Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V 14. stoletju se je na prehodu iz srednjega veka v moderno obdobje v Toskani začelo obdobje humanističnega in umetniškega razcveta. Ena izmed bogatih dejavnosti je bila tudi glasba, ki je v poznejših stoletjih Italijo postavila na vodilno mesto glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja. Od renesanse, baroka in klasicizma pa vse do glasbenega romanticizma in glasbe 20. stoletja je Italija obdržala osrednje mesto glasne misli.
V 14. stoletju se je na prehodu iz srednjega veka v moderno obdobje v Toskani začelo obdobje humanističnega in umetniškega razcveta. Ena izmed bogatih dejavnosti je bila tudi glasba, ki je v poznejših stoletjih Italijo postavila na vodilno mesto glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja. Od renesanse, baroka in klasicizma pa vse do glasbenega romanticizma in glasbe 20. stoletja je Italija obdržala osrednje mesto glasne misli.
Judovska pesnica Rose Ausländer je bila sodobnica Paula Celana in drugih avtorjev skupine književnikov iz Černovcev v današnji Ukrajini. V letih od 1941 do 1944 je bila tam zaprta v judovskem getu, pozneje je živela v Združenih državah, na Dunaju in nazadnje v Nemčiji. Nenehne selitve in občutje brezdomstva pomenijo tudi pomembni tematski stalnici njene poezije, ki jo sicer zaznamuje jedrnat, asketski izraz – tudi kadar govori o ljubezni. Rose Ausländer: Ljubezen VI Avtorica literarnega dela: Rose Ausländer; avtorica prevoda: Ana Jasmina Oseban; interpretira: dramska igralka Martina Maurič Lazar; produkcija 2012.
Judovska pesnica Rose Ausländer je bila sodobnica Paula Celana in drugih avtorjev skupine književnikov iz Černovcev v današnji Ukrajini. V letih od 1941 do 1944 je bila tam zaprta v judovskem getu, pozneje je živela v Združenih državah, na Dunaju in nazadnje v Nemčiji. Nenehne selitve in občutje brezdomstva pomenijo tudi pomembni tematski stalnici njene poezije, ki jo sicer zaznamuje jedrnat, asketski izraz – tudi kadar govori o ljubezni. Rose Ausländer: Ljubezen VI Avtorica literarnega dela: Rose Ausländer; avtorica prevoda: Ana Jasmina Oseban; interpretira: dramska igralka Martina Maurič Lazar; produkcija 2012.
V 14. stoletju se je na prehodu iz srednjega veka v moderno obdobje v Toskani začelo obdobje humanističnega in umetniškega razcveta. Ena izmed bogatih dejavnosti je bila tudi glasba, ki je v poznejših stoletjih Italijo postavila na vodilno mesto glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja. Od renesanse, baroka in klasicizma pa vse do glasbenega romanticizma in glasbe 20. stoletja je Italija obdržala osrednje mesto glasne misli.
V 14. stoletju se je na prehodu iz srednjega veka v moderno obdobje v Toskani začelo obdobje humanističnega in umetniškega razcveta. Ena izmed bogatih dejavnosti je bila tudi glasba, ki je v poznejših stoletjih Italijo postavila na vodilno mesto glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja. Od renesanse, baroka in klasicizma pa vse do glasbenega romanticizma in glasbe 20. stoletja je Italija obdržala osrednje mesto glasne misli.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V Dvorani Duše Počkaj se je na zadnji januarski večer s prvim dogodkom začel cikel Zvokotok. Zavod Sploh, ki neguje predvsem improvizacijo v glasbi in večmedijske projekte, se v ciklu Zvokotok zadnje desetletje posveča novemu osvetljevanju sodobnih kompozicij. Raziskavo kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno tehnologijo, umešča v nove prostorske in koncertne forme ter s tem povezuje različne, tradicionalne in alternativne prostore. Po več letih gostujočih umetniških vodij letošnjo sezono Zvokotok ponovno prevzema umetniški vodja zavoda Sploh Tomaž Grom, ki bo na različne načine izvedbe del odmaknil od tradicionalnega branja ter jih usmeril v odzivanje, reflektiranje zapisanih del. Projekt, predstava, performans ali koncert Mehka črta je razširitev skladbe Kamni iz znamenite Zbirke proze, Prose Collection eksperimentalnega skladatelja Christiana Wolffa, ustvarjene za neglasbenike. Tomaž Grom je Wolffovo spodbudo skozi leta večkrat sprejel in denimo z večjim kamnom igral na strune ležečega bendža, pri čemer je teža kamna skozi počasne premike ustvarjala hkrati posebno napetost, vtis latentne nevarnosti težkega kamna in hkrati minimalističnega detajla zvokov s strun. Sobotni dogodek Mehka črta je takšno akcijo z drugimi načini razširil na skupinsko dejavnost, ki jo je pod Gromovim vodstvom izvedla zasedba glasbenikov Vida Drašlerja, Lole Mlačnik, Sama Kutina, Eduarda Raona in plesalca Loupa Abramovicija. Poleg Wolffove besedilne partiture pa ima kamenje v glasbi še druge kontekste. Kot zvočila ga je uporabilo še več skladateljev, kamnite objekte srečamo v zvočnih instalacijah nemških umetnikov Bernharda Leitnerja in Rolfa Juliusa, ter kar v vrsti del slovenskih skladateljev – Peter Šavli je elektroakustično Erozijo s posnetki iz kamnolomov napolnil z neprijetno podobo sveta v razpadu, skupina JataC se je temeljito posvečala kamninam v delu Kronolit z vidika časovnosti kamna kot snovi, na kateri bivamo in ki kroži v osončju. Ob tem je še več skladateljev in izdelovalcev kamnitih glasbil sledilo kitajski tradiciji litofonov, zvenečih tankih kamnitih kosov. Referenc je polno tudi zunaj glasbe, stika zvoka – v nekem drugačnem smislu – in kamna pa se denimo poglobljeno loti filozof Mladen Dolar v eseju Kamen in glas, kjer je sicer v središču literatura. Tu naj omenim samo Dolarjevo analizo Beckettovega romana Molloy in nenavadnega razmerja med dvema pojmoma, kamnov, ki jih naslovni ne-junak prenaša v žepih, jih previdno vtika v usta in sesa ter Beckettovega odnosa do glasu kot nečesa odluščenega od notranjosti, osebnosti, identitete. Mehka črta celo vsebuje prizor govora Loupa Abramovicija, ki ga v natančno sinhroniziranih gestah zvočno prekriva posnet šum kamenja. Razgradnja stroge opozicije med nemim, pasivno obstojim, vztrajnim kamnom in minljivim, nematerialnim, a pregovorno izraznim glasom, kot jo ob literaturi in filozofiji izpostavi Dolar, pa lahko osvetli tudi nekatere glasbene pristope Zvokotoka. Cikel sicer tematizira komponirano glasbo – torej zapisano, fiksirano v oprijemljivo sled – a pogosto v stiku z improvizacijo ali drugimi načini nepripravljenega, dogovorjenega, ne pa nujno pisno overjenega načrtovanja glasbe, zvoka in giba. Torej so lahko vprašanja Mehke črte naslednja. Kako zložiti delo, ki bi nekaj storilo, premaknilo, podalo, a z materialom, kot je kamen, ki sam po sebi ne dela nič, je negiben in ne sporoča ničesar? Je sploh mogoče najti tisto, kar romantizirana predstava umetnika imenuje »lasten glas«, a s kamenjem, torej domnevno popolnim nasprotjem glasu, z anonimnim, vsakdanjim šumom, brez glasbila, na katerem so se glasbeniki skozi leta mojstrjena prebili do svojega izraza? In kako uresničiti individualno idejo s še petimi zelo različnimi posamezniki, ki niso le izvrševalci navodil? Kaj se je torej dogajalo v Mehki črti? Vstop v Dvorano Duše Počkaj je šest nastopajočih pospremilo z repetitivnim udarjanjem prodnikom, sledili pa so stebri dela – ki je bilo vnaprej natančno koordinirano, dogovorjeno, izvežbano. Abramovici je sprožal dolgo nihanje nevarno težkega kamna in obredno potiskal veliko klado po s kamni ustvarjeni prečni poti na polovici odra, Eduardo Raon, sicer harfist, je med drugim deloval s polaganjem kamnov na vibrirajoče površine, multiinstrumentalist Samo Kutin je lokoval na litofona zvočila in na opne spuščal tok peska, Lola Mlačnik in Vid Drašler sta bila kot tolkalca še najbliže svojemu lastnemu instrumentariju, Tomaž Grom pa je izza mešalne mize nadziral ozvočenje, predvajanje zvočnih zapisov ter med drugim s hidrofonom, vodnim mikrofonom lovil zvočnosti posebnih kamnov, ki – in tu spet ne moremo ne pomisliti na Molloyevo sesanje kamnov – prav obratno sami zaradi svoje sestave sesajo, vsrkavajo, pijejo vodo. Če je rob, površina kamna lahko tako propustna, če je črta med trdno in tekočo snovjo lahko tako mehka, tudi vnaprej postavljene pregrade v glasbi niso neprehodne. Raznolikost, kontrasti, zvočna in gledališka pestrost materiala je v 50-minutnem kosu skrbela za zanimivost dogajanja, a v tem se je dalo slišati Gromovo prepoznavno skladateljsko ravnanje, odrezavo, odločno, a z občutljivostjo izkušenega glasbenika, improvizatorja ozaveščeno izmenjavo odsekov, gradnje in popuščanj, repeticij in prekinitev, vrtenja prodnikov in padcev kamnov, stalnega šuma padajoče mivke in njenega prestrezanja. Skratka, v ozadju kamninske spektakelske aktivnosti šestih akterjev, v prečenju razpok med kompozicijo in spontanim odzivanjem, glasbo, prostorom in gibom smo lahko uživali tako v plastenju kontekstov, kot tudi v čisti muzikalnosti.
V Dvorani Duše Počkaj se je na zadnji januarski večer s prvim dogodkom začel cikel Zvokotok. Zavod Sploh, ki neguje predvsem improvizacijo v glasbi in večmedijske projekte, se v ciklu Zvokotok zadnje desetletje posveča novemu osvetljevanju sodobnih kompozicij. Raziskavo kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno tehnologijo, umešča v nove prostorske in koncertne forme ter s tem povezuje različne, tradicionalne in alternativne prostore. Po več letih gostujočih umetniških vodij letošnjo sezono Zvokotok ponovno prevzema umetniški vodja zavoda Sploh Tomaž Grom, ki bo na različne načine izvedbe del odmaknil od tradicionalnega branja ter jih usmeril v odzivanje, reflektiranje zapisanih del. Projekt, predstava, performans ali koncert Mehka črta je razširitev skladbe Kamni iz znamenite Zbirke proze, Prose Collection eksperimentalnega skladatelja Christiana Wolffa, ustvarjene za neglasbenike. Tomaž Grom je Wolffovo spodbudo skozi leta večkrat sprejel in denimo z večjim kamnom igral na strune ležečega bendža, pri čemer je teža kamna skozi počasne premike ustvarjala hkrati posebno napetost, vtis latentne nevarnosti težkega kamna in hkrati minimalističnega detajla zvokov s strun. Sobotni dogodek Mehka črta je takšno akcijo z drugimi načini razširil na skupinsko dejavnost, ki jo je pod Gromovim vodstvom izvedla zasedba glasbenikov Vida Drašlerja, Lole Mlačnik, Sama Kutina, Eduarda Raona in plesalca Loupa Abramovicija. Poleg Wolffove besedilne partiture pa ima kamenje v glasbi še druge kontekste. Kot zvočila ga je uporabilo še več skladateljev, kamnite objekte srečamo v zvočnih instalacijah nemških umetnikov Bernharda Leitnerja in Rolfa Juliusa, ter kar v vrsti del slovenskih skladateljev – Peter Šavli je elektroakustično Erozijo s posnetki iz kamnolomov napolnil z neprijetno podobo sveta v razpadu, skupina JataC se je temeljito posvečala kamninam v delu Kronolit z vidika časovnosti kamna kot snovi, na kateri bivamo in ki kroži v osončju. Ob tem je še več skladateljev in izdelovalcev kamnitih glasbil sledilo kitajski tradiciji litofonov, zvenečih tankih kamnitih kosov. Referenc je polno tudi zunaj glasbe, stika zvoka – v nekem drugačnem smislu – in kamna pa se denimo poglobljeno loti filozof Mladen Dolar v eseju Kamen in glas, kjer je sicer v središču literatura. Tu naj omenim samo Dolarjevo analizo Beckettovega romana Molloy in nenavadnega razmerja med dvema pojmoma, kamnov, ki jih naslovni ne-junak prenaša v žepih, jih previdno vtika v usta in sesa ter Beckettovega odnosa do glasu kot nečesa odluščenega od notranjosti, osebnosti, identitete. Mehka črta celo vsebuje prizor govora Loupa Abramovicija, ki ga v natančno sinhroniziranih gestah zvočno prekriva posnet šum kamenja. Razgradnja stroge opozicije med nemim, pasivno obstojim, vztrajnim kamnom in minljivim, nematerialnim, a pregovorno izraznim glasom, kot jo ob literaturi in filozofiji izpostavi Dolar, pa lahko osvetli tudi nekatere glasbene pristope Zvokotoka. Cikel sicer tematizira komponirano glasbo – torej zapisano, fiksirano v oprijemljivo sled – a pogosto v stiku z improvizacijo ali drugimi načini nepripravljenega, dogovorjenega, ne pa nujno pisno overjenega načrtovanja glasbe, zvoka in giba. Torej so lahko vprašanja Mehke črte naslednja. Kako zložiti delo, ki bi nekaj storilo, premaknilo, podalo, a z materialom, kot je kamen, ki sam po sebi ne dela nič, je negiben in ne sporoča ničesar? Je sploh mogoče najti tisto, kar romantizirana predstava umetnika imenuje »lasten glas«, a s kamenjem, torej domnevno popolnim nasprotjem glasu, z anonimnim, vsakdanjim šumom, brez glasbila, na katerem so se glasbeniki skozi leta mojstrjena prebili do svojega izraza? In kako uresničiti individualno idejo s še petimi zelo različnimi posamezniki, ki niso le izvrševalci navodil? Kaj se je torej dogajalo v Mehki črti? Vstop v Dvorano Duše Počkaj je šest nastopajočih pospremilo z repetitivnim udarjanjem prodnikom, sledili pa so stebri dela – ki je bilo vnaprej natančno koordinirano, dogovorjeno, izvežbano. Abramovici je sprožal dolgo nihanje nevarno težkega kamna in obredno potiskal veliko klado po s kamni ustvarjeni prečni poti na polovici odra, Eduardo Raon, sicer harfist, je med drugim deloval s polaganjem kamnov na vibrirajoče površine, multiinstrumentalist Samo Kutin je lokoval na litofona zvočila in na opne spuščal tok peska, Lola Mlačnik in Vid Drašler sta bila kot tolkalca še najbliže svojemu lastnemu instrumentariju, Tomaž Grom pa je izza mešalne mize nadziral ozvočenje, predvajanje zvočnih zapisov ter med drugim s hidrofonom, vodnim mikrofonom lovil zvočnosti posebnih kamnov, ki – in tu spet ne moremo ne pomisliti na Molloyevo sesanje kamnov – prav obratno sami zaradi svoje sestave sesajo, vsrkavajo, pijejo vodo. Če je rob, površina kamna lahko tako propustna, če je črta med trdno in tekočo snovjo lahko tako mehka, tudi vnaprej postavljene pregrade v glasbi niso neprehodne. Raznolikost, kontrasti, zvočna in gledališka pestrost materiala je v 50-minutnem kosu skrbela za zanimivost dogajanja, a v tem se je dalo slišati Gromovo prepoznavno skladateljsko ravnanje, odrezavo, odločno, a z občutljivostjo izkušenega glasbenika, improvizatorja ozaveščeno izmenjavo odsekov, gradnje in popuščanj, repeticij in prekinitev, vrtenja prodnikov in padcev kamnov, stalnega šuma padajoče mivke in njenega prestrezanja. Skratka, v ozadju kamninske spektakelske aktivnosti šestih akterjev, v prečenju razpok med kompozicijo in spontanim odzivanjem, glasbo, prostorom in gibom smo lahko uživali tako v plastenju kontekstov, kot tudi v čisti muzikalnosti.
Pesnica in pisateljica Sonja Koranter tudi s svojim novim pesemskim ciklom Potomci prvega dežja nadaljuje svojo prepoznavno ustvarjalno pot: ustvarja verjetno mitološki svet, nekoliko skrivnosten in temačen, ki pa ga blaži z zvočnostjo svoje poezije in koncem cikla. Interpretka Vesna Jevnikar, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2026.
Pesnica in pisateljica Sonja Koranter tudi s svojim novim pesemskim ciklom Potomci prvega dežja nadaljuje svojo prepoznavno ustvarjalno pot: ustvarja verjetno mitološki svet, nekoliko skrivnosten in temačen, ki pa ga blaži z zvočnostjo svoje poezije in koncem cikla. Interpretka Vesna Jevnikar, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2026.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
V oddaji poslušamo skladbe: Horace Silver/Gil Evans: Sister Sadie – solisti trobentač Tomaž Gajšt, kitarist Primož Grašič, bobnar Aleš Rendla Bill Holman: Told you so – solista saksofonist (flavta) Lenart Krečič in pozavnist Klemen Repe Lenart Krečič/Tadej Tomšič: Baobab – solista saksofonist Lenart Krečič, pozavnist Emil Spruk Emil Spruk: Contradictions
V oddaji poslušamo skladbe: Horace Silver/Gil Evans: Sister Sadie – solisti trobentač Tomaž Gajšt, kitarist Primož Grašič, bobnar Aleš Rendla Bill Holman: Told you so – solista saksofonist (flavta) Lenart Krečič in pozavnist Klemen Repe Lenart Krečič/Tadej Tomšič: Baobab – solista saksofonist Lenart Krečič, pozavnist Emil Spruk Emil Spruk: Contradictions
Novinar se znajde v dilemi, ali naj se konformno podredi mnenju večine ali pa ostane zvest samemu sebi. Odloči se za drugo pot, na kateri pa naleti na veliko nevšečnosti, ki bistveno določajo njegovo nadaljnjo življenjsko usodo. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Staš Janež Novinar – Ivo Ban Oče – Vladimir Skrbinšek Žena – Marijana Brecelj Sin – Evelin Pristavec Šef – Boris Juh Prvi zasliševalec – Marko Okorn Drugi zasliševalec – Boris Kralj Uredništvo igranega programa. Posneto marca 1984 v studiih Radiotelevizije Ljubljana.
Novinar se znajde v dilemi, ali naj se konformno podredi mnenju večine ali pa ostane zvest samemu sebi. Odloči se za drugo pot, na kateri pa naleti na veliko nevšečnosti, ki bistveno določajo njegovo nadaljnjo življenjsko usodo. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Borut Trekman Tonski mojster: Staš Janež Novinar – Ivo Ban Oče – Vladimir Skrbinšek Žena – Marijana Brecelj Sin – Evelin Pristavec Šef – Boris Juh Prvi zasliševalec – Marko Okorn Drugi zasliševalec – Boris Kralj Uredništvo igranega programa. Posneto marca 1984 v studiih Radiotelevizije Ljubljana.
Monika Kompaníková, ena najbolj prevajanih sodobnih slovaških pisateljic, je avtorica ponavljajočih se tem. V njeni prozi tako najpogosteje srečamo nepopolno družino, ranljive odraščajoče deklice in matere, ki se izmikajo starševstvu. Njeno poetiko predstavlja dr. Špela Sevšek Šramel. Avtorica scenarija: Špela Sevšek Šramel; avtorica literarnega dela: Monika Kompaníková; avtorja prevoda: Andrej Peric, Špela Sevšek Šramel; režiserka: Ana Krauthaker; bralca: Ana Bohte, Igor Velše; igralki: Barbara Medvešček, Anja Novak Anjuta; glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2017.
Monika Kompaníková, ena najbolj prevajanih sodobnih slovaških pisateljic, je avtorica ponavljajočih se tem. V njeni prozi tako najpogosteje srečamo nepopolno družino, ranljive odraščajoče deklice in matere, ki se izmikajo starševstvu. Njeno poetiko predstavlja dr. Špela Sevšek Šramel. Avtorica scenarija: Špela Sevšek Šramel; avtorica literarnega dela: Monika Kompaníková; avtorja prevoda: Andrej Peric, Špela Sevšek Šramel; režiserka: Ana Krauthaker; bralca: Ana Bohte, Igor Velše; igralki: Barbara Medvešček, Anja Novak Anjuta; glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2017.
Oddaja bo odzvanjala v atmosferah minulega koncertnega dogajanja ter prihajajočih dogodkov.
Oddaja bo odzvanjala v atmosferah minulega koncertnega dogajanja ter prihajajočih dogodkov.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V soboto, 15. novembra, se je v Kulturno poslovnem centru Majšperk odvila državna revija poustvarjalcev glasbenega izročila Napev - odsev. Predstavilo se je deset najboljših ljubiteljskih zasedb poustvarjalcev glasbenega izročila, ki so bili izbrani na regijskih srečanjih. V drugem delu prireditve bomo prisluhnili: Kapelskim pubom iz Kulturnega društva Kapele, Maroltovkam iz Akademske folklorne skupine France Marolt, Vaškim pobom z Nušo in Zalo iz Kulturno prosvetnega društva Kovač Lija, Vuhred, Beročki iz Zavoda Herbija Prlekija in Maroltovskim godcem iz Akademske folklorne skupine France Marolt. Prireditev Napev-odsev, v organizaciji Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in njegove območne izpostave Ptuj, je spremljala tudi tričlanska strokovna žirija v sestavi Petra Trobec, Luka Krof in Matej Jevnišek. Prireditev je povezovala Natalija Šarman Ferlež.
V soboto, 15. novembra, se je v Kulturno poslovnem centru Majšperk odvila državna revija poustvarjalcev glasbenega izročila Napev - odsev. Predstavilo se je deset najboljših ljubiteljskih zasedb poustvarjalcev glasbenega izročila, ki so bili izbrani na regijskih srečanjih. V drugem delu prireditve bomo prisluhnili: Kapelskim pubom iz Kulturnega društva Kapele, Maroltovkam iz Akademske folklorne skupine France Marolt, Vaškim pobom z Nušo in Zalo iz Kulturno prosvetnega društva Kovač Lija, Vuhred, Beročki iz Zavoda Herbija Prlekija in Maroltovskim godcem iz Akademske folklorne skupine France Marolt. Prireditev Napev-odsev, v organizaciji Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in njegove območne izpostave Ptuj, je spremljala tudi tričlanska strokovna žirija v sestavi Petra Trobec, Luka Krof in Matej Jevnišek. Prireditev je povezovala Natalija Šarman Ferlež.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
V prejšnji oddaji smo slišali prvo dejanje muzikala Kamelot in zdaj je čas, da se predamo še drugemu. V Kamelotu je napeto, potem ko je Artur okoli sebe zbral viteze okrogle mize, je v svojo in ženino bližino spustil tudi Lancelota, ki je nesmrtno zaljubljen v kraljico, a kraljica, ki do Lancelota ni hladnokrvna, ostaja zvesta kralju. V drugo dejanje nas vpelje prihod Mordereda, Arturjevega nezakonskega sina, ki želi onečastiti očeta in prevzeti krono. Za pomoč se zanaša na svojo teto, ki je čarodejka in namerava neke noči v gozdu v past ujeti Arturja. Medtem ko Arturja ni, Lancelot obišče kraljico v njenih sobanah. Kraljica se zlomi in mu pove, kako zelo ga ljubi. V sobo vdre Mordred in še nekaj vitezev okrogle mize, obtoži Lancelota izdaje in ga odpelje v zapor. Lancelotu uspe pobegniti iz zapora, kraljico pa obsodijo na sežig na grmadi. Seveda jo Lancelot reši in odpelje s seboj v Francijo.
V prejšnji oddaji smo slišali prvo dejanje muzikala Kamelot in zdaj je čas, da se predamo še drugemu. V Kamelotu je napeto, potem ko je Artur okoli sebe zbral viteze okrogle mize, je v svojo in ženino bližino spustil tudi Lancelota, ki je nesmrtno zaljubljen v kraljico, a kraljica, ki do Lancelota ni hladnokrvna, ostaja zvesta kralju. V drugo dejanje nas vpelje prihod Mordereda, Arturjevega nezakonskega sina, ki želi onečastiti očeta in prevzeti krono. Za pomoč se zanaša na svojo teto, ki je čarodejka in namerava neke noči v gozdu v past ujeti Arturja. Medtem ko Arturja ni, Lancelot obišče kraljico v njenih sobanah. Kraljica se zlomi in mu pove, kako zelo ga ljubi. V sobo vdre Mordred in še nekaj vitezev okrogle mize, obtoži Lancelota izdaje in ga odpelje v zapor. Lancelotu uspe pobegniti iz zapora, kraljico pa obsodijo na sežig na grmadi. Seveda jo Lancelot reši in odpelje s seboj v Francijo.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
»Kdaj, če ne zdaj? Kje, če ne tu? Kdo, če ne ti? sporoča moja glasba tistemu, ki jo posluša.« – Tako piše skladatelj Salvatore Sciarrino ob pomoči talmudskega izročila. In nadaljuje: »Umetnik v zahodni kulturi uporablja svoj umetniški jezik za podajanje svojih občutij, jaz pa ne pravim: »To je moj zvok.« Temveč: »Ta zvok se mi zdi zanimiv. Kaj pa ti meniš?« »Moji zvoki so signali, signali medčloveške komunikacije, nanašajo se na okolje, na človekovo delo, na dan in še bolj na noč – še posebno pa na resničnost.« Pojejo Novi vokalni solisti iz Stuttgarta.
»Kdaj, če ne zdaj? Kje, če ne tu? Kdo, če ne ti? sporoča moja glasba tistemu, ki jo posluša.« – Tako piše skladatelj Salvatore Sciarrino ob pomoči talmudskega izročila. In nadaljuje: »Umetnik v zahodni kulturi uporablja svoj umetniški jezik za podajanje svojih občutij, jaz pa ne pravim: »To je moj zvok.« Temveč: »Ta zvok se mi zdi zanimiv. Kaj pa ti meniš?« »Moji zvoki so signali, signali medčloveške komunikacije, nanašajo se na okolje, na človekovo delo, na dan in še bolj na noč – še posebno pa na resničnost.« Pojejo Novi vokalni solisti iz Stuttgarta.
V tednu, ki se bo sklenil s kulturnim praznikom, se bomo posvetili letošnjim Prešernovim lavreatom. V oddaji Pol ure kulture predstavljamo nagrajence Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let – danes sta na vrsti Gregor Božič in Jasmina Cibic. Obiskali smo Muzej sodobne umetnosti v Vidmu, kjer je na ogled razstava 'Impresionizem in modernizem'. Glasbeno ogrlico po izboru Simone Moličnik bodo nizale popularne pesmi, ki so jih navdihnili verzi Franceta Prešerna.
V tednu, ki se bo sklenil s kulturnim praznikom, se bomo posvetili letošnjim Prešernovim lavreatom. V oddaji Pol ure kulture predstavljamo nagrajence Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let – danes sta na vrsti Gregor Božič in Jasmina Cibic. Obiskali smo Muzej sodobne umetnosti v Vidmu, kjer je na ogled razstava 'Impresionizem in modernizem'. Glasbeno ogrlico po izboru Simone Moličnik bodo nizale popularne pesmi, ki so jih navdihnili verzi Franceta Prešerna.
V okviru festivala Veronikini večeri so v športni dvorani v Celju pripravili program najlepših opernih in operetnih arij. Pod taktirko nemškega dirigenta Davida Heusla so igrali glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, kot solista pa sta nastopila priznana mlada operna pevca, ki nastopata na najpomembnejših opernih odrih na svetu, sopranistka Sabina Cvilak in gostujoči italijanski baritonist Luca Salsi.
V okviru festivala Veronikini večeri so v športni dvorani v Celju pripravili program najlepših opernih in operetnih arij. Pod taktirko nemškega dirigenta Davida Heusla so igrali glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, kot solista pa sta nastopila priznana mlada operna pevca, ki nastopata na najpomembnejših opernih odrih na svetu, sopranistka Sabina Cvilak in gostujoči italijanski baritonist Luca Salsi.
Na programu koncerta Komornega orkestra iz Lozane 7. januarja sta bili dve emblematični značilni osebnosti dunajskega klasicizma, hkrati pa tudi dva svobodna duha, ki sta presegla svoj čas: Beethoven in Mozart. Sloviti pianist Francesco Piemontesi je izvedel Beethovnov 4. Klavirski koncert, Komorni orkester iz Lozane pa je pod taktirko Renauda Capuçona zaigral še Serenado št. 7, "Haffnerjevo" Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Na programu koncerta Komornega orkestra iz Lozane 7. januarja sta bili dve emblematični značilni osebnosti dunajskega klasicizma, hkrati pa tudi dva svobodna duha, ki sta presegla svoj čas: Beethoven in Mozart. Sloviti pianist Francesco Piemontesi je izvedel Beethovnov 4. Klavirski koncert, Komorni orkester iz Lozane pa je pod taktirko Renauda Capuçona zaigral še Serenado št. 7, "Haffnerjevo" Wolfganga Amadeusa Mozarta.
V Rotterdamu od četrtka poteka že 55. mednarodni filmski festival, na katerem se v glavnem tekmovalnem programu med drugim predstavlja brazilski režiser Tiago Melo. V videmskem muzeju sodobne umetnosti pa bodo vse do 30. avgusta na razstavi 'Impresionizem in modernizem' na ogled mojstrovine najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih 150 let.
V Rotterdamu od četrtka poteka že 55. mednarodni filmski festival, na katerem se v glavnem tekmovalnem programu med drugim predstavlja brazilski režiser Tiago Melo. V videmskem muzeju sodobne umetnosti pa bodo vse do 30. avgusta na razstavi 'Impresionizem in modernizem' na ogled mojstrovine najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih 150 let.
Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Vokalna skupina Gallina je ženska zasedba, ki jo umetniško vodi Ana Erčulj, v njej pojejo Ireneja Nejka Čuk, Federica Lo Pinto, Ana Plemenitaš in Višnja Fičor. Skupina veliko pozornosti namenja izvajanju slovenske ljudske in umetne glasbe, skladbam svetovne zborovske literature od renesanse do sodobnosti, skladbam zlatega časa slovenske popevke, na repertoarju pa se rade znajdejo tudi tuje skladbe vokalnega jazza in popa. Še posebej pomembno poslanstvo skupine je spodbujanje mladih skladateljev k ustvarjanju novih skladb in s tem k bogatenju ženske vokalne in zborovske zakladnice. V baročni dvorani izolske palače Besenghi degli Ughi so izvedle pomenljiv damski koncert in v celovito zgodbo ujele sporočila madrigalov – pesemske glasbene oblike, ki je zacvetela v renesansi, zasedba Gallina pa jo je oživila tudi v sodobnosti. Uglajeno damsko je na primer zazvenela Prešernova poezija v madrigalu mladega skladatelja Mateja Kastelica. Koncert je potekal v organizaciji Društva prijateljev glasbe Koper. Concerto delle Donne (Damski koncert) Vokalna skupina Gallina: Ana Erčulj, umetniška vodja Ireneja Nejka Čuk, sopran Federica Lo Pinto, sopran Ana Plemenitaš, alt Višnja Fičor, alt SPORED: Jacobus Handl Gallus (1550 - 1591): Quam Gallina suum parit ovum (prir. Jakob Jež) Adrian Willaert (1490 - 1562): Amor mi fa morire (1536) Giovanni Pierluigi da Palestrina (1525 - 1594): La ver l'aurora Thomas Morley (1557 - 1603): Ho, who comes here! Thomas Morley (1557 - 1603): Round, around about a wood William Byrd (1539 - 1623): Come jolly Swains (prir. Federica Lo Pinto) Claudio Monteverdi (1567 - 1643): Raggi dov'e 'l mio bene Zoltan Kodály (1882 - 1967): Quattro madrigali 1. Chi vuol veder (Dino Frescobaldi) 2. Fior soloriti ( Matteo Maria Boiardo) 3. Chi d'amor sente (Giovanni Fiorentino) 4. Fuor de la bella caiba Federica Lo Pinto (1997): Su, su, leva, alza le ciglia (anonimo) Matej Kastelic (1994): Apel in čevljar (France Prešeren) Zvezdogledam (France Prešeren) Andrea Basevi Gambarana (1957): Nella casa di Mafalda (Roberto Piumini) Andrea Basevi Gambarana (1957): La moglie di sapone (Roberto Piumini) Aldo Kumar: Sonce
Vokalna skupina Gallina je ženska zasedba, ki jo umetniško vodi Ana Erčulj, v njej pojejo Ireneja Nejka Čuk, Federica Lo Pinto, Ana Plemenitaš in Višnja Fičor. Skupina veliko pozornosti namenja izvajanju slovenske ljudske in umetne glasbe, skladbam svetovne zborovske literature od renesanse do sodobnosti, skladbam zlatega časa slovenske popevke, na repertoarju pa se rade znajdejo tudi tuje skladbe vokalnega jazza in popa. Še posebej pomembno poslanstvo skupine je spodbujanje mladih skladateljev k ustvarjanju novih skladb in s tem k bogatenju ženske vokalne in zborovske zakladnice. V baročni dvorani izolske palače Besenghi degli Ughi so izvedle pomenljiv damski koncert in v celovito zgodbo ujele sporočila madrigalov – pesemske glasbene oblike, ki je zacvetela v renesansi, zasedba Gallina pa jo je oživila tudi v sodobnosti. Uglajeno damsko je na primer zazvenela Prešernova poezija v madrigalu mladega skladatelja Mateja Kastelica. Koncert je potekal v organizaciji Društva prijateljev glasbe Koper. Concerto delle Donne (Damski koncert) Vokalna skupina Gallina: Ana Erčulj, umetniška vodja Ireneja Nejka Čuk, sopran Federica Lo Pinto, sopran Ana Plemenitaš, alt Višnja Fičor, alt SPORED: Jacobus Handl Gallus (1550 - 1591): Quam Gallina suum parit ovum (prir. Jakob Jež) Adrian Willaert (1490 - 1562): Amor mi fa morire (1536) Giovanni Pierluigi da Palestrina (1525 - 1594): La ver l'aurora Thomas Morley (1557 - 1603): Ho, who comes here! Thomas Morley (1557 - 1603): Round, around about a wood William Byrd (1539 - 1623): Come jolly Swains (prir. Federica Lo Pinto) Claudio Monteverdi (1567 - 1643): Raggi dov'e 'l mio bene Zoltan Kodály (1882 - 1967): Quattro madrigali 1. Chi vuol veder (Dino Frescobaldi) 2. Fior soloriti ( Matteo Maria Boiardo) 3. Chi d'amor sente (Giovanni Fiorentino) 4. Fuor de la bella caiba Federica Lo Pinto (1997): Su, su, leva, alza le ciglia (anonimo) Matej Kastelic (1994): Apel in čevljar (France Prešeren) Zvezdogledam (France Prešeren) Andrea Basevi Gambarana (1957): Nella casa di Mafalda (Roberto Piumini) Andrea Basevi Gambarana (1957): La moglie di sapone (Roberto Piumini) Aldo Kumar: Sonce
Sodi med najpomembnejše aranžerje za veliki jazzovski orkester v zgodovini jazza. V njegovih orkestrih so vedno igrali prvovrstni glasbeniki, med njimi Clark Terry, Snooky Young, Bud Shank, Harold Land, Joe Pass, Bobby Hutcherson in Mel Lewis.
Sodi med najpomembnejše aranžerje za veliki jazzovski orkester v zgodovini jazza. V njegovih orkestrih so vedno igrali prvovrstni glasbeniki, med njimi Clark Terry, Snooky Young, Bud Shank, Harold Land, Joe Pass, Bobby Hutcherson in Mel Lewis.
Neodvisna gledališka skupina Globus Hystericus ustvarja iz improvizacije, v njihovih predstavah pa se srečuje telesno, ulično, klovnovsko in gledališče mask. Navdihujejo se pri tradiciji commedie dell’arte in gledališki pedagogiki Jacquesa Lecoqa, hkrati pa se s humorjem odzivajo na sodobni svet, ki je, kot jim kdo kdaj reče, res čisto preveč histeričen, tako kot njihovo ime.
Neodvisna gledališka skupina Globus Hystericus ustvarja iz improvizacije, v njihovih predstavah pa se srečuje telesno, ulično, klovnovsko in gledališče mask. Navdihujejo se pri tradiciji commedie dell’arte in gledališki pedagogiki Jacquesa Lecoqa, hkrati pa se s humorjem odzivajo na sodobni svet, ki je, kot jim kdo kdaj reče, res čisto preveč histeričen, tako kot njihovo ime.
V gradu Štanjel domuje Muzej slovenskega jezika in knjige, interaktivna razstava, ki predstavlja knjižne mejnike iz slovenske zgodovine. Obiskovalci lahko vzamejo v roke Trubarjev Abecednik in se čudijo, kako je lahko tako majhna knjiga prelomna za slovenščino. Če pa se jim ob tem porodi še kakšno vprašanje, ga lahko zastavijo kar Trubarju samemu, njegovemu avatarju, ki naj bi po večini podajal pravilne odgovore. O tem, kaj vse je mogoče doživeti v Muzeju slovenskega jezika in knjige, smo se pogovarjali z Urošem Grilcem iz zavoda Škrateljc, pri katerem so načrtovali muzej. Za strokovno postavitev so poskrbeli pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri projektu so sodelovale tudi druge vodilne ustanove s področja jezika in knjige: Slovenski šolski muzej, Narodna in univerzitetna knjižnica ter druge (Foto Ana Rojc/Muzej slovenskega jezika in knjige).
V gradu Štanjel domuje Muzej slovenskega jezika in knjige, interaktivna razstava, ki predstavlja knjižne mejnike iz slovenske zgodovine. Obiskovalci lahko vzamejo v roke Trubarjev Abecednik in se čudijo, kako je lahko tako majhna knjiga prelomna za slovenščino. Če pa se jim ob tem porodi še kakšno vprašanje, ga lahko zastavijo kar Trubarju samemu, njegovemu avatarju, ki naj bi po večini podajal pravilne odgovore. O tem, kaj vse je mogoče doživeti v Muzeju slovenskega jezika in knjige, smo se pogovarjali z Urošem Grilcem iz zavoda Škrateljc, pri katerem so načrtovali muzej. Za strokovno postavitev so poskrbeli pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri projektu so sodelovale tudi druge vodilne ustanove s področja jezika in knjige: Slovenski šolski muzej, Narodna in univerzitetna knjižnica ter druge (Foto Ana Rojc/Muzej slovenskega jezika in knjige).
Na sporedu Felix Mendelssohn Bartholdy: Klavirski trio v d-molu, op. 49; Pesmi brez besed (1. knjiga), op. 19B in samospev Beneška gondoljera, op. 57, št. 5.
Na sporedu Felix Mendelssohn Bartholdy: Klavirski trio v d-molu, op. 49; Pesmi brez besed (1. knjiga), op. 19B in samospev Beneška gondoljera, op. 57, št. 5.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesem Prividi je izbrana iz sedemnajste samostojne pesniške knjige Cirila Berglesa Med angeli in vampirji. Izšla je leta 2012, leto dni pred ustvarjalčevo smrtjo. V knjigi erotične in ljubezenske poezije je Bergles pronicljivo in izpovedno močno tematiziral ne le minljive trenutke sreče, pač pa tudi reflektiral sebe in svoje želje, spomine, privide. Avtor literarnega dela: Ciril Bergles; interpret: dramski igralec Blaž Šef; produkcija 2013.
Pesem Prividi je izbrana iz sedemnajste samostojne pesniške knjige Cirila Berglesa Med angeli in vampirji. Izšla je leta 2012, leto dni pred ustvarjalčevo smrtjo. V knjigi erotične in ljubezenske poezije je Bergles pronicljivo in izpovedno močno tematiziral ne le minljive trenutke sreče, pač pa tudi reflektiral sebe in svoje želje, spomine, privide. Avtor literarnega dela: Ciril Bergles; interpret: dramski igralec Blaž Šef; produkcija 2013.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Bela Fleck se je rodil leta 1958 v New Yorku, ime je dobil po slovitem skladatelju Beli Bartoku. Pri petnajstih letih ga je navdušil banjo, tudi po zaslugi znamenite teme Dueling Banjos, ki je zaslovela zaradi filma Odrešitev. Flecka je začel zanimati jazz: bebopovske teme je prirejal za banjo. Bela Fleck je eden redkih mojstrov, ki se v jazzu izraža le s tem instrumentom. 3. februarja bo z zasedbo BeatTrio nastopil v Ljubljani.
Bela Fleck se je rodil leta 1958 v New Yorku, ime je dobil po slovitem skladatelju Beli Bartoku. Pri petnajstih letih ga je navdušil banjo, tudi po zaslugi znamenite teme Dueling Banjos, ki je zaslovela zaradi filma Odrešitev. Flecka je začel zanimati jazz: bebopovske teme je prirejal za banjo. Bela Fleck je eden redkih mojstrov, ki se v jazzu izraža le s tem instrumentom. 3. februarja bo z zasedbo BeatTrio nastopil v Ljubljani.
Nedavno je preminul slovenski književnik Miroslav Košuta. Rodil se je v Križu pri Trstu, leta 1969 je bil urednik v Literarni redakciji na našem radiu, pozneje pa več let direktor in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Prvo pesniško zbirko z naslovom Morje brez obale je objavil leta 1963. Njegov pesniški svet so izpolnjevali ljubezen, morje, kras in problematika zamejskih Slovencev, s katerimi je delil usodo v Trstu. Njegovo pisanje zaznamuje tako impresionistično podobje kot pričevanjska lirika, transparentna in hkrati bogata s sugestivnimi drobci. Iz našega arhiva, natančneje iz oddaje iz leta 1986, ki je bila posvečena avtorjevi petdesetletnici, smo izbrali nekaj pesmi (Jutro gre na trg, Ta Trst, Balada, Beneška narodna, Jesenska, Miza in Tihožitje z angelom smrti). Interpretra Aleš Valič in Boris Juh, režija Grega Tozon, tonski mojster Stane Košmerlj, urednika oddaje Vida Curk in Matej Juh. Produkcija 1986.
