Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V Gledališkem muzeju v Trstu so predstavili biografski dokumentarec o življenju opernega basista Giannija Sancina. Tržaški rojak, ki je velik del svoje kariere preživel na ljubljanskem in drugih odrih Evrope, je slovel predvsem po interpretativni prodornosti in glasovni eleganci, bil pa je tudi vzor mlajšim kolegom. V maju bo pri Beletrini izšla nova knjiga dr. Jožeta Pirjevca Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Avtor se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma.
V Gledališkem muzeju v Trstu so predstavili biografski dokumentarec o življenju opernega basista Giannija Sancina. Tržaški rojak, ki je velik del svoje kariere preživel na ljubljanskem in drugih odrih Evrope, je slovel predvsem po interpretativni prodornosti in glasovni eleganci, bil pa je tudi vzor mlajšim kolegom. V maju bo pri Beletrini izšla nova knjiga dr. Jožeta Pirjevca Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Avtor se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma.
V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!
V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!
Pri Mladinski knjigi je izšlo več novosti s področja otroškega in mladinskega leposlovja. Večina jih je izvirnih del slovenskih avtorjev, izšel pa je tudi slovenski prevod novega romana Dana Browna Skrivnost vseh skrivnosti. Tako kot njegove prejšnje uspešnice tudi ta roman prinaša napet preplet skrivnostnih simbolov, zgodovinskih aluzij, geolokacijskih podatkov ter vprašanj na presečišču znanosti, umetnosti in religije.
Pri Mladinski knjigi je izšlo več novosti s področja otroškega in mladinskega leposlovja. Večina jih je izvirnih del slovenskih avtorjev, izšel pa je tudi slovenski prevod novega romana Dana Browna Skrivnost vseh skrivnosti. Tako kot njegove prejšnje uspešnice tudi ta roman prinaša napet preplet skrivnostnih simbolov, zgodovinskih aluzij, geolokacijskih podatkov ter vprašanj na presečišču znanosti, umetnosti in religije.
V centru Ljubljane se širijo javni napisi gostinskih lokalov, salonov in trgovin, ki imajo prostore opremljene le v angleškem jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič je v manjši raziskavi ugotovil, da je veliko nevednosti in neosveščenosti. Potem pa ko je naslovil več prijav na Tržni inšpektorat, so mnogi lastniki hitro popravili javne napise. Z Ahačičem smo se pogovarjali o tem njegovem novem projektu za osveščanje civilne družbe, ki je tudi poziv k aktivnem državljanstvu (foto: Pixabay).
V centru Ljubljane se širijo javni napisi gostinskih lokalov, salonov in trgovin, ki imajo prostore opremljene le v angleškem jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič je v manjši raziskavi ugotovil, da je veliko nevednosti in neosveščenosti. Potem pa ko je naslovil več prijav na Tržni inšpektorat, so mnogi lastniki hitro popravili javne napise. Z Ahačičem smo se pogovarjali o tem njegovem novem projektu za osveščanje civilne družbe, ki je tudi poziv k aktivnem državljanstvu (foto: Pixabay).
Argentinski skladatelj Alberto Ginastera je ustvaril zelo raznovrsten opus. Prvo obdobje je sam poimenoval objektivni nacionalizem, zanj pa je značilna neposredna uporaba ljudskih vplivov. V svojem drugem ustvarjalnem obdobju, imenovanem tudi subjektivni nacionalizem. je poskušal ljudske glasbene vplive povezati s sodobno glasbeno govorico, za zadnje ustvarjano obdobje, neoekspresionizem, pa je značilna abstraktna obravnava glasbene snovi. Na sporedu: Alberto Ginastera: Trije argentinski plesi, op. 2, za solo klavir, Koncert za harfo in orkester, op. 25, Sonata za kitaro, op. 47 in dva samospeva.
Argentinski skladatelj Alberto Ginastera je ustvaril zelo raznovrsten opus. Prvo obdobje je sam poimenoval objektivni nacionalizem, zanj pa je značilna neposredna uporaba ljudskih vplivov. V svojem drugem ustvarjalnem obdobju, imenovanem tudi subjektivni nacionalizem. je poskušal ljudske glasbene vplive povezati s sodobno glasbeno govorico, za zadnje ustvarjano obdobje, neoekspresionizem, pa je značilna abstraktna obravnava glasbene snovi. Na sporedu: Alberto Ginastera: Trije argentinski plesi, op. 2, za solo klavir, Koncert za harfo in orkester, op. 25, Sonata za kitaro, op. 47 in dva samospeva.
Skladbe, ki jih je John Lewis namenil svoji primarni zasedbi Modem Jazz Quartetu, so bile globoko zasidrane v evropski klasični tradiciji, predvsem baroku, ki je prav tako uporabljal elemente improvizacije. Modem Jazz Quartet je leta 1958 pripravil album European Windows, posneli so ga ob spremljavi Newyorškega komornega simfoničnega orkestra.
Skladbe, ki jih je John Lewis namenil svoji primarni zasedbi Modem Jazz Quartetu, so bile globoko zasidrane v evropski klasični tradiciji, predvsem baroku, ki je prav tako uporabljal elemente improvizacije. Modem Jazz Quartet je leta 1958 pripravil album European Windows, posneli so ga ob spremljavi Newyorškega komornega simfoničnega orkestra.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Škotska pesnica in dramatičarka Carol Ann Duffy se je rodila leta 1950 in sodi med najpomembnejše sodobne škotske, britanske in evropske pesnike. O svoji poeziji je nekoč povedala: "V vsaki pesmi skušam razkriti resnico, zato ne more imeti izmišljenega začetka." Prevod Ifigenija Simonovič, interpretacija Ljerka Belak. Posneto 2007.
Škotska pesnica in dramatičarka Carol Ann Duffy se je rodila leta 1950 in sodi med najpomembnejše sodobne škotske, britanske in evropske pesnike. O svoji poeziji je nekoč povedala: "V vsaki pesmi skušam razkriti resnico, zato ne more imeti izmišljenega začetka." Prevod Ifigenija Simonovič, interpretacija Ljerka Belak. Posneto 2007.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Oddajo bomo namenili trem jazzovskim kitaristom, ki so nas zapustili v lanskem letu: Georgu Freemanu, Philu Upchurchu in Guidu De Leoneju.
Oddajo bomo namenili trem jazzovskim kitaristom, ki so nas zapustili v lanskem letu: Georgu Freemanu, Philu Upchurchu in Guidu De Leoneju.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju, se spominjamo dogodkov izpred 85 let, spominjamo se vojne in težkih odločitev. Tudi Literarni nokturno se pridružuje tej misli z izborom poezije Iga Grudna, Srečka Kosovela in Frana Albrehta, treh slovenskih pesnikov, v katere se je pristno vtkal duh časa. Oddaja nosi naslov po verzu Iga Grudna Ure slišim težko biti, izbrali pa smo pesmi Nočni glasovi (Igo Gruden), Ekstaza smrti (Srečko Kosovel), Molčali so (Fran Albreht) in Balada naših dni (Igo Gruden). Interpretirata Boris Kralj in Boris Juh, režiser Aleš Jan, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Staš Janež, urednika oddaje France Vurnik, Matej Juh. Leto nastanka 1983.
Ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju, se spominjamo dogodkov izpred 85 let, spominjamo se vojne in težkih odločitev. Tudi Literarni nokturno se pridružuje tej misli z izborom poezije Iga Grudna, Srečka Kosovela in Frana Albrehta, treh slovenskih pesnikov, v katere se je pristno vtkal duh časa. Oddaja nosi naslov po verzu Iga Grudna Ure slišim težko biti, izbrali pa smo pesmi Nočni glasovi (Igo Gruden), Ekstaza smrti (Srečko Kosovel), Molčali so (Fran Albreht) in Balada naših dni (Igo Gruden). Interpretirata Boris Kralj in Boris Juh, režiser Aleš Jan, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Staš Janež, urednika oddaje France Vurnik, Matej Juh. Leto nastanka 1983.
V nocojšnji Etnofoniji vrtimo album Brasiliano, s katerim v Franciji živeči brazilski glasbenik Lucas Santtana obeležuje 25-letnico delovanja. Svoj deseti album je Santtana posvetil raznolikosti romanskih jezikov, v pletenju pisane mešanice slogov od znanih brazilskih idiomov do reggaeja pa mu pomagajo številni ugledni gosti, od veterana Gilberta Gila do predstavnikov srednje in mlajše generacije.
V nocojšnji Etnofoniji vrtimo album Brasiliano, s katerim v Franciji živeči brazilski glasbenik Lucas Santtana obeležuje 25-letnico delovanja. Svoj deseti album je Santtana posvetil raznolikosti romanskih jezikov, v pletenju pisane mešanice slogov od znanih brazilskih idiomov do reggaeja pa mu pomagajo številni ugledni gosti, od veterana Gilberta Gila do predstavnikov srednje in mlajše generacije.
