Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddajo bomo namenili glasbi enega najbolj nadarjenih jazzovskih glasbenikov – pianista, skladatelja, aranžerja in dirigenta Jima McNeelyja. Za vedno se je poslovil 26. septembra lani, star 76 let.
Oddajo bomo namenili glasbi enega najbolj nadarjenih jazzovskih glasbenikov – pianista, skladatelja, aranžerja in dirigenta Jima McNeelyja. Za vedno se je poslovil 26. septembra lani, star 76 let.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Tokrat se podajamo v glasbeno pestrost Istre. Prisluhnimo posnetku koncerta, ki je nastal v sklopu oddaje Glasbeni abonma v studiu Hendrix Radia Koper januarja letos. V oddaji so gostovali: Zingelca, Katice in bobnar Sergeje Ranđelovič - Ranđo. Zingelca sta Marino Kranjac in Mark Varljen, ki z violino, bajsom in trieštino oživljata istrsko glasbeno zapuščino. Njuna glasba izhaja iz spoštovanja do izročila, obenem pa jo zaznamuje tudi prepoznaven avtorski pečat. Katice so vokalna skupina, ki stremi k raziskovanju ljudskega petja in ustvarjanju novih, avtorskih pristopov k tradiciji. Repertoar sega od pristnih ljudskih pesmi do izvirnih skladb, ki se naslanjajo na bogato dediščino različnih slovenskih pokrajin.
Tokrat se podajamo v glasbeno pestrost Istre. Prisluhnimo posnetku koncerta, ki je nastal v sklopu oddaje Glasbeni abonma v studiu Hendrix Radia Koper januarja letos. V oddaji so gostovali: Zingelca, Katice in bobnar Sergeje Ranđelovič - Ranđo. Zingelca sta Marino Kranjac in Mark Varljen, ki z violino, bajsom in trieštino oživljata istrsko glasbeno zapuščino. Njuna glasba izhaja iz spoštovanja do izročila, obenem pa jo zaznamuje tudi prepoznaven avtorski pečat. Katice so vokalna skupina, ki stremi k raziskovanju ljudskega petja in ustvarjanju novih, avtorskih pristopov k tradiciji. Repertoar sega od pristnih ljudskih pesmi do izvirnih skladb, ki se naslanjajo na bogato dediščino različnih slovenskih pokrajin.
Tedensko oddajo Iz simfoničnega arhiva enkrat na mesec obogatimo s pogovori o naših arhivskih posnetkih: o njihovem nastanku, o okoliščinah snemanj, izzivih, zanimivih dogodkih, povezanih s temi posnetki – o marsičem torej, kar običajno poslušalcu ostaja skrito. Med najbolj zanimivimi sogovornicami in sogovorniki na to temo so gotovo glasbene producentke in producenti. Tako je avtorica oddaje Mojca Menart v nocojšnjo oddajo povabila kolegico, profesorico solopetja in nekdanjo dolgoletno glasbeno producentko zlasti za vokalno, zborovsko in vokalno-instrumentalno glasbo Marinko Strenar.
Tedensko oddajo Iz simfoničnega arhiva enkrat na mesec obogatimo s pogovori o naših arhivskih posnetkih: o njihovem nastanku, o okoliščinah snemanj, izzivih, zanimivih dogodkih, povezanih s temi posnetki – o marsičem torej, kar običajno poslušalcu ostaja skrito. Med najbolj zanimivimi sogovornicami in sogovorniki na to temo so gotovo glasbene producentke in producenti. Tako je avtorica oddaje Mojca Menart v nocojšnjo oddajo povabila kolegico, profesorico solopetja in nekdanjo dolgoletno glasbeno producentko zlasti za vokalno, zborovsko in vokalno-instrumentalno glasbo Marinko Strenar.
V petdelnem spevu Sledí Alenke Glazer poslušamo haikuje, ki opisujejo življenjsko pot pesničinega brata Matija; ta je padel leta 1945 na partizanski strani pri Brčkem v Bosni. Alenka Glazer je umrla leta 2020, rodila pa se je 23. marca 1926, torej letos mineva sto let od njenega rojstva. Strokovno, tudi kot predavateljica na nekdanji mariborski Pedagoški fakulteti, se je ukvarjala z leposlovjem za mladino in otroke ter z novejšo slovensko književnostjo. Ob pesnjenju – izdala je šest pesniških zbirk za odrasle in dve za otroke – je prevajala iz nemščine in ruščine. Tudi v našem arhivu se najdejo literarne oddaje, pod katerimi je podpisana kot prevajalka. Tokrat se ji poklanjamo kot pesnici. Interpretka: Polona Juh, režiserka: Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka: Tina Ogrin, mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
V petdelnem spevu Sledí Alenke Glazer poslušamo haikuje, ki opisujejo življenjsko pot pesničinega brata Matija; ta je padel leta 1945 na partizanski strani pri Brčkem v Bosni. Alenka Glazer je umrla leta 2020, rodila pa se je 23. marca 1926, torej letos mineva sto let od njenega rojstva. Strokovno, tudi kot predavateljica na nekdanji mariborski Pedagoški fakulteti, se je ukvarjala z leposlovjem za mladino in otroke ter z novejšo slovensko književnostjo. Ob pesnjenju – izdala je šest pesniških zbirk za odrasle in dve za otroke – je prevajala iz nemščine in ruščine. Tudi v našem arhivu se najdejo literarne oddaje, pod katerimi je podpisana kot prevajalka. Tokrat se ji poklanjamo kot pesnici. Interpretka: Polona Juh, režiserka: Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka: Tina Ogrin, mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Redaktorja: Matej Juh, Maja Žvokelj. Leto nastanka: 2015.
V ljubljanski galeriji Equrna je na ogled skupinska razstava Parabola zla: v mraku so sence nevidne, ki je nastala kot poskus razumevanja, kam se v stabilnih časih skrijejo sence zla in kdaj se priplazijo na plan ter kako umetnost zazna ta fenomen. V Plesnem teatru Ljubljana bo nocoj premiera interdisciplinarnega projekta avtoric Alje Lacković in Urše Majcen z naslovom KR(E)Č. Predstavljamo knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret avtorja Aleksandra Bassina.
V ljubljanski galeriji Equrna je na ogled skupinska razstava Parabola zla: v mraku so sence nevidne, ki je nastala kot poskus razumevanja, kam se v stabilnih časih skrijejo sence zla in kdaj se priplazijo na plan ter kako umetnost zazna ta fenomen. V Plesnem teatru Ljubljana bo nocoj premiera interdisciplinarnega projekta avtoric Alje Lacković in Urše Majcen z naslovom KR(E)Č. Predstavljamo knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret avtorja Aleksandra Bassina.
Spremljali smo 28. festival dokumentarnega filma, ki je potekal v Ljubljani. Tudi tokrat so bile v ospredju aktualne družbene teme, od vojn, ekonomskih in družbenih sprememb do neenakopravnosti delavcev, vprašanja evtanazije, spolnega nasilja znotraj Katoliške cerkve in problematike dogovorjenih porok. Festival so obiskali številni avtorji, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi mi. Sodobno družbo pa analizira tudi irski pisatelj Colum McCann, ki je nedavno obiskal literarni festival Fabula. Med drugim smo z njim spregovorili o njegovem zadnjem romanu Apeirogon o prijateljstvu dveh očetov, Izraelca in Palestinca, ki sta izgubila otroka v izraelsko-palestinskem konfliktu. Ogledali smo si predstavo Sovražnik ljudstva po besedilu Henrika Ibsena, ki se po 120 letih vrača na naše odre. V režiji Ivice Buljana si je to kritiko demokracije, ki še vedno boleče zareže v sodobni čas, mogoče ogledati na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Akademski slikar Silvester Plotajs - Sicoe pa nam je predstavil svojo doslej najobsežnejšo pregledno razstavo z naslovom Kako sanjati nazaj? v Mestni galeriji Ljubljana. Kričeče barve, figuralika, reference na popularno kulturo – predstavljamo štiri desetletja njegovega ustvarjanja, od punkovskega upornika do zrelega slikarja.
Spremljali smo 28. festival dokumentarnega filma, ki je potekal v Ljubljani. Tudi tokrat so bile v ospredju aktualne družbene teme, od vojn, ekonomskih in družbenih sprememb do neenakopravnosti delavcev, vprašanja evtanazije, spolnega nasilja znotraj Katoliške cerkve in problematike dogovorjenih porok. Festival so obiskali številni avtorji, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi mi. Sodobno družbo pa analizira tudi irski pisatelj Colum McCann, ki je nedavno obiskal literarni festival Fabula. Med drugim smo z njim spregovorili o njegovem zadnjem romanu Apeirogon o prijateljstvu dveh očetov, Izraelca in Palestinca, ki sta izgubila otroka v izraelsko-palestinskem konfliktu. Ogledali smo si predstavo Sovražnik ljudstva po besedilu Henrika Ibsena, ki se po 120 letih vrača na naše odre. V režiji Ivice Buljana si je to kritiko demokracije, ki še vedno boleče zareže v sodobni čas, mogoče ogledati na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Akademski slikar Silvester Plotajs - Sicoe pa nam je predstavil svojo doslej najobsežnejšo pregledno razstavo z naslovom Kako sanjati nazaj? v Mestni galeriji Ljubljana. Kričeče barve, figuralika, reference na popularno kulturo – predstavljamo štiri desetletja njegovega ustvarjanja, od punkovskega upornika do zrelega slikarja.
Etnologija, predvsem narečja in kulinarika, je poleg ljudske in narodno-zabavne glasbe rdeča nit oddaje. S člani Društva Gremo plesat smo pripravili 1. Kulinarično-glasbeni dogodek v Srednji šoli Izola, smer gastronomija. Dva menija smo združili v enega in kuhali na tradicionalen in sodoben način z Rozano Prešern in Anelijo Babič ter Juretom Mahničem, Janom Peluzo in Taiem Pipanom in prof. Ireno Ličen. Vas zanimata recepturi? Vas zanima prijetno medgeneracijsko druženje? Peli smo ob ljudski pesmi Marjetke Popovski z glasbenimi prijatelji. Prisluhnite reportaži z dogodka!
Etnologija, predvsem narečja in kulinarika, je poleg ljudske in narodno-zabavne glasbe rdeča nit oddaje. S člani Društva Gremo plesat smo pripravili 1. Kulinarično-glasbeni dogodek v Srednji šoli Izola, smer gastronomija. Dva menija smo združili v enega in kuhali na tradicionalen in sodoben način z Rozano Prešern in Anelijo Babič ter Juretom Mahničem, Janom Peluzo in Taiem Pipanom in prof. Ireno Ličen. Vas zanimata recepturi? Vas zanima prijetno medgeneracijsko druženje? Peli smo ob ljudski pesmi Marjetke Popovski z glasbenimi prijatelji. Prisluhnite reportaži z dogodka!
24. februarja je šef dirigent Stanislav Kochanovsky dirigiral Filharmoničnemu orkestru Severnonemškega radia pri izvedbi Simfonije Manfred Petra Iljiča Čajkovskega in istoimenske uverture Roberta Schumanna. Violončelist Truls Mørk pa je predstavil še Schumannov Koncert za violončelo in orkester.
24. februarja je šef dirigent Stanislav Kochanovsky dirigiral Filharmoničnemu orkestru Severnonemškega radia pri izvedbi Simfonije Manfred Petra Iljiča Čajkovskega in istoimenske uverture Roberta Schumanna. Violončelist Truls Mørk pa je predstavil še Schumannov Koncert za violončelo in orkester.
Še enkrat poslušamo izvedbe pevcev in godcev, ki so se ob koncu leta 1991 srečali na Vidmu v Dobrem Polju na Dolenjskem, kjer so predstavili glasbeno ljudsko izročilo različnih krajev Slovenije. Tokrat poslušamo zapise zadnjega dela večera. Zapeli bodo pevke in pevci iz Zagorice, pevke folklorne skupine Stu ledi iz Trsta, zaigrali pa tamburaši iz Kostela in godci folklorne skupine iz Beltincev.
Še enkrat poslušamo izvedbe pevcev in godcev, ki so se ob koncu leta 1991 srečali na Vidmu v Dobrem Polju na Dolenjskem, kjer so predstavili glasbeno ljudsko izročilo različnih krajev Slovenije. Tokrat poslušamo zapise zadnjega dela večera. Zapeli bodo pevke in pevci iz Zagorice, pevke folklorne skupine Stu ledi iz Trsta, zaigrali pa tamburaši iz Kostela in godci folklorne skupine iz Beltincev.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Na Klancu je družinski in ljubezenski roman, ki se z dogajanjem trdno umešča v našo sedanjost, morda že tudi bližnjo prihodnost. Z modro ptico nagrajen roman je med nominiranci za nagrado kresnik 2023. V ospredju je odnos med Evo in Gregorjem, ki z dvema deklicama živita na Klancu in počasi spoznavata, da se njune temeljne vrednote ne ujemajo povsem … On je edini hranilec družine in zato odsoten pogosteje, kot si želijo. On je navdušen nad tehnologijo, od katere živi, njej se zdi nujno paziti na okolje, v katerem živijo. Hiša na hribu ni idealno bivališče, a omogoča vsaj prostor za skupno bivanje – potem pa se stvari zapletejo. Iz hiše se bo treba izseliti in pod pritiski pokajo človeške vezi. Bere: Lucija Grm Urednica zvočnice, izdane pri Cankarjevi založbi, je Tihana Kurtin Jeraj. Zvočnico objavljamo v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga.
Maruša Mugerli Lavrenčič: Od daleč, Ajda Bračíč: Kresničevje, Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Tonja Jelen in Miša Gams.
Maruša Mugerli Lavrenčič: Od daleč, Ajda Bračíč: Kresničevje, Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Tonja Jelen in Miša Gams.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predvajamo in predstavljamo Concertino za violino in klavir, op. 44 Saše Šantla v priredbi Franca Avseneka za violino in godala, Sonato za violino in klavir št. 3 Janija Goloba, skladbo Andaluzija - arabska duša, za kitaro in violončelo Imerja Traje Brizanija in Adagio za godala Aleksandra Lajovca.
Predvajamo in predstavljamo Concertino za violino in klavir, op. 44 Saše Šantla v priredbi Franca Avseneka za violino in godala, Sonato za violino in klavir št. 3 Janija Goloba, skladbo Andaluzija - arabska duša, za kitaro in violončelo Imerja Traje Brizanija in Adagio za godala Aleksandra Lajovca.
S 3. koncertom letošnje abonmajske sezone – naslovljenim Pozdrav pomladi – je orkester navdušil koprsko občinstvo. Z izbiro programa ter izvedbo so glasbeniki z gostom – pianistom Aleksandrom Gadžijevom – poslušalcem pričarali svetlobo. V Ajdovščini smo obiskali Lokarjevo galerijo. V njenih nadomestnih prostorih se predstavljajo trije goriški umetniki. Koper pa je minuli konec tedna gostil regijsko srečanje festivala Urška. Pogovarjali smo se z mladimi primorskimi avtorji, ki si v svetu literature šele utirajo pot.
S 3. koncertom letošnje abonmajske sezone – naslovljenim Pozdrav pomladi – je orkester navdušil koprsko občinstvo. Z izbiro programa ter izvedbo so glasbeniki z gostom – pianistom Aleksandrom Gadžijevom – poslušalcem pričarali svetlobo. V Ajdovščini smo obiskali Lokarjevo galerijo. V njenih nadomestnih prostorih se predstavljajo trije goriški umetniki. Koper pa je minuli konec tedna gostil regijsko srečanje festivala Urška. Pogovarjali smo se z mladimi primorskimi avtorji, ki si v svetu literature šele utirajo pot.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
2. iz cikla oddaj, v katerih poslušamo finale drugega mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026, ki se je sklenilo 1. marca v Cankarjevem domu. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo. Tokrat je na vrsti Elia Cecino, ki je z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Ilijča Čajkovskega osvojil peto mesto in prejel nagrado v vrednosti 5.000 evrov.
