Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratka radijska igra na satiričen način razkriva nepremagljivo moč navade in zapeljive družbe alkoholnih napitkov. Protagonistov vzklik ''Vsak peti Slovenec je alkoholik, pa sem še jaz!'' pa kljub humorni noti daje vedeti, da je alkoholizem v našem prostoru morda bolj razširjena težava, kot bi si upali – ali želeli – priznati. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Lojze – Zvone Hribar Jože – Andrej Nahtigal Natakar – Igor Štamulak Napovedovalec – Ivan Lotrič Glasovi – Grega Zorc, Brane Grubar, Sara Železnik, Nina Skrbinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2008.
Kratka radijska igra na satiričen način razkriva nepremagljivo moč navade in zapeljive družbe alkoholnih napitkov. Protagonistov vzklik ''Vsak peti Slovenec je alkoholik, pa sem še jaz!'' pa kljub humorni noti daje vedeti, da je alkoholizem v našem prostoru morda bolj razširjena težava, kot bi si upali – ali želeli – priznati. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Lojze – Zvone Hribar Jože – Andrej Nahtigal Natakar – Igor Štamulak Napovedovalec – Ivan Lotrič Glasovi – Grega Zorc, Brane Grubar, Sara Železnik, Nina Skrbinšek Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2008.
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
V groteskni igri moški srednjih let hrepeni po novem začetku in ljubezni do ženske, ki njegovo življenje lahko napolni s svežo energijo. Pri tem pa ga ovirajo ponotranjeni pomisleki, ki mu jih je vcepila vzgoja, in stereotipni pomisleki, ki mu jih v odrasli dobi vcepljajo kolegi. Na drugi strani pa tudi protagonistki pamet soli njena prijateljica. Režiser: Jože Valentič Prevajalec in prirejevalec: Simon Dobravec Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Oblikovalka glasbe: Darja Hlavka Godina On – Slavko Cerjak Ona – Vesna Jevnikar Učitelj – Marko Simčič Prijateljica – Violeta Tomić Leonid – Simon Dobravec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1997
V groteskni igri moški srednjih let hrepeni po novem začetku in ljubezni do ženske, ki njegovo življenje lahko napolni s svežo energijo. Pri tem pa ga ovirajo ponotranjeni pomisleki, ki mu jih je vcepila vzgoja, in stereotipni pomisleki, ki mu jih v odrasli dobi vcepljajo kolegi. Na drugi strani pa tudi protagonistki pamet soli njena prijateljica. Režiser: Jože Valentič Prevajalec in prirejevalec: Simon Dobravec Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Oblikovalka glasbe: Darja Hlavka Godina On – Slavko Cerjak Ona – Vesna Jevnikar Učitelj – Marko Simčič Prijateljica – Violeta Tomić Leonid – Simon Dobravec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1997
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
V nizu telefonskih pogovorov med žensko na tako imenovani vroči liniji in naključnim klicateljem se namesto pričakovanega erotičnega pogovora razvije nekaj veliko bolj intimnega. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Nejc Zupančič Zapeljivka – Polona Juh Moški glas – Sebastian Cavazza Glas na odzivniku – Mateja Perpar Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2013.
V nizu telefonskih pogovorov med žensko na tako imenovani vroči liniji in naključnim klicateljem se namesto pričakovanega erotičnega pogovora razvije nekaj veliko bolj intimnega. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Nejc Zupančič Zapeljivka – Polona Juh Moški glas – Sebastian Cavazza Glas na odzivniku – Mateja Perpar Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2013.
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Avtorica dogajanje postavi v taksi na križišču, kjer semafor ne deluje in promet stoji. V taksiju je mlada noseča ženska, ki noče roditi. Monolog ženske prevladuje nad skopim pogovorom s taksistom. Giblje se na tanki meji med sanjami in resničnostjo, vprašanje pravega obstoja nosečnosti in rojstva pa do konca ostane nedorečeno. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska s trebuhom – Maša Grošelj Taksist – Vid Klemenc Pia in Lea – Tamara Avguštin Igrali so še – Alen Jelen, Heidi Pungartnik in Suzana Tratnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... V absurdni zgodbi je mogoče svet ugledati tudi iz popolnoma drugačne, absolutno številske perspektive. Režiserka: Špela Kravogel Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa. Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... V absurdni zgodbi je mogoče svet ugledati tudi iz popolnoma drugačne, absolutno številske perspektive. Režiserka: Špela Kravogel Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa. Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Drugi poudarki oddaje: - Varnostne razmere v Pomurju so dobre, vendar policisti obravnavajo več ilegalnih prehodov državne meje. - V štirih kraško-brkinskih občinah bodo pili dražjo vodo. - V Zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije v Zágradu se bodo posvetili tudi vzpostavitvi poslovnega modela izkoriščanja zelišč. - Leto 2026 so na Vrhniki razglasili za Cankarjevo leto. Ob 150-ti obletnici rojstva velikega pisatelja so izdali Cankarjev koledar in novo številko zbornika Vrhniški razgledi.
Drugi poudarki oddaje: - Varnostne razmere v Pomurju so dobre, vendar policisti obravnavajo več ilegalnih prehodov državne meje. - V štirih kraško-brkinskih občinah bodo pili dražjo vodo. - V Zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije v Zágradu se bodo posvetili tudi vzpostavitvi poslovnega modela izkoriščanja zelišč. - Leto 2026 so na Vrhniki razglasili za Cankarjevo leto. Ob 150-ti obletnici rojstva velikega pisatelja so izdali Cankarjev koledar in novo številko zbornika Vrhniški razgledi.
