Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sodobna politična satira razkriva mehanizme na eni strani cinične, na drugi pa paranoične narave oblasti v tako imenovanih zahodnih demokracijah. Vse se začne z običajno partijo šaha dveh evropskih politikov, ki pa se razraste v politični škandal usodne razsežnosti. Radijsko igro smo posvetili dramski igralki Mojci Funkl, članici Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je letošnja prejemnica igralske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje. Režiser: Aleš Jan Prevajalka: Mojca Kranjc Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Staš Janež Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Novinarka – Mojca Funkl Münckmeyer – Tomaž Gubenšek Vratar – Tone Gogala Zvezni kancler – Zlatko Šugman Kanclerjeva soproga – Maja Šugman Koalicijski partner – Evgen Car Nathalie – Iva Krajnc Bagola DeVille – Zvone Hribar Snowden – Uroš Smolej Prime Minister – Ivo Ban Oče – Dare Valič Sin – Blaž Valič Voditeljica TV-dnevnika – Nataša Bolčina Žgavec Priča časa prof. Marx – Aleksander Valič Hartmann – Jurij Souček Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2006
Sodobna politična satira razkriva mehanizme na eni strani cinične, na drugi pa paranoične narave oblasti v tako imenovanih zahodnih demokracijah. Vse se začne z običajno partijo šaha dveh evropskih politikov, ki pa se razraste v politični škandal usodne razsežnosti. Radijsko igro smo posvetili dramski igralki Mojci Funkl, članici Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je letošnja prejemnica igralske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje. Režiser: Aleš Jan Prevajalka: Mojca Kranjc Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Staš Janež Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Novinarka – Mojca Funkl Münckmeyer – Tomaž Gubenšek Vratar – Tone Gogala Zvezni kancler – Zlatko Šugman Kanclerjeva soproga – Maja Šugman Koalicijski partner – Evgen Car Nathalie – Iva Krajnc Bagola DeVille – Zvone Hribar Snowden – Uroš Smolej Prime Minister – Ivo Ban Oče – Dare Valič Sin – Blaž Valič Voditeljica TV-dnevnika – Nataša Bolčina Žgavec Priča časa prof. Marx – Aleksander Valič Hartmann – Jurij Souček Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2006
Pesmi, ki jih je zapustila Jane Kenyon, so tihi glasovi podob sveta, ki nas obdaja; poetične podobe, ki nas vsaj tolažijo, če nas že ne morejo rešiti izgube ljubljenih, lastne moči, vere v možnost kontinuitete in odrešitve. S temi besedami je avtorica Literarnega večera Lucija Stupica natančno opisala poezijo te ameriške pesnice, avtorice šestih pesniških zbirk, od katerih sta dve izšli šele po njeni smrti leta 1995. Prevajalka Lucija Stupica, scenaristka Lucija Stupica, urednik oddaje Vlado Motnikar, igralka Darja Reichman, bralec Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiser Klemen Markovčič. Posneto marca 2026.
Pesmi, ki jih je zapustila Jane Kenyon, so tihi glasovi podob sveta, ki nas obdaja; poetične podobe, ki nas vsaj tolažijo, če nas že ne morejo rešiti izgube ljubljenih, lastne moči, vere v možnost kontinuitete in odrešitve. S temi besedami je avtorica Literarnega večera Lucija Stupica natančno opisala poezijo te ameriške pesnice, avtorice šestih pesniških zbirk, od katerih sta dve izšli šele po njeni smrti leta 1995. Prevajalka Lucija Stupica, scenaristka Lucija Stupica, urednik oddaje Vlado Motnikar, igralka Darja Reichman, bralec Aleksander Golja, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiser Klemen Markovčič. Posneto marca 2026.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Tokrat predstavljamo bogato in navdihujoče pesemsko izročilo Bolgarije, Češke, Estonije, Velike Britanije, Moldavije, Poljske, Srbije, Švedske, Slovaške in Slovenije. Tudi letos je Prvi program Radia Slovenija soustvarjal evroradijsko mrežo pomladno-velikonočnih napevov. Pestro bero evropske ljudske glasbe pa dopolnjujejo še zanimivi pomladni običaji.
Tokrat predstavljamo bogato in navdihujoče pesemsko izročilo Bolgarije, Češke, Estonije, Velike Britanije, Moldavije, Poljske, Srbije, Švedske, Slovaške in Slovenije. Tudi letos je Prvi program Radia Slovenija soustvarjal evroradijsko mrežo pomladno-velikonočnih napevov. Pestro bero evropske ljudske glasbe pa dopolnjujejo še zanimivi pomladni običaji.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Na prvi pogled je Največji šovmen film o uspehu, pogumu in veri vase. Vse je bleščeče: glasba, podobe, energija. Je zgodba, ki gledalca dvigne in mu reče, da je svet odprt za vse, ki si upajo sanjati. Toda če za trenutek zastaneš, ga doživiš tudi – kot tiho zgodbo o človeku, ki ne najde miru.
