Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesem za ljubitelje domačih živali. In tudi za druge, seveda, da bi jih laže razumeli. Prevajalec je Klemen Pisk, igralec Aleš Valič, urednika oddaje Matej Juh in Vlado Motnikar, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto avgusta 2019.
Pesem za ljubitelje domačih živali. In tudi za druge, seveda, da bi jih laže razumeli. Prevajalec je Klemen Pisk, igralec Aleš Valič, urednika oddaje Matej Juh in Vlado Motnikar, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto avgusta 2019.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Nocojšnjo oddajo bomo pred bližnjim ljubljanskim koncertom kitarista Ala Di Meole namenili njegovi glasbi. Na ljubljanskem koncertu v soboto, 22. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, se bo Di Meola predstavil v družbi še enega kitarista Pea Alfonsija in tolkalca Sergia Martineza.
Nocojšnjo oddajo bomo pred bližnjim ljubljanskim koncertom kitarista Ala Di Meole namenili njegovi glasbi. Na ljubljanskem koncertu v soboto, 22. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, se bo Di Meola predstavil v družbi še enega kitarista Pea Alfonsija in tolkalca Sergia Martineza.
Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega v Piranu že tradicionalno gosti poletne koncerte z naslovom Piranski glasbeni večeri, ki jih pod umetniškim vodstvom Metoda Tomaca pripravlja Avditorij Portorož. S televizijsko ekipo smo spremljali nastop komornega orkestra Ensemble Dissonance, ki ga sestavljajo uveljavljeni slovenski glasbeniki z željo po poustvarjanju komorne glasbe na najvišji umetniški ravni. V virtuozni izvedbi Bachovega violinskega koncerta se jim je pridružila mednarodno priznana slovenska violinistka Lana Trotovšek, ki že desetletje živi in ustvarja v Londonu ter sodeluje z glasbeniki po vsem svetu.
Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega v Piranu že tradicionalno gosti poletne koncerte z naslovom Piranski glasbeni večeri, ki jih pod umetniškim vodstvom Metoda Tomaca pripravlja Avditorij Portorož. S televizijsko ekipo smo spremljali nastop komornega orkestra Ensemble Dissonance, ki ga sestavljajo uveljavljeni slovenski glasbeniki z željo po poustvarjanju komorne glasbe na najvišji umetniški ravni. V virtuozni izvedbi Bachovega violinskega koncerta se jim je pridružila mednarodno priznana slovenska violinistka Lana Trotovšek, ki že desetletje živi in ustvarja v Londonu ter sodeluje z glasbeniki po vsem svetu.
Plesne oddaje – domača produkcija
Uživali boste lahko v plesni vinjeti na priljubljeno glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Plešeta Ana Klašnja in Lukas Zuschlag, režija Vojko Vidmar.
Uživali boste lahko v plesni vinjeti na priljubljeno glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Plešeta Ana Klašnja in Lukas Zuschlag, režija Vojko Vidmar.
Posnetek s koncerta Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom umetniškega vodje in dirigenta Marka Letonje. Študenti glasbe so predstavili izvedbo ene najslavnejših simfoničnih del vseh časov, dramatične 5. simfonije Ludwiga van Beethovna, ki izraža občutja tragične skladateljeve osebne usode in njegovo vero v človekovo zgodovinsko poslanstvo. Znameniti uvodni motiv štirih udarcev je sam skladatelj razložil s stavkom: »Tako trka usoda na vrata«.
Posnetek s koncerta Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom umetniškega vodje in dirigenta Marka Letonje. Študenti glasbe so predstavili izvedbo ene najslavnejših simfoničnih del vseh časov, dramatične 5. simfonije Ludwiga van Beethovna, ki izraža občutja tragične skladateljeve osebne usode in njegovo vero v človekovo zgodovinsko poslanstvo. Znameniti uvodni motiv štirih udarcev je sam skladatelj razložil s stavkom: »Tako trka usoda na vrata«.
