Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Od majhnih do ogromnih, od morskih do kopnih, od tistih na tleh do tistih v zraku … Kako se prehranjujejo, kako gradijo zavetje, kdo je glavni, kdo je hiter in kdo počasen? To se o živalih sprašujemo in si hkrati odgovorimo v novi otroški izobraževalno–igrani seriji Zverinice.
Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu).
Avtor: Radio France
Režiser: Saška Rakef
Igralci: Blaž Šef, Anja Novak
Kmalu se bo zdanilo. Velika podlasica, izkušena lovka, bo morala preživeti nov dan med plenilci in hkrati zmagati v bitkah za zavetje! Velika podlasica ali hermelin je majhna mesojeda žival, ki spada v družino kun, njena pojava je elegantna, kožuh pa zelo cenjen. Predstavlja simbol Bretanje, francoske pokrajine, v srednjem veku so jo imeli tudi za hišnega ljubljenčka. Živi v hladnejših območjih ali gorskih pokrajinah nad tisoč metri nadmorske višine, predvsem v Evropi. Življenje tega sesalca se razlikuje glede na letni čas, pozimi je dejaven ponoči, poleti pa predvsem podnevi. Lahko se postavi na zadnje noge, še posebno, kadar je na preži. Zelo dobro pleza in tudi plava. Ob nevarnosti se rezko oglaša, to naj bi pregnalo sovražnika. Med spanjem se, zato da ohrani toploto, zvije v klobčič in položi glavo na svoj rep. Ko zverinica sreča gospoda človeka, se splete lepa zgodba. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan
Kmalu se bo zdanilo. Velika podlasica, izkušena lovka, bo morala preživeti nov dan med plenilci in hkrati zmagati v bitkah za zavetje! Velika podlasica ali hermelin je majhna mesojeda žival, ki spada v družino kun, njena pojava je elegantna, kožuh pa zelo cenjen. Predstavlja simbol Bretanje, francoske pokrajine, v srednjem veku so jo imeli tudi za hišnega ljubljenčka. Živi v hladnejših območjih ali gorskih pokrajinah nad tisoč metri nadmorske višine, predvsem v Evropi. Življenje tega sesalca se razlikuje glede na letni čas, pozimi je dejaven ponoči, poleti pa predvsem podnevi. Lahko se postavi na zadnje noge, še posebno, kadar je na preži. Zelo dobro pleza in tudi plava. Ob nevarnosti se rezko oglaša, to naj bi pregnalo sovražnika. Med spanjem se, zato da ohrani toploto, zvije v klobčič in položi glavo na svoj rep. Ko zverinica sreča gospoda človeka, se splete lepa zgodba. Avtor literarnega dela: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan
Plavati proti toku reke mimo največjih plenilcev? To je poslanstvo lososa, športnega zvezdnika med ribami. Losos je nenavadna riba, ena redkih, ki se odloči spremeniti svoje življenje, ko odraste. Odpove se mirnemu življenju v slanih in hladnih vodah Atlantskega in Tihega oceana. Zdaj je dovolj zrel, da lahko z močnimi mišicami začne veliko potovanje: plavanje po reki navzgor! To dejstvo je znano, vendar ga ne razumemo povsem, zakaj bi plavali proti toku reke? Ali ne bi bilo enostavneje plavati s tokom, po reki navzdol? Toda losos mora izpolniti posebno nalogo. Poslušajmo – katero! Avtorji literarnih del: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan
Plavati proti toku reke mimo največjih plenilcev? To je poslanstvo lososa, športnega zvezdnika med ribami. Losos je nenavadna riba, ena redkih, ki se odloči spremeniti svoje življenje, ko odraste. Odpove se mirnemu življenju v slanih in hladnih vodah Atlantskega in Tihega oceana. Zdaj je dovolj zrel, da lahko z močnimi mišicami začne veliko potovanje: plavanje po reki navzgor! To dejstvo je znano, vendar ga ne razumemo povsem, zakaj bi plavali proti toku reke? Ali ne bi bilo enostavneje plavati s tokom, po reki navzdol? Toda losos mora izpolniti posebno nalogo. Poslušajmo – katero! Avtorji literarnih del: Thibault Marthi Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstra zvoka: Urban Gruden, Matjaž Miklič Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorici: Tinka Kos Fonetičarka: Mateja Juričan
Čreda zobrov se mirno pase sredi pragozda na Poljskem. Toda mir nenadoma zmoti krdelo volkov, ki se sovražno približuje! Začne se divja dirka. Bo zobrom uspelo pobegniti? Zober ali evropski bizon je največja žival v Evropi. Odrasla žival v višino v plečih meri približno en meter in osemdeset centimetrov ter tehta od osemsto kilogramov do ene tone. Na hrbtu ima veliko grbo, njegov kožuh pa je gosta temnorjava volnena dlaka. Ko teče, je veličasten, in ker je tako masiven, se zdi, da teče počasneje. Toda v diru lahko doseže hitrosti do petdeset kilometrov na uro. V Evropi si upa napasti zobra le volk. Zaradi varnosti živijo zobri v skupinah, v katerih je od 25 do 30 osebkov, pravimo jim črede. Čreda je vedno v gibanju, vendar lahko vsak član odide po svoje, kadar koli in kakor koli želi. Vsi pa vedo, da ima sobivanje v skupini številne prednosti: večjo varnost in boljše možnosti za iskanje hrane. Jasno, v slogi je moč! To pa še ni vse, črede vodijo samice. Zobri so zares pogumne in pametne živali!
