Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zvočna miniatura v svoje središče postavi dialog moškega in ženske nekje v prostoru in času. Na videz banalna situacija pa razkriva globlje izzive, ki jih prinašajo medosebni odnosi, zlasti v zrelem življenjskem obdobju. To so recimo obujanje mladostniške ljubezni, spolnost v zreli dobi in dilema, ali imajo zakonci lahko tudi svoje ljubimce. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Manja – Polona Juh Blaž – Matjaž Tribušon Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2019
Zvočna miniatura v svoje središče postavi dialog moškega in ženske nekje v prostoru in času. Na videz banalna situacija pa razkriva globlje izzive, ki jih prinašajo medosebni odnosi, zlasti v zrelem življenjskem obdobju. To so recimo obujanje mladostniške ljubezni, spolnost v zreli dobi in dilema, ali imajo zakonci lahko tudi svoje ljubimce. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Manja – Polona Juh Blaž – Matjaž Tribušon Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2019
Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.
Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.
Kratka radijska igra raziskuje ozadje vljudnega in naučenega jezikovnega koda med zaljubljencema. Ker je odtujitev človeka od notranjega doživljanja tolikšna, da lastnih čustev in občutij ne prepoznava in ne ve, kaj z njimi početi, vse razen jezika deluje kot naključje. Ta naključja povzročajo zadrego in začudenje, vendar niti to ne more prikriti pristnih, nežnih čustev mladih zaljubljencev. Režiserka: Ana Krauthaker Prevajalec: Janko Petrovec Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar Gospod – Rok Kravanja Gospodična – Lena Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018.
Kratka radijska igra raziskuje ozadje vljudnega in naučenega jezikovnega koda med zaljubljencema. Ker je odtujitev človeka od notranjega doživljanja tolikšna, da lastnih čustev in občutij ne prepoznava in ne ve, kaj z njimi početi, vse razen jezika deluje kot naključje. Ta naključja povzročajo zadrego in začudenje, vendar niti to ne more prikriti pristnih, nežnih čustev mladih zaljubljencev. Režiserka: Ana Krauthaker Prevajalec: Janko Petrovec Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar Gospod – Rok Kravanja Gospodična – Lena Hribar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018.
Dopoldanska seja vlade bo na potniškem terminalu v Kopru. Ministri bodo razglasili 19. maj za dan lipicanca, cerkev Sv. Trojice v Hrastovljah bo postala kulturni spomenik državnega pomena, državno zemljišče bo dobila občina Koper in tako ne bo ovir za pridobitev gradbenega dovoljenja za dvigalo na Markovec. Ministri bodo obiskali več ustanov in podjetij, popoldne bo še srečanje z župani in gospodarstveniki v Lipici. Jutranjiku tudi o tem: - Občina Divača se je uvrstila med 34 najbolj razvitih občin, zato bo na leto izgubila 400 tisoč evrov - Zaposleni v Lesonitu za danes napovedali dveurno opozorilno stavko. - Koprska enota nacionalnega inštituta za javno zdravje začasno na novih lokacijah - Odbojkarice novogoriškega Gen-I Volleyja so dosegle mednarodni uspeh
Dopoldanska seja vlade bo na potniškem terminalu v Kopru. Ministri bodo razglasili 19. maj za dan lipicanca, cerkev Sv. Trojice v Hrastovljah bo postala kulturni spomenik državnega pomena, državno zemljišče bo dobila občina Koper in tako ne bo ovir za pridobitev gradbenega dovoljenja za dvigalo na Markovec. Ministri bodo obiskali več ustanov in podjetij, popoldne bo še srečanje z župani in gospodarstveniki v Lipici. Jutranjiku tudi o tem: - Občina Divača se je uvrstila med 34 najbolj razvitih občin, zato bo na leto izgubila 400 tisoč evrov - Zaposleni v Lesonitu za danes napovedali dveurno opozorilno stavko. - Koprska enota nacionalnega inštituta za javno zdravje začasno na novih lokacijah - Odbojkarice novogoriškega Gen-I Volleyja so dosegle mednarodni uspeh
Delo parodira slovensko duhovno in politično realnost svojega časa, pri čemer se ta na simbolni ravni razgrinja skozi mitološki podobi kralja Matjaža in Noeta. Režiser: Igor Likar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Kralj Matjaž – Evgen Car Noe – Matija Rozman Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenije junija 1992.
Delo parodira slovensko duhovno in politično realnost svojega časa, pri čemer se ta na simbolni ravni razgrinja skozi mitološki podobi kralja Matjaža in Noeta. Režiser: Igor Likar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Kralj Matjaž – Evgen Car Noe – Matija Rozman Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenije junija 1992.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
Pisatelj in publicist Miha Mazzini je pred kratkim dobil priznanje, ki ga dobijo le redki slovenski književniki: v zbirki Kondor je izšlo njegovo literarno delo, njegov prvi roman Drobtinice. Pri založbi Goga je Mazzini objavil tudi novo zbirko kratkih zgodb z naslovom Druga življenja in tako ponovno dokazal, da je mojster kratke zgodbe. Objavljene zgodbe so zelo različne, imajo pa skupen imenovalec: izpeljane so prepričljivo, natančno in zanimivo. Mazzini pa je tudi zanimiv sogovornik. Nikar ne zamudite.
Pisatelj in publicist Miha Mazzini je pred kratkim dobil priznanje, ki ga dobijo le redki slovenski književniki: v zbirki Kondor je izšlo njegovo literarno delo, njegov prvi roman Drobtinice. Pri založbi Goga je Mazzini objavil tudi novo zbirko kratkih zgodb z naslovom Druga življenja in tako ponovno dokazal, da je mojster kratke zgodbe. Objavljene zgodbe so zelo različne, imajo pa skupen imenovalec: izpeljane so prepričljivo, natančno in zanimivo. Mazzini pa je tudi zanimiv sogovornik. Nikar ne zamudite.
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Zakaj se besedna zveza Marijino vnebovzetje piše z veliko začetnico, valentinovo in gregorjevo pa z malo, čeprav je za poimenovanje vseh treh praznikov osnova osebno lastno ime? To je vprašanje, ki se ga lotimo v sobotni Kratki informativni koristni slovenščini. Potem pa preverimo še, v kakšnem jezikovnem razmerju so kurent, kurant in korant, pa tudi kdaj se besedna zveza Cerkljanska laufarija začenja z veliko in kdaj z malo začetnico. Darja Pograjc se je lotila omenjenih slovničnih in pravopisnih dilem.
Zakaj se besedna zveza Marijino vnebovzetje piše z veliko začetnico, valentinovo in gregorjevo pa z malo, čeprav je za poimenovanje vseh treh praznikov osnova osebno lastno ime? To je vprašanje, ki se ga lotimo v sobotni Kratki informativni koristni slovenščini. Potem pa preverimo še, v kakšnem jezikovnem razmerju so kurent, kurant in korant, pa tudi kdaj se besedna zveza Cerkljanska laufarija začenja z veliko in kdaj z malo začetnico. Darja Pograjc se je lotila omenjenih slovničnih in pravopisnih dilem.
Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili
Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pričel se je Berlinale, letos že 76. po vrsti, kjer bodo premierno prikazali tudi kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica. Prisluhnili bomo odmevoma nedavno končanih festivalov v Rotterdamu in Clermont-Ferrandu, ocenjujemo pa film Bila je samo nesreča iranskega disidenta Džafarja Panahija, ki je v domovini skoraj dvajset let kljub prepovedim skrivaj ustvarjal filme, čeprav je to zanj pomenilo več zapornih kazni.
Pričel se je Berlinale, letos že 76. po vrsti, kjer bodo premierno prikazali tudi kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica. Prisluhnili bomo odmevoma nedavno končanih festivalov v Rotterdamu in Clermont-Ferrandu, ocenjujemo pa film Bila je samo nesreča iranskega disidenta Džafarja Panahija, ki je v domovini skoraj dvajset let kljub prepovedim skrivaj ustvarjal filme, čeprav je to zanj pomenilo več zapornih kazni.
Tokrat gremo na Beko, kraško vasico na slovensko-italijanski meji v občini Hrpelje-Kozina. Tam je doma Mirjan Valečič, ki pa je trenutno daleč od domačega kraja. Je namreč ključni člen zvenečega imena britanskega kolesarstva, ekipe Ineos Grenadiers. Medtem ko se svetovni kolesarski zvezdniki potijo na »girih, tourih in vueltah«, Mirjan v ozadju upravlja s pravim tehnološkim čudom: ogromnim tovornjakom, ki je hkrati vrhunska kuhinja in restavracija na kolesih. In ker kolesarji ljubijo kavo, ima v tovornjaku še poseben kotiček s kavnim aparatom. Spoznali bomo njegovo nomadsko življenje v zakulisju največjih dirk, kjer si roke podajata stres in izjemna kolegialnost.
Tokrat gremo na Beko, kraško vasico na slovensko-italijanski meji v občini Hrpelje-Kozina. Tam je doma Mirjan Valečič, ki pa je trenutno daleč od domačega kraja. Je namreč ključni člen zvenečega imena britanskega kolesarstva, ekipe Ineos Grenadiers. Medtem ko se svetovni kolesarski zvezdniki potijo na »girih, tourih in vueltah«, Mirjan v ozadju upravlja s pravim tehnološkim čudom: ogromnim tovornjakom, ki je hkrati vrhunska kuhinja in restavracija na kolesih. In ker kolesarji ljubijo kavo, ima v tovornjaku še poseben kotiček s kavnim aparatom. Spoznali bomo njegovo nomadsko življenje v zakulisju največjih dirk, kjer si roke podajata stres in izjemna kolegialnost.
Kratke zgodbe v zbirki z naslovom Podalpske odštekanke je avtorica Miša Gams postavila v Kamnik. Nekatere so precej bizarne, druge bolj realistične, skupno pa jim je, da jih ni dokončala, ampak je napisala tri konce, bralec pa je povabljen, naj si izbere svojega ali pa si ga izmisli sam. Igralec Željko Hrs, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič. Režiserka Saška Rakef. Posneto januarja 2026.
Kratke zgodbe v zbirki z naslovom Podalpske odštekanke je avtorica Miša Gams postavila v Kamnik. Nekatere so precej bizarne, druge bolj realistične, skupno pa jim je, da jih ni dokončala, ampak je napisala tri konce, bralec pa je povabljen, naj si izbere svojega ali pa si ga izmisli sam. Igralec Željko Hrs, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič. Režiserka Saška Rakef. Posneto januarja 2026.
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Francoski slikar Vianney Lefebvre v slovenski Istri živi in ustvarja že skoraj desetletje. V Domu krajanov v Šmarjah se predstavlja z novim ciklom del v slogu abstraktnega ekspresionizma, ki ga je naslovil Het gloren ali Zora – nova svetloba dneva. Kulturno dogajanje se seli tudi čez mejo: v Berlinu se začenja 76. mednarodni filmski festival Berlinale. Medtem ko se bo za zlatega in srebrne medvede potegovalo 22 filmov, slovenske barve v programu zastopa kratki animirani film Lea Černica z naslovom Kozmonavti, ki bo tam doživel svetovno premiero. Vrhunec večera na domačih odrih pripravljajo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nocoj bodo premierno uprizorili predstavo z naslovom Leta v režiji Jaše Kocelija. Nastala je na osnovi istoimenskega avtobiografskega romana francoske nobelovke za literaturo Annie Ernaux. Glasbeno ogrlico oddaje je Armando Šturman stkal s pravo eksplozijo ritmov. V izbor je vpletel skladbe francoske skupine Les Bombes 2 Bal in jim dodal še slovenske Bombe.
