Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Avtor: Goran Tenze
Ob letošnji 60-letnici Programa Ars predstavljamo izbor posameznih oddaj iz preteklih let, na katere bi vas radi še enkrat opozorili. Sredi prejšnega desetletja smo v Laboratorijih Maxa Perutza v okviru univerzitetnega raziskovalnega središča Vienna Biocenter na Dunaju posneli pogovor o izvoru univerzalnega genetskega koda in izzivih sodobne molekularne biologije. Gost je bil biofizik iz Zagreba, ki tam vodi oddelek za računalniško biofiziko molekul dr. Bojan Žagrović, na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pa smo na podobno temo pred mikrofon povabili raziskovalko z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo, izr.prof.dr. Mojco Benčina. Oddajo je pripravil Goran Tenze. FOTO: Shema prevajanja DNK (mRNK je izpuščena) VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Genetski_kod
Ob letošnji 60-letnici Programa Ars predstavljamo izbor posameznih oddaj iz preteklih let, na katere bi vas radi še enkrat opozorili. Sredi prejšnega desetletja smo v Laboratorijih Maxa Perutza v okviru univerzitetnega raziskovalnega središča Vienna Biocenter na Dunaju posneli pogovor o izvoru univerzalnega genetskega koda in izzivih sodobne molekularne biologije. Gost je bil biofizik iz Zagreba, ki tam vodi oddelek za računalniško biofiziko molekul dr. Bojan Žagrović, na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pa smo na podobno temo pred mikrofon povabili raziskovalko z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo, izr.prof.dr. Mojco Benčina. Oddajo je pripravil Goran Tenze. FOTO: Shema prevajanja DNK (mRNK je izpuščena) VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Genetski_kod
Ali so ženske v sodobnem času kaj manj uspešne v tako tradicionalno moškem poklicu kot je arhitektura? Temu že nekaj desetletij ni več tako – vsaj tako misli trojica predstavnikov Centra arhitekture Slovenije, ki so pretekli teden v ljubljanski Galeriji DESSA odprli razstavo z naslovom »V ospredje VI. : slovenske arhitektke, gradbenice in oblikovalke«. Ta prikazuje vlogo v javnem prostoru premalo znanih ustvarjalk, ki pa so pomembno zaznamovale več tudi pomembnih javnih zgradb ali prostorskih sklopov, kot je npr. Trg republike v glavnem mestu. O ženskah v arhitekturi pri nas nekoč in danes tokrat Barbara Viki Šubic, Nives Čorak in Miha Benčina. FOTO: Občutek za prostor se vzgaja že v otroštvu VIR: avtorica Jana Jocif, https://www.centerarhitekture.org/10let-igrive-arhitekture/#iLightbox[gallery2777]/3
Ali so ženske v sodobnem času kaj manj uspešne v tako tradicionalno moškem poklicu kot je arhitektura? Temu že nekaj desetletij ni več tako – vsaj tako misli trojica predstavnikov Centra arhitekture Slovenije, ki so pretekli teden v ljubljanski Galeriji DESSA odprli razstavo z naslovom »V ospredje VI. : slovenske arhitektke, gradbenice in oblikovalke«. Ta prikazuje vlogo v javnem prostoru premalo znanih ustvarjalk, ki pa so pomembno zaznamovale več tudi pomembnih javnih zgradb ali prostorskih sklopov, kot je npr. Trg republike v glavnem mestu. O ženskah v arhitekturi pri nas nekoč in danes tokrat Barbara Viki Šubic, Nives Čorak in Miha Benčina. FOTO: Občutek za prostor se vzgaja že v otroštvu VIR: avtorica Jana Jocif, https://www.centerarhitekture.org/10let-igrive-arhitekture/#iLightbox[gallery2777]/3
Vpliv preteklih in sedanjih strupenih izpustov industrijske dobe je po ugotovitvah znanstvenih raziskav zadnjih desetletij za seboj pustil za daljše obdobje neizbrisljive škodljive anorganske ostanke, pri nas v veliki meri živega srebra iz rudnikov v Idriji in Mežici, v tleh, zraku in v vodah. In ker vedno več ljudi živi v urbanih naseljih, se je za poizvedovanje o teh vplivih razvila tudi "urbana geokemija", ki preučuje mnoge aspekte vpliva takšnih potencialno strupenih elementov v teh okoljih. Bolj podrobno se s tematiko ukvarjata dr. Mateja Gosar in dr. Martin Gaberšek z Geološkega zavoda Slovenije, današnja gosta v oddaji. FOTO: Mateja Gosar in Martin Gaberšek VIR: Goran Tenze, Program Ars
Vpliv preteklih in sedanjih strupenih izpustov industrijske dobe je po ugotovitvah znanstvenih raziskav zadnjih desetletij za seboj pustil za daljše obdobje neizbrisljive škodljive anorganske ostanke, pri nas v veliki meri živega srebra iz rudnikov v Idriji in Mežici, v tleh, zraku in v vodah. In ker vedno več ljudi živi v urbanih naseljih, se je za poizvedovanje o teh vplivih razvila tudi "urbana geokemija", ki preučuje mnoge aspekte vpliva takšnih potencialno strupenih elementov v teh okoljih. Bolj podrobno se s tematiko ukvarjata dr. Mateja Gosar in dr. Martin Gaberšek z Geološkega zavoda Slovenije, današnja gosta v oddaji. FOTO: Mateja Gosar in Martin Gaberšek VIR: Goran Tenze, Program Ars
Hribovito območje med Slovenj Gradcem in Velenjem je bilo pred približno 15 milijoni leti ravninsko, prekrivalo pa ga je plitvo morje, ki mu poznavalci geološke preteklosti pravijo centralna Paratetida. Povečini se je rastezalo po današnji Panonski nižini. Miha Marinšek in dr. Kristina Ivančič z Geološkega zavoda Slovenija bosta ob pomoči teorije tektonskih plošč in razumevanja fosilnih ostankov v kamninah in sedimentih pojasnila, kako je tu prišlo do hribovite pokrajine, in kako so slednje pravzaprav nastale skozi čas. FOTO: Z leve Miha Marinšek in Kristina Ivančič VIR: Program Ars
Hribovito območje med Slovenj Gradcem in Velenjem je bilo pred približno 15 milijoni leti ravninsko, prekrivalo pa ga je plitvo morje, ki mu poznavalci geološke preteklosti pravijo centralna Paratetida. Povečini se je rastezalo po današnji Panonski nižini. Miha Marinšek in dr. Kristina Ivančič z Geološkega zavoda Slovenija bosta ob pomoči teorije tektonskih plošč in razumevanja fosilnih ostankov v kamninah in sedimentih pojasnila, kako je tu prišlo do hribovite pokrajine, in kako so slednje pravzaprav nastale skozi čas. FOTO: Z leve Miha Marinšek in Kristina Ivančič VIR: Program Ars
Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu je te dni predstavil najnovejšo monografijo z naslovom "Rex - mit iz plitvine". V pogovoru z direktorjem Francom Jurijem, urednico knjige, kustosinjo dr. Nadjo Terčon, njenima kolegicama Bogdano Marinac in Snježano Karinja skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj, kako in za koga naj bi nastal mit o med vojnama eni najhitrejših prestižnih potniških čezoceank, ponosu predvojnega italijanskega fašističnega režima, ladji Rex, ki je po tem, ko so jo Nemci l. 1944 iz Trsta odvlekli do obale med Koprom in Izolo, nasedla. Po letalskem napadu zaveznikov je gorela cel teden dni, po vojni pa razrezana končala v plavžih jeseniške železarne. FOTO: Otroka Jasna in Dušan Podgornik se l. 1959 igrata na obali "pri Rexu" med Koprom in Izolo, v ozadju ostanki ladje Rex VIR: avtor je njun oče Jože Podgornik, hrani Pomorski muzej SM Piran
Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu je te dni predstavil najnovejšo monografijo z naslovom "Rex - mit iz plitvine". V pogovoru z direktorjem Francom Jurijem, urednico knjige, kustosinjo dr. Nadjo Terčon, njenima kolegicama Bogdano Marinac in Snježano Karinja skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj, kako in za koga naj bi nastal mit o med vojnama eni najhitrejših prestižnih potniških čezoceank, ponosu predvojnega italijanskega fašističnega režima, ladji Rex, ki je po tem, ko so jo Nemci l. 1944 iz Trsta odvlekli do obale med Koprom in Izolo, nasedla. Po letalskem napadu zaveznikov je gorela cel teden dni, po vojni pa razrezana končala v plavžih jeseniške železarne. FOTO: Otroka Jasna in Dušan Podgornik se l. 1959 igrata na obali "pri Rexu" med Koprom in Izolo, v ozadju ostanki ladje Rex VIR: avtor je njun oče Jože Podgornik, hrani Pomorski muzej SM Piran
V obdobju pandemije Covida 19 je nemalo ljudi prvič v življenju slišalo za zadevni test PCR, kar ne pomeni nič drugega kot test z metodo »verižne reakcije s polimerazo«. Kot je znano, ne gre za t.im. »hitri test«, ki naj bi dokazoval bolezen Covid 19 oziroma virus SARS CoV-2, temveč gre za drugačno metodo, do katere so prišli mnogo pred izbruhom te bolezni. Raziskovalci pa iščejo hitrejšo in tudi cenejšo metodo oziroma izboljšanje »PCR testa«. Tokratni gost, raziskovalec z Nacionalnega inštituta za biologijo, doc. dr. David Dobnik je danes kar v studiu V ŽIVO predstavil raziskovalna spoznanja pri razvoju digitalne metode izvedbe PCR testa, oziroma njegov prispevek pri mednarodni raziskavi o izboljšanju ustreznih metod. FOTO: David Dobnik v laboratoriju NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijo
V obdobju pandemije Covida 19 je nemalo ljudi prvič v življenju slišalo za zadevni test PCR, kar ne pomeni nič drugega kot test z metodo »verižne reakcije s polimerazo«. Kot je znano, ne gre za t.im. »hitri test«, ki naj bi dokazoval bolezen Covid 19 oziroma virus SARS CoV-2, temveč gre za drugačno metodo, do katere so prišli mnogo pred izbruhom te bolezni. Raziskovalci pa iščejo hitrejšo in tudi cenejšo metodo oziroma izboljšanje »PCR testa«. Tokratni gost, raziskovalec z Nacionalnega inštituta za biologijo, doc. dr. David Dobnik je danes kar v studiu V ŽIVO predstavil raziskovalna spoznanja pri razvoju digitalne metode izvedbe PCR testa, oziroma njegov prispevek pri mednarodni raziskavi o izboljšanju ustreznih metod. FOTO: David Dobnik v laboratoriju NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijo
Fortunat Bergant (1721-1769) je bil po razlagah nekaterih slikarjev in umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja najbolj slovenski baročni slikar Kranjske 18. stoletja. Najdba njegovih dveh, desetletja izgubljenih slik "Prestar" in "Ptičar" je pred dobrega pol desetletja restavratorski stroki ponudila zahteven izziv, o katerem bo spregovorila mag. Simona Škorja iz restavratorske delavnice Moderne galerije. Zanj je lani skupaj z dvema kolegoma prejela cehovsko priznanje Mirka Šubica Društva restavratorjev Slovenije.
Fortunat Bergant (1721-1769) je bil po razlagah nekaterih slikarjev in umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja najbolj slovenski baročni slikar Kranjske 18. stoletja. Najdba njegovih dveh, desetletja izgubljenih slik "Prestar" in "Ptičar" je pred dobrega pol desetletja restavratorski stroki ponudila zahteven izziv, o katerem bo spregovorila mag. Simona Škorja iz restavratorske delavnice Moderne galerije. Zanj je lani skupaj z dvema kolegoma prejela cehovsko priznanje Mirka Šubica Društva restavratorjev Slovenije.
Tako kot jezik tudi roka ne uspe opisati vseh čudežev morja, je pred pol tisočletja zapisal Krištof Kolumb. Raziskovalec in biolog z Morske biološke postaje Piran prof.dr. Lovrenc Lipej pa to dela že dobri dve desetletji tudi v časniku Primorske novice. V prostorih postaje, niti 50 metrov od morja, nam je razčlenil biodiverziteto Tržaškega zaliva in vsega Jadrana, vključno z v času zamrznjenem otokom Mljet, kjer s hrvaškimi kolegi raziskuje že dolga leta, in da celotnega Sredozemlja niti posebej ne omenjamo. Tema "kaj naredi ljudi, da o morju ne mislijo le turistično", je bila le logični dodatek skozi katerega je povzel osrednja spoznanja svoje nedavno predstavljene knjige Podobe iz modrine. Na naslovnici se nam veselo smehlja njegov posnetek velike pliskavke - lat. Tursiops truncatus kot lep primer izjemne naravne dediščine slovenskega morja. FOTO: Velika pliskavka, lat. Tursiops truncatus je prebivalka našega morja in živ dokaz, da le-to še vedno premore izjemno naravno dediščino VIR: Lovrenc Lipej, MBPP-NIB
Tako kot jezik tudi roka ne uspe opisati vseh čudežev morja, je pred pol tisočletja zapisal Krištof Kolumb. Raziskovalec in biolog z Morske biološke postaje Piran prof.dr. Lovrenc Lipej pa to dela že dobri dve desetletji tudi v časniku Primorske novice. V prostorih postaje, niti 50 metrov od morja, nam je razčlenil biodiverziteto Tržaškega zaliva in vsega Jadrana, vključno z v času zamrznjenem otokom Mljet, kjer s hrvaškimi kolegi raziskuje že dolga leta, in da celotnega Sredozemlja niti posebej ne omenjamo. Tema "kaj naredi ljudi, da o morju ne mislijo le turistično", je bila le logični dodatek skozi katerega je povzel osrednja spoznanja svoje nedavno predstavljene knjige Podobe iz modrine. Na naslovnici se nam veselo smehlja njegov posnetek velike pliskavke - lat. Tursiops truncatus kot lep primer izjemne naravne dediščine slovenskega morja. FOTO: Velika pliskavka, lat. Tursiops truncatus je prebivalka našega morja in živ dokaz, da le-to še vedno premore izjemno naravno dediščino VIR: Lovrenc Lipej, MBPP-NIB
Kaj in kdo so bili Kelti? »Kaj in kdo so bili Kelti?«, je vprašanje, ki si ga je nemalokrat zastavil vsakdo, ki je hotel razumeti pomen različnih ohranjenih pisnih označb skupin plemen od antične starogrške označbe »Keltoi« do kopice vztrajnih iskanj izvora v obdobju nastajanja predstav o evropskih ljudstvih 19. stoletja. Kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, arheolog dr. Boštjan Laharnar je V ŽIVO poskusil zgoščeno odgovoriti na to in na vprašanja razumevanja njihovih materialnih ostankov. FOTO: "keltska glava" s pečatnika, ki so ga našli v kraju Dunaj pri Krškem VIR: Tomaž Lauko, NMS
Kaj in kdo so bili Kelti? »Kaj in kdo so bili Kelti?«, je vprašanje, ki si ga je nemalokrat zastavil vsakdo, ki je hotel razumeti pomen različnih ohranjenih pisnih označb skupin plemen od antične starogrške označbe »Keltoi« do kopice vztrajnih iskanj izvora v obdobju nastajanja predstav o evropskih ljudstvih 19. stoletja. Kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, arheolog dr. Boštjan Laharnar je V ŽIVO poskusil zgoščeno odgovoriti na to in na vprašanja razumevanja njihovih materialnih ostankov. FOTO: "keltska glava" s pečatnika, ki so ga našli v kraju Dunaj pri Krškem VIR: Tomaž Lauko, NMS
Eno od področij vlaganja denarja in vzpodbujanja javnih razprav v okviru javnih politik Komisije EU je tudi področje "citizen science", kot navajajo v angleškem izvirniku. Pri nas se termin prevaja dokaj različno, od pridevnika državljanska, skupnostna, nenazadnje pa občanska znanost. V temelju pa ne gre toliko za terminološki kot za vsebinski izziv. Kako znanost približati ljudem, ali bolje, kako tiste, ki jih zanima, vključiti v raziskovalne kroge, pa četudi le kot zunanje sodelavce? Predvsem pa, kako lahko pri tem sodelujejo knjižnice? O njihovi dejavni vlogi v vzpodbujanju omenjene občanske znanosti, kot temu zdaj rečejo, in o tem, kaj naj bi to sploh bilo, bosta govorila mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani in kolega iz knjižnice, dr. Uroš Kunaver. FOTO: V okviru koncepta odprte znanosti EU vzpodbuja tudi »občansko znanost« VIR: https://odprtaknjiznica.splet.arnes.si/novice/
Eno od področij vlaganja denarja in vzpodbujanja javnih razprav v okviru javnih politik Komisije EU je tudi področje "citizen science", kot navajajo v angleškem izvirniku. Pri nas se termin prevaja dokaj različno, od pridevnika državljanska, skupnostna, nenazadnje pa občanska znanost. V temelju pa ne gre toliko za terminološki kot za vsebinski izziv. Kako znanost približati ljudem, ali bolje, kako tiste, ki jih zanima, vključiti v raziskovalne kroge, pa četudi le kot zunanje sodelavce? Predvsem pa, kako lahko pri tem sodelujejo knjižnice? O njihovi dejavni vlogi v vzpodbujanju omenjene občanske znanosti, kot temu zdaj rečejo, in o tem, kaj naj bi to sploh bilo, bosta govorila mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani in kolega iz knjižnice, dr. Uroš Kunaver. FOTO: V okviru koncepta odprte znanosti EU vzpodbuja tudi »občansko znanost« VIR: https://odprtaknjiznica.splet.arnes.si/novice/
Prva naravoslovna razstava v ljubljanskem Cankarjevem domu z naslovom »V vrtincu sprememb« (12.dec.2022 - 5.nov.2023) prikazuje zakonitosti narave od nastanka Zemlje, da celo vesolja – skratka večno spreminjanje. Tako vsebinsko kot oblikovno pa so jo zasnovali kot etično dilemo: smo osebno pripravljeni na z naravo skladnim življenjem? Več o nujnosti povezovanja naravoslovnih in humanističnih spoznanj pri vzdržnosti sobivanja na planetu povesta oblikovalka razstave, arhitektka Sanja Jurca Avci in koordinatorica in avtorica končnih besedil, kustosinja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, biologinja dr.Staša Tome. FOTO: Utrinek z razstave »V vrtincu sprememb« v Galeriji CD, posneto 4.januarja VIR: Program Ars
Prva naravoslovna razstava v ljubljanskem Cankarjevem domu z naslovom »V vrtincu sprememb« (12.dec.2022 - 5.nov.2023) prikazuje zakonitosti narave od nastanka Zemlje, da celo vesolja – skratka večno spreminjanje. Tako vsebinsko kot oblikovno pa so jo zasnovali kot etično dilemo: smo osebno pripravljeni na z naravo skladnim življenjem? Več o nujnosti povezovanja naravoslovnih in humanističnih spoznanj pri vzdržnosti sobivanja na planetu povesta oblikovalka razstave, arhitektka Sanja Jurca Avci in koordinatorica in avtorica končnih besedil, kustosinja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, biologinja dr.Staša Tome. FOTO: Utrinek z razstave »V vrtincu sprememb« v Galeriji CD, posneto 4.januarja VIR: Program Ars
Med je eno tukajšnih najstarejših živil popolnoma naravnega izvora. Če je pristen, seveda. O tej lastnosti, predvsem pa o metodah preverjanja te lastnosti, bo v oddaji vnovič spregovorila poznavalka z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Mojca Korošec, trenutno docentka na Oddelku za živilstvo. Pred leti je obranila doktorsko disertacijo z naslovno temo «Določitev fizikalnih in kemijskih parametrov za ugotavljanje pristnosti medu«. Zaradi zlorab v industriji in trgovini z živili je delo živilskih strokovnjakov vedno bolj cenjeno in pomembno, če pa gre za med, je povod za pogovor na temo še bolj utemeljen. V pogovoru je najprej povedala, zakaj si je za doktorat izbrala prav takšno temo. FOTO: Primer naravno kristaliziranega meda, ki je znak pristnosti VIR: https://cebelarstvo-kozmus.si/zanimivosti/kristalizacija-medu/
Med je eno tukajšnih najstarejših živil popolnoma naravnega izvora. Če je pristen, seveda. O tej lastnosti, predvsem pa o metodah preverjanja te lastnosti, bo v oddaji vnovič spregovorila poznavalka z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Mojca Korošec, trenutno docentka na Oddelku za živilstvo. Pred leti je obranila doktorsko disertacijo z naslovno temo «Določitev fizikalnih in kemijskih parametrov za ugotavljanje pristnosti medu«. Zaradi zlorab v industriji in trgovini z živili je delo živilskih strokovnjakov vedno bolj cenjeno in pomembno, če pa gre za med, je povod za pogovor na temo še bolj utemeljen. V pogovoru je najprej povedala, zakaj si je za doktorat izbrala prav takšno temo. FOTO: Primer naravno kristaliziranega meda, ki je znak pristnosti VIR: https://cebelarstvo-kozmus.si/zanimivosti/kristalizacija-medu/
Najhujši obliki možganskega raka, glioblastomi, doslej ni prišla do živega niti kemoterapija. Skupina raziskovalcev, ki jo vodi prof.dr. Tamara Lah Turnšek z Nacionalnega inštituta za biologijo je odkrila presenetljivo sposobnost določene mešanice kanabinoida konoplje kanabinerola, CBG v kombinaciji s kanabidiolom, CBD, ki glede na njihove predklinične raziskave povzroči programirano celično smrt glioblastome. CBG ni psihoaktiven kanabinoid konoplje, in je eden manj raziskanih od sicer več kot stotih, ki jih je v 60-ih letih odkril še delujoči izraelski kemik Raphael Mechoulam s Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Glede na tudi v zdravniških krogih zakoreninjeno prepričanje o konoplji kot »drogi«, čeprav že vrabci čivkajo, da je najbolj razvpita le ena njena komponenta, psihoaktivni kanabinoid THC, je omenjeno odkritje, v pogovoru ga povzame Tamara Lah Turnšek, nedvomno vzpodbuda za nove raziskave ene najstarejših kulturnih in industrijskih rastlin, konoplje. FOTO: Shema biokemije CBG in CBD vs matična celica glioblastoma VIR: Metka Novak, NIB
Najhujši obliki možganskega raka, glioblastomi, doslej ni prišla do živega niti kemoterapija. Skupina raziskovalcev, ki jo vodi prof.dr. Tamara Lah Turnšek z Nacionalnega inštituta za biologijo je odkrila presenetljivo sposobnost določene mešanice kanabinoida konoplje kanabinerola, CBG v kombinaciji s kanabidiolom, CBD, ki glede na njihove predklinične raziskave povzroči programirano celično smrt glioblastome. CBG ni psihoaktiven kanabinoid konoplje, in je eden manj raziskanih od sicer več kot stotih, ki jih je v 60-ih letih odkril še delujoči izraelski kemik Raphael Mechoulam s Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Glede na tudi v zdravniških krogih zakoreninjeno prepričanje o konoplji kot »drogi«, čeprav že vrabci čivkajo, da je najbolj razvpita le ena njena komponenta, psihoaktivni kanabinoid THC, je omenjeno odkritje, v pogovoru ga povzame Tamara Lah Turnšek, nedvomno vzpodbuda za nove raziskave ene najstarejših kulturnih in industrijskih rastlin, konoplje. FOTO: Shema biokemije CBG in CBD vs matična celica glioblastoma VIR: Metka Novak, NIB
Premična dediščina v galerijah in muzejih med drugim potrebuje tudi naprave za merjenje in uravnavanje temperature, osvetlitve in vlage. Za vse to je že pred dvema desetletjema s sistemom Telehum poskrbel Andrej Mohar in zato so mu restavratorji pred kratkim podelili častno članstvo v Društvu restavratorjev Slovenije. V pogovoru bo osvetlil še, kakšno vlogo pri tem je imela njegova dejavnost pri Društvu proti svetlobnemu onesnaževanju!
Premična dediščina v galerijah in muzejih med drugim potrebuje tudi naprave za merjenje in uravnavanje temperature, osvetlitve in vlage. Za vse to je že pred dvema desetletjema s sistemom Telehum poskrbel Andrej Mohar in zato so mu restavratorji pred kratkim podelili častno članstvo v Društvu restavratorjev Slovenije. V pogovoru bo osvetlil še, kakšno vlogo pri tem je imela njegova dejavnost pri Društvu proti svetlobnemu onesnaževanju!
Ste že slišali za hroščka drobnovratnika ali ga celo videli v kateri od naših kraških jam? Če je odgovor ne, bo tokrat za pojasnilo poskrbel dr. Slavko Polak, kustos za naravoslovje in muzejski svetnik v Notranjskem muzeju v Postojni. Tega, sicer enega od prvih v podzemlju našega krasa opisanih organizmov so opisovali že v prvi polovici 19.stoletja, in tako zgodovinsko utemeljili to območje kot geografsko izhodišče nastanka biospeleologije. Kustos Polak pa nam predstavi rezultate dveh desetletij lastnih raziskav sistematike in sorodstvenih odnosov jamskih hroščev podzemljarjev, med katere spada tudi drobnovratnik. Pri molekularnih raziskavah njihovega genoma je v okviru priprave doktorske naloge na Univerzi v Ljubljani, z računalniškim primerjanjem kratkih odsekov molekul DNK ali PCR testiranjem (večina je zanj prvič slišala pri diagnosticiranju virusa SARS CoV-2), ugotovil ne le vrstno pripadnost pač pa tudi sledi evolucije organizmov. Rezultati testa pa so doprinesli tudi k boljšemu razumevanju nastanka kraškega podzemlja. FOTO: Povečava izgleda drobnovratnika (lat: Leptodirus hochenwartii) in na desni Slavko Polak v laboratoriju VIR: Notranjski muzej Postojna
Ste že slišali za hroščka drobnovratnika ali ga celo videli v kateri od naših kraških jam? Če je odgovor ne, bo tokrat za pojasnilo poskrbel dr. Slavko Polak, kustos za naravoslovje in muzejski svetnik v Notranjskem muzeju v Postojni. Tega, sicer enega od prvih v podzemlju našega krasa opisanih organizmov so opisovali že v prvi polovici 19.stoletja, in tako zgodovinsko utemeljili to območje kot geografsko izhodišče nastanka biospeleologije. Kustos Polak pa nam predstavi rezultate dveh desetletij lastnih raziskav sistematike in sorodstvenih odnosov jamskih hroščev podzemljarjev, med katere spada tudi drobnovratnik. Pri molekularnih raziskavah njihovega genoma je v okviru priprave doktorske naloge na Univerzi v Ljubljani, z računalniškim primerjanjem kratkih odsekov molekul DNK ali PCR testiranjem (večina je zanj prvič slišala pri diagnosticiranju virusa SARS CoV-2), ugotovil ne le vrstno pripadnost pač pa tudi sledi evolucije organizmov. Rezultati testa pa so doprinesli tudi k boljšemu razumevanju nastanka kraškega podzemlja. FOTO: Povečava izgleda drobnovratnika (lat: Leptodirus hochenwartii) in na desni Slavko Polak v laboratoriju VIR: Notranjski muzej Postojna
V drugi polovici novembra je na Morski biološki postaji Piran potekal zaključek projekta oziroma akcije osveščanja o trajnostnem ribištvu z motom »Kar je dobro za morje – je dobro zame«. Projekt je bil sicer lokalne, obalne narave, toda sodelujoča raziskovalka, biologinja dr. Andreja Ramšak z MBPP, dela Inštituta za biologijo nam je v pogovoru pojasnila, da bi bilo dolgoročno koristno nekaj podobnega razširiti – poraba in poznavanje rib na prebivalca Slovenijo namreč uvrščata na eno od zadnjih mest v okviru EU. Sogovornica je najprej opisala, kdo vse je sodeloval v projektu, zasnovanem na kombinaciji raziskovalnih in podatkov lokalnih ribičev. Foto: Andreja Ramšak na dan zaključka projekta v prostorih MBPP-NIB v Piranu VIR: Goran Tenze, program Ars
V drugi polovici novembra je na Morski biološki postaji Piran potekal zaključek projekta oziroma akcije osveščanja o trajnostnem ribištvu z motom »Kar je dobro za morje – je dobro zame«. Projekt je bil sicer lokalne, obalne narave, toda sodelujoča raziskovalka, biologinja dr. Andreja Ramšak z MBPP, dela Inštituta za biologijo nam je v pogovoru pojasnila, da bi bilo dolgoročno koristno nekaj podobnega razširiti – poraba in poznavanje rib na prebivalca Slovenijo namreč uvrščata na eno od zadnjih mest v okviru EU. Sogovornica je najprej opisala, kdo vse je sodeloval v projektu, zasnovanem na kombinaciji raziskovalnih in podatkov lokalnih ribičev. Foto: Andreja Ramšak na dan zaključka projekta v prostorih MBPP-NIB v Piranu VIR: Goran Tenze, program Ars
Rastlinski virusi povzročajo polovico vseh novih bolezni rastlin in škodo kmetijstvu, ocenjeno na desetine milijard evrov. Raziskovalne preboje za njihovo zmanjšanje, predvsem pa za njihovo boljše razumevanje ter preseganje je na Nacionalnem inštitutu za biologijo nedavno soočilo več kot 200 raziskovalcev iz 43 držav na mednarodni konferenci "International Advances in Plant Virology". Konferenca je potekala v okviru projekta odličnosti Marie Sklodovska Curie INEXTVIR. Biologinja prof.dr. Maja Ravnikar, tudi direktorica NIB bo povzela napredek in raziskovalne dosežke rastlinskih virologov s srečanja v Ljubljani, ki so ga pripravili skupaj z angleškim biološkim društvom. FOTO: Učinek virusa pegavosti in uvelosti paradižnika TSWV VIR: Nejc Jakoš, arhiv NIB
Rastlinski virusi povzročajo polovico vseh novih bolezni rastlin in škodo kmetijstvu, ocenjeno na desetine milijard evrov. Raziskovalne preboje za njihovo zmanjšanje, predvsem pa za njihovo boljše razumevanje ter preseganje je na Nacionalnem inštitutu za biologijo nedavno soočilo več kot 200 raziskovalcev iz 43 držav na mednarodni konferenci "International Advances in Plant Virology". Konferenca je potekala v okviru projekta odličnosti Marie Sklodovska Curie INEXTVIR. Biologinja prof.dr. Maja Ravnikar, tudi direktorica NIB bo povzela napredek in raziskovalne dosežke rastlinskih virologov s srečanja v Ljubljani, ki so ga pripravili skupaj z angleškim biološkim društvom. FOTO: Učinek virusa pegavosti in uvelosti paradižnika TSWV VIR: Nejc Jakoš, arhiv NIB
Na začetku novembra je začela izhajati nova mednarodna spletna revija Frontiers of Arachnid Science, revija za znanosti o pajkovcih, lat. arachnida, predvsem na kopnem razširjene skupine členonožcev, kamor spadajo npr. pajki, škorpijoni, mušice, med drugim pa tudi suhe južine. Glavni urednik nove na konceptu odprtega dostopa utemeljene revije "mejniki znanosti o pajkovcih", arahnologije, znanstveni svetnik z Nacionalnega inštituta za biologijo, izr.prof.dr. Matjaž Kuntner, je gost v oddaji. Založba Frontiers s preko 160 znanstvenimi revijami je sicer tretja najbolj citirana in šesta največja raziskovalna založba na svetu. Na mreži je dostopna na naslovu https://www.frontiersin.org/ . FOTO: revija Frontiers of Arachnid Science vir: Frontiers of Arachnid Science
Na začetku novembra je začela izhajati nova mednarodna spletna revija Frontiers of Arachnid Science, revija za znanosti o pajkovcih, lat. arachnida, predvsem na kopnem razširjene skupine členonožcev, kamor spadajo npr. pajki, škorpijoni, mušice, med drugim pa tudi suhe južine. Glavni urednik nove na konceptu odprtega dostopa utemeljene revije "mejniki znanosti o pajkovcih", arahnologije, znanstveni svetnik z Nacionalnega inštituta za biologijo, izr.prof.dr. Matjaž Kuntner, je gost v oddaji. Založba Frontiers s preko 160 znanstvenimi revijami je sicer tretja najbolj citirana in šesta največja raziskovalna založba na svetu. Na mreži je dostopna na naslovu https://www.frontiersin.org/ . FOTO: revija Frontiers of Arachnid Science vir: Frontiers of Arachnid Science
Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«. FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec VIR: Program Ars, Tenze
Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«. FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec VIR: Program Ars, Tenze
Molekula je najširše vzeto, najmanjša enota žive snovi v naravi, toda še pred desetletji je bila vsaj med večino biologov sinonim pojma za vedo kemije. Izjemni spoznavni preboji takoimenovanih ved o življenju v zadnjih desetletjih so radikalno spremenili temelje razumevanja mesta in vloge molekule v biologiji sami. Nastavke za razumevanje njenih osnov in pomena je v poljudno pisani knjižici "Molekule, zelo kratek uvod", pred leti pripravil britanski publicist Philip Ball, pri nas pa prevedel dr. Gregor Zupančič, nekdanji predstojnik Katedre za fiziologijo živali z oddelka za biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaradi informativnosti tematike vas vabimo, da še enkrat prisluhnete pogovoru. foto: Pomen molekulskih formul elementov vir: https://eucbeniki.sio.si/kemija8/933/index3.html
Molekula je najširše vzeto, najmanjša enota žive snovi v naravi, toda še pred desetletji je bila vsaj med večino biologov sinonim pojma za vedo kemije. Izjemni spoznavni preboji takoimenovanih ved o življenju v zadnjih desetletjih so radikalno spremenili temelje razumevanja mesta in vloge molekule v biologiji sami. Nastavke za razumevanje njenih osnov in pomena je v poljudno pisani knjižici "Molekule, zelo kratek uvod", pred leti pripravil britanski publicist Philip Ball, pri nas pa prevedel dr. Gregor Zupančič, nekdanji predstojnik Katedre za fiziologijo živali z oddelka za biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaradi informativnosti tematike vas vabimo, da še enkrat prisluhnete pogovoru. foto: Pomen molekulskih formul elementov vir: https://eucbeniki.sio.si/kemija8/933/index3.html
Novembra 1918 so se s podpisi vdaj in premirij končali poglavitni vojaški spopadi zaveznikov in t.im. centralnih sil v prvi svetovni vojni. Ozemlje sedanje Slovenije je spadalo med poražence, toda 100 let je moralo miniti, da smo novembra 2018 v koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino dobili preverljiv, na arhivskih dokumentih utemeljen seznam vojaških žrtev iz naših krajev. Inštitut je na portalu »Sistory«, javno dostopnih podatkovnih bazah, arhivskih dokumentov in zgodovinskih študij, v štirih letih od prve objave zabeležil za okoli 4 tisoč več preverljivih vojaških žrtev. Junija letos je številka presegla 30 tisoč. Dan pred dnevom spomina na mrtve vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o tem seznamu. Pred štirimi leti sta bila gosta zgodovinarja z inštituta, mag. Miha Ojsteršek, odgovoren za analizo podatkov, in Neja Blaj Hribar, ki je koordinirala sredi desetletja začeti projekt. Prvo vprašanje je bilo: zakaj tak seznam šele po stoletju? seznam vojaških žrtev 1SV v Sloveniji: https://zv1.sistory.si/ FOTO: Šempeter pri Gorici. Pred 104 leti se je s podpisom premirja končala 1SV. Zahtevala je na milijone življenj in za sabo pustila veliko razdejanje. VIR: Arhiv Goriškega muzeja
Novembra 1918 so se s podpisi vdaj in premirij končali poglavitni vojaški spopadi zaveznikov in t.im. centralnih sil v prvi svetovni vojni. Ozemlje sedanje Slovenije je spadalo med poražence, toda 100 let je moralo miniti, da smo novembra 2018 v koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino dobili preverljiv, na arhivskih dokumentih utemeljen seznam vojaških žrtev iz naših krajev. Inštitut je na portalu »Sistory«, javno dostopnih podatkovnih bazah, arhivskih dokumentov in zgodovinskih študij, v štirih letih od prve objave zabeležil za okoli 4 tisoč več preverljivih vojaških žrtev. Junija letos je številka presegla 30 tisoč. Dan pred dnevom spomina na mrtve vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o tem seznamu. Pred štirimi leti sta bila gosta zgodovinarja z inštituta, mag. Miha Ojsteršek, odgovoren za analizo podatkov, in Neja Blaj Hribar, ki je koordinirala sredi desetletja začeti projekt. Prvo vprašanje je bilo: zakaj tak seznam šele po stoletju? seznam vojaških žrtev 1SV v Sloveniji: https://zv1.sistory.si/ FOTO: Šempeter pri Gorici. Pred 104 leti se je s podpisom premirja končala 1SV. Zahtevala je na milijone življenj in za sabo pustila veliko razdejanje. VIR: Arhiv Goriškega muzeja
Kakšna je razlika med srednjeveškimi roparskimi vitezi in sedanjimi plačljivimi internetnimi ponudniki objav znanstvenih rezultatov s strani držav financiranih raziskav? Dejansko majhna, le da je danes zakonsko dovoljena. Direktor ARNES, akademske raziskovalne mreže Slovenije mag. Marko Bonač in vodja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik bosta pojasnila, kaj pomeni nedavna ustanovitev slovenske skupnosti odprte znanosti, ki se zavzema za prosti dostop do objav znanstvenih člankov. Iz sredstev NOO, t.im. načrta EU za okrevanje in odpornost, bo država financirala gradnjo dveh za ta namen namenjenih podatkovnih centrov, projekt pa vodi ARNES. FOTO: z leve, Marko Bonač in Miro Pušnik VIR: Program Ars, Tenze
Kakšna je razlika med srednjeveškimi roparskimi vitezi in sedanjimi plačljivimi internetnimi ponudniki objav znanstvenih rezultatov s strani držav financiranih raziskav? Dejansko majhna, le da je danes zakonsko dovoljena. Direktor ARNES, akademske raziskovalne mreže Slovenije mag. Marko Bonač in vodja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik bosta pojasnila, kaj pomeni nedavna ustanovitev slovenske skupnosti odprte znanosti, ki se zavzema za prosti dostop do objav znanstvenih člankov. Iz sredstev NOO, t.im. načrta EU za okrevanje in odpornost, bo država financirala gradnjo dveh za ta namen namenjenih podatkovnih centrov, projekt pa vodi ARNES. FOTO: z leve, Marko Bonač in Miro Pušnik VIR: Program Ars, Tenze
Pogostejše toče in njeni občasno vse večji kosi, ki pustošijo po naseljenih območjih raziskovalcem ponujajo tudi priložnost analize, in tako kamenček v razumevanju mozaika povodov in vzrokov vedno bolj očitnih podnebnih sprememb. Junija 2019 je v Beli krajini padla toča, največji kosi so dosegali dobrih 12 cm premera, in nekaj so jih prizadeti prebivalci takoj shranili v zamrzovalne skrinje. Tako so prišli tudi do Biotehniške fakultete UL, kjer so hitro ugotovili, da bodo analizo opravili le skupaj s kolegi iz nekaj raziskovalnih inštitutov. Oni so razumeli organske mikrodelce v kosih toče, anorganske pa je skupina desetih naravoslovcev skupaj analizirala skozi več faz. Tako smo nedavno dobili obvestilo o objavi članka o rezultatih raziskave v reviji Science of the Total Environment« (https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969722058855?via%3Dihub). Gostje, trije iz skupine 10 raziskovalcev, dr. Manca Viršek Kovač (Inštitut za vode RS), dr. Matejka Podlogar (IJS), mag. Marko Kozjek (UL-BF) so pojasnjevali rezultate raziskave, iz katerih izhaja, da zdaj bolj razumemo, kaj povzroča točo v zemeljski troposferi. Foto: z leve Manca Viršek Kovač, Marko Kozjek in Matejka Podlogar Vir: Program Ars, Tenze
Pogostejše toče in njeni občasno vse večji kosi, ki pustošijo po naseljenih območjih raziskovalcem ponujajo tudi priložnost analize, in tako kamenček v razumevanju mozaika povodov in vzrokov vedno bolj očitnih podnebnih sprememb. Junija 2019 je v Beli krajini padla toča, največji kosi so dosegali dobrih 12 cm premera, in nekaj so jih prizadeti prebivalci takoj shranili v zamrzovalne skrinje. Tako so prišli tudi do Biotehniške fakultete UL, kjer so hitro ugotovili, da bodo analizo opravili le skupaj s kolegi iz nekaj raziskovalnih inštitutov. Oni so razumeli organske mikrodelce v kosih toče, anorganske pa je skupina desetih naravoslovcev skupaj analizirala skozi več faz. Tako smo nedavno dobili obvestilo o objavi članka o rezultatih raziskave v reviji Science of the Total Environment« (https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969722058855?via%3Dihub). Gostje, trije iz skupine 10 raziskovalcev, dr. Manca Viršek Kovač (Inštitut za vode RS), dr. Matejka Podlogar (IJS), mag. Marko Kozjek (UL-BF) so pojasnjevali rezultate raziskave, iz katerih izhaja, da zdaj bolj razumemo, kaj povzroča točo v zemeljski troposferi. Foto: z leve Manca Viršek Kovač, Marko Kozjek in Matejka Podlogar Vir: Program Ars, Tenze
Preteklo sredo so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo z naslovom »O svetlobi«. Tako kot odmevno razstavo »Skoraj vse o zvoku« v letu 2016, jo je zasnoval tokratni gost, kustos dr. Orest Jarh. Po osnovni izobrazbi je fizik, in tako prepričan, da je za večino ljudi svetloba sicer pomembnejša od zvoka, saj največ informacij iz okolice prejemamo prav skozi njo. Obiskali smo ga na pripravah dan pred otvoritvijo, in bili deležni njegovih povzetkov okrog 4 vprašanj, ki si jih zastavlja postavitev razstave: kako vidimo, kaj je svetloba, kakšna je njena hitrost in kaj sploh in kakšen je »eter«. Sprehod med vitrinami tako pokaže presek dveh tisočletij iskanja pravega pojasnila, kaj svetloba dejansko je, hkrati pa je na razstavi videti tudi širok nabor razvoja ponudbe izdelkov tako nekdanje kot sedanje slovenske optične in industrije svetil. FOTO: Levo replika Galileovega teleskopa, desno replika Newtonovega teleskopa na razstavi »O svetlobi« v TMS VIR: Program Ars
Preteklo sredo so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo z naslovom »O svetlobi«. Tako kot odmevno razstavo »Skoraj vse o zvoku« v letu 2016, jo je zasnoval tokratni gost, kustos dr. Orest Jarh. Po osnovni izobrazbi je fizik, in tako prepričan, da je za večino ljudi svetloba sicer pomembnejša od zvoka, saj največ informacij iz okolice prejemamo prav skozi njo. Obiskali smo ga na pripravah dan pred otvoritvijo, in bili deležni njegovih povzetkov okrog 4 vprašanj, ki si jih zastavlja postavitev razstave: kako vidimo, kaj je svetloba, kakšna je njena hitrost in kaj sploh in kakšen je »eter«. Sprehod med vitrinami tako pokaže presek dveh tisočletij iskanja pravega pojasnila, kaj svetloba dejansko je, hkrati pa je na razstavi videti tudi širok nabor razvoja ponudbe izdelkov tako nekdanje kot sedanje slovenske optične in industrije svetil. FOTO: Levo replika Galileovega teleskopa, desno replika Newtonovega teleskopa na razstavi »O svetlobi« v TMS VIR: Program Ars
Kemijski nadzor delovanja človeških celic igra pomembno vlogo pri zasnovi novih genskih in celičnih terapij, saj omogoča uravnavanje delovanja terapevtskih celic preko telesu lastnih ali vnesenih majhnih molekul. Tak sistem omogoča nadzor s strani zdravnika in prekinitev morebitnega pretiranega odziva ali avtonomno odzivanje terapevtskih celic na stanje v telesu. Za uravnavanje delovanja celičnih zdravil so raziskovalci doslej uporabljali predvsem bakterijske ali rastlinske proteine, ki pa lahko sprožijo neželen imunski odziv. SKupina raziskovalcev Kemijskega inštituta pod vodstvom prof.dr. Romana Jerale je ponudila inovativno rešitev tega izziva z uporabo sintezne biologije. Pripravili so novo tehnologijo za kemijski nadzor celičnih procesov, ki je zasnovana na človeku lastnih proteinih, ki so sposobni vezave majhnih molekul, predvsem klinično preizkušenih ali telesu lastnih molekul, kot so npr. hormoni. Tehnologija, ki so jo poimenovali INSPIRE, predstavlja pomembno novo orodje na področju biotehnologije in biomedicine, predvsem za nadzor celičnih in genskih terapij, kar so uspešno demonstrirali na zaznavanju dviga koncentracije hormona kortizola in zmanjšanja njegovega delovanja s povratno zanko. Izsledke so objavili v članku z naslovom Chemically inducible split protein regulators for mammalian cells v vplivni reviji Nature Chemical Biology (objava 26.IX). Jeralov doktorski študent mag. Erik Rihtar je v pogovoru skupaj z mentorjem povzel njihov osrednji inovativni prispevek, rabo izključno človeških beljakovin pri vplivanju na terapevtsko celico. Poglavitni del raziskave je z njim opravila dr. Tina Lebar, ki je na post-docu v ZDA, nezanemarljivi del pa so prispevali še, inštitutski kolega dr. Duško Lainšček, in mag. Katarina Kores, dr. Samo Lešnik ter dr. Urban Bren z Univerze v Mariboru. FOTO: Z leve, Erik Rihtar in Roman Jerala v avli radijske hiše VIR: Program Ars
Kemijski nadzor delovanja človeških celic igra pomembno vlogo pri zasnovi novih genskih in celičnih terapij, saj omogoča uravnavanje delovanja terapevtskih celic preko telesu lastnih ali vnesenih majhnih molekul. Tak sistem omogoča nadzor s strani zdravnika in prekinitev morebitnega pretiranega odziva ali avtonomno odzivanje terapevtskih celic na stanje v telesu. Za uravnavanje delovanja celičnih zdravil so raziskovalci doslej uporabljali predvsem bakterijske ali rastlinske proteine, ki pa lahko sprožijo neželen imunski odziv. SKupina raziskovalcev Kemijskega inštituta pod vodstvom prof.dr. Romana Jerale je ponudila inovativno rešitev tega izziva z uporabo sintezne biologije. Pripravili so novo tehnologijo za kemijski nadzor celičnih procesov, ki je zasnovana na človeku lastnih proteinih, ki so sposobni vezave majhnih molekul, predvsem klinično preizkušenih ali telesu lastnih molekul, kot so npr. hormoni. Tehnologija, ki so jo poimenovali INSPIRE, predstavlja pomembno novo orodje na področju biotehnologije in biomedicine, predvsem za nadzor celičnih in genskih terapij, kar so uspešno demonstrirali na zaznavanju dviga koncentracije hormona kortizola in zmanjšanja njegovega delovanja s povratno zanko. Izsledke so objavili v članku z naslovom Chemically inducible split protein regulators for mammalian cells v vplivni reviji Nature Chemical Biology (objava 26.IX). Jeralov doktorski študent mag. Erik Rihtar je v pogovoru skupaj z mentorjem povzel njihov osrednji inovativni prispevek, rabo izključno človeških beljakovin pri vplivanju na terapevtsko celico. Poglavitni del raziskave je z njim opravila dr. Tina Lebar, ki je na post-docu v ZDA, nezanemarljivi del pa so prispevali še, inštitutski kolega dr. Duško Lainšček, in mag. Katarina Kores, dr. Samo Lešnik ter dr. Urban Bren z Univerze v Mariboru. FOTO: Z leve, Erik Rihtar in Roman Jerala v avli radijske hiše VIR: Program Ars
Ali ste vedeli, da okoli 240 tisoč živalskih vrst za medsebojno sporazumevanje uporablja mehansko ustvarjene vibracije, od katerih ljudje nekatere slišimo, čričke npr., mnogih pa ne. Gre za skriti svet sporazumevanja živali s tresljaji, o katerem je pretekli teden na Morski biološki postaji Piran potekala 3. mednarodna konferenca vede, ki se s tem ukvarja – biotremologije. Še sveže vtise s te konference sta tokrat z nami delili izr.prof.dr. Meta Virant Doberlet, ena osrednjih organizatoric, sicer pa biologinja z Nacionalnega inštituta za biologijo in hkrati vodja Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov in njena kolegica dr. Nataša Stritih-Peljhan. FOTO: Mnoge žuželke, med njimi tudi škržatki, uporabljajo vibracijsko komunikacijo za prepoznavo ustreznega potencialnega partnerja. Rdeča pika na desni je odsev laserskega vibrometra s katerim prisluškujemo pogovorom žuželk VIR: Jernej Polajnar, NIB
Ali ste vedeli, da okoli 240 tisoč živalskih vrst za medsebojno sporazumevanje uporablja mehansko ustvarjene vibracije, od katerih ljudje nekatere slišimo, čričke npr., mnogih pa ne. Gre za skriti svet sporazumevanja živali s tresljaji, o katerem je pretekli teden na Morski biološki postaji Piran potekala 3. mednarodna konferenca vede, ki se s tem ukvarja – biotremologije. Še sveže vtise s te konference sta tokrat z nami delili izr.prof.dr. Meta Virant Doberlet, ena osrednjih organizatoric, sicer pa biologinja z Nacionalnega inštituta za biologijo in hkrati vodja Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov in njena kolegica dr. Nataša Stritih-Peljhan. FOTO: Mnoge žuželke, med njimi tudi škržatki, uporabljajo vibracijsko komunikacijo za prepoznavo ustreznega potencialnega partnerja. Rdeča pika na desni je odsev laserskega vibrometra s katerim prisluškujemo pogovorom žuželk VIR: Jernej Polajnar, NIB
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete. FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke VIR: Robert Brus
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete. FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke VIR: Robert Brus
Tokrat bomo iz prve roke slišali, kako krasoslovec z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne dr. Mitja Prelovšek z ekipo različnih strokovnjakov raziskuje doslej že 24 najdenih jam na trasi graditve drugega tira do Kopra. Posebej se je sogovornik posvetil doslej največji pod predorom Lokev in jami pod črnokalskim kamnolomom, možnim novim virom vode na Primorskem. FOTO: Dr. Prelovšek na dvigalu v enem od predorov trase drugega tira med Divačo in Koprom VIR: 2TDK
Tokrat bomo iz prve roke slišali, kako krasoslovec z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne dr. Mitja Prelovšek z ekipo različnih strokovnjakov raziskuje doslej že 24 najdenih jam na trasi graditve drugega tira do Kopra. Posebej se je sogovornik posvetil doslej največji pod predorom Lokev in jami pod črnokalskim kamnolomom, možnim novim virom vode na Primorskem. FOTO: Dr. Prelovšek na dvigalu v enem od predorov trase drugega tira med Divačo in Koprom VIR: 2TDK
Zavod za gradbeništvo Slovenije je v petek, 2. septembra, v Logatcu odprl nov požarni laboratorij, ki meri 3500 kvadratnih metrov. Gre za največji in edini tovrstni objekt v tem delu Evrope, ki bo omogočal kakovosten in raziskovalni razvoj na področju preizkušanja požarnih lastnosti materialov in konstrukcij. Diplomirani fizik Friderik Knez bo v vlogi vodje nove pridobitve osvetlil njegove zmogljivosti in lastnosti. Objekt v logaški industrijski coni ima dve veliki peči, pripadajočo čistilno napravo in preostalo sodobno opremo za testiranje preizkušancev od mikroravni do velikosti 4 krat 8 metrov. Novi objekt bo tudi sedež nedavno ustanovljenega oddelka za raziskave požarno varnega in trajnostno grajenega okolja, ki je rezultat projekta Frissbe iz EU- programa Obzorja 2020. Gre za enega izmed štirih projektov EraChair, ki jih je do zdaj dobila Slovenija. Poglavitni cilji tega oddelka so povečanje ugleda ZAG v širšem raziskovalno- razvojnem prostoru, pa tudi njegove znanstvene odličnosti, in prilagoditve za še uspešnejše pridobivanje virov financiranja nacionalnih in mednarodno konkurenčnih raziskav. Zavod za gradbeništvo Slovenije je osrednja znanstveno-raziskovalna ustanova na področju gradbeništva v Sloveniji. Glavnino njegove dejavnosti obsegajo raziskave in razvoj na področju konstrukcij, materialov in okoljskih tehnologij, v katere je vedno bolj sistematično vključena tudi požarna varnost. FOTO: Friderik Knez pred eno od dveh preizkuševalnih peči v novem Požarnem laboratoriju ZAG Vir: Program Ars
Zavod za gradbeništvo Slovenije je v petek, 2. septembra, v Logatcu odprl nov požarni laboratorij, ki meri 3500 kvadratnih metrov. Gre za največji in edini tovrstni objekt v tem delu Evrope, ki bo omogočal kakovosten in raziskovalni razvoj na področju preizkušanja požarnih lastnosti materialov in konstrukcij. Diplomirani fizik Friderik Knez bo v vlogi vodje nove pridobitve osvetlil njegove zmogljivosti in lastnosti. Objekt v logaški industrijski coni ima dve veliki peči, pripadajočo čistilno napravo in preostalo sodobno opremo za testiranje preizkušancev od mikroravni do velikosti 4 krat 8 metrov. Novi objekt bo tudi sedež nedavno ustanovljenega oddelka za raziskave požarno varnega in trajnostno grajenega okolja, ki je rezultat projekta Frissbe iz EU- programa Obzorja 2020. Gre za enega izmed štirih projektov EraChair, ki jih je do zdaj dobila Slovenija. Poglavitni cilji tega oddelka so povečanje ugleda ZAG v širšem raziskovalno- razvojnem prostoru, pa tudi njegove znanstvene odličnosti, in prilagoditve za še uspešnejše pridobivanje virov financiranja nacionalnih in mednarodno konkurenčnih raziskav. Zavod za gradbeništvo Slovenije je osrednja znanstveno-raziskovalna ustanova na področju gradbeništva v Sloveniji. Glavnino njegove dejavnosti obsegajo raziskave in razvoj na področju konstrukcij, materialov in okoljskih tehnologij, v katere je vedno bolj sistematično vključena tudi požarna varnost. FOTO: Friderik Knez pred eno od dveh preizkuševalnih peči v novem Požarnem laboratoriju ZAG Vir: Program Ars
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je pred gozdarje postavil velik izziv. Kaj posaditi, glede na to, da raziskave o pretekli zaraslosti kažejo, da so bili tam pred tisočletji celo bukovi gozdovi, med drugim? Vodja sežanske enote Zavoda za gozdove RS, dipl.ing. gozdarstva Boštjan Košiček nam bo osvetlil pogoje pogozdevanja tega od preostalih naših gozdov razlikujočega se kraškega gozda. Foto: Boštjan Košiček v prostorih Zavoda za gozdove RS v Sežani Vir: G.Tenze, Program Ars
Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je pred gozdarje postavil velik izziv. Kaj posaditi, glede na to, da raziskave o pretekli zaraslosti kažejo, da so bili tam pred tisočletji celo bukovi gozdovi, med drugim? Vodja sežanske enote Zavoda za gozdove RS, dipl.ing. gozdarstva Boštjan Košiček nam bo osvetlil pogoje pogozdevanja tega od preostalih naših gozdov razlikujočega se kraškega gozda. Foto: Boštjan Košiček v prostorih Zavoda za gozdove RS v Sežani Vir: G.Tenze, Program Ars
Pred dobrimi osmimi desetletji so v Nevljah v okolici Kamnika našli ostanke okostja ledenodobnega mamuta. Prirodoslovni muzej Slovenije njegove izvorne ostanke že dolgo časa hrani v depojih. Za konservacijo s t.im. vakuumsko impregnacijo je poskrbela ekipa pod vodstvom tukajšnega takrat največjega strokovnjaka za vakuumske tehnologije, pokojnega profesorja Jožeta Gasperiča z Inštituta Jožef Štefan. Doktor Gasperič se je rodil l. 1932, preminil pa leta 2019. Dobro leto pred njegovim odhodom nam je slikovito osvetlil zgodbo o poteku del. FOTO: Ko so marca 1938 pri regulaciji potoka Nevljica naleteli na kosti, si niso niti predstavljali, da so odkopali enega največjih paleontoloških zakladov v Sloveniji VIR: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Matjaž Učakar
Pred dobrimi osmimi desetletji so v Nevljah v okolici Kamnika našli ostanke okostja ledenodobnega mamuta. Prirodoslovni muzej Slovenije njegove izvorne ostanke že dolgo časa hrani v depojih. Za konservacijo s t.im. vakuumsko impregnacijo je poskrbela ekipa pod vodstvom tukajšnega takrat največjega strokovnjaka za vakuumske tehnologije, pokojnega profesorja Jožeta Gasperiča z Inštituta Jožef Štefan. Doktor Gasperič se je rodil l. 1932, preminil pa leta 2019. Dobro leto pred njegovim odhodom nam je slikovito osvetlil zgodbo o poteku del. FOTO: Ko so marca 1938 pri regulaciji potoka Nevljica naleteli na kosti, si niso niti predstavljali, da so odkopali enega največjih paleontoloških zakladov v Sloveniji VIR: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Matjaž Učakar
Ko je Karl Linné, »oče biološke taksonomije«, prvega modernega poimenovanja rastlin in živali, sredi 18. stoletja iskal informacije o gozdnem sesalcu polhu – takrat ga je za preživetje lovilo pol Evrope - je osnovne podatke dobil iz tedanje vojvodine Kranjske. Posredoval mu jih je v Idriji delujoči Tirolec, zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, navdušen bralec in poznavalec Valvasorjeve »Slave …«, v kateri je polihistor slikovito opisal tudi polha. Danes najstarejšo vrsto glodalcev v okviru držav EU lahko lovijo le še pri nas. Mnogo desetletij polha, znanega neznanca, preučuje prof.dr. Boris Kryštufek, donedavna vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani, trenutno pa vodja Mediteranskega inštituta za okoljske študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V okviru visokemu poletju bolj primernih tem, se bomo tokrat spomnili pogovora, ki smo ga o »polhu, znanem neznancu« z njim posneli pred desetletjem. FOTO: Polh v gozdu, avtor Miha Krofel VIR: https://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=20
Ko je Karl Linné, »oče biološke taksonomije«, prvega modernega poimenovanja rastlin in živali, sredi 18. stoletja iskal informacije o gozdnem sesalcu polhu – takrat ga je za preživetje lovilo pol Evrope - je osnovne podatke dobil iz tedanje vojvodine Kranjske. Posredoval mu jih je v Idriji delujoči Tirolec, zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, navdušen bralec in poznavalec Valvasorjeve »Slave …«, v kateri je polihistor slikovito opisal tudi polha. Danes najstarejšo vrsto glodalcev v okviru držav EU lahko lovijo le še pri nas. Mnogo desetletij polha, znanega neznanca, preučuje prof.dr. Boris Kryštufek, donedavna vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani, trenutno pa vodja Mediteranskega inštituta za okoljske študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V okviru visokemu poletju bolj primernih tem, se bomo tokrat spomnili pogovora, ki smo ga o »polhu, znanem neznancu« z njim posneli pred desetletjem. FOTO: Polh v gozdu, avtor Miha Krofel VIR: https://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=20
V okviru visokemu poletju bolj primernih tem je tokrat na sporedu izsek iz slovite knjige pokojnega Predraga Matvejevića "Mediteranski brevir", ki je prvič izšla l.1987 v Zagrebu. Eruditska vsebina in njegov esejistični pristop k premisleku ljudstev in kultur osrednjega morja stare Evrope in Bližnjega vzhoda, med drugim, sta že l.1991 prepričala italijansko intelektualno javnost s prevodom v Milanu. Sledili so prevodi, l. 1992 v Parizu in Barceloni, pri nas nemara zaradi poznavanja izvornega jezika šele l.2008, pa vse tja do 23., arabskega prevoda l. 2007 v Kairu. Bil je prejemnik več državnih priznanj, l. 2014 tudi najvišjega civilnega Republike Francije, reda Legije časti. Bil je profesor slavistike na več univerzah, v Zagrebu, Parizu, najdlje na rimski Sapienzi. Na Hrvaškem ni do smrti v 85. letu starosti l.2017 prejel nobenega priznanja države, pa čeprav gre za najbolj prevajano delo iz tega jezika. Tokratni uredniški izbor z naslovom "Od koptske fonetike somraka do grške nostalgije" je del serije prevodov zaključenih izsekov iz knjige, ki jih je desetletje pred izidom slovenskega prevoda iz hrvaščine prestavil Štefan Kutoš, uredil in za radijsko predvajanje pa pripravil Goran Tenze. Tokratni izbor sta brala Mojca Blažej Cirej in Boštjan Romih. FOTO: Predrag Matvejević (1932 - 2017) VIR: http://penbih.ba/2022/05/knjizevna-nagrada-predrag-matvejevic-2022/
V okviru visokemu poletju bolj primernih tem je tokrat na sporedu izsek iz slovite knjige pokojnega Predraga Matvejevića "Mediteranski brevir", ki je prvič izšla l.1987 v Zagrebu. Eruditska vsebina in njegov esejistični pristop k premisleku ljudstev in kultur osrednjega morja stare Evrope in Bližnjega vzhoda, med drugim, sta že l.1991 prepričala italijansko intelektualno javnost s prevodom v Milanu. Sledili so prevodi, l. 1992 v Parizu in Barceloni, pri nas nemara zaradi poznavanja izvornega jezika šele l.2008, pa vse tja do 23., arabskega prevoda l. 2007 v Kairu. Bil je prejemnik več državnih priznanj, l. 2014 tudi najvišjega civilnega Republike Francije, reda Legije časti. Bil je profesor slavistike na več univerzah, v Zagrebu, Parizu, najdlje na rimski Sapienzi. Na Hrvaškem ni do smrti v 85. letu starosti l.2017 prejel nobenega priznanja države, pa čeprav gre za najbolj prevajano delo iz tega jezika. Tokratni uredniški izbor z naslovom "Od koptske fonetike somraka do grške nostalgije" je del serije prevodov zaključenih izsekov iz knjige, ki jih je desetletje pred izidom slovenskega prevoda iz hrvaščine prestavil Štefan Kutoš, uredil in za radijsko predvajanje pa pripravil Goran Tenze. Tokratni izbor sta brala Mojca Blažej Cirej in Boštjan Romih. FOTO: Predrag Matvejević (1932 - 2017) VIR: http://penbih.ba/2022/05/knjizevna-nagrada-predrag-matvejevic-2022/
V okviru visokemu poletju bolj primernih tem vas tokrat vabimo na poletno reportažo po Planinskem polju. Pred nekaj leti jo je na tem našem najbolj tipičnem kraškem polju izpeljal kustos Muzeja Kras oziroma Notranjskega muzeja v Postojni, biolog in ornitolog mag. Slavko Polak. Na začetku poznopoldanske ekskurzije je mikrofon vključil avtor reportaže Goran Tenze, in avantura spoznavanja biotske raznovrstnosti in izzivov posledic intenzivnega kmetijstva nanjo se je začela. FOTO: Cvetoči travnik na Planinskem polju VIR: https://www.notranjski-muzej.si/
V okviru visokemu poletju bolj primernih tem vas tokrat vabimo na poletno reportažo po Planinskem polju. Pred nekaj leti jo je na tem našem najbolj tipičnem kraškem polju izpeljal kustos Muzeja Kras oziroma Notranjskega muzeja v Postojni, biolog in ornitolog mag. Slavko Polak. Na začetku poznopoldanske ekskurzije je mikrofon vključil avtor reportaže Goran Tenze, in avantura spoznavanja biotske raznovrstnosti in izzivov posledic intenzivnega kmetijstva nanjo se je začela. FOTO: Cvetoči travnik na Planinskem polju VIR: https://www.notranjski-muzej.si/
Ob letošnji 20-letnici podeljevanja najprestižnejših nagrad EU na področju dediščine, nagrade EUROPA NOSTRA, so nedavno v 5 kategorijah nagradili 30 dosežkov iz 18 evropskih držav, med njimi tudi projekt Silknow, pri katerem je sodelovala skupina z Odseka za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan. 3-letni projekt je koordinirala Univerza v Valencii, Španija, v njem pa so sodelovali še humanisti od zgodovinarjev in muzealcev iz Francije, Italije in Poljske, skupaj s strokovnjaki za umetno inteligenco iz Nemčije in Slovenije. Šlo je za projekt EU iz naslova Obzorja 2020, v katerem so izdelali na umetni inteligenci zasnovan računalniški sistem za boljše razumevanje in predvsem ohranjanje evropske dediščine svile. Koristen bo za muzeje, izobraževanje, turizem, za kulturne in t.im. kreativne industrije. Nagrade bodo podelili na srečanju septembra v Pragi. Slovensko skupino je vodila vodja Odseka za umetno inteligenco prof.dr. Dunja Mladenić, ki je v pogovoru opisala idejo in izvedbo projekta Silknow. Povezave: europeanheritageawards.eu/winners/silknow/ silknow.eu FOTO: Dunja Mladenić v studiu Radia Slovenija VIR: Goran Tenze, Program Ars
Ob letošnji 20-letnici podeljevanja najprestižnejših nagrad EU na področju dediščine, nagrade EUROPA NOSTRA, so nedavno v 5 kategorijah nagradili 30 dosežkov iz 18 evropskih držav, med njimi tudi projekt Silknow, pri katerem je sodelovala skupina z Odseka za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan. 3-letni projekt je koordinirala Univerza v Valencii, Španija, v njem pa so sodelovali še humanisti od zgodovinarjev in muzealcev iz Francije, Italije in Poljske, skupaj s strokovnjaki za umetno inteligenco iz Nemčije in Slovenije. Šlo je za projekt EU iz naslova Obzorja 2020, v katerem so izdelali na umetni inteligenci zasnovan računalniški sistem za boljše razumevanje in predvsem ohranjanje evropske dediščine svile. Koristen bo za muzeje, izobraževanje, turizem, za kulturne in t.im. kreativne industrije. Nagrade bodo podelili na srečanju septembra v Pragi. Slovensko skupino je vodila vodja Odseka za umetno inteligenco prof.dr. Dunja Mladenić, ki je v pogovoru opisala idejo in izvedbo projekta Silknow. Povezave: europeanheritageawards.eu/winners/silknow/ silknow.eu FOTO: Dunja Mladenić v studiu Radia Slovenija VIR: Goran Tenze, Program Ars
2 dneva pred 200 letnico rojstva 20. julija 1822 Gregorja Mendla, pionirja genetike in zakonov dedovanja je gost prof.dr. Boris Kryštufek, donedavni dolgoletni vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, trenutno pa predstojnik Mediteranskega inštituta za okoljske študije v ZRS Koper. Gregor Johann Mendel (umrl 1884), avstrijsko-češki duhovnik avguštinec je l.1843 vstopil v samostan avguštincev v Brnu na Moravskem, danes Češka republika, l.1847 tam končal teologijo in postal duhovnik. Na dunajski univerzi je od 1851-53 študiral naravoslovne vede, in pri slovitem fiziku Christianu Dopplerju pridobil znanja o nadzorovanih naravoslovnih poskusih. V brnskem samostanu je začel z eksperimenti križanja rastlin, in l.1866 v lokalni znanstveni reviji objavil slabih 50 strani dolg članek o zakonih dedovanja, ki jih je dobil z večletnim križanjem graha in še nekaterih rastlin. Šele na začetku 20. stoletja so začeli razumevati njegovo pionirsko vlogo in širiti njen pomen med raziskovalci. Profesor Kryštufek bo povzel historiat te zakasnitve, pojasnil zakone dedovanja, ki se jih že dolga desetletja učijo osnovnošolci, in ovrednotil Mendlov pomen skozi čas. FOTO: Gregor Johann Mendel, kot opat avguštinske opatije v Brnu VIR: gregormendel200.org
2 dneva pred 200 letnico rojstva 20. julija 1822 Gregorja Mendla, pionirja genetike in zakonov dedovanja je gost prof.dr. Boris Kryštufek, donedavni dolgoletni vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, trenutno pa predstojnik Mediteranskega inštituta za okoljske študije v ZRS Koper. Gregor Johann Mendel (umrl 1884), avstrijsko-češki duhovnik avguštinec je l.1843 vstopil v samostan avguštincev v Brnu na Moravskem, danes Češka republika, l.1847 tam končal teologijo in postal duhovnik. Na dunajski univerzi je od 1851-53 študiral naravoslovne vede, in pri slovitem fiziku Christianu Dopplerju pridobil znanja o nadzorovanih naravoslovnih poskusih. V brnskem samostanu je začel z eksperimenti križanja rastlin, in l.1866 v lokalni znanstveni reviji objavil slabih 50 strani dolg članek o zakonih dedovanja, ki jih je dobil z večletnim križanjem graha in še nekaterih rastlin. Šele na začetku 20. stoletja so začeli razumevati njegovo pionirsko vlogo in širiti njen pomen med raziskovalci. Profesor Kryštufek bo povzel historiat te zakasnitve, pojasnil zakone dedovanja, ki se jih že dolga desetletja učijo osnovnošolci, in ovrednotil Mendlov pomen skozi čas. FOTO: Gregor Johann Mendel, kot opat avguštinske opatije v Brnu VIR: gregormendel200.org
Nedavna 10. obletnica potrditve obstoja Higgsovega bozona v Evropskem centru za jedrske raziskave CERN je bila tudi povod, da spomnimo na razvoj nove fizike. To znanstveno spoznanje je zaokrožilo standardni model fizike osnovnih delcev in bistveno prispevalo k omejitvi njegovih možnih nadgradenj. Usmerilo je teoretske modele in eksperimentalne raziskave v dobro definirano smer, npr. v teoretične modele, ki vsebujejo več kot en Higgsov bozon. Fiziki pravijo, da je izhodišče za ponovni zagon novih spoznanj o nastanku vesolja. Več pa eden od ducata slovenskih fizikov, ki že dolgo aktivno raziskujejo na CERN, prof.dr. Borut Paul Kerševan z Inštituta Jožef Stefan. Foto: Borut Paul Kerševan v studiu Radia Slovenija VIR: Program Ars
Nedavna 10. obletnica potrditve obstoja Higgsovega bozona v Evropskem centru za jedrske raziskave CERN je bila tudi povod, da spomnimo na razvoj nove fizike. To znanstveno spoznanje je zaokrožilo standardni model fizike osnovnih delcev in bistveno prispevalo k omejitvi njegovih možnih nadgradenj. Usmerilo je teoretske modele in eksperimentalne raziskave v dobro definirano smer, npr. v teoretične modele, ki vsebujejo več kot en Higgsov bozon. Fiziki pravijo, da je izhodišče za ponovni zagon novih spoznanj o nastanku vesolja. Več pa eden od ducata slovenskih fizikov, ki že dolgo aktivno raziskujejo na CERN, prof.dr. Borut Paul Kerševan z Inštituta Jožef Stefan. Foto: Borut Paul Kerševan v studiu Radia Slovenija VIR: Program Ars
Že ves dan po svetu potekajo obeleževanja desetletja od 4. julija 2012, torej dneva javne objave potrditve Higgsovega bozona v CERN-u pri Ženevi. Fizik iz Anglije Peter Higgs je skupaj s kolegom iz Belgije, Françoisem Englertom za osvetlitev poti do tega osnovnega delca naslednje leto prejel Nobelovo nagrado. Tudi na Inštitutu Jožef Stefan se čez nekaj ur začenja serija predavanj treh v okviru eksperimenta ATLAS na LHC, torej Velikem hadronskem trkalniku dejavnih slovenskih fizikov. Sodelovali so pri potrditvi obstoja manjkajočega delca, ki je po velikem poku po vsem vesolju snovi podelil maso. Pol stoletja iskanja bo predstavil vodja slovenske raziskovalne ekipe v CERN-u dr. Marko Mikuž, njegov kolega dr. Miha Nemevšek pa okvir razumevanja takoimenovane "nove fizike". Dr. Borut Paul Kerševan od začetka analizira podatke, zajete pri detektorju ATLAS, on pa bo predstavil prihodnje eksperimente v fiziki delcev. Nekaj dni po objavi uspešne potrditve pred desetimi leti, smo z njim pripravili poljuden pogovor o osnovah razumevanja epohalnosti tega raziskovalnega uspeha.
Že ves dan po svetu potekajo obeleževanja desetletja od 4. julija 2012, torej dneva javne objave potrditve Higgsovega bozona v CERN-u pri Ženevi. Fizik iz Anglije Peter Higgs je skupaj s kolegom iz Belgije, Françoisem Englertom za osvetlitev poti do tega osnovnega delca naslednje leto prejel Nobelovo nagrado. Tudi na Inštitutu Jožef Stefan se čez nekaj ur začenja serija predavanj treh v okviru eksperimenta ATLAS na LHC, torej Velikem hadronskem trkalniku dejavnih slovenskih fizikov. Sodelovali so pri potrditvi obstoja manjkajočega delca, ki je po velikem poku po vsem vesolju snovi podelil maso. Pol stoletja iskanja bo predstavil vodja slovenske raziskovalne ekipe v CERN-u dr. Marko Mikuž, njegov kolega dr. Miha Nemevšek pa okvir razumevanja takoimenovane "nove fizike". Dr. Borut Paul Kerševan od začetka analizira podatke, zajete pri detektorju ATLAS, on pa bo predstavil prihodnje eksperimente v fiziki delcev. Nekaj dni po objavi uspešne potrditve pred desetimi leti, smo z njim pripravili poljuden pogovor o osnovah razumevanja epohalnosti tega raziskovalnega uspeha.
Pretekli četrtek je na Inštitutu Jožef Štefan potekala zaključna predstavitev 5 letnega sodelovanja v Konzorciju za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. V Konzorciju sodelujejo pisarne za prenos tehnologij z Inštituta Jožef Stefan, Univerze v LJ, Univerze v MB, Univerze na Primorskem, Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Kmetijskega inštituta ter Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Več o rezultatih, vlogi in pomenu sodelujočih oddelkov za prenos tehnologij ključnih slovenskih inštitutov in univerz V ŽIVO dr. Marijan Leban, ki se že od leta 2007 ukvarja z upravljanjem intelektualne lastnine in njenim prenosom v gospodarstvo.
Pretekli četrtek je na Inštitutu Jožef Štefan potekala zaključna predstavitev 5 letnega sodelovanja v Konzorciju za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. V Konzorciju sodelujejo pisarne za prenos tehnologij z Inštituta Jožef Stefan, Univerze v LJ, Univerze v MB, Univerze na Primorskem, Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Kmetijskega inštituta ter Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Več o rezultatih, vlogi in pomenu sodelujočih oddelkov za prenos tehnologij ključnih slovenskih inštitutov in univerz V ŽIVO dr. Marijan Leban, ki se že od leta 2007 ukvarja z upravljanjem intelektualne lastnine in njenim prenosom v gospodarstvo.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
V okviru prejšni teden minulega že 7. tedna Kemijskega inštituta smo v naš studio povabili zagovornike postavljanja t.im. zelenih streh predvsem v urbanih okoljih. Direktor inštituta prof.dr. Gregor Anderluh je ljubljanskemu Botaničnemu vrtu UL predlagal ureditev zelene strehe s trpežnimi avtohtonimi rastlinami na njihovem Preglovem raziskovalnem centru. Iz vrta sta se odzvala njegov vodja znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak. Vsi trije so biologi, in so se hitro dogovorili o izvedbi. V pogovoru izveste, zakaj in s kakšnim ciljem. Pri zeleni strehi Preglovega centra na Kemijskem inštitutu gre za modelni primer nadomestnega rastišča več kot 40-im avtohtonim rastlinam Slovenije in lep primer rastlinske biodiverzitete našega naravnega okolja. foto: Sogovorniki od leve proti desni, Gregor Anderluh, Blanka Ravnjak in Jože Bavcon vir: Goran Tenze, Program Ars
V okviru prejšni teden minulega že 7. tedna Kemijskega inštituta smo v naš studio povabili zagovornike postavljanja t.im. zelenih streh predvsem v urbanih okoljih. Direktor inštituta prof.dr. Gregor Anderluh je ljubljanskemu Botaničnemu vrtu UL predlagal ureditev zelene strehe s trpežnimi avtohtonimi rastlinami na njihovem Preglovem raziskovalnem centru. Iz vrta sta se odzvala njegov vodja znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak. Vsi trije so biologi, in so se hitro dogovorili o izvedbi. V pogovoru izveste, zakaj in s kakšnim ciljem. Pri zeleni strehi Preglovega centra na Kemijskem inštitutu gre za modelni primer nadomestnega rastišča več kot 40-im avtohtonim rastlinam Slovenije in lep primer rastlinske biodiverzitete našega naravnega okolja. foto: Sogovorniki od leve proti desni, Gregor Anderluh, Blanka Ravnjak in Jože Bavcon vir: Goran Tenze, Program Ars
Slovensko konservatorsko društvo je konservatorski svetnici območne enote ZVKDS Piran dr.Mojci MarjAni Kovač podelilo to najvišje konservatorsko odličje pri nas za njen življenski prispevek k razvoju konservatorske stroke, predvsem pa za njene večletne posege na obali, torej v treh starih beneških mestih. Komisija je posebej izpostavila njeno vodenje dolgotrajne in celovite prenove kompleksa stolne cerkve sv.Jurija v Piranu. Za potrebe ustreznih rešitev je pri tem projektu vzpostavila tudi mednarodno svetovalno komisijo, raziskave pa nadgradila z mednarodnimi objavami, nenazadnje z doktoratom na temo. V njem je ta izjemen sakralni spomenik utemeljila kot poznorenesančni tip cerkve beneškega prostora z nespregledljivim vplivom arhitekta, ki se je v beneški Padovi leta 1508 rodil kot Andrea di Pietro della Gondola, bolj pa je znan kot Andrea Palladio, torej modri, po Paladi Ateni. Odločilno je sodelovala tudi pri utemeljitvi za izbiro zdaj že nekaj časa vidne izvirne barve fasade znamenite »beneške« hiše na vogalu Tartinijevega trga, prenovi krstilnice koprske stolne cerkve in mnogih hiš v Piranu in zaledju. FOTO: Piranska cerkev sv.Jurija z morske strani, foto Župnija Piran VIR: http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve
Slovensko konservatorsko društvo je konservatorski svetnici območne enote ZVKDS Piran dr.Mojci MarjAni Kovač podelilo to najvišje konservatorsko odličje pri nas za njen življenski prispevek k razvoju konservatorske stroke, predvsem pa za njene večletne posege na obali, torej v treh starih beneških mestih. Komisija je posebej izpostavila njeno vodenje dolgotrajne in celovite prenove kompleksa stolne cerkve sv.Jurija v Piranu. Za potrebe ustreznih rešitev je pri tem projektu vzpostavila tudi mednarodno svetovalno komisijo, raziskave pa nadgradila z mednarodnimi objavami, nenazadnje z doktoratom na temo. V njem je ta izjemen sakralni spomenik utemeljila kot poznorenesančni tip cerkve beneškega prostora z nespregledljivim vplivom arhitekta, ki se je v beneški Padovi leta 1508 rodil kot Andrea di Pietro della Gondola, bolj pa je znan kot Andrea Palladio, torej modri, po Paladi Ateni. Odločilno je sodelovala tudi pri utemeljitvi za izbiro zdaj že nekaj časa vidne izvirne barve fasade znamenite »beneške« hiše na vogalu Tartinijevega trga, prenovi krstilnice koprske stolne cerkve in mnogih hiš v Piranu in zaledju. FOTO: Piranska cerkev sv.Jurija z morske strani, foto Župnija Piran VIR: http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve
V depojih državnih muzejev v Pivki bo do 18. decembra odprta razstava z naslovom Vsak milimeter šteje. Geodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila vodja prenove slednje zbirke, mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. FOTO: Lokacija depojev državnih muzejev v Pivki v kompleksu PVZ - Parka vojaške zgodovine VIR: Park vojaške zgodovine v Pivki
V depojih državnih muzejev v Pivki bo do 18. decembra odprta razstava z naslovom Vsak milimeter šteje. Geodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila vodja prenove slednje zbirke, mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. FOTO: Lokacija depojev državnih muzejev v Pivki v kompleksu PVZ - Parka vojaške zgodovine VIR: Park vojaške zgodovine v Pivki
22. maj je že dobri dve desetletji Mednarodni dan biodiverzitete, od proglasitve v začetku 90-ih so ga članice OZN sicer obeleževale v decembru. Pred nekaj dnevi je Nacionalni inštitut za biologijo, koordinator 5-letnega projekta LIFE NATURAVIVA, Biodiverziteta - umetnost življenja, predstavil promocijsko delo, fotografsko publikacijo s katero bo poskušal vizualno izpostavljati pomen biotske pestrosti Slovenije. Prvenstveno gre za ozaveščanje tistih, ki pomena in razsežnosti raznovrstnosti vrst pri nas še ne poznajo dovolj, v primeru knjige fotografij pa naj bi podobe govorile bolj kot množica besed. O sami publikaciji in o projektu ve več povedati gost, biolog dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je kot urednik in fotograf, poleg koordinatorice projekta in tudi urednice knjige dr. Maje Opalički Slabe, prispeval lepo število več kot 140izbranih fotografij rastlin, gliv in živali pri nas. FOTO: Metulj lastovičar, lat. Papilio machaon VIR: Davorin Tome, NIB
22. maj je že dobri dve desetletji Mednarodni dan biodiverzitete, od proglasitve v začetku 90-ih so ga članice OZN sicer obeleževale v decembru. Pred nekaj dnevi je Nacionalni inštitut za biologijo, koordinator 5-letnega projekta LIFE NATURAVIVA, Biodiverziteta - umetnost življenja, predstavil promocijsko delo, fotografsko publikacijo s katero bo poskušal vizualno izpostavljati pomen biotske pestrosti Slovenije. Prvenstveno gre za ozaveščanje tistih, ki pomena in razsežnosti raznovrstnosti vrst pri nas še ne poznajo dovolj, v primeru knjige fotografij pa naj bi podobe govorile bolj kot množica besed. O sami publikaciji in o projektu ve več povedati gost, biolog dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je kot urednik in fotograf, poleg koordinatorice projekta in tudi urednice knjige dr. Maje Opalički Slabe, prispeval lepo število več kot 140izbranih fotografij rastlin, gliv in živali pri nas. FOTO: Metulj lastovičar, lat. Papilio machaon VIR: Davorin Tome, NIB
Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji bo pojasnjeval biolog dr. Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Foto: Laserski vibrometer s katerim so odkrivali skriti svet sporazumevanja s tresljaji
Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji bo pojasnjeval biolog dr. Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Foto: Laserski vibrometer s katerim so odkrivali skriti svet sporazumevanja s tresljaji
Prostor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite, poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja, roj.1888 umr.1971. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave v studiu govori avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc. Razstavo je oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv v Muenchenu in na arhiv Službe državne varnosti Arhiva RS. FOTO: dr. Otmar Pirkmajer (1888-1971) na proslavi l.1935 VIR: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-CT0MB94E
Prostor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite, poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja, roj.1888 umr.1971. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave v studiu govori avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc. Razstavo je oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv v Muenchenu in na arhiv Službe državne varnosti Arhiva RS. FOTO: dr. Otmar Pirkmajer (1888-1971) na proslavi l.1935 VIR: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-CT0MB94E
Pred slabim desetletjem je v visoki starosti preminil Niko Kralj, arhitekt, predvsem pa pionir industrijskega oblikovanja lesa v nekdanji skupni državi v drugi polovici preteklega stoletja. Najbolj je poznan kot avtor stola REX kot sinonima za estetsko in razmeroma poceni pohištvo v povojnih desetletjih sprememb bivalnih navad v takrat modernih manjših stanovanjih v blokih in stolpnicah. V njegovih zadnjih nekaj letih sta izšla 2 zbornika o dosežkih tega arhitekta, univerzitetnega profesorja in iskalca harmonije med funkcijo in obliko. Založba Slovenska matica pa je nedavno poskrbela za izid tretjega v okviru novejše zbirke Odstiranja. Gre za zbornik besedil, ki odkrivajo tudi Kraljeve manj poznane dosežke pri oblikovanju predmetov iz lesa. Pogovarjali smo se z eno od dveh urednic, Špelo Šubic, kustosinjo z Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. FOTO: izsek iz naslovnice novega zbornika o Niku Kralju VIR: Slovenska matica
Pred slabim desetletjem je v visoki starosti preminil Niko Kralj, arhitekt, predvsem pa pionir industrijskega oblikovanja lesa v nekdanji skupni državi v drugi polovici preteklega stoletja. Najbolj je poznan kot avtor stola REX kot sinonima za estetsko in razmeroma poceni pohištvo v povojnih desetletjih sprememb bivalnih navad v takrat modernih manjših stanovanjih v blokih in stolpnicah. V njegovih zadnjih nekaj letih sta izšla 2 zbornika o dosežkih tega arhitekta, univerzitetnega profesorja in iskalca harmonije med funkcijo in obliko. Založba Slovenska matica pa je nedavno poskrbela za izid tretjega v okviru novejše zbirke Odstiranja. Gre za zbornik besedil, ki odkrivajo tudi Kraljeve manj poznane dosežke pri oblikovanju predmetov iz lesa. Pogovarjali smo se z eno od dveh urednic, Špelo Šubic, kustosinjo z Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. FOTO: izsek iz naslovnice novega zbornika o Niku Kralju VIR: Slovenska matica
Obvladovanje poplav ob rekah se spreminja skozi čas, ampak njihovo upravljanje je v zadnjih dveh, treh desetletjih torišče protislovnih interesov stroke in ljudi, ki živijo ob vodah. V okviru slovensko-italijanskega projekta VISFRIM - zajema območje od Postojne do Vidma v Furlaniji ter vzhodni del dežele Veneto – smo sredi meseca obiskali delavnico v organizaciji Agencije Republike Slovenije za okolje, na kateri so iskali načine sodelovanja občanov pri obveščanju o poplavah reke Vipave. Foto: V okviru projekta VISFRIM je nastal tudi protipoplavni zid ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica Vir: https://www.ita-slo.eu/sl/visfrim
Obvladovanje poplav ob rekah se spreminja skozi čas, ampak njihovo upravljanje je v zadnjih dveh, treh desetletjih torišče protislovnih interesov stroke in ljudi, ki živijo ob vodah. V okviru slovensko-italijanskega projekta VISFRIM - zajema območje od Postojne do Vidma v Furlaniji ter vzhodni del dežele Veneto – smo sredi meseca obiskali delavnico v organizaciji Agencije Republike Slovenije za okolje, na kateri so iskali načine sodelovanja občanov pri obveščanju o poplavah reke Vipave. Foto: V okviru projekta VISFRIM je nastal tudi protipoplavni zid ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica Vir: https://www.ita-slo.eu/sl/visfrim
Kako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja takšnih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na starih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Na sliki kolaž starih zemljevidov, ki jih hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Vir: Zemljepisni muzej
Kako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja takšnih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na starih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Na sliki kolaž starih zemljevidov, ki jih hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Vir: Zemljepisni muzej
Redne volitve v državni zbor so pred vrati, in tako politične stranke kot njihovi državljanski odvodi skozi številne kanale poskušajo vplivati na volilne odločitve. Eden od njih so ankete javnega mnenja, ki jih občasno imenujejo tudi raziskave javnega mnenja. Z njihovimi rezultati na soočenjih, v komentarjih različnih medijev, in, seveda, na družabnih omrežjih, mnogi krepijo lastne kampanje. Kako so dobljeni rezultati vredni zaupanja, sploh glede na njihove razlike ? Katerim zaupati, nenazadnje, če bodoči volilec ali volilka še nima oblikovane volilne odločitve, zanima pa jo ali ga, katerim rezultatom gre najbolj zaupati, verjeti, kaj šele jih razumeti? In, ali agencije z njimi bolj ustvarjajo kot pa merijo preference? O strokovnih kriterijih priprave in izpeljave anket javnega mnenja, kjer je na prvem mestu reprezentativnost in ne število vprašanih, tokrat V ŽIVO govori prof.dr. Anuška Ferligoj, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju akademske statistike! Slika: Kako priti do ustreznih odstotkov v anketah javnega mnenja? Vir: www.dobradrzava.si
Redne volitve v državni zbor so pred vrati, in tako politične stranke kot njihovi državljanski odvodi skozi številne kanale poskušajo vplivati na volilne odločitve. Eden od njih so ankete javnega mnenja, ki jih občasno imenujejo tudi raziskave javnega mnenja. Z njihovimi rezultati na soočenjih, v komentarjih različnih medijev, in, seveda, na družabnih omrežjih, mnogi krepijo lastne kampanje. Kako so dobljeni rezultati vredni zaupanja, sploh glede na njihove razlike ? Katerim zaupati, nenazadnje, če bodoči volilec ali volilka še nima oblikovane volilne odločitve, zanima pa jo ali ga, katerim rezultatom gre najbolj zaupati, verjeti, kaj šele jih razumeti? In, ali agencije z njimi bolj ustvarjajo kot pa merijo preference? O strokovnih kriterijih priprave in izpeljave anket javnega mnenja, kjer je na prvem mestu reprezentativnost in ne število vprašanih, tokrat V ŽIVO govori prof.dr. Anuška Ferligoj, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju akademske statistike! Slika: Kako priti do ustreznih odstotkov v anketah javnega mnenja? Vir: www.dobradrzava.si
Pred 200 leti je francoski baron Charles Cagniard de la Tour (1777–1859) – bil je tudi fizik in inženir – želel razumeti, kaj se zgodi s tekočino pri vrenju v zaprti puškini cevi, ki je delovala na principu Papinovega lonca (pod pritiskom). Pravzaprav je raziskoval zvok, in z večanjem pritiska v cevi je zvok izginjal in v nekem trenutku popolnoma izginil. Tako približno se je začela raziskovalna in tehnološka pot tako imenovane "super kritične tekočine", posebnega stanja snovi v pogojih, ko se stisnjen plin začenja vesti kot tekočina – in lahko topi zelo različne snovi. Seveda je to "tehnologijo" že pred milijardami let in jo še, uporabila "narava", na primer planet Venera je tako rekoč v stanju "super kritične tekočine". O začetkih moderne ekstrakcije snovi in o mnogih drugih namenih rabe tega fizikalno-kemičnega stanja snovi govori dr. Marko Likon, vodja razvoja uspešne visokotehnološke domače tvrdke v Batujah (Škrlj). FOTO: Grafični prikaz posebnega stanja snovi oziroma t.im. super kritične tekočine Vir: Marko Likon
Pred 200 leti je francoski baron Charles Cagniard de la Tour (1777–1859) – bil je tudi fizik in inženir – želel razumeti, kaj se zgodi s tekočino pri vrenju v zaprti puškini cevi, ki je delovala na principu Papinovega lonca (pod pritiskom). Pravzaprav je raziskoval zvok, in z večanjem pritiska v cevi je zvok izginjal in v nekem trenutku popolnoma izginil. Tako približno se je začela raziskovalna in tehnološka pot tako imenovane "super kritične tekočine", posebnega stanja snovi v pogojih, ko se stisnjen plin začenja vesti kot tekočina – in lahko topi zelo različne snovi. Seveda je to "tehnologijo" že pred milijardami let in jo še, uporabila "narava", na primer planet Venera je tako rekoč v stanju "super kritične tekočine". O začetkih moderne ekstrakcije snovi in o mnogih drugih namenih rabe tega fizikalno-kemičnega stanja snovi govori dr. Marko Likon, vodja razvoja uspešne visokotehnološke domače tvrdke v Batujah (Škrlj). FOTO: Grafični prikaz posebnega stanja snovi oziroma t.im. super kritične tekočine Vir: Marko Likon
To soboto se začenja že 14. festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, v nedeljo pa s slovesno podelitvijo stanovskih nagrad Teden slovenske drame, ki bo trajal 13 dni. Povzeli bomo nekaj izvlečkov s Sejma otroške knjige v Bologni, ki ga je obiskal naš dopisnik. Obiskali smo novo stalno razstavo v Slovenskem šolskem muzeju v glavnem mestu z naslovom Šola je zakon – o izobraževanju in vzgoji na Slovenskem skozi čas. Za konec smo strnili vtise s sredi tedna odprte fotografske razstave Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.
To soboto se začenja že 14. festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, v nedeljo pa s slovesno podelitvijo stanovskih nagrad Teden slovenske drame, ki bo trajal 13 dni. Povzeli bomo nekaj izvlečkov s Sejma otroške knjige v Bologni, ki ga je obiskal naš dopisnik. Obiskali smo novo stalno razstavo v Slovenskem šolskem muzeju v glavnem mestu z naslovom Šola je zakon – o izobraževanju in vzgoji na Slovenskem skozi čas. Za konec smo strnili vtise s sredi tedna odprte fotografske razstave Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Gost doc.dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okolju. Vojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki so pri nas osredotočeni na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Fotografija, avtor je B.Zorko, prikazuje več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda), Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu https://www.radioaktivnost.si/rvo_public/RVO/Map , termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.
Gost doc.dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okolju. Vojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki so pri nas osredotočeni na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Fotografija, avtor je B.Zorko, prikazuje več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda), Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu https://www.radioaktivnost.si/rvo_public/RVO/Map , termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.
Gost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji. Prvič v več kot polstoletni zgodovini delovanja jedrskih elektrarn se je zgodil vojaški napad na takšen pogon, FOTO: Jedrska elektrarna Zaporožje v južni Ukrajini s 6 reaktorji, največji tovrstni pogon v Evropi VIR: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2c/Kernkraftwerk_Saporischschja.JPG
Gost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji. Prvič v več kot polstoletni zgodovini delovanja jedrskih elektrarn se je zgodil vojaški napad na takšen pogon, FOTO: Jedrska elektrarna Zaporožje v južni Ukrajini s 6 reaktorji, največji tovrstni pogon v Evropi VIR: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2c/Kernkraftwerk_Saporischschja.JPG
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem smo se pogovarjali po njegovem predavanju o pomenu tovrstnih zbirk, ki jih je v okviru evropskega leta kulturne dediščine leta 2018 pripravila njegova matična hiša.
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem smo se pogovarjali po njegovem predavanju o pomenu tovrstnih zbirk, ki jih je v okviru evropskega leta kulturne dediščine leta 2018 pripravila njegova matična hiša.
Botanični vrt Univerze v Ljubljani že od ustanovitve leta 1810 brez prestanka skrbi za ohranjanje rastlinske biodiverzitete pri nas. Bogato izročilo so nedavno dopolnili kar s štirimi knjigami o katerih bosta govorila vodja vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. Med njimi je tudi zgodba o botaniku Alfonzu Paulinu, ki je vrt vodil od l.1886 do l. 1931, in ga vmestil med mednarodno prepoznavne botanične vrtove. Pri obeh zgodovinskih pregledih delovanja vrt in njegovih osebnosti je sodelovala tudi dr. Nada Praprotnik. Poleg lani izdane publikacije o 210 letih delovanja, ki so jo sicer beležili leta 2020, bo govora tudi o knjigi o Jegličih pri nas in o Terapevtskem vrtu, knjigi, ki so jo pripravili skupaj z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Univerze v Ljubljani "Soča".
Botanični vrt Univerze v Ljubljani že od ustanovitve leta 1810 brez prestanka skrbi za ohranjanje rastlinske biodiverzitete pri nas. Bogato izročilo so nedavno dopolnili kar s štirimi knjigami o katerih bosta govorila vodja vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. Med njimi je tudi zgodba o botaniku Alfonzu Paulinu, ki je vrt vodil od l.1886 do l. 1931, in ga vmestil med mednarodno prepoznavne botanične vrtove. Pri obeh zgodovinskih pregledih delovanja vrt in njegovih osebnosti je sodelovala tudi dr. Nada Praprotnik. Poleg lani izdane publikacije o 210 letih delovanja, ki so jo sicer beležili leta 2020, bo govora tudi o knjigi o Jegličih pri nas in o Terapevtskem vrtu, knjigi, ki so jo pripravili skupaj z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Univerze v Ljubljani "Soča".
Charles Darwin je bil sredi 19. stoletja eden od dveh utemeljiteljev teorije evolucije oziroma razvoja vrst z naravnim izborom. Alfred Russel Wallace je bil drugi. Zgodba o tem, zakaj se ta tudi danes še vedno revolucionarna teorija imenuje po prvem, je posebna zgodba, a dejstvo ostaja, da v svetu 12. februar obeležujejo kot Darwinov dan že nekaj časa. Tudi Društvo biologov Slovenije je pretekli teden objavilo letno poslanico na Darwinov dan, ki jo je tokrat pripravil biolog prof.dr. Boris Kryštufek, vodja Oddelka za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in visokošolski učitelj na slovenskih univerzah. V predavanju z naslovom Darwinov kaos je med drugim izpostavil, da sta Darwin in Wallace svetu odvzela red, uravnoteženost, smisel in lepoto, in tako zamajala tisočletno gotovost evropskega človeka o božanskem izvoru in nastanku živih bitij, vključno s človekom. Posledice čutimo še danes, saj nezanemarljiv del človeštva še vedno nasprotuje temeljnim znanstvenim spoznanjem o izvoru življenja. Darwinistična teorija sloni na 3 stebrih, variabilnost, hiperprodukcija in selekcija ali izbor. Zato je dr. Kryštufek tudi poudaril, da moramo mladim razložiti naravo znanosti, ki ni samoumevno dejstvo temveč sistem s pravili dokazovanja in zavračanja hipotez. Foto: Boris Kryštufek v svojem kabinetu v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Vir: Program Ars
Charles Darwin je bil sredi 19. stoletja eden od dveh utemeljiteljev teorije evolucije oziroma razvoja vrst z naravnim izborom. Alfred Russel Wallace je bil drugi. Zgodba o tem, zakaj se ta tudi danes še vedno revolucionarna teorija imenuje po prvem, je posebna zgodba, a dejstvo ostaja, da v svetu 12. februar obeležujejo kot Darwinov dan že nekaj časa. Tudi Društvo biologov Slovenije je pretekli teden objavilo letno poslanico na Darwinov dan, ki jo je tokrat pripravil biolog prof.dr. Boris Kryštufek, vodja Oddelka za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in visokošolski učitelj na slovenskih univerzah. V predavanju z naslovom Darwinov kaos je med drugim izpostavil, da sta Darwin in Wallace svetu odvzela red, uravnoteženost, smisel in lepoto, in tako zamajala tisočletno gotovost evropskega človeka o božanskem izvoru in nastanku živih bitij, vključno s človekom. Posledice čutimo še danes, saj nezanemarljiv del človeštva še vedno nasprotuje temeljnim znanstvenim spoznanjem o izvoru življenja. Darwinistična teorija sloni na 3 stebrih, variabilnost, hiperprodukcija in selekcija ali izbor. Zato je dr. Kryštufek tudi poudaril, da moramo mladim razložiti naravo znanosti, ki ni samoumevno dejstvo temveč sistem s pravili dokazovanja in zavračanja hipotez. Foto: Boris Kryštufek v svojem kabinetu v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Vir: Program Ars
Zaenkrat človeštvo nima drugega odgovora na globalne spremembe, ki jih s hitrim razvojem povzroča, kot je narava, razmišlja današnji gost. Sredi prejšnega tedna je bil svetovni dan mokrišč, ki ga je nekaj članic OZN določilo s podpisom Ramsarske konvencije o mokriščih 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Zato se bomo spomnili, zakaj so ta pomembna za ohranjanje biodiverzitete in zakaj jih moramo ohranjati. O tem vnovič z doc.dr. Andrejem Sovincem. Je nekdanji dolgoletni predstojnik Krajinskega parka Sečoveljske soline in predavatelj upravljanja krajinskih parkov na univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Andrej Sovinc je bil tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za varstvo narave, IUCN. Detajl iz zaščitenega območja - Krajinski park Strunjan VIR: https://parkstrunjan.si/naravovarstveni-nadzor/#gallery-34143020-4
Zaenkrat človeštvo nima drugega odgovora na globalne spremembe, ki jih s hitrim razvojem povzroča, kot je narava, razmišlja današnji gost. Sredi prejšnega tedna je bil svetovni dan mokrišč, ki ga je nekaj članic OZN določilo s podpisom Ramsarske konvencije o mokriščih 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Zato se bomo spomnili, zakaj so ta pomembna za ohranjanje biodiverzitete in zakaj jih moramo ohranjati. O tem vnovič z doc.dr. Andrejem Sovincem. Je nekdanji dolgoletni predstojnik Krajinskega parka Sečoveljske soline in predavatelj upravljanja krajinskih parkov na univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Andrej Sovinc je bil tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za varstvo narave, IUCN. Detajl iz zaščitenega območja - Krajinski park Strunjan VIR: https://parkstrunjan.si/naravovarstveni-nadzor/#gallery-34143020-4
Višja strokovno-raziskovalna sodelavka NIB dr. Tina Eleršek, dolgoletna raziskovalka cianobakterij in alg, je mikrobiologinja, in je pri njeni izdelavi koordinirala mlade raziskovalce in študente. Ideja za spletno stran je izrasla iz prepričanja, da so rezultati spremljanja in raziskovanja cianobakterij in alg premalo opazni v javnem prostoru, in da bi vključitev državljanske znanosti oziroma aktivacija za onesnaževanje površinskih voda zainteresiranih ljudi zvišala zavedanje o pomembnosti ohranjanja čiste pitne vode. Sicer pa so cianobakterije prokariontski organizmi, ki s fotosintezo ustvarjajo pomemben del kisika v zraku, in so pravzaprav pred več milijardami let z njegovo proizvodnjo ustvarile našo atmosfero. Prisotne so v skoraj vseh vodnih ekosistemih, npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki ipd., najdemo pa jih tudi na kopnem, v tleh, v turističnih jamah in na drugih vlažnih površinah. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Nekateri so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni, nekateri so celo tumorski promotorji, povezujejo pa jih tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa. V skupini dr. Tine Eleršek, Ekotoksikologija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB, so pripravili tudi video, ki opiše njihovo delo. FOTO: Škrlatna cianobakterijska gošča na Blejskem jezeru. Prevladuje cianobakterija vrste Planktothirx rubescens VIR: Maša Zupančič, NIB
Višja strokovno-raziskovalna sodelavka NIB dr. Tina Eleršek, dolgoletna raziskovalka cianobakterij in alg, je mikrobiologinja, in je pri njeni izdelavi koordinirala mlade raziskovalce in študente. Ideja za spletno stran je izrasla iz prepričanja, da so rezultati spremljanja in raziskovanja cianobakterij in alg premalo opazni v javnem prostoru, in da bi vključitev državljanske znanosti oziroma aktivacija za onesnaževanje površinskih voda zainteresiranih ljudi zvišala zavedanje o pomembnosti ohranjanja čiste pitne vode. Sicer pa so cianobakterije prokariontski organizmi, ki s fotosintezo ustvarjajo pomemben del kisika v zraku, in so pravzaprav pred več milijardami let z njegovo proizvodnjo ustvarile našo atmosfero. Prisotne so v skoraj vseh vodnih ekosistemih, npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki ipd., najdemo pa jih tudi na kopnem, v tleh, v turističnih jamah in na drugih vlažnih površinah. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Nekateri so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni, nekateri so celo tumorski promotorji, povezujejo pa jih tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa. V skupini dr. Tine Eleršek, Ekotoksikologija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB, so pripravili tudi video, ki opiše njihovo delo. FOTO: Škrlatna cianobakterijska gošča na Blejskem jezeru. Prevladuje cianobakterija vrste Planktothirx rubescens VIR: Maša Zupančič, NIB
Nadaljujemo s tematiko Odprta znanost, v okviru t.im. raziskovalno inovacijskega programa EU za obdobje od 2021 do 2027, Obzorje oziroma HorizonEU. Dr. Uroš Kunaver, vodja I.R.I.S, oddelka za informacijske, razvojno raziskovalne in izobraževalne storitve v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, ctk.uni-lj.si , se že nekaj časa ukvarja s aspektom izvora oziroma provenience raziskovalnih podatkov. Znanost pravzaprav temelji na njih, in dobro raziskovanje je podprto z natančnimi dokazi. Ti pa morajo omogočati tudi ponovljivost na podlagi dotičnih metapodatkov, ki naj bi bili prosto dostopni. V okviru znanstvenih objav v mnogih uglednih revijah to ni vedno primer, zato je dolgoročni interes oblikovanje pogojev za svobodni pretok znanstvenih spoznanj. In prav s tem se ukvarja gost, po osnovni izobrazbi kemik in strokovnjak za informacijsko tehnologijo, ki med drugim povzema načela F.A.I.R., ki bodo slej ko prej potrebna pri uporabi javnih proračunskih sredstev za raziskovalne programe in projekte. Gre za najdljivost, dostopnost, interoperabilnost in ponovna uporabnost raziskovalnih podatkov. foto: Uroš Kunaver, CTK UL vir: Program Ars
Nadaljujemo s tematiko Odprta znanost, v okviru t.im. raziskovalno inovacijskega programa EU za obdobje od 2021 do 2027, Obzorje oziroma HorizonEU. Dr. Uroš Kunaver, vodja I.R.I.S, oddelka za informacijske, razvojno raziskovalne in izobraževalne storitve v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, ctk.uni-lj.si , se že nekaj časa ukvarja s aspektom izvora oziroma provenience raziskovalnih podatkov. Znanost pravzaprav temelji na njih, in dobro raziskovanje je podprto z natančnimi dokazi. Ti pa morajo omogočati tudi ponovljivost na podlagi dotičnih metapodatkov, ki naj bi bili prosto dostopni. V okviru znanstvenih objav v mnogih uglednih revijah to ni vedno primer, zato je dolgoročni interes oblikovanje pogojev za svobodni pretok znanstvenih spoznanj. In prav s tem se ukvarja gost, po osnovni izobrazbi kemik in strokovnjak za informacijsko tehnologijo, ki med drugim povzema načela F.A.I.R., ki bodo slej ko prej potrebna pri uporabi javnih proračunskih sredstev za raziskovalne programe in projekte. Gre za najdljivost, dostopnost, interoperabilnost in ponovna uporabnost raziskovalnih podatkov. foto: Uroš Kunaver, CTK UL vir: Program Ars
Nacionalni inštitut za biologijo, NIB, v spomin na pionirja morske biologije Miroslava Zeia podeljuje Zeiove nagrade. Lani decembra so prvič podelili "strokovno nagrado za izjemni prispevek na področju dejavnosti inštituta", in to mag. Francu Potočniku, vrsto let vodji finančno računovodskega področja. V pogovoru nam je opisal več kot dve desetletji izkušenj pri zagotavljanju stabilnega okolja, ki omogoča nemoten potek raziskovalne dejavnosti.
Nacionalni inštitut za biologijo, NIB, v spomin na pionirja morske biologije Miroslava Zeia podeljuje Zeiove nagrade. Lani decembra so prvič podelili "strokovno nagrado za izjemni prispevek na področju dejavnosti inštituta", in to mag. Francu Potočniku, vrsto let vodji finančno računovodskega področja. V pogovoru nam je opisal več kot dve desetletji izkušenj pri zagotavljanju stabilnega okolja, ki omogoča nemoten potek raziskovalne dejavnosti.
Od začetkov na področjih razumevanja fiziologije rastlin se je izr.prof.dr. Jana Žel na Nacionalnem inštitutu za biologijo kmalu usmerila v iskanje še nepoznanih aspektov gensko spremenjenih rastlinskih organizmov, ki so pred slabega pol stoletja tudi v svetovnem merilu pomenili začetke sodobne biotehnologije. Že takrat je šlo za razumevanje tako vzgoje kot diagnostike GSO, tako da je z izkušnjami kmalu skupaj s sodelavci ustanovila akreditirani laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi, semenih in na poljih. V vlogi nacionalnega referenčnega laboratorija so od začetka tesno sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi. Bila je dolgoletna članica znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in njihovo trženje, pomagala pa je tudi pri vzpostavljanju portala biološke varnosti v državi. Prek intenzivnega sodelovanja z enim od treh Evropskih raziskovalnih središč oziroma Joint Research Center, Institute for Health and Consumer Protection, v kraju Ispra v Lombardiji, in zaradi zadevnih raziskovalnih uspehov je bila zadnji dve desetletji članica upravnega odbora in številnih strokovnih skupin Evropske mreže za določanje GSO ter teles za standardizacijo ISO tako v Evropi kot doma. Na inštitutskem Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo je tudi veliko prispevala pri vzpostavitvi novih področij, tako meroslovja v molekularni biologiji, kot področja t.im. terapevtskih virusov, in nenazadnje, nezanemarljiva je njena vloga pri vzgoji mlajših generacij, ki prevzemajo odgovorne naloge v okviru NIB. foto: Jana Žel v studiu Radia Slovenija
Od začetkov na področjih razumevanja fiziologije rastlin se je izr.prof.dr. Jana Žel na Nacionalnem inštitutu za biologijo kmalu usmerila v iskanje še nepoznanih aspektov gensko spremenjenih rastlinskih organizmov, ki so pred slabega pol stoletja tudi v svetovnem merilu pomenili začetke sodobne biotehnologije. Že takrat je šlo za razumevanje tako vzgoje kot diagnostike GSO, tako da je z izkušnjami kmalu skupaj s sodelavci ustanovila akreditirani laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi, semenih in na poljih. V vlogi nacionalnega referenčnega laboratorija so od začetka tesno sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi. Bila je dolgoletna članica znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in njihovo trženje, pomagala pa je tudi pri vzpostavljanju portala biološke varnosti v državi. Prek intenzivnega sodelovanja z enim od treh Evropskih raziskovalnih središč oziroma Joint Research Center, Institute for Health and Consumer Protection, v kraju Ispra v Lombardiji, in zaradi zadevnih raziskovalnih uspehov je bila zadnji dve desetletji članica upravnega odbora in številnih strokovnih skupin Evropske mreže za določanje GSO ter teles za standardizacijo ISO tako v Evropi kot doma. Na inštitutskem Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo je tudi veliko prispevala pri vzpostavitvi novih področij, tako meroslovja v molekularni biologiji, kot področja t.im. terapevtskih virusov, in nenazadnje, nezanemarljiva je njena vloga pri vzgoji mlajših generacij, ki prevzemajo odgovorne naloge v okviru NIB. foto: Jana Žel v studiu Radia Slovenija
Pisateljska vila na Tomšičevi ulici v Ljubljani – kdo je ne pozna, saj je bila predvsem v obdobju pred dobrimi tremi desetletji eno osrednjih prizorišč civilnodružbenih dejavnosti krogov blizu Društva slovenskih pisateljev. Založba ZRC SAZU ji je postavila spomenik v novi knjižici iz zbirke Umetnine v žepu, ki jo je napisala sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Barbara Vodopivec. Poleg historične evidence nastanka konec 70-ih let 19. stoletja kot zasebnega doma meščanske družine je sogovornica izpostavila predvsem njeno javno vlogo kot sedež DSP, tukajšnega PEN-a in prevajalcev, predvsem pa kot družabna točka v legendarnem lokalu v vili, pri Mikiju. Na fotografiji je Barbara Vodopivec Vir: Program Ars
Pisateljska vila na Tomšičevi ulici v Ljubljani – kdo je ne pozna, saj je bila predvsem v obdobju pred dobrimi tremi desetletji eno osrednjih prizorišč civilnodružbenih dejavnosti krogov blizu Društva slovenskih pisateljev. Založba ZRC SAZU ji je postavila spomenik v novi knjižici iz zbirke Umetnine v žepu, ki jo je napisala sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Barbara Vodopivec. Poleg historične evidence nastanka konec 70-ih let 19. stoletja kot zasebnega doma meščanske družine je sogovornica izpostavila predvsem njeno javno vlogo kot sedež DSP, tukajšnega PEN-a in prevajalcev, predvsem pa kot družabna točka v legendarnem lokalu v vili, pri Mikiju. Na fotografiji je Barbara Vodopivec Vir: Program Ars
Inštitut Jožef Stefan je v sodelovanju z razvojnim centrom orodjarstva Slovenije TECOS med 27. novembrom in 22. decembrom v okviru t.im. SRIP Tovarne prihodnosti v DIGITALNEM SREDIŠČU SLOVENIJE pripravil mesec INDUSTRIJA 4.0 IN ROBOTIKA. Med več kot 30 dogodki so lep del dogajanja namenili izobraževanju srednješolcev, študentov, in mladih raziskovalcev, vabili pa so tudi mlade podjetnike, institucije, podjetja oz. njihove predstavnike iz Slovenije in Evrope. Iz nabora sodelujočih s strani IJS, smo se pogovarjali z enim od dveh osrednjih organizatorjev, docentom dr. Igorjem Kovačem z Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko, E1 na IJS. Sogovornik ima za seboj več kot 40 let izkušenj tako raziskovalne kot proizvodne plati robotike. Povezava na spletno stran meseca Industrija 4.0 in robotika: https://eu2021.dihslovenia.si/december-mesec-robotike-in-industrije-4-0/ Na fotografiji Igor Kovač v studiu Radia Slovenija Vir: Goran Tenze, Program Ars
Inštitut Jožef Stefan je v sodelovanju z razvojnim centrom orodjarstva Slovenije TECOS med 27. novembrom in 22. decembrom v okviru t.im. SRIP Tovarne prihodnosti v DIGITALNEM SREDIŠČU SLOVENIJE pripravil mesec INDUSTRIJA 4.0 IN ROBOTIKA. Med več kot 30 dogodki so lep del dogajanja namenili izobraževanju srednješolcev, študentov, in mladih raziskovalcev, vabili pa so tudi mlade podjetnike, institucije, podjetja oz. njihove predstavnike iz Slovenije in Evrope. Iz nabora sodelujočih s strani IJS, smo se pogovarjali z enim od dveh osrednjih organizatorjev, docentom dr. Igorjem Kovačem z Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko, E1 na IJS. Sogovornik ima za seboj več kot 40 let izkušenj tako raziskovalne kot proizvodne plati robotike. Povezava na spletno stran meseca Industrija 4.0 in robotika: https://eu2021.dihslovenia.si/december-mesec-robotike-in-industrije-4-0/ Na fotografiji Igor Kovač v studiu Radia Slovenija Vir: Goran Tenze, Program Ars
Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Anuška Ferligoj je letošnja prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju statistike. V utemeljitvi tega najvišjega državnega priznanja za znanstveno raziskovanje so med drugim izpostavili, da je bila in je "osrednji steber in gibalo razvoja akademske statistike pri nas". V svet statistike je na začetku 70-ih let vstopila na pobudo profesorja Dolfeta Vogelnika, ki je sicer po vojni v Beogradu vzpostavljal državni urad za statistiko. Po izobrazbi je matematičarka, in že dolgo raziskuje družbena omrežja s sodobnimi metodami. Desetletja dolgo predava predmete kot so statistika, multivariatne metode, metodologijo družboslovnega raziskovanja in analizo družbenih razmerij na do-in podiplomski ravni na več fakultetah ljubljanske univerze, pa tudi zunaj države. Bila je tudi predsednica Statističnega sveta RS, ko je po lanski nepričakovani pomladanski menjavi direktorja Statističnega urada RS dala pobudo, na podlagi katere je ta strokovni organ slovenske statistike na Ustavno sodišče RS dal v presojo ustavnost te zamenjave. Na fotografiji Anuška Ferligoj vir: https://www.fdv.uni-lj.si/obvestila-in-informacije/imenik-sodelavcev/zunanji-sodelavci/kartica/anuska-ferligoj/
Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Anuška Ferligoj je letošnja prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju statistike. V utemeljitvi tega najvišjega državnega priznanja za znanstveno raziskovanje so med drugim izpostavili, da je bila in je "osrednji steber in gibalo razvoja akademske statistike pri nas". V svet statistike je na začetku 70-ih let vstopila na pobudo profesorja Dolfeta Vogelnika, ki je sicer po vojni v Beogradu vzpostavljal državni urad za statistiko. Po izobrazbi je matematičarka, in že dolgo raziskuje družbena omrežja s sodobnimi metodami. Desetletja dolgo predava predmete kot so statistika, multivariatne metode, metodologijo družboslovnega raziskovanja in analizo družbenih razmerij na do-in podiplomski ravni na več fakultetah ljubljanske univerze, pa tudi zunaj države. Bila je tudi predsednica Statističnega sveta RS, ko je po lanski nepričakovani pomladanski menjavi direktorja Statističnega urada RS dala pobudo, na podlagi katere je ta strokovni organ slovenske statistike na Ustavno sodišče RS dal v presojo ustavnost te zamenjave. Na fotografiji Anuška Ferligoj vir: https://www.fdv.uni-lj.si/obvestila-in-informacije/imenik-sodelavcev/zunanji-sodelavci/kartica/anuska-ferligoj/
V okviru projekta LIFE SEEDFORCE botanični vrtovi in univerze poskušajo izboljšati stanje ohranjenosti 29 rastlin v Italiji, Franciji, Sloveniji in na Malti. Ohranjanje naravnih habitatov in njihove biodiverzitete je navodilo časa, ki ga živimo. Oblasti v ta namen plačujejo monitoringe, ampak kaj pomaga, če način proizvodnje določa način uporabe tega istega naravnega okolja. Zato nam bosta dr. Blanka Ravnjak in dr. Jože Bavcon, vodja ljubljanskega Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani povzela, kako v okviru evropskega projekta LIFE SEEDFORCE načrtujejo ohranjanje pestrosti rastlinskih semen. Pri tem imajo eno osrednjih vlog semenske banke, z njimi pa imata sogovornika dolgoletne izkušnje. Na fotografiji ogrožena gorska roža Kraljica gora, lat. Eryngium alpinum Vir: Jože Bavcon, Bot. vrt UL
V okviru projekta LIFE SEEDFORCE botanični vrtovi in univerze poskušajo izboljšati stanje ohranjenosti 29 rastlin v Italiji, Franciji, Sloveniji in na Malti. Ohranjanje naravnih habitatov in njihove biodiverzitete je navodilo časa, ki ga živimo. Oblasti v ta namen plačujejo monitoringe, ampak kaj pomaga, če način proizvodnje določa način uporabe tega istega naravnega okolja. Zato nam bosta dr. Blanka Ravnjak in dr. Jože Bavcon, vodja ljubljanskega Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani povzela, kako v okviru evropskega projekta LIFE SEEDFORCE načrtujejo ohranjanje pestrosti rastlinskih semen. Pri tem imajo eno osrednjih vlog semenske banke, z njimi pa imata sogovornika dolgoletne izkušnje. Na fotografiji ogrožena gorska roža Kraljica gora, lat. Eryngium alpinum Vir: Jože Bavcon, Bot. vrt UL
V Tehniškem muzeju Slovenije so v petek odprli začasno razstavo z naslovom Človek in hrana v začaranem krogu. Pod drobnogled so vzeli torej nekaj tako vsakdanjega in nujno potrebnega vsem živim bitjem na našem planetu. O poudarkih in namenu te na prvi pogled za dediščino nevsakdanje teme je v oddaji, ki jo je pripravil Goran Tenze, spregovorila ena od treh soavtoric razstave Ana Katarina Ziherl, sodelovali pa sta še Ajda Kozjek in avtorica projekta Irena Marušič. Razstavo v prostorih TMS v Bistri pri Vrhniki so pripravili v okviru dveh letošnjih poudarkov, 70-letnice muzeja in letošnjega projekta Tehnika v gospodinjstvu. Še do konca decembra si je moč ogledati razstavo o Tovarni gospodinjskih aparatov Nazarje, avgusta in septembra pa je bila v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivolu na ogled panojska razstava fotografij, ki je prepletala področja intelektualne lastnine, kulturne dediščine in hrane, in so jo pripravili z Uradom RS za intelektualno lastnino. foto: Na enem od delov razstave je na vsakem od krožnikov povečava fenomenu hrane posvečenih znamk, ki jih je izdala Pošta Slovenije VIR: TMS
V Tehniškem muzeju Slovenije so v petek odprli začasno razstavo z naslovom Človek in hrana v začaranem krogu. Pod drobnogled so vzeli torej nekaj tako vsakdanjega in nujno potrebnega vsem živim bitjem na našem planetu. O poudarkih in namenu te na prvi pogled za dediščino nevsakdanje teme je v oddaji, ki jo je pripravil Goran Tenze, spregovorila ena od treh soavtoric razstave Ana Katarina Ziherl, sodelovali pa sta še Ajda Kozjek in avtorica projekta Irena Marušič. Razstavo v prostorih TMS v Bistri pri Vrhniki so pripravili v okviru dveh letošnjih poudarkov, 70-letnice muzeja in letošnjega projekta Tehnika v gospodinjstvu. Še do konca decembra si je moč ogledati razstavo o Tovarni gospodinjskih aparatov Nazarje, avgusta in septembra pa je bila v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivolu na ogled panojska razstava fotografij, ki je prepletala področja intelektualne lastnine, kulturne dediščine in hrane, in so jo pripravili z Uradom RS za intelektualno lastnino. foto: Na enem od delov razstave je na vsakem od krožnikov povečava fenomenu hrane posvečenih znamk, ki jih je izdala Pošta Slovenije VIR: TMS
Poneverbe ribiških proizvodov so vedno bolj pogoste in pomembne kot tema predvsem zaradi povečanega povpraševanja po morski hrani in tudi zaradi prelova ribolovnih virov. Ribiška panoga je na njih zelo občutljiva v celotni oskrbni verigi od ulova in akvakulture pa do končnega potrošnika. Najpogosteje gre za zamenjave vrst ribe, bodisi nenamerne zaradi velike podobnosti vrst in težke taksonomske določitve, ali namerne, da se prikrije ilegalni ribolov, in manj kakovostno vrsto ribe proda kot bolj kakovostno. Gostja doc. dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo in Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru bo povzela poglavitne ugotovitve ciljnega raziskovalnega programa z naslovom Uporaba tehnologije DNA za ugotavljanje poneverb v ribiških proizvodih z vrednotenjem socio-ekonomskih vidikov. V projektu so razvili natančne teste za identifikacijo nekaterih vrst in ovrednotili trg rib v Sloveniji. Foto Odprta konzerva sardin, vzorec, ki so ga v okviru projekta analizirali s pomočjo tehnologije DNA VIR: NIB
Poneverbe ribiških proizvodov so vedno bolj pogoste in pomembne kot tema predvsem zaradi povečanega povpraševanja po morski hrani in tudi zaradi prelova ribolovnih virov. Ribiška panoga je na njih zelo občutljiva v celotni oskrbni verigi od ulova in akvakulture pa do končnega potrošnika. Najpogosteje gre za zamenjave vrst ribe, bodisi nenamerne zaradi velike podobnosti vrst in težke taksonomske določitve, ali namerne, da se prikrije ilegalni ribolov, in manj kakovostno vrsto ribe proda kot bolj kakovostno. Gostja doc. dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo in Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru bo povzela poglavitne ugotovitve ciljnega raziskovalnega programa z naslovom Uporaba tehnologije DNA za ugotavljanje poneverb v ribiških proizvodih z vrednotenjem socio-ekonomskih vidikov. V projektu so razvili natančne teste za identifikacijo nekaterih vrst in ovrednotili trg rib v Sloveniji. Foto Odprta konzerva sardin, vzorec, ki so ga v okviru projekta analizirali s pomočjo tehnologije DNA VIR: NIB
Gostja v oddaji je zgodovinarka Vlasta Beltram, med drugim avtorica nedavno izdane obsežne monografije z naslovom Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Založil in izdal jo je Pokrajinski arhiv Koper. S to edicijo je še zadnje manjkajoče ozemlje Primorske v okviru sedanje države dobilo zgodovinsko ovrednoteno pričevanje obdobja upora proti okupaciji v 2. svetovni vojni. Ko je avtorica pri snovanju knjige prebirala spomine, arhivske vire in poslušala pričevalce, je spoznavala svet, ki si ga danes ne moremo predstavljati in tako tudi ne popolnoma razumeti. Seznam osrednjih zgodovinskih pregledov obdobja upora proti okupaciji v istrskem in območju okrog Pivke, monografija današnje gostje povzema medvojno dogajanje v nekdanjem brkinskem okrožju. Svet med Snežnikom in Slavnikom (Narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju, Pokrajinski arhiv Koper, 2021 Slovenska Istra v boju za svobodo, urednik zbornika Vid Vremec, 2. dopolnjena izdaja, Založba Lipa, KP, 1998 Živa Kraigher: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, LJ, 2002 Na fotografiji Šproharjeva domačija v kraju Padež, kjer je bila 11. oktobra 1944 ustanovna skupščina Narodnoosvobodilnega odbora za Južno Primorsko foto: Dominik Maraž
Gostja v oddaji je zgodovinarka Vlasta Beltram, med drugim avtorica nedavno izdane obsežne monografije z naslovom Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Založil in izdal jo je Pokrajinski arhiv Koper. S to edicijo je še zadnje manjkajoče ozemlje Primorske v okviru sedanje države dobilo zgodovinsko ovrednoteno pričevanje obdobja upora proti okupaciji v 2. svetovni vojni. Ko je avtorica pri snovanju knjige prebirala spomine, arhivske vire in poslušala pričevalce, je spoznavala svet, ki si ga danes ne moremo predstavljati in tako tudi ne popolnoma razumeti. Seznam osrednjih zgodovinskih pregledov obdobja upora proti okupaciji v istrskem in območju okrog Pivke, monografija današnje gostje povzema medvojno dogajanje v nekdanjem brkinskem okrožju. Svet med Snežnikom in Slavnikom (Narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju, Pokrajinski arhiv Koper, 2021 Slovenska Istra v boju za svobodo, urednik zbornika Vid Vremec, 2. dopolnjena izdaja, Založba Lipa, KP, 1998 Živa Kraigher: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, LJ, 2002 Na fotografiji Šproharjeva domačija v kraju Padež, kjer je bila 11. oktobra 1944 ustanovna skupščina Narodnoosvobodilnega odbora za Južno Primorsko foto: Dominik Maraž
Od razmaha internetnih povezav pred četrt stoletja se je v akademskih raziskovalnih krogih stopnjevala cena objav znanstvenih člankov v revijah s takoimenovanim velikim faktorjem vpliva. Dostop do njih in celo objave same je potrebno drago plačati, čeprav založbe v dobljene rezultate raziskav niso vložile centa. Tako kot večina financiranja raziskav, gre tudi ogromno sredstev iz javnih proračunov za objavo v omenjenih revijah. Vsaj v okviru EU je načrtovana alternativa temu sistemu pravice do prve noči z nazivom »Open Research Europe«, ORE, platforma za odprte objave znanstvenih del, o kateri bo govoril direktor Tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag.Miro Pušnik. Na fotografiji mag. Miro Pušnik v našem studiu VIR: Goran Tenze, Program Ars
Od razmaha internetnih povezav pred četrt stoletja se je v akademskih raziskovalnih krogih stopnjevala cena objav znanstvenih člankov v revijah s takoimenovanim velikim faktorjem vpliva. Dostop do njih in celo objave same je potrebno drago plačati, čeprav založbe v dobljene rezultate raziskav niso vložile centa. Tako kot večina financiranja raziskav, gre tudi ogromno sredstev iz javnih proračunov za objavo v omenjenih revijah. Vsaj v okviru EU je načrtovana alternativa temu sistemu pravice do prve noči z nazivom »Open Research Europe«, ORE, platforma za odprte objave znanstvenih del, o kateri bo govoril direktor Tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag.Miro Pušnik. Na fotografiji mag. Miro Pušnik v našem studiu VIR: Goran Tenze, Program Ars
Letos mineva 510 let od po virih najmočnejšega potresa na ozemlju Slovenije, Idrijskega, ki je leta 1511 porušil večino tukajšnih najmočnejših gradov, predvsem na zahodu. Ob 500-letnici pred desetletjem je bila v Tolminskem muzeju razstava ANNO DOMINI 1511, ki jo je na podlagi boj poglobljenih preverjanj zgodovinskih virov o njem zasnoval zgodovinar dr. Matevž Košir, sogovornik v oddaji. Idrijski potres se je zgodil sredi prve beneške vojne, ko je obmorska republika branila poskus prodora Habsburgov na Jadransko morje. In to bo tudi izhodišče pogovora o prelomnem času, ko so Benetke začele počasi a vztrajno izgubljati premoč v severnem delu Jadrana. Na sliki obseg idrijskega potresa 1511 vir: https://falajfl.si/zanimivosti-iz-sveta/idrijski-potres-leta-1511/
Letos mineva 510 let od po virih najmočnejšega potresa na ozemlju Slovenije, Idrijskega, ki je leta 1511 porušil večino tukajšnih najmočnejših gradov, predvsem na zahodu. Ob 500-letnici pred desetletjem je bila v Tolminskem muzeju razstava ANNO DOMINI 1511, ki jo je na podlagi boj poglobljenih preverjanj zgodovinskih virov o njem zasnoval zgodovinar dr. Matevž Košir, sogovornik v oddaji. Idrijski potres se je zgodil sredi prve beneške vojne, ko je obmorska republika branila poskus prodora Habsburgov na Jadransko morje. In to bo tudi izhodišče pogovora o prelomnem času, ko so Benetke začele počasi a vztrajno izgubljati premoč v severnem delu Jadrana. Na sliki obseg idrijskega potresa 1511 vir: https://falajfl.si/zanimivosti-iz-sveta/idrijski-potres-leta-1511/
Stavbe iz lesa ljudje gradijo že tisoče let, zadnje desetletje pa so marsikje predvsem v razvitem svetu začeli graditi večnadstropne, celo stolpnicam podobne zgradbe. V okviru iskanja doslej neobstoječih standardov za takšno gradnjo bo docent z Univerze v Kopru dr. Iztok Šušteršič govoril tudi o tem, zakaj les ni nujno požarno najbolj nevaren material, in med drugim povzel, kateri so najbolj izraziti izzivi pri projektiranju takšnih stavb. Sogovornik je koordinator mednarodnega projekta oziroma akcije HELEN COST, Holistični dizajn visokih lesenih zgradb. Ta pa je del strateških načrtov EU na poti v brezogljično družbo in gospodarstvo. Cilj štiriletnega projekta je povezati izkušnje mnogih strok na poti k poenotenim standardom gradnje doslej povečini nižjih lesenih zgradb. Les kot obnovljiva surovina, predvsem pa njegove gradbene sposobnosti za višje stavbe naj bi občutno nadomestile doslejšna beton in jeklo, in tako dolgoročno znižala trenutni tretjinski delež emisij CO2 gradbenega sektorja. Sedež koordinacije je raziskovalni inštitut InnoRenew CoE, ki se bo to jesen in zimo preselil v večnadstropno, tudi z lesom zgrajeno stavbo inštituta v Izoli. Na fotografiji 85m visoka lesena stolpnica HoHo Wien v 22. dunajskem okrožju Seestadt Aspern, vseljena l.2019 vir: https://www.wien.gv.at/stadtentwicklung/projekte/aspern-seestadt/wohnen-arbeiten/holzhochhaus.html
Stavbe iz lesa ljudje gradijo že tisoče let, zadnje desetletje pa so marsikje predvsem v razvitem svetu začeli graditi večnadstropne, celo stolpnicam podobne zgradbe. V okviru iskanja doslej neobstoječih standardov za takšno gradnjo bo docent z Univerze v Kopru dr. Iztok Šušteršič govoril tudi o tem, zakaj les ni nujno požarno najbolj nevaren material, in med drugim povzel, kateri so najbolj izraziti izzivi pri projektiranju takšnih stavb. Sogovornik je koordinator mednarodnega projekta oziroma akcije HELEN COST, Holistični dizajn visokih lesenih zgradb. Ta pa je del strateških načrtov EU na poti v brezogljično družbo in gospodarstvo. Cilj štiriletnega projekta je povezati izkušnje mnogih strok na poti k poenotenim standardom gradnje doslej povečini nižjih lesenih zgradb. Les kot obnovljiva surovina, predvsem pa njegove gradbene sposobnosti za višje stavbe naj bi občutno nadomestile doslejšna beton in jeklo, in tako dolgoročno znižala trenutni tretjinski delež emisij CO2 gradbenega sektorja. Sedež koordinacije je raziskovalni inštitut InnoRenew CoE, ki se bo to jesen in zimo preselil v večnadstropno, tudi z lesom zgrajeno stavbo inštituta v Izoli. Na fotografiji 85m visoka lesena stolpnica HoHo Wien v 22. dunajskem okrožju Seestadt Aspern, vseljena l.2019 vir: https://www.wien.gv.at/stadtentwicklung/projekte/aspern-seestadt/wohnen-arbeiten/holzhochhaus.html
Ob vstopu v Desetletje oceanov 2021-2030, se z morsko biologinjo prof.dr. Alenko Malej pogovarjamo o ogroženih obalnih ekosistemih severnega Jadrana in zaliva Chesapeake Bay na vzhodni obali ZDA. Predstavila bo poglavitne ugotovitve več kot dvajsetletnega sodelovanja ameriških, hrvaških, italijanskih in slovenskih raziskovalcev pri razumevanju sprememb teh morskih habitatov. V ZDA je prav nedavno izšel zbornik o teh obalnih ekosistemih na prehodu. Na fotografiji je videti polipe uhatega klobučnjaka na ostrigi v Luki Koper Foto: Tihomir Makovec, MBPP-NIB
Ob vstopu v Desetletje oceanov 2021-2030, se z morsko biologinjo prof.dr. Alenko Malej pogovarjamo o ogroženih obalnih ekosistemih severnega Jadrana in zaliva Chesapeake Bay na vzhodni obali ZDA. Predstavila bo poglavitne ugotovitve več kot dvajsetletnega sodelovanja ameriških, hrvaških, italijanskih in slovenskih raziskovalcev pri razumevanju sprememb teh morskih habitatov. V ZDA je prav nedavno izšel zbornik o teh obalnih ekosistemih na prehodu. Na fotografiji je videti polipe uhatega klobučnjaka na ostrigi v Luki Koper Foto: Tihomir Makovec, MBPP-NIB
Deželni stanovi Kranjske so 15.oktobra 1821 ustanovili Kranjski deželni muzej. Ob 200-letnici ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem se pogovarjamo z direktorjema naslednikov tega muzeja do začetka 20ih let 20. stoletja v Ljubljani, ko se je deželni muzej transformiral v Narodni muzej. Od njega se je l.1944 osamosvojil Prirodoslovni muzej. Že nekaj let Prirodoslovni muzej Slovenije vodi dr. Breda Činč Juhant, od lanskega decembra pa dr. Pavel Car Narodni muzej Slovenije. Poleg njune dediščinske vloge in pogojev delovanja v stavbi Rudolfinum, neorenesančni palači iz leta 1888, sogovornika izpostavljata še enotnost razumevanja kulturne in naravne dediščine - spoznanje, do katerega bi počasi morala priti tudi naša država. V pogovoru poudarjata tudi, kaj ju predvsem druži v skrbi za dediščino. Na fotografiji nekdanji Rudolfinum, sedež Kranjskega deželnega muzeja od l.1888, od začetka 20-ih sedež Narodnega muzeja, od katerega se l.1944 osamosvoji Prirodoslovni muzej foto: Blaž Gutman, NMS
Deželni stanovi Kranjske so 15.oktobra 1821 ustanovili Kranjski deželni muzej. Ob 200-letnici ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem se pogovarjamo z direktorjema naslednikov tega muzeja do začetka 20ih let 20. stoletja v Ljubljani, ko se je deželni muzej transformiral v Narodni muzej. Od njega se je l.1944 osamosvojil Prirodoslovni muzej. Že nekaj let Prirodoslovni muzej Slovenije vodi dr. Breda Činč Juhant, od lanskega decembra pa dr. Pavel Car Narodni muzej Slovenije. Poleg njune dediščinske vloge in pogojev delovanja v stavbi Rudolfinum, neorenesančni palači iz leta 1888, sogovornika izpostavljata še enotnost razumevanja kulturne in naravne dediščine - spoznanje, do katerega bi počasi morala priti tudi naša država. V pogovoru poudarjata tudi, kaj ju predvsem druži v skrbi za dediščino. Na fotografiji nekdanji Rudolfinum, sedež Kranjskega deželnega muzeja od l.1888, od začetka 20-ih sedež Narodnega muzeja, od katerega se l.1944 osamosvoji Prirodoslovni muzej foto: Blaž Gutman, NMS
Govorili bomo o divjih zvereh v slovenskih gozdovih o katerih precej ve dr. Miha Krofel, znanstveni sodelavec s Katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ni jih lahko spremljati in raziskovati, predvsem pa na podlagi dobljenih rezultatov utemeljeno sklepati, kako naj živijo v sožitju s človekom. Z njim se je pogovarjala Tina Kozin. Na fotografiji evrazijski ris v snegu VIR: https://www.kocevsko.com/sl/zgodbe/evrazijski-ris/
Govorili bomo o divjih zvereh v slovenskih gozdovih o katerih precej ve dr. Miha Krofel, znanstveni sodelavec s Katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ni jih lahko spremljati in raziskovati, predvsem pa na podlagi dobljenih rezultatov utemeljeno sklepati, kako naj živijo v sožitju s človekom. Z njim se je pogovarjala Tina Kozin. Na fotografiji evrazijski ris v snegu VIR: https://www.kocevsko.com/sl/zgodbe/evrazijski-ris/
Biologinja dr. Manca Kovač Viršek, Inštitut za vode RS, predstavlja zgodovino raziskovanja mikroplastike globalno in izsledke raziskav pri nas. Plastika, inovativen material, ki se zaradi širokega nabora prednosti širi na najrazličnejša področja človekovega delovanja, se masovno proizvaja že od leta 1940. 30 let po začetku masovne produkcije so odkrili prve mikroplastične delce v oceanu, hkrati pa že nekatere negativne učinke mikroplastičnih delcev na okolje. V zadnjih 50 letih se je njena proizvodnja povečala za skoraj osemkrat, kar pomeni tudi njeno znatno povečanje v okolju. Tako je mikroplastika povsod okrog nas, v morskih in celinskih vodah, v zraku, padavinah, zemlji in v organizmih. Zaradi svoje majhnosti se prenaša med zračnim, vodnim in kopenskim ekosistemom, vstopa pa tudi v prehranjevalno verigo ter tako ogroža prav vsa živa bitja. Slovenija sledi globalnemu trendu hitro naraščajočih raziskav na področju spremljanja mikroplastike v različnih okoljih in sodeluje pri razvoju standardiziranih metod. Z vzpostavljanjem monitoring programa za spremljanje mikroplastike v morju, rekah in organizmih so v Sloveniji na voljo rezultati o prisotnosti mikroplastike v morskem in nekaterih sladkovodnih okoljih, ki so nam v pomoč pri iskanju virov mikroplastike in iskanju ustreznih rešitev za zajezitev vnosa mikroplastike v okolje.
Biologinja dr. Manca Kovač Viršek, Inštitut za vode RS, predstavlja zgodovino raziskovanja mikroplastike globalno in izsledke raziskav pri nas. Plastika, inovativen material, ki se zaradi širokega nabora prednosti širi na najrazličnejša področja človekovega delovanja, se masovno proizvaja že od leta 1940. 30 let po začetku masovne produkcije so odkrili prve mikroplastične delce v oceanu, hkrati pa že nekatere negativne učinke mikroplastičnih delcev na okolje. V zadnjih 50 letih se je njena proizvodnja povečala za skoraj osemkrat, kar pomeni tudi njeno znatno povečanje v okolju. Tako je mikroplastika povsod okrog nas, v morskih in celinskih vodah, v zraku, padavinah, zemlji in v organizmih. Zaradi svoje majhnosti se prenaša med zračnim, vodnim in kopenskim ekosistemom, vstopa pa tudi v prehranjevalno verigo ter tako ogroža prav vsa živa bitja. Slovenija sledi globalnemu trendu hitro naraščajočih raziskav na področju spremljanja mikroplastike v različnih okoljih in sodeluje pri razvoju standardiziranih metod. Z vzpostavljanjem monitoring programa za spremljanje mikroplastike v morju, rekah in organizmih so v Sloveniji na voljo rezultati o prisotnosti mikroplastike v morskem in nekaterih sladkovodnih okoljih, ki so nam v pomoč pri iskanju virov mikroplastike in iskanju ustreznih rešitev za zajezitev vnosa mikroplastike v okolje.
Pred kratkim se je v visoki starosti poslovil pionir morske biologije v Sloveniji, prof.dr. Jože Štirn (1934-2021), nekdanji predstojnik Morske biološke postaje Piran, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo in upokojeni redni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med drugim je konec 60-ih vodil Oddelek za bentoške nevretenčarje ameriškega Inštituta Smithsonian v Salamboju v Tunisu, imel profesorsko stolico na Univerzi v Nici v Franciji, bil je vodja oddelka za bazično in aplikativno ekologijo morja na Centre d'études et de recherches de biologie e d'oceanographie, CERBOM, postavil pa je tudi temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu. Leta 2012 je prejel veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo, katerega del je tudi Morska biološka postaja Piran. Mi smo takrat posneli pogovor z njim, ki ga tokrat ponavljamo v njegov spomin. Foto: Jože Štirn v Luki Koper l.2009 Vir: https://www.zivetispristaniscem.si/mednarodno-priznani-oceanolog-raziskuje-morje-v-koprskem-zalivu/
Pred kratkim se je v visoki starosti poslovil pionir morske biologije v Sloveniji, prof.dr. Jože Štirn (1934-2021), nekdanji predstojnik Morske biološke postaje Piran, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo in upokojeni redni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med drugim je konec 60-ih vodil Oddelek za bentoške nevretenčarje ameriškega Inštituta Smithsonian v Salamboju v Tunisu, imel profesorsko stolico na Univerzi v Nici v Franciji, bil je vodja oddelka za bazično in aplikativno ekologijo morja na Centre d'études et de recherches de biologie e d'oceanographie, CERBOM, postavil pa je tudi temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu. Leta 2012 je prejel veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo, katerega del je tudi Morska biološka postaja Piran. Mi smo takrat posneli pogovor z njim, ki ga tokrat ponavljamo v njegov spomin. Foto: Jože Štirn v Luki Koper l.2009 Vir: https://www.zivetispristaniscem.si/mednarodno-priznani-oceanolog-raziskuje-morje-v-koprskem-zalivu/
Približno polovico svetovne proizvodnje vina proizvedejo v sredozemskih deželah, zato podnebne spremembe še posebej slabo vplivajo na pridelavo grozdja. Zato centri moči v procesu prilagajanja na vedno hujše posledice ekstremnih vremenskih razmer od suše, zmrzali do toče tudi podpirajo sodelovanje vinogradnikov in raziskovalcev. Dr. Alen Albreht, vodja laboratorija za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, in dr. Jan Reščič s Centra za raziskave vina ter asistent na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici bosta osvetlila primere takšnega sodelovanja v okviru EU projekta MEDCLIV in spletne platforme VINEAS, ki so jo javno predstavili spomladi letos.
Približno polovico svetovne proizvodnje vina proizvedejo v sredozemskih deželah, zato podnebne spremembe še posebej slabo vplivajo na pridelavo grozdja. Zato centri moči v procesu prilagajanja na vedno hujše posledice ekstremnih vremenskih razmer od suše, zmrzali do toče tudi podpirajo sodelovanje vinogradnikov in raziskovalcev. Dr. Alen Albreht, vodja laboratorija za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, in dr. Jan Reščič s Centra za raziskave vina ter asistent na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici bosta osvetlila primere takšnega sodelovanja v okviru EU projekta MEDCLIV in spletne platforme VINEAS, ki so jo javno predstavili spomladi letos.
Ob letošnji 75-letnici je Geološki zavod Slovenije med drugim izdal tudi knjigo spomminov nekdanjega dolgoletnega sodelavca. Geološke raziskave so bile predvsem od 19. stoletja naprej ena od mnogih tehnoloških prednosti evropskih držav, ki so si skozi čas podredile tudi večino zemeljskih bogastev, od nafte pa do redkih mineralov. Slovenski geologi so v okviru aktivne neuvrščene zunanje politike SFRJ v drugi polovici 20. stoletja svojo aktivno vlogo v teh procesih nadoknadili od 60-ih pa do 80-ih let. Naš tokratni sogovornik, Valentin Lapajne, nekdanji uslužbenec Geološkega zavoda Ljubljana, zdaj Geološki zavod Slovenije, je v letos izdanih dnevniških zapisih opisal svojo vlogo v geoloških raziskavah vzhodne Afrike in delov južne Amerike skozi omenjena tri desetletja. Naslovil jih je »Geologija med strahom in pogumom«, v njih pa spoznamo s kakšnimi izzivi so se takrat soočale geološke raziskovalne ekipe. Na fotografiji je najbolj gorata etiopska pokrajina Begem – Eder Vir: Valentin Lapajne
Ob letošnji 75-letnici je Geološki zavod Slovenije med drugim izdal tudi knjigo spomminov nekdanjega dolgoletnega sodelavca. Geološke raziskave so bile predvsem od 19. stoletja naprej ena od mnogih tehnoloških prednosti evropskih držav, ki so si skozi čas podredile tudi večino zemeljskih bogastev, od nafte pa do redkih mineralov. Slovenski geologi so v okviru aktivne neuvrščene zunanje politike SFRJ v drugi polovici 20. stoletja svojo aktivno vlogo v teh procesih nadoknadili od 60-ih pa do 80-ih let. Naš tokratni sogovornik, Valentin Lapajne, nekdanji uslužbenec Geološkega zavoda Ljubljana, zdaj Geološki zavod Slovenije, je v letos izdanih dnevniških zapisih opisal svojo vlogo v geoloških raziskavah vzhodne Afrike in delov južne Amerike skozi omenjena tri desetletja. Naslovil jih je »Geologija med strahom in pogumom«, v njih pa spoznamo s kakšnimi izzivi so se takrat soočale geološke raziskovalne ekipe. Na fotografiji je najbolj gorata etiopska pokrajina Begem – Eder Vir: Valentin Lapajne
Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci«, katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični, v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov. Skupaj še z 19 ustanovami, ki delujejo v nekdanjih cistercijanskih samostanih, nekateri pa so tako kot tisti v Stični še vedno dejavni, kandidirajo za naziv Evropska dediščina, ki ga na podlagi posvetovanja s strokovnjaki podeljuje Komisija EU.
Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci«, katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični, v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov. Skupaj še z 19 ustanovami, ki delujejo v nekdanjih cistercijanskih samostanih, nekateri pa so tako kot tisti v Stični še vedno dejavni, kandidirajo za naziv Evropska dediščina, ki ga na podlagi posvetovanja s strokovnjaki podeljuje Komisija EU.
Imunska sposobnost organizma, tako pa tudi celic, je temeljno prirojena, precej pa jo pridobimo z razvojem od rojstva naprej. Ob vsaki poškodbi v telo oziroma v celice vdrejo mikrobi, torej molekule, ki sprožijo obrambne mehanizme za odstranitev tujkov. Ob tem umre tudi mnogo okuženih celic, in če jih je preveč, za telo to ni dobro, saj kronično vnetje dolgoročno škoduje. Zato raziskovalci skušajo razumeti biokemične procese t.im. celične smrti. V oddaji bomo pobliže spoznali raziskovalni interes, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice. Dr. Iva Hafner Bratkovič s Kemijskega inštituta (D12- Odsek za sintezno biologijo in imunologijo) bo opisala nov kamenček v mozaiku razumevanja teh procesov, ki se je odmevno zgostil v objavi v reviji CELL. To spoznanje bo pomembno za medicinsko pomoč pri nevrodegenerativnih in srčno-žilnih boleznih. Povod za pogovor je nedavna objava članka v omenjeni reviji, kjer je sogovornica podpisana kot soprva avtorica, s Kemijskega inštituta pa je sodelovala tudi njena doktorska študentka Elvira Boršić. Slovenski del raziskave je omogočila ARRS, začetek pa program Fullbright. Na sliki: Metabolna signalna pot mTORC1 preko oksidativnega stresa okrepi piroptozo. Vir: Kemijski inštitut, D12
Imunska sposobnost organizma, tako pa tudi celic, je temeljno prirojena, precej pa jo pridobimo z razvojem od rojstva naprej. Ob vsaki poškodbi v telo oziroma v celice vdrejo mikrobi, torej molekule, ki sprožijo obrambne mehanizme za odstranitev tujkov. Ob tem umre tudi mnogo okuženih celic, in če jih je preveč, za telo to ni dobro, saj kronično vnetje dolgoročno škoduje. Zato raziskovalci skušajo razumeti biokemične procese t.im. celične smrti. V oddaji bomo pobliže spoznali raziskovalni interes, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice. Dr. Iva Hafner Bratkovič s Kemijskega inštituta (D12- Odsek za sintezno biologijo in imunologijo) bo opisala nov kamenček v mozaiku razumevanja teh procesov, ki se je odmevno zgostil v objavi v reviji CELL. To spoznanje bo pomembno za medicinsko pomoč pri nevrodegenerativnih in srčno-žilnih boleznih. Povod za pogovor je nedavna objava članka v omenjeni reviji, kjer je sogovornica podpisana kot soprva avtorica, s Kemijskega inštituta pa je sodelovala tudi njena doktorska študentka Elvira Boršić. Slovenski del raziskave je omogočila ARRS, začetek pa program Fullbright. Na sliki: Metabolna signalna pot mTORC1 preko oksidativnega stresa okrepi piroptozo. Vir: Kemijski inštitut, D12
Ozemlje Slovenije na stičišču treh klimatskih območij premore dobrih 3000 rastlinskih vrst od katerih jih je medovitih kar tretjina. Tokrat se bomo pogovarjali o avtohtonih medovitih rastlinah, o temi v kateri spoznamo celovito problematiko pestrosti teh rastlin v naravnem okolju in vrtovih, predvsem pa njihovo soodvisnost z opraševalci, povečini s čebelami in čmrlji. Pri tem bodo pomagali biologi, iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani - BF, dr. Blanka Ravnjak in znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, vodja vrta, in profesor, hkrati pa tudi čebelar dr.Janko Božič, Biotehniška fakulteta UL. Trojica je ob lanski okrogli 210-letnici ustanovitve ljubljanskega Botaničnega vrta izdala istoimensko knjigo, povod teme pogovora. FOTO: Čebelnjak med medovitimi rastlinami VIR: Jože Bavcon, BV-UL
Ozemlje Slovenije na stičišču treh klimatskih območij premore dobrih 3000 rastlinskih vrst od katerih jih je medovitih kar tretjina. Tokrat se bomo pogovarjali o avtohtonih medovitih rastlinah, o temi v kateri spoznamo celovito problematiko pestrosti teh rastlin v naravnem okolju in vrtovih, predvsem pa njihovo soodvisnost z opraševalci, povečini s čebelami in čmrlji. Pri tem bodo pomagali biologi, iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani - BF, dr. Blanka Ravnjak in znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, vodja vrta, in profesor, hkrati pa tudi čebelar dr.Janko Božič, Biotehniška fakulteta UL. Trojica je ob lanski okrogli 210-letnici ustanovitve ljubljanskega Botaničnega vrta izdala istoimensko knjigo, povod teme pogovora. FOTO: Čebelnjak med medovitimi rastlinami VIR: Jože Bavcon, BV-UL
Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon, 1941-2020, lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom Presojanje duha časa oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955. Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem poskusu, torej eseju, med drugim zapisala, da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih! Foto: Lojze Jerala: Zbrana množica ob slovesnem praznovanju desetletnice ustanovitve Primorskih brigad, Okroglica, september 1953 Vir: Avtorske pravice so pridobljene in so v lasti Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon, 1941-2020, lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom Presojanje duha časa oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955. Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem poskusu, torej eseju, med drugim zapisala, da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih! Foto: Lojze Jerala: Zbrana množica ob slovesnem praznovanju desetletnice ustanovitve Primorskih brigad, Okroglica, september 1953 Vir: Avtorske pravice so pridobljene in so v lasti Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Prejšni teden se je s predstavitvijo rezultatov na Ljubelju sklenil 3-letni avstrijsko-slovenski projekt CROSSRISK. V njem je 7 ustanov, od metereoloških uradov do univerz in inštitutov z obeh strani meje razvilo nove standardizirane sisteme napovedi in opozarjanja na poplave in snežne plazove. V tej oddaji smo domet javno prek interneta s snežnimi plazovi povezane informacije z večjega dela avstrijskih dežel Štajerske in Koroške ter našega visokogorja, obdelali v pogovoru z geografom Miho Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v mesecu marcu, danes pa boste slišali povzetek izbranih sodelavcev državne Agencije RS za okolje. V projektu CROSSRISK so sodelovali pri spremljanju in napovedovanju režimov poplav v luči izkušenj z očitnimi klimatskimi oziroma podnebnimi spremembami. ARSO - kot ljubkovalno imenujejo tukajšni pandan vodilnega partnerja v projektu, avstrijskega ZAMG oziroma Zvezni urad za meteorologijo in geodinamiko – je namreč projekt navezal na svoje dolgoletno spremljanje različnih vodnih režimov v obmejnem prostoru, od reke Mure pa do gorenjskih planin. Rezultate projekta CROSSRISK, katerega rezultat so tudi koristne javno dostopne informacije o poplavah in nevarnostih snežnih plazov pozimi, so na Ljubelju delili sodelavci ARSO, Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja, hidrologinja Maja Koprivšek in metereolog Boštjan Muri. Na fotografiji je merilna postaja projekta ARSO Bober pri koči na Zelenici v zimskih razmerah VIR: Agencija RS za okolje
Prejšni teden se je s predstavitvijo rezultatov na Ljubelju sklenil 3-letni avstrijsko-slovenski projekt CROSSRISK. V njem je 7 ustanov, od metereoloških uradov do univerz in inštitutov z obeh strani meje razvilo nove standardizirane sisteme napovedi in opozarjanja na poplave in snežne plazove. V tej oddaji smo domet javno prek interneta s snežnimi plazovi povezane informacije z večjega dela avstrijskih dežel Štajerske in Koroške ter našega visokogorja, obdelali v pogovoru z geografom Miho Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v mesecu marcu, danes pa boste slišali povzetek izbranih sodelavcev državne Agencije RS za okolje. V projektu CROSSRISK so sodelovali pri spremljanju in napovedovanju režimov poplav v luči izkušenj z očitnimi klimatskimi oziroma podnebnimi spremembami. ARSO - kot ljubkovalno imenujejo tukajšni pandan vodilnega partnerja v projektu, avstrijskega ZAMG oziroma Zvezni urad za meteorologijo in geodinamiko – je namreč projekt navezal na svoje dolgoletno spremljanje različnih vodnih režimov v obmejnem prostoru, od reke Mure pa do gorenjskih planin. Rezultate projekta CROSSRISK, katerega rezultat so tudi koristne javno dostopne informacije o poplavah in nevarnostih snežnih plazov pozimi, so na Ljubelju delili sodelavci ARSO, Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja, hidrologinja Maja Koprivšek in metereolog Boštjan Muri. Na fotografiji je merilna postaja projekta ARSO Bober pri koči na Zelenici v zimskih razmerah VIR: Agencija RS za okolje
V razvitem svetu, kjer je hrane preveč in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes še kako aktualni temi.
V razvitem svetu, kjer je hrane preveč in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes še kako aktualni temi.
V juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu Republike Slovenije na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po prvi svetovni vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina iz terminov, prevzetih iz ruskih in srbskih izrazov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo, o kateri gre beseda v pogovoru.
V juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu Republike Slovenije na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po prvi svetovni vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina iz terminov, prevzetih iz ruskih in srbskih izrazov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo, o kateri gre beseda v pogovoru.
Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom On the Origin of Art oziroma O izvoru umetnosti. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom Darwin ne pomaga. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko. Na fotografiji Terry Eagleton vir: http://zofijini.net/zavetje-v-viharju-zgodovine/
Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom On the Origin of Art oziroma O izvoru umetnosti. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom Darwin ne pomaga. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko. Na fotografiji Terry Eagleton vir: http://zofijini.net/zavetje-v-viharju-zgodovine/
V razvitem svetu kjer je hrane preveč, in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od t.im dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu, predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes nikakor ne neaktualni temi. fotografija B1-FOTO/PIXABAY vir: https://blog.ucsusa.org/sarah-reinhardt/across-the-united-states-local-food-investments-link-harvest-to-health/
V razvitem svetu kjer je hrane preveč, in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od t.im dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu, predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes nikakor ne neaktualni temi. fotografija B1-FOTO/PIXABAY vir: https://blog.ucsusa.org/sarah-reinhardt/across-the-united-states-local-food-investments-link-harvest-to-health/
V mesecu juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu RS na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po 1.vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik tajnih služb na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina s prek ruskih in srbskih izrazov prestavljenih terminov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo o kateri gre beseda v pogovoru. Avtor naslovne strani je Rok Ločniškar
V mesecu juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu RS na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po 1.vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik tajnih služb na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina s prek ruskih in srbskih izrazov prestavljenih terminov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo o kateri gre beseda v pogovoru. Avtor naslovne strani je Rok Ločniškar
Nacionalni inštitut za biologijo je v petek obeležil začetek gradnje dolgo pričakovanega in potrebnega objekta raziskovalne infrastrukture. Gre za »Biotehnološko stičišče« (BTS-NIB) ki bo po dveh letih gradnje rešilo njihove akutne prostorske stiske, saj del inštituta že leta deluje v gruči kovinskih zabojnikov. O tem, kaj bodo s tem pridobile tukajšne znanosti o življenju, predvsem pa njihova vpetost v mednarodne raziskave in sodelovanje s kmetijstvom ter farmacevtsko industrijo, v pogovoru razložita prof.dr. Maja Ravnikar, direktorica inštituta, in doc.dr. Špela Baebler. Na računalniški grafiki jevideti stavbo in okolico bodočega BTS-NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijo
Nacionalni inštitut za biologijo je v petek obeležil začetek gradnje dolgo pričakovanega in potrebnega objekta raziskovalne infrastrukture. Gre za »Biotehnološko stičišče« (BTS-NIB) ki bo po dveh letih gradnje rešilo njihove akutne prostorske stiske, saj del inštituta že leta deluje v gruči kovinskih zabojnikov. O tem, kaj bodo s tem pridobile tukajšne znanosti o življenju, predvsem pa njihova vpetost v mednarodne raziskave in sodelovanje s kmetijstvom ter farmacevtsko industrijo, v pogovoru razložita prof.dr. Maja Ravnikar, direktorica inštituta, in doc.dr. Špela Baebler. Na računalniški grafiki jevideti stavbo in okolico bodočega BTS-NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijo
Pred kratkim so v središču glavnega mesta odprli nov muzej – Muzej bančništva Slovenije Bankarium. Najdemo ga v prvem nadstropju poslovalnice NLB, v secesijski palači Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici (zgrajena l.1905). Predstavljal naj bi dediščino te zahtevne in včasih težko razumljive dejavnosti v zadnjih dveh stoletjih pri nas. V zasnovi muzeja so začetek bančništva pri nas postavili v leto 1820, ko so v Ljubljani ustanovili Kranjsko hranilnico, drugo banko po času nastanka v habsburški monarhiji. Kustosinja muzeja dr.Meta Kordiš in muzejski svetnik Narodnega muzeja Slovenije dr. Andrej Šemrov bosta poleg predstavitve koncepta muzeja skušala osvetliti tudi, kako naj bi na stalni razstavi obiskovalcem približali pomen denarja, bank, njihovih praks in vpliv na življenje skozi dve stoletji. V pogovoru smo z gostoma načeli kar nekaj ključnih a v javnem prostoru premalo znanih tem o finančni suverenosti.
Pred kratkim so v središču glavnega mesta odprli nov muzej – Muzej bančništva Slovenije Bankarium. Najdemo ga v prvem nadstropju poslovalnice NLB, v secesijski palači Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici (zgrajena l.1905). Predstavljal naj bi dediščino te zahtevne in včasih težko razumljive dejavnosti v zadnjih dveh stoletjih pri nas. V zasnovi muzeja so začetek bančništva pri nas postavili v leto 1820, ko so v Ljubljani ustanovili Kranjsko hranilnico, drugo banko po času nastanka v habsburški monarhiji. Kustosinja muzeja dr.Meta Kordiš in muzejski svetnik Narodnega muzeja Slovenije dr. Andrej Šemrov bosta poleg predstavitve koncepta muzeja skušala osvetliti tudi, kako naj bi na stalni razstavi obiskovalcem približali pomen denarja, bank, njihovih praks in vpliv na življenje skozi dve stoletji. V pogovoru smo z gostoma načeli kar nekaj ključnih a v javnem prostoru premalo znanih tem o finančni suverenosti.
V mesecu rožniku, kot se je nekoč reklo juniju, se naravno okolje razbohoti do vrhunca rasti. Seveda pa je narava, kot rečemo naravnemu okolju, že stoletja kulturna pokrajina, saj tako dolinam, poljem, kotlinam in gozdovom ljudje podobo sodoločajo že stoletja. Kaj bi se, hipotetično rečeno, torej zgodilo, če bi ljudje za dve desetletji dvignili roke nad urejanjem naravnega okolja? Prav na ta način je svojo pripoved o fenomenu kulturne pokrajine Ljubljansko barje ob letu izida njene skrajšane doktorske disertacije z naslovom Varovanje in trajnostni razvoj kulturne pokrajine Ljubljanskega barja (GIAM ZRC SAZU, 2016) v oddaji začela dr. Mateja Šmid Hribar, znanstvena sodelavka Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Vabljeni k poslušanju ponovitve! Na fotografiji Zahodni rob Barja, pogled s hriba Sveta Ana nad Podpečjo foto: Yerpo, CC BY-SA 3.0 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_marsh_-_W.jpg
V mesecu rožniku, kot se je nekoč reklo juniju, se naravno okolje razbohoti do vrhunca rasti. Seveda pa je narava, kot rečemo naravnemu okolju, že stoletja kulturna pokrajina, saj tako dolinam, poljem, kotlinam in gozdovom ljudje podobo sodoločajo že stoletja. Kaj bi se, hipotetično rečeno, torej zgodilo, če bi ljudje za dve desetletji dvignili roke nad urejanjem naravnega okolja? Prav na ta način je svojo pripoved o fenomenu kulturne pokrajine Ljubljansko barje ob letu izida njene skrajšane doktorske disertacije z naslovom Varovanje in trajnostni razvoj kulturne pokrajine Ljubljanskega barja (GIAM ZRC SAZU, 2016) v oddaji začela dr. Mateja Šmid Hribar, znanstvena sodelavka Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Vabljeni k poslušanju ponovitve! Na fotografiji Zahodni rob Barja, pogled s hriba Sveta Ana nad Podpečjo foto: Yerpo, CC BY-SA 3.0 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_marsh_-_W.jpg
Ta ponedeljek so v Rudolfinumu - ob 600-letnici priključitve Kranjske Habsburški oblasti l.1888 so stavbo odprli kot novi sedež Deželnega muzeja - že stoletje pa v njem domuje Narodni muzej Slovenije - slovesno odprli razstavo ob 200-letnici prvega muzeja pri nas, l.1821, z naslovom "Zlata sled". Gre za projekt v katerem je osrednji državni muzej k sodelovanju povabil kar 32 slovenskih muzejev, koordinirali pa sta ga kustosinji, dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec. Z njima smo se pogovarjali o konceptu in sporočilu obsežne razstave, katere osrednja rdeča nit je pravzaprav zlata, saj prikazuje zgodbe 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov in skupin predmetov iz teh muzejev, ki pričajo o dediščini ozemlja Slovenije.
Ta ponedeljek so v Rudolfinumu - ob 600-letnici priključitve Kranjske Habsburški oblasti l.1888 so stavbo odprli kot novi sedež Deželnega muzeja - že stoletje pa v njem domuje Narodni muzej Slovenije - slovesno odprli razstavo ob 200-letnici prvega muzeja pri nas, l.1821, z naslovom "Zlata sled". Gre za projekt v katerem je osrednji državni muzej k sodelovanju povabil kar 32 slovenskih muzejev, koordinirali pa sta ga kustosinji, dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec. Z njima smo se pogovarjali o konceptu in sporočilu obsežne razstave, katere osrednja rdeča nit je pravzaprav zlata, saj prikazuje zgodbe 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov in skupin predmetov iz teh muzejev, ki pričajo o dediščini ozemlja Slovenije.
V tem tednu odpira vrata nov muzej, kot ga pri nas še ni bilo. V srcu glavnega mesta bodo kmalu odprli Bankarium, Muzej bančništva Slovenije. V njem bomo izvedeli mnogo o preteklosti bank od začetka 19. stoletja naprej, ko so na Kranjskem odprli prvo bančno ustanovo. Ali bomo izvedeli kaj več tudi o naravi samega denarja, boste izvedeli po našem obisku, za predpripravo pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z ekonomistko, magistrico Marjano Kos o preprostem vprašanju: kaj je denar? In, ali vemo, na podlagi česa ga banke "izdelujejo"? Grafika prikazuje seznam alternativnih valut v Evropi leta 2017 Vir: https://horizon-magazine.eu/article/alternative-currencies-rapid-growth-phase-researchers.html
V tem tednu odpira vrata nov muzej, kot ga pri nas še ni bilo. V srcu glavnega mesta bodo kmalu odprli Bankarium, Muzej bančništva Slovenije. V njem bomo izvedeli mnogo o preteklosti bank od začetka 19. stoletja naprej, ko so na Kranjskem odprli prvo bančno ustanovo. Ali bomo izvedeli kaj več tudi o naravi samega denarja, boste izvedeli po našem obisku, za predpripravo pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z ekonomistko, magistrico Marjano Kos o preprostem vprašanju: kaj je denar? In, ali vemo, na podlagi česa ga banke "izdelujejo"? Grafika prikazuje seznam alternativnih valut v Evropi leta 2017 Vir: https://horizon-magazine.eu/article/alternative-currencies-rapid-growth-phase-researchers.html
Oceani in morja pokrivajo skoraj 3/4 površine planeta in zagotavljajo številne ekosistemske storitve, od preskrbe s hrano do uravnavanja podnebja. Zato je pot do trajnostnega upravljanja oceanov in morij bistvena za njihovo ohranitev. Varstvo oceanov in morij močno zaostaja za varstvom kopenskih habitatov. V zadnjem stoletjju je npr. zaradi prelova izginilo 90% morskih plenilcev. Dan pred 8. junijem, svetovnim dnevom oceanov se pogovarjamo z raziskovalko, dr. Andrejo Ramšak, biologinjo z Morske biološke postaje Piran. Sodeluje v projektu COST SEA-UNICORN, ki poskuša povezati nekaj doslej ločenih metod spoznavanja morske biodiverzitete. Zbiranje znanja o povezanosti morskih populacij in habitatov je šele prvi ključni korak, saj ne pomaga le pri ohranjanju ranljivih vrst in ekosistemov, temveč tudi pri ustvarjanju zavarovanih območij, predvsem pa bi razvoj v to smer lahko omogočil bolj trajnostno upravljanje oceanov. Na sliki logo akcije-projekta COST SEA - UNICORN
Oceani in morja pokrivajo skoraj 3/4 površine planeta in zagotavljajo številne ekosistemske storitve, od preskrbe s hrano do uravnavanja podnebja. Zato je pot do trajnostnega upravljanja oceanov in morij bistvena za njihovo ohranitev. Varstvo oceanov in morij močno zaostaja za varstvom kopenskih habitatov. V zadnjem stoletjju je npr. zaradi prelova izginilo 90% morskih plenilcev. Dan pred 8. junijem, svetovnim dnevom oceanov se pogovarjamo z raziskovalko, dr. Andrejo Ramšak, biologinjo z Morske biološke postaje Piran. Sodeluje v projektu COST SEA-UNICORN, ki poskuša povezati nekaj doslej ločenih metod spoznavanja morske biodiverzitete. Zbiranje znanja o povezanosti morskih populacij in habitatov je šele prvi ključni korak, saj ne pomaga le pri ohranjanju ranljivih vrst in ekosistemov, temveč tudi pri ustvarjanju zavarovanih območij, predvsem pa bi razvoj v to smer lahko omogočil bolj trajnostno upravljanje oceanov. Na sliki logo akcije-projekta COST SEA - UNICORN
Mineva debelo desetletje od razglasitve Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena v l. 2008. Leta 2010 se je ob 200-letnici te najstarejše tukajšne visokošolske ustanove s častitljivo starostjo dičilo nemalo predstavnikov različnih vej oblasti. Vse našteto pa ni preprečilo njegove vedno slabše finančne podhranjenosti in celo izgube rastlinjaka. In vendar je skupina manj kot ducata zanesenjakov pod ljubljanskim Golovcem z vodjo, znanstvenim svetnikom dr. Jožetom Bavconom in njegovo pomočnico dr. Blanko Ravnjak, vrt v zadnjih letih po kar nekaj kriterijih popeljala med vodilne v svetu. Med 3712 evidentiranimi botaničnimi vrtovi, člani Botanic Gardens Conservation International, BGCI, s sedežem v Londonu, spada ljubljanski v petnajsterico s certifikatom Conservation Practitioner – status praktika varstva narave. Vrt pod Golovcem premore 5729 rastlinskih vrst, podvrst in sort, BGCI pa jim jih je potrdila že 4844. Majhna primerjava za razumevanje, več pa v oddaji: njihov podobnik na Dunaju ima 11000 vrst, v bazi BGCI pa le 1758 zabeleženih vrst. Bogata semenska banka ga uvršča v sam vrh botaničnih vrtov v Evropi. Z gostoma povzemamo trenutno stanje biodiverzitete vrta in sramotno financiranje te najstarejše akademske ustanove pri nas, katere dosežke po sodobnih načelih varstva biodiverzitete bi država lahko pri bližnjem predsedovanju Svetu EU lahko uporabila kot prednostno lastnost.
Mineva debelo desetletje od razglasitve Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena v l. 2008. Leta 2010 se je ob 200-letnici te najstarejše tukajšne visokošolske ustanove s častitljivo starostjo dičilo nemalo predstavnikov različnih vej oblasti. Vse našteto pa ni preprečilo njegove vedno slabše finančne podhranjenosti in celo izgube rastlinjaka. In vendar je skupina manj kot ducata zanesenjakov pod ljubljanskim Golovcem z vodjo, znanstvenim svetnikom dr. Jožetom Bavconom in njegovo pomočnico dr. Blanko Ravnjak, vrt v zadnjih letih po kar nekaj kriterijih popeljala med vodilne v svetu. Med 3712 evidentiranimi botaničnimi vrtovi, člani Botanic Gardens Conservation International, BGCI, s sedežem v Londonu, spada ljubljanski v petnajsterico s certifikatom Conservation Practitioner – status praktika varstva narave. Vrt pod Golovcem premore 5729 rastlinskih vrst, podvrst in sort, BGCI pa jim jih je potrdila že 4844. Majhna primerjava za razumevanje, več pa v oddaji: njihov podobnik na Dunaju ima 11000 vrst, v bazi BGCI pa le 1758 zabeleženih vrst. Bogata semenska banka ga uvršča v sam vrh botaničnih vrtov v Evropi. Z gostoma povzemamo trenutno stanje biodiverzitete vrta in sramotno financiranje te najstarejše akademske ustanove pri nas, katere dosežke po sodobnih načelih varstva biodiverzitete bi država lahko pri bližnjem predsedovanju Svetu EU lahko uporabila kot prednostno lastnost.
Botanični vrtovi imajo v Evropi zelo dolgo tradicijo, prvega so odprli leta 1544 v okviru Univerze v Pisi. Pri nas je najmlajši prav Botanični vrt v Mariboru. Deluje v okviru Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ustanovili pa so ga prav na evropski dan parkov, 24. maja 2002. Njegova temeljna zadolžitev je ohranjanje biološke raznovrstnosti, vključen pa je v izobraževalne procese od osnovne šole do univerzitetne ravni. Obsega dobrih 18 ha zemljišča blizu Hoč pod Pohorjem. Predstavljata ga direktor, dr. Andrej Šušek in strokovna sodelavka Meta Pivec.
Botanični vrtovi imajo v Evropi zelo dolgo tradicijo, prvega so odprli leta 1544 v okviru Univerze v Pisi. Pri nas je najmlajši prav Botanični vrt v Mariboru. Deluje v okviru Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ustanovili pa so ga prav na evropski dan parkov, 24. maja 2002. Njegova temeljna zadolžitev je ohranjanje biološke raznovrstnosti, vključen pa je v izobraževalne procese od osnovne šole do univerzitetne ravni. Obsega dobrih 18 ha zemljišča blizu Hoč pod Pohorjem. Predstavljata ga direktor, dr. Andrej Šušek in strokovna sodelavka Meta Pivec.
Eden od ciljev trajnostnega kmetijstva je nedvomno tudi učinkovito upravljanje vodnih virov. Po zaslugi raziskav ga med drugim omogočajo inovativne zelene tehnologije, do katerih skušajo priti v Kmetijskem inštitutu Slovenije. S kolegi z univerz v Vidmu, Trstu in Benetkah in sorodnimi državnimi ustanovami sodelujejo v dvoletnem čezmejnem projektu ACQUAVITIS, o katerem v oddaji V ŽIVO govori slovenski koordinator dr. Klemen Lisjak, Kmetijski inštitut Slovenije
Eden od ciljev trajnostnega kmetijstva je nedvomno tudi učinkovito upravljanje vodnih virov. Po zaslugi raziskav ga med drugim omogočajo inovativne zelene tehnologije, do katerih skušajo priti v Kmetijskem inštitutu Slovenije. S kolegi z univerz v Vidmu, Trstu in Benetkah in sorodnimi državnimi ustanovami sodelujejo v dvoletnem čezmejnem projektu ACQUAVITIS, o katerem v oddaji V ŽIVO govori slovenski koordinator dr. Klemen Lisjak, Kmetijski inštitut Slovenije
Konec tedna je Ljubljana z znamenito družinsko Vilo Zlàtico v Rožni dolini, pridobila novi prostor kulturne dediščine v javni rabi. Državi, ki jo je v upravljanje predala Muzeju in galerijam mesta Ljubljane, jo je zapustila hči znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, dr. Zlatica Hribar. Notranja postavitev stalne razstave je bila tudi pokojničina zadnja volja, s katero je želela ohraniti spomin na dediščino svojega očeta. Za postavitev je poskrbela muzejska svetnica, dr. Irena Žmuc, s katero smo se pogovarjali o vsebini kulturne dediščine ljubljanskega meščanstva prve polovice prejšnega stoletja, temeljnemu sporočilu stalne razstave v stavbi. Tako slednja kot razstava o Ivanu Hribarju in slovanstvu, pripravile so jo sodelavke Foruma slovanskih kultur na čelu z direktorico dr. Andrejo Rihter, se odpirata v torek, 11. maja.
Konec tedna je Ljubljana z znamenito družinsko Vilo Zlàtico v Rožni dolini, pridobila novi prostor kulturne dediščine v javni rabi. Državi, ki jo je v upravljanje predala Muzeju in galerijam mesta Ljubljane, jo je zapustila hči znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, dr. Zlatica Hribar. Notranja postavitev stalne razstave je bila tudi pokojničina zadnja volja, s katero je želela ohraniti spomin na dediščino svojega očeta. Za postavitev je poskrbela muzejska svetnica, dr. Irena Žmuc, s katero smo se pogovarjali o vsebini kulturne dediščine ljubljanskega meščanstva prve polovice prejšnega stoletja, temeljnemu sporočilu stalne razstave v stavbi. Tako slednja kot razstava o Ivanu Hribarju in slovanstvu, pripravile so jo sodelavke Foruma slovanskih kultur na čelu z direktorico dr. Andrejo Rihter, se odpirata v torek, 11. maja.
Krožno gospodarstvo je v krogih Komisije Evropske unije in dežel, ki razmišljajo razvojno, v zadnjih letih v modi. Vendar vsaj v medijih razmeroma manj zasledimo vse možnosti, ki jih ponuja ta v trajnostno in zeleno gospodarstvo ter v prihodnost usmerjena razvojna paradigma. Podjetje Škrlj iz Batuj v Vipavski dolini se med drugim ukvarja z razvijanjem koristne rabe bioloških odpadkov, ki jih v tej dolini, v državi pa sploh, ne manjka. Le da jih večina še vedno konča na kompostnikih ali smetiščih. Odpadkov tako rekoč ni, so samo stvari, o katerih se nam ni dalo več razmišljati pravi sicer današnji gost dr. Marko Likon, vodja oddelka za razvoj in doktor kemijskih tehnologij Univerze v Ljubljani, ki tam razvija tehnološke postopke zelene ekstrakcije bioloških odpadkov, da bi prišel do koristnih bioaktivnih snovi za rabo predvsem v farmaciji in živilski industriji. Med drugim razvijajo in proizvajajo tudi visokotehnološke industrijske stroje za ekstrakcijo naravnih bio učinkovin z uporabo ogljikovega dioksida. Pravzaprav gre za postopkovno čisto ločevanje sestavin, kot primer vzemimo ekstrakcijo kofeina iz kave za dosego dekofeinske kave. Pri njem osebno pa se je vse skupaj začelo, ko mu je babica, pravzaprav nona, kot pravijo na tistem koncu, še kot mladeniču povedala, da iz pecljev češenj pripravlja vsestransko zdravilno sestavino. Zato je začel raziskovati, kaj koristnega se da narediti iz listja, pecljev, koščic, jedrc, lupin, steblovja in korenin, in hitro spoznal, da gre za bogat vir bioaktivnih sestavin. Akcijski načrt EU, kamor se je podjetje vključilo pred dobrim letom, se sicer povečini osredotoča na ponovno uporabo papirja, železa, aluminija, stekla in lesa, biološki odpadki pa so vedno bolj pomemben element koncepta krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja. Na fotografiji stroj oz. sistem za ekstrakcijo s superkritično vodo vir: Škrlj, Batuje
Krožno gospodarstvo je v krogih Komisije Evropske unije in dežel, ki razmišljajo razvojno, v zadnjih letih v modi. Vendar vsaj v medijih razmeroma manj zasledimo vse možnosti, ki jih ponuja ta v trajnostno in zeleno gospodarstvo ter v prihodnost usmerjena razvojna paradigma. Podjetje Škrlj iz Batuj v Vipavski dolini se med drugim ukvarja z razvijanjem koristne rabe bioloških odpadkov, ki jih v tej dolini, v državi pa sploh, ne manjka. Le da jih večina še vedno konča na kompostnikih ali smetiščih. Odpadkov tako rekoč ni, so samo stvari, o katerih se nam ni dalo več razmišljati pravi sicer današnji gost dr. Marko Likon, vodja oddelka za razvoj in doktor kemijskih tehnologij Univerze v Ljubljani, ki tam razvija tehnološke postopke zelene ekstrakcije bioloških odpadkov, da bi prišel do koristnih bioaktivnih snovi za rabo predvsem v farmaciji in živilski industriji. Med drugim razvijajo in proizvajajo tudi visokotehnološke industrijske stroje za ekstrakcijo naravnih bio učinkovin z uporabo ogljikovega dioksida. Pravzaprav gre za postopkovno čisto ločevanje sestavin, kot primer vzemimo ekstrakcijo kofeina iz kave za dosego dekofeinske kave. Pri njem osebno pa se je vse skupaj začelo, ko mu je babica, pravzaprav nona, kot pravijo na tistem koncu, še kot mladeniču povedala, da iz pecljev češenj pripravlja vsestransko zdravilno sestavino. Zato je začel raziskovati, kaj koristnega se da narediti iz listja, pecljev, koščic, jedrc, lupin, steblovja in korenin, in hitro spoznal, da gre za bogat vir bioaktivnih sestavin. Akcijski načrt EU, kamor se je podjetje vključilo pred dobrim letom, se sicer povečini osredotoča na ponovno uporabo papirja, železa, aluminija, stekla in lesa, biološki odpadki pa so vedno bolj pomemben element koncepta krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja. Na fotografiji stroj oz. sistem za ekstrakcijo s superkritično vodo vir: Škrlj, Batuje
V Kopru v Mali loži pod Pretorsko palačo v središču mesta, je še nekaj dni odprta razstava o istrskem trgovcu z naftnimi derivati Istrabenz, ki je do končne privatizacije leta 1996 desetletja krojilo lep del tako gospodarskega kot družbenega življenja na obali. Po prvomajskih praznikih se bo preseila v avlo Pokrajinskega arhiva Koper, kjer bo na ogled do konca maja. V pogovoru z avtorico razstave, prof.dr.Jedert Vodopivec Tomažič, bomo načeli vprašanje, koliko in zakaj je gospodarska dediščina del kulturne dediščine nekega okolja, saj podjetja razen nekaj odvodov že lep čas ni več, ostali pa so spomini na eno najuspešnejših primorskih, hkrati pa tudi slovenskih podjetij v povojnem obdobju. Kot delniško družbo so Istra benz ustanovili jeseni l.1948, saj takrat v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947-1954) pod vojaško upravo jugoslovanske vojske (VUJA) še niso veljali jugoslovanski civilni zakoni. In šele Osimski sporazumi med SFRJ in Italijo l.1977 so cono B STO mednarodnopravno postavili v okvir Jugoslavije oziroma takratne Socialistične republike Slovenije, katere legalni naslednik je sedanja republika. Ob razstavi je Pokrajinski arhiv Koper izdal tudi publikacijo, razdeljeno na tri dele, arhivsko-zgodovinski uvod, študije treh poznavalcev gospodarske preteklosti Obale in zbrani osebni spomini še živečih akterjev nekdanjega Istrabenza. Uredila jo je avtorica razstave OD ISTRA BENZA DO ISTRABENZA 1948-1996, današnja gostja v oddaji. FOTO: Razstava v mali loži pod Pretorsko palačo v središču Kopra je na ogled do srede, 2. aprila, po praznikih pa bo na ogled v Pokrajinskem arhivu Koper VIR: Goran Tenze, Program Ars
V Kopru v Mali loži pod Pretorsko palačo v središču mesta, je še nekaj dni odprta razstava o istrskem trgovcu z naftnimi derivati Istrabenz, ki je do končne privatizacije leta 1996 desetletja krojilo lep del tako gospodarskega kot družbenega življenja na obali. Po prvomajskih praznikih se bo preseila v avlo Pokrajinskega arhiva Koper, kjer bo na ogled do konca maja. V pogovoru z avtorico razstave, prof.dr.Jedert Vodopivec Tomažič, bomo načeli vprašanje, koliko in zakaj je gospodarska dediščina del kulturne dediščine nekega okolja, saj podjetja razen nekaj odvodov že lep čas ni več, ostali pa so spomini na eno najuspešnejših primorskih, hkrati pa tudi slovenskih podjetij v povojnem obdobju. Kot delniško družbo so Istra benz ustanovili jeseni l.1948, saj takrat v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947-1954) pod vojaško upravo jugoslovanske vojske (VUJA) še niso veljali jugoslovanski civilni zakoni. In šele Osimski sporazumi med SFRJ in Italijo l.1977 so cono B STO mednarodnopravno postavili v okvir Jugoslavije oziroma takratne Socialistične republike Slovenije, katere legalni naslednik je sedanja republika. Ob razstavi je Pokrajinski arhiv Koper izdal tudi publikacijo, razdeljeno na tri dele, arhivsko-zgodovinski uvod, študije treh poznavalcev gospodarske preteklosti Obale in zbrani osebni spomini še živečih akterjev nekdanjega Istrabenza. Uredila jo je avtorica razstave OD ISTRA BENZA DO ISTRABENZA 1948-1996, današnja gostja v oddaji. FOTO: Razstava v mali loži pod Pretorsko palačo v središču Kopra je na ogled do srede, 2. aprila, po praznikih pa bo na ogled v Pokrajinskem arhivu Koper VIR: Goran Tenze, Program Ars
Evropska agencija za varnost hrane EFSA pripravlja revizijo smernic o oceni tveganja fitofarmacevtskih sredstev za čebele, ki praktično pomeni rahljanje ukrepov za njihovo in zaščito drugih opraševalcev. Zato v studiu vnovič gostimo dr. Danila Bevka z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, raziskovalca njihove pomembne vloge. Pomagal nam bo osvetliti pomen teh za prehransko varnost izjemno pomembnih živalic, katerih vlogo v trajnostnem kmetijstvu še vedno premalo cenimo. Na fotografiji čebela samotarka foto: Danilo Bevk, NIB
Evropska agencija za varnost hrane EFSA pripravlja revizijo smernic o oceni tveganja fitofarmacevtskih sredstev za čebele, ki praktično pomeni rahljanje ukrepov za njihovo in zaščito drugih opraševalcev. Zato v studiu vnovič gostimo dr. Danila Bevka z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, raziskovalca njihove pomembne vloge. Pomagal nam bo osvetliti pomen teh za prehransko varnost izjemno pomembnih živalic, katerih vlogo v trajnostnem kmetijstvu še vedno premalo cenimo. Na fotografiji čebela samotarka foto: Danilo Bevk, NIB
Meritve SARS-CoV-2 v čistilnih napravah so poleg testov ključne za razumevanje njegove razširjenosti. Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB je že marca lani pilotno začel meriti navzočnost novega virusa v odpadnih vodah. V okviru mednarodne medlaboratorijske primerjave 21 državnih meroslovnih inštitutov in laboratorijev iz 16 držav so dokazali, da je natančno merjenje količine virusne RNA SARS-CoV-2 moč doseči z kvantitativne PCR s povratno transkripcijo oz. RT-qPCR. Od lani pri nas to počnejo na osmih čistilnih napravah - Ljubljana, Domžale-Kamnik, Kranj, Koper, Rogaška Slatina, Velenje-Šoštanj, Celje in Maribor. Temu pravijo, kot v pogovoru pojasni dr. Denis Kutnjak, Nacionalni inštitut za biologijo, epidemiologija odpadne vode. Za bolj nemoten potek tovrstne v spopadu z epidemijo novega virusa pomembno metodo, bo mogoče pomagalo marca sprejeto priporočilo Komisije EU o monitoringu COVID-19 in njegovih različic v odpadnih vodah EU. Vsaj pri nas je NIB doslej to delo v epidemiološkem nadzoru opravljal v okviru že obstoječega raziskovalnega programa, in razen posebnih sredstev ARRS, od države za to ni prejel še nobenih finančnih nadomestil. Na fotografiji postopek koncentriranja vzorcev odpadne vode v laboratoriju pred analizo z metodo verižne reakcije s polimerazo z obratnim prepisovanjem. Vir: Aleš Rosa, NIB
Meritve SARS-CoV-2 v čistilnih napravah so poleg testov ključne za razumevanje njegove razširjenosti. Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB je že marca lani pilotno začel meriti navzočnost novega virusa v odpadnih vodah. V okviru mednarodne medlaboratorijske primerjave 21 državnih meroslovnih inštitutov in laboratorijev iz 16 držav so dokazali, da je natančno merjenje količine virusne RNA SARS-CoV-2 moč doseči z kvantitativne PCR s povratno transkripcijo oz. RT-qPCR. Od lani pri nas to počnejo na osmih čistilnih napravah - Ljubljana, Domžale-Kamnik, Kranj, Koper, Rogaška Slatina, Velenje-Šoštanj, Celje in Maribor. Temu pravijo, kot v pogovoru pojasni dr. Denis Kutnjak, Nacionalni inštitut za biologijo, epidemiologija odpadne vode. Za bolj nemoten potek tovrstne v spopadu z epidemijo novega virusa pomembno metodo, bo mogoče pomagalo marca sprejeto priporočilo Komisije EU o monitoringu COVID-19 in njegovih različic v odpadnih vodah EU. Vsaj pri nas je NIB doslej to delo v epidemiološkem nadzoru opravljal v okviru že obstoječega raziskovalnega programa, in razen posebnih sredstev ARRS, od države za to ni prejel še nobenih finančnih nadomestil. Na fotografiji postopek koncentriranja vzorcev odpadne vode v laboratoriju pred analizo z metodo verižne reakcije s polimerazo z obratnim prepisovanjem. Vir: Aleš Rosa, NIB
Po dveh desetletjih imamo v Sloveniji novo karto potresne nevarnosti. Stara iz l.2001 je izhajala iz zgodovinske evidence o potresih za slabo tisočletje nazaj, in je bila, uradno še vedno je, osnova za protipotresno gradbeno zakonodajo. Nova je nastala kot strokovna podlaga za sprejem nove, čaka pa jo še zahtevna pot verifikacije skozi zadevne podsisteme, ko in če bodo nova spoznanja o potresih našla pot v prihodnji gradbeni protipotresni zakonodaji. Izdelavo teh strokovnih podlag je Urad za seizmologijo ARSO naročil Geološkemu zavodu Slovenije, nastajale pa so vzporedno z evropsko karto potresne nevarnosti, seveda za okvir državnih meja. Gostje, Polona Zupančič, ARSO, dr. Petra Jamšek Rupnik in dr. Jure Atanackov, Geološki zavod Slovenije, povzemajo temeljni okvir razumevanja nove karte, ki jo od stare prvenstveno loči upoštevanje aktivnih prelomov v geološki strukturi ozemlja. V skupini izdelovalcev nove karte so bili poleg naštetih še, s strani ARSO Barbara Šket Motnikar, Mladen Živčić, Martina Čarman, Andrej Gosar, z Geološkega zavoda pa Bogomir Celarc, Jernej Jež, Matevž Novak, Blaž Milanič in Anže Markelj. Pri projektu je sodelovala še kopica poznavalcev iz zadevnih ustanov iz Italije, Švice, Nemčije in Gregor Rajh iz Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na sliki nova karta potresne nevarnosti Slovenije, izdelala jo je Agencija RS za okolje (ARSO) v sodelovanju z Geološkim zavodom Slovenije Vir: ARSO, Urad za seizmologijo
Po dveh desetletjih imamo v Sloveniji novo karto potresne nevarnosti. Stara iz l.2001 je izhajala iz zgodovinske evidence o potresih za slabo tisočletje nazaj, in je bila, uradno še vedno je, osnova za protipotresno gradbeno zakonodajo. Nova je nastala kot strokovna podlaga za sprejem nove, čaka pa jo še zahtevna pot verifikacije skozi zadevne podsisteme, ko in če bodo nova spoznanja o potresih našla pot v prihodnji gradbeni protipotresni zakonodaji. Izdelavo teh strokovnih podlag je Urad za seizmologijo ARSO naročil Geološkemu zavodu Slovenije, nastajale pa so vzporedno z evropsko karto potresne nevarnosti, seveda za okvir državnih meja. Gostje, Polona Zupančič, ARSO, dr. Petra Jamšek Rupnik in dr. Jure Atanackov, Geološki zavod Slovenije, povzemajo temeljni okvir razumevanja nove karte, ki jo od stare prvenstveno loči upoštevanje aktivnih prelomov v geološki strukturi ozemlja. V skupini izdelovalcev nove karte so bili poleg naštetih še, s strani ARSO Barbara Šket Motnikar, Mladen Živčić, Martina Čarman, Andrej Gosar, z Geološkega zavoda pa Bogomir Celarc, Jernej Jež, Matevž Novak, Blaž Milanič in Anže Markelj. Pri projektu je sodelovala še kopica poznavalcev iz zadevnih ustanov iz Italije, Švice, Nemčije in Gregor Rajh iz Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na sliki nova karta potresne nevarnosti Slovenije, izdelala jo je Agencija RS za okolje (ARSO) v sodelovanju z Geološkim zavodom Slovenije Vir: ARSO, Urad za seizmologijo
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
S profesorico heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti ddr. Vereno Perko se V ŽIVO pogovarjamo o stanju dediščinskih ved pri nas in po svetu. Povod je nedavni izid prevoda tri desetletja starega izvirnika zagrebškega profesorja Iva Maroevića , Uvod v muzeologijo, delo nje same, izdalo Slovensko muzejsko društvo). Izhodišče je, kaj pri nas med muzealci in dediščinarji muzej pomeni danes, kaj pa bi v muzejih delujoči ljudje radi z njimi dosegli zunaj muzejskih prostorov, nenazadnje pa, kaj je izvorno pomenil starogrški museion. Slednji ni zbiral in razkazoval predmetov kot reprezentacij časa in prostora, temveč je pri Starih izhajal iz muz, reprezentacij človekove kulture in ustvarjalnosti. Smeri razvoja sodobne muzealistike pa bo ob orisu dela že pokojnega Maroevića (1937-2007) nakazala gostja. Instalacija Muzej čudes v mestu Calgary, Kanada; foto Paul Hardy
S profesorico heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti ddr. Vereno Perko se V ŽIVO pogovarjamo o stanju dediščinskih ved pri nas in po svetu. Povod je nedavni izid prevoda tri desetletja starega izvirnika zagrebškega profesorja Iva Maroevića , Uvod v muzeologijo, delo nje same, izdalo Slovensko muzejsko društvo). Izhodišče je, kaj pri nas med muzealci in dediščinarji muzej pomeni danes, kaj pa bi v muzejih delujoči ljudje radi z njimi dosegli zunaj muzejskih prostorov, nenazadnje pa, kaj je izvorno pomenil starogrški museion. Slednji ni zbiral in razkazoval predmetov kot reprezentacij časa in prostora, temveč je pri Starih izhajal iz muz, reprezentacij človekove kulture in ustvarjalnosti. Smeri razvoja sodobne muzealistike pa bo ob orisu dela že pokojnega Maroevića (1937-2007) nakazala gostja. Instalacija Muzej čudes v mestu Calgary, Kanada; foto Paul Hardy
Letošnjega 8. marca, ob mednarodnem dnevu žena, dan prej, 7. marca, pa je bil dan slovenskega pomorstva (na ta dan je Slovenija l.1991 še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi), je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014), iz Postojne, in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenje krepko vpletli vlogo morja. Na temelju arhivskega gradiva napisana zgodba o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati je to delo zapolnilo premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in z sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Mladi mornarki na ladji v časi šolanja v 40-ih letih v Piranu - levo Sava Kaluža, desno Jolanda Gruden Vir: osebni arhiv hčera obeh pokojnih pomorščakinj
Letošnjega 8. marca, ob mednarodnem dnevu žena, dan prej, 7. marca, pa je bil dan slovenskega pomorstva (na ta dan je Slovenija l.1991 še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi), je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014), iz Postojne, in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenje krepko vpletli vlogo morja. Na temelju arhivskega gradiva napisana zgodba o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati je to delo zapolnilo premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in z sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Mladi mornarki na ladji v časi šolanja v 40-ih letih v Piranu - levo Sava Kaluža, desno Jolanda Gruden Vir: osebni arhiv hčera obeh pokojnih pomorščakinj
Geograf mag. Miha Pavšek (GIAM ZRC SAZU) med drugim sodeluje v Interreg projektu CROSSRISK, (vodi ga avstrijski zvezni zavod za metereologijo in geodinamiko, ZAMG). Čeprav v južnih delih Avstrije in v alpskem delu Slovenije velike količine dežja in snega vedno znova povzročajo škodo in ogrožajo ljudi, doslej za čezmejno območje ni bilo enotnih napovedi ali opozoril. Cilj projekta CROSSRISK je razviti skupne večjezične opozorilne sisteme in izobraževalne koncepte, hkrati pa zmanjšati tveganja, povezana z dežjem in snegom na obmejnem območju. V okviru projekta projektni partnerji med drugim razvijajo enotne, večjezične opozorilne sisteme, eden od rezultatov pa je tudi skupen plazovni bilten, ki je od letošnje zime na voljo na novi spletni strani http://www.crossrisk.eu/sl/. Na fotografiji Mihe Pavška dva raziskovalca GIAM ZRC SAZU na Širokcu
Geograf mag. Miha Pavšek (GIAM ZRC SAZU) med drugim sodeluje v Interreg projektu CROSSRISK, (vodi ga avstrijski zvezni zavod za metereologijo in geodinamiko, ZAMG). Čeprav v južnih delih Avstrije in v alpskem delu Slovenije velike količine dežja in snega vedno znova povzročajo škodo in ogrožajo ljudi, doslej za čezmejno območje ni bilo enotnih napovedi ali opozoril. Cilj projekta CROSSRISK je razviti skupne večjezične opozorilne sisteme in izobraževalne koncepte, hkrati pa zmanjšati tveganja, povezana z dežjem in snegom na obmejnem območju. V okviru projekta projektni partnerji med drugim razvijajo enotne, večjezične opozorilne sisteme, eden od rezultatov pa je tudi skupen plazovni bilten, ki je od letošnje zime na voljo na novi spletni strani http://www.crossrisk.eu/sl/. Na fotografiji Mihe Pavška dva raziskovalca GIAM ZRC SAZU na Širokcu
Izguba raztegljivosti srca ali srčno popuščanje pri starejših je pogost povod za prezgodnjo smrt v razvitem svetu. Dr. Simon Sedej, izredni profesor na Medicinski univerzi v Gradcu (Oddelek za kardiologijo) je s skupino raziskovalcev v dolgoletni raziskavi ugotovil, da nikotinamid, v prehrani znan kot vitamin B3, pomembno ščiti pred to najpogostejšo starostno obliko srčnega popuščanja. V pogovoru bo slovenski raziskovalec opisal, kako. dr. Simon Sedej v laboratoriju pri delu z mikroskopom na Medicinski univerzi v Gradcu (A) vir: Bernhard Bergmann
Izguba raztegljivosti srca ali srčno popuščanje pri starejših je pogost povod za prezgodnjo smrt v razvitem svetu. Dr. Simon Sedej, izredni profesor na Medicinski univerzi v Gradcu (Oddelek za kardiologijo) je s skupino raziskovalcev v dolgoletni raziskavi ugotovil, da nikotinamid, v prehrani znan kot vitamin B3, pomembno ščiti pred to najpogostejšo starostno obliko srčnega popuščanja. V pogovoru bo slovenski raziskovalec opisal, kako. dr. Simon Sedej v laboratoriju pri delu z mikroskopom na Medicinski univerzi v Gradcu (A) vir: Bernhard Bergmann
Znanost se pogosto sklicuje na vrednostno nevtralnost. To je pogosto njena pravica in hkrati tudi dolžnost, obstajajo pa obdobja, ko tudi sama ne more in tudi ne sme obtičati v svojem slonokoščenem stolpu. Prelomna dogajanja 20. stoletja so na primer to pokazala dokaj izrazito. Nemara so zato nekateri drugo svetovno vojno vsaj v Evropi razlagali kot nekakšno evropsko državljansko vojno. Četudi se je na primer pokojni francoski filozof in politični ekonomist Bertrand de Jouvenel kot strasten borec za liberalno tradicijo Evrope v 30-ih in 40-ih letih celo navduševal nad idejami začetkov nemškega nacionalsocializma - po zmagi nad njim pa emigriral v Švico – je večino svojega dolgega življenja le bil zagovornik političnega liberalizma in strastno javno zagovarjal dostojanstvo osebne svobode v sodobnih množičnih družbah. Rojen je bil na začetku 20. stoletja, preminil pa je leta 1987. V zborniku založbe KRT iz l. 1992 o sodobnem liberalizmu je izšel njegov politični esej »Svoboda kot dostojanstvo« v prevodu Natalije Mikec, ki so ga prevedli iz ameriške izdaje izvirne knjige iz leta 1955. Ta je z naslovom »O suverenosti« izšla v Parizu. V besedilu, ki ga boste slišali, de Jouvenel opisuje nevarnosti organiziranih političnih skupin, ki svojo razlago sveta in ljudi vsiljujejo tudi tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Predvsem pa opisuje, kam takšne tendence vodijo in da se morajo ljudje, ki svobodo razumejo tudi kot dostojanstvo, takšnim skupinam v ključnih trenutkih nevarnosti za družbo upreti. Bertrand de Jouvenel (1903-1987), citat: "Družba ovac bo s časom neizogibno porodila vladavino volkov"
Znanost se pogosto sklicuje na vrednostno nevtralnost. To je pogosto njena pravica in hkrati tudi dolžnost, obstajajo pa obdobja, ko tudi sama ne more in tudi ne sme obtičati v svojem slonokoščenem stolpu. Prelomna dogajanja 20. stoletja so na primer to pokazala dokaj izrazito. Nemara so zato nekateri drugo svetovno vojno vsaj v Evropi razlagali kot nekakšno evropsko državljansko vojno. Četudi se je na primer pokojni francoski filozof in politični ekonomist Bertrand de Jouvenel kot strasten borec za liberalno tradicijo Evrope v 30-ih in 40-ih letih celo navduševal nad idejami začetkov nemškega nacionalsocializma - po zmagi nad njim pa emigriral v Švico – je večino svojega dolgega življenja le bil zagovornik političnega liberalizma in strastno javno zagovarjal dostojanstvo osebne svobode v sodobnih množičnih družbah. Rojen je bil na začetku 20. stoletja, preminil pa je leta 1987. V zborniku založbe KRT iz l. 1992 o sodobnem liberalizmu je izšel njegov politični esej »Svoboda kot dostojanstvo« v prevodu Natalije Mikec, ki so ga prevedli iz ameriške izdaje izvirne knjige iz leta 1955. Ta je z naslovom »O suverenosti« izšla v Parizu. V besedilu, ki ga boste slišali, de Jouvenel opisuje nevarnosti organiziranih političnih skupin, ki svojo razlago sveta in ljudi vsiljujejo tudi tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Predvsem pa opisuje, kam takšne tendence vodijo in da se morajo ljudje, ki svobodo razumejo tudi kot dostojanstvo, takšnim skupinam v ključnih trenutkih nevarnosti za družbo upreti. Bertrand de Jouvenel (1903-1987), citat: "Družba ovac bo s časom neizogibno porodila vladavino volkov"
Kako ohraniti in hkrati predstaviti lesene predmete starih kultur, ki so na primer v strugi Ljubljanice ležali nekaj deset tisoč ali sto let? Ta vprašanja že desetletja burijo mag. Mirana Eriča, sodelavca Zavoda za varstvo kulturne dediščine in potapljača. Na Akademiji za likovno umetnost usposobljeni konservator mokrega lesa že dlje časa preizkuša tudi digitalne rekonstrukcije v vodi najdenih predmetov, najraje pa bi jih na ogled postavil v razstavnih komorah, napolnjenih z vodo, ali bazenih, odvisno pač od velikosti.
Kako ohraniti in hkrati predstaviti lesene predmete starih kultur, ki so na primer v strugi Ljubljanice ležali nekaj deset tisoč ali sto let? Ta vprašanja že desetletja burijo mag. Mirana Eriča, sodelavca Zavoda za varstvo kulturne dediščine in potapljača. Na Akademiji za likovno umetnost usposobljeni konservator mokrega lesa že dlje časa preizkuša tudi digitalne rekonstrukcije v vodi najdenih predmetov, najraje pa bi jih na ogled postavil v razstavnih komorah, napolnjenih z vodo, ali bazenih, odvisno pač od velikosti.
Sredi januarja je v okviru Sveta za razvoj SAZU potekal posvet z naslovom Integracija slovenskega inovacijskega okolja. V okviru delovne skupine sveta je dejavna današnja gostja, dr. Špela Stres, ki med drugim od leta 2017 tudi koordinira Konzorcij za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih inštitutov v gospodarstvo. Dejavna je na področju poslovnega razvoja in oblikovanja finančnega podpornega okolja za inovacije. V zadnjih 10 letih je igrala ključno vlogo pri ustanavljanju 11 spin-off podjetij. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ocenjuje integracijo inovacijskega okolja v državi. Špela Stres je doktorsko disertacijo iz fizike opravila na Univerzi v Ljubljani, magisterij iz prava na področju intelektualne lastnine na Univerzi v Torinu, študij MBA na Cotrugli Business School, ima pa tudi opravljen izpit za patentnega odvetnika. Je članica strokovne skupine, ki svetuje projektni skupini EIC za DG za raziskave in inovacije Evropske komisije. Je tudi predstavnica foruma CERN KT in foruma KT o medicinskih aplikacijah. Bila je tudi podpredsednica in članica upravnega odbora Evropskega združenja strokovnjakov za znanost in tehnologijo. Bila je članica svetovalne skupine za prihodnje nastajajoče tehnologije in članica svetovalne skupine SWAFS pri Evropski komisiji (DG Connect in DG R&I). Na fotografiji je aparatura za ultra-hitro meritev življenjskega časa fluorescence, katere razvoj je pomagal omogočiti tudi CTT IJS, foto: dr. Rok Dolenec, IJS
Sredi januarja je v okviru Sveta za razvoj SAZU potekal posvet z naslovom Integracija slovenskega inovacijskega okolja. V okviru delovne skupine sveta je dejavna današnja gostja, dr. Špela Stres, ki med drugim od leta 2017 tudi koordinira Konzorcij za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih inštitutov v gospodarstvo. Dejavna je na področju poslovnega razvoja in oblikovanja finančnega podpornega okolja za inovacije. V zadnjih 10 letih je igrala ključno vlogo pri ustanavljanju 11 spin-off podjetij. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ocenjuje integracijo inovacijskega okolja v državi. Špela Stres je doktorsko disertacijo iz fizike opravila na Univerzi v Ljubljani, magisterij iz prava na področju intelektualne lastnine na Univerzi v Torinu, študij MBA na Cotrugli Business School, ima pa tudi opravljen izpit za patentnega odvetnika. Je članica strokovne skupine, ki svetuje projektni skupini EIC za DG za raziskave in inovacije Evropske komisije. Je tudi predstavnica foruma CERN KT in foruma KT o medicinskih aplikacijah. Bila je tudi podpredsednica in članica upravnega odbora Evropskega združenja strokovnjakov za znanost in tehnologijo. Bila je članica svetovalne skupine za prihodnje nastajajoče tehnologije in članica svetovalne skupine SWAFS pri Evropski komisiji (DG Connect in DG R&I). Na fotografiji je aparatura za ultra-hitro meritev življenjskega časa fluorescence, katere razvoj je pomagal omogočiti tudi CTT IJS, foto: dr. Rok Dolenec, IJS
Tokratni gost prof.dr. Franc Solina je ustanovil Laboratorij za računalniški vid na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, iz katere se je pred leti osamosvojila zdajšna Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Tam predava računalniške predmete, pred leti pa je bil dekan. Že dobri dve desetletji se ukvarja tudi s kiparstvom, povečini v kamnu, kar nekaj stvaritev pa je oblikoval v lesu. Ob njegovi nedavni pregledni razstavi v Galeriji DLUL v Zoisovi hiši na Bregu v Ljubljani, ki je imela to smolo, da je sovpadla z drugim lockdownom konec oktobra, smo si jo lahko ogledali le skozi galerijsko okno in v (tudi na mreži) dostopnem katalogu. Kako je računalničar postal tudi kipar? Poleg razstave je bilo to vprašanje izhodišče pogovora. Foto: Taschenleerer - odlagališče krame iz žepov, npr. v domači veži, 2016, 34x21x13 cm, apnenec Lesno brdo, avtor Franc Solina Tu si lahko ogledate spletni naslov videa o razstavi: https://www.youtube.com/watch?v=KHYFH1Tt6xA Spletni naslov kataloga: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-QG1MWNOG/4a9d797c-edb4-4b76-b044-b9e01bd2889a/PDF
Tokratni gost prof.dr. Franc Solina je ustanovil Laboratorij za računalniški vid na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, iz katere se je pred leti osamosvojila zdajšna Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Tam predava računalniške predmete, pred leti pa je bil dekan. Že dobri dve desetletji se ukvarja tudi s kiparstvom, povečini v kamnu, kar nekaj stvaritev pa je oblikoval v lesu. Ob njegovi nedavni pregledni razstavi v Galeriji DLUL v Zoisovi hiši na Bregu v Ljubljani, ki je imela to smolo, da je sovpadla z drugim lockdownom konec oktobra, smo si jo lahko ogledali le skozi galerijsko okno in v (tudi na mreži) dostopnem katalogu. Kako je računalničar postal tudi kipar? Poleg razstave je bilo to vprašanje izhodišče pogovora. Foto: Taschenleerer - odlagališče krame iz žepov, npr. v domači veži, 2016, 34x21x13 cm, apnenec Lesno brdo, avtor Franc Solina Tu si lahko ogledate spletni naslov videa o razstavi: https://www.youtube.com/watch?v=KHYFH1Tt6xA Spletni naslov kataloga: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-QG1MWNOG/4a9d797c-edb4-4b76-b044-b9e01bd2889a/PDF
Diplomirana kineziologinja Katja Podvinšek na VU Amsterdam (Vrije Universiteit A., ena od dveh javnih raziskovalnih univerz v glavnem mestu Nizozemske- spada med prvih 150 najbolje rangiranih na svetu), v tamkajšnem raziskovalnem magisterskem programu Human Movement Sciences opravlja raziskovalni projekt o delovanju funkcionalne električne stimulacije na tetraplegikih. Raziskovalni študij opravlja v rehabilitacijskem centru VUA, v njem pa se posebej posveča vplivu električne stimulacije na krvni pritisk. Diplomirala je na Fakulteti za vede o zdravju s sedežem v Izoli v okviru Univerze na Primorskem. V pogovoru je na koncu tudi povedala, kako doživlja obdobje korona krize v tej deželi.
Diplomirana kineziologinja Katja Podvinšek na VU Amsterdam (Vrije Universiteit A., ena od dveh javnih raziskovalnih univerz v glavnem mestu Nizozemske- spada med prvih 150 najbolje rangiranih na svetu), v tamkajšnem raziskovalnem magisterskem programu Human Movement Sciences opravlja raziskovalni projekt o delovanju funkcionalne električne stimulacije na tetraplegikih. Raziskovalni študij opravlja v rehabilitacijskem centru VUA, v njem pa se posebej posveča vplivu električne stimulacije na krvni pritisk. Diplomirala je na Fakulteti za vede o zdravju s sedežem v Izoli v okviru Univerze na Primorskem. V pogovoru je na koncu tudi povedala, kako doživlja obdobje korona krize v tej deželi.
Sredi lanskega decembra je Slovensko arheološko društvo podeljevalo priznanja za dosežke v letu 2019. Nagrado za enkratni izjemni dosežek so za dvojezično znanstveno monografijo »Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice - arheološke in naravoslovne raziskave«, podelili dr. Janki Istenič, ki vodi Arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Poznavalka t.i. rimske arheologije provinc je delo pripravila na podlagi dveh desetletij raziskav, ki so vključevale tudi naravoslovne raziskave 79 v mulju reke med Vrhniko in Ljubljano najdenih predmetov. Pogovor smo posneli spomladi 2019 po predstavitvi monografije, v njem pa je sodeloval tudi dolgoletni sodelavec tukajšnih arheologov, fizik prof.dr. Žiga Šmit, ki je med drugim pri raziskavah dveh tisočletij stare materialne kulture sodeloval z metodo protonsko vzbujene rentgenske spektrometrije. Gre za neporušno metodo, saj omogoča analizo snovi brez poškodovanja samih artefaktov. Monografije je izšla v seriji Katalogi in monografije pri Narodnem muzeju Slovenije
Sredi lanskega decembra je Slovensko arheološko društvo podeljevalo priznanja za dosežke v letu 2019. Nagrado za enkratni izjemni dosežek so za dvojezično znanstveno monografijo »Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice - arheološke in naravoslovne raziskave«, podelili dr. Janki Istenič, ki vodi Arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Poznavalka t.i. rimske arheologije provinc je delo pripravila na podlagi dveh desetletij raziskav, ki so vključevale tudi naravoslovne raziskave 79 v mulju reke med Vrhniko in Ljubljano najdenih predmetov. Pogovor smo posneli spomladi 2019 po predstavitvi monografije, v njem pa je sodeloval tudi dolgoletni sodelavec tukajšnih arheologov, fizik prof.dr. Žiga Šmit, ki je med drugim pri raziskavah dveh tisočletij stare materialne kulture sodeloval z metodo protonsko vzbujene rentgenske spektrometrije. Gre za neporušno metodo, saj omogoča analizo snovi brez poškodovanja samih artefaktov. Monografije je izšla v seriji Katalogi in monografije pri Narodnem muzeju Slovenije
Kako je na Zemlji nastal kisik? Zgodbo z odgovorom smo pred nekaj leti slišali v pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Več desetletij je raziskoval vlogo cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalk kisika v atmosferi našega planeta. Iz vsakdanjega življenja poznamo cianobakterije kot smrdljivo strupeno sluz pri cvetenju voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti vzpodbudila popolnoma resno mednarodno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske in naj bi pripravila študijo o vlogi cianobakterij kot prvih zavojevalk planeta Mars. Povabili pa so tudi našega gosta, zato ne zamudite njegovih pojasnil o tej zgodbi! Na fotografiji cianobakterije Foto: Christian Fischer (vir: Wikipedia, CC BY SA 3.0)
Kako je na Zemlji nastal kisik? Zgodbo z odgovorom smo pred nekaj leti slišali v pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Več desetletij je raziskoval vlogo cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalk kisika v atmosferi našega planeta. Iz vsakdanjega življenja poznamo cianobakterije kot smrdljivo strupeno sluz pri cvetenju voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti vzpodbudila popolnoma resno mednarodno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske in naj bi pripravila študijo o vlogi cianobakterij kot prvih zavojevalk planeta Mars. Povabili pa so tudi našega gosta, zato ne zamudite njegovih pojasnil o tej zgodbi! Na fotografiji cianobakterije Foto: Christian Fischer (vir: Wikipedia, CC BY SA 3.0)
Kras kot geomorfni sistem je pomemben kopenski vir informacij o preteklih razmerah v okolju, katerih najpomembnejši nosilec so sedimenti na površju, predvsem pa v jamah. Poznavanje sedimentov so na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni v treh desetletjih precej izboljšali predvsem zaradi novih datacijskih metod. Te so pripeljale do spoznanja, ki je nastanek jam premaknilo precej v preteklost tja do pleistocena. Predvsem paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave so postojnski krasoslovci v sodelovanju s Češko akademijo znanosti pomagale k boljšemu poznavanju starosti jam. Geologinja prof.dr. Nadja Zupan Hajna bo v pogovoru osvetlila osnove razumevanja pomembnosti in vloge sedimentov v kraškem svetu, kaj iz njih lahko izvemo in pojasnila, kako so nove metode pomagale k boljšemu poznavanju krasa kot geomorfnega sistema. Na fotografiji vidimo, kako poteka preučevanje sedimentov v Lipiški jami Foto: Anja Hajna
Kras kot geomorfni sistem je pomemben kopenski vir informacij o preteklih razmerah v okolju, katerih najpomembnejši nosilec so sedimenti na površju, predvsem pa v jamah. Poznavanje sedimentov so na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni v treh desetletjih precej izboljšali predvsem zaradi novih datacijskih metod. Te so pripeljale do spoznanja, ki je nastanek jam premaknilo precej v preteklost tja do pleistocena. Predvsem paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave so postojnski krasoslovci v sodelovanju s Češko akademijo znanosti pomagale k boljšemu poznavanju starosti jam. Geologinja prof.dr. Nadja Zupan Hajna bo v pogovoru osvetlila osnove razumevanja pomembnosti in vloge sedimentov v kraškem svetu, kaj iz njih lahko izvemo in pojasnila, kako so nove metode pomagale k boljšemu poznavanju krasa kot geomorfnega sistema. Na fotografiji vidimo, kako poteka preučevanje sedimentov v Lipiški jami Foto: Anja Hajna
Kje vse si vode Ljubljanice v kraškem podzemlju med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki utirajo pot? To bo pojasnil krasoslovec dr. Matej Blatnik z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. S kolegi raziskovalci je slaba štiri leta spremljal in odkrival doslej neznane podzemne tokove reke sedmerih imen, ki je tudi pomemben vodonosnik pitne vode v jugozahodnem delu države.
Kje vse si vode Ljubljanice v kraškem podzemlju med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki utirajo pot? To bo pojasnil krasoslovec dr. Matej Blatnik z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. S kolegi raziskovalci je slaba štiri leta spremljal in odkrival doslej neznane podzemne tokove reke sedmerih imen, ki je tudi pomemben vodonosnik pitne vode v jugozahodnem delu države.
V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg
V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg
Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom Tehnika za šport. Gre za občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Obisk muzeja v Bistri je seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Razstavo je precej časa pripravljalo kar nekaj sodelavcev muzeja. Gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, idejni vodja projekta pa je mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden. Na fotografiji (Jaka Blasutto) je model pancerjev Alpina Alfa - na tržišče je prišel v sezoni 1987/88. Skozi cevke, ki izhajajo iz čevlja, je serviser vbrizgal dvokomponentno poliuretansko peno v tekočem stanju. Ta je v notranjem čevlju zreagirala, to pomeni, da se je njen volumen povečal, postal trd, se oblikoval po obliki posameznikove noge in to obliko obdržal. Na ta način so dosegli optimalen oprijem noge.
Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom Tehnika za šport. Gre za občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Obisk muzeja v Bistri je seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Razstavo je precej časa pripravljalo kar nekaj sodelavcev muzeja. Gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, idejni vodja projekta pa je mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden. Na fotografiji (Jaka Blasutto) je model pancerjev Alpina Alfa - na tržišče je prišel v sezoni 1987/88. Skozi cevke, ki izhajajo iz čevlja, je serviser vbrizgal dvokomponentno poliuretansko peno v tekočem stanju. Ta je v notranjem čevlju zreagirala, to pomeni, da se je njen volumen povečal, postal trd, se oblikoval po obliki posameznikove noge in to obliko obdržal. Na ta način so dosegli optimalen oprijem noge.
Pretekli teden smo ob letošnji 25-letnici Univerze v Novi Gorici gostili rektorja Danila Zavrtanika, tokrat pa je gost zgodovinar, avtor letos izdane kronike nastajanja te mednarodno odmevne raziskovalno-pedagoške univerze s šestimi fakultetami in akademijo umetnosti. Doc.dr. Željko Oset je svojim zgodovinskim prikazom akademskih skupnosti pri nas dodal še knjigo z naslovom Univerza v Novi Gorici in slovenska akademska skupnost, o kateri bo tekla beseda v oddaji. Nastajanje te novogoriške univerze je opisal kronološko, hkrati pa jo navezal na diahrono os neprestanih sprememb okolja, ki vpliva tudi na akademsko skupnost. Sogovornik predava zgodovinske predmete na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, poleg strokovnih člankov in urejanja zbornikov pa je sredi tega desetletja izdal 1. in 2. del Zgodovine slovenske akademije znanosti in umetnosti, in monografijo Goriški izobraženci skozi zgodovino. Željko Oset je avtor zgodovine UNG ob njenem jubileju (foto: UNG, Facebook stran)
Pretekli teden smo ob letošnji 25-letnici Univerze v Novi Gorici gostili rektorja Danila Zavrtanika, tokrat pa je gost zgodovinar, avtor letos izdane kronike nastajanja te mednarodno odmevne raziskovalno-pedagoške univerze s šestimi fakultetami in akademijo umetnosti. Doc.dr. Željko Oset je svojim zgodovinskim prikazom akademskih skupnosti pri nas dodal še knjigo z naslovom Univerza v Novi Gorici in slovenska akademska skupnost, o kateri bo tekla beseda v oddaji. Nastajanje te novogoriške univerze je opisal kronološko, hkrati pa jo navezal na diahrono os neprestanih sprememb okolja, ki vpliva tudi na akademsko skupnost. Sogovornik predava zgodovinske predmete na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, poleg strokovnih člankov in urejanja zbornikov pa je sredi tega desetletja izdal 1. in 2. del Zgodovine slovenske akademije znanosti in umetnosti, in monografijo Goriški izobraženci skozi zgodovino. Željko Oset je avtor zgodovine UNG ob njenem jubileju (foto: UNG, Facebook stran)
Rektor Univerze v Novi Gorici, prof.dr. Danilo Zavrtanik, pripoveduje o prvotni ideji ustanovitve zametkov slovenske tehniške univerze - podobno kot MIT, ETH Zürich ali École Polytechnique Fédérale de Lausanne npr. - ki jo je skupina na Inštitutu Jožef Stefan zasnovala v času njegovega direktorovanja med 1992-1996. V Ljubljano se je kmalu po ustanovitvi nove države vrnil iz CERN-a, kjer je bil vodja tamkajšne skupine slovenskih raziskovalcev. Zagon prvotne ideje se je krhal počasi in vztrajno ob čereh zaprtosti takratnega slovenskega akademskega okolja univerze. Slednja je zaradi specifičnega povojnega razvoja razmerja do raziskovalnih inštitutov, države kot ustanoviteljice obeh in gospodarstva vztrajala na tej poti tudi po ustanovitvi tedaj upanja polne, novoustanovljene države l.1991. Najprej sta IJS in občina Nova Gorica, župan je bil Črtomir Špacapan, l.1995 ustanovila podiplomsko Fakulteto za znanosti o okolju, l.1998 ji je sledilo 7 let Politehnike Nova Gorica, od l. 2006 pa gre za naziv Univerza v Novi Gorici. Kakšno je njeno mesto v tukajšnem akademskem okolju, kako njeno raziskovalno odličnost ocenjujejo v mednarodnem okolju, in kako pri nas, in še kaj v pogovoru z rektorjem. Sedež Univerze v Novi Gorici, kjer deluje tudi rektor, je v palači Lanthieri v Vipavi foto: Goran Tenze, Program Ars
Rektor Univerze v Novi Gorici, prof.dr. Danilo Zavrtanik, pripoveduje o prvotni ideji ustanovitve zametkov slovenske tehniške univerze - podobno kot MIT, ETH Zürich ali École Polytechnique Fédérale de Lausanne npr. - ki jo je skupina na Inštitutu Jožef Stefan zasnovala v času njegovega direktorovanja med 1992-1996. V Ljubljano se je kmalu po ustanovitvi nove države vrnil iz CERN-a, kjer je bil vodja tamkajšne skupine slovenskih raziskovalcev. Zagon prvotne ideje se je krhal počasi in vztrajno ob čereh zaprtosti takratnega slovenskega akademskega okolja univerze. Slednja je zaradi specifičnega povojnega razvoja razmerja do raziskovalnih inštitutov, države kot ustanoviteljice obeh in gospodarstva vztrajala na tej poti tudi po ustanovitvi tedaj upanja polne, novoustanovljene države l.1991. Najprej sta IJS in občina Nova Gorica, župan je bil Črtomir Špacapan, l.1995 ustanovila podiplomsko Fakulteto za znanosti o okolju, l.1998 ji je sledilo 7 let Politehnike Nova Gorica, od l. 2006 pa gre za naziv Univerza v Novi Gorici. Kakšno je njeno mesto v tukajšnem akademskem okolju, kako njeno raziskovalno odličnost ocenjujejo v mednarodnem okolju, in kako pri nas, in še kaj v pogovoru z rektorjem. Sedež Univerze v Novi Gorici, kjer deluje tudi rektor, je v palači Lanthieri v Vipavi foto: Goran Tenze, Program Ars
Od leta 1993 je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne vsako leto organiziral Mednarodno krasoslovno šolo Klasični kras, saj so raziskovalci kraškega podzemlja iz vsega sveta v živo želeli spoznati pokrajino, ki je tej vrsti sveta pod površino dala tudi ime, kras, Karst, carso. Letošnjo šolo so morali zaradi epidemioloških razlogov odpovedati, tako kot vsako leto, pa je tudi tokratna vsebovala izbrani aspekt raziskav - regionalno krasoslovje - lokalni in splošni vidik. Prestavjena je na prihodnje leto, ki ga je Mednarodna speleološka zveza pod pokroviteljstvo UNESCA razglasila za mednarodno leto jam in krasa. Glede na raziskovalno in nenazadnje tudi organizacijsko vpletenost v pripravo letošnje odpovedane in napovedane šole l. 2021, smo obiskali raziskovalca iz Postojne, geologinjo dr. Nadjo Zupan Hajna in geografa dr. Mateja Blatnika. (besedilo pod fotografijo): Škocjanske jame, predel, ki mu pravijo Šumeča jama foto: Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU
Od leta 1993 je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne vsako leto organiziral Mednarodno krasoslovno šolo Klasični kras, saj so raziskovalci kraškega podzemlja iz vsega sveta v živo želeli spoznati pokrajino, ki je tej vrsti sveta pod površino dala tudi ime, kras, Karst, carso. Letošnjo šolo so morali zaradi epidemioloških razlogov odpovedati, tako kot vsako leto, pa je tudi tokratna vsebovala izbrani aspekt raziskav - regionalno krasoslovje - lokalni in splošni vidik. Prestavjena je na prihodnje leto, ki ga je Mednarodna speleološka zveza pod pokroviteljstvo UNESCA razglasila za mednarodno leto jam in krasa. Glede na raziskovalno in nenazadnje tudi organizacijsko vpletenost v pripravo letošnje odpovedane in napovedane šole l. 2021, smo obiskali raziskovalca iz Postojne, geologinjo dr. Nadjo Zupan Hajna in geografa dr. Mateja Blatnika. (besedilo pod fotografijo): Škocjanske jame, predel, ki mu pravijo Šumeča jama foto: Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU
Ta mesec poteka 20 let od zemeljskega plazu, ki je zasul Log pod Mangartom in poleg materialne škode terjal tudi 7 življenj. Inženirka geologije, dr.Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije je raziskovala tudi tovrstne premike zemeljskih mas nad Koroško Belo pri Jesenicah. Govorila bo o preventivnih raziskavah, nadzoru premikov in plazenja, in kako se pri nas nasploh spopadamo s temi, za hribovito deželo žal značilnimi naravnimi pojavi. Z vidika odmevnosti je Slovenijo nedvomno najbolj zaznamovalo l. 2000, ko sta se na njenem območju sprožila dva večja pobočna masna premika. Večji med njima je bil omenjeni drobirski tok Stože (Log pod Mangartom). Sočasno s prvim se je nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini reaktiviral plaz Slano blato v obliki viskoznega blatnega toka, ki je zajel predvsem travnike in gozd. Leto kasneje, l. 2001, se je nad vasjo Koseč blizu Kobarida sprožil plaz Strug v obliki kombinacije različnih vrst pobočnih masnih premikov (zemeljski plaz, podor in drobirski tok). Iz septembra l. 2010 je znan tudi plaz Stogovci, ki se je tako kot Slano blato, sprožil nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini. V tem primeru je odnesel del ceste Ajdovščina–Predmeja. V vseh naštetih primerih so bile sprožitveni dejavnik intenzivne padavine. Trenutno aktualni primeri: plazovi v zaledju Koroške Bele, plaz Čemšenik v občini Zagorje ob Savi in plaz Grahovo ob Bači. Na fotografiji aktivno območje plazu Čikla nad Koroško Belo pri Jesenicah foto Matija Zupan, GeoZS
Ta mesec poteka 20 let od zemeljskega plazu, ki je zasul Log pod Mangartom in poleg materialne škode terjal tudi 7 življenj. Inženirka geologije, dr.Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije je raziskovala tudi tovrstne premike zemeljskih mas nad Koroško Belo pri Jesenicah. Govorila bo o preventivnih raziskavah, nadzoru premikov in plazenja, in kako se pri nas nasploh spopadamo s temi, za hribovito deželo žal značilnimi naravnimi pojavi. Z vidika odmevnosti je Slovenijo nedvomno najbolj zaznamovalo l. 2000, ko sta se na njenem območju sprožila dva večja pobočna masna premika. Večji med njima je bil omenjeni drobirski tok Stože (Log pod Mangartom). Sočasno s prvim se je nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini reaktiviral plaz Slano blato v obliki viskoznega blatnega toka, ki je zajel predvsem travnike in gozd. Leto kasneje, l. 2001, se je nad vasjo Koseč blizu Kobarida sprožil plaz Strug v obliki kombinacije različnih vrst pobočnih masnih premikov (zemeljski plaz, podor in drobirski tok). Iz septembra l. 2010 je znan tudi plaz Stogovci, ki se je tako kot Slano blato, sprožil nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini. V tem primeru je odnesel del ceste Ajdovščina–Predmeja. V vseh naštetih primerih so bile sprožitveni dejavnik intenzivne padavine. Trenutno aktualni primeri: plazovi v zaledju Koroške Bele, plaz Čemšenik v občini Zagorje ob Savi in plaz Grahovo ob Bači. Na fotografiji aktivno območje plazu Čikla nad Koroško Belo pri Jesenicah foto Matija Zupan, GeoZS
Strokovni posvet z naslovom "Skrivnost Gruberjeve palače" je v prostorih Arhiva RS v Gruberjevi palači v LJ potekal septembra letos. Tam so konservatorji-restavratorji razlagali ozadje končne potrditve avtorja stropne poslikave na vrhu stopnišča v njej. O izvornem avtorju iz 18. stoletja Kremser-Schmidtu, je v oddaji septembra že govorila umetnostna zgodovinarka dr.Barbara Murovec, tokrat pa bo konservatorsko-restavratorsko razlago tega odkritja povzela mag.Martina Lesar Kikelj, vodja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine in hkrati skupine, ki izvaja konservatorsko-restavratorski poseg. foto: Restavriranje stropne poslikave Kremser-Schmidta iz l.1775, na levi stoji mag. Martina Lesar Kikelj vir: https://www.zvkds.si/sl/novice/skrivnost-gruberjeve-palace-odkrit-podpis-slikarja-kremser-schmidta-z-letnico-1775
Strokovni posvet z naslovom "Skrivnost Gruberjeve palače" je v prostorih Arhiva RS v Gruberjevi palači v LJ potekal septembra letos. Tam so konservatorji-restavratorji razlagali ozadje končne potrditve avtorja stropne poslikave na vrhu stopnišča v njej. O izvornem avtorju iz 18. stoletja Kremser-Schmidtu, je v oddaji septembra že govorila umetnostna zgodovinarka dr.Barbara Murovec, tokrat pa bo konservatorsko-restavratorsko razlago tega odkritja povzela mag.Martina Lesar Kikelj, vodja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine in hkrati skupine, ki izvaja konservatorsko-restavratorski poseg. foto: Restavriranje stropne poslikave Kremser-Schmidta iz l.1775, na levi stoji mag. Martina Lesar Kikelj vir: https://www.zvkds.si/sl/novice/skrivnost-gruberjeve-palace-odkrit-podpis-slikarja-kremser-schmidta-z-letnico-1775
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost. Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva. V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem. Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848). Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije. V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996. Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva. Foto: Sogovornica pri urejanju arhivskega gradiva pred desetletji (vir:Pokrajinski arhiv Ptuj)
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost. Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva. V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem. Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848). Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije. V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996. Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva. Foto: Sogovornica pri urejanju arhivskega gradiva pred desetletji (vir:Pokrajinski arhiv Ptuj)
Izteka se mednarodno leto zdravja rastlin, tako da je naslovna tema kot naročena, saj si v obdobju onesnaženosti okolja, škodljive rabe umetnih gnojil, po drugi strani pa spoznanj o nujnem obratu k bolj trajnostnemu kmetovanju, mnogo ljudi prizadeva najti bolj sonaravne načine pridelave hrane. V tem primeru pač rastlinske. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo, točneje na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo že dolgo časa aktivno raziskuje prof.dr. Kristina Gruden. S kolegi je nedavno v strokovni reviji Trends in Plant Science objavila članek z naslovom »Mènage à Trois: Razvozljavanje mehanizmov, ki uravnavajo interakcije med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami«. Gruden je zasnovala raziskavo pri kateri sta aktivno sodelovala tudi soavtorja članka, njen kolega dr. Marko Petek iz oddelka in podatkovni znanstvenik dr. Vid Podpečan iz Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu Jožef Stefan. S profesorico Gruden smo povzeli širši okvir raziskave s stališča sistemske biologije – preučevanje odzivov rastlin na druge organizme v okolju, ki bodo v prihodnosti omogočali t.im. pametno uporabo mikroorganizmov v kmetijstvu. Sogovornica predava predmete več aspektov biokemije rastlin na Univerzi v Ljubljani na FKKT, BF, MF in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. foto: Raziskovanje interakcij med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami zahteva mnogo pristopov, tudi takšnega na fotografiji, ki je nastala na oddelku vir: NIB, Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo
Izteka se mednarodno leto zdravja rastlin, tako da je naslovna tema kot naročena, saj si v obdobju onesnaženosti okolja, škodljive rabe umetnih gnojil, po drugi strani pa spoznanj o nujnem obratu k bolj trajnostnemu kmetovanju, mnogo ljudi prizadeva najti bolj sonaravne načine pridelave hrane. V tem primeru pač rastlinske. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo, točneje na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo že dolgo časa aktivno raziskuje prof.dr. Kristina Gruden. S kolegi je nedavno v strokovni reviji Trends in Plant Science objavila članek z naslovom »Mènage à Trois: Razvozljavanje mehanizmov, ki uravnavajo interakcije med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami«. Gruden je zasnovala raziskavo pri kateri sta aktivno sodelovala tudi soavtorja članka, njen kolega dr. Marko Petek iz oddelka in podatkovni znanstvenik dr. Vid Podpečan iz Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu Jožef Stefan. S profesorico Gruden smo povzeli širši okvir raziskave s stališča sistemske biologije – preučevanje odzivov rastlin na druge organizme v okolju, ki bodo v prihodnosti omogočali t.im. pametno uporabo mikroorganizmov v kmetijstvu. Sogovornica predava predmete več aspektov biokemije rastlin na Univerzi v Ljubljani na FKKT, BF, MF in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. foto: Raziskovanje interakcij med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami zahteva mnogo pristopov, tudi takšnega na fotografiji, ki je nastala na oddelku vir: NIB, Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo
Že na začetku prve polovice leta se je zaključil čezmejni evropski projekt z akronimom CLAUSTRA + med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi, in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. V tem okviru je med drugim nastala tudi nova tematska pohodniška pot ob t.im. Ajdovskem zidu nad Vrhniko. Prav pri ureditvi slednje sta poleg domačih turističnih društev svoje moči združila tudi oba nekoč v neločevanje dediščine združena javna zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Slednji je bil tudi nosilec projekta, zastopala ga je arheologinja, dr. Katharina Zanier, pri izkopavanjih in interpretaciji vloge in pomena te zapore izpred 1700 let in zdaj, pa je sodeloval kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, tudi arheolog, dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil LIMES - torej starorimska zapora meja imperija od 3. stoletja pa do propada v 5.st. kot npr. Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi - temveč je šlo za nekaj kar je imperialni Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v njegovo osrčje. Podatki pod sliko: Grafična rekonstrukcija Ajdovskega zidu nad Vrhniko kot pomembnega dela zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum zadnjih nekaj stoletij obstoja imperija foto: Narodni muzej Slovenije
Že na začetku prve polovice leta se je zaključil čezmejni evropski projekt z akronimom CLAUSTRA + med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi, in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. V tem okviru je med drugim nastala tudi nova tematska pohodniška pot ob t.im. Ajdovskem zidu nad Vrhniko. Prav pri ureditvi slednje sta poleg domačih turističnih društev svoje moči združila tudi oba nekoč v neločevanje dediščine združena javna zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Slednji je bil tudi nosilec projekta, zastopala ga je arheologinja, dr. Katharina Zanier, pri izkopavanjih in interpretaciji vloge in pomena te zapore izpred 1700 let in zdaj, pa je sodeloval kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, tudi arheolog, dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil LIMES - torej starorimska zapora meja imperija od 3. stoletja pa do propada v 5.st. kot npr. Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi - temveč je šlo za nekaj kar je imperialni Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v njegovo osrčje. Podatki pod sliko: Grafična rekonstrukcija Ajdovskega zidu nad Vrhniko kot pomembnega dela zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum zadnjih nekaj stoletij obstoja imperija foto: Narodni muzej Slovenije
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki so 18. septembra odprli razstavo Robot.si, o začetkih slovenske industrijske robotike. Zametki v 70-ih letih na relaciji med Inštitutom Jožef Stefan in takratno Fakulteto za elektrotehniko (UL) so v navezavi na tovarno Gorenje l.1980 pripeljali do prvega robota v industriji. Gost v oddaji, kustos razstave, dr. Orest Jarh, v oddaji opisuje tudi zasnovo tega prikaza (razstavljeni roboti so del njihove muzejske tehnične dediščine) štirih desetletij industrijske robotike pri nas. Besedo robot je v svetovno rabo uvedla drama Karla Čapka iz l.1920. Pri vstopu na razstavo ti obletnici muzealsko didaktično ponazorijo s približkom gledališke postavitve besedila njegove drame R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti, besedna igra z razumom - besedo robot pa je predlagal Karlov brat Josef Čapek - umorjen v KZ Bergen-Belsen aprila l.1945 - v ljubljanski Drami l.1922 v prevodu in režiji Osipa Šesta. Beseda robot je seveda slovanskega izvora, in je po tej poti prešla v mednarodno rabo prav zaradi tega Čapkovega pionirskega dela. »Razvoj industrijskih robotov v Sloveniji je na začetku 80. let prejšnjega stoletja doživel izjemen razcvet in posledice tega burnega obdobja so vidne še danes.«, med drugim o razstavi industrijske robotike pri nas pravi kustos, dr. Orest Jarh. Na fotografiji v ospredju dva industrijska robota na razstavi v TMS, izdelava IJS Vir: Tehniški muzej Slovenije
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki so 18. septembra odprli razstavo Robot.si, o začetkih slovenske industrijske robotike. Zametki v 70-ih letih na relaciji med Inštitutom Jožef Stefan in takratno Fakulteto za elektrotehniko (UL) so v navezavi na tovarno Gorenje l.1980 pripeljali do prvega robota v industriji. Gost v oddaji, kustos razstave, dr. Orest Jarh, v oddaji opisuje tudi zasnovo tega prikaza (razstavljeni roboti so del njihove muzejske tehnične dediščine) štirih desetletij industrijske robotike pri nas. Besedo robot je v svetovno rabo uvedla drama Karla Čapka iz l.1920. Pri vstopu na razstavo ti obletnici muzealsko didaktično ponazorijo s približkom gledališke postavitve besedila njegove drame R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti, besedna igra z razumom - besedo robot pa je predlagal Karlov brat Josef Čapek - umorjen v KZ Bergen-Belsen aprila l.1945 - v ljubljanski Drami l.1922 v prevodu in režiji Osipa Šesta. Beseda robot je seveda slovanskega izvora, in je po tej poti prešla v mednarodno rabo prav zaradi tega Čapkovega pionirskega dela. »Razvoj industrijskih robotov v Sloveniji je na začetku 80. let prejšnjega stoletja doživel izjemen razcvet in posledice tega burnega obdobja so vidne še danes.«, med drugim o razstavi industrijske robotike pri nas pravi kustos, dr. Orest Jarh. Na fotografiji v ospredju dva industrijska robota na razstavi v TMS, izdelava IJS Vir: Tehniški muzej Slovenije
Gostimo vodjo naravoslovno-tehničnega odseka od l.2014 Slovenske matice, ust. 1864, prof.dr. Jerneja Pavšiča. Matica je z lansko letnico izida v javno kroženje poslala prvi del obsežne monografije-zbornika z naslovom Slovenska Istra I - neživi svet, rastlinstvo, živalstvo in naravovarstvo. Publikacija, ki so jo za omenjena področja poleg našega gosta uredili še dr. Andrej Seliškar in akad.dr. Matija Gogala, premore dobrih 450 strani kopice avtorjev besedil, v njej pa so prvič na enem mestu zbrana temeljna prej omenjena področja tega, dokončno po Osimskem sporazumu l.1977 med Italijo in Jugoslavijo, po zmagi v vojni pridobljenega ozemlja s pripadajočo morsko obalo in tremi večjimi naselji. Po besedah gosta naj bi drugi del s poudarki na humanističnem in družboslovnem pristopu izšel leta 2021. Na fotografiji obalni pas s strmimi pečinami (klifi) med Izolo in Piranom, kjer je vsebnost fliša izrazita- slovenska Istra je sicer povečini sestavljena iz flišnih kamnin foto: Jernej Pavšič, osebni arhiv
Gostimo vodjo naravoslovno-tehničnega odseka od l.2014 Slovenske matice, ust. 1864, prof.dr. Jerneja Pavšiča. Matica je z lansko letnico izida v javno kroženje poslala prvi del obsežne monografije-zbornika z naslovom Slovenska Istra I - neživi svet, rastlinstvo, živalstvo in naravovarstvo. Publikacija, ki so jo za omenjena področja poleg našega gosta uredili še dr. Andrej Seliškar in akad.dr. Matija Gogala, premore dobrih 450 strani kopice avtorjev besedil, v njej pa so prvič na enem mestu zbrana temeljna prej omenjena področja tega, dokončno po Osimskem sporazumu l.1977 med Italijo in Jugoslavijo, po zmagi v vojni pridobljenega ozemlja s pripadajočo morsko obalo in tremi večjimi naselji. Po besedah gosta naj bi drugi del s poudarki na humanističnem in družboslovnem pristopu izšel leta 2021. Na fotografiji obalni pas s strmimi pečinami (klifi) med Izolo in Piranom, kjer je vsebnost fliša izrazita- slovenska Istra je sicer povečini sestavljena iz flišnih kamnin foto: Jernej Pavšič, osebni arhiv
Ena od bolj osupljivih ugotovitev pri razumevanju sodobnih družb je, da so do neke mere izgubile sposobnost neposrednega posredovanja lastne dediščine. Tudi zato strokovnjaki za dediščino v preprostem in neposrednem pripovedovanju iščejo možnost izboljšanja pripovedi o dediščini za sedanje istovetnosti. V studiu je ddr. Verena Perko Vidrih, arheologinja za rimsko obdobje antike in muzeologinja, imetnica doktorskih nazivov iz arheologije in muzeologije, med drugim predava predmet Arheologija za javnost na UL-FF, govorila o tem, kako do dediščine skozi zgodbe. Na prelomu avgusta v september so v petek, 4.9. na kraškem gradišču (kaštelir) Debela Griža pri kraju Volčji grad, na prostem zaključili nekajdnevne delavnice o tem, kako se naučiti pripovedovanja zgodb o dediščini. Pri tem jim je dejavno pomagala Giovanna Conforto, mednarodno priznana dramaturginja in pedagoginja, uveljavljena profesorica veščine učenja pripovedovanja zgodb o dediščini.
Ena od bolj osupljivih ugotovitev pri razumevanju sodobnih družb je, da so do neke mere izgubile sposobnost neposrednega posredovanja lastne dediščine. Tudi zato strokovnjaki za dediščino v preprostem in neposrednem pripovedovanju iščejo možnost izboljšanja pripovedi o dediščini za sedanje istovetnosti. V studiu je ddr. Verena Perko Vidrih, arheologinja za rimsko obdobje antike in muzeologinja, imetnica doktorskih nazivov iz arheologije in muzeologije, med drugim predava predmet Arheologija za javnost na UL-FF, govorila o tem, kako do dediščine skozi zgodbe. Na prelomu avgusta v september so v petek, 4.9. na kraškem gradišču (kaštelir) Debela Griža pri kraju Volčji grad, na prostem zaključili nekajdnevne delavnice o tem, kako se naučiti pripovedovanja zgodb o dediščini. Pri tem jim je dejavno pomagala Giovanna Conforto, mednarodno priznana dramaturginja in pedagoginja, uveljavljena profesorica veščine učenja pripovedovanja zgodb o dediščini.
Strokovni posvet pretekli teden v prostorih Arhiva RS so organizatorji javno oglaševali z motom "Skrivnost Gruberjeve palače". Lani so namreč s sodobnimi tehnikami potrdili Steletovo umetnostno-zgodovinsko domnevo, da stropna poslikava na vrhu stopnišča z njegovim delovnim naslovom "Alegorija trgovine, obrti in tehnike" po nastanku ni delo vidnega podpisa ljubljanskega portretista Andreasa Herrleina (1738-1817) iz l.1786 temveč da je slednji 11 let po nastanku prekril podpis izvornega avtorja, Kremser-Schmidta (Martin Johann Schmidt, 1718-1801, po rojstnem kraju, Krems, imenovan Kremser). Tega je pri nas premalo poznani avtor ljubljanskega prekopa Gabriel Gruber (1740-1805), po rojstvu Dunajčan, sicer pa jezuit, arhitekt in hidrotehnik, l.1775 povabil k poslikavi detajlov v šoli za mehaniko in hidravliko. L.2019 so v fazi restavriranja "Alegorije ..." z IR fotografijo odkrili prvotni podpis. Ena najboljših tukajšnih poznavalk slikarstva od 17.-19. stoletja pri nas in v srednji Evropi ter prostoru bivše skupne države, dr. Barbara Murovec, (nekdanja predstojnica UZIFS ZRC SAZU), trenutno pa sodelavka raziskovalka na Zentralinstitut für Kunstgeschichte v Münchnu, v pogovoru pojasnjuje ikonografijo profane tematike, ki jo je naročil Gabriel Gruber v stavbi, ki ji sodobniki pravimo Gruberjeva palača. Konservatorsko-restavratorsko razlago naravoslovnih izzivov posega bomo obdelali v eni od prihodnjih oddaj.
Strokovni posvet pretekli teden v prostorih Arhiva RS so organizatorji javno oglaševali z motom "Skrivnost Gruberjeve palače". Lani so namreč s sodobnimi tehnikami potrdili Steletovo umetnostno-zgodovinsko domnevo, da stropna poslikava na vrhu stopnišča z njegovim delovnim naslovom "Alegorija trgovine, obrti in tehnike" po nastanku ni delo vidnega podpisa ljubljanskega portretista Andreasa Herrleina (1738-1817) iz l.1786 temveč da je slednji 11 let po nastanku prekril podpis izvornega avtorja, Kremser-Schmidta (Martin Johann Schmidt, 1718-1801, po rojstnem kraju, Krems, imenovan Kremser). Tega je pri nas premalo poznani avtor ljubljanskega prekopa Gabriel Gruber (1740-1805), po rojstvu Dunajčan, sicer pa jezuit, arhitekt in hidrotehnik, l.1775 povabil k poslikavi detajlov v šoli za mehaniko in hidravliko. L.2019 so v fazi restavriranja "Alegorije ..." z IR fotografijo odkrili prvotni podpis. Ena najboljših tukajšnih poznavalk slikarstva od 17.-19. stoletja pri nas in v srednji Evropi ter prostoru bivše skupne države, dr. Barbara Murovec, (nekdanja predstojnica UZIFS ZRC SAZU), trenutno pa sodelavka raziskovalka na Zentralinstitut für Kunstgeschichte v Münchnu, v pogovoru pojasnjuje ikonografijo profane tematike, ki jo je naročil Gabriel Gruber v stavbi, ki ji sodobniki pravimo Gruberjeva palača. Konservatorsko-restavratorsko razlago naravoslovnih izzivov posega bomo obdelali v eni od prihodnjih oddaj.
V okviru posveta o geografu in zgodovinarju Simonu Rutarju (1851-1903) na Slovenski matici je pretekli teden dr. Jernej Zupančič, izredni profesor na oddelku za geografijo FF UL nastopil s prispevkom o geografiji Beneške Slovenije, slovenskega zahodnega roba. Ta perifernost ima tri obraze, državnega, etničnega in gospodarskega. V pogovoru V ŽIVO se z gostom sprehodimo po časovno sinhroni in politično-družbeni diahroni črti te celo osredju manjšine na Tržaškem in Goriškem oddaljeni populaciji v robni gorati pokrajini, ki je bila od srednjega veka njenega konca robni del Beneške republike (serenissime). Pogovor izzveni v profesorjeve predloge o perspektivah tega zahodnega slovenskega roba. vas Topolovo v Beneški Sloveniji (I) vir: https://www.ribnica24.eu/koledar-dogodkov/z-muzejskim-drustvom-ribnica-na-ekskurzijo-v-zamejsko-slovenijo-benecijo/
V okviru posveta o geografu in zgodovinarju Simonu Rutarju (1851-1903) na Slovenski matici je pretekli teden dr. Jernej Zupančič, izredni profesor na oddelku za geografijo FF UL nastopil s prispevkom o geografiji Beneške Slovenije, slovenskega zahodnega roba. Ta perifernost ima tri obraze, državnega, etničnega in gospodarskega. V pogovoru V ŽIVO se z gostom sprehodimo po časovno sinhroni in politično-družbeni diahroni črti te celo osredju manjšine na Tržaškem in Goriškem oddaljeni populaciji v robni gorati pokrajini, ki je bila od srednjega veka njenega konca robni del Beneške republike (serenissime). Pogovor izzveni v profesorjeve predloge o perspektivah tega zahodnega slovenskega roba. vas Topolovo v Beneški Sloveniji (I) vir: https://www.ribnica24.eu/koledar-dogodkov/z-muzejskim-drustvom-ribnica-na-ekskurzijo-v-zamejsko-slovenijo-benecijo/
Pretekli teden je direktor javnega raziskovalnega zavoda Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) prof. dr. Matjaž Kuntner podpisal pogodbo o pridruženem članstvu Univerzi v Ljubljani (UL). V njenem imenu jo je podpisal rektor prof.dr. Igor Papič. Gre za precejšen presedan, saj bo NIB kot tretji tukajšni največji javni raziskovalni zavod na področju naravoslovnih ved - l.1960 ga je kot Inštitut za biologijo v okviru oddelka za biologijo Biotehniške fakultete ustanovila UL, po l.1994 pa je ustanoviteljstvo z imenom NIB prevzela vlada RS - zelo verjetno tudi izboljšal mednarodno prepoznavnost najstarejše slovenske univerze. Vlada RS je predhodno dala soglasje za to pridružitev. S podpisom se strani zavezujeta, da bosta okrepljeno sodelovali na področju znanstvene, raziskovalne, razvojne in pedagoške dejavnosti. Tako bo UL po napovedih dejavno podpirala investicijski projekt Biotehnološko stičišče NIB kot del znanstvenega kampusa UL, Ljubljanski univerzitetni inkubator in inkubator Biotehnološkega stičišča NIB pa bosta sodelovala pri podpori novonastalim perspektivnim biotehnološkim podjetjem. Kakšne vrste presedan v slovenskem raziskovalnem prostoru pa ta združitev predstavlja, v pogovoru pojasnjujeta podpisnika, direktor NIB in rektor UL. VSEBINA POD FOTKO: Podpisnika pogodbe, na levi prof.dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB, desno je prof.dr. Igor Papič, rektor UL foto: STA
Pretekli teden je direktor javnega raziskovalnega zavoda Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) prof. dr. Matjaž Kuntner podpisal pogodbo o pridruženem članstvu Univerzi v Ljubljani (UL). V njenem imenu jo je podpisal rektor prof.dr. Igor Papič. Gre za precejšen presedan, saj bo NIB kot tretji tukajšni največji javni raziskovalni zavod na področju naravoslovnih ved - l.1960 ga je kot Inštitut za biologijo v okviru oddelka za biologijo Biotehniške fakultete ustanovila UL, po l.1994 pa je ustanoviteljstvo z imenom NIB prevzela vlada RS - zelo verjetno tudi izboljšal mednarodno prepoznavnost najstarejše slovenske univerze. Vlada RS je predhodno dala soglasje za to pridružitev. S podpisom se strani zavezujeta, da bosta okrepljeno sodelovali na področju znanstvene, raziskovalne, razvojne in pedagoške dejavnosti. Tako bo UL po napovedih dejavno podpirala investicijski projekt Biotehnološko stičišče NIB kot del znanstvenega kampusa UL, Ljubljanski univerzitetni inkubator in inkubator Biotehnološkega stičišča NIB pa bosta sodelovala pri podpori novonastalim perspektivnim biotehnološkim podjetjem. Kakšne vrste presedan v slovenskem raziskovalnem prostoru pa ta združitev predstavlja, v pogovoru pojasnjujeta podpisnika, direktor NIB in rektor UL. VSEBINA POD FOTKO: Podpisnika pogodbe, na levi prof.dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB, desno je prof.dr. Igor Papič, rektor UL foto: STA
„Želeli smo do zvezd“, takšen naslov nosi tik pred poletjem izdana knjiga o zgodovini celjskih raketarjev, ki jo je napisal, zbral besedila številnih kolegov „pionirjev raketarstva“ in pripravil mag. Peter Omersel. Gre za kronološki in vsebinski pregled nekaj desetletij dosežkov, uspehov, tudi padcev članov „Astronavtičnega in raketnega društva Celje“, katerega član je bil od konca 60-ih let pa do samoukinitve konec 90-ih tudi sam avtor. Osrednji akter in konstruktor večine raket je bil l. 2019 preminuli Aleksander Kerstein. Značilnost začetkov teh raketarskih navdušencev je bila, da se nikoli niso ukvarjali s t.im. raketnim modelarstvom, temveč so že v začetku svoje energije usmerili v gradnjo pravih raket na bodisi trdno bodisi tekoče gorivo. Med drugim so jih zaradi prebojnosti obiskovali tako ameriški astronavti kot ruski kozmonavti. Kakšne razsežnosti pa je skozi več deset let imelo njihovo raketarstvo v pogovoru z avtorjem, ki smo ga posneli na njegovem domu v Celju. Knjiga je izšla pri Zgodovinskem arhivu Celje, kjer tudi hranijo arhiv celjskih raketnih navdušencev. Hkrati gre za opis celjskega industrijskega okolja, ki je omogočalo in dolgo časa podpiralo razvoj raketarstva.
„Želeli smo do zvezd“, takšen naslov nosi tik pred poletjem izdana knjiga o zgodovini celjskih raketarjev, ki jo je napisal, zbral besedila številnih kolegov „pionirjev raketarstva“ in pripravil mag. Peter Omersel. Gre za kronološki in vsebinski pregled nekaj desetletij dosežkov, uspehov, tudi padcev članov „Astronavtičnega in raketnega društva Celje“, katerega član je bil od konca 60-ih let pa do samoukinitve konec 90-ih tudi sam avtor. Osrednji akter in konstruktor večine raket je bil l. 2019 preminuli Aleksander Kerstein. Značilnost začetkov teh raketarskih navdušencev je bila, da se nikoli niso ukvarjali s t.im. raketnim modelarstvom, temveč so že v začetku svoje energije usmerili v gradnjo pravih raket na bodisi trdno bodisi tekoče gorivo. Med drugim so jih zaradi prebojnosti obiskovali tako ameriški astronavti kot ruski kozmonavti. Kakšne razsežnosti pa je skozi več deset let imelo njihovo raketarstvo v pogovoru z avtorjem, ki smo ga posneli na njegovem domu v Celju. Knjiga je izšla pri Zgodovinskem arhivu Celje, kjer tudi hranijo arhiv celjskih raketnih navdušencev. Hkrati gre za opis celjskega industrijskega okolja, ki je omogočalo in dolgo časa podpiralo razvoj raketarstva.
101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.
101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.
Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet Prirodoslovnega muzeja Slovenije, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke danes v sodobnem svetu pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.
Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet Prirodoslovnega muzeja Slovenije, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke danes v sodobnem svetu pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.
Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega Ko je francoska ekipa speleologov - med njimi Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama - konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Do razkritja teh stenskih poslikav so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega in nesposobnega ustvariti takšne podobe. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovonskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti Ernst H.Gombrich v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame". Leta 2014 so prejele označbo svetovne dediščine UNESCO. Besedilo pod fotko: Upodobitev živali v jami Chauvet ni najstarejša, je pa najbližje ugotovitvi, da gre za delo inteligentnega človeka vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/57/11_PanneauDesChevaux%28PartieGauche%29.jpg
Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega Ko je francoska ekipa speleologov - med njimi Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama - konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Do razkritja teh stenskih poslikav so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega in nesposobnega ustvariti takšne podobe. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovonskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti Ernst H.Gombrich v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame". Leta 2014 so prejele označbo svetovne dediščine UNESCO. Besedilo pod fotko: Upodobitev živali v jami Chauvet ni najstarejša, je pa najbližje ugotovitvi, da gre za delo inteligentnega človeka vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/57/11_PanneauDesChevaux%28PartieGauche%29.jpg
Kako ustrezno opisati neko preteklo obdobje? Še zgodovinarji imajo pri tem vprašanju opazno različne razlage. Pravzaprav so se v najboljšem primeru dogovorili, da je spomin na preteklost razlaga različnih zgodb. O statusu dejstev pri tem početju in njihovem izboru tu ne bi izgubljali besed, saj gre vendar vedno za konkretna dejstva, in predvsem njihov izbor v povzemanju preteklosti. Na primer, na podlagi katerih dejstev je danes biti Slovenka ali Slovenec nekaj povsem drugega, kot pa je bilo še pred slabim stoletjem. Prežihov Voranc (rojstno ime Lovro Kuhar, 1893–1950) je obdobje politične emigracije v desetletju pred drugo vojno v veliki meri preživel v Franciji. Izsek iz njegovih spominov na doživetja je tokrat tema poletne oddaje. Z njim se bomo odpravili po "poti nazaj v prihodnost". Na začetku posnetka je uvod, ki ga je pripravil urednik oddaje.
Kako ustrezno opisati neko preteklo obdobje? Še zgodovinarji imajo pri tem vprašanju opazno različne razlage. Pravzaprav so se v najboljšem primeru dogovorili, da je spomin na preteklost razlaga različnih zgodb. O statusu dejstev pri tem početju in njihovem izboru tu ne bi izgubljali besed, saj gre vendar vedno za konkretna dejstva, in predvsem njihov izbor v povzemanju preteklosti. Na primer, na podlagi katerih dejstev je danes biti Slovenka ali Slovenec nekaj povsem drugega, kot pa je bilo še pred slabim stoletjem. Prežihov Voranc (rojstno ime Lovro Kuhar, 1893–1950) je obdobje politične emigracije v desetletju pred drugo vojno v veliki meri preživel v Franciji. Izsek iz njegovih spominov na doživetja je tokrat tema poletne oddaje. Z njim se bomo odpravili po "poti nazaj v prihodnost". Na začetku posnetka je uvod, ki ga je pripravil urednik oddaje.
Pravni esej je za naš program z naslovom »Estetika in pravo« pripravil pred leti pravnik Luka Šoukal, in se v njem dejansko spraševal o resnici v pravu in estetiki. Le kaj imata skupnega, porečete, toda Šoukal nas je spomnil, da je vsaj znotraj klasičnih meril lepota znak resnice. Kar seveda ni zadosten, je pa vseeno nujen pogoj njenega doseganja v sodnem postopku, na primer. In kar je najpomembnejše, Simplex sigillum veri oziroma enostavnost je znak resnice. Izvedeli boste tudi, kdaj in na kakšen način v praksi pravnih reči govorimo o estetskih merilih. Na sliki podoba scene iz sojenja z žirijo v gledališču Royalty Theatre (19. st.) VIR: https://thepoorprint.com/2019/05/05/searching-for-beauty-in-law/
Pravni esej je za naš program z naslovom »Estetika in pravo« pripravil pred leti pravnik Luka Šoukal, in se v njem dejansko spraševal o resnici v pravu in estetiki. Le kaj imata skupnega, porečete, toda Šoukal nas je spomnil, da je vsaj znotraj klasičnih meril lepota znak resnice. Kar seveda ni zadosten, je pa vseeno nujen pogoj njenega doseganja v sodnem postopku, na primer. In kar je najpomembnejše, Simplex sigillum veri oziroma enostavnost je znak resnice. Izvedeli boste tudi, kdaj in na kakšen način v praksi pravnih reči govorimo o estetskih merilih. Na sliki podoba scene iz sojenja z žirijo v gledališču Royalty Theatre (19. st.) VIR: https://thepoorprint.com/2019/05/05/searching-for-beauty-in-law/
Že v starem veku, skozi srednji in novi vek so se v stoletjih razvili temelji za oblikovanje znanstvenih metod. Toda najprej moramo spoznati časovni in vsebinski pregled. Tega je za poslušalce 3. programa po strokovnem srečanju v Idriji pripravil naš sodelavec, znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. V današnjem prvem delu bomo povzeli zgodovinski razvoj osebnosti in dejavnosti alkimije iz časa prvih ohranjenih zametkov do vključno srednjega veka. Na sliki alkimistični laboratorij Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alkimija#/media/Slika:Alchemical_Laboratory_-_Project_Gutenberg_eText_14218.jpg
Že v starem veku, skozi srednji in novi vek so se v stoletjih razvili temelji za oblikovanje znanstvenih metod. Toda najprej moramo spoznati časovni in vsebinski pregled. Tega je za poslušalce 3. programa po strokovnem srečanju v Idriji pripravil naš sodelavec, znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. V današnjem prvem delu bomo povzeli zgodovinski razvoj osebnosti in dejavnosti alkimije iz časa prvih ohranjenih zametkov do vključno srednjega veka. Na sliki alkimistični laboratorij Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alkimija#/media/Slika:Alchemical_Laboratory_-_Project_Gutenberg_eText_14218.jpg
Dr. Matjaž Geršič (GIAM-ZRC SAZU) se kot geograf že dolgo ukvarja z zemljepisnimi imeni in med drugim s pokrajinskimi identitetami prebivalcev naše države. Tokrat se je lotil preoblikovanih preostankov starih deželnih identitet pri sodobnikih. Nedavni izzid njegove razširjene doktorske disertacije "Pokrajinska imena kot dejavnik identitete" (Založba ZRC-SAZU) je bil povod pogovora o metodi raziskave, ki ga je vodila do vzporednega branja zemljepisnih imen na 75 starejših zemljevidih in malo manj kot 800, izdanih po l.1900, in rezultatov ankete, poslane na 6 tisoč naslovov. Rezultat so bili med drugim posebej za to priliko izrisani zemljevidi, ki povedo, kako anketiranci vidijo sebe v okvirih slovenskih pokrajin. Vsekakor tema za kot jara kača trajajoči tukajšni javni razpravi o regionalizaciji, ki pa je bolj upravno-gospodarsko kot identitetno področje. zemljevid: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujočih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci. avtor dr. Matjaž Geršič, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Dr. Matjaž Geršič (GIAM-ZRC SAZU) se kot geograf že dolgo ukvarja z zemljepisnimi imeni in med drugim s pokrajinskimi identitetami prebivalcev naše države. Tokrat se je lotil preoblikovanih preostankov starih deželnih identitet pri sodobnikih. Nedavni izzid njegove razširjene doktorske disertacije "Pokrajinska imena kot dejavnik identitete" (Založba ZRC-SAZU) je bil povod pogovora o metodi raziskave, ki ga je vodila do vzporednega branja zemljepisnih imen na 75 starejših zemljevidih in malo manj kot 800, izdanih po l.1900, in rezultatov ankete, poslane na 6 tisoč naslovov. Rezultat so bili med drugim posebej za to priliko izrisani zemljevidi, ki povedo, kako anketiranci vidijo sebe v okvirih slovenskih pokrajin. Vsekakor tema za kot jara kača trajajoči tukajšni javni razpravi o regionalizaciji, ki pa je bolj upravno-gospodarsko kot identitetno področje. zemljevid: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujočih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci. avtor dr. Matjaž Geršič, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Sogovornika smo obiskali v začasno najetih prostorih v Kopru, kjer so pred kratkim uredili vse potrebno za postavitev "sistema ambisonics", zvočnega polja z zvočniki, postavljenimi v krog (na fotografiji). Ko bo zgrajena nova stavba inštituta InnoRenew CoE v Izoli, bodo virtualne raziskave akustike prostora zaživele v polnem pomenu besede. Dr. Rok Prislan nam je razkazal merilne aparature, s katerimi izvajajo eksperimente v virtualnem akustičnem prostoru, med drugim tudi akustiko predmetov. Gre za dokaj nov raziskovalni pristop pri raziskovanju akustike prostorov, ki sicer seže do starih Grkov. Ohranjeno antično gledališče v Grčiji npr. omogoča več kot deset tisoč obiskovalcem slišati gledališko igro brez umetnega ozvočenja. V pogovoru bo slišati, kako danes potekajo iskanja boljše in kakovostnejše akustike v različnih prostorih. Leta 2017 v okviru Univerze na Primorskem v Kopru ustanovljeni center odličnosti InnoRenew CoE so soustanovili še Inštitut Fraunhofer Wilhelm-Klauditz (Fraunhofer WKI), Zavod za gradbeništvo Slovenije in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Povečini raziskujejo fenomene obnovljivih virov, njihove raziskave in razvoj pa segajo na področja naravoslovja in tehnologije, biotehnologije, družboslovja in humanistike.
Sogovornika smo obiskali v začasno najetih prostorih v Kopru, kjer so pred kratkim uredili vse potrebno za postavitev "sistema ambisonics", zvočnega polja z zvočniki, postavljenimi v krog (na fotografiji). Ko bo zgrajena nova stavba inštituta InnoRenew CoE v Izoli, bodo virtualne raziskave akustike prostora zaživele v polnem pomenu besede. Dr. Rok Prislan nam je razkazal merilne aparature, s katerimi izvajajo eksperimente v virtualnem akustičnem prostoru, med drugim tudi akustiko predmetov. Gre za dokaj nov raziskovalni pristop pri raziskovanju akustike prostorov, ki sicer seže do starih Grkov. Ohranjeno antično gledališče v Grčiji npr. omogoča več kot deset tisoč obiskovalcem slišati gledališko igro brez umetnega ozvočenja. V pogovoru bo slišati, kako danes potekajo iskanja boljše in kakovostnejše akustike v različnih prostorih. Leta 2017 v okviru Univerze na Primorskem v Kopru ustanovljeni center odličnosti InnoRenew CoE so soustanovili še Inštitut Fraunhofer Wilhelm-Klauditz (Fraunhofer WKI), Zavod za gradbeništvo Slovenije in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Povečini raziskujejo fenomene obnovljivih virov, njihove raziskave in razvoj pa segajo na področja naravoslovja in tehnologije, biotehnologije, družboslovja in humanistike.
Akvarij v Piranu je ocean v malem. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je založila GEPŠ (Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, v okviru katere deluje ta, v 60-ih letih ustanovljeni, in pred desetletjem prenovljeni, edini morski akvarij na slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj. Sestavili pa so jo raziskovalci morja, iz Morske biološke postaje Piran(NIB), prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Borut Mavrič, opis akvarijskih reči in akvaristike na svetovni ravni pa je delo strokovne vodje akvarija, dr. Manje Rogelja, tudi gostje današnje oddaje. Slednja skupaj z ribičem Gorazdom Lazarjem skrbita za vse potrebno, da ta akvarij z 20 bazeni deluje pravilno. Dva človeka torej skrbita za tehnično, strokovno in funkcionalno plat prikaza bogate biodiverzitete slovenskega morja. Aquarium Piran tudi v najhladnejšem zimskem mesecu januarju, ko je zaprt za redne obiske, skrbi za povprečno 150 vrst organizmov tega dela severnega Jadrana, in tako ponuja neposreden vpogled v za marsikoga presenetljivo raznovrstnost omenjenega akvatorija. Besedilo pod fotko: Gorazd Lazar pri rednem čiščenju enega od večjih bazenov Akvarija Piran Foto: Borut Furlan
Akvarij v Piranu je ocean v malem. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je založila GEPŠ (Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, v okviru katere deluje ta, v 60-ih letih ustanovljeni, in pred desetletjem prenovljeni, edini morski akvarij na slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj. Sestavili pa so jo raziskovalci morja, iz Morske biološke postaje Piran(NIB), prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Borut Mavrič, opis akvarijskih reči in akvaristike na svetovni ravni pa je delo strokovne vodje akvarija, dr. Manje Rogelja, tudi gostje današnje oddaje. Slednja skupaj z ribičem Gorazdom Lazarjem skrbita za vse potrebno, da ta akvarij z 20 bazeni deluje pravilno. Dva človeka torej skrbita za tehnično, strokovno in funkcionalno plat prikaza bogate biodiverzitete slovenskega morja. Aquarium Piran tudi v najhladnejšem zimskem mesecu januarju, ko je zaprt za redne obiske, skrbi za povprečno 150 vrst organizmov tega dela severnega Jadrana, in tako ponuja neposreden vpogled v za marsikoga presenetljivo raznovrstnost omenjenega akvatorija. Besedilo pod fotko: Gorazd Lazar pri rednem čiščenju enega od večjih bazenov Akvarija Piran Foto: Borut Furlan
Ekologija rastlinskega planktona (fitoplankton) v morjih je pojmovni okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev kisika na planetu. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja raziskav? Vodja Morske biološke postaje Piran (Nacionalni inštitut za biologijo) izr.prof.dr. Patricija Mozetič, je na seminarju o desetletjih raziskav fitoplanktona v tem delu Sredozemlja (ob inavguracijskem predavanju v naziv znanstvena svetnica lani pozimi na NIB v glavnem mestu) rezultate spremljanj predstavila tudi za naš program. Raziskovalni rezultati so pokazali, da se biomasa fitoplanktona zmanjšuje. Foto: Diatomeje so ene od najpogostejših predstavnic fitoplanktona Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Plankton#/media/Slika:Diatoms_through_the_microscope.jpg
Ekologija rastlinskega planktona (fitoplankton) v morjih je pojmovni okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev kisika na planetu. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja raziskav? Vodja Morske biološke postaje Piran (Nacionalni inštitut za biologijo) izr.prof.dr. Patricija Mozetič, je na seminarju o desetletjih raziskav fitoplanktona v tem delu Sredozemlja (ob inavguracijskem predavanju v naziv znanstvena svetnica lani pozimi na NIB v glavnem mestu) rezultate spremljanj predstavila tudi za naš program. Raziskovalni rezultati so pokazali, da se biomasa fitoplanktona zmanjšuje. Foto: Diatomeje so ene od najpogostejših predstavnic fitoplanktona Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Plankton#/media/Slika:Diatoms_through_the_microscope.jpg
Že l.2008 se je mnogim "dnevom", ki jih je razglasila OZN, priključil tudi "svetovni dan oceanov", 8. junij. Svetovni oceani in morja vsebujejo 97% vse vode na Zemlji, raziskanih pa je le 5%. Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran (enota Nacionalnega inštituta za biologijo), dr. Vesna Flander Putrle je strokovnjakinja za HPCL analizo (tekočinska kromatografija visoke ločljivosti) fitoplanktonskih barvil v morju, s katero določamo pestrost in količino fitoplanktonskih organizmov, ki med drugim proizvajajo polovico kisika na planetu. Ob letošnjem dnevu oceanov se z njo pogovarjamo o "pismenosti o oceanih" in o stanju morja v severnem Jadranu. foto: Akvarel z naslovom »Morje«, avtor je slovenski marinist iz Trsta Albert Sirk (1887-1947) vir: https://www.primorski.eu/se/skupaj-zascitimo-in-obnovimo-nasa-morja-FX275722
Že l.2008 se je mnogim "dnevom", ki jih je razglasila OZN, priključil tudi "svetovni dan oceanov", 8. junij. Svetovni oceani in morja vsebujejo 97% vse vode na Zemlji, raziskanih pa je le 5%. Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran (enota Nacionalnega inštituta za biologijo), dr. Vesna Flander Putrle je strokovnjakinja za HPCL analizo (tekočinska kromatografija visoke ločljivosti) fitoplanktonskih barvil v morju, s katero določamo pestrost in količino fitoplanktonskih organizmov, ki med drugim proizvajajo polovico kisika na planetu. Ob letošnjem dnevu oceanov se z njo pogovarjamo o "pismenosti o oceanih" in o stanju morja v severnem Jadranu. foto: Akvarel z naslovom »Morje«, avtor je slovenski marinist iz Trsta Albert Sirk (1887-1947) vir: https://www.primorski.eu/se/skupaj-zascitimo-in-obnovimo-nasa-morja-FX275722
Predstavnik društva Ekologi brez meja Jaka Kranjc bo v pogovoru predstavil dejavnosti te nevladne organizacije, ki je najbolj poznana po organizaciji akcije "očistimo Slovenijo" pred dobrim desetletjem. Množičnost takratne in tudi poznejših ponovitev govori o zavedanju mnogo ljudi pri nas o potrebi o ohranjanju naravnega okolja brez motečih smeti. Pred svetovnim dnevom varstva okolja (5. junij) se z gostom pogovarjamo o tem, kaj varstvo okolja dejansko še pomeni, kako se tega epohalnega izziva zavedajo v društvu, s kom se povezujejo doma in zunaj meja države, in kako premoščajo temeljno nasprotje želje in potrebe po čistejšem naravnem okolju v sodobni industrijski civilizaciji? Ta še vedno deluje tako, da na neizstavljene račune za onesnaževanje naravnega okolja povečini odgovarja z zavrnitvijo, in deluje tako, kot da so naravni viri planeta neskončni. Foto: Škodljivi učinki odpadkov plastike na biodiverziteto habitatov jo na dolgi rok uničujejo Vir: https://www.ekodezela.si/eko-okolje/zgodba-o-plastiki-ob-prihajajocem-svetovnem-dnevu-okolja/
Predstavnik društva Ekologi brez meja Jaka Kranjc bo v pogovoru predstavil dejavnosti te nevladne organizacije, ki je najbolj poznana po organizaciji akcije "očistimo Slovenijo" pred dobrim desetletjem. Množičnost takratne in tudi poznejših ponovitev govori o zavedanju mnogo ljudi pri nas o potrebi o ohranjanju naravnega okolja brez motečih smeti. Pred svetovnim dnevom varstva okolja (5. junij) se z gostom pogovarjamo o tem, kaj varstvo okolja dejansko še pomeni, kako se tega epohalnega izziva zavedajo v društvu, s kom se povezujejo doma in zunaj meja države, in kako premoščajo temeljno nasprotje želje in potrebe po čistejšem naravnem okolju v sodobni industrijski civilizaciji? Ta še vedno deluje tako, da na neizstavljene račune za onesnaževanje naravnega okolja povečini odgovarja z zavrnitvijo, in deluje tako, kot da so naravni viri planeta neskončni. Foto: Škodljivi učinki odpadkov plastike na biodiverziteto habitatov jo na dolgi rok uničujejo Vir: https://www.ekodezela.si/eko-okolje/zgodba-o-plastiki-ob-prihajajocem-svetovnem-dnevu-okolja/
Nedavni izzid prevoda drugega dela esejistične knjige Simone de Beauvoir iz leta 1970 na dobrih 600 straneh("La viellesse" - Gallimard, Pariz, 1970) pri založbi OPRO iz Ljubljane (opro.si) z naslovom "Biti v svetu", tako s prvim ("Stališče zunanjosti", OPRO, Ljubljana, 2018) ponuja vpogled v civilizacijski fenomen par exellence. Pogovor s prevajalcem Tomažem Gerdino se je začel tudi z navajanjem citata iz te knjige - eseja: "Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo." Skozi pogovor preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju naslovne teme, ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav (ki jih pri nas sicer praktično ni) ali nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje! Na fotografiji Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre na ulici Vir: http://www.jose-fernandez.com.es/medialab/mi-pequeno-museo/wp-content/uploads/sites/8/2013/12/Beauvoir-Sartre_Bruno-Barbey_010.jpg
Nedavni izzid prevoda drugega dela esejistične knjige Simone de Beauvoir iz leta 1970 na dobrih 600 straneh("La viellesse" - Gallimard, Pariz, 1970) pri založbi OPRO iz Ljubljane (opro.si) z naslovom "Biti v svetu", tako s prvim ("Stališče zunanjosti", OPRO, Ljubljana, 2018) ponuja vpogled v civilizacijski fenomen par exellence. Pogovor s prevajalcem Tomažem Gerdino se je začel tudi z navajanjem citata iz te knjige - eseja: "Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo." Skozi pogovor preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju naslovne teme, ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav (ki jih pri nas sicer praktično ni) ali nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje! Na fotografiji Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre na ulici Vir: http://www.jose-fernandez.com.es/medialab/mi-pequeno-museo/wp-content/uploads/sites/8/2013/12/Beauvoir-Sartre_Bruno-Barbey_010.jpg
Z enim od treh urednikov dvojezičnega zbornika "60 obrazov biodiverzitete", prof.dr. Davorinom Tometom, smo se pogovarjali o tem, kako poljudno pisati o tako celoviti, kompleksni in široki tematiki kot je življenska raznovrstnost narave, biodiverziteta. Poljudni zbornik je nastal ob letošnji 60-letnici Nacionalnega inštituta za biologijo, branje kratkih zgodbic o fenomenih raznovrstnosti bitij in rastlin, pa tudi o o njihovih razmerjih sobivanja, prilagajanja in življenja nasploh pričajo, kako pravzaprav še vedno premalo vemo, zakaj je življenje v naravnem okolju ustvarilo toliko različnih oblik življenja. Raznolikost je temeljna lastnost vsega živega, vsakršna poenotenost je zabloda tistih, ki narave življenja ne razumejo.
Z enim od treh urednikov dvojezičnega zbornika "60 obrazov biodiverzitete", prof.dr. Davorinom Tometom, smo se pogovarjali o tem, kako poljudno pisati o tako celoviti, kompleksni in široki tematiki kot je življenska raznovrstnost narave, biodiverziteta. Poljudni zbornik je nastal ob letošnji 60-letnici Nacionalnega inštituta za biologijo, branje kratkih zgodbic o fenomenih raznovrstnosti bitij in rastlin, pa tudi o o njihovih razmerjih sobivanja, prilagajanja in življenja nasploh pričajo, kako pravzaprav še vedno premalo vemo, zakaj je življenje v naravnem okolju ustvarilo toliko različnih oblik življenja. Raznolikost je temeljna lastnost vsega živega, vsakršna poenotenost je zabloda tistih, ki narave življenja ne razumejo.
Razvejanost raziskav in večdisciplinarnost rabe pojma molekule kot najmanjše enote živega sveta sta v zadnjih desetletjih izšli iz znantsvenih odkritij, tako da že dolgo nista več vezani na vedo o kemiji. Še več: le z njenimi spoznanji je predvsem na impulzivnih sodobnih področjih, kot so npr. biotehnologije, tako rekoč nemogoče razumeti življenjske procese, predvsem v predmetih raziskav, posvečenih vedam o življenju. Za popularizacijo razumevanja vloge molekule v sodobnem naravoslovju je med drugimi nekaj malega, a pomembnega prispeval tudi britanski publicist Philip Ball, nekdanji urednik pri reviji NATURE, sicer pa fizik in kemik. Pri nas je njegova poljudnoznanstvena knjiga »Molekule. Zelo kratek uvod« pred leti izšla v prevodu Gregorja Zupančiča, nekdanjega predstojnika katedre za fiziologijo živali na ljubljanski biotehniški fakulteti. V pogovoru je takrat dr. Zupančič izčrpno povzel spremembo razumevanja vloge in pomena molekule v sodobnem naravoslovju.
Razvejanost raziskav in večdisciplinarnost rabe pojma molekule kot najmanjše enote živega sveta sta v zadnjih desetletjih izšli iz znantsvenih odkritij, tako da že dolgo nista več vezani na vedo o kemiji. Še več: le z njenimi spoznanji je predvsem na impulzivnih sodobnih področjih, kot so npr. biotehnologije, tako rekoč nemogoče razumeti življenjske procese, predvsem v predmetih raziskav, posvečenih vedam o življenju. Za popularizacijo razumevanja vloge molekule v sodobnem naravoslovju je med drugimi nekaj malega, a pomembnega prispeval tudi britanski publicist Philip Ball, nekdanji urednik pri reviji NATURE, sicer pa fizik in kemik. Pri nas je njegova poljudnoznanstvena knjiga »Molekule. Zelo kratek uvod« pred leti izšla v prevodu Gregorja Zupančiča, nekdanjega predstojnika katedre za fiziologijo živali na ljubljanski biotehniški fakulteti. V pogovoru je takrat dr. Zupančič izčrpno povzel spremembo razumevanja vloge in pomena molekule v sodobnem naravoslovju.
Nič novega ne povemo, ko povzemamo, kako se zaradi klimatskih otoplitev spreminja vrstna pestrost tako rastlin kot živali v nekem okolju. Raziskovalec dr. Klemen Čandek z Nacionalnega inštituta za biologijo se z biodiverziteto in biogeografijo pajkov ukvarja že kar nekaj let. Če nas zanima konkretno število vrst, npr. v Sloveniji, je potrebno takoj dodati, da ugotavljanje tega števila z različnimi metodami skorajda nujno precej zgodaj pripelje do ugotovitve, kako je zgolj zamejitev morebitnega takšnega štetja v lokalno okolje le neka zanimivost, ne pa znanstvena kategorija poznavanja vrste. Vrstna pestrost neke vrste se po pravilu razširi ven iz politično-geografskih enot. Kako razlikujejo vrste parkov, kaj vpliva na njihovo biodiverziteto, in kako se nekdo, ki se je v rani mladosti pajkov celo bal, z njimi ukvarja tako zavzeto, v pogovoru z raziskovalcem asistentom z inštitutskega Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov. Besedilo pod fotko: Samica z mladiči največje vrste pajkov pri nas, žarkasta tarantela (Hogna radiata) foto: Matjaž Gregorič
Nič novega ne povemo, ko povzemamo, kako se zaradi klimatskih otoplitev spreminja vrstna pestrost tako rastlin kot živali v nekem okolju. Raziskovalec dr. Klemen Čandek z Nacionalnega inštituta za biologijo se z biodiverziteto in biogeografijo pajkov ukvarja že kar nekaj let. Če nas zanima konkretno število vrst, npr. v Sloveniji, je potrebno takoj dodati, da ugotavljanje tega števila z različnimi metodami skorajda nujno precej zgodaj pripelje do ugotovitve, kako je zgolj zamejitev morebitnega takšnega štetja v lokalno okolje le neka zanimivost, ne pa znanstvena kategorija poznavanja vrste. Vrstna pestrost neke vrste se po pravilu razširi ven iz politično-geografskih enot. Kako razlikujejo vrste parkov, kaj vpliva na njihovo biodiverziteto, in kako se nekdo, ki se je v rani mladosti pajkov celo bal, z njimi ukvarja tako zavzeto, v pogovoru z raziskovalcem asistentom z inštitutskega Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov. Besedilo pod fotko: Samica z mladiči največje vrste pajkov pri nas, žarkasta tarantela (Hogna radiata) foto: Matjaž Gregorič
Že konec marca je Center odličnosti za biosenzoriko, instrumentacjo in procesno kontrolo, skrajšano CO BIK - ustanovljen pred enajstimi leti - najavil projekt razvoja t.im. DNK cepiva proti COVID-19 in oblikovanje platforme za hitrejši način njegove uporabe. Iz zasebnih virov so pridobili milijon evrov, pomembno vlogo pa bo v projektu imela metoda „reverzibilne elektroporacije“, ki se uporablja za prenos molekul skozi celične membrane tako, da celice ne poškoduje. V konzorciju že dlje časa sodeluje „številka 1“ slovenske „elektroporacije“, prof.dr. Damijan Miklavčič iz Laboratorija za biokibernetiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, vodja centra odličnosti CO BIK pa je dr. Matjaž Peterka. Projekt se zdi precej velikopotezen ... Goran Tenze je oba znanstvenika povabil pred mikrofon.
Že konec marca je Center odličnosti za biosenzoriko, instrumentacjo in procesno kontrolo, skrajšano CO BIK - ustanovljen pred enajstimi leti - najavil projekt razvoja t.im. DNK cepiva proti COVID-19 in oblikovanje platforme za hitrejši način njegove uporabe. Iz zasebnih virov so pridobili milijon evrov, pomembno vlogo pa bo v projektu imela metoda „reverzibilne elektroporacije“, ki se uporablja za prenos molekul skozi celične membrane tako, da celice ne poškoduje. V konzorciju že dlje časa sodeluje „številka 1“ slovenske „elektroporacije“, prof.dr. Damijan Miklavčič iz Laboratorija za biokibernetiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, vodja centra odličnosti CO BIK pa je dr. Matjaž Peterka. Projekt se zdi precej velikopotezen ... Goran Tenze je oba znanstvenika povabil pred mikrofon.
Ena od kritičnih faz pri razvoju bolezni covid 19 je tudi hudo vnetje v pljučih, posledica pa je precej verjetno akutni respiratorni distresni sindrom – ARDS. Zanj za zdaj ni zdravila, biotehnološko podjetje Educell iz Trzina pa je v ta namen predlagalo metodo terapije z uporabo mezenhimskih matičnih celic (MSC) iz lastne raziskovalno-razvojne dejavnosti izpred let (celični pripravek ImmunoArt so razvili l. 2014). Prvi pacienti v Srbiji in Italiji so terapijo že prejeli, pripravljajo pa klinično študijo. Gost oddaje je vodja Educella, mikrobiolog dr. Miomir Knežević, nekdanji sodelavec Zavoda RS za transfuzijo krvi, pomočnik direktorja NIB in soustanovitelj več biotehnoloških podjetij. foto: Celični pripravek ImmunoArt iz MSC so razvili že l.2014 in obnavlja poškodovana tkiva ter “utiša” prekomerno aktiven imunski sistem vir: Educell
Ena od kritičnih faz pri razvoju bolezni covid 19 je tudi hudo vnetje v pljučih, posledica pa je precej verjetno akutni respiratorni distresni sindrom – ARDS. Zanj za zdaj ni zdravila, biotehnološko podjetje Educell iz Trzina pa je v ta namen predlagalo metodo terapije z uporabo mezenhimskih matičnih celic (MSC) iz lastne raziskovalno-razvojne dejavnosti izpred let (celični pripravek ImmunoArt so razvili l. 2014). Prvi pacienti v Srbiji in Italiji so terapijo že prejeli, pripravljajo pa klinično študijo. Gost oddaje je vodja Educella, mikrobiolog dr. Miomir Knežević, nekdanji sodelavec Zavoda RS za transfuzijo krvi, pomočnik direktorja NIB in soustanovitelj več biotehnoloških podjetij. foto: Celični pripravek ImmunoArt iz MSC so razvili že l.2014 in obnavlja poškodovana tkiva ter “utiša” prekomerno aktiven imunski sistem vir: Educell
Z neprecenljivo pomembnim aspektom – s preučevanjem vloge opraševalcev v naravnem okolju, predvsem pa pri pridelavi hrane – se že dolgo ukvarja doc.dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Sam čebelar, je že kot otrok na očetovo pobudo začel gojiti čmrlje, ki spadajo k t.im. »divjim opraševalcem«. V pogovoru, ki ga ponavljamo, je najprej povedal, kaj se po zimskem počitku dogaja z opraševalci, nadaljeval pa s spoznanji njihovega dolgoletnega preučevanja, med drugim tudi, kaj naj bi bili temelji strategije upravljanja s temi, za večino živih bitij pomembnimi sodobniki.
Z neprecenljivo pomembnim aspektom – s preučevanjem vloge opraševalcev v naravnem okolju, predvsem pa pri pridelavi hrane – se že dolgo ukvarja doc.dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Sam čebelar, je že kot otrok na očetovo pobudo začel gojiti čmrlje, ki spadajo k t.im. »divjim opraševalcem«. V pogovoru, ki ga ponavljamo, je najprej povedal, kaj se po zimskem počitku dogaja z opraševalci, nadaljeval pa s spoznanji njihovega dolgoletnega preučevanja, med drugim tudi, kaj naj bi bili temelji strategije upravljanja s temi, za večino živih bitij pomembnimi sodobniki.
Tokrat govorimo o državljanski pobudi (https://zascitimo.si). Tam lahko najdete tudi napotke za izdelavo dveh zaščitnih mask na 3D tiskalnikih. Pobudnik je tudi avtor maske Gladius, kot jo je poimenoval, David Kvaternik, ekspert za virtualno resničnost, ki pojasnjuje, kako je v tem času epidemije razvil za izdelavo potrebno mrežo sodelovanja. Več o njem lahko izveste v napovedi na spletni strani Programa Ars. Iz kopice sodelavcev se je v oddajo vključil tudi doc. dr. Klen Čopič Pucihar, iz „Laboratorija za interakcijo človek-računalnik“ na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru.
Tokrat govorimo o državljanski pobudi (https://zascitimo.si). Tam lahko najdete tudi napotke za izdelavo dveh zaščitnih mask na 3D tiskalnikih. Pobudnik je tudi avtor maske Gladius, kot jo je poimenoval, David Kvaternik, ekspert za virtualno resničnost, ki pojasnjuje, kako je v tem času epidemije razvil za izdelavo potrebno mrežo sodelovanja. Več o njem lahko izveste v napovedi na spletni strani Programa Ars. Iz kopice sodelavcev se je v oddajo vključil tudi doc. dr. Klen Čopič Pucihar, iz „Laboratorija za interakcijo človek-računalnik“ na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru.
Že januarja letos, ko so iz Kitajske pronicale informacije o širjenju bolezni COVID-19 (in nevarnega virusa SARS-CoV-2, ki jo povzroča), se je skoraj hkrati dalo zaslediti tudi domneve o povezavi med njim in vrsto tamkajšnih netopirjev, kitajskih podkovnjakov. Zakaj netopirji? Poskus odgovora na to vprašanje je nedavno v spletnem časopisu Alternator.Znanost (v okviru ZRC SAZU) podala prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo. V pogovoru nam je povedala, da se je del raziskovalne skupnosti po objavi teh domnev začel bolj intenzivno ukvarjati z netopirji na že znanih spoznanjih. Zaradi njihovega evolucijsko nastalega odziva imunskega sistema so sicer „gojišče virusov“, vendar v izjemno majhnih koncentracijah, in razen za virusom stekline, ne zbolijo. Ve se, da so prenašalci virusov rdečk, ošpic, mumpsa, raznih oblik gripe itd. … in da se virusi pri njih v stresnih situacijah izjemno namnožijo, hitro prenašajo med celicami, in se lahko v redkih primerih tudi prelijejo na druge gostitelje. Razkritje logike takšne prilagoditve njihovega imunskega sistema bi lahko nakazalo smeri nadaljnjih raziskav. Netopirji (chiroptera) predstavljajo s približno 1200 vrstami okrog 20% delež človeku poznanih sesalcev. Foto: Tom Turk Dolgonosi netopir (Rhynchonycteris naso) je vrsta iz Južne in Srednje Amerike. Je 6 cm velik netopir, ki tehta le 4 grame. Kot pove ime, imajo dolg, mesnat in zašiljen nos; dlaka je gosta in mehka, rjavkasto-sive barve. Živijo v skupinah, velikih od pet do deset posameznikov. So nočne živali. Podnevi spijo v položajih, ki niso običajni za netopirje. Običajno so teritorialni ob manjših ribnikih, okrog katerih z eholokacijo lovijo žuželke.
Že januarja letos, ko so iz Kitajske pronicale informacije o širjenju bolezni COVID-19 (in nevarnega virusa SARS-CoV-2, ki jo povzroča), se je skoraj hkrati dalo zaslediti tudi domneve o povezavi med njim in vrsto tamkajšnih netopirjev, kitajskih podkovnjakov. Zakaj netopirji? Poskus odgovora na to vprašanje je nedavno v spletnem časopisu Alternator.Znanost (v okviru ZRC SAZU) podala prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo. V pogovoru nam je povedala, da se je del raziskovalne skupnosti po objavi teh domnev začel bolj intenzivno ukvarjati z netopirji na že znanih spoznanjih. Zaradi njihovega evolucijsko nastalega odziva imunskega sistema so sicer „gojišče virusov“, vendar v izjemno majhnih koncentracijah, in razen za virusom stekline, ne zbolijo. Ve se, da so prenašalci virusov rdečk, ošpic, mumpsa, raznih oblik gripe itd. … in da se virusi pri njih v stresnih situacijah izjemno namnožijo, hitro prenašajo med celicami, in se lahko v redkih primerih tudi prelijejo na druge gostitelje. Razkritje logike takšne prilagoditve njihovega imunskega sistema bi lahko nakazalo smeri nadaljnjih raziskav. Netopirji (chiroptera) predstavljajo s približno 1200 vrstami okrog 20% delež človeku poznanih sesalcev. Foto: Tom Turk Dolgonosi netopir (Rhynchonycteris naso) je vrsta iz Južne in Srednje Amerike. Je 6 cm velik netopir, ki tehta le 4 grame. Kot pove ime, imajo dolg, mesnat in zašiljen nos; dlaka je gosta in mehka, rjavkasto-sive barve. Živijo v skupinah, velikih od pet do deset posameznikov. So nočne živali. Podnevi spijo v položajih, ki niso običajni za netopirje. Običajno so teritorialni ob manjših ribnikih, okrog katerih z eholokacijo lovijo žuželke.
Tokrat gostimo poznavalko rastlinskih patogenih virusov, prof.dr. Majo Ravnikar. Prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo. Z njo se je Goran Tenze pogovarjal o možnostih, ki jih v teh trenutkih njen pristop ponuja za razumevanje problematike tako bolezni COVID-19 kot samega virusa SARS-CoV-2. Na tem oddelku tudi v obstoječih razmerah pandemije bolj ali manj nemoteno delujeta tudi dva t.im. EU referenčna laboratorija, eden za določanje virusov, viroidov in fitoplazem, drugi pa laboratorij za določanje bakterij, ki v okviru zadolžitev Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skrbita za uvoz varne hrane (v državo ter EU) in ustrezen monitoring okolja.
Tokrat gostimo poznavalko rastlinskih patogenih virusov, prof.dr. Majo Ravnikar. Prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo. Z njo se je Goran Tenze pogovarjal o možnostih, ki jih v teh trenutkih njen pristop ponuja za razumevanje problematike tako bolezni COVID-19 kot samega virusa SARS-CoV-2. Na tem oddelku tudi v obstoječih razmerah pandemije bolj ali manj nemoteno delujeta tudi dva t.im. EU referenčna laboratorija, eden za določanje virusov, viroidov in fitoplazem, drugi pa laboratorij za določanje bakterij, ki v okviru zadolžitev Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skrbita za uvoz varne hrane (v državo ter EU) in ustrezen monitoring okolja.
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
V obdobju, ko se marsikomu dozdeva, da zgodovinski revizionizem rezultatov, predvsem pa vzrokov druge svetovne vojne dokončno prevzema štafeto v iskanju resnice časa, predlagamo prisluh mislim zgodovinarja, ki je posledice vzrokov te vojne občutil pred strelskim vodom policije NSDAP, torej nacionalsocialistične nemške delavske stranke – ali s kraticami, SS - leta 1944 v okupirani Franciji, ter tako tragično končal svoje ustvarjalno življenje. Marc Bloch je bil član francoskega odpora proti okupaciji, okupatorjem so ga izdali lastni sodržavljani, zgodovinarji z vsega sveta so ga že med obema vojnama poznali kot univerzitetnega profesorja in utemeljitelja t.im. nove zgodovine. V obdobju skrivanja v okupirani Franciji je napisal dvoje precej temeljnih besedil na temo pisanja o preteklosti. Njegov opis poteka poraza in klavrne vdaje francoske vojske in države nekaj tednov po vdoru Nemcev in besedilo o »apologiji zgodovine«. Oba prevoda v naš jezik imamo, ob izzidu dela »Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic« v prevodu Gregorja Modra pri Studii Humanitatis v drugi polovici 90-ih, pa je urednik oddaje Goran Tenze pripravil predstavitev. Vir fotografije: https://fabiosulpizioblog.wordpress.com/2017/10/13/su-marc-bloch/
V obdobju, ko se marsikomu dozdeva, da zgodovinski revizionizem rezultatov, predvsem pa vzrokov druge svetovne vojne dokončno prevzema štafeto v iskanju resnice časa, predlagamo prisluh mislim zgodovinarja, ki je posledice vzrokov te vojne občutil pred strelskim vodom policije NSDAP, torej nacionalsocialistične nemške delavske stranke – ali s kraticami, SS - leta 1944 v okupirani Franciji, ter tako tragično končal svoje ustvarjalno življenje. Marc Bloch je bil član francoskega odpora proti okupaciji, okupatorjem so ga izdali lastni sodržavljani, zgodovinarji z vsega sveta so ga že med obema vojnama poznali kot univerzitetnega profesorja in utemeljitelja t.im. nove zgodovine. V obdobju skrivanja v okupirani Franciji je napisal dvoje precej temeljnih besedil na temo pisanja o preteklosti. Njegov opis poteka poraza in klavrne vdaje francoske vojske in države nekaj tednov po vdoru Nemcev in besedilo o »apologiji zgodovine«. Oba prevoda v naš jezik imamo, ob izzidu dela »Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic« v prevodu Gregorja Modra pri Studii Humanitatis v drugi polovici 90-ih, pa je urednik oddaje Goran Tenze pripravil predstavitev. Vir fotografije: https://fabiosulpizioblog.wordpress.com/2017/10/13/su-marc-bloch/
Eden najprodornejših sodobnih francoskih mislecev, sociolog Jean Baudrillard (*1929 – +2007) je bil prepoznaven po t.im. “teoriji simulakra“, razlagi sodobnega sveta in njegove kulture kot neresničnih oziroma virtualnih fenomenov. Med drugim je napisal izvrstno in izzivalno razmišljanje o sodobnem terorizmu, ki ga je urednik oddaje UMETNI SVETOVI in hkrati prevajalec, Marjan Kokot, uredniško naslovil »Nasilje globalnega«. Baudrillard je terorizem sodobnosti razlagal kot sopotnika globalizacije, ki nima dosti opraviti s tradicijo anarhizma ali nihilizma. Presodite, ali nam avtor po četrt stoletja pozneje ima še kaj povedati! Na sliki citat J.Baudrillarda na današnjo temo vir: https://quotefancy.com/media/wallpaper/3840x2160/579290-Jean-Baudrillard-Quote-Today-s-terrorism-is-not-the-product-of-a.jpg
Eden najprodornejših sodobnih francoskih mislecev, sociolog Jean Baudrillard (*1929 – +2007) je bil prepoznaven po t.im. “teoriji simulakra“, razlagi sodobnega sveta in njegove kulture kot neresničnih oziroma virtualnih fenomenov. Med drugim je napisal izvrstno in izzivalno razmišljanje o sodobnem terorizmu, ki ga je urednik oddaje UMETNI SVETOVI in hkrati prevajalec, Marjan Kokot, uredniško naslovil »Nasilje globalnega«. Baudrillard je terorizem sodobnosti razlagal kot sopotnika globalizacije, ki nima dosti opraviti s tradicijo anarhizma ali nihilizma. Presodite, ali nam avtor po četrt stoletja pozneje ima še kaj povedati! Na sliki citat J.Baudrillarda na današnjo temo vir: https://quotefancy.com/media/wallpaper/3840x2160/579290-Jean-Baudrillard-Quote-Today-s-terrorism-is-not-the-product-of-a.jpg
Ob »mednarodnem letu zdravja rastlin 2020«, razglasila ga je OZN, je Nacionalni inštitut za biologijo pretekli teden v Državnem zboru RS zaznamoval tudi svojo 60-letnico. Predstavniki Komisije EU (SANCO-direktorat za zdravje in zaščito potrošnikov), EPPO – Evrops. in mediteran. organizacija za varstvo rastlin ter resorni uradniki in politiki (kmetijstvo), so vsi prišli podpreti vodji obeh NIB-ovih referenčnih laboratorijev EU, ki jih v sodelovanju s WHO EU potrebuje v strategiji European Health Action Plan oziroma v spopadanju z vedno bolj številnimi mikrobi, povzročitelji bolezni predvsem kulturnih rastlin. Delo laboratorija za določanje virusov, viroidov in fitoplazem (delno), bolj podrobno pa laboratorija za določanje bakterij smo v tej oddaji že predstavili v obrisih, danes pa je gostja prof.dr. Maja Ravnikar, vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB, kjer delujeta oba laboratorija. Med drugim gostja osvetluje širše razloge za vedno številnejše škodljive mikrobe, ki so bili pred razmahom množičnih monokulturnih plantaž in prostega trga hrane in rastlin precej redkejši. V SFRJ npr., so morala uvožena semena za sajenje v dveletno karanteno, preden so jih začeli prodajati uporabnikom. Prosti trg torej ni deloval, protimikrobna varnost pa je bila na višji ravni … Foto: Grozd, žrtev zlate trsne rumenice. NIB se je uspešno soočil z mikrobom, povzročiteljem te bolezni (vir: Arhiv NIB)
Ob »mednarodnem letu zdravja rastlin 2020«, razglasila ga je OZN, je Nacionalni inštitut za biologijo pretekli teden v Državnem zboru RS zaznamoval tudi svojo 60-letnico. Predstavniki Komisije EU (SANCO-direktorat za zdravje in zaščito potrošnikov), EPPO – Evrops. in mediteran. organizacija za varstvo rastlin ter resorni uradniki in politiki (kmetijstvo), so vsi prišli podpreti vodji obeh NIB-ovih referenčnih laboratorijev EU, ki jih v sodelovanju s WHO EU potrebuje v strategiji European Health Action Plan oziroma v spopadanju z vedno bolj številnimi mikrobi, povzročitelji bolezni predvsem kulturnih rastlin. Delo laboratorija za določanje virusov, viroidov in fitoplazem (delno), bolj podrobno pa laboratorija za določanje bakterij smo v tej oddaji že predstavili v obrisih, danes pa je gostja prof.dr. Maja Ravnikar, vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB, kjer delujeta oba laboratorija. Med drugim gostja osvetluje širše razloge za vedno številnejše škodljive mikrobe, ki so bili pred razmahom množičnih monokulturnih plantaž in prostega trga hrane in rastlin precej redkejši. V SFRJ npr., so morala uvožena semena za sajenje v dveletno karanteno, preden so jih začeli prodajati uporabnikom. Prosti trg torej ni deloval, protimikrobna varnost pa je bila na višji ravni … Foto: Grozd, žrtev zlate trsne rumenice. NIB se je uspešno soočil z mikrobom, povzročiteljem te bolezni (vir: Arhiv NIB)
Na Morski biološki postaji Piran so 12. februarja predstavili osnutek končnega poročila projektne naloge o povečanju potenciala marikulture pri nas. “Možnosti za povečanje potenciala lokacij za marikulturo na obali in v slovenskem morju”, je celovito besedilo naslova te projektne naloge, ki jo je pod vodstvom raziskovalke dr. Vesne Flander Putrle opravila raziskovalna skupina MBPP-NIB. V pogovoru, nastal je po dopoldanski predstavitvi, je poleg vodje projektne naloge sodeloval še dr. Boris Petelin, (z rezultati meritev vetrov in podmorskih tokov iz l.2015). Projekt je naročilo Min. za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, gre pa za še enega od državnih projektov, ki se vpisuje v poskuse strateškega načrtovanja pridelave več hrane iz morja. Premislek o boljši izrabi omejenega geografskega pomorskega bazena pod jurisdikcijo države med drugim izhaja iz obstoječih podatkov, študij (nenazadnje zadnje državne strategije o marikulturi iz l.2014), krepi pa ga eno od spoznanj te sintetične naloge, da bi tukajšne zmožnosti marikulture potencialno izboljšali za nekaj sto odstotkov. Na fotografiji gojitvene mreže v Piranskem zalivu - foto: dr.V.Flander Putrle
Na Morski biološki postaji Piran so 12. februarja predstavili osnutek končnega poročila projektne naloge o povečanju potenciala marikulture pri nas. “Možnosti za povečanje potenciala lokacij za marikulturo na obali in v slovenskem morju”, je celovito besedilo naslova te projektne naloge, ki jo je pod vodstvom raziskovalke dr. Vesne Flander Putrle opravila raziskovalna skupina MBPP-NIB. V pogovoru, nastal je po dopoldanski predstavitvi, je poleg vodje projektne naloge sodeloval še dr. Boris Petelin, (z rezultati meritev vetrov in podmorskih tokov iz l.2015). Projekt je naročilo Min. za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, gre pa za še enega od državnih projektov, ki se vpisuje v poskuse strateškega načrtovanja pridelave več hrane iz morja. Premislek o boljši izrabi omejenega geografskega pomorskega bazena pod jurisdikcijo države med drugim izhaja iz obstoječih podatkov, študij (nenazadnje zadnje državne strategije o marikulturi iz l.2014), krepi pa ga eno od spoznanj te sintetične naloge, da bi tukajšne zmožnosti marikulture potencialno izboljšali za nekaj sto odstotkov. Na fotografiji gojitvene mreže v Piranskem zalivu - foto: dr.V.Flander Putrle
Pred dobrim desetletjem (2009) je pri nas izšel prevod sicer v Nemčiji izdanega zbornika o fenomenu “fojb” oziroma, kot so ga naslovili pri založbi Krtina, kjer je tukajšni zbornik izšel, “Fojbe – primer psihopatološke recepcije zgodovine”. Dan “podpisa pariške mirovne pogodbe zaveznikov z Italijo” (10.2.1947), ko so Istra, Dalmacija ter Kvarner postali del Jugoslavije, v Italiji od februarja 2005 praznujejo kot državni praznik “dan spomina” na te dogodke na “dobri dve desetletji italijanski vzhodni meji“. Upamo, da bo iz izsekov pogovora, ki smo ga takrat predstavili z gosti, profesoricama zgodovine Luiso Accati s tržaške in Marto Verginella z ljubljanske, ter filozofom Igorjem Pribcem, tudi z ljubljanske univerze, izzvenela še druga plat “psihopatologije” fenomena kraških brezen iz obdobja 1920-1945. Foto »S predstavitve zbornika v Ljubljani: z leve M.Verginella, L.Accati in I.Pribac) Vir: Commons Wikipedia V VEDNOST ! (ime jpg= Accati)
Pred dobrim desetletjem (2009) je pri nas izšel prevod sicer v Nemčiji izdanega zbornika o fenomenu “fojb” oziroma, kot so ga naslovili pri založbi Krtina, kjer je tukajšni zbornik izšel, “Fojbe – primer psihopatološke recepcije zgodovine”. Dan “podpisa pariške mirovne pogodbe zaveznikov z Italijo” (10.2.1947), ko so Istra, Dalmacija ter Kvarner postali del Jugoslavije, v Italiji od februarja 2005 praznujejo kot državni praznik “dan spomina” na te dogodke na “dobri dve desetletji italijanski vzhodni meji“. Upamo, da bo iz izsekov pogovora, ki smo ga takrat predstavili z gosti, profesoricama zgodovine Luiso Accati s tržaške in Marto Verginella z ljubljanske, ter filozofom Igorjem Pribcem, tudi z ljubljanske univerze, izzvenela še druga plat “psihopatologije” fenomena kraških brezen iz obdobja 1920-1945. Foto »S predstavitve zbornika v Ljubljani: z leve M.Verginella, L.Accati in I.Pribac) Vir: Commons Wikipedia V VEDNOST ! (ime jpg= Accati)
»Junija 2019 sta Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Arhiv RS pripravila vsebinsko bogat in raznovrsten znanstveni simpozij »Likovna dela na pergamentu in papirju || Works of Art on Parchment and Paper. Besede izzvenijo v času, obrazi zbledijo, spomin načne pozaba. Knjiga ostane.« Tako sta oba izdajatelja (točneje, Znanstvena založba FF) pospremila vabila na nedavno predstavitev istoimenskega zbornika, v katerem je 30 strokovnih člankov več avtorjev v štirih poglavjih. O materialih in orodjih pri konserviranju, o raziskovanju narave teh likovnih stvaritev oziroma o njihovem varstvu in ohranjanju, o razlagi teh del in namenih njihovih ustvarjalcev, prvo poglavje pa povzema znotrajstrokovna spoznanja in dileme. Z eno od urednic zbornika, prof.ddr. Natašo Golob, našo vodilno kodikologinjo (druga, prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič, eno naših osrednjih strokovnjakinj za restavriranje in konserviranje starih rokopisov na pergamentu in papirju ter tiskov, se zaradi objektivnih razlogov ni mogla udeležiti oddaje), se V ŽIVO pogovarjamo o tovrstnih izzivih in se med drugim vprašamo, kaj bi se z našim znanjem godilo, če bi se ti rokopisi in tiski ne bili ohranili bodisi v izvirniku bodisi v prepisih ali ponatisih. Fotka: Zbornik so v prostorih Arhiva RS predstavili pretekli teden ( foto Znanstvena založba FF)
»Junija 2019 sta Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Arhiv RS pripravila vsebinsko bogat in raznovrsten znanstveni simpozij »Likovna dela na pergamentu in papirju || Works of Art on Parchment and Paper. Besede izzvenijo v času, obrazi zbledijo, spomin načne pozaba. Knjiga ostane.« Tako sta oba izdajatelja (točneje, Znanstvena založba FF) pospremila vabila na nedavno predstavitev istoimenskega zbornika, v katerem je 30 strokovnih člankov več avtorjev v štirih poglavjih. O materialih in orodjih pri konserviranju, o raziskovanju narave teh likovnih stvaritev oziroma o njihovem varstvu in ohranjanju, o razlagi teh del in namenih njihovih ustvarjalcev, prvo poglavje pa povzema znotrajstrokovna spoznanja in dileme. Z eno od urednic zbornika, prof.ddr. Natašo Golob, našo vodilno kodikologinjo (druga, prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič, eno naših osrednjih strokovnjakinj za restavriranje in konserviranje starih rokopisov na pergamentu in papirju ter tiskov, se zaradi objektivnih razlogov ni mogla udeležiti oddaje), se V ŽIVO pogovarjamo o tovrstnih izzivih in se med drugim vprašamo, kaj bi se z našim znanjem godilo, če bi se ti rokopisi in tiski ne bili ohranili bodisi v izvirniku bodisi v prepisih ali ponatisih. Fotka: Zbornik so v prostorih Arhiva RS predstavili pretekli teden ( foto Znanstvena založba FF)
27. januar je za vsakoletni svetovni dan spomina na žrtve holokavsta izbran kot dan zloma in prekinitve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je sovjetska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Tam je zaslovel tudi Josef Mengele, ki ga v nemškem jeziku dostopna Wikipedia opisuje kot »medicinca, antropologa in nacional-socialističnega vojnega zločinca«, njen pandan v našem jeziku pa kot »zdravnika, nacista in častnika SS«, značilne organizacije nemške totalitarne družbe in države. Slovenska mu namenja pol strani, nemška pa dobrih trideset (30). Zato ne bo škodilo spoznati, kaj je za potrebe enega od Nuernberških sojenj vojnim zločincem, ki so delali nečloveške poskuse na živih ljudeh, napisano v knjigi Alexandra Mitscherlicha, nemškega zdravnika in njegovega kolega Freda Mielkeja z naslovom "Medicina brez človečnosti". Tam sta zbrala dokaze za sojenje omenjenim vojnim zločincem. Prispevek pa se dotakne tudi slovenske vpetosti v presojanju tistega časa. Poleg izseka iz spominov zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja na taborišče Dachau.
27. januar je za vsakoletni svetovni dan spomina na žrtve holokavsta izbran kot dan zloma in prekinitve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je sovjetska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Tam je zaslovel tudi Josef Mengele, ki ga v nemškem jeziku dostopna Wikipedia opisuje kot »medicinca, antropologa in nacional-socialističnega vojnega zločinca«, njen pandan v našem jeziku pa kot »zdravnika, nacista in častnika SS«, značilne organizacije nemške totalitarne družbe in države. Slovenska mu namenja pol strani, nemška pa dobrih trideset (30). Zato ne bo škodilo spoznati, kaj je za potrebe enega od Nuernberških sojenj vojnim zločincem, ki so delali nečloveške poskuse na živih ljudeh, napisano v knjigi Alexandra Mitscherlicha, nemškega zdravnika in njegovega kolega Freda Mielkeja z naslovom "Medicina brez človečnosti". Tam sta zbrala dokaze za sojenje omenjenim vojnim zločincem. Prispevek pa se dotakne tudi slovenske vpetosti v presojanju tistega časa. Poleg izseka iz spominov zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja na taborišče Dachau.
Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v italijanske (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnjega "duha časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem častniku v jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici ter sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svetnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« – povod za pogovor z gostjama.
Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v italijanske (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnjega "duha časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem častniku v jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici ter sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svetnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« – povod za pogovor z gostjama.
"Pa saj to je bil vendar terorist", je nedavno srednješolec v Piranu odvrnil ob razlagi usode narodnega heroja Sergeja Mašere. Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v njihove (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnji "duh časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem oficirju v takratni jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici in sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in o mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svétnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« - povod za pogovor z gostjama. Na fotografiji Pomorski muzej Sergej Mašera Piran - foto: Lea Širok-RTV SLO
"Pa saj to je bil vendar terorist", je nedavno srednješolec v Piranu odvrnil ob razlagi usode narodnega heroja Sergeja Mašere. Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v njihove (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnji "duh časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem oficirju v takratni jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici in sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in o mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svétnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« - povod za pogovor z gostjama. Na fotografiji Pomorski muzej Sergej Mašera Piran - foto: Lea Širok-RTV SLO
Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.
Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.
Spomnili se bomo nekoga, ki je na začetku preteklega desetletja izgorel v razočaranju nad družbo, ki jo je z vznesenostjo pomagal soustanavljati že sredi 80-ih let preteklega stoletja. Samo Resnik (1962-2011) je že takrat prevajal utemeljitelje ameriške demokracije izpred stoletij, med drugim pa je kot urednik študentske Katedre sredi 80-ih objavil esej Spomenke Hribar "Krivda in greh", o povojnih pobojih, zelo rad pa je imel znanstveno fantastiko. V zadnjem desetletju prekratkega življenja je napisal daljši esej z naslovom "Prijatelji in sovražniki odprte družbe". Mi smo ga objavili v dveh delih, prvi je na sporedu danes, govori pa o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je, seveda, Slovenija v začetku tisočletja.
Spomnili se bomo nekoga, ki je na začetku preteklega desetletja izgorel v razočaranju nad družbo, ki jo je z vznesenostjo pomagal soustanavljati že sredi 80-ih let preteklega stoletja. Samo Resnik (1962-2011) je že takrat prevajal utemeljitelje ameriške demokracije izpred stoletij, med drugim pa je kot urednik študentske Katedre sredi 80-ih objavil esej Spomenke Hribar "Krivda in greh", o povojnih pobojih, zelo rad pa je imel znanstveno fantastiko. V zadnjem desetletju prekratkega življenja je napisal daljši esej z naslovom "Prijatelji in sovražniki odprte družbe". Mi smo ga objavili v dveh delih, prvi je na sporedu danes, govori pa o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je, seveda, Slovenija v začetku tisočletja.
Letos minevajo dobra tri stoletja od vzpostavitve svobodne plovbe (1717) po Jadranskem morju. Zaradi habsburške premoči na bojiščih kopnega in morja, predvsem pa zaradi lastne šibkosti, je beneška republika slabo stoletje pred svojim formalnim koncem (1797) popustila razglasu dunajskih Habsburgov, in stoletja dolgo absolutno prevlado v “Beneškem zalivu” (Jadran) prepustila vzpenjajoči se srednjeevropski sili. Te, predvsem za razvoj severnega dela Jadrana in njegove kopenske okolice pomembne okrogle obletnice, so se nedavno spomnili udeleženci dvodnevne mednarodne konference na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Skupaj z ZRC SAZU in Univerzo Milano Bicocca, ter mnogimi vabljenimi so med drugim iz preteklosti luščili tudi vlogo razglasitve Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719). Toda ta zunanji okvir, kot v oddaji poudarja osrednji organizator, prof. dr. Aleksander Panjek, prvi sogovornik v oddaji, je bil le izhodišče za vzpodbudo poznavanja slovenske pomorske preteklosti. Zgodovinske razloge za razvoj Luke Koper prav v tem mestu v oddaji pojasnjuje kustosinja v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, zgodovinarka dr. Nadja Terčon. Na simpoziju je sodelovala prav s takšno temo. Foto Canaletto: Trg sv.Marka v 30-letih 18.stoletja (vir: wikipedija)
Letos minevajo dobra tri stoletja od vzpostavitve svobodne plovbe (1717) po Jadranskem morju. Zaradi habsburške premoči na bojiščih kopnega in morja, predvsem pa zaradi lastne šibkosti, je beneška republika slabo stoletje pred svojim formalnim koncem (1797) popustila razglasu dunajskih Habsburgov, in stoletja dolgo absolutno prevlado v “Beneškem zalivu” (Jadran) prepustila vzpenjajoči se srednjeevropski sili. Te, predvsem za razvoj severnega dela Jadrana in njegove kopenske okolice pomembne okrogle obletnice, so se nedavno spomnili udeleženci dvodnevne mednarodne konference na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Skupaj z ZRC SAZU in Univerzo Milano Bicocca, ter mnogimi vabljenimi so med drugim iz preteklosti luščili tudi vlogo razglasitve Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719). Toda ta zunanji okvir, kot v oddaji poudarja osrednji organizator, prof. dr. Aleksander Panjek, prvi sogovornik v oddaji, je bil le izhodišče za vzpodbudo poznavanja slovenske pomorske preteklosti. Zgodovinske razloge za razvoj Luke Koper prav v tem mestu v oddaji pojasnjuje kustosinja v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, zgodovinarka dr. Nadja Terčon. Na simpoziju je sodelovala prav s takšno temo. Foto Canaletto: Trg sv.Marka v 30-letih 18.stoletja (vir: wikipedija)
V 90-ih letih smo imeli na tretjem programu nacionalnega radia, sedanjem programu Ars, oddajo Umetni svetovi. Dolga leta jo je urejal naš sodelavec Marjan Kokot, tedanji član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Za to oddajo je sociologinja Tatjana Šajatovič pripravila daljše besedilo z naslovom "Virtualna realnost - srečni novi svet ali slepa ulica civilizacije".
V 90-ih letih smo imeli na tretjem programu nacionalnega radia, sedanjem programu Ars, oddajo Umetni svetovi. Dolga leta jo je urejal naš sodelavec Marjan Kokot, tedanji član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Za to oddajo je sociologinja Tatjana Šajatovič pripravila daljše besedilo z naslovom "Virtualna realnost - srečni novi svet ali slepa ulica civilizacije".
»Če ne bi bilo Humboldtovih knjig, se Charles Darwin sploh ne bi odpravil na potovanje z ladjo Beagle!«, v pogovoru, ki sledi, pove dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Njegova kolegica iz vrta, dr. Blanka Rávnjak, spada, tako kot njun sogovornik, ki je oddajo pripravil, med tiste, ki so šele z nedavnim prevodom dela britanske znanstvene publicistke Andree Wulf »Iznajdba narave« dodobra ugotovili, kaj je za znanost v 19. stoletju pomenil Alexander von Humboldt. Rodil se je l. 1769 v Berlinu, prav tam pa umrl maja 1859. Da je izumil pojem izohips, podal osnove za ekologijo in teorijo evolucije, je še najmanj, po čemer vnovič postaja znan. Znanje in vednost je kot pravi razsvetljenec širil brez razlik. Njegov starejši sodobnik Goethe mu je izostril estetski odnos do razumevanja in opisovanja narave, in pod njegovim vplivom začel tudi sam pisati botanične spise. Levo B.Ravnjak, desno J. Bavcon ob enem od panojev na Humboldtu posvečeni razstavi v Botan. vrtu (foto: G. Tenze-Ars)
»Če ne bi bilo Humboldtovih knjig, se Charles Darwin sploh ne bi odpravil na potovanje z ladjo Beagle!«, v pogovoru, ki sledi, pove dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Njegova kolegica iz vrta, dr. Blanka Rávnjak, spada, tako kot njun sogovornik, ki je oddajo pripravil, med tiste, ki so šele z nedavnim prevodom dela britanske znanstvene publicistke Andree Wulf »Iznajdba narave« dodobra ugotovili, kaj je za znanost v 19. stoletju pomenil Alexander von Humboldt. Rodil se je l. 1769 v Berlinu, prav tam pa umrl maja 1859. Da je izumil pojem izohips, podal osnove za ekologijo in teorijo evolucije, je še najmanj, po čemer vnovič postaja znan. Znanje in vednost je kot pravi razsvetljenec širil brez razlik. Njegov starejši sodobnik Goethe mu je izostril estetski odnos do razumevanja in opisovanja narave, in pod njegovim vplivom začel tudi sam pisati botanične spise. Levo B.Ravnjak, desno J. Bavcon ob enem od panojev na Humboldtu posvečeni razstavi v Botan. vrtu (foto: G. Tenze-Ars)
Tokrat je naše izhodišče v petek odprta razstava v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani z naslovom »Bosi.Obuti.Sezuti«. Postavila jo je dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke, ki se v muzeju že od konca 80-ih ukvarja s tem, kar človek obleče, obuje, sleče in sezuje, da se zaščiti pred vplivi vremena. Je prejemnica Murkovega priznanja in listine, pred dobrim desetletjem pa je prejela tudi muzealsko Valvasorjevo priznanje. Razstava v etnografskem muzeju govori o sobivanju nog in obuval, njihovih spremenljivih oblikah in pomenih v prostoru in času. Predvsdem pa govori o marsičem drugem kot o zgolj vitrinskih pregledih obuval in depojev. Foto: Utrinek z razstave »Bosi.Obuti.Sezuti« (vir: SEM) ( SEM= Slovenski etnografski muzej)
Tokrat je naše izhodišče v petek odprta razstava v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani z naslovom »Bosi.Obuti.Sezuti«. Postavila jo je dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke, ki se v muzeju že od konca 80-ih ukvarja s tem, kar človek obleče, obuje, sleče in sezuje, da se zaščiti pred vplivi vremena. Je prejemnica Murkovega priznanja in listine, pred dobrim desetletjem pa je prejela tudi muzealsko Valvasorjevo priznanje. Razstava v etnografskem muzeju govori o sobivanju nog in obuval, njihovih spremenljivih oblikah in pomenih v prostoru in času. Predvsdem pa govori o marsičem drugem kot o zgolj vitrinskih pregledih obuval in depojev. Foto: Utrinek z razstave »Bosi.Obuti.Sezuti« (vir: SEM) ( SEM= Slovenski etnografski muzej)
Pogovarjamo se z doktorandom in mladim raziskovalcem s Katedre za analitsko sociologijo (in sodelavcem Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sociologom Ottom Gerdino. Je eden redkih družboslovcev, ki se ukvarja s sociologijo staranja, posebej pa z nasiljem med in nad starimi ter socialno izključenostjo. Letos jeseni je pri založbi OPRO izšla knjiga z naslovom “Starost ni za mevže ali o nasilju med in nad starimi“, katere prvi del je na podlagi raziskave napisal Gerdina (drugi del je prispevalo pet avtoric in avtorjev, med drugim dr.Maca Jogan in dr.Borut Ošlaj) . Sogovornik v Španskih borcih v ljubljanskih Mostah tudi enkrat na mesec v sodelovanju s kolegicami in kolegi organizira, s problematiko starajoče se družbe povezane javne diskusije. Fotka, besedilo: Ali se mladost dovolj zaveda starosti v sodobni družbi? Vir: Pixabay
Pogovarjamo se z doktorandom in mladim raziskovalcem s Katedre za analitsko sociologijo (in sodelavcem Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sociologom Ottom Gerdino. Je eden redkih družboslovcev, ki se ukvarja s sociologijo staranja, posebej pa z nasiljem med in nad starimi ter socialno izključenostjo. Letos jeseni je pri založbi OPRO izšla knjiga z naslovom “Starost ni za mevže ali o nasilju med in nad starimi“, katere prvi del je na podlagi raziskave napisal Gerdina (drugi del je prispevalo pet avtoric in avtorjev, med drugim dr.Maca Jogan in dr.Borut Ošlaj) . Sogovornik v Španskih borcih v ljubljanskih Mostah tudi enkrat na mesec v sodelovanju s kolegicami in kolegi organizira, s problematiko starajoče se družbe povezane javne diskusije. Fotka, besedilo: Ali se mladost dovolj zaveda starosti v sodobni družbi? Vir: Pixabay
Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom. Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)
Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom. Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)
Nekaj let že traja agonija naravoslovnih zbirk v Sloveniji, ki se v tem smislu pridružuje večini bivših socialističnih držav (razen Češke), ki so v obdobju po vojni nekoč temeljne muzejske zbirke (od zbirk mineralov, konservirane flore in favne do nagačenih vretenčarjev) intenzivno pošiljale na smetišča. Seveda takšne odločitve in dejanja pred pol stoletja niso bila značilna le za vzhodni del Evrope. Zahodni, točneje, bolj severni del Evrope, se je pomembnosti naravoslovnih zbirk pravočasno zavedel prav zaradi njihove vloge pri razumevanju okoljskih sprememb. Toda pred pol stoletja se je očitno zdelo, da so zastarele in da tudi očitno niso vedeli, kaj bi z njimi počeli. Kaj bi z njimi lahko počeli danes, kaj je bilo pri nas doslej narejeno, da bi se ohranilo vsaj tisto, kar je še v njih, in kako izdelati načrt ali vsaj smeri razvoja poti do preobrata v njihovo sodobno razumevanje, o tem V ŽIVO gosta, kustosa, ravnatelj Notranjskega muzeja Postojna - s stalno razstavo Muzej krasa, mag. Slavko Polak in prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, sicer pa aktivni pobudnik prizadevanj za reaktualizacijo pomembnosti naravoslovnih zbirk kot temeljne strokovne raziskovalne infrastrukture. Foto: Pogled na del paleontološke zbirke v Smithsonian National Museum of natural Historyfoto: https://insider.si.edu/wp-content/uploads/2015/12/2006-29183-Paleo-Colln-Staff-Dec06.jpg Vir: ( javna last v izobraževalne namene .edu)
Nekaj let že traja agonija naravoslovnih zbirk v Sloveniji, ki se v tem smislu pridružuje večini bivših socialističnih držav (razen Češke), ki so v obdobju po vojni nekoč temeljne muzejske zbirke (od zbirk mineralov, konservirane flore in favne do nagačenih vretenčarjev) intenzivno pošiljale na smetišča. Seveda takšne odločitve in dejanja pred pol stoletja niso bila značilna le za vzhodni del Evrope. Zahodni, točneje, bolj severni del Evrope, se je pomembnosti naravoslovnih zbirk pravočasno zavedel prav zaradi njihove vloge pri razumevanju okoljskih sprememb. Toda pred pol stoletja se je očitno zdelo, da so zastarele in da tudi očitno niso vedeli, kaj bi z njimi počeli. Kaj bi z njimi lahko počeli danes, kaj je bilo pri nas doslej narejeno, da bi se ohranilo vsaj tisto, kar je še v njih, in kako izdelati načrt ali vsaj smeri razvoja poti do preobrata v njihovo sodobno razumevanje, o tem V ŽIVO gosta, kustosa, ravnatelj Notranjskega muzeja Postojna - s stalno razstavo Muzej krasa, mag. Slavko Polak in prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, sicer pa aktivni pobudnik prizadevanj za reaktualizacijo pomembnosti naravoslovnih zbirk kot temeljne strokovne raziskovalne infrastrukture. Foto: Pogled na del paleontološke zbirke v Smithsonian National Museum of natural Historyfoto: https://insider.si.edu/wp-content/uploads/2015/12/2006-29183-Paleo-Colln-Staff-Dec06.jpg Vir: ( javna last v izobraževalne namene .edu)
Pred meseci smo posredovali opis zgodovine migracij v Sredozemlju do moderne dobe avtorja, francoskega zgodovinarja Mauricea Aymarda (*1936). Sredi 90-ih je revija Časopis za kritiko znanosti v branje ponudila zbornik o “Mediteranu v Sloveniji”, ki ga je uredil profesor Bojan Baskar z ljubljanske Filozofske fakultete. Iz kopice študij je takrat izstopalo Aymardovo besedilo o zgodovini migracij, ki so osrednje morje starega sveta naredile takšno, kakršnega bolj ali manj poznamo še danes. Takrat smo objavili izbor, pred meseci omenjeno predzgodovino, tokrat pa vas vabimo k poslušanju iskrive zgodbe o zgodovini migracij v osrednjem morju po drugi svetovni vojni. Maurice Aymard je bil v tistih letih direktor pariške Visoke šole za družbene znanosti (Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales - EHESS), in dolga desetletja tudi sopotnik legendarnega zgodovinarja Fernanda Braudela. Foto Maurice Aymard Vir: http://www.reportageonline.it/le-sfide-del-mediterraneo-oggi-ne-parlera-lo-storico-maurice-aymard-il-7-aprile-a-lamezia/
Pred meseci smo posredovali opis zgodovine migracij v Sredozemlju do moderne dobe avtorja, francoskega zgodovinarja Mauricea Aymarda (*1936). Sredi 90-ih je revija Časopis za kritiko znanosti v branje ponudila zbornik o “Mediteranu v Sloveniji”, ki ga je uredil profesor Bojan Baskar z ljubljanske Filozofske fakultete. Iz kopice študij je takrat izstopalo Aymardovo besedilo o zgodovini migracij, ki so osrednje morje starega sveta naredile takšno, kakršnega bolj ali manj poznamo še danes. Takrat smo objavili izbor, pred meseci omenjeno predzgodovino, tokrat pa vas vabimo k poslušanju iskrive zgodbe o zgodovini migracij v osrednjem morju po drugi svetovni vojni. Maurice Aymard je bil v tistih letih direktor pariške Visoke šole za družbene znanosti (Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales - EHESS), in dolga desetletja tudi sopotnik legendarnega zgodovinarja Fernanda Braudela. Foto Maurice Aymard Vir: http://www.reportageonline.it/le-sfide-del-mediterraneo-oggi-ne-parlera-lo-storico-maurice-aymard-il-7-aprile-a-lamezia/
Rojen na južnem Tirolskem l. 1723, umrl kot profesor na katedri za kemijo in botaniko na Univerzi v Pavii (Lombardija) l.1788. Zaradi znanja in zaupanja so ga z habsburšega dvora kot absolviranega zdravnika (Univerza v Inssbrucku-Tirolska)v Idrio poslali zaradi kroničnih bolezni rudarjev v rudniku živega srebra. V letih od 1954 do 1769 je tam zdravil, hkrati pa raziskoval okolico in precejšen del dežele Kranjske. Prirodoslovni muzej Slovenije že vse letošnje leto prireja mesečna predavanja ob letošnji 250-letnici objave njegovih pomembnih del, po drugi strani pa njegovega odhoda z Idrije in začetka profesur (najprej v Banski Štiavnici/Schemnitz, zdaj Slovaška), od 1777 pa v Lombardiji. L.1760 je objavil prvo znanstveno zasnovano delo za ozemlje sedanje Slovenije, Flora Carniolica, omenjenega 1769 pa prve 3 iz serije 5 letopisov o različnih raziskovalnih topikah narave, Annus Historico-Naturalis. V našem edinem tovrstnem muzeju, Prirodoslovnem muzeju Slovenije v glavnem mestu (ustanovljen l.1821 kot Deželni muzej Kranjske) je cikel pripravil kustos biolog, dr. Al Vrezec.
Rojen na južnem Tirolskem l. 1723, umrl kot profesor na katedri za kemijo in botaniko na Univerzi v Pavii (Lombardija) l.1788. Zaradi znanja in zaupanja so ga z habsburšega dvora kot absolviranega zdravnika (Univerza v Inssbrucku-Tirolska)v Idrio poslali zaradi kroničnih bolezni rudarjev v rudniku živega srebra. V letih od 1954 do 1769 je tam zdravil, hkrati pa raziskoval okolico in precejšen del dežele Kranjske. Prirodoslovni muzej Slovenije že vse letošnje leto prireja mesečna predavanja ob letošnji 250-letnici objave njegovih pomembnih del, po drugi strani pa njegovega odhoda z Idrije in začetka profesur (najprej v Banski Štiavnici/Schemnitz, zdaj Slovaška), od 1777 pa v Lombardiji. L.1760 je objavil prvo znanstveno zasnovano delo za ozemlje sedanje Slovenije, Flora Carniolica, omenjenega 1769 pa prve 3 iz serije 5 letopisov o različnih raziskovalnih topikah narave, Annus Historico-Naturalis. V našem edinem tovrstnem muzeju, Prirodoslovnem muzeju Slovenije v glavnem mestu (ustanovljen l.1821 kot Deželni muzej Kranjske) je cikel pripravil kustos biolog, dr. Al Vrezec.
Evropska vesoljska agencija ESA (European Space Agency), ima ogromno projektov. Odkar je pridružena članica tudi naša država, so se možnosti sodelovanja v njih seveda povečale. Tako smo bili konec septembra priče precejšnemu medijskemu pompu, ki je napovedoval skupino astronavtov iz različnih dežel, ki so kar nekaj dni preživeli na preživetvenem in raziskovalnem treningu v eni od jam Divaškega krasa. Predstavili so se na sklepni tiskovni konferenci. Tisti četrtek se nas je kar nekaj zbralo na travniku pred vhodom v Divaško jamo, kamor so po ogledu prikorakali tudi astronavti in vodje urjenja. V prvem delu oddaje bomo predstavili okoliščine izbora klasičnega krasa. Do sodelovanja je prišlo zaradi profesionalnih in osebnih vezi krasoslovca dr.Francija Gabrovška s kolegi v Italiji. Do prihoda k nam so ga italijanski koordinatorji projekta CAVES izvajali tam. Ideja projekta je, da si bodoči vesoljci v kraški jami nabirajo izkušnje preživetja in raziskovanja v podzemnem svetu. Foto: Astronavti so v jami jemali tudi vzorce vode Vir: ESA/CAVES
Evropska vesoljska agencija ESA (European Space Agency), ima ogromno projektov. Odkar je pridružena članica tudi naša država, so se možnosti sodelovanja v njih seveda povečale. Tako smo bili konec septembra priče precejšnemu medijskemu pompu, ki je napovedoval skupino astronavtov iz različnih dežel, ki so kar nekaj dni preživeli na preživetvenem in raziskovalnem treningu v eni od jam Divaškega krasa. Predstavili so se na sklepni tiskovni konferenci. Tisti četrtek se nas je kar nekaj zbralo na travniku pred vhodom v Divaško jamo, kamor so po ogledu prikorakali tudi astronavti in vodje urjenja. V prvem delu oddaje bomo predstavili okoliščine izbora klasičnega krasa. Do sodelovanja je prišlo zaradi profesionalnih in osebnih vezi krasoslovca dr.Francija Gabrovška s kolegi v Italiji. Do prihoda k nam so ga italijanski koordinatorji projekta CAVES izvajali tam. Ideja projekta je, da si bodoči vesoljci v kraški jami nabirajo izkušnje preživetja in raziskovanja v podzemnem svetu. Foto: Astronavti so v jami jemali tudi vzorce vode Vir: ESA/CAVES
Letošnja okrogla, 200-ta obletnica rojstva britanskega biologa Charlesa Darwina je vsaj pri nas precej neopazno odmevala v javnem prostoru. Videti je, kot da je njegova oseba, še bolj pa njegov prispevek k razumevanju sprememb mišljenskih paradigem v evropskem civilizacijskem okviru zadnjih dveh stoletij samoumeven. Pred 160 leti je Darwin po dolgem zorenju znanja in poguma končno izdal znamenito in prelomno knjigo »Izvor vrst«. Iz našega bogatega arhiva tako danes predstavljamo prevod in priredbo besedila znanstvenega publicista Rogerja Lewina z naslovom »Nevarna Darwinova ideja«. To je bil med drugim pravzaprav naslov knjige ameriškega filozofa Daniela Dennetta, je izšla l.1995. Lewin jo je prebral in napisal svoje razmišljanje ob njej. Mi smo ga takrat priredili in prevedli. foto: Charles Darwin je zrevolucioniral razumevanje izvora človeka Vir: https://www.pch24.pl/swiecki-dogmat-przelamany--naukowcy-krytykuja-teorie-darwina,58218,i.html
Letošnja okrogla, 200-ta obletnica rojstva britanskega biologa Charlesa Darwina je vsaj pri nas precej neopazno odmevala v javnem prostoru. Videti je, kot da je njegova oseba, še bolj pa njegov prispevek k razumevanju sprememb mišljenskih paradigem v evropskem civilizacijskem okviru zadnjih dveh stoletij samoumeven. Pred 160 leti je Darwin po dolgem zorenju znanja in poguma končno izdal znamenito in prelomno knjigo »Izvor vrst«. Iz našega bogatega arhiva tako danes predstavljamo prevod in priredbo besedila znanstvenega publicista Rogerja Lewina z naslovom »Nevarna Darwinova ideja«. To je bil med drugim pravzaprav naslov knjige ameriškega filozofa Daniela Dennetta, je izšla l.1995. Lewin jo je prebral in napisal svoje razmišljanje ob njej. Mi smo ga takrat priredili in prevedli. foto: Charles Darwin je zrevolucioniral razumevanje izvora človeka Vir: https://www.pch24.pl/swiecki-dogmat-przelamany--naukowcy-krytykuja-teorie-darwina,58218,i.html
Njegovi strokovni začetki po drugi svetovni vojni so povezani tudi z začetki Kemijskega inštituta (l.1946 ustanovljen kot Kemijski laboratorij SAZU, leto kasneje preimenovan v Kemijski inštitut SAZU). Ko se je le-ta l.1953 iz prostorov v stari Ljubljani preselil v novo stavbo na Koleziji, je Hadži v na novo poimenovanem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča prevzel vodenje novoustanovljenega Laboratorija za strukturno kemijo. Bil je eden prvih praktikov infrardeče fotometrije, zaradi izkušenj in znanja (v začetku 50-ih ga je pridobival v Cambridgeu) o strukturi in dinamiki vodikovih vezi, je l.1957 organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, kjer so se srečali raziskovalci obeh takratnih blokov. Več o njegovem življenju, delu in dosežkih (in značilni osebnostni vedrini) pa bosta povedala njegova kolega s Kemijskega inštituta, dr. Marta Klanjšek Gunde in prof.dr. Jure Zupan. V ŽIVO iz našega studia. Foto: Dušan Hadži je bil raziskovalno aktiven tudi v pozni starosti Vir: Kemijski inštitut
Njegovi strokovni začetki po drugi svetovni vojni so povezani tudi z začetki Kemijskega inštituta (l.1946 ustanovljen kot Kemijski laboratorij SAZU, leto kasneje preimenovan v Kemijski inštitut SAZU). Ko se je le-ta l.1953 iz prostorov v stari Ljubljani preselil v novo stavbo na Koleziji, je Hadži v na novo poimenovanem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča prevzel vodenje novoustanovljenega Laboratorija za strukturno kemijo. Bil je eden prvih praktikov infrardeče fotometrije, zaradi izkušenj in znanja (v začetku 50-ih ga je pridobival v Cambridgeu) o strukturi in dinamiki vodikovih vezi, je l.1957 organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, kjer so se srečali raziskovalci obeh takratnih blokov. Več o njegovem življenju, delu in dosežkih (in značilni osebnostni vedrini) pa bosta povedala njegova kolega s Kemijskega inštituta, dr. Marta Klanjšek Gunde in prof.dr. Jure Zupan. V ŽIVO iz našega studia. Foto: Dušan Hadži je bil raziskovalno aktiven tudi v pozni starosti Vir: Kemijski inštitut
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Letos poleti, točneje, 1. julija je minilo 55 let od dne leta 1964, ko je v starosti 83 let preminil Maks Samec, človek, ki je takoj po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 v okviru Tehniške fakultete organiziral študij kemije. V drugi polovici 30-ih let je bil tudi njen 15-i po vrsti rektor. V okviru UNESCO-vega mednarodnega leta kemije na začetku desetletja je za našo oddajo o njem v pogovoru spregovoril takratni dekan ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, prof.dr. Anton Meden. V ponovljenem pogovoru nas bo slednji spomnil na to, kdo je bil torej kemik, biokemik, metereolog in pedagog Maks Samec? Foto: Maks Samec je v LJ pred stoletjem organiziral univerzitetni študij kemije Vir: https://i1.wp.com/kvarkadabra.net/wp-content/uploads/2019/06/Maks-Samec-5b.jpg?resize=1068%2C606&ssl=1
Letos poleti, točneje, 1. julija je minilo 55 let od dne leta 1964, ko je v starosti 83 let preminil Maks Samec, človek, ki je takoj po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 v okviru Tehniške fakultete organiziral študij kemije. V drugi polovici 30-ih let je bil tudi njen 15-i po vrsti rektor. V okviru UNESCO-vega mednarodnega leta kemije na začetku desetletja je za našo oddajo o njem v pogovoru spregovoril takratni dekan ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, prof.dr. Anton Meden. V ponovljenem pogovoru nas bo slednji spomnil na to, kdo je bil torej kemik, biokemik, metereolog in pedagog Maks Samec? Foto: Maks Samec je v LJ pred stoletjem organiziral univerzitetni študij kemije Vir: https://i1.wp.com/kvarkadabra.net/wp-content/uploads/2019/06/Maks-Samec-5b.jpg?resize=1068%2C606&ssl=1
Vpliv podnebnih sprememb na organizme spremlja veliko raziskovalnih skupin, konzorcij 45-ih raziskovalcev iz 17-ih držav pa se je razumevanju vpliva dviga temperatur na kuščarice - večina jim reče »martinčki« - približal v raziskavi, katerih rezultate so pretekli teden objavili v reviji »Nature Communications«. V projektu je sodelovala tudi dr. Anamarija Žagar z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi koordinatorica promocijskega projekta LIFE NATURA VIVA. Na oddelku za raziskovanje organizmov in ekosistemov eksperimentalno raziskuje vpliv podnebnih sprememb na fiziološke lastnosti organizmov. In prav to jo je tudi pripeljalo k omenjenemu projektu, ki si je za raziskovalni objekt postavil dobrih 250 vrst kuščaric, tudi tiste, ki živijo pri nas in ob zahodni obali Balkanskega polotoka. Foto: Zelenec je največja vrsta kuščaric v Sloveniji (foto dr. Miha Krofel)
Vpliv podnebnih sprememb na organizme spremlja veliko raziskovalnih skupin, konzorcij 45-ih raziskovalcev iz 17-ih držav pa se je razumevanju vpliva dviga temperatur na kuščarice - večina jim reče »martinčki« - približal v raziskavi, katerih rezultate so pretekli teden objavili v reviji »Nature Communications«. V projektu je sodelovala tudi dr. Anamarija Žagar z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi koordinatorica promocijskega projekta LIFE NATURA VIVA. Na oddelku za raziskovanje organizmov in ekosistemov eksperimentalno raziskuje vpliv podnebnih sprememb na fiziološke lastnosti organizmov. In prav to jo je tudi pripeljalo k omenjenemu projektu, ki si je za raziskovalni objekt postavil dobrih 250 vrst kuščaric, tudi tiste, ki živijo pri nas in ob zahodni obali Balkanskega polotoka. Foto: Zelenec je največja vrsta kuščaric v Sloveniji (foto dr. Miha Krofel)
Pred nekaj dnevi so na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pripravili „mini simpozij“ o novostih na področju krio-elektronske mikroskopije. V ŽIVO sta o vsebini simpozija in področja govorili udeleženki, doc.dr. Marjetka Podobnik, letošnja prejemnica Preglove nagrade in ena od začetnic rabe te vrste raziskovalne mikroskopije pri nas, in mlada raziskovalka, doktorantka Andreja Kežar, prvopodpisana pod poleti objavljeni članek z opisom poti do odkritja 3-dimenzionalne strukture (patogenega) “virusa y” krompirja. Do rezultatov je raziskovalna skupina prišla prav zaradi lastnosti tega tipa mikroskopije, ampak takrat še ne v Sloveniji. Sogovornici sta pojasnili možnosti, ki jih, v petek v kleti slovesno predstavljeni novi mikroskop nudi inštitutskim in sodelujočim raziskovalcem, povzeli pa sta tudi temeljne misli Joachima Franka (Nobelova nagrada 2017 za kemijo prav za razvoj krio-elektronske mikroskopije), gosta na petkovem simpoziju. Foto: Nameščanje novega mikroskopa v kleti Kemijskega inštituta (vir: Kemijski inštitut)
Pred nekaj dnevi so na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pripravili „mini simpozij“ o novostih na področju krio-elektronske mikroskopije. V ŽIVO sta o vsebini simpozija in področja govorili udeleženki, doc.dr. Marjetka Podobnik, letošnja prejemnica Preglove nagrade in ena od začetnic rabe te vrste raziskovalne mikroskopije pri nas, in mlada raziskovalka, doktorantka Andreja Kežar, prvopodpisana pod poleti objavljeni članek z opisom poti do odkritja 3-dimenzionalne strukture (patogenega) “virusa y” krompirja. Do rezultatov je raziskovalna skupina prišla prav zaradi lastnosti tega tipa mikroskopije, ampak takrat še ne v Sloveniji. Sogovornici sta pojasnili možnosti, ki jih, v petek v kleti slovesno predstavljeni novi mikroskop nudi inštitutskim in sodelujočim raziskovalcem, povzeli pa sta tudi temeljne misli Joachima Franka (Nobelova nagrada 2017 za kemijo prav za razvoj krio-elektronske mikroskopije), gosta na petkovem simpoziju. Foto: Nameščanje novega mikroskopa v kleti Kemijskega inštituta (vir: Kemijski inštitut)
Lanski razpis za t.im. akcije COST (Cooperation in Science and Technology) je ob letošnji junijski objavi 40 izbranih projektov (od 400 prijavljenih) razveselil gostje v tokratni oddaji. To so: varstvena biologinja doc.dr. Živa Fišer Pečnikar (UP-FAMNIT, Koper), mikrobiologinja in biostatističarka dr. Ana Rotter (Morska biološka postaja Piran – NIB), in matematičarka, izr.prof.dr. Marjeta Kramar Fijavž (UL – FAGG), ki analizira matematične modele v dinamičnih omrežjih. Vsaka je vodja skupine, ki je prijavila projekt, spoznale pa so se šele na srečanju vodij izbranih projektov na začetku poletja v Bruslju, in kmalu ugotovile, da je skupni okvir izvrstna priložnost za poglobitev mreženja. Kar pa je temeljno tudi izvorna ideja tega, od l. 1970 naprej delujočega medvladnega mehanizma financiranja sodelovanja raziskovalcev, industrije in zakonodajalcev. V pogovoru so osvetlile svoje projekte in opisale, kako si predstavljajo sodelovanje.
Lanski razpis za t.im. akcije COST (Cooperation in Science and Technology) je ob letošnji junijski objavi 40 izbranih projektov (od 400 prijavljenih) razveselil gostje v tokratni oddaji. To so: varstvena biologinja doc.dr. Živa Fišer Pečnikar (UP-FAMNIT, Koper), mikrobiologinja in biostatističarka dr. Ana Rotter (Morska biološka postaja Piran – NIB), in matematičarka, izr.prof.dr. Marjeta Kramar Fijavž (UL – FAGG), ki analizira matematične modele v dinamičnih omrežjih. Vsaka je vodja skupine, ki je prijavila projekt, spoznale pa so se šele na srečanju vodij izbranih projektov na začetku poletja v Bruslju, in kmalu ugotovile, da je skupni okvir izvrstna priložnost za poglobitev mreženja. Kar pa je temeljno tudi izvorna ideja tega, od l. 1970 naprej delujočega medvladnega mehanizma financiranja sodelovanja raziskovalcev, industrije in zakonodajalcev. V pogovoru so osvetlile svoje projekte in opisale, kako si predstavljajo sodelovanje.
Dobra tri desetletja so že minula od prve izdaje knjige »Mediteranski brevir«, ki jo je v hrvaškem jeziku napisal, sicer že 2 leti pokojni Predrag Matvejević. Vsaj na jugu Evrope so jo kmalu prevedli v romanske jezike, in ga kmalu hkrati tudi nagradili z državnimi priznanji. Matvejević je bil rojen leta 1932 v Mostarju. Bil je profesor na univerzah v Zagrebu, Parizu in Rimu, častne doktorate pa so mu podelile 4 evropske univerze. Predvsem romanske jezike govorečim je razkril skrite, pozabljene in samoumevno potlačene fenomene velike sredozemske tradicije zibelke evropske civilizacije, ki ni bila rezervirana le na njen severni geografski del. Zato je v teh državah prejemal tudi državna priznanja, nasploh pa je bil najbolj prevajan avtor v hrvaškem jeziku doslej. Pred dvema desetletjema smo na našem programu predvajali izbor prevodov iz njegovih del, tokrat pa boste slišali priredbo in prevod njegovega poleti l.1998, v reškem časopisu »Novi list« objavljenega besedila z naslovom »Med obema obalama Jadrana«. Avtor prevoda je Štefan Kutoš. Foto: Oljka (vir: https://pxhere.com/es/photo/353697
Dobra tri desetletja so že minula od prve izdaje knjige »Mediteranski brevir«, ki jo je v hrvaškem jeziku napisal, sicer že 2 leti pokojni Predrag Matvejević. Vsaj na jugu Evrope so jo kmalu prevedli v romanske jezike, in ga kmalu hkrati tudi nagradili z državnimi priznanji. Matvejević je bil rojen leta 1932 v Mostarju. Bil je profesor na univerzah v Zagrebu, Parizu in Rimu, častne doktorate pa so mu podelile 4 evropske univerze. Predvsem romanske jezike govorečim je razkril skrite, pozabljene in samoumevno potlačene fenomene velike sredozemske tradicije zibelke evropske civilizacije, ki ni bila rezervirana le na njen severni geografski del. Zato je v teh državah prejemal tudi državna priznanja, nasploh pa je bil najbolj prevajan avtor v hrvaškem jeziku doslej. Pred dvema desetletjema smo na našem programu predvajali izbor prevodov iz njegovih del, tokrat pa boste slišali priredbo in prevod njegovega poleti l.1998, v reškem časopisu »Novi list« objavljenega besedila z naslovom »Med obema obalama Jadrana«. Avtor prevoda je Štefan Kutoš. Foto: Oljka (vir: https://pxhere.com/es/photo/353697
Kako v pogojih globalizirane trgovine z rastlinami – še posebej pa za prehranske namene – ugotavljati, katere so bolne ali kužne, katere pa ne!? EU po novem ponuja model »evropskih referenčnih laboratorijev«, ki skušajo poenotiti način strokovnega nadzora vsebine uvoza s prehrano povezanih aspektov. Med tiste, ki zaradi dolgoletnih izkušenj odnedavna tvorijo skupino teh laboratorijev, spada tudi Nacionalni inštitut za biologijo iz Ljubljane. dr. Tanja Dreo, vodja laboratorija za bakteriologijo in metrologijo z »oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo«, pojasnjuje, kaj pomeni biti »evropski referenčni laboratorij za škodljive organizme rastlin«, kot so virusi, viroidi, fitoplazme in bakterije. Pri nadzornem, hkrati preiskovalnem in raziskovalnem delu, laboratorij uporablja 80 metod. foto: Levo, zdravi plodovi hrušk, na desni strani pa okuženi z bakterijskim hruševim ožigom, ki ga povzroča bakterija Erwinia amylovora (vir: NIB)
Kako v pogojih globalizirane trgovine z rastlinami – še posebej pa za prehranske namene – ugotavljati, katere so bolne ali kužne, katere pa ne!? EU po novem ponuja model »evropskih referenčnih laboratorijev«, ki skušajo poenotiti način strokovnega nadzora vsebine uvoza s prehrano povezanih aspektov. Med tiste, ki zaradi dolgoletnih izkušenj odnedavna tvorijo skupino teh laboratorijev, spada tudi Nacionalni inštitut za biologijo iz Ljubljane. dr. Tanja Dreo, vodja laboratorija za bakteriologijo in metrologijo z »oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo«, pojasnjuje, kaj pomeni biti »evropski referenčni laboratorij za škodljive organizme rastlin«, kot so virusi, viroidi, fitoplazme in bakterije. Pri nadzornem, hkrati preiskovalnem in raziskovalnem delu, laboratorij uporablja 80 metod. foto: Levo, zdravi plodovi hrušk, na desni strani pa okuženi z bakterijskim hruševim ožigom, ki ga povzroča bakterija Erwinia amylovora (vir: NIB)
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Astrofizičarka, dr. Andreja Gomboc, redna profesorica na Univerzi v Novi Gorici, (v mednarodni astronomiji prispevala izstopajoča odkritja na področju lastnosti in delovanja „črnih lukenj“), je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Poleg tistih, ki so jo doživeli ob morski obali, so vsaj pri nas še panonski ljudje tisti z izkušnjami pogleda v neskončnost horizonta. Slednja in Prekmurje sta bila tudi pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo v Arsovem tednu stoletnega jubileja njene rojstne pokrajine. Izkazalo se je, da je pogled v neskončnost obzorja ravne pokrajine - no, vsaj proti vzhodu, saj se v teh krajih Panonska nižina pravzaprav geografsko začenja – pomembna, ne pa zadostna določilnica njene življenjske poti astrofizičarke. Znanstvena odkritja, predvsem pa „zvezdna“, so v končni instanci le možen rezultat osebne nagnjenosti, intuicije, in predvsem dolgoletnega zahtevnega raziskovanja na podlagi mnogo znanja. Ne zamudite misli priznane znanstvenice, med drugim pa tudi redne kolumnistke v dnevnem časopisju. foto: Sončni zahod nad Prekmurjem (vir: https://euroburo-slovenia.com/Why-Prekmurje.html)
Astrofizičarka, dr. Andreja Gomboc, redna profesorica na Univerzi v Novi Gorici, (v mednarodni astronomiji prispevala izstopajoča odkritja na področju lastnosti in delovanja „črnih lukenj“), je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Poleg tistih, ki so jo doživeli ob morski obali, so vsaj pri nas še panonski ljudje tisti z izkušnjami pogleda v neskončnost horizonta. Slednja in Prekmurje sta bila tudi pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo v Arsovem tednu stoletnega jubileja njene rojstne pokrajine. Izkazalo se je, da je pogled v neskončnost obzorja ravne pokrajine - no, vsaj proti vzhodu, saj se v teh krajih Panonska nižina pravzaprav geografsko začenja – pomembna, ne pa zadostna določilnica njene življenjske poti astrofizičarke. Znanstvena odkritja, predvsem pa „zvezdna“, so v končni instanci le možen rezultat osebne nagnjenosti, intuicije, in predvsem dolgoletnega zahtevnega raziskovanja na podlagi mnogo znanja. Ne zamudite misli priznane znanstvenice, med drugim pa tudi redne kolumnistke v dnevnem časopisju. foto: Sončni zahod nad Prekmurjem (vir: https://euroburo-slovenia.com/Why-Prekmurje.html)
Na višku poletja bomo tokrat naredili izjemo. Namesto znanstvene teme bomo sledili zapisu vtisov, ki jih je gledalec iz Ljubljane zbral po ogledu filma režiserja Wima Wendersa »Zgodba iz Lizbone«, in svoje besedilo naslovil »Izgubljeni zaklad v Lizboni«. Film nemškega režiserja je l. 1994 po eni strani nastal kot tretji del njegove trilogije »road-moviejev«, saj zajeten del filma zajema potovanje junaka z avtom od Nemčije do Lizbone, po drugi pa je poklon takrat bližajoči se 100-ti obletnici filma bratov Lumière. Stoletnica prvega filma dveh bratov iz Francije je bila l. 1997, Wendersov nekaj let starejši film pa je filmsko zgodbo zasnoval kot pot tonskega snemalca na prizorišče dela stare Lizbone, ki jo nameravajo rušiti, filmskemu projektu njegovega prijatelja pa manjkajo v tem okolju posneti zvočni efekti. Ko pride tja, ga sicer ne najde takoj, pred koncem pa poleg njega in zgodovinske vrednosti filma, najde še »izgubljeni zaklad«. Foto: imdb
Na višku poletja bomo tokrat naredili izjemo. Namesto znanstvene teme bomo sledili zapisu vtisov, ki jih je gledalec iz Ljubljane zbral po ogledu filma režiserja Wima Wendersa »Zgodba iz Lizbone«, in svoje besedilo naslovil »Izgubljeni zaklad v Lizboni«. Film nemškega režiserja je l. 1994 po eni strani nastal kot tretji del njegove trilogije »road-moviejev«, saj zajeten del filma zajema potovanje junaka z avtom od Nemčije do Lizbone, po drugi pa je poklon takrat bližajoči se 100-ti obletnici filma bratov Lumière. Stoletnica prvega filma dveh bratov iz Francije je bila l. 1997, Wendersov nekaj let starejši film pa je filmsko zgodbo zasnoval kot pot tonskega snemalca na prizorišče dela stare Lizbone, ki jo nameravajo rušiti, filmskemu projektu njegovega prijatelja pa manjkajo v tem okolju posneti zvočni efekti. Ko pride tja, ga sicer ne najde takoj, pred koncem pa poleg njega in zgodovinske vrednosti filma, najde še »izgubljeni zaklad«. Foto: imdb
Tako za anksioznost, različne oblike fobij, post-travmatski stresni sindrom, kot tudi za depresijo in napade panike je značilna zmanjšana sposobnost možganov, da nadzorujejo strah. O tem je še za oddajo »Trojna spirala« pred desetletjem in pol pisala zunanja sodelavka takratne urednice Mojce Dvoržak, znanstvena novinarka, doktorica Mojca Vizjak Pavšič. Zdaj vas vabimo, da preverite, koliko se je poznavanje tega področja v desetletju in pol spremenilo! foto: https://pixabay.com/photos/hand-silhouette-shape-horror-984170/
Tako za anksioznost, različne oblike fobij, post-travmatski stresni sindrom, kot tudi za depresijo in napade panike je značilna zmanjšana sposobnost možganov, da nadzorujejo strah. O tem je še za oddajo »Trojna spirala« pred desetletjem in pol pisala zunanja sodelavka takratne urednice Mojce Dvoržak, znanstvena novinarka, doktorica Mojca Vizjak Pavšič. Zdaj vas vabimo, da preverite, koliko se je poznavanje tega področja v desetletju in pol spremenilo! foto: https://pixabay.com/photos/hand-silhouette-shape-horror-984170/
V današnjem času ni težko slišati mnenj, da je zavest o znanosti kot dejavniku civilizacije »novi mit«. Tudi mogoče, toda brez nje ne bi bili tam kjer smo. In brez prenosa znanj in vednosti bi še težje sledili njenim spoznanjem. Informiranje o njenih dosežkih je pogoj njenega razvoja, in tako iz naše bogate arhivske zbirke prispevkov na temo, danes predstavljamo del daljšega razmišljanja zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, dr. Štefana Adamiča, ki ga je pripravil sredi 90-ih let. Govori o »znanstvenem informiranju v svetu«. Avtor je eden od pionirjev biomedicinske informatike pri nas, in prvi predstojnik sredi 70-ih ustanovljenega Inštituta za biomedicinsko informatiko na ljubljanski Medicinski fakulteti. Postavil je temeljne usmeritve delovanja inštituta, na katerih gradijo še danes. Področje biomedicinske informatike je umestil v znanstveno-raziskovalno polje delovanja, in ga izoblikoval v samostojno znanstveno-raziskovalno enoto. Bil je pobudnik in idejni vodja bibliografske zbirke Biomedicina slovenica, ki je vsebinsko in strukturno grajena po načelih sistema Medlars, z državne medicinske knjižnice ZDA, in dostopa do mednarodnih bibliografskih zbirk. Zaradi obsežnosti teh zbirk so dostop omogočili z neposredno povezavo inštituta z ustreznim svetovnim informacijskim centrom. Z nemškim inštitutom za medicinsko dokumentiranje in informiranje, je bila zveza vzpostavljena leta 1979. Šlo je za prvo takšno povezavo v takratni Jugoslaviji. Kot takšna je bila petnajst let najpomembnejši vir svetovnih znanstvenih informacij za medicinske strokovnjake v Sloveniji. (VIR: Novi slovenski biografski leksikon)
V današnjem času ni težko slišati mnenj, da je zavest o znanosti kot dejavniku civilizacije »novi mit«. Tudi mogoče, toda brez nje ne bi bili tam kjer smo. In brez prenosa znanj in vednosti bi še težje sledili njenim spoznanjem. Informiranje o njenih dosežkih je pogoj njenega razvoja, in tako iz naše bogate arhivske zbirke prispevkov na temo, danes predstavljamo del daljšega razmišljanja zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, dr. Štefana Adamiča, ki ga je pripravil sredi 90-ih let. Govori o »znanstvenem informiranju v svetu«. Avtor je eden od pionirjev biomedicinske informatike pri nas, in prvi predstojnik sredi 70-ih ustanovljenega Inštituta za biomedicinsko informatiko na ljubljanski Medicinski fakulteti. Postavil je temeljne usmeritve delovanja inštituta, na katerih gradijo še danes. Področje biomedicinske informatike je umestil v znanstveno-raziskovalno polje delovanja, in ga izoblikoval v samostojno znanstveno-raziskovalno enoto. Bil je pobudnik in idejni vodja bibliografske zbirke Biomedicina slovenica, ki je vsebinsko in strukturno grajena po načelih sistema Medlars, z državne medicinske knjižnice ZDA, in dostopa do mednarodnih bibliografskih zbirk. Zaradi obsežnosti teh zbirk so dostop omogočili z neposredno povezavo inštituta z ustreznim svetovnim informacijskim centrom. Z nemškim inštitutom za medicinsko dokumentiranje in informiranje, je bila zveza vzpostavljena leta 1979. Šlo je za prvo takšno povezavo v takratni Jugoslaviji. Kot takšna je bila petnajst let najpomembnejši vir svetovnih znanstvenih informacij za medicinske strokovnjake v Sloveniji. (VIR: Novi slovenski biografski leksikon)
Gensko spremenjeni organizmi, so proizvod izjemnega napredka sodobnih biotehnoloških ved. In kot vsak napredek ima tudi ta omejitve. Ena nedvomno prihaja iz načela previdnosti, in v Evropski uniji že kar nekaj časa obstaja strokovna mreža nacionalnih referenčnih laboratorijev za določanje količin GSO-jev v živilih za ljudi in krme za živali. Komisija EU ima svoj tovrstni referenčni laboratorij (European reference laboratory for GM food and feed v kraju Ispra blizu Vareseja v Lombardiji, Italija), odkoder laboratoriji posamičnih držav dobivajo tudi referenčne podatke oziroma merila. Že desetletje je pri nas nacionalni referenčni laboratorij na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Gensko spremenjene organizme pa sicer pri nas določata še, laboratorij oddelka za poljedelstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije v glavnem mestu in ustrezni laboratorij za presejalne teste na Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor. Nedavno so nas iz slovenskega referenčnega laboratorija opozorili, da so odkrili in objavili strokovne rezultate o novih metodah določanja GSO-jev v živilih in krmi, zato smo jih tudi obiskali. Vodja skupine za testiranje GSO-jev z oddelka, prof.dr. Jana Žel, je na preliminarno vprašanje, zakaj mora biti merilo, 0,9 % odobrenih GSO-jev za živila in krmo v Evropski uniji prav tolikšno, odgovorila, da gre za, na politični ravni povezave določeno mejo, ki sama na sebi nima posebne povezave z zmožnostmi uporabljenih metod. No, in prav o že omenjenih novih metodah se je razgovorila ena od osrednjih akterk skupine za določanje GSO-jev, dr. Alexandra Bogožalec Košir, in začela pripovedovati zgodbo o novih metodah.
Gensko spremenjeni organizmi, so proizvod izjemnega napredka sodobnih biotehnoloških ved. In kot vsak napredek ima tudi ta omejitve. Ena nedvomno prihaja iz načela previdnosti, in v Evropski uniji že kar nekaj časa obstaja strokovna mreža nacionalnih referenčnih laboratorijev za določanje količin GSO-jev v živilih za ljudi in krme za živali. Komisija EU ima svoj tovrstni referenčni laboratorij (European reference laboratory for GM food and feed v kraju Ispra blizu Vareseja v Lombardiji, Italija), odkoder laboratoriji posamičnih držav dobivajo tudi referenčne podatke oziroma merila. Že desetletje je pri nas nacionalni referenčni laboratorij na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Gensko spremenjene organizme pa sicer pri nas določata še, laboratorij oddelka za poljedelstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije v glavnem mestu in ustrezni laboratorij za presejalne teste na Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor. Nedavno so nas iz slovenskega referenčnega laboratorija opozorili, da so odkrili in objavili strokovne rezultate o novih metodah določanja GSO-jev v živilih in krmi, zato smo jih tudi obiskali. Vodja skupine za testiranje GSO-jev z oddelka, prof.dr. Jana Žel, je na preliminarno vprašanje, zakaj mora biti merilo, 0,9 % odobrenih GSO-jev za živila in krmo v Evropski uniji prav tolikšno, odgovorila, da gre za, na politični ravni povezave določeno mejo, ki sama na sebi nima posebne povezave z zmožnostmi uporabljenih metod. No, in prav o že omenjenih novih metodah se je razgovorila ena od osrednjih akterk skupine za določanje GSO-jev, dr. Alexandra Bogožalec Košir, in začela pripovedovati zgodbo o novih metodah.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Ob omembi delikates iz črevesja ptic in posebnih paštet iz jezikov ptic pevk, ljubiteljem ptic zaledeni kri. V oddaji Pogled v znanost bomo danes izvedeli, zakaj so uredniki novega Atlasa ptic Slovenije nekoliko zabrisali prikaz poseljenosti velike uharice, planinskega orla, sokola selca, črne štorklje in orla kačarja. V prejšnji oddaji, ki jo lahko poslušate na Arsovi spletni strani ali v podkastu, smo govorili o tem, kako je ob pomoči več kot šestotih prostovoljcev nastajal popis gnezdilk od leta 2002 do leta 2017, danes pa lahko prisluhnete varstvenima ornitologoma iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije Katarini Denac in Tomažu Miheliču, ki zaradi telemetrije dobro vesta, kaj ponoči počne velika uharica in kam leti na kosilo beloglavi jastreb. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Ob omembi delikates iz črevesja ptic in posebnih paštet iz jezikov ptic pevk, ljubiteljem ptic zaledeni kri. V oddaji Pogled v znanost bomo danes izvedeli, zakaj so uredniki novega Atlasa ptic Slovenije nekoliko zabrisali prikaz poseljenosti velike uharice, planinskega orla, sokola selca, črne štorklje in orla kačarja. V prejšnji oddaji, ki jo lahko poslušate na Arsovi spletni strani ali v podkastu, smo govorili o tem, kako je ob pomoči več kot šestotih prostovoljcev nastajal popis gnezdilk od leta 2002 do leta 2017, danes pa lahko prisluhnete varstvenima ornitologoma iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije Katarini Denac in Tomažu Miheliču, ki zaradi telemetrije dobro vesta, kaj ponoči počne velika uharica in kam leti na kosilo beloglavi jastreb. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Ste vedeli, da je nezakonita pašteta iz jezikov ptic pevk nesramno draga kulinarična poslastica, ki jo naročajo celo predsedniki držav? Krivolov in tihotapljenje ubitih ptic ni nič novega – tako kot niso novost tovrstne kulinarične perverzije. Slovenija premore 250 let stare sezname ptic, ki pripovedujejo zgodbo o stanju populacij in predvsem okolja. Natančno podobo stanja ptic pri nas z zemljevidi poseljenosti, gostoto, natančnimi fotografijami in drugimi podatki razkriva povsem novi Atlas ptic Slovenije, ki je po Geistrovem ornitološkem atlasu iz leta 1995 plod skoraj petnajstletnega dela. Več kot šeststo prostovoljcev je pri popisu 239 vrst sodelovalo s strokovnjaki iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic. V oddaji bomo govorili, zakaj je daleč najbolj ogrožena vrsta pri nas vrtni strnad in čemu so uredniki nekoliko zabrisali prikaz poseljenosti velike uharice, planinskega orla, sokola selca, črne štorklje in orla kačarja. Atlas je dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost slovenskih ptic. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: DOPPS
Ste vedeli, da je nezakonita pašteta iz jezikov ptic pevk nesramno draga kulinarična poslastica, ki jo naročajo celo predsedniki držav? Krivolov in tihotapljenje ubitih ptic ni nič novega – tako kot niso novost tovrstne kulinarične perverzije. Slovenija premore 250 let stare sezname ptic, ki pripovedujejo zgodbo o stanju populacij in predvsem okolja. Natančno podobo stanja ptic pri nas z zemljevidi poseljenosti, gostoto, natančnimi fotografijami in drugimi podatki razkriva povsem novi Atlas ptic Slovenije, ki je po Geistrovem ornitološkem atlasu iz leta 1995 plod skoraj petnajstletnega dela. Več kot šeststo prostovoljcev je pri popisu 239 vrst sodelovalo s strokovnjaki iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic. V oddaji bomo govorili, zakaj je daleč najbolj ogrožena vrsta pri nas vrtni strnad in čemu so uredniki nekoliko zabrisali prikaz poseljenosti velike uharice, planinskega orla, sokola selca, črne štorklje in orla kačarja. Atlas je dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost slovenskih ptic. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: DOPPS
Komisija za priznanja in nagrade na Kemijskem inštitutu v Ljubljani je Preglovo nagrado 2019 za izjemne dosežke v znanosti nedavno podelila dvema prodornima raziskovalcema z inštituta. Višja znanstvena sodelavka, doc.dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanotehnologijo (D11), jo je prejela za razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov, kar je med drugim pokazala na primeru struktur porotvornih proteinov, (ti tudi pri človeku opravljajo predvsem obrambno nalogo). Te ugotovitve ene od začetnic tukajšne krioelektronske mikroskopije imajo velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah. Znanstveni svetnik prof.dr. Matej Praprotnik, od nedavnega tudi vodja Teoretičnega odseka (D01), sicer pa vodja Laboratorija za molekularno modeliranje in profesor biofizike na FMF v Ljubljani, je letošnjo Preglovo nagrado (KI jih podeljuje za dosežke v zadnjih 5 letih), dobil za razvoj novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je tudi avtor metode AsResS, ki sklaplja fine in grobozrnate molekulske modele v simulaciji. Sicer je predsednik Društva biofizikov Slovenije in podpredsednik znanstvenega sveta PRACE (evropske mreže visokozmogljivega računanja). Citiranju objav v znanstvenih revijah smo se v pogovoru izognili, pa ne zaradi nepomembnosti temveč predvsem zaradi vsebine in poteka živahnega pogovora, ki se je razvil med sodelujočimi na temo sodelovanja »računarjev« in »eksperimentalistov«. Ob pomoči zmogljivih računskih strojev je šele postal mogoč optimalen razvoj sodelovanja obeh »struj« pri raziskavah. Prejemnika Preglove nagrade Kemijskega inštituta 2019 za posebne dosežke v znanosti (vir: Kemijski inštitut)
Komisija za priznanja in nagrade na Kemijskem inštitutu v Ljubljani je Preglovo nagrado 2019 za izjemne dosežke v znanosti nedavno podelila dvema prodornima raziskovalcema z inštituta. Višja znanstvena sodelavka, doc.dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanotehnologijo (D11), jo je prejela za razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov, kar je med drugim pokazala na primeru struktur porotvornih proteinov, (ti tudi pri človeku opravljajo predvsem obrambno nalogo). Te ugotovitve ene od začetnic tukajšne krioelektronske mikroskopije imajo velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah. Znanstveni svetnik prof.dr. Matej Praprotnik, od nedavnega tudi vodja Teoretičnega odseka (D01), sicer pa vodja Laboratorija za molekularno modeliranje in profesor biofizike na FMF v Ljubljani, je letošnjo Preglovo nagrado (KI jih podeljuje za dosežke v zadnjih 5 letih), dobil za razvoj novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je tudi avtor metode AsResS, ki sklaplja fine in grobozrnate molekulske modele v simulaciji. Sicer je predsednik Društva biofizikov Slovenije in podpredsednik znanstvenega sveta PRACE (evropske mreže visokozmogljivega računanja). Citiranju objav v znanstvenih revijah smo se v pogovoru izognili, pa ne zaradi nepomembnosti temveč predvsem zaradi vsebine in poteka živahnega pogovora, ki se je razvil med sodelujočimi na temo sodelovanja »računarjev« in »eksperimentalistov«. Ob pomoči zmogljivih računskih strojev je šele postal mogoč optimalen razvoj sodelovanja obeh »struj« pri raziskavah. Prejemnika Preglove nagrade Kemijskega inštituta 2019 za posebne dosežke v znanosti (vir: Kemijski inštitut)
V organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne se danes tam začenja že 27. Mednarodna krasoslovna šola z več kot 160 udeleženci iz 30 držav. Letošnja tema je “Kraška hidrogeologija – raziskovalni trendi in uporaba izsledkov“. Potekala bo ves teden do vključno petka, 21. junija. Karbonatni vodonosniki v kraškem podzemlju hranijo znatne količine podzemne vode, pomembnega vira pitne vode. Približno polovici teh potreb pri nas zadostimo prav od tu, krasoslovci pa ocenjujejo, da jo z teh virov po vsem svetu pridobijo približno tretjino. Zaradi svojih značilnosti je to okolje zelo ranljivo, ogroža ga predvsem onesnaževanje in prekomerno koriščenje vodnih virov. Za kvalificirano varovanje kraških vodonosnikov je nujno potrebno poglobljeno znanje o značilnostih toka in skladiščenja vode, njeni razpoložljivosti in sprotno spremljanje kakovosti. O tekočih projektih iskanja kraških vodonosnikov in o pričakovanjih na tem mednarodnem strokovnem simpoziju nam je več povedala ena od strokovnih vodij tokratne šole, dr. Nataša Ravbar iz postojnskega inštituta. Foto: Merilna točka v jami v Ždinku (avtor dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)
V organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne se danes tam začenja že 27. Mednarodna krasoslovna šola z več kot 160 udeleženci iz 30 držav. Letošnja tema je “Kraška hidrogeologija – raziskovalni trendi in uporaba izsledkov“. Potekala bo ves teden do vključno petka, 21. junija. Karbonatni vodonosniki v kraškem podzemlju hranijo znatne količine podzemne vode, pomembnega vira pitne vode. Približno polovici teh potreb pri nas zadostimo prav od tu, krasoslovci pa ocenjujejo, da jo z teh virov po vsem svetu pridobijo približno tretjino. Zaradi svojih značilnosti je to okolje zelo ranljivo, ogroža ga predvsem onesnaževanje in prekomerno koriščenje vodnih virov. Za kvalificirano varovanje kraških vodonosnikov je nujno potrebno poglobljeno znanje o značilnostih toka in skladiščenja vode, njeni razpoložljivosti in sprotno spremljanje kakovosti. O tekočih projektih iskanja kraških vodonosnikov in o pričakovanjih na tem mednarodnem strokovnem simpoziju nam je več povedala ena od strokovnih vodij tokratne šole, dr. Nataša Ravbar iz postojnskega inštituta. Foto: Merilna točka v jami v Ždinku (avtor dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)
Davnega l.1967, leto pred bolj slovitim ’68, je francoski situacionist Guy Debord (1931-1994) izdal knjigo s preprostim naslovom »Družba spektakla". Prevod smo pri nas dobili 3 desetletja pozneje. Debord je bil eden prvih, ki so po vojni razumeli in znali tudi napisati, zakaj so bila evropska urbana središča vsako leto bolj podrejena le kovanju dobička in ne življenju prebivalcev. In zakaj so izgubila svoj nekdanji, pa čeprav kolonialni »spleen«. Mi smo še pred objavo prevoda leta 1998 objavili odlomek, (izšlo l.1998 v zbirki Koda pri Študentski založbi v LJ, prevod Meta Štular), ki lepo ponazarja, kaj se je z evropsko urbano in sicerjšno civilizacijo dogajalo v desetletjih po vojni. Gre za vseobsegajočo kritiko socialnih in političnih manifestacij sodobnih oblik produkcije, zlasti medijske produkcije kulture in ideologije spektakla. »Spektakel« v razlagi Deborda torej ni »le zaporedje sličic«, temveč družbeno razmerje med ljudmi, ki ga posredujejo podobe v medijih. (Prvo objavo na našem programu l. 1998 v oddaji Umetni svetovi je pripravil Marjan Kokot, ki jo je tudi urejal)
Davnega l.1967, leto pred bolj slovitim ’68, je francoski situacionist Guy Debord (1931-1994) izdal knjigo s preprostim naslovom »Družba spektakla". Prevod smo pri nas dobili 3 desetletja pozneje. Debord je bil eden prvih, ki so po vojni razumeli in znali tudi napisati, zakaj so bila evropska urbana središča vsako leto bolj podrejena le kovanju dobička in ne življenju prebivalcev. In zakaj so izgubila svoj nekdanji, pa čeprav kolonialni »spleen«. Mi smo še pred objavo prevoda leta 1998 objavili odlomek, (izšlo l.1998 v zbirki Koda pri Študentski založbi v LJ, prevod Meta Štular), ki lepo ponazarja, kaj se je z evropsko urbano in sicerjšno civilizacijo dogajalo v desetletjih po vojni. Gre za vseobsegajočo kritiko socialnih in političnih manifestacij sodobnih oblik produkcije, zlasti medijske produkcije kulture in ideologije spektakla. »Spektakel« v razlagi Deborda torej ni »le zaporedje sličic«, temveč družbeno razmerje med ljudmi, ki ga posredujejo podobe v medijih. (Prvo objavo na našem programu l. 1998 v oddaji Umetni svetovi je pripravil Marjan Kokot, ki jo je tudi urejal)
Pred Svetovnim dnevom oceanov (8. junij) se pogovarjamo o eni od posledic otoplitve Sredozemskega morja, o biološki invaziji oziroma razširjenosti 75 vrst rib, ki so se v zadnjem času začele naseljevati v severnem delu našega osrednjega morja, tudi na njegovem skrajnem severu, Tržaškem zalivu. Posebnost zbranih podatkov v članku v reviji »Global Change Biology« pa je, da so jih raziskovalci iz 9 sredozemskih držav zbrali od 500 ribičev. O novi spoznavni enoti raziskovalcev morja – Local Ecological Knowledge(lokalno ekološko znanje) govori izkušeni morski raziskovalec in potapljač iz Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, prof.dr. Lovrenc Lipej. Na fotografiji plenilska skakavka (pomatomus saltatrix), z južnega se seli v severni Mediteran (vir: http://txmarspecies.tamug.edu/fishdetails.cfm?scinameID=Pomatomus%20saltatrix )
Pred Svetovnim dnevom oceanov (8. junij) se pogovarjamo o eni od posledic otoplitve Sredozemskega morja, o biološki invaziji oziroma razširjenosti 75 vrst rib, ki so se v zadnjem času začele naseljevati v severnem delu našega osrednjega morja, tudi na njegovem skrajnem severu, Tržaškem zalivu. Posebnost zbranih podatkov v članku v reviji »Global Change Biology« pa je, da so jih raziskovalci iz 9 sredozemskih držav zbrali od 500 ribičev. O novi spoznavni enoti raziskovalcev morja – Local Ecological Knowledge(lokalno ekološko znanje) govori izkušeni morski raziskovalec in potapljač iz Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, prof.dr. Lovrenc Lipej. Na fotografiji plenilska skakavka (pomatomus saltatrix), z južnega se seli v severni Mediteran (vir: http://txmarspecies.tamug.edu/fishdetails.cfm?scinameID=Pomatomus%20saltatrix )
Tokrat bomo spomnili na letos že osmi po vrsti Dan očarljivih rastlin (24. maj), ki so ga v Biološkem središču v Ljubljani pripravili z raziskovanjem biologije rastlin in podobnimi naravoslovnimi vedami ukvarjajoči se univerzitetni, muzejski, ljubljanski občinski in društveni zanesenjaki. Predsednica Slovenskega društva za biologijo rastlin, docentka dr. Špela Baebler je na, predvsem mladini namenjeni petkovi prireditvi sodelovala na stojnici projekta SUSPHIRE, ki se že drugo leto ukvarja s »trajnostno proizvodnjo feromonov za kontrolo škodljivcev v kmetijstvu«. Biologinja raziskovalka in znanstvena sodelavka Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo in slovenska koordinatorica tega 3-letnega projekta je najprej nekoliko osvetlila petkov Dan očarljivih rastlin, nadaljevala pa z opisom projekta. Projekt SUSPHIRE skuša razviti okolju neškodljiv način zmanjšanja škode, ki jo škodljivci povzročajo kmetijstvu foto: https://cdn.iflscience.com/images/067f58e2-537e-5193-88bd-21fe137ee38b/extra_large-1528380871-cover-image.jpg
Tokrat bomo spomnili na letos že osmi po vrsti Dan očarljivih rastlin (24. maj), ki so ga v Biološkem središču v Ljubljani pripravili z raziskovanjem biologije rastlin in podobnimi naravoslovnimi vedami ukvarjajoči se univerzitetni, muzejski, ljubljanski občinski in društveni zanesenjaki. Predsednica Slovenskega društva za biologijo rastlin, docentka dr. Špela Baebler je na, predvsem mladini namenjeni petkovi prireditvi sodelovala na stojnici projekta SUSPHIRE, ki se že drugo leto ukvarja s »trajnostno proizvodnjo feromonov za kontrolo škodljivcev v kmetijstvu«. Biologinja raziskovalka in znanstvena sodelavka Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo in slovenska koordinatorica tega 3-letnega projekta je najprej nekoliko osvetlila petkov Dan očarljivih rastlin, nadaljevala pa z opisom projekta. Projekt SUSPHIRE skuša razviti okolju neškodljiv način zmanjšanja škode, ki jo škodljivci povzročajo kmetijstvu foto: https://cdn.iflscience.com/images/067f58e2-537e-5193-88bd-21fe137ee38b/extra_large-1528380871-cover-image.jpg
Raziskovalci s Kemijskega inštituta so nedavno v reviji Energy&Environmental Science objavili rezultate več kot pol desetletja trajajoče raziskave s širšega področja tehnologije “koncentriranih sončnih elektrarn” oz CSP, kar so inicialke za »concentrated solar power«. V pogovoru predstavljamo potek dolgoletne raziskave, do kakšnih absorbcijskih premazov so v laboratoriju prišli, in kako pomemben je bil pri tem računsko-modelski opis procesa staranja premaza, na podlagi katerega je zdaj možno napovedati njegovo življensko dobo, v končni instanci pa ponuditi ceno električne energije, ki je konkurenčna tisti iz termoelektrarn. Gosta sta, dr.Ivan Jerman, vodja raziskave in hkrati skupine za razvoj premazov na Odseku za kemijo materialov in izr.prof.dr. Franci Merzel, fizik, ki trenutno vodi Teoretični odsek na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Foto Sončna elektrarna Ashalim v Izraelu (vir: Kemijski inštitut)
Raziskovalci s Kemijskega inštituta so nedavno v reviji Energy&Environmental Science objavili rezultate več kot pol desetletja trajajoče raziskave s širšega področja tehnologije “koncentriranih sončnih elektrarn” oz CSP, kar so inicialke za »concentrated solar power«. V pogovoru predstavljamo potek dolgoletne raziskave, do kakšnih absorbcijskih premazov so v laboratoriju prišli, in kako pomemben je bil pri tem računsko-modelski opis procesa staranja premaza, na podlagi katerega je zdaj možno napovedati njegovo življensko dobo, v končni instanci pa ponuditi ceno električne energije, ki je konkurenčna tisti iz termoelektrarn. Gosta sta, dr.Ivan Jerman, vodja raziskave in hkrati skupine za razvoj premazov na Odseku za kemijo materialov in izr.prof.dr. Franci Merzel, fizik, ki trenutno vodi Teoretični odsek na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Foto Sončna elektrarna Ashalim v Izraelu (vir: Kemijski inštitut)
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju “popularizacije znanosti”.
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju “popularizacije znanosti”.
V Ljubljani že nekaj let na jugovzhodni pristopni poti na grajski grič obstaja naravoslovna učna pot od Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani pa do grajskega dvorišča. Imenuje se po tukajšnem rastlinskem »endemitu«: Fleischmannovem rebrincu, ki se je ohranil po zaslugi te, sicer najstarejše delujoče akademske ustanove pri nas (ust. 1810). Navadni »rebrinec« je bil tu in v širši okolici pred prihodom krompirja v ta del sveta ena od temeljnih zelenjav za prehrano človeka. V teh pomladnih dneh bomo znova osvežili spomin na to učno pot v srcu glavnega mesta, ki jo je botanični vrt pred 3 leti pripravil v sodelovanju z mestno občino in gradom. Ekskurzijo sta vodila, vodja »vrta« dr.Jože Bavcon in njegova kolegica, mag. Blanka Ravnjak. »Fleischmannov rebrinec je ime dobil po enem od naslednikov ustanovitelja vrta Franca Hladnika, Andreju Fleischmannu iz Beričevega pri Ljubljani. Namen poti je spoznavanje bogate biodiverzitete sredi glavnega mesta in razumevanje zaraščanja kulturne krajine.
V Ljubljani že nekaj let na jugovzhodni pristopni poti na grajski grič obstaja naravoslovna učna pot od Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani pa do grajskega dvorišča. Imenuje se po tukajšnem rastlinskem »endemitu«: Fleischmannovem rebrincu, ki se je ohranil po zaslugi te, sicer najstarejše delujoče akademske ustanove pri nas (ust. 1810). Navadni »rebrinec« je bil tu in v širši okolici pred prihodom krompirja v ta del sveta ena od temeljnih zelenjav za prehrano človeka. V teh pomladnih dneh bomo znova osvežili spomin na to učno pot v srcu glavnega mesta, ki jo je botanični vrt pred 3 leti pripravil v sodelovanju z mestno občino in gradom. Ekskurzijo sta vodila, vodja »vrta« dr.Jože Bavcon in njegova kolegica, mag. Blanka Ravnjak. »Fleischmannov rebrinec je ime dobil po enem od naslednikov ustanovitelja vrta Franca Hladnika, Andreju Fleischmannu iz Beričevega pri Ljubljani. Namen poti je spoznavanje bogate biodiverzitete sredi glavnega mesta in razumevanje zaraščanja kulturne krajine.
Na dan, ko večina krščanskega sveta slavi spomin na Jezusovo vstajenje od mrtvih, njegovo smrt pa so po ohranjenih besedilih sodeč povzročili vojaki in uradniki rimske vojske v zasedeni antični Palestini, se bomo v oddaji odpravili k sledovom orožja te vojske, pa ne tam temveč pri nas. V obdobju življenja tega palestinskega Juda so bili namreč tudi v ljubljanski kotlini blizu grajskega griča, na tleh takrat že obstoječe rimske naselbine (za časa cesarja Klavdija poimenovana Colonia Aemona Ivlia Clavdia) v polnem zamahu procesi priključevanja osvojenega prostora takratni Italiji. Nekaj njihovega orožja se je ohranilo tudi v muljasti strugi Ljubljanice na Barju. Arheologinja, dr. Janka Istenič, vodja oddelka za arheologijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je pretekli teden s kolegi v muzeju predstavila svojo obsežno monografijo o »rimski vojaški opremi iz reke Ljubljanice«. Podnaslov »Arheološke in naravoslovne raziskave« priča o obogateni naravi te obsežne knjige, v kateri je eno poglavje sopodpisal tudi fizik, dolgoletni sodelavec slovenskih arheologov, prof.dr. Žiga Šmit z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V pogovoru z njima več o omenjenem širjenju, ki so ga med drugim arheologi zasledili tudi z najdbami značilnih mejnih elementov med agrom Ogleja (Aquileia) in Emone.
Na dan, ko večina krščanskega sveta slavi spomin na Jezusovo vstajenje od mrtvih, njegovo smrt pa so po ohranjenih besedilih sodeč povzročili vojaki in uradniki rimske vojske v zasedeni antični Palestini, se bomo v oddaji odpravili k sledovom orožja te vojske, pa ne tam temveč pri nas. V obdobju življenja tega palestinskega Juda so bili namreč tudi v ljubljanski kotlini blizu grajskega griča, na tleh takrat že obstoječe rimske naselbine (za časa cesarja Klavdija poimenovana Colonia Aemona Ivlia Clavdia) v polnem zamahu procesi priključevanja osvojenega prostora takratni Italiji. Nekaj njihovega orožja se je ohranilo tudi v muljasti strugi Ljubljanice na Barju. Arheologinja, dr. Janka Istenič, vodja oddelka za arheologijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je pretekli teden s kolegi v muzeju predstavila svojo obsežno monografijo o »rimski vojaški opremi iz reke Ljubljanice«. Podnaslov »Arheološke in naravoslovne raziskave« priča o obogateni naravi te obsežne knjige, v kateri je eno poglavje sopodpisal tudi fizik, dolgoletni sodelavec slovenskih arheologov, prof.dr. Žiga Šmit z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V pogovoru z njima več o omenjenem širjenju, ki so ga med drugim arheologi zasledili tudi z najdbami značilnih mejnih elementov med agrom Ogleja (Aquileia) in Emone.
Na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo je nedavno potekala mednarodna znanstveno-delavnica za slovenske akterje s področja varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v okviru 3-letnega projekta INCEPTION. Ta se ukvarja z uvajanjem inovacij s področja 3-dimenzionalnega modeliranja kulturne dediščine. Koordinator projekta pri nas je prof.dr. Roko Žarnić s Katedre za preizkušanje materialov in konstrukcij na omenjeni fakulteti Univerze v Ljubljani. Najprej je sogovornik osvetlil temeljni obris 3-letnega projekta (2017-201919), ki se bo sklenil junija letos.
Na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo je nedavno potekala mednarodna znanstveno-delavnica za slovenske akterje s področja varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v okviru 3-letnega projekta INCEPTION. Ta se ukvarja z uvajanjem inovacij s področja 3-dimenzionalnega modeliranja kulturne dediščine. Koordinator projekta pri nas je prof.dr. Roko Žarnić s Katedre za preizkušanje materialov in konstrukcij na omenjeni fakulteti Univerze v Ljubljani. Najprej je sogovornik osvetlil temeljni obris 3-letnega projekta (2017-201919), ki se bo sklenil junija letos.
Četrt stoletja je minilo od odkritja, po nekaterih ocenah več kot 30 tisoč let starih jamskih slikarij v jami Chauvet v južni Franciji. Množičnemu turističnemu obisku jam in katastrofalnim posledicam na njihovo notranjost zaradi toksinov so se tam izognili z izgradnjo replike. Ohranjanje notranjosti jam pa še vedno ostaja izziv za odgovorne strokovnjake, saj so celovite študije ekologije, taksonomije in biodiverzitete pred soncem skritega podzemlja razmeroma redke. Pri nas je po njih poznan prof.dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Kot takega in med drugim kot avtorja rezultatov dolgoletnega spremljanja »jame Velika Pasica pri Igu«, in pisca istoimenske strokovne knjige, so ga pred dvema letoma prek UNESCA povabili na posvetovanje v Parizu, namenjeno ohranjanju slovitih jam s prazgodovinskimi slikarijami, kot sta na primer Altamira in Lascaux v Španiji in Franciji. Kmalu po povratku se je oglasil v našem studiu in povzel izkušnje svojih raziskav in srečanja v Parizu. Pogovor se je začel z njegovim pojasnilom, kaj v njegovi študiji o jami pri Igu je mednarodne strokovnjake prepričalo, da so ga povabili na srečanje UNESCA! Anton Brancelj v jami Pasica (foto: Jože Suhadolnik)
Četrt stoletja je minilo od odkritja, po nekaterih ocenah več kot 30 tisoč let starih jamskih slikarij v jami Chauvet v južni Franciji. Množičnemu turističnemu obisku jam in katastrofalnim posledicam na njihovo notranjost zaradi toksinov so se tam izognili z izgradnjo replike. Ohranjanje notranjosti jam pa še vedno ostaja izziv za odgovorne strokovnjake, saj so celovite študije ekologije, taksonomije in biodiverzitete pred soncem skritega podzemlja razmeroma redke. Pri nas je po njih poznan prof.dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Kot takega in med drugim kot avtorja rezultatov dolgoletnega spremljanja »jame Velika Pasica pri Igu«, in pisca istoimenske strokovne knjige, so ga pred dvema letoma prek UNESCA povabili na posvetovanje v Parizu, namenjeno ohranjanju slovitih jam s prazgodovinskimi slikarijami, kot sta na primer Altamira in Lascaux v Španiji in Franciji. Kmalu po povratku se je oglasil v našem studiu in povzel izkušnje svojih raziskav in srečanja v Parizu. Pogovor se je začel z njegovim pojasnilom, kaj v njegovi študiji o jami pri Igu je mednarodne strokovnjake prepričalo, da so ga povabili na srečanje UNESCA! Anton Brancelj v jami Pasica (foto: Jože Suhadolnik)
Tokrat je gost zgodovinar, doc.dr. Željko Oset z Univerze v Novi Gorici, ki je uredil nedavno izdani zbornik besedil z naslovom »Goriški izobraženci skozi zgodovino«. Devet prispevkov v njem skuša obdobje Goriške od 17. pa do konca 20. stoletja povzeti z oživitvijo spomina na ključne izobraženke in izobražence, ki so bodisi izhajali bodisi preživeli dele svojih življenj v tej z več etnijami še danes poseljene politično-geografske entitete. Za začetek je gost pojasnil pot do nastanka zbornika. (vir: Univerza v Novi Gorici)
Tokrat je gost zgodovinar, doc.dr. Željko Oset z Univerze v Novi Gorici, ki je uredil nedavno izdani zbornik besedil z naslovom »Goriški izobraženci skozi zgodovino«. Devet prispevkov v njem skuša obdobje Goriške od 17. pa do konca 20. stoletja povzeti z oživitvijo spomina na ključne izobraženke in izobražence, ki so bodisi izhajali bodisi preživeli dele svojih življenj v tej z več etnijami še danes poseljene politično-geografske entitete. Za začetek je gost pojasnil pot do nastanka zbornika. (vir: Univerza v Novi Gorici)
Pretekli teden se je začela pomlad, in z njo mnogi procesi, ki jim ponavadi rečemu prebujanje narave. Z neprecenljivo pomembnim aspektom – s preučevanjem vloge opraševalcev v naravnem okolju, predvsem pa pri pridelavi hrane – se že dolgo ukvarja doc.dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Sam čebelar, je že kot otrok na očetovo pobudo začel gojiti čmrlje, ki spadajo k t.im. »divjim opraševalcem«. Lanska jesenska predstavitev prve slovenske raziskave o njihovi vlogi v kontekstu pridelave hrane za ljudi, je marsikomu »odprla oči« glede pomembnosti njihove vloge pri teh naravnih procesih, na katere pa le tržnim zakonitostim in pretirani rabi toksičnih umetnih gnojil zavezano kmetijstvo, vpliva uničujoče. V pogovoru je najprej povedal, kaj se trenutno po zimskem počitku dogaja z opraševalci, nadaljeval pa s spoznanji njihovega dolgoletnega preučevanja, med drugim tudi, kaj naj bi bili temelji strategije upravljanja s temi, za večino živih bitij pomembnimi sodobniki.
Pretekli teden se je začela pomlad, in z njo mnogi procesi, ki jim ponavadi rečemu prebujanje narave. Z neprecenljivo pomembnim aspektom – s preučevanjem vloge opraševalcev v naravnem okolju, predvsem pa pri pridelavi hrane – se že dolgo ukvarja doc.dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Sam čebelar, je že kot otrok na očetovo pobudo začel gojiti čmrlje, ki spadajo k t.im. »divjim opraševalcem«. Lanska jesenska predstavitev prve slovenske raziskave o njihovi vlogi v kontekstu pridelave hrane za ljudi, je marsikomu »odprla oči« glede pomembnosti njihove vloge pri teh naravnih procesih, na katere pa le tržnim zakonitostim in pretirani rabi toksičnih umetnih gnojil zavezano kmetijstvo, vpliva uničujoče. V pogovoru je najprej povedal, kaj se trenutno po zimskem počitku dogaja z opraševalci, nadaljeval pa s spoznanji njihovega dolgoletnega preučevanja, med drugim tudi, kaj naj bi bili temelji strategije upravljanja s temi, za večino živih bitij pomembnimi sodobniki.
Leta 1947, za potrebe vse tedanje jugoslovanske papirniške industrije ustanovljeni Inštitut za celulozo in papir iz Ljubljane, je po desetletjih razvoja in prilagajanja razmeram še danes edini infrastrukturni center in registrirana raziskovalna inštitucija za papirništvo v širšem regionalnem prostoru. Premore dve raziskovalni skupini (za papirništvo in za embalažo), pred kratkim pa so v prostorih kjer imajo stroj za proizvodnjo posebnih (tudi arhivskih) vrst papirja, postavili novi embalažno-grafični center. Z razvojno-raziskovalne dejavnostjo nameravajo doseči inovativne preboje predvsem na področju trajnostno zasnovane embalaže. Gosta v studiu, dr.Igor Karlovits, vodja novega centra in Barbara Šumiga, koordinator vloge ICP v centru odličnosti InnoRenew (infrastrukturni projekt za razvoj trajnostno naravnane prestrukturacije dela gospodarstva ob pomoči RR – tu ga usklajuje Univerza na Primorskem v Kopru – iz katerega je ICP dobil večino sredstev za opremo centra), bosta V ŽIVO poskušala osvetliti cilje in pojasnila razvojno-raziskovalno delo v novi pridobitvi. Vir: ICP
Leta 1947, za potrebe vse tedanje jugoslovanske papirniške industrije ustanovljeni Inštitut za celulozo in papir iz Ljubljane, je po desetletjih razvoja in prilagajanja razmeram še danes edini infrastrukturni center in registrirana raziskovalna inštitucija za papirništvo v širšem regionalnem prostoru. Premore dve raziskovalni skupini (za papirništvo in za embalažo), pred kratkim pa so v prostorih kjer imajo stroj za proizvodnjo posebnih (tudi arhivskih) vrst papirja, postavili novi embalažno-grafični center. Z razvojno-raziskovalne dejavnostjo nameravajo doseči inovativne preboje predvsem na področju trajnostno zasnovane embalaže. Gosta v studiu, dr.Igor Karlovits, vodja novega centra in Barbara Šumiga, koordinator vloge ICP v centru odličnosti InnoRenew (infrastrukturni projekt za razvoj trajnostno naravnane prestrukturacije dela gospodarstva ob pomoči RR – tu ga usklajuje Univerza na Primorskem v Kopru – iz katerega je ICP dobil večino sredstev za opremo centra), bosta V ŽIVO poskušala osvetliti cilje in pojasnila razvojno-raziskovalno delo v novi pridobitvi. Vir: ICP
Tokrat o lastnostih t.im kanabinoidov konoplje pri pionirskih raziskavah zdravljenja različnih vrst raka. Vse skupaj se opira na posebno lastnost fiziologije organizmov (v rastlinah se imenujejo fitokanabinoidi), in njihovem učinkovanju skozi endokanabinoidni sistem pri človeku. Naše telo proizvaja endokanabinoide v živčnih celicah, služijo pa kot signalne molekule. Njihova vloga v našem telesu je zelo široka in se najbolje opiše s petimi velelniki- jej, spi, pozabi, sprosti se in varuj. Kaj pa imajo omenjene spojine opraviti z vlogo konoplje pri zdravljenju raka, bosta v pogovoru povedali gostji, ki smo ju pretekli teden obiskali na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer sta pripravili predavanje o “konoplji v boju proti rakavim boleznim“. Nekdanja dolgoletna direktorica prof.dr. Tamara Lah Turnšek se z biologijo raka ukvarja že desetletja, doc.dr. Tanja Bagar, predsednica strokovnega sveta mednarodnega inštituta za kanabinoide, pa od začetka svoje raziskovalne poti. Pogovor smo začeli z neznanko, kaj sploh je ena od temeljnih fizioloških lastnosti organizma – »endokanabinoidni sistem«, in čemu služi v telesu!
Tokrat o lastnostih t.im kanabinoidov konoplje pri pionirskih raziskavah zdravljenja različnih vrst raka. Vse skupaj se opira na posebno lastnost fiziologije organizmov (v rastlinah se imenujejo fitokanabinoidi), in njihovem učinkovanju skozi endokanabinoidni sistem pri človeku. Naše telo proizvaja endokanabinoide v živčnih celicah, služijo pa kot signalne molekule. Njihova vloga v našem telesu je zelo široka in se najbolje opiše s petimi velelniki- jej, spi, pozabi, sprosti se in varuj. Kaj pa imajo omenjene spojine opraviti z vlogo konoplje pri zdravljenju raka, bosta v pogovoru povedali gostji, ki smo ju pretekli teden obiskali na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer sta pripravili predavanje o “konoplji v boju proti rakavim boleznim“. Nekdanja dolgoletna direktorica prof.dr. Tamara Lah Turnšek se z biologijo raka ukvarja že desetletja, doc.dr. Tanja Bagar, predsednica strokovnega sveta mednarodnega inštituta za kanabinoide, pa od začetka svoje raziskovalne poti. Pogovor smo začeli z neznanko, kaj sploh je ena od temeljnih fizioloških lastnosti organizma – »endokanabinoidni sistem«, in čemu služi v telesu!
Kemijski inštitut iz Ljubljane, točneje Odsek za kemijo materialov je vključen v mednarodni projekt “Battery2030+“, ki vključuje 17 partnerjev iz 9 evropskih držav (izbrali so ga v okviru Usklajevalnega in podpornega ukrepa “Obzorja 2000”). V enem letu naj bi vzpostavili temelje za obsežen 10-letni evropski raziskovalni projekt s temeljnim ciljem: vzpodbuditi in doseči “baterije prihodnosti”. Skupina je pripravila tudi “Manifest“. Politično je pobudo podprl tudi podpredsednik komisije EU podpredsednik, komisar Maroš Šefčovič. S strani Kemijskega inštituta slovenski del v pobudi usklajuje izr.prof.dr. Robert Dominko, izkušeni raziskovalec na področju novih vrst baterij kot pomembnega dejavnika v prehodu v brezogljično ekonomijo. V pogovoru nam bo osvetlil mnoge aspekte pobude. (Foto vir: http://battery2030.eu/ )
Kemijski inštitut iz Ljubljane, točneje Odsek za kemijo materialov je vključen v mednarodni projekt “Battery2030+“, ki vključuje 17 partnerjev iz 9 evropskih držav (izbrali so ga v okviru Usklajevalnega in podpornega ukrepa “Obzorja 2000”). V enem letu naj bi vzpostavili temelje za obsežen 10-letni evropski raziskovalni projekt s temeljnim ciljem: vzpodbuditi in doseči “baterije prihodnosti”. Skupina je pripravila tudi “Manifest“. Politično je pobudo podprl tudi podpredsednik komisije EU podpredsednik, komisar Maroš Šefčovič. S strani Kemijskega inštituta slovenski del v pobudi usklajuje izr.prof.dr. Robert Dominko, izkušeni raziskovalec na področju novih vrst baterij kot pomembnega dejavnika v prehodu v brezogljično ekonomijo. V pogovoru nam bo osvetlil mnoge aspekte pobude. (Foto vir: http://battery2030.eu/ )
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Današnja gostja, dr. Petra Golja je na Darwinov rojstni dan, 12. februar (1809) v okviru mednarodne pobude Mednarodni Darwinov dan, objavila poslanico in imela preteklo nedeljo predavanje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Že z naslovom “Darwinova revolucija na ramenih velikanov“, in z izhodiščem razlikovanja med znanstveno teorijo in verjetjem, je na primeru poteka Darwinovega spoznanja o izvoru vrst (evolucija) nakazala pomembnost razumevanja in ne verjetja v znanstveno teorijo o naravnem izboru. Ne glede na to, da je bil duhovnik, je bil prvi z razlago raznolikosti življenja na planetu brez posredovanja nadnaravne sile. V sodobnem svetu lažnih novic in podatkov je tako zelo pomembno, da razumemo in razlikujemo in ne, da kar verjamemo v trditve, ki na prvi pogled ugajajo našim vrednotam. Sogovornica je izredna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Današnja gostja, dr. Petra Golja je na Darwinov rojstni dan, 12. februar (1809) v okviru mednarodne pobude Mednarodni Darwinov dan, objavila poslanico in imela preteklo nedeljo predavanje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Že z naslovom “Darwinova revolucija na ramenih velikanov“, in z izhodiščem razlikovanja med znanstveno teorijo in verjetjem, je na primeru poteka Darwinovega spoznanja o izvoru vrst (evolucija) nakazala pomembnost razumevanja in ne verjetja v znanstveno teorijo o naravnem izboru. Ne glede na to, da je bil duhovnik, je bil prvi z razlago raznolikosti življenja na planetu brez posredovanja nadnaravne sile. V sodobnem svetu lažnih novic in podatkov je tako zelo pomembno, da razumemo in razlikujemo in ne, da kar verjamemo v trditve, ki na prvi pogled ugajajo našim vrednotam. Sogovornica je izredna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani so v istem letu, ko se je spomladi v stari stavbi na Prešernovi cesti sklenila jeseni 2017 odprta razstava „Preteklost pod mikroskopom“, konec lanskega novembra odprli še eno, tokrat bolj specifično občasno razstavo z naslovom "V dobrih rokah". Prva omenjena je prikazala sinhroni pomen in delo naravoslovnih znanj pri interpretaciji zgodb, ki jih skrivajo in hkrati pripovedujejo predmeti iz preteklosti oziroma t.im. premična kulturna dediščina. Novo razstavo pa so pripravili ob lanskih šestih desetletjih njihovega oddelka za konserviranje in restavriranje. Gre za tovrstno najstarejšo delujočo enoto v državi, ki sicer svoje zametke beleži v drugi polovici 19. stoletja. Razstavo „V dobrih rokah“ sta zasnovali mag. Nataša Nemeček in dr. Eva Menart, obe članici skupine 10 konservatorjev-restavratorjev iz omenjenega oddelka. Gostji bosta V ŽIVO osvetlili zgodovinsko pot stroke, ki jo razstava povzema, dotaknili se bosta tudi njene terminologije, opozorili na temeljni namen razstave in povzeli njene temeljne obrise. Konservatorsko-restavratorska stroka združuje posameznike, ki so „humanisti, naravoslovci in tehniki“, saj v isti sapi skušajo ohranjati in interpretirati dediščinske najdbe od prazgodovine do sodobnejših obdobij. "BESEDILO POD FOTOGRAFIJO": Primer analize“ PIXE“ rimske bronaste čelade etruščansko-italskega tipa z Gradu pri vasi Krn, ki jo hrani Tolminski muzej. PIXE je metoda protonsko vzbujenih rentgenskih žarkov, analizo pa so izvedli na Inštitutu “Jožef Stefan” foto: IJS
V Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani so v istem letu, ko se je spomladi v stari stavbi na Prešernovi cesti sklenila jeseni 2017 odprta razstava „Preteklost pod mikroskopom“, konec lanskega novembra odprli še eno, tokrat bolj specifično občasno razstavo z naslovom "V dobrih rokah". Prva omenjena je prikazala sinhroni pomen in delo naravoslovnih znanj pri interpretaciji zgodb, ki jih skrivajo in hkrati pripovedujejo predmeti iz preteklosti oziroma t.im. premična kulturna dediščina. Novo razstavo pa so pripravili ob lanskih šestih desetletjih njihovega oddelka za konserviranje in restavriranje. Gre za tovrstno najstarejšo delujočo enoto v državi, ki sicer svoje zametke beleži v drugi polovici 19. stoletja. Razstavo „V dobrih rokah“ sta zasnovali mag. Nataša Nemeček in dr. Eva Menart, obe članici skupine 10 konservatorjev-restavratorjev iz omenjenega oddelka. Gostji bosta V ŽIVO osvetlili zgodovinsko pot stroke, ki jo razstava povzema, dotaknili se bosta tudi njene terminologije, opozorili na temeljni namen razstave in povzeli njene temeljne obrise. Konservatorsko-restavratorska stroka združuje posameznike, ki so „humanisti, naravoslovci in tehniki“, saj v isti sapi skušajo ohranjati in interpretirati dediščinske najdbe od prazgodovine do sodobnejših obdobij. "BESEDILO POD FOTOGRAFIJO": Primer analize“ PIXE“ rimske bronaste čelade etruščansko-italskega tipa z Gradu pri vasi Krn, ki jo hrani Tolminski muzej. PIXE je metoda protonsko vzbujenih rentgenskih žarkov, analizo pa so izvedli na Inštitutu “Jožef Stefan” foto: IJS
Tokrat je gost mag. Robert Turk, vodja Območne enote Piran v sklopu Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Slednji je strokovna državna institucija, ki v skladu s pooblastili Zakona o ohranjanje narave in ustreznih mednarodnih konvencij skrbi za naravno okolje po območnih enotah. Piranska pomeni 2 odstotka državnega ozemlja, je pa edina ob morju, kar Slovenijo ne glede na mestoma nasprotujoče si prakse uvršča med pomorske oziroma sredozemske države. Na obalnem območju premorejo kar nekaj zavarovanih območij narave, 7 pa jih je urejenih za obisk. Krajinski park Sečoveljske soline in pred nekaj leti odprt naravni rezervat Škocjanski zatok na pragu Kopra, sta le med najbolj prepoznavnimi. Robert Turk je v pogovoru predstavil osnove dejavnosti in dela območne enote Piran. Na fotografiji vlažni in močvirni travniki naravnega rezervata Škocjanski zatok na pragu Kopra (foto: Borut Mozetič)
Tokrat je gost mag. Robert Turk, vodja Območne enote Piran v sklopu Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Slednji je strokovna državna institucija, ki v skladu s pooblastili Zakona o ohranjanje narave in ustreznih mednarodnih konvencij skrbi za naravno okolje po območnih enotah. Piranska pomeni 2 odstotka državnega ozemlja, je pa edina ob morju, kar Slovenijo ne glede na mestoma nasprotujoče si prakse uvršča med pomorske oziroma sredozemske države. Na obalnem območju premorejo kar nekaj zavarovanih območij narave, 7 pa jih je urejenih za obisk. Krajinski park Sečoveljske soline in pred nekaj leti odprt naravni rezervat Škocjanski zatok na pragu Kopra, sta le med najbolj prepoznavnimi. Robert Turk je v pogovoru predstavil osnove dejavnosti in dela območne enote Piran. Na fotografiji vlažni in močvirni travniki naravnega rezervata Škocjanski zatok na pragu Kopra (foto: Borut Mozetič)
Tokrat se podajamo v obdobje okupacije takratne »Dravske banovine« v okviru Kraljevine Jugoslavije, ki so jo sredi aprila 1941 po nareku nacistične Nemčije ozemeljsko razkosale 4 okupacijske sile. Režim t. im. »okupacijskih meja« in predvsem raznarodovalna praksa nemških, italijanskih, madžarskih in hrvaških agresorskih sil tudi ob takrat novih mejah, je okvir »spominskega raziskovalnega projekta«, ki ga koordinira Oddelek za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. V njem sodeluje več zgodovinskih in spominskih društev, raziskovalno pa so vanj vključeni ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino in Pedagoška fakulteta UL. Po četrtkovem predavanju ob otvoritvi območne razstave v okviru projekta, v Mestnem muzeju Idrija na Gradu Gewerkeneg z naslovom “Idrija in Žiri kot obmejno območje 1941-45“, se je vodja projekta, prof. dr. Božo Repe odzval našemu vabilu in najprej osvetlil razloge za resnično dolg naslov, nenazadnje pa razloge za nastanek tega interaktivnega, in na Facebook-u odmevnega projekta, ki se bo sklenil prihodnje leto. Naslov se namreč glasi: »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško!« Fotografija prikazuje delo na terenu. Betonski temelji nemškega stražnega stolpa na Toškem čelu pri Ljubljani, 3. 4. 2018. Med drugo svetovno vojno je tu potekala meja med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. foto: Božidar Flajšman
Tokrat se podajamo v obdobje okupacije takratne »Dravske banovine« v okviru Kraljevine Jugoslavije, ki so jo sredi aprila 1941 po nareku nacistične Nemčije ozemeljsko razkosale 4 okupacijske sile. Režim t. im. »okupacijskih meja« in predvsem raznarodovalna praksa nemških, italijanskih, madžarskih in hrvaških agresorskih sil tudi ob takrat novih mejah, je okvir »spominskega raziskovalnega projekta«, ki ga koordinira Oddelek za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. V njem sodeluje več zgodovinskih in spominskih društev, raziskovalno pa so vanj vključeni ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino in Pedagoška fakulteta UL. Po četrtkovem predavanju ob otvoritvi območne razstave v okviru projekta, v Mestnem muzeju Idrija na Gradu Gewerkeneg z naslovom “Idrija in Žiri kot obmejno območje 1941-45“, se je vodja projekta, prof. dr. Božo Repe odzval našemu vabilu in najprej osvetlil razloge za resnično dolg naslov, nenazadnje pa razloge za nastanek tega interaktivnega, in na Facebook-u odmevnega projekta, ki se bo sklenil prihodnje leto. Naslov se namreč glasi: »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško!« Fotografija prikazuje delo na terenu. Betonski temelji nemškega stražnega stolpa na Toškem čelu pri Ljubljani, 3. 4. 2018. Med drugo svetovno vojno je tu potekala meja med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. foto: Božidar Flajšman
Vrsta (lat. species), je v bioloških vedah ena od osnovnih biodiverzitetnih kategorij. Današnji gost, prof. dr. Boris Kryštufek bo tokrat govoril o tem, “kaj vrsta je – in kaj ni!”. Zakaj? Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, so vsi uporabljali ta pojem, a so o “species” imeli različne predstave. Soočili se bomo torej z razsežnim poljem “bioloških” znanstvenih razprav, izmed katerih se nekatere slabše podučene celo sprašujejo, če je kategorija “vrsta” sploh realna in smiselna. Razumevanju problematike se bomo skušali približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami. Pogovor poteka V ŽIVO.
Vrsta (lat. species), je v bioloških vedah ena od osnovnih biodiverzitetnih kategorij. Današnji gost, prof. dr. Boris Kryštufek bo tokrat govoril o tem, “kaj vrsta je – in kaj ni!”. Zakaj? Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, so vsi uporabljali ta pojem, a so o “species” imeli različne predstave. Soočili se bomo torej z razsežnim poljem “bioloških” znanstvenih razprav, izmed katerih se nekatere slabše podučene celo sprašujejo, če je kategorija “vrsta” sploh realna in smiselna. Razumevanju problematike se bomo skušali približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami. Pogovor poteka V ŽIVO.
V oddaji se bomo tokrat spustili v morje Tržaškega zaliva. Morska biološka postaja Piran, sestavni del Nacionalnega inštituta za biologijo v sodelovanju s sestrskimi postajami naših sosed, med drugim že tri desetletja raziskuje tudi ekologijo rastlinskega planktona ali fitoplanktona. Ob nedavnem seminarju oziroma predavanju za izvolitev v naziv znanstvena svetnica, je mikrobiologinja, izr.prof.dr. Patricija Mozetič, ki že nekaj leti vodi postajo, pripravila predavanje na omenjeno temo. Po predavanju je nekaj desetletjih izkušenj raziskav ekologije fitoplanktona rade volje povedala tudi za Program Ars. »Življenski cikel fitoplanktona« Vir: vikipedija
V oddaji se bomo tokrat spustili v morje Tržaškega zaliva. Morska biološka postaja Piran, sestavni del Nacionalnega inštituta za biologijo v sodelovanju s sestrskimi postajami naših sosed, med drugim že tri desetletja raziskuje tudi ekologijo rastlinskega planktona ali fitoplanktona. Ob nedavnem seminarju oziroma predavanju za izvolitev v naziv znanstvena svetnica, je mikrobiologinja, izr.prof.dr. Patricija Mozetič, ki že nekaj leti vodi postajo, pripravila predavanje na omenjeno temo. Po predavanju je nekaj desetletjih izkušenj raziskav ekologije fitoplanktona rade volje povedala tudi za Program Ars. »Življenski cikel fitoplanktona« Vir: vikipedija
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Na sam zadnji dan leta, v katerem je minilo stoletje od konca prve vojne, se bomo soočili z izvorom koncepta človekovih pravic in njegovega nastanka po drugi svetovni vojni. 10. decembra je minilo tudi 70 let, odkar je Generalna skupščina OZN sprejela temeljno deklaracijo o človekovih pravicah. Mišljensko ogrodje prispevka sta tokrat pomagala ustvariti dva sogovornika, zgodovinar dr.Marko Klavora, kustos v Goriškem muzeju Kromberk in Matjaž Gruden, direktor Centra za demokratično participacijo pri Svetu Evrope v Strasbourgu.
Na sam zadnji dan leta, v katerem je minilo stoletje od konca prve vojne, se bomo soočili z izvorom koncepta človekovih pravic in njegovega nastanka po drugi svetovni vojni. 10. decembra je minilo tudi 70 let, odkar je Generalna skupščina OZN sprejela temeljno deklaracijo o človekovih pravicah. Mišljensko ogrodje prispevka sta tokrat pomagala ustvariti dva sogovornika, zgodovinar dr.Marko Klavora, kustos v Goriškem muzeju Kromberk in Matjaž Gruden, direktor Centra za demokratično participacijo pri Svetu Evrope v Strasbourgu.
Današnja gostja je mag. Nina Žbona, konservatorka in restavratorka, vodja Oddelka za kamen in štukaturo na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nedavno je, za vodenje konservatorsko-restavratorskih posegov na kamnitih kipih »Zakon« in »Moč/Oblast« dunajskega kiparja Josefa Beyerja, kot za izdelavo kopij ob vhodu v vladno palačo na Prešernovi cesti v glavnem mestu, prejela stanovsko priznanje Mirka Šubica. (podeljuje jih Restavratorsko društvo Slovenije). Kipa so od postavitve vladne palače vojvodine Kranjske l. 1898 že večkrat popravljali, zaradi poškodb pa so ju že pred pol desetletja prepeljali v prostore restavratorskega centra. V pogovoru Žbona povzema izzive in potek del skupine več kot 30 strokovnjakov, ki jih je usklajevala do lanske postavitve kopij nazaj na izvorno mesto. Avtor fotografije je Valentin Benedikt
Današnja gostja je mag. Nina Žbona, konservatorka in restavratorka, vodja Oddelka za kamen in štukaturo na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nedavno je, za vodenje konservatorsko-restavratorskih posegov na kamnitih kipih »Zakon« in »Moč/Oblast« dunajskega kiparja Josefa Beyerja, kot za izdelavo kopij ob vhodu v vladno palačo na Prešernovi cesti v glavnem mestu, prejela stanovsko priznanje Mirka Šubica. (podeljuje jih Restavratorsko društvo Slovenije). Kipa so od postavitve vladne palače vojvodine Kranjske l. 1898 že večkrat popravljali, zaradi poškodb pa so ju že pred pol desetletja prepeljali v prostore restavratorskega centra. V pogovoru Žbona povzema izzive in potek del skupine več kot 30 strokovnjakov, ki jih je usklajevala do lanske postavitve kopij nazaj na izvorno mesto. Avtor fotografije je Valentin Benedikt
V okviru meseca dni so sodelavke in sodelavci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v LJ objavili 3 članke v odmevnih in vplivnih znanstvenih revijah. Naključje ali plod dolgoletnega dela in entuziazma skupine, ki jo vodi prof.dr. Roman Jerala? Nemara oboje, saj smo pred 2 tednoma že predstavili vsebino in okvir prvega (3.dec) od 3 nakazanih člankov, rezultatov raziskovalnih naporov raziskovalk, ki so se kalile že na mednarodnih tekmovanjih študentov iGEM na MIT v Bostonu. Tudi današnji dve gostji sta bili na omenjenih raziskovalnih soočenjih, ena kot mentorica, druga še kot študentka. Pripravili smo pogovor s prvima navedenima avtoricama člankov, dr. Ivo Hafner Bratkovič in doktorantko Tino Fink. V njunih primerih gre za znanstvena članka v revijah Nature Communications in Nature Chemical Biology, v katerih so raziskovalne skupine prišle do boljšega razumevanja mehanizma začetkov vnetja, in odkritja povečanja hitrosti odziva oziroma novega načina uravnavanja delovanja človeških celic. In prav zato je uporabnost teh odkritij v bodočih medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna Animacija novega, hitrejšega načina uravnavanja delovanja človeških celic iz članka v reviji Nature Chemical Biology: https://www.youtube.com/watch?v=9_pX2TlXUG8, Vir: Kemijski inštitut Znanstvena ilustracija: prikaz članka iz Nature Communications o boljšem razumevanju začetkov vnetja (vir: Kemijski inštitut)
V okviru meseca dni so sodelavke in sodelavci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v LJ objavili 3 članke v odmevnih in vplivnih znanstvenih revijah. Naključje ali plod dolgoletnega dela in entuziazma skupine, ki jo vodi prof.dr. Roman Jerala? Nemara oboje, saj smo pred 2 tednoma že predstavili vsebino in okvir prvega (3.dec) od 3 nakazanih člankov, rezultatov raziskovalnih naporov raziskovalk, ki so se kalile že na mednarodnih tekmovanjih študentov iGEM na MIT v Bostonu. Tudi današnji dve gostji sta bili na omenjenih raziskovalnih soočenjih, ena kot mentorica, druga še kot študentka. Pripravili smo pogovor s prvima navedenima avtoricama člankov, dr. Ivo Hafner Bratkovič in doktorantko Tino Fink. V njunih primerih gre za znanstvena članka v revijah Nature Communications in Nature Chemical Biology, v katerih so raziskovalne skupine prišle do boljšega razumevanja mehanizma začetkov vnetja, in odkritja povečanja hitrosti odziva oziroma novega načina uravnavanja delovanja človeških celic. In prav zato je uporabnost teh odkritij v bodočih medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna Animacija novega, hitrejšega načina uravnavanja delovanja človeških celic iz članka v reviji Nature Chemical Biology: https://www.youtube.com/watch?v=9_pX2TlXUG8, Vir: Kemijski inštitut Znanstvena ilustracija: prikaz članka iz Nature Communications o boljšem razumevanju začetkov vnetja (vir: Kemijski inštitut)
Pred tednom dni, na »ta veseli dan kulture« je Narodna in univerzitetna knjižnica podelila letošnje Trubarjevo priznanje dr. Jedert Vodopivec Tomažič, redni profesorici Univerze v Ljubljani, dolgoletni predstojnici Centra za restavriranje in konserviranje v osrednjem državnem arhivu. NUK utemeljuje priznanje z njihovim dolgoletnim poglobljenim sodelovanjem na različnih področjih konservatorsko-restavratorske dejavnosti. Piko na i pa je nemara postavila njena vsestranska pomoč pri letos septembra javno predstavljeni pridobitvi »Slavinskega kodeksa« s konca 15. stoletja. Kaj je arhivsko gradivo, ki je prvenstveno pravno-upravne narave, in kot tako par exellence zadeva dediščine države in naroda, kako se njena stroka, konservatorsko-restavratorska, loteva te dediščine, pa skozi ponovitev pogovora, ki smo ga lani z njo posneli po predstavitvi zbornika z naslovom «Konserviranje knjig in papirja 2«. Izdali so ga ob takratni 60-letnici ustanovitve centra. Njihove zbornike na platnicah obeležuje fotografija davčne knjige iz 16. stoletja, in prav skozi refleksijo posebnosti arhivske plati dediščinskih praks je gostja v pogovoru nakazala posebnosti njihove vloge. Foto: Lucija Planinc, Arhiv Slovenije Restavriranje poznogotskega Pontifikala, natančneje podaljševanje galunskih vezic
Pred tednom dni, na »ta veseli dan kulture« je Narodna in univerzitetna knjižnica podelila letošnje Trubarjevo priznanje dr. Jedert Vodopivec Tomažič, redni profesorici Univerze v Ljubljani, dolgoletni predstojnici Centra za restavriranje in konserviranje v osrednjem državnem arhivu. NUK utemeljuje priznanje z njihovim dolgoletnim poglobljenim sodelovanjem na različnih področjih konservatorsko-restavratorske dejavnosti. Piko na i pa je nemara postavila njena vsestranska pomoč pri letos septembra javno predstavljeni pridobitvi »Slavinskega kodeksa« s konca 15. stoletja. Kaj je arhivsko gradivo, ki je prvenstveno pravno-upravne narave, in kot tako par exellence zadeva dediščine države in naroda, kako se njena stroka, konservatorsko-restavratorska, loteva te dediščine, pa skozi ponovitev pogovora, ki smo ga lani z njo posneli po predstavitvi zbornika z naslovom «Konserviranje knjig in papirja 2«. Izdali so ga ob takratni 60-letnici ustanovitve centra. Njihove zbornike na platnicah obeležuje fotografija davčne knjige iz 16. stoletja, in prav skozi refleksijo posebnosti arhivske plati dediščinskih praks je gostja v pogovoru nakazala posebnosti njihove vloge. Foto: Lucija Planinc, Arhiv Slovenije Restavriranje poznogotskega Pontifikala, natančneje podaljševanje galunskih vezic
Raziskovalna skupina iz Ljubljane izpopolnila laboratorijsko obvladovanje pri genskih terapijah in v biotehnologiji Razdruževanje molekulskih kompleksov prek vezave drugih molekul je eno pomembnejših naravnih načel, ki so ga v okviru sintezne biologije in biotehnologije nasploh raziskovalci spoznali razmeroma pozno. V laboratorijih na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo (Kemijski inštitut) pod vodstvom prof.dr.Romana Jerale, so poleg predstojnika še, dr.Tina Lebar, dr.Ajasja Ljubetič in doktorski študent Anže Verbič, našli pot do razumevanja in poznavanja mehanizma polariziranega izpodrivanja genov, ki jih lahko vežejo na katero koli zaporedje DNK v celici/proteinu. V reviji Nature Chemical Biology so objavili (prvopodpisana avtorica je njihova kolegica Lebar) članek (https://www.nature.com/articles/s41589-018-0163-8 ) o proteinih TALE (Transcription Activator-Like Effector), ki jih lahko spremenijo v pospeševalce ali zaviralce katerega koli gena. Iin prav zato je uporabnost tega odkritja v medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna. Slika je lastnina Kemijskega inštituta
Raziskovalna skupina iz Ljubljane izpopolnila laboratorijsko obvladovanje pri genskih terapijah in v biotehnologiji Razdruževanje molekulskih kompleksov prek vezave drugih molekul je eno pomembnejših naravnih načel, ki so ga v okviru sintezne biologije in biotehnologije nasploh raziskovalci spoznali razmeroma pozno. V laboratorijih na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo (Kemijski inštitut) pod vodstvom prof.dr.Romana Jerale, so poleg predstojnika še, dr.Tina Lebar, dr.Ajasja Ljubetič in doktorski študent Anže Verbič, našli pot do razumevanja in poznavanja mehanizma polariziranega izpodrivanja genov, ki jih lahko vežejo na katero koli zaporedje DNK v celici/proteinu. V reviji Nature Chemical Biology so objavili (prvopodpisana avtorica je njihova kolegica Lebar) članek (https://www.nature.com/articles/s41589-018-0163-8 ) o proteinih TALE (Transcription Activator-Like Effector), ki jih lahko spremenijo v pospeševalce ali zaviralce katerega koli gena. Iin prav zato je uporabnost tega odkritja v medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna. Slika je lastnina Kemijskega inštituta
Dobitnica letošnjega najvišjega priznanja Društva restavratorjev Slovenije je prof.dr. Živa Deu. Od preloma tisočletja do odhoda v pokoj je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo poučevala prenovo in konserviranje-restavriranje stavbne dediščine in bivanjske kulture. Je avtorica kopice tozadevnih knjig, predvsem pa se že desetletja zavzema za razumevanje pomena stavbne dediščine. Je ena redkih arhitektk, ki je ogromno časa in energije posvetila praktičnim in hkrati teoretičnim izzivom prenove in predvsem ohranjanja stavb tako na podeželju kot v urbanih okoljih. V pogovoru razkriva potek spreminjanja odnosa do starih stavb - v obdobju po vojni so bile sinonim revščine in zaostalosti - ki se jih je potrebno čimprej znebiti, in jih nadomestiti z "modernimi rešitvami". Izzid je izguba zavedanja o pomenu tovrstne dediščine. Foto: obnovljena hiša na robu Bleda avtor Tomo Jeseničnik
Dobitnica letošnjega najvišjega priznanja Društva restavratorjev Slovenije je prof.dr. Živa Deu. Od preloma tisočletja do odhoda v pokoj je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo poučevala prenovo in konserviranje-restavriranje stavbne dediščine in bivanjske kulture. Je avtorica kopice tozadevnih knjig, predvsem pa se že desetletja zavzema za razumevanje pomena stavbne dediščine. Je ena redkih arhitektk, ki je ogromno časa in energije posvetila praktičnim in hkrati teoretičnim izzivom prenove in predvsem ohranjanja stavb tako na podeželju kot v urbanih okoljih. V pogovoru razkriva potek spreminjanja odnosa do starih stavb - v obdobju po vojni so bile sinonim revščine in zaostalosti - ki se jih je potrebno čimprej znebiti, in jih nadomestiti z "modernimi rešitvami". Izzid je izguba zavedanja o pomenu tovrstne dediščine. Foto: obnovljena hiša na robu Bleda avtor Tomo Jeseničnik
Ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne smo dobili na preverljivih arhivskih podatkih utemeljen seznam njenih vojaških žrtev. V koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino so pretekli teden v njihovih prostorih v Ljubljani ta seznam predstavili, in pojasnili, kako je do njega prišlo. Od začetka pred 3 leti je pri sestavljanju sodelovalo 16 raziskovalnih in ljubiteljskih skupin ter posameznikov, države in njenih predstavnikov pa ni bilo niti med pobudniki. Na spletni strani www.sistory.si je baza podatkov o žrtvah že dostopna, seznam pa bodo še dopolnjevali. O okoliščinah nastanka, poteku dela in rezultatih pa v pogovoru, Neja Blaj Hribar, odgovorna za koordinacijo projekta in Miha Ojsteršek, ki je bil zadolžen za analizo podatkov. Oba Inštitut za novejšo zgodovino. Na fotografiji levo Neja Blaj Hribar, desno Miha Ojsteršek Foto: Goran Tenze Goran
Ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne smo dobili na preverljivih arhivskih podatkih utemeljen seznam njenih vojaških žrtev. V koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino so pretekli teden v njihovih prostorih v Ljubljani ta seznam predstavili, in pojasnili, kako je do njega prišlo. Od začetka pred 3 leti je pri sestavljanju sodelovalo 16 raziskovalnih in ljubiteljskih skupin ter posameznikov, države in njenih predstavnikov pa ni bilo niti med pobudniki. Na spletni strani www.sistory.si je baza podatkov o žrtvah že dostopna, seznam pa bodo še dopolnjevali. O okoliščinah nastanka, poteku dela in rezultatih pa v pogovoru, Neja Blaj Hribar, odgovorna za koordinacijo projekta in Miha Ojsteršek, ki je bil zadolžen za analizo podatkov. Oba Inštitut za novejšo zgodovino. Na fotografiji levo Neja Blaj Hribar, desno Miha Ojsteršek Foto: Goran Tenze Goran
V okviru letošnjega evropskega leta kulturne dediščine Prirodoslovni muzej Slovenije v glavnem mestu tudi jeseni nadaljuje z vrsto predavanj, na katerih predstavljajo pomen in vlogo ohranjenih in nastajajočih naravoslovnih zbirk, vključno s sistemskimi težavami, ki že dolgo spremljajo poskuse njihovega ohranjanja in poživitve. Pretekli četrtek je tako ornitolog, doc. dr. Al Vrezec, muzejski svetovalec s Kustodiata za vretenčarje PMS predaval o sodobni uporabi muzejskih naravoslovnih zbirk na primeru ptic. Med drugim jih je pojasnjeval kot časovne kapsule – okna v naravo preteklosti, s katerimi lahko razumemo tudi sedanji čas in zametke prihodnjega na tem področju. Z veseljem se je odzval na povabilo, da na Programu Ars razširi odmevnost sporočila tega muzejskega cikla predavanj o pomenu naravoslovnih zbirk. Prirodoslovni muzeji so časovne kapsule narave, ki je ni več, skupaj z izumrlimi vrstami, kakršna je na fotografiji novozelandska huja, ki jo lahko danes opazujemo le še v muzejih. V kolikor so te primerke le-ti uspeli ohraniti. foto: © Al Vrezec
V okviru letošnjega evropskega leta kulturne dediščine Prirodoslovni muzej Slovenije v glavnem mestu tudi jeseni nadaljuje z vrsto predavanj, na katerih predstavljajo pomen in vlogo ohranjenih in nastajajočih naravoslovnih zbirk, vključno s sistemskimi težavami, ki že dolgo spremljajo poskuse njihovega ohranjanja in poživitve. Pretekli četrtek je tako ornitolog, doc. dr. Al Vrezec, muzejski svetovalec s Kustodiata za vretenčarje PMS predaval o sodobni uporabi muzejskih naravoslovnih zbirk na primeru ptic. Med drugim jih je pojasnjeval kot časovne kapsule – okna v naravo preteklosti, s katerimi lahko razumemo tudi sedanji čas in zametke prihodnjega na tem področju. Z veseljem se je odzval na povabilo, da na Programu Ars razširi odmevnost sporočila tega muzejskega cikla predavanj o pomenu naravoslovnih zbirk. Prirodoslovni muzeji so časovne kapsule narave, ki je ni več, skupaj z izumrlimi vrstami, kakršna je na fotografiji novozelandska huja, ki jo lahko danes opazujemo le še v muzejih. V kolikor so te primerke le-ti uspeli ohraniti. foto: © Al Vrezec
Tokrat fokus usmerjamo v monografijo z naslovom »Vizualizacija rasterskih podatkov laserskega skeniranja iz zraka«. Izdal jo je Inštitut za antropološke in prostorske študije, založila pa Založba ZRC SAZU. Napisana je v bosanskem jeziku, pripravili pa so jo, profesor Admir Mulahusić iz sarajevske Fakultete za geodezijo, in avtorja lani pri isti založbi izdanega izvirnika v angleščini, Ralf Hesse iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine dežele Baden-Wuertenberg v Nemčiji, in naš gost dr.Žiga Kokalj, vodja Oddelka za daljinsko zaznavanje na omenjenem inštitutu. In prav z njim smo nedavno posneli pogovor o tej, posebej za sodobne neinvazivne arheološke raziskave, precej temeljni knjigi. Najprej nas je zanimalo, ali gre za knjigo navodil o načinih rabe laserskega skeniranja iz zraka? Na sliki je z različnimi tehnikami prikaza podatkov aerolaserskega skeniranja prikazana osamela vzpetina zahodno od Kobarida. Na izravnanem vrhu je ob cerkvi Sv. Helene opaziti poznane, a še neraziskane rimske naselbinske sledove. foto: © Žiga Kokalj
Tokrat fokus usmerjamo v monografijo z naslovom »Vizualizacija rasterskih podatkov laserskega skeniranja iz zraka«. Izdal jo je Inštitut za antropološke in prostorske študije, založila pa Založba ZRC SAZU. Napisana je v bosanskem jeziku, pripravili pa so jo, profesor Admir Mulahusić iz sarajevske Fakultete za geodezijo, in avtorja lani pri isti založbi izdanega izvirnika v angleščini, Ralf Hesse iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine dežele Baden-Wuertenberg v Nemčiji, in naš gost dr.Žiga Kokalj, vodja Oddelka za daljinsko zaznavanje na omenjenem inštitutu. In prav z njim smo nedavno posneli pogovor o tej, posebej za sodobne neinvazivne arheološke raziskave, precej temeljni knjigi. Najprej nas je zanimalo, ali gre za knjigo navodil o načinih rabe laserskega skeniranja iz zraka? Na sliki je z različnimi tehnikami prikaza podatkov aerolaserskega skeniranja prikazana osamela vzpetina zahodno od Kobarida. Na izravnanem vrhu je ob cerkvi Sv. Helene opaziti poznane, a še neraziskane rimske naselbinske sledove. foto: © Žiga Kokalj
Tokrat vnovič govorimo o preostankih največjega gradbeno-inženirskega podviga iz rimskega obdobja v naših krajih – o poznorimskem notranjem obrambnem sistemu »Claustra Alpium Iuliarum”«, ki se vije od antične Tarsatice (v mestu Reka v Kvarnerju) do soške doline. V okviru že tretjega slovensko-hrvaškega Interreg-ovega projekta »Claustra +«, so arheologi, konservatorji in restavratorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pretekli teden za letos zaključili konservatorsko-restavratorske posege na dveh lokacijah: na Gradišču pri Robu in na Benetah. Kje pa to je, že takoj v uvodu pojasnjuje arheologinja, doc. dr. Katharina Zanier, koordinatorica projekta na ZVKDS. Za arheološke raziskave na teh lokacijah je odgovoren Center za preventivno arheologijo (ZVKDS) pod koordinacijo Tadeje Mulh in Maje Lavrič, za restavratorska dela pa Restavratorski center ZVKDS pod koordinacijo Nine Žbona in Damjana Nareda. Lokacija Benete – arheologi na delu letos poleti (foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Tokrat vnovič govorimo o preostankih največjega gradbeno-inženirskega podviga iz rimskega obdobja v naših krajih – o poznorimskem notranjem obrambnem sistemu »Claustra Alpium Iuliarum”«, ki se vije od antične Tarsatice (v mestu Reka v Kvarnerju) do soške doline. V okviru že tretjega slovensko-hrvaškega Interreg-ovega projekta »Claustra +«, so arheologi, konservatorji in restavratorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pretekli teden za letos zaključili konservatorsko-restavratorske posege na dveh lokacijah: na Gradišču pri Robu in na Benetah. Kje pa to je, že takoj v uvodu pojasnjuje arheologinja, doc. dr. Katharina Zanier, koordinatorica projekta na ZVKDS. Za arheološke raziskave na teh lokacijah je odgovoren Center za preventivno arheologijo (ZVKDS) pod koordinacijo Tadeje Mulh in Maje Lavrič, za restavratorska dela pa Restavratorski center ZVKDS pod koordinacijo Nine Žbona in Damjana Nareda. Lokacija Benete – arheologi na delu letos poleti (foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Omenjena mednarodna akreditacija, ki jo BGCI (Botanic Gardens Conservation International, ust. 1987 s sedežem v Londonu, 508 članov iz 92 držav) podeljuje vrtovom članom, ki ustrezajo visokim mednarodno priznanim standardom ohranjanja rastlinskih vrst oz. varstveni biologiji, je 208 let delujočemu vrtu na Ižanski cesti v glavnem mestu nova potrditev in priznanje za v prihodnost usmerjeni razvoj. Podeljuje se za obdobje 5 let, uvedli pa so jo zaradi povečanja števila vrtov po svetu, in z njo uvedli visoke kriterije varstvene biologije – predvsem izkaze o aktivnem ohranjanju in negovanju lokalne flore. In prav kot tak je bil l.1810 Botanični vrt v LJ tudi ustanovljen – kot vrt domovinske flore. Predstojnik dr. Jože Bavcon (na predlog BGCI je v imenu vrta l.2015 prejel nagrado Marsh Christian Award za uspešno ohranjanje rastlinskih vrst), in njegova pomočnica mag. Blanka Ravnjak v pogovoru razmišljata o ciljih in namenih varstvene biologije ter pojasnjujeta posledice nerazumevanja tukajšnih oblasti o sodobnem pomenu ohranjanja rastlinskih vrst. Ki ni le ljubiteljska temveč v razvitem zahodnem svetu precej dobičkonosna dejavnost. Travnik v Rojah blizu LJ kot primer varstva in situ, za katerega vrt skrbi že od l.1998 © Jože Bavcon
Omenjena mednarodna akreditacija, ki jo BGCI (Botanic Gardens Conservation International, ust. 1987 s sedežem v Londonu, 508 članov iz 92 držav) podeljuje vrtovom članom, ki ustrezajo visokim mednarodno priznanim standardom ohranjanja rastlinskih vrst oz. varstveni biologiji, je 208 let delujočemu vrtu na Ižanski cesti v glavnem mestu nova potrditev in priznanje za v prihodnost usmerjeni razvoj. Podeljuje se za obdobje 5 let, uvedli pa so jo zaradi povečanja števila vrtov po svetu, in z njo uvedli visoke kriterije varstvene biologije – predvsem izkaze o aktivnem ohranjanju in negovanju lokalne flore. In prav kot tak je bil l.1810 Botanični vrt v LJ tudi ustanovljen – kot vrt domovinske flore. Predstojnik dr. Jože Bavcon (na predlog BGCI je v imenu vrta l.2015 prejel nagrado Marsh Christian Award za uspešno ohranjanje rastlinskih vrst), in njegova pomočnica mag. Blanka Ravnjak v pogovoru razmišljata o ciljih in namenih varstvene biologije ter pojasnjujeta posledice nerazumevanja tukajšnih oblasti o sodobnem pomenu ohranjanja rastlinskih vrst. Ki ni le ljubiteljska temveč v razvitem zahodnem svetu precej dobičkonosna dejavnost. Travnik v Rojah blizu LJ kot primer varstva in situ, za katerega vrt skrbi že od l.1998 © Jože Bavcon
Magistrica biopsihologije Zala Slabe je na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost na KNAW (Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen – Kraljeva nizozemska akademija za znanost), pravkar začela 3-letni doktorski študij na temo “depresivne in bipolarne motnje oz. spolne razlike v nevropeptidu PACAP v paraventrikularnem jedru človeškega hipotalamusa“. Po nekajmesečni praksi na inštitutu v Amsterdamu, v skupini za nevropsihiatrične motnje, in v okviru Netherlands Brain Bank (niz. možganska banka), za potrebe magisterija na Univerzi na Primorskem v KP, jo je tja povabil njen mentor, prof.dr. Dick Swaab, tudi ustanovitelj te posebne banke, ki za raziskovalne namene hrani 4000 globoko zamrznjenih človeških možgan. V pogovoru razkriva, kako prek raziskovanja nevropeptida PACAP v hipotalamusu človekovih možgan zasleduje delovanje tega, za reakcije in počutje pomembnega peptida. Vzorci rezin zamrznjenih človeških možgan iz »Nizozemske možganske banke« foto: Zala Slabe
Magistrica biopsihologije Zala Slabe je na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost na KNAW (Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen – Kraljeva nizozemska akademija za znanost), pravkar začela 3-letni doktorski študij na temo “depresivne in bipolarne motnje oz. spolne razlike v nevropeptidu PACAP v paraventrikularnem jedru človeškega hipotalamusa“. Po nekajmesečni praksi na inštitutu v Amsterdamu, v skupini za nevropsihiatrične motnje, in v okviru Netherlands Brain Bank (niz. možganska banka), za potrebe magisterija na Univerzi na Primorskem v KP, jo je tja povabil njen mentor, prof.dr. Dick Swaab, tudi ustanovitelj te posebne banke, ki za raziskovalne namene hrani 4000 globoko zamrznjenih človeških možgan. V pogovoru razkriva, kako prek raziskovanja nevropeptida PACAP v hipotalamusu človekovih možgan zasleduje delovanje tega, za reakcije in počutje pomembnega peptida. Vzorci rezin zamrznjenih človeških možgan iz »Nizozemske možganske banke« foto: Zala Slabe
Tokrat govorimo o razstavi z naslovom »Navdihujoča racionalnost«, ki (žal) nima kataloga in možnosti ogleda podob na mreži, in si jo tako lahko do 24. novembra ogledate le v Galeriji Vodnikove domačije Šiška v LJ. Gre za kratek pregled razvoja znanstvene ilustracije na Slovenskem od 16. st. do danes. Izbor in postavitev treh osrednjih sklopov razstave sta pripravili kuratorici izr. prof. dr. Petra Černe Ovenin doc.mag. Marija Nabernik z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, točneje z oddelka za ilustracije. Gre za prvo tovrstno javno predstavitev znanstvene ilustracije pri nas, zato smo sogovornici za osvetlitev tematike povabili v naš studio. Razstava v galeriji foto: © Yeremie Pierre Noir
Tokrat govorimo o razstavi z naslovom »Navdihujoča racionalnost«, ki (žal) nima kataloga in možnosti ogleda podob na mreži, in si jo tako lahko do 24. novembra ogledate le v Galeriji Vodnikove domačije Šiška v LJ. Gre za kratek pregled razvoja znanstvene ilustracije na Slovenskem od 16. st. do danes. Izbor in postavitev treh osrednjih sklopov razstave sta pripravili kuratorici izr. prof. dr. Petra Černe Ovenin doc.mag. Marija Nabernik z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, točneje z oddelka za ilustracije. Gre za prvo tovrstno javno predstavitev znanstvene ilustracije pri nas, zato smo sogovornici za osvetlitev tematike povabili v naš studio. Razstava v galeriji foto: © Yeremie Pierre Noir
Tokrat o nekdanjih (iz začetka 20.st.) prirodoslovnih zbirkah v Mariboru, ki so se zaradi “spremembe namembnosti” muzejev v 50-ih letih, (tudi osrednji Prirodoslovni muzej v Ljubljani), porazgubile. Dolgoletno delo njihovega iniciatorja, mednarodno priznanega zoologa dr.Otmarja Reiserja, je bilo tako izgubljeno. Tudi pokrajinski naslednik takratnega deželnega muzeja izgubo teh zbirk pojasnjuje s citiranjem arhivov in spominov. Gost, redni profesor s Fak.za naravoslovje in matematiko Univerze v MB, dr.Franc Janžekovič pojasnjuje, zakaj bi bile zelo potrebne in koristne tudi danes, predvsem zaradi časovno primerjalnih podatkov. Osvetli pa tudi pot Mariborčana Reiserja, ki je imel zanimivo in hkrati tragično vlogo v dnevu atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28.6.1914. Slednji se je po mestu peljal k pravkar zgrajenemu Muzeju, katerega ravnatelj je bil Reiser.
Tokrat o nekdanjih (iz začetka 20.st.) prirodoslovnih zbirkah v Mariboru, ki so se zaradi “spremembe namembnosti” muzejev v 50-ih letih, (tudi osrednji Prirodoslovni muzej v Ljubljani), porazgubile. Dolgoletno delo njihovega iniciatorja, mednarodno priznanega zoologa dr.Otmarja Reiserja, je bilo tako izgubljeno. Tudi pokrajinski naslednik takratnega deželnega muzeja izgubo teh zbirk pojasnjuje s citiranjem arhivov in spominov. Gost, redni profesor s Fak.za naravoslovje in matematiko Univerze v MB, dr.Franc Janžekovič pojasnjuje, zakaj bi bile zelo potrebne in koristne tudi danes, predvsem zaradi časovno primerjalnih podatkov. Osvetli pa tudi pot Mariborčana Reiserja, ki je imel zanimivo in hkrati tragično vlogo v dnevu atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28.6.1914. Slednji se je po mestu peljal k pravkar zgrajenemu Muzeju, katerega ravnatelj je bil Reiser.
Eden od večjih stranskih učinkov segrevanja in zakisevanja oceanov je predvsem v obalnih morjih naraščajoča količina želatinastega planktona oziroma meduz. Ekološkim izzivom takšnih voda se že desetletja pridružujejo vedno večje količine plastike v morju, predvsem mikroplastika. Zato je projekt 15 partnerjev “GoJelly” prvovrsten izziv, saj si je med drugim za nalogo zastavil poiskati način, s katerim bi meduze to mikroplastiko predelale. Ukvarjajo pa se tudi s kulinaričnimi aspekti rabe meduz. V oddaji sredi poteka projekta gostimo raziskovalke z Morske biološke postaje Piran (NIB), partnerja v tem projektu. To so dr. Ana Rotter (koordinatorka s strani NIB), dr. Katja Klun in dr. Tjaša Kogovšek.
Eden od večjih stranskih učinkov segrevanja in zakisevanja oceanov je predvsem v obalnih morjih naraščajoča količina želatinastega planktona oziroma meduz. Ekološkim izzivom takšnih voda se že desetletja pridružujejo vedno večje količine plastike v morju, predvsem mikroplastika. Zato je projekt 15 partnerjev “GoJelly” prvovrsten izziv, saj si je med drugim za nalogo zastavil poiskati način, s katerim bi meduze to mikroplastiko predelale. Ukvarjajo pa se tudi s kulinaričnimi aspekti rabe meduz. V oddaji sredi poteka projekta gostimo raziskovalke z Morske biološke postaje Piran (NIB), partnerja v tem projektu. To so dr. Ana Rotter (koordinatorka s strani NIB), dr. Katja Klun in dr. Tjaša Kogovšek.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Konec avgusta je v Ljubljani z motom “Metamorfoze – Kontinuiteta sprememb” potekala 15. mednarodna znanstvena konferenca organizacije DOCOMOMO. Gre za združenje arhitektov, urbanistov in družboslovcev z vsega sveta, ki deluje že trideset let, slovenski predstavniki pa so stike z njimi navezali leta 1990. Od leta 2004 je zastopnica iz Slovenije dr. Nataša Kosélj, docentka predmeta »slovenska arhitektura 20. stoletja« na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V studiu sta o letošnjih poudarkih srečanja približno tristotih ljudi z vsega sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani govorila še: dr. Damjan Prelovšek (v njegovi hiši v mestu je potekala delavnica o arhitektu Plečniku, ki je hišo prenavljal) in arhitektka Špela Videčnik iz “Biro Ofis Arhitekti”.
Konec avgusta je v Ljubljani z motom “Metamorfoze – Kontinuiteta sprememb” potekala 15. mednarodna znanstvena konferenca organizacije DOCOMOMO. Gre za združenje arhitektov, urbanistov in družboslovcev z vsega sveta, ki deluje že trideset let, slovenski predstavniki pa so stike z njimi navezali leta 1990. Od leta 2004 je zastopnica iz Slovenije dr. Nataša Kosélj, docentka predmeta »slovenska arhitektura 20. stoletja« na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V studiu sta o letošnjih poudarkih srečanja približno tristotih ljudi z vsega sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani govorila še: dr. Damjan Prelovšek (v njegovi hiši v mestu je potekala delavnica o arhitektu Plečniku, ki je hišo prenavljal) in arhitektka Špela Videčnik iz “Biro Ofis Arhitekti”.
Mednarodno priznani raziskovalec iz Zagreba dr.Bojan Žagrović na dunajskem univerzitetnem kampusu Vienna Biocenter raziskuje teoretične okvire in pomembno neznanko v okviru molekularne biologije in biofizike. O teh temah na posnetku razmišlja tudi izr.prof.dr. Mojca Benčina, višja znanstvena sodelavka z zdajšnega Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Sogovornica je ena izmed najbolj prodornih sodobnih raziskovalk s področij imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije.
Mednarodno priznani raziskovalec iz Zagreba dr.Bojan Žagrović na dunajskem univerzitetnem kampusu Vienna Biocenter raziskuje teoretične okvire in pomembno neznanko v okviru molekularne biologije in biofizike. O teh temah na posnetku razmišlja tudi izr.prof.dr. Mojca Benčina, višja znanstvena sodelavka z zdajšnega Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Sogovornica je ena izmed najbolj prodornih sodobnih raziskovalk s področij imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije.
Tokrat se bomo vnovič spomnili dr. Ángele Piskernik, naravoslovke in mednarodno priznane varuhinje narave. Rodila se je na današnji dan, 27. avgusta l.1886 blizu Železne Kaple na Koroškem v Avstriji, umrla pa je 23. decembra l.1967 v Ljubljani. Kot prva Slovenka je na dunajski univerzi še pred 1.svetovno vojno opravila doktorat iz naravoslovja. Končno in po mnogih pobudah prav v teh dneh na obrobju glavnega mesta Korošica dobiva po njej imenovani del javnega prostora. Vzhodno od Kosez ob Poti spominov in tovarištva, ob „Žici“ edinega, med vojno v koncentracijsko taborišče spremenjenega evropskega glavnega mesta, pol stoletja po njeni smrti, dobivamo Park Ángele Piskernik. Planinska zveza Slovenije je nagrado za varstvo okolja poimenovala po njej, kaj in kdo pa je bila ta »najpomembnejša koroška Slovenka 20. stoletja«, bo v pogovoru povedal poznavalec njenega življenja in dela, zgodovinar Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali pred dvema letoma ob takratni 130-letnici rojstva Angele Piskernik.
Tokrat se bomo vnovič spomnili dr. Ángele Piskernik, naravoslovke in mednarodno priznane varuhinje narave. Rodila se je na današnji dan, 27. avgusta l.1886 blizu Železne Kaple na Koroškem v Avstriji, umrla pa je 23. decembra l.1967 v Ljubljani. Kot prva Slovenka je na dunajski univerzi še pred 1.svetovno vojno opravila doktorat iz naravoslovja. Končno in po mnogih pobudah prav v teh dneh na obrobju glavnega mesta Korošica dobiva po njej imenovani del javnega prostora. Vzhodno od Kosez ob Poti spominov in tovarištva, ob „Žici“ edinega, med vojno v koncentracijsko taborišče spremenjenega evropskega glavnega mesta, pol stoletja po njeni smrti, dobivamo Park Ángele Piskernik. Planinska zveza Slovenije je nagrado za varstvo okolja poimenovala po njej, kaj in kdo pa je bila ta »najpomembnejša koroška Slovenka 20. stoletja«, bo v pogovoru povedal poznavalec njenega življenja in dela, zgodovinar Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali pred dvema letoma ob takratni 130-letnici rojstva Angele Piskernik.
Gre ponovitev prispevka z naslovom »Je Bog pisatelj ali urar?«, ki ga je pred dobrim desetletjem pripravil publicist in popularizator znanosti dr. Sašo Dolenc, fizik in filozof. Avtor je dolgoletni sodelavec in eden od ustanoviteljev spletne strani za popularizacijo znanosti – »kvarkadabra«. Iz izhodišča kompleksne prepletenosti zgodovine razmerij med religijo in znanostjo, avtor povzema in hkrati razkriva razlike med grško filozofsko tradicijo in začetki krščanske vere. Ta je med drugim z doktrino »božjega stvarjenja iz nič« oziroma »creatio ex-nihilo« v svet prvih stoletij našega štetja vnesla za grško pojmovanje popolnoma drugačen način razumevanja sveta in človeka v njem. Ta eksplozivna mešanica je skozi stoletja ustvarila pogoje za nastanek znanosti, kakršno bolj ali manj poznamo od 17. stoletja naprej.
Gre ponovitev prispevka z naslovom »Je Bog pisatelj ali urar?«, ki ga je pred dobrim desetletjem pripravil publicist in popularizator znanosti dr. Sašo Dolenc, fizik in filozof. Avtor je dolgoletni sodelavec in eden od ustanoviteljev spletne strani za popularizacijo znanosti – »kvarkadabra«. Iz izhodišča kompleksne prepletenosti zgodovine razmerij med religijo in znanostjo, avtor povzema in hkrati razkriva razlike med grško filozofsko tradicijo in začetki krščanske vere. Ta je med drugim z doktrino »božjega stvarjenja iz nič« oziroma »creatio ex-nihilo« v svet prvih stoletij našega štetja vnesla za grško pojmovanje popolnoma drugačen način razumevanja sveta in človeka v njem. Ta eksplozivna mešanica je skozi stoletja ustvarila pogoje za nastanek znanosti, kakršno bolj ali manj poznamo od 17. stoletja naprej.
Spomladi pred dvema letoma je v sodelovanju z mestno občino Botanični vrt Univerze v Ljubljani odprl naravoslovno učno pot od vrta do dvorišča ljubljanskega gradu. Tam že nekaj let uspeva rastlinski endemit – Fleischmannov rebrinec. Gre za naravoslovno dragocenost, ki se je po besedah biologov ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu, ki je tukajšnja najstarejša akademska ustanova, saj šteje že 208 let. Projekt je nastal v takratnem okviru Ljubljane – zelene prestolnice Evrope. Endemit je dobil ime po Andreju Fleischmannu, ki je vrt vodil sredi 19. stoletja. Udeležili smo se ekskurzije po poti, ki sta jo vodila ravnatelj dr. Jože Bavcon in mag. Blanka Rávnjak, in ob tem posneli priložnostno reportažo. Njen namen, kot tudi pomen učne poti, je spoznavanje biotske raznovrstnosti sredi glavnega mesta. Po začetku v vrtu se je pot nadaljevala na stari cesti na grad …
Spomladi pred dvema letoma je v sodelovanju z mestno občino Botanični vrt Univerze v Ljubljani odprl naravoslovno učno pot od vrta do dvorišča ljubljanskega gradu. Tam že nekaj let uspeva rastlinski endemit – Fleischmannov rebrinec. Gre za naravoslovno dragocenost, ki se je po besedah biologov ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu, ki je tukajšnja najstarejša akademska ustanova, saj šteje že 208 let. Projekt je nastal v takratnem okviru Ljubljane – zelene prestolnice Evrope. Endemit je dobil ime po Andreju Fleischmannu, ki je vrt vodil sredi 19. stoletja. Udeležili smo se ekskurzije po poti, ki sta jo vodila ravnatelj dr. Jože Bavcon in mag. Blanka Rávnjak, in ob tem posneli priložnostno reportažo. Njen namen, kot tudi pomen učne poti, je spoznavanje biotske raznovrstnosti sredi glavnega mesta. Po začetku v vrtu se je pot nadaljevala na stari cesti na grad …
V oddaji boste delček odgovora slišali v ponovljenem pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Govoril bo o vlogi cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalkah kisika v atmosferi Zemlje. Najbolj so nam sicer blizu kot smrdljiva strupena sluz pri »cvetenju« voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti spodbudila popolnoma resno zastavljeno mednarodno raziskovalno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske. Ta naj bi pripravila študijo o njihovi prihodnji vlogi prvotnih kolonizatork planeta Mars. Povabili pa so tudi poznavalca cianobakterij, našega današnjega gosta.
V oddaji boste delček odgovora slišali v ponovljenem pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Govoril bo o vlogi cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalkah kisika v atmosferi Zemlje. Najbolj so nam sicer blizu kot smrdljiva strupena sluz pri »cvetenju« voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti spodbudila popolnoma resno zastavljeno mednarodno raziskovalno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske. Ta naj bi pripravila študijo o njihovi prihodnji vlogi prvotnih kolonizatork planeta Mars. Povabili pa so tudi poznavalca cianobakterij, našega današnjega gosta.
Tokrat spet o izzivih prehranske varnosti v tem stoletju. Pred dvema letoma smo o tej temi govorili z prof. dr Marino Dermastia, znanstveno svetnico z Nacionalnega inštituta za biologijo. Pogovor je nastal po njenem predavanju z istim naslovom na inštitutu, na katerem že dolgo raziskuje specifične vidike biologije rastlin.
Tokrat spet o izzivih prehranske varnosti v tem stoletju. Pred dvema letoma smo o tej temi govorili z prof. dr Marino Dermastia, znanstveno svetnico z Nacionalnega inštituta za biologijo. Pogovor je nastal po njenem predavanju z istim naslovom na inštitutu, na katerem že dolgo raziskuje specifične vidike biologije rastlin.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Dobra štiri leta so že minila od žleda, ki je predvsem v notranjskih gozdovih povzročil izjemno gospodarsko škodo. Lastniki in gozdarska stroka so se kmalu za tem soočili še z lubadarjem in dodatno škodo. Kaj storiti z opustošenim gozdnim habitatom? Kaj na novo saditi in kako se lotiti obnove goličav v poškodovanih gozdovih ob upoštevanju zakonitosti njihove ekologije, o tem in tudi drugih izzivih gozdarski stroki govori prof. dr. Robert Brus s Katedre za gojenje gozdov na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire z ljubljanske Biotehniške fakultete. Pogovor z njim v prostorih fakultete pod ljubljanskim Rožnikom smo začeli z vprašanjem, kaj je žled pravzaprav pomenil za sam gozdni habitat?
Dobra štiri leta so že minila od žleda, ki je predvsem v notranjskih gozdovih povzročil izjemno gospodarsko škodo. Lastniki in gozdarska stroka so se kmalu za tem soočili še z lubadarjem in dodatno škodo. Kaj storiti z opustošenim gozdnim habitatom? Kaj na novo saditi in kako se lotiti obnove goličav v poškodovanih gozdovih ob upoštevanju zakonitosti njihove ekologije, o tem in tudi drugih izzivih gozdarski stroki govori prof. dr. Robert Brus s Katedre za gojenje gozdov na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire z ljubljanske Biotehniške fakultete. Pogovor z njim v prostorih fakultete pod ljubljanskim Rožnikom smo začeli z vprašanjem, kaj je žled pravzaprav pomenil za sam gozdni habitat?
Tokrat govorimo o naravoslovnih zbirkah v svetu in pri nas. Prirodoslovni muzej Slovenije jih je pred dobrega pol stoletja imel več kot jih premore danes. En milijon njihovih t.im. »prirodnin« ali naturalij v nekaj depojih leži na tisoč kvadratnih metrih površin. Stanje je tako kritično, da je pretekli petek dopoldan na peti seji Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, o problematiki razmer v naravoslovnem muzealstvu in položaju Prirodoslovnega muzeja Slovenije potekala obravnava. Na »dolgo brado« problematike tukajšnih propadajočih naravoslovnih zbirk je z vso resnostjo spregovorila tudi podpora Univerz v Ljubljani in Mariboru, Nacionalnega inštituta za biologijo, Geološkega zavoda Slovenije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti izjavi s pomenljivim naslovom – »Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru«. Pri podpori vodilnih akademskih institucij je imel osrednjo vlogo tudi predsednik muzejskega strokovnega sveta prof.dr.Boris Kryštufek, sicer vodja Kustodiata za vretenčarje in visokošolski učitelj na obeh osrednjih slovenskih univerzah. Pogovor z njim, ki naj osvetli globino potrebe po ureditvi naravoslovnih zbirk in osvetlitvi njihovega pomena za moderno državo in družbo, smo začeli s primerom izpred šestih let – ko se zaradi pomanjkanja celovitih zemljevidov flore in favne pri nas nobena zadevna ustanova ni upala komentirati takratnega povečanega števila glodalcev po celi državi. Brošura PMS o letošnjih predavanjih z uvodno študijo B.Kryštufka o »Prirodoslovnih zbirkah od razsvetljenstva do izzivov 21.stoletja« POVEŽI NA HYPERLINK: http://www.pms-lj.si/si/files/default/Za-medije/2018%20ELKD/ELKD/PMS_predavanja2018-mali.pdf Foto: "Severna fasada iz še neizvedenega projekta novi Prirodoslovni muzej Slovenije" (vir PMS)
Tokrat govorimo o naravoslovnih zbirkah v svetu in pri nas. Prirodoslovni muzej Slovenije jih je pred dobrega pol stoletja imel več kot jih premore danes. En milijon njihovih t.im. »prirodnin« ali naturalij v nekaj depojih leži na tisoč kvadratnih metrih površin. Stanje je tako kritično, da je pretekli petek dopoldan na peti seji Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, o problematiki razmer v naravoslovnem muzealstvu in položaju Prirodoslovnega muzeja Slovenije potekala obravnava. Na »dolgo brado« problematike tukajšnih propadajočih naravoslovnih zbirk je z vso resnostjo spregovorila tudi podpora Univerz v Ljubljani in Mariboru, Nacionalnega inštituta za biologijo, Geološkega zavoda Slovenije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti izjavi s pomenljivim naslovom – »Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru«. Pri podpori vodilnih akademskih institucij je imel osrednjo vlogo tudi predsednik muzejskega strokovnega sveta prof.dr.Boris Kryštufek, sicer vodja Kustodiata za vretenčarje in visokošolski učitelj na obeh osrednjih slovenskih univerzah. Pogovor z njim, ki naj osvetli globino potrebe po ureditvi naravoslovnih zbirk in osvetlitvi njihovega pomena za moderno državo in družbo, smo začeli s primerom izpred šestih let – ko se zaradi pomanjkanja celovitih zemljevidov flore in favne pri nas nobena zadevna ustanova ni upala komentirati takratnega povečanega števila glodalcev po celi državi. Brošura PMS o letošnjih predavanjih z uvodno študijo B.Kryštufka o »Prirodoslovnih zbirkah od razsvetljenstva do izzivov 21.stoletja« POVEŽI NA HYPERLINK: http://www.pms-lj.si/si/files/default/Za-medije/2018%20ELKD/ELKD/PMS_predavanja2018-mali.pdf Foto: "Severna fasada iz še neizvedenega projekta novi Prirodoslovni muzej Slovenije" (vir PMS)
