Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
MJQ spada med tiste legendarne jazzovske zasedbe, ki so skozi svoja ustvarjanja združevali različne glasbene stile. Gospodje so dolga desetletja kraljevali v najbolj eminentnih koncertnih dvoranah in jazzovskih klubih po vsem svetu. Leta 1960 so koncertirali tudi v Ljubljani in posnetke posvetili dolgoletnemu članu skupine, bobnarju Connieju Kayu.
MJQ spada med tiste legendarne jazzovske zasedbe, ki so skozi svoja ustvarjanja združevali različne glasbene stile. Gospodje so dolga desetletja kraljevali v najbolj eminentnih koncertnih dvoranah in jazzovskih klubih po vsem svetu. Leta 1960 so koncertirali tudi v Ljubljani in posnetke posvetili dolgoletnemu članu skupine, bobnarju Connieju Kayu.
Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl
Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl
To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb
To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V oddaji o kulturi in umetnosti je bil naš gost prejemnik Zlate plakete za življenjsko delo v slovenski ljubiteljski kulturi Mitja Gobec s Ptuja, ki je več kot 70 let deloval na področju zborovske dejavnosti. Spomnili smo še na nocojšnjo premiero Marija Stuart v režiji Diega de Bree v mariborski Drami.
V oddaji o kulturi in umetnosti je bil naš gost prejemnik Zlate plakete za življenjsko delo v slovenski ljubiteljski kulturi Mitja Gobec s Ptuja, ki je več kot 70 let deloval na področju zborovske dejavnosti. Spomnili smo še na nocojšnjo premiero Marija Stuart v režiji Diega de Bree v mariborski Drami.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo. Tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti in zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Štefan Strážay (1940) je eden najbolj svojevrstnih in cenjenih slovaških pesnikov, prepoznaven je po izraznem minimalizmu in prodornih spoznavnih obratih, ki ponujajo vse prej kot črno-belo videnje intimnega sveta, je zapisal Andrej Peric, ki je prevedel Strážayeve pesmi. Izšle so pri KUD Apokalipsa leta 2015 z naslovom Interier in druge pesmi. Interpret Vito Weiss, prevajalec Andrej Peric, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2020.
Štefan Strážay (1940) je eden najbolj svojevrstnih in cenjenih slovaških pesnikov, prepoznaven je po izraznem minimalizmu in prodornih spoznavnih obratih, ki ponujajo vse prej kot črno-belo videnje intimnega sveta, je zapisal Andrej Peric, ki je prevedel Strážayeve pesmi. Izšle so pri KUD Apokalipsa leta 2015 z naslovom Interier in druge pesmi. Interpret Vito Weiss, prevajalec Andrej Peric, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2020.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Starodavni grški mit o Orfeju in Evridiki je v sodobni interpretaciji ustvarjalcev mlajše generacije, režiserja Jana Krmelja, avtorice libreta in pesnice Urše Majcen ter skladatelja Saša Vollmaierja zaživel v popolnoma drugačni podobi, kot so ga upodabljale številne klasične postavitve. Vsi trije so skupaj z igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, ki jih spremljajo plesalci En Knap Group, spregovorili o temeljni dilemi mita, Orfejevem pogledu nazaj, ki pogubi Evridiko. Perspektiva poetične in multimedijske uprizoritve je popolnoma drugačna: današnja Evridika je osvobojena, ima lastno voljo in se odloča sama. Več o tem v pogovorih z ustvarjalci v oddaji Umetnost igre avtorice Marjane Ravnjak.
Starodavni grški mit o Orfeju in Evridiki je v sodobni interpretaciji ustvarjalcev mlajše generacije, režiserja Jana Krmelja, avtorice libreta in pesnice Urše Majcen ter skladatelja Saša Vollmaierja zaživel v popolnoma drugačni podobi, kot so ga upodabljale številne klasične postavitve. Vsi trije so skupaj z igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, ki jih spremljajo plesalci En Knap Group, spregovorili o temeljni dilemi mita, Orfejevem pogledu nazaj, ki pogubi Evridiko. Perspektiva poetične in multimedijske uprizoritve je popolnoma drugačna: današnja Evridika je osvobojena, ima lastno voljo in se odloča sama. Več o tem v pogovorih z ustvarjalci v oddaji Umetnost igre avtorice Marjane Ravnjak.
