Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj.
Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Avtor: Goran Tenze
Visoko poletje je čas, ko velika večina rastlinja buhti od rasti. Tudi »invazivne vrste«, torej tujerodne vrste, ki so se na tak ali drugačen način na račun avtohtonih razrasle v za njih novem naravnem okolju. O njihovi prezrtosti smo že konec prvega desetletja posneli pogovor s takratnim docentom na ljubljanski Biotehniški fakulteti, dr. Nejcem Joganom. Če vas tema bolj zanima, presodite, kakšno je stanje zdaj v primerjavi s takrat!
Visoko poletje je čas, ko velika večina rastlinja buhti od rasti. Tudi »invazivne vrste«, torej tujerodne vrste, ki so se na tak ali drugačen način na račun avtohtonih razrasle v za njih novem naravnem okolju. O njihovi prezrtosti smo že konec prvega desetletja posneli pogovor s takratnim docentom na ljubljanski Biotehniški fakulteti, dr. Nejcem Joganom. Če vas tema bolj zanima, presodite, kakšno je stanje zdaj v primerjavi s takrat!
V predhodnici oddaje Pogled v znanost smo januarja 2008 na našem programu kot prvega predstavili sestavek pokojnega profesorja fizike Janeza Strnada o bratih Bernoulli, Jakobu in Johannu iz mesta Basel v Švici. Ustvarjala sta na prelomu iz 17. v 18. stoletje in veljata za znamenita matematika, Johann je na primer eden osrednjih utemeljiteljev variantnega računa.
V predhodnici oddaje Pogled v znanost smo januarja 2008 na našem programu kot prvega predstavili sestavek pokojnega profesorja fizike Janeza Strnada o bratih Bernoulli, Jakobu in Johannu iz mesta Basel v Švici. Ustvarjala sta na prelomu iz 17. v 18. stoletje in veljata za znamenita matematika, Johann je na primer eden osrednjih utemeljiteljev variantnega računa.
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.
Izr.prof.dr. Dan Podjed, raziskovalec z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se že precej dolgo ukvarja z razmerji med tehnologijo in njenim vplivom na ljudi, v sodobnem času seveda. Z metodo osebne udeležbe je tudi že dolgo redno sledil in aktivno pisal na nekaj internetnih platformah t.im družbenih omrežij (social networks) kot je bil npr. Twitter. Slednjega je pred leti z nemalo izstopnimi težavami zapustil, vsekakor pa ves čas reflektiral vsebine objav. Pravkar je pri tukajšni največji založbi objavil dve knjigi z naslovom »Krizolacija«, distopično »fantastično povest o izoliranih ljudeh« in drugo s podnaslovom »znanstveno branje o izoliranih ljudeh«. Obe sta plod kritičnega spremljanja in opazovanja, nenazadnje pa še vedno trajajoče raziskave s finančno podprtim projektom ARIS-a Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610). Po predstavitvi knjige je v pogovoru pojasnjeval, kako knjigi nista pisanje o bolezni virusa SARS-CoV-2, ki je spomladi 2020 služila oblastem kot povod za enega največjih zapiranj ljudi v lastne domove v zgodovini, temveč gre za pisanje o trajajočih krizah. Te so po njegovem prepričanju postale novo normalno stanje v sodobnih družbah razvitega sveta. In skozi pogled v ekran digitalnih napravic sta se srečala njegov raziskovalni in osebni interes, ob pomoči katerega je tudi skoval besedo »krizolacija«, krizo in izolacijo. Utemeljitev z dodatnimi razmisleki o nevarnostih prepogostega gledanja v ekrane za sodobne družbe je pojasnjeval v našem pogovoru z njim. FOTO: Dan Podjed na predstavitvi dveh knjig Krizolacija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Izr.prof.dr. Dan Podjed, raziskovalec z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se že precej dolgo ukvarja z razmerji med tehnologijo in njenim vplivom na ljudi, v sodobnem času seveda. Z metodo osebne udeležbe je tudi že dolgo redno sledil in aktivno pisal na nekaj internetnih platformah t.im družbenih omrežij (social networks) kot je bil npr. Twitter. Slednjega je pred leti z nemalo izstopnimi težavami zapustil, vsekakor pa ves čas reflektiral vsebine objav. Pravkar je pri tukajšni največji založbi objavil dve knjigi z naslovom »Krizolacija«, distopično »fantastično povest o izoliranih ljudeh« in drugo s podnaslovom »znanstveno branje o izoliranih ljudeh«. Obe sta plod kritičnega spremljanja in opazovanja, nenazadnje pa še vedno trajajoče raziskave s finančno podprtim projektom ARIS-a Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610). Po predstavitvi knjige je v pogovoru pojasnjeval, kako knjigi nista pisanje o bolezni virusa SARS-CoV-2, ki je spomladi 2020 služila oblastem kot povod za enega največjih zapiranj ljudi v lastne domove v zgodovini, temveč gre za pisanje o trajajočih krizah. Te so po njegovem prepričanju postale novo normalno stanje v sodobnih družbah razvitega sveta. In skozi pogled v ekran digitalnih napravic sta se srečala njegov raziskovalni in osebni interes, ob pomoči katerega je tudi skoval besedo »krizolacija«, krizo in izolacijo. Utemeljitev z dodatnimi razmisleki o nevarnostih prepogostega gledanja v ekrane za sodobne družbe je pojasnjeval v našem pogovoru z njim. FOTO: Dan Podjed na predstavitvi dveh knjig Krizolacija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Ob vročih poletnih dnevih ob stoječih vodah pogosto opazimo sluzaste koprene zelene ali modre ali pa npr. v Blejskem jezeru, rdeče barve. Gre za mikroskopske alge in cianobakterije, organizme, ki predvsem v morjih proizvedejo dobro polovico kisika v zraku. Niso pa popolnoma vse sluzaste koprene na stoječih vodah v vročini strupene. In ravno zato so ob pomanjkanju državnih vlaganj v monitoring stoječih voda (razen kopalnih), v skupini za ekotoksikologijo Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo že pred nekaj leti ustvarili spletno platformo https://ciano.si , kjer lahko vsakdo z dostopom do interneta raziskovalce obvešča o pojavu. Vzorce prevzame in analizira NIB s standardnimi znanstvenimi analitičnimi metodami. Ob nedavni razstavi o cianobakterijah jih je vodja skupine za ekotoksikologijo dr. Tina Eleršek opisala bolj podrobno. FOTO: Tina Eleršek na razstavi ob enem od plakatov v novih prostorih NIB VIR: Program Ars, Goran Tenze
Ob vročih poletnih dnevih ob stoječih vodah pogosto opazimo sluzaste koprene zelene ali modre ali pa npr. v Blejskem jezeru, rdeče barve. Gre za mikroskopske alge in cianobakterije, organizme, ki predvsem v morjih proizvedejo dobro polovico kisika v zraku. Niso pa popolnoma vse sluzaste koprene na stoječih vodah v vročini strupene. In ravno zato so ob pomanjkanju državnih vlaganj v monitoring stoječih voda (razen kopalnih), v skupini za ekotoksikologijo Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo že pred nekaj leti ustvarili spletno platformo https://ciano.si , kjer lahko vsakdo z dostopom do interneta raziskovalce obvešča o pojavu. Vzorce prevzame in analizira NIB s standardnimi znanstvenimi analitičnimi metodami. Ob nedavni razstavi o cianobakterijah jih je vodja skupine za ekotoksikologijo dr. Tina Eleršek opisala bolj podrobno. FOTO: Tina Eleršek na razstavi ob enem od plakatov v novih prostorih NIB VIR: Program Ars, Goran Tenze
Tokrat gre beseda o konstrukcijski zasnovi stolpnice TR3 na sedanjem Trgu republike v glavnem mestu, delu kompleksa prostorske preobrazbe nekdanjega nunskega vrta iz začetka 18.stoletja. Že konec 50-ih let si je tedanje republiško vodstvo na območju, kjer so se stikali severni rob antične Emone, baročno mesto in arhitektura Ljubljane 20. stoletja, zamislilo gradnjo reprezentativne četrti. Ob novi stavbi republiške skuščine so prvotno načrtovali tudi izgradnjo visoke stolpnice. Zaradi pritiskov iz zveznih krogov so ta smeli načrt začasno ustavili, to, kar pa lahko vidimo zgrajeno že od 80-ih let naprej, s trgovsko hišo, Cankarjevim domom in stolpnico NLB (tedaj Ljubljanska banka), pa je kompromisna prostorsko-arhitekturna rešitev prvotne zasnove. Nadaljevanje kompromisne so zaupali pionirju slovenske modernistične arhitekture Edvardu Ravnikarju, ki se je že pred vojno učil pri slovitem švicarsko-francoskem arhitektu s psevdonimom Le Corbusier. Po skopskem potresu l.1963 so v krogih profesorja gradbeništva dr. Petra Fajfarja, zdaj že dolgo akademika SAZU, izdelali teoretične zasnove jugoslovanske protipotresne zakonodaje. Gostja dipl.ing gradbeništva Ana Brunčič iz Zavoda za gradbeništvo je na podlagi arheoloških izkopavanj zapuščine Edvarda Ravnikarja in dokumentacije gradnje kompleksa tedanjega Trga revolucije ugotovila, kako je Ravnikar skupaj s konstruktorjem in statikom z Univerze v Ljubljani prof.dr. Ervinom Prelogom sledil omenjenim protipotresnim načelom in tako projektiral prvo po teh načelih zgrajeno stavbo v tedanji zvezni državi. V pogovoru je opisala takratno naprednost in modernost konstrukcijske zasnove stolpnice TR3, in ugotavljala, kako se je kar nekako pozabilo na tovrstno tehnično in kot takšno kulturno dediščino. Ugotovitve je predstavila na lanski razstavi v stolpnici TR3 v okviru 30-letnice smrti E. Ravnikarja, in letos konec maja na srečanju konservatorjev in restavratorjev. FOTO: Organizacija gradbišča TR3 – pripravljalna dela pred začetkom betoniranja temeljne plošče z deponijo vreč cementa, silosi za skladiščenje materiala in ročnim mešalcem za beton. VIR: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t.e. 01.01, mapa B, fotografija 68.
Tokrat gre beseda o konstrukcijski zasnovi stolpnice TR3 na sedanjem Trgu republike v glavnem mestu, delu kompleksa prostorske preobrazbe nekdanjega nunskega vrta iz začetka 18.stoletja. Že konec 50-ih let si je tedanje republiško vodstvo na območju, kjer so se stikali severni rob antične Emone, baročno mesto in arhitektura Ljubljane 20. stoletja, zamislilo gradnjo reprezentativne četrti. Ob novi stavbi republiške skuščine so prvotno načrtovali tudi izgradnjo visoke stolpnice. Zaradi pritiskov iz zveznih krogov so ta smeli načrt začasno ustavili, to, kar pa lahko vidimo zgrajeno že od 80-ih let naprej, s trgovsko hišo, Cankarjevim domom in stolpnico NLB (tedaj Ljubljanska banka), pa je kompromisna prostorsko-arhitekturna rešitev prvotne zasnove. Nadaljevanje kompromisne so zaupali pionirju slovenske modernistične arhitekture Edvardu Ravnikarju, ki se je že pred vojno učil pri slovitem švicarsko-francoskem arhitektu s psevdonimom Le Corbusier. Po skopskem potresu l.1963 so v krogih profesorja gradbeništva dr. Petra Fajfarja, zdaj že dolgo akademika SAZU, izdelali teoretične zasnove jugoslovanske protipotresne zakonodaje. Gostja dipl.ing gradbeništva Ana Brunčič iz Zavoda za gradbeništvo je na podlagi arheoloških izkopavanj zapuščine Edvarda Ravnikarja in dokumentacije gradnje kompleksa tedanjega Trga revolucije ugotovila, kako je Ravnikar skupaj s konstruktorjem in statikom z Univerze v Ljubljani prof.dr. Ervinom Prelogom sledil omenjenim protipotresnim načelom in tako projektiral prvo po teh načelih zgrajeno stavbo v tedanji zvezni državi. V pogovoru je opisala takratno naprednost in modernost konstrukcijske zasnove stolpnice TR3, in ugotavljala, kako se je kar nekako pozabilo na tovrstno tehnično in kot takšno kulturno dediščino. Ugotovitve je predstavila na lanski razstavi v stolpnici TR3 v okviru 30-letnice smrti E. Ravnikarja, in letos konec maja na srečanju konservatorjev in restavratorjev. FOTO: Organizacija gradbišča TR3 – pripravljalna dela pred začetkom betoniranja temeljne plošče z deponijo vreč cementa, silosi za skladiščenje materiala in ročnim mešalcem za beton. VIR: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t.e. 01.01, mapa B, fotografija 68.
Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars
Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars
V letošnjem jubilejnem letu, ob 250. obletnici izida prvega državnega odloka o osnovnem šolstvu vseh otrok med šestim in dvanajstim letom, je Slovenski šolski muzej skupaj s Slovensko matico in Društvom za preučevanje 18. stoletja pred kratkim pripravil znanstveni simpozij z naslovom »250 let Splošnega šolskega reda Marije Terezije«. O daljnosežnem pomenu začetkov obveznega šolanja pri nas in v srednji Evropi bosta temeljna spoznanja tega simpozija za poznavanje kulturne zgodovine pri nas povzela osrednja organizatorja, kustos iz omenjenega muzeja dr. Simon Malmenvall in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, sicer znanstveni svetnik z Inštituta za novejšo zgodovino. FOTO: Marija Terezija in soprog Karel VI. na poročnem zajtrku l.1736 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Maria_Theresa#/media/File:Festm%C3%A5ltid_vid_hovet_i_Wien_En_grand_couvert_(Johan_Lundberg)_-_Nationalmuseum_-_15746.tif
V letošnjem jubilejnem letu, ob 250. obletnici izida prvega državnega odloka o osnovnem šolstvu vseh otrok med šestim in dvanajstim letom, je Slovenski šolski muzej skupaj s Slovensko matico in Društvom za preučevanje 18. stoletja pred kratkim pripravil znanstveni simpozij z naslovom »250 let Splošnega šolskega reda Marije Terezije«. O daljnosežnem pomenu začetkov obveznega šolanja pri nas in v srednji Evropi bosta temeljna spoznanja tega simpozija za poznavanje kulturne zgodovine pri nas povzela osrednja organizatorja, kustos iz omenjenega muzeja dr. Simon Malmenvall in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, sicer znanstveni svetnik z Inštituta za novejšo zgodovino. FOTO: Marija Terezija in soprog Karel VI. na poročnem zajtrku l.1736 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Maria_Theresa#/media/File:Festm%C3%A5ltid_vid_hovet_i_Wien_En_grand_couvert_(Johan_Lundberg)_-_Nationalmuseum_-_15746.tif
Zadnja tretjina meseca maja kaže, da je v znamenju sodobnega aktivnega odnosa do naravnega okolja. V sredo, 22.maja smo beležili Mednarodni dan biodiverzitete, letos z osrednjim motom "bodimo del načrta", en dan prej so države Evropske unije obeleževale evropski dan Nature 2000, 20. maj je bil svetovni dan čebel, 24. maj pa evropski dan parkov. O stanju in uresničevanju zavez o ohranjanju raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst, predvsem tistih ogroženih, bo več povedal biolog, doc.dr. Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Repaljščica, znanstveno ime Saxicola rubetra, starinsko rjavi prusnik; gnezdi povečini na vlažnih traviščih, in je pri nas zaradi intenzivne košnje deloma ogrožena VIR: Davorin Tome, NIB, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov
Zadnja tretjina meseca maja kaže, da je v znamenju sodobnega aktivnega odnosa do naravnega okolja. V sredo, 22.maja smo beležili Mednarodni dan biodiverzitete, letos z osrednjim motom "bodimo del načrta", en dan prej so države Evropske unije obeleževale evropski dan Nature 2000, 20. maj je bil svetovni dan čebel, 24. maj pa evropski dan parkov. O stanju in uresničevanju zavez o ohranjanju raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst, predvsem tistih ogroženih, bo več povedal biolog, doc.dr. Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Repaljščica, znanstveno ime Saxicola rubetra, starinsko rjavi prusnik; gnezdi povečini na vlažnih traviščih, in je pri nas zaradi intenzivne košnje deloma ogrožena VIR: Davorin Tome, NIB, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov
23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/
23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/
Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM
Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM
Ekologija rastlinskega planktona oziroma fitoplanktona v morjih je organski okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev polovice kisika na planetu Zemlja. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja? Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo, mikrobiologinja izr.prof.dr. Patricija Mozetič, se s fenomenom fitoplanktona raziskovalno ukvarja že desetletja. Na predavanju ob izvolitvi v naziv znanstvena svetnica pred nekaj leti, je predstavila rezultate raziskovalnega spremljanja fitoplanktona v Tržaškem zalivu v obdobju nekaj desetletij. Na začetku pogovora je povzela opažene spremembe, rezultat treh desetletij raziskav fitoplanktona v severnem Jadranu. FOTO: Ena od najbolj razširjenih vrst fitoplanktona so diatomeje - na sliki pod mikroskopom VIT: https://en.wikipedia.org/wiki/Phytoplankton#/media/File:Diatoms_through_the_microscope.jpg
Ekologija rastlinskega planktona oziroma fitoplanktona v morjih je organski okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev polovice kisika na planetu Zemlja. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja? Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo, mikrobiologinja izr.prof.dr. Patricija Mozetič, se s fenomenom fitoplanktona raziskovalno ukvarja že desetletja. Na predavanju ob izvolitvi v naziv znanstvena svetnica pred nekaj leti, je predstavila rezultate raziskovalnega spremljanja fitoplanktona v Tržaškem zalivu v obdobju nekaj desetletij. Na začetku pogovora je povzela opažene spremembe, rezultat treh desetletij raziskav fitoplanktona v severnem Jadranu. FOTO: Ena od najbolj razširjenih vrst fitoplanktona so diatomeje - na sliki pod mikroskopom VIT: https://en.wikipedia.org/wiki/Phytoplankton#/media/File:Diatoms_through_the_microscope.jpg
Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak. FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo
Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak. FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo
Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG
Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG
Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)
Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)
Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija
Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB
Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB
Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden
Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden
Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).
Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).
9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.
9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.
Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.
Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.
Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel
Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.
V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.
Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič
Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič
Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta. Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika
Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta. Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika
Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.
Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.
Dr. Peter Turk, kustos za starejšo prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, v oddaji predstavlja zgodovino merjenja in štetja let, ne nazadnje pa govori tudi o dilemah, povezanih s poimenovanjem štetja. Izhodišče za pogovor, ki je nastal leta 2019, je njegovo razmišljanje o zadregah, povezanih s poimenovanjema »pred Kristusom« oz. »pred našim štetjem«. O tej temi je istega leta objavil zapis v Sobotni prilogi Dela, ki je sprožil v Pismih bralcev polemiko. Gre za skrajšano različico pogovora, ki smo ga premierno predvajali pred štirimi leti v oddaji Ars humana. Pripravil ga je Goran Tenze.
Dr. Peter Turk, kustos za starejšo prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, v oddaji predstavlja zgodovino merjenja in štetja let, ne nazadnje pa govori tudi o dilemah, povezanih s poimenovanjem štetja. Izhodišče za pogovor, ki je nastal leta 2019, je njegovo razmišljanje o zadregah, povezanih s poimenovanjema »pred Kristusom« oz. »pred našim štetjem«. O tej temi je istega leta objavil zapis v Sobotni prilogi Dela, ki je sprožil v Pismih bralcev polemiko. Gre za skrajšano različico pogovora, ki smo ga premierno predvajali pred štirimi leti v oddaji Ars humana. Pripravil ga je Goran Tenze.
Prof. dr. Boštjan Anko je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju z gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev z naslovom Gozdar pred svojim časom. Več o zborniku v oddaji z gostoma, urednikom zbornika dr. Petrom Skobernetom in dr. Edvardom Kovačem. Foto: dr. Tomaž Gerden
Prof. dr. Boštjan Anko je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju z gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev z naslovom Gozdar pred svojim časom. Več o zborniku v oddaji z gostoma, urednikom zbornika dr. Petrom Skobernetom in dr. Edvardom Kovačem. Foto: dr. Tomaž Gerden
Dejstvo je, da je denar zelo pomemben tako v življenju vsakega državljana kot v državi, gospodarstvu in svetovni gospodarski politiki. Z ekonomistko Marjano Kos odpiramo vprašanja, kaj je denar, kaj je nacionalni denar, kaj so komplementarne valute itd. Marjana Kos je leta 2006 v Veliki Britaniji dokončala magistrski študij na temo denarja, pred mikrofon jo je Goran Tenze povabili ob odprtju Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije leta 2021.
Dejstvo je, da je denar zelo pomemben tako v življenju vsakega državljana kot v državi, gospodarstvu in svetovni gospodarski politiki. Z ekonomistko Marjano Kos odpiramo vprašanja, kaj je denar, kaj je nacionalni denar, kaj so komplementarne valute itd. Marjana Kos je leta 2006 v Veliki Britaniji dokončala magistrski študij na temo denarja, pred mikrofon jo je Goran Tenze povabili ob odprtju Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije leta 2021.
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje (ponovitev). Foto: SEM
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje (ponovitev). Foto: SEM
Letos je minilo 30 let od smrti akademika fizika Antona Peterlina, ki je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi raziskovalni inštitut; ta se je ob vselitvi v nove prostore na Viču leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Leta 1984 je bil sogovornik Bojana Štiha na znamenitih Štihovih večerih v ljubljanskem Cankarjevem domu, govorila sta tudi o znanosti in človekovem blagru. Štih je Peterlina povprašal o mestu znanosti v takratni slovenski družbi in državi. Njun pogovor je za Peterlinov zbornik pred leti prepisala Vesna Arhar Štih, skrajšan izbor pa je za oddajo pripravil Goran Tenze. Pred desetimi leti sta ga prebrala Nadja Jarc in Igor Velše.
Letos je minilo 30 let od smrti akademika fizika Antona Peterlina, ki je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi raziskovalni inštitut; ta se je ob vselitvi v nove prostore na Viču leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Leta 1984 je bil sogovornik Bojana Štiha na znamenitih Štihovih večerih v ljubljanskem Cankarjevem domu, govorila sta tudi o znanosti in človekovem blagru. Štih je Peterlina povprašal o mestu znanosti v takratni slovenski družbi in državi. Njun pogovor je za Peterlinov zbornik pred leti prepisala Vesna Arhar Štih, skrajšan izbor pa je za oddajo pripravil Goran Tenze. Pred desetimi leti sta ga prebrala Nadja Jarc in Igor Velše.
V soboto je Narodni muzej Slovenije gostil Dan grofov Celjskih, ki je nastal v soorganizaciji Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Potekalo je več predavanj in vodstev po sicer redkih, ohranjenih materialnih ostankih rodbine, ki se je vsaj v okviru ozemlja sedanje države povzpela najvišje v državnih tvorbah srednje Evrope pred pol tisočletja, ko je tudi izumrla. O rodbini Celjskih, načinih spominjanja in pozabe skozi čas sta v našem studiu o Celjskih prišla svoje povedati zgodovinarja Miha Kosi in Tomaž Lazar. Foto: Goran Tenze Na fotografiji sta Tomaž Lazar (levo) in Miha Kosi (desno).
V soboto je Narodni muzej Slovenije gostil Dan grofov Celjskih, ki je nastal v soorganizaciji Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Potekalo je več predavanj in vodstev po sicer redkih, ohranjenih materialnih ostankih rodbine, ki se je vsaj v okviru ozemlja sedanje države povzpela najvišje v državnih tvorbah srednje Evrope pred pol tisočletja, ko je tudi izumrla. O rodbini Celjskih, načinih spominjanja in pozabe skozi čas sta v našem studiu o Celjskih prišla svoje povedati zgodovinarja Miha Kosi in Tomaž Lazar. Foto: Goran Tenze Na fotografiji sta Tomaž Lazar (levo) in Miha Kosi (desno).
Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze
Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze
Francoska intelektualka, pisateljica Simone de Beauvoir je leta 1970 izdala knjigo Starost, ki jo je razdelila na dva dela; prvi nosi naslov Starost I.: Stališče zunanjosti, drugi pa Starost II.: Biti v svetu. V pogovoru o tej knjigi preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju teme starosti. Ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav, ali pa nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje? Na to in druga vprašanja je nedolgo po izidu slovenskega prevoda drugega dela knjige leta 2020 odgovarjal prevajalec Tomaž Gerdina.
Francoska intelektualka, pisateljica Simone de Beauvoir je leta 1970 izdala knjigo Starost, ki jo je razdelila na dva dela; prvi nosi naslov Starost I.: Stališče zunanjosti, drugi pa Starost II.: Biti v svetu. V pogovoru o tej knjigi preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju teme starosti. Ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav, ali pa nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje? Na to in druga vprašanja je nedolgo po izidu slovenskega prevoda drugega dela knjige leta 2020 odgovarjal prevajalec Tomaž Gerdina.
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem se je februarja lani pogovarjal Goran Tenze.
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem se je februarja lani pogovarjal Goran Tenze.
Tokrat gre beseda v oddaji o eni od predhodnic znanosti: alkimiji v novem veku. Gre za besedilo, ki ga je pred dvema desetletjema ob strokovnem srečanju poznavalcev alkimije v Idriji pripravil znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. Gre za sklepni del daljšega besedila v katerem je avtor opisal razvoj te starodavne dejavnosti skozi čas. FOTO: Alkimistični laboratorij v srednjem veku VIR: https://commons.wikimedia.org/
Tokrat gre beseda v oddaji o eni od predhodnic znanosti: alkimiji v novem veku. Gre za besedilo, ki ga je pred dvema desetletjema ob strokovnem srečanju poznavalcev alkimije v Idriji pripravil znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. Gre za sklepni del daljšega besedila v katerem je avtor opisal razvoj te starodavne dejavnosti skozi čas. FOTO: Alkimistični laboratorij v srednjem veku VIR: https://commons.wikimedia.org/
Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg
Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg
Že konec septembra in v prvih dneh oktobra je nekaj medijev poročalo o za ta letni čas nenavadno visokih temperaturah morske vode na globini 22 m v Piranskem, in širše v celotnem Tržaškem zalivu. Okoli 10. oktobra so na tej globini izmerili blizu 24 st C, kar je bilo celo za slabo stopinjo več kot izmerjena temperatura zraka. Raziskovalna morska boja »Vida«, last Morske biološke postaje Piran na tej in globini približno 1,5 m že leta poleg mnogih drugih meri tudi to vrednost. Oceanograf s postaje, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Martin Vodopivec ta v času obstoja teh meritev nikoli zabeleženi fenomen imenuje »pridneni vročinski val«. Dokončne znanstvene potrditve fizikalnih razlogov za to stanje tako on kot njegovi kolegi iz sestrskih jadranskih raziskovalnih postaj do analize in sinteze vseh podatkov merjenja v daljšem obdobju, še ne morejo dati, o doslejšnih sklepanjih pa smo se z njim pogovarjali v prostorih postaje v Fornačah pod Piranskimi klifi. FOTO: Prikaz rasti pridnenih visokih temperatur na globini 22m v Piranskem zalivu od avgusta do septembra 2023 VIR: Morska biološka postaja, NIB
Že konec septembra in v prvih dneh oktobra je nekaj medijev poročalo o za ta letni čas nenavadno visokih temperaturah morske vode na globini 22 m v Piranskem, in širše v celotnem Tržaškem zalivu. Okoli 10. oktobra so na tej globini izmerili blizu 24 st C, kar je bilo celo za slabo stopinjo več kot izmerjena temperatura zraka. Raziskovalna morska boja »Vida«, last Morske biološke postaje Piran na tej in globini približno 1,5 m že leta poleg mnogih drugih meri tudi to vrednost. Oceanograf s postaje, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Martin Vodopivec ta v času obstoja teh meritev nikoli zabeleženi fenomen imenuje »pridneni vročinski val«. Dokončne znanstvene potrditve fizikalnih razlogov za to stanje tako on kot njegovi kolegi iz sestrskih jadranskih raziskovalnih postaj do analize in sinteze vseh podatkov merjenja v daljšem obdobju, še ne morejo dati, o doslejšnih sklepanjih pa smo se z njim pogovarjali v prostorih postaje v Fornačah pod Piranskimi klifi. FOTO: Prikaz rasti pridnenih visokih temperatur na globini 22m v Piranskem zalivu od avgusta do septembra 2023 VIR: Morska biološka postaja, NIB
Tehniški muzej Slovenije v Bistri zbira, ohranja in razstavlja predmete tehniške dediščine s poudarkom na izdelkih znanja tukajšnih ali ljudi, ki so na te tozadevno vplivali. Že dolgo imajo delujoči oddelek za konservatorstvo in restavratorstvo, kjer že slaba tri desetletja dela Matej Žganjar s prvotnim poklicem gradbenik. V veliki meri ohranjanje tehniške dediščine zahteva znanja in veščine danes razmeroma redkejših poklicev, kot so mizarji, kovači, orodjarji, ključavničarji, varilci in še kaj bi se našlo. S kolegi vzdržujejo starodobnike muzeja, motorna kolesa in izvenkrmne motorje nekdanje tovarne Tomos, Žganjar pa posebej poudarja restavriranje pisalnega stroja Royal iz leta 1926, ki ga je osebno moral razstaviti do najmanjšega vijaka in sestaviti nazaj. Kako pa se veščine mehanika in tehnika prelivajo z odnosom do tehniške dediščine, pa v pogovoru, ki smo ga z njim posneli v našem studiu.
Tehniški muzej Slovenije v Bistri zbira, ohranja in razstavlja predmete tehniške dediščine s poudarkom na izdelkih znanja tukajšnih ali ljudi, ki so na te tozadevno vplivali. Že dolgo imajo delujoči oddelek za konservatorstvo in restavratorstvo, kjer že slaba tri desetletja dela Matej Žganjar s prvotnim poklicem gradbenik. V veliki meri ohranjanje tehniške dediščine zahteva znanja in veščine danes razmeroma redkejših poklicev, kot so mizarji, kovači, orodjarji, ključavničarji, varilci in še kaj bi se našlo. S kolegi vzdržujejo starodobnike muzeja, motorna kolesa in izvenkrmne motorje nekdanje tovarne Tomos, Žganjar pa posebej poudarja restavriranje pisalnega stroja Royal iz leta 1926, ki ga je osebno moral razstaviti do najmanjšega vijaka in sestaviti nazaj. Kako pa se veščine mehanika in tehnika prelivajo z odnosom do tehniške dediščine, pa v pogovoru, ki smo ga z njim posneli v našem studiu.
Letošnjo Evropsko noč raziskovalcev sta pri nas tokrat pripravila Hiša eksperimentov, koordinator projekta Noč ima svojo moč in Filozofska fakulteta Univerze v LJ s sloganom "Človek, žival« v projektu Humanistika, to si ti! Vse se je zgostilo zadnji petek, 29.9., z mnogimi dogodki v kar 24 krajih pri nas. Gre za vseevropski projekt v 26 članicah, ki ga financira Komisija EU, pri nas pa posreduje resorno ministrstvo. Od tam je v naš studio prišel dr. Stojan Sorčan, ki mu je pred mikrofonom družbo delala idejna pobudnica slogana »humanistike« dr. Mateja Gaber, dejavnosti Hiše eksperimentov pa je predstavljal direktor dr. Miha Kos. Rdeča nit pogovora sledi vprašanjem o pomenu vzpodbujanja logičnega mišljenja, radovednosti in sploh vsega v razmerah sodobnega sveta. Vedno redkejše celovito znanstveno mišljenje je dandanašnji malodane subverzivno početje nasproti načinom upravljanja sodobnih družb spektakla. FOTO: Z leve Stojan Sorčan, Mateja Gaber, Miha Kos v avli Radia Slovenija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Letošnjo Evropsko noč raziskovalcev sta pri nas tokrat pripravila Hiša eksperimentov, koordinator projekta Noč ima svojo moč in Filozofska fakulteta Univerze v LJ s sloganom "Človek, žival« v projektu Humanistika, to si ti! Vse se je zgostilo zadnji petek, 29.9., z mnogimi dogodki v kar 24 krajih pri nas. Gre za vseevropski projekt v 26 članicah, ki ga financira Komisija EU, pri nas pa posreduje resorno ministrstvo. Od tam je v naš studio prišel dr. Stojan Sorčan, ki mu je pred mikrofonom družbo delala idejna pobudnica slogana »humanistike« dr. Mateja Gaber, dejavnosti Hiše eksperimentov pa je predstavljal direktor dr. Miha Kos. Rdeča nit pogovora sledi vprašanjem o pomenu vzpodbujanja logičnega mišljenja, radovednosti in sploh vsega v razmerah sodobnega sveta. Vedno redkejše celovito znanstveno mišljenje je dandanašnji malodane subverzivno početje nasproti načinom upravljanja sodobnih družb spektakla. FOTO: Z leve Stojan Sorčan, Mateja Gaber, Miha Kos v avli Radia Slovenija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Zgodovinar dr. Dragan Matič je v svoji matični hiši, Arhivu RS, objavil knjigo "Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice". Že podnaslov, Zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873-89 in 1908-14 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije, časovno zaokrožijo to tudi v našem obdobju potrebno ovrednotenje tiskovne svobode v t.im. "dobri stari Avstro-Ogrski". Obsežna, dobrih 330 strani obsegajoča zgodovinsko-arhivska študija ohranjenih pravosodnih spisov ljubljanskega okrožnega sodišča in tožilstva tega obdobja, razkrije, kaj je takrat in tudi globoko v 20. stoletje pomenilo biti Slovenec ali Slovenka v dvojni monarhiji, ki je javno objavljal svoja razmišljanja. Prvi del razkrije historiat spreminjajočih se praks sodne in siceršnje državne administracije v obravnavanju svobode javne besede, ki je po ohranjenih virih sodeč strožje obravnavala sklicevanje slovensko govorečih na ustavno demokratično politično življenje v desetletjih po l.1848 do začetkov 1.svetovne vojne. Gre za potrebno in doslej manjkajoče delo, ki zamaje občasne nostalgične reminiscence po "stari Avstriji". Skozi prikaz obravnav sodnih zaplemb delo pokaže na že takrat rojevajoče se zametke radikalizacije nacionalizma nemško govorečih v smeri fašizacije v Avstriji. FOTO: Naslovnica dela »Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice« VIR: Program Ars, Goran Tenze
Zgodovinar dr. Dragan Matič je v svoji matični hiši, Arhivu RS, objavil knjigo "Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice". Že podnaslov, Zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873-89 in 1908-14 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije, časovno zaokrožijo to tudi v našem obdobju potrebno ovrednotenje tiskovne svobode v t.im. "dobri stari Avstro-Ogrski". Obsežna, dobrih 330 strani obsegajoča zgodovinsko-arhivska študija ohranjenih pravosodnih spisov ljubljanskega okrožnega sodišča in tožilstva tega obdobja, razkrije, kaj je takrat in tudi globoko v 20. stoletje pomenilo biti Slovenec ali Slovenka v dvojni monarhiji, ki je javno objavljal svoja razmišljanja. Prvi del razkrije historiat spreminjajočih se praks sodne in siceršnje državne administracije v obravnavanju svobode javne besede, ki je po ohranjenih virih sodeč strožje obravnavala sklicevanje slovensko govorečih na ustavno demokratično politično življenje v desetletjih po l.1848 do začetkov 1.svetovne vojne. Gre za potrebno in doslej manjkajoče delo, ki zamaje občasne nostalgične reminiscence po "stari Avstriji". Skozi prikaz obravnav sodnih zaplemb delo pokaže na že takrat rojevajoče se zametke radikalizacije nacionalizma nemško govorečih v smeri fašizacije v Avstriji. FOTO: Naslovnica dela »Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice« VIR: Program Ars, Goran Tenze
V okviru programa PETRI (Practical Education in Technology Research and Innovation) Evropske vesoljske agencije, skupina študentov Univerze v Ljubljani s projektom SpaceDent raziskuje, kako se bo v vesolju oziroma v breztežnostnem stanju na daljših potovanjih proti planetom skrbelo za zobe tudi z zobozdravniško prakso. Gre za multidisciplinarni zastavek, zato so v naš studio prišli, pobudnik sodelovanja in hkrati vodja v projektu Tine Šefic z Medicinske fakultete, Hana Prtenjak s Fakultete za strojništvo ter Matic Hvala s Fakultete za elektrotehniko. Povedali so, kako se lotevajo tega izziva, ki bo kulminiral v merjenju posledic zobozdravstvene obdelave modelov zob v pogojih simuliranega breztežnostnega stanja jeseni v Franciji. To bo izbrana skupina merila v nizu t.im. paraboličnih letov z letalom. FOTO: Z leve Tine Šefic, Hana Prtenjak in Matic Hvala, študenti Univerze v LJ VIR: Program Ars, G.Tenze
V okviru programa PETRI (Practical Education in Technology Research and Innovation) Evropske vesoljske agencije, skupina študentov Univerze v Ljubljani s projektom SpaceDent raziskuje, kako se bo v vesolju oziroma v breztežnostnem stanju na daljših potovanjih proti planetom skrbelo za zobe tudi z zobozdravniško prakso. Gre za multidisciplinarni zastavek, zato so v naš studio prišli, pobudnik sodelovanja in hkrati vodja v projektu Tine Šefic z Medicinske fakultete, Hana Prtenjak s Fakultete za strojništvo ter Matic Hvala s Fakultete za elektrotehniko. Povedali so, kako se lotevajo tega izziva, ki bo kulminiral v merjenju posledic zobozdravstvene obdelave modelov zob v pogojih simuliranega breztežnostnega stanja jeseni v Franciji. To bo izbrana skupina merila v nizu t.im. paraboličnih letov z letalom. FOTO: Z leve Tine Šefic, Hana Prtenjak in Matic Hvala, študenti Univerze v LJ VIR: Program Ars, G.Tenze
Avgustovske poplave so presenetile prebivalstvo, stroke vodarstva in hidrotehnike pa niti ne. Hidrologinja dr. Lidija Globevnik, dipl.ing.gradb., tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije, že nekaj desetletij spremlja stanje voda pri nas. Zato smo jo med drugim vprašali, ali je šlo za kaj drugega kot stoletne vode oziroma povodenj, in ali so za to katastrofo krive podnebne spremembe ali način urejanja vodnih porečij? Odgovor ni enoznačen, saj je povedala, da ljudje jemljejo prostor vodi že stoletja, v 20. stoletju vedno bolj intenzivno, in da zgodovina pomni tudi poplave podobnih razsežnosti. Npr. v delu Savinje, pri mostu Juvanje blizu Letuša si je reka zaradi količine padavin utrla staro strugo, ki je lepo vidna na Franciskejskem katastru iz prvih desetletij 19. stoletja. Na prosto dostopni spletni strani Atlas voda si lahko ogledate taisto podobo tega okolja pred in po avgustovskih poplavah. V dveh stoletjih so ljudje reki odvzeli staro strugo in pridobili kmetijska polja, gradbena zemljišča ipd. Zato bo način dolgoročne prilagoditve vsakih nekaj deset let ponavljajočim se hudim poplavam izjemen razvojni izziv, saj gre za ljudem prirejena funkcionalna zemljišča. Niti ne tako redko pa so ta prav na nekdanjih strugah rek. FOTO: Juvanje ob Savinji blizu Letuša, izsek Franciskejskega katastra - reka si je avgusta nazaj vzela strugo izpred dveh stoletij VIR: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e
Avgustovske poplave so presenetile prebivalstvo, stroke vodarstva in hidrotehnike pa niti ne. Hidrologinja dr. Lidija Globevnik, dipl.ing.gradb., tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije, že nekaj desetletij spremlja stanje voda pri nas. Zato smo jo med drugim vprašali, ali je šlo za kaj drugega kot stoletne vode oziroma povodenj, in ali so za to katastrofo krive podnebne spremembe ali način urejanja vodnih porečij? Odgovor ni enoznačen, saj je povedala, da ljudje jemljejo prostor vodi že stoletja, v 20. stoletju vedno bolj intenzivno, in da zgodovina pomni tudi poplave podobnih razsežnosti. Npr. v delu Savinje, pri mostu Juvanje blizu Letuša si je reka zaradi količine padavin utrla staro strugo, ki je lepo vidna na Franciskejskem katastru iz prvih desetletij 19. stoletja. Na prosto dostopni spletni strani Atlas voda si lahko ogledate taisto podobo tega okolja pred in po avgustovskih poplavah. V dveh stoletjih so ljudje reki odvzeli staro strugo in pridobili kmetijska polja, gradbena zemljišča ipd. Zato bo način dolgoročne prilagoditve vsakih nekaj deset let ponavljajočim se hudim poplavam izjemen razvojni izziv, saj gre za ljudem prirejena funkcionalna zemljišča. Niti ne tako redko pa so ta prav na nekdanjih strugah rek. FOTO: Juvanje ob Savinji blizu Letuša, izsek Franciskejskega katastra - reka si je avgusta nazaj vzela strugo izpred dveh stoletij VIR: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e
Letos mineva 550 let od rojstva znamenitega poljskega astronoma Nikolaja Kopernika in 480 let od objave njegove prelomne knjige »O revolucijah nebesnih sfer«. To je bil začetek konca več kot tisočletnega ptolomajskega obdobja vere, da se planeti s soncem vred vrtijo okrog Zemlje, in hkrati zȏra t.im. heliocentričnega razumevanja vesolja. Par desetletij po prvem izidu te knjige leta 1543, se je eden od ponatisov znašel tudi pri jezuitih na Kranjskem. Toda šele leta 2006 je zgodovinar znanosti dr. Stanislav Južnič v NUK-u bolj ali manj po naključju našel to knjigo. Knjižničar Matija Čop je pri nekem katalogiziranju ljubljanske licejske knjižnice sredi 19. stoletja, namesto 1566 – šlo je za enega od ponatisov – pravo letnico izida spremenil v leto 1766. Zelo verjetno je, da se je tudi zato ohranila, ne da bi v nacionalki do takrat vedeli, kaj premorejo. Oktobra 2009 se je tam končevala razstava ki jo je pripravil zdaj že upokojeni srednješolski profesor fizike iz Ljubljane Boris Kham, redni sodelavec astronomske revije Spika. Novinarka Vida Curk ga je takrat povabila pred mikrofon, in nastal je pogovor, v katerem Kham razmišlja, kako je Kopernikova revolucionarna knjiga, ki je zamajala gotovost evropskega geocentričnega razumevanja sveta, takrat in skozi čas vplivala na tukajšne intelektualne tokove. FOTO: Nicolaus Copernicus (1473-1543), kot je podpisan v svojih v latinščini napisanih in izdanih delih VIR: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1675/copernicus-galileo-and-the-church-science-in-a-religious-world
Letos mineva 550 let od rojstva znamenitega poljskega astronoma Nikolaja Kopernika in 480 let od objave njegove prelomne knjige »O revolucijah nebesnih sfer«. To je bil začetek konca več kot tisočletnega ptolomajskega obdobja vere, da se planeti s soncem vred vrtijo okrog Zemlje, in hkrati zȏra t.im. heliocentričnega razumevanja vesolja. Par desetletij po prvem izidu te knjige leta 1543, se je eden od ponatisov znašel tudi pri jezuitih na Kranjskem. Toda šele leta 2006 je zgodovinar znanosti dr. Stanislav Južnič v NUK-u bolj ali manj po naključju našel to knjigo. Knjižničar Matija Čop je pri nekem katalogiziranju ljubljanske licejske knjižnice sredi 19. stoletja, namesto 1566 – šlo je za enega od ponatisov – pravo letnico izida spremenil v leto 1766. Zelo verjetno je, da se je tudi zato ohranila, ne da bi v nacionalki do takrat vedeli, kaj premorejo. Oktobra 2009 se je tam končevala razstava ki jo je pripravil zdaj že upokojeni srednješolski profesor fizike iz Ljubljane Boris Kham, redni sodelavec astronomske revije Spika. Novinarka Vida Curk ga je takrat povabila pred mikrofon, in nastal je pogovor, v katerem Kham razmišlja, kako je Kopernikova revolucionarna knjiga, ki je zamajala gotovost evropskega geocentričnega razumevanja sveta, takrat in skozi čas vplivala na tukajšne intelektualne tokove. FOTO: Nicolaus Copernicus (1473-1543), kot je podpisan v svojih v latinščini napisanih in izdanih delih VIR: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1675/copernicus-galileo-and-the-church-science-in-a-religious-world
Naslovna tema je že desetletja izziv v medicinskih raziskavah, biofizik prof.dr. Tadej Kotnik, vodja Laboratorija za biokibernetiko in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, pa je prepustnost celice začel raziskovati že z magisterijem in v dveh doktorskih disertacijah. Eno ("Vpliv dinamike električnega polja na učinkovitost elektroprepustnosti celične membrane") na Univerzi Paris XI, pred leti v Franciji prvouvrščene v naravoslovnih študijah in matematiki, drugo pa na matični fakulteti pri profesorju Damijanu Miklavčiču. Rdeča nit pogovora so torej njegove raziskave celične prepustnosti ob pomoči ustreznih električnih impulzov oziroma v največji meri elekroporacije kot vedno bolj upoštevanja vredne "neporušne" metode vplivanja na strukture DNK tako v prokariontskih kot tudi v evkariontskih celicah. Lab. za biokibernetiko z Inštitutom za neionizirna sevanja v Ljubljani sodeluje že 30 let na področju vpliva električnih in magnetnih virov na človeka. To pa bo tema ene od prihodnjih oddaj. FOTO: Tadej Kotnik VIR: Janez Kotar, © Laboratorij za biokibernetiko, UL-FE
Naslovna tema je že desetletja izziv v medicinskih raziskavah, biofizik prof.dr. Tadej Kotnik, vodja Laboratorija za biokibernetiko in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, pa je prepustnost celice začel raziskovati že z magisterijem in v dveh doktorskih disertacijah. Eno ("Vpliv dinamike električnega polja na učinkovitost elektroprepustnosti celične membrane") na Univerzi Paris XI, pred leti v Franciji prvouvrščene v naravoslovnih študijah in matematiki, drugo pa na matični fakulteti pri profesorju Damijanu Miklavčiču. Rdeča nit pogovora so torej njegove raziskave celične prepustnosti ob pomoči ustreznih električnih impulzov oziroma v največji meri elekroporacije kot vedno bolj upoštevanja vredne "neporušne" metode vplivanja na strukture DNK tako v prokariontskih kot tudi v evkariontskih celicah. Lab. za biokibernetiko z Inštitutom za neionizirna sevanja v Ljubljani sodeluje že 30 let na področju vpliva električnih in magnetnih virov na človeka. To pa bo tema ene od prihodnjih oddaj. FOTO: Tadej Kotnik VIR: Janez Kotar, © Laboratorij za biokibernetiko, UL-FE
Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanega prevoda zbornika. FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavila pričujoča slikovna kombinacija VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/
Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanega prevoda zbornika. FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavila pričujoča slikovna kombinacija VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/
Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete. FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886 VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/
Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete. FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886 VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/
Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png
Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png