Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V novi dan vabimo z glasbo. Izbiramo glasbeno literaturo od renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja.
V novi dan vabimo z glasbo. Izbiramo glasbeno literaturo od renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja.
Letos mineva sto let od rojstva slovitega saksofonista Arta Pepperja. Bil je eden najbolj odličnih solistov na alt saksofonu. S svojo izvrstno tehniko igranja in z melodično inventivnostjo je očaral občinstvo in kritike. Toda zasvojenost z različnimi substancami ga je nenehno oddaljevala od popolnega uspeha.
Letos mineva sto let od rojstva slovitega saksofonista Arta Pepperja. Bil je eden najbolj odličnih solistov na alt saksofonu. S svojo izvrstno tehniko igranja in z melodično inventivnostjo je očaral občinstvo in kritike. Toda zasvojenost z različnimi substancami ga je nenehno oddaljevala od popolnega uspeha.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Tudi danes smo skrbno sledili utripu 41. Slovenskega knjižnega sejma na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, si v Prešernovem gledališču Kranj ogledali premiero predstave Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana (režiser: Luka Marcen) in bili na skupinski razstavi Mobilna energija v Galeriji Ravnikar. V Mariboru smo si ogledali tudi projekt Data vrt, s katerim Karmina Šilec odpira prostor za razmislek, kako lahko umetniška praksa prispeva k preoblikovanju razumevanja družbe.
Tudi danes smo skrbno sledili utripu 41. Slovenskega knjižnega sejma na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, si v Prešernovem gledališču Kranj ogledali premiero predstave Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana (režiser: Luka Marcen) in bili na skupinski razstavi Mobilna energija v Galeriji Ravnikar. V Mariboru smo si ogledali tudi projekt Data vrt, s katerim Karmina Šilec odpira prostor za razmislek, kako lahko umetniška praksa prispeva k preoblikovanju razumevanja družbe.
Ugledna Beethovnova filharmonija iz Badna pri Dunaju je novembra 2024 prvič gostovala v dvorani Union v Mariboru in izvedla 1. koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor v sezoni 2024/2025.
Ugledna Beethovnova filharmonija iz Badna pri Dunaju je novembra 2024 prvič gostovala v dvorani Union v Mariboru in izvedla 1. koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor v sezoni 2024/2025.
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
Tokrat za začetek: harmonika; pa ne kranjska, temveč ameriška. Igral jo bo že pokojni Buckwheat Zydeco. V nadaljevanju bomo obudili opus Paula Simona oziroma njegov znameniti album »Graceland«. Sledil bo Gary Clark Jr, za konec pa izbor z dvajset let starega albuma »Silver Rain« Marcusa Millerja.
Tokrat za začetek: harmonika; pa ne kranjska, temveč ameriška. Igral jo bo že pokojni Buckwheat Zydeco. V nadaljevanju bomo obudili opus Paula Simona oziroma njegov znameniti album »Graceland«. Sledil bo Gary Clark Jr, za konec pa izbor z dvajset let starega albuma »Silver Rain« Marcusa Millerja.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto poudarjal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetjem, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto poudarjal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetjem, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma
Kvartet Jeruzalem sestavljajo violinista Aleksander Pavlovski in Sergej Bresler, violist Ori Kam in violončelist Kiril Zlotnikov. Glasbeniki so 19. januarja letos na koncertu, ki je bil v prostorih Zdravilišča Bad Tölz v Nemčiji, izvedli kar tri dolge godalne kvartete Dmitrija Šostakoviča ob 50. obletnici smrti skladatelja: Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73, Godalni kvartet št. 9 v Es-duru, op. 117 in Godalni kvartet št. 12 v Des-duru, op. 133.
Kvartet Jeruzalem sestavljajo violinista Aleksander Pavlovski in Sergej Bresler, violist Ori Kam in violončelist Kiril Zlotnikov. Glasbeniki so 19. januarja letos na koncertu, ki je bil v prostorih Zdravilišča Bad Tölz v Nemčiji, izvedli kar tri dolge godalne kvartete Dmitrija Šostakoviča ob 50. obletnici smrti skladatelja: Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73, Godalni kvartet št. 9 v Es-duru, op. 117 in Godalni kvartet št. 12 v Des-duru, op. 133.
V petkovi oddaji oddaji Svet kulture se bomo odpravili na odrske deske in vas povabili na dve gledališki predstavi. V kranjskem Prešernovem gledališču bodo drevi premierno uprizorili sodobno irsko dramo Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana, ki jo je režiral Luka Marcen. Na malem odru novogoriškega SNG-ja pa bo premiera predstave 1982. Gre za enajsto v vrsti dvanajstih premier Dodekalogije, ki nastajajo v režiji Tomija Janežiča.
V petkovi oddaji oddaji Svet kulture se bomo odpravili na odrske deske in vas povabili na dve gledališki predstavi. V kranjskem Prešernovem gledališču bodo drevi premierno uprizorili sodobno irsko dramo Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana, ki jo je režiral Luka Marcen. Na malem odru novogoriškega SNG-ja pa bo premiera predstave 1982. Gre za enajsto v vrsti dvanajstih premier Dodekalogije, ki nastajajo v režiji Tomija Janežiča.
Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Na obratu nova kompilacija založbe ATA, ki je posvečena žlahtnemu zvoku library glasbe, pravkar izdani mikstejp projekta Nightmares On Wax, sveža plošča južnoafriškega bobnarja in tolkalca Asherja Gamedzeja ... 01 ATA Records - Kien With The Iron Claw 02 Masta Ace & Tom Caruana – Slaughtahouse 03 Nightmares on Wax - I Remember (feat. Greentea Peng) 04 Three Point Ensemble - RAISE MY HORN 05 Mourning [A] BLKstar – Can We? 06 WRENS – CHARLIE PARKER 07 Asher Gamedze - War (Of Maneuver) 08 Asher Gamedze - Following Up 09 SML – Mouth Words 10 40 Winks - Mindrum 11 ATA Records - Tatsuya, The Sword 12 ATA Records - Dunaway's Eyes 13 Takuro Okada – Nefertite 14 Andrew Wasylyk - First Moonbeams Of Adulthood
Na obratu nova kompilacija založbe ATA, ki je posvečena žlahtnemu zvoku library glasbe, pravkar izdani mikstejp projekta Nightmares On Wax, sveža plošča južnoafriškega bobnarja in tolkalca Asherja Gamedzeja ... 01 ATA Records - Kien With The Iron Claw 02 Masta Ace & Tom Caruana – Slaughtahouse 03 Nightmares on Wax - I Remember (feat. Greentea Peng) 04 Three Point Ensemble - RAISE MY HORN 05 Mourning [A] BLKstar – Can We? 06 WRENS – CHARLIE PARKER 07 Asher Gamedze - War (Of Maneuver) 08 Asher Gamedze - Following Up 09 SML – Mouth Words 10 40 Winks - Mindrum 11 ATA Records - Tatsuya, The Sword 12 ATA Records - Dunaway's Eyes 13 Takuro Okada – Nefertite 14 Andrew Wasylyk - First Moonbeams Of Adulthood
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani vodi dirigentka Helena Fojkar Zupančič, ki je s predanim delom zbor oblikovala v eno najboljših zasedb pri nas. Na sporedu zasedbe so redno tudi skladbe iz zakladnice slovenskega ljudskega izročila.
Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani vodi dirigentka Helena Fojkar Zupančič, ki je s predanim delom zbor oblikovala v eno najboljših zasedb pri nas. Na sporedu zasedbe so redno tudi skladbe iz zakladnice slovenskega ljudskega izročila.
Kultura zdravi - umetnost lajša
Oddaja je namenjena kulturnemu in umetniškemu dogajanju v Mariboru in širše. V njej napovedujemo premiere ter druge kulturne dogodke prireditve v severovzhodni Sloveniji in poročamo o njih.
Oddaja je namenjena kulturnemu in umetniškemu dogajanju v Mariboru in širše. V njej napovedujemo premiere ter druge kulturne dogodke prireditve v severovzhodni Sloveniji in poročamo o njih.
Rodion Ščedrin je leta 1969 ob približujoči se stoti obletnici Leninovega rojstva opravil svojo dolžnost do režima in ustvaril oratorij Lenin je med nami, v katerem je uporabil izjave preprostih ljudi ob smrti voditelja oktobrske revolucije. Čeprav se ni odločil za eklektičen pristop in tudi ni slogovno posnemal svojega prvega vzornika Sergeja Prokofjeva, pa je zato sledil enaki ustvarjalni drznosti in brezkompromisni neobičajnosti, kot sta jo ubrala Prokofjev pri nezasluženo prezrti Kantati ob dvajseti obletnici oktobrske revolucije in Šostakovič pri Drugi simfoniji, posvečeni deseti obletnici velikega oktobra. Ščedrin se je vsaj v tem pogledu na las približal velikima vzornikoma in še enkrat dokazal, da je mogoče zložiti umetniško tehtno glasbo, ki se porodi iz ideološkega nareka.
Rodion Ščedrin je leta 1969 ob približujoči se stoti obletnici Leninovega rojstva opravil svojo dolžnost do režima in ustvaril oratorij Lenin je med nami, v katerem je uporabil izjave preprostih ljudi ob smrti voditelja oktobrske revolucije. Čeprav se ni odločil za eklektičen pristop in tudi ni slogovno posnemal svojega prvega vzornika Sergeja Prokofjeva, pa je zato sledil enaki ustvarjalni drznosti in brezkompromisni neobičajnosti, kot sta jo ubrala Prokofjev pri nezasluženo prezrti Kantati ob dvajseti obletnici oktobrske revolucije in Šostakovič pri Drugi simfoniji, posvečeni deseti obletnici velikega oktobra. Ščedrin se je vsaj v tem pogledu na las približal velikima vzornikoma in še enkrat dokazal, da je mogoče zložiti umetniško tehtno glasbo, ki se porodi iz ideološkega nareka.