Daniil Harms (1905–1942), ruski avantgardist z začetka 20. stoletja, je bil eden prvih satirikov, ki je v zgodnjem obdobju Sovjetske zveze pisal pod vplivom nadrealizma ter na podlagi absurda ustvaril edinstven literarni izraz. Njegove kratke zgodbe so zgoščene miniature, ki razkrivajo tragičen nesmisel življenja. Svet v njih je popolnoma nepredvidljiv in neurejen, liki pa se velikokrat vedejo nerazumsko, zato je pisatelj prav prek njih tok zgodb zapeljal v nepredvidljivo smer. Ob 120. obletnici njegovega rojstva objavljamo tri njegove kratke zgodbe. Prevajalec Borut Kraševec, interpret Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Tina Ogrin, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2014.
Daniil Harms (1905–1942), ruski avantgardist z začetka 20. stoletja, je bil eden prvih satirikov, ki je v zgodnjem obdobju Sovjetske zveze pisal pod vplivom nadrealizma ter na podlagi absurda ustvaril edinstven literarni izraz. Njegove kratke zgodbe so zgoščene miniature, ki razkrivajo tragičen nesmisel življenja. Svet v njih je popolnoma nepredvidljiv in neurejen, liki pa se velikokrat vedejo nerazumsko, zato je pisatelj prav prek njih tok zgodb zapeljal v nepredvidljivo smer. Ob 120. obletnici njegovega rojstva objavljamo tri njegove kratke zgodbe. Prevajalec Borut Kraševec, interpret Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Tina Ogrin, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2014.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Naragonia: Nehalennia. Naragonia se z žlahtno evropsko avtorsko glasbo s koreninami tudi na novem albumu uvršča med temeljne predstavnike sodobnega srednjega toka evropskega folka. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/11/12/naragonia-nehalenna/
Naragonia: Nehalennia. Naragonia se z žlahtno evropsko avtorsko glasbo s koreninami tudi na novem albumu uvršča med temeljne predstavnike sodobnega srednjega toka evropskega folka. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/11/12/naragonia-nehalenna/
Po skoraj dvajsetih letih se je na oder SNG-ja Drama vrnil Shakespearjev Kralj Lear, tokrat v režiji Jerneja Lorencija. Z njim in igralci smo se pogovarjali o aktualnosti te družinske in politične drame, ki tematizira objestno željo po moči in oblasti ter se zato zdi kot napisana za današnji čas. Ogledali smo si tudi balet Frida v mariborski operi, ki ni zgolj biografija, ampak poetičen in presunljiv portret neuklonljive slikarke Fride Kahlo. Spomnili se bomo pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. 22. novembra bi namreč praznoval sto let in takrat bomo prvič praznovali tudi nacionalni dan stripa. Obiskali smo razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana, posvečeno temu izjemnemu risarju, očetu Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Obiskali pa smo tudi dogodek Rog dizajn dnevi, v okviru katerega je o temi Meje in trenja potekala mednarodna konferenca Rog forum. Udeležili so se je nekateri kulturni diplomati, s katerimi smo preučili vlogo "mehke moči" v času zaostrenih geopolitičnih razmer in razmišljali, kako lahko ustvarjalno sodelovanje vpliva na zmanjševanje napetosti po svetu.
Po skoraj dvajsetih letih se je na oder SNG-ja Drama vrnil Shakespearjev Kralj Lear, tokrat v režiji Jerneja Lorencija. Z njim in igralci smo se pogovarjali o aktualnosti te družinske in politične drame, ki tematizira objestno željo po moči in oblasti ter se zato zdi kot napisana za današnji čas. Ogledali smo si tudi balet Frida v mariborski operi, ki ni zgolj biografija, ampak poetičen in presunljiv portret neuklonljive slikarke Fride Kahlo. Spomnili se bomo pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. 22. novembra bi namreč praznoval sto let in takrat bomo prvič praznovali tudi nacionalni dan stripa. Obiskali smo razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana, posvečeno temu izjemnemu risarju, očetu Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Obiskali pa smo tudi dogodek Rog dizajn dnevi, v okviru katerega je o temi Meje in trenja potekala mednarodna konferenca Rog forum. Udeležili so se je nekateri kulturni diplomati, s katerimi smo preučili vlogo "mehke moči" v času zaostrenih geopolitičnih razmer in razmišljali, kako lahko ustvarjalno sodelovanje vpliva na zmanjševanje napetosti po svetu.