Predstavljamo znanstveno monografijo Evridika iz pekla, ki združuje raznovrstne ženske glasove iz časa druge svetovne vojne. Prinaša pesmi, poslovilna pisma, dramske odlomke in druge spominske zapise žensk ali o ženskah, ki so doživele internacijo, izgnanstvo ali taboriščno izkušnjo. Pesmi in zapise sta zbrali Milena Mileva Blažić in Neža Kočnik, nekatere pesmi taboriščnic pa je uglasbil Jani Kovačič. V studiu se nam bosta pridružila Nika Grabar in Miloš Kosec, člana skupine Nonument Group, ki bo letos na Beneškem bienalu zastopala Slovenijo. Predstavila bosta projekt Zvočna sled nevidne hiše, v katerem so pozabljeno sled džamije na Bovškem preoblikovali v prostor poslušanja, refleksije in ponovnega premisleka. Med drugim z njim opozarjajo na povezovanje preteklosti in sedanjosti ter na aktualna vprašanja o prepletenosti religije, moči in konfliktov v svetu. Ogledali smo si razstavo v portoroškem Monfortu z naslovom Zemlja vrača pogled II, ki raziskuje, kako danes zaznavamo, razumemo in predstavljamo naš planet, pa tudi, kako so podnebne spremembe obravnavane v sodobni umetnosti. Razstava temelji na izsledkih več medijskih umetnikov in znanstvenikov, ki so raziskovali vse od najglobljega rudnika v Evropi do oddaljenega Marsa. V ateljeju smo obiskali Ferenca Kiralyja, enega najpomembnejših sodobnih slovenskih umetnikov na področju kiparstva. Kljub častitljivi starosti, te dni praznuje 90 let, še vedno večino časa posveti ustvarjanju. Opazen in izstopajoč slog njegovih skulptur, ki poleg domače Lendave krasijo tudi druga evropska mesta, mu je med drugim prinesel številna priznanja.
Predstavljamo znanstveno monografijo Evridika iz pekla, ki združuje raznovrstne ženske glasove iz časa druge svetovne vojne. Prinaša pesmi, poslovilna pisma, dramske odlomke in druge spominske zapise žensk ali o ženskah, ki so doživele internacijo, izgnanstvo ali taboriščno izkušnjo. Pesmi in zapise sta zbrali Milena Mileva Blažić in Neža Kočnik, nekatere pesmi taboriščnic pa je uglasbil Jani Kovačič. V studiu se nam bosta pridružila Nika Grabar in Miloš Kosec, člana skupine Nonument Group, ki bo letos na Beneškem bienalu zastopala Slovenijo. Predstavila bosta projekt Zvočna sled nevidne hiše, v katerem so pozabljeno sled džamije na Bovškem preoblikovali v prostor poslušanja, refleksije in ponovnega premisleka. Med drugim z njim opozarjajo na povezovanje preteklosti in sedanjosti ter na aktualna vprašanja o prepletenosti religije, moči in konfliktov v svetu. Ogledali smo si razstavo v portoroškem Monfortu z naslovom Zemlja vrača pogled II, ki raziskuje, kako danes zaznavamo, razumemo in predstavljamo naš planet, pa tudi, kako so podnebne spremembe obravnavane v sodobni umetnosti. Razstava temelji na izsledkih več medijskih umetnikov in znanstvenikov, ki so raziskovali vse od najglobljega rudnika v Evropi do oddaljenega Marsa. V ateljeju smo obiskali Ferenca Kiralyja, enega najpomembnejših sodobnih slovenskih umetnikov na področju kiparstva. Kljub častitljivi starosti, te dni praznuje 90 let, še vedno večino časa posveti ustvarjanju. Opazen in izstopajoč slog njegovih skulptur, ki poleg domače Lendave krasijo tudi druga evropska mesta, mu je med drugim prinesel številna priznanja.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V šestnajstem delu, naslovljenem s Homerjevim heksametrom Končno prišla sta na cilj, do postelje stare zakonske... se v skrajšani priredbi velikih epov poslavljamo od Odiseje. Pred nami sta še končni boj Odiseja s snubci in Penelopino spoznanje. V njem boste slišali odlomke iz 22. in 23. speva Homerjeve Odiseje. Prevajalca: Kajetan Gantar, Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Odisej – Ivan Rupnik Homer – Aleš Valič Agelaos – Robert Prebil Eurimahos – Željko Hrs Telemah – Jernej Kuntner Melantios – Marko Simčič Eumaios – Jurij Souček Eurikleia – Mina Jeraj Penelopa – Judita Zidar Atena – Jožica Avbelj Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V šestnajstem delu, naslovljenem s Homerjevim heksametrom Končno prišla sta na cilj, do postelje stare zakonske... se v skrajšani priredbi velikih epov poslavljamo od Odiseje. Pred nami sta še končni boj Odiseja s snubci in Penelopino spoznanje. V njem boste slišali odlomke iz 22. in 23. speva Homerjeve Odiseje. Prevajalca: Kajetan Gantar, Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Odisej – Ivan Rupnik Homer – Aleš Valič Agelaos – Robert Prebil Eurimahos – Željko Hrs Telemah – Jernej Kuntner Melantios – Marko Simčič Eumaios – Jurij Souček Eurikleia – Mina Jeraj Penelopa – Judita Zidar Atena – Jožica Avbelj Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Imenitno 20-letno tradicijo delovanja izrisujemo v oddaji s članoma KD Kraški šopek. Zgodbo ohranjanja kulturne dediščine s slovenske in italijanske strani, opisujeta strokovna vodja Miranda Novak in harmonikar Rado Andolšek. V oddaji boste slišali tudi kolegico Simono Moličnik in njen spomin iz leta 2011, o sodelovanju Rada Andolška z Radiem Slovenija.
Imenitno 20-letno tradicijo delovanja izrisujemo v oddaji s članoma KD Kraški šopek. Zgodbo ohranjanja kulturne dediščine s slovenske in italijanske strani, opisujeta strokovna vodja Miranda Novak in harmonikar Rado Andolšek. V oddaji boste slišali tudi kolegico Simono Moličnik in njen spomin iz leta 2011, o sodelovanju Rada Andolška z Radiem Slovenija.
Melodično iskren in ritmično očarljiv – Dvořákov violinski koncert združuje elemente češke plesne glasbe z bujnimi barvami poznoromantične orkestracije. Solist bo Benjamin Beilman, ki v nežne in strastne trenutke dela vnese svojo izraznost. Dirigent Andris Nelsons nas nato z Deseto simfonijo Dmitrija Šostakoviča popelje v povsem drugačen zvočni svet – oster obračun s Stalinovim režimom, ki ga zaznamujejo agresivni ritmi koračnic, disonantne harmonije in globoka žalost. Koncert se bo začel s slovesnim delom Cortège et Litanie Marcela Dupréja, v katerem Jan Liebermann igra na orgle Berlinske filharmonije.
Melodično iskren in ritmično očarljiv – Dvořákov violinski koncert združuje elemente češke plesne glasbe z bujnimi barvami poznoromantične orkestracije. Solist bo Benjamin Beilman, ki v nežne in strastne trenutke dela vnese svojo izraznost. Dirigent Andris Nelsons nas nato z Deseto simfonijo Dmitrija Šostakoviča popelje v povsem drugačen zvočni svet – oster obračun s Stalinovim režimom, ki ga zaznamujejo agresivni ritmi koračnic, disonantne harmonije in globoka žalost. Koncert se bo začel s slovesnim delom Cortège et Litanie Marcela Dupréja, v katerem Jan Liebermann igra na orgle Berlinske filharmonije.
V tokratni oddaji o ljudskih napevih Za en bokal muzike lahko prisluhnete ljudski glasbi, ki opeva jurjevo. Poznajo ga predvsem v izročilu Bele krajine, zaznamuje pa začetek pomladi.
V tokratni oddaji o ljudskih napevih Za en bokal muzike lahko prisluhnete ljudski glasbi, ki opeva jurjevo. Poznajo ga predvsem v izročilu Bele krajine, zaznamuje pa začetek pomladi.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Aleš Učakar: Enakonočja, Andrej Lutman: Zarodek z vratarko, Mitja Velikonja: Po–mišljaj. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Pia Zala Meden in Jože Štucin.
Aleš Učakar: Enakonočja, Andrej Lutman: Zarodek z vratarko, Mitja Velikonja: Po–mišljaj. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Pia Zala Meden in Jože Štucin.
Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.
Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predvajamo tri dela, ki združujejo svetove jazzovske in klasične glasbe: Koncert za trobento in orkester Darijana Božiča, Trojni koncert za klavir, simfonični orkester in big band Milka Lazarja ter Crosswinds za jazzovsko trobento, altovski saksofon in orkester Božidarja Kosa.
Predvajamo tri dela, ki združujejo svetove jazzovske in klasične glasbe: Koncert za trobento in orkester Darijana Božiča, Trojni koncert za klavir, simfonični orkester in big band Milka Lazarja ter Crosswinds za jazzovsko trobento, altovski saksofon in orkester Božidarja Kosa.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so zvenele slovenske pesmi, ki so nastajale v času narodnoosvobodilnega boja in so glasnice takratnega narodovega duha. Predstavila sta jih Partizanski pevski zbor in Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec pod vodstvom mladega dirigenta Jakoba Barba. Z njimi so se bodrili partizani med drugo svetovno vojno, leta 2024 pa so bile vpisane v register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. Spominjajo nas na najstrašnejši čas slovenske zgodovine in so pomemben del naše kulturne dediščine.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so zvenele slovenske pesmi, ki so nastajale v času narodnoosvobodilnega boja in so glasnice takratnega narodovega duha. Predstavila sta jih Partizanski pevski zbor in Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec pod vodstvom mladega dirigenta Jakoba Barba. Z njimi so se bodrili partizani med drugo svetovno vojno, leta 2024 pa so bile vpisane v register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. Spominjajo nas na najstrašnejši čas slovenske zgodovine in so pomemben del naše kulturne dediščine.