FERDINAND RIES: TRIO OP.28 ZA KLARINET, VIOLONČELO IN KLAVIR TRIO PRO MUSICA RARA: Klarinet – FRANC TRŽAN, violončelo – ALOJZ MORDEJ, klavir – LEON ENGELMAN WOLFGANG AMADEUS MOZART: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 24 V C-MOLU, K. 491 Klavir: DUBRAVKA TOMŠIČ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: ANTON NANUT LUDWIG VAN BEETHOVEN: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 3 V C-MOLU, OP. 37 Klavir: DUBRAVKA TOMŠIČ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: ANTON NANUT JOSEPH HAYDN: GODALNI KVARTET V D-MOLU ŠT. 2, OP. 76 GODALNI KVARTET TARTINI: violina – ROMEO DRUCKER, MIRAN KOLBL, viola – ALEKSANDAR MILOŠEV, violončelo – MILOŠ MLEJNIK
FERDINAND RIES: TRIO OP.28 ZA KLARINET, VIOLONČELO IN KLAVIR TRIO PRO MUSICA RARA: Klarinet – FRANC TRŽAN, violončelo – ALOJZ MORDEJ, klavir – LEON ENGELMAN WOLFGANG AMADEUS MOZART: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 24 V C-MOLU, K. 491 Klavir: DUBRAVKA TOMŠIČ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: ANTON NANUT LUDWIG VAN BEETHOVEN: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 3 V C-MOLU, OP. 37 Klavir: DUBRAVKA TOMŠIČ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: ANTON NANUT JOSEPH HAYDN: GODALNI KVARTET V D-MOLU ŠT. 2, OP. 76 GODALNI KVARTET TARTINI: violina – ROMEO DRUCKER, MIRAN KOLBL, viola – ALEKSANDAR MILOŠEV, violončelo – MILOŠ MLEJNIK
Pesem Tri ure so tri minute je iz zbirke Vrt, za katero je sodobna slovenska pesnica in esejistka Meta Kušar leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Vrt v tej zbirki je prostor vseh letnih časov. V njem so naseljene podobe o marsičem, kar biva v njem, od lepote do samote, od venenja do preporoda. Pesnici je v navdih, da razgrinja lastno izkušnjo, vendar poseže tudi dlje, v svet brezmejnega kozmosa. Interpretira Darja Reichman, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Pesem Tri ure so tri minute je iz zbirke Vrt, za katero je sodobna slovenska pesnica in esejistka Meta Kušar leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Vrt v tej zbirki je prostor vseh letnih časov. V njem so naseljene podobe o marsičem, kar biva v njem, od lepote do samote, od venenja do preporoda. Pesnici je v navdih, da razgrinja lastno izkušnjo, vendar poseže tudi dlje, v svet brezmejnega kozmosa. Interpretira Darja Reichman, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
JEAN BAPTISTE LULLY / FRITZ KOSCHINSKY: KRALJEVSKI GLASBENIKI, SUITA PRAŠKI KOMORNI ORKESTER ROBERTO LUPI: PARTITA ZA HARFO Harfa: JELICA PERTOT PORTAGRANDI ANTON RUBINSTEIN: BALETNA GLASBA ZA ORKESTER IZ OPERE DEMON WUPPERTAL SYMPHONY ORCHESTRA, dirigent: GEORGE HANSON ISAAC ALBÉNIZ: Španska suita, op. 47 Klavir: JOSÉ ITURBI PAUL ARMA: TROIS TRANSPARENCES POUR DEUX CLARINETTES Klarinet: ANDREJ ZUPAN, klarinet: ALOJZ ZUPAN
JEAN BAPTISTE LULLY / FRITZ KOSCHINSKY: KRALJEVSKI GLASBENIKI, SUITA PRAŠKI KOMORNI ORKESTER ROBERTO LUPI: PARTITA ZA HARFO Harfa: JELICA PERTOT PORTAGRANDI ANTON RUBINSTEIN: BALETNA GLASBA ZA ORKESTER IZ OPERE DEMON WUPPERTAL SYMPHONY ORCHESTRA, dirigent: GEORGE HANSON ISAAC ALBÉNIZ: Španska suita, op. 47 Klavir: JOSÉ ITURBI PAUL ARMA: TROIS TRANSPARENCES POUR DEUX CLARINETTES Klarinet: ANDREJ ZUPAN, klarinet: ALOJZ ZUPAN
JEAN BAPTISTE LULLY / FRITZ KOSCHINSKY: KRALJEVSKI GLASBENIKI, SUITA PRAŠKI KOMORNI ORKESTER ROBERTO LUPI: PARTITA ZA HARFO Harfa: JELICA PERTOT PORTAGRANDI ANTON RUBINSTEIN: BALETNA GLASBA ZA ORKESTER IZ OPERE DEMON WUPPERTAL SYMPHONY ORCHESTRA, dirigent: GEORGE HANSON ISAAC ALBÉNIZ: Španska suita, op. 47 Klavir: JOSÉ ITURBI PAUL ARMA: TROIS TRANSPARENCES POUR DEUX CLARINETTES Klarinet: ANDREJ ZUPAN, klarinet: ALOJZ ZUPAN
JEAN BAPTISTE LULLY / FRITZ KOSCHINSKY: KRALJEVSKI GLASBENIKI, SUITA PRAŠKI KOMORNI ORKESTER ROBERTO LUPI: PARTITA ZA HARFO Harfa: JELICA PERTOT PORTAGRANDI ANTON RUBINSTEIN: BALETNA GLASBA ZA ORKESTER IZ OPERE DEMON WUPPERTAL SYMPHONY ORCHESTRA, dirigent: GEORGE HANSON ISAAC ALBÉNIZ: Španska suita, op. 47 Klavir: JOSÉ ITURBI PAUL ARMA: TROIS TRANSPARENCES POUR DEUX CLARINETTES Klarinet: ANDREJ ZUPAN, klarinet: ALOJZ ZUPAN
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V Narodni galeriji in Narodnem muzeju Slovenije se počasi končuje velika razstava Barok na Slovenskem, med katero so potekali tudi baročni koncerti. Na enem od njih je med drugim zazvenel muzejski primerek baročne kljunaste flavte iz slonovine, ki ga kot edinega na svetu hrani Narodni muzej Slovenije, nanj pa je igrala Mateja Bajt. Poleg te flavte bomo spoznali še teorbo slovenskega izdelovalca Iva Magherinija iz Hrastovelj. V Gradcu pa smo na Konservatoriju Johanna Josepha Fuxa posneli Tanjo Vogrin, ki na konservatoriju in visoki šoli za glasbo poučuje baročno petje, sicer pa nastopa z različnimi komornimi zasedbami in je ena od redkih interpretk, ki se kot mezzosopranistka spremlja na baročni harfi. Scenaristka in urednica oddaje je Darja Korez Korenčan.
V Narodni galeriji in Narodnem muzeju Slovenije se počasi končuje velika razstava Barok na Slovenskem, med katero so potekali tudi baročni koncerti. Na enem od njih je med drugim zazvenel muzejski primerek baročne kljunaste flavte iz slonovine, ki ga kot edinega na svetu hrani Narodni muzej Slovenije, nanj pa je igrala Mateja Bajt. Poleg te flavte bomo spoznali še teorbo slovenskega izdelovalca Iva Magherinija iz Hrastovelj. V Gradcu pa smo na Konservatoriju Johanna Josepha Fuxa posneli Tanjo Vogrin, ki na konservatoriju in visoki šoli za glasbo poučuje baročno petje, sicer pa nastopa z različnimi komornimi zasedbami in je ena od redkih interpretk, ki se kot mezzosopranistka spremlja na baročni harfi. Scenaristka in urednica oddaje je Darja Korez Korenčan.
