Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica je danes premiera plesne predstave Poetično telo skupine MN Dance Company, ki je dialog med različnimi koreografskimi estetikami, saj je zasnovan kot triptih, v katerem se je skupina povezala še z dvema gostujočima koreografoma. V ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled pregledna razstava uveljavljenega umetniškega dvojca Small but dangers, ki se navdušuje nad najdenimi predmeti in lahko bi rekli manipulira s sledovi civilizacije. V londonskem Muzeju oblikovanja pa je na ogled več kot 700 predmetov: od skic, zapiskov, lutk do kostumov, ki so bili uporabljeni v vizualno dovršenih filmih Wesa Andersona. Več tudi o knjižnih novostih Mladinske knjige.
V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica je danes premiera plesne predstave Poetično telo skupine MN Dance Company, ki je dialog med različnimi koreografskimi estetikami, saj je zasnovan kot triptih, v katerem se je skupina povezala še z dvema gostujočima koreografoma. V ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled pregledna razstava uveljavljenega umetniškega dvojca Small but dangers, ki se navdušuje nad najdenimi predmeti in lahko bi rekli manipulira s sledovi civilizacije. V londonskem Muzeju oblikovanja pa je na ogled več kot 700 predmetov: od skic, zapiskov, lutk do kostumov, ki so bili uporabljeni v vizualno dovršenih filmih Wesa Andersona. Več tudi o knjižnih novostih Mladinske knjige.
6. januar je v krščanskem koledarju praznik svetih treh kraljev, epifanije, razglašenja Gospodovega. Praznik je osnovan na zgodbi o treh modrih kraljih z Vzhoda Gašperju, Mihu in Boltežarju, ki so sledili zvezdi in se prišli poklonit »judovskemu kralju«, kot piše v Matejevem evangeliju, torej novorojenemu Jezusu. Trije modri so danes v nekaterih državah povezani s koledniki, tudi z obdarovanjem otrok. Biblijska zgodba je bila navdih hrvaškemu književniku Luku Paljetku, in v oddaji bomo slišali tri njegove pesmi iz knjige Sacra: Trije kralji, Zapis Mihovega sluge in Darovi. Dramski igralec: Brane Grubar, prevajalec: Ciril Zlobec, režiserka: Špela Kravogel, glasbena opremljevalka: Nina Kodrič, tonski mojster: Nejc Zupančič. Redaktorici: Tadeja Krečič Scholten, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
6. januar je v krščanskem koledarju praznik svetih treh kraljev, epifanije, razglašenja Gospodovega. Praznik je osnovan na zgodbi o treh modrih kraljih z Vzhoda Gašperju, Mihu in Boltežarju, ki so sledili zvezdi in se prišli poklonit »judovskemu kralju«, kot piše v Matejevem evangeliju, torej novorojenemu Jezusu. Trije modri so danes v nekaterih državah povezani s koledniki, tudi z obdarovanjem otrok. Biblijska zgodba je bila navdih hrvaškemu književniku Luku Paljetku, in v oddaji bomo slišali tri njegove pesmi iz knjige Sacra: Trije kralji, Zapis Mihovega sluge in Darovi. Dramski igralec: Brane Grubar, prevajalec: Ciril Zlobec, režiserka: Špela Kravogel, glasbena opremljevalka: Nina Kodrič, tonski mojster: Nejc Zupančič. Redaktorici: Tadeja Krečič Scholten, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
V oddaji poslušamo skladbe: Billy Strayhorn/Jože Privšek: Chelsea Bridge - solist saksofonist Johnny Griffin Ron Roullier: The Ringside Suite - solisti trobentač Mojmir Sepe, saksofonist Ati Soss in pozavnist Franci Puhar Gašper Bertoncelj/Tadej Tomžič: Dreaming with G - solist bobnar Gašper Bertoncelj Adam Klemm /Adam Klemm: Apu - solisti saksofonist Primož Fleischmann, trobentač Fominik Krajnčan, bobnar Bruno Domiter
V oddaji poslušamo skladbe: Billy Strayhorn/Jože Privšek: Chelsea Bridge - solist saksofonist Johnny Griffin Ron Roullier: The Ringside Suite - solisti trobentač Mojmir Sepe, saksofonist Ati Soss in pozavnist Franci Puhar Gašper Bertoncelj/Tadej Tomžič: Dreaming with G - solist bobnar Gašper Bertoncelj Adam Klemm /Adam Klemm: Apu - solisti saksofonist Primož Fleischmann, trobentač Fominik Krajnčan, bobnar Bruno Domiter
Osamljena sogovorca v vsakdanjem pogovoru odkrivata medsebojno razumevanje in bližino. Komedija razkriva priložnost za človeško toplino in možno povezanost, ki se včasih zgodi v naključnih, mimobežnih srečanjih. Režiser in napovedovalec: Zvonimir Bajsić Prevajalec: Igor Košir Dramaturg: Borut Trekman Tonska mojstrica: Metka Rojc Gospod Miroslav, upokojeni profesor – Vladimir Skrbinšek Gospa Mariola, dobro ohranjena vdova – Mira Danilova Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana maja 1997.
