Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.
Brane Senegačnik: Mistični pejsaži, Tjaša Mislej: Ocean na steni, Paul Blaha: Iskanje sledi. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Brane Senegačnik: Mistični pejsaži, Tjaša Mislej: Ocean na steni, Paul Blaha: Iskanje sledi. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novo ustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novo ustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
V okviru cikla Solo e da camera Akademije za glasbo nastopajo tako študenti kot tudi profesorji akademije. 13. januarja 2025 je koncert oblikoval Godalni ansambel Akademije za glasbo s klarinetistom Jožetom Kotarjem, glasbeniki pa so predstavili pisan spored treh del za tri različne komorne zasedbe: WITOLD LUTOSŁAWSKI: PLESNI PRELUDIJI ZA SOLO KLARINET, TOLKALA, HARFO, KLAVIR IN GODALA RICHARD STRAUSS / RUDOLF LEOPOLD: METAMORFOZE ZA GODALNI SEPTET JEAN RENÉ FRANCAIX: TEMA Z VARIACIJAMI ZA KLARINET IN 11 GODALCEV
V okviru cikla Solo e da camera Akademije za glasbo nastopajo tako študenti kot tudi profesorji akademije. 13. januarja 2025 je koncert oblikoval Godalni ansambel Akademije za glasbo s klarinetistom Jožetom Kotarjem, glasbeniki pa so predstavili pisan spored treh del za tri različne komorne zasedbe: WITOLD LUTOSŁAWSKI: PLESNI PRELUDIJI ZA SOLO KLARINET, TOLKALA, HARFO, KLAVIR IN GODALA RICHARD STRAUSS / RUDOLF LEOPOLD: METAMORFOZE ZA GODALNI SEPTET JEAN RENÉ FRANCAIX: TEMA Z VARIACIJAMI ZA KLARINET IN 11 GODALCEV
Končal se je že 76. Berlinale, ki so ga letos zaznamovale ostre politične polemike. Zlatega medveda za najboljši film je prejela drama Rumena pisma v režiji nemškega filmskega ustvarjalca turškega rodu Ilkerja Cataka. Bili smo tudi v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu, v kateri bo do konca leta ustvarjalo osem literatov. Letošnji program umetniških rezidenc bo odprla pesnica in pisateljica Kaja Teržan.
Končal se je že 76. Berlinale, ki so ga letos zaznamovale ostre politične polemike. Zlatega medveda za najboljši film je prejela drama Rumena pisma v režiji nemškega filmskega ustvarjalca turškega rodu Ilkerja Cataka. Bili smo tudi v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu, v kateri bo do konca leta ustvarjalo osem literatov. Letošnji program umetniških rezidenc bo odprla pesnica in pisateljica Kaja Teržan.
Mudimo se na severnem robu Galije, ki ga oddavna poznamo pod imenom Belgija. V prejšnji oddaji ste lahko slišali izvirna dela njihovih najbolj osrednjih glasbenih ustvarjalcev prejšnjega stoletja in že iz tega ste lahko začutili, kakšno spoštovanje tamkajšnji skladatelji gojijo do te godbe. Tokrat bomo nekako ibersko nastrojeni, saj bomo za začetek predvajali presunljivo skladbo Guernica Flamca Jana Haderamanna, v nadaljevanju pa še skladbo s španskim naslovom Reminiscencia Gitana Valonca Andréja Waigneina. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
Mudimo se na severnem robu Galije, ki ga oddavna poznamo pod imenom Belgija. V prejšnji oddaji ste lahko slišali izvirna dela njihovih najbolj osrednjih glasbenih ustvarjalcev prejšnjega stoletja in že iz tega ste lahko začutili, kakšno spoštovanje tamkajšnji skladatelji gojijo do te godbe. Tokrat bomo nekako ibersko nastrojeni, saj bomo za začetek predvajali presunljivo skladbo Guernica Flamca Jana Haderamanna, v nadaljevanju pa še skladbo s španskim naslovom Reminiscencia Gitana Valonca Andréja Waigneina. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Prvenec pevke Momoko Gill je tu. Času primerno je izšla tudi nova plata projekta instrumentalnega soula The Olympians, prihaja pa orkestralna muzika Adriana Younga in album naveze bobnarja Karriema Rigginsa in pevke / raperke Liv.e. Skupaj sta Gena. 01 Work Money Death - Pain Becomes Prayer And Prayer Becomes A Song 02 Gena – Lead It Up 03 Błoto - Y'all Ain't Ready 04 John Robinson - Any Questions (IG Mix) 05 John Robinson - Nexxt Wondah (IG Mix) 06 Momoko Gill - No Others 07 Momoko Gill - When Palestine Is Free 08 The Olympians – Strawberry Kiwi 09 The Olympians – California 10 Adrian Younge - Portschute 11 Alabaster DePlume - It's Only Now Once (Elbit Systems Windowpane) 12 JJ Whitefield & Forced Meditation - Movement One_ Stimulation 13 Either / Orchestra & Ethiopian Guests - Eyéyé
Prvenec pevke Momoko Gill je tu. Času primerno je izšla tudi nova plata projekta instrumentalnega soula The Olympians, prihaja pa orkestralna muzika Adriana Younga in album naveze bobnarja Karriema Rigginsa in pevke / raperke Liv.e. Skupaj sta Gena. 01 Work Money Death - Pain Becomes Prayer And Prayer Becomes A Song 02 Gena – Lead It Up 03 Błoto - Y'all Ain't Ready 04 John Robinson - Any Questions (IG Mix) 05 John Robinson - Nexxt Wondah (IG Mix) 06 Momoko Gill - No Others 07 Momoko Gill - When Palestine Is Free 08 The Olympians – Strawberry Kiwi 09 The Olympians – California 10 Adrian Younge - Portschute 11 Alabaster DePlume - It's Only Now Once (Elbit Systems Windowpane) 12 JJ Whitefield & Forced Meditation - Movement One_ Stimulation 13 Either / Orchestra & Ethiopian Guests - Eyéyé
Saksofonistka Betka Bizjak Kotnik je ena nabolj uveljavljenih in največkrat nagrajenih slovenskih glasbenic.
Saksofonistka Betka Bizjak Kotnik je ena nabolj uveljavljenih in največkrat nagrajenih slovenskih glasbenic.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Nocojšnjo oddajo bomo namenili besedilom Dušana Velkaverha, sijajnega avtorja, ki je zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino dvajsetega stoletja. Rodil se je leta 1943 v Georgetownu, glavnem mestu francoske Gvajane in je v Slovenijo prišel šele leta 1956. Glasbeni sceni se je pridružil s pomočjo skupine Mladi levi. Njegovi teksti so moderni, nič solzavi in ceneni, a vendar značilno naši
Nocojšnjo oddajo bomo namenili besedilom Dušana Velkaverha, sijajnega avtorja, ki je zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino dvajsetega stoletja. Rodil se je leta 1943 v Georgetownu, glavnem mestu francoske Gvajane in je v Slovenijo prišel šele leta 1956. Glasbeni sceni se je pridružil s pomočjo skupine Mladi levi. Njegovi teksti so moderni, nič solzavi in ceneni, a vendar značilno naši
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu 2 Nokturna za klavir, op. 27 Frédérica Chopina, Concertino za rog in orkester v e-molu, op. 45 Carla Marie von Webra, Septet v Es-duru za flavto, klarinet, rog, violino, violo, violončelo in kontrabas Franza Lachnerja, Impromptu v C-duru št. 3, D. 946 Franza Schuberta in Klavirski koncert v a-molu, op. 17 Ignaca Jana Paderewskega.
Na sporedu 2 Nokturna za klavir, op. 27 Frédérica Chopina, Concertino za rog in orkester v e-molu, op. 45 Carla Marie von Webra, Septet v Es-duru za flavto, klarinet, rog, violino, violo, violončelo in kontrabas Franza Lachnerja, Impromptu v C-duru št. 3, D. 946 Franza Schuberta in Klavirski koncert v a-molu, op. 17 Ignaca Jana Paderewskega.
Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in afroist, naš sosed, saj se je rodil leta 1883 v Trstu, umrl pa leta 1957 v Gorici. Njegov izbor motivov za lirske pesmi je bil zanimiv, če se spomnimo pesmi, kot so Prašič, Gol ali Ljudska kuhinja. Med motivi iz narave je na primer tudi sneg. Prevajalec Matej Venier, interpret Robert Prebil. mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Joež Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in afroist, naš sosed, saj se je rodil leta 1883 v Trstu, umrl pa leta 1957 v Gorici. Njegov izbor motivov za lirske pesmi je bil zanimiv, če se spomnimo pesmi, kot so Prašič, Gol ali Ljudska kuhinja. Med motivi iz narave je na primer tudi sneg. Prevajalec Matej Venier, interpret Robert Prebil. mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Joež Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu Clair de lune iz Suite Bergamasque Clauda Debussyja, Koncert v D-duru za dve violini, rogova, godala in basso continuo Georga Friedricha Händla, Francoska suita št. 3 v h-molu, BWV 814 Johanna Sebastiana Bacha, Adagio za godala, op. 11 Samuela Barberja in Simfonija št. 97 v C-duru Josepha Haydna.
Na sporedu Clair de lune iz Suite Bergamasque Clauda Debussyja, Koncert v D-duru za dve violini, rogova, godala in basso continuo Georga Friedricha Händla, Francoska suita št. 3 v h-molu, BWV 814 Johanna Sebastiana Bacha, Adagio za godala, op. 11 Samuela Barberja in Simfonija št. 97 v C-duru Josepha Haydna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Plesne oddaje – domača produkcija
Brata Jiří in Otto Bubeníček, svetovno znana baletna umetnika, sta z Baletom SNG Ljubljana po eni najlepših ljubezenskih zgodb ruskega pisatelja Borisa Pasternaka postavila balet Doktor Živago. Za TV smo med drugim posneli čudoviti duet Lare in Viktorja Komarovskega v interpretaciji baletnih solistov Tjaše Kmetec in Petra Đorčevskega. Urednica je Danica Dolinar, režiser Vojko Vidmar.
Brata Jiří in Otto Bubeníček, svetovno znana baletna umetnika, sta z Baletom SNG Ljubljana po eni najlepših ljubezenskih zgodb ruskega pisatelja Borisa Pasternaka postavila balet Doktor Živago. Za TV smo med drugim posneli čudoviti duet Lare in Viktorja Komarovskega v interpretaciji baletnih solistov Tjaše Kmetec in Petra Đorčevskega. Urednica je Danica Dolinar, režiser Vojko Vidmar.
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik judovskih korenin Primo Levi (1919–1987) je pri nas znan kot avtor spominskih zapiskov iz koncentracijskega taborišča Manowitz-Auschwitz z naslovom Ali je to človek, ki so v originalu izšli leta 1947, slovenski prevod pa pri Cankarjevi založbi leta 2004. Med vojno je bil partizan, nato pa so ga ujeli Nemci in zaprli v omenjeno taborišče. To ga je močno zaznamovalo, in zato je tudi velik del literarnega ustvarjanja posvetil vojnim in taboriščnim izkušnjam. Po vojni je napisal precej knjig in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Sicer pa je bil Levi po izobrazbi kemik in je ta poklic opravljal do upokojitve. Manj znano je, da je Levi ob tem ves čas pisal tudi poezijo. Podobno kot v drugih delih, na primer esejih in kratkih zgodbah, je v središču njegovega pesniškega ustvarjanja človek. V pesmih s prefinjeno občutljivostjo ubesedi njegove težave, sanje, želje in drugo. Objavljamo pet njegovih pesmi iz pesniške zbirke Ob negotovi uri (izdana leta 1984, slovenski prevod je izšel leta 2007 pri Centru za slovensko književnost), ki jih je Levi napisal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajalka Jolka Milič, interpret Pavle Ravnohrib, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2011.
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik judovskih korenin Primo Levi (1919–1987) je pri nas znan kot avtor spominskih zapiskov iz koncentracijskega taborišča Manowitz-Auschwitz z naslovom Ali je to človek, ki so v originalu izšli leta 1947, slovenski prevod pa pri Cankarjevi založbi leta 2004. Med vojno je bil partizan, nato pa so ga ujeli Nemci in zaprli v omenjeno taborišče. To ga je močno zaznamovalo, in zato je tudi velik del literarnega ustvarjanja posvetil vojnim in taboriščnim izkušnjam. Po vojni je napisal precej knjig in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Sicer pa je bil Levi po izobrazbi kemik in je ta poklic opravljal do upokojitve. Manj znano je, da je Levi ob tem ves čas pisal tudi poezijo. Podobno kot v drugih delih, na primer esejih in kratkih zgodbah, je v središču njegovega pesniškega ustvarjanja človek. V pesmih s prefinjeno občutljivostjo ubesedi njegove težave, sanje, želje in drugo. Objavljamo pet njegovih pesmi iz pesniške zbirke Ob negotovi uri (izdana leta 1984, slovenski prevod je izšel leta 2007 pri Centru za slovensko književnost), ki jih je Levi napisal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajalka Jolka Milič, interpret Pavle Ravnohrib, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2011.
Tretji godalni kvartet ameriškega skladatelja Dana Welcherja so navdihnile tri slike Mary Cassatt, ene redkih žensk v krogu impresionistov. Vsak stavek izhaja iz drugega obdobja njenega ustvarjanja – od zgodnje Bakhantke prek skrivnostnega prizora V operi do pozne slike Mlada ženska v zelenem. Welcher v celotnem delu razvija osrednjo glasbeno temo, izpeljano iz Cassattinega imena, ter z njo zvočno oriše razvoj slikarkine umetnosti, njen odnos do pogleda, svetlobe in zaznave.
Tretji godalni kvartet ameriškega skladatelja Dana Welcherja so navdihnile tri slike Mary Cassatt, ene redkih žensk v krogu impresionistov. Vsak stavek izhaja iz drugega obdobja njenega ustvarjanja – od zgodnje Bakhantke prek skrivnostnega prizora V operi do pozne slike Mlada ženska v zelenem. Welcher v celotnem delu razvija osrednjo glasbeno temo, izpeljano iz Cassattinega imena, ter z njo zvočno oriše razvoj slikarkine umetnosti, njen odnos do pogleda, svetlobe in zaznave.
Literarni portret tokrat namenjamo Andréju Bretonu, utemeljitelju ene najbolj prevratniških, hkrati pa poetično tvornih struj v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja – nadrealizma. Aleš Berger, ki je oddajo pripravil leta 1977, se je odločil Bretona – ta se je rodil leta 1896, umrl pa leta 1966 – predstaviti kot teoretika in ustvarjalca: ob odlomkih iz Manifesta nadrealizma, ki je izšel leta 1924, je izbral nekaj reprezentativnih zgledov Bretonove poezije. Avtor scenarija in prevajalec Aleš Berger, interpreta Ivo Ban, Boris Juh, tonski mojster Jure Culiberg, režija Aleš Jan. Posneto 1977. Urednica oddaje Staša Grahek.
Literarni portret tokrat namenjamo Andréju Bretonu, utemeljitelju ene najbolj prevratniških, hkrati pa poetično tvornih struj v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja – nadrealizma. Aleš Berger, ki je oddajo pripravil leta 1977, se je odločil Bretona – ta se je rodil leta 1896, umrl pa leta 1966 – predstaviti kot teoretika in ustvarjalca: ob odlomkih iz Manifesta nadrealizma, ki je izšel leta 1924, je izbral nekaj reprezentativnih zgledov Bretonove poezije. Avtor scenarija in prevajalec Aleš Berger, interpreta Ivo Ban, Boris Juh, tonski mojster Jure Culiberg, režija Aleš Jan. Posneto 1977. Urednica oddaje Staša Grahek.
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
Eden najopaznejših slovenskih jazzistov s svojo mednarodno zvezdniško zasedbo predstavlja nov projekt, »Analog AI«. Igrajo: Jure Pukl (saksofon), John Escreet (klavir), Joe Sanders (bas) in Christian Lillinger (bobni).
