Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddajo smo namenili pevcu Andyju Beyu, ki je umrl 26. aprila lani, star 85 let. Sloviti ameriški pevec in pianist s prijetnim baritonom je imel res ogromen razpon vokala – kar štiri oktave.
Oddajo smo namenili pevcu Andyju Beyu, ki je umrl 26. aprila lani, star 85 let. Sloviti ameriški pevec in pianist s prijetnim baritonom je imel res ogromen razpon vokala – kar štiri oktave.
Leta 2025 je pisatelj Florjan Lipuš pri Založbi Litera objavil knjigo Mrtve stvari, zelo osebno in prepoznavno napisano besedilo. Knjiga ni dolga, je pa še kako intenzivna: v njej Lipuš piše o temah, ki ga vznemirjajo že leta in desetletja, med drugim o o mamini smrti v koncentracijskem taborišču, o prizadevanjih za slovenščino v katoliškem internatu na Plešivcu in ustanovitvi revije Kres, predvsem pa o usodi in prihodnosti slovenščine. V Nokturnu lahko slišite sklepni odlomek iz knjige. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Jernej Gašperin, mojster zvoka Urban Gruden, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Leta 2025 je pisatelj Florjan Lipuš pri Založbi Litera objavil knjigo Mrtve stvari, zelo osebno in prepoznavno napisano besedilo. Knjiga ni dolga, je pa še kako intenzivna: v njej Lipuš piše o temah, ki ga vznemirjajo že leta in desetletja, med drugim o o mamini smrti v koncentracijskem taborišču, o prizadevanjih za slovenščino v katoliškem internatu na Plešivcu in ustanovitvi revije Kres, predvsem pa o usodi in prihodnosti slovenščine. V Nokturnu lahko slišite sklepni odlomek iz knjige. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Jernej Gašperin, mojster zvoka Urban Gruden, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Jože Burnik je bil deset let harmonikar in avtor glasbe Alpski kvintet, ki je še danes zvezda slovenske narodno-zabavne glasbe. Svoj ansambel je ustanovil leta 1966, točno takrat, kot je nastal Apski kvintet. Od leta 1973 do 1983 je Jože Burnik postal član Alpskega kvinteta. Zaradi velikega zasedenosti je svoj ansambel zamrznil, a je ta do leta 1998 vseeno občasno deloval. Z instrumentalisti se je Burnik znova pojavil na odru s svojim ansamblom, ko je prejel nagrado za življenjsko delo in bil proglašen za kralja polk in valčkov, v času delovanja pa je sodeloval tudi Primorko Nadja Fabris, ki jo boste v oddaji tudi slišali.
Jože Burnik je bil deset let harmonikar in avtor glasbe Alpski kvintet, ki je še danes zvezda slovenske narodno-zabavne glasbe. Svoj ansambel je ustanovil leta 1966, točno takrat, kot je nastal Apski kvintet. Od leta 1973 do 1983 je Jože Burnik postal član Alpskega kvinteta. Zaradi velikega zasedenosti je svoj ansambel zamrznil, a je ta do leta 1998 vseeno občasno deloval. Z instrumentalisti se je Burnik znova pojavil na odru s svojim ansamblom, ko je prejel nagrado za življenjsko delo in bil proglašen za kralja polk in valčkov, v času delovanja pa je sodeloval tudi Primorko Nadja Fabris, ki jo boste v oddaji tudi slišali.
Naša preteklost in z njo ljudsko izročilo sta močno povezana s krščanstvom, zato ni čudno, da je tudi veliko ljudskih pesmi povezanih s to tematiko. Največ je pesmi o Mariji, pa tudi o Jezusu. Mnoge tovrstne pesmi so legendarne, kar nekaj jih je k nam davno tega prišlo od drugod. Največ pesmi o Jezusu je povezanih z velikonočnim časom in so povezane z velikonočnimi obredi.
Naša preteklost in z njo ljudsko izročilo sta močno povezana s krščanstvom, zato ni čudno, da je tudi veliko ljudskih pesmi povezanih s to tematiko. Največ je pesmi o Mariji, pa tudi o Jezusu. Mnoge tovrstne pesmi so legendarne, kar nekaj jih je k nam davno tega prišlo od drugod. Največ pesmi o Jezusu je povezanih z velikonočnim časom in so povezane z velikonočnimi obredi.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Bina Štampe Žmavc: Strmoglavljenje sanj, Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen, Brane Senegačnik: Lirični prostor. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen in Meta Kušar.
Bina Štampe Žmavc: Strmoglavljenje sanj, Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen, Brane Senegačnik: Lirični prostor. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen in Meta Kušar.
Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«
Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«
Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.
Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Stanko Premrl in Danil Bučar sta ustvarjala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Družil ju je lahko razumljen glasbeni jezik, ki pa je vseeno izpovedoval tehtno in osebno glasbeno občutenje. Med večjimi deli Stanka Premrla je zlasti izrazita njegova Simfonietta, ki je začela nastajati že za časa dunajskega študija pri profesorju Robertu Fuchsu. Prvi in tretji stavek sta nastala kot klavirski skladbi, drugi je bil namenjen pihalnemu oktetu. Pozneje je Premrl delo predelal za veliki orkester, leta 1946 pa dodal še finale. Danila Bučarja avantgardna glasbena gibanja niso zanimala, to pa ne pomeni, da ni bil prodoren iskalec novega, boljšega, subtilnejšega. Prav to zadnje, subtilnost, v drobnih potankostih občuteno snovanje, je osrednja značilnost njegove glasbe, kot lahko slišimo tudi v suiti za orkester z naslovom Belokranjske pisanice.
Stanko Premrl in Danil Bučar sta ustvarjala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Družil ju je lahko razumljen glasbeni jezik, ki pa je vseeno izpovedoval tehtno in osebno glasbeno občutenje. Med večjimi deli Stanka Premrla je zlasti izrazita njegova Simfonietta, ki je začela nastajati že za časa dunajskega študija pri profesorju Robertu Fuchsu. Prvi in tretji stavek sta nastala kot klavirski skladbi, drugi je bil namenjen pihalnemu oktetu. Pozneje je Premrl delo predelal za veliki orkester, leta 1946 pa dodal še finale. Danila Bučarja avantgardna glasbena gibanja niso zanimala, to pa ne pomeni, da ni bil prodoren iskalec novega, boljšega, subtilnejšega. Prav to zadnje, subtilnost, v drobnih potankostih občuteno snovanje, je osrednja značilnost njegove glasbe, kot lahko slišimo tudi v suiti za orkester z naslovom Belokranjske pisanice.
Četrta izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026, ponuja posnetek Klavirskega koncerta št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva za interpretacijo katerega je pianist Zhiquan Wang osvojil tretjo nagrado. Poleg te je na tekmovanju osvojil tudi eno izmed posebnih nagrad, in sicer za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Zhiquan Wang je bil pri osmih letih sprejet na Glasbeno srednjo šolo Šanghajskega konservatorija, kjer študira pri Z. Tangu. Prejel je številna priznanja, med drugim prvo nagrado in štiri posebne nagrade na 66. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Prize Jaén v Španiji, kjer je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini tega tekmovanja. Leta 2024 je bil nagrajen tudi na Mednarodnem tekmovanju klavirja Classic Piano v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.
Četrta izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026, ponuja posnetek Klavirskega koncerta št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva za interpretacijo katerega je pianist Zhiquan Wang osvojil tretjo nagrado. Poleg te je na tekmovanju osvojil tudi eno izmed posebnih nagrad, in sicer za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Zhiquan Wang je bil pri osmih letih sprejet na Glasbeno srednjo šolo Šanghajskega konservatorija, kjer študira pri Z. Tangu. Prejel je številna priznanja, med drugim prvo nagrado in štiri posebne nagrade na 66. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Prize Jaén v Španiji, kjer je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini tega tekmovanja. Leta 2024 je bil nagrajen tudi na Mednarodnem tekmovanju klavirja Classic Piano v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.
Predstavljamo pred kratkim nastali skladbi za pihalni orkester flamskega mojstra Jana Van der Roosta – Rapsodijo Namasé in Grimmov pravljični gozd, veliko suito iz spevoigre Bilo je nekoč, nastalo leta 2013 ob 200. obletnici prve izdaje Otroških in hišnih pravljic bratov Grimm. Obe deli izvaja Filharmonična godba Osakan iz Osake.
Predstavljamo pred kratkim nastali skladbi za pihalni orkester flamskega mojstra Jana Van der Roosta – Rapsodijo Namasé in Grimmov pravljični gozd, veliko suito iz spevoigre Bilo je nekoč, nastalo leta 2013 ob 200. obletnici prve izdaje Otroških in hišnih pravljic bratov Grimm. Obe deli izvaja Filharmonična godba Osakan iz Osake.
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).
Poslušajte arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Gioacchina Rossinija in Giacoma Puccinija ter samospeve Vítězslava Nováka, Marijana Lipovška in Josipa Pavčiča. Tokrat predstavljamo sopranistko Sonjo Hočevar kot operno in koncertno pevko, ki je bila ena najopaznejših slovenskih umetnostnih vokalnih solistk druge polovice 20. stoletja. Sopranistka Sonja Hočevar je študirala solopetje pri profesorici Kseniji Kušej Novak v Ljubljani. Leta 1948 je postala članica opernega zbora, kot solistka pa je debitirala leta 1953. V drugi oddaji, ki jo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc, bomo predstavili njene izvedbe opernih arij in samospevov: arijo Suzane iz Figarove svatbe Wolfganga Amadeusa Mozarta, kavatino Rozine iz opere Seviljski brivec Gioacchina Rossinija in arijo Musette iz opere La Bohème Giacoma Puccinija ter samospeve: Kje si bila Vítězslava Nováka, Dvojni cvet Marijana Lipovška ter Vrabci in strašilo Josipa Pavčiča.
