Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Poznani verz: "V poletno noč odmeva: pet pedi?" je uvodni (in sklepni) stih iz Balade o prepelici. Pesem je spesnil pesnik, pripovednik in prevajalec Fran Gestrin. Rodil se je 1. decembra 1865 v Ljubljani; na Dunaju je študiral pravo, v Gradcu pa zgodovino in zemljepis. Poučeval je v Gorici in Mariboru, vendar je zaradi jetike kmalu opustil poučevanje in se vrnil v Ljubljano. Tam je 15. avgusta 1893 še ne osemindvajsetleten umrl. Tako se je dopolnila njegova slutnja o zgodnji smrti, izražena v mnogih njegovih pesmih. Pesnik jih je leta 1893 objavil v svoji edini zbirki z naslovom Izza mladih let. Iz te zbirke smo ob 160. obletnici rojstva Frana Gestrina izbrali nekaj značilnih pesmi, začenjamo pa s pesmijo Zvečer. Na koncu poslušamo samo revijalno objavljeno Balado o prepelici. Interpret Kristijan Muck, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2005.
Poznani verz: "V poletno noč odmeva: pet pedi?" je uvodni (in sklepni) stih iz Balade o prepelici. Pesem je spesnil pesnik, pripovednik in prevajalec Fran Gestrin. Rodil se je 1. decembra 1865 v Ljubljani; na Dunaju je študiral pravo, v Gradcu pa zgodovino in zemljepis. Poučeval je v Gorici in Mariboru, vendar je zaradi jetike kmalu opustil poučevanje in se vrnil v Ljubljano. Tam je 15. avgusta 1893 še ne osemindvajsetleten umrl. Tako se je dopolnila njegova slutnja o zgodnji smrti, izražena v mnogih njegovih pesmih. Pesnik jih je leta 1893 objavil v svoji edini zbirki z naslovom Izza mladih let. Iz te zbirke smo ob 160. obletnici rojstva Frana Gestrina izbrali nekaj značilnih pesmi, začenjamo pa s pesmijo Zvečer. Na koncu poslušamo samo revijalno objavljeno Balado o prepelici. Interpret Kristijan Muck, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2005.
V Slovenski Kinoteki se začenja 22. Mednarodni festival animiranega filma Animateka. Tokrat izpostavlja tehniko igličastega ekrana, zabelili pa so jo tudi z razstavo Krotilci senc: O umetnosti igličastega ekrana v Kinodvoru. Bili smo tudi na razstavi Arkadija – estetike miru slikarke Biljane Unknovske, pogledali pa smo tudi na Bavarsko, na razstavo Po impresionizmu v Gemäldegalerie Dachau. Spominjamo se te dni umrlega angleškega dramatika Toma Stopparda.
V Slovenski Kinoteki se začenja 22. Mednarodni festival animiranega filma Animateka. Tokrat izpostavlja tehniko igličastega ekrana, zabelili pa so jo tudi z razstavo Krotilci senc: O umetnosti igličastega ekrana v Kinodvoru. Bili smo tudi na razstavi Arkadija – estetike miru slikarke Biljane Unknovske, pogledali pa smo tudi na Bavarsko, na razstavo Po impresionizmu v Gemäldegalerie Dachau. Spominjamo se te dni umrlega angleškega dramatika Toma Stopparda.
Ljubezen, sovraštvo in odpuščanje so tri močna čustva, ki so prežemala odnos enega od najprepoznavnejših umetniških parov v sodobni umetnosti – Marine Abramović in Ulaya. V dvanajstih letih skupnega življenja in ustvarjanja sta raziskovala meje telesa, identitete, medsebojne bližine, ranljivosti in zaupanja. Njuno delo, nastalo med letoma 1976 in 1988, je izhajalo iz manifesta Art Vital, ki je določal smernice ustvarjanja in bivanja. In tam sta med drugim zapisala tudi, da »ni predvidenega konca«. Razstava v ljubljanski Cukrarni zdaj prvič celostno združuje njuno delo z obsežnim arhivskim gradivom in omogoča pogled v neustavljivo ustvarjalno in življenjsko silo dveh mladih umetnikov, ki sta s svojim radikalnim pristopom preoblikovala jezik performansa. Ob skorajšnjem izteku leta, v katerem sta naziv evropska prestolnica kulture nosili Nova Gorica in Gorica, se bomo spomnili najodmevnejših dogodkov, v studiu pa bomo gostili programskega vodjo Stojana Pelka, ki nam bo med drugim predstavil uspešnost projekta, zapuščino po izteku naziva in ali je projekt pod geslom »brezmejno« uspešno povezal obmejni mesti. Obiskali smo še mednarodno konferenco Piranski dnevi arhitekture, v središču katere je bilo letos vprašanje, ali je arhitektura nevtralna. Arhitektke in arhitekti so razmišljali o pojmu nevtralnosti oziroma o tem, ali je arhitektura sploh lahko nevtralna glede na kontekst, v katerem nastaja.
Ljubezen, sovraštvo in odpuščanje so tri močna čustva, ki so prežemala odnos enega od najprepoznavnejših umetniških parov v sodobni umetnosti – Marine Abramović in Ulaya. V dvanajstih letih skupnega življenja in ustvarjanja sta raziskovala meje telesa, identitete, medsebojne bližine, ranljivosti in zaupanja. Njuno delo, nastalo med letoma 1976 in 1988, je izhajalo iz manifesta Art Vital, ki je določal smernice ustvarjanja in bivanja. In tam sta med drugim zapisala tudi, da »ni predvidenega konca«. Razstava v ljubljanski Cukrarni zdaj prvič celostno združuje njuno delo z obsežnim arhivskim gradivom in omogoča pogled v neustavljivo ustvarjalno in življenjsko silo dveh mladih umetnikov, ki sta s svojim radikalnim pristopom preoblikovala jezik performansa. Ob skorajšnjem izteku leta, v katerem sta naziv evropska prestolnica kulture nosili Nova Gorica in Gorica, se bomo spomnili najodmevnejših dogodkov, v studiu pa bomo gostili programskega vodjo Stojana Pelka, ki nam bo med drugim predstavil uspešnost projekta, zapuščino po izteku naziva in ali je projekt pod geslom »brezmejno« uspešno povezal obmejni mesti. Obiskali smo še mednarodno konferenco Piranski dnevi arhitekture, v središču katere je bilo letos vprašanje, ali je arhitektura nevtralna. Arhitektke in arhitekti so razmišljali o pojmu nevtralnosti oziroma o tem, ali je arhitektura sploh lahko nevtralna glede na kontekst, v katerem nastaja.