V alegorični drami avtor oblikuje politično igro za totalno oblast in razkriva anatomijo avtokratskega vladanja. Boj razpne med nebom in zemljo, med dobrim in zlom, in uporabi trgovanje z nebom kot metaforo. A vendarle razume prav slo po oblasti kot eno izmed najmočnejših življenjskih gonil. Režiser: Gregor Tozon Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Song je uglasbil Jani Kovačič Edini - Boris Kralj Lucifer - Ivo Ban Arhangel Gabriel - Janez Albreht Arhangel Mihael - Boris Juh Prvi seraf - Jože Mraz Drugi seraf - Silvo Božič Arhangel Rafael - Aleš Valič Arhangel Uriel - Franček Drofenik Pevka - Mia Žnidarič Zemljani - Jožef Ropoša, Dario Varga, Silvo Božič, Jože Mraz Kronist - Ivan Lotrič Glas po zvočniku - Tone Jurečič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1990
V alegorični drami avtor oblikuje politično igro za totalno oblast in razkriva anatomijo avtokratskega vladanja. Boj razpne med nebom in zemljo, med dobrim in zlom, in uporabi trgovanje z nebom kot metaforo. A vendarle razume prav slo po oblasti kot eno izmed najmočnejših življenjskih gonil. Režiser: Gregor Tozon Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Song je uglasbil Jani Kovačič Edini - Boris Kralj Lucifer - Ivo Ban Arhangel Gabriel - Janez Albreht Arhangel Mihael - Boris Juh Prvi seraf - Jože Mraz Drugi seraf - Silvo Božič Arhangel Rafael - Aleš Valič Arhangel Uriel - Franček Drofenik Pevka - Mia Žnidarič Zemljani - Jožef Ropoša, Dario Varga, Silvo Božič, Jože Mraz Kronist - Ivan Lotrič Glas po zvočniku - Tone Jurečič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1990
Zagotovo vas zapis na nekaj spomni? Gre za 60-letno zgodovino ansambla Henček. Henček Burkat je s frajtonarico prepotoval pol sveta, v klasično narodno-zabavno glasbo je vnesel zvoke popularne plesne glasbe, klasične zvoke harmonike, trobente in klarineta pa povezal še z bendžom in saksofonom. Leta 1982 se je srečal z Bertijem Rodoškom in od takrat plešemo po Henčkovih ritmih polko, valček, rock'n'roll, boogie woogie in še kaj.
Zagotovo vas zapis na nekaj spomni? Gre za 60-letno zgodovino ansambla Henček. Henček Burkat je s frajtonarico prepotoval pol sveta, v klasično narodno-zabavno glasbo je vnesel zvoke popularne plesne glasbe, klasične zvoke harmonike, trobente in klarineta pa povezal še z bendžom in saksofonom. Leta 1982 se je srečal z Bertijem Rodoškom in od takrat plešemo po Henčkovih ritmih polko, valček, rock'n'roll, boogie woogie in še kaj.
François-Xavier Roth je s svojim prvim koncertom kot šef dirigent Simfoničnega orkestra Jugozahodnega radia iz Stuttgarta postavil temelje za zanj pomembno dramaturgijo: povezovanje različnih obdobij. Na koncertu 19. septembra v dvorani Liederhalle v Stuttgartu je z orkestrom predstavil dela iz baročnega in avantgardnega obdobja ter obdobja dunajske klasike, ki vsa po svoje spadajo v širšo kategorijo simfonije, ali v podnaslovu kot (resno ironično) igro simfoničnih oblik ali kot klasičen prispevek k žanru.
François-Xavier Roth je s svojim prvim koncertom kot šef dirigent Simfoničnega orkestra Jugozahodnega radia iz Stuttgarta postavil temelje za zanj pomembno dramaturgijo: povezovanje različnih obdobij. Na koncertu 19. septembra v dvorani Liederhalle v Stuttgartu je z orkestrom predstavil dela iz baročnega in avantgardnega obdobja ter obdobja dunajske klasike, ki vsa po svoje spadajo v širšo kategorijo simfonije, ali v podnaslovu kot (resno ironično) igro simfoničnih oblik ali kot klasičen prispevek k žanru.