Poslušajte arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Gioacchina Rossinija in Giacoma Puccinija ter samospeve Vítězslava Nováka, Marijana Lipovška in Josipa Pavčiča. Tokrat predstavljamo sopranistko Sonjo Hočevar kot operno in koncertno pevko, ki je bila ena najopaznejših slovenskih umetnostnih vokalnih solistk druge polovice 20. stoletja. Sopranistka Sonja Hočevar je študirala solopetje pri profesorici Kseniji Kušej Novak v Ljubljani. Leta 1948 je postala članica opernega zbora, kot solistka pa je debitirala leta 1953. V drugi oddaji, ki jo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc, bomo predstavili njene izvedbe opernih arij in samospevov: arijo Suzane iz Figarove svatbe Wolfganga Amadeusa Mozarta, kavatino Rozine iz opere Seviljski brivec Gioacchina Rossinija in arijo Musette iz opere La Bohème Giacoma Puccinija ter samospeve: Kje si bila Vítězslava Nováka, Dvojni cvet Marijana Lipovška ter Vrabci in strašilo Josipa Pavčiča.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V ponovitvi devete oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pihalec, pianist, skladatelj in aranžer Milko Lazar.
V ponovitvi devete oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pihalec, pianist, skladatelj in aranžer Milko Lazar.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu samospev Melanholija, prijazna nimfa Vincenza Bellinija, Štiri simfonične medigre iz opere Intermezzo Richarda Straussa, Koncertna parafraza na motive iz Bellinijeve opere Norma Franza Liszta, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina, Koncertna fantazija za violino in klavir na teme iz Gershwinove opere Porgy in Bess Igorja Aleksandroviča Frolova, Adagio za flavto, klarinet, trobento in godala Mikisa Theodorakisa, Trije preludiji za klavir Georgea Gershwina, Concertino za klarinet in komorni orkester, op. 48 Ferrucia Busonija in klavirska skladba V pokrajini Johna Cagea.
Na sporedu samospev Melanholija, prijazna nimfa Vincenza Bellinija, Štiri simfonične medigre iz opere Intermezzo Richarda Straussa, Koncertna parafraza na motive iz Bellinijeve opere Norma Franza Liszta, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina, Koncertna fantazija za violino in klavir na teme iz Gershwinove opere Porgy in Bess Igorja Aleksandroviča Frolova, Adagio za flavto, klarinet, trobento in godala Mikisa Theodorakisa, Trije preludiji za klavir Georgea Gershwina, Concertino za klarinet in komorni orkester, op. 48 Ferrucia Busonija in klavirska skladba V pokrajini Johna Cagea.
Pesem Kje naj te najdem? smo za praznični ponedeljek izbrali iz Berglesove knjige poezije Tvoja roka na mojem čelu, ki je izšla leta leta 2006 pri založbi Družina. V njej je Bergles zbral svojo religiozno poezijo, natančneje: pesmi o religioznem iskanju in najdevanju Boga. Pesem Kje naj te najdem? tematizira osnovni vzgib vere, namreč iskanje, ki ni prazno, saj izhaja iz spomina na razodetje. Interpretira dramski igralec Žan Brelih Hatunić.
Pesem Kje naj te najdem? smo za praznični ponedeljek izbrali iz Berglesove knjige poezije Tvoja roka na mojem čelu, ki je izšla leta leta 2006 pri založbi Družina. V njej je Bergles zbral svojo religiozno poezijo, natančneje: pesmi o religioznem iskanju in najdevanju Boga. Pesem Kje naj te najdem? tematizira osnovni vzgib vere, namreč iskanje, ki ni prazno, saj izhaja iz spomina na razodetje. Interpretira dramski igralec Žan Brelih Hatunić.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Velikonočna kantata Christiana Friedricha Ruppeja, Koncert za dve mandolini, godala in continuo v G-duru, RV 532 Antonia Vivaldija in Sonata za violončelo in klavir Francisa Poulenca.
Na sporedu Velikonočna kantata Christiana Friedricha Ruppeja, Koncert za dve mandolini, godala in continuo v G-duru, RV 532 Antonia Vivaldija in Sonata za violončelo in klavir Francisa Poulenca.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V ljubljanski Operi se je domačemu občinstvu predstavila mezzosopranistka Monika Bohinec, ki je petje študirala na Mozarteumu v Salzburgu in Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Že od študija naprej se uspešno predstavlja v velikih opernih hišah in na koncertnih odrih po vsem svetu. Od leta 2011 je stalna članica Dunajske državne opere. Na tokratnem večeru je ob spremljavi poljskega pianista Lecha Napierałe predstavila izbrane samospeve enega od ključnih slovenskih glasbenih osebnosti 20. stoletja, skladatelja Lucijana Marije Škerjanca. Njegov opus samospevov zajema 60 pesmi, večino jih je napisal v začetnem svojega ustvarjalnega obdobja. Prvo zbirko njegovih samospevov je leta 1920 izdala Glasbena matica v Ljubljani. Ta je tudi pripravila tokratni večer.
