Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Jazz in jaz uvodoma novica, da je register slovenske nesnovne dediščine z današnjim dnem bogatejši za nekaj novih vpisov, med katerimi je tudi slovenski džez. V nadaljevanju pa predstavljamo delovanje Zavoda Our-Labyrinth, ki na Krasu že vrsto let pripravlja ne le odmevne koncerte kreativne glasbe, pač pa tudi številne druge prireditve. Prihajajoče dogodke je Mojci Maljevac v pogovoru predstavil programski vodja in priznan igralec Vladimir Jurc.
V oddaji Jazz in jaz uvodoma novica, da je register slovenske nesnovne dediščine z današnjim dnem bogatejši za nekaj novih vpisov, med katerimi je tudi slovenski džez. V nadaljevanju pa predstavljamo delovanje Zavoda Our-Labyrinth, ki na Krasu že vrsto let pripravlja ne le odmevne koncerte kreativne glasbe, pač pa tudi številne druge prireditve. Prihajajoče dogodke je Mojci Maljevac v pogovoru predstavil programski vodja in priznan igralec Vladimir Jurc.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
»Glee« je značilna angleška zborovska pesem poznega baroka, klasicizma in zgodnje romantike. Skladbe so pisane za vsaj tri glasove brez instrumentalne spremljave. Tako imenovani gleeji so sestavljeni iz kratkih, melodično različnih stavkov, in čeprav je bila večina gleejev namenjenih petju v moških pevskih klubih, so pogosto vključevali tudi sopranski part, ki so ga sprva peli dečki. Termin »glee« uporabljamo oziroma uporabljajo še danes, in sicer za sestave severnoameriških šol, in to kljub dejstvu, da so ameriški glee klubi večinoma tradicionalni zbori, ki zelo redko izvajajo gleeje.
»Glee« je značilna angleška zborovska pesem poznega baroka, klasicizma in zgodnje romantike. Skladbe so pisane za vsaj tri glasove brez instrumentalne spremljave. Tako imenovani gleeji so sestavljeni iz kratkih, melodično različnih stavkov, in čeprav je bila večina gleejev namenjenih petju v moških pevskih klubih, so pogosto vključevali tudi sopranski part, ki so ga sprva peli dečki. Termin »glee« uporabljamo oziroma uporabljajo še danes, in sicer za sestave severnoameriških šol, in to kljub dejstvu, da so ameriški glee klubi večinoma tradicionalni zbori, ki zelo redko izvajajo gleeje.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Vabimo vas v opus Lili Boulanger. Večina njenih objavljenih skladb je vokalno-instrumentalnih. To ne odseva le tradicije kroga družine, prijateljev in učiteljev, v katerem je zrasla – samospevov, opere, vokalne komorne in cerkvene glasbe –, temveč tudi njeno pripravo za rimsko nagrado. Ta je leta 1913 pristala v njenih rokah. In prvič v zgodovini jo je dobila ženska. Skoraj vsa svoja vokalna dela je sama orkestrirala. A tokrat bodo zazvenela tako, kot so v resnici v salonu njene matere – s klavirsko spremljavo.
Vabimo vas v opus Lili Boulanger. Večina njenih objavljenih skladb je vokalno-instrumentalnih. To ne odseva le tradicije kroga družine, prijateljev in učiteljev, v katerem je zrasla – samospevov, opere, vokalne komorne in cerkvene glasbe –, temveč tudi njeno pripravo za rimsko nagrado. Ta je leta 1913 pristala v njenih rokah. In prvič v zgodovini jo je dobila ženska. Skoraj vsa svoja vokalna dela je sama orkestrirala. A tokrat bodo zazvenela tako, kot so v resnici v salonu njene matere – s klavirsko spremljavo.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost legendarni beltinški kantavtor, pesnik in trubadur, Vlado Kreslin. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost legendarni beltinški kantavtor, pesnik in trubadur, Vlado Kreslin. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Sprejeti svojo lastno smrt, nekaj tako neoprijemljivega in grozljivega, nekaj lepega, celo optimističnega, je globok človeški impulz in hkrati želja, ki sta jo tako Béla Bartók kot Sergej Rahmaninov preobrazila v glasbo. To popoldne bodo na sporedu Bartókov briljantni Klavirski koncert št. 3 in živahni "Simfonični plesi" Sergeja Rahmaninova, pa tudi nov glasbeni začetek: nemška premiera "Velikih antifon« za godalni orkester Arva Pärta.
Sprejeti svojo lastno smrt, nekaj tako neoprijemljivega in grozljivega, nekaj lepega, celo optimističnega, je globok človeški impulz in hkrati želja, ki sta jo tako Béla Bartók kot Sergej Rahmaninov preobrazila v glasbo. To popoldne bodo na sporedu Bartókov briljantni Klavirski koncert št. 3 in živahni "Simfonični plesi" Sergeja Rahmaninova, pa tudi nov glasbeni začetek: nemška premiera "Velikih antifon« za godalni orkester Arva Pärta.
V Padovi so pred kratkim odprli razstavo Mauritsa Cornelisa Escherja, nizozemskega likovnega mojstra, najbolj znanega po grafikah, ki prikazujejo nemogoče gradbene konstrukcije in trodimenzinalne prizore, teselacije in raziskave stanja perpetuum mobile. Posvetili smo se še festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se je sklenil sinoči ter na kratko projektu Share, ki ga te dni predstavljajo v Mariboru. Vabimo vas k poslušanju!
V Padovi so pred kratkim odprli razstavo Mauritsa Cornelisa Escherja, nizozemskega likovnega mojstra, najbolj znanega po grafikah, ki prikazujejo nemogoče gradbene konstrukcije in trodimenzinalne prizore, teselacije in raziskave stanja perpetuum mobile. Posvetili smo se še festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se je sklenil sinoči ter na kratko projektu Share, ki ga te dni predstavljajo v Mariboru. Vabimo vas k poslušanju!
Prva vrsta na Kavč festivalu in živo v studiu 13 nastopa Elsdeer, oziroma Denise Dombrowski. Glasbenica, ki živi in deluje v Berlinu, ampak navdušuje poslušalstvo po celem svetu. Elsdeer s svojo glasbo pripoveduje iskrene zgodbe o hrepenenju, povezovanju, odkrivanju in predvsem o življenju.
Prva vrsta na Kavč festivalu in živo v studiu 13 nastopa Elsdeer, oziroma Denise Dombrowski. Glasbenica, ki živi in deluje v Berlinu, ampak navdušuje poslušalstvo po celem svetu. Elsdeer s svojo glasbo pripoveduje iskrene zgodbe o hrepenenju, povezovanju, odkrivanju in predvsem o življenju.
"Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila", med drugim beremo v spremnem besedilu. Predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je kolektiv Beton Ltd. premierno uprizoril v jeseni leta 2013 in jo z velikim uspehom uprizarja še danes. Več pa v pogovoru s člani kolektiva, Katarino Stegnar, Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Vabimo vas k poslušanju!
"Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila", med drugim beremo v spremnem besedilu. Predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je kolektiv Beton Ltd. premierno uprizoril v jeseni leta 2013 in jo z velikim uspehom uprizarja še danes. Več pa v pogovoru s člani kolektiva, Katarino Stegnar, Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Vabimo vas k poslušanju!
Od majhnega odra do profesionalne konstrukcije, od večernega koncerta do tridnevnega festivalskega dogajanja. Toda festival Gora Rocka, ki je v več kot 20-ih letih iz skromnih začetkov prerastel v identitetno jedro ljudi na Šentviški planoti v občini Tolmin, ni le glasbeni festival. Je tudi festival, ki temelji na prostovoljstvu, pri organizaciji deluje več kot 350 prostovoljcev in prostovoljk.
Od majhnega odra do profesionalne konstrukcije, od večernega koncerta do tridnevnega festivalskega dogajanja. Toda festival Gora Rocka, ki je v več kot 20-ih letih iz skromnih začetkov prerastel v identitetno jedro ljudi na Šentviški planoti v občini Tolmin, ni le glasbeni festival. Je tudi festival, ki temelji na prostovoljstvu, pri organizaciji deluje več kot 350 prostovoljcev in prostovoljk.
Prva vrsta na Kavč festivalu in živo v studiu 13 nastopa Elsdeer, oziroma Denise Dombrowski. Glasbenica, ki živi in deluje v Berlinu, ampak navdušuje poslušalstvo tako rekoč po celem svetu. Elsdeer s svojo glasbo pripoveduje iskrene zgodbe o hrepenenju, povezovanju, odkrivanju in predvsem o življenju.
Prva vrsta na Kavč festivalu in živo v studiu 13 nastopa Elsdeer, oziroma Denise Dombrowski. Glasbenica, ki živi in deluje v Berlinu, ampak navdušuje poslušalstvo tako rekoč po celem svetu. Elsdeer s svojo glasbo pripoveduje iskrene zgodbe o hrepenenju, povezovanju, odkrivanju in predvsem o življenju.