Osamljena sogovorca v vsakdanjem pogovoru odkrivata medsebojno razumevanje in bližino. Komedija razkriva priložnost za človeško toplino in možno povezanost, ki se včasih zgodi v naključnih, mimobežnih srečanjih. Režiser in napovedovalec: Zvonimir Bajsić Prevajalec: Igor Košir Dramaturg: Borut Trekman Tonska mojstrica: Metka Rojc Gospod Miroslav, upokojeni profesor – Vladimir Skrbinšek Gospa Mariola, dobro ohranjena vdova – Mira Danilova Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana maja 1997.
John Roderigo Dos Passos velja za enega najboljših romanopiscev prejšnjega stoletja. Ob 130. obletnici njegovega rojstva, rodil se je 14. 1. 1896 v Chicagu, smo izbrali odlomke iz njegovih romanov Manhattan Transfer ter Dvainštirideseti vzporednik, Devetnajsto devetnajst in Veliki denar. Zadnji trije sestavljajo njegovo trilogijo z naslovom ZDA, ki jo je Dos Passos napisal med letoma 1930 in 1936. Odlomek iz romana Manhattan Transfer je prevedel Bert Savodnik, odlomke iz romanov Dvainštirideseti vzporednik, Devetnajsto devetnajst in Veliki denar pa Boris Verbič. Avtorica scenarija Živa Emeršič, interpreta Boris Ostan in Jernej Kuntner, bralca Simona Juvan in Slobodan Kaloper, tonski mojster Miro Marinšek, režija Igor Likar. Posneto je bilo leta 1996, urednici Živa Emeršič in Petra Tanko.
John Roderigo Dos Passos velja za enega najboljših romanopiscev prejšnjega stoletja. Ob 130. obletnici njegovega rojstva, rodil se je 14. 1. 1896 v Chicagu, smo izbrali odlomke iz njegovih romanov Manhattan Transfer ter Dvainštirideseti vzporednik, Devetnajsto devetnajst in Veliki denar. Zadnji trije sestavljajo njegovo trilogijo z naslovom ZDA, ki jo je Dos Passos napisal med letoma 1930 in 1936. Odlomek iz romana Manhattan Transfer je prevedel Bert Savodnik, odlomke iz romanov Dvainštirideseti vzporednik, Devetnajsto devetnajst in Veliki denar pa Boris Verbič. Avtorica scenarija Živa Emeršič, interpreta Boris Ostan in Jernej Kuntner, bralca Simona Juvan in Slobodan Kaloper, tonski mojster Miro Marinšek, režija Igor Likar. Posneto je bilo leta 1996, urednici Živa Emeršič in Petra Tanko.
Tudi v novo leto vstopamo z dobro glasbo. Nocoj vam postrežemo z drugim delom koncerta tria legendarnega kitarista Ala Di Meole, ki je 22. novembra gostoval v Cankarjevem domu. Koncert v Gallusovi dvorani je posnela ekipa Radia Slovenija.