V ljubljanski Operi se je domačemu občinstvu predstavila mezzosopranistka Monika Bohinec, ki je petje študirala na Mozarteumu v Salzburgu in Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Že od študija naprej se uspešno predstavlja v velikih opernih hišah in na koncertnih odrih po vsem svetu. Od leta 2011 je stalna članica Dunajske državne opere. Na tokratnem večeru je ob spremljavi poljskega pianista Lecha Napierałe predstavila izbrane samospeve enega od ključnih slovenskih glasbenih osebnosti 20. stoletja, skladatelja Lucijana Marije Škerjanca. Njegov opus samospevov zajema 60 pesmi, večino jih je napisal v začetnem svojega ustvarjalnega obdobja. Prvo zbirko njegovih samospevov je leta 1920 izdala Glasbena matica v Ljubljani. Ta je tudi pripravila tokratni večer.
Psalm je pesem, ki razkriva razmerje posameznika ali skupnosti do Boga. Izraža tožbo, prošnjo, pokoro, čaščenje, hvalo in zahvalo. Že v času starega Izraela so bili psalmi uglasbljene pesmi, ki so jih peli ob raznih obredih in slovesnostih. Svetopisemske starozavezne psalme iz Knjige psalmov sestavljajo zaporedni stihi, skupna prvina te poezije pa je paralelizem členov, ki bralcu ali poslušalcu daje priložnost, da se nekoliko pomudi ob mislih in čustvih ter ponotranji sporočilo pesmi. Velikonočne psalme je prevedel Jakob Aleksič. Igralca Slavko Cerjak in Boris Ostan, glasbena opremljevalka Larisa Vrhunc, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1993.
Psalm je pesem, ki razkriva razmerje posameznika ali skupnosti do Boga. Izraža tožbo, prošnjo, pokoro, čaščenje, hvalo in zahvalo. Že v času starega Izraela so bili psalmi uglasbljene pesmi, ki so jih peli ob raznih obredih in slovesnostih. Svetopisemske starozavezne psalme iz Knjige psalmov sestavljajo zaporedni stihi, skupna prvina te poezije pa je paralelizem členov, ki bralcu ali poslušalcu daje priložnost, da se nekoliko pomudi ob mislih in čustvih ter ponotranji sporočilo pesmi. Velikonočne psalme je prevedel Jakob Aleksič. Igralca Slavko Cerjak in Boris Ostan, glasbena opremljevalka Larisa Vrhunc, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1993.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo. Včasih glasba sledi podobi, drugič ideji, včasih pa ujame tisto, kar slika doseže s svetlobo in senco. V današnji oddaji bomo vstopili v svet enega najbolj dramatičnih slikarjev evropske umetnosti – Michelangela Merisija da Caravaggia – in prisluhnili glasbi, ki z enako intenzivnostjo oblikuje prostor napetosti, tišine in razodetja.
Glasba in druge zvrsti umetnosti se pogosto prepletajo in navdihujejo. Včasih glasba sledi podobi, drugič ideji, včasih pa ujame tisto, kar slika doseže s svetlobo in senco. V današnji oddaji bomo vstopili v svet enega najbolj dramatičnih slikarjev evropske umetnosti – Michelangela Merisija da Caravaggia – in prisluhnili glasbi, ki z enako intenzivnostjo oblikuje prostor napetosti, tišine in razodetja.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
Clarice Lispector se je rodila leta 1920 v Ukrajini v judovski družini. Ko je dopolnila dva meseca, je družina zamenjala Ukrajino za Brazilijo; Clarice je pisala že od majhnega in je bila vneta bralka. Leta 1941 je začela delati kot novinarka in pisateljica kratkih zgodb ter prvega romana Blizu neukročenega srca. Napisala je še sedem romanov in kakih deset knjig kratke proze in nekaj knjig za otroke. Umrla je leta 1977. Igralka Majda Grbac, bralec Matjaž Romih, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, režiserka Elza Rituper, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2001.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo….«, je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja… V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
"Glasba je tisto, kar nam omogoča, da se približamo nebesom, ne da bi zapustili zemljo ….« je zapisal Max Reger, skladatelj, ki je velik del svojega opusa namenil duhovni glasbi. Bil je človek, ki se je vse življenje soočal z dvojnostjo – v iskanju sožitja med protestantizmom in katolištvom, ravnovesja med duševnimi padci in stiskami ter trenutki zmagoslavja … V svoje svetle in temne dni pa je tkal glasbo, polno kontrastov, kot je kontrastno življenje samo in kot je v sebi kontrastna velika noč. Tematiko tega praznika je v svoji glasbi obravnaval skozi prizmo globoke religioznosti in tradicijo protestantskih koralov.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