Jurij Paljk (1957) je slovenski pesnik, pisatelj in časnikar po rodu iz Vipavske doline, vendar živi v Furlaniji in je dolgo delal v Gorici kot odgovorni urednik tednika Novi glas. Objavil je štiri pesniške zbirke, med njimi je tudi antologijska zbirka pesmi v slovenščini in italijanščini, sicer najdemo prevode tudi v furlanščino, češčino in angleščino. Piše tudi kratko prozo; knjigi Očetovstvo malo drugače in O kruhu in naših stvareh sta zelo priljubljeni pri bralcih. Leta 2014 je prejel literarno nagrado vstajenje za knjigo Kaj sploh počnem tukaj?, naslednje leto so ga v Italiji imenovali za viteza Republike, saj je izjemno dejaven med Slovenci v Italiji. Pesmi v oddaji so iz Paljkove druge zbirke Nemir iz leta 1994 in izražajo pesnikovo doživljanje sveta, sebe in drugega v njem na zelo izviren in za pesnikovo osebnost značilen način. Igralec Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2025.
Jurij Paljk (1957) je slovenski pesnik, pisatelj in časnikar po rodu iz Vipavske doline, vendar živi v Furlaniji in je dolgo delal v Gorici kot odgovorni urednik tednika Novi glas. Objavil je štiri pesniške zbirke, med njimi je tudi antologijska zbirka pesmi v slovenščini in italijanščini, sicer najdemo prevode tudi v furlanščino, češčino in angleščino. Piše tudi kratko prozo; knjigi Očetovstvo malo drugače in O kruhu in naših stvareh sta zelo priljubljeni pri bralcih. Leta 2014 je prejel literarno nagrado vstajenje za knjigo Kaj sploh počnem tukaj?, naslednje leto so ga v Italiji imenovali za viteza Republike, saj je izjemno dejaven med Slovenci v Italiji. Pesmi v oddaji so iz Paljkove druge zbirke Nemir iz leta 1994 in izražajo pesnikovo doživljanje sveta, sebe in drugega v njem na zelo izviren in za pesnikovo osebnost značilen način. Igralec Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2025.
Na Slovenskem knjižnem sejmu so danes med drugim premierno predstavili najnovejšo kriminalko Tadeja Goloba, že sedmega dela sage o Tarasu Birsi, Brezno. Gledališče ŠKUC je na odru Pionirskega teatra premierno uprizorilo monodramo Nemško življenje. V dvorani Union v Mariboru je sinoči akordeonist Marko Hatlak z gosti izvedel Bachove korale in instrumentale. V Loškem muzeju je na ogled razstava Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990).
Na Slovenskem knjižnem sejmu so danes med drugim premierno predstavili najnovejšo kriminalko Tadeja Goloba, že sedmega dela sage o Tarasu Birsi, Brezno. Gledališče ŠKUC je na odru Pionirskega teatra premierno uprizorilo monodramo Nemško življenje. V dvorani Union v Mariboru je sinoči akordeonist Marko Hatlak z gosti izvedel Bachove korale in instrumentale. V Loškem muzeju je na ogled razstava Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990).
Dela češkega avtorja so duhovita in domiselna, s prefinjenim humorjem in ironijo, hkrati pa jim ne manjka filozofskih in etičnih razsežnosti. Izrazit sestavni del njegovih iger je tudi glasba, to se pokaže tudi v solu treh slavnih Stradivarijevih violin. Prva zgodba pripoveduje, kako živčno občutljivi, prepirljivi in večno razburjeni Stradivari najde duševni mir šele potem, ko z višin Parnasa vidi, da na njegovo violino igra sam virtuoz Paganini. Druga zgodba je parodija na kriminalke s Sherlockom Holmesom in doktorjem Watsonom. Tretja zgodba je komična pripoved o tem, kako poskušata praški znanstvenik in njegova kolegica dobiti stradivarko, na katero romski kapelnik igra ciganske godbe. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Ilja Hurnik Glas – Maja Sever Stradivari – Zlatko Šugman Apolon, Giogugu – Slavko Cerjak Favn – Aljoša Ternovšek Paganini – Zvone Hribar dr. Watson – Ivo Ban Holmes, Rektor – Jurij Souček Lady Oberon – Ljerka Belak Spremljevalec, Komisar – Andrej Nahtigal Graewen, Profesor – Branko Šturbej Docentka – Nataša Barbara Gračner Kapelnik – Dare Valič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1998
Dela češkega avtorja so duhovita in domiselna, s prefinjenim humorjem in ironijo, hkrati pa jim ne manjka filozofskih in etičnih razsežnosti. Izrazit sestavni del njegovih iger je tudi glasba, to se pokaže tudi v solu treh slavnih Stradivarijevih violin. Prva zgodba pripoveduje, kako živčno občutljivi, prepirljivi in večno razburjeni Stradivari najde duševni mir šele potem, ko z višin Parnasa vidi, da na njegovo violino igra sam virtuoz Paganini. Druga zgodba je parodija na kriminalke s Sherlockom Holmesom in doktorjem Watsonom. Tretja zgodba je komična pripoved o tem, kako poskušata praški znanstvenik in njegova kolegica dobiti stradivarko, na katero romski kapelnik igra ciganske godbe. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Ilja Hurnik Glas – Maja Sever Stradivari – Zlatko Šugman Apolon, Giogugu – Slavko Cerjak Favn – Aljoša Ternovšek Paganini – Zvone Hribar dr. Watson – Ivo Ban Holmes, Rektor – Jurij Souček Lady Oberon – Ljerka Belak Spremljevalec, Komisar – Andrej Nahtigal Graewen, Profesor – Branko Šturbej Docentka – Nataša Barbara Gračner Kapelnik – Dare Valič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1998
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
Poljski pesnik in dramatik Adam Mickiewicz se je rodil 24. decembra 1798 in umrl 26. novembra 1855. Velja za najpomembnejšega pesnika poljske romantike. Najbolj znan je po poetični drami Praznik mrtvih in nacionalni epski pesnitvi Gospod Tadej. Literarni večer o Mickiewiczu je leta 1983 v okviru cikla K sinjemu cvetu romantike pripravila prevajalka Rozka Štefan ter vanj vključila prevode Dušana Ludvika in svoje lastne prevode Mickiewiczevih verzov. Interpreti Boris Kralj, Boris Juh, Slavko Cerjak, bralka Nadja Jarc, glasbena oprema Peter Čare, ton in montaža Metka Rojc, režija Aleš Jan. Posneto leta 1983. Redakcija Ciril Stani in Staša Grahek.