Čreda zobrov se mirno pase sredi pragozda na Poljskem. Toda mir nenadoma zmoti krdelo volkov, ki se sovražno približuje! Začne se divja dirka. Bo zobrom uspelo pobegniti? Zober ali evropski bizon je največja žival v Evropi. Odrasla žival v višino v plečih meri približno en meter in osemdeset centimetrov ter tehta od osemsto kilogramov do ene tone. Na hrbtu ima veliko grbo, njegov kožuh pa je gosta temnorjava volnena dlaka. Ko teče, je veličasten, in ker je tako masiven, se zdi, da teče počasneje. Toda v diru lahko doseže hitrosti do petdeset kilometrov na uro. V Evropi si upa napasti zobra le volk. Zaradi varnosti živijo zobri v skupinah, v katerih je od 25 do 30 osebkov, pravimo jim črede. Čreda je vedno v gibanju, vendar lahko vsak član odide po svoje, kadar koli in kakor koli želi. Vsi pa vedo, da ima sobivanje v skupini številne prednosti: večjo varnost in boljše možnosti za iskanje hrane. Jasno, v slogi je moč! To pa še ni vse, črede vodijo samice. Zobri so zares pogumne in pametne živali!
Po dobri pojedini bi gospa Uš rada v miru počivala. Toda lastnik očarljive grive las, v kateri živi, jo želi spet izseliti. Gospa Uš je odločena, da ne bo odšla. Ne, ne bo se izselila. Naglavna uš je dobro poznan zajedavec, ki se naseli na človeškem lasišču in povzroča srbenje. Hrani se s človeško krvjo, lasu se trdno oprime s svojimi šestimi krepkimi nogami. Vsaka noga ima na koncu krempelj, ki je upognjen in oblikovan v kleščam podobno držalo za trdno oklepanje. Se že praskate? Nič čudnega. Da človek uš opazi, potrebuje ostro oko, saj je zelo drobna, meri od dva do štiri milimetre, njena življenjska doba pa je tri do štiri tedne. Samica uši lahko odloži do deset jajčec na dan, to pomeni približno tristo jajčec v njenem odraslem življenju. Uši ljudi naravnost obožujejo! V nasprotju s splošnim prepričanjem ne letijo ali skačejo, vendar zelo hitro lezejo. Toda pozor, ko pride na vrsto gost glavnik, kdo bo zmagal v tekmi?
Po dobri pojedini bi gospa Uš rada v miru počivala. Toda lastnik očarljive grive las, v kateri živi, jo želi spet izseliti. Gospa Uš je odločena, da ne bo odšla. Ne, ne bo se izselila. Naglavna uš je dobro poznan zajedavec, ki se naseli na človeškem lasišču in povzroča srbenje. Hrani se s človeško krvjo, lasu se trdno oprime s svojimi šestimi krepkimi nogami. Vsaka noga ima na koncu krempelj, ki je upognjen in oblikovan v kleščam podobno držalo za trdno oklepanje. Se že praskate? Nič čudnega. Da človek uš opazi, potrebuje ostro oko, saj je zelo drobna, meri od dva do štiri milimetre, njena življenjska doba pa je tri do štiri tedne. Samica uši lahko odloži do deset jajčec na dan, to pomeni približno tristo jajčec v njenem odraslem življenju. Uši ljudi naravnost obožujejo! V nasprotju s splošnim prepričanjem ne letijo ali skačejo, vendar zelo hitro lezejo. Toda pozor, ko pride na vrsto gost glavnik, kdo bo zmagal v tekmi?