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Veliki imeni povojne evropske literarne scene, avstrijska pesnica in pisateljica Ingeborg Bachmann (1926–1973) in nemški pisatelj Heinrich Böll (1917–1985), sta se spoznala leta 1952 na znamenitem srečanju Skupine 47 v Niendorfu. Bila sta na začetku ustvarjalne poti in drug za drugega še nepopisan list, njuno prijateljstvo pa se je, neskaljeno s poznejšo slavo, tako v pismih kot v živo obdržalo naslednji dve desetletji. V pismih, ki so bila prvič skupaj objavljena leta 2025, sta razmišljala o politiki, literaturi, veri, potovanjih, vedno znova pa tudi o materialnih možnostih za pisanje: o denarnih sredstvih, prostoru in času. Oba je kljub želji po varnosti in pripadnosti vleklo v tujino, družinskega očeta Bölla na Irsko, Bachmannovo, ki je bila štiri leta v razmerju s pisateljem Maxom Frischem, tudi leta 1958, iz katerega so izbrana pisma, v Italijo. Oba pa sta se spopadala z notranjo tèmo: njun uspeh sta spremljali izčrpanost in depresija. Prevajalka Ana Grmek, igralca Maja Sever in Matej Puc, urednica oddaje Staša Grahek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
Veliki imeni povojne evropske literarne scene, avstrijska pesnica in pisateljica Ingeborg Bachmann (1926–1973) in nemški pisatelj Heinrich Böll (1917–1985), sta se spoznala leta 1952 na znamenitem srečanju Skupine 47 v Niendorfu. Bila sta na začetku ustvarjalne poti in drug za drugega še nepopisan list, njuno prijateljstvo pa se je, neskaljeno s poznejšo slavo, tako v pismih kot v živo obdržalo naslednji dve desetletji. V pismih, ki so bila prvič skupaj objavljena leta 2025, sta razmišljala o politiki, literaturi, veri, potovanjih, vedno znova pa tudi o materialnih možnostih za pisanje: o denarnih sredstvih, prostoru in času. Oba je kljub želji po varnosti in pripadnosti vleklo v tujino, družinskega očeta Bölla na Irsko, Bachmannovo, ki je bila štiri leta v razmerju s pisateljem Maxom Frischem, tudi leta 1958, iz katerega so izbrana pisma, v Italijo. Oba pa sta se spopadala z notranjo tèmo: njun uspeh sta spremljali izčrpanost in depresija. Prevajalka Ana Grmek, igralca Maja Sever in Matej Puc, urednica oddaje Staša Grahek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
V svoji kompoziciji z naslovom Poveličana telesa je francoski skladatelj Olivier Messiaen s svojo izvirno glasbeno govorico upodobil skrivnost posmrtnega življenja in veličastno veselje ter radost vseh, ki so premagali smrt. Skladbo z izvirnim naslovom Les Corps Glorieux je napisal leta 1939, ko je bil star 21 let. Nekaj let pozneje, 15. novembra 1943, jo je prvič izvedel v pariški cerkvi sv. Trojice. Ima sedem delov oziroma sedem kratkih videnj o življenju vstalih.
V svoji kompoziciji z naslovom Poveličana telesa je francoski skladatelj Olivier Messiaen s svojo izvirno glasbeno govorico upodobil skrivnost posmrtnega življenja in veličastno veselje ter radost vseh, ki so premagali smrt. Skladbo z izvirnim naslovom Les Corps Glorieux je napisal leta 1939, ko je bil star 21 let. Nekaj let pozneje, 15. novembra 1943, jo je prvič izvedel v pariški cerkvi sv. Trojice. Ima sedem delov oziroma sedem kratkih videnj o življenju vstalih.
Sloviti Orkester Gewandhaus iz Leipziga je skupaj z violinistko Isabelle Faust in dirigentom Andrisom Nelsonsom 26. avgusta lani gostoval v Londonu, kjer je v okviru poletnega glasbenega festivala BBC Proms nastopil v Kraljevi Albertovi dvorani. Za uvod je zazvenel Cantus in memoriam Benjamin Britten Arva Pärta, sledil je Violinski koncert v a-molu, op. 53 Antonína Dvořáka, spored pa je zaokrožila Simfonija št. 2 v D-duru, op. 43 Jeana Sibeliusa, ki je to svoje véliko simfonično delo označil za »izpoved duše«.
Sloviti Orkester Gewandhaus iz Leipziga je skupaj z violinistko Isabelle Faust in dirigentom Andrisom Nelsonsom 26. avgusta lani gostoval v Londonu, kjer je v okviru poletnega glasbenega festivala BBC Proms nastopil v Kraljevi Albertovi dvorani. Za uvod je zazvenel Cantus in memoriam Benjamin Britten Arva Pärta, sledil je Violinski koncert v a-molu, op. 53 Antonína Dvořáka, spored pa je zaokrožila Simfonija št. 2 v D-duru, op. 43 Jeana Sibeliusa, ki je to svoje véliko simfonično delo označil za »izpoved duše«.
izpod peres Händla, Lea, Donizettija, Porpore, Richarda Straussa, Gastaldona, Puccinija in Offenbacha.
izpod peres Händla, Lea, Donizettija, Porpore, Richarda Straussa, Gastaldona, Puccinija in Offenbacha.
Tudi to nedeljo lahko prisluhnete vsestranskemu belgijskemu ustvarjalcu Marcelu Mariёnu. Tokrat smo iz njegove knjige Liki s krme izbrali zgodbi Polovični liki in Slikarski prostor. Prevajalka Suzana Koncut, igralec Matej Puc, urednica oddaje Tina Kozin, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026
Tudi to nedeljo lahko prisluhnete vsestranskemu belgijskemu ustvarjalcu Marcelu Mariёnu. Tokrat smo iz njegove knjige Liki s krme izbrali zgodbi Polovični liki in Slikarski prostor. Prevajalka Suzana Koncut, igralec Matej Puc, urednica oddaje Tina Kozin, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
14. novembra lani so v Koncertni dvorani Mihaila Jore v prostorih Romunskega radia v Bukarešti zazvenela dela Ludwiga van Beethovna, in sicer: »Uvertura Coriolan, op. 62«, »Klavirski koncert št. 3 v c-molu, op. 37« ter »Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92«. Slišali bomo tudi kar tri dodatke. Solist bo samostojno izvedel priredbi za klavir: »Jesensko luno na mirnem jezeru« kitajskega skladatelja Liu Wenchenga ter »Dunajski večer, op. 56« Johanna Straussa ml. Koncert se bo sklenil s »Čudovitim večerom« Liu Tianhuaja (pon).
14. novembra lani so v Koncertni dvorani Mihaila Jore v prostorih Romunskega radia v Bukarešti zazvenela dela Ludwiga van Beethovna, in sicer: »Uvertura Coriolan, op. 62«, »Klavirski koncert št. 3 v c-molu, op. 37« ter »Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92«. Slišali bomo tudi kar tri dodatke. Solist bo samostojno izvedel priredbi za klavir: »Jesensko luno na mirnem jezeru« kitajskega skladatelja Liu Wenchenga ter »Dunajski večer, op. 56« Johanna Straussa ml. Koncert se bo sklenil s »Čudovitim večerom« Liu Tianhuaja (pon).
Z mladimi virtuozi in plesnimi upi
V studio Televizije Slovenija smo povabili mlade glasbenike, ki izkazujejo izvirno ustvarjalnost in izjemne uspehe v glasbenem prostoru. Med njimi je violinistka Patricija Avšič, ki opozarja nase na domačih in tujih glasbenih odrih. Na Mednarodnem violinskem tekmovanju Jena Hubaya je leta 2021 osvojila absolutno prvo mesto in posebni nagradi za solistična nastopa na Madžarskem. Za tokratni nastop je pripravila izvedbi Cantabile in Caprice virtuoza N. Paganinija, Caprice H. Wienawskega in živahni Čmrljev let, R. Korsakova. V izvedbah sta se ji pridružili Klara Avšič na violončelu in Beata Ilona Barcza za klavirjem.
V studio Televizije Slovenija smo povabili mlade glasbenike, ki izkazujejo izvirno ustvarjalnost in izjemne uspehe v glasbenem prostoru. Med njimi je violinistka Patricija Avšič, ki opozarja nase na domačih in tujih glasbenih odrih. Na Mednarodnem violinskem tekmovanju Jena Hubaya je leta 2021 osvojila absolutno prvo mesto in posebni nagradi za solistična nastopa na Madžarskem. Za tokratni nastop je pripravila izvedbi Cantabile in Caprice virtuoza N. Paganinija, Caprice H. Wienawskega in živahni Čmrljev let, R. Korsakova. V izvedbah sta se ji pridružili Klara Avšič na violončelu in Beata Ilona Barcza za klavirjem.
Letna produkcija Akademske folklorne skupine France Marolt je bila tokrat posvečena 80-letnici rojstva enega najvidnejših koreografov in etnokoreologov pri nas, Mirka Ramovša, in 60-letnici njegovega delovanja pri skupini. Predstava je bila zasnovana na poustvaritvi njegovih koreografij in nekaterih novitet, ki jih je pripravil umetniški vodja skupine, Tomaž Simetinger. Posebnost tokratne predstave je bilo sodelovanje simfoničnega orkestra s folklorno skupino. K sodelovanju so povabili mladega skladatelja Andreja Makorja, ki je za simfonično zasedbo priredil devetdeset minut ljudske glasbe, ki jo je izvajal Simfonični orkester Crescendo pod vodstvom dirigenta Žige Kerta. Potek predstave je z naraščajočo harmonizacijo glasbe in gradacijo plesnih koreografij simbolično nakazoval na nenehno rast in razvoj folklorne umetnosti, kakršno gojijo in ustvarjajo pri Akademski folklorni skupini France Marolt.
