Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pisateljica Gabriela Babnik v svojem šestem romanu z naslovom Tišina, polna vetra opisuje in problematizira razmerje med znamenitim pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, temnopolto kabaretno pevko in plesalko Jeanne Duval. Jeanne Duval je navdihnila Rože zla, eno najpomembnejših in najbolj prelomnih pesniških zbirk vseh časov. Njuno dvajsetletno razmerje je predstavljeno v vsej svoji erotični razburkanosti in razredni ter rasni odtujenosti. Pred nami zaživi z živo predstavno močjo Pariz sredi 19. stoletja, ko ga pretresa februarska revolucija, na obzorju pa so že začetki moderne dobe z novimi odkritji in pogledi na svet. Avtorico zanimajo tako kot v njenih prejšnjih romanih vzvodi negrofobije in rasizma, s postopki medbesedilnosti pa ustvarja sodoben in ne zgodovinski roman. V nadaljevanju oddaje bomo predstavili roman Na Klancu Tine Vrščaj, v katerem se avtorica poigrava s simboliko klanca in navezuje na nekatere tematske prvine Cankarjevega romana Na klancu, ki sodi med kultna dela slovenske klasike. V ospredju pisateljičinega zanimanja so problemi, s katerimi se sooča sodobna družina, posebno pa je poudarjena tudi okoljska kriza, ki bremeni protagonistko, biologinjo Evo. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiser: Valentin Pečenko
Pisateljica Gabriela Babnik v svojem šestem romanu z naslovom Tišina, polna vetra opisuje in problematizira razmerje med znamenitim pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, temnopolto kabaretno pevko in plesalko Jeanne Duval. Jeanne Duval je navdihnila Rože zla, eno najpomembnejših in najbolj prelomnih pesniških zbirk vseh časov. Njuno dvajsetletno razmerje je predstavljeno v vsej svoji erotični razburkanosti in razredni ter rasni odtujenosti. Pred nami zaživi z živo predstavno močjo Pariz sredi 19. stoletja, ko ga pretresa februarska revolucija, na obzorju pa so že začetki moderne dobe z novimi odkritji in pogledi na svet. Avtorico zanimajo tako kot v njenih prejšnjih romanih vzvodi negrofobije in rasizma, s postopki medbesedilnosti pa ustvarja sodoben in ne zgodovinski roman. V nadaljevanju oddaje bomo predstavili roman Na Klancu Tine Vrščaj, v katerem se avtorica poigrava s simboliko klanca in navezuje na nekatere tematske prvine Cankarjevega romana Na klancu, ki sodi med kultna dela slovenske klasike. V ospredju pisateljičinega zanimanja so problemi, s katerimi se sooča sodobna družina, posebno pa je poudarjena tudi okoljska kriza, ki bremeni protagonistko, biologinjo Evo. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiser: Valentin Pečenko
Kako s premišljeno urbanistično zasnovo mest omogočiti bolj kakovostno življenje? To je le eno izmed tematskih izhodišč, o katerih smo govorili s priznanim škotskim urbanistom in arhitektom Davidom Simom, avtorjem mednarodne uspešnice Mehko mesto – zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja. S tem izrazom je poimenoval mesto, ki je prijazno do prebivalcev ter temelji na zgoščevanju, raznolikosti in kratkih razdaljah. V studiu bomo gostili Zalo Dobovšek, selektorico 56. Tedna slovenske drame, ki te dni poteka v Kranju. Pogovarjali se bomo o predstavah na festivalu ter o tem, kakšna besedila najbolj zanimajo gledališke ustvarjalce. Bili smo v prvem italijanskem muzeju sodobne mode ITS Arcademy v Trstu. Razstava Razkritje – moč »biti viden« predstavlja, kakšna oblačila so na podelitvah nagrad, festivalih in drugih zvezdniških dogodkih nosili Lady Gaga, Madonna, Beyoncé, Björk, Harry Styles in številni drugi. Na razstavi je mogoče videti, kako nastane zvezdniški slog ter kako se prepletajo moda, umetnost in sodobna vizualna kultura. Obiskali smo še študentke in študente Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki v okviru Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil pod mentorstvom Petje Zorec in Elene Fajt ustvarjajo oblačila tudi za voditeljici naše oddaje. Pogovarjali smo se o ustvarjalnem procesu, navdihu in posebnostih ustvarjanja za televizijsko oddajo, namenjeno kulturi in umetnosti.
Kako s premišljeno urbanistično zasnovo mest omogočiti bolj kakovostno življenje? To je le eno izmed tematskih izhodišč, o katerih smo govorili s priznanim škotskim urbanistom in arhitektom Davidom Simom, avtorjem mednarodne uspešnice Mehko mesto – zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja. S tem izrazom je poimenoval mesto, ki je prijazno do prebivalcev ter temelji na zgoščevanju, raznolikosti in kratkih razdaljah. V studiu bomo gostili Zalo Dobovšek, selektorico 56. Tedna slovenske drame, ki te dni poteka v Kranju. Pogovarjali se bomo o predstavah na festivalu ter o tem, kakšna besedila najbolj zanimajo gledališke ustvarjalce. Bili smo v prvem italijanskem muzeju sodobne mode ITS Arcademy v Trstu. Razstava Razkritje – moč »biti viden« predstavlja, kakšna oblačila so na podelitvah nagrad, festivalih in drugih zvezdniških dogodkih nosili Lady Gaga, Madonna, Beyoncé, Björk, Harry Styles in številni drugi. Na razstavi je mogoče videti, kako nastane zvezdniški slog ter kako se prepletajo moda, umetnost in sodobna vizualna kultura. Obiskali smo še študentke in študente Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki v okviru Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil pod mentorstvom Petje Zorec in Elene Fajt ustvarjajo oblačila tudi za voditeljici naše oddaje. Pogovarjali smo se o ustvarjalnem procesu, navdihu in posebnostih ustvarjanja za televizijsko oddajo, namenjeno kulturi in umetnosti.
Novela Rejenka (v izvirnem naslovu Foster) irske pisateljice Claire Keegan je postala eno od umetnostnih besedil, s katerimi se morajo slovenski dijaki leta 2026 seznaniti za opravljanje maturitetnega izpita pri angleščini. O noveli in filmski priredbi, ki je osvojila več prestižnih nagrad in bila nominirana za tujejezičnega oskarja, se pogovarjamo z dr. Cvetko Sokolov, pisateljico, predavateljico na Filozofski fakulteti in predsednico državne predmetne komisije za splošno maturo pri angleščini.
Novela Rejenka (v izvirnem naslovu Foster) irske pisateljice Claire Keegan je postala eno od umetnostnih besedil, s katerimi se morajo slovenski dijaki leta 2026 seznaniti za opravljanje maturitetnega izpita pri angleščini. O noveli in filmski priredbi, ki je osvojila več prestižnih nagrad in bila nominirana za tujejezičnega oskarja, se pogovarjamo z dr. Cvetko Sokolov, pisateljico, predavateljico na Filozofski fakulteti in predsednico državne predmetne komisije za splošno maturo pri angleščini.
Pogledali smo v zgodovino ansambla, ki polni dvorane še danes, doma in na tujem. Slišali boste že pokojnega vodjo ansambla, ki je bil ustanovitelj zasedbe, kitarista Jožeta Antoniča, pa tudi nekdanja člana: Ivana Prešerna Žana in Ivanko Kraševec ter odličnega vokalista Ota Pestnerja, ki z Alpskim kvintetom še vedno sodeluje in ki nam je predstavil svoje letošnje 'posebno leto'. Vse skupaj pa sva v oddaji povezala s trenutnim in dolgoletnim vodjem ansambla Janezom Perom. Vabljeni k poslušanju!
Pogledali smo v zgodovino ansambla, ki polni dvorane še danes, doma in na tujem. Slišali boste že pokojnega vodjo ansambla, ki je bil ustanovitelj zasedbe, kitarista Jožeta Antoniča, pa tudi nekdanja člana: Ivana Prešerna Žana in Ivanko Kraševec ter odličnega vokalista Ota Pestnerja, ki z Alpskim kvintetom še vedno sodeluje in ki nam je predstavil svoje letošnje 'posebno leto'. Vse skupaj pa sva v oddaji povezala s trenutnim in dolgoletnim vodjem ansambla Janezom Perom. Vabljeni k poslušanju!
... O ŽLAHTNA VEZENINA, ČUDEŽNO DREVO ŽIVLJENJA ... "Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," je nekoč o Miroslavu Košuti dejal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu. Avtor številnih pesniških zbirk in tudi dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Miroslav Košuta, bi 11. marca letos dopolnil 90 let, vendar se je poslovil že prej, 2. februarja. Njegovi življenjski poti in delu se poklanjamo z Literarnim večerom cikla Ars teatralis z naslovom Drevo življenja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Scenarij in izbor besedil: Tatjana Rojc Režija: Alen Jelen Radijska ekipa Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Gledališka ekipa Tehnični vodja: Peter Furlan Tonski mojster: Diego Sedmak Lučna mojstrica: Cristina Pristavec Video projekcija: Erika Pernarcich Nastopajoči: Primož Forte Tina Gunzek Marinka Počkaj Tomaž Susič Glasbenika: Martina Feri Aleksander Ipavec - Ipo Program Ars v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radijskim odrom in Slovenskim programom Radia Trst A.
... O ŽLAHTNA VEZENINA, ČUDEŽNO DREVO ŽIVLJENJA ... "Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," je nekoč o Miroslavu Košuti dejal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu. Avtor številnih pesniških zbirk in tudi dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Miroslav Košuta, bi 11. marca letos dopolnil 90 let, vendar se je poslovil že prej, 2. februarja. Njegovi življenjski poti in delu se poklanjamo z Literarnim večerom cikla Ars teatralis z naslovom Drevo življenja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Scenarij in izbor besedil: Tatjana Rojc Režija: Alen Jelen Radijska ekipa Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Gledališka ekipa Tehnični vodja: Peter Furlan Tonski mojster: Diego Sedmak Lučna mojstrica: Cristina Pristavec Video projekcija: Erika Pernarcich Nastopajoči: Primož Forte Tina Gunzek Marinka Počkaj Tomaž Susič Glasbenika: Martina Feri Aleksander Ipavec - Ipo Program Ars v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radijskim odrom in Slovenskim programom Radia Trst A.
Prisluhnili bomo posnetkom ljudske glasbe iz starejših oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi iz arhivov Radia Slovenija in Narodopisnega inštituta.
Prisluhnili bomo posnetkom ljudske glasbe iz starejših oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi iz arhivov Radia Slovenija in Narodopisnega inštituta.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Roman Ivana Vogriča Iz strasti se začne z umorom. Leta 1908 je Anton Nanut v Štandrežu pri Gorici streljal najprej na nekdanjo zaročenko Marijo Pavlin, nato pa je skušal soditi še sebi. Kljub umoru pa ne beremo kriminalnega romana ‒ z romantiko zločinstva se nič ne ukvarja. Pa tudi zagonetka ni ‒ ne žandarji ne kakšni zasebni vohljači v romanu nimajo preveč dela. Vse okoliščine nesrečnega dogodka že na prvih straneh romana priobčujejo časniki. Sicer pa tudi ni kakšne velike skrivnosti. Zločin je navsezadnje eden še danes najbolj znanih in domačih: umor ženske v njenem domu. Morilec je prav tako tipičen: žrtvin nekdanji zaročenec, ki se kar ne more sprijazniti s tem, da ga Marija zavrača. Iz strasti je roman o usodi preživelega morilca. Najprej v že omenjenih citatih časnikarskih poročil beremo, kako je o umoru in razmerju sodila javnost. Nato se dogajanje preseli v sodno dvorano: govorita tožilec in advokat. Antona oziroma, kot ga kliče pripovedovalec, Tonija najprej obsodijo na smrt, nato mu sam cesar zniža kazen na desetletje “težke ječe”. Nazadnje spremljamo Tonija za zapahe v mariborsko kaznilnico, kjer pa po treh letih znova dvigne roko nadse. Roman so navdihnili resnični dogodki in tudi žanrsko ga moremo umestiti med zgodovinske romane. Očitno je, da hoče avtor Ivan Vogrič umor in njegove posledice umestiti v sorazmerno podrobno podobo časov in navad v notranjeavstrijskih deželah pred prvo svetovno vojno. Ta ambicija se kaže v stalnem prekinjanju osrednjega toka pripovedi z zastranitvami. Pripovedovalec se kar ne more zadržati, da ne bi navrgel še kakšne etnografske ali zgodovinske kuriozitete. Večinoma so to raznorazni z dogajanjem romana sočasni, a nepovezani dogodki. Ta navdušena raztresenost, ki kar naprej skače od ene zadeve k drugi, ne zna pa ločevati med bistvenim in odvečnim, povzroča, da zgodovinska dejstva v romanu niso povezana v celoto. Da bi to prikril, se tretjeosebni pripovedovalec pogosto zateka k zvijači: svoje zastranitve pripisuje Tonijevemu doživljanju in notranjemu življenju. Kot strela z jasnega nam na primer postreže z nekaj odstavkov dolgo klasifikacijo zločinov in pripadajočih jim načinov usmrtitve skozi stoletja … nakar, kot bi mu postalo nerodno, medlo doda: “... si je mislil Toni”. Vsevedni pripovedovalec se, da bi se prizemljil, pretvarja, da je pripovedna perspektiva pravzaprav Tonijeva. Posledica tega je, da svoje meje izgubijo protagonistovo védenje, razmišljanje in čustvovanje. Ko na primer Toni stopi pred sodišče, pripovedovalec odtava v katalogiziranje mučilnih naprav in praks skozi stoletja. Natezalnice in čarovniški stoli naj bi ponazorili Tonijevo čustveno stanje. Toda kdo neki čustvuje prek naštevanja mučilnih tehnik? Zelo daleč smo od premišljevanj kakšnega kneza Miškina o čustvovanju obsojenca na smrt. Posledice teh preskokov so lahko prav čudne in celo nelogične. Poglavitnega premisleka o povoda za Marijin umor ‒ in o ljubosumju nasploh ‒ ne dobimo ne od Tonija ne od pripovedovalca. Posredovan nam je s citati iz premislekov Henrika Tume in škofa Jegliča. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: javno objavljena premišljevanja izobraženega in naprednega advokata stojijo na mestu, kjer bi pričakovali razmišljanje in intimno doživljanje njegove stranke, običajnega delavca in morilca. Protagonist za nas tako ostaja čudno abstrakten. Stoji sredi vseh teh besed in pripovedovalec nanj obeša anekdote, zgodovinske detajle, citate iz razumniških spisov in spomine na posočje … to naj bi sprejeli namesto protagonistovega doživljanja in mišljenja. Toni sam pa molči. Nikdar se ne ubesedi, to pa je v romanu tako, kot če bi rekli, da je brez telesa. Prav z razmišljanjem, čustvovanjem in izražanjem likov ima roman tudi sicer težavo. Vse misli, spomini in pogovori zvenijo nekam togo. Ne bi bilo čisto zgrešeno pomisliti, da je kleč v tem, da zaporniki filozofirajo prav tako abstraktno kakor advokat Tuma pri večerji. Vogrič piše, kot bi ves čas nekaj dokazoval in argumentiral. Še posebej v prvi polovici romana, pri prikazu zločina in njegovega konteksta ter sodne obravnave, se bolj kot pisatelj kaže kot zgodovinar in odkrito navaja – oziroma trdi, da navaja – časopise in govore iz sodne dvorane, citira in ocenjuje sočasna literarna dela, spise, zakone. Vse svoje napore usmerja k poantam, ki pa so jim liki in situacije skoraj samo didaktični pripomočki. V drugem delu romana, v zaporu, postane to nagnjenje k poantiranju tako izrazito, da razprave med zaporniki skoraj spominjajo na platonske dialoge, tako zelo se njihovi glasovi zlivajo. Vidi se, da je Vogrič vajen akademskega stila, in kadar je potrebna podpora za misel, argument pa tudi prikaz čustva, potegne na plan kak citat. Žal si je pustil preveč svobode. Vse se pomeša in porazgubi, ker pripovedovalec ni omejen samo na vire, ampak si prav nestrokovno domišlja, da ima dostop tudi v glave in srca. Seveda to ne bi bil problem, če ne bi bil površen tudi pri argumentaciji svojih poant. Ne moremo mimo tega, da so umor, povod zanj in njegov družbeni vzrok v romanu obravnavani bolj kot ne klišejsko. Skoraj prelahko je pozabiti, da je Marija mrtva. Pripoved problem strasti tako ali tako pozabi oziroma ga razreši tako, da pač Toni Marije nikdar ni nehal ljubiti. To ni roman za moraliste. Koliko bolje bi bilo, če bi pripovedovalec ostal pri sestavljanju drobcev, ki nam jih razkrivajo viri, in če bi kot detektiv na delu, namesto da poskuša zapolniti luknje in razpoke v znanih dejstvih, nanje opozarjal.
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Roman Ivana Vogriča Iz strasti se začne z umorom. Leta 1908 je Anton Nanut v Štandrežu pri Gorici streljal najprej na nekdanjo zaročenko Marijo Pavlin, nato pa je skušal soditi še sebi. Kljub umoru pa ne beremo kriminalnega romana ‒ z romantiko zločinstva se nič ne ukvarja. Pa tudi zagonetka ni ‒ ne žandarji ne kakšni zasebni vohljači v romanu nimajo preveč dela. Vse okoliščine nesrečnega dogodka že na prvih straneh romana priobčujejo časniki. Sicer pa tudi ni kakšne velike skrivnosti. Zločin je navsezadnje eden še danes najbolj znanih in domačih: umor ženske v njenem domu. Morilec je prav tako tipičen: žrtvin nekdanji zaročenec, ki se kar ne more sprijazniti s tem, da ga Marija zavrača. Iz strasti je roman o usodi preživelega morilca. Najprej v že omenjenih citatih časnikarskih poročil beremo, kako je o umoru in razmerju sodila javnost. Nato se dogajanje preseli v sodno dvorano: govorita tožilec in advokat. Antona oziroma, kot ga kliče pripovedovalec, Tonija najprej obsodijo na smrt, nato mu sam cesar zniža kazen na desetletje “težke ječe”. Nazadnje spremljamo Tonija za zapahe v mariborsko kaznilnico, kjer pa po treh letih znova dvigne roko nadse. Roman so navdihnili resnični dogodki in tudi žanrsko ga moremo umestiti med zgodovinske romane. Očitno je, da hoče avtor Ivan Vogrič umor in njegove posledice umestiti v sorazmerno podrobno podobo časov in navad v notranjeavstrijskih deželah pred prvo svetovno vojno. Ta ambicija se kaže v stalnem prekinjanju osrednjega toka pripovedi z zastranitvami. Pripovedovalec se kar ne more zadržati, da ne bi navrgel še kakšne etnografske ali zgodovinske kuriozitete. Večinoma so to raznorazni z dogajanjem romana sočasni, a nepovezani dogodki. Ta navdušena raztresenost, ki kar naprej skače od ene zadeve k drugi, ne zna pa ločevati med bistvenim in odvečnim, povzroča, da zgodovinska dejstva v romanu niso povezana v celoto. Da bi to prikril, se tretjeosebni pripovedovalec pogosto zateka k zvijači: svoje zastranitve pripisuje Tonijevemu doživljanju in notranjemu življenju. Kot strela z jasnega nam na primer postreže z nekaj odstavkov dolgo klasifikacijo zločinov in pripadajočih jim načinov usmrtitve skozi stoletja … nakar, kot bi mu postalo nerodno, medlo doda: “... si je mislil Toni”. Vsevedni pripovedovalec se, da bi se prizemljil, pretvarja, da je pripovedna perspektiva pravzaprav Tonijeva. Posledica tega je, da svoje meje izgubijo protagonistovo védenje, razmišljanje in čustvovanje. Ko na primer Toni stopi pred sodišče, pripovedovalec odtava v katalogiziranje mučilnih naprav in praks skozi stoletja. Natezalnice in čarovniški stoli naj bi ponazorili Tonijevo čustveno stanje. Toda kdo neki čustvuje prek naštevanja mučilnih tehnik? Zelo daleč smo od premišljevanj kakšnega kneza Miškina o čustvovanju obsojenca na smrt. Posledice teh preskokov so lahko prav čudne in celo nelogične. Poglavitnega premisleka o povoda za Marijin umor ‒ in o ljubosumju nasploh ‒ ne dobimo ne od Tonija ne od pripovedovalca. Posredovan nam je s citati iz premislekov Henrika Tume in škofa Jegliča. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: javno objavljena premišljevanja izobraženega in naprednega advokata stojijo na mestu, kjer bi pričakovali razmišljanje in intimno doživljanje njegove stranke, običajnega delavca in morilca. Protagonist za nas tako ostaja čudno abstrakten. Stoji sredi vseh teh besed in pripovedovalec nanj obeša anekdote, zgodovinske detajle, citate iz razumniških spisov in spomine na posočje … to naj bi sprejeli namesto protagonistovega doživljanja in mišljenja. Toni sam pa molči. Nikdar se ne ubesedi, to pa je v romanu tako, kot če bi rekli, da je brez telesa. Prav z razmišljanjem, čustvovanjem in izražanjem likov ima roman tudi sicer težavo. Vse misli, spomini in pogovori zvenijo nekam togo. Ne bi bilo čisto zgrešeno pomisliti, da je kleč v tem, da zaporniki filozofirajo prav tako abstraktno kakor advokat Tuma pri večerji. Vogrič piše, kot bi ves čas nekaj dokazoval in argumentiral. Še posebej v prvi polovici romana, pri prikazu zločina in njegovega konteksta ter sodne obravnave, se bolj kot pisatelj kaže kot zgodovinar in odkrito navaja – oziroma trdi, da navaja – časopise in govore iz sodne dvorane, citira in ocenjuje sočasna literarna dela, spise, zakone. Vse svoje napore usmerja k poantam, ki pa so jim liki in situacije skoraj samo didaktični pripomočki. V drugem delu romana, v zaporu, postane to nagnjenje k poantiranju tako izrazito, da razprave med zaporniki skoraj spominjajo na platonske dialoge, tako zelo se njihovi glasovi zlivajo. Vidi se, da je Vogrič vajen akademskega stila, in kadar je potrebna podpora za misel, argument pa tudi prikaz čustva, potegne na plan kak citat. Žal si je pustil preveč svobode. Vse se pomeša in porazgubi, ker pripovedovalec ni omejen samo na vire, ampak si prav nestrokovno domišlja, da ima dostop tudi v glave in srca. Seveda to ne bi bil problem, če ne bi bil površen tudi pri argumentaciji svojih poant. Ne moremo mimo tega, da so umor, povod zanj in njegov družbeni vzrok v romanu obravnavani bolj kot ne klišejsko. Skoraj prelahko je pozabiti, da je Marija mrtva. Pripoved problem strasti tako ali tako pozabi oziroma ga razreši tako, da pač Toni Marije nikdar ni nehal ljubiti. To ni roman za moraliste. Koliko bolje bi bilo, če bi pripovedovalec ostal pri sestavljanju drobcev, ki nam jih razkrivajo viri, in če bi kot detektiv na delu, namesto da poskuša zapolniti luknje in razpoke v znanih dejstvih, nanje opozarjal.
Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.
Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.
Petra Koršič: Oslo v dlani, Maja B. Kranjc: Klopotec, Ivan Vogrič: Iz strasti. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Sanja Podržaj in Vid Bešter.
Petra Koršič: Oslo v dlani, Maja B. Kranjc: Klopotec, Ivan Vogrič: Iz strasti. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Sanja Podržaj in Vid Bešter.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela je v zbirki Novi pristopi pred dnevi izšlo novo delo kosovelologa dr. Janeza Vrečka, ki nosi naslov Čas je prostor. Vrečko se v študiji posveča do zdaj neznani razsežnosti Kosovelovega opusa v odnosu do newtonovske fizike ob soočenju z Einsteinovimi dognanji in porajajočo se kvantno fiziko. V mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu bo nocoj ob 20-ih v okviru cikla Ars teatralis potekal literarni večer z naslovom Drevo življenja – hommage Miroslavu Košuti. V galeriji Javnega sklada za kulturne dejavnosti na Kidričevi ulici v Kopru je na ogled razstava Izum. Avtorica je Eva Vasilyeva.
Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela je v zbirki Novi pristopi pred dnevi izšlo novo delo kosovelologa dr. Janeza Vrečka, ki nosi naslov Čas je prostor. Vrečko se v študiji posveča do zdaj neznani razsežnosti Kosovelovega opusa v odnosu do newtonovske fizike ob soočenju z Einsteinovimi dognanji in porajajočo se kvantno fiziko. V mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu bo nocoj ob 20-ih v okviru cikla Ars teatralis potekal literarni večer z naslovom Drevo življenja – hommage Miroslavu Košuti. V galeriji Javnega sklada za kulturne dejavnosti na Kidričevi ulici v Kopru je na ogled razstava Izum. Avtorica je Eva Vasilyeva.
V tretji izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026 bomo poslušali nastop pianista, ki je osvojil četrto mesto. To je kanadski pianist Jonathan Mak, sicer zmagovalec mednarodnega klavirskega tekmovanja Sorel-Tracy, ki je prvič potekalo leta 2024. Svoj orkestralni debi je doživel že pri štirih letih. Diplomiral je na Glasbeni šoli Yale in Inštitutu za glasbo v Clevelandu, ta hip pa je vpisan na doktorski študij iz glasbenih umetnosti na Šoli za glasbo Shepherd na Univerzi Rice, in sicer pri Jonu Kimuri Parkerju. Na tekmovanju je osvojil 4. nagrado v vrednosti 8000 evrov, in sicer za izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 83 Johannesa Brahmsa, poleg tega pa je osvojil še posebno nagrado za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz obdobja romantike. Poustvaril je Sonato št. 3 v f-molu, op. 5, ravno tako Johannesa Brahmsa.
V tretji izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026 bomo poslušali nastop pianista, ki je osvojil četrto mesto. To je kanadski pianist Jonathan Mak, sicer zmagovalec mednarodnega klavirskega tekmovanja Sorel-Tracy, ki je prvič potekalo leta 2024. Svoj orkestralni debi je doživel že pri štirih letih. Diplomiral je na Glasbeni šoli Yale in Inštitutu za glasbo v Clevelandu, ta hip pa je vpisan na doktorski študij iz glasbenih umetnosti na Šoli za glasbo Shepherd na Univerzi Rice, in sicer pri Jonu Kimuri Parkerju. Na tekmovanju je osvojil 4. nagrado v vrednosti 8000 evrov, in sicer za izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 83 Johannesa Brahmsa, poleg tega pa je osvojil še posebno nagrado za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz obdobja romantike. Poustvaril je Sonato št. 3 v f-molu, op. 5, ravno tako Johannesa Brahmsa.
Edina dnevna informativna oddaja o kulturi. V dobrih petnajstih minutah povzame kulturno in ustvarjalno dogajanje pri nas. Predstavljamo novosti, festivale in kulturno problematiko.
Edina dnevna informativna oddaja o kulturi. V dobrih petnajstih minutah povzame kulturno in ustvarjalno dogajanje pri nas. Predstavljamo novosti, festivale in kulturno problematiko.
Še tretjič zapored se ustavljamo pri ustvarjanju flamskega skladatelja srednjega rodu, leta 1973 rojenega Berta Appermonta. Že dvakrat ste se ob poslušanju njegove glasbe lahko prepričali, da je njegov pristop do zvočnega medija godbe zelo napreden in da ga brez zadržkov označimo za pogumnega, zato bomo tako nadaljevali tudi danes, ko boste spet slišali zelo drzno zasnovano delo z naslovom Bruseljski rekviem, zraven pa še koncertno koračnico Vojak in kraljična. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
Še tretjič zapored se ustavljamo pri ustvarjanju flamskega skladatelja srednjega rodu, leta 1973 rojenega Berta Appermonta. Že dvakrat ste se ob poslušanju njegove glasbe lahko prepričali, da je njegov pristop do zvočnega medija godbe zelo napreden in da ga brez zadržkov označimo za pogumnega, zato bomo tako nadaljevali tudi danes, ko boste spet slišali zelo drzno zasnovano delo z naslovom Bruseljski rekviem, zraven pa še koncertno koračnico Vojak in kraljična. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
Junija 1991 je bil na obrobju Osijeka ubit Josip Reihl Kir, takratni načelnik osiješke policije. Kir je bil tik pred izbruhom vojne v hrvaški Slavoniji eden redkih, ki si je med naraščajočimi trenji med hrvaško in srbsko stranjo na tem območju vse do zadnjega prizadeval za dialog in mir, danes pa se ga uradna zgodovina na Hrvaškem nerada spominja. Film režiserja Ivana Ramljaka z naslovom Mirovnik, ki z več vidikov razmišlja o liku in delu Kira, pa tudi o predvojnih dogodkih na tem območju, je lani na hrvaškem festivalu nacionalnega filma v Pulju prejel veliko zlato areno, obenem pa je del hrvaške politike razburil do te mere, da so morali nekatere projekcije na Hrvaškem odpovedati in da so o filmu razpravljali celo v hrvaškem parlamentu. Pogovarjamo se z Ivanom Ramljakom, režiserjem filma Mirovnik, ki je bil nedavno prikazan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Foto – vir: Festival dokumentarnega filma
Junija 1991 je bil na obrobju Osijeka ubit Josip Reihl Kir, takratni načelnik osiješke policije. Kir je bil tik pred izbruhom vojne v hrvaški Slavoniji eden redkih, ki si je med naraščajočimi trenji med hrvaško in srbsko stranjo na tem območju vse do zadnjega prizadeval za dialog in mir, danes pa se ga uradna zgodovina na Hrvaškem nerada spominja. Film režiserja Ivana Ramljaka z naslovom Mirovnik, ki z več vidikov razmišlja o liku in delu Kira, pa tudi o predvojnih dogodkih na tem območju, je lani na hrvaškem festivalu nacionalnega filma v Pulju prejel veliko zlato areno, obenem pa je del hrvaške politike razburil do te mere, da so morali nekatere projekcije na Hrvaškem odpovedati in da so o filmu razpravljali celo v hrvaškem parlamentu. Pogovarjamo se z Ivanom Ramljakom, režiserjem filma Mirovnik, ki je bil nedavno prikazan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Foto – vir: Festival dokumentarnega filma
V izvedbi sopranistke Sonje Hočevar poslušajte arije iz oper Gaetana Donizettija, Giuseppa Verdija, Charlesa Bizeta in Jacquesa Offenbacha.
V izvedbi sopranistke Sonje Hočevar poslušajte arije iz oper Gaetana Donizettija, Giuseppa Verdija, Charlesa Bizeta in Jacquesa Offenbacha.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Na sporedu Oda pomladi – Koncertna skladba za klavir in orkester v G-duru, op. 76 Joachima Raffa, Fantazija za flavto in harfo na teme iz opere Casilda Franza Dopplerja in Antonia Zamare, Velika fantazija za klavir in orkester v A-duru na poljske ljudske napeve, op. 13 Frédérica Chopina, Fratres (različica za violino solo, godala in tolkala) Arva Pärta, Trije plesi iz komične opere Prodana nevesta Bedřicha Smetane, Tožba, ali Deklica in slavec – 3. stavek klavirske suite Goyescas Enriqueja Granadosa in Koncert za violino in orkester v d-molu Arama Hačaturjana.
Na sporedu Oda pomladi – Koncertna skladba za klavir in orkester v G-duru, op. 76 Joachima Raffa, Fantazija za flavto in harfo na teme iz opere Casilda Franza Dopplerja in Antonia Zamare, Velika fantazija za klavir in orkester v A-duru na poljske ljudske napeve, op. 13 Frédérica Chopina, Fratres (različica za violino solo, godala in tolkala) Arva Pärta, Trije plesi iz komične opere Prodana nevesta Bedřicha Smetane, Tožba, ali Deklica in slavec – 3. stavek klavirske suite Goyescas Enriqueja Granadosa in Koncert za violino in orkester v d-molu Arama Hačaturjana.
Sinan Antun je iraški pesnik, pisatelj in prevajalec, po mnenju številnih velja za najbolj cenjenega literata arabskega sveta. Šolal se je v Bagdadu in Združenih državah, kjer živi že več kot trideset let. Na Harvardu je doktoriral iz arabskih in islamskih študij, v njegovem obsežnem opusu pa sta tudi dve pesniški zbirki, ki ju je sam prevedel v angleščino. Iz druge z naslovom Razglednice iz podzemlja smo izbrali pesnitev, ki jo je posvetil otrokom v Gazi. Sinan Antun nas skozi pogled otroka pelje na sprehod zunaj časa in prostora, pa čeprav omenja begunsko taborišče Džabalija in šolo Agencije Združenih narodov v Gazi. Pesem Epilogi je prevedla Ingrid Kovač Brus. Interpretira dramski igralec Primož Pirnat, režija Ana Krauthaker, urednica oddaje Staša Grahek, Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Sinan Antun je iraški pesnik, pisatelj in prevajalec, po mnenju številnih velja za najbolj cenjenega literata arabskega sveta. Šolal se je v Bagdadu in Združenih državah, kjer živi že več kot trideset let. Na Harvardu je doktoriral iz arabskih in islamskih študij, v njegovem obsežnem opusu pa sta tudi dve pesniški zbirki, ki ju je sam prevedel v angleščino. Iz druge z naslovom Razglednice iz podzemlja smo izbrali pesnitev, ki jo je posvetil otrokom v Gazi. Sinan Antun nas skozi pogled otroka pelje na sprehod zunaj časa in prostora, pa čeprav omenja begunsko taborišče Džabalija in šolo Agencije Združenih narodov v Gazi. Pesem Epilogi je prevedla Ingrid Kovač Brus. Interpretira dramski igralec Primož Pirnat, režija Ana Krauthaker, urednica oddaje Staša Grahek, Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Na sporedu Simfonija št. 5 v D-duru Williama Boycea, 'Allegro moderato', sklepni stavek Klavirskega tria št. 2 v Es-duru, D. 929 Franza Schuberta, Andante v Des-duru Antona Brucknerja v priredbi za kvartet rogov, Simfonija št. 55 v Es-duru, 'Ravnatelj' Josepha Haydna in Sonata št. 17 za violino in basso continuo Giuseppa Tartinija.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
V oddaji Literarni portret predstavljamo flamskega pisatelja Toma Lanoyeja. Rodil se je leta 1958 v mestecu Sint-Niklaas v flamski provinci v Belgiji, živi in ustvarja pa v Antwerpnu in Cape Townu. Je eden najbolj cenjenih flamskih prozaistov, pesnikov in dramatikov, hkrati pa tudi ustvarjalec performansov, esejist, pisec kratkih zgodb in kolumen. V desetletjih ustvarjanja se je Lanoye izkazal kot prodoren kritik flamske družbe, pri tem pa se je kot eden prvih odvrnil od literarnega političnega angažmaja, ki je tamkajšnji prozi starejše generacije odvzel vsakršno epsko širino. Tako v svoji prozi kot v poeziji se ironično posveča predvsem človeškim nravem in raziskovanju jezika. Avtorica oddaje in prevajalka Mateja Seliškar Kenda, interpreta Sabina Kogovšek in Gregor Gruden, bralca Ana Bohte in Dejan Kaloper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, ton in montaža Sonja Strenar, režija Igor Likar. Posneto 2010. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo. Včasih glasba sledi podobi, drugič ideji, včasih pa se srečata v skupnem občutju prostora, svetlobe in časa. V nocojšnji oddaji bomo prisluhnili, kako se svetloba in tišina, ki ju v svojih slikah oblikuje nizozemski slikar Johannes Vermeer, zrcalita tudi v glasbi.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo. Včasih glasba sledi podobi, drugič ideji, včasih pa se srečata v skupnem občutju prostora, svetlobe in časa. V nocojšnji oddaji bomo prisluhnili, kako se svetloba in tišina, ki ju v svojih slikah oblikuje nizozemski slikar Johannes Vermeer, zrcalita tudi v glasbi.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Izbrali smo nekaj odlomkov iz dnevnika britanskega pisatelja Johna Fowlesa, avtorja romanov Mag, Mušica, Ženska francoskega poročnika, Ebenovinasti stolp. John Fowles se je rodil zadnjega marca pred stotimi leti, umrl pa leta 2005. Leta 1966 se je naselil v Lyme Regisu na dorsetski obali in že kmalu začel pisati verjetno svoj najznamenitejši roman Ženska francoskega poročnika. Odlomki iz njegovih dnevnikov spremljajo petnajstletno obdobje, od časa, ko je začel pisati roman, do premiere filma, ki so ga posneli po njem. Prevod Ingrid Kovač Brus, interpretacija Branko Šturbej, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Staš Janež, režija Ana Krauthaker. Posneto 2005. Redakcija Ingrid Kovač Brus in Staša Grahek.
Izbrali smo nekaj odlomkov iz dnevnika britanskega pisatelja Johna Fowlesa, avtorja romanov Mag, Mušica, Ženska francoskega poročnika, Ebenovinasti stolp. John Fowles se je rodil zadnjega marca pred stotimi leti, umrl pa leta 2005. Leta 1966 se je naselil v Lyme Regisu na dorsetski obali in že kmalu začel pisati verjetno svoj najznamenitejši roman Ženska francoskega poročnika. Odlomki iz njegovih dnevnikov spremljajo petnajstletno obdobje, od časa, ko je začel pisati roman, do premiere filma, ki so ga posneli po njem. Prevod Ingrid Kovač Brus, interpretacija Branko Šturbej, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Staš Janež, režija Ana Krauthaker. Posneto 2005. Redakcija Ingrid Kovač Brus in Staša Grahek.
Cvetna nedelja zaznamuje začetek velikega tedna in pomeni prehod v osrednje obdobje cerkvenega leta. Spremlja jo preprost obred z zelenjem, ki poudarja skupnostni značaj dneva. Pomen tega dne presega liturgični okvir: vzpostavi umirjen ritem, zbranost in jasen občutek skupnosti. V ospredje stopajo ponavljanje, ritem in urejena skupna gesta – elementi, ki dajejo dnevu notranjo strukturo. Podoben princip oblikuje tudi današnji koncert, v katerem se različni glasovi in zasedbe združujejo v premišljeno celoto. Na sporedu sta Kanon v D-duru Johanna Pachelbela in Maša otrok Johna Rutterja. Nastopili so Simfonični orkester RTV Slovenija, Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, sopranistka Beti Bratina, baritonist Lovro Korošec in organist Tomaž Sevšek. Vodila jih je Alenka Podpečan.
Cvetna nedelja zaznamuje začetek velikega tedna in pomeni prehod v osrednje obdobje cerkvenega leta. Spremlja jo preprost obred z zelenjem, ki poudarja skupnostni značaj dneva. Pomen tega dne presega liturgični okvir: vzpostavi umirjen ritem, zbranost in jasen občutek skupnosti. V ospredje stopajo ponavljanje, ritem in urejena skupna gesta – elementi, ki dajejo dnevu notranjo strukturo. Podoben princip oblikuje tudi današnji koncert, v katerem se različni glasovi in zasedbe združujejo v premišljeno celoto. Na sporedu sta Kanon v D-duru Johanna Pachelbela in Maša otrok Johna Rutterja. Nastopili so Simfonični orkester RTV Slovenija, Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, sopranistka Beti Bratina, baritonist Lovro Korošec in organist Tomaž Sevšek. Vodila jih je Alenka Podpečan.
Offenbacha, Wagnerja, Bellinija, Verdija, Gounoda, Čajkovskega in Saint-Saënsa.
Offenbacha, Wagnerja, Bellinija, Verdija, Gounoda, Čajkovskega in Saint-Saënsa.
Marčevske Humoreske tega tedna so posvečene Skrivnemu dnevniku Hendrika Groena, starega 83 let in ¼. Nizozemski starostnik z veliko trpkega humorja opisuje svoje doživljanje staranja, pa tudi dogajanje v domu za starejše, v katerem živi. V zadnji oddaji iz cikla bomo izvedeli vse o klubu upornikov, ki ga ustanovijo naključno. Knjigo je prevedla Stana Anželj, interpretira dramski igralec Željo Hrs, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Marčevske Humoreske tega tedna so posvečene Skrivnemu dnevniku Hendrika Groena, starega 83 let in ¼. Nizozemski starostnik z veliko trpkega humorja opisuje svoje doživljanje staranja, pa tudi dogajanje v domu za starejše, v katerem živi. V zadnji oddaji iz cikla bomo izvedeli vse o klubu upornikov, ki ga ustanovijo naključno. Knjigo je prevedla Stana Anželj, interpretira dramski igralec Željo Hrs, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Danski nacionalni vokalni ansambel je 26. marca v cerkvi svete Trojice v Københavnu nastopil pod vodstvom ene najbolj vročih zborovskih dirigentk ta hip Kriste Audere. Na programu Velikonočnega koncerta so se tokrat znaška raznorodna in slogovno raznovrstna dela iz različnih zgodovinskih obdobij, vse od baroka (Johann Sebastian Bach), prek romantike (Franz Liszt in Samuel Sebastian Wesley), pa do poznega 20. stoletja in našega časa (Martin Ødegaard, Judith Bingham, Sven-David Sandström, Joseph Twist). Zazveneli bosta kar dve uglasbitvi besedila Hvalite gospoda, vsi narodi, ki temelji na psalmu 117, ustvarila pa sta ju Bach in Sandström.
Danski nacionalni vokalni ansambel je 26. marca v cerkvi svete Trojice v Københavnu nastopil pod vodstvom ene najbolj vročih zborovskih dirigentk ta hip Kriste Audere. Na programu Velikonočnega koncerta so se tokrat znaška raznorodna in slogovno raznovrstna dela iz različnih zgodovinskih obdobij, vse od baroka (Johann Sebastian Bach), prek romantike (Franz Liszt in Samuel Sebastian Wesley), pa do poznega 20. stoletja in našega časa (Martin Ødegaard, Judith Bingham, Sven-David Sandström, Joseph Twist). Zazveneli bosta kar dve uglasbitvi besedila Hvalite gospoda, vsi narodi, ki temelji na psalmu 117, ustvarila pa sta ju Bach in Sandström.
Video in avdio posnetki koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
Video in avdio posnetki koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija
Tokratna gostja je umetnica in novinarka Urška Savič, ki je v poslušanje izbrala zanimiv nabor sodobnejših skladb na presečišču etno in improvizirano eksperimentalne glasbe. Izvedeli boste, zakaj pogovor začenjamo ob poslušanju simfonične pesnitve Višegrad Bedřicha Smetane, kako sta radio in poslušanje glasbe vpeta v ustvarjalni vsakdan naše sogovornice, kako so videti njena nedeljska jutra, kdaj se je začela ukvarjati s snemanjem terenskih posnetkov in še kaj.
Tokratna gostja je umetnica in novinarka Urška Savič, ki je v poslušanje izbrala zanimiv nabor sodobnejših skladb na presečišču etno in improvizirano eksperimentalne glasbe. Izvedeli boste, zakaj pogovor začenjamo ob poslušanju simfonične pesnitve Višegrad Bedřicha Smetane, kako sta radio in poslušanje glasbe vpeta v ustvarjalni vsakdan naše sogovornice, kako so videti njena nedeljska jutra, kdaj se je začela ukvarjati s snemanjem terenskih posnetkov in še kaj.
Sveženj asociacij, ki so se pesniku porodile ob pogledu na trdoživo drevo, katerega vejica je simbol miru. Igralec Blaž Šef. Posneto februarja 2018.
Sveženj asociacij, ki so se pesniku porodile ob pogledu na trdoživo drevo, katerega vejica je simbol miru. Igralec Blaž Šef. Posneto februarja 2018.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Sonato št. 12 v F-duru, op. 1 Giuseppa Tartinija, prvi stavek Godalnega kvarteta št. 1 v A-duru, op. 4 Aleksandra von Zemlinskega, Koncert za violino in orkester v C-duru, op. 48 Dimitrija Kabalevskega in Sonato v c-molu, op. 65 št. 2 za orgle Felixa Mendelssohna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Kultni newyorški pesnik Frank O'Hara je navduševal s sodobnostjo, urbanim utripom v svojih hitrih verzih, sposobnostjo uporabe kolaža. Ustvarjal je po načelih naključja in eksperimenta. Blizu sta mu bila ameriški abstraktni ekspresionizem in nadrealizem. Včeraj je minilo natanko 100 let od njegovega rojstva in še danes ostaja eden najvplivnejših ameriških pesnikov, ki je zaznamoval številne pesnike za seboj. Prevajalec: Tone Škrjanec, interpret: Aljaž Jovanović, režiser: Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka: Sara Železnik, tonski mojster: Nejc Zupančič. Redaktorja: Gregor Podlogar in Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2013.
Kultni newyorški pesnik Frank O'Hara je navduševal s sodobnostjo, urbanim utripom v svojih hitrih verzih, sposobnostjo uporabe kolaža. Ustvarjal je po načelih naključja in eksperimenta. Blizu sta mu bila ameriški abstraktni ekspresionizem in nadrealizem. Včeraj je minilo natanko 100 let od njegovega rojstva in še danes ostaja eden najvplivnejših ameriških pesnikov, ki je zaznamoval številne pesnike za seboj. Prevajalec: Tone Škrjanec, interpret: Aljaž Jovanović, režiser: Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka: Sara Železnik, tonski mojster: Nejc Zupančič. Redaktorja: Gregor Podlogar in Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2013.
Spopad med oblastno mediokriteto Salierija in genialnostjo Mozarta, ki svoj obstoj potrjuje le z deli ustvarjalne osebnosti. Prevajalec: Mile Klobčič Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Pavel Lužan Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbena oblikovalca: Larisa Vrhunc in Borut Lesjak Mozart – Brane Šturbej Salieri – Polde Bibič Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1990.
Spopad med oblastno mediokriteto Salierija in genialnostjo Mozarta, ki svoj obstoj potrjuje le z deli ustvarjalne osebnosti. Prevajalec: Mile Klobčič Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Pavel Lužan Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbena oblikovalca: Larisa Vrhunc in Borut Lesjak Mozart – Brane Šturbej Salieri – Polde Bibič Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1990.
Monti Amundson, pogosto predstavljen tudi kot Big Monti, je ameriški blues-rokovski kitarist, pevec in avtor pesmi, ki prihaja iz zvezne države Oregon. V bluesovskih krogih si je skozi desetletja ustvaril sloves izrazitega koncertnega izvajalca, znanega po surovem kitarskem tonu, energičnem odrskem nastopu in zvestobi klasičnemu električnemu bluesu, prepojenemu z rokenrolom. Njegovo igranje pogosto primerjajo z vplivi teksaškega bluesa, posebej s tradicijo, ki jo povezujemo z Steviejem Rayem Vaughanom, a je Monti razvil tudi povsem prepoznaven lasten slog. Predvajamo koncert iz Nove Gorice.
Monti Amundson, pogosto predstavljen tudi kot Big Monti, je ameriški blues-rokovski kitarist, pevec in avtor pesmi, ki prihaja iz zvezne države Oregon. V bluesovskih krogih si je skozi desetletja ustvaril sloves izrazitega koncertnega izvajalca, znanega po surovem kitarskem tonu, energičnem odrskem nastopu in zvestobi klasičnemu električnemu bluesu, prepojenemu z rokenrolom. Njegovo igranje pogosto primerjajo z vplivi teksaškega bluesa, posebej s tradicijo, ki jo povezujemo z Steviejem Rayem Vaughanom, a je Monti razvil tudi povsem prepoznaven lasten slog. Predvajamo koncert iz Nove Gorice.
Pripoved o čistosrčnem mladeniču, Kristusu podobni figuri, ki prinese odrešitev gradu Montsalvat.
Pripoved o čistosrčnem mladeniču, Kristusu podobni figuri, ki prinese odrešitev gradu Montsalvat.
NAPOVED: Na odru ljubljanske Male drame je gledališka ekipa z režiserjem Petrom Petkovškom in dramaturginjo Evo Kraševec sinoči gledalcem postregla z enem izmed sodobnih odrskih besedil iz Združenih držav Amerike. Gre za igro Eureka, Eureka Day v izvirniku, Jonathana Spectorja in v prevodu Ane Barič Moder, krstno izvedeno v Kaliforniji pred osmimi leti. Na sceni Sare Slivnik je nastopilo pet igralcev ljubljanske Drame: Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Prva slovenska uprizoritev igre Eureka ameriškega dramatika Jonathana Spectorja v režiji Petra Petkovška. V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Ane Barič Moder, igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Dramaturginja je Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Gordana Bobojević, avtor glasbe Peter Žargi, oblikovalec videa Urban Zorko, oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentki dramaturginje pa sta Lara Kerznar in Flores Oven.
NAPOVED: Na odru ljubljanske Male drame je gledališka ekipa z režiserjem Petrom Petkovškom in dramaturginjo Evo Kraševec sinoči gledalcem postregla z enem izmed sodobnih odrskih besedil iz Združenih držav Amerike. Gre za igro Eureka, Eureka Day v izvirniku, Jonathana Spectorja in v prevodu Ane Barič Moder, krstno izvedeno v Kaliforniji pred osmimi leti. Na sceni Sare Slivnik je nastopilo pet igralcev ljubljanske Drame: Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Prva slovenska uprizoritev igre Eureka ameriškega dramatika Jonathana Spectorja v režiji Petra Petkovška. V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Ane Barič Moder, igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Dramaturginja je Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Gordana Bobojević, avtor glasbe Peter Žargi, oblikovalec videa Urban Zorko, oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentki dramaturginje pa sta Lara Kerznar in Flores Oven.
Osemindvajsetega marca 1936 se je v Arequipi v Peruju rodil Mario Vargas Llosa. Umrl je lani v Limi. Llosa je eden osrednjih latinskoameriških pisateljev, avtor številnih romanov, knjig esejev in petih dram. Slovenci ga poznamo po številnih prevedenih romanih. Pripovedovalec je eno najbolj nenavadnih del Maria Vargasa Llose. Gre za prvoosebno poročanje o kulturi Mečigengov, po vsej Amazoniji raztresenega ljudstva skrivnostnih Indijancev, ki sami sebe imenujejo "ljudje, ki hodijo", saj verjamejo, da z nenehnim potovanjem po pragozdu ohranjajo sonce na nebu, njihovi samobitni kulturi pa pomaga potujoči pripovedovalec zgodb, utelešeni plemenski spomin. Igralec Boris Ostan, prevajalec Miro Bajt, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, Režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2003.
Osemindvajsetega marca 1936 se je v Arequipi v Peruju rodil Mario Vargas Llosa. Umrl je lani v Limi. Llosa je eden osrednjih latinskoameriških pisateljev, avtor številnih romanov, knjig esejev in petih dram. Slovenci ga poznamo po številnih prevedenih romanih. Pripovedovalec je eno najbolj nenavadnih del Maria Vargasa Llose. Gre za prvoosebno poročanje o kulturi Mečigengov, po vsej Amazoniji raztresenega ljudstva skrivnostnih Indijancev, ki sami sebe imenujejo "ljudje, ki hodijo", saj verjamejo, da z nenehnim potovanjem po pragozdu ohranjajo sonce na nebu, njihovi samobitni kulturi pa pomaga potujoči pripovedovalec zgodb, utelešeni plemenski spomin. Igralec Boris Ostan, prevajalec Miro Bajt, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, Režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2003.
Godalni kvartet Chiaroscuro je 16. februarja letos nastopil v londonski dvorani Wigmore, kjer se je predstavil v sklopu BBC-jevega koncertnega cikla The Lunchtime Concerts. Sestavljajo ga violinistki Alina Ibragimova in Charlotte Saluste-Bridoux, violistka Emilie Hörnlund in violončelistka Claire Thirion. Glasbenice so na začetku izvedle Kromatično fantazijo flamskega renesančnega mojstra Jana Pieterszoona Sweelincka, ki jo je za zasedbo godalnega kvarteta pred kratkim transkribirala mlada violinistka Sasha Parker, zatem pa kot osrednje delo sporeda še Beethovnov Godalni kvartet št. 12 v Es-duru, op. 127.
Godalni kvartet Chiaroscuro je 16. februarja letos nastopil v londonski dvorani Wigmore, kjer se je predstavil v sklopu BBC-jevega koncertnega cikla The Lunchtime Concerts. Sestavljajo ga violinistki Alina Ibragimova in Charlotte Saluste-Bridoux, violistka Emilie Hörnlund in violončelistka Claire Thirion. Glasbenice so na začetku izvedle Kromatično fantazijo flamskega renesančnega mojstra Jana Pieterszoona Sweelincka, ki jo je za zasedbo godalnega kvarteta pred kratkim transkribirala mlada violinistka Sasha Parker, zatem pa kot osrednje delo sporeda še Beethovnov Godalni kvartet št. 12 v Es-duru, op. 127.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.