Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Odzivi in analiza rezultatov državnozborskih volitev z Jolando Lebar in gosti. V studiu so bili: Igor Kaučič, ustavni pravnik; Tomaž Deželan, profesor politologije na Fakulteti za družbene vede in Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager. Novinarji na terenu so se oglašali iz volilih štabov političnih strank in DVK-ja.
Odzivi in analiza rezultatov državnozborskih volitev z Jolando Lebar in gosti. V studiu so bili: Igor Kaučič, ustavni pravnik; Tomaž Deželan, profesor politologije na Fakulteti za družbene vede in Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager. Novinarji na terenu so se oglašali iz volilih štabov političnih strank in DVK-ja.
Igra je ena najkrajših doslej znanih uprizoritev Shakespearjeve tragedije Hamlet. Režiser Aleš Jan, tudi avtor radijske priredbe, si je namreč zastavil svojevrstno in težko nalogo. Uprizoriti celotno tragedijo v petih dejanjih samo z univerzalnimi sredstvi radijskega medija in povrhu tega še tako, da bo uprizoritev trajala manj kot deset minut. Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Hamlet – Branko Šturbej Kralj – Aleš Valič Duh, Polonij – Boris Juh Ofelija – Jerica Mrzel Kraljica – Mojca Ribič Komedijant – Stannia Boninsegna Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1989
Igra je ena najkrajših doslej znanih uprizoritev Shakespearjeve tragedije Hamlet. Režiser Aleš Jan, tudi avtor radijske priredbe, si je namreč zastavil svojevrstno in težko nalogo. Uprizoriti celotno tragedijo v petih dejanjih samo z univerzalnimi sredstvi radijskega medija in povrhu tega še tako, da bo uprizoritev trajala manj kot deset minut. Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbena opremljevalka: Larisa Vrhunc Hamlet – Branko Šturbej Kralj – Aleš Valič Duh, Polonij – Boris Juh Ofelija – Jerica Mrzel Kraljica – Mojca Ribič Komedijant – Stannia Boninsegna Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1989
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik, in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na Slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in péto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom ter v pustnem času slaví slovo zime in prihod pomladi. V četrtem, sklepnem delu spoznamo izgubljenega ženina in se z roba zazremo v konec sveta. Interpreta: Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik, in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na Slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in péto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom ter v pustnem času slaví slovo zime in prihod pomladi. V četrtem, sklepnem delu spoznamo izgubljenega ženina in se z roba zazremo v konec sveta. Interpreta: Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020
V nenavadni nočni vožnji kot svojevrstni metafori o življenju sopotnik nima nobenega vpliva na divjanje neznanega voznika, ki se v svoji gostobesednosti giblje med cinizmom in življenjsko modrostjo. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Franc Burgar Prirejevalka: Mateja Tegelj Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Marko – Slavko Cerjak Voznik – Branko Grubar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998
V nenavadni nočni vožnji kot svojevrstni metafori o življenju sopotnik nima nobenega vpliva na divjanje neznanega voznika, ki se v svoji gostobesednosti giblje med cinizmom in življenjsko modrostjo. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Franc Burgar Prirejevalka: Mateja Tegelj Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Marko – Slavko Cerjak Voznik – Branko Grubar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998
Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?
Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?
Motivno in jezikovno sočno besedilo govori o postu in spopadu Pantagruelove druščine z njim na Otoku cokel, kjer gospodarijo frančiškani. Režiser: Gregor Tozon Prevajalec: Branko Madžarevič Prirejevalec in dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Rabelais – Brane Grubar Gostolevek – Zvone Hribar Pantagruel – Slavko Cerjak Panurg – Željko Hrs Janž – Andrej Nahtigal Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2004
Motivno in jezikovno sočno besedilo govori o postu in spopadu Pantagruelove druščine z njim na Otoku cokel, kjer gospodarijo frančiškani. Režiser: Gregor Tozon Prevajalec: Branko Madžarevič Prirejevalec in dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni oblikovalec: Marko Stopar Rabelais – Brane Grubar Gostolevek – Zvone Hribar Pantagruel – Slavko Cerjak Panurg – Željko Hrs Janž – Andrej Nahtigal Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2004
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik, in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in péto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom in v pustnem času slaví slovo zime in prihod pomladi. V tretjem delu spoznamo ajdovske deklice, zlatoroga in srebrnokrilca. Interpreta – Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik, in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in péto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom in v pustnem času slaví slovo zime in prihod pomladi. V tretjem delu spoznamo ajdovske deklice, zlatoroga in srebrnokrilca. Interpreta – Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020
Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.
Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.
Poseben in nadvse aktualen zvočni omnibus poezije Srečka Kosovela. Režiser Klemen Markovčič je izbral Kosovelove pesmi, ki se še posebej močno in kritično ujemajo z današnjim časom. So skoraj nepredstavljivo aktualne, še bolj, ker jih je napisal človek, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, od tega sveta pa se je pred 100 leti poslovil pri samo 22. So torej ljudje, ki so na ta planet poslani le za kratek čas, da bi kot mediji posameznikom in družbi odprli pogled. Avtor izbora in režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Interpreti – Voranc Boh, Blaž Dolenc, Petja Labović, Zala Ana Štiglic Koprodukcija Radia Slovenija, 3. programa, programa Ars in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2015.