Poljski pesnik in dramatik Adam Mickiewicz se je rodil 24. decembra 1798 in umrl 26. novembra 1855. Velja za najpomembnejšega pesnika poljske romantike. Najbolj znan je po poetični drami Praznik mrtvih in nacionalni epski pesnitvi Gospod Tadej. Literarni večer o Mickiewiczu je leta 1983 v okviru cikla K sinjemu cvetu romantike pripravila prevajalka Rozka Štefan ter vanj vključila prevode Dušana Ludvika in svoje lastne prevode Mickiewiczevih verzov. Interpreti Boris Kralj, Boris Juh, Slavko Cerjak, bralka Nadja Jarc, glasbena oprema Peter Čare, ton in montaža Metka Rojc, režija Aleš Jan. Posneto leta 1983. Redakcija Ciril Stani in Staša Grahek.
Festival Sonc od ustanovitve leta 2016 vodi violinistka in umetniška vodja Tanja Sonc. 9. festival Sonc v Radečah je letos obsegal dva koncerta komorne in vokalne glasbe.
Festival Sonc od ustanovitve leta 2016 vodi violinistka in umetniška vodja Tanja Sonc. 9. festival Sonc v Radečah je letos obsegal dva koncerta komorne in vokalne glasbe.
Zvočna podoba se oddaljuje od klasične filmske lirike in ustvarja svet, nasičen z napetostjo, tesnobo in občutkom izgubljenega raja. Glasba Hansa Zimmerja se zdi skoraj asketska – brez razkošnih melodij, pretežno zadržana in grajena iz hladnih sintetizatorjev, temnih orkestralnih barv in komaj zaznavnih vokalnih struktur. Zvočni svet Raja ni prijeten, temveč hipnotičen in neizprosen, kot bi poslušal notranji utrip zapuščenega otoka, kjer se dogaja drama.
Zvočna podoba se oddaljuje od klasične filmske lirike in ustvarja svet, nasičen z napetostjo, tesnobo in občutkom izgubljenega raja. Glasba Hansa Zimmerja se zdi skoraj asketska – brez razkošnih melodij, pretežno zadržana in grajena iz hladnih sintetizatorjev, temnih orkestralnih barv in komaj zaznavnih vokalnih struktur. Zvočni svet Raja ni prijeten, temveč hipnotičen in neizprosen, kot bi poslušal notranji utrip zapuščenega otoka, kjer se dogaja drama.
Posnetek prvega dela otvoritvenega koncerta festivala Prečkanja - Sconfinamenti, recital pianista Filippa Gorinija. Ideja o ustanovitvi festivala se je pred dvema letoma porodila pianistu Alexandru Gadjievu, katerega umetniška pot se je v mladosti izrisovala med Gorico in Novo Gorico. Kot umetniški vodja festivala, je v skrbno izbrane objekte tega okolja, povabil izjemno nadarjene in mednarodno uveljavljene mlade glasbenike v svetu klasične glasbe, ki jih imenujejo »zvezdniki v nastajanju«. Letošnji festival je potekal v organizaciji Imaga Sloveniae – Podobe Slovenije ter Glasbene matice Furlanije Julijske krajine, bil pa je tudi del dogajanja Evropske prestolnice kulture GO!2025. Potekal je med 23. junijem in 6. julijem. Pianist Filippo Gorini je občinstvo povabil v svojstveno glasbeno potovanje. V enem zamahu je izvedel cikel treh obsežnih sonat za klavir Franza Schuberta (1797-1828), ki tvorijo enega najbolj samoniklih, globoko izraznih vrhov pianistične literature. Skladatelj jih je ustvaril v zadnjem poletju svojega življenja, leta 1828, star komaj 31 let. Tolikšna enovitost in kompleksnost koncertnega programa je velika redkost, na Goriškem se je zgodila prvič. Komaj 29-letni pianist je povezal občinstvo in svojo virtuoznost v duhovno globino Schubertovih poslednjih glasbenih premišljevanj ter ustvaril večer nadzemske občečloveške kontemplacije. Pred koncertom pa je Filippo Gorini za poslušalke in poslušalce Radia Koper razgrnil svoja razmišljanja o glasbi, o Schubertovih sonatah in tudi o lepotah Goriške. Ta oddaja prinaša posnetek Gorinijeve izvedbe prve od treh zadnjih klavirskih sonat Franza Schuberta. Nadaljevanje koncertnega recitala z izvedbo preostalih dveh sonat sledi v prihodnji oddaji. Koncert je potekal v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, 23. junija 2025. Spored prvega dela: Franz Schubert: Sonata št. 19 v c-molu, D. 958
Posnetek prvega dela otvoritvenega koncerta festivala Prečkanja - Sconfinamenti, recital pianista Filippa Gorinija. Ideja o ustanovitvi festivala se je pred dvema letoma porodila pianistu Alexandru Gadjievu, katerega umetniška pot se je v mladosti izrisovala med Gorico in Novo Gorico. Kot umetniški vodja festivala, je v skrbno izbrane objekte tega okolja, povabil izjemno nadarjene in mednarodno uveljavljene mlade glasbenike v svetu klasične glasbe, ki jih imenujejo »zvezdniki v nastajanju«. Letošnji festival je potekal v organizaciji Imaga Sloveniae – Podobe Slovenije ter Glasbene matice Furlanije Julijske krajine, bil pa je tudi del dogajanja Evropske prestolnice kulture GO!2025. Potekal je med 23. junijem in 6. julijem. Pianist Filippo Gorini je občinstvo povabil v svojstveno