Slike z razstave, suito desetih stavkov, je skladatelj napisal za solo klavir in jo posvetil prijatelju Viktorju Hartmannu, ki je bil arhitekt in slikar. Ta je nenadno umrl pri 39-ih letih in posthumno so leta 1874 na Akademiji lepih umetnosti v Sankt Peterburgu priredili razstavo njegovih slik. Prav ta razstava, risbe in akvareli, ki jih je Hartman ustvarjal na svojih potovanjih po Italiji, Franciji, Poljski, Rusiji in Ukrajini, je navdihnila Musorgskega, da je nekatere prijateljeve podobe prelil v glasbo.
Slike z razstave, suito desetih stavkov, je skladatelj napisal za solo klavir in jo posvetil prijatelju Viktorju Hartmannu, ki je bil arhitekt in slikar. Ta je nenadno umrl pri 39-ih letih in posthumno so leta 1874 na Akademiji lepih umetnosti v Sankt Peterburgu priredili razstavo njegovih slik. Prav ta razstava, risbe in akvareli, ki jih je Hartman ustvarjal na svojih potovanjih po Italiji, Franciji, Poljski, Rusiji in Ukrajini, je navdihnila Musorgskega, da je nekatere prijateljeve podobe prelil v glasbo.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
"Neverjetna zel je upanje," je zapisal tržaški pesnik Miroslav Košuta. Preživi vsako stihijo, ogenj in vodo, in vzklije vedno znova. Naj raste še naprej. Igralec Pavle Ravnohrib. Urednik oddaje Vlado Motnikar. Posneto januarja 2003.
"Neverjetna zel je upanje," je zapisal tržaški pesnik Miroslav Košuta. Preživi vsako stihijo, ogenj in vodo, in vzklije vedno znova. Naj raste še naprej. Igralec Pavle Ravnohrib. Urednik oddaje Vlado Motnikar. Posneto januarja 2003.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Tokrat se podajamo v glasbeno pestrost Istre. Prisluhnimo posnetku koncerta, ki je nastal v sklopu oddaje Glasbeni abonma v studiu Hendrix Radia Koper januarja letos. V oddaji so gostovali: Zingelca, Katice in bobnar Sergeje Ranđelovič - Ranđo. Zingelca sta Marino Kranjac in Mark Varljen, ki z violino, bajsom in trieštino oživljata istrsko glasbeno zapuščino. Njuna glasba izhaja iz spoštovanja do izročila, obenem pa jo zaznamuje tudi prepoznaven avtorski pečat. Katice so vokalna skupina, ki stremi k raziskovanju ljudskega petja in ustvarjanju novih, avtorskih pristopov k tradiciji. Repertoar sega od pristnih ljudskih pesmi do izvirnih skladb, ki se naslanjajo na bogato dediščino različnih slovenskih pokrajin.
Tokrat se podajamo v glasbeno pestrost Istre. Prisluhnimo posnetku koncerta, ki je nastal v sklopu oddaje Glasbeni abonma v studiu Hendrix Radia Koper januarja letos. V oddaji so gostovali: Zingelca, Katice in bobnar Sergeje Ranđelovič - Ranđo. Zingelca sta Marino Kranjac in Mark Varljen, ki z violino, bajsom in trieštino oživljata istrsko glasbeno zapuščino. Njuna glasba izhaja iz spoštovanja do izročila, obenem pa jo zaznamuje tudi prepoznaven avtorski pečat. Katice so vokalna skupina, ki stremi k raziskovanju ljudskega petja in ustvarjanju novih, avtorskih pristopov k tradiciji. Repertoar sega od pristnih ljudskih pesmi do izvirnih skladb, ki se naslanjajo na bogato dediščino različnih slovenskih pokrajin.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo bomo namenili glasbi enega najbolj nadarjenih jazzovskih glasbenikov – pianista, skladatelja, aranžerja in dirigenta Jima McNeelyja. Za vedno se je poslovil 26. septembra lani, star 76 let.
Oddajo bomo namenili glasbi enega najbolj nadarjenih jazzovskih glasbenikov – pianista, skladatelja, aranžerja in dirigenta Jima McNeelyja. Za vedno se je poslovil 26. septembra lani, star 76 let.
