Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Minuli petek se je z otvoritvenim koncertom v Vili Vipolže pričela 57. izvedba revije Primorska poje. Do 26. aprila bo na različnih lokacijah Primorske in čez mejo potekalo kar 38 revij, nastopilo bo 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav. V Centru humanističnih znanosti ZRS Koper so minuli teden odprli razstavo Vizije Gregorja Žitka. Z njo avtor mlajše slikarske generacije odpira nov cikel, v keterem se posveča predvsem figuraliki. Pred tremi leti je slovenska skladateljica Nina Šenk prejela Nagrado Johanna Josepha Fuxa za sodobno operno ustvarjalnost, njena opera Platno, zložena na libreto Simone Semenič pa je bila takrat izvedena v avstrijskem Gradcu na festivalu Musikprotokoll. Danes in jutri bodo opero v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom.
Minuli petek se je z otvoritvenim koncertom v Vili Vipolže pričela 57. izvedba revije Primorska poje. Do 26. aprila bo na različnih lokacijah Primorske in čez mejo potekalo kar 38 revij, nastopilo bo 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav. V Centru humanističnih znanosti ZRS Koper so minuli teden odprli razstavo Vizije Gregorja Žitka. Z njo avtor mlajše slikarske generacije odpira nov cikel, v keterem se posveča predvsem figuraliki. Pred tremi leti je slovenska skladateljica Nina Šenk prejela Nagrado Johanna Josepha Fuxa za sodobno operno ustvarjalnost, njena opera Platno, zložena na libreto Simone Semenič pa je bila takrat izvedena v avstrijskem Gradcu na festivalu Musikprotokoll. Danes in jutri bodo opero v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma izvedle Laure-Catherine Beyers, sopranistka iz graške izvedbe, ob njej pa Gaja Sorč, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran in Aja Markovič z Ansamblom Slovenskega komornega glasbenega gledališča in dirigentom Simonom Dvoršakom.
Violončelistka Nuša Planinc je ena izmed letošnjih prejemnic študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo in ob tem uspehu smo jo 26. februarja 2026 gostili v oddaji Mladi virtuozi, tokrat pa poslušamo skladbo za izvedbo katere je prejela nagrado. To je Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonina Dvořáka, ki ga je izvedla s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Simonom Krečičem 28. maja 2025 v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji kot del cikla Tutti Akademije za glasbo.
Violončelistka Nuša Planinc je ena izmed letošnjih prejemnic študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo in ob tem uspehu smo jo 26. februarja 2026 gostili v oddaji Mladi virtuozi, tokrat pa poslušamo skladbo za izvedbo katere je prejela nagrado. To je Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonina Dvořáka, ki ga je izvedla s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Simonom Krečičem 28. maja 2025 v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji kot del cikla Tutti Akademije za glasbo.
Predstavljamo dve tehtni skladbi, nastali za slovito Nacionalno britansko tekmovanje brass bandov v Londonu: leta 1957 nastale Variacije za brass band Ralpha Vaughana Williamsa in delo z naslovom The Bardfield Ayre, ki ga je zložil Williamsov nekaj generacij mlajši rojak Bramwell Tovey. Izvajalec obeh skladb je zasedba The Hannaford Street Silver Band.
Predstavljamo dve tehtni skladbi, nastali za slovito Nacionalno britansko tekmovanje brass bandov v Londonu: leta 1957 nastale Variacije za brass band Ralpha Vaughana Williamsa in delo z naslovom The Bardfield Ayre, ki ga je zložil Williamsov nekaj generacij mlajši rojak Bramwell Tovey. Izvajalec obeh skladb je zasedba The Hannaford Street Silver Band.
Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija
Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija
Poslušajte skladbe Clauda Debussyja in Jacquesa Iberta, ki jih izvaja saksofonistka Betka Bizjak Kotnik. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo eni najopaznejših slovenskih glasbenic, saksofonistki Betki Bizjak Kotnik v izvajanju francoske glasbe. Umetnica je prejela vrsto prvih nagrad na državnih tekmovanjih in nastopila v finalu več mednarodnih glasbenih tekmovanj. Od leta 2000 poučuje saksofon na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, od takrat igra v duu s pianistko Milanko Črešnik, s katero je izvedla vrsto recitalov v abonmajskih ciklih v Sloveniji in tujini, za arhiv Radia Slovenija pa je posnela vrsto skladb slovenskih in tujih skladateljev, ki so leta 2008 izšle na njuni zgoščenki Replike. Iz zbirke skladb za saksofon s klavirjem in z orkestrom bomo poslušali deli francoskih skladateljev: Rapsodijo za saksofon in orkester v različici s klavirjem Clauda Debussyja in Concertino da camera Jacquesa Iberta, ki jo bo saksofonistka izvedla s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Ronalda Zollmanna. V oddaji glasbene urednice Tjaše Krajnc bomo slišali tudi del pogovora s saksofonistko Betko Bizjak Kotnik.
Poslušajte skladbe Clauda Debussyja in Jacquesa Iberta, ki jih izvaja saksofonistka Betka Bizjak Kotnik. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo eni najopaznejših slovenskih glasbenic, saksofonistki Betki Bizjak Kotnik v izvajanju francoske glasbe. Umetnica je prejela vrsto prvih nagrad na državnih tekmovanjih in nastopila v finalu več mednarodnih glasbenih tekmovanj. Od leta 2000 poučuje saksofon na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, od takrat igra v duu s pianistko Milanko Črešnik, s katero je izvedla vrsto recitalov v abonmajskih ciklih v Sloveniji in tujini, za arhiv Radia Slovenija pa je posnela vrsto skladb slovenskih in tujih skladateljev, ki so leta 2008 izšle na njuni zgoščenki Replike. Iz zbirke skladb za saksofon s klavirjem in z orkestrom bomo poslušali deli francoskih skladateljev: Rapsodijo za saksofon in orkester v različici s klavirjem Clauda Debussyja in Concertino da camera Jacquesa Iberta, ki jo bo saksofonistka izvedla s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Ronalda Zollmanna. V oddaji glasbene urednice Tjaše Krajnc bomo slišali tudi del pogovora s saksofonistko Betko Bizjak Kotnik.