Letos mineva 70. let od smrti slovenskega pesnika Frana Ellerja. Rodil se je avgusta 1873 v Mariji na Zilji. Študiral je zgodovino, zemljepis, slavistiko in pravo na Dunaju, iz prava je tudi doktoriral in po raznih finančnih službah predaval na pravni fakulteti v Ljubljani. Ellerjeva poezija je po obliki in vsebini tradicionalna, realistična in impresionistična, medtem ko so bili njegovi estetski nazori moderni; uprl se je dogmatski estetiki in enostransko filozofskemu oziroma ideološkemu pojmovanju književnosti in drugih umetnosti. Interpret Boris Juh, režiserka Elza Rituper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, urednika oddaje Tadeja Krečič Scholten in Matej Juh. Produkcija 2003.
Letos mineva 70. let od smrti slovenskega pesnika Frana Ellerja. Rodil se je avgusta 1873 v Mariji na Zilji. Študiral je zgodovino, zemljepis, slavistiko in pravo na Dunaju, iz prava je tudi doktoriral in po raznih finančnih službah predaval na pravni fakulteti v Ljubljani. Ellerjeva poezija je po obliki in vsebini tradicionalna, realistična in impresionistična, medtem ko so bili njegovi estetski nazori moderni; uprl se je dogmatski estetiki in enostransko filozofskemu oziroma ideološkemu pojmovanju književnosti in drugih umetnosti. Interpret Boris Juh, režiserka Elza Rituper, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, urednika oddaje Tadeja Krečič Scholten in Matej Juh. Produkcija 2003.
Ob 10. obletnici smrti pesnika in esejista Aleša Debeljaka je pri LUD Šerpi izšel ponatis dela Minute strahu. Bili smo tudi na razstavi v mariborski Kibli z naslovom Umetnost iz kovčka. V Kočevju pa so odprli razstavo Klavdija Slubana, enega v svetu najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu, z naslovom Peglezen in bič.
Ob 10. obletnici smrti pesnika in esejista Aleša Debeljaka je pri LUD Šerpi izšel ponatis dela Minute strahu. Bili smo tudi na razstavi v mariborski Kibli z naslovom Umetnost iz kovčka. V Kočevju pa so odprli razstavo Klavdija Slubana, enega v svetu najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu, z naslovom Peglezen in bič.
Večplastna radijska igra skozi intimne, politične in etične zgodbe posameznikov raziskuje vprašanje konca zgodovine v času devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko Evropa doživlja padec političnih zidov in je v iluziji večnega miru in blaginje. Osrednje vprašanje ni, ali se je zgodovina končala, temveč kdo ima pravico pripovedovati zgodbo, kdo z njo trguje in kdo nosi njene posledice. S premiero tretjega dela trilogije Nezmožni umreti, ki jo sestavljata še radijski igri Kapucinska grobnica (premiera radijske igre 15. in 22. april, režija Klemen Markovčič) in V iskanju izgubljenega jezika (18. in 25. november, režija Ana Krauthaker) tako Uredništvo igranega programa končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia. Režiser: Alen Jelen Prevajalec: Gašper Malej Prirejevalka in dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Tonska mojstra: Andrej Babič, Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Avtor izvirne glasbe: Goran Krmac Monika – Patrizia Jurinčič Finžgar Gloria – Arna Hadžialjević Franco – Blaž Valič Poročnik – Žiga Udir Emiliano – Jure Kopušar Viktor – Miha Nemec Koprodukcija: Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, Deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino – slovenski in italijanski program ter 3. program Radia Slovenija – program Ars. Posneto v novogoriškem studiu Radia Koper in Studiu Trak v Trstu januarja 2026.
