Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Podeljene so bile ameriške filmske in televizijske nagrade zlati globus. V Trevisu je na ogled razstava Od Picassa do Van Gogha: Zgodbe o slikarstvu od abstrakcije do impresionizma. Predstavljamo novosti izvirnega otroškega leposlovja založbe Mladinska knjiga: Kuhinjska miza Špele Frlic in Grozna šola Maše Ogrizek.
Podeljene so bile ameriške filmske in televizijske nagrade zlati globus. V Trevisu je na ogled razstava Od Picassa do Van Gogha: Zgodbe o slikarstvu od abstrakcije do impresionizma. Predstavljamo novosti izvirnega otroškega leposlovja založbe Mladinska knjiga: Kuhinjska miza Špele Frlic in Grozna šola Maše Ogrizek.
Spremljate posnetek koncertnega programa, ki ga je na prireditvi Mednarodnega združenja žensk SILA v Unionski dvorani v Ljubljani predstavil Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Slavena Kulenovića. Gre za izbor najlepših skladb iz bogate zakladnice klasične glasbe od Mozartovih Uverture k operi Čarobna piščal in Koncerta za rog št. 4, preko Vivaldijevih Štirih letnih časov in Adamičeve priredbe pesmi Spomin Slavka Avsenika do znamenite koračnice Radetzky marš J. Straussa mlajšega. V solističnih vlogah sta se predstavila violinistka Manja Slak in rogist Blaž Ogrič. Režiser posnetka je Juš Hrastnik.
Spremljate posnetek koncertnega programa, ki ga je na prireditvi Mednarodnega združenja žensk SILA v Unionski dvorani v Ljubljani predstavil Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Slavena Kulenovića. Gre za izbor najlepših skladb iz bogate zakladnice klasične glasbe od Mozartovih Uverture k operi Čarobna piščal in Koncerta za rog št. 4, preko Vivaldijevih Štirih letnih časov in Adamičeve priredbe pesmi Spomin Slavka Avsenika do znamenite koračnice Radetzky marš J. Straussa mlajšega. V solističnih vlogah sta se predstavila violinistka Manja Slak in rogist Blaž Ogrič. Režiser posnetka je Juš Hrastnik.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje smo si ogledali razstavo z naslovom »Je narava moderna?«, ki raziskuje odnos do narave in ekološko razmišljanje v moderni arhitekturi in oblikovanju. Njeno izhodišče pri pripravi je bila zbirka MAO z bogato dokumentacijo iz 20. stoletja, ki so ga zaznamovali modernistični ideali napredka, utemeljeni na ideji nenehne gospodarske rasti in industrijske proizvodnje. A vse to je prispevalo k izčrpavanju naravnih virov in h globalnemu segrevanju. V studiu bomo gostili filmsko kritičarko in novinarsko kolegico Ano Jurc, s katero bomo komentirali 83. podelitev zlatih globusov. Ali so zmagali upravičeni favoriti, kdo je bil spregledan, kateri igralski dosežki so najbolj izstopali, pa tudi o tem, kako so se na prireditvi odzvali na aktualno družbeno dogajanje. Znamenita oltarna mojstrovina Vittoreja Carpaccia, ki prikazuje Marijo z detetom na prestolu in s svetniki, je po restavriranju končno na izvornem mestu, v minoritski cerkvi svetega Frančiška Asiškega v Piranu. Sliko zaznamuje pestra zgodovina, leta 1940 so jo odstranili iz cerkve, da bi jo zaščitili pred morebitnim uničenjem v vojni. V svoji vili jo je hranil grof Manin, nato je bila kar 85 let v samostanu v Padovi, zdaj pa je po dolgotrajnem postopku vračanja končno doma. Predstavili bomo tudi pravkar končani konservatorsko-restavratorski postopek.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje smo si ogledali razstavo z naslovom »Je narava moderna?«, ki raziskuje odnos do narave in ekološko razmišljanje v moderni arhitekturi in oblikovanju. Njeno izhodišče pri pripravi je bila zbirka MAO z bogato dokumentacijo iz 20. stoletja, ki so ga zaznamovali modernistični ideali napredka, utemeljeni na ideji nenehne gospodarske rasti in industrijske proizvodnje. A vse to je prispevalo k izčrpavanju naravnih virov in h globalnemu segrevanju. V studiu bomo gostili filmsko kritičarko in novinarsko kolegico Ano Jurc, s katero bomo komentirali 83. podelitev zlatih globusov. Ali so zmagali upravičeni favoriti, kdo je bil spregledan, kateri igralski dosežki so najbolj izstopali, pa tudi o tem, kako so se na prireditvi odzvali na aktualno družbeno dogajanje. Znamenita oltarna mojstrovina Vittoreja Carpaccia, ki prikazuje Marijo z detetom na prestolu in s svetniki, je po restavriranju končno na izvornem mestu, v minoritski cerkvi svetega Frančiška Asiškega v Piranu. Sliko zaznamuje pestra zgodovina, leta 1940 so jo odstranili iz cerkve, da bi jo zaščitili pred morebitnim uničenjem v vojni. V svoji vili jo je hranil grof Manin, nato je bila kar 85 let v samostanu v Padovi, zdaj pa je po dolgotrajnem postopku vračanja končno doma. Predstavili bomo tudi pravkar končani konservatorsko-restavratorski postopek.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Plesne oddaje – domača produkcija
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.
Na sporedu uvertura k operi Ženitna menica Gioacchina Rossinija, Fantazija na teme iz Donizettijeve opere Lucrezia Borgia, op. 50 Sigismonda Thalberga, koncertna uvertura Na jugu – Alassio Edwarda Elgarja, Trobilni kvintet št. 1, op. 73 Malcolma Arnolda, Sonata za violino in klavir, imenovana 'Za svetlobo', Anthonyja Girarda, Rákóczijeva koračnica za orkester Franza Liszta, Tango suita za dve kitari Astorja Piazzolle in siimfonična pesnitev Kurent Matije Bravničarja.
Na sporedu uvertura k operi Ženitna menica Gioacchina Rossinija, Fantazija na teme iz Donizettijeve opere Lucrezia Borgia, op. 50 Sigismonda Thalberga, koncertna uvertura Na jugu – Alassio Edwarda Elgarja, Trobilni kvintet št. 1, op. 73 Malcolma Arnolda, Sonata za violino in klavir, imenovana 'Za svetlobo', Anthonyja Girarda, Rákóczijeva koračnica za orkester Franza Liszta, Tango suita za dve kitari Astorja Piazzolle in siimfonična pesnitev Kurent Matije Bravničarja.
Dunya Mikhail (1965) je iraško-ameriška pesnica in pisateljica, prejemnica Unescove nagrade sharjah za arabsko kulturo in nagrade Združenih narodov za človekove pravice za svobodo pisanja. Med drugim je avtorica nagrajenih pesniških zbirk Vojna gará, Dnevnik vala zunaj morja, Iraške noči in V njenem ženstvenem znaku. S knjigo Čebelar se je uvrstila med finaliste za nacionalno književno nagrado in v ožji izbor za nagrado PEN/John Kenneth Galbraith, z romanesknim prvencem Ptičji tatu pa v ožji izbor za mednarodno nagrado za arabsko prozo. V pesmi z naslovom Moja pesem vas ne bo rešila obravnava vojno tematiko. Prevajalca Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady, igralka Mojka Končar, mojster zvoka Urban Gruden, režiserki Saška Rakef in Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
Dunya Mikhail (1965) je iraško-ameriška pesnica in pisateljica, prejemnica Unescove nagrade sharjah za arabsko kulturo in nagrade Združenih narodov za človekove pravice za svobodo pisanja. Med drugim je avtorica nagrajenih pesniških zbirk Vojna gará, Dnevnik vala zunaj morja, Iraške noči in V njenem ženstvenem znaku. S knjigo Čebelar se je uvrstila med finaliste za nacionalno književno nagrado in v ožji izbor za nagrado PEN/John Kenneth Galbraith, z romanesknim prvencem Ptičji tatu pa v ožji izbor za mednarodno nagrado za arabsko prozo. V pesmi z naslovom Moja pesem vas ne bo rešila obravnava vojno tematiko. Prevajalca Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady, igralka Mojka Končar, mojster zvoka Urban Gruden, režiserki Saška Rakef in Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
Predvajamo Koncert za flavto in godala Gordona Jacoba s flavtistko Mileno Lipovšek v solistični vlogi ter Tarantelo za flavto, klarinet in klavir, op. 6 Camilla Saint-Saënsa.
Predvajamo Koncert za flavto in godala Gordona Jacoba s flavtistko Mileno Lipovšek v solistični vlogi ter Tarantelo za flavto, klarinet in klavir, op. 6 Camilla Saint-Saënsa.
Na sporedu Baletne medigre h Cavallijevi operi Xerxes Jeana Baptista Lullyja, Sonata za flavto in harfo Jeana Michela Damasa, Koncert za orgle in orkester št. 6 v B-duru, op. 4 Georga Friedricha Händla in Impromptu za harfo, op. 86 Gabriela Fauréja.
Na sporedu Baletne medigre h Cavallijevi operi Xerxes Jeana Baptista Lullyja, Sonata za flavto in harfo Jeana Michela Damasa, Koncert za orgle in orkester št. 6 v B-duru, op. 4 Georga Friedricha Händla in Impromptu za harfo, op. 86 Gabriela Fauréja.
Posnetek nastopa mlade glasbenice, študentke saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Matjaža Drevenška. Predstavila se je ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTVS pod vodstvom dirigenta En Shaoa. Weronika Partyka prihaja iz Poljske, kjer je študij saksofona tudi začela, kasneje pa preko študentske izmenjave Erasmus prišla v Slovenijo, kjer se je odločila študij nadaljevati kot redna študentka. Del študijske preizkušnje je tudi solistični nastop ob spremljavi simfoničnega orkestra.
Posnetek nastopa mlade glasbenice, študentke saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Matjaža Drevenška. Predstavila se je ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTVS pod vodstvom dirigenta En Shaoa. Weronika Partyka prihaja iz Poljske, kjer je študij saksofona tudi začela, kasneje pa preko študentske izmenjave Erasmus prišla v Slovenijo, kjer se je odločila študij nadaljevati kot redna študentka. Del študijske preizkušnje je tudi solistični nastop ob spremljavi simfoničnega orkestra.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
"Gre predvsem za biografijo jezika, pisave, poezije z magičnim okušanjem čudežnega, narave, življenja, umetniškega prebivanja na svetu ... " je pesnik Marko Elsner Grošelj zapisal v uvodu k še neobjavljenemu ciklu pesmi Sonorna črta. Urednik oddaje Vlado Motnikar, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiserka: Saška Rakef. Posneto januarja 2026.
"Gre predvsem za biografijo jezika, pisave, poezije z magičnim okušanjem čudežnega, narave, življenja, umetniškega prebivanja na svetu ... " je pesnik Marko Elsner Grošelj zapisal v uvodu k še neobjavljenemu ciklu pesmi Sonorna črta. Urednik oddaje Vlado Motnikar, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden. Režiserka: Saška Rakef. Posneto januarja 2026.
V drugem delu diptiha bomo spoznali še dve umetnini, ki sta navdihnili suito Med poljubom in kaosom skladatelja Tracyja Silvermana. Z Vincentom van Goghom se bomo zazrli v mistično vrenje Zvezdne noči, potem pa skozi Picassovo Guernico vstopimo v bolečino in odpor, ujeta v monumentalno črno-belo fresko 20. stoletja. Silvermanova glasba ustvarja zvočni prostor, kjer se domišljija, zgodovina in človeškost zlivajo v močne, nepozabne prizore.
V drugem delu diptiha bomo spoznali še dve umetnini, ki sta navdihnili suito Med poljubom in kaosom skladatelja Tracyja Silvermana. Z Vincentom van Goghom se bomo zazrli v mistično vrenje Zvezdne noči, potem pa skozi Picassovo Guernico vstopimo v bolečino in odpor, ujeta v monumentalno črno-belo fresko 20. stoletja. Silvermanova glasba ustvarja zvočni prostor, kjer se domišljija, zgodovina in človeškost zlivajo v močne, nepozabne prizore.
Večkrat nagrajena francoska pesnica in pisateljica Cécile Coulon je svoj prvi roman napisala pri rosnih šestnajstih letih. Danes, ko jih ima petintrideset, njen opus zajema devet romanov, štiri pesniške zbirke in zbirko kratkih zgodb. Roman Zver v Paradižu je izšel leta 2019, zanj pa je prejela nagrado bralcev časnika Le Monde. Avtorica scenarija in prevajalka: Nastja Virk; režiser: Andrej Jus; bralec: Igor Velše; interpreta: Anja Novak Anjuta, Gregor Gruden; glasbena opremljevalka: Nina Kodrič; mojstrica zvoka: Mirta Berlan; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2023.
Večkrat nagrajena francoska pesnica in pisateljica Cécile Coulon je svoj prvi roman napisala pri rosnih šestnajstih letih. Danes, ko jih ima petintrideset, njen opus zajema devet romanov, štiri pesniške zbirke in zbirko kratkih zgodb. Roman Zver v Paradižu je izšel leta 2019, zanj pa je prejela nagrado bralcev časnika Le Monde. Avtorica scenarija in prevajalka: Nastja Virk; režiser: Andrej Jus; bralec: Igor Velše; interpreta: Anja Novak Anjuta, Gregor Gruden; glasbena opremljevalka: Nina Kodrič; mojstrica zvoka: Mirta Berlan; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2023.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Tokratni portretiranec je pri nas nekoliko manj znani ameriški skladatelj Morton Feldman. Glasbeni svet ga pozna in ceni – še zlasti po njegovi prezgodnji smrti, umrl je v 62. letu starosti – po njegovi neintencionalni glasbi časa in zvokov in po izrazitem individualnem glasbenem jeziku, ki ga je oblikoval v sredini prejšnjega stoletja v krogu Johna Cagea in še posebno v krogu ameriških avantgardnih slikarjev, katerih delo je imelo nanj odločilen vpliv.
Tokratni portretiranec je pri nas nekoliko manj znani ameriški skladatelj Morton Feldman. Glasbeni svet ga pozna in ceni – še zlasti po njegovi prezgodnji smrti, umrl je v 62. letu starosti – po njegovi neintencionalni glasbi časa in zvokov in po izrazitem individualnem glasbenem jeziku, ki ga je oblikoval v sredini prejšnjega stoletja v krogu Johna Cagea in še posebno v krogu ameriških avantgardnih slikarjev, katerih delo je imelo nanj odločilen vpliv.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
V tokratni oddaji Spomini, pisma in potopisi se ob 150. obletnici rojstva, ki jo zaznamujemo 12. januarja, spominjamo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Rodil se je v revni družini, burno mladost je preživel ob priložnostnih delih in potepuštvu. Bil je mornar, delavec, iskalec zlata. Pisal je naturalistične družbenokritične in pustolovske romane in povesti, v katerih je zajemal večinoma iz svojih lastnih izkušenj. Zlasti pomembna so njegova dela o živalskem svetu, med njimi Klic divjine in Beli očnjak. Za današnjo oddajo smo izbrali predgovor k njegovemu potopisu Križarjenje s Snarkom iz leta 1913. Kljub optimističnemu tonu je bilo potovanje silno težavno in se je neslavno končalo na Salomonovih otokih. Z ženo sta se vrnila domov, kjer je London deset let pozneje naredil samomor. Avtorica prevoda Milojka Bizajl, režiserka Ana Krauthaker, igralec Zvone Hribar, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, redaktorici Staša Grahek in Petra Meterc. Produkcija leta 2006.