Poseben in nadvse aktualen zvočni omnibus poezije Srečka Kosovela. Režiser Klemen Markovčič je izbral Kosovelove pesmi, ki se še posebej močno in kritično ujemajo z današnjim časom. So skoraj nepredstavljivo aktualne, še bolj, ker jih je napisal človek, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, od tega sveta pa se je pred 100 leti poslovil pri samo 22. So torej ljudje, ki so na ta planet poslani le za kratek čas, da bi kot mediji posameznikom in družbi odprli pogled. Avtor izbora in režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Interpreti – Voranc Boh, Blaž Dolenc, Petja Labović, Zala Ana Štiglic Koprodukcija Radia Slovenija, 3. programa, programa Ars in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2015.
Dopoldanska seja vlade bo na potniškem terminalu v Kopru. Ministri bodo razglasili 19. maj za dan lipicanca, cerkev Sv. Trojice v Hrastovljah bo postala kulturni spomenik državnega pomena, državno zemljišče bo dobila občina Koper in tako ne bo ovir za pridobitev gradbenega dovoljenja za dvigalo na Markovec. Ministri bodo obiskali več ustanov in podjetij, popoldne bo še srečanje z župani in gospodarstveniki v Lipici. Jutranjiku tudi o tem: - Občina Divača se je uvrstila med 34 najbolj razvitih občin, zato bo na leto izgubila 400 tisoč evrov - Zaposleni v Lesonitu za danes napovedali dveurno opozorilno stavko. - Koprska enota nacionalnega inštituta za javno zdravje začasno na novih lokacijah - Odbojkarice novogoriškega Gen-I Volleyja so dosegle mednarodni uspeh
Dopoldanska seja vlade bo na potniškem terminalu v Kopru. Ministri bodo razglasili 19. maj za dan lipicanca, cerkev Sv. Trojice v Hrastovljah bo postala kulturni spomenik državnega pomena, državno zemljišče bo dobila občina Koper in tako ne bo ovir za pridobitev gradbenega dovoljenja za dvigalo na Markovec. Ministri bodo obiskali več ustanov in podjetij, popoldne bo še srečanje z župani in gospodarstveniki v Lipici. Jutranjiku tudi o tem: - Občina Divača se je uvrstila med 34 najbolj razvitih občin, zato bo na leto izgubila 400 tisoč evrov - Zaposleni v Lesonitu za danes napovedali dveurno opozorilno stavko. - Koprska enota nacionalnega inštituta za javno zdravje začasno na novih lokacijah - Odbojkarice novogoriškega Gen-I Volleyja so dosegle mednarodni uspeh
V letu, ko zaznamujemo stoti obletnici smrti Srečka Kosovela in Zofke Kveder, slušna miniatura razkriva trk socialnih in etičnih konceptov dveh študentov. Kvedrova je neverjetno in srhljivo aktualna v dojemanju vrednot in etičnih konceptov, kot sta znanje in denar v vseh njunih odtenkih in premenah. Kaj in kdaj torej šteje v življenju. Režiser igre Klemen Markovčič je ohranil arhaičnost v jeziku, a jo z mladimi glasovi igralcev Urbana Kuntariča in Klemna Kováčiča postavil v sedanji trenutek. Jezik je tudi sicer edina sled do avtorice in preteklosti, saj problemski in sporočilni vidik igre žal ostaja tako rekoč nespremenjen, s tem pa na moč sodoben. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Izbor za radio: Vilma Štritof Trava – Klemen Kovačič Meden – Urban Kuntarič Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2026.
V letu, ko zaznamujemo stoti obletnici smrti Srečka Kosovela in Zofke Kveder, slušna miniatura razkriva trk socialnih in etičnih konceptov dveh študentov. Kvedrova je neverjetno in srhljivo aktualna v dojemanju vrednot in etičnih konceptov, kot sta znanje in denar v vseh njunih odtenkih in premenah. Kaj in kdaj torej šteje v življenju. Režiser igre Klemen Markovčič je ohranil arhaičnost v jeziku, a jo z mladimi glasovi igralcev Urbana Kuntariča in Klemna Kováčiča postavil v sedanji trenutek. Jezik je tudi sicer edina sled do avtorice in preteklosti, saj problemski in sporočilni vidik igre žal ostaja tako rekoč nespremenjen, s tem pa na moč sodoben. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Izbor za radio: Vilma Štritof Trava – Klemen Kovačič Meden – Urban Kuntarič Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2026.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Slovenija ima na področju umetne inteligence izredno bogato zgodovino, tako imenovana ljubljanska šola umetne inteligence pa odlikovano mesto pri razvoju strojnega učenja v svetovnem merilu.
Slovenija ima na področju umetne inteligence izredno bogato zgodovino, tako imenovana ljubljanska šola umetne inteligence pa odlikovano mesto pri razvoju strojnega učenja v svetovnem merilu.
V pravljičnih minutah tokrat prisluhnite angleški ljudski pravljici Mačka in miš, ki jo pripoveduje Robert Kereži iz Mariborske knjižnice. Gre za kratko, a duhovito in pomenljivo zgodbo o večnem odnosu med mačko in mišjo, polno prebrisanosti, napetosti in nepričakovanih preobratov. Pravljica na igriv način razkriva, kako hitro se lahko zaupanje spremeni v previdnost – in kako pomembno je, komu verjamemo. Prisluhnite pravljici Mačka in miš in odkrijte, kdo bo tokrat bolj pretkan.
V pravljičnih minutah tokrat prisluhnite angleški ljudski pravljici Mačka in miš, ki jo pripoveduje Robert Kereži iz Mariborske knjižnice. Gre za kratko, a duhovito in pomenljivo zgodbo o večnem odnosu med mačko in mišjo, polno prebrisanosti, napetosti in nepričakovanih preobratov. Pravljica na igriv način razkriva, kako hitro se lahko zaupanje spremeni v previdnost – in kako pomembno je, komu verjamemo. Prisluhnite pravljici Mačka in miš in odkrijte, kdo bo tokrat bolj pretkan.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1957. Kar 35 let, od leta 1968 do leta 2003 ga je vodil zborovodja Matevž Fabijan, ki je zboru opazno razširil repertoar, s pobudami skladateljem za nove skladbe pa je obogatil zakladnico mladinske zborovske glasbe. Pod njegovim vodstvom je zbor redno in veliko snemal za potrebe radijskega programa, redno je tudi prirejal koncerte in veliko potoval po Evropi. Za radijski arhiv je zbor posnel tudi dve kratki maši, Misso brevis v D - duru, op. 63 angleškega skladatelja Benjamina Brittna in Kratko mašo francoskega avtorja Léa Delibesa.
Tadej Pogačar je drugič nastopil na dirki Pariz-Roubaix in še drugič osvojil odlično drugo mesto. Za korak višje je imel kanček preveč smole, saj je moral kar trikrat menjati kolo. Vabljeni k poslušanju kratke analize.
Tadej Pogačar je drugič nastopil na dirki Pariz-Roubaix in še drugič osvojil odlično drugo mesto. Za korak višje je imel kanček preveč smole, saj je moral kar trikrat menjati kolo. Vabljeni k poslušanju kratke analize.
Kratko zgodbo Gozd je napisal šestdesetletni finski pisatelj Petri Tamminen, avtor več romanov, zbirk kratke proze in radijskih iger. Njegova dela so prevedena v več kot 10 jezikov, v slovenščini imamo eno samo Tamminenovo knjigo z naslovom Skrivališča, ki je izšla pri Literarno umetniškem društvu Literatura. To je izbor zgodb iz treh knjig, v njem pa smo našli tudi zgodbo Gozd, o katerem pripoveduje avtor kot "Finec, ki se skriva v gozdu že tako dolgo, da se je gozd začel skrivati v njem". S prefinjenim humorjem in sproščenim tokom misli govori o povezanosti človeka, moškega, z naravo. Zgodbo je prevedla Julija Potrč. Igralec Žan Brelih Hatunić, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiser Marko Rengeo, tonska mojstra Matjaž Miklič in Sonja Strenar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2026.
Kratko zgodbo Gozd je napisal šestdesetletni finski pisatelj Petri Tamminen, avtor več romanov, zbirk kratke proze in radijskih iger. Njegova dela so prevedena v več kot 10 jezikov, v slovenščini imamo eno samo Tamminenovo knjigo z naslovom Skrivališča, ki je izšla pri Literarno umetniškem društvu Literatura. To je izbor zgodb iz treh knjig, v njem pa smo našli tudi zgodbo Gozd, o katerem pripoveduje avtor kot "Finec, ki se skriva v gozdu že tako dolgo, da se je gozd začel skrivati v njem". S prefinjenim humorjem in sproščenim tokom misli govori o povezanosti človeka, moškega, z naravo. Zgodbo je prevedla Julija Potrč. Igralec Žan Brelih Hatunić, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiser Marko Rengeo, tonska mojstra Matjaž Miklič in Sonja Strenar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2026.
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
Porabniki petih občin, ki se s pitno vodo oskrbujejo iz kraškega vodovoda, bodo po novem letu pili dražjo vodo. Svetniki občin Hrpelje-Kozina, Divača, Sežana, Komen in Miren-Kostanjevica imajo na dnevnem redu zadnjih sej v letošnjem letu tudi točko o zvišanju cen vodooskrbe ter odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Gre za šest odstotno zvišanje, ki je posledica različnih podražitev. Dozdaj so novi cenik potrdili svetniki v Sežani in včeraj v Divači. - V tednu boja proti korupciji so o integriteti razmišljali tudi študentje Univerze na Primorskem - Vučič je v Bruslju slišal: Srbija se mora dodatno uskladiti z zunanjo in varnostno politiko evropske unije - Občani petih kraško-brkinskih občin bodo po novem letu pili dražjo vodo - Poslovil se je Aleš Hadalin, Kraševec, ki je ljubil glasbe sveta
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Gost rubrike TO SMO MI je tokrat novinar informativnega programa Bratko Zavrnik. Je predstavnik mlajše generacije, blizu so mu digitalne vsebine, kljub temu pa se strinja, da mora radio v prvi vrsti poslušalce nagovarjati prek etra. Bratko je tudi voditelj oddaje, ki opozarja na težave v mestu, Maribor, imamo problem!
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
V Padovi so pred kratkim odprli razstavo Mauritsa Cornelisa Escherja, nizozemskega likovnega mojstra, najbolj znanega po grafikah, ki prikazujejo nemogoče gradbene konstrukcije in trodimenzinalne prizore, teselacije in raziskave stanja perpetuum mobile. Posvetili smo se še festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se je sklenil sinoči ter na kratko projektu Share, ki ga te dni predstavljajo v Mariboru. Vabimo vas k poslušanju!
V Padovi so pred kratkim odprli razstavo Mauritsa Cornelisa Escherja, nizozemskega likovnega mojstra, najbolj znanega po grafikah, ki prikazujejo nemogoče gradbene konstrukcije in trodimenzinalne prizore, teselacije in raziskave stanja perpetuum mobile. Posvetili smo se še festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se je sklenil sinoči ter na kratko projektu Share, ki ga te dni predstavljajo v Mariboru. Vabimo vas k poslušanju!
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Strokovna žirija v sestavi Urška P. Černe, Sašo Puljarević in predsednica Petra Meterc je med 258 kratkimi zgodbami, ki so ustrezale razpisnim pogojem natečaja, izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije (šifra: Žveplenke) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: Zmagovalno, premišljeno organizirano besedilo zaznamuje sveža, lapidarna zafrkljivost, duhovitost s črnohumorno noto in slogovno prebrisanostjo. Zgodovinsko snov – umor glasbenice in pedagoginje – detektivsko razkriva s sproščenim, ritmičnim jezikom, oluščenim open, pa vendar (ali prav zato) mladostnim, četudi ga pretika nekaj besed iz starih slovarjev in pozabljeni predpreteklik. Besedilo dodobra izkorišča papirnati prostor in dvodelno usuje po dolgem dva ozka stolpca prvoosebnih pripovedi dveh Marij, ene »gospodarice« in ene »služkinje«, katerih identiteti v nekem trenutku postaneta nerazdružljivi. Pripoved v kratkih, jedrnatih povedih vpisuje kopico problemskih polj: odnose med ženskostjo in moškostjo, očetom in hčerjo, ženo in možem, vidnim in nevidnim razredom; pri tem še posebej izstopa ležerna odličnost »pozabljene polovice«. V ožji izbor je žirija uvrstila zgodbe: 1. Belo (šifra: Potok) 2. Črni kombi (šifra: Kombi) 3. Nevihta (šifra: Gora5791) 4. Obljuba novega dne (šifra: Rožnata Aurora 2020) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 11. avgusta, na naslov Uredništvo za kulturo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana in s pripisom "Lastovka", s petim izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo in priložijo svoje podatke in elektronski naslov. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 16. septembra v Cankarjevem domu, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od 12. do 15. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Pri založbi Mladinska knjiga je izšla zbirka kratkih zgodb Ocean na steni Tjaše Mislêj, ki smo jo do zdaj poznali predvsem kot avtorico dramskih del. Leta 2020 je prejela nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče, pred kratkim pa smo na odru SNG Drame Ljubljana videli krstno uprizoritev dela Prva beseda je mama.
Pisatelj in publicist Miha Mazzini je pred kratkim dobil priznanje, ki ga dobijo le redki slovenski književniki: v zbirki Kondor je izšlo njegovo literarno delo, njegov prvi roman Drobtinice. Pri založbi Goga je Mazzini objavil tudi novo zbirko kratkih zgodb z naslovom Druga življenja in tako ponovno dokazal, da je mojster kratke zgodbe. Objavljene zgodbe so zelo različne, imajo pa skupen imenovalec: izpeljane so prepričljivo, natančno in zanimivo. Mazzini pa je tudi zanimiv sogovornik. Nikar ne zamudite.
Pisatelj in publicist Miha Mazzini je pred kratkim dobil priznanje, ki ga dobijo le redki slovenski književniki: v zbirki Kondor je izšlo njegovo literarno delo, njegov prvi roman Drobtinice. Pri založbi Goga je Mazzini objavil tudi novo zbirko kratkih zgodb z naslovom Druga življenja in tako ponovno dokazal, da je mojster kratke zgodbe. Objavljene zgodbe so zelo različne, imajo pa skupen imenovalec: izpeljane so prepričljivo, natančno in zanimivo. Mazzini pa je tudi zanimiv sogovornik. Nikar ne zamudite.
V sredo 25. marca so v Kozinovi dvorani z Orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigentke Alje Klemenc nastopili prvonagrajenci glasbenega tekmovanja Temsig. V Hudi muski smo na kratko predstavili potek tekmovanja, Andrej Prezelj pa se je pogovarjal tudi s solistkama in dirigentko.
V sredo 25. marca so v Kozinovi dvorani z Orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigentke Alje Klemenc nastopili prvonagrajenci glasbenega tekmovanja Temsig. V Hudi muski smo na kratko predstavili potek tekmovanja, Andrej Prezelj pa se je pogovarjal tudi s solistkama in dirigentko.
Svetovni dan gledališča, 27. marec, praznujemo tudi na Arsu. Pobudo za ta praznik je dal leta 1961 Mednarodni gledališki inštitut (ITI), ki promovira izmenjavo znanja in praks s področja uprizoritvenih umetnosti, skrbi za povezovanje med umetniki vseh narodov in narodnosti ter opozarja tudi na pomen spoštovanja človekovih pravic in kulturne raznolikosti. Praznujemo ga od leta 1962. Anton Pavlovič Čehov je bil velik mojster gledališke igre in kratke proze. Pisal je veliko in številne njegove zgodbe so prave male umetnine, duhovite in spretno napisane. Taka je tudi kratka zgodba z naslovom Traged, ki jo je za Radio prevedla Ana Krauthaker. Interpretacija Primož Pirnat, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2022. Redakcija Staša Grahek.
Svetovni dan gledališča, 27. marec, praznujemo tudi na Arsu. Pobudo za ta praznik je dal leta 1961 Mednarodni gledališki inštitut (ITI), ki promovira izmenjavo znanja in praks s področja uprizoritvenih umetnosti, skrbi za povezovanje med umetniki vseh narodov in narodnosti ter opozarja tudi na pomen spoštovanja človekovih pravic in kulturne raznolikosti. Praznujemo ga od leta 1962. Anton Pavlovič Čehov je bil velik mojster gledališke igre in kratke proze. Pisal je veliko in številne njegove zgodbe so prave male umetnine, duhovite in spretno napisane. Taka je tudi kratka zgodba z naslovom Traged, ki jo je za Radio prevedla Ana Krauthaker. Interpretacija Primož Pirnat, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2022. Redakcija Staša Grahek.
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
Trinajstega aprila 1906 se je v Cooldrinaghu v Foxrocku pri Dublinu rodil Samuel Beckett, eden najpomembnejših in najbolj samosvojih pisateljev 20. stoletja in tudi Nobelov nagrajenec za književnost. Vabimo vas, da ob 120. obletnici njegovega rojstva poslušate Literarni večer, v katerem je Aleš Berger Becketta predstavil kot prozaista. Vanj je vključil odlomke iz Beckettovih romanov Murphy, Watt, Molloy, Malone umira in Neimenljivi ter kratki besedili iz pisateljevega poznega obdobja. Odlomka iz romanov Murphy in Watt je prevedel Jože Stabej, preostala besedila pa Aleš Berger. Interpretacija Radko Polič in Igor Samobor, bralka Jasna Rodošek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Miro Marinšek in Zmago Frece, režija Igor Likar. Posneto 2006. Redakcija Marko Golja in Staša Grahek.
Trinajstega aprila 1906 se je v Cooldrinaghu v Foxrocku pri Dublinu rodil Samuel Beckett, eden najpomembnejših in najbolj samosvojih pisateljev 20. stoletja in tudi Nobelov nagrajenec za književnost. Vabimo vas, da ob 120. obletnici njegovega rojstva poslušate Literarni večer, v katerem je Aleš Berger Becketta predstavil kot prozaista. Vanj je vključil odlomke iz Beckettovih romanov Murphy, Watt, Molloy, Malone umira in Neimenljivi ter kratki besedili iz pisateljevega poznega obdobja. Odlomka iz romanov Murphy in Watt je prevedel Jože Stabej, preostala besedila pa Aleš Berger. Interpretacija Radko Polič in Igor Samobor, bralka Jasna Rodošek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Miro Marinšek in Zmago Frece, režija Igor Likar. Posneto 2006. Redakcija Marko Golja in Staša Grahek.
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Na mariborski občini so danes potekale preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada zaradi sumov gospodarske kriminalitete in korupcije. "Predkazenski postopek poteka zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve skupno 17 kaznivih dejanj, in sicer nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril, jemanja podkupnine, dajanja podkupnine ter sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, katerih je skupno osumljenih pet fizičnih oseb," so popoldne sporočili z Generalne policijske uprave (GPU). "Obravnavana kazniva dejanja se nanašajo na postopke organa lokalne samouprave v povezavi s sprejemanjem prostorskih aktov in prodajo nepremičnin ter postopke v povezavi z izborom ponudnikov na javnem naročilu," so navedli. Preiskovalci so predkazenski postopek v zvezi s sumi kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije, ki ga na GPU-ju označujejo za obsežnega in strokovno zahtevnega, začeli v lanskem letu, danes pa so ob pomoči ljubljanskih in mariborskih kriminalistov izvedli zaključno akcijo. V zaključnih aktivnostih je 66 preiskovalcev Nacionalnega preiskovalnega urada in kriminalistov na območju policijskih uprav Ljubljana, Celje in Maribor opravilo 17 hišnih preiskav in zasegov na podlagi izdanih odredb sodišča pri devetih fizičnih osebah, 11 pravnih osebah, enem organu lokalne skupnosti in na ostalih lokacijah. "Trenutno potekajo še štiri hišne preiskave. V okviru izvedenih aktivnosti je bila v skladu z zakonskimi pogoji odvzeta prostost trem osebam, ena oseba je bila že izpuščena," so pojasnili na GPU-ju. Kot še dodajajo, so v akciji zasegli večje število elektronskih naprav in podatkov, obsežno dokumentacijo ter večjo količino gotovine. Predkazenski postopek usmerja Specializirano državno tožilstvo. Župan Saša Arsenovič, ki je bil popoldne spet na prostosti, danes (četrtek) ni dajal uradnih izjav, ampak jo je napovedal za petek. V kratki izjavi za nekatere medije, ki so ga popoldne ustavili na poti domov v Mestnem parku, pa je potrdil, da so preiskave potekale v prostorih občine in na njegovem domu. Kot je dejal, je preiskovalcem predal želeno gradivo, podobno je naročil tudi ostalim zaposlenim na občini. Očitke, na katere se nanaša preiskava, zanika in jih opisuje kot "nič resnega", zato bo "svoje delo naprej opravljal, kot sem ga do sedaj", je povedal. Kot piše Večer, naj bi bila eden ključnih povodov za kriminalistično preiskavo prodaja zemljišča na Studencih, ki je pred leti zaradi reje prašičev kot posledice neuspešnega spreminjanja namembnosti zemljišča razburjalo okoliške prebivalce. Zemljišče je lani kupilo nepremičninsko podjetje SH Global. Po poročanju medijev naj bi bili predmet preiskave tudi posli občine s podjetjem Europlakat, ki je v mestu vzpostavilo sistem souporabe koles MBajk. Po neuradnih informacijah naj bi bil sicer župan Arsenovič osumljen zlorabe položaja. Sporna ravnanja naj bi se zgodila pri prodaji enega od zemljišč v Mariboru, v preiskavi pa naj bi se znašel tudi lastnik podjetja SH Global Tomaž Polak, je poročal Večer.
Na mariborski občini so danes potekale preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada zaradi sumov gospodarske kriminalitete in korupcije. "Predkazenski postopek poteka zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve skupno 17 kaznivih dejanj, in sicer nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril, jemanja podkupnine, dajanja podkupnine ter sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, katerih je skupno osumljenih pet fizičnih oseb," so popoldne sporočili z Generalne policijske uprave (GPU). "Obravnavana kazniva dejanja se nanašajo na postopke organa lokalne samouprave v povezavi s sprejemanjem prostorskih aktov in prodajo nepremičnin ter postopke v povezavi z izborom ponudnikov na javnem naročilu," so navedli. Preiskovalci so predkazenski postopek v zvezi s sumi kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije, ki ga na GPU-ju označujejo za obsežnega in strokovno zahtevnega, začeli v lanskem letu, danes pa so ob pomoči ljubljanskih in mariborskih kriminalistov izvedli zaključno akcijo. V zaključnih aktivnostih je 66 preiskovalcev Nacionalnega preiskovalnega urada in kriminalistov na območju policijskih uprav Ljubljana, Celje in Maribor opravilo 17 hišnih preiskav in zasegov na podlagi izdanih odredb sodišča pri devetih fizičnih osebah, 11 pravnih osebah, enem organu lokalne skupnosti in na ostalih lokacijah. "Trenutno potekajo še štiri hišne preiskave. V okviru izvedenih aktivnosti je bila v skladu z zakonskimi pogoji odvzeta prostost trem osebam, ena oseba je bila že izpuščena," so pojasnili na GPU-ju. Kot še dodajajo, so v akciji zasegli večje število elektronskih naprav in podatkov, obsežno dokumentacijo ter večjo količino gotovine. Predkazenski postopek usmerja Specializirano državno tožilstvo. Župan Saša Arsenovič, ki je bil popoldne spet na prostosti, danes (četrtek) ni dajal uradnih izjav, ampak jo je napovedal za petek. V kratki izjavi za nekatere medije, ki so ga popoldne ustavili na poti domov v Mestnem parku, pa je potrdil, da so preiskave potekale v prostorih občine in na njegovem domu. Kot je dejal, je preiskovalcem predal želeno gradivo, podobno je naročil tudi ostalim zaposlenim na občini. Očitke, na katere se nanaša preiskava, zanika in jih opisuje kot "nič resnega", zato bo "svoje delo naprej opravljal, kot sem ga do sedaj", je povedal. Kot piše Večer, naj bi bila eden ključnih povodov za kriminalistično preiskavo prodaja zemljišča na Studencih, ki je pred leti zaradi reje prašičev kot posledice neuspešnega spreminjanja namembnosti zemljišča razburjalo okoliške prebivalce. Zemljišče je lani kupilo nepremičninsko podjetje SH Global. Po poročanju medijev naj bi bili predmet preiskave tudi posli občine s podjetjem Europlakat, ki je v mestu vzpostavilo sistem souporabe koles MBajk. Po neuradnih informacijah naj bi bil sicer župan Arsenovič osumljen zlorabe položaja. Sporna ravnanja naj bi se zgodila pri prodaji enega od zemljišč v Mariboru, v preiskavi pa naj bi se znašel tudi lastnik podjetja SH Global Tomaž Polak, je poročal Večer.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili
Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Radio je res poseben medij, ki lahko tudi z besedami poslušalcu slika zgodbe. Te pa dobesedno slikajo tudi animatorji, ki posamezne sličice povežejo v celoto, da jih naše oko zazna kot gibanje. Naredili bi krivico, če bi jih poimenovali risanke, saj je pravilen izraz animirani film. Veronika Hozjan iz Tolmina je 30-letna diplomirana akademska slikarka, ki se ukvarja z animacijo. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje s studii po vsem svetu in ustvarja risane animirane filme - iz svoje "pisarne" v Tolminu. Trenutno pod okriljem zavoda Dagíba dokončuje svoj prvi samostojni animirani film, ki ga sofinancirata RTV Slovenija ter slovenski in hrvaški filmski center.
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Jezikovna svetovalnica je znano spletno mesto, kjer raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU širši javnosti odgovarjajo na splošna jezikovna vprašanja, ki jih s priročniki na Fran.si ni mogoče v celoti razrešiti. Manj ljudi pa ve, da prosto dostopna na spletu obstaja tudi Terminološka svetovalnica, ki je namenjena področnim strokovnjakom, pa tudi vsem, ki se srečujejo s terminološkimi problemi. Torej jih zanima, kako naj poimenujejo nov pojem, ki v slovenščini še nima ustreznice, ali kako naj za že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj, smiselno izberejo najustreznejše. Na primer: »izraz team building« ali »jačanje tima, izgradnja tima«? »Tapniti« ali »kratko se dotakniti«? Kdo torej priskoči na pomoč, ko se v strokovnih krogih pojavi jezikovna dilema?
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.
Na kratko smo predstavili akcijo Osredotoči se na cesto in preverili, zakaj je v teh dneh še toliko pomembnejše, da ostanemo zbrani za volanom.
Na kratko smo predstavili akcijo Osredotoči se na cesto in preverili, zakaj je v teh dneh še toliko pomembnejše, da ostanemo zbrani za volanom.
Zakaj se besedna zveza Marijino vnebovzetje piše z veliko začetnico, valentinovo in gregorjevo pa z malo, čeprav je za poimenovanje vseh treh praznikov osnova osebno lastno ime? To je vprašanje, ki se ga lotimo v sobotni Kratki informativni koristni slovenščini. Potem pa preverimo še, v kakšnem jezikovnem razmerju so kurent, kurant in korant, pa tudi kdaj se besedna zveza Cerkljanska laufarija začenja z veliko in kdaj z malo začetnico. Darja Pograjc se je lotila omenjenih slovničnih in pravopisnih dilem.
Zakaj se besedna zveza Marijino vnebovzetje piše z veliko začetnico, valentinovo in gregorjevo pa z malo, čeprav je za poimenovanje vseh treh praznikov osnova osebno lastno ime? To je vprašanje, ki se ga lotimo v sobotni Kratki informativni koristni slovenščini. Potem pa preverimo še, v kakšnem jezikovnem razmerju so kurent, kurant in korant, pa tudi kdaj se besedna zveza Cerkljanska laufarija začenja z veliko in kdaj z malo začetnico. Darja Pograjc se je lotila omenjenih slovničnih in pravopisnih dilem.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Je prva Slovenka na Everestu. In devetnajsta Zemljanka. In, ja, priimek izda, da je poročena s prvim Jugoslovanom na strehi sveta Andrejem Štremfljem. Je upokojenka z instagram profilom, ki ji ga lahko zavida vsaka outdoor vplivnica. Marija je zakon!
Samo Kreutz je avtor več zbirk poezije, kratke proze in romana - nazadnje, leta 2024, je izdal zbirko Oklešček lune. Pred izidom pa sta njegovi novi zbirki, in sicer kratke proze z naslovom Lomljene poti ter pesmi Plameni brez nas. Kreutz v svoji poeziji s prepoznavno metaforiko prepleta intimna doživetja in zunanji svet, ta v ciklu izbranih pesmi, ki smo ga naslovili Mesta, vstopa v pesmi zelo neposredno, s citati iz medijev v poševnem tisku. Interpret Blaž Šef, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2026.
Samo Kreutz je avtor več zbirk poezije, kratke proze in romana - nazadnje, leta 2024, je izdal zbirko Oklešček lune. Pred izidom pa sta njegovi novi zbirki, in sicer kratke proze z naslovom Lomljene poti ter pesmi Plameni brez nas. Kreutz v svoji poeziji s prepoznavno metaforiko prepleta intimna doživetja in zunanji svet, ta v ciklu izbranih pesmi, ki smo ga naslovili Mesta, vstopa v pesmi zelo neposredno, s citati iz medijev v poševnem tisku. Interpret Blaž Šef, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2026.
LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič
LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič
Predsednica države Nataša Pirc Musar je na neformalne pogovore povabila predsednike vseh strank, ki so pred dobrim tednom prišle v nov sklic parlamenta. Predsednica je vse stranke že pozvala, naj čim prej sedejo za skupno mizo in poiščejo pot do 46 glasov. V oddaji tudi o tem: -V kraško-brkinskih občinah Komunala Sežana povišuje ceno ravnanja z odpadki. -Občina Ankaran začenja prenovo Železniške ceste - od danes je ta zaprta. -Planiški praznik po slovenskem okusu.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je na neformalne pogovore povabila predsednike vseh strank, ki so pred dobrim tednom prišle v nov sklic parlamenta. Predsednica je vse stranke že pozvala, naj čim prej sedejo za skupno mizo in poiščejo pot do 46 glasov. V oddaji tudi o tem: -V kraško-brkinskih občinah Komunala Sežana povišuje ceno ravnanja z odpadki. -Občina Ankaran začenja prenovo Železniške ceste - od danes je ta zaprta. -Planiški praznik po slovenskem okusu.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Preiskavo Nacionalnega preiskovalnega urada, v kateri je bil med drugimi pridržan tudi mariborski župan Saša Arsenovič, je po informacijah, ki smo jih neuradno pridobili, sprožil postopek prodaje zemljišča na Studencih, znanega po sporni vzreji pujskov. Župan je nepravilnosti zanikal, več pa Bratko Zavrnik.
Preiskavo Nacionalnega preiskovalnega urada, v kateri je bil med drugimi pridržan tudi mariborski župan Saša Arsenovič, je po informacijah, ki smo jih neuradno pridobili, sprožil postopek prodaje zemljišča na Studencih, znanega po sporni vzreji pujskov. Župan je nepravilnosti zanikal, več pa Bratko Zavrnik.
Pričel se je Berlinale, letos že 76. po vrsti, kjer bodo premierno prikazali tudi kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica. Prisluhnili bomo odmevoma nedavno končanih festivalov v Rotterdamu in Clermont-Ferrandu, ocenjujemo pa film Bila je samo nesreča iranskega disidenta Džafarja Panahija, ki je v domovini skoraj dvajset let kljub prepovedim skrivaj ustvarjal filme, čeprav je to zanj pomenilo več zapornih kazni.
Pričel se je Berlinale, letos že 76. po vrsti, kjer bodo premierno prikazali tudi kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica. Prisluhnili bomo odmevoma nedavno končanih festivalov v Rotterdamu in Clermont-Ferrandu, ocenjujemo pa film Bila je samo nesreča iranskega disidenta Džafarja Panahija, ki je v domovini skoraj dvajset let kljub prepovedim skrivaj ustvarjal filme, čeprav je to zanj pomenilo več zapornih kazni.
Kmetijsko ministrstvo in Društvo vinogradnikov slovenske Istre sta včeraj v okviru Festivala istrske malvazije v Kopru pripravila kratko predstavitev Zakona o vinu in okroglo mizo o vinskem turizmu. Razprava je med drugim izpostavila potrebo po oblikovanju strategije, povezovanju ter večji podpori lokalne in širše skupnosti. V oddaji tudi o tem: - Nove pašne površine in preventivni požigi zmanjšujejo požarno ogroženost Krasa. - Nekdanja Lična hiša v Ajdovščini bo čez eno leto zaživela z novimi vsebinami. - Nika Prevc je na letalnici v Vikersundu osvojila tretje mesto.
Kmetijsko ministrstvo in Društvo vinogradnikov slovenske Istre sta včeraj v okviru Festivala istrske malvazije v Kopru pripravila kratko predstavitev Zakona o vinu in okroglo mizo o vinskem turizmu. Razprava je med drugim izpostavila potrebo po oblikovanju strategije, povezovanju ter večji podpori lokalne in širše skupnosti. V oddaji tudi o tem: - Nove pašne površine in preventivni požigi zmanjšujejo požarno ogroženost Krasa. - Nekdanja Lična hiša v Ajdovščini bo čez eno leto zaživela z novimi vsebinami. - Nika Prevc je na letalnici v Vikersundu osvojila tretje mesto.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Trije asi je napisal Aleš Berger. To je pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Aleš Berger je uveljavljen pisatelj in prevajalec iz francoščine in španščine, nekdaj radijec, urednik in gledališki kritik, avtor številnih knjig poezije in proze, esejev, študij, tudi drame. Je dobitnik številnih nagrad, med njimi najpomembnejše, Prešernove nagrade za življenjsko delo. Berger je v devetdesetih že dvakrat prepričal tudi žirijo Arsovega natečaja, in sicer leta 1999 in leto pred tem, ko si je prvo nagrado delil. To je njegova tretja zmaga na natečaju 3. programa Radia Slovenija. Podelitev nagrade lastovka, nagrade za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars, v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani je režiral Klemen Markovčič, interpret je bil Branko Jordan, glasbenik Lenart Krečič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, napovedovalka Mateja Perpar, scenarist pa Matej Juh. Nagrajena zgodba Trije asi je bila sicer znana že od začetka avgusta, prepričala pa je žirijo v sestavi: Vlado Motnikar (predsednik), Breda Biščak in dr. Nada Grošelj. Na anonimni natečaj je letos prispelo 980 zgodb. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, pa so bile na sporedu v Literarnih nokturnih od 21. do 23. septembra.
Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal:
Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal: