Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Gost: dr. Alojz Ihan, avtor knjige Čas nesmrtnosti Tema oddaje bodo vprašanja smrti in nesmrtnosti ter zamrzovanje in shranjevanje umrlih do časa, ko naj bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti. Voditeljica: Nina Jerman
Gost: dr. Alojz Ihan, avtor knjige Čas nesmrtnosti Tema oddaje bodo vprašanja smrti in nesmrtnosti ter zamrzovanje in shranjevanje umrlih do časa, ko naj bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti. Voditeljica: Nina Jerman
Komedija znamenitega ameriškega satirika je bila posneta leta 1957 in spada v sklop t. i. antologijskih iger arhiva Radia Slovenija. Sicer pa v povojnem času nastanka igre ni šlo le za smeh zaradi smeha, pač pa je komedija morala in želela imeti tudi satirično ost. Namreč Tom hoče od države izterjati star dolg za tri tone govedine, ki ga je podedoval od strica, da bi imel dovolj denarja za ženitev. Prevajalka: Maja Sever Režiserka: Maša Slavec Tonski mojster: Borut Jeras Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Nastopajo – Boris Kralj, Jana Osojnik in Jurij Souček. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1957.
Komedija znamenitega ameriškega satirika je bila posneta leta 1957 in spada v sklop t. i. antologijskih iger arhiva Radia Slovenija. Sicer pa v povojnem času nastanka igre ni šlo le za smeh zaradi smeha, pač pa je komedija morala in želela imeti tudi satirično ost. Namreč Tom hoče od države izterjati star dolg za tri tone govedine, ki ga je podedoval od strica, da bi imel dovolj denarja za ženitev. Prevajalka: Maja Sever Režiserka: Maša Slavec Tonski mojster: Borut Jeras Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Nastopajo – Boris Kralj, Jana Osojnik in Jurij Souček. Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1957.
Poglobljena, daljša predstavitev književnic in književnikov vseh časov z izbranimi odlomki in spremnim besedilom, včasih tudi v pogovoru z njimi.
Poglobljena, daljša predstavitev književnic in književnikov vseh časov z izbranimi odlomki in spremnim besedilom, včasih tudi v pogovoru z njimi.
V Studiu Hendrix je tokrat nastopila izjemna mlada sila, reški kitarist FRANO LIVINGSTON! Mojster fingerpicking tehnike že od zgodnjega otroštva navdušuje občinstvo po vsem svetu, tokrat pa predstavlja svoj novi solistični album The graduation.
V Studiu Hendrix je tokrat nastopila izjemna mlada sila, reški kitarist FRANO LIVINGSTON! Mojster fingerpicking tehnike že od zgodnjega otroštva navdušuje občinstvo po vsem svetu, tokrat pa predstavlja svoj novi solistični album The graduation.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Človek se v svojem življenju nenehno maskira. Nadeva si vidne ali manj vidne maske in s tem preoblikuje svoje notranje in zunanje razumevanje. Kaj torej maska sploh je? V oddaji o praksi maskiranja spregovorimo z muzejsko svetovalko, magistrico Adelo Pukl. Ob pogovoru nas popelje po razstavi Maske: Od rituala do karnevala, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju.
Človek se v svojem življenju nenehno maskira. Nadeva si vidne ali manj vidne maske in s tem preoblikuje svoje notranje in zunanje razumevanje. Kaj torej maska sploh je? V oddaji o praksi maskiranja spregovorimo z muzejsko svetovalko, magistrico Adelo Pukl. Ob pogovoru nas popelje po razstavi Maske: Od rituala do karnevala, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Oddajo namenjamo glasbi iz severnoameriške serije z naslovom Glee, katere dobršen del je namenjen vokalnim poustvarjalcem (v našem primeru gre za igralce, vokaliste in tudi plesalce) in seveda predvsem skladbam, s katerimi nadaljujejo, poglabljajo in širijo zgodbo, ki jo prinaša vsaka posamezna serija. Čeprav je iskanje skladb, ustvarjalci serije so se morali ozirati na zgodbo posamezne serije, vodilo tudi v zakladnico uspešnic popularne glasbe, bomo v oddaji poslušali le tiste, ki so sestavni del različnih muzikalov.
Oddajo namenjamo glasbi iz severnoameriške serije z naslovom Glee, katere dobršen del je namenjen vokalnim poustvarjalcem (v našem primeru gre za igralce, vokaliste in tudi plesalce) in seveda predvsem skladbam, s katerimi nadaljujejo, poglabljajo in širijo zgodbo, ki jo prinaša vsaka posamezna serija. Čeprav je iskanje skladb, ustvarjalci serije so se morali ozirati na zgodbo posamezne serije, vodilo tudi v zakladnico uspešnic popularne glasbe, bomo v oddaji poslušali le tiste, ki so sestavni del različnih muzikalov.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Radijsko izvedbo sta pod vodstvom urednika in režiserja Alena Jelena pripravili tonska mojstrica Sonja Strenar in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Radijsko izvedbo sta pod vodstvom urednika in režiserja Alena Jelena pripravili tonska mojstrica Sonja Strenar in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Zborovski mozaik posvečamo litovskemu skladatelju, dirigentu in pedagogu Vytautasu Miškinisu.
Zborovski mozaik posvečamo litovskemu skladatelju, dirigentu in pedagogu Vytautasu Miškinisu.