V oddaji Spomini, pisma in potopisi nas danes čaka vse troje: spomini na preteklost in na bližnje, potopis po zunanjih, notranjih in literarnih pokrajinah in – če že ne pisemska, pa vsaj književna sporočila. Igralec Matej Recer, urednik oddaje: Vlado Motnikar, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Urban Gruden in Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto marca 2026
V oddaji Spomini, pisma in potopisi nas danes čaka vse troje: spomini na preteklost in na bližnje, potopis po zunanjih, notranjih in literarnih pokrajinah in – če že ne pisemska, pa vsaj književna sporočila. Igralec Matej Recer, urednik oddaje: Vlado Motnikar, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Urban Gruden in Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto marca 2026
Različni glasbeni ustvarjalci so skozi stoletja v orgelski zvok ujeli tudi nepredstavljivo – skrivnost vstajenja. Orgle, od najtišjih piščali do grmečih pedalov, namreč ponujajo bogato paleto zvočnih barv za glasbeno slikanje prehoda iz teme smrti v zmagoslavje življenja. Velikonočno oznanilo bo zato zvenelo tako v baročni simboliki Johanna Sebastiana Bacha kot v mističnih zvočnih svetovih Olivierja Messiaena in se iskrilo v veličastnih harmonijah, ki že stoletja odmevajo pod oboki cerkva in koncertnih dvoran.
Različni glasbeni ustvarjalci so skozi stoletja v orgelski zvok ujeli tudi nepredstavljivo – skrivnost vstajenja. Orgle, od najtišjih piščali do grmečih pedalov, namreč ponujajo bogato paleto zvočnih barv za glasbeno slikanje prehoda iz teme smrti v zmagoslavje življenja. Velikonočno oznanilo bo zato zvenelo tako v baročni simboliki Johanna Sebastiana Bacha kot v mističnih zvočnih svetovih Olivierja Messiaena in se iskrilo v veličastnih harmonijah, ki že stoletja odmevajo pod oboki cerkva in koncertnih dvoran.
V duhu velikonočnih praznikov tokrat oddajo v celoti namenjamo Simfoniji št. 2, imenovani 'Vstajenje', Gustava Mahlerja. To skladateljevo obsežno glasbeno delo so 4. aprila lani v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedli sopranistka Johanna Wallroth, mezzosopranistka Avery Amereau, zbor Orfeó Català, ki je sicer iz Barcelone, in Simfonični orkester Švedskega radia. Nastopajoče je vodil priznani britanski dirigent Daniel Harding, sicer umetniški in glasbeni direktor Simfonikov Švedskega radia ter šef dirigent orkestra Nacionalne akademije sv. Cecilije iz Rima. V sklepnem, najdaljšem stavku simfonije, v katerega je Mahler vključil dve kitici Pesmi o vstajenju Friedricha Klopstocka, preostanek besedila pa zapisal sam, nas skladatelj sooči z vprašanji posmrtnega življenja. "In kaj zdaj? Kaj je to življenje – in ta smrt? So to le nejasne sanje, ali imata življenje in smrt pomen?" Njegov zapis opisuje apokalipso in tudi vstajenje, ki se razkrije v vrhuncu Finala s sporočilom: "Umrl bom, da lahko živim!"
V duhu velikonočnih praznikov tokrat oddajo v celoti namenjamo Simfoniji št. 2, imenovani 'Vstajenje', Gustava Mahlerja. To skladateljevo obsežno glasbeno delo so 4. aprila lani v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedli sopranistka Johanna Wallroth, mezzosopranistka Avery Amereau, zbor Orfeó Català, ki je sicer iz Barcelone, in Simfonični orkester Švedskega radia. Nastopajoče je vodil priznani britanski dirigent Daniel Harding, sicer umetniški in glasbeni direktor Simfonikov Švedskega radia ter šef dirigent orkestra Nacionalne akademije sv. Cecilije iz Rima. V sklepnem, najdaljšem stavku simfonije, v katerega je Mahler vključil dve kitici Pesmi o vstajenju Friedricha Klopstocka, preostanek besedila pa zapisal sam, nas skladatelj sooči z vprašanji posmrtnega življenja. "In kaj zdaj? Kaj je to življenje – in ta smrt? So to le nejasne sanje, ali imata življenje in smrt pomen?" Njegov zapis opisuje apokalipso in tudi vstajenje, ki se razkrije v vrhuncu Finala s sporočilom: "Umrl bom, da lahko živim!"
v odlomkih Pacinija, Puccinija, Donizettija, Mozarta, Straussa mlajšega, Graupnerja, Glinke, Rossinija, Rahmaninova in Leoncavalla.
v odlomkih Pacinija, Puccinija, Donizettija, Mozarta, Straussa mlajšega, Graupnerja, Glinke, Rossinija, Rahmaninova in Leoncavalla.