V ponovitvi sedme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija, se bomo posvetili glasbi skladatelja, pianista, aranžerja, dirigenta in pedagoga Janeza Gregorca, ki jo je namenil Big Bandu RTV Slovenija.
V ponovitvi sedme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija, se bomo posvetili glasbi skladatelja, pianista, aranžerja, dirigenta in pedagoga Janeza Gregorca, ki jo je namenil Big Bandu RTV Slovenija.
Na prvem koncertu drugega cikla samospevov V etru pesem z naslovom Jok srca na dnu srca sta se predstavili sopranistka Elvira Hasanagić in pianistka Aleksandra Pavlovič. Na spored sta uvrstili samospeve Clauda Debussyja, Lucijana Marije Škerjanca in Richarda Straussa. Spored: Claude Debussy (1862–1918): Ariettes oubliées / Pozabljene pesmice, L. 63 (Paul Verlaine): C’est l’extase langoureuse / To je hrepenenjski vrh radosti, št. 1 Il pleure dans mon cœur / Jok solza na dnu srca, št. 2 L’ombre des arbres / Obris dreves, št. 3 Chevaux de bois / Bruselj. Leseni konji, št. 4 Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973): Pomladne noči (Su-tung-po, O. Hauser, P. Karlin) Večerna impresija (Igo Gruden) Aleja sniva (Fran Zbašnik) Pisma V. (Alojz Gradnik) Pisma I. (Alojz Gradnik) Richard Strauss (1864–1949): Vier Lieder / Štiri pesmi, op. 27: Ruhe, meine Seele! / Mirno, duša moja!, št. 1 (Karl F. Henckell) Cäcilie / Cecilija, št. 2 (Heinrich Hart) Heimliche Aufforderung / Skrivnostno povabilo, št. 3 (John H. Mackay) Morgen! / Jutri!, št. 4 (John H. Mackay)
Na prvem koncertu drugega cikla samospevov V etru pesem z naslovom Jok srca na dnu srca sta se predstavili sopranistka Elvira Hasanagić in pianistka Aleksandra Pavlovič. Na spored sta uvrstili samospeve Clauda Debussyja, Lucijana Marije Škerjanca in Richarda Straussa. Spored: Claude Debussy (1862–1918): Ariettes oubliées / Pozabljene pesmice, L. 63 (Paul Verlaine): C’est l’extase langoureuse / To je hrepenenjski vrh radosti, št. 1 Il pleure dans mon cœur / Jok solza na dnu srca, št. 2 L’ombre des arbres / Obris dreves, št. 3 Chevaux de bois / Bruselj. Leseni konji, št. 4 Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973): Pomladne noči (Su-tung-po, O. Hauser, P. Karlin) Večerna impresija (Igo Gruden) Aleja sniva (Fran Zbašnik) Pisma V. (Alojz Gradnik) Pisma I. (Alojz Gradnik) Richard Strauss (1864–1949): Vier Lieder / Štiri pesmi, op. 27: Ruhe, meine Seele! / Mirno, duša moja!, št. 1 (Karl F. Henckell) Cäcilie / Cecilija, št. 2 (Heinrich Hart) Heimliche Aufforderung / Skrivnostno povabilo, št. 3 (John H. Mackay) Morgen! / Jutri!, št. 4 (John H. Mackay)
NAPOVED: Na odru ljubljanske Drame se je sinoči z bučnim aplavzom končala premiera drame Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva, ki jo je priredil in aktualiziral Viktor Ivančič, režijsko pa podpisal Ivica Buljan. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec, priredba Viktor jIvančić,režija Ivica Buljan, umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte, oblikovalka maske Julija Gongina, asistentki kostumografinje Ana Janc in Hana Tavčar, študijska asistentka režiserja Roza Jurić, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in študijski asistent oblikovalca svetlobe Marko Rengeo. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej in Matija Rozman ter gostujoča igralka Kaja Petrovič in gostujoči igralec Maks Dakskobler.
NAPOVED: Na odru ljubljanske Drame se je sinoči z bučnim aplavzom končala premiera drame Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva, ki jo je priredil in aktualiziral Viktor Ivančič, režijsko pa podpisal Ivica Buljan. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Iz hrvaščine prevedla Đurđa Strsoglavec, priredba Viktor jIvančić,režija Ivica Buljan, umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte, oblikovalka maske Julija Gongina, asistentki kostumografinje Ana Janc in Hana Tavčar, študijska asistentka režiserja Roza Jurić, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in študijski asistent oblikovalca svetlobe Marko Rengeo. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej in Matija Rozman ter gostujoča igralka Kaja Petrovič in gostujoči igralec Maks Dakskobler.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
Marc-Antoine Charpentier se je rodil leta 1643 v Parizu. Bil je sposoben, zanesljiv in plodovit glasbenik. To mu je pomagalo k precejšnji slavi in mu zagotovilo razne pomembne položaje v Parizu, nikoli pa ni dobil službe na dvoru sončnega kralja Ludvika Štirinajstega. Tam ga je prehitel enajst let starejši in nadvse ambiciozni Jean-Baptiste Lully. Zaradi Lullyjeve slave je Charpentier po smrti padel v pozabo in šele med oživljanjem baročne glasbe v dvajsetem stoletju se je izkazal za enega najbolj nadarjenih in najbolj vsestranskih francoskih skladateljev. Odtlej je prekosil Lullyja in postal največ izvajan francoski skladatelj sedemnajstega stoletja.