Večplastna radijska igra skozi intimne, politične in etične zgodbe posameznikov raziskuje vprašanje konca zgodovine v času devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko Evropa doživlja padec političnih zidov in je v iluziji večnega miru in blaginje. Osrednje vprašanje ni, ali se je zgodovina končala, temveč kdo ima pravico pripovedovati zgodbo, kdo z njo trguje in kdo nosi njene posledice. S premiero tretjega dela trilogije Nezmožni umreti, ki jo sestavljata še radijski igri Kapucinska grobnica (premiera radijske igre 15. in 22. april, režija Klemen Markovčič) in V iskanju izgubljenega jezika (18. in 25. november, režija Ana Krauthaker) tako Uredništvo igranega programa končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia. Režiser: Alen Jelen Prevajalec: Gašper Malej Prirejevalka in dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Tonska mojstra: Andrej Babič, Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Avtor izvirne glasbe: Goran Krmac Monika – Patrizia Jurinčič Finžgar Gloria – Arna Hadžialjević Franco – Blaž Valič Poročnik – Žiga Udir Emiliano – Jure Kopušar Viktor – Miha Nemec Koprodukcija: Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, Deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino – slovenski in italijanski program ter 3. program Radia Slovenija – program Ars. Posneto v novogoriškem studiu Radia Koper in Studiu Trak v Trstu januarja 2026.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
Francoski književnik Romain Rolland, velik humanist v času prve svetovne vojne, je leta 1915 prejel Nobelovo nagrado za obsežen razvojni roman Jean Christophe, bralcem pa se je še bolj priljubil z vitalističnim romanom o dobrodušnem Burgundcu Miklavž Breugnon. A pisateljeva pot do splošnega priznanja je bila kar dolga. Avtorica scenarija Bojana Beltram Kovačevič, prevajalci Silvester Škerl, Karel Dobida, Janko Moder in Vladimir Koch, igralca Lotos Vincenc Šparovec in Kristijan Muck, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič. Režiser Igor Likar. Posneto julija 2012.
Francoski književnik Romain Rolland, velik humanist v času prve svetovne vojne, je leta 1915 prejel Nobelovo nagrado za obsežen razvojni roman Jean Christophe, bralcem pa se je še bolj priljubil z vitalističnim romanom o dobrodušnem Burgundcu Miklavž Breugnon. A pisateljeva pot do splošnega priznanja je bila kar dolga. Avtorica scenarija Bojana Beltram Kovačevič, prevajalci Silvester Škerl, Karel Dobida, Janko Moder in Vladimir Koch, igralca Lotos Vincenc Šparovec in Kristijan Muck, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič. Režiser Igor Likar. Posneto julija 2012.
Vodilni slovenski glasbeniki, ki igrajo v skupini Ensemble.si, se glede na raznolik repertoar predstavljajo v zasedbah godalcev, pihalcev in trobilcev, tokrat predstavljamo godalni sekstet Ensemble.si.
Vodilni slovenski glasbeniki, ki igrajo v skupini Ensemble.si, se glede na raznolik repertoar predstavljajo v zasedbah godalcev, pihalcev in trobilcev, tokrat predstavljamo godalni sekstet Ensemble.si.
Honeggerjeva glasba k filmu Napoleon Abela Gancea iz leta 1927 velja za prvo izvirno filmsko glasbo nasploh. Ustvarjena je kot simfonična spremljava, ki podpira pripoved in razpoloženje filma ter se osredotoča na značaj in notranje stanje glavnega lika, brez izrazitega poveličevanja zgodovinske osebnosti. Glasba se ni v celoti ohranila in danes poznamo predvsem dele oziroma poznejše rekonstrukcije.
Honeggerjeva glasba k filmu Napoleon Abela Gancea iz leta 1927 velja za prvo izvirno filmsko glasbo nasploh. Ustvarjena je kot simfonična spremljava, ki podpira pripoved in razpoloženje filma ter se osredotoča na značaj in notranje stanje glavnega lika, brez izrazitega poveličevanja zgodovinske osebnosti. Glasba se ni v celoti ohranila in danes poznamo predvsem dele oziroma poznejše rekonstrukcije.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Henry Purcell se je rodil v londonskem Westminstru in je prvo glasbeno izobrazbo dobil v zboru kraljeve kapele. Večino svojega, le 36 let trajajočega življenja je preživel v Londonu. Komponiral je za operni oder, za cerkev, gledališče ter tako za kraljevske mecene kot ljubiteljske glasbenike.
Henry Purcell se je rodil v londonskem Westminstru in je prvo glasbeno izobrazbo dobil v zboru kraljeve kapele. Večino svojega, le 36 let trajajočega življenja je preživel v Londonu. Komponiral je za operni oder, za cerkev, gledališče ter tako za kraljevske mecene kot ljubiteljske glasbenike.