Tedensko oddajo Iz simfoničnega arhiva enkrat na mesec obogatimo s pogovori o naših arhivskih posnetkih: o njihovem nastanku, o okoliščinah snemanj, izzivih, zanimivih dogodkih, povezanih s temi posnetki – o marsičem torej, kar običajno poslušalcu ostaja skrito. Med najbolj zanimivimi sogovornicami in sogovorniki na to temo so gotovo glasbene producentke in producenti. Tako je avtorica oddaje Mojca Menart v nocojšnjo oddajo povabila kolegico, profesorico solopetja in nekdanjo dolgoletno glasbeno producentko zlasti za vokalno, zborovsko in vokalno-instrumentalno glasbo Marinko Strenar.
Tedensko oddajo Iz simfoničnega arhiva enkrat na mesec obogatimo s pogovori o naših arhivskih posnetkih: o njihovem nastanku, o okoliščinah snemanj, izzivih, zanimivih dogodkih, povezanih s temi posnetki – o marsičem torej, kar običajno poslušalcu ostaja skrito. Med najbolj zanimivimi sogovornicami in sogovorniki na to temo so gotovo glasbene producentke in producenti. Tako je avtorica oddaje Mojca Menart v nocojšnjo oddajo povabila kolegico, profesorico solopetja in nekdanjo dolgoletno glasbeno producentko zlasti za vokalno, zborovsko in vokalno-instrumentalno glasbo Marinko Strenar.
Spremljali boste posnetek izvedbe priljubljene Beethovnove simfonije v F-duru, imenovane Šesta ali Pastoralna simfonija, v izvedbi Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in dirigenta Simona Dvoršaka. Ta simfonija ima poseben pomen za Ljubljano, saj je Beethoven, častni član ljubljanske Filharmonične družbe, partituro s svojimi popravki podaril temu ljubljanskemu društvu. Televizijski posnetek, ki ga predstavljamo, ponuja vpogled v prvo izvedbo Beethovnove Pastoralne simfonije po ljubljanski partituri s skladateljevimi lastnoročnimi popravki. Režiser Aljaž Bastič.
Spremljali boste posnetek izvedbe priljubljene Beethovnove simfonije v F-duru, imenovane Šesta ali Pastoralna simfonija, v izvedbi Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in dirigenta Simona Dvoršaka. Ta simfonija ima poseben pomen za Ljubljano, saj je Beethoven, častni član ljubljanske Filharmonične družbe, partituro s svojimi popravki podaril temu ljubljanskemu društvu. Televizijski posnetek, ki ga predstavljamo, ponuja vpogled v prvo izvedbo Beethovnove Pastoralne simfonije po ljubljanski partituri s skladateljevimi lastnoročnimi popravki. Režiser Aljaž Bastič.
V petdelnem spevu Sledí Alenke Glazer poslušamo haikuje, ki opisujejo življenjsko pot pesničinega brata Matija; ta je padel leta 1945 na partizanski strani pri Brčkem v Bosni. Alenka Glazer je umrla leta 2020, rodila pa se je 23. marca 1926, torej letos mineva sto let od njenega rojstva. Strokovno, tudi kot predavateljica na nekdanji mariborski Pedagoški fakulteti, se je ukvarjala z leposlovjem za mladino in otroke ter z novejšo slovensko književnostjo. Ob pesnjenju – izdala je šest pesniških zbirk za odrasle in dve za otroke – je prevajala iz nemščine in ruščine. Tudi v našem arhivu se najdejo literarne oddaje, pod katerimi je podpisana kot prevajalka. Tokrat se ji poklanjamo kot pesnici. Interpretka: Polona Juh, režiserka: Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka: Tina Ogrin, mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
V petdelnem spevu Sledí Alenke Glazer poslušamo haikuje, ki opisujejo življenjsko pot pesničinega brata Matija; ta je padel leta 1945 na partizanski strani pri Brčkem v Bosni. Alenka Glazer je umrla leta 2020, rodila pa se je 23. marca 1926, torej letos mineva sto let od njenega rojstva. Strokovno, tudi kot predavateljica na nekdanji mariborski Pedagoški fakulteti, se je ukvarjala z leposlovjem za mladino in otroke ter z novejšo slovensko književnostjo. Ob pesnjenju – izdala je šest pesniških zbirk za odrasle in dve za otroke – je prevajala iz nemščine in ruščine. Tudi v našem arhivu se najdejo literarne oddaje, pod katerimi je podpisana kot prevajalka. Tokrat se ji poklanjamo kot pesnici. Interpretka: Polona Juh, režiserka: Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka: Tina Ogrin, mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
V ljubljanski galeriji Equrna je na ogled skupinska razstava Parabola zla: v mraku so sence nevidne, ki je nastala kot poskus razumevanja, kam se v stabilnih časih skrijejo sence zla in kdaj se priplazijo na plan ter kako umetnost zazna ta fenomen. V Plesnem teatru Ljubljana bo nocoj premiera interdisciplinarnega projekta avtoric Alje Lacković in Urše Majcen z naslovom KR(E)Č. Predstavljamo knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret avtorja Aleksandra Bassina.
