Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Big Band RTV Slovenija bo osemdesetletnico delovanja počastil s koncertom s slovitim solistom ? saksofonistom in skladateljem Chrisom Potterjem. Na jubilejnem koncertu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo Potter v petek, 28. novembra ob dvajsetih skupaj z našim velikim orkestrom izvedel izbor iz železnega džezovskega repertoarja in tudi nekaj svojih avtorskih skladb v novih aranžmajih.
Big Band RTV Slovenija bo osemdesetletnico delovanja počastil s koncertom s slovitim solistom ? saksofonistom in skladateljem Chrisom Potterjem. Na jubilejnem koncertu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo Potter v petek, 28. novembra ob dvajsetih skupaj z našim velikim orkestrom izvedel izbor iz železnega džezovskega repertoarja in tudi nekaj svojih avtorskih skladb v novih aranžmajih.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Varja Balžalorsky Antič je marsikaj: med drugim literarna zgodovinarka, teoretičarka in urednica, ne nazadnje pa tudi pesnica in avtorica zanimive modernistične lirike. To dokazuje tudi njen Dunajski cikel. Režiserka je Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja.
Varja Balžalorsky Antič je marsikaj: med drugim literarna zgodovinarka, teoretičarka in urednica, ne nazadnje pa tudi pesnica in avtorica zanimive modernistične lirike. To dokazuje tudi njen Dunajski cikel. Režiserka je Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja.
Ob otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma bomo predstavili letošnjega Schwentnerjevega nagrajenca. Kaj prinašajo Piranski dnevi arhitekture? Ob 500-letnici zemljevida Istre avtorja Pietra Coppa so v Tartinijevi hiši v Piranu pripravili razstavo njegovih del in jo pospremili z mednarodnim simpozijem v Izoli. Prebrali smo roman Voranc, prvo od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja Prežihovega Voranca, in si ogledali marmorno skulpturo kiparja Boštjana Kavčiča, ki je postavljena na italijansko stran nekdanjega mejnega prehoda Vrtojba. Gre za umetniško instalacijo v okviru projekta CREW - Križišče vizij, ki ga sofinancira Evropska unija.
Ob otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma bomo predstavili letošnjega Schwentnerjevega nagrajenca. Kaj prinašajo Piranski dnevi arhitekture? Ob 500-letnici zemljevida Istre avtorja Pietra Coppa so v Tartinijevi hiši v Piranu pripravili razstavo njegovih del in jo pospremili z mednarodnim simpozijem v Izoli. Prebrali smo roman Voranc, prvo od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja Prežihovega Voranca, in si ogledali marmorno skulpturo kiparja Boštjana Kavčiča, ki je postavljena na italijansko stran nekdanjega mejnega prehoda Vrtojba. Gre za umetniško instalacijo v okviru projekta CREW - Križišče vizij, ki ga sofinancira Evropska unija.
Spremljali smo 36. Ljubljanski filmski festival – Liffe. Predstavili bomo vrhunce festivala, odmevne premiere slovenskih filmov, najboljše filme po izboru mednarodne žirije in obiskovalcev ter pogovore z zanimivimi gosti, ki so obiskali festival. Ob začetku 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču bo v studiu naš gost Jaka Gerčar, predstavnik Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev, ki nam bo predstavil letošnje sejemsko dogajanje, državo v fokusu in mesto v gosteh ter dogodke, ki jih ne smemo zamuditi. Ljubljana v teh dneh gosti enega od najvplivnejših ustvarjalcev svetovne avantgarde – japonskega umetnika Yoshia Nakajimo, pionirja hepeninga in enega od ključnih akterjev tokijske umetniške scene v 60. letih. Obiskali smo ga v Galeriji Vžigalica, kjer je z izvirnim performansom odprl razstavo Umetnost je vedno naslednja možnost. Ta prinaša pogled v več kot sedemdeset let dolgo izjemno kariero. V SNG-ju Opera in balet Ljubljana pa smo si ogledali premiero baleta, ki je nastal po romanu Slika Doriana Graya Oscarja Wildea. Prvo baletno premiero v novi sezoni podpisuje irska plesalka in koreografinja Marguerite Donlon.
Spremljali smo 36. Ljubljanski filmski festival – Liffe. Predstavili bomo vrhunce festivala, odmevne premiere slovenskih filmov, najboljše filme po izboru mednarodne žirije in obiskovalcev ter pogovore z zanimivimi gosti, ki so obiskali festival. Ob začetku 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču bo v studiu naš gost Jaka Gerčar, predstavnik Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev, ki nam bo predstavil letošnje sejemsko dogajanje, državo v fokusu in mesto v gosteh ter dogodke, ki jih ne smemo zamuditi. Ljubljana v teh dneh gosti enega od najvplivnejših ustvarjalcev svetovne avantgarde – japonskega umetnika Yoshia Nakajimo, pionirja hepeninga in enega od ključnih akterjev tokijske umetniške scene v 60. letih. Obiskali smo ga v Galeriji Vžigalica, kjer je z izvirnim performansom odprl razstavo Umetnost je vedno naslednja možnost. Ta prinaša pogled v več kot sedemdeset let dolgo izjemno kariero. V SNG-ju Opera in balet Ljubljana pa smo si ogledali premiero baleta, ki je nastal po romanu Slika Doriana Graya Oscarja Wildea. Prvo baletno premiero v novi sezoni podpisuje irska plesalka in koreografinja Marguerite Donlon.
Štajerskih 7 praznuje letos 40-letnico delovanja. Številne uspešnice, odličen ansambel, tako vokalno, kot tudi inštrumentalno. Pesem zvonov smo poimenovali 'simfonija' v narodno-zabavnem žanru.
Štajerskih 7 praznuje letos 40-letnico delovanja. Številne uspešnice, odličen ansambel, tako vokalno, kot tudi inštrumentalno. Pesem zvonov smo poimenovali 'simfonija' v narodno-zabavnem žanru.
V oddaji Za en bokal muzike bomo slišali posnetke z Brkinov, ki jih je v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi leta 2000 predstavila Marjetka Golež Kaučič. Različne vsebine obarva narečje, v izvedbi odličnih pevcev in predvsem pevk pa bomo slišali od pripovednih pa do ljubezenskih pesmi.