Pri založbi Nika je nedavno izšla spominska izdaja vseh plošč legendarne skupine buldožer, paket z naslovom 'Lik i dijelo', ki je glasbenim sladokuscem na voljo od tega tedna. Če ste morda bolj ljubitelji filma, posebno evropskega – v Ljubljani potekajo dnevi poljskega filma. Letošnja edicija je posvečena 100. obletnici rojstva režiserja Andrzeja Wajde. Na programu Ars nacionalnega radia bodo nocoj premierno predvajali radijsko igro Zora po koncu zgodovine, tretji del slovensko-italijanske trilogije Nezmožni umreti, s čimer zaključujejo celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica - Gorica. Glasbeno kuliso oddaji dajejo štiri komadi iz štirih albumov skupine Buldožer, izbor je Armando Šturman pospremil z zgornjim naslovom.
Pri založbi Nika je nedavno izšla spominska izdaja vseh plošč legendarne skupine buldožer, paket z naslovom 'Lik i dijelo', ki je glasbenim sladokuscem na voljo od tega tedna. Če ste morda bolj ljubitelji filma, posebno evropskega – v Ljubljani potekajo dnevi poljskega filma. Letošnja edicija je posvečena 100. obletnici rojstva režiserja Andrzeja Wajde. Na programu Ars nacionalnega radia bodo nocoj premierno predvajali radijsko igro Zora po koncu zgodovine, tretji del slovensko-italijanske trilogije Nezmožni umreti, s čimer zaključujejo celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica - Gorica. Glasbeno kuliso oddaji dajejo štiri komadi iz štirih albumov skupine Buldožer, izbor je Armando Šturman pospremil z zgornjim naslovom.
Pianistka Neža Tovšak je svojo glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje pri Manji Gošnik Vovk, nato pa se je vpisala na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana v razred Sijavuša Gadžijeva. Na Akademiji za glasbo je njen profesor Ruben Dalibaltayan. Na svoji umetniški poti se je udeležila številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, solistično in v duu, sodeluje v številnih komornih zasedbah ter redno nastopa tako solistično kot tudi v vlogi komorne glasbenice. Katero glasbo pri tem najraje izvaja, bo povedala sama, ob pogovoru pa bomo poslušali tudi prvi stavek Rahmaninovega prvega klavirskega koncerta, za izvedbo katerega je prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. ALEKSANDER SKRJABIN: FANTAZIJA V H-MOLU, OP. 28 Klavir: NEŽA TOVŠAK SERGEJ RAHMANINOV: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 1 V FIS-MOLU, OP. 1 - 1. VIVACE – MODERATO Klavir: NEŽA TOVŠAK, SIMFONIČNI ORKESTER SNG MARIBOR, dirigent: MIHA ROGINA
Pianistka Neža Tovšak je svojo glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje pri Manji Gošnik Vovk, nato pa se je vpisala na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana v razred Sijavuša Gadžijeva. Na Akademiji za glasbo je njen profesor Ruben Dalibaltayan. Na svoji umetniški poti se je udeležila številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, solistično in v duu, sodeluje v številnih komornih zasedbah ter redno nastopa tako solistično kot tudi v vlogi komorne glasbenice. Katero glasbo pri tem najraje izvaja, bo povedala sama, ob pogovoru pa bomo poslušali tudi prvi stavek Rahmaninovega prvega klavirskega koncerta, za izvedbo katerega je prejela študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. ALEKSANDER SKRJABIN: FANTAZIJA V H-MOLU, OP. 28 Klavir: NEŽA TOVŠAK SERGEJ RAHMANINOV: KONCERT ZA KLAVIR IN ORKESTER ŠT. 1 V FIS-MOLU, OP. 1 - 1. VIVACE – MODERATO Klavir: NEŽA TOVŠAK, SIMFONIČNI ORKESTER SNG MARIBOR, dirigent: MIHA ROGINA
Kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi rešili svojo hčer pred motnjo hranjenja, je eno izmed vprašanj filma Olma Omerzuja Nehvaležna bitja. Premierno so ga predvajali v Kinodvoru, gre pa za zgodbo o družini, razpeti med krivdo in zanikanjem. V oddaji tudi o premieri radijske igre Zora po koncu zgodovine. S tretjim delom trilogije Nezmožni umreti program Ars končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica – Gorica 2025.
Kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi rešili svojo hčer pred motnjo hranjenja, je eno izmed vprašanj filma Olma Omerzuja Nehvaležna bitja. Premierno so ga predvajali v Kinodvoru, gre pa za zgodbo o družini, razpeti med krivdo in zanikanjem. V oddaji tudi o premieri radijske igre Zora po koncu zgodovine. S tretjim delom trilogije Nezmožni umreti program Ars končuje celoletno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica – Gorica 2025.
Uprizoritev socialnega romana v komornem, intimnem branju in premišljenih uprizoritvenih rešitvah poglobljeno razmišlja o razrednem sramu, neizbežnosti revščine in izgubi dostojanstva, ki se fizično in psihično zažre v posameznico in posameznika. Režija: Jernej Lorenci Vokal: Pipa Lorenci in Marlo Črnac Avtor glasbe in asistent režiserja: Žiga Hren Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Igrata: Tamara Avguštin in Gregor Zorc
Uprizoritev socialnega romana v komornem, intimnem branju in premišljenih uprizoritvenih rešitvah poglobljeno razmišlja o razrednem sramu, neizbežnosti revščine in izgubi dostojanstva, ki se fizično in psihično zažre v posameznico in posameznika. Režija: Jernej Lorenci Vokal: Pipa Lorenci in Marlo Črnac Avtor glasbe in asistent režiserja: Žiga Hren Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Igrata: Tamara Avguštin in Gregor Zorc
Dvořákove simfonije, opere in komorna glasba so postale del svetovnega repertoarja, toda v ozadju stoji tudi njegov klavirski opus. V nasprotju s Smetano Dvořák ni bil koncertni pianist. Klavir je bil njegov intimni prostor melodij, ki so se porodile iz ljudske tradicije, narave in notranjega miru.
Dvořákove simfonije, opere in komorna glasba so postale del svetovnega repertoarja, toda v ozadju stoji tudi njegov klavirski opus. V nasprotju s Smetano Dvořák ni bil koncertni pianist. Klavir je bil njegov intimni prostor melodij, ki so se porodile iz ljudske tradicije, narave in notranjega miru.
Manca G. Renko je pri svoji založbi No!Press objavila esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih. Zbirka pritegne z izbiro zahtevnih tem (med drugim avtorica piše o čustvih, tesnobi, ženski enakopravnosti, pripadnosti generaciji …) in tehtnim razmislekom. Pogovor Marka Golje z Manco G. Renko za oddajo Izšlo je je nastal marca lani.
Manca G. Renko je pri svoji založbi No!Press objavila esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih. Zbirka pritegne z izbiro zahtevnih tem (med drugim avtorica piše o čustvih, tesnobi, ženski enakopravnosti, pripadnosti generaciji …) in tehtnim razmislekom. Pogovor Marka Golje z Manco G. Renko za oddajo Izšlo je je nastal marca lani.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.
Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.
Predvajana glasba: 1. Dane Škerl: Concertino za klavir in orkester Izv.: Klavir: Boris Šurbek Simfonični orkester RTV Slovenija Dirgent: Uroš Prevoršek 2. Janko Ravnik: Večerna pesem Izv.: Klavir: Zdenka Novak 3. Matija Bravničar: Koncert za violino in orkester Izv.: Violina: Dejan Bravničar Simfonični orkester RTV Slovenija Dirigent: Milan Horvat 4. Danilo Švara: Fantazija za oboo in klavir Izv.: Oboa: Božo Rogelj Klavir: Aci Bertoncelj
Predvajana glasba: 1. Dane Škerl: Concertino za klavir in orkester Izv.: Klavir: Boris Šurbek Simfonični orkester RTV Slovenija Dirgent: Uroš Prevoršek 2. Janko Ravnik: Večerna pesem Izv.: Klavir: Zdenka Novak 3. Matija Bravničar: Koncert za violino in orkester Izv.: Violina: Dejan Bravničar Simfonični orkester RTV Slovenija Dirigent: Milan Horvat 4. Danilo Švara: Fantazija za oboo in klavir Izv.: Oboa: Božo Rogelj Klavir: Aci Bertoncelj
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si plati Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
V AriZONI Armando Šturman v zmernem tempu niza domače in tuje glasbene novitete. Vabljeni k poslušanju ...