V ljubljanski galeriji Equrna je na ogled skupinska razstava Parabola zla: v mraku so sence nevidne, ki je nastala kot poskus razumevanja, kam se v stabilnih časih skrijejo sence zla in kdaj se priplazijo na plan ter kako umetnost zazna ta fenomen. V Plesnem teatru Ljubljana bo nocoj premiera interdisciplinarnega projekta avtoric Alje Lacković in Urše Majcen z naslovom KR(E)Č. Predstavljamo knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret avtorja Aleksandra Bassina.
V nocojšnji Etnofoniji se posvečamo v Franciji živeči alžirski pevki Souad Massi, ki na odličnem novem albumu Zagate v produkciji angleškega producenta Justina Adamsa postreže s svojo prepoznavno kombinacijo alžirskih in drugih tradicionalnih idiomov s kantavtorstvom in rockom.
V nocojšnji Etnofoniji se posvečamo v Franciji živeči alžirski pevki Souad Massi, ki na odličnem novem albumu Zagate v produkciji angleškega producenta Justina Adamsa postreže s svojo prepoznavno kombinacijo alžirskih in drugih tradicionalnih idiomov s kantavtorstvom in rockom.
Spremljali smo 28. festival dokumentarnega filma, ki je potekal v Ljubljani. Tudi tokrat so bile v ospredju aktualne družbene teme, od vojn, ekonomskih in družbenih sprememb do neenakopravnosti delavcev, vprašanja evtanazije, spolnega nasilja znotraj Katoliške cerkve in problematike dogovorjenih porok. Festival so obiskali številni avtorji, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi mi. Sodobno družbo pa analizira tudi irski pisatelj Colum McCann, ki je nedavno obiskal literarni festival Fabula. Med drugim smo z njim spregovorili o njegovem zadnjem romanu Apeirogon o prijateljstvu dveh očetov, Izraelca in Palestinca, ki sta izgubila otroka v izraelsko-palestinskem konfliktu. Ogledali smo si predstavo Sovražnik ljudstva po besedilu Henrika Ibsena, ki se po 120 letih vrača na naše odre. V režiji Ivice Buljana si je to kritiko demokracije, ki še vedno boleče zareže v sodobni čas, mogoče ogledati na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Akademski slikar Silvester Plotajs - Sicoe pa nam je predstavil svojo doslej najobsežnejšo pregledno razstavo z naslovom Kako sanjati nazaj? v Mestni galeriji Ljubljana. Kričeče barve, figuralika, reference na popularno kulturo – predstavljamo štiri desetletja njegovega ustvarjanja, od punkovskega upornika do zrelega slikarja.
Spremljali smo 28. festival dokumentarnega filma, ki je potekal v Ljubljani. Tudi tokrat so bile v ospredju aktualne družbene teme, od vojn, ekonomskih in družbenih sprememb do neenakopravnosti delavcev, vprašanja evtanazije, spolnega nasilja znotraj Katoliške cerkve in problematike dogovorjenih porok. Festival so obiskali številni avtorji, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi mi. Sodobno družbo pa analizira tudi irski pisatelj Colum McCann, ki je nedavno obiskal literarni festival Fabula. Med drugim smo z njim spregovorili o njegovem zadnjem romanu Apeirogon o prijateljstvu dveh očetov, Izraelca in Palestinca, ki sta izgubila otroka v izraelsko-palestinskem konfliktu. Ogledali smo si predstavo Sovražnik ljudstva po besedilu Henrika Ibsena, ki se po 120 letih vrača na naše odre. V režiji Ivice Buljana si je to kritiko demokracije, ki še vedno boleče zareže v sodobni čas, mogoče ogledati na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Akademski slikar Silvester Plotajs - Sicoe pa nam je predstavil svojo doslej najobsežnejšo pregledno razstavo z naslovom Kako sanjati nazaj? v Mestni galeriji Ljubljana. Kričeče barve, figuralika, reference na popularno kulturo – predstavljamo štiri desetletja njegovega ustvarjanja, od punkovskega upornika do zrelega slikarja.