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Na zimski solsticij, 20. in 21. decembra, se tudi pri nas pridružujemo mednarodni Noči kratkih filmov, ko je najdaljša noč v letu posvečena najkrajši filmski formi. Program letošnjega dogajanja povezuje retrospektivo kratkih filmov Roberta Rossellinija, eksperimentalne super-8 miniature Francija Slaka in sodobno kratko produkcijo iz Slovenije in regije, ki so na festivalu FeKK letos poleti dobili nagrade za najboljše filme. O programu tokratnega praznika kratkega filma kot prostora filmske radovednosti, svobode in izrazne jasnosti s kuratorjem Matevžem Jermanom.
Na zimski solsticij, 20. in 21. decembra, se tudi pri nas pridružujemo mednarodni Noči kratkih filmov, ko je najdaljša noč v letu posvečena najkrajši filmski formi. Program letošnjega dogajanja povezuje retrospektivo kratkih filmov Roberta Rossellinija, eksperimentalne super-8 miniature Francija Slaka in sodobno kratko produkcijo iz Slovenije in regije, ki so na festivalu FeKK letos poleti dobili nagrade za najboljše filme. O programu tokratnega praznika kratkega filma kot prostora filmske radovednosti, svobode in izrazne jasnosti s kuratorjem Matevžem Jermanom.
Vzgojiteljica Sabina Skok je izdala knjigico z naslovom »Dora gre na Snežnik«. Poučna zgodba najmlajše uči spoštovanja do narave in dediščine, deklica pa na vrhu 1.796 metrov visokega primorskega očaka uživa v čudovitem razgledu in si privošči domače, avtohtone jedi. Ko se s Snežnika spustimo v dolino in se odpravimo proti Krasu, pa lahko tamkajšnje avtohtone jedi in pijačo ter kraško arhitekturo doživljamo na tradicionalnih osmicah. In ker je Kras povezan s kamnom, smo se pozanimali, kam je sežanski Vinakras spravil penino, kjer se bo dve leti starala, in obiskali študenta Višje strokovne šole Sežana, smer kamen, Martina Kandida, ki je na evropskem tekmovanju mladih strokovnjakov v poklicih Euroskills odlično branil slovenske barve.
Vzgojiteljica Sabina Skok je izdala knjigico z naslovom »Dora gre na Snežnik«. Poučna zgodba najmlajše uči spoštovanja do narave in dediščine, deklica pa na vrhu 1.796 metrov visokega primorskega očaka uživa v čudovitem razgledu in si privošči domače, avtohtone jedi. Ko se s Snežnika spustimo v dolino in se odpravimo proti Krasu, pa lahko tamkajšnje avtohtone jedi in pijačo ter kraško arhitekturo doživljamo na tradicionalnih osmicah. In ker je Kras povezan s kamnom, smo se pozanimali, kam je sežanski Vinakras spravil penino, kjer se bo dve leti starala, in obiskali študenta Višje strokovne šole Sežana, smer kamen, Martina Kandida, ki je na evropskem tekmovanju mladih strokovnjakov v poklicih Euroskills odlično branil slovenske barve.
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Darius Milhaud se je simfonij lotil zelo pozno, pri sedeminštiridesetih, in to potem, ko se je prej ves čas oznanjal za enega njenih največjih nasprotnikov in jo na glas označeval za suhoparno tevtonsko umetnost, tako tujo njegovemu sončnemu provansalskemu duhu. V tem početju je šel tako daleč, da je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja zložil cel niz tako imenovanih minutnih simfonij – skladb, ki so namenoma pretirano kratke, pogosto izrazno plitve in brez želje po simfoničnem razvoju glasbenega tkiva.
Darius Milhaud se je simfonij lotil zelo pozno, pri sedeminštiridesetih, in to potem, ko se je prej ves čas oznanjal za enega njenih največjih nasprotnikov in jo na glas označeval za suhoparno tevtonsko umetnost, tako tujo njegovemu sončnemu provansalskemu duhu. V tem početju je šel tako daleč, da je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja zložil cel niz tako imenovanih minutnih simfonij – skladb, ki so namenoma pretirano kratke, pogosto izrazno plitve in brez želje po simfoničnem razvoju glasbenega tkiva.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Obiskali smo retrospektivo Anje Medved in Nadje Velušček, Območje prehoda, v Slovenski kinoteki. Avtorici filme tketa iz spominov z mejnega območja, predvsem Gorice – Nove Gorice, pričevanj in neprecenljivega arhivskega gradiva. Tine Mulej Vrabič – Nitz in in Eva Mulej Vrabič – Oka sta za Kino-Uho uglasbila Ribiške pravice iz leta 1929, eno temeljnih del zgodnjega dokumentarnega filma, ki ga je režiral John Grierson. Ocenjujemo: Oče mati sestra brat, z beneškim zlatim levom nagrajeni novi film Jima Jarmuscha, ter film Otoki Jana Oleja Gersterja, pri katerem je kot soscenarist sodeloval tudi Blaž Kutin. Pred vrati pa je letošnja Noč kratkih filmov. Letos bodo na ogled kratki filmi Roberta Rossellinija in Francija Slaka, pa tudi nagrajeni filmi z letošnjega festivala FeKK.
Obiskali smo retrospektivo Anje Medved in Nadje Velušček, Območje prehoda, v Slovenski kinoteki. Avtorici filme tketa iz spominov z mejnega območja, predvsem Gorice – Nove Gorice, pričevanj in neprecenljivega arhivskega gradiva. Tine Mulej Vrabič – Nitz in in Eva Mulej Vrabič – Oka sta za Kino-Uho uglasbila Ribiške pravice iz leta 1929, eno temeljnih del zgodnjega dokumentarnega filma, ki ga je režiral John Grierson. Ocenjujemo: Oče mati sestra brat, z beneškim zlatim levom nagrajeni novi film Jima Jarmuscha, ter film Otoki Jana Oleja Gersterja, pri katerem je kot soscenarist sodeloval tudi Blaž Kutin. Pred vrati pa je letošnja Noč kratkih filmov. Letos bodo na ogled kratki filmi Roberta Rossellinija in Francija Slaka, pa tudi nagrajeni filmi z letošnjega festivala FeKK.
Sodobni poljski pesnik Adam Wiedemann (1967) je tudi pri nas precej znan avtor, saj je gostoval na vseh naših večjih literarnih festivalih, izšli pa sta mu tudi dve knjigi, najprej knjiga s povednim naslovom Izbrane pesmi (Litera, 2002), pet let pozneje pa je izšla še njegova knjiga kratke proze z naslovom Prizori iz postelje (LUD Šerpa, 2007). Wiedemann v svoje literarno ustvarjanje velikokrat vključuje humorne elemente ali pa v svojih delih ustvarja nenavadne situacije, hkrati pa nikoli naravnost ne pove najpomembnejšega. To ne velja samo za njegovo pesniško ustvarjanje, temveč tudi za njegove prozne utrinke. V okviru petkovega cikla Na valovih humorja objavljamo enega izmed njih. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Branko Jordan, režiserka Petra Tanko, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, tonski mojster Jure Culiberg, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, leto nastanka 2001.
Sodobni poljski pesnik Adam Wiedemann (1967) je tudi pri nas precej znan avtor, saj je gostoval na vseh naših večjih literarnih festivalih, izšli pa sta mu tudi dve knjigi, najprej knjiga s povednim naslovom Izbrane pesmi (Litera, 2002), pet let pozneje pa je izšla še njegova knjiga kratke proze z naslovom Prizori iz postelje (LUD Šerpa, 2007). Wiedemann v svoje literarno ustvarjanje velikokrat vključuje humorne elemente ali pa v svojih delih ustvarja nenavadne situacije, hkrati pa nikoli naravnost ne pove najpomembnejšega. To ne velja samo za njegovo pesniško ustvarjanje, temveč tudi za njegove prozne utrinke. V okviru petkovega cikla Na valovih humorja objavljamo enega izmed njih. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Branko Jordan, režiserka Petra Tanko, glasbena opremljevalka Cvetka Bevc, tonski mojster Jure Culiberg, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, leto nastanka 2001.
Medicina je v zadnjih letih tako napredovala, da okužba z virusom človeške imunske pomanjkljivosti, kratko HIV, ne pomeni več smrtne obsodbe. To dokazuje zgodba 62-letnega Reneja, ki se je s HIV-om okužil leta 2012, danes pa kljub vmesnim zapletom še naprej normalno živi.
Medicina je v zadnjih letih tako napredovala, da okužba z virusom človeške imunske pomanjkljivosti, kratko HIV, ne pomeni več smrtne obsodbe. To dokazuje zgodba 62-letnega Reneja, ki se je s HIV-om okužil leta 2012, danes pa kljub vmesnim zapletom še naprej normalno živi.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Dlakavi mamut je bil zelo visoka dlakava ali celo lasata žival, saj so bile njegove dlake zelo dolge, do enega metra. Malo je bil podoben svojemu daljnemu sorodniku, danes živečemu azijskemu slonu, vendar so bili njegovi okli veliko večji, merili so vsaj dva metra in bili ukrivljeni kot brki detektiva. Pod temnorjavo in sijočo naddlako je imel še plast mehke in skodrane podlanke. Na glavi je imel majhne kosmate uhlje, njegov kratki rep pa je bil prav tako prekrit z dolgimi dlakami. Dlakavi mamuti so bili rastlinojedci. Hranili so se s trajnicami, kot so šaši, pa tudi z grmičevjem, jagodami, mahom in lubjem. Verjetno tudi z gobami. Odrasel mamut, ki je tehtal šest ton, je na dan pojedel približno sto osemdeset kilogramov rastlin. Zakaj so dlakavi mamuti živeli v matriarhalnih skupnostih in kako to vemo, izveste ob poslušanju epizode Zverinic.
Dlakavi mamut je bil zelo visoka dlakava ali celo lasata žival, saj so bile njegove dlake zelo dolge, do enega metra. Malo je bil podoben svojemu daljnemu sorodniku, danes živečemu azijskemu slonu, vendar so bili njegovi okli veliko večji, merili so vsaj dva metra in bili ukrivljeni kot brki detektiva. Pod temnorjavo in sijočo naddlako je imel še plast mehke in skodrane podlanke. Na glavi je imel majhne kosmate uhlje, njegov kratki rep pa je bil prav tako prekrit z dolgimi dlakami. Dlakavi mamuti so bili rastlinojedci. Hranili so se s trajnicami, kot so šaši, pa tudi z grmičevjem, jagodami, mahom in lubjem. Verjetno tudi z gobami. Odrasel mamut, ki je tehtal šest ton, je na dan pojedel približno sto osemdeset kilogramov rastlin. Zakaj so dlakavi mamuti živeli v matriarhalnih skupnostih in kako to vemo, izveste ob poslušanju epizode Zverinic.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Za petkov ciklus Literarnih nokturnov Na valovih humorja smo tokrat izbrali kratko humoresko Marka Twaina. Naslovil jo je Sestavek g. Butcha, pripoveduje pa o tem, kakšno zmedo lahko na uredništvu časopisa povzročita rahla nepozornost in pretirano usmiljenje urednika. Prevajalec Branko Gradišnik, interpret Matija Rozman, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Nejc Zupančič, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2018.
Na začetku decembra leta 1975 so otroci prvič spoznali mačka Murija, njegovo prijateljico muco Maco in mačjega razbojnika Čombeta iz Mačjega mesta. Slikanico Maček Muri je napisal Kajetan Kovič, ki je v kratki zgodbi prikazal utrip mačjega sveta. Slikanica o mačjih peripetijah je kmalu postala uspešnica, ki je doživela več kot dvajset ponatisov in se je prodala v več kot 150 tisoč izvodih.
Na začetku decembra leta 1975 so otroci prvič spoznali mačka Murija, njegovo prijateljico muco Maco in mačjega razbojnika Čombeta iz Mačjega mesta. Slikanico Maček Muri je napisal Kajetan Kovič, ki je v kratki zgodbi prikazal utrip mačjega sveta. Slikanica o mačjih peripetijah je kmalu postala uspešnica, ki je doživela več kot dvajset ponatisov in se je prodala v več kot 150 tisoč izvodih.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gospa z morja«, v režiji Tina Grabnarja. Igral je tudi v dokumentarno-igranih filmih Pot domov (r. Aleš Žemlja) in Bratje Milčinski (r. Alma Lapajne) ter v TV seriji Sekirca v med
Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gospa z morja«, v režiji Tina Grabnarja. Igral je tudi v dokumentarno-igranih filmih Pot domov (r. Aleš Žemlja) in Bratje Milčinski (r. Alma Lapajne) ter v TV seriji Sekirca v med
Anja in Matej po dolgem času srečata v domači Idriji po pogrebu skupne prijateljice in sošolke, ki je naredila samomor. Spomin nanjo, ki je za Mateja še precej travmatičen, je le izhodišče za osvetlitev zgodbe o tem, kaj je pomenilo oditi iz majhnega rudarskega mesta in si ustvariti življenje drugje, in kako je s tistimi, ki so obstali v istem brezperspektivnem mestu. Čeprav je Matej poskusil živeti v prestolnici, se v njej ni znašel. Po pogovoru z Anjo in ugotovitvi, da ga na domači kraj, Idrijo, ne veže nič več, odide. Igra ima še to posebnost, da je posneta v idrijsko-cerkljanskem narečju. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Anja – Magda Tušar Matej – Ivan Peternelj Natakar – Blaž Šef Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2025. Vsebina je del projekta Talenti EU regij, ki ga sofinancira Evropska unija.
Anja in Matej po dolgem času srečata v domači Idriji po pogrebu skupne prijateljice in sošolke, ki je naredila samomor. Spomin nanjo, ki je za Mateja še precej travmatičen, je le izhodišče za osvetlitev zgodbe o tem, kaj je pomenilo oditi iz majhnega rudarskega mesta in si ustvariti življenje drugje, in kako je s tistimi, ki so obstali v istem brezperspektivnem mestu. Čeprav je Matej poskusil živeti v prestolnici, se v njej ni znašel. Po pogovoru z Anjo in ugotovitvi, da ga na domači kraj, Idrijo, ne veže nič več, odide. Igra ima še to posebnost, da je posneta v idrijsko-cerkljanskem narečju. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Anja – Magda Tušar Matej – Ivan Peternelj Natakar – Blaž Šef Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 2025. Vsebina je del projekta Talenti EU regij, ki ga sofinancira Evropska unija.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej je ena najpomembnejših avtoric mlajše generacije. Za dramo Naše skladišče je prejela nagrado Slavka Gruma, besedilo pa je bilo vključeno tudi v lanski izbor za maturitetni esej iz slovenščine. Letos je v SNG Drama Ljubljana zaživela njena nova drama Prva beseda je mama, za katero je bila avtorica nominirana za nagrado Slavka Gruma in nagrajena na Draminem natečaju za izvirno dramsko besedilo. Radijsko izvedbo besedila smo jeseni kot petdelno serijo predvajali tudi na Radiu Slovenija. Tjaša Mislej se letos prvič predstavlja tudi kot pisateljica s svežo zbirko kratke proze Ocean na steni. O svojem aktualnem ustvarjanju in novih projektih govori v pogovoru s Kajo Novosel. Tonska mojstrica: Klara Otorepec
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej je ena najpomembnejših avtoric mlajše generacije. Za dramo Naše skladišče je prejela nagrado Slavka Gruma, besedilo pa je bilo vključeno tudi v lanski izbor za maturitetni esej iz slovenščine. Letos je v SNG Drama Ljubljana zaživela njena nova drama Prva beseda je mama, za katero je bila avtorica nominirana za nagrado Slavka Gruma in nagrajena na Draminem natečaju za izvirno dramsko besedilo. Radijsko izvedbo besedila smo jeseni kot petdelno serijo predvajali tudi na Radiu Slovenija. Tjaša Mislej se letos prvič predstavlja tudi kot pisateljica s svežo zbirko kratke proze Ocean na steni. O svojem aktualnem ustvarjanju in novih projektih govori v pogovoru s Kajo Novosel. Tonska mojstrica: Klara Otorepec
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Od 980-ih, ki so ustrezale pogojem, so ostale v ožjem izboru tri in tista, ki je letošnjo žirijo najbolj prepričala. 33. lastovko, nagrado Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, so podelili v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu Alešu Bergerju za Tri ase. Strokovna žirija, Breda Biščak, Nada Grošelj in Vlado Motnikar, jo je izbrala tudi zaradi v kratki zgodbi še posebej želene zgoščenosti, metaforične dvoumnosti in drobnih detajlov. In kot so zapisali, je, ''tako kot igra temelji na blefiranju, tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke''. Avtor sam pa je v pogovoru z urednikom literarnih oddaj na Arsu Matejem Juhom dodal, da je važen nek paradoks, spodmik resničnosti. Aleš Berger, francist in komparativist, pa gledališki kritik, pisec in predvsem uveljavljen prevajalec je prejel številne nagrade in tudi že nagrado Arsovega natečaja leta 1999 za zgodbo Med padcem. V Treh asih pa, kot še zapišejo, spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost, in namige lahko sproti prepozna le izkušeno oko, oziroma uho. Na podelitvi je zgodbo interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Od 980-ih, ki so ustrezale pogojem, so ostale v ožjem izboru tri in tista, ki je letošnjo žirijo najbolj prepričala. 33. lastovko, nagrado Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, so podelili v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu Alešu Bergerju za Tri ase. Strokovna žirija, Breda Biščak, Nada Grošelj in Vlado Motnikar, jo je izbrala tudi zaradi v kratki zgodbi še posebej želene zgoščenosti, metaforične dvoumnosti in drobnih detajlov. In kot so zapisali, je, ''tako kot igra temelji na blefiranju, tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke''. Avtor sam pa je v pogovoru z urednikom literarnih oddaj na Arsu Matejem Juhom dodal, da je važen nek paradoks, spodmik resničnosti. Aleš Berger, francist in komparativist, pa gledališki kritik, pisec in predvsem uveljavljen prevajalec je prejel številne nagrade in tudi že nagrado Arsovega natečaja leta 1999 za zgodbo Med padcem. V Treh asih pa, kot še zapišejo, spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost, in namige lahko sproti prepozna le izkušeno oko, oziroma uho. Na podelitvi je zgodbo interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Poljski pesnik Czesław Miłosz (1911–2004) se je rodil v kraju Šeteniai v Litvi. Študiral je v tedanjem poljskem Wilnu, zdaj Vilni, in v Parizu. Med drugo svetovno vojno je bil član poljskega odporniškega gibanja. Od leta 1946 do 1950 je bil poljski kulturni ataše v Washingtonu in Parizu, leta 1951 pa je v Franciji zaprosil za politični azil. Od leta 1960 je živel v Združenih državah Amerike in bil sedemnajst let profesor slavistike na univerzi v Berkeleyju. Pisal je refleksivno poezijo, angažirano kratko prozo, romane, razprave in avtobiografska besedila. Leta 1991 je prvič po letu 1939 obiskal Litvo, leta 2000 pa se je preselil v Krakov, kjer je leta 2004 tudi umrl. V slovenščini je doslej izšlo pet knjig zbranih pesmi Czesława Miłosza v prevodu Jane Unuk, tokrat pa ga bomo slišali v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzycke, in sicer štiri pesmi iz zbirke Kronike iz leta 1987. Prva pesem v tem izboru z naslovom Ponovno najdenje je nastala leta 1943. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.
Poljski pesnik Czesław Miłosz (1911–2004) se je rodil v kraju Šeteniai v Litvi. Študiral je v tedanjem poljskem Wilnu, zdaj Vilni, in v Parizu. Med drugo svetovno vojno je bil član poljskega odporniškega gibanja. Od leta 1946 do 1950 je bil poljski kulturni ataše v Washingtonu in Parizu, leta 1951 pa je v Franciji zaprosil za politični azil. Od leta 1960 je živel v Združenih državah Amerike in bil sedemnajst let profesor slavistike na univerzi v Berkeleyju. Pisal je refleksivno poezijo, angažirano kratko prozo, romane, razprave in avtobiografska besedila. Leta 1991 je prvič po letu 1939 obiskal Litvo, leta 2000 pa se je preselil v Krakov, kjer je leta 2004 tudi umrl. V slovenščini je doslej izšlo pet knjig zbranih pesmi Czesława Miłosza v prevodu Jane Unuk, tokrat pa ga bomo slišali v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzycke, in sicer štiri pesmi iz zbirke Kronike iz leta 1987. Prva pesem v tem izboru z naslovom Ponovno najdenje je nastala leta 1943. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.
Poljski pesnik Czesław Miłosz (1911–2004) se je rodil v kraju Šeteniai v Litvi. Študiral je v tedanjem poljskem Wilnu, zdaj Vilni, in v Parizu. Med drugo svetovno vojno je bil član poljskega odporniškega gibanja. Od leta 1946 do 1950 je bil poljski kulturni ataše v Washingtonu in Parizu, leta 1951 pa je v Franciji zaprosil za politični azil. Od leta 1960 je živel v Združenih državah Amerike in bil sedemnajst let profesor slavistike na univerzi v Berkeleyju. Pisal je refleksivno poezijo, angažirano kratko prozo, romane, razprave in avtobiografska besedila. Leta 1991 je prvič po letu 1939 obiskal Litvo, leta 2000 pa se je preselil v Krakov, kjer je leta 2004 tudi umrl. V slovenščini je doslej izšlo pet knjig zbranih pesmi Czesława Miłosza v prevodu Jane Unuk, tokrat pa ga bomo slišali v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzycke, in sicer štiri pesmi iz zbirke Kronike iz leta 1987. Prva pesem v tem izboru z naslovom Ponovno najdenje je nastala leta 1943. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.
Poljski pesnik Czesław Miłosz (1911–2004) se je rodil v kraju Šeteniai v Litvi. Študiral je v tedanjem poljskem Wilnu, zdaj Vilni, in v Parizu. Med drugo svetovno vojno je bil član poljskega odporniškega gibanja. Od leta 1946 do 1950 je bil poljski kulturni ataše v Washingtonu in Parizu, leta 1951 pa je v Franciji zaprosil za politični azil. Od leta 1960 je živel v Združenih državah Amerike in bil sedemnajst let profesor slavistike na univerzi v Berkeleyju. Pisal je refleksivno poezijo, angažirano kratko prozo, romane, razprave in avtobiografska besedila. Leta 1991 je prvič po letu 1939 obiskal Litvo, leta 2000 pa se je preselil v Krakov, kjer je leta 2004 tudi umrl. V slovenščini je doslej izšlo pet knjig zbranih pesmi Czesława Miłosza v prevodu Jane Unuk, tokrat pa ga bomo slišali v prevodu Katarine Šalamun-Biedrzycke, in sicer štiri pesmi iz zbirke Kronike iz leta 1987. Prva pesem v tem izboru z naslovom Ponovno najdenje je nastala leta 1943. Prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka, interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.
Prihodnji teden prihaja v kino nov film Osmi potnik s podnaslovom Romul. To je že osmi film iz serije o morilski vesoljski pošasti ksenomorfu – oziroma celo deseti, če štejemo še dva filma, kjer se spopade s Predatorjem. Čeprav bi ta dva bilo bolje čim prej pozabiti. Kljub številnim nadaljevanjem sta pečat na znanstveni fantastiki in tudi širši popularni kulturi pustila predvsem prva dva filma, ki sta ju režirala Ridley Scott in James Cameron. O franšizi Osmi potnik razmišlja Igor Harb, bere Igor Velše.
Prihodnji teden prihaja v kino nov film Osmi potnik s podnaslovom Romul. To je že osmi film iz serije o morilski vesoljski pošasti ksenomorfu – oziroma celo deseti, če štejemo še dva filma, kjer se spopade s Predatorjem. Čeprav bi ta dva bilo bolje čim prej pozabiti. Kljub številnim nadaljevanjem sta pečat na znanstveni fantastiki in tudi širši popularni kulturi pustila predvsem prva dva filma, ki sta ju režirala Ridley Scott in James Cameron. O franšizi Osmi potnik razmišlja Igor Harb, bere Igor Velše.
Ambasadorka znanosti, vodja Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu Osnovni gradniki življenja, proteini, so izredno zapletene makromolekule. Zmožne so opravljati najrazličnejše naloge in prav njihove številne interakcije so temelj vsega dogajanja, ki mu pravimo življenje; od procesov, ki potekajo znotraj celic, do usklajenega delovanja celotnega organizma. Kako ti procesi dejansko potekajo, pa je neločljivo povezano s samo zgradbo proteinov. Njihova struktura in različna preurejanja, do katerih prihaja v najrazličnejših procesih, so zato v središču raziskav strukturne biologije. Pri tem danes bogata paleta najrazličnejših pristopov omogoča res podroben vpogled v procese na nivoju molekul in nova spoznanja se vrstijo z veliko naglico, zanimivih področij pa je seveda v svetu živega ogromno. V tokratnih Podobah znanja se bomo med drugim posvetili osnovnim procesom, ki so odgovorni za to, da se naše mišice krčijo, kajti to je raziskovalno področje dr. Kristine Djinović-Carugo, redne profesorice na univerzi na Dunaju ter vodje Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu, ki je letos za svoj doprinos k prepoznavnosti Slovenije na področju integrativne strukturne biologije prejela priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije.
Ambasadorka znanosti, vodja Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu Osnovni gradniki življenja, proteini, so izredno zapletene makromolekule. Zmožne so opravljati najrazličnejše naloge in prav njihove številne interakcije so temelj vsega dogajanja, ki mu pravimo življenje; od procesov, ki potekajo znotraj celic, do usklajenega delovanja celotnega organizma. Kako ti procesi dejansko potekajo, pa je neločljivo povezano s samo zgradbo proteinov. Njihova struktura in različna preurejanja, do katerih prihaja v najrazličnejših procesih, so zato v središču raziskav strukturne biologije. Pri tem danes bogata paleta najrazličnejših pristopov omogoča res podroben vpogled v procese na nivoju molekul in nova spoznanja se vrstijo z veliko naglico, zanimivih področij pa je seveda v svetu živega ogromno. V tokratnih Podobah znanja se bomo med drugim posvetili osnovnim procesom, ki so odgovorni za to, da se naše mišice krčijo, kajti to je raziskovalno področje dr. Kristine Djinović-Carugo, redne profesorice na univerzi na Dunaju ter vodje Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu, ki je letos za svoj doprinos k prepoznavnosti Slovenije na področju integrativne strukturne biologije prejela priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo, dolgo od 3000 do 6500 znakov s presledki, oddajte do 9. junija po običajni pošti, in sicer v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo (Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana). Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. Predvidena je nagrada lastovka v vrednosti 1000 evrov. Poleg tega bo Radio Slovenija zgodbe, ki se bodo uvrstile v ožji izbor, odkupil. Žirija bo svojo odločitev predstavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in spletnih straneh RTV Slovenija. Nagrajenca bomo razglasili na slavnostni prireditvi v septembru. Pogoji natečaja 1. Dela, poslana na natečaj, pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Zgodba ne sme biti krajša od 3000 in ne sme presegati 6500 znakov s presledki vred, v nasprotnem primeru žirija dela ne bo mogla upoštevati. Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. 2. Izbor bo opravila tričlanska strokovna žirija, ki bo podelila nagrado lastovka za najboljšo kratko zgodbo v vrednosti 1000 evrov. Nagrajeno zgodbo in zgodbe v ožjem izboru, ki jih bomo odkupili, bomo predvajali v oddaji Literarni nokturno na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija. 3. Natečaj je anonimen. Avtorji naj svoja dela pošljejo do 9. junija v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo, in sicer na naslov: Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana. Glede na izkušnje prejšnjih let avtorje opozarjamo, naj ne pošiljajo svojih podatkov v priloženih kuvertah. 4. S prijavo na natečaj avtorji v primeru nagrade ali uvrstitve v ožji izbor dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v radijskih oddajah in se strinjajo, da se na RTV Slovenija prenesejo vse materialne avtorske pravice na avtorjevih besedilih v radijski izvedbi, brez omejitev (krajevnih, časovnih in glede nadaljnjega prenosa). Pravice se na RTV Slovenija prenesejo neizključno (tj. avtor lahko avtorsko delo uporablja tudi sam oziroma pravice neizključno prenese na tretjo osebo). Nagrada bo izplačana v obliki avtorskega honorarja na podlagi podpisane pogodbe, ki bo posebej opredeljevala odkup pravic. 5. Pritožba na izbor ni mogoča. Naročnik vsem avtorjem, katerih dela ne bodo nagrajena ali uvrščena v ožji izbor, zagotavlja, da prejetih besedil ne bo reproduciral, predelal ali javno objavil. 6. Žirija bo svojo odločitev objavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in na spletnih straneh RTV Slovenija. Avtorji nagrajene zgodbe in izbranih kratkih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom, opremljenim s šifro in vsemi osebnimi podatki, pošljejo pa ga naj na Uredništvo za kulturo (3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana) po objavi odločitve komisije.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo, dolgo od 3000 do 6500 znakov s presledki, oddajte do 9. junija po običajni pošti, in sicer v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo (Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana). Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. Predvidena je nagrada lastovka v vrednosti 1000 evrov. Poleg tega bo Radio Slovenija zgodbe, ki se bodo uvrstile v ožji izbor, odkupil. Žirija bo svojo odločitev predstavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in spletnih straneh RTV Slovenija. Nagrajenca bomo razglasili na slavnostni prireditvi v septembru. Pogoji natečaja 1. Dela, poslana na natečaj, pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Zgodba ne sme biti krajša od 3000 in ne sme presegati 6500 znakov s presledki vred, v nasprotnem primeru žirija dela ne bo mogla upoštevati. Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. 2. Izbor bo opravila tričlanska strokovna žirija, ki bo podelila nagrado lastovka za najboljšo kratko zgodbo v vrednosti 1000 evrov. Nagrajeno zgodbo in zgodbe v ožjem izboru, ki jih bomo odkupili, bomo predvajali v oddaji Literarni nokturno na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija. 3. Natečaj je anonimen. Avtorji naj svoja dela pošljejo do 9. junija v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo, in sicer na naslov: Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana. Glede na izkušnje prejšnjih let avtorje opozarjamo, naj ne pošiljajo svojih podatkov v priloženih kuvertah. 4. S prijavo na natečaj avtorji v primeru nagrade ali uvrstitve v ožji izbor dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v radijskih oddajah in se strinjajo, da se na RTV Slovenija prenesejo vse materialne avtorske pravice na avtorjevih besedilih v radijski izvedbi, brez omejitev (krajevnih, časovnih in glede nadaljnjega prenosa). Pravice se na RTV Slovenija prenesejo neizključno (tj. avtor lahko avtorsko delo uporablja tudi sam oziroma pravice neizključno prenese na tretjo osebo). Nagrada bo izplačana v obliki avtorskega honorarja na podlagi podpisane pogodbe, ki bo posebej opredeljevala odkup pravic. 5. Pritožba na izbor ni mogoča. Naročnik vsem avtorjem, katerih dela ne bodo nagrajena ali uvrščena v ožji izbor, zagotavlja, da prejetih besedil ne bo reproduciral, predelal ali javno objavil. 6. Žirija bo svojo odločitev objavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in na spletnih straneh RTV Slovenija. Avtorji nagrajene zgodbe in izbranih kratkih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom, opremljenim s šifro in vsemi osebnimi podatki, pošljejo pa ga naj na Uredništvo za kulturo (3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana) po objavi odločitve komisije.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
Slovesnost, na kateri bomo razglasili avtorja zmagovalne zgodbe, bo 24. septembra (spremenjen datum!) v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 21. do 23. septembra (spremenjeni datumi) v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je dobila v branje 980 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Izbrala je lastovko in v ožji izbor uvrstila še tri zgodbe: Nagrada lastovka Trije asi (šifra: Fulhaus) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Noč, soba z mizo in ob njej trije kvartopirci. En sam prizor v strukturno zaokroženi zgodbi Trije asi natančno slika njen dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Že v naslovu in še nekajkrat v zgodbi sami se pojavi metaforična dvoumnost. Kakor temelji igra na blefiranju, je tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke. Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost. Stave na mizi so vse višje, a napetost se sproti rahlja in ni se bati, da bi se igralci postrelili med sabo. Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu, vendar lahko te namige sproti prepozna le izkušeno oko oziroma uho. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: Izklesana osamljenost (šifra: Astro 55) Jutro v Alepu (šifra: Pseudonihilist) Silhueta (šifra: Samohodec)
Slovesnost, na kateri bomo razglasili avtorja zmagovalne zgodbe, bo 24. septembra (spremenjen datum!) v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 21. do 23. septembra (spremenjeni datumi) v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je dobila v branje 980 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Izbrala je lastovko in v ožji izbor uvrstila še tri zgodbe: Nagrada lastovka Trije asi (šifra: Fulhaus) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Noč, soba z mizo in ob njej trije kvartopirci. En sam prizor v strukturno zaokroženi zgodbi Trije asi natančno slika njen dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Že v naslovu in še nekajkrat v zgodbi sami se pojavi metaforična dvoumnost. Kakor temelji igra na blefiranju, je tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke. Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost. Stave na mizi so vse višje, a napetost se sproti rahlja in ni se bati, da bi se igralci postrelili med sabo. Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu, vendar lahko te namige sproti prepozna le izkušeno oko oziroma uho. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: Izklesana osamljenost (šifra: Astro 55) Jutro v Alepu (šifra: Pseudonihilist) Silhueta (šifra: Samohodec)
Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetu
Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetu
Analogna rasa je projekt sorodnih duš, dveh vrhunskih glasbenikov Zorana Predina in Nikole Čuturila. Z albumom ter istoimensko zasedbo predstavljata zanimivo glasbeno dogodivščino, v kateri združujeta vrhunski kitarski rock in buldožersko zafrkancijo. Ob njuni skladbi Javi se Che Guevara, ki jo poslušamo kot pesem tedna Radia Koper pa Zoran Predin na kratko in jedrnato predstavlja tudi svojo vožnjo po treh različnih ustvarjalnih tirih.
Analogna rasa je projekt sorodnih duš, dveh vrhunskih glasbenikov Zorana Predina in Nikole Čuturila. Z albumom ter istoimensko zasedbo predstavljata zanimivo glasbeno dogodivščino, v kateri združujeta vrhunski kitarski rock in buldožersko zafrkancijo. Ob njuni skladbi Javi se Che Guevara, ki jo poslušamo kot pesem tedna Radia Koper pa Zoran Predin na kratko in jedrnato predstavlja tudi svojo vožnjo po treh različnih ustvarjalnih tirih.
Na festivalu klasične glasbe na Odeonplatzu v Muenchnu so se 12. julija letos skupaj predstavili pianist Daniil Trifonov, Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Franz Welser-Möst. Večer se je začel z uvodnim »Koncertom za klavir št. 3 v C-duru, op. 26« Sergeja Prokofjeva ter nadaljeval z izvedbo kratke skladbe iz cikla 'Bežni prividi', prav tako Prokofjeva, orkester pa je potem izvedel še obsežno »Suito« iz opere 'Kavalir z rožo, op. 59' Richarda Straussa.
Na festivalu klasične glasbe na Odeonplatzu v Muenchnu so se 12. julija letos skupaj predstavili pianist Daniil Trifonov, Simfonični orkester Bavarskega radia in dirigent Franz Welser-Möst. Večer se je začel z uvodnim »Koncertom za klavir št. 3 v C-duru, op. 26« Sergeja Prokofjeva ter nadaljeval z izvedbo kratke skladbe iz cikla 'Bežni prividi', prav tako Prokofjeva, orkester pa je potem izvedel še obsežno »Suito« iz opere 'Kavalir z rožo, op. 59' Richarda Straussa.
"Zdaj je spet lahko vse po starem," v eni od novejših, še neobjavljenih pesmi zapiše Aleš Učakar, avtor zbirke kratke proze Veliki Mhrann (1996) in dveh pesniških zbirk, Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024). V zadnjem času je Učakar objavljal zlasti poezijo, ob tem pa intenzivno prevajal. Nedavno je namreč izšlo več njegovih knjižnih prevodov, na primer avtorjev, kot so Kropotkin, Schlögel, Köhlmeier in drugi. Za njegove novejše pesmi pa je značilno, da v njih nadaljuje poetiko iz zadnje pesniške zbirke in tako prepleta osebno z družbenim, a hkrati ponekodv ospredje stopi ljubezenska tematika, na kar nakazuje že naslov cikla petih pesmi. Interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
"Zdaj je spet lahko vse po starem," v eni od novejših, še neobjavljenih pesmi zapiše Aleš Učakar, avtor zbirke kratke proze Veliki Mhrann (1996) in dveh pesniških zbirk, Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024). V zadnjem času je Učakar objavljal zlasti poezijo, ob tem pa intenzivno prevajal. Nedavno je namreč izšlo več njegovih knjižnih prevodov, na primer avtorjev, kot so Kropotkin, Schlögel, Köhlmeier in drugi. Za njegove novejše pesmi pa je značilno, da v njih nadaljuje poetiko iz zadnje pesniške zbirke in tako prepleta osebno z družbenim, a hkrati ponekodv ospredje stopi ljubezenska tematika, na kar nakazuje že naslov cikla petih pesmi. Interpret Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2025.
Jurij Paljk (1957) je slovenski pesnik, pisatelj in časnikar po rodu iz Vipavske doline, vendar živi v Furlaniji in je dolgo delal v Gorici kot odgovorni urednik tednika Novi glas. Objavil je štiri pesniške zbirke, med njimi je tudi antologijska zbirka pesmi v slovenščini in italijanščini, sicer najdemo prevode tudi v furlanščino, češčino in angleščino. Piše tudi kratko prozo; knjigi Očetovstvo malo drugače in O kruhu in naših stvareh sta zelo priljubljeni pri bralcih. Leta 2014 je prejel literarno nagrado vstajenje za knjigo Kaj sploh počnem tukaj?, naslednje leto so ga v Italiji imenovali za viteza Republike, saj je izjemno dejaven med Slovenci v Italiji. Pesmi v oddaji so iz Paljkove druge zbirke Nemir iz leta 1994 in izražajo pesnikovo doživljanje sveta, sebe in drugega v njem na zelo izviren in za pesnikovo osebnost značilen način. Igralec Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2025.
Jurij Paljk (1957) je slovenski pesnik, pisatelj in časnikar po rodu iz Vipavske doline, vendar živi v Furlaniji in je dolgo delal v Gorici kot odgovorni urednik tednika Novi glas. Objavil je štiri pesniške zbirke, med njimi je tudi antologijska zbirka pesmi v slovenščini in italijanščini, sicer najdemo prevode tudi v furlanščino, češčino in angleščino. Piše tudi kratko prozo; knjigi Očetovstvo malo drugače in O kruhu in naših stvareh sta zelo priljubljeni pri bralcih. Leta 2014 je prejel literarno nagrado vstajenje za knjigo Kaj sploh počnem tukaj?, naslednje leto so ga v Italiji imenovali za viteza Republike, saj je izjemno dejaven med Slovenci v Italiji. Pesmi v oddaji so iz Paljkove druge zbirke Nemir iz leta 1994 in izražajo pesnikovo doživljanje sveta, sebe in drugega v njem na zelo izviren in za pesnikovo osebnost značilen način. Igralec Željko Hrs, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2025.
»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak
»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak
"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?
"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?