Tudi v novo leto vstopamo z dobro glasbo. Nocoj vam postrežemo z drugim delom koncerta tria legendarnega kitarista Ala Di Meole, ki je 22. novembra gostoval v Cankarjevem domu. Koncert v Gallusovi dvorani je posnela ekipa Radia Slovenija.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V prvi oddaji novega leta se oziramo nazaj v leto 2025, ki nam je postreglo s številnimi glasbenimi novostmi, izdajami, festivali, koncerti, pevskimi revijami in še kaj bi se našlo … ja, leto 2025 je bilo na polju ljudske in etno glasbe res zelo polno in bogato. V oddaji poslušamo: Niko Prusnik in brate Poljanec, Gugutke, sestave Folklorne skupine Leščeček, Katice in dobitnike nagrad na državni reviji poustvarjalcev glasbenega izročila Napev-odsev 2025.
V prvi oddaji novega leta se oziramo nazaj v leto 2025, ki nam je postreglo s številnimi glasbenimi novostmi, izdajami, festivali, koncerti, pevskimi revijami in še kaj bi se našlo … ja, leto 2025 je bilo na polju ljudske in etno glasbe res zelo polno in bogato. V oddaji poslušamo: Niko Prusnik in brate Poljanec, Gugutke, sestave Folklorne skupine Leščeček, Katice in dobitnike nagrad na državni reviji poustvarjalcev glasbenega izročila Napev-odsev 2025.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Danes je, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, pred nami izbor najbolj priljubljenih skladb, ki so nastale kot košček v mozaiku večjega glasbenega dela - muzikala, a so zaživele tudi zunaj odrskih desk. Slišali bomo songe iz muzikalov Nesrečniki, Fantom iz opere, My Fair Lady, Moje pesmi, moje sanje, Mary Poppins, Joseph and the amazing tehnicolor dreamcoat, The music man in Anything Goes.
Danes je, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, pred nami izbor najbolj priljubljenih skladb, ki so nastale kot košček v mozaiku večjega glasbenega dela - muzikala, a so zaživele tudi zunaj odrskih desk. Slišali bomo songe iz muzikalov Nesrečniki, Fantom iz opere, My Fair Lady, Moje pesmi, moje sanje, Mary Poppins, Joseph and the amazing tehnicolor dreamcoat, The music man in Anything Goes.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Na velikem odru SNG Nova Gorica bodo drevi premierno uprizorili plesno predstavo Poetično telo. Z večplastnim prepletanjem mita, telesa in giba ustvarjalci tega plesnega triptiha nadaljujejo z raziskovanjem teme iz predstave Prometej. Mednarodni plesni skupini MN Dance Company sta se tokrat pridružila še dva uveljavljena koreografa: Maša Kagao Knez in Luca Signoretti. V koprskem Boteginu smo si ogledali razstavo fanzinov Trobente in Klarineti. Ob razstavi je izšel tudi katalog gradiv za muzej Marka Breclja V plenicah muzejske samoniklosti: prva triletka Posprave po Marku Breclju. Iz Maribora poročamo o tradicionalni skupinski razstavi članic in članov Društva likovnih umetnikov, s poudarkom na nagrajenih delih. In še Kosovel v glasbi. Simona Moličnik je glasbeno ogrlico spletla iz uglasbitev njegove poezije, od Nike Solce do Tinkare Kovač z Big Bandom RTV Slovenija.
Na velikem odru SNG Nova Gorica bodo drevi premierno uprizorili plesno predstavo Poetično telo. Z večplastnim prepletanjem mita, telesa in giba ustvarjalci tega plesnega triptiha nadaljujejo z raziskovanjem teme iz predstave Prometej. Mednarodni plesni skupini MN Dance Company sta se tokrat pridružila še dva uveljavljena koreografa: Maša Kagao Knez in Luca Signoretti. V koprskem Boteginu smo si ogledali razstavo fanzinov Trobente in Klarineti. Ob razstavi je izšel tudi katalog gradiv za muzej Marka Breclja V plenicah muzejske samoniklosti: prva triletka Posprave po Marku Breclju. Iz Maribora poročamo o tradicionalni skupinski razstavi članic in članov Društva likovnih umetnikov, s poudarkom na nagrajenih delih. In še Kosovel v glasbi. Simona Moličnik je glasbeno ogrlico spletla iz uglasbitev njegove poezije, od Nike Solce do Tinkare Kovač z Big Bandom RTV Slovenija.
