov. V smešnih okoliščinah, v katerih nastopi svojo službo, dokaže, da zna biti stvaren in moder. Prevajalec Niko Košir, interpret Brane Grubar, režiser Alen Jelen, glasbeni opremljevalec Sara Železnik, tonski mojster Nejc Zupančič, urednika oddaje Andrej Rot in Matej Juh. Leto nastanka 2012.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Video in avdio posnetki koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
Video in avdio posnetki koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
Z mladimi virtuozi in plesnimi upi
Dorotea Senica je ena najbolj obetavnih mladih slovenskih flavtistk. Predstavljajo vam vizualno razkošen posnetek njenega muziciranja, glasbo skladateljev Carla Philippa Emanuela Bacha (Sonata za flavto solo v a-molu), Franza Dopplerja (Madžarska pastoralna fantazija) in Lowella Libermana (Sonata za flavto in klavir). Ob klavirju jo bo spremljal Ivan Ferčič. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiserka Urška Menart.
Dorotea Senica je ena najbolj obetavnih mladih slovenskih flavtistk. Predstavljajo vam vizualno razkošen posnetek njenega muziciranja, glasbo skladateljev Carla Philippa Emanuela Bacha (Sonata za flavto solo v a-molu), Franza Dopplerja (Madžarska pastoralna fantazija) in Lowella Libermana (Sonata za flavto in klavir). Ob klavirju jo bo spremljal Ivan Ferčič. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiserka Urška Menart.
Poslušajmo Suito za godalni orkester Franka Bridgea, Estonsko plesno suito Eduarda Tubina, Sonato za violončelo in klavir Mauricea Emmanuela, Temo in variacije v b-molu Karola Szymanowskega, Andante iz Koncerta za klavir in orkester v c-molu, op. 185 Joachima Raffa in prvi stavek iz Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksanda von Zemlinskega.
Poslušajmo Suito za godalni orkester Franka Bridgea, Estonsko plesno suito Eduarda Tubina, Sonato za violončelo in klavir Mauricea Emmanuela, Temo in variacije v b-molu Karola Szymanowskega, Andante iz Koncerta za klavir in orkester v c-molu, op. 185 Joachima Raffa in prvi stavek iz Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksanda von Zemlinskega.
Pesniški opus ameriškega avtorja Roberta Blyja (rojen je bil l. 1926, umrl pa l. 2021) obsega pesmi v vezani obliki in pesmi v prozi, zbrane v več kot 20 samostojnih pesniških zbirkah. Blyeva poezija temelji na močnih, nazornih podobah naravnega sveta, ki se pomensko dotikajo življenja sodobnega človeka, hkrati pa se ves čas vračajo tudi v svet, iz katerega se razraščajo. To velja tudi za pesem v prozi z naslovom Čebula. Prevajalka je Tina Kozin, interpret Žan Brelih Hatunić, režiser Marko Rengeo, tonski mojster pa Matjaž Miklič. Leto nastanka: 2026.
Pesniški opus ameriškega avtorja Roberta Blyja (rojen je bil l. 1926, umrl pa l. 2021) obsega pesmi v vezani obliki in pesmi v prozi, zbrane v več kot 20 samostojnih pesniških zbirkah. Blyeva poezija temelji na močnih, nazornih podobah naravnega sveta, ki se pomensko dotikajo življenja sodobnega človeka, hkrati pa se ves čas vračajo tudi v svet, iz katerega se razraščajo. To velja tudi za pesem v prozi z naslovom Čebula. Prevajalka je Tina Kozin, interpret Žan Brelih Hatunić, režiser Marko Rengeo, tonski mojster pa Matjaž Miklič. Leto nastanka: 2026.
Poslušali bomo Madridsko mašo Domenica Scarlattija, Dve sonati Daria Castelle in Suito v B-duru za dve oboi, fagot, godala in basso continuo Georga Phillipa Telemanna.
Poslušali bomo Madridsko mašo Domenica Scarlattija, Dve sonati Daria Castelle in Suito v B-duru za dve oboi, fagot, godala in basso continuo Georga Phillipa Telemanna.
Poslušali bomo Madridsko mašo Domenica Scarlattija, Dve sonati Daria Castelle in Suito v B-duru za dve oboi, fagot, godala in basso continuo Georga Phillipa Telemanna.
Poslušali bomo Madridsko mašo Domenica Scarlattija, Dve sonati Daria Castelle in Suito v B-duru za dve oboi, fagot, godala in basso continuo Georga Phillipa Telemanna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (roj. l. 1949) v kratkem romanu Deklica z naprstnikom pripoveduje ganljivo zgodbo o pustolovščinah begunskih otrok, ki jih je val nenaklonjene globalne politike ločil od njihovih družin in naplavil v mesta bogatega Zahoda. Brez pomoči in prepuščeni svoji iznajdljivosti se poskušajo znajti v svetu, ki na videz ponuja vse potrebno za preživetje, toda njegovi prebivalci gledajo na prišleke z nezaupljivostjo in so jim vse prej kot naklonjeni. Interpret je Matej Puc, prevajalec Aleš Učakar, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka: 2026.
Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (roj. l. 1949) v kratkem romanu Deklica z naprstnikom pripoveduje ganljivo zgodbo o pustolovščinah begunskih otrok, ki jih je val nenaklonjene globalne politike ločil od njihovih družin in naplavil v mesta bogatega Zahoda. Brez pomoči in prepuščeni svoji iznajdljivosti se poskušajo znajti v svetu, ki na videz ponuja vse potrebno za preživetje, toda njegovi prebivalci gledajo na prišleke z nezaupljivostjo in so jim vse prej kot naklonjeni. Interpret je Matej Puc, prevajalec Aleš Učakar, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka: 2026.
V nenavadni nočni vožnji kot svojevrstni metafori o življenju sopotnik nima nobenega vpliva na divjanje neznanega voznika, ki se v svoji gostobesednosti giblje med cinizmom in življenjsko modrostjo. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Franc Burgar Prirejevalka: Mateja Tegelj Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Marko – Slavko Cerjak Voznik – Branko Grubar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998
V nenavadni nočni vožnji kot svojevrstni metafori o življenju sopotnik nima nobenega vpliva na divjanje neznanega voznika, ki se v svoji gostobesednosti giblje med cinizmom in življenjsko modrostjo. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Franc Burgar Prirejevalka: Mateja Tegelj Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Marko – Slavko Cerjak Voznik – Branko Grubar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998
Mračna tragedija, ki negotovo plava med svetom resničnosti in svetom podzavesti.
Mračna tragedija, ki negotovo plava med svetom resničnosti in svetom podzavesti.