Slogovno raznovrsten spored sklepnega dela Glasbene jutranjice tokrat prinaša uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, 'Molitev' iz niza treh skladb za violončelo in klavir Iz judovskega življenja Ernesta Blocha, suito iz baleta Labodje jezero, op. 20a Petra Iljiča Čajkovskega, Divertimento za rog in klavir Jeana Françaixa, Plesno rapsodijo št. 2 Fredericka Deliusa, Trio za klarinet, violončelo in klavir v Es-duru, op. 44 Louise Farrenc, simfonično pesnitev Ples čarovnic Blaža Arniča in Špansko ljudsko suito za violino in klavir, ki sta jo s skupnimi močmi ustvarila Manuel de Falla in Paul Kochanski.
Slogovno raznovrsten spored sklepnega dela Glasbene jutranjice tokrat prinaša uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, 'Molitev' iz niza treh skladb za violončelo in klavir Iz judovskega življenja Ernesta Blocha, suito iz baleta Labodje jezero, op. 20a Petra Iljiča Čajkovskega, Divertimento za rog in klavir Jeana Françaixa, Plesno rapsodijo št. 2 Fredericka Deliusa, Trio za klarinet, violončelo in klavir v Es-duru, op. 44 Louise Farrenc, simfonično pesnitev Ples čarovnic Blaža Arniča in Špansko ljudsko suito za violino in klavir, ki sta jo s skupnimi močmi ustvarila Manuel de Falla in Paul Kochanski.
Na sporedu Fantazija za flavto in klavir na temo arije Lascia ch'io pianga iz Händlove opere Rinaldo Wilhelma Poppa, uvertura k operi Semirámida Gioacchina Rossinija in Slavček – arabeska za klavir po melodiji Aleksandra Aljabjeva, S. 250/1 Franza Liszta.
Na sporedu Fantazija za flavto in klavir na temo arije Lascia ch'io pianga iz Händlove opere Rinaldo Wilhelma Poppa, uvertura k operi Semirámida Gioacchina Rossinija in Slavček – arabeska za klavir po melodiji Aleksandra Aljabjeva, S. 250/1 Franza Liszta.
Na sporedu Busonijeva klavirska transkripcija koralnega preludija Zbudite se, kliče nas glas, BWV 645 Johanna Sebastiana Bacha, Koncert v E-duru za violino, oboo d'amore, flavto, godala in continuo Georga Philippa Telemanna, Šest plesov iz zbirke 'Danserye' Tylmanna Susata v priredbi za trobilni ansambel Johna Ivesona, Suita svetega Pavla za godala Gustava Holsta, Nokturno za rog in klavir v Des-duru, op. 7 Franza Straussa in 'Tempo di minuetto', 3. stavek Sinfonie a quattro v F-duru Johanna Stamitza.
Na sporedu Busonijeva klavirska transkripcija koralnega preludija Zbudite se, kliče nas glas, BWV 645 Johanna Sebastiana Bacha, Koncert v E-duru za violino, oboo d'amore, flavto, godala in continuo Georga Philippa Telemanna, Šest plesov iz zbirke 'Danserye' Tylmanna Susata v priredbi za trobilni ansambel Johna Ivesona, Suita svetega Pavla za godala Gustava Holsta, Nokturno za rog in klavir v Des-duru, op. 7 Franza Straussa in 'Tempo di minuetto', 3. stavek Sinfonie a quattro v F-duru Johanna Stamitza.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Bratstvo med ljudmi in pogorišče velike vojne sta v ospredju črtice Ivana Cankarja z zgovornim naslovom Pobratimi. Črtica je del znamenite Cankarjeve simbolistično-ekspresionistične zbirke črtic Podobe iz sanj, v katerih najdemo pisateljeve zgodbe, nastale med prvo svetovno vojno od leta 1915 do 1917. Interpret: Vladimir Jurc, režiser: Alen Jelen, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojster zvoka: Matjaž Miklič. Leto nastanka: 2018. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj.
Bratstvo med ljudmi in pogorišče velike vojne sta v ospredju črtice Ivana Cankarja z zgovornim naslovom Pobratimi. Črtica je del znamenite Cankarjeve simbolistično-ekspresionistične zbirke črtic Podobe iz sanj, v katerih najdemo pisateljeve zgodbe, nastale med prvo svetovno vojno od leta 1915 do 1917. Interpret: Vladimir Jurc, režiser: Alen Jelen, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojster zvoka: Matjaž Miklič. Leto nastanka: 2018. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj.
Oddaja povezuje slikarstvo Clauda Moneta in njegovo znamenito vrtno krajino v Givernyju z glasbo, ki razmišlja v podobnih estetskih kategorijah. V središču je skladba Vrt v Givernyju britanskega skladatelja Edwarda Gregsona, ki se je ob ponovnem pogledu na mladostno romanco navdihnil pri Monetovem slikarstvu svetlobe, barve in narave. V nadaljevanju se sprehod po vrtu razširi v zgodovinski kontekst glasbenega impresionizma. Glasba Clauda Debussyja in Mauricea Ravela razkriva, kako so Monetove ideje o trenutnem vtisu, raztapljanju oblike in igri svetlobe zazvenele tudi v zvoku. Izbrane skladbe ne posnemajo slikarskih motivov, temveč poslušalca povabijo v zvočni prostor, kjer narava postane dogodek, barva pa gibanje. Oddaja tako prepleta osebno refleksijo sodobnega skladatelja z zgodovinskim jedrom impresionizma ter pokaže, kako se lahko vrt – kot prostor opazovanja, spomina in tihe kontemplacije – razcveti tudi v glasbi.
Oddaja povezuje slikarstvo Clauda Moneta in njegovo znamenito vrtno krajino v Givernyju z glasbo, ki razmišlja v podobnih estetskih kategorijah. V središču je skladba Vrt v Givernyju britanskega skladatelja Edwarda Gregsona, ki se je ob ponovnem pogledu na mladostno romanco navdihnil pri Monetovem slikarstvu svetlobe, barve in narave. V nadaljevanju se sprehod po vrtu razširi v zgodovinski kontekst glasbenega impresionizma. Glasba Clauda Debussyja in Mauricea Ravela razkriva, kako so Monetove ideje o trenutnem vtisu, raztapljanju oblike in igri svetlobe zazvenele tudi v zvoku. Izbrane skladbe ne posnemajo slikarskih motivov, temveč poslušalca povabijo v zvočni prostor, kjer narava postane dogodek, barva pa gibanje. Oddaja tako prepleta osebno refleksijo sodobnega skladatelja z zgodovinskim jedrom impresionizma ter pokaže, kako se lahko vrt – kot prostor opazovanja, spomina in tihe kontemplacije – razcveti tudi v glasbi.
5. februarja je minilo sto let, odkar se je v Sežani rodila slovenska prevajalka, pesnica in pisateljica Jolka Milič. Umrla je pred petimi leti v Izoli. Zelo pogosto se je oglašala v slovenski književni publicistiki s kritikami, polemikami in glosami, predvsem pa se je uveljavila kot prevajalka španske, francoske in italijanske poezije. Jolka Milič je od leta 1954 objavljala črtice, novele in pesmi. Njena prva zbirka Pesniški list iz leta 1972 je vnesla v slovensko poezijo predvsem intimno žensko tematiko, včasih v obliki eksperimentalnih lepljenk citatov. Govori Jolka Milič. Igralca Mina Jeraj in Rudi Kosmač, mojstrica zvoka Metka Rojc, režiserka Sonja Stopar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 1981.
5. februarja je minilo sto let, odkar se je v Sežani rodila slovenska prevajalka, pesnica in pisateljica Jolka Milič. Umrla je pred petimi leti v Izoli. Zelo pogosto se je oglašala v slovenski književni publicistiki s kritikami, polemikami in glosami, predvsem pa se je uveljavila kot prevajalka španske, francoske in italijanske poezije. Jolka Milič je od leta 1954 objavljala črtice, novele in pesmi. Njena prva zbirka Pesniški list iz leta 1972 je vnesla v slovensko poezijo predvsem intimno žensko tematiko, včasih v obliki eksperimentalnih lepljenk citatov. Govori Jolka Milič. Igralca Mina Jeraj in Rudi Kosmač, mojstrica zvoka Metka Rojc, režiserka Sonja Stopar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 1981.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Paul Auster (1947-2024) je bil ameriški pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Kar nekaj njegovih knjig imamo v slovenskem prevodu, v oddaji Spomini, pisma in potopisi pa lahko slišite odlomek iz njegovega avtobiografskega dela Odkritje samote, odlomek, v katerem se avtor spominja umrlega očeta. Prevajalec Marko Golja, režiser Boštjan Vrhovec, interpret Brane Grubar, urednik oddaje Marjan Strojan. Posneto 1998.
Paul Auster (1947-2024) je bil ameriški pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Kar nekaj njegovih knjig imamo v slovenskem prevodu, v oddaji Spomini, pisma in potopisi pa lahko slišite odlomek iz njegovega avtobiografskega dela Odkritje samote, odlomek, v katerem se avtor spominja umrlega očeta. Prevajalec Marko Golja, režiser Boštjan Vrhovec, interpret Brane Grubar, urednik oddaje Marjan Strojan. Posneto 1998.
Čas pred veliko nočjo oz. post je glasbenim ustvarjalcem že od nekdaj ponujal veliko navdiha; zdi se namreč, da imajo žalost, trpljenje in bolečina presenetljivo veliko odtenkov, ki se jih da izraziti tudi z glasbo. Morda še posebej učinkovito z orglami, saj je to instrument, ki s svojimi neštetimi zvočnimi barvami lahko izpove marsikatero čustvo. Seveda pa je največ odvisno od interpreta, od tistega, ki sedi za orglami - ali se zna umakniti in dati prednost glasbi in glasbilu in ne svojemu egu? Z zvočnimi barvami in kombinacijami orgelskih registrov se bosta tokrat vsak na svoj način poigravala dva priznana in v mednarodnem prostoru uveljavljena orgelska improvizatorja - to bosta Kay Johannsen iz Stuttgarta in Peter Planyavsky z Dunaja.
Čas pred veliko nočjo oz. post je glasbenim ustvarjalcem že od nekdaj ponujal veliko navdiha; zdi se namreč, da imajo žalost, trpljenje in bolečina presenetljivo veliko odtenkov, ki se jih da izraziti tudi z glasbo. Morda še posebej učinkovito z orglami, saj je to instrument, ki s svojimi neštetimi zvočnimi barvami lahko izpove marsikatero čustvo. Seveda pa je največ odvisno od interpreta, od tistega, ki sedi za orglami - ali se zna umakniti in dati prednost glasbi in glasbilu in ne svojemu egu? Z zvočnimi barvami in kombinacijami orgelskih registrov se bosta tokrat vsak na svoj način poigravala dva priznana in v mednarodnem prostoru uveljavljena orgelska improvizatorja - to bosta Kay Johannsen iz Stuttgarta in Peter Planyavsky z Dunaja.
Simfonični orkester Praškega radia je 11. decembra v Betlehemski kapeli v Pragi izvedel koncert z naslovom Veličastna dela klasicizma. Pod vodstvom Jiříja Habarta je v uvodu zazvenel solistični motet Exsultate, jubilate, K. 165 Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem se je kot solistka predstavila sopranistka Veronika Rovná, zatem pa še leta 1790 zložena Sinfonia Turchesca, SmWV 403 Franza Xaverja Süssmayrja in Simfonija v c-molu, op. 31, imenovana ‘Mir’ Paula Wranitzkega, ki je to svojo programsko simfonijo podnaslovil Velika karakteristična simfonija za mir s francosko republiko.
Simfonični orkester Praškega radia je 11. decembra v Betlehemski kapeli v Pragi izvedel koncert z naslovom Veličastna dela klasicizma. Pod vodstvom Jiříja Habarta je v uvodu zazvenel solistični motet Exsultate, jubilate, K. 165 Wolfganga Amadeusa Mozarta, v katerem se je kot solistka predstavila sopranistka Veronika Rovná, zatem pa še leta 1790 zložena Sinfonia Turchesca, SmWV 403 Franza Xaverja Süssmayrja in Simfonija v c-molu, op. 31, imenovana ‘Mir’ Paula Wranitzkega, ki je to svojo programsko simfonijo podnaslovil Velika karakteristična simfonija za mir s francosko republiko.
pojejo odlomke iz del Monteverdija, Händla, Mozarta, Bizeta, Verdija, Leoncavalla, Čajkovskega in Thomasa.
pojejo odlomke iz del Monteverdija, Händla, Mozarta, Bizeta, Verdija, Leoncavalla, Čajkovskega in Thomasa.
Marca se v Humoreskah tega tedna selimo v dom za ostarele na Nizozemskem. Dogodivščine Hendrika Groena, ki pri triinosemdesetih letih in četrt piše skrivni dnevnik, v veliki večini niso žalostne ali črnoglede, temveč nadvse zabavne. Z veliko ironije in humorja, tudi črnega, mu uspe zavzeti distanco do starosti in sebe. Knjigo je prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Tesa Drev Juh, posneto leta 2019.
Marca se v Humoreskah tega tedna selimo v dom za ostarele na Nizozemskem. Dogodivščine Hendrika Groena, ki pri triinosemdesetih letih in četrt piše skrivni dnevnik, v veliki večini niso žalostne ali črnoglede, temveč nadvse zabavne. Z veliko ironije in humorja, tudi črnega, mu uspe zavzeti distanco do starosti in sebe. Knjigo je prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, urednici oddaje Tadeja Krečič Scholten in Tesa Drev Juh, posneto leta 2019.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predstavljamo Nemški simfonični orkester Berlin in dirigenta Markusa Poschnerja. V oddaji bomo v njuni izvedbi slišali le dve deli, ki sta bili posneti 15. februarja letos v Filharmoniji v Berlinu: »O Flower of Fire« Hanah Kendall in »Simfonijo št. 9 v d-molu« Antona Brucknerja.
Predstavljamo Nemški simfonični orkester Berlin in dirigenta Markusa Poschnerja. V oddaji bomo v njuni izvedbi slišali le dve deli, ki sta bili posneti 15. februarja letos v Filharmoniji v Berlinu: »O Flower of Fire« Hanah Kendall in »Simfonijo št. 9 v d-molu« Antona Brucknerja.
Poslušamo Gozdne prizore, op. 82 Roberta Schumanna, Koncertno etudo v As-duru poimenovano Gozdno šumenje Franza Liszta, drugi stavek Lovske simfonije Frana Gerbiča z naslovom Gozdna idila, skladbo Iz gozdov Antonína Dvořáka, pesem Gozdni mrak Johannesa Brahmsa ter Gozdno tišino – četrti stavk iz Liričnih skladb, op. 71 Edvarda Griega.
Poslušamo Gozdne prizore, op. 82 Roberta Schumanna, Koncertno etudo v As-duru poimenovano Gozdno šumenje Franza Liszta, drugi stavek Lovske simfonije Frana Gerbiča z naslovom Gozdna idila, skladbo Iz gozdov Antonína Dvořáka, pesem Gozdni mrak Johannesa Brahmsa ter Gozdno tišino – četrti stavk iz Liričnih skladb, op. 71 Edvarda Griega.
Edvard Kocbek (1904–1981) je tudi v svoje pesmi vpletal zgodovino in človekovo vpetost vanjo, pa nepredvidljivost, deziluzijo, tragično občutenje življenja idr. Te teme pa se v njegovi poeziji na samosvoj način prepletajo in sestavljajo v enovito formo, oblikovano tudi s protislovnimi sestavinami, kot so na primer racionalno in iracionalno, faktografsko in metaforično ter intelektualno in sentimentalno. To se najbolj izrazito kaže v njegovih poznih pesmih, ki so posthumno izšle v knjigi Kamen skala (1991). Med njimi je tudi pesem Pridi, globoki spanec. Interpret Jožef Ropoša, urednika oddaje Matej Juh in Gregor Podlogar, posneto leta 2006.
Edvard Kocbek (1904–1981) je tudi v svoje pesmi vpletal zgodovino in človekovo vpetost vanjo, pa nepredvidljivost, deziluzijo, tragično občutenje življenja idr. Te teme pa se v njegovi poeziji na samosvoj način prepletajo in sestavljajo v enovito formo, oblikovano tudi s protislovnimi sestavinami, kot so na primer racionalno in iracionalno, faktografsko in metaforično ter intelektualno in sentimentalno. To se najbolj izrazito kaže v njegovih poznih pesmih, ki so posthumno izšle v knjigi Kamen skala (1991). Med njimi je tudi pesem Pridi, globoki spanec. Interpret Jožef Ropoša, urednika oddaje Matej Juh in Gregor Podlogar, posneto leta 2006.
Poslušamo Gozdne prizore, op. 82 Roberta Schumanna, Koncertno etudo v As-duru poimenovano Gozdno šumenje Franza Liszta, drugi stavek Lovske simfonije Frana Gerbiča z naslovom Gozdna idila, skladbo Iz gozdov Antonína Dvořáka, pesem Gozdni mrak Johannesa Brahmsa ter Gozdno tišino – četrti stavk iz Liričnih skladb, op. 71 Edvarda Griega.
Poslušamo Gozdne prizore, op. 82 Roberta Schumanna, Koncertno etudo v As-duru poimenovano Gozdno šumenje Franza Liszta, drugi stavek Lovske simfonije Frana Gerbiča z naslovom Gozdna idila, skladbo Iz gozdov Antonína Dvořáka, pesem Gozdni mrak Johannesa Brahmsa ter Gozdno tišino – četrti stavk iz Liričnih skladb, op. 71 Edvarda Griega.
Poslušamo Serenado na temo iz Donizettijeve Anne Bolene Mihaila Glinke, Kvintet za harfo Ernsta Theodora Amadeusa Hoffmanna, Mefistov valček Franza Liszta in Ravelovo Sonatino.
Poslušamo Serenado na temo iz Donizettijeve Anne Bolene Mihaila Glinke, Kvintet za harfo Ernsta Theodora Amadeusa Hoffmanna, Mefistov valček Franza Liszta in Ravelovo Sonatino.
Februarja je po slovenskih kinematografih začel krožiti nov dokumentarni film "Triglav: Pot odrešitve". Prinaša ganljivo zgodbo o eni najhujših nesreč v slovenskih gorah poleti 1972. Glavni protagonist Dare Vidic je imel takrat 13 let. V nevihti z udari strel je umrlo pet ljudi, med njimi trije Daretovi sovaščani. Film v produkciji ekipe Vizualist in koprodukciji animacijskega studia Invida in RTV Slovenija bo v prihodnjih tednih še naprej potoval po slovenskih kinematografih v art kino mreži.
Februarja je po slovenskih kinematografih začel krožiti nov dokumentarni film "Triglav: Pot odrešitve". Prinaša ganljivo zgodbo o eni najhujših nesreč v slovenskih gorah poleti 1972. Glavni protagonist Dare Vidic je imel takrat 13 let. V nevihti z udari strel je umrlo pet ljudi, med njimi trije Daretovi sovaščani. Film v produkciji ekipe Vizualist in koprodukciji animacijskega studia Invida in RTV Slovenija bo v prihodnjih tednih še naprej potoval po slovenskih kinematografih v art kino mreži.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Miha Mazzini je mojster kratke zgodbe in eden redkih sodobnih slovenskih avtorjev, ki je napisal roman o izbrisu (Izbisana, 2014). Zato ne preseneča, da je že leta prej napisal Zelo preprosto zgodbo, presunljivo kratko zgodbo o migrantski, očetovski usodi in formi mentis naše civilizacije. Režiserka Ana Krauthaker, interpretka Iva Babić, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2007.
Miha Mazzini je mojster kratke zgodbe in eden redkih sodobnih slovenskih avtorjev, ki je napisal roman o izbrisu (Izbisana, 2014). Zato ne preseneča, da je že leta prej napisal Zelo preprosto zgodbo, presunljivo kratko zgodbo o migrantski, očetovski usodi in formi mentis naše civilizacije. Režiserka Ana Krauthaker, interpretka Iva Babić, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2007.
Goran Vojnović, režiser, pisec, scenarist, je tokrat priredil za radio svoj filmski scenarij. V njem se ukvarja z intimno zgodbo razpada družine in družinskih odnosov. Režiser in dramaturg: Alen Jelen Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Oče - Igor Samobor Mama - Minu Kjuder Marko - Jure Henigman Paznik - Silvester Božič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2009.
Goran Vojnović, režiser, pisec, scenarist, je tokrat priredil za radio svoj filmski scenarij. V njem se ukvarja z intimno zgodbo razpada družine in družinskih odnosov. Režiser in dramaturg: Alen Jelen Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Oče - Igor Samobor Mama - Minu Kjuder Marko - Jure Henigman Paznik - Silvester Božič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2009.
Urednik filmskega programa Iztok Polanc v sklopu cikla oskarjevcev na Televiziji Slovenija predstavlja film Kit. Vloga v tej pretresljivi komorni drami, ki jo je spretno režiral Darren Arronofsky, je igralcu Brendanu Fraserju prinesla oskarja za najboljšo glavno moško vlogo.
Urednik filmskega programa Iztok Polanc v sklopu cikla oskarjevcev na Televiziji Slovenija predstavlja film Kit. Vloga v tej pretresljivi komorni drami, ki jo je spretno režiral Darren Arronofsky, je igralcu Brendanu Fraserju prinesla oskarja za najboljšo glavno moško vlogo.
Fritz Kreisler je o njem zapisal: »Violinist, kot je Heifetz, se rodi vsakih sto let; takšen, kot je Hassid, pa vsakih dvesto let.«
Fritz Kreisler je o njem zapisal: »Violinist, kot je Heifetz, se rodi vsakih sto let; takšen, kot je Hassid, pa vsakih dvesto let.«
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Skrivnostna, grozljiva tematika ponazarja zlo usodo in napoveduje tragičen konec.
Skrivnostna, grozljiva tematika ponazarja zlo usodo in napoveduje tragičen konec.
John Renbourn - družbo na koncertu na festivalu Okarina na Bledu mu je s svojim lepim glasom delala pevka Jacqui McShee - je bil eden najpomembnejših britanskih akustičnih kitaristov 20. stoletja ter ključna osebnost preporoda ljudske glasbe v Veliki Britaniji v 60. letih. Rodil se je leta 1944 v Londonu in se že zgodaj navdušil nad bluesom, tradicionalno angleško glasbo in renesančno lutnjo. Šlo je za nenavadno kombinacijo, ki je pozneje močno zaznamovala njegov slog. Renbourn je kmalu postal znan po izjemno pretanjeni tehniki igranja s prsti, v kateri je združeval elemente folk glasbe, jazza, stare evropske glasbe in ameriškega bluesa. Njegova igra je bila hkrati domiselna in zelo čustvena: uporabljal je kompleksne harmonije, nenavadne uglasitve in polifonično razmišljanje, zaradi česar je kitara pri njem pogosto zvenela skoraj kot več instrumentov hkrati. Vabljeni k poslušanju ekskluzivnega koncerta
John Renbourn - družbo na koncertu na festivalu Okarina na Bledu mu je s svojim lepim glasom delala pevka Jacqui McShee - je bil eden najpomembnejših britanskih akustičnih kitaristov 20. stoletja ter ključna osebnost preporoda ljudske glasbe v Veliki Britaniji v 60. letih. Rodil se je leta 1944 v Londonu in se že zgodaj navdušil nad bluesom, tradicionalno angleško glasbo in renesančno lutnjo. Šlo je za nenavadno kombinacijo, ki je pozneje močno zaznamovala njegov slog. Renbourn je kmalu postal znan po izjemno pretanjeni tehniki igranja s prsti, v kateri je združeval elemente folk glasbe, jazza, stare evropske glasbe in ameriškega bluesa. Njegova igra je bila hkrati domiselna in zelo čustvena: uporabljal je kompleksne harmonije, nenavadne uglasitve in polifonično razmišljanje, zaradi česar je kitara pri njem pogosto zvenela skoraj kot več instrumentov hkrati. Vabljeni k poslušanju ekskluzivnega koncerta
V satirični kratki igri avtor na izviren način razmišlja o prihodnosti medijev. Sooča neselektivni medijski svet, ki posreduje vse mogoče informacije, na drugi strani pa razvoj visoke tehnologije, kloniranega človeka, ki lahko vse zna, a ničesar ne čuti. Režiser: Zmago Frece Dramaturg: Pavel Lužan Tonska mojstrica: Sonja Strenar Moški - Ivan Lotrič Jola - Ljerka Belak Polde - Bogomir Veras Glas - Jožef Ropoša Vrata - Simona Juvan Dvigalo - Barbara Žefran Stol - Mojca Fatur Zid - Tomaž Gubenšek Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta junija 2007.
V satirični kratki igri avtor na izviren način razmišlja o prihodnosti medijev. Sooča neselektivni medijski svet, ki posreduje vse mogoče informacije, na drugi strani pa razvoj visoke tehnologije, kloniranega človeka, ki lahko vse zna, a ničesar ne čuti. Režiser: Zmago Frece Dramaturg: Pavel Lužan Tonska mojstrica: Sonja Strenar Moški - Ivan Lotrič Jola - Ljerka Belak Polde - Bogomir Veras Glas - Jožef Ropoša Vrata - Simona Juvan Dvigalo - Barbara Žefran Stol - Mojca Fatur Zid - Tomaž Gubenšek Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta junija 2007.
Stanisław Ignacy Witkiewicz (1885–1939) – splošno, predvsem na Poljskem, znan tudi kot Witkacy – danes velja za enega najpopularnejših poljskih avtorjev z začetka 20. stoletja. Ta poljski pisatelj, esejist, slikar, filozof, dramatik in fotograf je bil dejaven pred prvo svetovno vojno, v medvojnem obdobju, pa tudi po njej. Konec dvajsetih let 20. stoletja je med drugim napisal roman Slovo od jeseni (1927, slovenski prevod 1994, Cankarjeva založba). Že v tem romanu, ki pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu mladega dekadentnega Athanasiusa Bazakbala, Witkiewicz popisuje eksperimente z drogo. Tej temi pa pozneje posveti celotno knjigo z naslovom Narkotiki (1932, slovenski prevod 2009, LUD Šerpa). To knjigo je začel pisati po letih eksperimentiranja z jemanjem narkotikov v umetniške namene, predvsem zaradi opazovanja njihovega vpliva na način slikanja. Najintenzivneje je z narkotiki eksperimentiral med letoma 1928 in 1931, pozneje pa skoraj ne več. Prvotni naslov dela je bil Nikotin – Alkohol – Kokain – Pejotl – Morfij – Eter, in to so tudi substance, s katerimi je avtor eksperimentiral in o njih pisal. Slovenski prevod vsebuje osrednje štiri Witkiewiczeve spise o nikotinu, alkoholu, kokainu in pejotlu. Tu objavljamo odlomek iz poglavja o zadnjem. Prevajalka Jana Unuk, interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
Stanisław Ignacy Witkiewicz (1885–1939) – splošno, predvsem na Poljskem, znan tudi kot Witkacy – danes velja za enega najpopularnejših poljskih avtorjev z začetka 20. stoletja. Ta poljski pisatelj, esejist, slikar, filozof, dramatik in fotograf je bil dejaven pred prvo svetovno vojno, v medvojnem obdobju, pa tudi po njej. Konec dvajsetih let 20. stoletja je med drugim napisal roman Slovo od jeseni (1927, slovenski prevod 1994, Cankarjeva založba). Že v tem romanu, ki pripoveduje zgodbo o vzponu in padcu mladega dekadentnega Athanasiusa Bazakbala, Witkiewicz popisuje eksperimente z drogo. Tej temi pa pozneje posveti celotno knjigo z naslovom Narkotiki (1932, slovenski prevod 2009, LUD Šerpa). To knjigo je začel pisati po letih eksperimentiranja z jemanjem narkotikov v umetniške namene, predvsem zaradi opazovanja njihovega vpliva na način slikanja. Najintenzivneje je z narkotiki eksperimentiral med letoma 1928 in 1931, pozneje pa skoraj ne več. Prvotni naslov dela je bil Nikotin – Alkohol – Kokain – Pejotl – Morfij – Eter, in to so tudi substance, s katerimi je avtor eksperimentiral in o njih pisal. Slovenski prevod vsebuje osrednje štiri Witkiewiczeve spise o nikotinu, alkoholu, kokainu in pejotlu. Tu objavljamo odlomek iz poglavja o zadnjem. Prevajalka Jana Unuk, interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
V tokratnem Razkošju v glavi gostimo partnersko in spolno terapevtko ter diplomirano sinologinjo Špelo Gornik. Z avtorico oddaje Liano Buršič je spregovorila o organski spolnosti v primerjavi z mehanistično spolnostjo, o tem, zakaj še vedno idealiziramo dvojino, čeprav je performativna? Zakaj je eden glavnih srčnih poganjkov sram, po čem človek še vedno najbolj meri svojo vrednost in zakaj je tako težko biti pristen in prisoten? Pa tudi - čemu se ženske in moški tako radi udinjamo, podlegamo in nas pusti neizpolnjene in nedoživete ter kaj pomeni resnično živeti po srcu in duhu, etosu ter kakšne premike to prinese v odnosu do sebe in bližnjega.
V tokratnem Razkošju v glavi gostimo partnersko in spolno terapevtko ter diplomirano sinologinjo Špelo Gornik. Z avtorico oddaje Liano Buršič je spregovorila o organski spolnosti v primerjavi z mehanistično spolnostjo, o tem, zakaj še vedno idealiziramo dvojino, čeprav je performativna? Zakaj je eden glavnih srčnih poganjkov sram, po čem človek še vedno najbolj meri svojo vrednost in zakaj je tako težko biti pristen in prisoten? Pa tudi - čemu se ženske in moški tako radi udinjamo, podlegamo in nas pusti neizpolnjene in nedoživete ter kaj pomeni resnično živeti po srcu in duhu, etosu ter kakšne premike to prinese v odnosu do sebe in bližnjega.
Izbor posnetkov s sklepnega koncerta lanske sezone koncertnega cikla SiBrass. 9. novembra lani so v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji združili moči člani dveh eminentnih komornih zasedb – Trobilnega kvinteta SiBrass, ki je že desetletje in pol eden najvidnejših komornih sestavov na Slovenskem, in Zagrebškega kvarteta saksofonov, ki v sedanji zasedbi vztraja že 35 let. Glasbeniki so izvedli zanimiv in slogovno raznolik spored sodobnejših del, nastalih bodisi za trobilni kvintet, kvartet saksofonov ali pa za združeno zasedbo obeh ansamblov. Spored je tvorila glasba Daniela Schnyderja, Phila Woodsa, Nine Šenk, Tomislava Uhlika, Milka Lazarja, Leona Firšta in Matjaža Drevenška, sicer tudi ustanovnega in še vedno aktualnega člana Zagrebškega kvarteta saksofonov, ki je imel na omenjenem koncertu še nekoliko občutnejši slovenski pridih s sodelovanjem saksofonista Jana Gričarja.
Izbor posnetkov s sklepnega koncerta lanske sezone koncertnega cikla SiBrass. 9. novembra lani so v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji združili moči člani dveh eminentnih komornih zasedb – Trobilnega kvinteta SiBrass, ki je že desetletje in pol eden najvidnejših komornih sestavov na Slovenskem, in Zagrebškega kvarteta saksofonov, ki v sedanji zasedbi vztraja že 35 let. Glasbeniki so izvedli zanimiv in slogovno raznolik spored sodobnejših del, nastalih bodisi za trobilni kvintet, kvartet saksofonov ali pa za združeno zasedbo obeh ansamblov. Spored je tvorila glasba Daniela Schnyderja, Phila Woodsa, Nine Šenk, Tomislava Uhlika, Milka Lazarja, Leona Firšta in Matjaža Drevenška, sicer tudi ustanovnega in še vedno aktualnega člana Zagrebškega kvarteta saksofonov, ki je imel na omenjenem koncertu še nekoliko občutnejši slovenski pridih s sodelovanjem saksofonista Jana Gričarja.