Slišali boste dve deli Marca-Antoinea Charpentierja: Te Deum laudamus za soliste, zbor in orkester v D-duru in Tretji Magnificat.
Slišali boste dve deli Marca-Antoinea Charpentierja: Te Deum laudamus za soliste, zbor in orkester v D-duru in Tretji Magnificat.
Ob svetovnem dnevu brajice, ta je 4. januarja, je naš gost Rok Janežič, ki je slep od otroštva. Po izobrazbi je diplomirani zgodovinar in slovenist, po poklicu pa samozaposleni lektor. Kako mu je uspelo, da je združil dva svetova – brajico in latinico? (Foto: Pixabay)
Ob svetovnem dnevu brajice, ta je 4. januarja, je naš gost Rok Janežič, ki je slep od otroštva. Po izobrazbi je diplomirani zgodovinar in slovenist, po poklicu pa samozaposleni lektor. Kako mu je uspelo, da je združil dva svetova – brajico in latinico? (Foto: Pixabay)
Predvajali bomo nastop pianista Aleksandra Gadžijeva v Filharmoniji na Labi, kjer je 7. decembra lani debitiral z Orkestrom Severnonemškega radia pod taktirko Gergelya Madarasa. Izvedel je 2. Klavirski koncert Sergeja Prokofjeva, na programu pa je bila še 1. Simfonija v d-molu Ernöja Dohnányija.
Predvajali bomo nastop pianista Aleksandra Gadžijeva v Filharmoniji na Labi, kjer je 7. decembra lani debitiral z Orkestrom Severnonemškega radia pod taktirko Gergelya Madarasa. Izvedel je 2. Klavirski koncert Sergeja Prokofjeva, na programu pa je bila še 1. Simfonija v d-molu Ernöja Dohnányija.
MN Dance Company in zavod GO! 2025 sta v koprodukciji pripravila predstavo Poetično telo, plesno predstavo v okviru projekta Brezmejno telo, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture na Goriškem.V galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor bo do konca januarja na ogled tradicionalna skupinska razstava članic in članov društva. Umrl je Aleš Erjavec, filozof, profesor ter avtor mnogih filozofskih del s področja estetike, avantgardne umetnosti ter politike. Umrl je madžarski filmski režiser Béla Tarr. Vabljeni k poslušanju!
MN Dance Company in zavod GO! 2025 sta v koprodukciji pripravila predstavo Poetično telo, plesno predstavo v okviru projekta Brezmejno telo, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture na Goriškem.V galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor bo do konca januarja na ogled tradicionalna skupinska razstava članic in članov društva. Umrl je Aleš Erjavec, filozof, profesor ter avtor mnogih filozofskih del s področja estetike, avantgardne umetnosti ter politike. Umrl je madžarski filmski režiser Béla Tarr. Vabljeni k poslušanju!
Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.
Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.
Ne glede na stanje sveta in duha, vsako leto lahko rečemo, da smo gledali tudi dobre serije in filme. Kaj je izstopalo v letu 2025, česa se lahko veselimo v letu 2026?
Ne glede na stanje sveta in duha, vsako leto lahko rečemo, da smo gledali tudi dobre serije in filme. Kaj je izstopalo v letu 2025, česa se lahko veselimo v letu 2026?
Oddajo namenjamo glasbi nemškega skladatelja Maxa Brucha, ki se je rodil 6. januarja leta 1838. Na sporedu njegov Koncert za violino in orkester št. 1 v g - molu, op. 26; Kol Nidrei, op. 47 za violončelo in klavir ter Koncert za klarinet, violo in orkester v e – molu, op. 88.