Kulturni dom Gorica je v pričakovanju festivala komičnega gledališča, ko bodo gostili osem predstav: pet jih bo v slovenskem jeziku, dve bosta v italijanskem in ena v furlanskem. Ustavimo se v koprski galeriji Meduza, kjer se prvič predstavlja Luka Širok, predstavimo pa tudi Grošljev simpozij, ki se posveča delu starorimskega zgodovinarja Tita Livija. Glasbena ogrlica Simone Moličnik pa nas ovije z ustvarjalnostjo Srečka Kosovela, ki je stalni vir navdiha mnogim glasbenikom različnih zvrsti. Jutri bo njegov rojstni dan.
Kulturni dom Gorica je v pričakovanju festivala komičnega gledališča, ko bodo gostili osem predstav: pet jih bo v slovenskem jeziku, dve bosta v italijanskem in ena v furlanskem. Ustavimo se v koprski galeriji Meduza, kjer se prvič predstavlja Luka Širok, predstavimo pa tudi Grošljev simpozij, ki se posveča delu starorimskega zgodovinarja Tita Livija. Glasbena ogrlica Simone Moličnik pa nas ovije z ustvarjalnostjo Srečka Kosovela, ki je stalni vir navdiha mnogim glasbenikom različnih zvrsti. Jutri bo njegov rojstni dan.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V tretji oddaji bo gostja Nina Strnad, ki jo zaradi čiste in jasne artikulacije ter čutnih interpretacij uvrščamo v sam vrh slovenskega in mednarodnega glasbenega prizorišča. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V tretji oddaji bo gostja Nina Strnad, ki jo zaradi čiste in jasne artikulacije ter čutnih interpretacij uvrščamo v sam vrh slovenskega in mednarodnega glasbenega prizorišča. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Plesne oddaje – domača produkcija
Skupina Katalena se ukvarja z ljudsko glasbeno zapuščino slovenskega prostora in jo prireja in izvaja na sebi lasten način. Temeljna predpostavka delovanja zasedbe je vera v brezčasnost ljudske glasbe, ki je po mnenju članov še vedno del mladega človeka, in to ne kot mrtev ostanek, ampak kot vitalno izročilo. Cilj Katalene je oživiti to vitalno izročilo, mu vdihniti nove energije, potegniti ga iz zaprašene narodove podzavesti in ga obelodaniti na čim bolj sproščen in neobremenjen način. Pri projektu Špic-cvak! so se Kataleni pridružili mariborski baletni plesalci ter priznana slovenska koreografa Edward Clug in Valentina Turcu. Skupaj so pripravili edinstven glasbeno-plesni projekt, ki je navdušil občinstvo.
Skupina Katalena se ukvarja z ljudsko glasbeno zapuščino slovenskega prostora in jo prireja in izvaja na sebi lasten način. Temeljna predpostavka delovanja zasedbe je vera v brezčasnost ljudske glasbe, ki je po mnenju članov še vedno del mladega človeka, in to ne kot mrtev ostanek, ampak kot vitalno izročilo. Cilj Katalene je oživiti to vitalno izročilo, mu vdihniti nove energije, potegniti ga iz zaprašene narodove podzavesti in ga obelodaniti na čim bolj sproščen in neobremenjen način. Pri projektu Špic-cvak! so se Kataleni pridružili mariborski baletni plesalci ter priznana slovenska koreografa Edward Clug in Valentina Turcu. Skupaj so pripravili edinstven glasbeno-plesni projekt, ki je navdušil občinstvo.
Simfonični orkester Berlinskega radia je na koncertu 24. oktobra lani v Koncertni hiši v Berlinu gostil ameriškega dirigenta Rodericka Coxa in ameriško kanadsko violinistko Leilo Josefowicz. Večer se je odprl s skladbo Helix Ese-Pekke Salonena, sledil je Koncert za violino in orkester v D-duru Igorja Stravinskega, na koncu pa je bila izvedena še Simfonija št. 4 Petra Iljiča Čajkovskega.
Simfonični orkester Berlinskega radia je na koncertu 24. oktobra lani v Koncertni hiši v Berlinu gostil ameriškega dirigenta Rodericka Coxa in ameriško kanadsko violinistko Leilo Josefowicz. Večer se je odprl s skladbo Helix Ese-Pekke Salonena, sledil je Koncert za violino in orkester v D-duru Igorja Stravinskega, na koncu pa je bila izvedena še Simfonija št. 4 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani je bil včeraj premierno prikazan slovenski film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča, ki premišljuje o športu, spominu in narodni identiteti. V Atriju ZRC SAZU pa se danes začenja 17. Grošljev simpozij, ki bo v znamenju tematike, s katero se je ukvarjal starorimski zgodovinar Tit Livij – z zgodovino Rima vse od prvih začetkov, ovitih v mite in legende. Poročamo pa tudi iz Milana, kjer razstavlja nemški sodobni umetnik Anselm Kiefer.
Na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani je bil včeraj premierno prikazan slovenski film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča, ki premišljuje o športu, spominu in narodni identiteti. V Atriju ZRC SAZU pa se danes začenja 17. Grošljev simpozij, ki bo v znamenju tematike, s katero se je ukvarjal starorimski zgodovinar Tit Livij – z zgodovino Rima vse od prvih začetkov, ovitih v mite in legende. Poročamo pa tudi iz Milana, kjer razstavlja nemški sodobni umetnik Anselm Kiefer.
Eden najpomembnejših bobnarjev v zgodovini slovenskega jazza ni samo instrumentalist, ampak tudi skladatelj. Pred koncertom v SiTi Teatru (petek, 20. marca) z Big Bandom RTV Slovenija (dirigent Matjaž Mikuletič) smo se z Rendlo na kratko pogovarjali v studiju Programa Ars.
Eden najpomembnejših bobnarjev v zgodovini slovenskega jazza ni samo instrumentalist, ampak tudi skladatelj. Pred koncertom v SiTi Teatru (petek, 20. marca) z Big Bandom RTV Slovenija (dirigent Matjaž Mikuletič) smo se z Rendlo na kratko pogovarjali v studiju Programa Ars.
Izogibanje stereotipnemu in diskriminatornemu naslavljanju žensk ni vedno enostavno in zahteva premislek. Tudi med jezikoslovci so mnenja različna. Zgodovinski razvoj jezika ni vedno kompatibilen z uvajanjem novih jezikovnih sredstev, to pa še ne pomeni, da je jezik nedotakljiv in da se ne sme spreminjati. Gost oddaje je akad. prof. dr. Marko Snoj, ki je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti pripravil javno predavanje z naslovom Slovnični spol od spočetja do rojstva … in danes. Snoj je kritičen do smernic za spolno občutljivo rabo jezika. Meni, da priporočena raba – npr. Kovač je rekla – ženskam odreka slovnični spol in je z vidika zgodovinskega razvoja jezika nepremišljena, saj vodi v razgradnjo sistema slovenskega jezika. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih oddaj, ki smo jih pripravili na temo spolno občutljive rabe jezika.
Izogibanje stereotipnemu in diskriminatornemu naslavljanju žensk ni vedno enostavno in zahteva premislek. Tudi med jezikoslovci so mnenja različna. Zgodovinski razvoj jezika ni vedno kompatibilen z uvajanjem novih jezikovnih sredstev, to pa še ne pomeni, da je jezik nedotakljiv in da se ne sme spreminjati. Gost oddaje je akad. prof. dr. Marko Snoj, ki je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti pripravil javno predavanje z naslovom Slovnični spol od spočetja do rojstva … in danes. Snoj je kritičen do smernic za spolno občutljivo rabo jezika. Meni, da priporočena raba – npr. Kovač je rekla – ženskam odreka slovnični spol in je z vidika zgodovinskega razvoja jezika nepremišljena, saj vodi v razgradnjo sistema slovenskega jezika. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih oddaj, ki smo jih pripravili na temo spolno občutljive rabe jezika.
Letos mineva 70 let od smrti nemškega dramatika in pesnika Bertolta Brechta, dialektika in misleca nasprotij, ki je znal v vsakem redu videti nered in v vsakem neredu možnost transformacije, ki bi vzpostavila novi red. Je umetnik, ki je močno spremenil način ustvarjanja in razumevanja evropskega gledališča, znan je po songih, političnem gledališču, učinku potujitve in gestusu. Ob obletnici njegove smrti je vse do septembra v Cankarjevem domu v okviru cikla predavanj Čas je za Brechta! mogoče spremljati pogovore mednarodnih in tujih družboslovcev, prevajalcev in gledališčnikov, ki aktualizirajo, interpretirajo in reflektirajo Brechtova dela in misel. Skupaj z Urbanom Šrimpfom je cikel predavanj zasnoval dr. Mladen Dolar, ki je med drugim prevajal Brechtova dela in pisal o njegovi teoriji potujitve. Vabljeni k poslušanju!
Letos mineva 70 let od smrti nemškega dramatika in pesnika Bertolta Brechta, dialektika in misleca nasprotij, ki je znal v vsakem redu videti nered in v vsakem neredu možnost transformacije, ki bi vzpostavila novi red. Je umetnik, ki je močno spremenil način ustvarjanja in razumevanja evropskega gledališča, znan je po songih, političnem gledališču, učinku potujitve in gestusu. Ob obletnici njegove smrti je vse do septembra v Cankarjevem domu v okviru cikla predavanj Čas je za Brechta! mogoče spremljati pogovore mednarodnih in tujih družboslovcev, prevajalcev in gledališčnikov, ki aktualizirajo, interpretirajo in reflektirajo Brechtova dela in misel. Skupaj z Urbanom Šrimpfom je cikel predavanj zasnoval dr. Mladen Dolar, ki je med drugim prevajal Brechtova dela in pisal o njegovi teoriji potujitve. Vabljeni k poslušanju!
Ruski skladatelj, rojen 18. marca 1844, je bil velik mojster orkestracije, svoja največja dela pa je ustvaril na področju opere in programske simfonične glasbe. Med njegova najbolj priljubljena dela sodi simfonična pesnitev Šeherezada, ki jo je napisal leta 1888 po navdihu zgodb iz zbirke Tisoč in ena noč. Skladbo Čmrljev let je ustvaril za opero Pravljica o carju Sultanu, zaradi svoje virtuoznosti je doživela zelo veliko priredb.Tokrat predstavljamo priredbo za klarinet in klavir ter priredbo za ksilofon in klavir.
Ruski skladatelj, rojen 18. marca 1844, je bil velik mojster orkestracije, svoja največja dela pa je ustvaril na področju opere in programske simfonične glasbe. Med njegova najbolj priljubljena dela sodi simfonična pesnitev Šeherezada, ki jo je napisal leta 1888 po navdihu zgodb iz zbirke Tisoč in ena noč. Skladbo Čmrljev let je ustvaril za opero Pravljica o carju Sultanu, zaradi svoje virtuoznosti je doživela zelo veliko priredb.Tokrat predstavljamo priredbo za klarinet in klavir ter priredbo za ksilofon in klavir.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo avstro-ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katero koli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
S Sprehajalcem ptic, prvo zbirko pesnika Denisa Škofiča, vstopamo v krajino nadrealističnih zasukov. Pesnikov pogled je uprt v zemljo – skozi čutenje in čudenje. Pa tudi z obsodbo in upiranjem se izrisuje izvirna in obvladana pesniška drža, ki se zaveda, da je potreben čas, »da se navadiš svojih lastnih navad«. Interpret Jožef Ropoša, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2019.
S Sprehajalcem ptic, prvo zbirko pesnika Denisa Škofiča, vstopamo v krajino nadrealističnih zasukov. Pesnikov pogled je uprt v zemljo – skozi čutenje in čudenje. Pa tudi z obsodbo in upiranjem se izrisuje izvirna in obvladana pesniška drža, ki se zaveda, da je potreben čas, »da se navadiš svojih lastnih navad«. Interpret Jožef Ropoša, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2019.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo smo namenili bobnarju Alu Fosterju, ki je umrl 28. maja lani, star 82 let. Foster je brez težav prehajal med bopom, postbopom in zgodnjim fusionom.
Oddajo smo namenili bobnarju Alu Fosterju, ki je umrl 28. maja lani, star 82 let. Foster je brez težav prehajal med bopom, postbopom in zgodnjim fusionom.
Okoli 450 mladih pevcev z vse Slovenije se je z glasbo združilo na koncertu izbranih mladinskih pevskih zborov Potujoča muzika, s katerim so počastili mednarodni dan zborovskega petja. Program, sestavljen pretežno iz skladb slovenskih avtorjev, je prepletel umetne in ljudske pesmi ter pričaral čarobno praznično vzdušje. Mladi zboristi so se na nastop pripravljali pod vodstvom svojih šolskih zborovodij, na koncertu pa sta jih vodila dirigenta David Bandelj in Damijan Močnik. Dogodek mladim ponuja redko priložnost, da izkusijo radost skupnega muziciranja v vsej njegovi lepoti.
Okoli 450 mladih pevcev z vse Slovenije se je z glasbo združilo na koncertu izbranih mladinskih pevskih zborov Potujoča muzika, s katerim so počastili mednarodni dan zborovskega petja. Program, sestavljen pretežno iz skladb slovenskih avtorjev, je prepletel umetne in ljudske pesmi ter pričaral čarobno praznično vzdušje. Mladi zboristi so se na nastop pripravljali pod vodstvom svojih šolskih zborovodij, na koncertu pa sta jih vodila dirigenta David Bandelj in Damijan Močnik. Dogodek mladim ponuja redko priložnost, da izkusijo radost skupnega muziciranja v vsej njegovi lepoti.
Hoda Barakat (1952) je sodobna libanonska pisateljica, novinarka in raziskovalka. Na Libanonski univerzi v Bejrutu je diplomirala iz francoske književnosti in zgodovine; leta 1975 je odpotovala na podiplomski študij na pariško Sorbono. Zaradi libanonske državljanske vojne se je vrnila v Bejrut, kjer je začela poučevati in prevajati. Od leta 1989 živi in ustvarja v Parizu. Vsa literarna dela je napisala v arabščini, njene knjige pa so bile nagrajene in prevedene v več jezikov. Njen roman Nočna pošta je leta 2019 prejel mednarodno nagrado za arabsko fikcijo oziroma arabskega bookerja, v Literarnem nokturnu pa lahko slišite odlomke iz njenega romana Orač vode, ki je leta 2001 dobil nagrado Nagiba Mahfuza za najboljši arabski roman. Prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, režiser Klemen Markovčič, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Urban Gruden, Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Hoda Barakat (1952) je sodobna libanonska pisateljica, novinarka in raziskovalka. Na Libanonski univerzi v Bejrutu je diplomirala iz francoske književnosti in zgodovine; leta 1975 je odpotovala na podiplomski študij na pariško Sorbono. Zaradi libanonske državljanske vojne se je vrnila v Bejrut, kjer je začela poučevati in prevajati. Od leta 1989 živi in ustvarja v Parizu. Vsa literarna dela je napisala v arabščini, njene knjige pa so bile nagrajene in prevedene v več jezikov. Njen roman Nočna pošta je leta 2019 prejel mednarodno nagrado za arabsko fikcijo oziroma arabskega bookerja, v Literarnem nokturnu pa lahko slišite odlomke iz njenega romana Orač vode, ki je leta 2001 dobil nagrado Nagiba Mahfuza za najboljši arabski roman. Prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, režiser Klemen Markovčič, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Urban Gruden, Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Poslušamo skladbe z albuma Ptakh zasedbe DakhaBrakha. Na albumu tradicionalne pesmi slišimo v modernih, dostikrat precej eksperimentalnih aranžmajih. Ukrajinski kvartet odlikuje izjemna eklektičnost, kajti tradicionalne pesmi drzno in učinkovito združuje s številnimi zvrstmi, od klasike in art-rocka prek hiphopa in celo tehna! Zasedba pa v svojem izrazu ne meša le različnih žanrov, temveč v večslojnih in dostikrat razposajenih skladbah uporablja širok nabor glasbil, od harmonike prek kontrabasa in pozavne do basovskega bobna, darbuke, table in drugih tolkal.
Poslušamo skladbe z albuma Ptakh zasedbe DakhaBrakha. Na albumu tradicionalne pesmi slišimo v modernih, dostikrat precej eksperimentalnih aranžmajih. Ukrajinski kvartet odlikuje izjemna eklektičnost, kajti tradicionalne pesmi drzno in učinkovito združuje s številnimi zvrstmi, od klasike in art-rocka prek hiphopa in celo tehna! Zasedba pa v svojem izrazu ne meša le različnih žanrov, temveč v večslojnih in dostikrat razposajenih skladbah uporablja širok nabor glasbil, od harmonike prek kontrabasa in pozavne do basovskega bobna, darbuke, table in drugih tolkal.
Oddaja Osmi dan bo posvečena prestižnim oskarjem, ki jih bodo že 98. podelili v noči med 15. in 16. marcem. V studiu bo Melita Kontrec gostila filmsko kritičarko Matejo Valentinčič in kritika Marcela Štefančiča. Med drugim bodo komentirali zmagovalce in iskali razloge, zakaj je morebitne favorite akademija prezrla. Ali bo slavil kritiško hvaljeni film Ena bitka za drugo ali komercialna uspešnica in absolutni rekorder v nominacijah Grešniki? Bo Jessie Buckley za vlogo v filmu Hamnet upravičila vlogo favoritke za igralskega oskarja, se bo zgodilo presenečenje in bo Leonardo DiCaprio ali Timotheé Chalamet premagal Michaela B. Jordana? Bo ameriška filmska akademija sledila letošnji sezoni nagrad ali bo z izborom presenetila, bo več nagrad namenila projektom velikih studiev ali avtorskim filmom? Pa tudi, ali bo prireditev z voditeljem Conanom O'Brienom pritegnila občinstvo in prinesla želeno gledanost, ki že leta upada?
Oddaja Osmi dan bo posvečena prestižnim oskarjem, ki jih bodo že 98. podelili v noči med 15. in 16. marcem. V studiu bo Melita Kontrec gostila filmsko kritičarko Matejo Valentinčič in kritika Marcela Štefančiča. Med drugim bodo komentirali zmagovalce in iskali razloge, zakaj je morebitne favorite akademija prezrla. Ali bo slavil kritiško hvaljeni film Ena bitka za drugo ali komercialna uspešnica in absolutni rekorder v nominacijah Grešniki? Bo Jessie Buckley za vlogo v filmu Hamnet upravičila vlogo favoritke za igralskega oskarja, se bo zgodilo presenečenje in bo Leonardo DiCaprio ali Timotheé Chalamet premagal Michaela B. Jordana? Bo ameriška filmska akademija sledila letošnji sezoni nagrad ali bo z izborom presenetila, bo več nagrad namenila projektom velikih studiev ali avtorskim filmom? Pa tudi, ali bo prireditev z voditeljem Conanom O'Brienom pritegnila občinstvo in prinesla želeno gledanost, ki že leta upada?
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Po osmih oddajah, povzetih po Homerjevi Iliadi, deseta epizoda prinaša že drugi del iz Odiseje, in to z odlomki iz 2., 3. in 4. speva v prevodu Antona Sovreta pod naslovom Odisejev sin Telemah se odpravi poizvedovat po očetu. Jože Rode je izbral za naslov verz iz Odiseje Vendar ti svetujem nujno, da pojdi še prej k Menelaju. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Aliterses – Marko Simčič Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Atena – Jožica Avbelj Peisistratos – Niko Goršič Nestor – Saša Miklavc Menelaj – Tone Gogala Eidotea – Vesna Jevnikar Proteus – Janez Albreht Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Po osmih oddajah, povzetih po Homerjevi Iliadi, deseta epizoda prinaša že drugi del iz Odiseje, in to z odlomki iz 2., 3. in 4. speva v prevodu Antona Sovreta pod naslovom Odisejev sin Telemah se odpravi poizvedovat po očetu. Jože Rode je izbral za naslov verz iz Odiseje Vendar ti svetujem nujno, da pojdi še prej k Menelaju. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Aliterses – Marko Simčič Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Atena – Jožica Avbelj Peisistratos – Niko Goršič Nestor – Saša Miklavc Menelaj – Tone Gogala Eidotea – Vesna Jevnikar Proteus – Janez Albreht Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Prisluhnite odličnemu ansamblu mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Cerknega. Ansambel Crklani nastopa od leta 2022, lani so izdali svojo prvo avtorsko pesem, prav zdaj pa snemajo pesmi za novi album. Za oddajo, v kateri so zaigrali v živo, so izbrali večino skladb Avsenikovih melodij in navdušili. Prisluhnite, kaj so povedli vodja ansambla Uroš Menegatti, njegov brat dvojček Aleš, Maruša Kejžar, Tilen Mavri, Tevž Brelih in Žan Slabe. O Ansamblu Cerklani bomo v prihodnje, o tem kvintetu torej, slišali še veliko kakovostne glasbe.
Prisluhnite odličnemu ansamblu mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Cerknega. Ansambel Crklani nastopa od leta 2022, lani so izdali svojo prvo avtorsko pesem, prav zdaj pa snemajo pesmi za novi album. Za oddajo, v kateri so zaigrali v živo, so izbrali večino skladb Avsenikovih melodij in navdušili. Prisluhnite, kaj so povedli vodja ansambla Uroš Menegatti, njegov brat dvojček Aleš, Maruša Kejžar, Tilen Mavri, Tevž Brelih in Žan Slabe. O Ansamblu Cerklani bomo v prihodnje, o tem kvintetu torej, slišali še veliko kakovostne glasbe.
Litovska dirigentka Mirga Gražinytė-Tyla in italijanska pianistka Beatrice Rana sta se 24. oktobra lani v Stockholmu srečali s Simfoničnim orkestrom Švedskega radia v džezovskem in zabavnem Klavirskem koncertu v G-duru Mauricea Ravela. Poleg tega se je orkestru na odru pridružila sopranistka Karolina Bengtsson v Simfoniji št. 21, »Kadiš«, Mieczysława Weinberga, posvečeni žrtvam varšavskega geta med holokavstom. Koncert se je začel s Šostakovičevo satirično kantato Protiformalistični rajok.
Litovska dirigentka Mirga Gražinytė-Tyla in italijanska pianistka Beatrice Rana sta se 24. oktobra lani v Stockholmu srečali s Simfoničnim orkestrom Švedskega radia v džezovskem in zabavnem Klavirskem koncertu v G-duru Mauricea Ravela. Poleg tega se je orkestru na odru pridružila sopranistka Karolina Bengtsson v Simfoniji št. 21, »Kadiš«, Mieczysława Weinberga, posvečeni žrtvam varšavskega geta med holokavstom. Koncert se je začel s Šostakovičevo satirično kantato Protiformalistični rajok.
Poslušamo zvočne zapise koroškega ljudskega petja z Obirskega, ki jih je v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi leta 1980 predstavil Marko Terseglav. Primeri značilnega koroškega večglasja, pa tudi primeri ohranjenih pripovednih pesmi v izvedbah posameznikov ali manjših zasedb. Večinoma gre za starejše zvočne zapise iz šestdesetih in sedemdesetih let.
Poslušamo zvočne zapise koroškega ljudskega petja z Obirskega, ki jih je v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi leta 1980 predstavil Marko Terseglav. Primeri značilnega koroškega večglasja, pa tudi primeri ohranjenih pripovednih pesmi v izvedbah posameznikov ali manjših zasedb. Večinoma gre za starejše zvočne zapise iz šestdesetih in sedemdesetih let.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Radijsko izvedbo sta pod vodstvom urednika in režiserja Alena Jelena pripravili tonska mojstrica Sonja Strenar in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Radijsko izvedbo sta pod vodstvom urednika in režiserja Alena Jelena pripravili tonska mojstrica Sonja Strenar in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Ariela Herček: Krhki jezik, Alojz Ihan: Tihotapec, Gabriela Babnik Ouattara: Nostalgija po prihodnosti. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Muanis Sinanović in Miša Gams.
Ariela Herček: Krhki jezik, Alojz Ihan: Tihotapec, Gabriela Babnik Ouattara: Nostalgija po prihodnosti. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Muanis Sinanović in Miša Gams.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …
Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.
Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predvajamo glasbo Ambroža Čopija. Predlani je prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokroženi vokalni opus. Ambrož Čopi se je po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani vpisal na študij kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1996 je diplomiral iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, podiplomski študij pa je končal v razredu Uroša Rojka. Prva znanja iz vokalne glasbe je kot asistent dirigenta Stojana Kureta pridobival pri APZ Tone Tomšič v Ljubljani in kot pevec Komornega zbora Ave, svoje petje pa je izpopolnjeval pri Marjanu Trčku na Glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani.
Predvajamo glasbo Ambroža Čopija. Predlani je prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokroženi vokalni opus. Ambrož Čopi se je po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani vpisal na študij kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1996 je diplomiral iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, podiplomski študij pa je končal v razredu Uroša Rojka. Prva znanja iz vokalne glasbe je kot asistent dirigenta Stojana Kureta pridobival pri APZ Tone Tomšič v Ljubljani in kot pevec Komornega zbora Ave, svoje petje pa je izpopolnjeval pri Marjanu Trčku na Glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani.
Legendarni italijanski filmski režiser, pisatelj, pesnik in novinar Pier Paolo Pasolini je približno leto dni svojega otroštva preživel v Idriji. Njegov oče je bil namreč oficir, zato se je družina veliko selila. V želji pokloniti se Pasolinijevi zapuščini se je občina Idrija pred dvema letoma vključila v čezmejni projekt Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija. Eden od sadov projekta je izid dvojezične pesniške zbirke Pot ljubezni – Via degli amori, ki vključuje skupno 33 pesmi, po večini še neobjavljenih, in 12 likovnih del. Prevajanje pesmi v slovenščino so zaupali pesniku, pisatelju in umetnostnemu zgodovinarju Miklavžu Komelju. Obalne galerije so minuli petek v Kopru odprle kar dve razstavi. V Meduzi se predstavlja Luka Širok, v Loži pa so odprli skupinsko razstavo Pošasti so ljudje, ki je tako doživela že svojo tretjo postavitev. Njena pot se je namreč začela v Novi Gorici, nadaljevala na Ptuju in zdaj nekoliko spremenjena prihaja v Koper. S podelitvijo nagrad se je sinoči zaključil filmski festival v Bergamu – oziroma 44. Bergamo Film Meeting. Na njem je slavil nizozemski film o povratku priseljenske družine v Maroko Porte Bagage režiserja Abdelkarima El-Fassija, drugo mesto pa je osvojil slovensko- islandski film Skriti ljudje režiserja Mihe Hočevarja.
Legendarni italijanski filmski režiser, pisatelj, pesnik in novinar Pier Paolo Pasolini je približno leto dni svojega otroštva preživel v Idriji. Njegov oče je bil namreč oficir, zato se je družina veliko selila. V želji pokloniti se Pasolinijevi zapuščini se je občina Idrija pred dvema letoma vključila v čezmejni projekt Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija. Eden od sadov projekta je izid dvojezične pesniške zbirke Pot ljubezni – Via degli amori, ki vključuje skupno 33 pesmi, po večini še neobjavljenih, in 12 likovnih del. Prevajanje pesmi v slovenščino so zaupali pesniku, pisatelju in umetnostnemu zgodovinarju Miklavžu Komelju. Obalne galerije so minuli petek v Kopru odprle kar dve razstavi. V Meduzi se predstavlja Luka Širok, v Loži pa so odprli skupinsko razstavo Pošasti so ljudje, ki je tako doživela že svojo tretjo postavitev. Njena pot se je namreč začela v Novi Gorici, nadaljevala na Ptuju in zdaj nekoliko spremenjena prihaja v Koper. S podelitvijo nagrad se je sinoči zaključil filmski festival v Bergamu – oziroma 44. Bergamo Film Meeting. Na njem je slavil nizozemski film o povratku priseljenske družine v Maroko Porte Bagage režiserja Abdelkarima El-Fassija, drugo mesto pa je osvojil slovensko- islandski film Skriti ljudje režiserja Mihe Hočevarja.
Z začetkom marca se je v Cankarjevem domu sklenilo drugo mednarodno klavirsko tekmovanje Festivala Ljubljana 2026. Začelo se je 20. februarja, ko je žrebu vrstnega reda nastopov sledila prva etapa tekmovanja, v kateri je nastopilo 29 pianistov z vsega sveta. V drugi etapi se je za možnost nastopa v finalu potegovalo 12 pianistov, 6 pa jih je 28. februarja in 1. marca nastopilo v finalu, ki je potekal v obliki dveh koncertov. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo, po drugem koncertu pa je žirija razglasila zmagovalce. Zmagovalec tekmovanja je bil italijanski pianist Alberto Ferro, za njim pa so se zvrstili Yul Sun, Džičuan Wang, Jonathan Mak, Elia Cecino in Heeseong Noh. Po vrstnem redu bodo zaigrali v današnji in naslednjih oddajah. Prvi torej Heeseong Noh, ki je poleg nagrade za šesto mesto (3.000 evrov) prejel še posebno nagrado za najboljšo izvedbo klasične sonate, in sicer je izvedel Sonato št. 32 v c-molu, op. 111 Ludwiga van Beethovna. Za nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom v finalu Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026 je izbral Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11 Frederica Chopina.
Z začetkom marca se je v Cankarjevem domu sklenilo drugo mednarodno klavirsko tekmovanje Festivala Ljubljana 2026. Začelo se je 20. februarja, ko je žrebu vrstnega reda nastopov sledila prva etapa tekmovanja, v kateri je nastopilo 29 pianistov z vsega sveta. V drugi etapi se je za možnost nastopa v finalu potegovalo 12 pianistov, 6 pa jih je 28. februarja in 1. marca nastopilo v finalu, ki je potekal v obliki dveh koncertov. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo, po drugem koncertu pa je žirija razglasila zmagovalce. Zmagovalec tekmovanja je bil italijanski pianist Alberto Ferro, za njim pa so se zvrstili Yul Sun, Džičuan Wang, Jonathan Mak, Elia Cecino in Heeseong Noh. Po vrstnem redu bodo zaigrali v današnji in naslednjih oddajah. Prvi torej Heeseong Noh, ki je poleg nagrade za šesto mesto (3.000 evrov) prejel še posebno nagrado za najboljšo izvedbo klasične sonate, in sicer je izvedel Sonato št. 32 v c-molu, op. 111 Ludwiga van Beethovna. Za nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom v finalu Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026 je izbral Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11 Frederica Chopina.
V okviru čezmejnega projekta »4P - Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija", je izšla dvojezična pesniška zbirke »Pot ljubezni – Via degli amori«, ki vključuje skupno 33 Pasolinijevih pesmi. Posvečamo se tudi biografiji Mile Kačič Marijana Ruperta in novemu romanu Brine Svit z naslovom "Adios Buenos Aires". Poročamo pa tudi iz Bergama, kjer je na tamkajšnjem filmskem festivalu drugo mesto osvojil slovensko- islandski film "Skriti ljudje" režiserja Mihe Hočevarja.
V okviru čezmejnega projekta »4P - Čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Piera Paola Pasolinija", je izšla dvojezična pesniška zbirke »Pot ljubezni – Via degli amori«, ki vključuje skupno 33 Pasolinijevih pesmi. Posvečamo se tudi biografiji Mile Kačič Marijana Ruperta in novemu romanu Brine Svit z naslovom "Adios Buenos Aires". Poročamo pa tudi iz Bergama, kjer je na tamkajšnjem filmskem festivalu drugo mesto osvojil slovensko- islandski film "Skriti ljudje" režiserja Mihe Hočevarja.
Še ostajamo na severnem robu Galije – v sodobni Belgiji, ki je brez dvoma eno najpomembnejših območij svetovnega godbenega gibanja. Kar v treh oddajah se bomo potopili v svet flamskega skladatelja zdaj srednjega rodu, leta 1973 rojenega Berta Appermonta. V tokratni prvi oddaji bomo predvajali štiristavčno skladbo Čudesa narave s stavki Rojstvo, Boj, Tišina in Voda, zatem pa še Variacije na Jutranjico po koralni podlagi. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Še ostajamo na severnem robu Galije – v sodobni Belgiji, ki je brez dvoma eno najpomembnejših območij svetovnega godbenega gibanja. Kar v treh oddajah se bomo potopili v svet flamskega skladatelja zdaj srednjega rodu, leta 1973 rojenega Berta Appermonta. V tokratni prvi oddaji bomo predvajali štiristavčno skladbo Čudesa narave s stavki Rojstvo, Boj, Tišina in Voda, zatem pa še Variacije na Jutranjico po koralni podlagi. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Tesa Drev se s filmskimi kritiki Ano Jurc, Igorjem Harbom in Tino Poglajen pogovarja o 98. podelitvi oskarjev – nagrad ameriške Akademije umetnosti in znanosti gibljivih slik –, in sicer o vrhuncih dogodka, o nagrajenih, tudi o prezrtih filmih.
Tesa Drev se s filmskimi kritiki Ano Jurc, Igorjem Harbom in Tino Poglajen pogovarja o 98. podelitvi oskarjev – nagrad ameriške Akademije umetnosti in znanosti gibljivih slik –, in sicer o vrhuncih dogodka, o nagrajenih, tudi o prezrtih filmih.
V izvedbi sopranistke Vilme Bukovec poslušajte arije iz oper Charlesa Gounoda, Giacoma Puccinija in Dmitrija Šostakoviča.
V izvedbi sopranistke Vilme Bukovec poslušajte arije iz oper Charlesa Gounoda, Giacoma Puccinija in Dmitrija Šostakoviča.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V oddaji Samo muzika bomo opozorili na dva pomembna nastopa slovenskih jazzovskih glasbenikov. V petek, 20. marca bo v Siti teatru Ljubljana avtorski večer glasbe Aleša Rendle za Big Band RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Tadeja Tomšiča. Gost večera, naslovljenega Nove zgodbe, stari obrazi, bo Milko Lazar, ki bo igral klavir. Duetni nastop pianista Petra Miheliča in saksofonista Lenarta Krečiča pa bo v nedeljo, 22. marca v ljubljanskem klubu Kazina v sklopu cikla Jazz Ars All Stars.
V oddaji Samo muzika bomo opozorili na dva pomembna nastopa slovenskih jazzovskih glasbenikov. V petek, 20. marca bo v Siti teatru Ljubljana avtorski večer glasbe Aleša Rendle za Big Band RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Tadeja Tomšiča. Gost večera, naslovljenega Nove zgodbe, stari obrazi, bo Milko Lazar, ki bo igral klavir. Duetni nastop pianista Petra Miheliča in saksofonista Lenarta Krečiča pa bo v nedeljo, 22. marca v ljubljanskem klubu Kazina v sklopu cikla Jazz Ars All Stars.
Predvajamo Klavirski trio v B-duru, WoO 39 Ludwiga van Beethovna, koncertno uverturo Lepa Meluzina Felixa Mendelssohna in Pet skladb za pihalni trio Jacquesa Iberta.
Predvajamo Klavirski trio v B-duru, WoO 39 Ludwiga van Beethovna, koncertno uverturo Lepa Meluzina Felixa Mendelssohna in Pet skladb za pihalni trio Jacquesa Iberta.
Na sporedu simfonična pesnitev Vltava Bedřicha Smetane, instrumentalna skladba neznanega srednjeveškega avtorja, Balada za flavto in orkester, op. 288 Carla Reineckeja, Sekstet za klavir in godala v G-duru, op. 58 Friedricha Kalkbrennerja, Savelieder za klavir Miroslava Vilharja, simfonična pesnitev Pesem planin, op. 20 Blaža Arniča, Venec treh dolin za klarinet in klavir Katarine Pustinek Rakar, Arabeska za simfonični orkester Pavla Mihelčiča in Balada za flavto, rog in klavir Erica Ewazena.
Na sporedu simfonična pesnitev Vltava Bedřicha Smetane, instrumentalna skladba neznanega srednjeveškega avtorja, Balada za flavto in orkester, op. 288 Carla Reineckeja, Sekstet za klavir in godala v G-duru, op. 58 Friedricha Kalkbrennerja, Savelieder za klavir Miroslava Vilharja, simfonična pesnitev Pesem planin, op. 20 Blaža Arniča, Venec treh dolin za klarinet in klavir Katarine Pustinek Rakar, Arabeska za simfonični orkester Pavla Mihelčiča in Balada za flavto, rog in klavir Erica Ewazena.