Kale so hribovska vasica v Savinjski dolini, nad jamo Pekel, nedaleč od Šempetra, pa tudi Žalca. Tam so leta 1975 pri domačinu, gostitelju Francu Tkavcu nastali zvočni zapisi, ki jih je v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi predstavil urednik Marjan Kralj. Večinoma vesele pesmi, pa tudi kakšna pripovedna in domoljubna vmes.
Kale so hribovska vasica v Savinjski dolini, nad jamo Pekel, nedaleč od Šempetra, pa tudi Žalca. Tam so leta 1975 pri domačinu, gostitelju Francu Tkavcu nastali zvočni zapisi, ki jih je v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi predstavil urednik Marjan Kralj. Večinoma vesele pesmi, pa tudi kakšna pripovedna in domoljubna vmes.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širši publiki in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, pa tudi vztrajanje pri svojih lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širši publiki in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, pa tudi vztrajanje pri svojih lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Policijski orkester ni samo protokolarni orkester Republike Slovenije, temveč glasbeni sestav, ki izvaja vse zvrsti glasbe, od izvirnih del za pihalni orkester, priredb klasične glasbe, operne in baletne glasbe do popevk, jazza ter narodno-zabavne glasbe. V oddaji orkester predstavlja odmev sedmih desetletij svojega delovanja, od jazzovske in zabavne glasbe do koračnic. Solista Nina Strnad in Primož Fleischman, dirigent Nejc Bečan, urednik oddaje Daniel Celarec, režiserka Urša Menart.
Policijski orkester ni samo protokolarni orkester Republike Slovenije, temveč glasbeni sestav, ki izvaja vse zvrsti glasbe, od izvirnih del za pihalni orkester, priredb klasične glasbe, operne in baletne glasbe do popevk, jazza ter narodno-zabavne glasbe. V oddaji orkester predstavlja odmev sedmih desetletij svojega delovanja, od jazzovske in zabavne glasbe do koračnic. Solista Nina Strnad in Primož Fleischman, dirigent Nejc Bečan, urednik oddaje Daniel Celarec, režiserka Urša Menart.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.
Nika Prusnik Kardum: Ob reki mmmm, Evald Flisar: Zbogom sonce, Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Marija Švajncer in Muanis Sinanović.
Nika Prusnik Kardum: Ob reki mmmm, Evald Flisar: Zbogom sonce, Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Marija Švajncer in Muanis Sinanović.
Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.
Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Concertino, "mali koncert", je nekoliko lahkotnejša in krajša oblika koncertne skladbe, ki je bila priljubljena predvsem v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Za to formo se je pri komponiranju odločilo tudi nekaj slovenskih glasbenih ustvarjalcev. Predstavljamo tri izmed njih: Concertino za klavir in godala Lucijana Marije Škerjanca, Concertino za piccolo in orkester Uroša Kreka in Concertino za harfo in godala Zvonimirja Cigliča.
Concertino, "mali koncert", je nekoliko lahkotnejša in krajša oblika koncertne skladbe, ki je bila priljubljena predvsem v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Za to formo se je pri komponiranju odločilo tudi nekaj slovenskih glasbenih ustvarjalcev. Predstavljamo tri izmed njih: Concertino za klavir in godala Lucijana Marije Škerjanca, Concertino za piccolo in orkester Uroša Kreka in Concertino za harfo in godala Zvonimirja Cigliča.