2. iz cikla oddaj, v katerih poslušamo finale drugega mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026, ki se je sklenilo 1. marca v Cankarjevem domu. Finalisti so zaigrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Ricardom Castrom ter izvedli vsak eno večje koncertno delo. Tokrat je na vrsti Elia Cecino, ki je z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Ilijča Čajkovskega osvojil peto mesto in prejel nagrado v vrednosti 5.000 evrov.
V današnji oddaji se posvečamo pesniškim novostim, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Pod drobnogled smo vzeli dela Mary Oliver, Andreja Rozmana Roze in drugih sodobnih slovenskih avtorjev. Bili smo tudi na razstavi fotografij francoske fotografinje in režiserke Agnès Varda, ki je na ogled v palači Francoske akademije v Rimu.
V današnji oddaji se posvečamo pesniškim novostim, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Pod drobnogled smo vzeli dela Mary Oliver, Andreja Rozmana Roze in drugih sodobnih slovenskih avtorjev. Bili smo tudi na razstavi fotografij francoske fotografinje in režiserke Agnès Varda, ki je na ogled v palači Francoske akademije v Rimu.
Že prejšnjič ste lahko slišali, da leta 1973 rojeni flamski skladatelj Bert Appermont krepko sega čez enostavno koračniško vizijo godbeniške glasbe, in tudi tokrat boste slišali obsežno in drzno zastavljeno simfonično pesnitev Bitka src, zraven pa še Junaško intrado. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega Jana Van der Roosta.
Že prejšnjič ste lahko slišali, da leta 1973 rojeni flamski skladatelj Bert Appermont krepko sega čez enostavno koračniško vizijo godbeniške glasbe, in tudi tokrat boste slišali obsežno in drzno zastavljeno simfonično pesnitev Bitka src, zraven pa še Junaško intrado. Igra Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega Jana Van der Roosta.
Francozinja Henriette Renié je bila tudi odlična harfistka in profesorica harfe. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo pri nas skoraj neznani francoski skladateljici Henriette Renié, ki je ustvarjala ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je leta 1956 v Parizu. Rodila se je prav tako v Parizu, harfo je študirala na pariškem glasbenem konservatoriju pri harfistu Alphonsu Hasselmansu, kompozicijo pa pri Théodorju Duboisu. Že s petnajstimi leti pa je imela prvi zelo uspešen solistični recital. Leta 1887 je kot harfistka prejela prvo nagrado ter nagradi za fugo in kompozicijo. Henriette Renié je napisala številne skladbe za harfo, med katerimi so: koncert za harfo, komorna dela, različne transkripcije za harfo in svetovno znana metoda igranja na harfo. Kljub nežni naravi je bila izvrstna in zelo prodorna harfistka. Pozneje je postala profesorica harfe in je vzgojila vrsto izvrstnih harfistov. Najprej boste slišali Kontemplacijo, ki jo je napisala za harfo solo, potem pa njen obsežni Trio za violino, violončelo in harfo, ki ga je napisala leta 1901 v štirih stavkih kot diplomsko delo na pariškem glasbenem konservatoriju. Predstavili ga bodo: francoski harfist Xavier de Maistre, violinistka Baiba Skride iz Latvije in nemški violončelist Daniel Müller-Schott, ki so marca 2015 nastopili v Unionski dvorani v Mariboru.
Francozinja Henriette Renié je bila tudi odlična harfistka in profesorica harfe. Oddajo Ženske v svetu glasbe tokrat posvečamo pri nas skoraj neznani francoski skladateljici Henriette Renié, ki je ustvarjala ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je leta 1956 v Parizu. Rodila se je prav tako v Parizu, harfo je študirala na pariškem glasbenem konservatoriju pri harfistu Alphonsu Hasselmansu, kompozicijo pa pri Théodorju Duboisu. Že s petnajstimi leti pa je imela prvi zelo uspešen solistični recital. Leta 1887 je kot harfistka prejela prvo nagrado ter nagradi za fugo in kompozicijo. Henriette Renié je napisala številne skladbe za harfo, med katerimi so: koncert za harfo, komorna dela, različne transkripcije za harfo in svetovno znana metoda igranja na harfo. Kljub nežni naravi je bila izvrstna in zelo prodorna harfistka. Pozneje je postala profesorica harfe in je vzgojila vrsto izvrstnih harfistov. Najprej boste slišali Kontemplacijo, ki jo je napisala za harfo solo, potem pa njen obsežni Trio za violino, violončelo in harfo, ki ga je napisala leta 1901 v štirih stavkih kot diplomsko delo na pariškem glasbenem konservatoriju. Predstavili ga bodo: francoski harfist Xavier de Maistre, violinistka Baiba Skride iz Latvije in nemški violončelist Daniel Müller-Schott, ki so marca 2015 nastopili v Unionski dvorani v Mariboru.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Osrednji del oddaje Samo muzika bo namenjen besedilom Miroslava Košute, pesnika, ki nas je za vedno zapustil 2. februarja, le dober mesec pred dopolnjenim 90-im letom. Košuta je kot svojo ključno tematiko navajal ljubezen, ki je prisotna v njegovem celotnem opusu. V svojih delih se je veliko posvečal Trstu in Krasu. Pisal je tudi besedila za popevke, gledališke songe, književne kritike in eseje.