Konec marca se je s slavnostno podelitvijo nagrad prvonagrajencem 55. Tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG sklenilo letošnje največje slovensko glasbeno tekmovanje, ki je potekalo od 3. do 24. marca 2026 na glasbenih šolah v Ljubljani ter Akademiji za glasbo. Letos je bilo odprto za 12 disciplin: trobenta, rog, pozavna, tuba, evfonij, tolkala, harmonika, tamburica, kitarski duo, klavirski duo, komorne skupine z godali in klavirjem, jazz solo, predstavniki teh disciplin pa so 31. marca nastopili na koncertu na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ta teden poslušamo njihove nastope, povedali pa bomo tudi, kateri so bili prvonagrajenci posameznih kategorij za vsako disciplino.
Konec marca se je s slavnostno podelitvijo nagrad prvonagrajencem 55. Tekmovanja mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG sklenilo letošnje največje slovensko glasbeno tekmovanje, ki je potekalo od 3. do 24. marca 2026 na glasbenih šolah v Ljubljani ter Akademiji za glasbo. Letos je bilo odprto za 12 disciplin: trobenta, rog, pozavna, tuba, evfonij, tolkala, harmonika, tamburica, kitarski duo, klavirski duo, komorne skupine z godali in klavirjem, jazz solo, predstavniki teh disciplin pa so 31. marca nastopili na koncertu na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Ta teden poslušamo njihove nastope, povedali pa bomo tudi, kateri so bili prvonagrajenci posameznih kategorij za vsako disciplino.
Iz starodavne Galije se spet vračamo v njen osrednji del, današnjo Francijo. Predvajamo zelo sveži deli, obe vrhunski umetnini, ki bosta potrjevali, da obstajata le dve vrsti glasbe – dobra in slaba. Za začetek boste slišali skladbo s skrivnostnim naslovom Obsedenost Matla 2, v izvirniku Les Obsessions de Matl 2, francoskega skladatelja starejšega rodu, leta 1951 rojenega Jeana-Pierra Pommierja, nato pa še Talisman leta 1983 rojenega Thierryja Deleruyella.
Iz starodavne Galije se spet vračamo v njen osrednji del, današnjo Francijo. Predvajamo zelo sveži deli, obe vrhunski umetnini, ki bosta potrjevali, da obstajata le dve vrsti glasbe – dobra in slaba. Za začetek boste slišali skladbo s skrivnostnim naslovom Obsedenost Matla 2, v izvirniku Les Obsessions de Matl 2, francoskega skladatelja starejšega rodu, leta 1951 rojenega Jeana-Pierra Pommierja, nato pa še Talisman leta 1983 rojenega Thierryja Deleruyella.
Nada Vidmar je bila od leta 1945 do leta 1972 solistka opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.
Nada Vidmar je bila od leta 1945 do leta 1972 solistka opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V drugem delu bodo zaigrali Matevž Smerkol, Manč Kovačič, Nikola Sekulović, Traja Brizani, Saša Borovec, Nino de Gleria in Aleš Avbelj.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V drugem delu bodo zaigrali Matevž Smerkol, Manč Kovačič, Nikola Sekulović, Traja Brizani, Saša Borovec, Nino de Gleria in Aleš Avbelj.
John Aaron Lewis je bil rojen 3. maja 1920 v La Grangeu v državi Illinois. Klavir je začel igrati pri sedmih letih. Študiral je antropologijo in glasbo na univerzi v New Mexicu. Leta 1942 je šel v vojsko, kjer se je spoprijateljil s poznejšim prvim bobnarjem Modern Jazz Quarteta Kennyjem Clarkom. Po koncu vojne ga je prav Clarke uvedel v Gillespiejev veliki orkester, v katerem je na klavirju nadomestil večno nezanesljivega Buda Powella, za orkester pa je tudi aranžiral.
John Aaron Lewis je bil rojen 3. maja 1920 v La Grangeu v državi Illinois. Klavir je začel igrati pri sedmih letih. Študiral je antropologijo in glasbo na univerzi v New Mexicu. Leta 1942 je šel v vojsko, kjer se je spoprijateljil s poznejšim prvim bobnarjem Modern Jazz Quarteta Kennyjem Clarkom. Po koncu vojne ga je prav Clarke uvedel v Gillespiejev veliki orkester, v katerem je na klavirju nadomestil večno nezanesljivega Buda Powella, za orkester pa je tudi aranžiral.
Philippe Sands je vrhunski strokovnjak za mednarodno pravo, je pa tudi pisatelj. Napisal je več pomembnih del, ki zanimivo in tehtno povezujejo zgodovino, pravo in osebne zgodbe, med njimi je tudi nedavno prevedena Vrnitev v Lemberg (prevod Marko Košan, Založba Beletrina). S Philippom Sandsom se je konec marca, ko je obiskal Ljubljano in sodeloval na Festivalu Fabula, pogovarjala Staša Grahek. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.
Philippe Sands je vrhunski strokovnjak za mednarodno pravo, je pa tudi pisatelj. Napisal je več pomembnih del, ki zanimivo in tehtno povezujejo zgodovino, pravo in osebne zgodbe, med njimi je tudi nedavno prevedena Vrnitev v Lemberg (prevod Marko Košan, Založba Beletrina). S Philippom Sandsom se je konec marca, ko je obiskal Ljubljano in sodeloval na Festivalu Fabula, pogovarjala Staša Grahek. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.
Na sporedu uvertura k ljudski spevoigri Rokovnjači Viktorja Parme, Histria et amor za flavto, rog in klavir Andreja Makorja, Sinfonietta Stanka Premrla, Adagio za flavto in klavir Janeza Komarja, simfonična pesnitev Gozdovi pojejo, op. 27 Blaža Arniča, Oj, deklica, povej mi to, za klarinet in klavir Petra Šavlija, Adagio za simfonični orkester Antona Lajovca in Žica – baletna suita za big band in simfonični orkester v štirih stavkih Janeza Gregorca.
Na sporedu uvertura k ljudski spevoigri Rokovnjači Viktorja Parme, Histria et amor za flavto, rog in klavir Andreja Makorja, Sinfonietta Stanka Premrla, Adagio za flavto in klavir Janeza Komarja, simfonična pesnitev Gozdovi pojejo, op. 27 Blaža Arniča, Oj, deklica, povej mi to, za klarinet in klavir Petra Šavlija, Adagio za simfonični orkester Antona Lajovca in Žica – baletna suita za big band in simfonični orkester v štirih stavkih Janeza Gregorca.
Pesem Bobnajte! Bobnajte! Bobni! je ameriški pesnik Walt Whitman napisal leta 1861, kmalu po prvi veliki bitki državljanske vojne. Bobni, o katerih piše, so vojaški bobni – zaradi vojne se vsakdanje življenje ne more nadaljevati; vojna je sila, ki vse spremeni. Čeprav je bil Whitman na strani unionistov, je njegovo pesem mogoče brati in slišati kot protivojno. Prevod Uroš Mozetič, interpretacija Karel Brišnik. Posneto 2004.
Pesem Bobnajte! Bobnajte! Bobni! je ameriški pesnik Walt Whitman napisal leta 1861, kmalu po prvi veliki bitki državljanske vojne. Bobni, o katerih piše, so vojaški bobni – zaradi vojne se vsakdanje življenje ne more nadaljevati; vojna je sila, ki vse spremeni. Čeprav je bil Whitman na strani unionistov, je njegovo pesem mogoče brati in slišati kot protivojno. Prevod Uroš Mozetič, interpretacija Karel Brišnik. Posneto 2004.
Na sporedu Suita št. 2 v G-duru, op. 35 Josepha Bodina de Boismortierja, Koncert v G-duru, Seibel 213 Johanna Davida Heinichena, Kvintet št. 2 v E-duru, G. 446 Luigija Boccherinija in Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja.
Na sporedu Suita št. 2 v G-duru, op. 35 Josepha Bodina de Boismortierja, Koncert v G-duru, Seibel 213 Johanna Davida Heinichena, Kvintet št. 2 v E-duru, G. 446 Luigija Boccherinija in Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja.
Na sporedu Suita št. 2 v G-duru, op. 35 Josepha Bodina de Boismortierja, Koncert v G-duru, Seibel 213 Johanna Davida Heinichena, Kvintet št. 2 v E-duru, G. 446 Luigija Boccherinija in Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja.
Na sporedu Suita št. 2 v G-duru, op. 35 Josepha Bodina de Boismortierja, Koncert v G-duru, Seibel 213 Johanna Davida Heinichena, Kvintet št. 2 v E-duru, G. 446 Luigija Boccherinija in Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Aleš Šteger je v romanu Ogenj črpal iz arhivskih dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, poznejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Konkretno zgodbo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti roman umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja in tedanjih družbenih procesov. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja. Z romanom se je Aleš Šteger uvrstil med deseterico nominirank in nominirancev za letošnjo nagrado kresnik. Interpretka Anja Novak, režiser Marko Rengeo, glasbna opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Aleš Šteger je v romanu Ogenj črpal iz arhivskih dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, poznejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Konkretno zgodbo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti roman umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja in tedanjih družbenih procesov. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja. Z romanom se je Aleš Šteger uvrstil med deseterico nominirank in nominirancev za letošnjo nagrado kresnik. Interpretka Anja Novak, režiser Marko Rengeo, glasbna opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Kako zveni razpad telesa? Kako lahko slika postane skoraj slišna? V oddaji Telo kot napetost raziskujemo presunljive vzporednice med slikarstvom Francisa Bacona in glasbo Dmitrija Šostakoviča. Skozi ključna Baconova dela – od Študije po Velázquezovem Portretu papeža Inocenca X. do triptiha iz leta 1973 – in Šostakovičev Godalni kvartet št. 8 vstopamo v svet, v katerem telo in zvok postaneta prostor notranjih sil, pritiska in razpada. Oddaja razpira vprašanja eksistence, identitete in travme 20. stoletja – skozi umetnost, ki ne pripoveduje, temveč neposredno učinkuje.
Kako zveni razpad telesa? Kako lahko slika postane skoraj slišna? V oddaji Telo kot napetost raziskujemo presunljive vzporednice med slikarstvom Francisa Bacona in glasbo Dmitrija Šostakoviča. Skozi ključna Baconova dela – od Študije po Velázquezovem Portretu papeža Inocenca X. do triptiha iz leta 1973 – in Šostakovičev Godalni kvartet št. 8 vstopamo v svet, v katerem telo in zvok postaneta prostor notranjih sil, pritiska in razpada. Oddaja razpira vprašanja eksistence, identitete in travme 20. stoletja – skozi umetnost, ki ne pripoveduje, temveč neposredno učinkuje.
Anton Ingolič (1907–1992) sodi med najpomembnejše predstavnike slovenskega realizma – njegovo pisanje je bilo sprva omejeno na tematiko, povezano s štajerskim in koroškim območjem (Lukarji, Na splavih, Ugasla dolina); pozneje je v svoja dela vključil tudi mestno okolje (npr. v mladinskem romanu Gimnazijka) in izseljenstvo. Lotil se je tudi zgodovinskega romana – v središču oddaje je njegov roman Pradedje, v katerem je Ingolič leta 1975 pisal o kmečkem uporu leta 1635; pisatelj je dogajanje postavil v svoje domače kraje. Pisatelj v oddaji tudi razmišlja o svojem ustvarjanju. Literarni portret je nastal leta 1978, ko je Anton Ingolič prejel Prešernovo nagrado. Avtorica Vida Curk, interpret Kristijan Muck, bralka Barbara Berce, ton in montaža Staš Janež, režija Aleš Jan.
Anton Ingolič (1907–1992) sodi med najpomembnejše predstavnike slovenskega realizma – njegovo pisanje je bilo sprva omejeno na tematiko, povezano s štajerskim in koroškim območjem (Lukarji, Na splavih, Ugasla dolina); pozneje je v svoja dela vključil tudi mestno okolje (npr. v mladinskem romanu Gimnazijka) in izseljenstvo. Lotil se je tudi zgodovinskega romana – v središču oddaje je njegov roman Pradedje, v katerem je Ingolič leta 1975 pisal o kmečkem uporu leta 1635; pisatelj je dogajanje postavil v svoje domače kraje. Pisatelj v oddaji tudi razmišlja o svojem ustvarjanju. Literarni portret je nastal leta 1978, ko je Anton Ingolič prejel Prešernovo nagrado. Avtorica Vida Curk, interpret Kristijan Muck, bralka Barbara Berce, ton in montaža Staš Janež, režija Aleš Jan.
Pavel Mihelčič, skladatelj, profesor, urednik na programu Ars Radia Slovenija, improvizator, neutrudni organizator, dekan Akademije za glasbo, glasbeni kritik, esejist, publicist, dirigent, nagrajenec Prešernovega sklada in dobitnik drugih, prestižnih glasbenih nagrad in še bi lahko našteli. Vse to je bilo del njegovega življenja. Zdi se, kot da je v njegovem življenjepisu kar premalo prostora; za vse, kar se je dogodilo, za vse, kar je delal s srcem, z neizmerno voljo in navdušenjem ...
Pavel Mihelčič, skladatelj, profesor, urednik na programu Ars Radia Slovenija, improvizator, neutrudni organizator, dekan Akademije za glasbo, glasbeni kritik, esejist, publicist, dirigent, nagrajenec Prešernovega sklada in dobitnik drugih, prestižnih glasbenih nagrad in še bi lahko našteli. Vse to je bilo del njegovega življenja. Zdi se, kot da je v njegovem življenjepisu kar premalo prostora; za vse, kar se je dogodilo, za vse, kar je delal s srcem, z neizmerno voljo in navdušenjem ...
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Sedemindvajsetega aprila, ki ga zaznamujemo kot dan odpora proti okupatorju, je bila leta 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali dnevniške zapiske pesnika Edvarda Kocbeka, ki so nastali prav maja in junija 1941 in kažejo, kako je Kocbek doživljal tiste usode polne dni, ki jih je spremljal od blizu. Interpretacija Brane Grubar, glasbena oprema Nina Kodrič, ton in montaža Miha Jaramaz, režija Špela Kravogel. Posneto 2014. Redakcija Staša Grahek.
Sedemindvajsetega aprila, ki ga zaznamujemo kot dan odpora proti okupatorju, je bila leta 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Za oddajo Spomini, pisma in potopisi smo izbrali dnevniške zapiske pesnika Edvarda Kocbeka, ki so nastali prav maja in junija 1941 in kažejo, kako je Kocbek doživljal tiste usode polne dni, ki jih je spremljal od blizu. Interpretacija Brane Grubar, glasbena oprema Nina Kodrič, ton in montaža Miha Jaramaz, režija Špela Kravogel. Posneto 2014. Redakcija Staša Grahek.