20. januarja je v Mestnem muzeju Ljubljana potekal koncert cikla Prisluhnimo, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Polovico koncerta je takrat oblikoval Sekstet klarinetov Akademije za glasbo, ki ga sestavljajo Urban Erker in Diana Marković (b), Lucija Dujmović (es), Miljana Ivanović (alt), Mykhailo Horiainov (bas) in Matic Sotošek (kontrabas). RAYMOND LOUCHEUR: V DRUŽINI ZA SEKSTET KLARINETOV ČRT SOJAR VOGLAR: TANGO ZA SEKSTET KLARINETOV JÓZSEF BALOGH: EPISODES FROM THE CRESCENT MOON MARC EYCHENNE: LIRIČNI SEKSTET ZA KLARINETE
20. januarja je v Mestnem muzeju Ljubljana potekal koncert cikla Prisluhnimo, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Polovico koncerta je takrat oblikoval Sekstet klarinetov Akademije za glasbo, ki ga sestavljajo Urban Erker in Diana Marković (b), Lucija Dujmović (es), Miljana Ivanović (alt), Mykhailo Horiainov (bas) in Matic Sotošek (kontrabas). RAYMOND LOUCHEUR: V DRUŽINI ZA SEKSTET KLARINETOV ČRT SOJAR VOGLAR: TANGO ZA SEKSTET KLARINETOV JÓZSEF BALOGH: EPISODES FROM THE CRESCENT MOON MARC EYCHENNE: LIRIČNI SEKSTET ZA KLARINETE
V ponedeljkovi oddaji vas bomo najprej povabili k ogledu zanimivega filma, ki je del sporeda ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Gre za slovensko manjšinsko koprodukcijo Bog ne bo pomagal hrvaške režiserke Hane Jušić. V Plesnem teatru Ljubljana pa smo si ogledali predstavo Ni to to, ki jo je po svojem besedilu režirala dramatičarka Simona Semenič. Kot je povedala avtorica, o predstavi razmišlja kot o monologu, ki se materializira v fizično podobo skozi štiri performativne akcije štirih ustvarjalk. Ne zamudite.
V ponedeljkovi oddaji vas bomo najprej povabili k ogledu zanimivega filma, ki je del sporeda ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Gre za slovensko manjšinsko koprodukcijo Bog ne bo pomagal hrvaške režiserke Hane Jušić. V Plesnem teatru Ljubljana pa smo si ogledali predstavo Ni to to, ki jo je po svojem besedilu režirala dramatičarka Simona Semenič. Kot je povedala avtorica, o predstavi razmišlja kot o monologu, ki se materializira v fizično podobo skozi štiri performativne akcije štirih ustvarjalk. Ne zamudite.
V oddajah Medenina in patina spoznavamo zgodovino našega godbeniškega izročila, integralna dela repertoarja pihalnih orkestrov in klasične mojstrovine s poudarkom na trobilih.
V oddajah Medenina in patina spoznavamo zgodovino našega godbeniškega izročila, integralna dela repertoarja pihalnih orkestrov in klasične mojstrovine s poudarkom na trobilih.
Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.
Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.
Poslušajte samospeve Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Fanny Mendelssohn Hensel, Huga Wolfa in Josipa Pavčiča.
Poslušajte samospeve Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Fanny Mendelssohn Hensel, Huga Wolfa in Josipa Pavčiča.
Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem. performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso
Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem. performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Šestnajsto oddajo v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo posvetili bigbandovski glasbi enega najpomembnejših slovenskih glasbenikov dvajsetega stoletja, človeka, ki so ga spoštljivo klicali mojster - Bojana Adamiča. Letos zaznamujemo tridesetletnico njegove smrti.
Šestnajsto oddajo v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo posvetili bigbandovski glasbi enega najpomembnejših slovenskih glasbenikov dvajsetega stoletja, človeka, ki so ga spoštljivo klicali mojster - Bojana Adamiča. Letos zaznamujemo tridesetletnico njegove smrti.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra 1912 v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, vendar je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil ter se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra 1912 v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, vendar je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil ter se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
Na sporedu Pesem noči za violino in klavir, op. 15/1 Edwarda Elgarja, Ples uric iz opere La Gioconda Giacoma Puccinija, Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, 'Jupiter – glasnik veselja', 4. stavek iz suite Planeti Gustava Holsta, Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47 Roberta Schumanna in Intermezzo iz 3. dejanja Puccinijeve opere Manon Lescaut.
Na sporedu Pesem noči za violino in klavir, op. 15/1 Edwarda Elgarja, Ples uric iz opere La Gioconda Giacoma Puccinija, Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, 'Jupiter – glasnik veselja', 4. stavek iz suite Planeti Gustava Holsta, Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47 Roberta Schumanna in Intermezzo iz 3. dejanja Puccinijeve opere Manon Lescaut.
"Slišite zvonove, prijatelji? Za mir zvonijo." Igralec Zvone Hribar. Posneto novembra 2003.
"Slišite zvonove, prijatelji? Za mir zvonijo." Igralec Zvone Hribar. Posneto novembra 2003.