V aprilu mineva 410 let od smrti velikana španske književnosti, Miguela de Cervantesa Saavedra (1547–1616). Dodaten razlog, zakaj smo mu sklenili posvetiti aprilske oddaje Humoreska tega tedna, pa je seveda nesmrtnost njegovega Don Kihota in njegovega zvestega oprode Sanča Pansa ter njunih peripetij, sploh v svetu, v katerem je vse manj jasno, kaj je res in kaj ne. Prva epizoda v nizu pripoveduje o tem, kaj je brivska skodela in kaj bojna čelada, kaj oslovsko sedlo in kaj konjska jezdna oprava, kaj je krčma in kaj je grad. Prevajalec Severin Šali, interpret Boris Kralj, režiserka Mara Černe, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Staš Janež, urednika oddaje Veno Taufer in Matej Juh. Leto nastanka 1979.
V aprilu mineva 410 let od smrti velikana španske književnosti, Miguela de Cervantesa Saavedra (1547–1616). Dodaten razlog, zakaj smo mu sklenili posvetiti aprilske oddaje Humoreska tega tedna, pa je seveda nesmrtnost njegovega Don Kihota in njegovega zvestega oprode Sanča Pansa ter njunih peripetij, sploh v svetu, v katerem je vse manj jasno, kaj je res in kaj ne. Prva epizoda v nizu pripoveduje o tem, kaj je brivska skodela in kaj bojna čelada, kaj oslovsko sedlo in kaj konjska jezdna oprava, kaj je krčma in kaj je grad. Prevajalec Severin Šali, interpret Boris Kralj, režiserka Mara Černe, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Staš Janež, urednika oddaje Veno Taufer in Matej Juh. Leto nastanka 1979.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
V Evroradijskem koncertu se bodo tokrat predstavili Bruseljski filharmoniki, ki jih bo vodil maestro Kazushi Ono, v vlogi solistov pa bomo slišali južnoafriškega violončelista, skladatelja in vokalista Abela Selaocoea in britansko mezzosopranistko Marto Fontanals-Simmons. V okviru Mendarodnega Bruseljskega glasbenega festivala Klara, ki je poteka v Studiu 4 v Flageyu, so tako 29.marca letos glasbeniki izvedli dela Florence Price, Carlosa Simonsa, Leonarda Bernsteina, Abela Selaoca in Jessie Montgomery.
V Evroradijskem koncertu se bodo tokrat predstavili Bruseljski filharmoniki, ki jih bo vodil maestro Kazushi Ono, v vlogi solistov pa bomo slišali južnoafriškega violončelista, skladatelja in vokalista Abela Selaocoea in britansko mezzosopranistko Marto Fontanals-Simmons. V okviru Mendarodnega Bruseljskega glasbenega festivala Klara, ki je poteka v Studiu 4 v Flageyu, so tako 29.marca letos glasbeniki izvedli dela Florence Price, Carlosa Simonsa, Leonarda Bernsteina, Abela Selaoca in Jessie Montgomery.
Zanimiv koncert za mlade je v znamenju glasbenih šal in neresnic. Avtorja koncepta koncerta in voditelja sta Jure Godler in Tilen Artač, ki sta tudi zelo dobra in izobražena glasbenika. Godler je študent kompozicije na eni najboljših glasbenih akademij na svetu - na salzburškem Mozarteumu, Tilen Artač pa je izvrsten violončelist in dobitnik številnih glasbenih nagrad. Artač trenutno opravlja magistrski študij violončela na glasbeni akademiji v avstrijskem Gradcu. Pri šaljenju in laganju bodo Godlerju in Artaču pomagali Simfoniki RTV Slovenija in dirigent Marko Hribernik.
Zanimiv koncert za mlade je v znamenju glasbenih šal in neresnic. Avtorja koncepta koncerta in voditelja sta Jure Godler in Tilen Artač, ki sta tudi zelo dobra in izobražena glasbenika. Godler je študent kompozicije na eni najboljših glasbenih akademij na svetu - na salzburškem Mozarteumu, Tilen Artač pa je izvrsten violončelist in dobitnik številnih glasbenih nagrad. Artač trenutno opravlja magistrski študij violončela na glasbeni akademiji v avstrijskem Gradcu. Pri šaljenju in laganju bodo Godlerju in Artaču pomagali Simfoniki RTV Slovenija in dirigent Marko Hribernik.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, ki deluje pod vodstvom zborovodje Tomaža Pirnata, se je z letošnjim koncertom posvetil glasbi iz Prekmurja ob 100. obletnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Zvočno podobo koncerta so sooblikovali člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in multiinstrumentalist Boštjan Gombač pod dirigentskim vodstvom Lojzeta Krajnčana, ki je pripravil glasbene priredbe prekmurskih ljudskih pesmi in uglasbil pesmi prekmurskega pesnika Ferija Lainščka.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, ki deluje pod vodstvom zborovodje Tomaža Pirnata, se je z letošnjim koncertom posvetil glasbi iz Prekmurja ob 100. obletnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Zvočno podobo koncerta so sooblikovali člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in multiinstrumentalist Boštjan Gombač pod dirigentskim vodstvom Lojzeta Krajnčana, ki je pripravil glasbene priredbe prekmurskih ljudskih pesmi in uglasbil pesmi prekmurskega pesnika Ferija Lainščka.
