Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kultna fusion jazz zasedba z legendarnim vokalnim solistom posneta v živo na jazz festivalu Leverkusen. EBU koncert.
Kultna fusion jazz zasedba z legendarnim vokalnim solistom posneta v živo na jazz festivalu Leverkusen. EBU koncert.
Ciril Veronek je bil prvi koncertni mojster Orkestra Radia Ljubljana od leta 1955 do 1958, nato je bil dolgoletni profesor violine in vodja godalnega ansambla na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Bil je tudi član Klavirskega tria in ansambla Slovenski solisti. V oddaji Arsove spominčice poslušajte skladbe z violinistom Cirilom Veronkom, ki je bil koncertni mojster Orkestra Radia Ljubljana tri leta: od sezone 1955/1956 do 1957/1958. Ciril Veronek je diplomiral iz violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Karlu Ruplu. Od leta 1954 je poučeval violino na glasbeni šoli v Šiški, od leta 1958 pa je bil dolgoletni profesor violine na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Vzgojil je vrsto odličnih violinistov, sam pa je kot solist nastopal le na začetku svoje profesionalne glasbene poti. Violinista Cirila Veronka bomo predstavili kot solista z orkestrom in kot dirigenta. Poslušali bomo enega najzgodnejših posnetkov Orkestra Radia Ljubljana: Pravljico za violino in godalni orkester Josefa Suka, pod njegovo taktirko pa bosta zazveneli Simfonija za godala št. 2 v B-duru, Wotquenne 182/2, Carla Philippa Emanuela Bacha in Sonata a quatro št. 1 v G-duru Gioacchina Rossinija. Ponovitev bo v četrtek, 12. februarja, ob 5.05.
Ciril Veronek je bil prvi koncertni mojster Orkestra Radia Ljubljana od leta 1955 do 1958, nato je bil dolgoletni profesor violine in vodja godalnega ansambla na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Bil je tudi član Klavirskega tria in ansambla Slovenski solisti. V oddaji Arsove spominčice poslušajte skladbe z violinistom Cirilom Veronkom, ki je bil koncertni mojster Orkestra Radia Ljubljana tri leta: od sezone 1955/1956 do 1957/1958. Ciril Veronek je diplomiral iz violine na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Karlu Ruplu. Od leta 1954 je poučeval violino na glasbeni šoli v Šiški, od leta 1958 pa je bil dolgoletni profesor violine na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Vzgojil je vrsto odličnih violinistov, sam pa je kot solist nastopal le na začetku svoje profesionalne glasbene poti. Violinista Cirila Veronka bomo predstavili kot solista z orkestrom in kot dirigenta. Poslušali bomo enega najzgodnejših posnetkov Orkestra Radia Ljubljana: Pravljico za violino in godalni orkester Josefa Suka, pod njegovo taktirko pa bosta zazveneli Simfonija za godala št. 2 v B-duru, Wotquenne 182/2, Carla Philippa Emanuela Bacha in Sonata a quatro št. 1 v G-duru Gioacchina Rossinija. Ponovitev bo v četrtek, 12. februarja, ob 5.05.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Tretjo oddajo namenjamo skladatelju Giuseppu Guttoveggiu, bolj znanemu kot Paul Creston.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Tretjo oddajo namenjamo skladatelju Giuseppu Guttoveggiu, bolj znanemu kot Paul Creston.
V sredini Jazzovski jutranjici na Programu Ars ob 9.00 bomo v živo gostili Nino Strnad - pevko, tekstopisko, komponistko in še marsikaj. O nedeljskem koncertu v ljubljanski Drami in še o marsičem se bo z njo pogovarjal Hugo Šekoranja.
V sredini Jazzovski jutranjici na Programu Ars ob 9.00 bomo v živo gostili Nino Strnad - pevko, tekstopisko, komponistko in še marsikaj. O nedeljskem koncertu v ljubljanski Drami in še o marsičem se bo z njo pogovarjal Hugo Šekoranja.