Osrednji del oddaje Samo muzika bo namenjen besedilom Miroslava Košute, pesnika, ki nas je za vedno zapustil 2. februarja, le dober mesec pred dopolnjenim 90-im letom. Košuta je kot svojo ključno tematiko navajal ljubezen, ki je prisotna v njegovem celotnem opusu. V svojih delih se je veliko posvečal Trstu in Krasu. Pisal je tudi besedila za popevke, gledališke songe, književne kritike in eseje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Clara Wieck Schumann se je rodila 13. septembra leta 1819 v Leipzigu v glasbeni družini. Oče Friederich Wieck je bil pianist in cenjen učitelj klavirja, mati nadarjena pevka. Zakonca sta se pozneje ločila, značajsko težaven oče je svojo hčerko glasbeno zatem vzgajal sam, trdno odločen, da iz nje ustvari koncertno pianistko. To se je tudi zgodilo. Clara je poleg velike glasbene nadarjenosti namreč že zgodaj pokazala tudi pripravljenost za trdo delo. Kot otrok ni bila prav zgovorna, z vsem svojim bitjem pa je vsrkavala glasbo iz svojega okolja - to sta bila predvsem mamino petje in očetovo igranje.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Klavirski koncert št. 21 v C-duru, K. 467 Wolfganga Amadeusa Mozarta (solist Murray Perahia) in priredba Nokturna iz niza Šestih skladb za klavir, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega.
Na sporedu Blumine za orkester Gustava Mahlerja, Stare dunajske plesne melodije Fritza Kreislerja, Španski capriccio za orkester v A-duru, op. 34 Nikolaja Rimskega Korsakova, An die ferne Geliebte (Oddaljeni ljubici) - ciklus šestih samospevov, op. 98 Ludwiga van Beethovna, Serenada za orkester št. 1 v D-duru, op. 11 Johannesa Brahmsa in Sonata za klarinet in klavir Francisa Poulenca.
Na sporedu Blumine za orkester Gustava Mahlerja, Stare dunajske plesne melodije Fritza Kreislerja, Španski capriccio za orkester v A-duru, op. 34 Nikolaja Rimskega Korsakova, An die ferne Geliebte (Oddaljeni ljubici) - ciklus šestih samospevov, op. 98 Ludwiga van Beethovna, Serenada za orkester št. 1 v D-duru, op. 11 Johannesa Brahmsa in Sonata za klarinet in klavir Francisa Poulenca.
Kakšno moč ima poezija v času, ko v svetu bobni orožje? Ustaviti ga ne more, lahko pa opozarja na to, kaj se dogaja. Ameriški pisatelj in pesnik Richard Aldington je grozote prve svetovne vojne popisal v več romanih, pa tudi v poeziji. Prevajalka: Tina Kozin, igralec Blaž Šef. Posneto maja 2015.
Kakšno moč ima poezija v času, ko v svetu bobni orožje? Ustaviti ga ne more, lahko pa opozarja na to, kaj se dogaja. Ameriški pisatelj in pesnik Richard Aldington je grozote prve svetovne vojne popisal v več romanih, pa tudi v poeziji. Prevajalka: Tina Kozin, igralec Blaž Šef. Posneto maja 2015.
Na sporedu samospev Podoknica iz ciklusa Labodji spev Franza Schuberta, Charpentierjeva motetna uglasbitev liturgične hvalnice Ave maris stella, H. 65, Vodometi v Vili d'Este iz tretjega zvezka ciklusa Leta romanja Franza Liszta, Simfonija v Es-duru, op. 12, št. 2 Luigija Boccherinija in Sarabanda za violino in klavir Pavla Mihelčiča.
Na sporedu samospev Podoknica iz ciklusa Labodji spev Franza Schuberta, Charpentierjeva motetna uglasbitev liturgične hvalnice Ave maris stella, H. 65, Vodometi v Vili d'Este iz tretjega zvezka ciklusa Leta romanja Franza Liszta, Simfonija v Es-duru, op. 12, št. 2 Luigija Boccherinija in Sarabanda za violino in klavir Pavla Mihelčiča.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Cvetko Zagorski (1916-2006) je bil pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. Ob okrogli obletnici njegovega rojstva se ga spominjamo s pesmimi iz njegove prve pesniške zbirke Bog umira. Zagorski jo je izdal leta 1939 v samozaložbi v Mariboru, v njej pa je lepo upesnil tesnobno predvojno razpoloženje, socialno in osebno stisko. Režiserka Špela Kravogel, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastnaka 2026.
Cvetko Zagorski (1916-2006) je bil pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. Ob okrogli obletnici njegovega rojstva se ga spominjamo s pesmimi iz njegove prve pesniške zbirke Bog umira. Zagorski jo je izdal leta 1939 v samozaložbi v Mariboru, v njej pa je lepo upesnil tesnobno predvojno razpoloženje, socialno in osebno stisko. Režiserka Špela Kravogel, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastnaka 2026.
Jackson Pollock je s svojo tehniko kapljanja barve revolucioniral sodobno slikarstvo. Monumentalno delo Jesenski ritem iz leta 1950 je vizualna eksplozija ritma, plastenja in gibanja. Ameriški skladatelj Kenneth Fuchs je to energijo leta 2006 prevedel v delo za pihalni kvintet, v katerem se svetlejši in temnejši zvočni odtenki postopoma prelivajo kot jesenska svetloba. Oddaja raziskuje vzporednice med abstraktnim ekspresionizmom in sodobno glasbo – med barvo, gibanjem in zvokom.
Jackson Pollock je s svojo tehniko kapljanja barve revolucioniral sodobno slikarstvo. Monumentalno delo Jesenski ritem iz leta 1950 je vizualna eksplozija ritma, plastenja in gibanja. Ameriški skladatelj Kenneth Fuchs je to energijo leta 2006 prevedel v delo za pihalni kvintet, v katerem se svetlejši in temnejši zvočni odtenki postopoma prelivajo kot jesenska svetloba. Oddaja raziskuje vzporednice med abstraktnim ekspresionizmom in sodobno glasbo – med barvo, gibanjem in zvokom.
Katerina Aggelaki-Rooke, rojena leta 1939 v Atenah, velja za eno najpomembnejših grških pesnic druge povojne generacije. Poezijo je pisala že v zgodnjih mladostnih letih in prvo pesem z naslovom "Samota" objavila leta 1956 na pobudo Nikosa Kazantzakisa, ki je bil družinski prijatelj njenega očeta in njen boter. Izdala je dvajset pesniških zbirk, med pisci, ki jih je prevedla, pa so Puškin, Majakovski, Shakespeare in številni drugi. Njena poezija je prevedena v številne jezike in je vključena v svetovne antologije. Umrla je leta 2020, stara 81 let. Prevajalka in avtorica scenarija: Dragica Fabjan Andritsakos; režiserka: Saška Rakef; bralec: Igor Velše; igralka: Sabina Kogovšek; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2026.
Katerina Aggelaki-Rooke, rojena leta 1939 v Atenah, velja za eno najpomembnejših grških pesnic druge povojne generacije. Poezijo je pisala že v zgodnjih mladostnih letih in prvo pesem z naslovom "Samota" objavila leta 1956 na pobudo Nikosa Kazantzakisa, ki je bil družinski prijatelj njenega očeta in njen boter. Izdala je dvajset pesniških zbirk, med pisci, ki jih je prevedla, pa so Puškin, Majakovski, Shakespeare in številni drugi. Njena poezija je prevedena v številne jezike in je vključena v svetovne antologije. Umrla je leta 2020, stara 81 let. Prevajalka in avtorica scenarija: Dragica Fabjan Andritsakos; režiserka: Saška Rakef; bralec: Igor Velše; igralka: Sabina Kogovšek; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2026.
V Kazina jazz klubu v Ljubljani sta nov album z naslovom Almost Blue predstavila vrhunska mojstra jazza, saksofonist Lenart Krečič in pianist Peter Mihelič.
V Kazina jazz klubu v Ljubljani sta nov album z naslovom Almost Blue predstavila vrhunska mojstra jazza, saksofonist Lenart Krečič in pianist Peter Mihelič.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
V Jazz klubu Kazina bosta nastopila dva naša vrhunska solista, saksofonist Lenart Krečič in pianist Peter Mihelič. V duu, zahtevni intimni zasedbi bosta predstavila material z nove plošče "Almost Blue". Video in avdio prenos.
V Jazz klubu Kazina bosta nastopila dva naša vrhunska solista, saksofonist Lenart Krečič in pianist Peter Mihelič. V duu, zahtevni intimni zasedbi bosta predstavila material z nove plošče "Almost Blue". Video in avdio prenos.
Pisateljica in novinarka Marina Silvestri je do devetdesetih let prejšnjega stoletja delala kot urednica pri televiziji Rai v Rimu, Trstu in Trentu. Potem se je posvetila pisanju romanov, esejev in poljudnoznanstvenih besedil. Med njenimi objavami najdemo tudi dokumentarno-spominski zapis Zeleni jantar, postavljen v čas prve polovice devetnajstega stoletja. Prevedla ga je Dana Čandek, izšel je pri Goriški Mohorjevi družbi predlani. Besedilo je v celoti posvečeno Elviri, mlademu dekletu iz Pristave pod Kostanjevico. Bila je izobražena, znala je več jezikov, zato je postala guvernanta in inštruktorica pri plemiških družinah. Ob selitvah jih je spremljala tudi ona. V odlomku poslušamo, kako pride Elvira prvič iz Gorice v Trst, ki pa ga kmalu tudi zapusti. Avtorica opisuje življenje v tem brbotajočem, prepišnem kraju, največjem pristanišču v tem koncu Evrope. Igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2026.
Pisateljica in novinarka Marina Silvestri je do devetdesetih let prejšnjega stoletja delala kot urednica pri televiziji Rai v Rimu, Trstu in Trentu. Potem se je posvetila pisanju romanov, esejev in poljudnoznanstvenih besedil. Med njenimi objavami najdemo tudi dokumentarno-spominski zapis Zeleni jantar, postavljen v čas prve polovice devetnajstega stoletja. Prevedla ga je Dana Čandek, izšel je pri Goriški Mohorjevi družbi predlani. Besedilo je v celoti posvečeno Elviri, mlademu dekletu iz Pristave pod Kostanjevico. Bila je izobražena, znala je več jezikov, zato je postala guvernanta in inštruktorica pri plemiških družinah. Ob selitvah jih je spremljala tudi ona. V odlomku poslušamo, kako pride Elvira prvič iz Gorice v Trst, ki pa ga kmalu tudi zapusti. Avtorica opisuje življenje v tem brbotajočem, prepišnem kraju, največjem pristanišču v tem koncu Evrope. Igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2026.
