Opis epizode

Novelistična zbirka, za katero je njena avtorica prejela tudi nagrado kritiško sito, bralkam in bralcem ne ponuja toliko priročnih odgovorov, kolikor jim zastavlja kompleksna, zavratna vprašanja o sodobnem svetu

Ana Svetel je na slovensko literarno sceno stopila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav. Potem je izdala še eno knjigo poezije, Marmor, ter zbirko kratkih zgodb Dobra družba, no, prav ob koncu lanskega leta pa so pri založbi Beletrina luč sveta ugledale Steklene stene, v katerih je avtorica zbrala pet sicer kratkoproznih, a po obsegu vendarle občutno daljših – recimo torej: novelističnih – besedil. In natanko za te novele je potem sredi maja prejela kritiško sito, nagrado, ki jo društvo slovenskih literarnih kritikov zdaj že dobro desetletje podeljuje za najboljše leposlovno delo minulega leta.

Če je torej s Steklenimi stenami Ana Svetel navdušila celo tako muhasto in izbirčno bralsko publiko, kot so naši kritiki in kritičarke, tedaj si njeno novelistično pisanje najbrž velja pogledati nekoliko pobliže. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z avtorico med drugim preverjali, kaj jo je pravzaprav napeljalo k odločitvi, da se preizkusi v pisanju novel? Kakšni so junaki in junakinje, ki jo v ustvarjalnem smislu privlačijo? Zakaj so konci njenih novel pogosto odprti in nedorečeni?

Foto: Goran Dekleva

Goran Dekleva