Letos mineva 90 let od smrti Siegfrieda Karga Elerta, nemškega skladatelja, ki velja za enega najbolj samosvojih ustvarjalcev orgelske glasbe pozne romantike, s svojim osebnim slogom pa je izrazito zaznamoval prehod v 20. stoletje. Njegova dela razodevajo bogate harmonije, barvito zvočnost in sveže kompozicijske ideje, ki poslušalca hitro pritegnejo, hkrati iz njegove glasbe vejejo tako vplivi nemške tradicije kot francoske orgelske šole. Vse omenjeno pa ustvarja edinstveno zvočno govorico njegovih glasbenih umetnin.
Letos mineva 90 let od smrti Siegfrieda Karga Elerta, nemškega skladatelja, ki velja za enega najbolj samosvojih ustvarjalcev orgelske glasbe pozne romantike, s svojim osebnim slogom pa je izrazito zaznamoval prehod v 20. stoletje. Njegova dela razodevajo bogate harmonije, barvito zvočnost in sveže kompozicijske ideje, ki poslušalca hitro pritegnejo, hkrati iz njegove glasbe vejejo tako vplivi nemške tradicije kot francoske orgelske šole. Vse omenjeno pa ustvarja edinstveno zvočno govorico njegovih glasbenih umetnin.
Predvajamo posnetke s koncerta Orkestra Romanske Švice, ki je 11. februarja letos nastopil v Victorijini dvorani v Ženevi. Tam je pod vodstvom južnokorejske dirigentke Eun-sun Kim v uvodu zazvenela orkestrska uvertura Hebridi, op. 26 Felixa Mendelssohna. Sledil je Violinski koncert Franka Martina, v katerem je kot solist nastopil violinist Frank Peter Zimmermann, spored pa je dopolnila še Simfonija št. 5 v c-molu Ludwiga van Beethovna.
Predvajamo posnetke s koncerta Orkestra Romanske Švice, ki je 11. februarja letos nastopil v Victorijini dvorani v Ženevi. Tam je pod vodstvom južnokorejske dirigentke Eun-sun Kim v uvodu zazvenela orkestrska uvertura Hebridi, op. 26 Felixa Mendelssohna. Sledil je Violinski koncert Franka Martina, v katerem je kot solist nastopil violinist Frank Peter Zimmermann, spored pa je dopolnila še Simfonija št. 5 v c-molu Ludwiga van Beethovna.
Karpo Godina je posnel tri celovečerne filme: Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj. Z njimi je sodeloval na skoraj vseh pomembnih mednarodnih festivalih. Pred predvajanjem obnovljenega filma Rdeči boogie se v oddaji pogovarjamo z režiserjem, ki je pomembno zaznamoval slovenski in jugoslovanski filmski prostor.
Karpo Godina je posnel tri celovečerne filme: Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj. Z njimi je sodeloval na skoraj vseh pomembnih mednarodnih festivalih. Pred predvajanjem obnovljenega filma Rdeči boogie se v oddaji pogovarjamo z režiserjem, ki je pomembno zaznamoval slovenski in jugoslovanski filmski prostor.
... pojejo odlomke iz del Pacinija, Mozarta, Rossinija, Offenbacha, Bellinija, Korngolda, Verdija, Ponchiellija, Puccinija, Davida, Masseneta, Loesserja, Erwina in Bernsteina.
... pojejo odlomke iz del Pacinija, Mozarta, Rossinija, Offenbacha, Bellinija, Korngolda, Verdija, Ponchiellija, Puccinija, Davida, Masseneta, Loesserja, Erwina in Bernsteina.
Aprilske oddaje Humoreska tega tedna so posvečene velikanu španske književnosti, Miguelu de Cervantesu Saavedri. Od njegove smrti letos aprila mineva ravno 410 let. Tokrat smo izbrali odlomek 10. poglavja drugega dela romana Veleumni plemič don Kihot iz Manče, ki, kot na začetku zapiše avtor, "pripoveduje o tem, kaj je iztuhtal Sančo, da je urekel gospo Dulsinejo, in o drugih, prav tako smešnih kakor resničnih pripetljajih". Intrerpret Gregor Zorc, prevajalec Niko Košir, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Aprilske oddaje Humoreska tega tedna so posvečene velikanu španske književnosti, Miguelu de Cervantesu Saavedri. Od njegove smrti letos aprila mineva ravno 410 let. Tokrat smo izbrali odlomek 10. poglavja drugega dela romana Veleumni plemič don Kihot iz Manče, ki, kot na začetku zapiše avtor, "pripoveduje o tem, kaj je iztuhtal Sančo, da je urekel gospo Dulsinejo, in o drugih, prav tako smešnih kakor resničnih pripetljajih". Intrerpret Gregor Zorc, prevajalec Niko Košir, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.