Na prvi pogled je Največji šovmen film o uspehu, pogumu in veri vase. Vse je bleščeče: glasba, podobe, energija. Je zgodba, ki gledalca dvigne in mu reče, da je svet odprt za vse, ki si upajo sanjati. Toda če za trenutek zastaneš, ga doživiš tudi – kot tiho zgodbo o človeku, ki ne najde miru.
David Bowie nam je zapustil obsežno in neprecenljivo zapuščino, vidno in nevidno. Ves čas je razmišljal in si svoje misli, spoznanja zapisoval. Bivanje in sporazumevanje z okolico je obravnaval skozi prizmo umetniških posegov in posredovanja. Ustvarjal je tudi, ko je vedel, da se mu čas izteka. V zaklenjeni študijski sobi so po njegovi smrti odkrili zapiske za nastajajoči muzikal z naslovom The Spectator. O tem niso vedeli nič niti njegovi najtesnejši sodelavci. Del njegove umetniške zapuščine si je mogoče ogledati v septembra odprtem centru Davida Bowieja v londonskem Muzeju Viktorije in Alberta East Storehouse. Spoštovanje do slavnega soseda je pokazal tudi Sklad za kulturno dediščino Londona, ki je nedavno prevzel lastništvo hiše na naslovu Plaistow Grove 4, kjer je Bowie živel od svojega osmega do dvajsetega leta in kjer se je začelo njegovo ustvarjalno popotovanje po svetu.
David Bowie nam je zapustil obsežno in neprecenljivo zapuščino, vidno in nevidno. Ves čas je razmišljal in si svoje misli, spoznanja zapisoval. Bivanje in sporazumevanje z okolico je obravnaval skozi prizmo umetniških posegov in posredovanja. Ustvarjal je tudi, ko je vedel, da se mu čas izteka. V zaklenjeni študijski sobi so po njegovi smrti odkrili zapiske za nastajajoči muzikal z naslovom The Spectator. O tem niso vedeli nič niti njegovi najtesnejši sodelavci. Del njegove umetniške zapuščine si je mogoče ogledati v septembra odprtem centru Davida Bowieja v londonskem Muzeju Viktorije in Alberta East Storehouse. Spoštovanje do slavnega soseda je pokazal tudi Sklad za kulturno dediščino Londona, ki je nedavno prevzel lastništvo hiše na naslovu Plaistow Grove 4, kjer je Bowie živel od svojega osmega do dvajsetega leta in kjer se je začelo njegovo ustvarjalno popotovanje po svetu.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice izdane pri Cankarjevi založbi je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Izmed treh slavnih s-jev: Scheina, Schütza in Scheidta, smo za današnji zborovski mozaik izbrali prvega, torej dela Johanna Hermanna Scheina, natančneje, njegovo zadnjo zbirko motetov z naslovom Israelsbrünnlein/Izraelski vodnjaki oziroma Fontana d'Israel. Poje Dresdenski komorni zbor pod vodstvom Hansa-Christopha Rademanna.
Izmed treh slavnih s-jev: Scheina, Schütza in Scheidta, smo za današnji zborovski mozaik izbrali prvega, torej dela Johanna Hermanna Scheina, natančneje, njegovo zadnjo zbirko motetov z naslovom Israelsbrünnlein/Izraelski vodnjaki oziroma Fontana d'Israel. Poje Dresdenski komorni zbor pod vodstvom Hansa-Christopha Rademanna.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost baletni plesalec, nekdanji prvi solist SNG Opera in balet Ljubljana in režiser, Vojko Vidmar. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost baletni plesalec, nekdanji prvi solist SNG Opera in balet Ljubljana in režiser, Vojko Vidmar. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Uveljavljeni slovenski harmonikar Marko Hatlak je skupino FUNtango zasnoval leta 2004 po vzoru zasedbe Astorja Piazzolle. Pionirji izvajanja tango glasbe v slovenskem prostoru z ognjevito interpretacijo navdušujejo občinstvo, enega od temperamentnih in občutenih koncertov je posnela tudi Televizija Slovenija. Z vokalistom in harmonikarjem Hatlakom v skupini igrajo violinist Dejan Gregorič, pianist Jan Sever, kitarist Andrej Pekarovič in kontrabasist Jošt Lampret. Režiser televizijskega posnetka Aljaž Bastič, urednik oddaje Daniel Celarec.
Uveljavljeni slovenski harmonikar Marko Hatlak je skupino FUNtango zasnoval leta 2004 po vzoru zasedbe Astorja Piazzolle. Pionirji izvajanja tango glasbe v slovenskem prostoru z ognjevito interpretacijo navdušujejo občinstvo, enega od temperamentnih in občutenih koncertov je posnela tudi Televizija Slovenija. Z vokalistom in harmonikarjem Hatlakom v skupini igrajo violinist Dejan Gregorič, pianist Jan Sever, kitarist Andrej Pekarovič in kontrabasist Jošt Lampret. Režiser televizijskega posnetka Aljaž Bastič, urednik oddaje Daniel Celarec.
Franka Petra Zimmermanna prepoznaven ton, globoka muzikalnost in oster intelekt uvrščajo med vodilne violiniste našega časa. Je dobrodošel gost Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, kjer skrbno izbira svoj repertoar. Ta vključuje redko izvajani Violinski koncert Franka Martina, v katerem violina zasije kot človeški glas. Uokvirjata ga simfonični stavek Pacific 231 Arthurja Honeggerja, očarljiv šestminutni poklon moči in gibanju parne lokomotive, in iskriva glasbena pravljica Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova, ki temelji na Tisoč in eni noči. Pod vodstvom Alaina Altinogluja imajo orkestrski glasbeniki veliko priložnosti, da v celoti raziščejo čustva orientalsko obarvanih melodij, tudi v solističnih pasažah.
Franka Petra Zimmermanna prepoznaven ton, globoka muzikalnost in oster intelekt uvrščajo med vodilne violiniste našega časa. Je dobrodošel gost Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, kjer skrbno izbira svoj repertoar. Ta vključuje redko izvajani Violinski koncert Franka Martina, v katerem violina zasije kot človeški glas. Uokvirjata ga simfonični stavek Pacific 231 Arthurja Honeggerja, očarljiv šestminutni poklon moči in gibanju parne lokomotive, in iskriva glasbena pravljica Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova, ki temelji na Tisoč in eni noči. Pod vodstvom Alaina Altinogluja imajo orkestrski glasbeniki veliko priložnosti, da v celoti raziščejo čustva orientalsko obarvanih melodij, tudi v solističnih pasažah.
Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.
Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.
Na Tednu slovenske drame v Kranju od leta 1979 podeljujejo nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Do danes se je tako zvrstilo 52 naslovov domače dramatike. Letošnje leto je strokovna žirija v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut za nagrado Slavka Gruma nominirala pet besedil: - Katarina Morano in Žiga Divjak skupaj s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss: Anhovo - Lina Akif: Hudič babi brusi jezik - Matjaž Zupančič: Orkan - Tereza Gregorič, Borut Petrović, Jakob Šfiligoj: Usje se je dalu - Katarina Morano: Zakaj sva se ločila Pred podelitvijo prestižne nagrade smo se z nominirankami in nominiranci pogovarjali o njihovih besedilih.
Na Tednu slovenske drame v Kranju od leta 1979 podeljujejo nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Do danes se je tako zvrstilo 52 naslovov domače dramatike. Letošnje leto je strokovna žirija v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut za nagrado Slavka Gruma nominirala pet besedil: - Katarina Morano in Žiga Divjak skupaj s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss: Anhovo - Lina Akif: Hudič babi brusi jezik - Matjaž Zupančič: Orkan - Tereza Gregorič, Borut Petrović, Jakob Šfiligoj: Usje se je dalu - Katarina Morano: Zakaj sva se ločila Pred podelitvijo prestižne nagrade smo se z nominirankami in nominiranci pogovarjali o njihovih besedilih.
V ustanovah Evropske unije obdelujejo ogromne količine besedil. Ob tem so jim v veliko pomoč jezikovna orodja, ki jih je Evropska komisija razvila na podlagi umetne inteligence. Omogočajo številne naloge, od prevajanja, brifiranja, odgovarjanja na vprašanja, povzemanja, do anonimiziranja in poenostavljanja besedil. Sprva so bila namenjena zaposlenim v evropskih ustanovah, v zadnjem času pa so dana v uporabo širši javnosti. Njihova prednost naj bi bila med drugim varnost in varstvo podatkov. O tem, kaj vse omogočajo in v kolikšni meri so uporabna izven ustanov Evropske unije nam bo povedal Peter Jakša iz generalnega direktorata za prevajanje Evropske komisije. Do njih je mogoče dostopati preko spodnje povezave.
V ustanovah Evropske unije obdelujejo ogromne količine besedil. Ob tem so jim v veliko pomoč jezikovna orodja, ki jih je Evropska komisija razvila na podlagi umetne inteligence. Omogočajo številne naloge, od prevajanja, brifiranja, odgovarjanja na vprašanja, povzemanja, do anonimiziranja in poenostavljanja besedil. Sprva so bila namenjena zaposlenim v evropskih ustanovah, v zadnjem času pa so dana v uporabo širši javnosti. Njihova prednost naj bi bila med drugim varnost in varstvo podatkov. O tem, kaj vse omogočajo in v kolikšni meri so uporabna izven ustanov Evropske unije nam bo povedal Peter Jakša iz generalnega direktorata za prevajanje Evropske komisije. Do njih je mogoče dostopati preko spodnje povezave.
V Kosovelovem letu se pesniku poklanjamo tudi v Prvi vrsti, živo v studiu 13 nastopa Nika Solce in predstavlja projekt uglasbene poezije Srečka Kosovela.
V Kosovelovem letu se pesniku poklanjamo tudi v Prvi vrsti, živo v studiu 13 nastopa Nika Solce in predstavlja projekt uglasbene poezije Srečka Kosovela.
Na obratu prvenec Fleaja, ki ga najbolje poznamo kot basista skupine RHCP, s plato Honora pa se vrača h svojemu prvemu instrumentu, trobenti. Poleg tega poslušamo tudi novi albumi britanske mehkobne stilske kombinatorike skupine Nubiyan Twist in ameriškega mojstra semplanja RJD2-ja, pa tudi napoved prihajajočega dolgometražca spiritualno jazzovske ekipe Outer Worlds Jazz Ensemble. 01 The Three Seas - Rongmohole 02 ZENA - KAZANCHIS 03 RADIOHOP – MAD FLUTE 04 RJD2 & Supastition – One Last Time 05 RJD2 & Supastition - Wins and Losses feat. J-Live 06 Nubiyan Twist - Red Herring (feat. Bootie Brown) 07 Nubiyan Twist - Message (feat. Mr. Williamz) 08 Flea - Morning Cry 09 Flea - A Plea 10 Outer Worlds Jazz Ensemble - Celestial Matari 11 Outer Worlds Jazz Ensemble – The Karman Line 12 Adam O’Farrill – Curves and Convolutions 13 Aaron Shaw - Never Catch Me Out of Alignment
Na obratu prvenec Fleaja, ki ga najbolje poznamo kot basista skupine RHCP, s plato Honora pa se vrača h svojemu prvemu instrumentu, trobenti. Poleg tega poslušamo tudi novi albumi britanske mehkobne stilske kombinatorike skupine Nubiyan Twist in ameriškega mojstra semplanja RJD2-ja, pa tudi napoved prihajajočega dolgometražca spiritualno jazzovske ekipe Outer Worlds Jazz Ensemble. 01 The Three Seas - Rongmohole 02 ZENA - KAZANCHIS 03 RADIOHOP – MAD FLUTE 04 RJD2 & Supastition – One Last Time 05 RJD2 & Supastition - Wins and Losses feat. J-Live 06 Nubiyan Twist - Red Herring (feat. Bootie Brown) 07 Nubiyan Twist - Message (feat. Mr. Williamz) 08 Flea - Morning Cry 09 Flea - A Plea 10 Outer Worlds Jazz Ensemble - Celestial Matari 11 Outer Worlds Jazz Ensemble – The Karman Line 12 Adam O’Farrill – Curves and Convolutions 13 Aaron Shaw - Never Catch Me Out of Alignment
V Kosovelovem letu se pesniku poklanjamo tudi v Prvi vrsti, živo v studiu 13 nastopa Nika Solce in predstavlja projekt uglasbene poezije Srečka Kosovela.
V Kosovelovem letu se pesniku poklanjamo tudi v Prvi vrsti, živo v studiu 13 nastopa Nika Solce in predstavlja projekt uglasbene poezije Srečka Kosovela.
Na sporedu: Johannes Brahms: Kvintet za klarinet in godala v h-molu, op. 115 in Rapsodiji v h - molu in g - molu, op. 79.
Na sporedu: Johannes Brahms: Kvintet za klarinet in godala v h-molu, op. 115 in Rapsodiji v h - molu in g - molu, op. 79.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Krzysztof Penderecki niti v času stalinistične Poljske pod predsedstvom maršala Rokosovskega niti v poststalinističnih časih Gomulkove odjuge ni skrival svoje globoke vernosti. Biti predan katolik v sicer eni najbolj katoliških držav sveta tedaj ni bilo ravno priporočljivo. Umetnik je velikokrat precej naravnost nakazal, da je njegova mladostna modernistična glasba upor zoper uradno zapovedano estetiko socrealizma v glasbi. Modernizem, povezan z liturgično glasbo, pa je tako rekoč dvojen upor in enkratna politična gesta, ki pa je v danem trenutku rodila neverjetne umetnine.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Klasik sodobne ameriške poezije William Edgar Stafford (1914–1993) je svoje prvo delo objavil šele pri 46 letih, potem pa v dobrih treh ustvarjalnih desetletjih še več kot 60 knjig. Živel in ustvarjal je na zahodu ZDA, ob jezeru Oswego v državi Oregon. Življenje v majhnem mestu sredi narave je pustilo močan pečat v njegovih pesmih. Zaznamujeta jih naraven in hkrati uglajen, artikuliran jezik ter plastenje osnovnega motiva, to pa jim daje pridih skrivnostnosti. V pesmi V iskanju zlata je osnovni motiv in hkrati simbol vonj divjega medu. Prevod: Tina Kozin; interpretira: Žan Brelih Hatunić.
Klasik sodobne ameriške poezije William Edgar Stafford (1914–1993) je svoje prvo delo objavil šele pri 46 letih, potem pa v dobrih treh ustvarjalnih desetletjih še več kot 60 knjig. Živel in ustvarjal je na zahodu ZDA, ob jezeru Oswego v državi Oregon. Življenje v majhnem mestu sredi narave je pustilo močan pečat v njegovih pesmih. Zaznamujeta jih naraven in hkrati uglajen, artikuliran jezik ter plastenje osnovnega motiva, to pa jim daje pridih skrivnostnosti. V pesmi V iskanju zlata je osnovni motiv in hkrati simbol vonj divjega medu. Prevod: Tina Kozin; interpretira: Žan Brelih Hatunić.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo smo namenili pevcu Andyju Beyu, ki je umrl 26. aprila lani, star 85 let. Sloviti ameriški pevec in pianist s prijetnim baritonom je imel res ogromen razpon vokala – kar štiri oktave.
Oddajo smo namenili pevcu Andyju Beyu, ki je umrl 26. aprila lani, star 85 let. Sloviti ameriški pevec in pianist s prijetnim baritonom je imel res ogromen razpon vokala – kar štiri oktave.
Leta 2025 je pisatelj Florjan Lipuš pri Založbi Litera objavil knjigo Mrtve stvari, zelo osebno in prepoznavno napisano besedilo. Knjiga ni dolga, je pa še kako intenzivna: v njej Lipuš piše o temah, ki ga vznemirjajo že leta in desetletja, med drugim o o mamini smrti v koncentracijskem taborišču, o prizadevanjih za slovenščino v katoliškem internatu na Plešivcu in ustanovitvi revije Kres, predvsem pa o usodi in prihodnosti slovenščine. V Nokturnu lahko slišite sklepni odlomek iz knjige. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Jernej Gašperin, mojster zvoka Urban Gruden, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Leta 2025 je pisatelj Florjan Lipuš pri Založbi Litera objavil knjigo Mrtve stvari, zelo osebno in prepoznavno napisano besedilo. Knjiga ni dolga, je pa še kako intenzivna: v njej Lipuš piše o temah, ki ga vznemirjajo že leta in desetletja, med drugim o o mamini smrti v koncentracijskem taborišču, o prizadevanjih za slovenščino v katoliškem internatu na Plešivcu in ustanovitvi revije Kres, predvsem pa o usodi in prihodnosti slovenščine. V Nokturnu lahko slišite sklepni odlomek iz knjige. Režiserka Ana Krauthaker, interpret Jernej Gašperin, mojster zvoka Urban Gruden, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album Misečina bila hrvaške pevke Tamare Obrovac. Na njem ob spremljavi svoje dolgoletne spremljevalne zasedbe Transhistria Ensemble ponuja zvečine avtorske pesmi, v katerih na svoj prepoznavni način povezuje istrsko ljudsko glasbo in džez.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album Misečina bila hrvaške pevke Tamare Obrovac. Na njem ob spremljavi svoje dolgoletne spremljevalne zasedbe Transhistria Ensemble ponuja zvečine avtorske pesmi, v katerih na svoj prepoznavni način povezuje istrsko ljudsko glasbo in džez.
Radijski cikel predstavlja dvajset prizorov iz treh epov, ki se navezujejo na trojansko vojno: Homerjevih epov Iliada in Odiseja ter Vergilijevega epa Eneida. Trinajsti del cikla z naslovom ''Jutri zarana pa gremo na ladjah spet v morske širjave ...'' združuje odlomke iz X., XI. in XII. speva Odiseje, večinoma po prevodu Antona Sovreta. Odlomka s Sirenami ter Skilo in Karibdo pa sta bila objavljena v novem prevodu Kajetana Gantarja. Režiser: Jože Valentič Prevajalca: Anton Sovre in Kajetan Gantar Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila l995
Radijski cikel predstavlja dvajset prizorov iz treh epov, ki se navezujejo na trojansko vojno: Homerjevih epov Iliada in Odiseja ter Vergilijevega epa Eneida. Trinajsti del cikla z naslovom ''Jutri zarana pa gremo na ladjah spet v morske širjave ...'' združuje odlomke iz X., XI. in XII. speva Odiseje, večinoma po prevodu Antona Sovreta. Odlomka s Sirenami ter Skilo in Karibdo pa sta bila objavljena v novem prevodu Kajetana Gantarja. Režiser: Jože Valentič Prevajalca: Anton Sovre in Kajetan Gantar Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija aprila l995
Jože Burnik je bil deset let harmonikar in avtor glasbe Alpski kvintet, ki je še danes zvezda slovenske narodno-zabavne glasbe. Svoj ansambel je ustanovil leta 1966, točno takrat, kot je nastal Apski kvintet. Od leta 1973 do 1983 je Jože Burnik postal član Alpskega kvinteta. Zaradi velikega zasedenosti je svoj ansambel zamrznil, a je ta do leta 1998 vseeno občasno deloval. Z instrumentalisti se je Burnik znova pojavil na odru s svojim ansamblom, ko je prejel nagrado za življenjsko delo in bil proglašen za kralja polk in valčkov, v času delovanja pa je sodeloval tudi Primorko Nadja Fabris, ki jo boste v oddaji tudi slišali.
Jože Burnik je bil deset let harmonikar in avtor glasbe Alpski kvintet, ki je še danes zvezda slovenske narodno-zabavne glasbe. Svoj ansambel je ustanovil leta 1966, točno takrat, kot je nastal Apski kvintet. Od leta 1973 do 1983 je Jože Burnik postal član Alpskega kvinteta. Zaradi velikega zasedenosti je svoj ansambel zamrznil, a je ta do leta 1998 vseeno občasno deloval. Z instrumentalisti se je Burnik znova pojavil na odru s svojim ansamblom, ko je prejel nagrado za življenjsko delo in bil proglašen za kralja polk in valčkov, v času delovanja pa je sodeloval tudi Primorko Nadja Fabris, ki jo boste v oddaji tudi slišali.
Nadnaravno in neskončno krhko: tako bi lahko opisali razpoloženje Fauréjevega Preludija iz njegove simbolistične suite Pelej in Melisanda. Pripoveduje tragično zgodbo o dveh ljubimcih, ki se, podobno kot Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, ne konča srečno – vendar vsebuje silna čustva. Gre za delo, do katerega goji dirigent Tugan Sohijev še posebno veliko naklonjenost. Peti klavirski koncert Camilla Saint-Saënsa pa nocoj ponuja dvojno premiero, saj, nenavadno, še nikoli ni bil izveden na odru Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. S tem orkestrom je 13. februarja v Münchnu debitiral tudi francoski pianist Alexandre Kantorow, ki mu je v le nekaj letih uspelo doseči mednarodno slavo in osvojiti svet.
Nadnaravno in neskončno krhko: tako bi lahko opisali razpoloženje Fauréjevega Preludija iz njegove simbolistične suite Pelej in Melisanda. Pripoveduje tragično zgodbo o dveh ljubimcih, ki se, podobno kot Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, ne konča srečno – vendar vsebuje silna čustva. Gre za delo, do katerega goji dirigent Tugan Sohijev še posebno veliko naklonjenost. Peti klavirski koncert Camilla Saint-Saënsa pa nocoj ponuja dvojno premiero, saj, nenavadno, še nikoli ni bil izveden na odru Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. S tem orkestrom je 13. februarja v Münchnu debitiral tudi francoski pianist Alexandre Kantorow, ki mu je v le nekaj letih uspelo doseči mednarodno slavo in osvojiti svet.
Naša preteklost in z njo ljudsko izročilo sta močno povezana s krščanstvom, zato ni čudno, da je tudi veliko ljudskih pesmi povezanih s to tematiko. Največ je pesmi o Mariji, pa tudi o Jezusu. Mnoge tovrstne pesmi so legendarne, kar nekaj jih je k nam davno tega prišlo od drugod. Največ pesmi o Jezusu je povezanih z velikonočnim časom in so povezane z velikonočnimi obredi.
Naša preteklost in z njo ljudsko izročilo sta močno povezana s krščanstvom, zato ni čudno, da je tudi veliko ljudskih pesmi povezanih s to tematiko. Največ je pesmi o Mariji, pa tudi o Jezusu. Mnoge tovrstne pesmi so legendarne, kar nekaj jih je k nam davno tega prišlo od drugod. Največ pesmi o Jezusu je povezanih z velikonočnim časom in so povezane z velikonočnimi obredi.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno uvršča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajeni roman je bil med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem …On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, vendar omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari še bolj zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Bina Štampe Žmavc: Strmoglavljenje sanj, Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen, Brane Senegačnik: Lirični prostor. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen in Meta Kušar.
Bina Štampe Žmavc: Strmoglavljenje sanj, Nataša Konc Lorenzutti: Vse je postalo plamen, Brane Senegačnik: Lirični prostor. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen in Meta Kušar.
Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«
Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«
Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.
Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Stanko Premrl in Danil Bučar sta ustvarjala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Družil ju je lahko razumljen glasbeni jezik, ki pa je vseeno izpovedoval tehtno in osebno glasbeno občutenje. Med večjimi deli Stanka Premrla je zlasti izrazita njegova Simfonietta, ki je začela nastajati že za časa dunajskega študija pri profesorju Robertu Fuchsu. Prvi in tretji stavek sta nastala kot klavirski skladbi, drugi je bil namenjen pihalnemu oktetu. Pozneje je Premrl delo predelal za veliki orkester, leta 1946 pa dodal še finale. Danila Bučarja avantgardna glasbena gibanja niso zanimala, to pa ne pomeni, da ni bil prodoren iskalec novega, boljšega, subtilnejšega. Prav to zadnje, subtilnost, v drobnih potankostih občuteno snovanje, je osrednja značilnost njegove glasbe, kot lahko slišimo tudi v suiti za orkester z naslovom Belokranjske pisanice.
Stanko Premrl in Danil Bučar sta ustvarjala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Družil ju je lahko razumljen glasbeni jezik, ki pa je vseeno izpovedoval tehtno in osebno glasbeno občutenje. Med večjimi deli Stanka Premrla je zlasti izrazita njegova Simfonietta, ki je začela nastajati že za časa dunajskega študija pri profesorju Robertu Fuchsu. Prvi in tretji stavek sta nastala kot klavirski skladbi, drugi je bil namenjen pihalnemu oktetu. Pozneje je Premrl delo predelal za veliki orkester, leta 1946 pa dodal še finale. Danila Bučarja avantgardna glasbena gibanja niso zanimala, to pa ne pomeni, da ni bil prodoren iskalec novega, boljšega, subtilnejšega. Prav to zadnje, subtilnost, v drobnih potankostih občuteno snovanje, je osrednja značilnost njegove glasbe, kot lahko slišimo tudi v suiti za orkester z naslovom Belokranjske pisanice.
Četrta izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026, ponuja posnetek Klavirskega koncerta št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva za interpretacijo katerega je pianist Zhiquan Wang osvojil tretjo nagrado. Poleg te je na tekmovanju osvojil tudi eno izmed posebnih nagrad, in sicer za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Zhiquan Wang je bil pri osmih letih sprejet na Glasbeno srednjo šolo Šanghajskega konservatorija, kjer študira pri Z. Tangu. Prejel je številna priznanja, med drugim prvo nagrado in štiri posebne nagrade na 66. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Prize Jaén v Španiji, kjer je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini tega tekmovanja. Leta 2024 je bil nagrajen tudi na Mednarodnem tekmovanju klavirja Classic Piano v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.
Četrta izmed šestih oddaj, posvečenih drugemu mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana 2026, ponuja posnetek Klavirskega koncerta št. 3 v C-duru, op. 26 Sergeja Prokofjeva za interpretacijo katerega je pianist Zhiquan Wang osvojil tretjo nagrado. Poleg te je na tekmovanju osvojil tudi eno izmed posebnih nagrad, in sicer za najboljšo izvedbo glasbenega dela iz 20. stoletja. Zhiquan Wang je bil pri osmih letih sprejet na Glasbeno srednjo šolo Šanghajskega konservatorija, kjer študira pri Z. Tangu. Prejel je številna priznanja, med drugim prvo nagrado in štiri posebne nagrade na 66. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Prize Jaén v Španiji, kjer je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini tega tekmovanja. Leta 2024 je bil nagrajen tudi na Mednarodnem tekmovanju klavirja Classic Piano v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.
Predstavljamo pred kratkim nastali skladbi za pihalni orkester flamskega mojstra Jana Van der Roosta – Rapsodijo Namasé in Grimmov pravljični gozd, veliko suito iz spevoigre Bilo je nekoč, nastalo leta 2013 ob 200. obletnici prve izdaje Otroških in hišnih pravljic bratov Grimm. Obe deli izvaja Filharmonična godba Osakan iz Osake.
Predstavljamo pred kratkim nastali skladbi za pihalni orkester flamskega mojstra Jana Van der Roosta – Rapsodijo Namasé in Grimmov pravljični gozd, veliko suito iz spevoigre Bilo je nekoč, nastalo leta 2013 ob 200. obletnici prve izdaje Otroških in hišnih pravljic bratov Grimm. Obe deli izvaja Filharmonična godba Osakan iz Osake.
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).
Poslušajte arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Gioacchina Rossinija in Giacoma Puccinija ter samospeve Vítězslava Nováka, Marijana Lipovška in Josipa Pavčiča.
Poslušajte arije Wolfganga Amadeusa Mozarta, Gioacchina Rossinija in Giacoma Puccinija ter samospeve Vítězslava Nováka, Marijana Lipovška in Josipa Pavčiča.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V ponovitvi devete oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pihalec, pianist, skladatelj in aranžer Milko Lazar.
V ponovitvi devete oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pihalec, pianist, skladatelj in aranžer Milko Lazar.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu samospev Melanholija, prijazna nimfa Vincenza Bellinija, Štiri simfonične medigre iz opere Intermezzo Richarda Straussa, Koncertna parafraza na motive iz Bellinijeve opere Norma Franza Liszta, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina, Koncertna fantazija za violino in klavir na teme iz Gershwinove opere Porgy in Bess Igorja Aleksandroviča Frolova, Adagio za flavto, klarinet, trobento in godala Mikisa Theodorakisa, Trije preludiji za klavir Georgea Gershwina, Concertino za klarinet in komorni orkester, op. 48 Ferrucia Busonija in klavirska skladba V pokrajini Johna Cagea.
Na sporedu samospev Melanholija, prijazna nimfa Vincenza Bellinija, Štiri simfonične medigre iz opere Intermezzo Richarda Straussa, Koncertna parafraza na motive iz Bellinijeve opere Norma Franza Liszta, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina, Koncertna fantazija za violino in klavir na teme iz Gershwinove opere Porgy in Bess Igorja Aleksandroviča Frolova, Adagio za flavto, klarinet, trobento in godala Mikisa Theodorakisa, Trije preludiji za klavir Georgea Gershwina, Concertino za klarinet in komorni orkester, op. 48 Ferrucia Busonija in klavirska skladba V pokrajini Johna Cagea.
Pesem Kje naj te najdem? smo za praznični ponedeljek izbrali iz Berglesove knjige poezije Tvoja roka na mojem čelu, ki je izšla leta leta 2006 pri založbi Družina. V njej je Bergles zbral svojo religiozno poezijo, natančneje: pesmi o religioznem iskanju in najdevanju Boga. Pesem Kje naj te najdem? tematizira osnovni vzgib vere, namreč iskanje, ki ni prazno, saj izhaja iz spomina na razodetje. Interpretira dramski igralec Žan Brelih Hatunić.
Pesem Kje naj te najdem? smo za praznični ponedeljek izbrali iz Berglesove knjige poezije Tvoja roka na mojem čelu, ki je izšla leta leta 2006 pri založbi Družina. V njej je Bergles zbral svojo religiozno poezijo, natančneje: pesmi o religioznem iskanju in najdevanju Boga. Pesem Kje naj te najdem? tematizira osnovni vzgib vere, namreč iskanje, ki ni prazno, saj izhaja iz spomina na razodetje. Interpretira dramski igralec Žan Brelih Hatunić.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Simfonija št. 19 v D-duru Josepha Haydna, Osem variacij za klavir v F-duru na Süssmayerjevo temo 'Tändeln und Scherzen', WoO 76 Ludwiga van Beethovna in uvertura k Rossinijevi operi Italijanka v Alžiru.
Na sporedu Velikonočna kantata Christiana Friedricha Ruppeja, Koncert za dve mandolini, godala in continuo v G-duru, RV 532 Antonia Vivaldija in Sonata za violončelo in klavir Francisa Poulenca.
Na sporedu Velikonočna kantata Christiana Friedricha Ruppeja, Koncert za dve mandolini, godala in continuo v G-duru, RV 532 Antonia Vivaldija in Sonata za violončelo in klavir Francisa Poulenca.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.