V tokratni oddaji Spomini, pisma in potopisi se ob 150. obletnici rojstva, ki jo zaznamujemo 12. januarja, spominjamo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Rodil se je v revni družini, burno mladost je preživel ob priložnostnih delih in potepuštvu. Bil je mornar, delavec, iskalec zlata. Pisal je naturalistične družbenokritične in pustolovske romane in povesti, v katerih je zajemal večinoma iz svojih lastnih izkušenj. Zlasti pomembna so njegova dela o živalskem svetu, med njimi Klic divjine in Beli očnjak. Za današnjo oddajo smo izbrali predgovor k njegovemu potopisu Križarjenje s Snarkom iz leta 1913. Kljub optimističnemu tonu je bilo potovanje silno težavno in se je neslavno končalo na Salomonovih otokih. Z ženo sta se vrnila domov, kjer je London deset let pozneje naredil samomor. Avtorica prevoda Milojka Bizajl, režiserka Ana Krauthaker, igralec Zvone Hribar, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, redaktorici Staša Grahek in Petra Meterc. Produkcija leta 2006.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
19. Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina, ki je potekalo lani oktobra v Varšavi, je 2. oktobra odprl Inavguralni koncert v Koncertni dvorani tamkajšnje Filharmonije. Tam je nastopil Varšavski filharmonični orkester pod vodstvom Andreya Boreyka, kot solisti pa so nastopili štirje priznani pianisti. Trije izmed njih – Yulianna Avdeeva, Garrick Ohlsson in Dang Thai Son – so bili tudi člani žirije tekmovanja, z njimi pa je nastopil tudi zmagovalec predhodnega Chopinovega tekmovanja leta 2021, kanadski pianist Bruce Liu. Vsi štirje so se kot solisti predstavili v Koncertu za štiri čembale in godala v a-molu, BWV 1065 Johanna Sebastiana Bacha. Solista v Koncertu za dva klavirja v d-molu Francisa Poulenca sta bila Avdeeva in Ohlsson, Bruce Liu je izvedel Koncert za klavir in orkester št. 5 v F-duru, z vzdevkom 'Egiptovski', Camilla Saint-Saënsa, za uvod pa je zvenela Poloneza v A-duru, op. 40, št. 1 Frédérica Chopina. Varšavski filharmonični orkester je izvedel transkripcijo za orkester, ki jo je pripravil Grzegorz Fitelberg.
19. Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina, ki je potekalo lani oktobra v Varšavi, je 2. oktobra odprl Inavguralni koncert v Koncertni dvorani tamkajšnje Filharmonije. Tam je nastopil Varšavski filharmonični orkester pod vodstvom Andreya Boreyka, kot solisti pa so nastopili štirje priznani pianisti. Trije izmed njih – Yulianna Avdeeva, Garrick Ohlsson in Dang Thai Son – so bili tudi člani žirije tekmovanja, z njimi pa je nastopil tudi zmagovalec predhodnega Chopinovega tekmovanja leta 2021, kanadski pianist Bruce Liu. Vsi štirje so se kot solisti predstavili v Koncertu za štiri čembale in godala v a-molu, BWV 1065 Johanna Sebastiana Bacha. Solista v Koncertu za dva klavirja v d-molu Francisa Poulenca sta bila Avdeeva in Ohlsson, Bruce Liu je izvedel Koncert za klavir in orkester št. 5 v F-duru, z vzdevkom 'Egiptovski', Camilla Saint-Saënsa, za uvod pa je zvenela Poloneza v A-duru, op. 40, št. 1 Frédérica Chopina. Varšavski filharmonični orkester je izvedel transkripcijo za orkester, ki jo je pripravil Grzegorz Fitelberg.
v odlomkih iz del Valentinija, Puccinija, Rossinija, Mozarta, Straussa mlajšega, Castrovillarija, Glinke, Rimskega-Korsakova in Donizettija.
v odlomkih iz del Valentinija, Puccinija, Rossinija, Mozarta, Straussa mlajšega, Castrovillarija, Glinke, Rimskega-Korsakova in Donizettija.
Na sporedu sta dve komorni deli, ki razkrivata ansambelsko razsežnost pihale in trobilne zasedbe – Brandenburški koncert št. 3 Johanna Sebastiana Bacha v priredbi za trobila Christopherja Mowata in Serenada št. 10 imenovana Gran partita Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba skladatelja zavzemata osrednje mesto v evropski glasbeni zgodovini, vsak kot predstavnik svojega časa in glasbenega mišljenja. Čeprav ju poleg več desetletij ločujejo različna slogovna izhodišča, ju povezuje razumevanje glasbe kot sistema odnosov med glasovi, v katerem ima ansambel ključno vlogo. Program koncerta izhaja iz te sorodnosti: baroka in klasicizma ne postavlja v opozicijo, temveč pokaže kontinuiteto ansambelskega razmišljanja skozi 18. stoletje. Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3 Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 10, “Gran Partita” Trobilci in pihalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Vodstvo: Aleš Klančar, trobenta in Cristina Monticoli, oboa
Na sporedu sta dve komorni deli, ki razkrivata ansambelsko razsežnost pihale in trobilne zasedbe – Brandenburški koncert št. 3 Johanna Sebastiana Bacha v priredbi za trobila Christopherja Mowata in Serenada št. 10 imenovana Gran partita Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba skladatelja zavzemata osrednje mesto v evropski glasbeni zgodovini, vsak kot predstavnik svojega časa in glasbenega mišljenja. Čeprav ju poleg več desetletij ločujejo različna slogovna izhodišča, ju povezuje razumevanje glasbe kot sistema odnosov med glasovi, v katerem ima ansambel ključno vlogo. Program koncerta izhaja iz te sorodnosti: baroka in klasicizma ne postavlja v opozicijo, temveč pokaže kontinuiteto ansambelskega razmišljanja skozi 18. stoletje. Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 3 Wolfgang Amadeus Mozart: Serenada št. 10, “Gran Partita” Trobilci in pihalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Vodstvo: Aleš Klančar, trobenta in Cristina Monticoli, oboa
Roman Grad Gripsholm nemškega avtorja z začetka prejšnjega stoletja Kurta Tucholskega je njegovo edino daljše prozno besedilo. V slovenščini je v prevodu Tine Štrancar izšel pri založbi Miš. Kurt Tucholsky je že zelo zgodaj kazal strast do politično angažiranih besedil. Po prvi svetovni vojni je delal kot pisatelj, novinar in urednik satirične revije Ulk. Poleg tega velja za enega najpomembnejših literarnih ter gledaliških kritikov in esejistov Weimarske republike. Zdaj pa nazaj k romanu Grad Gripsholm: v prejšnji oddaji smo spremljali pisatelja Petra in njegovo zaročenko Lydio na poti na Švedsko, od takrat sta že prispela v prestolnico, kjer iščeta majceno hiško, v kateri bi preživela dopust. Sprehajata se po Stockholmu in s pomočjo tolmača Bengtssona, ki tolče ameriško nemščino, odkrijeta nenavadno ugodno nastanitev na Gradu Gripsholm v Mariefredu ob Malarskem jezeru. Odkrijeta tudi, da so glede hrane Švedi mojstri samo v predjedeh ... natančneje, obloženih kruhkih, glede vin pa ... Prevod Tina Štrancar, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2021. Redakcija Matej Juh, Staša Grahek.
Roman Grad Gripsholm nemškega avtorja z začetka prejšnjega stoletja Kurta Tucholskega je njegovo edino daljše prozno besedilo. V slovenščini je v prevodu Tine Štrancar izšel pri založbi Miš. Kurt Tucholsky je že zelo zgodaj kazal strast do politično angažiranih besedil. Po prvi svetovni vojni je delal kot pisatelj, novinar in urednik satirične revije Ulk. Poleg tega velja za enega najpomembnejših literarnih ter gledaliških kritikov in esejistov Weimarske republike. Zdaj pa nazaj k romanu Grad Gripsholm: v prejšnji oddaji smo spremljali pisatelja Petra in njegovo zaročenko Lydio na poti na Švedsko, od takrat sta že prispela v prestolnico, kjer iščeta majceno hiško, v kateri bi preživela dopust. Sprehajata se po Stockholmu in s pomočjo tolmača Bengtssona, ki tolče ameriško nemščino, odkrijeta nenavadno ugodno nastanitev na Gradu Gripsholm v Mariefredu ob Malarskem jezeru. Odkrijeta tudi, da so glede hrane Švedi mojstri samo v predjedeh ... natančneje, obloženih kruhkih, glede vin pa ... Prevod Tina Štrancar, interpretacija Matej Puc, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2021. Redakcija Matej Juh, Staša Grahek.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Avdio in video prenosi kulturno-umetniških dogodkov.
Avdio in video prenosi kulturno-umetniških dogodkov.
Mednarodni festival ustnih harmonik
V Mokronogu so leta 2011 priredili že 12. Mednarodni festival ustnih harmonik, po domače »orglic«. Idejni vodja in pobudnik te prireditve je že od vsega začetka glasbenik Stane Peček. Predstavljajo ga pod geslom »Ah, te orglice«, ki na dvoumen način izraža tako navdušenje nad glasbilom kot tudi občutek odrinjenosti tega inštrumenta. Tema festivala in tekmovanja je bila ljudska glasba, v drugem delu zaključnega koncerta pa so se obiskovalcem predstavil solisti na ustnih harmonikah ob spremljavi tamburaškega orkestra Tamburjaši iz Vipave. Solistično vlogo tega malega inštrumenta so predstavili Marjan Urbanija, Dinko Hrabić, Miro Božič in Vladimir Hrovat.
V Mokronogu so leta 2011 priredili že 12. Mednarodni festival ustnih harmonik, po domače »orglic«. Idejni vodja in pobudnik te prireditve je že od vsega začetka glasbenik Stane Peček. Predstavljajo ga pod geslom »Ah, te orglice«, ki na dvoumen način izraža tako navdušenje nad glasbilom kot tudi občutek odrinjenosti tega inštrumenta. Tema festivala in tekmovanja je bila ljudska glasba, v drugem delu zaključnega koncerta pa so se obiskovalcem predstavil solisti na ustnih harmonikah ob spremljavi tamburaškega orkestra Tamburjaši iz Vipave. Solistično vlogo tega malega inštrumenta so predstavili Marjan Urbanija, Dinko Hrabić, Miro Božič in Vladimir Hrovat.
Zveza delovnih invalidov Slovenije je leta 1999, ob 30-letnici svojega delovanja, organizirala prvo revijo pevskih zborov društev invalidov Slovenije. Pevska prireditev je prerasla v tradicionalno. Tokratno štirinajsto izvedbo je Zveza pripravila v sodelovanju z Društvom invalidov Slovenj Gradec v slovenjgraški športni dvorani. S pevskim druženjem zborov društev invalidov iz vse Slovenije želijo širši javnosti pokazati ustvarjalne in intelektualne sposobnosti invalidov ter njihov prispevek k družbenemu razvoju. To je na prireditvi poudaril tudi Drago Novak, predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije. Dejal je: »Nismo tisti, ki samo zahtevajo, temveč tudi tisti, ki dajejo.«
Zveza delovnih invalidov Slovenije je leta 1999, ob 30-letnici svojega delovanja, organizirala prvo revijo pevskih zborov društev invalidov Slovenije. Pevska prireditev je prerasla v tradicionalno. Tokratno štirinajsto izvedbo je Zveza pripravila v sodelovanju z Društvom invalidov Slovenj Gradec v slovenjgraški športni dvorani. S pevskim druženjem zborov društev invalidov iz vse Slovenije želijo širši javnosti pokazati ustvarjalne in intelektualne sposobnosti invalidov ter njihov prispevek k družbenemu razvoju. To je na prireditvi poudaril tudi Drago Novak, predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije. Dejal je: »Nismo tisti, ki samo zahtevajo, temveč tudi tisti, ki dajejo.«
Saksofonski kvartet 4SAXESS je nastal leta 2000, ko so se takratni člani srečali na podiplomskem študiju saksofona v Parizu. Člani zasedbe so vrhunski slovenski saksofonisti Primož Fleischman, Dejan Prešiček, Tomislav Žužak in Lev Pupis, ki so svoje glasbeno znanje nadgrajevali s specializacijami v Bordeauxu, Parizu, Bostonu in Ljubljani. Glasbeniki raziskujejo različne glasbene sloge, obdobja in zvrsti ter negujejo tako klasično kot popularnejšo glasbeno tradicijo. Tokrat predstavljajo slogovno in zvočno raznovrsten spored, glasbo skladateljev Izidorja Leitingerja (Suita quasi balkanika), ljudsko Zrejlo je žito v priredbi Janeza Gregorca, odlomek iz opere Porgy in bess Georgea Gershwina in Kvartet v F-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Saksofonski kvartet 4SAXESS je nastal leta 2000, ko so se takratni člani srečali na podiplomskem študiju saksofona v Parizu. Člani zasedbe so vrhunski slovenski saksofonisti Primož Fleischman, Dejan Prešiček, Tomislav Žužak in Lev Pupis, ki so svoje glasbeno znanje nadgrajevali s specializacijami v Bordeauxu, Parizu, Bostonu in Ljubljani. Glasbeniki raziskujejo različne glasbene sloge, obdobja in zvrsti ter negujejo tako klasično kot popularnejšo glasbeno tradicijo. Tokrat predstavljajo slogovno in zvočno raznovrsten spored, glasbo skladateljev Izidorja Leitingerja (Suita quasi balkanika), ljudsko Zrejlo je žito v priredbi Janeza Gregorca, odlomek iz opere Porgy in bess Georgea Gershwina in Kvartet v F-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Poslušamo Beethovnov Sekstet za dve violini, violo, violončelo in dva rogova v Es-duru, Koncertni preludij za orgle Blaža Arniča, Bachovo balado Blaža Puciharja in Boštjana Gombača, tango La camorra III Astorja Piazzolle, Sonatino za klavir Mauricea Ravela ter Trio za violino, violo in violončelo v d-molu Maxa Regerja.
Poslušamo Beethovnov Sekstet za dve violini, violo, violončelo in dva rogova v Es-duru, Koncertni preludij za orgle Blaža Arniča, Bachovo balado Blaža Puciharja in Boštjana Gombača, tango La camorra III Astorja Piazzolle, Sonatino za klavir Mauricea Ravela ter Trio za violino, violo in violončelo v d-molu Maxa Regerja.
Avstrijska pesnica Ingeborg Bachmann je živela v letih od 1926 do 1973, rodila se je v Celovcu in umrla v Rimu. Spada med najpomembnejše pesnike 20. stoletja. Prevajalec Kajetan Kovič, interpret Zvone Hribar, urednica oddaje Staša Grahek. Produkcija 2002.
Avstrijska pesnica Ingeborg Bachmann je živela v letih od 1926 do 1973, rodila se je v Celovcu in umrla v Rimu. Spada med najpomembnejše pesnike 20. stoletja. Prevajalec Kajetan Kovič, interpret Zvone Hribar, urednica oddaje Staša Grahek. Produkcija 2002.
Poslušamo Nokturno iz Suite za dva klavirja v fis-molu, op. 6 Dmitrija Šostakoviča, Kmečko suito Bele Bartoka v priredbi Iva Petrića ter prvi stavek iz Sonate za violino in klavir v G-duru, op. 6 Ericha Wolfganga Korngolda.
Poslušamo Nokturno iz Suite za dva klavirja v fis-molu, op. 6 Dmitrija Šostakoviča, Kmečko suito Bele Bartoka v priredbi Iva Petrića ter prvi stavek iz Sonate za violino in klavir v G-duru, op. 6 Ericha Wolfganga Korngolda.