Na sporedu: Jurij Mihevec: Hvalnica ptic, invokacija, op. 156 Izvajalka: Marina Horak, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Alcandro, lo confesso (KV 294) (recitativ in arija) Izvajalci: Irena Baar, sopran; Komorni orkester Slovenicum in dirigent Uroš Lajovic Ignaz Joseph Pleyel: Kvartet za oboo v D-duru, op. 25 Izvajalci: Pierre W. Feit, oboa, Günther Volmer, violina, Pavel Škabar, viola, Ciril Škerjanec, violončelo Aivars Kalējs: Toccata Izvajalka: Iveta Apkalna, orgle Astor Piazzolla: Štirje letni časi v Buenos Airesu Izvajalec: Pihalni kvintet Ariart v zasedbi: Matej Zupan, flavta, Maja Kojc, oboa, Jože Kotar, klarinet, Damir Huljev, fagot, Andrej Žust, rog
Na sporedu: Jurij Mihevec: Hvalnica ptic, invokacija, op. 156 Izvajalka: Marina Horak, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Alcandro, lo confesso (KV 294) (recitativ in arija) Izvajalci: Irena Baar, sopran; Komorni orkester Slovenicum in dirigent Uroš Lajovic Ignaz Joseph Pleyel: Kvartet za oboo v D-duru, op. 25 Izvajalci: Pierre W. Feit, oboa, Günther Volmer, violina, Pavel Škabar, viola, Ciril Škerjanec, violončelo Aivars Kalējs: Toccata Izvajalka: Iveta Apkalna, orgle Astor Piazzolla: Štirje letni časi v Buenos Airesu Izvajalec: Pihalni kvintet Ariart v zasedbi: Matej Zupan, flavta, Maja Kojc, oboa, Jože Kotar, klarinet, Damir Huljev, fagot, Andrej Žust, rog
Gregor Strniša je eden redkih slovenskih pesnikov, ki je znal občutja, na primer občutje oddaljevanja ali celo sovraštva ljubljenega človeka ali koga drugega, preliti v vizualno razkošen pesniški jezik – v pesmi Ladja duhov se primera oči oziroma pogleda v prvem verzu razvije v podobo ali kar zgodbo naslovne ladje in se šele na koncu pesmi spet vrne v izvirno občutje. Pesem je izšla v Strniševem prvencu Mozaiki. Interpret Željko Hrs, režiserka Saška Rakef, tonski mojster Matjaž Miklič, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2021.
Gregor Strniša je eden redkih slovenskih pesnikov, ki je znal občutja, na primer občutje oddaljevanja ali celo sovraštva ljubljenega človeka ali koga drugega, preliti v vizualno razkošen pesniški jezik – v pesmi Ladja duhov se primera oči oziroma pogleda v prvem verzu razvije v podobo ali kar zgodbo naslovne ladje in se šele na koncu pesmi spet vrne v izvirno občutje. Pesem je izšla v Strniševem prvencu Mozaiki. Interpret Željko Hrs, režiserka Saška Rakef, tonski mojster Matjaž Miklič, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2021.
Na sporedu: Ferdinand Rebay: Sonata za klarinet in kitaro v d-molu Izvajalca: Slavko Kovačič, klarinet, in Žarko Ignjatović, kitara Robert Fuchs: Dueti za violino in violo, op. 60 Izvajalca: Arnaud Kaminski, violina, in Krysztof Tymendorf, viola
Na sporedu: Ferdinand Rebay: Sonata za klarinet in kitaro v d-molu Izvajalca: Slavko Kovačič, klarinet, in Žarko Ignjatović, kitara Robert Fuchs: Dueti za violino in violo, op. 60 Izvajalca: Arnaud Kaminski, violina, in Krysztof Tymendorf, viola
Na sporedu: Johann Sebastian Bach: Suita v E-duru, BWV 1006A Izvajalka: Janja Brlec, citre Gaspar Sanz (priredba Abel Carlevaro): Suita antičnih španskih plesov Izvajalec: Janez Gregorič, kitara Antonio Soler: Koncert za dvoje orgel št. 3 v G-duru Izvajalca: Tini Mathot, orgle, in Ton Koopman, orgle Antonio Vivaldi: Koncert za lutnjo in orkester, RV 93 (priredba za kitaro in orkester) Izvajalca: John Williams, kitara, in Angleški komorni orkester Domenico Scarlatti: Sonata v E-duru, K. 380 Izvajalec: John Williams, kitara
Na sporedu: Johann Sebastian Bach: Suita v E-duru, BWV 1006A Izvajalka: Janja Brlec, citre Gaspar Sanz (priredba Abel Carlevaro): Suita antičnih španskih plesov Izvajalec: Janez Gregorič, kitara Antonio Soler: Koncert za dvoje orgel št. 3 v G-duru Izvajalca: Tini Mathot, orgle, in Ton Koopman, orgle Antonio Vivaldi: Koncert za lutnjo in orkester, RV 93 (priredba za kitaro in orkester) Izvajalca: John Williams, kitara, in Angleški komorni orkester Domenico Scarlatti: Sonata v E-duru, K. 380 Izvajalec: John Williams, kitara
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Andreas Reimann se je rodil leta 1946 v Leipzigu. V sedemdesetih letih je objavil dve knjigi pesmi, vendar v Nemški demokratični republiki s svojo poezijo, ki ji ne manjka ne ostrine ne jezikovnega hedonizma, ni bil zaželen, zato je lahko šele po padcu železne zavese nemoteno objavljal. Njegova poezija je slikovita, hudomušno uporniška, mikavna tako v svoji specifičnosti izkušnje življenja v komunizmu kot tudi v obravnavi univerzalnih človeških tem, pospremljena s pogledom človeka, ki se nikoli ni odrekel svoji kritični drži. Tesa Drev Juh je izbrala in prevedla nekaj njegovih pesmi. Interpretira dramski igralec Gašper Jarni, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Jože Valetič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten, produkcija 2013.
Andreas Reimann se je rodil leta 1946 v Leipzigu. V sedemdesetih letih je objavil dve knjigi pesmi, vendar v Nemški demokratični republiki s svojo poezijo, ki ji ne manjka ne ostrine ne jezikovnega hedonizma, ni bil zaželen, zato je lahko šele po padcu železne zavese nemoteno objavljal. Njegova poezija je slikovita, hudomušno uporniška, mikavna tako v svoji specifičnosti izkušnje življenja v komunizmu kot tudi v obravnavi univerzalnih človeških tem, pospremljena s pogledom človeka, ki se nikoli ni odrekel svoji kritični drži. Tesa Drev Juh je izbrala in prevedla nekaj njegovih pesmi. Interpretira dramski igralec Gašper Jarni, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Nejc Zupančič, režija Jože Valetič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten, produkcija 2013.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Kaj prinaša 9. Zimski festival, ki tudi v letu 2026 nadaljuje poslanstvo povezovanja glasbene umetnosti in širšega občinstva? Na Festivalu gorniškega filma smo si ogledali film Antarktika – Območje 1. Gre za poziv k akciji, ki poudarja potrebo po zaščiti morskega območja, kar bi Antarktiki zagotovilo ekološko ravnovesje. V Ljubljani je potekala žalna seja v spomin na akad. zasl. prof. ddr. Janeza Höflerja, umetnostnega zgodovinarja in muzikologa, ki je s svojim strokovnim in pedagoškim delom pomembno prispeval k razvoju slovenske umetnostne zgodovine.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Kaj prinaša 9. Zimski festival, ki tudi v letu 2026 nadaljuje poslanstvo povezovanja glasbene umetnosti in širšega občinstva? Na Festivalu gorniškega filma smo si ogledali film Antarktika – Območje 1. Gre za poziv k akciji, ki poudarja potrebo po zaščiti morskega območja, kar bi Antarktiki zagotovilo ekološko ravnovesje. V Ljubljani je potekala žalna seja v spomin na akad. zasl. prof. ddr. Janeza Höflerja, umetnostnega zgodovinarja in muzikologa, ki je s svojim strokovnim in pedagoškim delom pomembno prispeval k razvoju slovenske umetnostne zgodovine.
V oddaji poslušamo: Bojan Adamič: 6. stavek iz suite 7 folklornih skic Ati Soss: Januarska tema Jože Privšek: Balada - solist trobentač Petar Ugrin Janez Gregorc: Žica, 1. stavek Milko Lazar: Triple Concerta za klavir, simfonični orkester in big band s solisti – 3. stavek
V oddaji poslušamo: Bojan Adamič: 6. stavek iz suite 7 folklornih skic Ati Soss: Januarska tema Jože Privšek: Balada - solist trobentač Petar Ugrin Janez Gregorc: Žica, 1. stavek Milko Lazar: Triple Concerta za klavir, simfonični orkester in big band s solisti – 3. stavek
Tereza Boučková, rojena leta 1957, je češka pisateljica, scenaristka in publicistka, hči pisatelja Pavla Kohouta. Pri dvajsetih je podpisala Listino 77. Hčeri nasprotnika režima in enega izmed soustanoviteljev Listine niso dovolili študirati in je bila tako do leta 1989 prisiljena opravljati neintelektualna dela, med drugim je bila snažilka in poštarka, vendar je to ni ustavilo pri ustvarjanju. Leta 1990 je dobila nagrado Jiřija Ortna za roman Čez drn in strn, ki ga je izdala še v samizdatu. Roman Leto petelina, izdan leta 2008, je na Češkem postal literarna uspešnica. Omenjeni roman je tudi prvo njeno delo, prevedeno v slovenščino. V literarnem večeru, ki ga je leta 2011 pripravila Nives Vidrih, boste slišali odlomke iz treh njenih del – iz romana Čez drn in strn, novele Ko ljubiš moža in romana Leto petelina. Avtorica scenarija in prevajalka Nives Vidrih, režiser Igor Likar, bralca Alenka Resman Langus in Aleksander Golja, igralki Vesna Jevnikar in Polona Juh, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Andrej Kocan in Jure Culiberg, urednika Matej Juh in Petra Meterc. Produkcija leta 2011.
Tereza Boučková, rojena leta 1957, je češka pisateljica, scenaristka in publicistka, hči pisatelja Pavla Kohouta. Pri dvajsetih je podpisala Listino 77. Hčeri nasprotnika režima in enega izmed soustanoviteljev Listine niso dovolili študirati in je bila tako do leta 1989 prisiljena opravljati neintelektualna dela, med drugim je bila snažilka in poštarka, vendar je to ni ustavilo pri ustvarjanju. Leta 1990 je dobila nagrado Jiřija Ortna za roman Čez drn in strn, ki ga je izdala še v samizdatu. Roman Leto petelina, izdan leta 2008, je na Češkem postal literarna uspešnica. Omenjeni roman je tudi prvo njeno delo, prevedeno v slovenščino. V literarnem večeru, ki ga je leta 2011 pripravila Nives Vidrih, boste slišali odlomke iz treh njenih del – iz romana Čez drn in strn, novele Ko ljubiš moža in romana Leto petelina. Avtorica scenarija in prevajalka Nives Vidrih, režiser Igor Likar, bralca Alenka Resman Langus in Aleksander Golja, igralki Vesna Jevnikar in Polona Juh, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstra zvoka Andrej Kocan in Jure Culiberg, urednika Matej Juh in Petra Meterc. Produkcija leta 2011.
Job Mrmolja nekega dne ugotovi, da je izgubil svoje prepričanje. V iskanju izgubljenega smisla se poda med ljudi, ki pa prepričanja ne razumejo kot notranje vodilo, temveč kot blago, navado ali modni dodatek. Njegovi sogovorniki razkrivajo svet, v katerem se prepričanja menjavajo, prodajajo, skrivajo ali zavržejo, resnice pa nadomeščajo predsodki in prazne besede. In kaj je človek, ko nima več prepričanja? Prirejevalec: Ludvik Kaluža Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Avtor glasbe: Gustav Ipavec Izvajalec glasbe (tubist): Uroš Vegelj Pripovedovalka – Nika Rozman Job Mrmolja – Blaž Šef Filemon Sova – Miha Bezeljak Sempronij Sljuka – Anže Zevnik Mavricij Trska – Lidija Sušnik Gospod poslanec – Miha Rodman Policist – Maruša Kink Urednik pri časopisu Resnica – Peter Harl Prvi najditelj Jobovega prepričanja – Tina Vrbnjak Drugi najditelj Jobovega prepričanja – Predrag Mitrović Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v okviru študija radijske igre in režije na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo v razredu rednega profesorja Aleša Jana maja 2009
Job Mrmolja nekega dne ugotovi, da je izgubil svoje prepričanje. V iskanju izgubljenega smisla se poda med ljudi, ki pa prepričanja ne razumejo kot notranje vodilo, temveč kot blago, navado ali modni dodatek. Njegovi sogovorniki razkrivajo svet, v katerem se prepričanja menjavajo, prodajajo, skrivajo ali zavržejo, resnice pa nadomeščajo predsodki in prazne besede. In kaj je človek, ko nima več prepričanja? Prirejevalec: Ludvik Kaluža Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Avtor glasbe: Gustav Ipavec Izvajalec glasbe (tubist): Uroš Vegelj Pripovedovalka – Nika Rozman Job Mrmolja – Blaž Šef Filemon Sova – Miha Bezeljak Sempronij Sljuka – Anže Zevnik Mavricij Trska – Lidija Sušnik Gospod poslanec – Miha Rodman Policist – Maruša Kink Urednik pri časopisu Resnica – Peter Harl Prvi najditelj Jobovega prepričanja – Tina Vrbnjak Drugi najditelj Jobovega prepričanja – Predrag Mitrović Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v okviru študija radijske igre in režije na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo v razredu rednega profesorja Aleša Jana maja 2009
V Cankarjevem domu poteka danes Festival zvončki in trobentice, v Studiu Hendrix bomo čez dober teden dni gostili mednarodni kvartet Jureta Pukla, ki bo konec aprila branil slovenske barve na velikem sejmu Jazz ahead v Bremnu, Jazz festival Ljubljana pa sporoča, da bomo v poletnih dneh na odru Križank znova slišali legendarnega Pata Methenyja.
V Cankarjevem domu poteka danes Festival zvončki in trobentice, v Studiu Hendrix bomo čez dober teden dni gostili mednarodni kvartet Jureta Pukla, ki bo konec aprila branil slovenske barve na velikem sejmu Jazz ahead v Bremnu, Jazz festival Ljubljana pa sporoča, da bomo v poletnih dneh na odru Križank znova slišali legendarnega Pata Methenyja.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V oddaji se z avtorico, kustosinjo pedagoginjo Sonjo Kogej Rus, sprehodimo po razstavi Spominske knjige v Slovenskem etnografskem muzeju. Ob več deseterih spominskih knjigah razmišljamo o njihovi preteklosti, nostalgiji in praksi spominjanja na intimni in širše družbeni ravni.
V oddaji se z avtorico, kustosinjo pedagoginjo Sonjo Kogej Rus, sprehodimo po razstavi Spominske knjige v Slovenskem etnografskem muzeju. Ob več deseterih spominskih knjigah razmišljamo o njihovi preteklosti, nostalgiji in praksi spominjanja na intimni in širše družbeni ravni.
Z Zimskim festivalom organizator – Festival Ljubljana – zdaj že tradicionalno vstopa v novo koncertno leto in z nastopi priznanih domačih in tujih umetnikov bogati kulturno življenje mesta ter ustvarja edinstveno glasbeno vzdušje. Na nocojšnjem otvoritvenem koncertu bo nastopil Orkester Slovenske filharmonije, ki je tudi rezidenčni orkester Festivala Ljubljana 2026. Vodil ga bo slavni in orkestru dobo znani dirigent Charles Dutoit, pridružili pa se mu bodo različni mednarodno priznani umetniki in skupaj z njim poustvarili mojstrsko delo Hectorja Berlioza, njegovo dramsko simfonijo Romeo in Julija, op. 17. Kot solisti se bodo predstavili: tenorist Cyrille Dubois, ki ga francoski in mednarodni mediji uvrščajo med vodilne glasove njegove generacije, mezzosopranistka Julie Boulianne, znana po vlogah v delih Wolfganga Amadeusa Mozarta in novih pristopih k francoskemu vokalnemu repertoarju, ter basist Edwin Crossley-Mercer, ki pogosto gostuje v Berlinski filharmoniji, Dunajski državni operi in na Salzburškem festivalu. Vsem pa se bo pridružila še mogočna zborovska zasedba, v kateri bosta nastopila ugledni litovski Državni zbor iz Kaunasa – ta žanje uspehe že od svoje ustanovitve leta 1969, in Festivalski zbor Virtuozi, ki ga vodi maestro Bojan Suđić.
Z Zimskim festivalom organizator – Festival Ljubljana – zdaj že tradicionalno vstopa v novo koncertno leto in z nastopi priznanih domačih in tujih umetnikov bogati kulturno življenje mesta ter ustvarja edinstveno glasbeno vzdušje. Na nocojšnjem otvoritvenem koncertu bo nastopil Orkester Slovenske filharmonije, ki je tudi rezidenčni orkester Festivala Ljubljana 2026. Vodil ga bo slavni in orkestru dobo znani dirigent Charles Dutoit, pridružili pa se mu bodo različni mednarodno priznani umetniki in skupaj z njim poustvarili mojstrsko delo Hectorja Berlioza, njegovo dramsko simfonijo Romeo in Julija, op. 17. Kot solisti se bodo predstavili: tenorist Cyrille Dubois, ki ga francoski in mednarodni mediji uvrščajo med vodilne glasove njegove generacije, mezzosopranistka Julie Boulianne, znana po vlogah v delih Wolfganga Amadeusa Mozarta in novih pristopih k francoskemu vokalnemu repertoarju, ter basist Edwin Crossley-Mercer, ki pogosto gostuje v Berlinski filharmoniji, Dunajski državni operi in na Salzburškem festivalu. Vsem pa se bo pridružila še mogočna zborovska zasedba, v kateri bosta nastopila ugledni litovski Državni zbor iz Kaunasa – ta žanje uspehe že od svoje ustanovitve leta 1969, in Festivalski zbor Virtuozi, ki ga vodi maestro Bojan Suđić.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Vabimo vas v družbo glasbe angleškega ustvarjalca: Maše v g-molu Ralpha Vaughana Williamsa. Priljubljeno delo, zasnovano na koralnih modusih, bo zvenelo v izvedbi Zbora Corydon Singers pod vodstvom Matthewa Besta.
Vabimo vas v družbo glasbe angleškega ustvarjalca: Maše v g-molu Ralpha Vaughana Williamsa. Priljubljeno delo, zasnovano na koralnih modusih, bo zvenelo v izvedbi Zbora Corydon Singers pod vodstvom Matthewa Besta.
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bo do 8. marca na ogled razstava Dodekafonija – Variacije/Variazioni. Gre za drugi del skupinske razstave treh umetnikov Duše Jesih, Maria Pallija in Manuele Toselli, ki jih povezuje skupen umetniški jezik, abstrakcija. Z naslovom, izposojenim iz sveta glasbe, se Dodekafonija naslanja tudi na izvorno obdobje modernosti oziroma na najradikalnejše glasbeno raziskovanje zgodnjega 20. stoletja. Dan po kulturnem prazniku so abonmajski koncert Kulturnega doma Nova Gorica ustvarili pevke in pevci Komornega zbora Ipavska. Zbor umetniško vodi Damjana Vončina. Ponesla ga je v svet, na prestižna mednarodna zborovska tekmovanja, kjer usvajajo najvišja priznanja. Sinočnji koncert je v osredje postavil bogastvo slovenske zborovske ustvarjalnosti. V Gledališču Koper so v soboto premierno uprizorili mladinsko predstavo Martin Krpan reši Dunaj v režiji Katje Pegan. Režiserka je Levstikovo klasiko presnovila v sodobno pripoved, ki nagovarja najširšo publiko. Tričlanska igralska zasedba ob spremljavi pianista brezhibno odigra vrsto vlog in gledalca potegne na satirično-komični vrtiljak merjenja moči med pretkano oblastjo ter bistroumnim Krpanom. Pragmatični junak ljudstva si s strategijami, ki jih sicer uporablja oblast, izbori dovoljenje za svobodno trgovanje s soljo, režiserka pa v prizor zmage nad Brdavsom, namesto krvavega sovražnikovega konca, vtke humanistični klic k miru in opomin na nesmiselnost nasilja. Na Reki se začenjajo Dnevi slovenske kulture
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bo do 8. marca na ogled razstava Dodekafonija – Variacije/Variazioni. Gre za drugi del skupinske razstave treh umetnikov Duše Jesih, Maria Pallija in Manuele Toselli, ki jih povezuje skupen umetniški jezik, abstrakcija. Z naslovom, izposojenim iz sveta glasbe, se Dodekafonija naslanja tudi na izvorno obdobje modernosti oziroma na najradikalnejše glasbeno raziskovanje zgodnjega 20. stoletja. Dan po kulturnem prazniku so abonmajski koncert Kulturnega doma Nova Gorica ustvarili pevke in pevci Komornega zbora Ipavska. Zbor umetniško vodi Damjana Vončina. Ponesla ga je v svet, na prestižna mednarodna zborovska tekmovanja, kjer usvajajo najvišja priznanja. Sinočnji koncert je v osredje postavil bogastvo slovenske zborovske ustvarjalnosti. V Gledališču Koper so v soboto premierno uprizorili mladinsko predstavo Martin Krpan reši Dunaj v režiji Katje Pegan. Režiserka je Levstikovo klasiko presnovila v sodobno pripoved, ki nagovarja najširšo publiko. Tričlanska igralska zasedba ob spremljavi pianista brezhibno odigra vrsto vlog in gledalca potegne na satirično-komični vrtiljak merjenja moči med pretkano oblastjo ter bistroumnim Krpanom. Pragmatični junak ljudstva si s strategijami, ki jih sicer uporablja oblast, izbori dovoljenje za svobodno trgovanje s soljo, režiserka pa v prizor zmage nad Brdavsom, namesto krvavega sovražnikovega konca, vtke humanistični klic k miru in opomin na nesmiselnost nasilja. Na Reki se začenjajo Dnevi slovenske kulture
Žona šajna – sonce sveti; šender čečele – lepe punce; kok hosaš? – kako ti je ime?; v pete smo ligal – v posteljo smo legli … To je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markljem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, smo osvetlili ta zanimivi govor z območja zgornjega dela Selške doline (ponovitev).
Žona šajna – sonce sveti; šender čečele – lepe punce; kok hosaš? – kako ti je ime?; v pete smo ligal – v posteljo smo legli … To je nekaj fraz iz soriškega narečnega govora oziroma dajnarske šprahe. Ta edinstveni govor se je razvil z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske po koncu 13. stoletja pod vrhove Ratitovca. Prvi ga je dokumentiral ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je zapisal, da je freisinški škof Emiho v bližini Loke v okolici Sorice ustanovil vasi, v katerih ljudje govorijo germanski jezik. Podrobneje pa so ga analizirali in zapisovali jezikoslovci z Univerze v Celovcu že v začetku 20. stoletja, ko so organizirali študijske ekskurzije profesorjev in študentov v vasi zgornjega dela Selške doline, predvsem v Sorico in Danje. Danes soriški narečni govor uporablja le še peščica starejših domačinov. Naš gost Boris Jensterle se iz otroštva spominja sorodnikov, ki so ga govorili le občasno, npr. ko niso želeli, da bi jih otroci razumeli. Skupaj z njim in Mihom Markljem, ki je soriškemu narečnemu govoru posvetil doktorsko disertacijo, smo osvetlili ta zanimivi govor z območja zgornjega dela Selške doline (ponovitev).
Že od prvega takta Brahmsovega prvega klavirskega koncerta vejeta patos in strast. Močan zvok timpanov sproži veliko simfonično dramo, med koncertom pa se tako solist kot orkester srečujeta z velikimi preizkušnjami. Hkrati pa si delita isto željo po izvedbi osupljivo lepe glasbe. Solist večera bo rusko-ameriški pianist Kirill Gerstein, ki s svojo izjemno muzikalnostjo, radovednostjo in repertoarjem, ki sega od Bacha do danes, velja za enega vodilnih svetovnih pianistov. Na odru bo vzhajajoča kitajska dirigentka Elim Chan, ki si je že ustvarila ime s preciznimi, dinamičnimi in vedno iščočimi interpretacijami. V Šostakovičevi lahkotni in sarkastični 9. simfoniji je vedno prisotna skladateljeva značilna dvojnost. Proti koncu druge svetovne vojne je Dmitrij Šostakovič novinarjem povedal o načrtih za simfonijo, ki naj bi postala monumentalno delo za orkester, zbor in soliste. Toda občinstvo na premieri novembra 1945 ni slišalo velike zmagovalne simfonije, temveč dinamično simfonijo z veliko več iskricami v očeh. Danes lahko simfonijo doživite z Danskim nacionalnim simfoničnim orkestrom.
Že od prvega takta Brahmsovega prvega klavirskega koncerta vejeta patos in strast. Močan zvok timpanov sproži veliko simfonično dramo, med koncertom pa se tako solist kot orkester srečujeta z velikimi preizkušnjami. Hkrati pa si delita isto željo po izvedbi osupljivo lepe glasbe. Solist večera bo rusko-ameriški pianist Kirill Gerstein, ki s svojo izjemno muzikalnostjo, radovednostjo in repertoarjem, ki sega od Bacha do danes, velja za enega vodilnih svetovnih pianistov. Na odru bo vzhajajoča kitajska dirigentka Elim Chan, ki si je že ustvarila ime s preciznimi, dinamičnimi in vedno iščočimi interpretacijami. V Šostakovičevi lahkotni in sarkastični 9. simfoniji je vedno prisotna skladateljeva značilna dvojnost. Proti koncu druge svetovne vojne je Dmitrij Šostakovič novinarjem povedal o načrtih za simfonijo, ki naj bi postala monumentalno delo za orkester, zbor in soliste. Toda občinstvo na premieri novembra 1945 ni slišalo velike zmagovalne simfonije, temveč dinamično simfonijo z veliko več iskricami v očeh. Danes lahko simfonijo doživite z Danskim nacionalnim simfoničnim orkestrom.
Festival Ljubljana zdaj že tradicionalno vstopa v novo koncertno leto z Zimskim festivalom. Letos ga bodo odprli z dramsko simfonijo Romeo in Julija Hectorja Berlioza. V MGLC so na kulturni praznik odprli razstavo grafik Saša Vrabiča Nova plošča. Ob razstavi je izšla tudi plošča z njegovo avtorsko glasbo. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini pa je na ogled skupinska razstava Dodekafonija – Variacije / Variazioni, na kateri se predstavljajo umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli.
Festival Ljubljana zdaj že tradicionalno vstopa v novo koncertno leto z Zimskim festivalom. Letos ga bodo odprli z dramsko simfonijo Romeo in Julija Hectorja Berlioza. V MGLC so na kulturni praznik odprli razstavo grafik Saša Vrabiča Nova plošča. Ob razstavi je izšla tudi plošča z njegovo avtorsko glasbo. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini pa je na ogled skupinska razstava Dodekafonija – Variacije / Variazioni, na kateri se predstavljajo umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli.
Živo sta v oddaji nastopila kitarist in skladatelj Timotej Kosovinc in violončelistka Cristina Basili.
Živo sta v oddaji nastopila kitarist in skladatelj Timotej Kosovinc in violončelistka Cristina Basili.
Glasbeni izraz Blaža Arniča je neoromantični realizem, ki izvira iz ljudskih pripovedk, podob gorske narave in okolja, v katerem je preživel mladost. Od tod tudi naslovi nekaterih njegovih priljubljenih skladb: Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož in Divja jaga.
Glasbeni izraz Blaža Arniča je neoromantični realizem, ki izvira iz ljudskih pripovedk, podob gorske narave in okolja, v katerem je preživel mladost. Od tod tudi naslovi nekaterih njegovih priljubljenih skladb: Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož in Divja jaga.
Živo sta v oddaji nastopila kitarist in skladatelj Timotej Kosovinc in violončelistka Cristina Basili.
Živo sta v oddaji nastopila kitarist in skladatelj Timotej Kosovinc in violončelistka Cristina Basili.
Trobentar Aleš Klančar je končal študij trobente na Akademiji za glasbo v Malmöju na Švedskem pri priznanem solistu in profesorju Håkanu Hardenbergerju. Že med študijem se je posvečal orkestrski igri. Sodeloval je s številnimi skandinavskimi simfoničnimi orkestri in opernimi hišami, kot so Stockholmska kraljeva filharmonija, Kraljeva danska opera, Kraljevi danski orkester, Göteborški simfoniki, deloval je tudi kot solo trobentar Simfoničnega orkestra Turku na Finskem. Učil se je tudi igranja na baročno trobento in na koncertih sodeloval s specialisti za staro glasbo. Rad se posveča tudi sodobni glasbi in od leta 2006 sodeluje z vodilnimi evropskimi zasedbami in ansambli za sodobno klasično glasbo, s katerimi je nastopil na koncertnih odrih po Evropi, Severni Ameriki in Aziji. Od leta 2024 je solo trobentar Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Trobentar Aleš Klančar je končal študij trobente na Akademiji za glasbo v Malmöju na Švedskem pri priznanem solistu in profesorju Håkanu Hardenbergerju. Že med študijem se je posvečal orkestrski igri. Sodeloval je s številnimi skandinavskimi simfoničnimi orkestri in opernimi hišami, kot so Stockholmska kraljeva filharmonija, Kraljeva danska opera, Kraljevi danski orkester, Göteborški simfoniki, deloval je tudi kot solo trobentar Simfoničnega orkestra Turku na Finskem. Učil se je tudi igranja na baročno trobento in na koncertih sodeloval s specialisti za staro glasbo. Rad se posveča tudi sodobni glasbi in od leta 2006 sodeluje z vodilnimi evropskimi zasedbami in ansambli za sodobno klasično glasbo, s katerimi je nastopil na koncertnih odrih po Evropi, Severni Ameriki in Aziji. Od leta 2024 je solo trobentar Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Predstavljamo dobitnika Prešernove nagrade za leto 2026: industrijskega oblikovalca in arhitekta Saša Janeza Mächtiga, ki je globalno znan po znamenitem kiosku K67, njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom, ter plesalko in koreografinjo Matejo Bučar, ki je s svojim večmedijskim opusom unikum v slovenskem prostoru.
Predstavljamo dobitnika Prešernove nagrade za leto 2026: industrijskega oblikovalca in arhitekta Saša Janeza Mächtiga, ki je globalno znan po znamenitem kiosku K67, njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom, ter plesalko in koreografinjo Matejo Bučar, ki je s svojim večmedijskim opusom unikum v slovenskem prostoru.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesem z naslovom Počakaj, sonce! je leta 1983 napisala preminula bolgarska pesnica, pisateljica, prevajalka in uspešna avtorica otroške literature Dora Gabe, ki je bila tudi med ustanovitelji bolgarskega PEN-a in njegova dolgoletna predsednica. Svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Vijolice, napisano v modernistični maniri in pod vplivom simbolizma, je Dora Gabe objavila leta 1908. Prevajalka Katja Špur, interpretka Sara Gorše, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2020 (v okviru cikla Domači Ars).
Pesem z naslovom Počakaj, sonce! je leta 1983 napisala preminula bolgarska pesnica, pisateljica, prevajalka in uspešna avtorica otroške literature Dora Gabe, ki je bila tudi med ustanovitelji bolgarskega PEN-a in njegova dolgoletna predsednica. Svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Vijolice, napisano v modernistični maniri in pod vplivom simbolizma, je Dora Gabe objavila leta 1908. Prevajalka Katja Špur, interpretka Sara Gorše, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2020 (v okviru cikla Domači Ars).
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V oddaji Gremo plesat se je predstavil izvrstni slovenski vokalni ansambel Kvartet DUH! S svojo energijo, nasmehi in prepoznavnim slogom so v Studiju Hendrix ustvarili prijetno vzdušje Kvartet DUH združuje štiri glasove, ki z ubrano harmonijo in pristno karizmo oživijo priljubljene melodije ter poskrbijo za nepozaben glasbeni večer. Oddajo je vodila Smilja Baranja.
V oddaji Gremo plesat se je predstavil izvrstni slovenski vokalni ansambel Kvartet DUH! S svojo energijo, nasmehi in prepoznavnim slogom so v Studiju Hendrix ustvarili prijetno vzdušje Kvartet DUH združuje štiri glasove, ki z ubrano harmonijo in pristno karizmo oživijo priljubljene melodije ter poskrbijo za nepozaben glasbeni večer. Oddajo je vodila Smilja Baranja.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Nocoj začenjamo z odmevom s Prešernove proslave, bili smo v Galeriji Ravne, kjer so odprli samostojno razstavo Mete Drčar, mednarodno uveljavljene umetnice, ki deluje na razpotju kiparstva, instalacije in performativne prakse, obiskali pa smo tudi Festival gorniškega filma v Ljubljani.
Nocoj začenjamo z odmevom s Prešernove proslave, bili smo v Galeriji Ravne, kjer so odprli samostojno razstavo Mete Drčar, mednarodno uveljavljene umetnice, ki deluje na razpotju kiparstva, instalacije in performativne prakse, obiskali pa smo tudi Festival gorniškega filma v Ljubljani.
V nocojšnji Etnofoniji se bomo posvetili tretjemu albumu valižanske kitaristke Gwenifer Raymond z naslovom Last Night I Heard the Dog Star Bark. Raymondova s kitarskimi strunami vešče povezuje različne tradicije od angloameriškega folka in bluesa do indijskih rag.
V nocojšnji Etnofoniji se bomo posvetili tretjemu albumu valižanske kitaristke Gwenifer Raymond z naslovom Last Night I Heard the Dog Star Bark. Raymondova s kitarskimi strunami vešče povezuje različne tradicije od angloameriškega folka in bluesa do indijskih rag.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Peti del cikla nosi naslov XV., XVI. in XVII. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Strašen si, sin Pelea, hranila je z žolčem te mati …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Peti del cikla nosi naslov XV., XVI. in XVII. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Strašen si, sin Pelea, hranila je z žolčem te mati …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Fantje si zaslužijo pozornost! Ubrani moški glasovi z zares imenitno interpretacijo! Uživajo ob petju in uživali smo tudi mi!
Fantje si zaslužijo pozornost! Ubrani moški glasovi z zares imenitno interpretacijo! Uživajo ob petju in uživali smo tudi mi!
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.