Oddajo namenjamo glasbi nemškega skladatelja Maxa Brucha, ki se je rodil 6. januarja leta 1838. Na sporedu njegov Koncert za violino in orkester št. 1 v g - molu, op. 26; Kol Nidrei, op. 47 za violončelo in klavir ter Koncert za klarinet, violo in orkester v e – molu, op. 88.
V studiju Programa Ars bomo v živo gostili kontrabasista in skladatelja Jošta Lampreta. O prihajajočem koncertu v SiTi Teatru, o njegovi glasbeni poti in še o marsičem se bo z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko po telefonski zvezi pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. V sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu, seveda! Ne zamudite! Jošt Lampret - intervju v živo
V studiju Programa Ars bomo v živo gostili kontrabasista in skladatelja Jošta Lampreta. O prihajajočem koncertu v SiTi Teatru, o njegovi glasbeni poti in še o marsičem se bo z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko po telefonski zvezi pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. V sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu, seveda! Ne zamudite! Jošt Lampret - intervju v živo
Pod vodstvom Tadeja Tomšiča je naš orkester izvedel skladbe z nove plošče "80", ki je izšla ob visokem jubileju in navdušil občinstvo v Novem Sadu.
Pod vodstvom Tadeja Tomšiča je naš orkester izvedel skladbe z nove plošče "80", ki je izšla ob visokem jubileju in navdušil občinstvo v Novem Sadu.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na praznik Svetih treh kraljev naj bi se trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Ker so kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija. Za praznik Svetih treh kraljev smo izbrali pesem poljskega nobelovca Czesława Miłosza z naslovom Romajoč. Prevajalka Katarina Šalamun - Biedrzycka, interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Na praznik Svetih treh kraljev naj bi se trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Ker so kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija. Za praznik Svetih treh kraljev smo izbrali pesem poljskega nobelovca Czesława Miłosza z naslovom Romajoč. Prevajalka Katarina Šalamun - Biedrzycka, interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Lani smo zaznamovali stoletnico rojstva Mala Waldrona, pianista, ki je pustil pomembno sled v jazzovski glasbi dvajsetega stoletja. Nocojšnjo oddajo bomo namenili njegovi glasbi. Waldron je bil pianist z ritmičnim, a introvertiranim slogom. Izšel je iz hard bopa, pozneje pa se je dobro znašel tudi v bolj svobodnih formah.
Lani smo zaznamovali stoletnico rojstva Mala Waldrona, pianista, ki je pustil pomembno sled v jazzovski glasbi dvajsetega stoletja. Nocojšnjo oddajo bomo namenili njegovi glasbi. Waldron je bil pianist z ritmičnim, a introvertiranim slogom. Izšel je iz hard bopa, pozneje pa se je dobro znašel tudi v bolj svobodnih formah.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Prevajalec, esejist in urednik Slavo Šerc je v preteklih letih in desetletjih obogatil prevodno književnost z vrsto prevodov iz književnosti v nemškem jeziku. Med drugim je prevedel tudi roman Sedem let švicarskega pisatelja Petra Stamma. V Literarnem nokturnu lahko slišite odlomek, v katerem romaneskni junak išče žensko svojega življenja. Eno izmed dveh. Prevajalec Slavo Šerc, režiser Jože Valentič, interpret Gašper Jarni, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstra zvoka Franci Moder, Miha Klemenčič, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2019.