V oddaji Za en bokal muzike bomo slišali posnetke z Brkinov, ki jih je v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi leta 2000 predstavila Marjetka Golež Kaučič. Različne vsebine obarva narečje, v izvedbi odličnih pevcev in predvsem pevk pa bomo slišali od pripovednih pa do ljubezenskih pesmi.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širši publiki in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širši publiki in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Miha Pintarič je profesor francoščine na Filozofski fakulteti, prevajalec, pesnik in esejist, verjetno največji slovenski poznavalec francoske renesančne in srednjeveške literature. Za zbirko esejev Dvojni presledek je prejel Rožančevo nagrado. Piše v več jezikih, a ne le znanstvenih besedil in esejev, temveč tudi poezijo. Zbirka z naslovom Demoni so padli vsebuje pesmi, ki so ob prvem branju hudomušne, humorne in lahkotne, saj se naslanjajo na vsakdanja doživetja. Med verze vpleta namige na antično poezijo, svetopisemske peripetije in Prešerna, kakor da bi hotel bralca razvedriti. Kakor da bi pač kramljal o vsakdanjih rečeh. Jutro, noč, počitnice, sanje. Po obliki so pesmi večinoma soneti ali sproščene rimane štirivrstičnice, zaradi česar so skoraj spevne. Po globljem branju pa sprožijo sočutje do pesnika, ki se mu ni lahko prebijati skozi življenje. V bolezni, v bolečini, ko mu odpoveduje telo, ga pred obupom ščiti sposobnost premišljevanja. To nazorno izrazi v pesmi Misleči trs. »/…/ Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.« Poezija je po naravi avtobiografska literarna zvrst, saj si je čustva in občutke težko izmisliti ali jih opisovati namesto koga drugega. Pesmi Mihe Pintariča so skrajno avtobiografske, napisane v stiski, kakršno le malokdo zmore izpovedati. Fantazijska, znanstvenofantastična, filozofska ali na primer žurnalistična in aktivistična poezija se zagozdi v času, ko je nastala, potem pa zastari, obledi, pade iz konteksta, osebnoizpovedna poezija pa lahko trepeče tisočletja po nastanku. Miha Pintarič piše o občutkih, ki jih bralci morda še nismo začutili na lastni koži ali v lastni duši, zato poistovetenje ni lahkotno ali neposredno. O ljubezni kot o najvišjem in najbolj mnogoplastnem čustvu in o smrti kot o najbolj čistem in dokončnem rezu v življenje piše v prispodobah, vzetih iz vsakdanjega življenja ali iz svetovne literature. V pesmi Osvobojeni zajec gre na primer za sproščen klepet pri kosilu, a v obari ni zajca, je samo meso. Ta prispodoba prehoda iz življenja v smrt je razrahljana s pripombo na koncu, s poanto, značilno za klasične basni: "… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje." V Pintaričevih pesmih je izpovednost pogosto zakrita s humorjem, ki naj bi omilil temačnost zapisanega občutja. Zbirka Demoni so padli je vsekakor temna, čeprav se naslanja prav na preigravanje svetlobe in sence, na nekaj nejasnega, nedokončnega, spremenljivega, soodvisnega. Sence ni brez svetlobe. To na podlagi pesmi ugotavlja tudi Peter Svetina v spremni besedi. Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja. Miha Pintarič piše o občutenju časa odhajanja. Trpka žalost. Dolgotrajna bolezen mu razbija dneve in noči, drobi mu spomine, ropa ga zaupanja vase, krade mu prihodnost. V pesmi Gospodar časa piše: »Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.« Najsvetlejša in najzanesljivejša je misel na ženo Tatjano. Nanjo se naslanja. Dobesedno in v prispodobi. Njej je posvečena prelepa ljubezenska pesem z naslovom Vrtnice: »Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam.« Belo, rožno, zlatorjavo … »… Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.« Ob branju zbirke pesmi Demoni so padli sem razmišljala o ničevosti novodobnih krilatic o smislu življenja, češ da je smisla konec, ko se človeku spodmikajo tla in se bolezen začenja prevešati v trpljenje. Ničesar ni mogoče dokončno domisliti. Kdo je zares srečen? Kdo zares trpi? Kdo zase ve, kdaj trpi zadnjič? Kdo lahko da roko v ogenj za drugega, ko gre za mero trpljenja ali sreče? Miha Pintarič se ne sprašuje o smislu, temveč dokazuje, da smisel je.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Miha Pintarič je profesor francoščine na Filozofski fakulteti, prevajalec, pesnik in esejist, verjetno največji slovenski poznavalec francoske renesančne in srednjeveške literature. Za zbirko esejev Dvojni presledek je prejel Rožančevo nagrado. Piše v več jezikih, a ne le znanstvenih besedil in esejev, temveč tudi poezijo. Zbirka z naslovom Demoni so padli vsebuje pesmi, ki so ob prvem branju hudomušne, humorne in lahkotne, saj se naslanjajo na vsakdanja doživetja. Med verze vpleta namige na antično poezijo, svetopisemske peripetije in Prešerna, kakor da bi hotel bralca razvedriti. Kakor da bi pač kramljal o vsakdanjih rečeh. Jutro, noč, počitnice, sanje. Po obliki so pesmi večinoma soneti ali sproščene rimane štirivrstičnice, zaradi česar so skoraj spevne. Po globljem branju pa sprožijo sočutje do pesnika, ki se mu ni lahko prebijati skozi življenje. V bolezni, v bolečini, ko mu odpoveduje telo, ga pred obupom ščiti sposobnost premišljevanja. To nazorno izrazi v pesmi Misleči trs. »/…/ Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.« Poezija je po naravi avtobiografska literarna zvrst, saj si je čustva in občutke težko izmisliti ali jih opisovati namesto koga drugega. Pesmi Mihe Pintariča so skrajno avtobiografske, napisane v stiski, kakršno le malokdo zmore izpovedati. Fantazijska, znanstvenofantastična, filozofska ali na primer žurnalistična in aktivistična poezija se zagozdi v času, ko je nastala, potem pa zastari, obledi, pade iz konteksta, osebnoizpovedna poezija pa lahko trepeče tisočletja po nastanku. Miha Pintarič piše o občutkih, ki jih bralci morda še nismo začutili na lastni koži ali v lastni duši, zato poistovetenje ni lahkotno ali neposredno. O ljubezni kot o najvišjem in najbolj mnogoplastnem čustvu in o smrti kot o najbolj čistem in dokončnem rezu v življenje piše v prispodobah, vzetih iz vsakdanjega življenja ali iz svetovne literature. V pesmi Osvobojeni zajec gre na primer za sproščen klepet pri kosilu, a v obari ni zajca, je samo meso. Ta prispodoba prehoda iz življenja v smrt je razrahljana s pripombo na koncu, s poanto, značilno za klasične basni: "… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje." V Pintaričevih pesmih je izpovednost pogosto zakrita s humorjem, ki naj bi omilil temačnost zapisanega občutja. Zbirka Demoni so padli je vsekakor temna, čeprav se naslanja prav na preigravanje svetlobe in sence, na nekaj nejasnega, nedokončnega, spremenljivega, soodvisnega. Sence ni brez svetlobe. To na podlagi pesmi ugotavlja tudi Peter Svetina v spremni besedi. Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja. Miha Pintarič piše o občutenju časa odhajanja. Trpka žalost. Dolgotrajna bolezen mu razbija dneve in noči, drobi mu spomine, ropa ga zaupanja vase, krade mu prihodnost. V pesmi Gospodar časa piše: »Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.« Najsvetlejša in najzanesljivejša je misel na ženo Tatjano. Nanjo se naslanja. Dobesedno in v prispodobi. Njej je posvečena prelepa ljubezenska pesem z naslovom Vrtnice: »Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam.« Belo, rožno, zlatorjavo … »… Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.« Ob branju zbirke pesmi Demoni so padli sem razmišljala o ničevosti novodobnih krilatic o smislu življenja, češ da je smisla konec, ko se človeku spodmikajo tla in se bolezen začenja prevešati v trpljenje. Ničesar ni mogoče dokončno domisliti. Kdo je zares srečen? Kdo zares trpi? Kdo zase ve, kdaj trpi zadnjič? Kdo lahko da roko v ogenj za drugega, ko gre za mero trpljenja ali sreče? Miha Pintarič se ne sprašuje o smislu, temveč dokazuje, da smisel je.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.
Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.
Miha Pintarič: Demoni so padli, Helena Šuklje: Bližina na recept, Alojzija Zupan Sosič: Berem pesmi. Recenzije so napisali Ifigenija Simonović, Ajda Klepej in Matjaž Zorec.
Miha Pintarič: Demoni so padli, Helena Šuklje: Bližina na recept, Alojzija Zupan Sosič: Berem pesmi. Recenzije so napisali Ifigenija Simonović, Ajda Klepej in Matjaž Zorec.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja, posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi ustvarjalci in poustvarjalci.
Monografska oddaja, posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi ustvarjalci in poustvarjalci.
Nikola Pajanović je magistriral na akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Gorjana Košute, potem pa opravil študij na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, in sicer v razredu Romana Simovića. Je dobitnik uglednih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, redno nastopa kot solist, deluje kot komorni glasbenik, nastopil pa je tudi že kot solist z orkestrom. Sredi marca je nastopil v Viteški dvorani v Križankah v okviru cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana s pianistom Stefanom Pajanovićem, glasbenika pa sta izvedla priljubljeno virtuozno delo, eno najmočnejših in najdrznejših skladb Ludwiga van Beethovna za violino in klavir: Sonato za violino in klavir št. 9 v A-duru, op. 47 – Kreutzerjevo.
Nikola Pajanović je magistriral na akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Gorjana Košute, potem pa opravil študij na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, in sicer v razredu Romana Simovića. Je dobitnik uglednih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, redno nastopa kot solist, deluje kot komorni glasbenik, nastopil pa je tudi že kot solist z orkestrom. Sredi marca je nastopil v Viteški dvorani v Križankah v okviru cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana s pianistom Stefanom Pajanovićem, glasbenika pa sta izvedla priljubljeno virtuozno delo, eno najmočnejših in najdrznejših skladb Ludwiga van Beethovna za violino in klavir: Sonato za violino in klavir št. 9 v A-duru, op. 47 – Kreutzerjevo.
Konec tedna se je zaključil že 36. Liffe. Vrhunec filmskega festivala je bila sobotna podelitev nagrad. Nagrado vodomec, ki jo žirija na Liffu v sklopu Perspektiv podeli najboljšemu prvencu ali drugemu filmu, je prejel film Modra čaplja Sophy Romvari. Na festivalu je bilo sicer na ogled 93 celovečernih in 3 sklopi kratkih filmov iz 58-ih držav. V oddaji vam ponujamo tudi oceno predstave Matija Solceta U!-BU?, ter napoved koncerta ob 25 letnici Klavirskega tria Amael.
Konec tedna se je zaključil že 36. Liffe. Vrhunec filmskega festivala je bila sobotna podelitev nagrad. Nagrado vodomec, ki jo žirija na Liffu v sklopu Perspektiv podeli najboljšemu prvencu ali drugemu filmu, je prejel film Modra čaplja Sophy Romvari. Na festivalu je bilo sicer na ogled 93 celovečernih in 3 sklopi kratkih filmov iz 58-ih držav. V oddaji vam ponujamo tudi oceno predstave Matija Solceta U!-BU?, ter napoved koncerta ob 25 letnici Klavirskega tria Amael.
Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok
Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok
Nadaljujmo predstavitev enega najbolj živih in dejavnih ljubiteljskih pihalnih orkestrov s severne strani Karavank – Godbe na pihala iz Šmihela pri Pliberku. Prva oddaja je bila skoraj v celoti posvečena narodno zavednemu sporedu, s katerim ta ljubiteljska glasbena skupina še vedno vzdržuje osnovno poslanstvo slovenskih godb – branikov narodne zavesti. Seveda pa, tako kot vselej, tudi naši vrli glasbeniki iz Korotana sledijo tokovom in smernicam, po katerih so bile godbe vselej namenjene tudi glasbenemu užitku in zabavi, zato jih boste v tej oddaji slišali v vsej njihovi pestrosti in različnosti z izborom pretežno anglo-ameriškega popularnega sporeda.
Nadaljujmo predstavitev enega najbolj živih in dejavnih ljubiteljskih pihalnih orkestrov s severne strani Karavank – Godbe na pihala iz Šmihela pri Pliberku. Prva oddaja je bila skoraj v celoti posvečena narodno zavednemu sporedu, s katerim ta ljubiteljska glasbena skupina še vedno vzdržuje osnovno poslanstvo slovenskih godb – branikov narodne zavesti. Seveda pa, tako kot vselej, tudi naši vrli glasbeniki iz Korotana sledijo tokovom in smernicam, po katerih so bile godbe vselej namenjene tudi glasbenemu užitku in zabavi, zato jih boste v tej oddaji slišali v vsej njihovi pestrosti in različnosti z izborom pretežno anglo-ameriškega popularnega sporeda.
Kralju Ubu Alfreda Jarryja v interpretaciji režiserja in lutkarja Matije Solceta in njegove ekipe je eno tistih literarnih del, ki bi jih dandanes lahko premaknili s knjižnih polic z oznako Fikcija med tiste z oznako Stvarnost. Predstava U!-BU?, ki so jo po Jarryjevi predlogi minuli petek premierno uprizorili v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu, se bere kot ugledališčenje značajev današnjih svetovnih voditeljev, njihovega pohlepa, brezsramnosti, prilaščanja brezmejne moči in nje uživanja skozi pojme kot tanki, bombe, milijoni in miljarde, Pred gledalci se odvije divji kabaterejski spektakel v mešanici igre, glasbe in animacije, v katerem beseda »merdre« zaseda posvečeno mesto. Drugo ponovitev predstave si je ogledala Petra Tanko. foto: Daniel Kvapil, festival Nekropolis, vir: cd-cc.si
Kralju Ubu Alfreda Jarryja v interpretaciji režiserja in lutkarja Matije Solceta in njegove ekipe je eno tistih literarnih del, ki bi jih dandanes lahko premaknili s knjižnih polic z oznako Fikcija med tiste z oznako Stvarnost. Predstava U!-BU?, ki so jo po Jarryjevi predlogi minuli petek premierno uprizorili v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu, se bere kot ugledališčenje značajev današnjih svetovnih voditeljev, njihovega pohlepa, brezsramnosti, prilaščanja brezmejne moči in nje uživanja skozi pojme kot tanki, bombe, milijoni in miljarde, Pred gledalci se odvije divji kabaterejski spektakel v mešanici igre, glasbe in animacije, v katerem beseda »merdre« zaseda posvečeno mesto. Drugo ponovitev predstave si je ogledala Petra Tanko. foto: Daniel Kvapil, festival Nekropolis, vir: cd-cc.si
Pianistka Zdenka Novak bo izvedla skladbe Janka Ravnika, Alojza Srebotnjaka, Karola Pahorja in Franca Pollinija.
Pianistka Zdenka Novak bo izvedla skladbe Janka Ravnika, Alojza Srebotnjaka, Karola Pahorja in Franca Pollinija.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Oddajo bomo namenili napovedim nekaterih bližnjih jazzovskih koncertov: tria bobnarja Gašperja Bertonclja in ameriškega saksofonista Lewa Tabackina, pevke Mie Žnidarič in zasedb Nakana ter Kumovi.
Oddajo bomo namenili napovedim nekaterih bližnjih jazzovskih koncertov: tria bobnarja Gašperja Bertonclja in ameriškega saksofonista Lewa Tabackina, pevke Mie Žnidarič in zasedb Nakana ter Kumovi.
Rodion Ščedrin je deloval v poznosovjetskem okolju omike, v dobi, ki jo lahko označimo za srebrni vek, torej z enako oznako, kot jo muzikologija uporablja za rod ruskih skladateljev poznega devetnajstega stoletja, ki so nasledili velikane iz Peterice ter Petra Iliča Čajkovskega: oba Tanjejeva, Arenski, Ipolitov-Ivanov, Ljadov, Grečanjinov in seveda Glazunov. Tudi drugi srebrni rod se je proslavil z izjemnim poznavanjem in obvladovanjem zvočne literature, od šestdesetih let dvajsetega stoletja so se drzno pridružili tedaj najbolj svežim in sodobnim usmeritvam v glasbi, v osemdesetih pa skoraj na ukaz postali prva vrsta glasbenega postmodernizma, ki se je morda porodil kar v tedanji Sovjetski zvezi z glasbo danes vse premalo priznanega Borisa Čajkovskega. To je bil hkrati rod ustvarjalcev, ki so nemalokrat ustvarjali po naročilu najuglednejših zahodnih dirigentov in orkestrov, čeprav je bilo središče njihovega delovanja še vedno trdno zasidrano v domačem glasbenem okolju.
Rodion Ščedrin je deloval v poznosovjetskem okolju omike, v dobi, ki jo lahko označimo za srebrni vek, torej z enako oznako, kot jo muzikologija uporablja za rod ruskih skladateljev poznega devetnajstega stoletja, ki so nasledili velikane iz Peterice ter Petra Iliča Čajkovskega: oba Tanjejeva, Arenski, Ipolitov-Ivanov, Ljadov, Grečanjinov in seveda Glazunov. Tudi drugi srebrni rod se je proslavil z izjemnim poznavanjem in obvladovanjem zvočne literature, od šestdesetih let dvajsetega stoletja so se drzno pridružili tedaj najbolj svežim in sodobnim usmeritvam v glasbi, v osemdesetih pa skoraj na ukaz postali prva vrsta glasbenega postmodernizma, ki se je morda porodil kar v tedanji Sovjetski zvezi z glasbo danes vse premalo priznanega Borisa Čajkovskega. To je bil hkrati rod ustvarjalcev, ki so nemalokrat ustvarjali po naročilu najuglednejših zahodnih dirigentov in orkestrov, čeprav je bilo središče njihovega delovanja še vedno trdno zasidrano v domačem glasbenem okolju.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Na sporedu so Štirje valčki za klavir Milana Kymličke, Simfonija št. 1 v c-molu, op. 11 Felixa Mendelssohna, pogovor Anamarije Štukelj Cusma z violinistom Volodjo Balžalorskim pred koncertom ob 25-letnici zasedbe Trio Amael, Nokturno v Es-duru za klavirski trio, op. 148 Franza Schuberta, Koncertna skladba za violončelo in orkester v D-duru, op. 12 Ernőja Dohnányija in 'Metamorfoze jesenske pokrajine v Sokolovi pustinji', 1. stavek Sonate za violino in harfo Valerija Kikte.
Na sporedu so Štirje valčki za klavir Milana Kymličke, Simfonija št. 1 v c-molu, op. 11 Felixa Mendelssohna, pogovor Anamarije Štukelj Cusma z violinistom Volodjo Balžalorskim pred koncertom ob 25-letnici zasedbe Trio Amael, Nokturno v Es-duru za klavirski trio, op. 148 Franza Schuberta, Koncertna skladba za violončelo in orkester v D-duru, op. 12 Ernőja Dohnányija in 'Metamorfoze jesenske pokrajine v Sokolovi pustinji', 1. stavek Sonate za violino in harfo Valerija Kikte.
Ponedeljkove Lirične utrinke posvečamo pesniškim pozivom k miru - eno od pesmi, ki govorijo o eksistencialni grozi, pa naj bo povezana z vojno ali čim drugim, je napisal Srečko Kosovel. Sonet, ki se začne z verzom Ena je groza, interpretiraa dramski igralec Željko Hrs. Produkcija 2007.