Letna produkcija Akademske folklorne skupine France Marolt je bila tokrat posvečena 80-letnici rojstva enega najvidnejših koreografov in etnokoreologov pri nas, Mirka Ramovša, in 60-letnici njegovega delovanja pri skupini. Predstava je bila zasnovana na poustvaritvi njegovih koreografij in nekaterih novitet, ki jih je pripravil umetniški vodja skupine, Tomaž Simetinger. Posebnost tokratne predstave je bilo sodelovanje simfoničnega orkestra s folklorno skupino. K sodelovanju so povabili mladega skladatelja Andreja Makorja, ki je za simfonično zasedbo priredil devetdeset minut ljudske glasbe, ki jo je izvajal Simfonični orkester Crescendo pod vodstvom dirigenta Žige Kerta. Potek predstave je z naraščajočo harmonizacijo glasbe in gradacijo plesnih koreografij simbolično nakazoval na nenehno rast in razvoj folklorne umetnosti, kakršno gojijo in ustvarjajo pri Akademski folklorni skupini France Marolt.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Zakaj je France Prešeren pisal v nemščini, lahko ugibamo. Pred časom je Andrej Rozman - Roza podal zanimivo razlago, toda Prešeren je morda pisal v nemščini iz neizmerne samozavesti, ki jo je zajemal iz ustvarjalnosti in jo z njo krepil. Toda naj so bili njegovi vzgibi takšni ali drugačni, resnica je, da je njegov sonet Nichts trägt an ihm des Dichtergeists Gepräge vrhunska apoteoza pesniškega ustvarjanja. Prevajalec in interpret Niko Grafenauer, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2009.
Zakaj je France Prešeren pisal v nemščini, lahko ugibamo. Pred časom je Andrej Rozman - Roza podal zanimivo razlago, toda Prešeren je morda pisal v nemščini iz neizmerne samozavesti, ki jo je zajemal iz ustvarjalnosti in jo z njo krepil. Toda naj so bili njegovi vzgibi takšni ali drugačni, resnica je, da je njegov sonet Nichts trägt an ihm des Dichtergeists Gepräge vrhunska apoteoza pesniškega ustvarjanja. Prevajalec in interpret Niko Grafenauer, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2009.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo Šest pesmi in romanc op. 93a Johannesa Brahmsa, Fantazijo v fis-molu Felixa Mendelssohna, Concertino za flavto in godala Petra Kopača, Sonato za violončelo in klavir, op. 22 Rista Savina, skladbo z naslovom Gúslar, simfonični portret, op. 22 Jakova Gotovca ter Simfonijo v D-duru, št. 3 Johanna Adolfa Hasseja.
Poslušamo koncertno uverturo V naravi, op. 91 in Sonatino v G-duru za violino in klavir, op. 100 Antonina Dvořáka, Baletno glasbo za orkester iz opere Demon Antona Rubinsteina in Havanaise, op. 83 Camilla Saint-Saënsa.