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V enajstem delu z naslovom Dajte, dekleta, zdaj tujcu jedi, prinesite pijačo! so na vrsti odlomki iz 5. in 6. speva Odiseje v prevodih Antona Sovreta in Kajetana Gantarja. Odisej spozna nimfo Kalipso, ki mu na ukaz bogov pomaga, da doseže otok Fajakov, kjer domuje kralj Alkinoos s hčerko Navzikao. Prevajalca: Anton Sovre, Kajetan Gantar Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Aliterses – Marko Simčič Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Atena – Jožica Avbelj Peisistratos – Niko Goršič Nestor – Saša Miklavc Menelaj – Tone Gogala Eidotea – Vesna Jevnikar Proteus – Janez Albreht Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V enajstem delu z naslovom Dajte, dekleta, zdaj tujcu jedi, prinesite pijačo! so na vrsti odlomki iz 5. in 6. speva Odiseje v prevodih Antona Sovreta in Kajetana Gantarja. Odisej spozna nimfo Kalipso, ki mu na ukaz bogov pomaga, da doseže otok Fajakov, kjer domuje kralj Alkinoos s hčerko Navzikao. Prevajalca: Anton Sovre, Kajetan Gantar Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Aliterses – Marko Simčič Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Atena – Jožica Avbelj Peisistratos – Niko Goršič Nestor – Saša Miklavc Menelaj – Tone Gogala Eidotea – Vesna Jevnikar Proteus – Janez Albreht Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Etnologija, predvsem narečja in kulinarika, je poleg ljudske in narodno-zabavne glasbe rdeča nit oddaje. S člani Društva Gremo plesat smo pripravili 1. Kulinarično-glasbeni dogodek v Srednji šoli Izola, smer gastronomija. Dva menija smo združili v enega in kuhali na tradicionalen in sodoben način z Rozano Prešern in Anelijo Babič ter Juretom Mahničem, Janom Peluzo in Taiem Pipanom in prof. Ireno Ličen. Vas zanimata recepturi? Vas zanima prijetno medgeneracijsko druženje? Peli smo ob ljudski pesmi Marjetke Popovski z glasbenimi prijatelji. Prisluhnite reportaži z dogodka!
Etnologija, predvsem narečja in kulinarika, je poleg ljudske in narodno-zabavne glasbe rdeča nit oddaje. S člani Društva Gremo plesat smo pripravili 1. Kulinarično-glasbeni dogodek v Srednji šoli Izola, smer gastronomija. Dva menija smo združili v enega in kuhali na tradicionalen in sodoben način z Rozano Prešern in Anelijo Babič ter Juretom Mahničem, Janom Peluzo in Taiem Pipanom in prof. Ireno Ličen. Vas zanimata recepturi? Vas zanima prijetno medgeneracijsko druženje? Peli smo ob ljudski pesmi Marjetke Popovski z glasbenimi prijatelji. Prisluhnite reportaži z dogodka!
24. februarja je šef dirigent Stanislav Kochanovsky dirigiral Filharmoničnemu orkestru Severnonemškega radia pri izvedbi Simfonije Manfred Petra Iljiča Čajkovskega in istoimenske uverture Roberta Schumanna. Violončelist Truls Mørk pa je predstavil še Schumannov Koncert za violončelo in orkester.
24. februarja je šef dirigent Stanislav Kochanovsky dirigiral Filharmoničnemu orkestru Severnonemškega radia pri izvedbi Simfonije Manfred Petra Iljiča Čajkovskega in istoimenske uverture Roberta Schumanna. Violončelist Truls Mørk pa je predstavil še Schumannov Koncert za violončelo in orkester.
Še enkrat poslušamo izvedbe pevcev in godcev, ki so se ob koncu leta 1991 srečali na Vidmu v Dobrem Polju na Dolenjskem, kjer so predstavili glasbeno ljudsko izročilo različnih krajev Slovenije. Tokrat poslušamo zapise zadnjega dela večera. Zapeli bodo pevke in pevci iz Zagorice, pevke folklorne skupine Stu ledi iz Trsta, zaigrali pa tamburaši iz Kostela in godci folklorne skupine iz Beltincev.
Še enkrat poslušamo izvedbe pevcev in godcev, ki so se ob koncu leta 1991 srečali na Vidmu v Dobrem Polju na Dolenjskem, kjer so predstavili glasbeno ljudsko izročilo različnih krajev Slovenije. Tokrat poslušamo zapise zadnjega dela večera. Zapeli bodo pevke in pevci iz Zagorice, pevke folklorne skupine Stu ledi iz Trsta, zaigrali pa tamburaši iz Kostela in godci folklorne skupine iz Beltincev.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Maruša Mugerli Lavrenčič: Od daleč, Ajda Bračíč: Kresničevje, Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Tonja Jelen in Miša Gams.
Maruša Mugerli Lavrenčič: Od daleč, Ajda Bračíč: Kresničevje, Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Tonja Jelen in Miša Gams.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predvajamo in predstavljamo Concertino za violino in klavir, op. 44 Saše Šantla v priredbi Franca Avseneka za violino in godala, Sonato za violino in klavir št. 3 Janija Goloba, skladbo Andaluzija - arabska duša, za kitaro in violončelo Imerja Traje Brizanija in Adagio za godala Aleksandra Lajovca.
Predvajamo in predstavljamo Concertino za violino in klavir, op. 44 Saše Šantla v priredbi Franca Avseneka za violino in godala, Sonato za violino in klavir št. 3 Janija Goloba, skladbo Andaluzija - arabska duša, za kitaro in violončelo Imerja Traje Brizanija in Adagio za godala Aleksandra Lajovca.
S 3. koncertom letošnje abonmajske sezone – naslovljenim Pozdrav pomladi – je orkester navdušil koprsko občinstvo. Z izbiro programa ter izvedbo so glasbeniki z gostom – pianistom Aleksandrom Gadžijevom – poslušalcem pričarali svetlobo. V Ajdovščini smo obiskali Lokarjevo galerijo. V njenih nadomestnih prostorih se predstavljajo trije goriški umetniki. Koper pa je minuli konec tedna gostil regijsko srečanje festivala Urška. Pogovarjali smo se z mladimi primorskimi avtorji, ki si v svetu literature šele utirajo pot.
S 3. koncertom letošnje abonmajske sezone – naslovljenim Pozdrav pomladi – je orkester navdušil koprsko občinstvo. Z izbiro programa ter izvedbo so glasbeniki z gostom – pianistom Aleksandrom Gadžijevom – poslušalcem pričarali svetlobo. V Ajdovščini smo obiskali Lokarjevo galerijo. V njenih nadomestnih prostorih se predstavljajo trije goriški umetniki. Koper pa je minuli konec tedna gostil regijsko srečanje festivala Urška. Pogovarjali smo se z mladimi primorskimi avtorji, ki si v svetu literature šele utirajo pot.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
2. iz cikla oddaj, v katerih poslušamo finale drugega mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026, ki se je sklenilo 1. marca v Cankarjevem domu. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo. Tokrat je na vrsti Elia Cecino, ki je z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Ilijča Čajkovskega osvojil peto mesto in prejel nagrado v vrednosti 5.000 evrov.
2. iz cikla oddaj, v katerih poslušamo finale drugega mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026, ki se je sklenilo 1. marca v Cankarjevem domu. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo. Tokrat je na vrsti Elia Cecino, ki je z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Ilijča Čajkovskega osvojil peto mesto in prejel nagrado v vrednosti 5.000 evrov.
V današnji oddaji se posvečamo pesniškim novostim, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Pod drobnogled smo vzeli dela Mary Oliver, Andreja Rozmana Roze in drugih sodobnih slovenskih avtorjev. Bili smo tudi na razstavi fotografij francoske fotografinje in režiserke Agnès Varda, ki je na ogled v palači Francoske akademije v Rimu.
V današnji oddaji se posvečamo pesniškim novostim, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Pod drobnogled smo vzeli dela Mary Oliver, Andreja Rozmana Roze in drugih sodobnih slovenskih avtorjev. Bili smo tudi na razstavi fotografij francoske fotografinje in režiserke Agnès Varda, ki je na ogled v palači Francoske akademije v Rimu.
Že prejšnjič ste lahko slišali, da leta 1973 rojeni flamski skladatelj Bert Appermont krepko sega čez enostavno koračniško vizijo godbeniške glasbe, in tudi tokrat boste slišali obsežno in drzno zastavljeno simfonično pesnitev Bitka src, zraven pa še Junaško intrado. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega Jana Van der Roosta.
Že prejšnjič ste lahko slišali, da leta 1973 rojeni flamski skladatelj Bert Appermont krepko sega čez enostavno koračniško vizijo godbeniške glasbe, in tudi tokrat boste slišali obsežno in drzno zastavljeno simfonično pesnitev Bitka src, zraven pa še Junaško intrado. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega Jana Van der Roosta.
Francozinja Henriette Renié je bila tudi odlična harfistka in profesorica harfe. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo pri nas skoraj neznani francoski skladateljici Henriette Renié, ki je ustvarjala ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je leta 1956 v Parizu. Rodila se je prav tako v Parizu, harfo je študirala na pariškem glasbenem konservatoriju pri harfistu Alphonsu Hasselmansu, kompozicijo pa pri Théodorju Duboisu. Že s petnajstimi leti pa je imela prvi zelo uspešen solistični recital. Leta 1887 je kot harfistka prejela prvo nagrado ter nagradi za fugo in kompozicijo. Henriette Renié je napisala številne skladbe za harfo, med katerimi so: koncert za harfo, komorna dela, različne transkripcije za harfo in svetovno znana metoda igranja na harfo. Kljub nežni naravi je bila izvrstna in zelo prodorna harfistka. Pozneje je postala profesorica harfe in je vzgojila vrsto izvrstnih harfistov. Najprej boste slišali Kontemplacijo, ki jo je napisala za harfo solo, potem pa njen obsežni Trio za violino, violončelo in harfo, ki ga je napisala leta 1901 v štirih stavkih kot diplomsko delo na pariškem glasbenem konservatoriju. Predstavili ga bodo: francoski harfist Xavier de Maistre, violinistka Baiba Skride iz Latvije in nemški violončelist Daniel Müller-Schott, ki so marca 2015 nastopili v Unionski dvorani v Mariboru.
Francozinja Henriette Renié je bila tudi odlična harfistka in profesorica harfe. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo pri nas skoraj neznani francoski skladateljici Henriette Renié, ki je ustvarjala ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je leta 1956 v Parizu. Rodila se je prav tako v Parizu, harfo je študirala na pariškem glasbenem konservatoriju pri harfistu Alphonsu Hasselmansu, kompozicijo pa pri Théodorju Duboisu. Že s petnajstimi leti pa je imela prvi zelo uspešen solistični recital. Leta 1887 je kot harfistka prejela prvo nagrado ter nagradi za fugo in kompozicijo. Henriette Renié je napisala številne skladbe za harfo, med katerimi so: koncert za harfo, komorna dela, različne transkripcije za harfo in svetovno znana metoda igranja na harfo. Kljub nežni naravi je bila izvrstna in zelo prodorna harfistka. Pozneje je postala profesorica harfe in je vzgojila vrsto izvrstnih harfistov. Najprej boste slišali Kontemplacijo, ki jo je napisala za harfo solo, potem pa njen obsežni Trio za violino, violončelo in harfo, ki ga je napisala leta 1901 v štirih stavkih kot diplomsko delo na pariškem glasbenem konservatoriju. Predstavili ga bodo: francoski harfist Xavier de Maistre, violinistka Baiba Skride iz Latvije in nemški violončelist Daniel Müller-Schott, ki so marca 2015 nastopili v Unionski dvorani v Mariboru.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Osrednji del oddaje Samo muzika bo namenjen besedilom Miroslava Košute, pesnika, ki nas je za vedno zapustil 2. februarja, le dober mesec pred dopolnjenim 90-im letom. Košuta je kot svojo ključno tematiko navajal ljubezen, ki je prisotna v njegovem celotnem opusu. V svojih delih se je veliko posvečal Trstu in Krasu. Pisal je tudi besedila za popevke, gledališke songe, književne kritike in eseje.
Osrednji del oddaje Samo muzika bo namenjen besedilom Miroslava Košute, pesnika, ki nas je za vedno zapustil 2. februarja, le dober mesec pred dopolnjenim 90-im letom. Košuta je kot svojo ključno tematiko navajal ljubezen, ki je prisotna v njegovem celotnem opusu. V svojih delih se je veliko posvečal Trstu in Krasu. Pisal je tudi besedila za popevke, gledališke songe, književne kritike in eseje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Blumine za orkester Gustava Mahlerja, Stare dunajske plesne melodije Fritza Kreislerja, Španski capriccio za orkester v A-duru, op. 34 Nikolaja Rimskega Korsakova, An die ferne Geliebte (Oddaljeni ljubici) - ciklus šestih samospevov, op. 98 Ludwiga van Beethovna, Serenada za orkester št. 1 v D-duru, op. 11 Johannesa Brahmsa in Sonata za klarinet in klavir Francisa Poulenca.
Na sporedu Blumine za orkester Gustava Mahlerja, Stare dunajske plesne melodije Fritza Kreislerja, Španski capriccio za orkester v A-duru, op. 34 Nikolaja Rimskega Korsakova, An die ferne Geliebte (Oddaljeni ljubici) - ciklus šestih samospevov, op. 98 Ludwiga van Beethovna, Serenada za orkester št. 1 v D-duru, op. 11 Johannesa Brahmsa in Sonata za klarinet in klavir Francisa Poulenca.