Ponedeljkove Lirične utrinke posvečamo pesniškim pozivom k miru - eno od pesmi, ki govorijo o eksistencialni grozi, pa naj bo povezana z vojno ali čim drugim, je napisal Srečko Kosovel. Sonet, ki se začne z verzom Ena je groza, interpretiraa dramski igralec Željko Hrs. Produkcija 2007.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Na sporedu so Sonata za inštrument s tipkami št. 84 v D-duru Antonia Solerja, Suita v D-duru Georga Philippa Telemanna, Sonata št. 3 v c-molu za flavto, godala in basso continuo Alessandra Scarlattija, Concertino za harfo, flavto, oboo, klarinet in fagot Josepha Weigla in Variacije v C-duru za instrument s tipkami Michaela Haydna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Minilo je natanko dvajset let, odkar pri nas praznujemo državni praznik dan Rudolfa Maistra. Spomnimo, da je 23. novembra 1918 Rudolf Maister (živel je v letih 1874–1934) s svojo vojsko razorožil nemško varnostno belo-zeleno gardo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večino slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške. Rudolf Maister pa ni bil samo general, ampak tudi pesnik in slikar, bibliofil in organizator. Kot pesnik je začel delovati že zgodaj, saj je že v gimnaziji ustanovil in urejal dijaški list Internos. Njegove zgodnje pesmi so bile na začetku njegove ustvarjalne poti precej lirsko obarvane, nekoliko pozneje so že bile bolj usmerjene v realizem ter so tu in tam prehajale v dekadenco, zlasti pri baladah pa se je poznal Aškerčev vpliv. Na dan Rudolfa Maistra objavljamo eno njegovih zgodnjih pesmi, balado Patra Feliksa zdravilo, ki je izšla z njegovim psevdonimom Vojanov v Ljubljanskem zvonu oktobra 1898. Interpret je Gregor Zorc, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Nataša Kocjančič, tonski mojster Matjaž Miklič, urednika oddaje Andrej Rot in Gregor Podlogar, leto nastanka 2016.
Minilo je natanko dvajset let, odkar pri nas praznujemo državni praznik dan Rudolfa Maistra. Spomnimo, da je 23. novembra 1918 Rudolf Maister (živel je v letih 1874–1934) s svojo vojsko razorožil nemško varnostno belo-zeleno gardo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večino slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške. Rudolf Maister pa ni bil samo general, ampak tudi pesnik in slikar, bibliofil in organizator. Kot pesnik je začel delovati že zgodaj, saj je že v gimnaziji ustanovil in urejal dijaški list Internos. Njegove zgodnje pesmi so bile na začetku njegove ustvarjalne poti precej lirsko obarvane, nekoliko pozneje so že bile bolj usmerjene v realizem ter so tu in tam prehajale v dekadenco, zlasti pri baladah pa se je poznal Aškerčev vpliv. Na dan Rudolfa Maistra objavljamo eno njegovih zgodnjih pesmi, balado Patra Feliksa zdravilo, ki je izšla z njegovim psevdonimom Vojanov v Ljubljanskem zvonu oktobra 1898. Interpret je Gregor Zorc, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Nataša Kocjančič, tonski mojster Matjaž Miklič, urednika oddaje Andrej Rot in Gregor Podlogar, leto nastanka 2016.
Spoznavamo delo francoskega skladatelja Érica Montalbettija, ki je svoj Trio za violino, violončelo in klavir zgradil kot glasbeni dialog s tremi velikimi umetniškimi slogi z začetka 20. stoletja: suprematizmom, orfizmom in futurizmom. Vsak izmed njih je dobil svoj stavek, svoj zven, svojo energijo – od čiste geometrije in barvnega gibanja do silovitega toka časa. Glasba, ki temelji na slikah, toda živi lastno življenje..
Spoznavamo delo francoskega skladatelja Érica Montalbettija, ki je svoj Trio za violino, violončelo in klavir zgradil kot glasbeni dialog s tremi velikimi umetniškimi slogi z začetka 20. stoletja: suprematizmom, orfizmom in futurizmom. Vsak izmed njih je dobil svoj stavek, svoj zven, svojo energijo – od čiste geometrije in barvnega gibanja do silovitega toka časa. Glasba, ki temelji na slikah, toda živi lastno življenje..
Poljski pisatelj židovskega rodu Julian Stryjkowski, s pravim imenom Pesah Stark, se je rodil leta 1905 v Stryju v takratni vzhodni Poljski. Oče, judovski melamed, ga je pošiljal v poljske šole, doma, kjer so govorili v jidišu, pa se je naučil tudi hebrejščine. Študiral je poljščino v Lvovu in leta 1932 doktoriral iz poljske književnosti. Po odhodu od doma je nekaj časa stopal po običajni poti upora židovske mladine proti ortodoksnemu okolju židovskih štetlov, sionistični in pozneje komunistični. Svoja največja dela, v katerih je oživljal svet podeželskih židovskih mestec, podobno kot Isaac Baševis Singer židovsko Varšavo, je objavil že po vojni. Najbolj je zaslovel z Galicijsko tetralogijo, tj. romani Glasovi v temi (1956), Krčma (1966), Azrilove sanje (1975) in Odmev (1988). O terorju in strahu v Lvovu, ki so ga v letih od 1939 do 1941 zasedli Sovjeti, pripoveduje avtobiografski roman Veliki strah. Z zadnjim delom, novelo Molk (1993), je oseminosemdesetletni pisatelj pretrgal molk o svoji homoseksualnosti. Umrl je leta 1996 v Varšavi. Oddajo pripravlja Jana Unuk, ki je tudi prevedla odlomke romana Glasovi v temi in Molk. Avtorica scenarija in prevajalka je Jana Unuk, interpret Aleš Valič, napovedovalka Lidija Hartman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tesa Drev Juh. Produkcija leta 2025.
Poljski pisatelj židovskega rodu Julian Stryjkowski, s pravim imenom Pesah Stark, se je rodil leta 1905 v Stryju v takratni vzhodni Poljski. Oče, judovski melamed, ga je pošiljal v poljske šole, doma, kjer so govorili v jidišu, pa se je naučil tudi hebrejščine. Študiral je poljščino v Lvovu in leta 1932 doktoriral iz poljske književnosti. Po odhodu od doma je nekaj časa stopal po običajni poti upora židovske mladine proti ortodoksnemu okolju židovskih štetlov, sionistični in pozneje komunistični. Svoja največja dela, v katerih je oživljal svet podeželskih židovskih mestec, podobno kot Isaac Baševis Singer židovsko Varšavo, je objavil že po vojni. Najbolj je zaslovel z Galicijsko tetralogijo, tj. romani Glasovi v temi (1956), Krčma (1966), Azrilove sanje (1975) in Odmev (1988). O terorju in strahu v Lvovu, ki so ga v letih od 1939 do 1941 zasedli Sovjeti, pripoveduje avtobiografski roman Veliki strah. Z zadnjim delom, novelo Molk (1993), je oseminosemdesetletni pisatelj pretrgal molk o svoji homoseksualnosti. Umrl je leta 1996 v Varšavi. Oddajo pripravlja Jana Unuk, ki je tudi prevedla odlomke romana Glasovi v temi in Molk. Avtorica scenarija in prevajalka je Jana Unuk, interpret Aleš Valič, napovedovalka Lidija Hartman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tesa Drev Juh. Produkcija leta 2025.
V večerni oddaji Legende, smo poslušali vsebino plošče The Breeze, An Appreciation Of J.J. Cale, omaž življenju in delu mojstra ameriške glasbe J.J. Calea, ki jo je s številnimi prijatelji in protagonisti Caleove umetniške ceste posnel kitarist in pevec Eric Clapton.
V večerni oddaji Legende, smo poslušali vsebino plošče The Breeze, An Appreciation Of J.J. Cale, omaž življenju in delu mojstra ameriške glasbe J.J. Calea, ki jo je s številnimi prijatelji in protagonisti Caleove umetniške ceste posnel kitarist in pevec Eric Clapton.
Oddajo Glasbeni portret tokrat posvečamo skladatelju in dolgoletnemu profesorju kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani Alojzu Srebotnjaku. Njegov opus je obsežen in raznovrsten, na začetku je bil predan ekspresionističnemu, zlasti vokalnem u slogu, v šestdesetih zazrt čez meje znanega - zlasti k dvanajsttonski in serialni tehniki - ves čas pa se je zanimal za ljudsko in tradicijsko glasbo Slovenije in Makedonije ter čutil ljubezen do nje. Danes bomo v oddaji slišali nekaj Srebotnjakovih najtehtnejših del, največ bo tistih iz obdobja skupine Pro mušica viva, spoznali pa bomo tudi nekaj njegovih zgodnejših del in ob koncu oddaje poslušali eno izmed številnih skladb, pri katerih je skladatelj osnovne motive zajemal iz makedonskih napevov. Preden se podrobneje posvetimo vodenemu poslušanju in analizi omenjenih del, povejmo še nekaj besed o življenju in umetniških dosežkih skladatelja Alojza Srebotnjaka.
Oddajo Glasbeni portret tokrat posvečamo skladatelju in dolgoletnemu profesorju kompozicije na akademiji za glasbo v Ljubljani Alojzu Srebotnjaku. Njegov opus je obsežen in raznovrsten, na začetku je bil predan ekspresionističnemu, zlasti vokalnem u slogu, v šestdesetih zazrt čez meje znanega - zlasti k dvanajsttonski in serialni tehniki - ves čas pa se je zanimal za ljudsko in tradicijsko glasbo Slovenije in Makedonije ter čutil ljubezen do nje. Danes bomo v oddaji slišali nekaj Srebotnjakovih najtehtnejših del, največ bo tistih iz obdobja skupine Pro mušica viva, spoznali pa bomo tudi nekaj njegovih zgodnejših del in ob koncu oddaje poslušali eno izmed številnih skladb, pri katerih je skladatelj osnovne motive zajemal iz makedonskih napevov. Preden se podrobneje posvetimo vodenemu poslušanju in analizi omenjenih del, povejmo še nekaj besed o življenju in umetniških dosežkih skladatelja Alojza Srebotnjaka.
Miguel Sousa Tavares je portugalski novinar in pisatelj, rojen leta 1952. Portugalci ga poznajo predvsem kot komentatorja s televizijskih zaslonov, vendar je tudi zelo uspešen pisatelj potopisov in romanov. Nikargva je njegov prvi roman, izjemno uspešen, bil je nagrajen v Italiji, preveden v več jezikov. Izšel je leta 2003. Sledila mu je knjiga Reka rož, tudi zelo uspešna, potem pa še potopis V tvoji puščavi, ki ne opisuje le dogodkov na poti po Afriki, ampak tudi spomine in notranje življenje moškega in ženske. Knjigo je prevedla Tanja Ovaska, izšla je leta 2013 pri Cankarjevi založbi. Igralca sta Sabina Kogovšek in Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija leta 2025.
Miguel Sousa Tavares je portugalski novinar in pisatelj, rojen leta 1952. Portugalci ga poznajo predvsem kot komentatorja s televizijskih zaslonov, vendar je tudi zelo uspešen pisatelj potopisov in romanov. Nikargva je njegov prvi roman, izjemno uspešen, bil je nagrajen v Italiji, preveden v več jezikov. Izšel je leta 2003. Sledila mu je knjiga Reka rož, tudi zelo uspešna, potem pa še potopis V tvoji puščavi, ki ne opisuje le dogodkov na poti po Afriki, ampak tudi spomine in notranje življenje moškega in ženske. Knjigo je prevedla Tanja Ovaska, izšla je leta 2013 pri Cankarjevi založbi. Igralca sta Sabina Kogovšek in Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija leta 2025.
Letos je minilo 10 let od smrti Johna Scotta, dolgoletnega organista katedrale sv. Pavla v Londonu, v kateri je v letih od 1990 do 2004 vodil tudi tamkajšnji zbor, potem pa je do smrti deloval v cerkvi sv. Tomaža v New Yorku. Bil je cenjen tudi kot glasbeni pedagog, v svoji koncertni karieri pa je med drugim poustvaril celoten orgelski opus Johanna Sebastiana Bacha, Dietricha Buxtehudeja, Mauricea Durufléja, Cesarja Francka, Felixa Mendelssohna - Bartholdya, Olivierja Messaiena ter orgelske simfonije, ki sta jih napisala Louis Vierne in Charles-Marie Widor. Za življenja je slovel kot »najboljši angleški organist svoje generacije«.
Letos je minilo 10 let od smrti Johna Scotta, dolgoletnega organista katedrale sv. Pavla v Londonu, v kateri je v letih od 1990 do 2004 vodil tudi tamkajšnji zbor, potem pa je do smrti deloval v cerkvi sv. Tomaža v New Yorku. Bil je cenjen tudi kot glasbeni pedagog, v svoji koncertni karieri pa je med drugim poustvaril celoten orgelski opus Johanna Sebastiana Bacha, Dietricha Buxtehudeja, Mauricea Durufléja, Cesarja Francka, Felixa Mendelssohna - Bartholdya, Olivierja Messaiena ter orgelske simfonije, ki sta jih napisala Louis Vierne in Charles-Marie Widor. Za življenja je slovel kot »najboljši angleški organist svoje generacije«.
Predvajamo posnetka s koncerta, ki je bil izveden 10. maja letos v berlinski Filharmoniji. Tamkajšnji matični Berlinski filharmonični orkester je pod vodstvom Sakarija Orama izvedel spored, ki je bil v celoti posvečen Gustavu Mahlerju. Najprej je zazvenel Adagio Mahlerjeve nedokončane Simfonije št. 10 v kritični izdaji Erwina Ratza, osrednje delo koncertnega večera pa je bila Pesem o zemlji, v kateri sta z orkestrom nastopila še tenorist Benjamin Bruns in baritonist Michael Volle. Obsežno delo za dva pevca in orkester je po zasnovi blizu simfoniji, tak je tudi podnaslov. Če bi ga Mahler naslovil simfonija, bi bila to njegova deveta po vrsti – magično število v simfoničnem svetu, s katerim je bil skladatelj močno obremenjen. Prepričan je bil, da po vzoru Beethovna in Brucknerja v življenju ne bo zmogel napisati več kot devet simfonij. Vraževerno je hotel pretentati usodo in vsaj za nekaj let odložiti smrt.
Predvajamo posnetka s koncerta, ki je bil izveden 10. maja letos v berlinski Filharmoniji. Tamkajšnji matični Berlinski filharmonični orkester je pod vodstvom Sakarija Orama izvedel spored, ki je bil v celoti posvečen Gustavu Mahlerju. Najprej je zazvenel Adagio Mahlerjeve nedokončane Simfonije št. 10 v kritični izdaji Erwina Ratza, osrednje delo koncertnega večera pa je bila Pesem o zemlji, v kateri sta z orkestrom nastopila še tenorist Benjamin Bruns in baritonist Michael Volle. Obsežno delo za dva pevca in orkester je po zasnovi blizu simfoniji, tak je tudi podnaslov. Če bi ga Mahler naslovil simfonija, bi bila to njegova deveta po vrsti – magično število v simfoničnem svetu, s katerim je bil skladatelj močno obremenjen. Prepričan je bil, da po vzoru Beethovna in Brucknerja v življenju ne bo zmogel napisati več kot devet simfonij. Vraževerno je hotel pretentati usodo in vsaj za nekaj let odložiti smrt.
... iz del Albinonija, Nidermeyerja, Webra, Bizeta, Rossinija, Ponchiellija, Verdija in Gomesa.
... iz del Albinonija, Nidermeyerja, Webra, Bizeta, Rossinija, Ponchiellija, Verdija in Gomesa.
Avtorica sedemnajstih romanov in med drugim prejemnica nagrade Meše Selimovića piše po večini o sodobnem urbanem življenju, pogosto v satiričnem tonu ali družbenokritično. Prevajalec je Štefan Kutoš, igralka Vesna Pernarčič, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Andrej Kocan. Posneto septembra 2011.
Avtorica sedemnajstih romanov in med drugim prejemnica nagrade Meše Selimovića piše po večini o sodobnem urbanem življenju, pogosto v satiričnem tonu ali družbenokritično. Prevajalec je Štefan Kutoš, igralka Vesna Pernarčič, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Andrej Kocan. Posneto septembra 2011.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Na festivalu klasične glasbe na Odeonplatzu v Muenchnu so se 12. julija letos skupaj predstavili pianist Daniil Trifonov, Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Franz Welser-Möst. Večer se je začel z uvodnim »Koncertom za klavir št. 3 v C-duru, op. 26« Sergeja Prokofjeva ter nadaljeval z izvedbo kratke skladbe iz cikla 'Bežni prividi', prav tako Prokofjeva, orkester pa je potem izvedel še obsežno »Suito« iz opere 'Kavalir z rožo, op. 59' Richarda Straussa.
Na festivalu klasične glasbe na Odeonplatzu v Muenchnu so se 12. julija letos skupaj predstavili pianist Daniil Trifonov, Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Franz Welser-Möst. Večer se je začel z uvodnim »Koncertom za klavir št. 3 v C-duru, op. 26« Sergeja Prokofjeva ter nadaljeval z izvedbo kratke skladbe iz cikla 'Bežni prividi', prav tako Prokofjeva, orkester pa je potem izvedel še obsežno »Suito« iz opere 'Kavalir z rožo, op. 59' Richarda Straussa.
Z mladimi virtuozi in plesnimi upi
Pet mladih, nadarjenih glasbenikov se je tekom študija spoznalo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in se z željo po skupnem ustvarjanju združilo v zasedbo Eastern European Bass Ensemble, ki v ospredje postavlja inštrument z neverjetno zvočno in ekspresivno zmožnostjo – kontrabas. Zanima jih predvsem izvajanje različnih tradicionalnih glasb iz območja Vzhodne Evrope, zato na njihovem repertoarju poleg srbskih, ne manjkajo niti makedonske, slovenske in romunske skladbe, ki jih prirejajo za tovrsten sestav in, ki predstavljajo svojevrsten izvajalski izziv.
Pet mladih, nadarjenih glasbenikov se je tekom študija spoznalo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in se z željo po skupnem ustvarjanju združilo v zasedbo Eastern European Bass Ensemble, ki v ospredje postavlja inštrument z neverjetno zvočno in ekspresivno zmožnostjo – kontrabas. Zanima jih predvsem izvajanje različnih tradicionalnih glasb iz območja Vzhodne Evrope, zato na njihovem repertoarju poleg srbskih, ne manjkajo niti makedonske, slovenske in romunske skladbe, ki jih prirejajo za tovrsten sestav in, ki predstavljajo svojevrsten izvajalski izziv.
Poslušajmo Tri intermezze, op. 117 Johannesa Brahmsa, Concertino za fagot in klarinet Richarda Straussa, Kvartet za flavto, violino, violo in violončelo v g-duru, op. 92 Franza Krommerja in prvi stavek Mozartovega Violinskega koncerta št. 5 v A-duru.
Poslušajmo Tri intermezze, op. 117 Johannesa Brahmsa, Concertino za fagot in klarinet Richarda Straussa, Kvartet za flavto, violino, violo in violončelo v g-duru, op. 92 Franza Krommerja in prvi stavek Mozartovega Violinskega koncerta št. 5 v A-duru.
V obdobju, ko se zdi, da prehajamo iz teme v temo, se moramo zavedati tudi svetlih trenutkov, podrobnosti, zaradi katerih je svet lepši. V pesem jih je ujel sodobni švicarsko-kitajski pesnik Yang Lian, naslovu pa je dodal še napis z daoističnega amuleta: 'Plavajoča božanstva zbirajo vode'. Prevajalka je Katja Kolšek, igralka Pia Zemljič, redaktor Vlado Motnikar, mojster zvoka Nejc Zupančič. Režiserka Saška Rakef. Posneto decembra 2017.
V obdobju, ko se zdi, da prehajamo iz teme v temo, se moramo zavedati tudi svetlih trenutkov, podrobnosti, zaradi katerih je svet lepši. V pesem jih je ujel sodobni švicarsko-kitajski pesnik Yang Lian, naslovu pa je dodal še napis z daoističnega amuleta: 'Plavajoča božanstva zbirajo vode'. Prevajalka je Katja Kolšek, igralka Pia Zemljič, redaktor Vlado Motnikar, mojster zvoka Nejc Zupančič. Režiserka Saška Rakef. Posneto decembra 2017.
Poslušajmo Mozartovo Sonato za klavir št. 17 v B-duru, K. 570 v interpretaciji priznane portugalske pianistke Marie João Pires ter Elegijo za godalni orkester britanskega skladatelja, pianista in avtorja radijskih oddaj Harolda Truscotta, ki je deloval v prejšnjem stoletju ter bil kot skladatelj dolgo spregledan. Nastopil bo Irski nacionalni simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Garyja Braina.
Poslušajmo Mozartovo Sonato za klavir št. 17 v B-duru, K. 570 v interpretaciji priznane portugalske pianistke Marie João Pires ter Elegijo za godalni orkester britanskega skladatelja, pianista in avtorja radijskih oddaj Harolda Truscotta, ki je deloval v prejšnjem stoletju ter bil kot skladatelj dolgo spregledan. Nastopil bo Irski nacionalni simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Garyja Braina.
Poslušajmo Sinfonietto Leoša Janáčka, Na vasi Petra Konjovića in Adagio iz Suite v starem slogu, op. 10 Christiana Sindinga.
Poslušajmo Sinfonietto Leoša Janáčka, Na vasi Petra Konjovića in Adagio iz Suite v starem slogu, op. 10 Christiana Sindinga.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V knjigi Srečanje v Telgteju Günterja Grassa (izšla je pri Kulturnem centru Maribor leta 2024) so opisani trije poletni dnevi literarnega srečanja nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov in tiskarjev v gostišču sredi rečnega otoka na Emsi ob trgu Telgte v Vestfaliji. Doma so z vseh koncev nemških dežel. Na srečanju si berejo iz neobjavljenih rokopisov – 43 odlomkov teh izvirnih baročnih del je vtkanih v novelo in z eno izjemo prvič prevedenih v slovenščino – ter iskreno kritiško razpravljajo. V pripovedi o pesniškem srečanju v Telgteju, ki ga je Grass postavil v poletje 1647 (z mislijo na leto 1947 in povojno opustošenje, ki so ga pustile za seboj nacistične horde), veliko odlomkov beremo dvoumno – veljajo za 300 let prej in 300 let pozneje, pa tudi za danes, povsod po svetu, kjer divjajo vojne in pohlep. Izbrali smo odlomek z začetka romana, v katerem Grass tudi duhovito pripoveduje o tem, kako so učenjaki potovali v Telgte. Roman je prevedla Urška P. Černe in o njem med drugim zapisala, da je "uprizorjena mirovna pogodba, miroljubno druženje verskih nasprotnikov ob umetnosti in duhovnosti". Prevajalka je Urška P. Černe, interpret Jernej Gašperin, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija leta 2025.
V knjigi Srečanje v Telgteju Günterja Grassa (izšla je pri Kulturnem centru Maribor leta 2024) so opisani trije poletni dnevi literarnega srečanja nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov in tiskarjev v gostišču sredi rečnega otoka na Emsi ob trgu Telgte v Vestfaliji. Doma so z vseh koncev nemških dežel. Na srečanju si berejo iz neobjavljenih rokopisov – 43 odlomkov teh izvirnih baročnih del je vtkanih v novelo in z eno izjemo prvič prevedenih v slovenščino – ter iskreno kritiško razpravljajo. V pripovedi o pesniškem srečanju v Telgteju, ki ga je Grass postavil v poletje 1647 (z mislijo na leto 1947 in povojno opustošenje, ki so ga pustile za seboj nacistične horde), veliko odlomkov beremo dvoumno – veljajo za 300 let prej in 300 let pozneje, pa tudi za danes, povsod po svetu, kjer divjajo vojne in pohlep. Izbrali smo odlomek z začetka romana, v katerem Grass tudi duhovito pripoveduje o tem, kako so učenjaki potovali v Telgte. Roman je prevedla Urška P. Černe in o njem med drugim zapisala, da je "uprizorjena mirovna pogodba, miroljubno druženje verskih nasprotnikov ob umetnosti in duhovnosti". Prevajalka je Urška P. Černe, interpret Jernej Gašperin, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija leta 2025.
Kratka radijska igra iz novembrskega cikla mlade avtorice se dogaja v trenutku, ko se je v krožnem križišču pokvaril semafor in je promet obstal. Med stoječimi avtomobili je tudi avtobus z le dvema potnikoma. Razvije se pogovor med njima in voznikom. O željah, o tem, ali ima smisel želeti si tudi kaj nedosegljivega ... Skozi vsakdanji pogovor pa pronica slika s socialnimi konotacijami. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Fonetičarka: Suzana Köstner Lektorica: Saša Grčman Voznik avtobusa - Blaž Šef Potnica - Janja Majzelj Potnik - Matija Rozman Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2022.
Kratka radijska igra iz novembrskega cikla mlade avtorice se dogaja v trenutku, ko se je v krožnem križišču pokvaril semafor in je promet obstal. Med stoječimi avtomobili je tudi avtobus z le dvema potnikoma. Razvije se pogovor med njima in voznikom. O željah, o tem, ali ima smisel želeti si tudi kaj nedosegljivega ... Skozi vsakdanji pogovor pa pronica slika s socialnimi konotacijami. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Fonetičarka: Suzana Köstner Lektorica: Saša Grčman Voznik avtobusa - Blaž Šef Potnica - Janja Majzelj Potnik - Matija Rozman Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2022.