Poslušamo Koncert za dva orkestra Georga Friedricha Händla, Kvartet za harfo Ernesta Theodorja Amadeusa Wilhelma Hoffmanna, Koncert za flavto, klarinet in orkester v B-duru, op. 41 Franza Danzija, Suito v G-duru Jeana-Philippa Rameauja in Simfonijo v E-duru Avgusta Carla Dittersa von Dittersdorfa.
Poslušamo Koncert za dva orkestra Georga Friedricha Händla, Kvartet za harfo Ernesta Theodorja Amadeusa Wilhelma Hoffmanna, Koncert za flavto, klarinet in orkester v B-duru, op. 41 Franza Danzija, Suito v G-duru Jeana-Philippa Rameauja in Simfonijo v E-duru Avgusta Carla Dittersa von Dittersdorfa.
Poezija Američana Roberta Blyja, ki je umrl leta 2021 pri 94 letih, temelji na močnih podobah, vzetih iz sveta narave. Z njimi je ubesedil bivanjsko tematiko, njegova poezija pa je tudi zelo ponotranjena. Njegovo čustveno intenzivno pesem v prozi z naslovom Zgolj dan je prevedla Tina Kozin. Interpretira dramski igralec Robert Prebil, zvok in montaža Urban Gruden, režija Alen Jelen, urednica ponovitve oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2019.
Poezija Američana Roberta Blyja, ki je umrl leta 2021 pri 94 letih, temelji na močnih podobah, vzetih iz sveta narave. Z njimi je ubesedil bivanjsko tematiko, njegova poezija pa je tudi zelo ponotranjena. Njegovo čustveno intenzivno pesem v prozi z naslovom Zgolj dan je prevedla Tina Kozin. Interpretira dramski igralec Robert Prebil, zvok in montaža Urban Gruden, režija Alen Jelen, urednica ponovitve oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2019.
Poslušamo Koncert za dva orkestra Georga Friedricha Händla, Kvartet za harfo Ernesta Theodorja Amadeusa Wilhelma Hoffmanna, Koncert za flavto, klarinet in orkester v B-duru, op. 41 Franza Danzija, Suito v G-duru Jeana-Philippa Rameauja in Simfonijo v E-duru Avgusta Carla Dittersa von Dittersdorfa.
Poslušamo Koncert za dva orkestra Georga Friedricha Händla, Kvartet za harfo Ernesta Theodorja Amadeusa Wilhelma Hoffmanna, Koncert za flavto, klarinet in orkester v B-duru, op. 41 Franza Danzija, Suito v G-duru Jeana-Philippa Rameauja in Simfonijo v E-duru Avgusta Carla Dittersa von Dittersdorfa.
Poslušamo Partito v G-duru Johanna Pachelbla, Sonato za orkester v D-duru Alessandra Stradelle, Koncert za lutnjo, godala in čembalo v D-duru, RV 93 Antonia Vivaldija, Litanije v G-duru za štiri soliste, zbor, orkester in orgle Jakoba Frančiška Zupana, Koncert za oboo in godalni orkester v a-molu Alessandra Scarlattija ter Sonato v G-duru za kljunasto flavto, violo da gamba in čembalo Antonia Lottija.
Poslušamo Partito v G-duru Johanna Pachelbla, Sonato za orkester v D-duru Alessandra Stradelle, Koncert za lutnjo, godala in čembalo v D-duru, RV 93 Antonia Vivaldija, Litanije v G-duru za štiri soliste, zbor, orkester in orgle Jakoba Frančiška Zupana, Koncert za oboo in godalni orkester v a-molu Alessandra Scarlattija ter Sonato v G-duru za kljunasto flavto, violo da gamba in čembalo Antonia Lottija.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Pirhi, tudi pisanke in pisanice so indoevropski pomladni simbol in morda najbolj znan velikonočni simbol oziroma simbol Kristusovega vstajenja. Tudi oddaje je v znamenju pirha, tak naslov je namreč sloviti angleški humoristični pisatelj Hector Hugh Munro, bolj znan kot Saki, dal eni izmed svojih zgodbic. Pirh ima v zgodbi v resnici tako pomembno vlogo, da pretrese celo tevtonsko plemstvo. Prevod Matej Juh, interpretacija Polona Juh, glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Sonja Strenar, režija Ana Krauthaker. Posneto 2022. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
Pirhi, tudi pisanke in pisanice so indoevropski pomladni simbol in morda najbolj znan velikonočni simbol oziroma simbol Kristusovega vstajenja. Tudi oddaje je v znamenju pirha, tak naslov je namreč sloviti angleški humoristični pisatelj Hector Hugh Munro, bolj znan kot Saki, dal eni izmed svojih zgodbic. Pirh ima v zgodbi v resnici tako pomembno vlogo, da pretrese celo tevtonsko plemstvo. Prevod Matej Juh, interpretacija Polona Juh, glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Sonja Strenar, režija Ana Krauthaker. Posneto 2022. Redakcija Matej Juh in Staša Grahek.
Motivno in jezikovno sočno besedilo govori o postu in spopadu Pantagruelove druščine z njim na Otoku cokel, kjer gospodarijo frančiškani. Režiser: Gregor Tozon Prevajalec: Branko Madžarevič Prirejevalec in dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Rabelais – Brane Grubar Gostolevek – Zvone Hribar Pantagruel – Slavko Cerjak Panurg – Željko Hrs Janž – Andrej Nahtigal Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2004
Motivno in jezikovno sočno besedilo govori o postu in spopadu Pantagruelove druščine z njim na Otoku cokel, kjer gospodarijo frančiškani. Režiser: Gregor Tozon Prevajalec: Branko Madžarevič Prirejevalec in dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Rabelais – Brane Grubar Gostolevek – Zvone Hribar Pantagruel – Slavko Cerjak Panurg – Željko Hrs Janž – Andrej Nahtigal Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2004
S profesionalnostjo in požrtvovalnostjo je bila pri pripravi premier in obnovitvah nepogrešljiva. Pevci so cenili tudi njeno energičnost in zahtevnost, čeprav je bila v osebnem življenju skromna in se ni silila v ospredje. Njenih dvajset let v ljubljanski Operi se ujema z največjimi dosežki te kulturne ustanove, plejado izvrstnih pevcev in pevk ter obdobjem izjemnih dirigentov in režiserjev. To je bilo obdobje razcveta ljubljanske Opere in Dana Hubad je bila pomemben gradnik tega.
S profesionalnostjo in požrtvovalnostjo je bila pri pripravi premier in obnovitvah nepogrešljiva. Pevci so cenili tudi njeno energičnost in zahtevnost, čeprav je bila v osebnem življenju skromna in se ni silila v ospredje. Njenih dvajset let v ljubljanski Operi se ujema z največjimi dosežki te kulturne ustanove, plejado izvrstnih pevcev in pevk ter obdobjem izjemnih dirigentov in režiserjev. To je bilo obdobje razcveta ljubljanske Opere in Dana Hubad je bila pomemben gradnik tega.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con la preparazione di ricette succolenti. Potovanje v tradicionalno istrsko kuhinjo s pripravo sočnih receptov.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con la preparazione di ricette succolenti. Potovanje v tradicionalno istrsko kuhinjo s pripravo sočnih receptov.
Mark Hummel je ameriški bluesovski orgličar, pevec in avtor, rojen leta 1955 v New Havnu v zvezni državi Connecticut. Velja za enega najpomembnejših sodobnih izvajalcev orgličarskega bluesa. Posebej ga cenijo zaradi izrazitega tona, občutka za tradicionalni blues ter prepričljivega odrskega nastopa, in kot takega smo ga slišali tudi pri nas. Glasbeno se Mark Hummel giblje med west coast bluesom (torej bluesom zahodne obale), čikaškim bluesom, swingom in starimi, že skoraj pozabljenimi koreninami ameriške popularne glasbe. Med Markovimi najpomembnejšimi vzorniki je bil skoraj zagotovo na prvem mestu Little Walter.
Mark Hummel je ameriški bluesovski orgličar, pevec in avtor, rojen leta 1955 v New Havnu v zvezni državi Connecticut. Velja za enega najpomembnejših sodobnih izvajalcev orgličarskega bluesa. Posebej ga cenijo zaradi izrazitega tona, občutka za tradicionalni blues ter prepričljivega odrskega nastopa, in kot takega smo ga slišali tudi pri nas. Glasbeno se Mark Hummel giblje med west coast bluesom (torej bluesom zahodne obale), čikaškim bluesom, swingom in starimi, že skoraj pozabljenimi koreninami ameriške popularne glasbe. Med Markovimi najpomembnejšimi vzorniki je bil skoraj zagotovo na prvem mestu Little Walter.
Zgodba o ljubezni med nimfo Galatejo, pastirjem Akisom in ljubosumnim Polifemom.
Zgodba o ljubezni med nimfo Galatejo, pastirjem Akisom in ljubosumnim Polifemom.