Nedavno je preminul slovenski književnik Miroslav Košuta. Rodil se je v Križu pri Trstu, leta 1969 je bil urednik v Literarni redakciji na našem radiu, pozneje pa več let direktor in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Prvo pesniško zbirko z naslovom Morje brez obale je objavil leta 1963. Njegov pesniški svet so izpolnjevali ljubezen, morje, kras in problematika zamejskih Slovencev, s katerimi je delil usodo v Trstu. Njegovo pisanje zaznamuje tako impresionistično podobje kot pričevanjska lirika, transparentna in hkrati bogata s sugestivnimi drobci. Iz našega arhiva, natančneje iz oddaje iz leta 1986, ki je bila posvečena avtorjevi petdesetletnici, smo izbrali nekaj pesmi (Jutro gre na trg, Ta Trst, Balada, Beneška narodna, Jesenska, Miza in Tihožitje z angelom smrti). Interpretra Aleš Valič in Boris Juh, režija Grega Tozon, tonski mojster Stane Košmerlj, urednika oddaje Vida Curk in Matej Juh. Produkcija 1986.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Orkester Slovenske filharmonije svojo dejavnost predstavlja v ciklu koncertov, ki potekajo v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Glavni dirigent orkestra je od leta 2024 Kahi Solomnišvili iz Gruzije. Z njim se je orkester leta 2025 odpravil na obsežno koncertno turnejo v Azijo. Orkester je na turneji med drugim nastopil z izjemnim slovenskim pianistom Alexandrom Gadjievim. Ta je izvedel eno od najbolj priljubljenih klavirskih del, Klavirski koncert št. 2 Sergeja Rahmaninova. Program, s katerim so gostovali v Aziji, so po vrnitvi v Slovenijo predstavili domačemu občinstvu v Cankarjevem domu.
Orkester Slovenske filharmonije svojo dejavnost predstavlja v ciklu koncertov, ki potekajo v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Glavni dirigent orkestra je od leta 2024 Kahi Solomnišvili iz Gruzije. Z njim se je orkester leta 2025 odpravil na obsežno koncertno turnejo v Azijo. Orkester je na turneji med drugim nastopil z izjemnim slovenskim pianistom Alexandrom Gadjievim. Ta je izvedel eno od najbolj priljubljenih klavirskih del, Klavirski koncert št. 2 Sergeja Rahmaninova. Program, s katerim so gostovali v Aziji, so po vrnitvi v Slovenijo predstavili domačemu občinstvu v Cankarjevem domu.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo koncertni album Songbooks Live, ki ga podpisujeta belgijska zasedba WÖR in švedski kvartet Kongero. Album prinaša nadvse uspelo mešanico starih flamskih pesmi iz 18. stoletja in tradicionalnih švedskih napevov ter tudi ščepec avtorskih skladb, nastalih prav za ta projekt.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo koncertni album Songbooks Live, ki ga podpisujeta belgijska zasedba WÖR in švedski kvartet Kongero. Album prinaša nadvse uspelo mešanico starih flamskih pesmi iz 18. stoletja in tradicionalnih švedskih napevov ter tudi ščepec avtorskih skladb, nastalih prav za ta projekt.
Na nedavnem Tržaškem filmskem festivalu je glavno nagrado prejel film Fantasy režiserke Kukle, v ožjem izboru evropskih filmskih nagrad, tako imenovanih evropskih oskarjev, pa so bili kar trije slovenski filmi. Kaj to pomeni za slovenski film in kako se z uspehi na festivalih utrjuje njegova prisotnost v Evropi? Predstavili bomo znanstveno monografijo DFW C. V o odkritju neznanega letala v Bohinjsko-Tolminskem gorovju. Leta 2018 je tam ljubiteljski raziskovalec Stanko Mihev odkril dele neznanega letala, izkazalo pa se je, da gre za nemško letalo, sestreljeno med 12. soško bitko. Konservatorij za glasbo in balet Maribor je ena prvih glasbenih šol v Sloveniji, ustanovljenih po drugi svetovni vojni. Prejšnji teden so na konservatoriju z monografijo in razstavo sklenili jubilejno leto, saj so leta 2025 praznovali 80-letnico delovanja. Že več desetletij pa jim primanjkuje prostorov. Predstavili bomo še spregledano skrivnostno skupino The Dream Syndicate, ki je zaznamovala razvoj neodvisnega rocka. Pred kratkim je prvič nastopila v Sloveniji in predstavila kultni neopsihedelični album Medicine show iz leta 1984.
Na nedavnem Tržaškem filmskem festivalu je glavno nagrado prejel film Fantasy režiserke Kukle, v ožjem izboru evropskih filmskih nagrad, tako imenovanih evropskih oskarjev, pa so bili kar trije slovenski filmi. Kaj to pomeni za slovenski film in kako se z uspehi na festivalih utrjuje njegova prisotnost v Evropi? Predstavili bomo znanstveno monografijo DFW C. V o odkritju neznanega letala v Bohinjsko-Tolminskem gorovju. Leta 2018 je tam ljubiteljski raziskovalec Stanko Mihev odkril dele neznanega letala, izkazalo pa se je, da gre za nemško letalo, sestreljeno med 12. soško bitko. Konservatorij za glasbo in balet Maribor je ena prvih glasbenih šol v Sloveniji, ustanovljenih po drugi svetovni vojni. Prejšnji teden so na konservatoriju z monografijo in razstavo sklenili jubilejno leto, saj so leta 2025 praznovali 80-letnico delovanja. Že več desetletij pa jim primanjkuje prostorov. Predstavili bomo še spregledano skrivnostno skupino The Dream Syndicate, ki je zaznamovala razvoj neodvisnega rocka. Pred kratkim je prvič nastopila v Sloveniji in predstavila kultni neopsihedelični album Medicine show iz leta 1984.
Orkester Slovenske filharmonije se je novembra 2025 pod vodstvom glavnega dirigenta Kahija Solomnišvilija odpravil na gostovanje v Azijo. Po vrnitvi z gostovanja jih spremljamo v Cankarjevem domu, kjer se pripravljajo na predstavitev programa, s katerim so nastopili v prestižnih koncertnih dvoranah v Južni Koreji in na Japonskem. Oddajo bogatijo posnetki z gostovanja v Aziji, ki ob pripovedih direktorja Slovenske filharmonije, članov orkestra, glavnega dirigenta in gostujočega pianista Alexandra Gadjieva predstavljajo vtise in osvetljujejo pomen te izjemne izkušnje za glasbenike.