Francoski slikar Vianney Lefebvre v slovenski Istri živi in ustvarja že skoraj desetletje. V Domu krajanov v Šmarjah se predstavlja z novim ciklom del v slogu abstraktnega ekspresionizma, ki ga je naslovil Het gloren ali Zora – nova svetloba dneva. Kulturno dogajanje se seli tudi čez mejo: v Berlinu se začenja 76. mednarodni filmski festival Berlinale. Medtem ko se bo za zlatega in srebrne medvede potegovalo 22 filmov, slovenske barve v programu zastopa kratki animirani film Lea Černica z naslovom Kozmonavti, ki bo tam doživel svetovno premiero. Vrhunec večera na domačih odrih pripravljajo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nocoj bodo premierno uprizorili predstavo z naslovom Leta v režiji Jaše Kocelija. Nastala je na osnovi istoimenskega avtobiografskega romana francoske nobelovke za literaturo Annie Ernaux. Glasbeno ogrlico oddaje je Armando Šturman stkal s pravo eksplozijo ritmov. V izbor je vpletel skladbe francoske skupine Les Bombes 2 Bal in jim dodal še slovenske Bombe.
Na kratko smo predstavili akcijo Osredotoči se na cesto in preverili, zakaj je v teh dneh še toliko pomembnejše, da ostanemo zbrani za volanom.
Na kratko smo predstavili akcijo Osredotoči se na cesto in preverili, zakaj je v teh dneh še toliko pomembnejše, da ostanemo zbrani za volanom.
Kar koli napiše Barbara Pešut, pa naj bo to pesem, popevka, kratka zgodba ali roman, je nabito z energijo, strastjo, pogosto tudi s humorjem. To velja tudi za pesmi v njeni zbirki Eksplicitne (samozaložba, 2016), seveda tudi za pesem z zgovornim naslovom Kako mi pride. Interpretka Saša Mihelčič, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Kar koli napiše Barbara Pešut, pa naj bo to pesem, popevka, kratka zgodba ali roman, je nabito z energijo, strastjo, pogosto tudi s humorjem. To velja tudi za pesmi v njeni zbirki Eksplicitne (samozaložba, 2016), seveda tudi za pesem z zgovornim naslovom Kako mi pride. Interpretka Saša Mihelčič, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Med letošnjimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada je režiser in direktor fotografije Gregor Božič. Nagrado je dobil za kratki film Navadna hruška, samosvoj preplet dokumentarnega filma in žanra znanstvene fantastike, ki ga podpisuje kot režiser, ter za filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića in Fiume o morte! Igorja Bezinovića, pri katerih je kot direktor fotografije pomembno sooblikoval vizualno podobo in avtorske poetike obeh del. V njegovem delu izstopata natančen občutek za prostor in dosledno grajena atmosfera, pogosto vezana na značilne lokalne kontekste. Vzporedno s filmskim ustvarjanjem že vrsto let raziskuje stare sadne sorte, to pa je dolgoročen projekt na presečišču kulturne krajine, še posebno v njegovih domačih Goriških brdih, in filmskega razmisleka o odnosu med človekom in naravo. Pred mikrofon ga je povabila Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.
Med letošnjimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada je režiser in direktor fotografije Gregor Božič. Nagrado je dobil za kratki film Navadna hruška, samosvoj preplet dokumentarnega filma in žanra znanstvene fantastike, ki ga podpisuje kot režiser, ter za filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića in Fiume o morte! Igorja Bezinovića, pri katerih je kot direktor fotografije pomembno sooblikoval vizualno podobo in avtorske poetike obeh del. V njegovem delu izstopata natančen občutek za prostor in dosledno grajena atmosfera, pogosto vezana na značilne lokalne kontekste. Vzporedno s filmskim ustvarjanjem že vrsto let raziskuje stare sadne sorte, to pa je dolgoročen projekt na presečišču kulturne krajine, še posebno v njegovih domačih Goriških brdih, in filmskega razmisleka o odnosu med človekom in naravo. Pred mikrofon ga je povabila Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.
Ne le kaj, kako bomo gledali v prihodnosti? Televizija in kino sta še vedno tukaj kljub številnim črnim napovedim zaradi novih tehnologij. Vseeno spremljamo odločitve, da se podelitev Oskarjev leta 2029 seli na Youtube, da izjemno hitro raste trg mikrodrame, žanra, ki v pokončnem formatu na telefonu ponuja kratko vsebino, in da največji ustvarjalci na svetu kljub napredni in tehnološko dovršeni sedanjosti posegajo po formatih in tehnologiji iz preteklosti.
Ne le kaj, kako bomo gledali v prihodnosti? Televizija in kino sta še vedno tukaj kljub številnim črnim napovedim zaradi novih tehnologij. Vseeno spremljamo odločitve, da se podelitev Oskarjev leta 2029 seli na Youtube, da izjemno hitro raste trg mikrodrame, žanra, ki v pokončnem formatu na telefonu ponuja kratko vsebino, in da največji ustvarjalci na svetu kljub napredni in tehnološko dovršeni sedanjosti posegajo po formatih in tehnologiji iz preteklosti.
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Konec lanskega leta je bilo na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih nekaj čez 47 tisoč brezposelnih, to je približno toliko kot leto prej. Podobno številko pričakujejo tudi letos. Kakšni so podatki za širše mariborsko območje, je poizvedel Bratko Zavrnik.
Konec lanskega leta je bilo na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih nekaj čez 47 tisoč brezposelnih, to je približno toliko kot leto prej. Podobno številko pričakujejo tudi letos. Kakšni so podatki za širše mariborsko območje, je poizvedel Bratko Zavrnik.
Avtor odlomka zgodbe Krysuvík je Hubert Klimko-Dobrzaniecki, poljski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser, rojen leta 1967. Piše romane, novele, kratke zgodbe in knjige za otroke. Nominirali so ga za različne poljske literarne nagrade, leta 2013 je prejel nagrado zlata sova poljske diaspore. Vsekakor je Klimko-Dobrzaniecki mojster pripovedovanja, kar je mogoče ugotoviti ob zgodbi Krysuvík. Našli smo jo v knjigi Islandski triptih v prevodu Tatjane Jamnik. Izšla je pri kulturno-umetniškem društvu Police Dubove. Krysuvík je islandska balada o preprostem ribiču, ki si želi ustvariti družino. Besede pastorja o tem, da se človek lahko z Bogom pogovarja, vzame zares in tako mu sporoči, kakšne so njegove želje. In pričakuje uresničitev, seveda. Igralec Nejc Cijan Garlatti, Iglasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2026.
Avtor odlomka zgodbe Krysuvík je Hubert Klimko-Dobrzaniecki, poljski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser, rojen leta 1967. Piše romane, novele, kratke zgodbe in knjige za otroke. Nominirali so ga za različne poljske literarne nagrade, leta 2013 je prejel nagrado zlata sova poljske diaspore. Vsekakor je Klimko-Dobrzaniecki mojster pripovedovanja, kar je mogoče ugotoviti ob zgodbi Krysuvík. Našli smo jo v knjigi Islandski triptih v prevodu Tatjane Jamnik. Izšla je pri kulturno-umetniškem društvu Police Dubove. Krysuvík je islandska balada o preprostem ribiču, ki si želi ustvariti družino. Besede pastorja o tem, da se človek lahko z Bogom pogovarja, vzame zares in tako mu sporoči, kakšne so njegove želje. In pričakuje uresničitev, seveda. Igralec Nejc Cijan Garlatti, Iglasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2026.
Na Danskem, Švedskem in Norveškem se začenja 17. evropsko prvenstvo v rokometu. Slovenija bo uvodno tekmo v Oslu odigrala v petek, tekmec bo Črna gora. V prvem polčasu pripravljalne tekme proti Kuvajtu je z igrišča z bolečo grimaso odšepal eden ključnih mož slovenske izbrane vrste, Koprčan Aleks Vlah. "Zapeklo me je v zadnji stegenski mišici," je takrat kratko pojasnil. Pregledi so žal potrdili najslabši scenarij: poškodba, ki zahteva vsaj dva do tri tedne počitka. To pomeni, da bo Aleks letošnje evropsko prvenstvo spremljal izven igrišča. Kako se spoprijema z neprijetnim udarcem tik pred velikim tekmovanjem in kakšne možnosti pripisuje slovenski ekipi, v kateri pomembno vlogo igrajo prav primorski rokometaši?
Na Danskem, Švedskem in Norveškem se začenja 17. evropsko prvenstvo v rokometu. Slovenija bo uvodno tekmo v Oslu odigrala v petek, tekmec bo Črna gora. V prvem polčasu pripravljalne tekme proti Kuvajtu je z igrišča z bolečo grimaso odšepal eden ključnih mož slovenske izbrane vrste, Koprčan Aleks Vlah. "Zapeklo me je v zadnji stegenski mišici," je takrat kratko pojasnil. Pregledi so žal potrdili najslabši scenarij: poškodba, ki zahteva vsaj dva do tri tedne počitka. To pomeni, da bo Aleks letošnje evropsko prvenstvo spremljal izven igrišča. Kako se spoprijema z neprijetnim udarcem tik pred velikim tekmovanjem in kakšne možnosti pripisuje slovenski ekipi, v kateri pomembno vlogo igrajo prav primorski rokometaši?
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Včerajšnji terenski obisk v Obalno-kraški regiji je vlada sklenila v Lipici, na srečanju s predstavniki gospodarstva in župani vse občin. Razgovor je bil za javnost zaprt, so pa župani kraško-brkinskih občin izpostavili problematiko novih izračunov razvitosti, ki v letošnjem in prihodnjem letu za te občine predvidevajo občutno nižji delež državnega financiranja. Kot so povedali, je težava širša, med zelo prizadetimi je na Primorskem namreč tudi občina Bovec. Županje in župani si zato zastavljajo vprašanje, kako bodo v svojih občinah lahko še naprej zagotavljali vsesplošni razvoj in naložbe. Ostali poudarki oddaje: - Minister Sajovic: Slovenija kot pomorska država potrebuje ladjedelniško dejavnost. - Socialni partnerji bodo na posvetu pri ministru Mescu razpravljali o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. - Začenja se 37. Tržaški filmski festival, ki bo letos obarvan izrazito slovensko.
Včerajšnji terenski obisk v Obalno-kraški regiji je vlada sklenila v Lipici, na srečanju s predstavniki gospodarstva in župani vse občin. Razgovor je bil za javnost zaprt, so pa župani kraško-brkinskih občin izpostavili problematiko novih izračunov razvitosti, ki v letošnjem in prihodnjem letu za te občine predvidevajo občutno nižji delež državnega financiranja. Kot so povedali, je težava širša, med zelo prizadetimi je na Primorskem namreč tudi občina Bovec. Županje in župani si zato zastavljajo vprašanje, kako bodo v svojih občinah lahko še naprej zagotavljali vsesplošni razvoj in naložbe. Ostali poudarki oddaje: - Minister Sajovic: Slovenija kot pomorska država potrebuje ladjedelniško dejavnost. - Socialni partnerji bodo na posvetu pri ministru Mescu razpravljali o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. - Začenja se 37. Tržaški filmski festival, ki bo letos obarvan izrazito slovensko.
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
François Couperin je komponiral predvsem čembalske skladbe, glasbo za manjše komorne zasedbe, kratke posvetne pesmi in motete za največ tri glasove in basso continuo. Ni se ukvarjal z opero in dolgo je veljalo prepričanje, da nikoli ni pisal za orkester — vse dokler ni angleški muzikolog Peter Holman odkril, da je glasba enega izmed Couperinovih komornih koncertov povezana z nekim danes izgubljenim baletom. Pri baletnih predstavah v Franciji Ludvika XIV. se je plesna glasba izmenjevala s petjem.
François Couperin je komponiral predvsem čembalske skladbe, glasbo za manjše komorne zasedbe, kratke posvetne pesmi in motete za največ tri glasove in basso continuo. Ni se ukvarjal z opero in dolgo je veljalo prepričanje, da nikoli ni pisal za orkester — vse dokler ni angleški muzikolog Peter Holman odkril, da je glasba enega izmed Couperinovih komornih koncertov povezana z nekim danes izgubljenim baletom. Pri baletnih predstavah v Franciji Ludvika XIV. se je plesna glasba izmenjevala s petjem.
Drugi poudarki oddaje: - Varnostne razmere v Pomurju so dobre, vendar policisti obravnavajo več ilegalnih prehodov državne meje. - V štirih kraško-brkinskih občinah bodo pili dražjo vodo. - V Zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije v Zágradu se bodo posvetili tudi vzpostavitvi poslovnega modela izkoriščanja zelišč. - Leto 2026 so na Vrhniki razglasili za Cankarjevo leto. Ob 150-ti obletnici rojstva velikega pisatelja so izdali Cankarjev koledar in novo številko zbornika Vrhniški razgledi.
Drugi poudarki oddaje: - Varnostne razmere v Pomurju so dobre, vendar policisti obravnavajo več ilegalnih prehodov državne meje. - V štirih kraško-brkinskih občinah bodo pili dražjo vodo. - V Zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije v Zágradu se bodo posvetili tudi vzpostavitvi poslovnega modela izkoriščanja zelišč. - Leto 2026 so na Vrhniki razglasili za Cankarjevo leto. Ob 150-ti obletnici rojstva velikega pisatelja so izdali Cankarjev koledar in novo številko zbornika Vrhniški razgledi.
Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …
Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …
V soboto končana 48. izvedba Festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu je znova potrdila status dogodka kot najpomembnejšega svetovnega festivala, posvečenega kratki filmski formi. Tokrat so predstavili 500 filmov iz več kot 70 držav, gostili približno 4.500 filmskih profesionalcev, projekcije pa je obiskalo več kot 168.000 obiskovalcev. Pripravili so pestro in izjemno široko paleto tekmovalnih ter spremljevalnih programov, osredinjenih tako na aktualne družbene teme kot na inovativne filmske pristope. Med tematskimi poudarki so izstopali fokusi na jugovzhodno Azijo, na filme staroselskih skupnosti, na sodobno palestinsko produkcijo in velika retrospektiva na temo počitnic. Programska struktura je tako odražala prizadevanja festivala za razširjanje filmskih perspektiv in ustvarjanje dialoga o sodobnih družbah. Kljub finančnim težavam, v katerih se je zaradi zmanjšane podpore znašel v preteklih letih, je festival letos znova utrdil svoj ugled kot vključujoča platforma za tiste filmske stvaritve, ki presegajo nacionalne okvire in odpirajo pogled aktivistično pozicioniranim refleksijam človeških izkušenj. Letošnji izbor je znova jasno izpostavil globalne neenakosti, v tekmovalnih sklopih so se namreč prepletali – in izstopali – različni pristopi ter osebne introspektivne pripovedi, družbeno angažirani hibridni filmi in inovativna animirana dela. Filmi so raziskovali pereče teme, kot so migracije, zgodovinski spomin, identiteta naroda, pravice in svoboda posameznika v nestabilnem svetu. Tako držo so odražale tudi nagrade. Festivalski grand prix v mednarodnem tekmovalnem programu je prejel dokumentarni film Cœur bleu, Otožno srce, režiserja Samuela Suffrena. Koprodukcija Haitija in Francije z intimno pripovedjo o materi in očetu, ki v vročih favelah čakata novice o sinu, ki je odšel iskat ameriške sanje, nevsiljivo razpre intimni prostor čakanja in ga preobrazi v politično gesto. Odsotnost sina postane otipljivejša od njegove morebitne prisotnosti. Film s precizno rabo tišine in statične kamere razgalja krhkost mita o “ameriških sanjah” ter migracijo prikaže kot počasno erozijo doma. V francoskem tekmovalnem programu je veliko nagrado prejel pretresljiv eksperimentalno-dokumentarni film Intersecting Memory, Presečišča spomina, režiserke Shayma’ Awawdeh, ki je izstopal po surovi, neposredni estetiki in sporočilnosti. Avtorica prek osebnih in kolektivnih spominov iz otroštva v Hebronu boleče nazorno kliče k pomnjenju in zgodovinjenju vsakdanjega življenja ter zločinov, ki se dogajajo pod izraelsko zasedbo. V tekmovalnem programu Labo, ki je tradicionalno namenjen eksperimentalnim in drzneje strukturiranim delom, je glavno nagrado osvojila animirana mojstrovina Dieu est timide, Bog je sramežljiv, Jocelyna Charlesa. Animacija, ki meji na čudovito psihedelično grozljivko, prepleta avtorsko estetiko in srhljive zgodbe, s katerimi se kratkočasijo potniki na vlaku, ter z neznosno lahkoto odpira največja življenjska vprašanja. Omenjene filme bomo lahko letos videli tudi na različnih slovenskih filmskih festivalih, o tem priča tudi močna zastopanost različnih slovenskih delegacij na festivalski tržnici, ki velja za eno najpomembnejših stičišč povezovanja svetovne kratkometražne industrije. Skratka, Clermont-Ferrand 2026 je še enkrat potrdil svojo vlogo ključne platforme za kratke filme, kjer se urgentne teme zrcalijo neprimerno hitreje in pogumneje kot v celovečernih filmih.
V soboto končana 48. izvedba Festivala kratkega filma v Clermont-Ferrandu je znova potrdila status dogodka kot najpomembnejšega svetovnega festivala, posvečenega kratki filmski formi. Tokrat so predstavili 500 filmov iz več kot 70 držav, gostili približno 4.500 filmskih profesionalcev, projekcije pa je obiskalo več kot 168.000 obiskovalcev. Pripravili so pestro in izjemno široko paleto tekmovalnih ter spremljevalnih programov, osredinjenih tako na aktualne družbene teme kot na inovativne filmske pristope. Med tematskimi poudarki so izstopali fokusi na jugovzhodno Azijo, na filme staroselskih skupnosti, na sodobno palestinsko produkcijo in velika retrospektiva na temo počitnic. Programska struktura je tako odražala prizadevanja festivala za razširjanje filmskih perspektiv in ustvarjanje dialoga o sodobnih družbah. Kljub finančnim težavam, v katerih se je zaradi zmanjšane podpore znašel v preteklih letih, je festival letos znova utrdil svoj ugled kot vključujoča platforma za tiste filmske stvaritve, ki presegajo nacionalne okvire in odpirajo pogled aktivistično pozicioniranim refleksijam človeških izkušenj. Letošnji izbor je znova jasno izpostavil globalne neenakosti, v tekmovalnih sklopih so se namreč prepletali – in izstopali – različni pristopi ter osebne introspektivne pripovedi, družbeno angažirani hibridni filmi in inovativna animirana dela. Filmi so raziskovali pereče teme, kot so migracije, zgodovinski spomin, identiteta naroda, pravice in svoboda posameznika v nestabilnem svetu. Tako držo so odražale tudi nagrade. Festivalski grand prix v mednarodnem tekmovalnem programu je prejel dokumentarni film Cœur bleu, Otožno srce, režiserja Samuela Suffrena. Koprodukcija Haitija in Francije z intimno pripovedjo o materi in očetu, ki v vročih favelah čakata novice o sinu, ki je odšel iskat ameriške sanje, nevsiljivo razpre intimni prostor čakanja in ga preobrazi v politično gesto. Odsotnost sina postane otipljivejša od njegove morebitne prisotnosti. Film s precizno rabo tišine in statične kamere razgalja krhkost mita o “ameriških sanjah” ter migracijo prikaže kot počasno erozijo doma. V francoskem tekmovalnem programu je veliko nagrado prejel pretresljiv eksperimentalno-dokumentarni film Intersecting Memory, Presečišča spomina, režiserke Shayma’ Awawdeh, ki je izstopal po surovi, neposredni estetiki in sporočilnosti. Avtorica prek osebnih in kolektivnih spominov iz otroštva v Hebronu boleče nazorno kliče k pomnjenju in zgodovinjenju vsakdanjega življenja ter zločinov, ki se dogajajo pod izraelsko zasedbo. V tekmovalnem programu Labo, ki je tradicionalno namenjen eksperimentalnim in drzneje strukturiranim delom, je glavno nagrado osvojila animirana mojstrovina Dieu est timide, Bog je sramežljiv, Jocelyna Charlesa. Animacija, ki meji na čudovito psihedelično grozljivko, prepleta avtorsko estetiko in srhljive zgodbe, s katerimi se kratkočasijo potniki na vlaku, ter z neznosno lahkoto odpira največja življenjska vprašanja. Omenjene filme bomo lahko letos videli tudi na različnih slovenskih filmskih festivalih, o tem priča tudi močna zastopanost različnih slovenskih delegacij na festivalski tržnici, ki velja za eno najpomembnejših stičišč povezovanja svetovne kratkometražne industrije. Skratka, Clermont-Ferrand 2026 je še enkrat potrdil svojo vlogo ključne platforme za kratke filme, kjer se urgentne teme zrcalijo neprimerno hitreje in pogumneje kot v celovečernih filmih.
Kratko življenje protestantskega pisca Opera Krst pri Savici na izvedbo čakala 45 let Prvi ravnatelj Dolenjskega muzeja Danes je božič, verjetno najbolj priljubljen krščanski praznik. Pri nas in pri drugih južnih Slovanih beseda “božič” pomeni “malega boga” in je spomin na Kristusovo rojstvo. Ni znano, ali je bil ta praznik uveden leta 336 ali 354, vemo pa, da je bila leta 360 v Rimu v današnji cerkvi Bazilike Marije Snežne zgrajena kapela božjega rojstva. Rim je s tem, ko se je odločil za praznik Kristusovega rojstva, nasprotoval Vzhodni cerkvi, ki je 6. januarja proslavljala praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Cerkveni učenjaki so poskušali zelo neenotno določiti datum Kristusovega rojstva. Nazadnje so se sporazumeli, da se je rodil v noči na 25. december. Božič se je dolgo praznoval le po cerkvah, v štirinajstem stoletju se je praznovanje preselilo v ženske samostane, barok in protireformacija pa sta praznik približala družinam in praznovanje prinesla v domove.
Kratko življenje protestantskega pisca Opera Krst pri Savici na izvedbo čakala 45 let Prvi ravnatelj Dolenjskega muzeja Danes je božič, verjetno najbolj priljubljen krščanski praznik. Pri nas in pri drugih južnih Slovanih beseda “božič” pomeni “malega boga” in je spomin na Kristusovo rojstvo. Ni znano, ali je bil ta praznik uveden leta 336 ali 354, vemo pa, da je bila leta 360 v Rimu v današnji cerkvi Bazilike Marije Snežne zgrajena kapela božjega rojstva. Rim je s tem, ko se je odločil za praznik Kristusovega rojstva, nasprotoval Vzhodni cerkvi, ki je 6. januarja proslavljala praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Cerkveni učenjaki so poskušali zelo neenotno določiti datum Kristusovega rojstva. Nazadnje so se sporazumeli, da se je rodil v noči na 25. december. Božič se je dolgo praznoval le po cerkvah, v štirinajstem stoletju se je praznovanje preselilo v ženske samostane, barok in protireformacija pa sta praznik približala družinam in praznovanje prinesla v domove.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Od 980-ih, ki so ustrezale pogojem, so ostale v ožjem izboru tri in tista, ki je letošnjo žirijo najbolj prepričala. 33. lastovko, nagrado Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, so podelili v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu Alešu Bergerju za Tri ase. Strokovna žirija, Breda Biščak, Nada Grošelj in Vlado Motnikar, jo je izbrala tudi zaradi v kratki zgodbi še posebej želene zgoščenosti, metaforične dvoumnosti in drobnih detajlov. In kot so zapisali, je, ''tako kot igra temelji na blefiranju, tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke''. Avtor sam pa je v pogovoru z urednikom literarnih oddaj na Arsu Matejem Juhom dodal, da je važen nek paradoks, spodmik resničnosti. Aleš Berger, francist in komparativist, pa gledališki kritik, pisec in predvsem uveljavljen prevajalec je prejel številne nagrade in tudi že nagrado Arsovega natečaja leta 1999 za zgodbo Med padcem. V Treh asih pa, kot še zapišejo, spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost, in namige lahko sproti prepozna le izkušeno oko, oziroma uho. Na podelitvi je zgodbo interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Od 980-ih, ki so ustrezale pogojem, so ostale v ožjem izboru tri in tista, ki je letošnjo žirijo najbolj prepričala. 33. lastovko, nagrado Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, so podelili v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu Alešu Bergerju za Tri ase. Strokovna žirija, Breda Biščak, Nada Grošelj in Vlado Motnikar, jo je izbrala tudi zaradi v kratki zgodbi še posebej želene zgoščenosti, metaforične dvoumnosti in drobnih detajlov. In kot so zapisali, je, ''tako kot igra temelji na blefiranju, tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke''. Avtor sam pa je v pogovoru z urednikom literarnih oddaj na Arsu Matejem Juhom dodal, da je važen nek paradoks, spodmik resničnosti. Aleš Berger, francist in komparativist, pa gledališki kritik, pisec in predvsem uveljavljen prevajalec je prejel številne nagrade in tudi že nagrado Arsovega natečaja leta 1999 za zgodbo Med padcem. V Treh asih pa, kot še zapišejo, spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost, in namige lahko sproti prepozna le izkušeno oko, oziroma uho. Na podelitvi je zgodbo interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Prihodnji teden prihaja v kino nov film Osmi potnik s podnaslovom Romul. To je že osmi film iz serije o morilski vesoljski pošasti ksenomorfu – oziroma celo deseti, če štejemo še dva filma, kjer se spopade s Predatorjem. Čeprav bi ta dva bilo bolje čim prej pozabiti. Kljub številnim nadaljevanjem sta pečat na znanstveni fantastiki in tudi širši popularni kulturi pustila predvsem prva dva filma, ki sta ju režirala Ridley Scott in James Cameron. O franšizi Osmi potnik razmišlja Igor Harb, bere Igor Velše.
Prihodnji teden prihaja v kino nov film Osmi potnik s podnaslovom Romul. To je že osmi film iz serije o morilski vesoljski pošasti ksenomorfu – oziroma celo deseti, če štejemo še dva filma, kjer se spopade s Predatorjem. Čeprav bi ta dva bilo bolje čim prej pozabiti. Kljub številnim nadaljevanjem sta pečat na znanstveni fantastiki in tudi širši popularni kulturi pustila predvsem prva dva filma, ki sta ju režirala Ridley Scott in James Cameron. O franšizi Osmi potnik razmišlja Igor Harb, bere Igor Velše.
Vzgojiteljica Sabina Skok je izdala knjigico z naslovom »Dora gre na Snežnik«. Poučna zgodba najmlajše uči spoštovanja do narave in dediščine, deklica pa na vrhu 1.796 metrov visokega primorskega očaka uživa v čudovitem razgledu in si privošči domače, avtohtone jedi. Ko se s Snežnika spustimo v dolino in se odpravimo proti Krasu, pa lahko tamkajšnje avtohtone jedi in pijačo ter kraško arhitekturo doživljamo na tradicionalnih osmicah. In ker je Kras povezan s kamnom, smo se pozanimali, kam je sežanski Vinakras spravil penino, kjer se bo dve leti starala, in obiskali študenta Višje strokovne šole Sežana, smer kamen, Martina Kandida, ki je na evropskem tekmovanju mladih strokovnjakov v poklicih Euroskills odlično branil slovenske barve.
Vzgojiteljica Sabina Skok je izdala knjigico z naslovom »Dora gre na Snežnik«. Poučna zgodba najmlajše uči spoštovanja do narave in dediščine, deklica pa na vrhu 1.796 metrov visokega primorskega očaka uživa v čudovitem razgledu in si privošči domače, avtohtone jedi. Ko se s Snežnika spustimo v dolino in se odpravimo proti Krasu, pa lahko tamkajšnje avtohtone jedi in pijačo ter kraško arhitekturo doživljamo na tradicionalnih osmicah. In ker je Kras povezan s kamnom, smo se pozanimali, kam je sežanski Vinakras spravil penino, kjer se bo dve leti starala, in obiskali študenta Višje strokovne šole Sežana, smer kamen, Martina Kandida, ki je na evropskem tekmovanju mladih strokovnjakov v poklicih Euroskills odlično branil slovenske barve.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
Ambasadorka znanosti, vodja Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu Osnovni gradniki življenja, proteini, so izredno zapletene makromolekule. Zmožne so opravljati najrazličnejše naloge in prav njihove številne interakcije so temelj vsega dogajanja, ki mu pravimo življenje; od procesov, ki potekajo znotraj celic, do usklajenega delovanja celotnega organizma. Kako ti procesi dejansko potekajo, pa je neločljivo povezano s samo zgradbo proteinov. Njihova struktura in različna preurejanja, do katerih prihaja v najrazličnejših procesih, so zato v središču raziskav strukturne biologije. Pri tem danes bogata paleta najrazličnejših pristopov omogoča res podroben vpogled v procese na nivoju molekul in nova spoznanja se vrstijo z veliko naglico, zanimivih področij pa je seveda v svetu živega ogromno. V tokratnih Podobah znanja se bomo med drugim posvetili osnovnim procesom, ki so odgovorni za to, da se naše mišice krčijo, kajti to je raziskovalno področje dr. Kristine Djinović-Carugo, redne profesorice na univerzi na Dunaju ter vodje Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu, ki je letos za svoj doprinos k prepoznavnosti Slovenije na področju integrativne strukturne biologije prejela priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije.
Ambasadorka znanosti, vodja Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu Osnovni gradniki življenja, proteini, so izredno zapletene makromolekule. Zmožne so opravljati najrazličnejše naloge in prav njihove številne interakcije so temelj vsega dogajanja, ki mu pravimo življenje; od procesov, ki potekajo znotraj celic, do usklajenega delovanja celotnega organizma. Kako ti procesi dejansko potekajo, pa je neločljivo povezano s samo zgradbo proteinov. Njihova struktura in različna preurejanja, do katerih prihaja v najrazličnejših procesih, so zato v središču raziskav strukturne biologije. Pri tem danes bogata paleta najrazličnejših pristopov omogoča res podroben vpogled v procese na nivoju molekul in nova spoznanja se vrstijo z veliko naglico, zanimivih področij pa je seveda v svetu živega ogromno. V tokratnih Podobah znanja se bomo med drugim posvetili osnovnim procesom, ki so odgovorni za to, da se naše mišice krčijo, kajti to je raziskovalno področje dr. Kristine Djinović-Carugo, redne profesorice na univerzi na Dunaju ter vodje Evropskega laboratorija za molekularno biologijo v Grenoblu, ki je letos za svoj doprinos k prepoznavnosti Slovenije na področju integrativne strukturne biologije prejela priznanje ambasadorka znanosti Republike Slovenije.
Slovesnost, na kateri bomo razglasili avtorja zmagovalne zgodbe, bo 24. septembra (spremenjen datum!) v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 21. do 23. septembra (spremenjeni datumi) v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je dobila v branje 980 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Izbrala je lastovko in v ožji izbor uvrstila še tri zgodbe: Nagrada lastovka Trije asi (šifra: Fulhaus) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Noč, soba z mizo in ob njej trije kvartopirci. En sam prizor v strukturno zaokroženi zgodbi Trije asi natančno slika njen dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Že v naslovu in še nekajkrat v zgodbi sami se pojavi metaforična dvoumnost. Kakor temelji igra na blefiranju, je tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke. Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost. Stave na mizi so vse višje, a napetost se sproti rahlja in ni se bati, da bi se igralci postrelili med sabo. Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu, vendar lahko te namige sproti prepozna le izkušeno oko oziroma uho. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: Izklesana osamljenost (šifra: Astro 55) Jutro v Alepu (šifra: Pseudonihilist) Silhueta (šifra: Samohodec)
Slovesnost, na kateri bomo razglasili avtorja zmagovalne zgodbe, bo 24. septembra (spremenjen datum!) v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 21. do 23. septembra (spremenjeni datumi) v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je dobila v branje 980 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Izbrala je lastovko in v ožji izbor uvrstila še tri zgodbe: Nagrada lastovka Trije asi (šifra: Fulhaus) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Noč, soba z mizo in ob njej trije kvartopirci. En sam prizor v strukturno zaokroženi zgodbi Trije asi natančno slika njen dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Že v naslovu in še nekajkrat v zgodbi sami se pojavi metaforična dvoumnost. Kakor temelji igra na blefiranju, je tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke. Suveren pripovedovalski glas prefinjeno slika posamezne značaje, spremlja dinamiko odnosov med njimi ter spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost. Stave na mizi so vse višje, a napetost se sproti rahlja in ni se bati, da bi se igralci postrelili med sabo. Avtorjevi subtilni namigi občasno celo nakažejo odgovore na vprašanja, ki se nam morajo porajati ob branju ali poslušanju zgodbe in se razrešijo v sklepu, vendar lahko te namige sproti prepozna le izkušeno oko oziroma uho. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: Izklesana osamljenost (šifra: Astro 55) Jutro v Alepu (šifra: Pseudonihilist) Silhueta (šifra: Samohodec)
Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni
Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni