Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Zapisi iz močvirja

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zadnje dodano

Zapisi iz močvirja

Sestre selivke

27. 2. 2024

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.

7 min

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.

Zapisi iz močvirja

Čez dolgih sedem let, se bova vidla spet!

20. 2. 2024

Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.

7 min

Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.

Zapisi iz močvirja

Elitna kvadratura

13. 2. 2024

Te dni se je začela vselitev, ki je lani oktobra prinesla zanimiv prispevek k slovenski družboslovni znanosti. Glavni investitor v kompleks »Schellenburg«, ki je gmota elitnih stanovanj točno na sredi Ljubljane, Jože Anderlič, je takrat z javnostjo podelil svoje misli o teoriji elit. Teorija elit je tisto področje, ki se mu cenjeni ceh sociologov z veseljem in mnogo posveča, investitor, očitno izveden na tem polju, pa je dodal nekaj originalnih misli, ki bodo znanost zaposlovale še nekaj časa. Da bomo lažje vstopili v našo analizo, moramo izjavo citirati.

6 min

Te dni se je začela vselitev, ki je lani oktobra prinesla zanimiv prispevek k slovenski družboslovni znanosti. Glavni investitor v kompleks »Schellenburg«, ki je gmota elitnih stanovanj točno na sredi Ljubljane, Jože Anderlič, je takrat z javnostjo podelil svoje misli o teoriji elit. Teorija elit je tisto področje, ki se mu cenjeni ceh sociologov z veseljem in mnogo posveča, investitor, očitno izveden na tem polju, pa je dodal nekaj originalnih misli, ki bodo znanost zaposlovale še nekaj časa. Da bomo lažje vstopili v našo analizo, moramo izjavo citirati.

Zapisi iz močvirja

Babji ravs

6. 2. 2024

Danes pa se vrnimo k samim začetkom. K prastarim časom, na katere nam je ostal le oddaljen spomin. Takole je bilo rečeno: "Zemlja je bila pusta in prazna, mizoginija se je razprostirala nad globinami in moški šovinizem je vel nad vodami."

6 min

Danes pa se vrnimo k samim začetkom. K prastarim časom, na katere nam je ostal le oddaljen spomin. Takole je bilo rečeno: "Zemlja je bila pusta in prazna, mizoginija se je razprostirala nad globinami in moški šovinizem je vel nad vodami."

Zapisi iz močvirja

Visoko nad oblaki

30. 1. 2024

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.

8 min

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.

Zapisi iz močvirja

Različne oblike zdravniške prisege, primerne za uporabo med stavko

23. 1. 2024

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."

6 min

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."

Zapisi iz močvirja

Zadnja kino predstava

16. 1. 2024

V preteklih dneh so poslanci slovenskega parlamenta dobili vabilo na ne povsem običajno kino predstavo. V sodelovanju z izraelskim veleposlaništvom naj bi si ogledali posnetke Hamasovih grozodejstev, ki jih je ta teroristična organizacija med oktobrskim napadom storila nad v glavnem izraelskimi civilisti. Kot vemo, so bila ta grozodejstva povod, ne pa vzrok – kot so poudarili v šoli pred poglavjem o vedno novem temnem poglavju človeške zgodovine – za najnovejšo vojno na Bližnjem vzhodu. Za vojno, med katero Izraelci počenjajo grozodejstva nad palestinskimi civilisti. In tako naprej in tako nazaj. Kot je bilo rečeno, so pozneje kino predstavo odpovedali, posnetke pa so si kljub temu nekateri poslanci ogledali na nekaterih lokacijah. To vemo. Najprej in na začetku. Če že poslance informiranje na osnovi videoposnetkov tako zelo zanima, si lahko ogledajo osrednje dnevnike televizijskih postaj. Uredniki so pri mnogih prispevkih vsaj nekoliko uvidevni in največje monstruoznosti ali izpustijo, ali pa zakrijejo, ali pa opozorijo, da vsebina ni primerna za otroke. Še lažje pa pridemo do razmesarjenih trupel na svetovnem spletu in tisti, ki se hočejo zares globoko informirati o trenutnem stanju stvari, imajo na razpolago zares obsežno ponudbo. Izrael – Hamas – Palestina … Posnetki Hamasovega klanja in potem posnetki izraelskih bombardiranj bolnišnic in masakrirana telesca otrok, talcev in pa seveda povsem običajno … povsod padli vojaki. Klasika je tudi ukrajinsko-ruska vojna. Ker hočete biti res temeljito obveščeni, lahko uživate ob posnetkih visoke ločljivosti, kako droni mečejo bombe na vojaka, ki se plazi iz jarka, ali pa si lahko celo pogledate krajše reportaže neposredno s frontne črte. Vse v želji, da je evropski državljan dobro informiran in si nato sam ustvari svoje in neodvisno ter predvsem pravično mnenje, ki ga lahko potem uveljavlja besneč na družbenih omrežjih. Pa gremo še naprej. Hutiji, ki streljajo na zahodne ladje in zahodne ladje, ki streljajo nazaj. Posnetki noč parajočih raket ob izvrstnem zvoku in kinematografski kakovosti slike in potem obvezno javkanje nesrečnih staršev v brezupu in kamenju tretjega sveta. Kar hočemo povedati je naslednje … Kaj so mislili doseči organizatorji internega predvajanja Hamasovih grozodejstev za slovensko politično elito? Mar so mislili, da lahko poslance pridobijo na svojo stran, spreobrnejo ali pa šokirajo? Ali pa jim operejo glavo in kar je podobnih medijskih manevrov. Nekaj drži; Slovenija je z nestalnim članstvom v Varnostnem svetu dobila vsaj delček moči na globalnem odru in če v tej luči razumemo predvajanje, kot so zapisali, »neobdelanih« posnetkov, potem se zdi vabilo vsaj do neke mere smiselno. Čeprav če poznamo občečloveški in pa tudi mednarodno-politični domet povprečnega slovenskega poslanca, se zdi kazati jim zločine nad civilisti Sizifovo delo. Kot smo že kdaj napisali v naši skromni oddaji, je edino vodilo in pravilno stališče slovenske države v mednarodnih divjaštvih zavzemanje za absolutni mir. Zavzemanje za mir pred, med in po konfliktu. Zavzemanje za mir brez iskanja kokoši in jajca, brez kompromisov in upoštevanja realpolitike in brez upoštevanja vojaških zavez iz mednarodnih povezav, ki jim pripadamo. Takšno občečloveško stališče je tudi edino vzdržno stališče majhne in neopazne države, kot je Slovenija. Prisostvovanje propagandnim filmčkom, da ne zapišemo reklamam, ene ali druge strani je povsem brezpredmetno, ker – kaj novega pa se lahko človek z začetka tretjega tisočletja nauči ali vidi, celo izkusi, o civilizaciji bestialnosti. Je pa v vabilu izraelskega veleposlaništva vsaj nekaj zgodovinskega cinizma. Kajti kot vemo; "človeštvo tok zgodovine obrača, cinizem ga obrne". O holokavstu, tej veliki civilizacijski tragediji, so se predniki, posledično pa tudi naše generacije, podučile iz posnetkov nacističnih grozodejstev. Prizori šokiranih ameriških vojakov, ko vstopajo v koncentracijska taborišča, so v kolektivnem video spominu takoj ob prizorih iz Kekca, Titove smrti in Vojne zvezd. Holokavst je postal in je, to kar je, na osnovi filmskih posnetkov. Samo peščica ljudi od vse svetovne populacije odpotuje do Mauthausna, zato pa je Hitlerjeva »končna rešitev« postala planetarna tragedija, izključno s pomočjo video materiala. Najprej so si posnetke ogledali izbrani poslanci na zaprtih projekcijah, pozneje pa še najširša javnost. Z drugimi besedami: Holokavst bi bil brez video dokumentacije zagotovo manjši, kajti, če citiramo Hitlerja kot njegovega arhitekta: "Kdo pa danes še sploh omenja iztrebljenje Armencev!" Pokol Armencev je imel to smolo, da ga niso posneli. Država Izrael se tega dejstva očitno zaveda. Zaveda se moči podobe, zaveda se, kdo in na kak način v globalnem svetu odloča, kdo naj bo žrtev in kdo naj bo agresor. "Zgodi se samo to, kar vidimo, kar pa ne pomeni, da vidimo to, kar se zgodi."

7 min

V preteklih dneh so poslanci slovenskega parlamenta dobili vabilo na ne povsem običajno kino predstavo. V sodelovanju z izraelskim veleposlaništvom naj bi si ogledali posnetke Hamasovih grozodejstev, ki jih je ta teroristična organizacija med oktobrskim napadom storila nad v glavnem izraelskimi civilisti. Kot vemo, so bila ta grozodejstva povod, ne pa vzrok – kot so poudarili v šoli pred poglavjem o vedno novem temnem poglavju človeške zgodovine – za najnovejšo vojno na Bližnjem vzhodu. Za vojno, med katero Izraelci počenjajo grozodejstva nad palestinskimi civilisti. In tako naprej in tako nazaj. Kot je bilo rečeno, so pozneje kino predstavo odpovedali, posnetke pa so si kljub temu nekateri poslanci ogledali na nekaterih lokacijah. To vemo. Najprej in na začetku. Če že poslance informiranje na osnovi videoposnetkov tako zelo zanima, si lahko ogledajo osrednje dnevnike televizijskih postaj. Uredniki so pri mnogih prispevkih vsaj nekoliko uvidevni in največje monstruoznosti ali izpustijo, ali pa zakrijejo, ali pa opozorijo, da vsebina ni primerna za otroke. Še lažje pa pridemo do razmesarjenih trupel na svetovnem spletu in tisti, ki se hočejo zares globoko informirati o trenutnem stanju stvari, imajo na razpolago zares obsežno ponudbo. Izrael – Hamas – Palestina … Posnetki Hamasovega klanja in potem posnetki izraelskih bombardiranj bolnišnic in masakrirana telesca otrok, talcev in pa seveda povsem običajno … povsod padli vojaki. Klasika je tudi ukrajinsko-ruska vojna. Ker hočete biti res temeljito obveščeni, lahko uživate ob posnetkih visoke ločljivosti, kako droni mečejo bombe na vojaka, ki se plazi iz jarka, ali pa si lahko celo pogledate krajše reportaže neposredno s frontne črte. Vse v želji, da je evropski državljan dobro informiran in si nato sam ustvari svoje in neodvisno ter predvsem pravično mnenje, ki ga lahko potem uveljavlja besneč na družbenih omrežjih. Pa gremo še naprej. Hutiji, ki streljajo na zahodne ladje in zahodne ladje, ki streljajo nazaj. Posnetki noč parajočih raket ob izvrstnem zvoku in kinematografski kakovosti slike in potem obvezno javkanje nesrečnih staršev v brezupu in kamenju tretjega sveta. Kar hočemo povedati je naslednje … Kaj so mislili doseči organizatorji internega predvajanja Hamasovih grozodejstev za slovensko politično elito? Mar so mislili, da lahko poslance pridobijo na svojo stran, spreobrnejo ali pa šokirajo? Ali pa jim operejo glavo in kar je podobnih medijskih manevrov. Nekaj drži; Slovenija je z nestalnim članstvom v Varnostnem svetu dobila vsaj delček moči na globalnem odru in če v tej luči razumemo predvajanje, kot so zapisali, »neobdelanih« posnetkov, potem se zdi vabilo vsaj do neke mere smiselno. Čeprav če poznamo občečloveški in pa tudi mednarodno-politični domet povprečnega slovenskega poslanca, se zdi kazati jim zločine nad civilisti Sizifovo delo. Kot smo že kdaj napisali v naši skromni oddaji, je edino vodilo in pravilno stališče slovenske države v mednarodnih divjaštvih zavzemanje za absolutni mir. Zavzemanje za mir pred, med in po konfliktu. Zavzemanje za mir brez iskanja kokoši in jajca, brez kompromisov in upoštevanja realpolitike in brez upoštevanja vojaških zavez iz mednarodnih povezav, ki jim pripadamo. Takšno občečloveško stališče je tudi edino vzdržno stališče majhne in neopazne države, kot je Slovenija. Prisostvovanje propagandnim filmčkom, da ne zapišemo reklamam, ene ali druge strani je povsem brezpredmetno, ker – kaj novega pa se lahko človek z začetka tretjega tisočletja nauči ali vidi, celo izkusi, o civilizaciji bestialnosti. Je pa v vabilu izraelskega veleposlaništva vsaj nekaj zgodovinskega cinizma. Kajti kot vemo; "človeštvo tok zgodovine obrača, cinizem ga obrne". O holokavstu, tej veliki civilizacijski tragediji, so se predniki, posledično pa tudi naše generacije, podučile iz posnetkov nacističnih grozodejstev. Prizori šokiranih ameriških vojakov, ko vstopajo v koncentracijska taborišča, so v kolektivnem video spominu takoj ob prizorih iz Kekca, Titove smrti in Vojne zvezd. Holokavst je postal in je, to kar je, na osnovi filmskih posnetkov. Samo peščica ljudi od vse svetovne populacije odpotuje do Mauthausna, zato pa je Hitlerjeva »končna rešitev« postala planetarna tragedija, izključno s pomočjo video materiala. Najprej so si posnetke ogledali izbrani poslanci na zaprtih projekcijah, pozneje pa še najširša javnost. Z drugimi besedami: Holokavst bi bil brez video dokumentacije zagotovo manjši, kajti, če citiramo Hitlerja kot njegovega arhitekta: "Kdo pa danes še sploh omenja iztrebljenje Armencev!" Pokol Armencev je imel to smolo, da ga niso posneli. Država Izrael se tega dejstva očitno zaveda. Zaveda se moči podobe, zaveda se, kdo in na kak način v globalnem svetu odloča, kdo naj bo žrtev in kdo naj bo agresor. "Zgodi se samo to, kar vidimo, kar pa ne pomeni, da vidimo to, kar se zgodi."

Zapisi iz močvirja

Brez tožnika ni sodnika. In obratno.

9. 1. 2024

Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!«

6 min

Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!«

Zapisi iz močvirja

Prerokba

2. 1. 2024

Na začetku novega leta se povsem naravno sprašujemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvanajstih mesecih. Kot smo se na koncu preteklega leta spraševali, kaj se je zgodilo v preteklih dvanajstih … In čeprav je umetna inteligenca že zelo napredovala, se moramo za napovedovanje prihodnosti še vedno obrniti k piscem znanstvene fantastike in srednjeveškim prerokom. Predvsem Nostradamus je izjemno priljubljen, manj pa je znan prerok iz šestnajstega stoletja, ki se je ukvarjal z ozemlji in kulturo dežel, kjer danes živimo predvsem Slovenci.

6 min

Na začetku novega leta se povsem naravno sprašujemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvanajstih mesecih. Kot smo se na koncu preteklega leta spraševali, kaj se je zgodilo v preteklih dvanajstih … In čeprav je umetna inteligenca že zelo napredovala, se moramo za napovedovanje prihodnosti še vedno obrniti k piscem znanstvene fantastike in srednjeveškim prerokom. Predvsem Nostradamus je izjemno priljubljen, manj pa je znan prerok iz šestnajstega stoletja, ki se je ukvarjal z ozemlji in kulturo dežel, kjer danes živimo predvsem Slovenci.

Zapisi iz močvirja

Dotični

19. 12. 2023

Danes pa od teorije k praksi. Na vrhuncu novoletnih zabav je nujno nekaj zapisati o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Neke vrste radijski priročnik. Oni dan je zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju in neprimernem obnašanju na delovnem mestu spet odstopil visoki javni funkcionar in podoba je, da so takšne ali drugačne javne službe in seveda moški v njih, generator spolnega nadlegovanja v tej deželi. Zakaj je tega manj v realnem sektorju, je sicer vprašanje za strokovnjake, a najbrž je nakovalo produktivnosti med proletariatom pretrdo, da bi se lahko delavci med osemurnim delovnikom še neprimerno vedli. Spolno nadlegovanje na delavnem mestu je v naši, pa tudi evropski zakonodaji natančno opredeljeno; pa čeprav ga je hotel zadnji grešnik – vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za narodnosti – v zagovoru omiliti s tem, da je Belokranjec in muzikant. Se pravi; Belokranjci na splošno z ženskami bolj robato govorijo, muzikanti pa se ves čas objemajo. Ob tem je vršilec dolžnosti še dodal, da je odprtega značaja. Ampak nismo tukaj zato, da komentiramo specifičen primer … Kot analitična oddaja se raje posvetimo razmišljanju zunaj zakonodajnih pa tudi akademskih okvirjev. Kaj je torej takšnega v javnem sektorju, da tamkajšnji moški ne morejo držati jezika in drugih organov za zobmi? Po daljšem premisleku menimo, da smo našli rešitev … Gre za popularen izum liberalnega kapitalizma, ki se mu reče »team building«! V mestih kreativne agencije in na podeželju turistične kmetije so specializirane za to pogruntavščino, katere cilj je, da se kolektiv pobližje spozna. In združi. Tehnike, ki naj bi povzročile zlivanje kolektiva v eno samo moštvo z enim, skupnim in vseobsegajočim ciljem, ki bo nato dvignil storilnost in profitabilnost ali pa samo učinkovitost nekega delovnega okolja, so številne in različne. Če ste že kdaj prisostvovali kakšnemu »team buildingu«, ali pa celo, če ste ga doživeli samo od daleč, ste opazili, da gre za metode iz otroških vrtcev, ki pa so prirejene za odrasle. Teami nastajajo med igrami, kot so gnilo jajce ali skrivalnice, med karaokami in skakanjem v vrečah, predvsem pa nato med večernim druženjem. Ob koncu tedna bariere padejo in kolektiv se spremeni v tim, ki nato povozi konkurenco. Je pa težava … Kot vemo, so javni uslužbenci kot fijakarski konji. Kar jim je zapovedano, tega se držijo. Nekaj poglavitnih načel javne službe, sploh med uradništvom, je še vedno onih od Marije Terezije. In ko se tako kolektiv ponovno zbere po »team buildingu« v pisarni, javni uslužbenci in očitno tudi funkcionarji težko ločijo, kje se konča teamsko delo in kje se začne spolno nadlegovanje. Še sploh, če so v prostem času Belokranjci in glasbeniki odprtega duha. Kaj torej storiti, da se javni sektor, pa tudi realni, seveda, v tem prednovoletnem času izogne nadlegovanju svojih sodelavk? Kajti novinarska poročila so pozneje travmatična tako za žrtve kot za okolico nadlegovalca. Torej, bolje preprečiti kot zdraviti, velja tudi v tem primeru. Inovativna metoda ki smo si je domislili v kolektivu naše skromne oddaje, je grafično označevanje nadlegovalcev, na način, da bi se jim lahko potencialne žrtve že na daleč ognile. Vemo sicer, da gre za delno protiustaven predlog, ki zelo diskriminira; a če bi bile oznake ljubke in nežaljive, bi bil tak ukrep v praksi najbrž izvedljiv. Recimo; sodelavec, ki se rad slini okoli sodelavk, bi dobil na rever suknjiča ljubkega polžka. Sodelavec, ki rad govori opolzke vice, bi dobil broško skupine »Rolling Stones« z iztegnjenim jezikom, »trepljavci«, ki v spodbudo za večjo storilnost trepljajo po ritkah, pa bi dobili obesek s podobo kapitana Kljuke iz Petra Pana, ki je imel, kot vemo, eno samo roko. »Objemovalci«, kot recimo omenjeni vršilec dolžnosti, bi dobili značko s podobo udava in tako naprej in tako nazaj. Takšno označevanje bi ne smeli vzeti za slabo … Razumeti bi ga morali podobno, kot razumemo oznake oficirjev slovenske vojske. Nihče od slovenskih soldatov, vsaj v zadnjih treh desetletjih, ni bil v pošteni vojni, pa vendar imajo suknjiče polne odlikovanj. Tako bi tudi nadlegovalci, kljub temu da v tistem trenutku ne nadlegujejo, svetu samo kazali kdo in kaj so.

6 min

Danes pa od teorije k praksi. Na vrhuncu novoletnih zabav je nujno nekaj zapisati o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Neke vrste radijski priročnik. Oni dan je zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju in neprimernem obnašanju na delovnem mestu spet odstopil visoki javni funkcionar in podoba je, da so takšne ali drugačne javne službe in seveda moški v njih, generator spolnega nadlegovanja v tej deželi. Zakaj je tega manj v realnem sektorju, je sicer vprašanje za strokovnjake, a najbrž je nakovalo produktivnosti med proletariatom pretrdo, da bi se lahko delavci med osemurnim delovnikom še neprimerno vedli. Spolno nadlegovanje na delavnem mestu je v naši, pa tudi evropski zakonodaji natančno opredeljeno; pa čeprav ga je hotel zadnji grešnik – vršilec dolžnosti direktorja urada vlade za narodnosti – v zagovoru omiliti s tem, da je Belokranjec in muzikant. Se pravi; Belokranjci na splošno z ženskami bolj robato govorijo, muzikanti pa se ves čas objemajo. Ob tem je vršilec dolžnosti še dodal, da je odprtega značaja. Ampak nismo tukaj zato, da komentiramo specifičen primer … Kot analitična oddaja se raje posvetimo razmišljanju zunaj zakonodajnih pa tudi akademskih okvirjev. Kaj je torej takšnega v javnem sektorju, da tamkajšnji moški ne morejo držati jezika in drugih organov za zobmi? Po daljšem premisleku menimo, da smo našli rešitev … Gre za popularen izum liberalnega kapitalizma, ki se mu reče »team building«! V mestih kreativne agencije in na podeželju turistične kmetije so specializirane za to pogruntavščino, katere cilj je, da se kolektiv pobližje spozna. In združi. Tehnike, ki naj bi povzročile zlivanje kolektiva v eno samo moštvo z enim, skupnim in vseobsegajočim ciljem, ki bo nato dvignil storilnost in profitabilnost ali pa samo učinkovitost nekega delovnega okolja, so številne in različne. Če ste že kdaj prisostvovali kakšnemu »team buildingu«, ali pa celo, če ste ga doživeli samo od daleč, ste opazili, da gre za metode iz otroških vrtcev, ki pa so prirejene za odrasle. Teami nastajajo med igrami, kot so gnilo jajce ali skrivalnice, med karaokami in skakanjem v vrečah, predvsem pa nato med večernim druženjem. Ob koncu tedna bariere padejo in kolektiv se spremeni v tim, ki nato povozi konkurenco. Je pa težava … Kot vemo, so javni uslužbenci kot fijakarski konji. Kar jim je zapovedano, tega se držijo. Nekaj poglavitnih načel javne službe, sploh med uradništvom, je še vedno onih od Marije Terezije. In ko se tako kolektiv ponovno zbere po »team buildingu« v pisarni, javni uslužbenci in očitno tudi funkcionarji težko ločijo, kje se konča teamsko delo in kje se začne spolno nadlegovanje. Še sploh, če so v prostem času Belokranjci in glasbeniki odprtega duha. Kaj torej storiti, da se javni sektor, pa tudi realni, seveda, v tem prednovoletnem času izogne nadlegovanju svojih sodelavk? Kajti novinarska poročila so pozneje travmatična tako za žrtve kot za okolico nadlegovalca. Torej, bolje preprečiti kot zdraviti, velja tudi v tem primeru. Inovativna metoda ki smo si je domislili v kolektivu naše skromne oddaje, je grafično označevanje nadlegovalcev, na način, da bi se jim lahko potencialne žrtve že na daleč ognile. Vemo sicer, da gre za delno protiustaven predlog, ki zelo diskriminira; a če bi bile oznake ljubke in nežaljive, bi bil tak ukrep v praksi najbrž izvedljiv. Recimo; sodelavec, ki se rad slini okoli sodelavk, bi dobil na rever suknjiča ljubkega polžka. Sodelavec, ki rad govori opolzke vice, bi dobil broško skupine »Rolling Stones« z iztegnjenim jezikom, »trepljavci«, ki v spodbudo za večjo storilnost trepljajo po ritkah, pa bi dobili obesek s podobo kapitana Kljuke iz Petra Pana, ki je imel, kot vemo, eno samo roko. »Objemovalci«, kot recimo omenjeni vršilec dolžnosti, bi dobili značko s podobo udava in tako naprej in tako nazaj. Takšno označevanje bi ne smeli vzeti za slabo … Razumeti bi ga morali podobno, kot razumemo oznake oficirjev slovenske vojske. Nihče od slovenskih soldatov, vsaj v zadnjih treh desetletjih, ni bil v pošteni vojni, pa vendar imajo suknjiče polne odlikovanj. Tako bi tudi nadlegovalci, kljub temu da v tistem trenutku ne nadlegujejo, svetu samo kazali kdo in kaj so.

Zapisi iz močvirja

Popravljalnica pripravljalnic ali »Ne bluzi, z glavo kruzi«

12. 12. 2023

Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.

7 min

Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.

Zapisi iz močvirja

Prioritete

5. 12. 2023

Danes pa učna ura o prioritetah. Kar sporočamo, je naslednje. Občestvu, ki ga vsaj nekoliko zanima družbena stvarnost, so v medijih v glavnem predstavljene obvezne teme. Te lahko najdete v svojih občilih, na svojih družabnih platformah in ob svojih šankih. Optika se sicer spreminja, osnovne teme pa ne. Torej; za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo smo izbrali: "Vladi podpora pada, v kombinaciji s partnerico predsednika vlade, v kombinaciji z deljenjem milijonov, ki jih dobimo za popoplavno sanacijo." Tako opremljeni menimo, da vemo vse, kar je treba vedeti. A kot poskušamo poudariti v naši skromni oddaji teh nekaj zadnjih desetletij, je stvarnost, ki jo dojemamo kot pomembno in edino zveličavno, samo privid. Interesi in centri moči, strici iz ozadja, če hočete, delujejo tiho, lahko bi rekli, da celo potuhnjeno. Poglejmo zadnji primer. Medtem ko si lomimo zobe na komedijah zmešnjave slovenske politike, v državnem zboru čisto potihem poteka postopek o potrditvi več uredb, ki pod predsedstvom Španije uvajajo oziroma spreminjajo dele kmetijske zakonodaje, ki obravnava »pridelavo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala v Uniji. V tem trenutku namreč v Evropski povezavi poteka novo poglavje v bitki za in proti uporabi gensko spremenjenih organizmov. Po novem se v preteklosti tako zelo razdvajajoča kmetijska tehnika sicer imenuje »nove genomske tehnike«, a če so korporacije spremenile ime, še ne pomeni, da se je spremenilo bistvo teh organizmov. GSO-ji imajo tudi v Evropski skupnosti že dolgo zgodovino in če zelo na kratko povzamemo: Evropejci jih po anketah Eurostata nočemo ne videti ne okušati, še najmanj jesti, a napori za njihovo večjo uveljavitev, za liberalizacijo njihove pridelave in za na nek način privatizacijo naše hrane nikoli ne ponehajo. Najnovejša fronta je odprta na področju semen in v evropski zakonodajni postopek je dana uredba, ki gensko spremenjenim semenom odpira vrata tudi na našo skupno evropsko njivo. Lobiranje in nabori, da se uporabo gensko spremenjenih semen brez večjega nadzora dovoli tudi v Evropi, potekajo zadnji dve leti. Prav te tedne, skoraj dneve, pa je odločanje institucij na več ravneh v zadnji fazi. Kaj vse skupaj sploh pomeni? Tema je zapletena, strokovno občutljiva in zato vsegliharstvo skromne radijske oddaje ni na mestu; a prav kompleksnost je tudi razlog, da se je lažje ukvarjati s lestvicami priljubljenosti kot z bistvenimi problemi. In naša hrana, na katero bi sprejetje uredbe vplivalo neposredno, je bistven problem. Zelo na hitro in zelo površno. Zakonodaja, ki se pripravlja na ravni Evropske skupnosti predvideva, da v prihodnje ne bi bilo več treba označevati živil, vzgojenih iz gensko spremenjenih semen; ta pa bi bila podvržena patentni zakonodaji. Se pravi, da bi kmetje in kmetijska podjetja ob nakupu semena plačevala tudi patent, kar bi dobičke multinacionalk pognalo v nebo. Ob tem pa bi uporabo, promet in prodajo avtohtonih domačih semen v določenih primerih celo omejili … Sprememba imena – od "gensko spremenjenih organizmov« do »novih genomskih tehnik" – se uresničuje v zakonodaji, ki razume, da so rastline, ki imajo na genomu do dvajset sprememb, izvzete iz označevanja na poznejših izdelkih in predvsem izvzete iz preverjanja njihove biološke varnosti. Povedano skrajno poenostavljeno: če ima gensko spremenjena rastlina do dvajset posegov na svojem genomu, se formalnopravno izenači s konvencionalno rastlino. Še drugače – v Evropi bi dobili identičen sistem, kot ga poznajo v Združenih državah, kjer gensko spremenjenih organizmov, oziroma izdelkov, ki jih vsebujejo, ni treba dodatno označevati. Kaj natančno pomeni uvedba GSO v naravni cikel, pa menda po treh desetletjih življenja z njimi v glavnem že vemo; vpliv na opraševanje, porazen vpliv na nekatere vrste žuželk, predvsem pa kontaminacijo s temi organizmi tudi na površinah, ki so namenjene oziroma na katerih se kmetuje trudijo gojiti rastline po principih ekološkega kmetovanja. Od tega kratkega izleta v biotsko raznovrstnost pa k politiki. Državni svet je bil do predlagane zakonodaje zadržan in je glasoval proti. A kot vemo, je državni svet brezzobi tiger. Pomembnejše glasovanje je daleč od oči javnosti, ki jo bolj zanima, kdo in kako je prižgal lučke v decembrski Ljubljani, potekalo v odboru za »zadeve Evropske unije« slovenskega parlamenta. Tam so poslanci z osmimi glasovi za in štirimi glasovi proti potrdili stališča naše države do paketa treh uredb o »novih genomskih tehnikah« na ravni Evropske unije. V stališčih je naša država do nekaterih delov uredb sicer zadržana, nekajkrat tudi zaskrbljena, a v glavnem jih podpira … Prav v tem trenutku je civilna družba na okopih in zahteva ustavitev postopkov in uvedbo najširše strokovne in javne razprave o tej temi ter zgledovanje po nekaterih drugih državah EU, kjer so predlagane uredbe odločno zavrnili. A kot smo začeli, tudi končajmo s prioritetami; o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše bivanje, celo preživetje, nimamo pojma, zato o njih tudi ne soodločamo. Smo pa natančno poučeni o obstranskem, nepomembnem, celo bizarnem, po katerem nato merimo in vrednotimo svoja življenja.

7 min

Danes pa učna ura o prioritetah. Kar sporočamo, je naslednje. Občestvu, ki ga vsaj nekoliko zanima družbena stvarnost, so v medijih v glavnem predstavljene obvezne teme. Te lahko najdete v svojih občilih, na svojih družabnih platformah in ob svojih šankih. Optika se sicer spreminja, osnovne teme pa ne. Torej; za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo smo izbrali: "Vladi podpora pada, v kombinaciji s partnerico predsednika vlade, v kombinaciji z deljenjem milijonov, ki jih dobimo za popoplavno sanacijo." Tako opremljeni menimo, da vemo vse, kar je treba vedeti. A kot poskušamo poudariti v naši skromni oddaji teh nekaj zadnjih desetletij, je stvarnost, ki jo dojemamo kot pomembno in edino zveličavno, samo privid. Interesi in centri moči, strici iz ozadja, če hočete, delujejo tiho, lahko bi rekli, da celo potuhnjeno. Poglejmo zadnji primer. Medtem ko si lomimo zobe na komedijah zmešnjave slovenske politike, v državnem zboru čisto potihem poteka postopek o potrditvi več uredb, ki pod predsedstvom Španije uvajajo oziroma spreminjajo dele kmetijske zakonodaje, ki obravnava »pridelavo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala v Uniji. V tem trenutku namreč v Evropski povezavi poteka novo poglavje v bitki za in proti uporabi gensko spremenjenih organizmov. Po novem se v preteklosti tako zelo razdvajajoča kmetijska tehnika sicer imenuje »nove genomske tehnike«, a če so korporacije spremenile ime, še ne pomeni, da se je spremenilo bistvo teh organizmov. GSO-ji imajo tudi v Evropski skupnosti že dolgo zgodovino in če zelo na kratko povzamemo: Evropejci jih po anketah Eurostata nočemo ne videti ne okušati, še najmanj jesti, a napori za njihovo večjo uveljavitev, za liberalizacijo njihove pridelave in za na nek način privatizacijo naše hrane nikoli ne ponehajo. Najnovejša fronta je odprta na področju semen in v evropski zakonodajni postopek je dana uredba, ki gensko spremenjenim semenom odpira vrata tudi na našo skupno evropsko njivo. Lobiranje in nabori, da se uporabo gensko spremenjenih semen brez večjega nadzora dovoli tudi v Evropi, potekajo zadnji dve leti. Prav te tedne, skoraj dneve, pa je odločanje institucij na več ravneh v zadnji fazi. Kaj vse skupaj sploh pomeni? Tema je zapletena, strokovno občutljiva in zato vsegliharstvo skromne radijske oddaje ni na mestu; a prav kompleksnost je tudi razlog, da se je lažje ukvarjati s lestvicami priljubljenosti kot z bistvenimi problemi. In naša hrana, na katero bi sprejetje uredbe vplivalo neposredno, je bistven problem. Zelo na hitro in zelo površno. Zakonodaja, ki se pripravlja na ravni Evropske skupnosti predvideva, da v prihodnje ne bi bilo več treba označevati živil, vzgojenih iz gensko spremenjenih semen; ta pa bi bila podvržena patentni zakonodaji. Se pravi, da bi kmetje in kmetijska podjetja ob nakupu semena plačevala tudi patent, kar bi dobičke multinacionalk pognalo v nebo. Ob tem pa bi uporabo, promet in prodajo avtohtonih domačih semen v določenih primerih celo omejili … Sprememba imena – od "gensko spremenjenih organizmov« do »novih genomskih tehnik" – se uresničuje v zakonodaji, ki razume, da so rastline, ki imajo na genomu do dvajset sprememb, izvzete iz označevanja na poznejših izdelkih in predvsem izvzete iz preverjanja njihove biološke varnosti. Povedano skrajno poenostavljeno: če ima gensko spremenjena rastlina do dvajset posegov na svojem genomu, se formalnopravno izenači s konvencionalno rastlino. Še drugače – v Evropi bi dobili identičen sistem, kot ga poznajo v Združenih državah, kjer gensko spremenjenih organizmov, oziroma izdelkov, ki jih vsebujejo, ni treba dodatno označevati. Kaj natančno pomeni uvedba GSO v naravni cikel, pa menda po treh desetletjih življenja z njimi v glavnem že vemo; vpliv na opraševanje, porazen vpliv na nekatere vrste žuželk, predvsem pa kontaminacijo s temi organizmi tudi na površinah, ki so namenjene oziroma na katerih se kmetuje trudijo gojiti rastline po principih ekološkega kmetovanja. Od tega kratkega izleta v biotsko raznovrstnost pa k politiki. Državni svet je bil do predlagane zakonodaje zadržan in je glasoval proti. A kot vemo, je državni svet brezzobi tiger. Pomembnejše glasovanje je daleč od oči javnosti, ki jo bolj zanima, kdo in kako je prižgal lučke v decembrski Ljubljani, potekalo v odboru za »zadeve Evropske unije« slovenskega parlamenta. Tam so poslanci z osmimi glasovi za in štirimi glasovi proti potrdili stališča naše države do paketa treh uredb o »novih genomskih tehnikah« na ravni Evropske unije. V stališčih je naša država do nekaterih delov uredb sicer zadržana, nekajkrat tudi zaskrbljena, a v glavnem jih podpira … Prav v tem trenutku je civilna družba na okopih in zahteva ustavitev postopkov in uvedbo najširše strokovne in javne razprave o tej temi ter zgledovanje po nekaterih drugih državah EU, kjer so predlagane uredbe odločno zavrnili. A kot smo začeli, tudi končajmo s prioritetami; o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše bivanje, celo preživetje, nimamo pojma, zato o njih tudi ne soodločamo. Smo pa natančno poučeni o obstranskem, nepomembnem, celo bizarnem, po katerem nato merimo in vrednotimo svoja življenja.

Zapisi iz močvirja

Rok z Vrha pri Sveti Trojici

28. 11. 2023

Danes pa nekaj o Roku Snežiču. O Roku Snežiču, največjem davčnem strokovnjaku, kar ga je dala sveta štajerska zemlja, novinarji ne pišejo radi. Ker takoj, ko mu kaj od napisanega ni všeč, Rok Snežič novinarja, redakcijo ali medij toži. Toži tako na gosto, da nekateri mediji po Snežičevih tožbah zapadejo v resne težave. Nam se tožb ni bati, ker je naša medijska hiša že tako ali tako v resnih težavah. Zato se novinarji Snežiča bojijo, sploh pa po onem dnevu, ko se je razglasil za Martina Krpana. Ker pisun s Snežičem že nekako obračuna, z bajeslovnim junakom pa težko. A gremo lepo po vrsti, kot so Snežiči v Banja Luki. Nekaj dni nazaj je bila na mariborskem sodišču razprava, ker je Snežič tožil bosanskega novinarja, ki je pisal o njegovi unikatni tehniki davčnih utaj. Pa se je sojenje kmalu končalo, kajti Snežič menda pozna vse mariborske sodnike – ker je bil z njimi sošolec, ali pa jim je sestavljal davčne napovedi – zato je bosanski novinar zahteval izločitev sodnice. Obe stranki sta se nato na hitro srečali pred vrati sodišča in Snežič je junaško razprl suknjič, na majici pod njim pa je imel natisnjen prizor iz Martina Krpana. In to tistega, kjer junaški Notranjec na kobilici pride pred cesarja, z mesarico in kijem na rami, služabnik v ozadju pa na pladnju nosi oddrobljeno Brdavsovo glavo. Potem je Snežič bosanskega novinarja podučil, da je Krpan obranil Slovenijo in Avstro-Ogrsko pred muslimani, tako da jim je odsekal glavo in da je on tudi Martin Krpan, branitelj Slovenije. In mu na koncu še priporočil, da naj bere literaturo. Prvi problem, ki ga analiziramo v naši skromni literarnozgodovinski in davčnoutajevalski oddaji, je pravne narave. Namreč; Levstikovo povest je risarsko genialno upodobil Tone Kralj. Tone Kralj je tisti slikar, ki je med fašizmom v zasedeni Primorski s svojimi protifašističnimi slikarijami, skritimi v biblijske motive, poslikal okoli petdeset cerkva. Hočemo povedati, da je Tone Kralj z eno samo potezo čopiča za ubranitev Slovenije naredil več, kot bo Rok Snežič naredil v vsem svojem patetično-domoljubnem življenju. Ob tem pa, če vsaj malo poznamo delo, usodo in značaj Toneta Kralja, iskreno dvomimo, da bi mu bilo všeč kopiranje njegove umetnosti na junaške prsi štajerskih pavov. Nenazadnje; v pravu, katerega doktor je Snežič, obstaja pojem, ki se mu avtorske pravice pravi, in kolikor nam je znano, ima Tone Kralj še vedno pravne naslednike. Zdaj pa naprej. Morebiti se zdi samoumevno, da je sodoben slovenski junak Rok Snežič za svoj super herojski alter ego vzel ravno Martina Krpana. Kajti še nekaj imen se zdi primernih na tej polici. Peter Klepec, general Maister in podobno. A rajtamo, da pri Krpanu in Snežiču ne gre samo za superjunaško navezanost. Oba moža sta si namreč edina tudi pri izmikanju davkom. Snežič s svetovanjem, Krpan pa s kontrabantom. A najbolj zanimiv del simbolizma v prizoru Toneta Kralja, kot ga interpretira Snežič, je sekanje glave muslimanom in s tem ubranitev Slovenije in celo Avstro-Ogrske, kot je nevednemu novinarju zabrusil Snežič. Najprej drobna zgodovinska intervencija. Čeprav pri Levstiku nimamo nobene časovne oznake, razen tega, da je bilo pozimi in je v času srečanja med cesarjem in Krpanom naokoli ležal sneg, iz ostalih opisanih zgodovinskih okoliščin upravičeno sklepamo, da se zgodba ni dogajala v času Avstro-Ogrske, temveč bolj verjetno v času Habsburške monarhije. Drobnjakarski smo samo zaradi tega, ker se je modro podučiti o dejstvih, preden nekoga pošlješ brat literaturo, sam pa kot doktor znanosti ne ločiš med temeljnimi zgodovinskimi pojmi … In zdaj k sekanju glav ali dekapitaciji, o kateri smo v 21. stoletju natančno seznanjeni predvsem zaradi delovanja skrajnih islamskih terorističnih skupin. Da je z njo začel prav slovenski narodni junak, ni ravno za okoli razglašati, sploh, ker jo je Brdavsu odsekal počasi – a o tem naj sodi literarna zgodovina. Odtistihmal smo se Slovenci sekanju glav na srečo odrekli in ker sklepamo, da Snežič z ubranitvijo Slovenije pred muslimani misli na begunsko krizo, javno izrekamo podporo bodeči žici – ki se zdi za prebežnike vseeno bolj mila kazen, kot je sekanje glav. Zavoljo iskanja resnice moramo v nadaljevanju natančno popisati stavke, ki jih govori cesar pod Kraljevo podobo, ki si jo je na majico preslikal Rok Snežič. Takole govori habsburški (in ne avstro-ogrski) monarh. »Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal; ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« Na kratko; junak, za katerega se ima Snežič, je pravzaprav plačanec, ki mu je ponujeno vse, kar si zaželi. Cesarica pozneje to ponudbo sicer razredči, a Krpan gre v zahtevah po svojem plačilu v nepričakovano smer; ne zahteva drugega, kot sta pismo in pečat, s katerima bi svoj kontrabant, svoj nelegalni posel, svoje izmikanje davkom, naredil legalnega. Minister Gregor se je nad idejo, da bi urejeno cesarstvo davčnim utajevalcem začelo podarjati bianco menice za njihove rabote, sicer kislo držal, a obveljala je cesarjeva. Krpan je postal legalni švercer in ko Rok Snežič pravi, da je on sam reinkarnacija slovenskega junaka Martina Krpana, ne bi mogel imeti bolj prav.

7 min

Danes pa nekaj o Roku Snežiču. O Roku Snežiču, največjem davčnem strokovnjaku, kar ga je dala sveta štajerska zemlja, novinarji ne pišejo radi. Ker takoj, ko mu kaj od napisanega ni všeč, Rok Snežič novinarja, redakcijo ali medij toži. Toži tako na gosto, da nekateri mediji po Snežičevih tožbah zapadejo v resne težave. Nam se tožb ni bati, ker je naša medijska hiša že tako ali tako v resnih težavah. Zato se novinarji Snežiča bojijo, sploh pa po onem dnevu, ko se je razglasil za Martina Krpana. Ker pisun s Snežičem že nekako obračuna, z bajeslovnim junakom pa težko. A gremo lepo po vrsti, kot so Snežiči v Banja Luki. Nekaj dni nazaj je bila na mariborskem sodišču razprava, ker je Snežič tožil bosanskega novinarja, ki je pisal o njegovi unikatni tehniki davčnih utaj. Pa se je sojenje kmalu končalo, kajti Snežič menda pozna vse mariborske sodnike – ker je bil z njimi sošolec, ali pa jim je sestavljal davčne napovedi – zato je bosanski novinar zahteval izločitev sodnice. Obe stranki sta se nato na hitro srečali pred vrati sodišča in Snežič je junaško razprl suknjič, na majici pod njim pa je imel natisnjen prizor iz Martina Krpana. In to tistega, kjer junaški Notranjec na kobilici pride pred cesarja, z mesarico in kijem na rami, služabnik v ozadju pa na pladnju nosi oddrobljeno Brdavsovo glavo. Potem je Snežič bosanskega novinarja podučil, da je Krpan obranil Slovenijo in Avstro-Ogrsko pred muslimani, tako da jim je odsekal glavo in da je on tudi Martin Krpan, branitelj Slovenije. In mu na koncu še priporočil, da naj bere literaturo. Prvi problem, ki ga analiziramo v naši skromni literarnozgodovinski in davčnoutajevalski oddaji, je pravne narave. Namreč; Levstikovo povest je risarsko genialno upodobil Tone Kralj. Tone Kralj je tisti slikar, ki je med fašizmom v zasedeni Primorski s svojimi protifašističnimi slikarijami, skritimi v biblijske motive, poslikal okoli petdeset cerkva. Hočemo povedati, da je Tone Kralj z eno samo potezo čopiča za ubranitev Slovenije naredil več, kot bo Rok Snežič naredil v vsem svojem patetično-domoljubnem življenju. Ob tem pa, če vsaj malo poznamo delo, usodo in značaj Toneta Kralja, iskreno dvomimo, da bi mu bilo všeč kopiranje njegove umetnosti na junaške prsi štajerskih pavov. Nenazadnje; v pravu, katerega doktor je Snežič, obstaja pojem, ki se mu avtorske pravice pravi, in kolikor nam je znano, ima Tone Kralj še vedno pravne naslednike. Zdaj pa naprej. Morebiti se zdi samoumevno, da je sodoben slovenski junak Rok Snežič za svoj super herojski alter ego vzel ravno Martina Krpana. Kajti še nekaj imen se zdi primernih na tej polici. Peter Klepec, general Maister in podobno. A rajtamo, da pri Krpanu in Snežiču ne gre samo za superjunaško navezanost. Oba moža sta si namreč edina tudi pri izmikanju davkom. Snežič s svetovanjem, Krpan pa s kontrabantom. A najbolj zanimiv del simbolizma v prizoru Toneta Kralja, kot ga interpretira Snežič, je sekanje glave muslimanom in s tem ubranitev Slovenije in celo Avstro-Ogrske, kot je nevednemu novinarju zabrusil Snežič. Najprej drobna zgodovinska intervencija. Čeprav pri Levstiku nimamo nobene časovne oznake, razen tega, da je bilo pozimi in je v času srečanja med cesarjem in Krpanom naokoli ležal sneg, iz ostalih opisanih zgodovinskih okoliščin upravičeno sklepamo, da se zgodba ni dogajala v času Avstro-Ogrske, temveč bolj verjetno v času Habsburške monarhije. Drobnjakarski smo samo zaradi tega, ker se je modro podučiti o dejstvih, preden nekoga pošlješ brat literaturo, sam pa kot doktor znanosti ne ločiš med temeljnimi zgodovinskimi pojmi … In zdaj k sekanju glav ali dekapitaciji, o kateri smo v 21. stoletju natančno seznanjeni predvsem zaradi delovanja skrajnih islamskih terorističnih skupin. Da je z njo začel prav slovenski narodni junak, ni ravno za okoli razglašati, sploh, ker jo je Brdavsu odsekal počasi – a o tem naj sodi literarna zgodovina. Odtistihmal smo se Slovenci sekanju glav na srečo odrekli in ker sklepamo, da Snežič z ubranitvijo Slovenije pred muslimani misli na begunsko krizo, javno izrekamo podporo bodeči žici – ki se zdi za prebežnike vseeno bolj mila kazen, kot je sekanje glav. Zavoljo iskanja resnice moramo v nadaljevanju natančno popisati stavke, ki jih govori cesar pod Kraljevo podobo, ki si jo je na majico preslikal Rok Snežič. Takole govori habsburški (in ne avstro-ogrski) monarh. »Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal; ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« Na kratko; junak, za katerega se ima Snežič, je pravzaprav plačanec, ki mu je ponujeno vse, kar si zaželi. Cesarica pozneje to ponudbo sicer razredči, a Krpan gre v zahtevah po svojem plačilu v nepričakovano smer; ne zahteva drugega, kot sta pismo in pečat, s katerima bi svoj kontrabant, svoj nelegalni posel, svoje izmikanje davkom, naredil legalnega. Minister Gregor se je nad idejo, da bi urejeno cesarstvo davčnim utajevalcem začelo podarjati bianco menice za njihove rabote, sicer kislo držal, a obveljala je cesarjeva. Krpan je postal legalni švercer in ko Rok Snežič pravi, da je on sam reinkarnacija slovenskega junaka Martina Krpana, ne bi mogel imeti bolj prav.

Zapisi iz močvirja

Gremo v Nemčijo, drugače pa je vse narobe

21. 11. 2023

Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.

7 min

Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa. Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove. Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija. Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi. Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji. Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …? Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno. Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno. Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito. Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil. Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.

Zapisi iz močvirja

Super junak in zakonske težave

14. 11. 2023

Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno.

7 min

Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno.

Zapisi iz močvirja

Otroci so naše največje bogastvo

7. 11. 2023

Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.

5 min

Danes pa nekaj o otrocih, ki so, kot vemo, naše največje bogastvo. Predvsem bomo »naše največje bogastvo« danes poskušali razumeti dobesedno in ne, kot je veljalo nekaj zadnjih stoletij, v prenesenem pomenu.

Zapisi iz močvirja

"Warte, ich muss meine Frau anrufen!" (*)

31. 10. 2023

Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!« Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino. Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike. Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše. Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo …. Analitični um se vpraša: »Čemu?« Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena. Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca. Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!« Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!« A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim. Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita. Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!« Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve.

6 min

Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!« Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino. Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike. Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše. Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo …. Analitični um se vpraša: »Čemu?« Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena. Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca. Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!« Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!« A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim. Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita. Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!« Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve.

Zapisi iz močvirja

Paranoja

24. 10. 2023

Nov teden med navijači domačega nogometnega prvenstva prinaša nova razburjenja, a tudi navijači v vojnih spopadih po svetu ne bodo ostali praznih rok. Tako je ob rusko-ukrajinskih navijaških skupinah zdaj dobila svojo navijaško bazo še palestinsko-izraelska vojna; ali kot piše previdni slovenski žurnalizem: vojna med Izraelom in Hamasom. Ob robu vojne se dogaja marsikaj in vsaj del tega je treba omeniti tudi v naši skromni oddaji. Mogoče najbolj izstopa dvoje: vodja opozicije je pozval Slovence, naj se oborožijo, in to legalno, ministrstvo za obrambo pa je izdalo razpis, po katerem bo izbrano podjetje za slovensko vojsko produciralo resničnostni šov, ki bo navdušil mladino, naj se prijavi v vojsko. Kot je bilo rečeno, naj bi nam namreč v kratkem zmanjkalo vojakov. Kar na organizacijski ravni ne gre skupaj s pozivom, da bi bilo dobro, če bi se vsi legalno oborožili.

7 min

Nov teden med navijači domačega nogometnega prvenstva prinaša nova razburjenja, a tudi navijači v vojnih spopadih po svetu ne bodo ostali praznih rok. Tako je ob rusko-ukrajinskih navijaških skupinah zdaj dobila svojo navijaško bazo še palestinsko-izraelska vojna; ali kot piše previdni slovenski žurnalizem: vojna med Izraelom in Hamasom. Ob robu vojne se dogaja marsikaj in vsaj del tega je treba omeniti tudi v naši skromni oddaji. Mogoče najbolj izstopa dvoje: vodja opozicije je pozval Slovence, naj se oborožijo, in to legalno, ministrstvo za obrambo pa je izdalo razpis, po katerem bo izbrano podjetje za slovensko vojsko produciralo resničnostni šov, ki bo navdušil mladino, naj se prijavi v vojsko. Kot je bilo rečeno, naj bi nam namreč v kratkem zmanjkalo vojakov. Kar na organizacijski ravni ne gre skupaj s pozivom, da bi bilo dobro, če bi se vsi legalno oborožili.

Zapisi iz močvirja

Turistova oda stenici

17. 10. 2023

Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.

7 min

Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.

Zapisi iz močvirja

Oda izlivu

10. 10. 2023

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …

8 min

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …

Zapisi iz močvirja

Nula voznik

3. 10. 2023

Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.

7 min

Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.

Zapisi iz močvirja

Nomen leteči omen

26. 9. 2023

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

7 min

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

Zapisi iz močvirja

Makroekonomija sendviča s pariško

19. 9. 2023

Danes pa nekaj o mednarodnih naporih za zbijanje inflacije. Da se bomo omejili na poslušalstvu znane geografske širine, ki pa niso Slovenija, bomo pobliže pogledali eno sosednjo in eno skoraj sosednjo državo. Ter strokovno ocenili njune napore pri zbijanju inflacije. Ki je v Srbiji in na Hrvaškem – da, to sta državi o katerih bomo govorili – nekje med dvanajstimi in trinajstimi odstotki v Srbiji in na Hrvaškem med sedmimi in osmimi odstotki. Ker sta obe državi v svoji zgodovini izkusili že mnogo višje odstotke inflacije – recimo tudi nekaj stoodstotno inflacijo – vznemirjenje ob trenutnih odstotkih ni preveliko, a vendar se vladi trudita pomiriti javno mnenje in profesorje na ekonomskih fakultetah. Ko smo omenjali tisoč in večodstotno inflacijo, smo imeli v mislih čas, ki sta ga oba naroda preživela v ječi jugoslovanske federacije in seveda v okvirih socialističnega gospodarstva. Danes premoreta obe državi tržno gospodarstvo; Hrvati ob njem še nekaj sto kilometrov obale, oboji pa retorično bravurozne in avanturistično nastrojene politike. Kot je pač navada na onih koncih. Torej obe vladi, hrvaška in srbska, sta se z visoko inflacijo, ki je nenavadna za čas zrelega kapitalizma, lotili z ukrepom zrelega socializma. Omejili sta cene nekaterih izdelkov. Kar je v nasprotju s temeljnimi postulati prostega trga; s konkurenco, s svobodno gospodarsko pobudo, z liberalnim načinom delovanja trga in podobnimi himnami, ki jih že kakih dvesto let pojejo pobožni sledilci Adama Smitha. Nasproti njim stojijo bojeviti sledilci nemškega bradača in kot vse kaže, trenutno zmagujejo! Ker se trg ni sam reguliral, ker inflacija ne pade, ker se izdelki dražijo hitreje kot rastejo plače in ker se ne spodobni več trgovcev, pekov in kar je podobnih mešetarjev metati v Ljubljanico, sta vladi Srbije in Hrvaške omejili cene. Med ukrepoma je sicer tehnična razlika; eni so določili najvišjo možno ceno, drugi pa so ceno potrošniške košarice enostavno zabetonirali. Dejstvo, da država intervenira pri špeceriji, je v temeljih zamajalo gospodarske teorije in ljudi v obeh državah spomnilo na tobogan podobnih ukrepov pred štirimi desetletji in več. Ker še pomnite, tovariši, kako to gre – najprej omejiš ceno izdelka, takoj nato pa ga zmanjka. A še preden se v Šentilju za grmi in v obcestnih jarkih ponovno pojavijo vrečke, nabite s kilogrami kave Alvorado, se posvetimo sporu, ki je ob omejitvi cen pretresel srbsko družbo. Tamkajšnji predsednik je med zmagovitim nagovorom, v katerem je obelodanil, kateri izdelki potrošniške košarice se bodo pocenili, omenil tudi pariško salamo. Javnost je spreletel val ogorčenja, ker v pariški salami naj bi bili samo trije odstotki piščančjega mesa, vse ostalo so čudesa sodobnega živilstva. Tako se je javnost čutila ponižano, ker je dobila s pariško tudi sporočilo oblasti, da bo odslej revščina poceni. Predsednik Vučić ogorčenja ni razumel ne sprejel in je za zajtrk javno mlatil sendvič s pariško in majonezo, ki sta bili menda njegova otroška prehrana, pa je kljub temu odrasel v zdravega predsednika balkanske države. Če hočemo v celoti razumeti to gospodarsko/politično/špecerijsko vprašanje, si moramo vsaj približno ogledati panteon klobas in salam naše mladosti. Šele s tem razumevanjem bomo lahko delali primerne zaključke o balkanskih inflacijskih tokovih v prvi tretjini enaindvajsetega stoletja. Pariška, ne glede na to, kaj si srbsko ljudstvo misli o njej, je bila na začetku časa razumljena kot nadstandard. V celoti je obvladovala panteon salam. Čisto na dnu je bil izdelek, ki ga krasi največ nazivov med vsemi znanimi živili; »navadna klobasa« ali »lovska klobasa« ali »pasja radost« ali »kilometervuršt« je pomenila klobasno/salamarsko izhodišče. Temelj, osnovo. Nad njo je bila nato »tirolska«, pa potem »ljubljanska«, še nad njo pa vladarica, omamno dišeči predmet poželenja – »pariška salama«! Pariška, ki jo srbsko ljudstvo razume kot žalitev, srbske oblasti pa kot socialni korektiv in glavno orožje v boju proti inflaciji, je v bistvu nadstandard. Že res, da smo od tistih dob dobili tudi ostale izdelke, še sploh suhomesnate police so eksplodirale, a nobene šunke, šunkarice, mortadele in posebne se ne morejo meriti s pariško. Za konec moramo za poslušalce, ki nimajo avtonomnega gospodarskega vedenja, pojasniti, kako lahko zamrznjena cena pariške pripomore k zbijanju inflacije. Čemu je država določila ceno pariške, za kaviar, pljučno pečenko in ostrige pa dovoli, da se njihova cena oblikuje na prostem trgu? Mar luksuzna hrana prestižnih cateringov, delovnih kosil in mafijskih porok ne vpliva na generiranje inflacije? Zakaj je pariška večja nevarnost za nacionalno ekonomijo od ribjega zaroda sibirskih rek? Gre za žalostno resnico našega globalnega sveta, da je hrana zelo težko generator inflacije, zelo lahko oziroma praviloma pa je njena največja žrtev. Uradno zavarovati bazične, tudi manj kakovostne prehrambne izdelke, kakovostnejše pa prepustiti prostemu trgu in s tem želodcem gospodarsko/političnih elit, pomeni uradno razslojiti družbo in vsakega jedca sendviča s pariško družbeno stigmatizirati.

7 min

Danes pa nekaj o mednarodnih naporih za zbijanje inflacije. Da se bomo omejili na poslušalstvu znane geografske širine, ki pa niso Slovenija, bomo pobliže pogledali eno sosednjo in eno skoraj sosednjo državo. Ter strokovno ocenili njune napore pri zbijanju inflacije. Ki je v Srbiji in na Hrvaškem – da, to sta državi o katerih bomo govorili – nekje med dvanajstimi in trinajstimi odstotki v Srbiji in na Hrvaškem med sedmimi in osmimi odstotki. Ker sta obe državi v svoji zgodovini izkusili že mnogo višje odstotke inflacije – recimo tudi nekaj stoodstotno inflacijo – vznemirjenje ob trenutnih odstotkih ni preveliko, a vendar se vladi trudita pomiriti javno mnenje in profesorje na ekonomskih fakultetah. Ko smo omenjali tisoč in večodstotno inflacijo, smo imeli v mislih čas, ki sta ga oba naroda preživela v ječi jugoslovanske federacije in seveda v okvirih socialističnega gospodarstva. Danes premoreta obe državi tržno gospodarstvo; Hrvati ob njem še nekaj sto kilometrov obale, oboji pa retorično bravurozne in avanturistično nastrojene politike. Kot je pač navada na onih koncih. Torej obe vladi, hrvaška in srbska, sta se z visoko inflacijo, ki je nenavadna za čas zrelega kapitalizma, lotili z ukrepom zrelega socializma. Omejili sta cene nekaterih izdelkov. Kar je v nasprotju s temeljnimi postulati prostega trga; s konkurenco, s svobodno gospodarsko pobudo, z liberalnim načinom delovanja trga in podobnimi himnami, ki jih že kakih dvesto let pojejo pobožni sledilci Adama Smitha. Nasproti njim stojijo bojeviti sledilci nemškega bradača in kot vse kaže, trenutno zmagujejo! Ker se trg ni sam reguliral, ker inflacija ne pade, ker se izdelki dražijo hitreje kot rastejo plače in ker se ne spodobni več trgovcev, pekov in kar je podobnih mešetarjev metati v Ljubljanico, sta vladi Srbije in Hrvaške omejili cene. Med ukrepoma je sicer tehnična razlika; eni so določili najvišjo možno ceno, drugi pa so ceno potrošniške košarice enostavno zabetonirali. Dejstvo, da država intervenira pri špeceriji, je v temeljih zamajalo gospodarske teorije in ljudi v obeh državah spomnilo na tobogan podobnih ukrepov pred štirimi desetletji in več. Ker še pomnite, tovariši, kako to gre – najprej omejiš ceno izdelka, takoj nato pa ga zmanjka. A še preden se v Šentilju za grmi in v obcestnih jarkih ponovno pojavijo vrečke, nabite s kilogrami kave Alvorado, se posvetimo sporu, ki je ob omejitvi cen pretresel srbsko družbo. Tamkajšnji predsednik je med zmagovitim nagovorom, v katerem je obelodanil, kateri izdelki potrošniške košarice se bodo pocenili, omenil tudi pariško salamo. Javnost je spreletel val ogorčenja, ker v pariški salami naj bi bili samo trije odstotki piščančjega mesa, vse ostalo so čudesa sodobnega živilstva. Tako se je javnost čutila ponižano, ker je dobila s pariško tudi sporočilo oblasti, da bo odslej revščina poceni. Predsednik Vučić ogorčenja ni razumel ne sprejel in je za zajtrk javno mlatil sendvič s pariško in majonezo, ki sta bili menda njegova otroška prehrana, pa je kljub temu odrasel v zdravega predsednika balkanske države. Če hočemo v celoti razumeti to gospodarsko/politično/špecerijsko vprašanje, si moramo vsaj približno ogledati panteon klobas in salam naše mladosti. Šele s tem razumevanjem bomo lahko delali primerne zaključke o balkanskih inflacijskih tokovih v prvi tretjini enaindvajsetega stoletja. Pariška, ne glede na to, kaj si srbsko ljudstvo misli o njej, je bila na začetku časa razumljena kot nadstandard. V celoti je obvladovala panteon salam. Čisto na dnu je bil izdelek, ki ga krasi največ nazivov med vsemi znanimi živili; »navadna klobasa« ali »lovska klobasa« ali »pasja radost« ali »kilometervuršt« je pomenila klobasno/salamarsko izhodišče. Temelj, osnovo. Nad njo je bila nato »tirolska«, pa potem »ljubljanska«, še nad njo pa vladarica, omamno dišeči predmet poželenja – »pariška salama«! Pariška, ki jo srbsko ljudstvo razume kot žalitev, srbske oblasti pa kot socialni korektiv in glavno orožje v boju proti inflaciji, je v bistvu nadstandard. Že res, da smo od tistih dob dobili tudi ostale izdelke, še sploh suhomesnate police so eksplodirale, a nobene šunke, šunkarice, mortadele in posebne se ne morejo meriti s pariško. Za konec moramo za poslušalce, ki nimajo avtonomnega gospodarskega vedenja, pojasniti, kako lahko zamrznjena cena pariške pripomore k zbijanju inflacije. Čemu je država določila ceno pariške, za kaviar, pljučno pečenko in ostrige pa dovoli, da se njihova cena oblikuje na prostem trgu? Mar luksuzna hrana prestižnih cateringov, delovnih kosil in mafijskih porok ne vpliva na generiranje inflacije? Zakaj je pariška večja nevarnost za nacionalno ekonomijo od ribjega zaroda sibirskih rek? Gre za žalostno resnico našega globalnega sveta, da je hrana zelo težko generator inflacije, zelo lahko oziroma praviloma pa je njena največja žrtev. Uradno zavarovati bazične, tudi manj kakovostne prehrambne izdelke, kakovostnejše pa prepustiti prostemu trgu in s tem želodcem gospodarsko/političnih elit, pomeni uradno razslojiti družbo in vsakega jedca sendviča s pariško družbeno stigmatizirati.

Zapisi iz močvirja

Sašo

12. 9. 2023

Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.

5 min

Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.

Zapisi iz močvirja

Koordinirana zmeda

5. 9. 2023

Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.

6 min

Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.

Zapisi iz močvirja

Pogled na poletje

29. 8. 2023

Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.

6 min

Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.

Zapisi iz močvirja

Nadzor prometa

11. 7. 2023

Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.

7 min

Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.

Zapisi iz močvirja

Meteo-alarm

4. 7. 2023

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.

6 min

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.

Zapisi iz močvirja

Državni udar v stoječi koloni

27. 6. 2023

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.

6 min

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.

Zapisi iz močvirja

Selfi okostja

20. 6. 2023

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

6 min

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Zapisi iz močvirja

Cankar na vrhu

13. 6. 2023

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.

6 min

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.

Zapisi iz močvirja

Sto šestdeset na uro

6. 6. 2023

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"

7 min

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"

Zapisi iz močvirja

Klikni me nežno

30. 5. 2023

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.

7 min

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.

Zapisi iz močvirja

Vojna državljanov

23. 5. 2023

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.

6 min

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.

Zapisi iz močvirja

Pohorski klopotci

16. 5. 2023

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.

5 min

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.

Zapisi iz močvirja

Čestitki ob prazniku

9. 5. 2023

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:

5 min

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:

Zapisi iz močvirja

Težko domoljubje

25. 4. 2023

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.

6 min

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.

Zapisi iz močvirja

Razvojni mikado

18. 4. 2023

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.

7 min

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.

Zapisi iz močvirja

Moja Afrika

11. 4. 2023

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.

6 min

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.

Zapisi iz močvirja

Sneg

28. 3. 2023

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.

7 min

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.

Zapisi iz močvirja

Vojni hujskači

21. 3. 2023

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.

7 min

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.

Zapisi iz močvirja

Gozdni Joža

14. 3. 2023

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

6 min

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

Zapisi iz močvirja

Vstajenje čistilk

7. 3. 2023

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.

7 min

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.

Zapisi iz močvirja

Štiriinšestdeset evrov

28. 2. 2023

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.

8 min

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.

Zapisi iz močvirja

Joker Out

21. 2. 2023

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.

6 min

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.

Zapisi iz močvirja

Svobodnjaki prostaki

14. 2. 2023

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.

7 min

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.

Zapisi iz močvirja

Ceca je bitje z masko

7. 2. 2023

Vzhod Štajerske se je prebudil ob plesanju kurentov in petju srbske dive Cece. In še dobro smo jo odnesli, kajti lahko bi bilo tudi obratno. Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje. Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega bi naj bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi. Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadarkoli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije. Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov. In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?" Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži. Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen. Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogarkoli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti. A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na nek način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika. Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcedentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo. Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški. In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.

6 min

Vzhod Štajerske se je prebudil ob plesanju kurentov in petju srbske dive Cece. In še dobro smo jo odnesli, kajti lahko bi bilo tudi obratno. Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje. Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega bi naj bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi. Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadarkoli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije. Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov. In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?" Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži. Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen. Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogarkoli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti. A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na nek način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika. Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcedentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo. Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški. In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.

Zapisi iz močvirja

Vohuna, ki sta me ljubila.

31. 1. 2023

Novica, da so v Ljubljani ulovili ruska vohuna, je pričakovano navdušila slovensko protiobveščevalno srenjo ter prav tako pričakovano razočarala rusko obveščevalno srenjo. V splošni javnosti na Slovenskem pa je novica kljub vsemu povzročila kar nekaj ugodja. Ker v preteklosti smo že ujeli nemško-francoski vlak, še pred tem smo za osamosvojitev ujeli pravi zgodovinski trenutek, tokrat pa smo prvič ujeli dva ruska vohuna. In da ne bomo dolgovezili, se posvetimo teoriji in praksi pogumnih naslednikov špiclja po imenu Bretschneider, ki je ujel nevaren protidržavni element po imenu Švejk, koj v uvodu legendarnega romana. Najprej in na začetku. Sova ni storila nič posebnega. Kristalno jasno je namreč, da argentinska državljana, ki se v Ljubljani ukvarjata s trgovino in preprodajo umetnin, ne moreta biti drugega kot ruska vohuna. Najprej zaradi tega, ker Argentinci, kljub odprtemu vabilu, ne prihajajo radi v Slovenijo, drugič pa zaradi tega, ker v Sloveniji umetnin ni ravno v izobilju. Tako jih je težko ali skoraj nemogoče tudi preprodajati. In mimogrede; ker so strokovnjaki za vohune in vohunstvo ugotovili, da gre pri ljubljanski vohunski celici za t. i. »speča vohuna«, ki dolga leta živijo povsem normalno življenje, nato pa na poziv iz Moskve začnejo izvajati svoje vohunske rabote, se je v Sloveniji v zadnjih nekaj dneh nenormalno povečalo oprezanje za spuščenimi roletami, ali kot se pravilno zapiše – navojnicami. Kajti nenadoma je vsak, ki spi prek nočnih gabaritov, določenih za spanje, postal znotraj vedno čuječe sosedske folklore sumljiv. Čeprav je vohunjenje častitljiva obrt, verjetno druga najstarejša na svetu, je še vedno zavito v šal skrivnosti. Ampak kljub vsemu se zdi skrajno nenavadno, da smo na Slovenskem ujeti zakonski par, ki je menda vohunil za Rusijo, tako brezsramno razkrinkali. Mediji so razkrili njuni imeni, naslov in ime podjetja ter še ostale osebne podatke, ki bi se za javno objavo zdeli občutljivi že, če bi šlo za navadnega državljana, kaj šele vohuna. Kajti treba je vedeti; vohuni so plašni kot srne … In če bodo izvedeli, da v Sloveniji na pranger javno privezujemo njihove osebne podatke, se nas bodo začeli izogibati v velikem loku. In s čim se bomo hvalili, ko bo zmanjkalo tujih vohunov, da bi jih ujeli? Naslednji razdelek je bolj teoretično-organizacijske narave, namreč: "Za kom ali za čim sta ruska vohuna vohljala?" Vemo, da sta imela v Sloveniji bazo, vohuniti pa sta hodila v tujino! Se pravi, da sta Slovenijo uporabljala samo kot pretvezo. Kar je praksa, ki jo uporabljajo tudi domači politiki in tajkuni, ki se nerodno rimajo z vohuni. Nekaj bleska prijetju odvzema dejstvo, da je danes vohunjenje sorazmerno enostaven posel. Državljani vse in še več o sebi povemo na družabnih omrežjih. Švejk današnjih dni bi se lahko v miru posvečal svojemu vrčku, policijski uradnik Bretschneider pa bi sedel na toplem v svoji pisarni in bi iz Švejkovih družabnih profilov izvedel več, kot je izvedel tako, da je v gostilni vlekel na ušesa. Morebiti bi se mu celo posvetilo, da je Švejk notorični bebec; čeprav, resnici na ljubo, na družabnih omrežjih ni najlažje prepoznati, kdo to je in kdo to ni. Povsem druga zgodba pa je, če sta podjetna Argentinca vohunila za državo. Kajti – tako smo vzgojeni – država naj bi bila povsem transparentna in z javnimi občili, tiskovnimi konferencami in visoko načelnostjo državnih uslužbencev kot tudi izvoljenih politikov in možnost, da bi mečkali za našimi hrbti, praktično ne obstaja. Aktivnosti, povezane z ukrajinsko vojno, ki so ruska vohuna, rajtamo, najbolj zanimale, so v Evropi vodene tako transparentno, da skoraj ni materiala za vohunjenje in oba trgovca z umetninami sta v jedrno Evropo hodila bolj na šoping kot na neko resno vohunjenje. A kljub vsemu, in to je temelj vsakega dobrega vohunskega zapleta, morebiti le ni tako. Morebiti pa je za velikim spopadom velesil, ko v mesoreznico že kdo več katerič v evropski zgodovini ponovno padajo bataljoni mladih fantov, le agenda, ki javnosti ni povsem jasna. Morebiti zahodne elite le ne povedo vsega ubogi raji in morebiti je v njihovih tako interesih kot tudi akcijah dovolj prikritega, da vzhodne elite pošiljajo človeške šnavcerje v Ljubljano malo dremat in malo trgovat s slovensko malarijo. Dokler pa tega ne ugotovimo, v skladu s prirojeno slovensko paranojo le poglejte okoli sebe, če morebiti ne opazite kakšnega vohuna. Spoznati se jih da po zalizcih, sončnih očalih, velikem spolnem apetitu in najnovejšim platnom slovenskega umetnika srednje generacije pod pazduho.

6 min

Novica, da so v Ljubljani ulovili ruska vohuna, je pričakovano navdušila slovensko protiobveščevalno srenjo ter prav tako pričakovano razočarala rusko obveščevalno srenjo. V splošni javnosti na Slovenskem pa je novica kljub vsemu povzročila kar nekaj ugodja. Ker v preteklosti smo že ujeli nemško-francoski vlak, še pred tem smo za osamosvojitev ujeli pravi zgodovinski trenutek, tokrat pa smo prvič ujeli dva ruska vohuna. In da ne bomo dolgovezili, se posvetimo teoriji in praksi pogumnih naslednikov špiclja po imenu Bretschneider, ki je ujel nevaren protidržavni element po imenu Švejk, koj v uvodu legendarnega romana. Najprej in na začetku. Sova ni storila nič posebnega. Kristalno jasno je namreč, da argentinska državljana, ki se v Ljubljani ukvarjata s trgovino in preprodajo umetnin, ne moreta biti drugega kot ruska vohuna. Najprej zaradi tega, ker Argentinci, kljub odprtemu vabilu, ne prihajajo radi v Slovenijo, drugič pa zaradi tega, ker v Sloveniji umetnin ni ravno v izobilju. Tako jih je težko ali skoraj nemogoče tudi preprodajati. In mimogrede; ker so strokovnjaki za vohune in vohunstvo ugotovili, da gre pri ljubljanski vohunski celici za t. i. »speča vohuna«, ki dolga leta živijo povsem normalno življenje, nato pa na poziv iz Moskve začnejo izvajati svoje vohunske rabote, se je v Sloveniji v zadnjih nekaj dneh nenormalno povečalo oprezanje za spuščenimi roletami, ali kot se pravilno zapiše – navojnicami. Kajti nenadoma je vsak, ki spi prek nočnih gabaritov, določenih za spanje, postal znotraj vedno čuječe sosedske folklore sumljiv. Čeprav je vohunjenje častitljiva obrt, verjetno druga najstarejša na svetu, je še vedno zavito v šal skrivnosti. Ampak kljub vsemu se zdi skrajno nenavadno, da smo na Slovenskem ujeti zakonski par, ki je menda vohunil za Rusijo, tako brezsramno razkrinkali. Mediji so razkrili njuni imeni, naslov in ime podjetja ter še ostale osebne podatke, ki bi se za javno objavo zdeli občutljivi že, če bi šlo za navadnega državljana, kaj šele vohuna. Kajti treba je vedeti; vohuni so plašni kot srne … In če bodo izvedeli, da v Sloveniji na pranger javno privezujemo njihove osebne podatke, se nas bodo začeli izogibati v velikem loku. In s čim se bomo hvalili, ko bo zmanjkalo tujih vohunov, da bi jih ujeli? Naslednji razdelek je bolj teoretično-organizacijske narave, namreč: "Za kom ali za čim sta ruska vohuna vohljala?" Vemo, da sta imela v Sloveniji bazo, vohuniti pa sta hodila v tujino! Se pravi, da sta Slovenijo uporabljala samo kot pretvezo. Kar je praksa, ki jo uporabljajo tudi domači politiki in tajkuni, ki se nerodno rimajo z vohuni. Nekaj bleska prijetju odvzema dejstvo, da je danes vohunjenje sorazmerno enostaven posel. Državljani vse in še več o sebi povemo na družabnih omrežjih. Švejk današnjih dni bi se lahko v miru posvečal svojemu vrčku, policijski uradnik Bretschneider pa bi sedel na toplem v svoji pisarni in bi iz Švejkovih družabnih profilov izvedel več, kot je izvedel tako, da je v gostilni vlekel na ušesa. Morebiti bi se mu celo posvetilo, da je Švejk notorični bebec; čeprav, resnici na ljubo, na družabnih omrežjih ni najlažje prepoznati, kdo to je in kdo to ni. Povsem druga zgodba pa je, če sta podjetna Argentinca vohunila za državo. Kajti – tako smo vzgojeni – država naj bi bila povsem transparentna in z javnimi občili, tiskovnimi konferencami in visoko načelnostjo državnih uslužbencev kot tudi izvoljenih politikov in možnost, da bi mečkali za našimi hrbti, praktično ne obstaja. Aktivnosti, povezane z ukrajinsko vojno, ki so ruska vohuna, rajtamo, najbolj zanimale, so v Evropi vodene tako transparentno, da skoraj ni materiala za vohunjenje in oba trgovca z umetninami sta v jedrno Evropo hodila bolj na šoping kot na neko resno vohunjenje. A kljub vsemu, in to je temelj vsakega dobrega vohunskega zapleta, morebiti le ni tako. Morebiti pa je za velikim spopadom velesil, ko v mesoreznico že kdo več katerič v evropski zgodovini ponovno padajo bataljoni mladih fantov, le agenda, ki javnosti ni povsem jasna. Morebiti zahodne elite le ne povedo vsega ubogi raji in morebiti je v njihovih tako interesih kot tudi akcijah dovolj prikritega, da vzhodne elite pošiljajo človeške šnavcerje v Ljubljano malo dremat in malo trgovat s slovensko malarijo. Dokler pa tega ne ugotovimo, v skladu s prirojeno slovensko paranojo le poglejte okoli sebe, če morebiti ne opazite kakšnega vohuna. Spoznati se jih da po zalizcih, sončnih očalih, velikem spolnem apetitu in najnovejšim platnom slovenskega umetnika srednje generacije pod pazduho.

Zapisi iz močvirja

Na bone

24. 1. 2023

Danes pa o manjšem, komaj opaznem protestu, ki je med vsedržavno protestno epidemijo prejšnji teden minil skoraj neopaženo. Mimogrede; da je v naši državi vse narobe, ugotavljamo komaj nekaj mesecev po tem, ko je bilo v naši državi vse narobe. Gre za teoretični problem, ki nas obravnava z logičnim nesmislom, kako je lahko v državi vse še bolj narobe, za tem, ko je že bilo vse povsem narobe. Kakorkoli; med protestniki so se znašli tudi študentje. Eden študentskih klubov, poetično se imenuje Glas, je pripravil protestno novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na problem študentske prehrane. Na kratko; po njihovo je trenuten sistem študentskih bonov zastarel, saj brez doplačila v Sloveniji študentu skoraj ni več moč kositi in po interpretaciji opozicijskega poslanskega kluba Glas sistem študentskih bonov bolj nad vodo drži slovenske gostince, kot da bi v resnici pomagal pri prehranjevanju; sploh zdravem, raznovrstnem in polnovrednem prehranjevanju študentske populacije. Da pa študentski klub ni pri svojem receptu samo rušilno negativističen, imajo predlog, po katerem bi bone zamenjali s široko mrežo študentskih menz. Eksperimentalno so eno celo postavili na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stregli so vegansko zdravo hrano, in sicer nemesni golaž in juho iz leče. Nekateri študentje pa so povsem samoiniciativno spekli tudi pecivo. Najprej in na začetku; nekaj najslabše hrane, kar se je je skuhalo v zgodovini, je nastalo v študentskih menzah. Že menza kot taka ni zagotovilo za kulinarične presežke, študentska pa sploh ne. Če ne bi bilo ponudbe hrane na bencinskih črpalkah, bi študentske menze, dokler so še obstajale, nosile častitljivi naziv gastronomskih beznic. Tako se neobveščenemu dozdeva, da je pomenil prehod iz teh zanikrnih krmilnic v udobje običajnih gostinskih lokalov kakovostni preskok naprej. A očitno študentska populacija, ki z boni živi vsakodnevno, misli drugače. In se bodo menda vrnili na velika vrata. Oziroma na male mize. A bolj kot gastronomska, polnovredna, zdrava, uravnotežena in veganska študentska prehrana razmišljujočega bega razlog študentskega srda. Zapisno kot prolog; v avli, od koder se je v letu 68 podalo študentsko gibanje rušiti monolit enoumja, je danes najbolj revolucionarno djanje juha iz leče. V družbi, kjer nakopičene probleme rešujejo ali politikantske mediokritete ali pa karieristični malomeščani, ki kot Sahara vode potrebuje energijo in zanos, ki sta lastna mlademu, izobraženemu in s predsodki neobremenjenemu državljanu, se ta raje kot z revolucijo ukvarja z juho, glavno jedjo in sladico. Mogoče vzroke razumemo napak, vsekakor pa posledice razumemo pravilno, ko trdimo, da študentov v naši družbi ni. Hudiča, še študentskih žurov, ki so se iz Rožne, Gerbičeve in ostalih centrov kot požar širili v mesto, ni več. Da ne govorimo o subkulturah, ki so rodile in vzdrževale punk, novi val, mirovniško gibanje, prve bilke ekološke zavesti in posledično civilnodružbene pogoje za osamosvojitev. Vse našteto je slonelo na študentski populaciji. Najbrž povedano grobo in celo krivično, a z dobronamernostjo, ki bi koga celo premaknila od mize: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Bog ne daj, da bi zabavljali nad pomenom zdrave in redne ter predvsem zadostne študentske prehrane, a če vegavi spomin ne laže, je bila skrb kdaj, koliko in celo kaj dati v usta, ena bolj marginalnih skrbi študentskega življenja. Ko se je že zdelo, da bo kapitalizem uspel obrusiti študentsko ost s potrošništvom, selektivnim izobraževanjem in uniformiranostjo izobraževalnega procesa, so se zgodila protiglobalizacijska gibanja in upor proti borzi. Pred desetletjem in več se je za trenutek zazdelo, da so pogoji za upor proti sistemu zreli in da ga bodo vodili mladi. A se je sfižilo in danes se v tujini najbolj radikalen del študentske oziroma mlade generacije skoraj militantno zavzema za uveljavitev okoljskih politik. Medtem pa se je slovenski študent podal vojevati svojo bitko na krvavem bojišču študentskega jedilnika. Sicer ne vemo, kakšna bo naša prihodnost; katere elite nam bodo vladale in kako globoko bo planet požgan in skurjen – a nekaj je gotovo. Če bo kaj preživelo, bodo to študentske menze …

6 min

Danes pa o manjšem, komaj opaznem protestu, ki je med vsedržavno protestno epidemijo prejšnji teden minil skoraj neopaženo. Mimogrede; da je v naši državi vse narobe, ugotavljamo komaj nekaj mesecev po tem, ko je bilo v naši državi vse narobe. Gre za teoretični problem, ki nas obravnava z logičnim nesmislom, kako je lahko v državi vse še bolj narobe, za tem, ko je že bilo vse povsem narobe. Kakorkoli; med protestniki so se znašli tudi študentje. Eden študentskih klubov, poetično se imenuje Glas, je pripravil protestno novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na problem študentske prehrane. Na kratko; po njihovo je trenuten sistem študentskih bonov zastarel, saj brez doplačila v Sloveniji študentu skoraj ni več moč kositi in po interpretaciji opozicijskega poslanskega kluba Glas sistem študentskih bonov bolj nad vodo drži slovenske gostince, kot da bi v resnici pomagal pri prehranjevanju; sploh zdravem, raznovrstnem in polnovrednem prehranjevanju študentske populacije. Da pa študentski klub ni pri svojem receptu samo rušilno negativističen, imajo predlog, po katerem bi bone zamenjali s široko mrežo študentskih menz. Eksperimentalno so eno celo postavili na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stregli so vegansko zdravo hrano, in sicer nemesni golaž in juho iz leče. Nekateri študentje pa so povsem samoiniciativno spekli tudi pecivo. Najprej in na začetku; nekaj najslabše hrane, kar se je je skuhalo v zgodovini, je nastalo v študentskih menzah. Že menza kot taka ni zagotovilo za kulinarične presežke, študentska pa sploh ne. Če ne bi bilo ponudbe hrane na bencinskih črpalkah, bi študentske menze, dokler so še obstajale, nosile častitljivi naziv gastronomskih beznic. Tako se neobveščenemu dozdeva, da je pomenil prehod iz teh zanikrnih krmilnic v udobje običajnih gostinskih lokalov kakovostni preskok naprej. A očitno študentska populacija, ki z boni živi vsakodnevno, misli drugače. In se bodo menda vrnili na velika vrata. Oziroma na male mize. A bolj kot gastronomska, polnovredna, zdrava, uravnotežena in veganska študentska prehrana razmišljujočega bega razlog študentskega srda. Zapisno kot prolog; v avli, od koder se je v letu 68 podalo študentsko gibanje rušiti monolit enoumja, je danes najbolj revolucionarno djanje juha iz leče. V družbi, kjer nakopičene probleme rešujejo ali politikantske mediokritete ali pa karieristični malomeščani, ki kot Sahara vode potrebuje energijo in zanos, ki sta lastna mlademu, izobraženemu in s predsodki neobremenjenemu državljanu, se ta raje kot z revolucijo ukvarja z juho, glavno jedjo in sladico. Mogoče vzroke razumemo napak, vsekakor pa posledice razumemo pravilno, ko trdimo, da študentov v naši družbi ni. Hudiča, še študentskih žurov, ki so se iz Rožne, Gerbičeve in ostalih centrov kot požar širili v mesto, ni več. Da ne govorimo o subkulturah, ki so rodile in vzdrževale punk, novi val, mirovniško gibanje, prve bilke ekološke zavesti in posledično civilnodružbene pogoje za osamosvojitev. Vse našteto je slonelo na študentski populaciji. Najbrž povedano grobo in celo krivično, a z dobronamernostjo, ki bi koga celo premaknila od mize: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Bog ne daj, da bi zabavljali nad pomenom zdrave in redne ter predvsem zadostne študentske prehrane, a če vegavi spomin ne laže, je bila skrb kdaj, koliko in celo kaj dati v usta, ena bolj marginalnih skrbi študentskega življenja. Ko se je že zdelo, da bo kapitalizem uspel obrusiti študentsko ost s potrošništvom, selektivnim izobraževanjem in uniformiranostjo izobraževalnega procesa, so se zgodila protiglobalizacijska gibanja in upor proti borzi. Pred desetletjem in več se je za trenutek zazdelo, da so pogoji za upor proti sistemu zreli in da ga bodo vodili mladi. A se je sfižilo in danes se v tujini najbolj radikalen del študentske oziroma mlade generacije skoraj militantno zavzema za uveljavitev okoljskih politik. Medtem pa se je slovenski študent podal vojevati svojo bitko na krvavem bojišču študentskega jedilnika. Sicer ne vemo, kakšna bo naša prihodnost; katere elite nam bodo vladale in kako globoko bo planet požgan in skurjen – a nekaj je gotovo. Če bo kaj preživelo, bodo to študentske menze …

Zapisi iz močvirja

Mi ga spet žingamo

17. 1. 2023

Danes pa zelo na kratko – ker predvsem ta kratki nas danes zanimajo – o temi, ki je tako minorna, da skoraj ni vredna naše posvečene obdelave. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Pa na drugega tudi.

5 min

Danes pa zelo na kratko – ker predvsem ta kratki nas danes zanimajo – o temi, ki je tako minorna, da skoraj ni vredna naše posvečene obdelave. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Pa na drugega tudi.

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play