V AriZONI Armando Šturman v zmernem tempu niza domače in tuje glasbene novitete. Vabljeni k poslušanju ...
Mladi Richard Wagner je zelo dobro zaznal potencial francoske velike opere, zato jo je sprejel z odprtimi rokami. Leta 1838 se je odločil, da bo »z razkošno ekstravaganco presegel vse dotedanje primere«, in do novembra leta 1840 je končal svojega Rienzija.
Mladi Richard Wagner je zelo dobro zaznal potencial francoske velike opere, zato jo je sprejel z odprtimi rokami. Leta 1838 se je odločil, da bo »z razkošno ekstravaganco presegel vse dotedanje primere«, in do novembra leta 1840 je končal svojega Rienzija.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
"Bori dehteči, bori dehteči ..." Pesem s Krasa je morda ena najbolj znanih Kosovelovih pesmi, v kateri je impresijo že začel združevati z ekspresivnim pomenom. Vendar v njej ne prevladata na primer ekspresionistični temi nemoči ali groze smrti, ampak precej spodbudnejši toni. Interpretira Slavko Cerjak, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2006.
"Bori dehteči, bori dehteči ..." Pesem s Krasa je morda ena najbolj znanih Kosovelovih pesmi, v kateri je impresijo že začel združevati z ekspresivnim pomenom. Vendar v njej ne prevladata na primer ekspresionistični temi nemoči ali groze smrti, ampak precej spodbudnejši toni. Interpretira Slavko Cerjak, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2006.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Danes mineva deset let, od kar je za vedno odšel pesnik, prevajalec in esejist Aleš Debeljak. Rodil se je leta 1961 v Ljubljani, diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti ter doktoriral iz sociologije kulture v New Yorku. Od leta 2004 je bil redni profesor na fakulteti za družbene vede, veliko pa je predaval tudi v tujini. Njegov opus obsega osem knjig poezije in štirinajst knjig esejev ter številne razprave in kolumne. Veliko njegovih del je tudi prevedenih v tuje jezike. Pisal je melanholično poezijo, najprej v dialogu z modernizmom in eksistencializmom, pozneje pa je v svoje pesniške podobe vnašal tudi motive iz vojne v nekdanji Jugoslaviji in stvarnosti družinskega življenja. Za svoje pesniško ustvarjanje je prejel nagrado Prešernovega sklada in dvakrat Jenkovo nagrado – leta 1987 za Slovar tišine in leta 2009 za zbirko Tihotapci. Ob obletnici njegove smrti objavljamo ciklus pesmi Notranji krog prav iz te zbirke. Interpret Milan Štefe, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Sara Železnik, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, leto nastanka 2009.
Danes mineva deset let, od kar je za vedno odšel pesnik, prevajalec in esejist Aleš Debeljak. Rodil se je leta 1961 v Ljubljani, diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti ter doktoriral iz sociologije kulture v New Yorku. Od leta 2004 je bil redni profesor na fakulteti za družbene vede, veliko pa je predaval tudi v tujini. Njegov opus obsega osem knjig poezije in štirinajst knjig esejev ter številne razprave in kolumne. Veliko njegovih del je tudi prevedenih v tuje jezike. Pisal je melanholično poezijo, najprej v dialogu z modernizmom in eksistencializmom, pozneje pa je v svoje pesniške podobe vnašal tudi motive iz vojne v nekdanji Jugoslaviji in stvarnosti družinskega življenja. Za svoje pesniško ustvarjanje je prejel nagrado Prešernovega sklada in dvakrat Jenkovo nagrado – leta 1987 za Slovar tišine in leta 2009 za zbirko Tihotapci. Ob obletnici njegove smrti objavljamo ciklus pesmi Notranji krog prav iz te zbirke. Interpret Milan Štefe, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Sara Železnik, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, leto nastanka 2009.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Se spominjate simpatične najstnice orientalskega videza, ki je z zadržanimi čustvi in hrapavim glasom konec leta 1988 prepevala Twist in My Sobriety? To je bil čas navdušenja nad albumom Solitude Standing Suzanne Vega, po katerem so odre spet zasedla dekleta s kitaro – tudi kot odgovor na pretirano uporabo računalnika v glasbi. Tanita je v tem slogu nadaljevala, a vse očitneje je bilo, da zorenje ni imelo pravega odmeva v širši popularni glasbi, čeprav je ohranjala podobno formulo skladanja pesmi. »Umetnik mora ustvarjati v svojem času,« je dejala po tem, ko se je ozrla v preteklost. Najnovejši album Liar namreč doživlja kot nadaljevanje uspešnega prvenca Ancient Heart, vendar z vidika zrele ženske, ki se zaveda težkih razmer okoli sebe.