Glasbena zasedba 4 Bellows 4 Tales je letos nastopila na Festivalu tanga v Argentini, na povabilo svetovno znanega bandoneonista Rodolfa Mederosa. Skupaj s priznanim glasbenikom so zaigrali Maurizio Marchesich, Štefan Bembi, Imat Saletović in Zoran Lupinc. Prof. Lupinc pa je v oddaji predstavil tudi harmoniko nasploh, govori o njenem razvoju vse od leta 1829 do danes. In kako je na Slovenskem s poučevanjem igranja na diatonično harmoniko? O tem s priznanim harmonikarjem, skladateljem, učiteljem in piscem učbenikov, prof. Zoranom Lupincem, ki že več kot 35 let razvija nove možnosti igranja na diatonično harmoniko, njegovo ime pa najdemo tudi v Muzeju svetovno znanih harmonikarjev.
Glasbena zasedba 4 Bellows 4 Tales je letos nastopila na Festivalu tanga v Argentini, na povabilo svetovno znanega bandoneonista Rodolfa Mederosa. Skupaj s priznanim glasbenikom so zaigrali Maurizio Marchesich, Štefan Bembi, Imat Saletović in Zoran Lupinc. Prof. Lupinc pa je v oddaji predstavil tudi harmoniko nasploh, govori o njenem razvoju vse od leta 1829 do danes. In kako je na Slovenskem s poučevanjem igranja na diatonično harmoniko? O tem s priznanim harmonikarjem, skladateljem, učiteljem in piscem učbenikov, prof. Zoranom Lupincem, ki že več kot 35 let razvija nove možnosti igranja na diatonično harmoniko, njegovo ime pa najdemo tudi v Muzeju svetovno znanih harmonikarjev.
Orkester Državne kapele iz Dresdna je 20. maja v Dresdnu izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta, dirigiral je Tugan Sohijev.
Orkester Državne kapele iz Dresdna je 20. maja v Dresdnu izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta, dirigiral je Tugan Sohijev.
V Zagorici in na Dobrem polju na Dolenjskem so domačini ohranili veliko pesemskega in godčevskega izročila, pa tudi ljudskega izročila nasploh. Kar nekaj tega je ohranjenega tudi v okviru cikla Slovenska zemlja v pesmi in besedi, pa najsi gre za pripovedi o starem načinu življenja ali pa o običajih in v povezavi z njimi ohranjenih pesmi. Tokrat poslušamo predvsem pesmi in viže, kot so jih Zagoričani predstavili leta 1978.
V Zagorici in na Dobrem polju na Dolenjskem so domačini ohranili veliko pesemskega in godčevskega izročila, pa tudi ljudskega izročila nasploh. Kar nekaj tega je ohranjenega tudi v okviru cikla Slovenska zemlja v pesmi in besedi, pa najsi gre za pripovedi o starem načinu življenja ali pa o običajih in v povezavi z njimi ohranjenih pesmi. Tokrat poslušamo predvsem pesmi in viže, kot so jih Zagoričani predstavili leta 1978.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Nobenega dvoma ni, da je bilo predavanje filozofa Slavoja Žižka eden do vrhuncev Evropske prestolnice kulture. Več kot 1400 poslušalk in poslušalcev je v novogoriškem centru EPIC, v neposrednih prenosih v kavarni Maks v Novi Gorici, v goriškem Kinemaxu in po spletu spremljajo predavanje, na katerem je predstavil svojo novo knjigo Kvantna zgodovina. Na kratkem srečanju z novinarji pa je sožitje obeh Goric, katerega simbol je GO!25, izpostavil kot primer prave univerzalnosti in poudaril pomen filozofije in predvsem razmišljanja v današnjem ponorelem svetu. V ljubljanski Cukrarni je na ogled obsežna razstavo Art Vital, posvečena umetniškemu tandemu Ulaya in Marine Abramović. Gre za prvi tako večplasten vpogled v njuno skupno ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1988; od nomadskega načina življenja do ključnih performansov, ki sta jih ustvarila skupaj. V Ljubljani se začenja tudi 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. Do nedelje bo v Slovenski kinoteki in spremljevalnih lokacijah mogoče videti okoli 300 animiranih filmov za otroke in odrasle. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil ameriškemu kantavtorju Jeffu Buckleyju in njegovemu vplivnemu albumu Grace iz leta 1994.
Nobenega dvoma ni, da je bilo predavanje filozofa Slavoja Žižka eden do vrhuncev Evropske prestolnice kulture. Več kot 1400 poslušalk in poslušalcev je v novogoriškem centru EPIC, v neposrednih prenosih v kavarni Maks v Novi Gorici, v goriškem Kinemaxu in po spletu spremljajo predavanje, na katerem je predstavil svojo novo knjigo Kvantna zgodovina. Na kratkem srečanju z novinarji pa je sožitje obeh Goric, katerega simbol je GO!25, izpostavil kot primer prave univerzalnosti in poudaril pomen filozofije in predvsem razmišljanja v današnjem ponorelem svetu. V ljubljanski Cukrarni je na ogled obsežna razstavo Art Vital, posvečena umetniškemu tandemu Ulaya in Marine Abramović. Gre za prvi tako večplasten vpogled v njuno skupno ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1988; od nomadskega načina življenja do ključnih performansov, ki sta jih ustvarila skupaj. V Ljubljani se začenja tudi 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. Do nedelje bo v Slovenski kinoteki in spremljevalnih lokacijah mogoče videti okoli 300 animiranih filmov za otroke in odrasle. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil ameriškemu kantavtorju Jeffu Buckleyju in njegovemu vplivnemu albumu Grace iz leta 1994.
Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.
Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.
Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.
Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.
Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.
Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.
Matej Krajnc: Mariborska, Sergej Curanović: Dete iz gozda in Uroš Zupan Dnevnik 1992–1993. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams in Tjaž Mihelič.
Matej Krajnc: Mariborska, Sergej Curanović: Dete iz gozda in Uroš Zupan Dnevnik 1992–1993. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams in Tjaž Mihelič.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
5. februarja je v okviru cikla Tutti Akademije za glasbo potekal koncert študentov akademije z Orkestrom Slovenske filharmonijie (dirigent Slaven Kulenović). Tokrat poslušamo prvi del koncerta, na katerem so vloge solistov prevzeli violinistka Nuša Rejc in tolkalca Peter Jeretina ter Inti Pucihar. Nuša Rejc je za svoj nastop izbrala Koncert za violino in orkester št. 1, op. 35 Karola Szymanowskega, tolkalca pa sta z orkestrom izvedla Prism Rhapsody II Keiko Abe.
5. februarja je v okviru cikla Tutti Akademije za glasbo potekal koncert študentov akademije z Orkestrom Slovenske filharmonijie (dirigent Slaven Kulenović). Tokrat poslušamo prvi del koncerta, na katerem so vloge solistov prevzeli violinistka Nuša Rejc in tolkalca Peter Jeretina ter Inti Pucihar. Nuša Rejc je za svoj nastop izbrala Koncert za violino in orkester št. 1, op. 35 Karola Szymanowskega, tolkalca pa sta z orkestrom izvedla Prism Rhapsody II Keiko Abe.
Začenja se 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. V svet animiranega filma bo festival do nedelje vabil s približno 300 celovečernimi in kratkimi filmi za otroke in odrasle. V glavnem tekmovalnem programu Animateke bodo letos na ogled filmi, ki geografsko segajo vse od Italije na jugozahodu do Estonije na severovzhodu do Albanije in Grčije na jugovzhodu ter Poljske na vzhodu, poudarek festivala pa tradicionalno ostaja na srednji in vzhodni Evropi.
Začenja se 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. V svet animiranega filma bo festival do nedelje vabil s približno 300 celovečernimi in kratkimi filmi za otroke in odrasle. V glavnem tekmovalnem programu Animateke bodo letos na ogled filmi, ki geografsko segajo vse od Italije na jugozahodu do Estonije na severovzhodu do Albanije in Grčije na jugovzhodu ter Poljske na vzhodu, poudarek festivala pa tradicionalno ostaja na srednji in vzhodni Evropi.
Razmišljamo o jezi, krivici, medsebojnih odnosih, odpuščanju, čustvih itd. Izhodišče pogovora je namreč delo Jeza in odpuščanje (2016, slovenski prevod je izšel pri Slovenski matici leta 2024) sodobne ameriške filozofinje Marthe C. Nussbaum (1947). V tej obsežni filozofsko-etični razpravi, ki ima za izhodišče številne filozofske, zgodovinske, literarne idr. reference, avtorica predvsem premišljuje o čustvu jeze ter ob tem vpelje t. i. "tranzicijsko jezo", ta pa ne vsebuje želje po maščevanju, niti vzvišene zahteve po odpuščanju, temveč se usmerja h konstruktivnemu mišljenju o prihodnjem dobrem tako za žrtev kot za celotno družbo. Avtorica to problematiko predstavi z mnogimi primeri na treh ravneh: na osebno-intimnem, vsakdanje-družbenem in skupnem političnem področju, pri čemer se še posebej ustavi pri najbolj opaznih predstavnikih nenasilja, kot so Mahatma Gandhi, Martin L. King in Nelson Mandela. Več o Jezi in odpuščanju s prevajalko in pisko spremne besede mag. Katarino Majerhold in prof. dr. Olgo Markič. Foto: Wikipedija.
Razmišljamo o jezi, krivici, medsebojnih odnosih, odpuščanju, čustvih itd. Izhodišče pogovora je namreč delo Jeza in odpuščanje (2016, slovenski prevod je izšel pri Slovenski matici leta 2024) sodobne ameriške filozofinje Marthe C. Nussbaum (1947). V tej obsežni filozofsko-etični razpravi, ki ima za izhodišče številne filozofske, zgodovinske, literarne idr. reference, avtorica predvsem premišljuje o čustvu jeze ter ob tem vpelje t. i. "tranzicijsko jezo", ta pa ne vsebuje želje po maščevanju, niti vzvišene zahteve po odpuščanju, temveč se usmerja h konstruktivnemu mišljenju o prihodnjem dobrem tako za žrtev kot za celotno družbo. Avtorica to problematiko predstavi z mnogimi primeri na treh ravneh: na osebno-intimnem, vsakdanje-družbenem in skupnem političnem področju, pri čemer se še posebej ustavi pri najbolj opaznih predstavnikih nenasilja, kot so Mahatma Gandhi, Martin L. King in Nelson Mandela. Več o Jezi in odpuščanju s prevajalko in pisko spremne besede mag. Katarino Majerhold in prof. dr. Olgo Markič. Foto: Wikipedija.
Glasbeni projekt Balkan News – Brass AG je nastajal v letih 2016 in 2017 v Studiu 26 Radia Slovenija, kjer je pridno snemal Brass AG – Trobilni ansambel Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom idejnega vodje projekta in dirigenta prof. Dušana Krajnca. Izšel je album, ki vsebuje glasbo držav s širšega področja Balkana, ki ni omejena samo na geografske meje. Glasbo so tako prispevali skladatelji iz Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Srbije, Bolgarije in Slovenije. Trobilnemu ansamblu Akademije za glasbo in dirigentu, prof. Dušanu Krajncu je uspelo k sodelovanju privabiti mlade glasbene ustvarjalke in ustvarjalce, študentke in študente ter že uveljavljene glasbene umetnike iz omenjenih držav. Novonastala glasba vsebuje glasbeno-umetniške značilnosti okolja, od koder posamezni avtorji izhajajo; dotika se tradicionalnih glasbenih prvin v moderni preobleki s prepoznavno vsebino in jasnim sporočilom. Prva od dveh oddaj iz niza, ki ga namenjamo temu projektu, prinaša skladbo prodornega mladega slovenskega skladatelja Tilna Slakana z naslovom Utrip, Štajersko Rock balado izkušenega avstrijskega glasbenega ustvarjalca Christopha Wundracka, Međimursko pjesmo v Zagrebu rojene skladateljice in muzikologinje Helene Skljarov in delo z naslovom Presence mlade črnogorske skladateljice Nine Perović.
Glasbeni projekt Balkan News – Brass AG je nastajal v letih 2016 in 2017 v Studiu 26 Radia Slovenija, kjer je pridno snemal Brass AG – Trobilni ansambel Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom idejnega vodje projekta in dirigenta prof. Dušana Krajnca. Izšel je album, ki vsebuje glasbo držav s širšega področja Balkana, ki ni omejena samo na geografske meje. Glasbo so tako prispevali skladatelji iz Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Srbije, Bolgarije in Slovenije. Trobilnemu ansamblu Akademije za glasbo in dirigentu, prof. Dušanu Krajncu je uspelo k sodelovanju privabiti mlade glasbene ustvarjalke in ustvarjalce, študentke in študente ter že uveljavljene glasbene umetnike iz omenjenih držav. Novonastala glasba vsebuje glasbeno-umetniške značilnosti okolja, od koder posamezni avtorji izhajajo; dotika se tradicionalnih glasbenih prvin v moderni preobleki s prepoznavno vsebino in jasnim sporočilom. Prva od dveh oddaj iz niza, ki ga namenjamo temu projektu, prinaša skladbo prodornega mladega slovenskega skladatelja Tilna Slakana z naslovom Utrip, Štajersko Rock balado izkušenega avstrijskega glasbenega ustvarjalca Christopha Wundracka, Međimursko pjesmo v Zagrebu rojene skladateljice in muzikologinje Helene Skljarov in delo z naslovom Presence mlade črnogorske skladateljice Nine Perović.
Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si
Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si
Pianistka Zdenka Novak bo s simfoničnim orkestrom izvedla skladbi Lucijana Marije Škerjanca in Ludwiga van Beethovna. Oddajo Ženske v svetu posvečamo priznani pianistki Zdenki Novak kot solistki s simfoničnim orkestrom. Zdenka Novak je bila dolgoletna profesorica klavirja na akademiji za glasbo v Ljubljani. Bila je tudi predstojnica oddelka, na katerem je poučevala klavir do leta 1990. V svoji klavirski igri se je vselej odlikovala s tehnično precizno in glasbeno poglobljeno interpretacijo klavirskih del različnih slogovnih obdobij. Posebej pomemben pa je njen prispevek pri vzgoji številnih mladih pianistov, ki so bili njeni študenti klavirja. Po upokojitvi se je v 90-ih letih 20. stoletja preselila domov v Prekmurje, kjer v pokoju živi v Murski Soboti. Tokrat jo bomo predstavili kot solistko s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije: pod taktirko Uroša Lajovca bo izvedla prvi stavek Koncerta za klavir in orkester Lucijana Marije Škerjanca, nato pa prvi stavek Koncerta za klavir in orkester, št. 2 v B-duru, op. 19, Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Marca Andreaeja.
Pianistka Zdenka Novak bo s simfoničnim orkestrom izvedla skladbi Lucijana Marije Škerjanca in Ludwiga van Beethovna. Oddajo Ženske v svetu posvečamo priznani pianistki Zdenki Novak kot solistki s simfoničnim orkestrom. Zdenka Novak je bila dolgoletna profesorica klavirja na akademiji za glasbo v Ljubljani. Bila je tudi predstojnica oddelka, na katerem je poučevala klavir do leta 1990. V svoji klavirski igri se je vselej odlikovala s tehnično precizno in glasbeno poglobljeno interpretacijo klavirskih del različnih slogovnih obdobij. Posebej pomemben pa je njen prispevek pri vzgoji številnih mladih pianistov, ki so bili njeni študenti klavirja. Po upokojitvi se je v 90-ih letih 20. stoletja preselila domov v Prekmurje, kjer v pokoju živi v Murski Soboti. Tokrat jo bomo predstavili kot solistko s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije: pod taktirko Uroša Lajovca bo izvedla prvi stavek Koncerta za klavir in orkester Lucijana Marije Škerjanca, nato pa prvi stavek Koncerta za klavir in orkester, št. 2 v B-duru, op. 19, Ludwiga van Beethovna s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Marca Andreaeja.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Oddajo smo namenili klarinetistu Borutu Bučarju, enemu redkih slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki se je posvetil predvsem klarinetu in ostal vso svojo glasbeno pot zvest tradicionalnemu jazzu. Borut Bučar pri svojih častitljivih 90-ih letih še vedno igra, snema in nastopa. Svoj življenjski jubilej bo proslavil na prazničnem večeru Swingarija 14. decembra ob sedmih zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
Oddajo smo namenili klarinetistu Borutu Bučarju, enemu redkih slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki se je posvetil predvsem klarinetu in ostal vso svojo glasbeno pot zvest tradicionalnemu jazzu. Borut Bučar pri svojih častitljivih 90-ih letih še vedno igra, snema in nastopa. Svoj življenjski jubilej bo proslavil na prazničnem večeru Swingarija 14. decembra ob sedmih zvečer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
Ob iztekajočem se letu v adventnem času plujemo po zvočnih valovih mitov in legend ter poslušamo, kako so njihove vsebine skladatelji upesnili v svojih glasbenih stvaritvah. Orfej je v zgodovini mita oseba z verjetno najbogatejšo mitologijo. Njena vsebina je spodbudila ustvarjalnost številnih umetnikov ravno zato, ker predstavlja navdih in domišljijo, in je podoba človeka, ki je spoznal svet mrtvih in se vrnil iz njega. Hkrati pa je alegorija človeka, ukleščenega med nemoč svoje smrtnosti in prizadevanje po večnosti.
Ob iztekajočem se letu v adventnem času plujemo po zvočnih valovih mitov in legend ter poslušamo, kako so njihove vsebine skladatelji upesnili v svojih glasbenih stvaritvah. Orfej je v zgodovini mita oseba z verjetno najbogatejšo mitologijo. Njena vsebina je spodbudila ustvarjalnost številnih umetnikov ravno zato, ker predstavlja navdih in domišljijo, in je podoba človeka, ki je spoznal svet mrtvih in se vrnil iz njega. Hkrati pa je alegorija človeka, ukleščenega med nemoč svoje smrtnosti in prizadevanje po večnosti.
Na sporedu Pavana za umrlo infantinjo Maurica Ravela v transkripciji za klavir Konrada Ragossniga, uvertura k operi Čarostrelec Carla Marie von Webra, Septet za trobento, klavir in godala, op. 65 Camilla Saint-Saënsa, Po prebiranju Danteja - sonata quasi una fantasia iz II. zvezka Leta romanja Franza Liszta, Suita za trinajst pihalnih inštrumentov v B-duru, op. 4 Richarda Straussa, Sonatina za klarinet in klavir Josepha Horowitza in Simfonija št. 1 v F-duru, op. 29 Leevija Madetoje.
Na sporedu Pavana za umrlo infantinjo Maurica Ravela v transkripciji za klavir Konrada Ragossniga, uvertura k operi Čarostrelec Carla Marie von Webra, Septet za trobento, klavir in godala, op. 65 Camilla Saint-Saënsa, Po prebiranju Danteja - sonata quasi una fantasia iz II. zvezka Leta romanja Franza Liszta, Suita za trinajst pihalnih inštrumentov v B-duru, op. 4 Richarda Straussa, Sonatina za klarinet in klavir Josepha Horowitza in Simfonija št. 1 v F-duru, op. 29 Leevija Madetoje.
Layla Selmy je mlada pesnica in pisateljica iz Gaze, ki poskuša najti besede za izkušnjo življenja sredi genocida. Pesem "Vstajenje kruha, preloženega na pozneje" je bila v njenem angleškem prevodu objavljena v reviji ArabLit Quarterly. Prevajalka Katja Zakrajšek, interpretka Darja Reichman, mojster zvoka Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redaktorica Petra Meterc. Posneto 2025.
Layla Selmy je mlada pesnica in pisateljica iz Gaze, ki poskuša najti besede za izkušnjo življenja sredi genocida. Pesem "Vstajenje kruha, preloženega na pozneje" je bila v njenem angleškem prevodu objavljena v reviji ArabLit Quarterly. Prevajalka Katja Zakrajšek, interpretka Darja Reichman, mojster zvoka Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redaktorica Petra Meterc. Posneto 2025.
Na sporedu Ples blaženih duhov iz 2. dejanja opere Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka, Fuga v g-molu za lutnjo, BWV 1000 Johanna Sebastiana Bacha, Concerto grosso v D-duru, op. 3/4 Francesca Barsantija, Balletti lamentabili a 4 – suita za violino, dve violi in continuo v e-molu Heinricha Ignaza Franza Bibra in Glasba za kraljevi ognjemet – suita za orkester v D-duru, HWV 351 Georga Friedricha Händla.
Na sporedu Ples blaženih duhov iz 2. dejanja opere Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka, Fuga v g-molu za lutnjo, BWV 1000 Johanna Sebastiana Bacha, Concerto grosso v D-duru, op. 3/4 Francesca Barsantija, Balletti lamentabili a 4 – suita za violino, dve violi in continuo v e-molu Heinricha Ignaza Franza Bibra in Glasba za kraljevi ognjemet – suita za orkester v D-duru, HWV 351 Georga Friedricha Händla.
Na sporedu Ples blaženih duhov iz 2. dejanja opere Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka, Fuga v g-molu za lutnjo, BWV 1000 Johanna Sebastiana Bacha, Concerto grosso v D-duru, op. 3/4 Francesca Barsantija, Balletti lamentabili a 4 – suita za violino, dve violi in continuo v e-molu Heinricha Ignaza Franza Bibra in Glasba za kraljevi ognjemet – suita za orkester v D-duru, HWV 351 Georga Friedricha Händla.
Na sporedu Ples blaženih duhov iz 2. dejanja opere Orfej in Evridika Christopha Willibalda Glucka, Fuga v g-molu za lutnjo, BWV 1000 Johanna Sebastiana Bacha, Concerto grosso v D-duru, op. 3/4 Francesca Barsantija, Balletti lamentabili a 4 – suita za violino, dve violi in continuo v e-molu Heinricha Ignaza Franza Bibra in Glasba za kraljevi ognjemet – suita za orkester v D-duru, HWV 351 Georga Friedricha Händla.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
"Zdaj je spet lahko vse po starem," v eni od novejših, še neobjavljenih pesmi zapiše Aleš Učakar, avtor zbirke kratke proze Veliki Mhrann (1996) in dveh pesniških zbirk, Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024). V zadnjem času je Učakar objavljal zlasti poezijo, ob tem pa intenzivno prevajal. Nedavno je namreč izšlo več njegovih knjižnih prevodov, na primer avtorjev, kot so Kropotkin, Schlögel, Köhlmeier in drugi. Za njegove novejše pesmi pa je značilno, da v njih nadaljuje poetiko iz zadnje pesniške zbirke in tako prepleta osebno z družbenim, a hkrati ponekodv ospredje stopi ljubezenska tematika, na kar nakazuje že naslov cikla petih pesmi. Interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
"Zdaj je spet lahko vse po starem," v eni od novejših, še neobjavljenih pesmi zapiše Aleš Učakar, avtor zbirke kratke proze Veliki Mhrann (1996) in dveh pesniških zbirk, Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024). V zadnjem času je Učakar objavljal zlasti poezijo, ob tem pa intenzivno prevajal. Nedavno je namreč izšlo več njegovih knjižnih prevodov, na primer avtorjev, kot so Kropotkin, Schlögel, Köhlmeier in drugi. Za njegove novejše pesmi pa je značilno, da v njih nadaljuje poetiko iz zadnje pesniške zbirke in tako prepleta osebno z družbenim, a hkrati ponekodv ospredje stopi ljubezenska tematika, na kar nakazuje že naslov cikla petih pesmi. Interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
Prvi del trilogije, v kateri bomo predstavili cikel Dvanajst preludijev grško-ciprskega skladatelja Constantinosa Stylianouja, nas vodi od antične Krilate zmagovalke Samotraške do Turnerjevega Snežnega viharja. V teh klavirskih skladbah se kamnita forma raztaplja v svetlobo, slika postane zvok, umetnost pa dih časa.
Prvi del trilogije, v kateri bomo predstavili cikel Dvanajst preludijev grško-ciprskega skladatelja Constantinosa Stylianouja, nas vodi od antične Krilate zmagovalke Samotraške do Turnerjevega Snežnega viharja. V teh klavirskih skladbah se kamnita forma raztaplja v svetlobo, slika postane zvok, umetnost pa dih časa.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Poljska pisateljica, pesnica, literarna znanstvenica in profesorica Izabela Morska se je rodila kot Izabela Filipiak leta 1961 v Gdynji. Študirala je literarne vede v Gdansku in pozneje v Kaliforniji, doktorirala je iz filozofije in književnosti. Med drugim je izdala novelistični zbirki Smrt in spirala (1992) in Magično oko (2006), dve pesniški zbirki. Njen iniciacijski in eden od prvih poljskih feminističnih romanov z naslovom Absolutna amnezija iz leta 1995 je dosegel kultni status, napisala je tudi srhljivko Alma (2003) in triptih Trojka (2024), dramo Knjiga Em (2005) ter bolnišnični dnevnik Izginjanje (2019). Leta 2018 je prejela nagrado Juliana Tuwima za ustvarjalni opus, leta 2020 pa pomorjansko literarno nagrado. Literarni portret o njej pripravlja Jana Unuk. Interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Lidija Hartman, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, posneto leta 2025.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden-mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Američanka Elizabeth Griffin se je po študiju podala na potovanje po svetu in se leta 1993 ustalila na tržaškem Krasu ter si ustvarila družino. Še zdaj živi tam, dejavno vključena v kar kompleksno skupnost. Opazuje življenje in naravo okoli sebe, se čudi, sprejema in piše. Pri tržaški založbi Mladika je izšla knjižica njenih zapisov 'Moj kraški pristan' in iz nje smo izbrali nekaj odlomkov Prevajalka Breda Biščak, igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto leta 2025.
Američanka Elizabeth Griffin se je po študiju podala na potovanje po svetu in se leta 1993 ustalila na tržaškem Krasu ter si ustvarila družino. Še zdaj živi tam, dejavno vključena v kar kompleksno skupnost. Opazuje življenje in naravo okoli sebe, se čudi, sprejema in piše. Pri tržaški založbi Mladika je izšla knjižica njenih zapisov 'Moj kraški pristan' in iz nje smo izbrali nekaj odlomkov Prevajalka Breda Biščak, igralka Darja Reichman, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto leta 2025.
Na prvo adventno nedeljo predstavljamo orgelsko glasbo, ki so jo na melodije protestantskih koralov Kako lepo sveti zvezda danica, Zdramite se, kliče nas glas, Pridi zdaj, Odrešenik sveta in Vzbrstel je cvet pisali skladatelji različnih glasbenih obdobij.
Na prvo adventno nedeljo predstavljamo orgelsko glasbo, ki so jo na melodije protestantskih koralov Kako lepo sveti zvezda danica, Zdramite se, kliče nas glas, Pridi zdaj, Odrešenik sveta in Vzbrstel je cvet pisali skladatelji različnih glasbenih obdobij.
Predvajamo posnetke s koncerta Simfoničnega orkestra Praškega radia, ki je 9. decembra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Umetniško vodstvo na koncertu je prevzel violinist Renaud Capuçon in se predstavil tudi kot solist v redkeje izvajanem Violinskem koncertu Gabriela Fauréja. Spored sta dopolnili Fauréjeva suita Pelléas in Melisanda, op. 80 in Simfonija št. 3 v a-molu, op. 56 'Škotska' Felixa Mendelssohna. Naročnica glasbe za londonsko uprizoritev simbolistične igre Maurica Maeterlincka gospa Campbell je o Fauréju zapisala: "Z najnežnejšim navdihom je dojel poetično čistost, ki prežema in obdaja Maeterlinckovo ljubko igro."
Predvajamo posnetke s koncerta Simfoničnega orkestra Praškega radia, ki je 9. decembra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Umetniško vodstvo na koncertu je prevzel violinist Renaud Capuçon in se predstavil tudi kot solist v redkeje izvajanem Violinskem koncertu Gabriela Fauréja. Spored sta dopolnili Fauréjeva suita Pelléas in Melisanda, op. 80 in Simfonija št. 3 v a-molu, op. 56 'Škotska' Felixa Mendelssohna. Naročnica glasbe za londonsko uprizoritev simbolistične igre Maurica Maeterlincka gospa Campbell je o Fauréju zapisala: "Z najnežnejšim navdihom je dojel poetično čistost, ki prežema in obdaja Maeterlinckovo ljubko igro."
Mladinska knjiga z duhovitim naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo je bila pred kratkim predelana v filmsko uspešnico. V oddaji se o nastajanju filma in njegovih temah pogovarjamo z madžarsko režiserko Nóro Lakos.
Mladinska knjiga z duhovitim naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo je bila pred kratkim predelana v filmsko uspešnico. V oddaji se o nastajanju filma in njegovih temah pogovarjamo z madžarsko režiserko Nóro Lakos.
v odlomkih Gounoda, Smetane, Wagnerja, Puccinija, Rossinija, Donizettija in Bizeta.
v odlomkih Gounoda, Smetane, Wagnerja, Puccinija, Rossinija, Donizettija in Bizeta.
Težko je biti mama, ugotavlja srbska pisateljica Jelica Greganović, pa najsi bo otrok še v vrtcu ali pa že bolj ali manj odrasel. Prevajalec Štefan Kutoš, igralka Vesna Jevnikar, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Sonja Strenar in Nejc Zupančič. Posneto aprila 2017. Posneto aprila 2017.
Težko je biti mama, ugotavlja srbska pisateljica Jelica Greganović, pa najsi bo otrok še v vrtcu ali pa že bolj ali manj odrasel. Prevajalec Štefan Kutoš, igralka Vesna Jevnikar, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Sonja Strenar in Nejc Zupančič. Posneto aprila 2017. Posneto aprila 2017.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Evroradijski koncert tokrat predstavlja znani Berlinski filharmonični orkester – Berlinsko filharmonijo, pred katerega bo stopil dirigent Kirill Petrenko. V koncertu za oboo in mali orkester se bo pridružil še solist Albrech Mayer. Posnetki, ki jih bomo predvajali, so nastali v sklopu Festivala Berlinske filharmonije 19. septembra letos.
Evroradijski koncert tokrat predstavlja znani Berlinski filharmonični orkester – Berlinsko filharmonijo, pred katerega bo stopil dirigent Kirill Petrenko. V koncertu za oboo in mali orkester se bo pridružil še solist Albrech Mayer. Posnetki, ki jih bomo predvajali, so nastali v sklopu Festivala Berlinske filharmonije 19. septembra letos.
Slovenska karitas in RTV Slovenija prirejata 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki bo v sredo, 26. novembra 2025, ob 20.00 v Dvorani Golovec v Celju. Koncert bodo prenašali TV Slovenija, Prvi program Radia Slovenija in Radio Ognjišče. Vodilna misel letošnjega dobrodelnega koncerta je »Na poti upanja«. To so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, ki nas povezujejo. Posebno vlogo imajo prostovoljci in sodelavci Karitas, ki s svojim časom, energijo in prijaznostjo neizmerno prispevajo k temu. Prav zaradi njih lahko pomagamo s hrano, higienskimi pripomočki in plačilom nujnih položnic ter tudi s pogovorom prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki so se znašli v stiski. Podajmo se na pot do src tistih v stiski. Skupaj lahko prinesemo toplino in upanje v domove slovenskih družin, ki potrebujejo našo pomoč. Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Številni nastopajoči glasbeniki in pevci bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Na dobrodelnem koncertu bodo nastopili: skupina Diamanti, Alenka Godec, Alfi Nipič, Erosi, Jan Plestenjak, Monika Avsenik, Luka Sešek, Tine Lustek, Matej Šoklič, Nika Zorjan, Nina Strnad, Nuša Derenda, Raubarji in zbor OŠ Alojzija Šuštarja. Dobrodelni koncert bosta povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek, Kara Eva Kukovičič v studiu v Ljubljani, kjer nas čaka prav posebno glasbeno presenečenje. Scenarij: Mojca Kepic, režija: Aljaž Bastič. V letu 2024 se je med koncertom za družine v stiski zbralo 195.000 EUR. Z zbranimi sredstvi na koncertu, v spremljajočih akcijah Klica dobrote ter v drugih lokalnih akcijah materialno pomoč vsako leto prejme preko 20.000 družin po vsej Sloveniji. V času neposrednega televizijskega in radijskega prenosa koncerta se lahko s telefonskim darovanjem aktivno vključite v akcijo. Z vašo podporo bomo pomagali slovenskim družinam v stiski, ki potrebujejo našo pomoč. Koncert je tudi priložnost, da opozorimo na težke razmere številnih družin in iz srca zahvalimo vsem darovalcem za njihovo solidarnost skozi vse leto.
Slovenska karitas in RTV Slovenija prirejata 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki bo v sredo, 26. novembra 2025, ob 20.00 v Dvorani Golovec v Celju. Koncert bodo prenašali TV Slovenija, Prvi program Radia Slovenija in Radio Ognjišče. Vodilna misel letošnjega dobrodelnega koncerta je »Na poti upanja«. To so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, ki nas povezujejo. Posebno vlogo imajo prostovoljci in sodelavci Karitas, ki s svojim časom, energijo in prijaznostjo neizmerno prispevajo k temu. Prav zaradi njih lahko pomagamo s hrano, higienskimi pripomočki in plačilom nujnih položnic ter tudi s pogovorom prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki so se znašli v stiski. Podajmo se na pot do src tistih v stiski. Skupaj lahko prinesemo toplino in upanje v domove slovenskih družin, ki potrebujejo našo pomoč. Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Številni nastopajoči glasbeniki in pevci bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Na dobrodelnem koncertu bodo nastopili: skupina Diamanti, Alenka Godec, Alfi Nipič, Erosi, Jan Plestenjak, Monika Avsenik, Luka Sešek, Tine Lustek, Matej Šoklič, Nika Zorjan, Nina Strnad, Nuša Derenda, Raubarji in zbor OŠ Alojzija Šuštarja. Dobrodelni koncert bosta povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek, Kara Eva Kukovičič v studiu v Ljubljani, kjer nas čaka prav posebno glasbeno presenečenje. Scenarij: Mojca Kepic, režija: Aljaž Bastič. V letu 2024 se je med koncertom za družine v stiski zbralo 195.000 EUR. Z zbranimi sredstvi na koncertu, v spremljajočih akcijah Klica dobrote ter v drugih lokalnih akcijah materialno pomoč vsako leto prejme preko 20.000 družin po vsej Sloveniji. V času neposrednega televizijskega in radijskega prenosa koncerta se lahko s telefonskim darovanjem aktivno vključite v akcijo. Z vašo podporo bomo pomagali slovenskim družinam v stiski, ki potrebujejo našo pomoč. Koncert je tudi priložnost, da opozorimo na težke razmere številnih družin in iz srca zahvalimo vsem darovalcem za njihovo solidarnost skozi vse leto.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Pesnica Dorothea Grünzweig se je rodila leta 1952 v Nemčiji. Od konca 80-ih let živi na Finskem kot pisateljica in prevajalka. Življenje Nemke na Finskem, tujstvo, zadržanost do domačega in znanega, a nič manj do novega, spraševanje o zmožnosti prilagajanja, predvsem pa cela paleta zimskih občutij - vse to so sestavni deli njene poezije. Pesem Ni snega, ki bi se spustil je iz zbirke Stekleni glasovi. Prevedla jo je Tesa Drev Juh. Interpretira Saša Mihelčič, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Klemen Markovčič, posneto leta 2014.
Pesnica Dorothea Grünzweig se je rodila leta 1952 v Nemčiji. Od konca 80-ih let živi na Finskem kot pisateljica in prevajalka. Življenje Nemke na Finskem, tujstvo, zadržanost do domačega in znanega, a nič manj do novega, spraševanje o zmožnosti prilagajanja, predvsem pa cela paleta zimskih občutij - vse to so sestavni deli njene poezije. Pesem Ni snega, ki bi se spustil je iz zbirke Stekleni glasovi. Prevedla jo je Tesa Drev Juh. Interpretira Saša Mihelčič, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Klemen Markovčič, posneto leta 2014.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Simfonični koncert za violončelo in orkester v e-molu, op. 125 Sergeja Prokofjeva, Kvartet v Es-duru, št. 1, op. 7 Johanna Schoberta, staro angleško balado Kralj Estmere za zbor in orkester Gustava Holsta ter Glasbeni utrinek v h-molu št. 5, op. 16 Sergeja Rahmaninova.
Poslušamo Koncertno suito za violončelo in orkester, op. 28 Alexandra Sergejeviča Tanejeva in Sonato za klavir v B-duru, št. 20 Josepha Haydna.
Poslušamo Koncertno suito za violončelo in orkester, op. 28 Alexandra Sergejeviča Tanejeva in Sonato za klavir v B-duru, št. 20 Josepha Haydna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Herbert Grün (1925-1961) je bil novinar, dramaturg, umetniški vodja Prešernovega gledališča v Kranju in pozneje Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, kulturni urednik Naših razgledov, gledališki režiser, publicist, prevajalec (med drugim Franza Kafke) in avtor zanimive knjige Proces v Jeruzalemu (o sojenju Adolfu Eichmannu). Vsestranskega, razgledanega in ustvarjalnega avtorja se spominjamo v Literarnem nokturnu ob 100. obletnici rojstva z odlomkom iz novele Smrt v Benetkah Thomasa Manna. Avtor prevoda Herbert Grün, režiserka Ana Krauthaker, interpret Blaž Šef, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Maja Žvokelj. Narejeno 2020.
Herbert Grün (1925-1961) je bil novinar, dramaturg, umetniški vodja Prešernovega gledališča v Kranju in pozneje Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, kulturni urednik Naših razgledov, gledališki režiser, publicist, prevajalec (med drugim Franza Kafke) in avtor zanimive knjige Proces v Jeruzalemu (o sojenju Adolfu Eichmannu). Vsestranskega, razgledanega in ustvarjalnega avtorja se spominjamo v Literarnem nokturnu ob 100. obletnici rojstva z odlomkom iz novele Smrt v Benetkah Thomasa Manna. Avtor prevoda Herbert Grün, režiserka Ana Krauthaker, interpret Blaž Šef, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Maja Žvokelj. Narejeno 2020.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane WEBER. Tudi nocojšnjega, kot nekaj prejšnjih, smo posvetili posnetkom z letošnjega festivala Druga godba in iz Kina Šiška. Nastopila bosta Widad Mjama in Khalil Epi, znana kot duet Aïta Mon Amour. Seznam skladb in avtorjev s koncerta: L'wed L'wed Khalil Hentati, Widad Mjama Hajti fi grini Khalil Hentati, Widad Mjama L'hedawiyet Khalil Hentati, Widad Mjama Kebet el Khayl Khalil Hentati, Widad Mjama Radouni Khalil Hentati, Widad Mjama Dami Khalil Hentati, Widad Mjama Sidi H'med Khalil Hentati, Widad Mjama
Sobotni glasbeni večer za vas ureja glasbeni urednik Jane WEBER. Tudi nocojšnjega, kot nekaj prejšnjih, smo posvetili posnetkom z letošnjega festivala Druga godba in iz Kina Šiška. Nastopila bosta Widad Mjama in Khalil Epi, znana kot duet Aïta Mon Amour. Seznam skladb in avtorjev s koncerta: L'wed L'wed Khalil Hentati, Widad Mjama Hajti fi grini Khalil Hentati, Widad Mjama L'hedawiyet Khalil Hentati, Widad Mjama Kebet el Khayl Khalil Hentati, Widad Mjama Radouni Khalil Hentati, Widad Mjama Dami Khalil Hentati, Widad Mjama Sidi H'med Khalil Hentati, Widad Mjama