Kljub težavam z iskanjem hrane nam vrabec pokaže svoje dobre zamisli za življenje v mestu. Če si majhen, moraš biti hiter in prebrisan! Vrabca so v antiki spoštovali, pozneje so ga začeli preganjati, ker je veljal za škodljivca. Danes je njegova vrsta zaščitena, vendar se je treba za njen obstoj močno truditi. V zahodni Evropi je verjetno največ stalno naseljenih populacij. Vrabec je majhna ptica, dolga približno petnajst centimetrov. Samca je mogoče prepoznati po črnem grlu, rjavem hrbtu ter sivo-belih licih in trebuhu. Samice so sivkasto rjave s črno-rjavimi progami po hrbtu. Obdobje razmnoževanja od konca zime je čas intenzivnega dvorjenja, ko se več samcev bori za pozornost ene samice. Samica vrabca znese od dveh do osem jajc, ki jih skupaj s samcem valita od enajst do štirinajst dni. To še ni vse, kajti veliko družino je treba nahraniti. Toda kako?
Kljub težavam z iskanjem hrane nam vrabec pokaže svoje dobre zamisli za življenje v mestu. Če si majhen, moraš biti hiter in prebrisan! Vrabca so v antiki spoštovali, pozneje so ga začeli preganjati, ker je veljal za škodljivca. Danes je njegova vrsta zaščitena, vendar se je treba za njen obstoj močno truditi. V zahodni Evropi je verjetno največ stalno naseljenih populacij. Vrabec je majhna ptica, dolga približno petnajst centimetrov. Samca je mogoče prepoznati po črnem grlu, rjavem hrbtu ter sivo-belih licih in trebuhu. Samice so sivkasto rjave s črno-rjavimi progami po hrbtu. Obdobje razmnoževanja od konca zime je čas intenzivnega dvorjenja, ko se več samcev bori za pozornost ene samice. Samica vrabca znese od dveh do osem jajc, ki jih skupaj s samcem valita od enajst do štirinajst dni. To še ni vse, kajti veliko družino je treba nahraniti. Toda kako?
Po dveh letih bivanja v stranišču srebrna ribica potrebuje spremembo. Neke noči se odpravi poiskat nov topel, vlažen in umazan kotiček. Bo na koncu tega tveganega potovanja našla svoje sanjsko stanovanje? Vprašanje je na mestu, saj je srebrna ribica lucifilna žuželka, to pomeni, da beži pred svetlobo. Beseda lucifilen izvira iz latinščine, lux, lucis pomeni svetloba, fugere pa bežati. Ker jo nenehno motijo, si pogosto išče nova bivališča. O tej žuželki z močnim značajem je treba povedati še nekaj, naravnost obožuje kopalnice. Res nenavadno, vendar le zakaj je tako?
Po dveh letih bivanja v stranišču srebrna ribica potrebuje spremembo. Neke noči se odpravi poiskat nov topel, vlažen in umazan kotiček. Bo na koncu tega tveganega potovanja našla svoje sanjsko stanovanje? Vprašanje je na mestu, saj je srebrna ribica lucifilna žuželka, to pomeni, da beži pred svetlobo. Beseda lucifilen izvira iz latinščine, lux, lucis pomeni svetloba, fugere pa bežati. Ker jo nenehno motijo, si pogosto išče nova bivališča. O tej žuželki z močnim značajem je treba povedati še nekaj, naravnost obožuje kopalnice. Res nenavadno, vendar le zakaj je tako?
Polž lazar lepe oranžne barve nemoteno preživlja svoj dan. Toda ko se pojavi sprehajalec s psom, ga ta odnese na sonce, daleč stran od hladnega okolja njegovega malega kraljestva. Obstaja več kot tisoč vrst polžev! Spadajo v razred gastropoda, gaster v stari grščini pomeni trebuh, pous pa noga. Glede na njegovo gladko telo ne bi pomislili, da ima polž nogo. Vendar njegova noga ni podobna človeškemu stopalu s prsti. Da bi se hitreje premaknil naprej, lazar uporablja posebno tehniko drsenja. Nedaleč stran diši po gobah in tja mora priti za vsako ceno!