Na sporedu Pesem noči za violino in klavir, op. 15/1 Edwarda Elgarja, Ples uric iz opere La Gioconda Giacoma Puccinija, Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, 'Jupiter – glasnik veselja', 4. stavek iz suite Planeti Gustava Holsta, Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47 Roberta Schumanna in Intermezzo iz 3. dejanja Puccinijeve opere Manon Lescaut.
Na sporedu Pesem noči za violino in klavir, op. 15/1 Edwarda Elgarja, Ples uric iz opere La Gioconda Giacoma Puccinija, Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, 'Jupiter – glasnik veselja', 4. stavek iz suite Planeti Gustava Holsta, Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47 Roberta Schumanna in Intermezzo iz 3. dejanja Puccinijeve opere Manon Lescaut.
Na letošnjem 15. festivalu sodobne glasbe Slowind, ki ga prireja in razvija Pihalni kvintet Slowind so se imeli ponovno priložnost predstaviti in spoznavati glasbeniki, skladatelji in drugi sodobni ustvarjalci, ki krojijo umetnost tega časa. Tudi argentinski skladatelj Mauricio Kagel je bil med njimi, saj se je v času svojega življenja aktivno ukvarjal z vprašanjem povezovanja glasbene in odrske umetnosti. Na povezovanje cirkuške umetnosti z glasbo nas napeljeta že sam naslov in podnaslov kompozicije: Variete, koncertni spektakel za artista in glasbenike. Predstavila ga je francoska skupina glasbenikov Ensemble Aleph in gostujoči artist, žongler Jérôme Thomas. Ansambel se posveča kreativnemu procesu poustvarjanja glasbe in raziskovanju novih odnosov med zvokom, besedilom, gibom in glasbo. V 30-ih letih poustvarjanja si je pridobil ugled ene najpomembnejših ustanov za premierno izvajanje sodobnih kompozicij iz celega sveta.
Na letošnjem 15. festivalu sodobne glasbe Slowind, ki ga prireja in razvija Pihalni kvintet Slowind so se imeli ponovno priložnost predstaviti in spoznavati glasbeniki, skladatelji in drugi sodobni ustvarjalci, ki krojijo umetnost tega časa. Tudi argentinski skladatelj Mauricio Kagel je bil med njimi, saj se je v času svojega življenja aktivno ukvarjal z vprašanjem povezovanja glasbene in odrske umetnosti. Na povezovanje cirkuške umetnosti z glasbo nas napeljeta že sam naslov in podnaslov kompozicije: Variete, koncertni spektakel za artista in glasbenike. Predstavila ga je francoska skupina glasbenikov Ensemble Aleph in gostujoči artist, žongler Jérôme Thomas. Ansambel se posveča kreativnemu procesu poustvarjanja glasbe in raziskovanju novih odnosov med zvokom, besedilom, gibom in glasbo. V 30-ih letih poustvarjanja si je pridobil ugled ene najpomembnejših ustanov za premierno izvajanje sodobnih kompozicij iz celega sveta.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Pesnik in prevajalec Puškina in Heineja akademik Mile Klopčič se je rodil 16. novembra v Franciji v rudarski družini, umrl je 19. marca 1984 v Ljubljani. Kot dijak je obiskoval realko, učiteljišča pa ni končal, saj so ga zaradi komunističnega delovanja preganjali in zaprli. Kot študent v Sovjetski zvezi je tam organiziral stavko in moral zato državo predčasno zapustiti. Potem se je posvetil časnikarstvu in književnosti. Konec dvajsetih let je sodeloval pri antologiji jugoslovanske socialne lirike Knjiga tovarišev in zato so mu sodili. Od leta 1934 je bil tajnik pri Slovenski matici v Ljubljani, leta 1941 je bil v nemškem ujetništvu, pozneje se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanom ter tam napisal znamenito enodejanko Mati. Po vojni je bil med drugim ravnatelj Drame in znanstveni svetnik pri SAZU. V Literarnem nokturnu lahko slišite nekaj Klopčičevih pesmi iz njegove prve zbirke Plamteči okovi (izšla je leta 1924). Režiser Igor Likar, interpreti Blaž Šef, Brane Grubar in Alja Kapun, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto 2015.
Pesnik in prevajalec Puškina in Heineja akademik Mile Klopčič se je rodil 16. novembra v Franciji v rudarski družini, umrl je 19. marca 1984 v Ljubljani. Kot dijak je obiskoval realko, učiteljišča pa ni končal, saj so ga zaradi komunističnega delovanja preganjali in zaprli. Kot študent v Sovjetski zvezi je tam organiziral stavko in moral zato državo predčasno zapustiti. Potem se je posvetil časnikarstvu in književnosti. Konec dvajsetih let je sodeloval pri antologiji jugoslovanske socialne lirike Knjiga tovarišev in zato so mu sodili. Od leta 1934 je bil tajnik pri Slovenski matici v Ljubljani, leta 1941 je bil v nemškem ujetništvu, pozneje se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanom ter tam napisal znamenito enodejanko Mati. Po vojni je bil med drugim ravnatelj Drame in znanstveni svetnik pri SAZU. V Literarnem nokturnu lahko slišite nekaj Klopčičevih pesmi iz njegove prve zbirke Plamteči okovi (izšla je leta 1924). Režiser Igor Likar, interpreti Blaž Šef, Brane Grubar in Alja Kapun, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto 2015.
Poslušamo cikel Galerije Williama Poppa, v katerem je skladatelj zgradil svoj imaginarni salon štirih slik, ki jih je izbral iz različnih obdobij in svetovnih zbirk. Skladatelj v glasbi "odgovori" Edouardu Manetu, El Grecu, Augustu Renoirju in Vincentu van Goghu – pa ne s preprosto »ilustracijo«, temveč z zvočnim komentarjem, ki slike razširi v času in prostoru.
Poslušamo cikel Galerije Williama Poppa, v katerem je skladatelj zgradil svoj imaginarni salon štirih slik, ki jih je izbral iz različnih obdobij in svetovnih zbirk. Skladatelj v glasbi "odgovori" Edouardu Manetu, El Grecu, Augustu Renoirju in Vincentu van Goghu – pa ne s preprosto »ilustracijo«, temveč z zvočnim komentarjem, ki slike razširi v času in prostoru.
Jannis Ritsos (1909–1990) velja za enega najpomembnejših grških pesnikov prejšnjega stoletja. Zaradi političnih prepričanj je bil dvakrat pregnan iz rojstne domovine, poezija pa mu je pomenila zatočišče in obenem notranjo nujo, ki mu je pomagala preživeti v težkih osebnih in zunanjih okoliščinah vojne, pomanjkanja, bolezni, krivic in trpljenja. Njegov opus je izjemno obsežen: napisal je več kot sto pesniških zbirk, devet romanov in štiri gledališke igre. Leta 1975 in leta 1986 je bil predlagan za Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Avtorica scenarija in prevajalka Dragica Fabjan Andritsakos; režiserka: Ana Krauthaker; interpretka: Vesna Jevnikar; bralka veznega besedila: Maja Moll; glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar; mojster zvoka: Matjaž Miklič; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
Jannis Ritsos (1909–1990) velja za enega najpomembnejših grških pesnikov prejšnjega stoletja. Zaradi političnih prepričanj je bil dvakrat pregnan iz rojstne domovine, poezija pa mu je pomenila zatočišče in obenem notranjo nujo, ki mu je pomagala preživeti v težkih osebnih in zunanjih okoliščinah vojne, pomanjkanja, bolezni, krivic in trpljenja. Njegov opus je izjemno obsežen: napisal je več kot sto pesniških zbirk, devet romanov in štiri gledališke igre. Leta 1975 in leta 1986 je bil predlagan za Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Avtorica scenarija in prevajalka Dragica Fabjan Andritsakos; režiserka: Ana Krauthaker; interpretka: Vesna Jevnikar; bralka veznega besedila: Maja Moll; glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar; mojster zvoka: Matjaž Miklič; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
Avdio in video prenosi kulturno-umetniških dogodkov.
Avdio in video prenosi kulturno-umetniških dogodkov.