glasbeno potovanje. V enem zamahu je izvedel cikel treh obsežnih sonat za klavir Franza Schuberta (1797-1828), ki tvorijo enega najbolj samoniklih, globoko izraznih vrhov pianistične literature. Skladatelj jih je ustvaril v zadnjem poletju svojega življenja, leta 1828, star komaj 31 let. Tolikšna enovitost in kompleksnost koncertnega programa je velika redkost, na Goriškem se je zgodila prvič. Komaj 29-letni pianist je povezal občinstvo in svojo virtuoznost v duhovno globino Schubertovih poslednjih glasbenih premišljevanj ter ustvaril večer nadzemske občečloveške kontemplacije. Pred koncertom pa je Filippo Gorini za poslušalke in poslušalce Radia Koper razgrnil svoja razmišljanja o glasbi, o Schubertovih sonatah in tudi o lepotah Goriške. Ta oddaja prinaša posnetek Gorinijeve izvedbe prve od treh zadnjih klavirskih sonat Franza Schuberta. Nadaljevanje koncertnega recitala z izvedbo preostalih dveh sonat sledi v prihodnji oddaji. Koncert je potekal v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica, 23. junija 2025. Spored prvega dela: Franz Schubert: Sonata št. 19 v c-molu, D. 958
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. »Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, „a voz je šel dalje in izginil v gozdu". Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. „Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,"« je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, toda tudi vztrajanje pri svojih lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. »Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, „a voz je šel dalje in izginil v gozdu". Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. „Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,"« je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, toda tudi vztrajanje pri svojih lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
V upodabljajoči umetnosti obdobja romantike z njenim prizadevanjem za ponotranjenost in iskanjem skrivnostnih moči narave prevladujeta dva vodna motiva. Prvi je pokrajina s pogledom na morje, jezero, potok ali slap, vera v oživljeno naravo pa vodi k motivom morskih deklic, nimf, siren in povodnih mož. Take motive so uporabljali tudi skladatelji, Schumann v baladi o vili Lorelaj in v samospevu Sanjavo jezero, Schubert s potokom, ki prežema cikel Lepa mlinarica, in Mendelssohn v uverturi Lepa Meluzina. Ta tematika je nekaj časa močno prevzemala tudi danskega skladatelja Nielsa Wilhelma Gadeja. Njegov sodobnik Moritz Hauptmann je v pismu znanemu violinistu Louisu Spohru zapisal: »Ne verjamem, da bo Gade kdaj našel pot iz svojega morskega ozračja; še v nobeni njegovi skladbi nisem našel drugačnih poudarkov. Vse njegove partiture preletavajo galebi.«
V upodabljajoči umetnosti obdobja romantike z njenim prizadevanjem za ponotranjenost in iskanjem skrivnostnih moči narave prevladujeta dva vodna motiva. Prvi je pokrajina s pogledom na morje, jezero, potok ali slap, vera v oživljeno naravo pa vodi k motivom morskih deklic, nimf, siren in povodnih mož. Take motive so uporabljali tudi skladatelji, Schumann v baladi o vili Lorelaj in v samospevu Sanjavo jezero, Schubert s potokom, ki prežema cikel Lepa mlinarica, in Mendelssohn v uverturi Lepa Meluzina. Ta tematika je nekaj časa močno prevzemala tudi danskega skladatelja Nielsa Wilhelma Gadeja. Njegov sodobnik Moritz Hauptmann je v pismu znanemu violinistu Louisu Spohru zapisal: »Ne verjamem, da bo Gade kdaj našel pot iz svojega morskega ozračja; še v nobeni njegovi skladbi nisem našel drugačnih poudarkov. Vse njegove partiture preletavajo galebi.«
V tokratni oddaji predstavljamo tržaško prevajalko Dario Betocchi. V italijanščino je prenesla številna ključna dela slovenskih avtorjev, med njimi Šalamuna, Jesiha, Kosovela, Jančarja. V Kopru jo je gostil koprski kulturni klub. Zaključni koncert desetega mednarodnega tekmovanja klasičnega saksofona SAXGO25 bodo jutri v novogoriškem Kulturnem domu oblikovali štirje finalisti v spremljavi godal Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Ogledali smo si predstavo U!-BU? režiserja in lutkarja Matije Solceta, ki so jo v Cankarjevem domu v Ljubljani premierno uprizorili pred tednom dni. Solcetova interpretacija Jarryjevega Kralja Ubuja deluje kot odrsko ogledalo pohlepa, hlepenja po moči, brezsramne oholosti današnjih svetovnih voditeljev. In v tem divjem, kabarejsko razigranem spektaklu ima posebno mesto tudi ena najbolj znamenitih besed iz izvirnika: merdre. V glasbeni ogrlici Armanda Šturmana smo se poklonili tudi nedavno preminuli ikoni italijanske pop glasbe Ornelli Vanoni.
V tokratni oddaji predstavljamo tržaško prevajalko Dario Betocchi. V italijanščino je prenesla številna ključna dela slovenskih avtorjev, med njimi Šalamuna, Jesiha, Kosovela, Jančarja. V Kopru jo je gostil koprski kulturni klub. Zaključni koncert desetega mednarodnega tekmovanja klasičnega saksofona SAXGO25 bodo jutri v novogoriškem Kulturnem domu oblikovali štirje finalisti v spremljavi godal Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Ogledali smo si predstavo U!-BU? režiserja in lutkarja Matije Solceta, ki so jo v Cankarjevem domu v Ljubljani premierno uprizorili pred tednom dni. Solcetova interpretacija Jarryjevega Kralja Ubuja deluje kot odrsko ogledalo pohlepa, hlepenja po moči, brezsramne oholosti današnjih svetovnih voditeljev. In v tem divjem, kabarejsko razigranem spektaklu ima posebno mesto tudi ena najbolj znamenitih besed iz izvirnika: merdre. V glasbeni ogrlici Armanda Šturmana smo se poklonili tudi nedavno preminuli ikoni italijanske pop glasbe Ornelli Vanoni.
24.januarja 2024 je v Dvorani Tria Lorenz na ljubljanski Akademiji za glasbo potekal koncert cikla Solo e da camera, na katerem je ob klavirski spremljavi Luce Ferrinija nastopila klarinetistka Diana Marković. Glasbenica je doma z Reke, na akademiji pa sta njena profesorja Jože Kotar in David Gregorc. V njeni interpretaciji bomo slišali Sonato za klarinet in klavir, op. 129 Charlesa Villiersa Stanforda in Tri skladbe za klarinet solo Igorja Stravinskega.
24.januarja 2024 je v Dvorani Tria Lorenz na ljubljanski Akademiji za glasbo potekal koncert cikla Solo e da camera, na katerem je ob klavirski spremljavi Luce Ferrinija nastopila klarinetistka Diana Marković. Glasbenica je doma z Reke, na akademiji pa sta njena profesorja Jože Kotar in David Gregorc. V njeni interpretaciji bomo slišali Sonato za klarinet in klavir, op. 129 Charlesa Villiersa Stanforda in Tri skladbe za klarinet solo Igorja Stravinskega.
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega si bo danes mogoče ogledati predstavo Zmaj ruskega avtorja Jevgenija Švarca, člana ruskih avantgard in kritika Sovjetske zveze. Soavtorici adaptacije sta makedonska režiserka Nela Vitošević in dramaturginja Nina Kuclar Stiković. Glavno vlogo, vlogo Zmaja, bo odigral Sebastian Cavazza. ŠKUC gledališče v sodelovanju s koproducentoma, Pionirskim domom in Zavodom Kolaž, nocoj pripravlja premiero monodrame Nemško življenje britanskega dramatika Christopherja Jamesa Hamptona. V monodrami, ki temelji na pogovoru ene najdlje živečih prič iz notranjega kroga nacističnega propagandnega ministrstva in Goebbelsove tajnice Brunhilde Pomsel, nastopa dramska igralka Marijana Brecelj. V Mariboru bo drevi premiera sodobnega umetniškega projekta Data vrt umetnice Karmine Šilec. Zvočno vizualna predstava nagovarja obiskovalce k razmisleku o povezanosti narave, rastlin in človeka v sodobni družbi ter o vlogi znanosti in tehnologije za naše življenje. Ljubljanska Akademija za glasbo danes in jutri gosti mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja, katerega namen je osvetliti učinke glasbe na zdravje in blagostanje posameznika in družbe z vidika različnih znanstvenih disciplin in v različnih socialnih okoljih.
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega si bo danes mogoče ogledati predstavo Zmaj ruskega avtorja Jevgenija Švarca, člana ruskih avantgard in kritika Sovjetske zveze. Soavtorici adaptacije sta makedonska režiserka Nela Vitošević in dramaturginja Nina Kuclar Stiković. Glavno vlogo, vlogo Zmaja, bo odigral Sebastian Cavazza. ŠKUC gledališče v sodelovanju s koproducentoma, Pionirskim domom in Zavodom Kolaž, nocoj pripravlja premiero monodrame Nemško življenje britanskega dramatika Christopherja Jamesa Hamptona. V monodrami, ki temelji na pogovoru ene najdlje živečih prič iz notranjega kroga nacističnega propagandnega ministrstva in Goebbelsove tajnice Brunhilde Pomsel, nastopa dramska igralka Marijana Brecelj. V Mariboru bo drevi premiera sodobnega umetniškega projekta Data vrt umetnice Karmine Šilec. Zvočno vizualna predstava nagovarja obiskovalce k razmisleku o povezanosti narave, rastlin in človeka v sodobni družbi ter o vlogi znanosti in tehnologije za naše življenje. Ljubljanska Akademija za glasbo danes in jutri gosti mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja, katerega namen je osvetliti učinke glasbe na zdravje in blagostanje posameznika in družbe z vidika različnih znanstvenih disciplin in v različnih socialnih okoljih.
Piranski dnevi arhitekture so mednarodna konferenca z eno najdaljših tradicij na svetu. V očarljivem piranskem teatru Tartini so se odvijali konec novembra vse od leta 1983. Le leta 2019 so jih zaradi nepredvidljivega poplavljanja morja preselili v portoroški Avditorij. Prvi predsednik in idejni vodja je bil arhitekt Vojteh Ravnikar, danes pa novi organizacijski odbor vodi arhitektka Maja Ivanič.
Piranski dnevi arhitekture so mednarodna konferenca z eno najdaljših tradicij na svetu. V očarljivem piranskem teatru Tartini so se odvijali konec novembra vse od leta 1983. Le leta 2019 so jih zaradi nepredvidljivega poplavljanja morja preselili v portoroški Avditorij. Prvi predsednik in idejni vodja je bil arhitekt Vojteh Ravnikar, danes pa novi organizacijski odbor vodi arhitektka Maja Ivanič.
"Moj novi glasbeni otrok začenja rasti ..." je Čajkovski zapisal v pismu Nadeždi von Meck oktobra 1879, "in malo po malo se oblikuje njegov značaj. Pišem z velikim navdušenjem, a premišljeno in previdno, ne pa z mrzlično naglico, ki vedno škoduje mojim delom." Novembra je Čajkovski obvestil založnika Petra Jurgensona: "Začel sem delati skice za prvi stavek drugega klavirskega koncerta. Ubogi moj Jurgenson! Kljub temu ne bo nared pred pomladjo."
"Moj novi glasbeni otrok začenja rasti ..." je Čajkovski zapisal v pismu Nadeždi von Meck oktobra 1879, "in malo po malo se oblikuje njegov značaj. Pišem z velikim navdušenjem, a premišljeno in previdno, ne pa z mrzlično naglico, ki vedno škoduje mojim delom." Novembra je Čajkovski obvestil založnika Petra Jurgensona: "Začel sem delati skice za prvi stavek drugega klavirskega koncerta. Ubogi moj Jurgenson! Kljub temu ne bo nared pred pomladjo."
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.
Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.
Zbor in Filharmonija Brno sta gostovala v Mariboru in Ljubljani.
Zbor in Filharmonija Brno sta gostovala v Mariboru in Ljubljani.
Rodion Ščedrin je gojil veliko strast do uglasbljanja največjih mojstrovin ruske književnosti 19. stoletja in ena dolgoletnih tovrstnih strasti je bila namenjena prav Tolstojevi Ani Karenini. Ta danes že ikonična ljubezenska zgodba je Ščedrina zaposlovala že sredi šestdesetih let, ko ga je veliki sovjetski filmski režiser Aleksander Zarhij vključil v danes že legendarni projekt ekranizacije še druge velike Tolstojeve mojstrovine, ki je leta 1967 sledila Vojni in miru Sergeja Bondarčuka. Sovjetska zveza Brežnjeva pri obeh projektih ni varčevala s sredstvi in ustvarjalcem so bila omogočena v skorajda neomejeni količini. Ob tej priložnosti je tudi v glasbenem pogledu nastala že večina zvočnega gradiva, ki je pol desetletja pozneje doživelo preobrazbo, delno pa tudi razvoj v celovečerni balet v dveh dejanjih s prvo izvedbo nikjer drugje kot na odru Bolšoj teatra z Majo Plisecko v naslovni vlogi, obenem pa z njo tudi prvič kot v vlogi koreografinje celotne predstave.
Rodion Ščedrin je gojil veliko strast do uglasbljanja največjih mojstrovin ruske književnosti 19. stoletja in ena dolgoletnih tovrstnih strasti je bila namenjena prav Tolstojevi Ani Karenini. Ta danes že ikonična ljubezenska zgodba je Ščedrina zaposlovala že sredi šestdesetih let, ko ga je veliki sovjetski filmski režiser Aleksander Zarhij vključil v danes že legendarni projekt ekranizacije še druge velike Tolstojeve mojstrovine, ki je leta 1967 sledila Vojni in miru Sergeja Bondarčuka. Sovjetska zveza Brežnjeva pri obeh projektih ni varčevala s sredstvi in ustvarjalcem so bila omogočena v skorajda neomejeni količini. Ob tej priložnosti je tudi v glasbenem pogledu nastala že večina zvočnega gradiva, ki je pol desetletja pozneje doživelo preobrazbo, delno pa tudi razvoj v celovečerni balet v dveh dejanjih s prvo izvedbo nikjer drugje kot na odru Bolšoj teatra z Majo Plisecko v naslovni vlogi, obenem pa z njo tudi prvič kot v vlogi koreografinje celotne predstave.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Belerofont (njegovo ime pomeni »Belerjev ubijalec«) je v grški mitologiji Glavkov sin in Sizifov vnuk ter junak zelo starega korintskega mita. Potem ko je ubil tiranskega korintskega kralja Belerja, je moral, čeprav je s svojim dejanjem mestu pravzaprav storil uslugo, zaradi svojega zločina v izgnanstvo. "Ubijalčevo" zgodbo je na operni oder postavil Josef Mysliveček.
Belerofont (njegovo ime pomeni »Belerjev ubijalec«) je v grški mitologiji Glavkov sin in Sizifov vnuk ter junak zelo starega korintskega mita. Potem ko je ubil tiranskega korintskega kralja Belerja, je moral, čeprav je s svojim dejanjem mestu pravzaprav storil uslugo, zaradi svojega zločina v izgnanstvo. "Ubijalčevo" zgodbo je na operni oder postavil Josef Mysliveček.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Ameriški pesnik John Lawrence Ashbery (1927–2017), ki je objavil več kot 20 samostojnih pesniških zbirk, velja za najpomembnejšega predstavnika tako imenovane Newyorške pesniške šole. Ena izmed značilnosti njegove poezije je plastenje plasti, tako v tradicionalnih pesmih kot v bolj hermetično eksperimentalnih. Pesem iz njegove 14. zbirke Diagram porečja je poslovenil Jernej Županič. Interpretira Željko Hrs, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Ameriški pesnik John Lawrence Ashbery (1927–2017), ki je objavil več kot 20 samostojnih pesniških zbirk, velja za najpomembnejšega predstavnika tako imenovane Newyorške pesniške šole. Ena izmed značilnosti njegove poezije je plastenje plasti, tako v tradicionalnih pesmih kot v bolj hermetično eksperimentalnih. Pesem iz njegove 14. zbirke Diagram porečja je poslovenil Jernej Županič. Interpretira Željko Hrs, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija 2025.