Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Američanka Elizabeth Griffin se je po študiju podala na potovanje po svetu in se leta 1993 ustalila na tržaškem Krasu ter si ustvarila družino. Še zdaj živi tam, dejavno vključena v kar kompleksno skupnost. Opazuje življenje in naravo okoli sebe, se čudi, sprejema in piše. Pri tržaški založbi Mladika je izšla knjižica njenih zapisov 'Moj kraški pristan' in iz nje smo izbrali nekaj odlomkov Prevajalka Breda Biščak, igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto leta 2025.
Američanka Elizabeth Griffin se je po študiju podala na potovanje po svetu in se leta 1993 ustalila na tržaškem Krasu ter si ustvarila družino. Še zdaj živi tam, dejavno vključena v kar kompleksno skupnost. Opazuje življenje in naravo okoli sebe, se čudi, sprejema in piše. Pri tržaški založbi Mladika je izšla knjižica njenih zapisov 'Moj kraški pristan' in iz nje smo izbrali nekaj odlomkov Prevajalka Breda Biščak, igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto leta 2025.
Na prvo adventno nedeljo predstavljamo orgelsko glasbo, ki so jo na melodije protestantskih koralov Kako lepo sveti zvezda danica, Zdramite se, kliče nas glas, Pridi zdaj, Odrešenik sveta in Vzbrstel je cvet pisali skladatelji različnih glasbenih obdobij.
Na prvo adventno nedeljo predstavljamo orgelsko glasbo, ki so jo na melodije protestantskih koralov Kako lepo sveti zvezda danica, Zdramite se, kliče nas glas, Pridi zdaj, Odrešenik sveta in Vzbrstel je cvet pisali skladatelji različnih glasbenih obdobij.
Predvajamo posnetke s koncerta Simfoničnega orkestra Praškega radia, ki je 9. decembra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Umetniško vodstvo na koncertu je prevzel violinist Renaud Capuçon in se predstavil tudi kot solist v redkeje izvajanem Violinskem koncertu Gabriela Fauréja. Spored sta dopolnili Fauréjeva suita Pelléas in Melisanda, op. 80 in Simfonija št. 3 v a-molu, op. 56 'Škotska' Felixa Mendelssohna. Naročnica glasbe za londonsko uprizoritev simbolistične igre Maurica Maeterlincka gospa Campbell je o Fauréju zapisala: "Z najnežnejšim navdihom je dojel poetično čistost, ki prežema in obdaja Maeterlinckovo ljubko igro."
Predvajamo posnetke s koncerta Simfoničnega orkestra Praškega radia, ki je 9. decembra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Umetniško vodstvo na koncertu je prevzel violinist Renaud Capuçon in se predstavil tudi kot solist v redkeje izvajanem Violinskem koncertu Gabriela Fauréja. Spored sta dopolnili Fauréjeva suita Pelléas in Melisanda, op. 80 in Simfonija št. 3 v a-molu, op. 56 'Škotska' Felixa Mendelssohna. Naročnica glasbe za londonsko uprizoritev simbolistične igre Maurica Maeterlincka gospa Campbell je o Fauréju zapisala: "Z najnežnejšim navdihom je dojel poetično čistost, ki prežema in obdaja Maeterlinckovo ljubko igro."
Mladinska knjiga z duhovitim naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo je bila pred kratkim predelana v filmsko uspešnico. V oddaji se o nastajanju filma in njegovih temah pogovarjamo z madžarsko režiserko Nóro Lakos.
Mladinska knjiga z duhovitim naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo je bila pred kratkim predelana v filmsko uspešnico. V oddaji se o nastajanju filma in njegovih temah pogovarjamo z madžarsko režiserko Nóro Lakos.
v odlomkih Gounoda, Smetane, Wagnerja, Puccinija, Rossinija, Donizettija in Bizeta.
v odlomkih Gounoda, Smetane, Wagnerja, Puccinija, Rossinija, Donizettija in Bizeta.
Težko je biti mama, ugotavlja srbska pisateljica Jelica Greganović, pa najsi bo otrok še v vrtcu ali pa že bolj ali manj odrasel. Prevajalec Štefan Kutoš, igralka Vesna Jevnikar, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Sonja Strenar in Nejc Zupančič. Posneto aprila 2017. Posneto aprila 2017.
Težko je biti mama, ugotavlja srbska pisateljica Jelica Greganović, pa najsi bo otrok še v vrtcu ali pa že bolj ali manj odrasel. Prevajalec Štefan Kutoš, igralka Vesna Jevnikar, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Sonja Strenar in Nejc Zupančič. Posneto aprila 2017. Posneto aprila 2017.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Evroradijski koncert tokrat predstavlja znani Berlinski filharmonični orkester – Berlinsko filharmonijo, pred katerega bo stopil dirigent Kirill Petrenko. V koncertu za oboo in mali orkester se bo pridružil še solist Albrech Mayer. Posnetki, ki jih bomo predvajali, so nastali v sklopu Festivala Berlinske filharmonije 19. septembra letos.
Evroradijski koncert tokrat predstavlja znani Berlinski filharmonični orkester – Berlinsko filharmonijo, pred katerega bo stopil dirigent Kirill Petrenko. V koncertu za oboo in mali orkester se bo pridružil še solist Albrech Mayer. Posnetki, ki jih bomo predvajali, so nastali v sklopu Festivala Berlinske filharmonije 19. septembra letos.
Slovenska karitas in RTV Slovenija prirejata 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki bo v sredo, 26. novembra 2025, ob 20.00 v Dvorani Golovec v Celju. Koncert bodo prenašali TV Slovenija, Prvi program Radia Slovenija in Radio Ognjišče. Vodilna misel letošnjega dobrodelnega koncerta je »Na poti upanja«. To so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, ki nas povezujejo. Posebno vlogo imajo prostovoljci in sodelavci Karitas, ki s svojim časom, energijo in prijaznostjo neizmerno prispevajo k temu. Prav zaradi njih lahko pomagamo s hrano, higienskimi pripomočki in plačilom nujnih položnic ter tudi s pogovorom prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki so se znašli v stiski. Podajmo se na pot do src tistih v stiski. Skupaj lahko prinesemo toplino in upanje v domove slovenskih družin, ki potrebujejo našo pomoč. Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Številni nastopajoči glasbeniki in pevci bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Na dobrodelnem koncertu bodo nastopili: skupina Diamanti, Alenka Godec, Alfi Nipič, Erosi, Jan Plestenjak, Monika Avsenik, Luka Sešek, Tine Lustek, Matej Šoklič, Nika Zorjan, Nina Strnad, Nuša Derenda, Raubarji in zbor OŠ Alojzija Šuštarja. Dobrodelni koncert bosta povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek, Kara Eva Kukovičič v studiu v Ljubljani, kjer nas čaka prav posebno glasbeno presenečenje. Scenarij: Mojca Kepic, režija: Aljaž Bastič. V letu 2024 se je med koncertom za družine v stiski zbralo 195.000 EUR. Z zbranimi sredstvi na koncertu, v spremljajočih akcijah Klica dobrote ter v drugih lokalnih akcijah materialno pomoč vsako leto prejme preko 20.000 družin po vsej Sloveniji. V času neposrednega televizijskega in radijskega prenosa koncerta se lahko s telefonskim darovanjem aktivno vključite v akcijo. Z vašo podporo bomo pomagali slovenskim družinam v stiski, ki potrebujejo našo pomoč. Koncert je tudi priložnost, da opozorimo na težke razmere številnih družin in iz srca zahvalimo vsem darovalcem za njihovo solidarnost skozi vse leto.
Slovenska karitas in RTV Slovenija prirejata 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki bo v sredo, 26. novembra 2025, ob 20.00 v Dvorani Golovec v Celju. Koncert bodo prenašali TV Slovenija, Prvi program Radia Slovenija in Radio Ognjišče. Vodilna misel letošnjega dobrodelnega koncerta je »Na poti upanja«. To so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, ki nas povezujejo. Posebno vlogo imajo prostovoljci in sodelavci Karitas, ki s svojim časom, energijo in prijaznostjo neizmerno prispevajo k temu. Prav zaradi njih lahko pomagamo s hrano, higienskimi pripomočki in plačilom nujnih položnic ter tudi s pogovorom prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki so se znašli v stiski. Podajmo se na pot do src tistih v stiski. Skupaj lahko prinesemo toplino in upanje v domove slovenskih družin, ki potrebujejo našo pomoč. Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Številni nastopajoči glasbeniki in pevci bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Na dobrodelnem koncertu bodo nastopili: skupina Diamanti, Alenka Godec, Alfi Nipič, Erosi, Jan Plestenjak, Monika Avsenik, Luka Sešek, Tine Lustek, Matej Šoklič, Nika Zorjan, Nina Strnad, Nuša Derenda, Raubarji in zbor OŠ Alojzija Šuštarja. Dobrodelni koncert bosta povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek, Kara Eva Kukovičič v studiu v Ljubljani, kjer nas čaka prav posebno glasbeno presenečenje. Scenarij: Mojca Kepic, režija: Aljaž Bastič. V letu 2024 se je med koncertom za družine v stiski zbralo 195.000 EUR. Z zbranimi sredstvi na koncertu, v spremljajočih akcijah Klica dobrote ter v drugih lokalnih akcijah materialno pomoč vsako leto prejme preko 20.000 družin po vsej Sloveniji. V času neposrednega televizijskega in radijskega prenosa koncerta se lahko s telefonskim darovanjem aktivno vključite v akcijo. Z vašo podporo bomo pomagali slovenskim družinam v stiski, ki potrebujejo našo pomoč. Koncert je tudi priložnost, da opozorimo na težke razmere številnih družin in iz srca zahvalimo vsem darovalcem za njihovo solidarnost skozi vse leto.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Pesnica Dorothea Grünzweig se je rodila leta 1952 v Nemčiji. Od konca 80-ih let živi na Finskem kot pisateljica in prevajalka. Življenje Nemke na Finskem, tujstvo, zadržanost do domačega in znanega, a nič manj do novega, spraševanje o zmožnosti prilagajanja, predvsem pa cela paleta zimskih občutij - vse to so sestavni deli njene poezije. Pesem Ni snega, ki bi se spustil je iz zbirke Stekleni glasovi. Prevedla jo je Tesa Drev Juh. Interpretira Saša Mihelčič, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Klemen Markovčič, posneto leta 2014.
Pesnica Dorothea Grünzweig se je rodila leta 1952 v Nemčiji. Od konca 80-ih let živi na Finskem kot pisateljica in prevajalka. Življenje Nemke na Finskem, tujstvo, zadržanost do domačega in znanega, a nič manj do novega, spraševanje o zmožnosti prilagajanja, predvsem pa cela paleta zimskih občutij - vse to so sestavni deli njene poezije. Pesem Ni snega, ki bi se spustil je iz zbirke Stekleni glasovi. Prevedla jo je Tesa Drev Juh. Interpretira Saša Mihelčič, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Klemen Markovčič, posneto leta 2014.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Koncertno suito za violončelo in orkester, op. 28 Alexandra Sergejeviča Tanejeva in Sonato za klavir v B-duru, št. 20 Josepha Haydna.
Poslušamo Koncertno suito za violončelo in orkester, op. 28 Alexandra Sergejeviča Tanejeva in Sonato za klavir v B-duru, št. 20 Josepha Haydna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Herbert Grün (1925-1961) je bil novinar, dramaturg, umetniški vodja Prešernovega gledališča v Kranju in pozneje Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, kulturni urednik Naših razgledov, gledališki režiser, publicist, prevajalec (med drugim Franza Kafke) in avtor zanimive knjige Proces v Jeruzalemu (o sojenju Adolfu Eichmannu). Vsestranskega, razgledanega in ustvarjalnega avtorja se spominjamo v Literarnem nokturnu ob 100. obletnici rojstva z odlomkom iz novele Smrt v Benetkah Thomasa Manna. Avtor prevoda Herbert Grün, režiserka Ana Krauthaker, interpret Blaž Šef, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Maja Žvokelj. Narejeno 2020.
Herbert Grün (1925-1961) je bil novinar, dramaturg, umetniški vodja Prešernovega gledališča v Kranju in pozneje Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, kulturni urednik Naših razgledov, gledališki režiser, publicist, prevajalec (med drugim Franza Kafke) in avtor zanimive knjige Proces v Jeruzalemu (o sojenju Adolfu Eichmannu). Vsestranskega, razgledanega in ustvarjalnega avtorja se spominjamo v Literarnem nokturnu ob 100. obletnici rojstva z odlomkom iz novele Smrt v Benetkah Thomasa Manna. Avtor prevoda Herbert Grün, režiserka Ana Krauthaker, interpret Blaž Šef, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Maja Žvokelj. Narejeno 2020.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane WEBER. Tudi nocojšnjega, kot nekaj prejšnjih, smo posvetili posnetkom z letošnjega festivala Druga godba in iz Kina Šiška. Nastopila bosta Widad Mjama in Khalil Epi, znana kot duet Aïta Mon Amour. Seznam skladb in avtorjev s koncerta: L'wed L'wed Khalil Hentati, Widad Mjama Hajti fi grini Khalil Hentati, Widad Mjama L'hedawiyet Khalil Hentati, Widad Mjama Kebet el Khayl Khalil Hentati, Widad Mjama Radouni Khalil Hentati, Widad Mjama Dami Khalil Hentati, Widad Mjama Sidi H'med Khalil Hentati, Widad Mjama
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane WEBER. Tudi nocojšnjega, kot nekaj prejšnjih, smo posvetili posnetkom z letošnjega festivala Druga godba in iz Kina Šiška. Nastopila bosta Widad Mjama in Khalil Epi, znana kot duet Aïta Mon Amour. Seznam skladb in avtorjev s koncerta: L'wed L'wed Khalil Hentati, Widad Mjama Hajti fi grini Khalil Hentati, Widad Mjama L'hedawiyet Khalil Hentati, Widad Mjama Kebet el Khayl Khalil Hentati, Widad Mjama Radouni Khalil Hentati, Widad Mjama Dami Khalil Hentati, Widad Mjama Sidi H'med Khalil Hentati, Widad Mjama
Opera o Aurelii, ženski srednjih let, ki ob ljubezni doživi razcvet nato pa izve, da je neozdravljivo bolna.
Opera o Aurelii, ženski srednjih let, ki ob ljubezni doživi razcvet nato pa izve, da je neozdravljivo bolna.
V oddaji Izbrana proza predstavljamo odlomek iz knjige Velika pustolovščina Janje Vidmar. Ena izmed najbolj plodovitih slovenskih književnic – njen opus obsega več kot 70 knjig - pisateljuje že tri desetletja. Varnost redne zaposlitve je zamenjala za pisateljski poklic, ki je, kot pove v knjigi, poln vzponov in padcev. Kakšno je življenje nekoga, ki se je že v mladosti zapisal ustvarjalnosti? Kako se spopasti s pisateljsko blokado in strahom pred neuspehom? Vse to pisateljica pogumno popiše v knjigi, ki je namenjena najširšemu krogu bralcev. Interpretka: Sabina Kogovšek, režiserka: Saška Rakef, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Urban Gruden, urednica oddaje Ana Rozman, posneto leta 2025.
V oddaji Izbrana proza predstavljamo odlomek iz knjige Velika pustolovščina Janje Vidmar. Ena izmed najbolj plodovitih slovenskih književnic – njen opus obsega več kot 70 knjig - pisateljuje že tri desetletja. Varnost redne zaposlitve je zamenjala za pisateljski poklic, ki je, kot pove v knjigi, poln vzponov in padcev. Kakšno je življenje nekoga, ki se je že v mladosti zapisal ustvarjalnosti? Kako se spopasti s pisateljsko blokado in strahom pred neuspehom? Vse to pisateljica pogumno popiše v knjigi, ki je namenjena najširšemu krogu bralcev. Interpretka: Sabina Kogovšek, režiserka: Saška Rakef, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Urban Gruden, urednica oddaje Ana Rozman, posneto leta 2025.
Valkire so v nordijski mitologiji božanske device, ki med padlimi bojevniki izberejo najpogumnejše in jih privedejo v Valhalo, bajeslovno Odinovo domovanje. Ob koncu visokega srednjega veka so se v pripovedih skaldov spremenile v čudovite mlade bojevnice s šlemi in oklepi, oborožene s kopjem in morilsko dvorezno sekiro. Na nevidnih krilatih konjih so letale nad bojišči, izbirale tiste, ki jim je bilo usojeno, da se bojujejo Odinu ob boku, in jih vodile v ogromno dvorano s 540 vrati, pokrito s pozlačenimi ščiti, ki so jo razsvetljevali lesketajoči se meči. V glasbenem svetu je najbrž najbolj znano delo, v katerem najdemo Valkire, istoimenska opera Richarda Wagnerja. V Wagnerjevem Somraku bogov pa najdemo Norne iz srednjeveških skandinavskih in germanskih sag. Norne so v sredozemskih bajeslovjih boginje usode: grške mojre in rimske parke. Hčerke Zevsa in Temide; Kloto je predla nit življenja, Lahesis jo je navijala na preslico, Atropo jo je prerezala ob smrtni uri. Njihovemu početju se ni bilo mogoče upreti, niti bogovi jim niso smeli oporekati. Bile so zakon narave, ki ga je poosebljala Ananke, božanstvo, ki se je skupaj s Kronosom izvilo in prvobitnega kaosa. V Shakespearjevi tragediji Macbeth se prikažejo v prvem prizoru kot tri vešče in bojevnikom prerokujejo usodo, ki jih čaka. Najdemo pa jih tudi v glasbi Bedřicha Smetane, Christopha Willibalda Glucka, Johannesa Brahmsa in Hermanna Reuterja.
Valkire so v nordijski mitologiji božanske device, ki med padlimi bojevniki izberejo najpogumnejše in jih privedejo v Valhalo, bajeslovno Odinovo domovanje. Ob koncu visokega srednjega veka so se v pripovedih skaldov spremenile v čudovite mlade bojevnice s šlemi in oklepi, oborožene s kopjem in morilsko dvorezno sekiro. Na nevidnih krilatih konjih so letale nad bojišči, izbirale tiste, ki jim je bilo usojeno, da se bojujejo Odinu ob boku, in jih vodile v ogromno dvorano s 540 vrati, pokrito s pozlačenimi ščiti, ki so jo razsvetljevali lesketajoči se meči. V glasbenem svetu je najbrž najbolj znano delo, v katerem najdemo Valkire, istoimenska opera Richarda Wagnerja. V Wagnerjevem Somraku bogov pa najdemo Norne iz srednjeveških skandinavskih in germanskih sag. Norne so v sredozemskih bajeslovjih boginje usode: grške mojre in rimske parke. Hčerke Zevsa in Temide; Kloto je predla nit življenja, Lahesis jo je navijala na preslico, Atropo jo je prerezala ob smrtni uri. Njihovemu početju se ni bilo mogoče upreti, niti bogovi jim niso smeli oporekati. Bile so zakon narave, ki ga je poosebljala Ananke, božanstvo, ki se je skupaj s Kronosom izvilo in prvobitnega kaosa. V Shakespearjevi tragediji Macbeth se prikažejo v prvem prizoru kot tri vešče in bojevnikom prerokujejo usodo, ki jih čaka. Najdemo pa jih tudi v glasbi Bedřicha Smetane, Christopha Willibalda Glucka, Johannesa Brahmsa in Hermanna Reuterja.
Nataša Posel je dolgoletna direktorica društva Amnesty International Slovenije, ene najprepoznavnejših organizacij, ki se zavzema za človekove pravice, ozavešča javnost o položaju ranljivih družbenih skupin in izvaja različne kampanje ter izobraževalne dejavnosti. Nataša Posel vztrajno zagovarja enakopravnost, pomen enakosti, univerzalnost človekovih pravic in nedotakljivost človekovega dostojanstva. Njen dolgoletni boj za popravo krivic, ki so jih utrpeli izbrisani, in prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer romske skupnosti so prinesli pomembne spremembe v naši družbi. Natašo Posel je pred radijski mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Nataša Posel je dolgoletna direktorica društva Amnesty International Slovenije, ene najprepoznavnejših organizacij, ki se zavzema za človekove pravice, ozavešča javnost o položaju ranljivih družbenih skupin in izvaja različne kampanje ter izobraževalne dejavnosti. Nataša Posel vztrajno zagovarja enakopravnost, pomen enakosti, univerzalnost človekovih pravic in nedotakljivost človekovega dostojanstva. Njen dolgoletni boj za popravo krivic, ki so jih utrpeli izbrisani, in prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer romske skupnosti so prinesli pomembne spremembe v naši družbi. Natašo Posel je pred radijski mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom.
Taras Birsa – najbolj poznan fiktivni kriminalist v Sloveniji – se je vrnil že s sedmim primerom.
Evropska prestolnica kulture GO! 2025 se počasi sklepa, z njo pa tudi njen najobsežnejši gledališki projekt, Gledališka dodekalogija 1972 – 1983. Spremljali smo premiero predzadnje epizode, z naslovom 1982, ki jo je igralski ansambel Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica odigral natančno in suvereno. Transgeneracijsko fikcijo, ki jo sestavlja mnoštvo posameznih zgodb družine, ki je že več generacij zaznamovana z življenjem ob meji, dramaturško uokvirja in z mojstrsko režijo odrsko vodi Tomi Janežič. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek
Evropska prestolnica kulture GO! 2025 se počasi sklepa, z njo pa tudi njen najobsežnejši gledališki projekt, Gledališka dodekalogija 1972 – 1983. Spremljali smo premiero predzadnje epizode, z naslovom 1982, ki jo je igralski ansambel Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica odigral natančno in suvereno. Transgeneracijsko fikcijo, ki jo sestavlja mnoštvo posameznih zgodb družine, ki je že več generacij zaznamovana z življenjem ob meji, dramaturško uokvirja in z mojstrsko režijo odrsko vodi Tomi Janežič. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek
Začenjamo z za mnoge ekskluzivnim pogovorom s svetovno prepoznavno performerko Marino Abramović, ki se te dni mudi v Ljubljani, nadaljujemo pa s svetovno muzealsko in dediščinsko novostjo, ki se vpisuje v enega od simbolnih vrhuncev letošnje dvojne evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica - predstavljamo sporočilo in opis v sredo odprte nastajajoče stalne razstave »Mesto na meji« v novogoriškem središču EPIC. Postavila jo je in jo dopolnjuje kustosinja Kaja Širok. Kako si predstavlja direktorovanje Drami SNG v Ljubljani nova direktorica Ivana Djilas, boste izvedeli v pogovoru z njo. Tokrat predstavljamo dobitnice in dobitnike štirih nagrad in priznanj, ki jih podeljujejo na iztekajočem se Slovenskem knjižnem sejmu, kjer kot kaže, v veliki meri ponujajo literaturo v angleškem jeziku. Podelili so Schwentnerjevo za življensko delo v založništvu in knjigotrštvu, nagrado Maruše Krese, založba Goga jo v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov podeljuje najboljši zbirki kratkih zgodb, DSP je podelilo nagrado za najboljši prvenec, DSKP pa je podelilo nagrado Radojke Vrančič za prevod v slovenščino. Ženski odbor Slovenskega centra PEN je podelil nagrado »mira« dvema avtoricama. Povzeli smo tudi okroglo mizo o nezavidljivem položaju Kulturnega doma v Trstu, kjer se od sredine 60-ih let preteklega stoletja nahaja Slovensko stalno gledališče v Trstu – stavbnemu kompleksu arhitekta Eda Mihevca namreč grozi, da ga utegnejo lastniki zaradi nesolventnosti prodati na trgu. Foto: Neža Tuma
Začenjamo z za mnoge ekskluzivnim pogovorom s svetovno prepoznavno performerko Marino Abramović, ki se te dni mudi v Ljubljani, nadaljujemo pa s svetovno muzealsko in dediščinsko novostjo, ki se vpisuje v enega od simbolnih vrhuncev letošnje dvojne evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica - predstavljamo sporočilo in opis v sredo odprte nastajajoče stalne razstave »Mesto na meji« v novogoriškem središču EPIC. Postavila jo je in jo dopolnjuje kustosinja Kaja Širok. Kako si predstavlja direktorovanje Drami SNG v Ljubljani nova direktorica Ivana Djilas, boste izvedeli v pogovoru z njo. Tokrat predstavljamo dobitnice in dobitnike štirih nagrad in priznanj, ki jih podeljujejo na iztekajočem se Slovenskem knjižnem sejmu, kjer kot kaže, v veliki meri ponujajo literaturo v angleškem jeziku. Podelili so Schwentnerjevo za življensko delo v založništvu in knjigotrštvu, nagrado Maruše Krese, založba Goga jo v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov podeljuje najboljši zbirki kratkih zgodb, DSP je podelilo nagrado za najboljši prvenec, DSKP pa je podelilo nagrado Radojke Vrančič za prevod v slovenščino. Ženski odbor Slovenskega centra PEN je podelil nagrado »mira« dvema avtoricama. Povzeli smo tudi okroglo mizo o nezavidljivem položaju Kulturnega doma v Trstu, kjer se od sredine 60-ih let preteklega stoletja nahaja Slovensko stalno gledališče v Trstu – stavbnemu kompleksu arhitekta Eda Mihevca namreč grozi, da ga utegnejo lastniki zaradi nesolventnosti prodati na trgu. Foto: Neža Tuma
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
V tokratnih oddaljenih zvočnih svetovih vam Tomaž Rauch predstavlja zvočni svet ljudstva Waorani iz ekvadorskega dela amazonskega pragozda.
V tokratnih oddaljenih zvočnih svetovih vam Tomaž Rauch predstavlja zvočni svet ljudstva Waorani iz ekvadorskega dela amazonskega pragozda.
Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.
Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.
V začetku novembra je produkcijska hiša Carmina Slovenica izdala album Stabat Mater avtorice glasbe Karmine Šilec. Pesem, navdahnjena z zgodbo redovnice Marie Guyart, zazveni v izvedbi ansambla !Kebataola!. V oddaji bomo prisluhnili izbranim stavkom ter se o delu in njegovem nastanku pogovarjali s skladateljico.
V začetku novembra je produkcijska hiša Carmina Slovenica izdala album Stabat Mater avtorice glasbe Karmine Šilec. Pesem, navdahnjena z zgodbo redovnice Marie Guyart, zazveni v izvedbi ansambla !Kebataola!. V oddaji bomo prisluhnili izbranim stavkom ter se o delu in njegovem nastanku pogovarjali s skladateljico.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Philip Larkin, angleški književnik, ki ga je dnevnik The Times razglasil za največjega britanskega povojnega pisca, v pesmi Kvartopirci ilustrira prostaško moško obnašanje. Pesem bi lahko razumeli tudi kot enega od Larkinovih receptov, da se je kdaj treba sprostiti. V slovenskem prevodu Vena Tauferja je izšla v zbirki Visoka okna. Interpretira Kristijan Muck, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Alen Jelen, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2013.
Philip Larkin, angleški književnik, ki ga je dnevnik The Times razglasil za največjega britanskega povojnega pisca, v pesmi Kvartopirci ilustrira prostaško moško obnašanje. Pesem bi lahko razumeli tudi kot enega od Larkinovih receptov, da se je kdaj treba sprostiti. V slovenskem prevodu Vena Tauferja je izšla v zbirki Visoka okna. Interpretira Kristijan Muck, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Alen Jelen, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2013.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
V novi dan z glasbo Bacha, Piccininija in Finzija v prvem, Čajkovkskega v drugem ter Mozarta, Schumanna, Chopina, Smetane in Dvořáka v tretjem delu.
V novi dan z glasbo Bacha, Piccininija in Finzija v prvem, Čajkovkskega v drugem ter Mozarta, Schumanna, Chopina, Smetane in Dvořáka v tretjem delu.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Letos mineva sto let od rojstva slovitega saksofonista Arta Pepperja. Bil je eden najbolj odličnih solistov na alt saksofonu. S svojo izvrstno tehniko igranja in z melodično inventivnostjo je očaral občinstvo in kritike. Toda zasvojenost z različnimi substancami ga je nenehno oddaljevala od popolnega uspeha.
Letos mineva sto let od rojstva slovitega saksofonista Arta Pepperja. Bil je eden najbolj odličnih solistov na alt saksofonu. S svojo izvrstno tehniko igranja in z melodično inventivnostjo je očaral občinstvo in kritike. Toda zasvojenost z različnimi substancami ga je nenehno oddaljevala od popolnega uspeha.
Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma so nastopili kar trije združeni big bandi: Big Band RTV Slovenija, Jazz orkester Hrvaške radiotelevizije in Big bend Radiotelevizije Srbija. Pod vodstvom priznanega avstrijskega dirigenta Sigija Feigla so se predstavili tako samostojno kot tudi v mogočni zasedbi, ki je poslušalce popeljala na edinstveno zvočno potovanje.
Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma so nastopili kar trije združeni big bandi: Big Band RTV Slovenija, Jazz orkester Hrvaške radiotelevizije in Big bend Radiotelevizije Srbija. Pod vodstvom priznanega avstrijskega dirigenta Sigija Feigla so se predstavili tako samostojno kot tudi v mogočni zasedbi, ki je poslušalce popeljala na edinstveno zvočno potovanje.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Tudi danes smo skrbno sledili utripu 41. Slovenskega knjižnega sejma na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, si v Prešernovem gledališču Kranj ogledali premiero predstave Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana (režiser: Luka Marcen) in bili na skupinski razstavi Mobilna energija v Galeriji Ravnikar. V Mariboru smo si ogledali tudi projekt Data vrt, s katerim Karmina Šilec odpira prostor za razmislek, kako lahko umetniška praksa prispeva k preoblikovanju razumevanja družbe.
Tudi danes smo skrbno sledili utripu 41. Slovenskega knjižnega sejma na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, si v Prešernovem gledališču Kranj ogledali premiero predstave Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana (režiser: Luka Marcen) in bili na skupinski razstavi Mobilna energija v Galeriji Ravnikar. V Mariboru smo si ogledali tudi projekt Data vrt, s katerim Karmina Šilec odpira prostor za razmislek, kako lahko umetniška praksa prispeva k preoblikovanju razumevanja družbe.
Dobrodošli ob spremljanju koncerta Zbora Monteverdi in Angleških baročnih solistov pod vodstvom Jonathana Sellsa. Na letošnjem Festivalu v Edinburgu so avgusta predstavili Händlovo uglasbitev psalma Dixit Dominus.
Dobrodošli ob spremljanju koncerta Zbora Monteverdi in Angleških baročnih solistov pod vodstvom Jonathana Sellsa. Na letošnjem Festivalu v Edinburgu so avgusta predstavili Händlovo uglasbitev psalma Dixit Dominus.
Ugledna Beethovnova filharmonija iz Badna pri Dunaju je prvič gostovala v dvorani Union v Mariboru novembra 2024 in izvedla 1. koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor v sezoni 2024/2025.
Ugledna Beethovnova filharmonija iz Badna pri Dunaju je prvič gostovala v dvorani Union v Mariboru novembra 2024 in izvedla 1. koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor v sezoni 2024/2025.
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
Tokrat za začetek: harmonika; pa ne kranjska, temveč ameriška. Igral jo bo že pokojni Buckwheat Zydeco. V nadaljevanju bomo obudili opus Paula Simona oziroma njegov znameniti album »Graceland«. Sledil bo Gary Clark Jr, za konec pa izbor z dvajset let starega albuma »Silver Rain« Marcusa Millerja.
Tokrat za začetek: harmonika; pa ne kranjska, temveč ameriška. Igral jo bo že pokojni Buckwheat Zydeco. V nadaljevanju bomo obudili opus Paula Simona oziroma njegov znameniti album »Graceland«. Sledil bo Gary Clark Jr, za konec pa izbor z dvajset let starega albuma »Silver Rain« Marcusa Millerja.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto poudarjal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetjem, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto poudarjal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetjem, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma
Kvartet Jeruzalem sestavljajo violinista Aleksander Pavlovski in Sergej Bresler, violist Ori Kam in violončelist Kiril Zlotnikov. Glasbeniki so 19. januarja letos na koncertu, ki je bil v prostorih Zdravilišča Bad Tölz v Nemčiji, izvedli kar tri dolge godalne kvartete Dmitrija Šostakoviča ob 50. obletnici smrti skladatelja: Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73, Godalni kvartet št. 9 v Es-duru, op. 117 in Godalni kvartet št. 12 v Des-duru, op. 133.
Kvartet Jeruzalem sestavljajo violinista Aleksander Pavlovski in Sergej Bresler, violist Ori Kam in violončelist Kiril Zlotnikov. Glasbeniki so 19. januarja letos na koncertu, ki je bil v prostorih Zdravilišča Bad Tölz v Nemčiji, izvedli kar tri dolge godalne kvartete Dmitrija Šostakoviča ob 50. obletnici smrti skladatelja: Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73, Godalni kvartet št. 9 v Es-duru, op. 117 in Godalni kvartet št. 12 v Des-duru, op. 133.
V petkovi oddaji oddaji Svet kulture se bomo odpravili na odrske deske in vas povabili na dve gledališki predstavi. V kranjskem Prešernovem gledališču bodo drevi premierno uprizorili sodobno irsko dramo Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana, ki jo je režiral Luka Marcen. Na malem odru novogoriškega SNG-ja pa bo premiera predstave 1982. Gre za enajsto v vrsti dvanajstih premier Dodekalogije, ki nastajajo v režiji Tomija Janežiča.
V petkovi oddaji oddaji Svet kulture se bomo odpravili na odrske deske in vas povabili na dve gledališki predstavi. V kranjskem Prešernovem gledališču bodo drevi premierno uprizorili sodobno irsko dramo Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana, ki jo je režiral Luka Marcen. Na malem odru novogoriškega SNG-ja pa bo premiera predstave 1982. Gre za enajsto v vrsti dvanajstih premier Dodekalogije, ki nastajajo v režiji Tomija Janežiča.
Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ... Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom. Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci). Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo. Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta. V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi. Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja … Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone? Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.