Polž lazar lepe oranžne barve nemoteno preživlja svoj dan. Toda ko se pojavi sprehajalec s psom, ga ta odnese na sonce, daleč stran od hladnega okolja njegovega malega kraljestva. Obstaja več kot tisoč vrst polžev! Spadajo v razred gastropoda, gaster v stari grščini pomeni trebuh, pous pa noga. Glede na njegovo gladko telo ne bi pomislili, da ima polž nogo. Vendar njegova noga ni podobna človeškemu stopalu s prsti. Da bi se hitreje premaknil naprej, lazar uporablja posebno tehniko drsenja. Nedaleč stran diši po gobah in tja mora priti za vsako ceno!
Krokodilček se je pravkar izlegel iz jajca in že mora skočiti v reko. Kako ve, ali zna plavati? Nihče ga tega ni naučil! Mali krokodil prihaja iz legla samcev. O spolu mladičev odloča temperatura prostora za valjenje. Če je v njem več kot 32 stopinj Celzija, se bodo izlegli samci, če je v gnezdu hladneje, pod 31 stopinj Celzija, pa bodo iz jajc prilezle samice. Neverjetno, toda resnično! A mali krokodil ne ve, da se mu ni treba učiti. Brez pomišljanja lahko teče ali skoči v vodo. Ko je v vodi, je dobro skrit. Njegovo celotno telo je pod vodo, vidijo se samo njegove oči, slušne odprtine in nosnice, ki jih ima visoko na svoji lobanji. To krokodilom omogoča, da dihajo, slišijo in vidijo nad vodo, ne da bi jih kdo opazil. Poleg tega lahko pod vodo brez dihanja ostanejo petdeset minut. Med čakanjem, da odraste, krokodilček toči solze, krokodilje, seveda.
Krokodilček se je pravkar izlegel iz jajca in že mora skočiti v reko. Kako ve, ali zna plavati? Nihče ga tega ni naučil! Mali krokodil prihaja iz legla samcev. O spolu mladičev odloča temperatura prostora za valjenje. Če je v njem več kot 32 stopinj Celzija, se bodo izlegli samci, če je v gnezdu hladneje, pod 31 stopinj Celzija, pa bodo iz jajc prilezle samice. Neverjetno, toda resnično! A mali krokodil ne ve, da se mu ni treba učiti. Brez pomišljanja lahko teče ali skoči v vodo. Ko je v vodi, je dobro skrit. Njegovo celotno telo je pod vodo, vidijo se samo njegove oči, slušne odprtine in nosnice, ki jih ima visoko na svoji lobanji. To krokodilom omogoča, da dihajo, slišijo in vidijo nad vodo, ne da bi jih kdo opazil. Poleg tega lahko pod vodo brez dihanja ostanejo petdeset minut. Med čakanjem, da odraste, krokodilček toči solze, krokodilje, seveda.
Nekaj ur pred odhodom na veliko potovanje je mladi kit zaskrbljen. Če bo narobe pel, ali bo lahko na poti še vedno našel sorodno dušo? Kit grbavec je velikanska žival. Velik je kot trinadstropna stavba in težak kot osem slonov! Kljub telesni obliki in videzu kiti niso ribe. So sesalci in dihajo s pljuči. Prihajajo na morsko gladino, da vdihnejo zrak, ki ga potrebujejo tudi za petje. Vendar ne pojejo vsi kiti. Samice, recimo, se oglašajo z vrsto zvokov, kot so klici, kriki, godrnjanje in škrtanje, petje pa ni njihova veščina! Kaj pa ljudje? Naj so znanstveniki, turisti ali kitolovci, vsi motijo kita grbavca, da bi se lahko v miru naučil pravilno peti …
Nekaj ur pred odhodom na veliko potovanje je mladi kit zaskrbljen. Če bo narobe pel, ali bo lahko na poti še vedno našel sorodno dušo? Kit grbavec je velikanska žival. Velik je kot trinadstropna stavba in težak kot osem slonov! Kljub telesni obliki in videzu kiti niso ribe. So sesalci in dihajo s pljuči. Prihajajo na morsko gladino, da vdihnejo zrak, ki ga potrebujejo tudi za petje. Vendar ne pojejo vsi kiti. Samice, recimo, se oglašajo z vrsto zvokov, kot so klici, kriki, godrnjanje in škrtanje, petje pa ni njihova veščina! Kaj pa ljudje? Naj so znanstveniki, turisti ali kitolovci, vsi motijo kita grbavca, da bi se lahko v miru naučil pravilno peti …
Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?
Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?
Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!
Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!
Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?
Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?
Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.
Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.
Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?
Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?
Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč.
Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč.
Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda.
Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda.
Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ...
Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ...
Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči.
Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči.
Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu.
Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu.