Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V tokratni oddaji Jazz in jaz se poklanjamo glasbi Joaa Gilberta oz. njegovemu albumu Voz e violao.
V tokratni oddaji Jazz in jaz se poklanjamo glasbi Joaa Gilberta oz. njegovemu albumu Voz e violao.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V tokratni oddaji vas vabimo v Veržej – kraj z bogato tradicijo ljubiteljske kulture. Letos dvajset let delovanja obeležuje Folklorna skupina Leščeček, ki pod okriljem Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej ohranja plesno, glasbeno in pevsko dediščino Prlekije ter jo z mladostno energijo prenaša na nove generacije. O začetkih, ustvarjanju in današnjem utripu skupine bosta spregovorila vodja glasbenega sestava David Lukner in eden od ustanoviteljev Folklorne skupine Leščeček Marko Rus. Kot pravita sogovornika, ju pri delu navdihujeta pristnost in kakovostno preživljanje prostega časa v krogu ustvarjalnih ljudi.
V tokratni oddaji vas vabimo v Veržej – kraj z bogato tradicijo ljubiteljske kulture. Letos dvajset let delovanja obeležuje Folklorna skupina Leščeček, ki pod okriljem Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej ohranja plesno, glasbeno in pevsko dediščino Prlekije ter jo z mladostno energijo prenaša na nove generacije. O začetkih, ustvarjanju in današnjem utripu skupine bosta spregovorila vodja glasbenega sestava David Lukner in eden od ustanoviteljev Folklorne skupine Leščeček Marko Rus. Kot pravita sogovornika, ju pri delu navdihujeta pristnost in kakovostno preživljanje prostega časa v krogu ustvarjalnih ljudi.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Oliver! je angleški muzikal, nastal je po romanu Charlesa Dickensa z naslovom Oliver Twist, pod katerega se je podpisal Lionel Bart. Delo je na W est Endu doživelo premiero leta 1960, na Broadwayju pa leta 1963. Po dobrega pol stoletja pa se je Oliver znašel tudi med nami ...
Oliver! je angleški muzikal, nastal je po romanu Charlesa Dickensa z naslovom Oliver Twist, pod katerega se je podpisal Lionel Bart. Delo je na W est Endu doživelo premiero leta 1960, na Broadwayju pa leta 1963. Po dobrega pol stoletja pa se je Oliver znašel tudi med nami ...
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Tudi današnje popoldne vam v izteku ponuja Pol ure kulture. Tokratno glasbeno ogrlico posvečamo reviji Primorska poje ter hkrati tudi Dragotinu Ketteju; pesnik s Prema bo našel pot tudi v naš prvi prispevek, v katerem bomo predstavili faksimile pesnikove zbirke Poezij. V nadaljevanju bomo predstavili obsežno retrospektivo filmov Wernerja Herzoga v Slovenski kinoteki v Ljubljani ter se podali še v Rim, kjer so ob 400-letnici vatikanske bazilike pripravili veliko razstavo del kiparja Gian Lorenza Berninija. Zaključili bomo v sežanski osnovni šoli, kjer so s predstavo znova obudili Srečka Kosovela.
Tudi današnje popoldne vam v izteku ponuja Pol ure kulture. Tokratno glasbeno ogrlico posvečamo reviji Primorska poje ter hkrati tudi Dragotinu Ketteju; pesnik s Prema bo našel pot tudi v naš prvi prispevek, v katerem bomo predstavili faksimile pesnikove zbirke Poezij. V nadaljevanju bomo predstavili obsežno retrospektivo filmov Wernerja Herzoga v Slovenski kinoteki v Ljubljani ter se podali še v Rim, kjer so ob 400-letnici vatikanske bazilike pripravili veliko razstavo del kiparja Gian Lorenza Berninija. Zaključili bomo v sežanski osnovni šoli, kjer so s predstavo znova obudili Srečka Kosovela.
Johann Adolf Hasse je bil v drugi polovici 18. stoletja eden izmed najslavnejših skladateljev. Rodil se je leta 1699 v Bergedorfu pri Hamburgu. Po prvih pevskih uspehih se je posvetil komponiranju in bil v Neaplju eden izmed zadnjih učencev Alessandra Scarlattija. Leta 1730 se je v Benetkah poročil s slavno pevko Faustino Bordoni, s katero je leto pozneje prišel na dresdenski dvor. Izvedba njegove opere Cleofide je bil pravi triumf za zakonca. Po smrti Avgusta Močnega, leta 1733, je njegov sin Friderik Avgust Drugi skladatelja zaposlil v službi kapelnika dresdenskega dvora. Med 30-letno Hassejevo službo v Dresdnu je tamkajšnje glasbeno življenje naravnost vzcvetelo: marsikdo je nevoščljivo pogledoval ali prisluškoval živahnemu dresdenskemu kulturnemu življenju in skladateljevim mojstrovinam.
Johann Adolf Hasse je bil v drugi polovici 18. stoletja eden izmed najslavnejših skladateljev. Rodil se je leta 1699 v Bergedorfu pri Hamburgu. Po prvih pevskih uspehih se je posvetil komponiranju in bil v Neaplju eden izmed zadnjih učencev Alessandra Scarlattija. Leta 1730 se je v Benetkah poročil s slavno pevko Faustino Bordoni, s katero je leto pozneje prišel na dresdenski dvor. Izvedba njegove opere Cleofide je bil pravi triumf za zakonca. Po smrti Avgusta Močnega, leta 1733, je njegov sin Friderik Avgust Drugi skladatelja zaposlil v službi kapelnika dresdenskega dvora. Med 30-letno Hassejevo službo v Dresdnu je tamkajšnje glasbeno življenje naravnost vzcvetelo: marsikdo je nevoščljivo pogledoval ali prisluškoval živahnemu dresdenskemu kulturnemu življenju in skladateljevim mojstrovinam.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V prvi oddaji bo gostja priznana baletna solistka Ana Klašnja, ki je od leta 2001 stalna članica ansambla SNG-ja Opera in balet Ljubljana. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V prvi oddaji bo gostja priznana baletna solistka Ana Klašnja, ki je od leta 2001 stalna članica ansambla SNG-ja Opera in balet Ljubljana. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Orkester Romanske Švice je 26. novembra lani v Viktorijini dvorani v Ženevi izvedel koncert pod taktirko Jonathana Notta. V vlogi solista se je predstavil pianist Nelson Goerner, ki je zaigral Mozartov Klavirski koncert, št. 23, zazveneli pa sta še Simfonija št. 3 Petra Iljiča Čajkovskega in skladba Molitev za godalni orkester britanske skladateljice Roxanne Panufnik. Gre za revizijo skladbe , ki jo je v letih 1990 in 1997 za zbor napisal njen oče Andrzej Panufnik.
Orkester Romanske Švice je 26. novembra lani v Viktorijini dvorani v Ženevi izvedel koncert pod taktirko Jonathana Notta. V vlogi solista se je predstavil pianist Nelson Goerner, ki je zaigral Mozartov Klavirski koncert, št. 23, zazveneli pa sta še Simfonija št. 3 Petra Iljiča Čajkovskega in skladba Molitev za godalni orkester britanske skladateljice Roxanne Panufnik. Gre za revizijo skladbe , ki jo je v letih 1990 in 1997 za zbor napisal njen oče Andrzej Panufnik.
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Pevka Nuška Drašček je na glasbeni sceni prisotna in opazna je že dalj časa kot pevka zabavne in resne glasbe. Izpopolnjevala se je s prepevanjem v dveh uspešnih vokalnih zasedbah, zboru APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in vokalni skupini Perpetuum Jazzile. Po diplomi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani se je odločila za glasbeno pot in leta 2016 z magisterijem in odliko zaključila tudi študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri prof. Matjažu Robavsu. V letu 2024 je prejemnica nagrade Prešernovega sklada za uspešno delovanje na glasbenem področju. Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija je v ta namen pripravilo kolaž izbranih glasbenih posnetkov z njenimi nastopi.
Pevka Nuška Drašček je na glasbeni sceni prisotna in opazna je že dalj časa kot pevka zabavne in resne glasbe. Izpopolnjevala se je s prepevanjem v dveh uspešnih vokalnih zasedbah, zboru APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in vokalni skupini Perpetuum Jazzile. Po diplomi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani se je odločila za glasbeno pot in leta 2016 z magisterijem in odliko zaključila tudi študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri prof. Matjažu Robavsu. V letu 2024 je prejemnica nagrade Prešernovega sklada za uspešno delovanje na glasbenem področju. Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija je v ta namen pripravilo kolaž izbranih glasbenih posnetkov z njenimi nastopi.
Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa. Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.
Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa. Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.
V velikem preddverju Cankarjevega doma je na ogled razstava arhitekturne fotografije 'Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo'. Razstava ponuja nov pogled na 150-letni arhitekturni dialog med Slovenijo in Italijo ter s fotografskimi diptihi razkriva vzporednice med mesti, kulturami in narodoma. Osemdeset velikoformatnih fotografij, ki sta jih posnela italijanski in slovenski fotograf, Roberto Conte in Miran Kambič, govori o izjemni dinamiki tega prostora, o mnogih skupnih idejah arhitektov na obeh straneh meje, čeprav se nista nikoli srečala.
V velikem preddverju Cankarjevega doma je na ogled razstava arhitekturne fotografije 'Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo'. Razstava ponuja nov pogled na 150-letni arhitekturni dialog med Slovenijo in Italijo ter s fotografskimi diptihi razkriva vzporednice med mesti, kulturami in narodoma. Osemdeset velikoformatnih fotografij, ki sta jih posnela italijanski in slovenski fotograf, Roberto Conte in Miran Kambič, govori o izjemni dinamiki tega prostora, o mnogih skupnih idejah arhitektov na obeh straneh meje, čeprav se nista nikoli srečala.
Evropska zveza radijskih postaj že 60 let organizira izjenmen projekt, Evroradijski jazzovski orkester. Vsako leto z drugimi glasbeniki, drugim dirigentom, drugim programom in v drugi državi. Organizacijo jubilejnega dogodka so zaupali RTV Slovenija, oziroma Programu Ars. Slovenski predstavniki so bili dirigent, komponist in aranžer Matjaž Mikuletič, basist Jošt Lampret in vokalna solistka Joliette Anžlovar.
Evropska zveza radijskih postaj že 60 let organizira izjenmen projekt, Evroradijski jazzovski orkester. Vsako leto z drugimi glasbeniki, drugim dirigentom, drugim programom in v drugi državi. Organizacijo jubilejnega dogodka so zaupali RTV Slovenija, oziroma Programu Ars. Slovenski predstavniki so bili dirigent, komponist in aranžer Matjaž Mikuletič, basist Jošt Lampret in vokalna solistka Joliette Anžlovar.
Na obratu nove plošče kvarteta Tomeke Reid, avstrijskega komba Shake Stew in kanadskega ustroja spiritualnega jazza Atlantis Jazz Ensemble. Zapustil nas je velikan ganske scene Ebo Taylor, ki se je v 60. letih kalil v Londonu, v 70. pisal številna poglavja ganske popularne muzike, v zadnjem desetletju pa si pridobil številne fene med mlajšimi zvedavimi publikami po celem svetu. 01 The Tomeka Reid Quartet - dance! skip! Hop! 02 _by.ALEXANDER - BYA 03 _by.ALEXANDER – BLUH BLUH BLUH 04 Grupo Serenata - Sodade, Tem Pena D'Mim 05 Mark de Clive-Lowe - Kaze No Michi 06 Ebo Taylor - Heaven 07 Ebo Taylor – Mizin 08 Shake Stew - Tristan Junk ft. JJ Whitefield 09 Shake Stew - Garage 10 Atlantis Jazz Ensemble -Spirits Unseen 11 Resavoir - Memories of Dreams
Na obratu nove plošče kvarteta Tomeke Reid, avstrijskega komba Shake Stew in kanadskega ustroja spiritualnega jazza Atlantis Jazz Ensemble. Zapustil nas je velikan ganske scene Ebo Taylor, ki se je v 60. letih kalil v Londonu, v 70. pisal številna poglavja ganske popularne muzike, v zadnjem desetletju pa si pridobil številne fene med mlajšimi zvedavimi publikami po celem svetu. 01 The Tomeka Reid Quartet - dance! skip! Hop! 02 _by.ALEXANDER - BYA 03 _by.ALEXANDER – BLUH BLUH BLUH 04 Grupo Serenata - Sodade, Tem Pena D'Mim 05 Mark de Clive-Lowe - Kaze No Michi 06 Ebo Taylor - Heaven 07 Ebo Taylor – Mizin 08 Shake Stew - Tristan Junk ft. JJ Whitefield 09 Shake Stew - Garage 10 Atlantis Jazz Ensemble -Spirits Unseen 11 Resavoir - Memories of Dreams
V ponovitvi osme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pozavnist, skladatelj in aranžer Lojze Krajnčan. Pri enaintridesetih letih – leta 1992 je Krajnčan postal tudi umetniški vodja in dirigent Big Banda RTV Slovenija. Nasledil je karizmatičnega Jožeta Privška, kar je bil velik zalogaj. Zdaj se poslavlja tudi Krajnčan.
V ponovitvi osme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pozavnist, skladatelj in aranžer Lojze Krajnčan. Pri enaintridesetih letih – leta 1992 je Krajnčan postal tudi umetniški vodja in dirigent Big Banda RTV Slovenija. Nasledil je karizmatičnega Jožeta Privška, kar je bil velik zalogaj. Zdaj se poslavlja tudi Krajnčan.
Sopranistka Elvira Hasanagić je po šolanju v Sloveniji petje študirala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu ter je v tem mestu tudi magistrirala iz opernega in koncertnega petja na Gledališki akademiji August Everding. Debitirala je v Berlinski operi kot Irina v operi Tri sestre madžarskega skladatelja Petra Eötvösa, pozneje je nastopila še v Nemški operi v Berlinu, v gledališču Maggio Musicale Fiorentino, v Bavarski operi, Nizozemski operi, v opernih hišah v Münchnu, Saarbrücknu in Mannheimu, predstavila se je tudi v vlogah v Ljubljanski in Mariborski operni hiši. Rada nastopa tudi na koncertih samospevov.
Sopranistka Elvira Hasanagić je po šolanju v Sloveniji petje študirala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu ter je v tem mestu tudi magistrirala iz opernega in koncertnega petja na Gledališki akademiji August Everding. Debitirala je v Berlinski operi kot Irina v operi Tri sestre madžarskega skladatelja Petra Eötvösa, pozneje je nastopila še v Nemški operi v Berlinu, v gledališču Maggio Musicale Fiorentino, v Bavarski operi, Nizozemski operi, v opernih hišah v Münchnu, Saarbrücknu in Mannheimu, predstavila se je tudi v vlogah v Ljubljanski in Mariborski operni hiši. Rada nastopa tudi na koncertih samospevov.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Ena izmed njegovih značilnih tem je preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Staša Grahek, Matej Juh. Posneto leta 2022.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Ena izmed njegovih značilnih tem je preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Staša Grahek, Matej Juh. Posneto leta 2022.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pianist Sullivan Fortner bo v družbi kontrabasista Tyrona Allena in bobnarja Kayvona Gordona v torek, 3. marca nastopil v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. »Sullivan Fortner je eden najboljših pianistov na svetu danes in ima vse glasbene lastnosti, ki jih obožujem: ustvarjalnost, tehniko, ki je vedno v službi izražanja, veselje in humor, neustrašnost in pianistično mojstrstvo,« je o njem zapisal njegov mentor in producent pianist Fred Hersch.
Pianist Sullivan Fortner bo v družbi kontrabasista Tyrona Allena in bobnarja Kayvona Gordona v torek, 3. marca nastopil v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. »Sullivan Fortner je eden najboljših pianistov na svetu danes in ima vse glasbene lastnosti, ki jih obožujem: ustvarjalnost, tehniko, ki je vedno v službi izražanja, veselje in humor, neustrašnost in pianistično mojstrstvo,« je o njem zapisal njegov mentor in producent pianist Fred Hersch.
Cluster je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2022 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetična interpretacija približevanja in ustvarjanja človeških povezav v sozvočju z zanimivo glasbeno spremljavo tri stavčne Minimalne glasbene suite Milka Lazarja.
Cluster je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2022 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetična interpretacija približevanja in ustvarjanja človeških povezav v sozvočju z zanimivo glasbeno spremljavo tri stavčne Minimalne glasbene suite Milka Lazarja.
Orkester Slovenske filharmonije se predstavlja s koncerti v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Glavni dirigent orkestra je od leta 2024 Kahi Solomnišvili iz Gruzije. Tokrat je k sodelovanju povabil sorojaka iz Gruzije, skladatelja in dirigenta Nikoloza Račvelija. Za Orkester Slovenske filharmonije je napisal novo delo. Kot je povedal sam, gre za dokumentarno skladbo z naslovom Naša zgodba, s katero pokaže svoj odnos do kulture in zgodovine gruzijskega naroda. Pri ustvarjanju skladbe so bile v ospredju kulturne in politične razmere, ki v zadnjem času zaznamujejo življenje v Gruziji. Od leta 2024, ko se je vodstvo države odločilo prekiniti pristopna pogajanja z Evropsko unijo, na ulicah glavnega mesta vsakodnevno potekajo protesti ljudi, ki se z odločitvijo ne strinjajo. Zgodovinske in sodobne dogodke, ki vplivajo na njegovo domovino in prebivalce, je vpletel v to glasbeno pripoved.
Orkester Slovenske filharmonije se predstavlja s koncerti v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Glavni dirigent orkestra je od leta 2024 Kahi Solomnišvili iz Gruzije. Tokrat je k sodelovanju povabil sorojaka iz Gruzije, skladatelja in dirigenta Nikoloza Račvelija. Za Orkester Slovenske filharmonije je napisal novo delo. Kot je povedal sam, gre za dokumentarno skladbo z naslovom Naša zgodba, s katero pokaže svoj odnos do kulture in zgodovine gruzijskega naroda. Pri ustvarjanju skladbe so bile v ospredju kulturne in politične razmere, ki v zadnjem času zaznamujejo življenje v Gruziji. Od leta 2024, ko se je vodstvo države odločilo prekiniti pristopna pogajanja z Evropsko unijo, na ulicah glavnega mesta vsakodnevno potekajo protesti ljudi, ki se z odločitvijo ne strinjajo. Zgodovinske in sodobne dogodke, ki vplivajo na njegovo domovino in prebivalce, je vpletel v to glasbeno pripoved.
Bili smo na premieri Ibsenovega Sovražnika ljudstva v priredbi Viktorja Ivančića in v režiji Ivice Buljana v ljubljanski Drami. Prisluhnili smo tudi komorni operi Nine Šenk, Platno, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. Dr. Ignacij Voje, ki je temeljito nadgradil poznavanje poznosrednjeveške in zgodnje novoveške zgodovine jugovzhodne Evrope in predaval generacijam slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev, praznuje 100 let.
Bili smo na premieri Ibsenovega Sovražnika ljudstva v priredbi Viktorja Ivančića in v režiji Ivice Buljana v ljubljanski Drami. Prisluhnili smo tudi komorni operi Nine Šenk, Platno, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. Dr. Ignacij Voje, ki je temeljito nadgradil poznavanje poznosrednjeveške in zgodnje novoveške zgodovine jugovzhodne Evrope in predaval generacijam slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev, praznuje 100 let.
Nocoj v Etnofoniji poslušamo album San Paolo di Galatina, na katerem katalonski producent Raül Refree in italijanska pevka Maria Mazzotta reinterpretirata tradicionalne pesmi z juga Italije.
Nocoj v Etnofoniji poslušamo album San Paolo di Galatina, na katerem katalonski producent Raül Refree in italijanska pevka Maria Mazzotta reinterpretirata tradicionalne pesmi z juga Italije.
5. marca bomo prvič praznovali nacionalni dan branja. Na ta dan se bodo po vsej Sloveniji zvrstili številni dogodki, namenjeni spodbujanju bralne pismenosti in bralnih navad. Pozanimali se bomo, kako skrb vzbujajoče so raziskave glede upada bralnih navad, zakaj je branje ključno za razumevanje sveta in za razvoj posameznika in družbe. Datum ni bil izbran naključno, gre namreč za rojstni dan izjemne ambasadorke branja Mance Košir. Zato smo v studio povabili skrbnika in poznavalca njene dediščine, Žigo Valetiča, ki nam bo predstavil njeno prizadevanje za spodbujanje branja, poznejše delo z mladimi novinarji, sodelovanje v bralnih krožkih ter njen neizmeren trud za promocijo knjig. V Cankarjevem domu smo si ogledali razstavo z naslovom Sosedske sorodnosti, ki prikazuje arhitekturne podobnosti med Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo. S fotografskimi diptihi nam razkriva presenetljive vzporednice med objekti v sosedskih mestih ali pokrajinah, obenem pa zastavlja vprašanja o skupnem kulturnem prostoru ali mejah v našem spominu. Obiskali smo še Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer so ob stoti obletnici rojstva Bogdana Borčića pripravili pregledno razstavo. V opusu enega od najpomembnejših slovenskih umetnikov druge polovice 20. stoletja so ključna dela iz različnih obdobij, od začetnih lesorezov z mediteranskimi motivi do Dachauskega ciklusa. Njegova žena Ida Borčić nam je razkazala tudi njegov atelje, ki je še vedno ohranjen kot nekdaj.
5. marca bomo prvič praznovali nacionalni dan branja. Na ta dan se bodo po vsej Sloveniji zvrstili številni dogodki, namenjeni spodbujanju bralne pismenosti in bralnih navad. Pozanimali se bomo, kako skrb vzbujajoče so raziskave glede upada bralnih navad, zakaj je branje ključno za razumevanje sveta in za razvoj posameznika in družbe. Datum ni bil izbran naključno, gre namreč za rojstni dan izjemne ambasadorke branja Mance Košir. Zato smo v studio povabili skrbnika in poznavalca njene dediščine, Žigo Valetiča, ki nam bo predstavil njeno prizadevanje za spodbujanje branja, poznejše delo z mladimi novinarji, sodelovanje v bralnih krožkih ter njen neizmeren trud za promocijo knjig. V Cankarjevem domu smo si ogledali razstavo z naslovom Sosedske sorodnosti, ki prikazuje arhitekturne podobnosti med Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo. S fotografskimi diptihi nam razkriva presenetljive vzporednice med objekti v sosedskih mestih ali pokrajinah, obenem pa zastavlja vprašanja o skupnem kulturnem prostoru ali mejah v našem spominu. Obiskali smo še Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer so ob stoti obletnici rojstva Bogdana Borčića pripravili pregledno razstavo. V opusu enega od najpomembnejših slovenskih umetnikov druge polovice 20. stoletja so ključna dela iz različnih obdobij, od začetnih lesorezov z mediteranskimi motivi do Dachauskega ciklusa. Njegova žena Ida Borčić nam je razkazala tudi njegov atelje, ki je še vedno ohranjen kot nekdaj.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Osma slušna epska upodobitev z naslovom Ljubemu oču sem dal božanskega Rektorja truplo ..., govori o boju med Ahilom in Rektorjem in Hektorjevi smrti v odlomkih iz 22. in 24. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Hektor – Milan Štefe Ahil – Borut Veselko Apolon – Boris Kerč Hera – Štefka Drolc Irida – Maja Končar Hermes – Dario Varga Priam – Tone Kuntner Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Osma slušna epska upodobitev z naslovom Ljubemu oču sem dal božanskega Rektorja truplo ..., govori o boju med Ahilom in Rektorjem in Hektorjevi smrti v odlomkih iz 22. in 24. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Hektor – Milan Štefe Ahil – Borut Veselko Apolon – Boris Kerč Hera – Štefka Drolc Irida – Maja Končar Hermes – Dario Varga Priam – Tone Kuntner Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Obiskali smo t. i. Radgonski kot. Bili smo v Gornji Radgoni, Radgoni/Bad Radkersburgu in v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Druženje na Most prijateljstva čez reko Muro, je bilo za nas izjemno lepo doživetje, saj smo se srečali z županjo Gornje Radgone Urško Mauko Tuš, županom Radgone/Bad Radkersburga Karlom Lautnerjem, prišla pa je tudi predsednica KD Člen 7 za avstrijske Štajerce in direktorica Pavlove hiše/Pavelhaus Suzzane Weitlaner. V Pavlovi hiši v Potrni/Laafeld nam je direktorica predstavila delovanje društva in življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Umetnostni fotograf Branko Lenart, ki živi v Gradcu in v Piranu nam je prav tako orisal življenje tamkajšnjih Slovencev nekoč in danes, predvsem pa smo slišali zgodbo o istrskih Krkavčah, kjer so v letih 1976 do 1985 nastajale črno-bele fotografije življenja ljudi in nastala je knjiga o Krkavčah na 200 straneh, ki je že razprodana. V Pavlovi hiši nam je zapel Zbor Pavlove hiše z zborovodjem Matijem Horvatom, mi pa smo jih naučili zapeti istrsko ljudsko pesem Moja mati ćuha kafe. S pevkami in pevci smo, na pustno soboto, ob pustnih krofih in kavi, s čimer so nas prijazno postregli, zapeli še številne ljudske pesmi. Ja, tudi tisto Pojdem na Štajersko ... Vabljeni k poslušanju reportažnega zapisa!
Obiskali smo t. i. Radgonski kot. Bili smo v Gornji Radgoni, Radgoni/Bad Radkersburgu in v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Druženje na Most prijateljstva čez reko Muro, je bilo za nas izjemno lepo doživetje, saj smo se srečali z županjo Gornje Radgone Urško Mauko Tuš, županom Radgone/Bad Radkersburga Karlom Lautnerjem, prišla pa je tudi predsednica KD Člen 7 za avstrijske Štajerce in direktorica Pavlove hiše/Pavelhaus Suzzane Weitlaner. V Pavlovi hiši v Potrni/Laafeld nam je direktorica predstavila delovanje društva in življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Umetnostni fotograf Branko Lenart, ki živi v Gradcu in v Piranu nam je prav tako orisal življenje tamkajšnjih Slovencev nekoč in danes, predvsem pa smo slišali zgodbo o istrskih Krkavčah, kjer so v letih 1976 do 1985 nastajale črno-bele fotografije življenja ljudi in nastala je knjiga o Krkavčah na 200 straneh, ki je že razprodana. V Pavlovi hiši nam je zapel Zbor Pavlove hiše z zborovodjem Matijem Horvatom, mi pa smo jih naučili zapeti istrsko ljudsko pesem Moja mati ćuha kafe. S pevkami in pevci smo, na pustno soboto, ob pustnih krofih in kavi, s čimer so nas prijazno postregli, zapeli še številne ljudske pesmi. Ja, tudi tisto Pojdem na Štajersko ... Vabljeni k poslušanju reportažnega zapisa!
Predvajamo koncert Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, ki je 16. januarja nastopil v Filharmoniji na Isarju v Münchnu pod taktirko Paava Järvija. Na sporedu sta bili dve simfoniji: Simfonija št. 38, »Praška« Wolfganga Adameusa Mozarta in Simfonija št. 3 v Es-duru, »Romantična« Antona Brucknerja
Predvajamo koncert Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, ki je 16. januarja nastopil v Filharmoniji na Isarju v Münchnu pod taktirko Paava Järvija. Na sporedu sta bili dve simfoniji: Simfonija št. 38, »Praška« Wolfganga Adameusa Mozarta in Simfonija št. 3 v Es-duru, »Romantična« Antona Brucknerja
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Minuli petek se je z otvoritvenim koncertom v Vili Vipolže pričela 57. izvedba revije Primorska poje. Do 26. aprila bo na različnih lokacijah Primorske in čez mejo potekalo kar 38 revij, nastopilo bo 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav. V Centru humanističnih znanosti ZRS Koper so minuli teden odprli razstavo Vizije Gregorja Žitka. Z njo avtor mlajše slikarske generacije odpira nov cikel, v keterem se posveča predvsem figuraliki. Pred tremi leti je slovenska skladateljica Nina Šenk prejela Nagrado Johanna Josepha Fuxa za sodobno operno ustvarjalnost, njena opera Platno, zložena na libreto Simone Semenič pa je bila takrat izvedena v avstrijskem Gradcu na festivalu Musikprotokoll. Danes in jutri bodo opero v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom.
Minuli petek se je z otvoritvenim koncertom v Vili Vipolže pričela 57. izvedba revije Primorska poje. Do 26. aprila bo na različnih lokacijah Primorske in čez mejo potekalo kar 38 revij, nastopilo bo 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav. V Centru humanističnih znanosti ZRS Koper so minuli teden odprli razstavo Vizije Gregorja Žitka. Z njo avtor mlajše slikarske generacije odpira nov cikel, v keterem se posveča predvsem figuraliki. Pred tremi leti je slovenska skladateljica Nina Šenk prejela Nagrado Johanna Josepha Fuxa za sodobno operno ustvarjalnost, njena opera Platno, zložena na libreto Simone Semenič pa je bila takrat izvedena v avstrijskem Gradcu na festivalu Musikprotokoll. Danes in jutri bodo opero v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom.
Violončelistka Nuša Planinc je ena izmed letošnjih prejemnic študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo in ob tem uspehu smo jo 26. februarja 2026 gostili v oddaji Mladi virtuozi, tokrat pa poslušamo skladbo za izvedbo katere je prejela nagrado. To je Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonina Dvořáka, ki ga je izvedla s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Simonom Krečičem 28. maja 2025 v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji kot del cikla Tutti Akademije za glasbo.
Violončelistka Nuša Planinc je ena izmed letošnjih prejemnic študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo in ob tem uspehu smo jo 26. februarja 2026 gostili v oddaji Mladi virtuozi, tokrat pa poslušamo skladbo za izvedbo katere je prejela nagrado. To je Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonina Dvořáka, ki ga je izvedla s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Simonom Krečičem 28. maja 2025 v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji kot del cikla Tutti Akademije za glasbo.
Pred prvim nacionalnim dnevom branja, ki bo v četrtek 5. marca potekal pod sloganom Branje je veselje, sta gosta oddaje dr. Samo Rugelj in Renate Rugelj, iz založbe UMCO. V oddaji smo se vprašali, kaj lahko spremeni nacionalni dan branja.
Pred prvim nacionalnim dnevom branja, ki bo v četrtek 5. marca potekal pod sloganom Branje je veselje, sta gosta oddaje dr. Samo Rugelj in Renate Rugelj, iz založbe UMCO. V oddaji smo se vprašali, kaj lahko spremeni nacionalni dan branja.
Predstavljamo dve tehtni skladbi, nastali za slovito Nacionalno britansko tekmovanje brass bandov v Londonu: leta 1957 nastale Variacije za brass band Ralpha Vaughana Williamsa in delo z naslovom The Bardfield Ayre, ki ga je zložil Williamsov nekaj generacij mlajši rojak Bramwell Tovey. Izvajalec obeh skladb je zasedba The Hannaford Street Silver Band.
Predstavljamo dve tehtni skladbi, nastali za slovito Nacionalno britansko tekmovanje brass bandov v Londonu: leta 1957 nastale Variacije za brass band Ralpha Vaughana Williamsa in delo z naslovom The Bardfield Ayre, ki ga je zložil Williamsov nekaj generacij mlajši rojak Bramwell Tovey. Izvajalec obeh skladb je zasedba The Hannaford Street Silver Band.
Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija
Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija
Poslušajte skladbe Clauda Debussyja in Jacquesa Iberta, ki jih izvaja saksofonistka Betka Bizjak Kotnik.
Poslušajte skladbe Clauda Debussyja in Jacquesa Iberta, ki jih izvaja saksofonistka Betka Bizjak Kotnik.
V ponovitvi sedme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija, se bomo posvetili glasbi skladatelja, pianista, aranžerja, dirigenta in pedagoga Janeza Gregorca, ki jo je namenil Big Bandu RTV Slovenija.
V ponovitvi sedme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija, se bomo posvetili glasbi skladatelja, pianista, aranžerja, dirigenta in pedagoga Janeza Gregorca, ki jo je namenil Big Bandu RTV Slovenija.
Na prvem koncertu drugega cikla samospevov V etru pesem z naslovom Jok srca na dnu srca sta se predstavili sopranistka Elvira Hasanagić in pianistka Aleksandra Pavlovič. Na spored sta uvrstili samospeve Clauda Debussyja, Lucijana Marije Škerjanca in Richarda Straussa. Spored: Claude Debussy (1862–1918): Ariettes oubliées / Pozabljene pesmice, L. 63 (Paul Verlaine): C’est l’extase langoureuse / To je hrepenenjski vrh radosti, št. 1 Il pleure dans mon cœur / Jok solza na dnu srca, št. 2 L’ombre des arbres / Obris dreves, št. 3 Chevaux de bois / Bruselj. Leseni konji, št. 4 Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973): Pomladne noči (Su-tung-po, O. Hauser, P. Karlin) Večerna impresija (Igo Gruden) Aleja sniva (Fran Zbašnik) Pisma V. (Alojz Gradnik) Pisma I. (Alojz Gradnik) Richard Strauss (1864–1949): Vier Lieder / Štiri pesmi, op. 27: Ruhe, meine Seele! / Mirno, duša moja!, št. 1 (Karl F. Henckell) Cäcilie / Cecilija, št. 2 (Heinrich Hart) Heimliche Aufforderung / Skrivnostno povabilo, št. 3 (John H. Mackay) Morgen! / Jutri!, št. 4 (John H. Mackay)
Na prvem koncertu drugega cikla samospevov V etru pesem z naslovom Jok srca na dnu srca sta se predstavili sopranistka Elvira Hasanagić in pianistka Aleksandra Pavlovič. Na spored sta uvrstili samospeve Clauda Debussyja, Lucijana Marije Škerjanca in Richarda Straussa. Spored: Claude Debussy (1862–1918): Ariettes oubliées / Pozabljene pesmice, L. 63 (Paul Verlaine): C’est l’extase langoureuse / To je hrepenenjski vrh radosti, št. 1 Il pleure dans mon cœur / Jok solza na dnu srca, št. 2 L’ombre des arbres / Obris dreves, št. 3 Chevaux de bois / Bruselj. Leseni konji, št. 4 Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973): Pomladne noči (Su-tung-po, O. Hauser, P. Karlin) Večerna impresija (Igo Gruden) Aleja sniva (Fran Zbašnik) Pisma V. (Alojz Gradnik) Pisma I. (Alojz Gradnik) Richard Strauss (1864–1949): Vier Lieder / Štiri pesmi, op. 27: Ruhe, meine Seele! / Mirno, duša moja!, št. 1 (Karl F. Henckell) Cäcilie / Cecilija, št. 2 (Heinrich Hart) Heimliche Aufforderung / Skrivnostno povabilo, št. 3 (John H. Mackay) Morgen! / Jutri!, št. 4 (John H. Mackay)
NAPOVED: Na odru ljubljanske Drame se je sinoči z bučnim aplavzom končala premiera drame Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva, ki jo je priredil in aktualiziral Viktor Ivančič, režijsko pa podpisal Ivica Buljan. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec, priredba Viktor jIvančić,režija Ivica Buljan, umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte, oblikovalka maske Julija Gongina, asistentki kostumografinje Ana Janc in Hana Tavčar, študijska asistentka režiserja Roza Jurić, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in študijski asistent oblikovalca svetlobe Marko Rengeo. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej in Matija Rozman ter gostujoča igralka Kaja Petrovič in gostujoči igralec Maks Dakskobler.
NAPOVED: Na odru ljubljanske Drame se je sinoči z bučnim aplavzom končala premiera drame Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva, ki jo je priredil in aktualiziral Viktor Ivančič, režijsko pa podpisal Ivica Buljan. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec, priredba Viktor jIvančić,režija Ivica Buljan, umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte, oblikovalka maske Julija Gongina, asistentki kostumografinje Ana Janc in Hana Tavčar, študijska asistentka režiserja Roza Jurić, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in študijski asistent oblikovalca svetlobe Marko Rengeo. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej in Matija Rozman ter gostujoča igralka Kaja Petrovič in gostujoči igralec Maks Dakskobler.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
Konec januarja je umrla francosko-libanonska pesnica Vénus Khoury-Ghata. Izhaja iz maronitske družine. V Francijo je emigrirala zato, da bi ubežala vojni v Libanonu. Bila je poročena s francosko-turškim zdravnikom Jeanom Ghatom in je od leta 1972 živela v Parizu. Je tudi mama priznane avtorice Yasmine Ghata in sestra pisateljice May Menassa. Objavila je več romanov in pesniških zbirk. V duhu ponedeljkovih Liričnih utrinkov, s katerimi pozivamo k miru v svetu, smo izbrali eno njenih protivojno obarvanih pesmi. Prevajalka Živa Čebulj, interpretka Mila Peršin, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Konec januarja je umrla francosko-libanonska pesnica Vénus Khoury-Ghata. Izhaja iz maronitske družine. V Francijo je emigrirala zato, da bi ubežala vojni v Libanonu. Bila je poročena s francosko-turškim zdravnikom Jeanom Ghatom in je od leta 1972 živela v Parizu. Je tudi mama priznane avtorice Yasmine Ghata in sestra pisateljice May Menassa. Objavila je več romanov in pesniških zbirk. V duhu ponedeljkovih Liričnih utrinkov, s katerimi pozivamo k miru v svetu, smo izbrali eno njenih protivojno obarvanih pesmi. Prevajalka Živa Čebulj, interpretka Mila Peršin, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Slogovno raznovrsten spored sklepnega dela Glasbene jutranjice tokrat prinaša uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, 'Molitev' iz niza treh skladb za violončelo in klavir Iz judovskega življenja Ernesta Blocha, suito iz baleta Labodje jezero, op. 20a Petra Iljiča Čajkovskega, Divertimento za rog in klavir Jeana Françaixa, Plesno rapsodijo št. 2 Fredericka Deliusa, Trio za klarinet, violončelo in klavir v Es-duru, op. 44 Louise Farrenc, simfonično pesnitev Ples čarovnic Blaža Arniča in Špansko ljudsko suito za violino in klavir, ki sta jo s skupnimi močmi ustvarila Manuel de Falla in Paul Kochanski.
Slogovno raznovrsten spored sklepnega dela Glasbene jutranjice tokrat prinaša uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, 'Molitev' iz niza treh skladb za violončelo in klavir Iz judovskega življenja Ernesta Blocha, suito iz baleta Labodje jezero, op. 20a Petra Iljiča Čajkovskega, Divertimento za rog in klavir Jeana Françaixa, Plesno rapsodijo št. 2 Fredericka Deliusa, Trio za klarinet, violončelo in klavir v Es-duru, op. 44 Louise Farrenc, simfonično pesnitev Ples čarovnic Blaža Arniča in Špansko ljudsko suito za violino in klavir, ki sta jo s skupnimi močmi ustvarila Manuel de Falla in Paul Kochanski.
Na sporedu Fantazija za flavto in klavir na temo arije Lascia ch'io pianga iz Händlove opere Rinaldo Wilhelma Poppa, uvertura k operi Semirámida Gioacchina Rossinija in Slavček – arabeska za klavir po melodiji Aleksandra Aljabjeva, S. 250/1 Franza Liszta.
Na sporedu Fantazija za flavto in klavir na temo arije Lascia ch'io pianga iz Händlove opere Rinaldo Wilhelma Poppa, uvertura k operi Semirámida Gioacchina Rossinija in Slavček – arabeska za klavir po melodiji Aleksandra Aljabjeva, S. 250/1 Franza Liszta.