Francoski organist Olivier Latry je priznan interpret in profesor na pariškem konservatoriju. Kot iskan orgelski koncertant je v svoji karieri nastopil v več kot štiridesetih državah po svetu. Je tudi eden od organistov pariške katedrale Notre Dame, kjer igra pri liturgiji, improvizira, koncertira in snema že več kot trideset let. Na koncertih rad izvaja dela velikana orgelske glasbe Johanna Sebastiana Bacha pa tudi svoje lastne skladbe.
Francoski organist Olivier Latry je priznan interpret in profesor na pariškem konservatoriju. Kot iskan orgelski koncertant je v svoji karieri nastopil v več kot štiridesetih državah po svetu. Je tudi eden od organistov pariške katedrale Notre Dame, kjer igra pri liturgiji, improvizira, koncertira in snema že več kot trideset let. Na koncertih rad izvaja dela velikana orgelske glasbe Johanna Sebastiana Bacha pa tudi svoje lastne skladbe.
Filharmonični orkester George Enescu je 1. decembra nastopil v Koncertni dvorani Varšavske filharmonije. Orkester je tam gostoval v sklopu festivala Eufonie – Mednarodnega festivala srednje in vzhodnoevropske glasbe, ki predstavlja glasbo dežel vse od Balkana, prek Avstrije, višegrajskih držav, do Baltika. Na koncertu je najprej zazvenela Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, zatem Enescujeva mladostna Koncertantna simfonija v h-molu, op. 8, v kateri se je kot solist predstavil južnokorejski violončelist Jaemin Han, v drugem delu pa so glasbeniki izvedli še Simfonijo št. 6 v D-duru, op. 60 Antonína Dvořáka. Glasbenike je vodil Gabriel Bebeşelea.
Filharmonični orkester George Enescu je 1. decembra nastopil v Koncertni dvorani Varšavske filharmonije. Orkester je tam gostoval v sklopu festivala Eufonie – Mednarodnega festivala srednje in vzhodnoevropske glasbe, ki predstavlja glasbo dežel vse od Balkana, prek Avstrije, višegrajskih držav, do Baltika. Na koncertu je najprej zazvenela Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, zatem Enescujeva mladostna Koncertantna simfonija v h-molu, op. 8, v kateri se je kot solist predstavil južnokorejski violončelist Jaemin Han, v drugem delu pa so glasbeniki izvedli še Simfonijo št. 6 v D-duru, op. 60 Antonína Dvořáka. Glasbenike je vodil Gabriel Bebeşelea.
prepevajo odlomke izpod peres Mozarta, Rossinija, Reyerja, Gounoda, Chapíja, Laloja, Leoncavalla, Puccinija, Verdija in Puccinija.
prepevajo odlomke izpod peres Mozarta, Rossinija, Reyerja, Gounoda, Chapíja, Laloja, Leoncavalla, Puccinija, Verdija in Puccinija.
Nadaljujemo pripoved Hendrika Groena, starega 83 let in ¼, ki v domu za starostnike na severu Amsterdama piše svoj skrivnostni dnevnik, poln črnega humorja. Tokrat izvemo, kako on in njegovi kolegi starostniki komentirajo izvolitev novega papeža ter vreme, politiko in evtanazijo. Kako Groen prenaša svoje tegobe in kako si zapolni dan. Vendar v ospredje njegove pozornosti vedno bolj stopa gospa Eefje, nova prebivalka doma. Nikoli ni prepozno za nežna čustva, tudi pri triinosemdesetih in četrt ne! Knjigo je prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten, Tesa Drev Juh, posneto leta 2019.
Nadaljujemo pripoved Hendrika Groena, starega 83 let in ¼, ki v domu za starostnike na severu Amsterdama piše svoj skrivnostni dnevnik, poln črnega humorja. Tokrat izvemo, kako on in njegovi kolegi starostniki komentirajo izvolitev novega papeža ter vreme, politiko in evtanazijo. Kako Groen prenaša svoje tegobe in kako si zapolni dan. Vendar v ospredje njegove pozornosti vedno bolj stopa gospa Eefje, nova prebivalka doma. Nikoli ni prepozno za nežna čustva, tudi pri triinosemdesetih in četrt ne! Knjigo je prevedla Stana Anželj. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Matjaž Miklič, režija Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten, Tesa Drev Juh, posneto leta 2019.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
12. marca letos se je v Kraljevi festivalni dvorani v Londonu odvil koncert, na katerem so nastopili orkester Philharmonia Orchestra iz Londona pod taktirko dirigentke Marin Alsop, v vlogi solistke pa violončelistka Alisa Weilerstein. Program je bil izjemno barvit: začel se je z navdihom latinske Amerike v skladbi Danzón št. 2 Artura Márqueza, sledil je koncert za violončelo Dzonot sodobne skladateljice Gabriele Ortiz, nato orientalsko obarvana simfonična suita Šeherezada, op. 35 Nikolaja Andrejeviča Rimskega-Korsakova, koncert pa se je sklenil s sodobno skladbo Restless Oceans Anne Clyne, ki nosi sporočilo moči ženske energije.
12. marca letos se je v Kraljevi festivalni dvorani v Londonu odvil koncert, na katerem so nastopili orkester Philharmonia Orchestra iz Londona pod taktirko dirigentke Marin Alsop, v vlogi solistke pa violončelistka Alisa Weilerstein. Program je bil izjemno barvit: začel se je z navdihom latinske Amerike v skladbi Danzón št. 2 Artura Márqueza, sledil je koncert za violončelo Dzonot sodobne skladateljice Gabriele Ortiz, nato orientalsko obarvana simfonična suita Šeherezada, op. 35 Nikolaja Andrejeviča Rimskega-Korsakova, koncert pa se je sklenil s sodobno skladbo Restless Oceans Anne Clyne, ki nosi sporočilo moči ženske energije.
Ob Mednarodnem dnevu gozdov, ki ga obeležujemo 21. marca se z goslarjem Danielom Muskom pogovarjamo o njegovem odnosu do gozdov, dreves in lesa iz katerega nastajajo godala, o procesu nastanka inštrumenta ter izbiri primernega lesa, o projektu Mati violin, o najpomembnejših plateh odkritja več kot 6500 let starega lesa jelke iz katerega je Musek izdelal violino, o raznoliki glasbi in njeni vpetosti v goslarjev vsakdan, in še čem.
Ob Mednarodnem dnevu gozdov, ki ga obeležujemo 21. marca se z goslarjem Danielom Muskom pogovarjamo o njegovem odnosu do gozdov, dreves in lesa iz katerega nastajajo godala, o procesu nastanka inštrumenta ter izbiri primernega lesa, o projektu Mati violin, o najpomembnejših plateh odkritja več kot 6500 let starega lesa jelke iz katerega je Musek izdelal violino, o raznoliki glasbi in njeni vpetosti v goslarjev vsakdan, in še čem.
Nataša Velikonja je pesnica, esejistka, prevajalka in sociologinja. Objavila je sedem pesniških zbirk. Leta 2016 je za svoje delo prejela Župančičevo nagrado, leta 2018 pa mednarodno literarno nagrado kons. Pesem Napisati ljubezensko zgodbo interpretira dramska igralka Lena Hribar. Mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2022.
Nataša Velikonja je pesnica, esejistka, prevajalka in sociologinja. Objavila je sedem pesniških zbirk. Leta 2016 je za svoje delo prejela Župančičevo nagrado, leta 2018 pa mednarodno literarno nagrado kons. Pesem Napisati ljubezensko zgodbo interpretira dramska igralka Lena Hribar. Mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2022.
Ob Mednarodnem dnevu gozdov, ki ga obeležujemo 21. marca se z goslarjem Danielom Muskom pogovarjamo o njegovem odnosu do gozdov, dreves in lesa iz katerega nastajajo godala, o procesu nastanka inštrumenta ter izbiri primernega lesa, o projektu Mati violin, o najpomembnejših plateh odkritja več kot 6500 let starega lesa jelke iz katerega je Musek izdelal violino, o raznoliki glasbi in njeni vpetosti v goslarjev vsakdan, in še čem.
Ob Mednarodnem dnevu gozdov, ki ga obeležujemo 21. marca se z goslarjem Danielom Muskom pogovarjamo o njegovem odnosu do gozdov, dreves in lesa iz katerega nastajajo godala, o procesu nastanka inštrumenta ter izbiri primernega lesa, o projektu Mati violin, o najpomembnejših plateh odkritja več kot 6500 let starega lesa jelke iz katerega je Musek izdelal violino, o raznoliki glasbi in njeni vpetosti v goslarjev vsakdan, in še čem.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije sestavljajo godalci orkestra Slovenske filharmonije. Orkester od leta 2001 v sodelovanju z Narodno galerijo prireja ciklus koncertov z naslovom Sozvočje svetov. Prireditev povezuje predavanja o likovni umetnosti s koncerti komorne glasbe in privablja obiskovalce različnih starostnih skupin. Tokratni koncert je v celoti posvečen glasbi Georga Friedricha Händla, katerega 250-letnico smrti se je glasbeni svet spominjal v letu 2009. Solist je kontratenorist Markus Foster, na sporedu pa so odlomki iz skladateljevih oper: Tamerlano, Flavio, Giulio Cesare, Serse in Rinardo, program pa je obogatil tudi eden od Händlovih concertov grossov. Urednik oddaje je Daniel Celarec, režiser Tomaž Švigelj.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije sestavljajo godalci orkestra Slovenske filharmonije. Orkester od leta 2001 v sodelovanju z Narodno galerijo prireja ciklus koncertov z naslovom Sozvočje svetov. Prireditev povezuje predavanja o likovni umetnosti s koncerti komorne glasbe in privablja obiskovalce različnih starostnih skupin. Tokratni koncert je v celoti posvečen glasbi Georga Friedricha Händla, katerega 250-letnico smrti se je glasbeni svet spominjal v letu 2009. Solist je kontratenorist Markus Foster, na sporedu pa so odlomki iz skladateljevih oper: Tamerlano, Flavio, Giulio Cesare, Serse in Rinardo, program pa je obogatil tudi eden od Händlovih concertov grossov. Urednik oddaje je Daniel Celarec, režiser Tomaž Švigelj.
Poslušamo delo z naslovom Bitja čarobnega gozda Anžeta Rozmana, skladbo z naslovom Ranjeni gozd za violončelo, tolkala in posnetek Franca Avseneka, mladinsko delo z naslovom Gozd počiva Bruna Bjelinskega ter daljši odlomek iz cikla Gozdni prizori, op. 82 Roberta Schumanna.
Poslušamo delo z naslovom Bitja čarobnega gozda Anžeta Rozmana, skladbo z naslovom Ranjeni gozd za violončelo, tolkala in posnetek Franca Avseneka, mladinsko delo z naslovom Gozd počiva Bruna Bjelinskega ter daljši odlomek iz cikla Gozdni prizori, op. 82 Roberta Schumanna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.