Se spominjate simpatične najstnice orientalskega videza, ki je z zadržanimi čustvi in hrapavim glasom konec leta 1988 prepevala Twist in My Sobriety? To je bil čas navdušenja nad albumom Solitude Standing Suzanne Vega, po katerem so odre spet zasedla dekleta s kitaro – tudi kot odgovor na pretirano uporabo računalnika v glasbi. Tanita je v tem slogu nadaljevala, a vse očitneje je bilo, da zorenje ni imelo pravega odmeva v širši popularni glasbi, čeprav je ohranjala podobno formulo skladanja pesmi. »Umetnik mora ustvarjati v svojem času,« je dejala po tem, ko se je ozrla v preteklost. Najnovejši album Liar namreč doživlja kot nadaljevanje uspešnega prvenca Ancient Heart, vendar z vidika zrele ženske, ki se zaveda težkih razmer okoli sebe.
Povojna Nemčija je morala po letih nacistične represije svobodo govora odkriti na novo. Sredi hladne vojne, z Američani na eni strani in Sovjeti na drugi, so kabaretisti s šegavo norčavostjo obračunali z “nelagodji” nemške polpreteklosti, hkrati pa začeli račune polagati norostim novih časov.
Povojna Nemčija je morala po letih nacistične represije svobodo govora odkriti na novo. Sredi hladne vojne, z Američani na eni strani in Sovjeti na drugi, so kabaretisti s šegavo norčavostjo obračunali z “nelagodji” nemške polpreteklosti, hkrati pa začeli račune polagati norostim novih časov.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Koncertantna glasba za solistični inštrument in orkester je svoj prvi impulz dobila v obdobju baroka. Sijajen razvoj je dosegla v drugi polovici 18. stoletja, romantični slog pa je dal tej obliki tristavčno zaokroženost, kar je vzljubilo tudi občinstvo. Na ruskih koncertnih odrih je koncert za solistični inštrrument in orkester najbolj uveljavil Peter Iljič Čajkovski. Ob njem je svoj slog, ki se je zgledoval pri Franzu Lisztu, na poseben način razvil Nikolaj Rimski-Korsakov. 'Sodobnika: Čajkovski in Korsakov' v oddaji 'Čas prostor in glasba'.
Koncertantna glasba za solistični inštrument in orkester je svoj prvi impulz dobila v obdobju baroka. Sijajen razvoj je dosegla v drugi polovici 18. stoletja, romantični slog pa je dal tej obliki tristavčno zaokroženost, kar je vzljubilo tudi občinstvo. Na ruskih koncertnih odrih je koncert za solistični inštrrument in orkester najbolj uveljavil Peter Iljič Čajkovski. Ob njem je svoj slog, ki se je zgledoval pri Franzu Lisztu, na poseben način razvil Nikolaj Rimski-Korsakov. 'Sodobnika: Čajkovski in Korsakov' v oddaji 'Čas prostor in glasba'.
Konec minulega leta je izšla knjiga Marije Kacin 'Primorska šola na prepihu', s katero so se spomnili 80-letnice obnovitve slovenskih šol v Italiji. V Cankarjevem domu v Ljubljani se z uprizoritvijo romana Ivana Cankarja na Klancu v režiji Jerneja Lorencija pridružujejo letošnjemu Cankarjevemu letu – kot ste v naši oddaji že lahko slišali, leto 2026 ni le Kosovelovo, pač pa tudi Cankarjevo in tudi Kettejevo leto. V oddaji se posvetimo tudi uporu. Izšel je namreč novi CD Ženskega pevskega zbora Kombinat z naslovom UPOR in pika. ''Ker upor je pravica. In upor je dolžnost,'' pravijo Kombinatke. Glasbeni okvir pa bodo po izboru Iztoka Novaka Easya skladbe iz kultnega albuma beograjske zasedbe Ekatarina Velika S’ vetrom uz lice iz leta 1986.
Konec minulega leta je izšla knjiga Marije Kacin 'Primorska šola na prepihu', s katero so se spomnili 80-letnice obnovitve slovenskih šol v Italiji. V Cankarjevem domu v Ljubljani se z uprizoritvijo romana Ivana Cankarja na Klancu v režiji Jerneja Lorencija pridružujejo letošnjemu Cankarjevemu letu – kot ste v naši oddaji že lahko slišali, leto 2026 ni le Kosovelovo, pač pa tudi Cankarjevo in tudi Kettejevo leto. V oddaji se posvetimo tudi uporu. Izšel je namreč novi CD Ženskega pevskega zbora Kombinat z naslovom UPOR in pika. ''Ker upor je pravica. In upor je dolžnost,'' pravijo Kombinatke. Glasbeni okvir pa bodo po izboru Iztoka Novaka Easya skladbe iz kultnega albuma beograjske zasedbe Ekatarina Velika S’ vetrom uz lice iz leta 1986.
Aktualna tedenska oddaja, namenjena poročanju o glasbenih dogodkih doma in v tujini in kritični oceni le-teh. Pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
Aktualna tedenska oddaja, namenjena poročanju o glasbenih dogodkih doma in v tujini in kritični oceni le-teh. Pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
Letos mineva 75 let od smrti skladatelja Arnolda Schönberga. Vsestranskost umetniškega genija je izkazoval kot skladatelj, glasbeni teoretik, slikar in kot človek. Njegove samospeve delimo glede na kompozicijski slog, ki ga je v njih uporabil; v življenju je namreč svoj kompozicijski pristop večkrat spremenil - najprej je iz poznoromantičnega prešel v tako imenovani slog proste oziroma svobodne tonalnosti, nazadnje je ustvarjal v dodekafoniji. V tokratni oddaji bodo zveneli samospevi iz njegovega zgodnjega obdobja.
Letos mineva 75 let od smrti skladatelja Arnolda Schönberga. Vsestranskost umetniškega genija je izkazoval kot skladatelj, glasbeni teoretik, slikar in kot človek. Njegove samospeve delimo glede na kompozicijski slog, ki ga je v njih uporabil; v življenju je namreč svoj kompozicijski pristop večkrat spremenil - najprej je iz poznoromantičnega prešel v tako imenovani slog proste oziroma svobodne tonalnosti, nazadnje je ustvarjal v dodekafoniji. V tokratni oddaji bodo zveneli samospevi iz njegovega zgodnjega obdobja.
V Francki je neka moč, ki ji jo osebno zelo zavidam, je dejal režiser Jernej Lorenci pred premierno uprizoritvijo romana Ivana Cankarja Na klancu, ki bo zvečer v Cankarjevem domu v Ljubljani. V glavnih vlogah nastopata Tamara Avguštin in Gregor Zorc. V oddaji tudi o koncertu pianista Alexandra Gadjieva, ki bo nastopil na 3. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor, in 5. Dnevih poljskega filma. V Slovenski kinoteki z njimi zaznamujejo 100. obletnico rojstva Andrzeja Wajde, enega največjih mojstrov poljske kinematografije.
V Francki je neka moč, ki ji jo osebno zelo zavidam, je dejal režiser Jernej Lorenci pred premierno uprizoritvijo romana Ivana Cankarja Na klancu, ki bo zvečer v Cankarjevem domu v Ljubljani. V glavnih vlogah nastopata Tamara Avguštin in Gregor Zorc. V oddaji tudi o koncertu pianista Alexandra Gadjieva, ki bo nastopil na 3. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor, in 5. Dnevih poljskega filma. V Slovenski kinoteki z njimi zaznamujejo 100. obletnico rojstva Andrzeja Wajde, enega največjih mojstrov poljske kinematografije.