Poslušamo koncertno uverturo V naravi, op. 91 in Sonatino v G-duru za violino in klavir, op. 100 Antonina Dvořáka, Baletno glasbo za orkester iz opere Demon Antona Rubinsteina in Havanaise, op. 83 Camilla Saint-Saënsa.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Avtor je v obliki radijske kontaktne oddaje vzpostavil polemiko o obstoju vampirjev in hrkati raziskal vprašanje o medijskem ponarejanju dogodkov in naivnosti poslušalcev. Srhljivka se tako dogaja kot polemika med različnimi razlagalci zgodovinsko-kriminalističnega dogodka: policistom, vampirologom in arheologom. Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena oblikovalka. Darja Hlavka Godina Reporterka Taja Pregelj – Eva Furlan Radijski voditelj – Damjan Zorc Policijski inšpektor Zupančič – Janez Starina Upokojeni komisar Gombač – Andrej Nahtigal Predsednik Vampirološkega društva Jazbec – Boris Ostan Docent arheologije – Gašper Tič Fant – Gašper Tesner Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 2008
Avtor je v obliki radijske kontaktne oddaje vzpostavil polemiko o obstoju vampirjev in hrkati raziskal vprašanje o medijskem ponarejanju dogodkov in naivnosti poslušalcev. Srhljivka se tako dogaja kot polemika med različnimi razlagalci zgodovinsko-kriminalističnega dogodka: policistom, vampirologom in arheologom. Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbena oblikovalka. Darja Hlavka Godina Reporterka Taja Pregelj – Eva Furlan Radijski voditelj – Damjan Zorc Policijski inšpektor Zupančič – Janez Starina Upokojeni komisar Gombač – Andrej Nahtigal Predsednik Vampirološkega društva Jazbec – Boris Ostan Docent arheologije – Gašper Tič Fant – Gašper Tesner Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 2008
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Na odru Kina Šiška je 26. januarja nastopila ameriška rock skupina The Dream Syndicate. Eden ključnih bendov znamenite losangeleške psihedelične scene 80. let prejšnjega stoletja je ob novejšem gradivu v celoti predstavil kultni album Medicine Show, ki je po mnenju britanskega Guardiana ena najboljših rock izdaj vseh časov. Poslušajte ekskluzivni posnetek in sledite seznamu skladb. SET ONE WHERE I’LL STAND FILTER ME THROUGH YOU OUT OF MY HEAD BLACK LIGHT LIKE MARY 80 WEST HOW DID I FIND MYSELF HERE GLIDE SET TWO STILL HOLDING ON TO YOU BULLET WITH MY NAME ON IT DADDY’S GIRL BURN THE MEDICINE SHOW ARMED WITH AN EMPTY GUN MERRITTVILLE JOHN COLTRANE STEREO BLUES (feat. Chris Eckman) ENCORE: TELL ME WHEN IT’S OVER THAT’S WHAT YOU ALWAYS SAY BOSTON
Na odru Kina Šiška je 26. januarja nastopila ameriška rock skupina The Dream Syndicate. Eden ključnih bendov znamenite losangeleške psihedelične scene 80. let prejšnjega stoletja je ob novejšem gradivu v celoti predstavil kultni album Medicine Show, ki je po mnenju britanskega Guardiana ena najboljših rock izdaj vseh časov. Poslušajte ekskluzivni posnetek in sledite seznamu skladb. SET ONE WHERE I’LL STAND FILTER ME THROUGH YOU OUT OF MY HEAD BLACK LIGHT LIKE MARY 80 WEST HOW DID I FIND MYSELF HERE GLIDE SET TWO STILL HOLDING ON TO YOU BULLET WITH MY NAME ON IT DADDY’S GIRL BURN THE MEDICINE SHOW ARMED WITH AN EMPTY GUN MERRITTVILLE JOHN COLTRANE STEREO BLUES (feat. Chris Eckman) ENCORE: TELL ME WHEN IT’S OVER THAT’S WHAT YOU ALWAYS SAY BOSTON
Dramatično zgodbo dopolnjujejo groteskni, sentimentalni in burleskni elementi - prvič na naših valovih.
Dramatično zgodbo dopolnjujejo groteskni, sentimentalni in burleskni elementi - prvič na naših valovih.
Zvočna miniatura v svoje središče postavi dialog moškega in ženske nekje v prostoru in času. Na videz banalna situacija pa razkriva globlje izzive, ki jih prinašajo medosebni odnosi, zlasti v zrelem življenjskem obdobju. To so recimo obujanje mladostniške ljubezni, spolnost v zreli dobi in dilema, ali imajo zakonci lahko tudi svoje ljubimce. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Manja – Polona Juh Blaž – Matjaž Tribušon Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2019
Zvočna miniatura v svoje središče postavi dialog moškega in ženske nekje v prostoru in času. Na videz banalna situacija pa razkriva globlje izzive, ki jih prinašajo medosebni odnosi, zlasti v zrelem življenjskem obdobju. To so recimo obujanje mladostniške ljubezni, spolnost v zreli dobi in dilema, ali imajo zakonci lahko tudi svoje ljubimce. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Manja – Polona Juh Blaž – Matjaž Tribušon Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2019