Glasba in beseda Urbana in Helene Koder z zasedbo: Andrej Omejc – saksofon, vodstvo projekta Mirjam Šolar – violina Hana Feguš – violina Tilen Udovič – viola Tara Podbevšek – violončelo Tilen Slakan, Nace Slak – klavir Ajda Sokler – branje in povezovanje
Glasba in beseda Urbana in Helene Koder z zasedbo: Andrej Omejc – saksofon, vodstvo projekta Mirjam Šolar – violina Hana Feguš – violina Tilen Udovič – viola Tara Podbevšek – violončelo Tilen Slakan, Nace Slak – klavir Ajda Sokler – branje in povezovanje
Ameriški pisatelj in raziskovalni novinar Patrick Radden Keefe se je rodil leta 1976; piše za mnoge časopise in revije, napisal je tudi pet knjig. Posvečal se je različnim bolečim družbenim temam. Miriam Drev je prevedla odlomek iz njegove knjige Ne reci ničesar. Izšla je leta 2018, zanjo je avtor dobil nagrado National Books Critics Circle Award, več časopisov, med njimi Times, New York Times in Washington Post, jo je izbralo za najboljšo knjigo leta. Osrednja tema je obdobje severnoirskega spora, imenovano Težave, obdobje desetletij nasilja in konfliktov med britanskimi oblastmi in Severno Irsko ter obenem navzkrižij med katoliško in protestantsko skupnostjo v drugi polovici 20. stoletja V odlomku je predstavljena ena izmed opaznejših aktivistk ilegalne Irske republikanske armade Dolours Price. Prevod Miriam Drev, interpretacija Vesna Jevnikar, glasbena oprema Luka Hočevar, ton in montaža Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker. Produkcija 2025. Urednica oddaje Staša Grahek.
Ameriški pisatelj in raziskovalni novinar Patrick Radden Keefe se je rodil leta 1976; piše za mnoge časopise in revije, napisal je tudi pet knjig. Posvečal se je različnim bolečim družbenim temam. Miriam Drev je prevedla odlomek iz njegove knjige Ne reci ničesar. Izšla je leta 2018, zanjo je avtor dobil nagrado National Books Critics Circle Award, več časopisov, med njimi Times, New York Times in Washington Post, jo je izbralo za najboljšo knjigo leta. Osrednja tema je obdobje severnoirskega spora, imenovano Težave, obdobje desetletij nasilja in konfliktov med britanskimi oblastmi in Severno Irsko ter obenem navzkrižij med katoliško in protestantsko skupnostjo v drugi polovici 20. stoletja V odlomku je predstavljena ena izmed opaznejših aktivistk ilegalne Irske republikanske armade Dolours Price. Prevod Miriam Drev, interpretacija Vesna Jevnikar, glasbena oprema Luka Hočevar, ton in montaža Matjaž Miklič, režija Ana Krauthaker. Produkcija 2025. Urednica oddaje Staša Grahek.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
Predvajamo posnetke s sklepnega koncerta letošnje edicije Glasbenega festivala v mestecu Pärnu, ki leži v zalivu istega imena na jugozahodni obali Estonije. V tamkajšnji Koncertni dvorani so 25. julija letos združili moči Estonski festivalski orkester, Estonski nacionalni moški zbor in Dekliški zbor Ellerhein. Spored je odprl Valse lente sodobne estonske skladateljice mlajše generacije Alisson Kruusmaa, v nadaljevanju pa sta deli Arva Pärta – Fratres in Credo – oklepali obsežnejšo Simfonijo št. 7 v A-duru Ludwiga van Beethovna. Dirigiral je Paavo Järvi.
Predvajamo posnetke s sklepnega koncerta letošnje edicije Glasbenega festivala v mestecu Pärnu, ki leži v zalivu istega imena na jugozahodni obali Estonije. V tamkajšnji Koncertni dvorani so 25. julija letos združili moči Estonski festivalski orkester, Estonski nacionalni moški zbor in Dekliški zbor Ellerhein. Spored je odprl Valse lente sodobne estonske skladateljice mlajše generacije Alisson Kruusmaa, v nadaljevanju pa sta deli Arva Pärta – Fratres in Credo – oklepali obsežnejšo Simfonijo št. 7 v A-duru Ludwiga van Beethovna. Dirigiral je Paavo Järvi.
prepevajo odlomke izpod peres Provenzaleja, Richarda Straussa, Verdija, Berliloza, Masseneta in Prokofjeva.
prepevajo odlomke izpod peres Provenzaleja, Richarda Straussa, Verdija, Berliloza, Masseneta in Prokofjeva.