Prevajalec, esejist in urednik Slavo Šerc je v preteklih letih in desetletjih obogatil prevodno književnost z vrsto prevodov iz književnosti v nemškem jeziku. Med drugim je prevedel tudi roman Sedem let švicarskega pisatelja Petra Stamma. V Literarnem nokturnu lahko slišite odlomek, v katerem romaneskni junak išče žensko svojega življenja. Eno izmed dveh. Prevajalec Slavo Šerc, režiser Jože Valentič, interpret Gašper Jarni, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstra zvoka Franci Moder, Miha Klemenčič, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2019.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Godalni kvartet Tartini se že štiri desetletja z občudovanja vredno predanostjo posveča eni od najzahtevnejših oblik komorne glasbe. Romeo Drucker, Miran Kolbl, Aleksander Milošev in Miloš Mlejnik so predstavili nastanek zasedbe in programske usmeritve. Spregovorili so o številnih mednarodnih turnejah in sodelovanjih ter povedali, kaj je tisto, kar jih vsa ta leta ohranja kot skupino - morda humor, morda obilica kompromisov, morda pa je ravno glasba tista?
Godalni kvartet Tartini se že štiri desetletja z občudovanja vredno predanostjo posveča eni od najzahtevnejših oblik komorne glasbe. Romeo Drucker, Miran Kolbl, Aleksander Milošev in Miloš Mlejnik so predstavili nastanek zasedbe in programske usmeritve. Spregovorili so o številnih mednarodnih turnejah in sodelovanjih ter povedali, kaj je tisto, kar jih vsa ta leta ohranja kot skupino - morda humor, morda obilica kompromisov, morda pa je ravno glasba tista?
Mutual Comfort je prva plesna koreografija, ki jo je Edward Clug leta 2015 ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetična uprizoritev s premišljeni detajli in kristalno jasnostjo v gibanju in utripanju teles, ki odzvanjajo z glasbenim ritmom skladatelja Milka Lazarja.
Mutual Comfort je prva plesna koreografija, ki jo je Edward Clug leta 2015 ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetična uprizoritev s premišljeni detajli in kristalno jasnostjo v gibanju in utripanju teles, ki odzvanjajo z glasbenim ritmom skladatelja Milka Lazarja.
V nocojšnji Etnofoniji z naslovom Sprehod skozi leto 2025, drugič bomo poslušali izbor skladb iz najboljših etnoalbumov, ki jih je v lanskem letu v oddaji predstavil njen soavtor Mario Batelić. Izbrali smo šest albumov; v prvem naboru bomo prisluhnili glasbi iz bolj oddaljenih dežel, v drugem pa se bomo za hip pomudili na Balkanu ter nato vrnili v Slovenijo.
V nocojšnji Etnofoniji z naslovom Sprehod skozi leto 2025, drugič bomo poslušali izbor skladb iz najboljših etnoalbumov, ki jih je v lanskem letu v oddaji predstavil njen soavtor Mario Batelić. Izbrali smo šest albumov; v prvem naboru bomo prisluhnili glasbi iz bolj oddaljenih dežel, v drugem pa se bomo za hip pomudili na Balkanu ter nato vrnili v Slovenijo.
Studijski posnetek izvedbe enega najbolj priljubljenih in še vedno največkrat izvajanih ameriških del iz simfoničnega repertoarja, Gershwinove kompozicije Rapsodija v modrem. Rapsodija velja za njegovo prvo obsežno, simfonično skladbo in hkrati prvo skladbo, napisano v jazzovskem glasbenem jeziku, ki ji je uspelo prodreti na velike odre klasične glasbe. Tokrat jo boste spremljali v izvedbi pianista Klemna Golnerja in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.
Studijski posnetek izvedbe enega najbolj priljubljenih in še vedno največkrat izvajanih ameriških del iz simfoničnega repertoarja, Gershwinove kompozicije Rapsodija v modrem. Rapsodija velja za njegovo prvo obsežno, simfonično skladbo in hkrati prvo skladbo, napisano v jazzovskem glasbenem jeziku, ki ji je uspelo prodreti na velike odre klasične glasbe. Tokrat jo boste spremljali v izvedbi pianista Klemna Golnerja in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.