Orkester Slovenske filharmonije se je novembra 2025 pod vodstvom glavnega dirigenta Kahija Solomnišvilija odpravil na gostovanje v Azijo. Po vrnitvi z gostovanja jih spremljamo v Cankarjevem domu, kjer se pripravljajo na predstavitev programa, s katerim so nastopili v prestižnih koncertnih dvoranah v Južni Koreji in na Japonskem. Oddajo bogatijo posnetki z gostovanja v Aziji, ki ob pripovedih direktorja Slovenske filharmonije, članov orkestra, glavnega dirigenta in gostujočega pianista Alexandra Gadjieva predstavljajo vtise in osvetljujejo pomen te izjemne izkušnje za glasbenike.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Četrti del cikla ima naslov 11., 12., 13. in 14. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Stolpi povsod in obrane cede od krvi se junakov …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Sokos – Sandi Pavlin Pulidamas – Iztok Jereb Hektor – Milan Štefe Poseidon – Boris Juh Aias – Zoran More Aiant – Brane Grubar Agamemnon – Slavko Cerjak Nestor – Saša Miklavc Odisej – Ivan Rupnik Diomedes – Rober Prebil Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Četrti del cikla ima naslov 11., 12., 13. in 14. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Stolpi povsod in obrane cede od krvi se junakov …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Sokos – Sandi Pavlin Pulidamas – Iztok Jereb Hektor – Milan Štefe Poseidon – Boris Juh Aias – Zoran More Aiant – Brane Grubar Agamemnon – Slavko Cerjak Nestor – Saša Miklavc Odisej – Ivan Rupnik Diomedes – Rober Prebil Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Poznate pesem Šumijo gozdovi domači? Predstavljamo vam avtorski tandem številnih zimzelenih pesmi Dobrih znancev, Cirila Vertačnika in Marjana Robleka. Za oddajo so spregovorii tudi drugi nekdanji člani ansamblai: Vito Muženič iz Vanganela pri Kopru in Franc Korbar - Cac. Skoraj vsi člani ansambla so bili akademsko izobraženi glasbeniki.
Poznate pesem Šumijo gozdovi domači? Predstavljamo vam avtorski tandem številnih zimzelenih pesmi Dobrih znancev, Cirila Vertačnika in Marjana Robleka. Za oddajo so spregovorii tudi drugi nekdanji člani ansamblai: Vito Muženič iz Vanganela pri Kopru in Franc Korbar - Cac. Skoraj vsi člani ansambla so bili akademsko izobraženi glasbeniki.
Akademija live: Na valovih Dvorane Julija Betetta je nov koncertni cikel Akademije za glasbo, ki bo do konca leta na treh večerih ponudil nastope mednarodno uveljavljenih slovenskih glasbenikov, ki se bodo predstavili tudi v predkoncertnih pogovorih o glasbeni umetnosti, ljubljanski akademiji in študiju ter delovanju v tujini. Na prvem koncertu nastopajo članica Züriškega komornega orkestra violinistka Tanja Sonc ter klarinetist Matic Kuder in hornist Andrej Žust, ki sta člana Berlinskih filharmonikov. Sodelovali bodo pri izvedbi Septeta v Es-duru, op. 20 Ludwiga van Beethovna, za izvedbo katerega se jim bodo pridružili še fagotist Miha Mitev, violistka Maja Rome, violončelist Eldar Saparayev in kontrabasist Zoran Marković. https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/alumni-in-profesorji-v-duhu-beethovna-akademija-za-glasbo-in-program-ars-z-novim-ciklom-koncertov/772051
Akademija live: Na valovih Dvorane Julija Betetta je nov koncertni cikel Akademije za glasbo, ki bo do konca leta na treh večerih ponudil nastope mednarodno uveljavljenih slovenskih glasbenikov, ki se bodo predstavili tudi v predkoncertnih pogovorih o glasbeni umetnosti, ljubljanski akademiji in študiju ter delovanju v tujini. Na prvem koncertu nastopajo članica Züriškega komornega orkestra violinistka Tanja Sonc ter klarinetist Matic Kuder in hornist Andrej Žust, ki sta člana Berlinskih filharmonikov. Sodelovali bodo pri izvedbi Septeta v Es-duru, op. 20 Ludwiga van Beethovna, za izvedbo katerega se jim bodo pridružili še fagotist Miha Mitev, violistka Maja Rome, violončelist Eldar Saparayev in kontrabasist Zoran Marković. https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/alumni-in-profesorji-v-duhu-beethovna-akademija-za-glasbo-in-program-ars-z-novim-ciklom-koncertov/772051
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu se je danes poslovil pesnik in dramatik Miroslav Košuta. Njegov odhod je velika izguba za slovensko književnost in kulturni prostor na obeh straneh meje, poudarjajo na ministrstvu za kulturo. Zaobljubljen slovenski besedi je ustvaril obsežen opus pesniških zbirk za otroke, mladostnike in odrasle. Ustvarjal je dramska besedila, pisal članke, aktualno družbeno politično dogajanje pa je pospremil z zbadljivimi epigrafi. Skozi njegova dela odsevajo različne teme. Kot ključno je sam označil ljubezen, se pesnika in prijatelja, ki bi 11. marca dopolnil 90 let, spominja predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk. Predstavljamo tudi letošnje nagrajence Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo v zborovski glasbi je prejel Mitja Gobec. Srebrne plakete pa so tokrat močno zaznamovale primorsko ustvarjalnost. Prejele so jih: igralka Maja Gal Štromar, zborovodkinja Barbara Kovačič in beneški kolektiv Piuramaura. V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana smo si ogledali razstavo z naslovom Pressure ali Pritisk umetnika Zmaga Lenárdiča. Skozi devet avtorskih del avtor nastavlja ogledalo družbi in spodbuja h kritičnemu razmisleku o svetu, v katerem živimo. Ritmi Detroita označujejo današnjo glasbeno ogrlico. Goran Gregorič predstavlja ameriškega pevca, glasbenika, tekstopisca Boba Segerja.
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu se je danes poslovil pesnik in dramatik Miroslav Košuta. Njegov odhod je velika izguba za slovensko književnost in kulturni prostor na obeh straneh meje, poudarjajo na ministrstvu za kulturo. Zaobljubljen slovenski besedi je ustvaril obsežen opus pesniških zbirk za otroke, mladostnike in odrasle. Ustvarjal je dramska besedila, pisal članke, aktualno družbeno politično dogajanje pa je pospremil z zbadljivimi epigrafi. Skozi njegova dela odsevajo različne teme. Kot ključno je sam označil ljubezen, se pesnika in prijatelja, ki bi 11. marca dopolnil 90 let, spominja predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk. Predstavljamo tudi letošnje nagrajence Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo v zborovski glasbi je prejel Mitja Gobec. Srebrne plakete pa so tokrat močno zaznamovale primorsko ustvarjalnost. Prejele so jih: igralka Maja Gal Štromar, zborovodkinja Barbara Kovačič in beneški kolektiv Piuramaura. V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana smo si ogledali razstavo z naslovom Pressure ali Pritisk umetnika Zmaga Lenárdiča. Skozi devet avtorskih del avtor nastavlja ogledalo družbi in spodbuja h kritičnemu razmisleku o svetu, v katerem živimo. Ritmi Detroita označujejo današnjo glasbeno ogrlico. Goran Gregorič predstavlja ameriškega pevca, glasbenika, tekstopisca Boba Segerja.
Aleš Jelenko: Socialna omrežja, Tone Partljič: Voranc, Semira Osmanagić: Za nagrado. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Milan Vogel in Marija Švajncer.
Aleš Jelenko: Socialna omrežja, Tone Partljič: Voranc, Semira Osmanagić: Za nagrado. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Milan Vogel in Marija Švajncer.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.