Prvo oddajo v letu, ki ga je Vlada Republike Slovenije razglasila za leto pesnika Srečka Kosovela in pisateljice Zofke Kveder, smo posvetili literaturi. Zofka Kveder je bila ena prvih, ki so javno spregovorili o položaju žensk in se odkrito zavzemali za emancipacijo. Z njenimi potomkami se bomo spomnili na njeno literarno in uredniško delo ter razmišljali o pomenu enakopravnosti in medkulturnega dialoga. Neprecenljiv literarni opus je za sabo pustil tudi Srečko Kosovel. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer hranijo bogato zapuščino pesnika s Krasa, so v lanskem letu začeli projekt transkripcije njegovih večkrat tudi težko berljivih rokopisov. Predstavili bomo pomen tega projekta, pri katerem so si pomagali tako z umetno inteligenco kot z nepogrešljivimi prostovoljci. Na pogovor v studio pa smo povabili našo kolegico Alenko Zor Simoniti, ki je s svojim novinarskim in uredniškim delom prav tako zaznamovala področje literature. Kar 44 let je delovala na Televiziji Slovenija, kjer je gledalcem predano in poglobljeno predstavljala literaturo, domače in tuje književnike ter njihove zgodbe. Zaradi upokojitve se zdaj poslavlja s televizijskih zaslonov.
Prvo oddajo v letu, ki ga je Vlada Republike Slovenije razglasila za leto pesnika Srečka Kosovela in pisateljice Zofke Kveder, smo posvetili literaturi. Zofka Kveder je bila ena prvih, ki so javno spregovorili o položaju žensk in se odkrito zavzemali za emancipacijo. Z njenimi potomkami se bomo spomnili na njeno literarno in uredniško delo ter razmišljali o pomenu enakopravnosti in medkulturnega dialoga. Neprecenljiv literarni opus je za sabo pustil tudi Srečko Kosovel. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer hranijo bogato zapuščino pesnika s Krasa, so v lanskem letu začeli projekt transkripcije njegovih večkrat tudi težko berljivih rokopisov. Predstavili bomo pomen tega projekta, pri katerem so si pomagali tako z umetno inteligenco kot z nepogrešljivimi prostovoljci. Na pogovor v studio pa smo povabili našo kolegico Alenko Zor Simoniti, ki je s svojim novinarskim in uredniškim delom prav tako zaznamovala področje literature. Kar 44 let je delovala na Televiziji Slovenija, kjer je gledalcem predano in poglobljeno predstavljala literaturo, domače in tuje književnike ter njihove zgodbe. Zaradi upokojitve se zdaj poslavlja s televizijskih zaslonov.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Prvi del cikla nosi naslov prvega verza iz Homerjeve Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Gorši je vsekakor kralj, kadar se ujezi na prostaka ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Agamemnon – Slavko Cerjak Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Tetis – Majda Grbac Zevs – Boris Kralj Hera – Štefka Drolc Hefaistos – Andrej Kurent Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Prvi del cikla nosi naslov prvega verza iz Homerjeve Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Gorši je vsekakor kralj, kadar se ujezi na prostaka ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Agamemnon – Slavko Cerjak Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Tetis – Majda Grbac Zevs – Boris Kralj Hera – Štefka Drolc Hefaistos – Andrej Kurent Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Ples ob glasbi Špadnih fantov je ostal nepozaben. Ob imenitni glasbi glasbenikov iz Vipavske doline, so nas na odru Kulturne dvorane Vipava pozdravili župan Anton Lavrenčič, direktorica Zavoda za turizem Maja Košuta, peli so člani Kvarteta Bršljan, plesali pa folklorniki FS Vipava. Srečali smo se tudi z drugimi Vipavkami in Vipavci in spoznavali 'male Benetke', s katerimi se, ob enajstih krajevnih skupnostih, še kako ponašajo. Vabljeni k poslušanju!
Ples ob glasbi Špadnih fantov je ostal nepozaben. Ob imenitni glasbi glasbenikov iz Vipavske doline, so nas na odru Kulturne dvorane Vipava pozdravili župan Anton Lavrenčič, direktorica Zavoda za turizem Maja Košuta, peli so člani Kvarteta Bršljan, plesali pa folklorniki FS Vipava. Srečali smo se tudi z drugimi Vipavkami in Vipavci in spoznavali 'male Benetke', s katerimi se, ob enajstih krajevnih skupnostih, še kako ponašajo. Vabljeni k poslušanju!
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Obredni obhodi so tudi del zimskega obredja, niso pa značilni samo za ta del leta. Predvsem so pri koledovanjih že od nekdaj pevce spremljali tudi godci, saj so s tem prispevali k prazničnosti, prepoznavnosti, ne nazadnje pa tudi k uspešnosti nabiranja darov. Posvečamo se torej koledovanju in nekaterim bolj ali manj značilnim oblikam glasbe, ki ga spremljajo.
Obredni obhodi so tudi del zimskega obredja, niso pa značilni samo za ta del leta. Predvsem so pri koledovanjih že od nekdaj pevce spremljali tudi godci, saj so s tem prispevali k prazničnosti, prepoznavnosti, ne nazadnje pa tudi k uspešnosti nabiranja darov. Posvečamo se torej koledovanju in nekaterim bolj ali manj značilnim oblikam glasbe, ki ga spremljajo.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.
Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
Blaž Lukan: Fánce, Fánce!, Dragan Potočnik: Morporuk, Nataša Golob: Pozdravljen ti, ki bereš. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.
Blaž Lukan: Fánce, Fánce!, Dragan Potočnik: Morporuk, Nataša Golob: Pozdravljen ti, ki bereš. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.
Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.
Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
V poslušanje ponujamo orkestrsko glasbo slovenskih skladateljev s programskimi povezavami z naravo. Spoznavali bomo dela Devant une neige Petra Šavlija, Jezero Pavla Mihelčiča, Naturae vox – Klic narave Alojza Srebotnjaka in Praznik vetra Marjana Šijanca.
V poslušanje ponujamo orkestrsko glasbo slovenskih skladateljev s programskimi povezavami z naravo. Spoznavali bomo dela Devant une neige Petra Šavlija, Jezero Pavla Mihelčiča, Naturae vox – Klic narave Alojza Srebotnjaka in Praznik vetra Marjana Šijanca.
Klavirski duo Ravi sestavljata Dora Dresler in Ivo Gustinčič. Zasedba deluje od leta 2023 na Akademiji za glasbo pod mentorstvom Sae Lee, 28. oktobra 2024 in 13. novembra 2025 pa sta potekala koncerta cikla Solo e da camera, ki ju poslušamo danes. Na teh je duo izvedel Sonato za dva klavirja v D-duru, K. 448 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Tri romance za dva klavirja Carlosa Guastavina in Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina.
Klavirski duo Ravi sestavljata Dora Dresler in Ivo Gustinčič. Zasedba deluje od leta 2023 na Akademiji za glasbo pod mentorstvom Sae Lee, 28. oktobra 2024 in 13. novembra 2025 pa sta potekala koncerta cikla Solo e da camera, ki ju poslušamo danes. Na teh je duo izvedel Sonato za dva klavirja v D-duru, K. 448 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Tri romance za dva klavirja Carlosa Guastavina in Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina.
Leto 2026 bo leto Zofke Kveder. Na pobudo društva Mesto žensk se bodo te večkulturne avtorice in feministke spominjali z raznovrstnimi dogodki. Zofka Kveder je bila ena najvidnejših osebnosti slovenske in srednjeevropske književnosti, njeno delo pa predstavlja velik pomen za našo kulturo in družbo. V oddaji tudi o razstavi v izolski galeriji Insula, kjer razstavljajo študentke in študenti programa Vizualne umetnosti in oblikovanja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Leto 2026 bo leto Zofke Kveder. Na pobudo društva Mesto žensk se bodo te večkulturne avtorice in feministke spominjali z raznovrstnimi dogodki. Zofka Kveder je bila ena najvidnejših osebnosti slovenske in srednjeevropske književnosti, njeno delo pa predstavlja velik pomen za našo kulturo in družbo. V oddaji tudi o razstavi v izolski galeriji Insula, kjer razstavljajo študentke in študenti programa Vizualne umetnosti in oblikovanja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.
Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.