Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Mesec februar se bliža koncu, informativni dnevi so za nami, prav tako zimske počitnice za polovico šolarjev, ostala polovica jih preživlja ta teden. V tem mesecu so šolarji, ki jih letos čaka pomembna odločitev - kam naprej, zagotovo veliko razmišljali v tej smeri. Izbrati gimnazijo ali poklicno šolo? Kaj mi prinaša poklic in kaj izobrazba v današnjem času? Nadaljevati šolanje po triletni poklicni šoli ali se zaposliti? Vse to so se spraševali tudi mojih gosti, danes dijaki 5. letnika na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana. Zakaj so se odločili za poklic kuharja, mesarja, peka in slaščičarke ter kaj jim je ta odločitev prinesla, so nam povedali v tokratni oddaji Gymnasium.
Mesec februar se bliža koncu, informativni dnevi so za nami, prav tako zimske počitnice za polovico šolarjev, ostala polovica jih preživlja ta teden. V tem mesecu so šolarji, ki jih letos čaka pomembna odločitev - kam naprej, zagotovo veliko razmišljali v tej smeri. Izbrati gimnazijo ali poklicno šolo? Kaj mi prinaša poklic in kaj izobrazba v današnjem času? Nadaljevati šolanje po triletni poklicni šoli ali se zaposliti? Vse to so se spraševali tudi mojih gosti, danes dijaki 5. letnika na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana. Zakaj so se odločili za poklic kuharja, mesarja, peka in slaščičarke ter kaj jim je ta odločitev prinesla, so nam povedali v tokratni oddaji Gymnasium.
V 108. letu starosti se je pred dnevi poslovila Emilija Soklič, filmska delavka, inženirka in inovatorka elektrotehnike, tudi Badjurova nagrajenka za življenjsko delo. Rodila se je leta 1918 in ko je imela sto let, jo je pred mikrofon povabil Ivan Merljak ter posnel pričujoči pogovor. Leta 2023 je bila Emilija Soklič v središču pozornosti našega 3. programa, Programa Ars Radia Slovenija, saj nam je podarila izjemno dragocenost: trak Rudija Omote s posnetkom zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 pred kulturnim molkom. Foto: Rado Likon.
V 108. letu starosti se je pred dnevi poslovila Emilija Soklič, filmska delavka, inženirka in inovatorka elektrotehnike, tudi Badjurova nagrajenka za življenjsko delo. Rodila se je leta 1918 in ko je imela sto let, jo je pred mikrofon povabil Ivan Merljak ter posnel pričujoči pogovor. Leta 2023 je bila Emilija Soklič v središču pozornosti našega 3. programa, Programa Ars Radia Slovenija, saj nam je podarila izjemno dragocenost: trak Rudija Omote s posnetkom zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 pred kulturnim molkom. Foto: Rado Likon.
30. 12. 2025 je umrla Emilija Soklič, dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo in ena prvih poklicnih filmskih ustvarjalk na Slovenskem. Avtor fotografije: R. Likon
30. 12. 2025 je umrla Emilija Soklič, dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo in ena prvih poklicnih filmskih ustvarjalk na Slovenskem. Avtor fotografije: R. Likon
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.
Tretji torek v marcu je vsako leto svetovni dan socialnega dela, dan, namenjen prepoznavanju pomembne vloge socialnih delavk in delavcev pri izboljševanju življenja posameznikov, družin in skupnosti. Zato smo v današnjo oddajo povabili štiri mlade socialne delavke, Uršo, Tejo, Gajo in Jerco, ki šele stopajo na pot pomoči drugim. Čeprav so poklic izbrale prav zaradi tega, doživljajo tudi razočaranje in nemoč, srečujejo se s togim sistemom, pa tudi s preveliko željo po pomoči in čustveno vpletenostjo v usode ljudi. Prve profesionalne izkušnje tudi z delom pri programu Botrstvo Zveze Anita Ogulin jim spreminjajo pogled na revščino, še vedno pa verjamejo, da je zanje to sanjski poklic.
Tretji torek v marcu je vsako leto svetovni dan socialnega dela, dan, namenjen prepoznavanju pomembne vloge socialnih delavk in delavcev pri izboljševanju življenja posameznikov, družin in skupnosti. Zato smo v današnjo oddajo povabili štiri mlade socialne delavke, Uršo, Tejo, Gajo in Jerco, ki šele stopajo na pot pomoči drugim. Čeprav so poklic izbrale prav zaradi tega, doživljajo tudi razočaranje in nemoč, srečujejo se s togim sistemom, pa tudi s preveliko željo po pomoči in čustveno vpletenostjo v usode ljudi. Prve profesionalne izkušnje tudi z delom pri programu Botrstvo Zveze Anita Ogulin jim spreminjajo pogled na revščino, še vedno pa verjamejo, da je zanje to sanjski poklic.
Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je tokrat mariborska frizerka Viktorija Jarc. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije ji je ob 55-letnici njenega salona podelila naziv – najstarejša obrtnica leta 2025. Zgodba o njeni vztrajnosti, strokovnosti in ljubezni do dela navdihuje generacije mladih frizerjev. Foto: Anton Šijanec
Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je tokrat mariborska frizerka Viktorija Jarc. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije ji je ob 55-letnici njenega salona podelila naziv – najstarejša obrtnica leta 2025. Zgodba o njeni vztrajnosti, strokovnosti in ljubezni do dela navdihuje generacije mladih frizerjev. Foto: Anton Šijanec
Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: Črt Piksi
Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete. Foto: Črt Piksi
Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je naziv Najstarejša obrtnica leta 2025 podelila frizerki Viktoriji Jarc, ki v Mariboru že 55 let vodi frizerski salon. Mojstrski izpit je opravila leta 1974 in tako ostaja ena redkih v državi, ki omenjeno obrt opravlja tako dolgo. V začetku leta se ji je pri delu v salonu pridružil vnuk Viktor, s katerim tako ohranjata družinsko tradicijo frizerstva.
Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je naziv Najstarejša obrtnica leta 2025 podelila frizerki Viktoriji Jarc, ki v Mariboru že 55 let vodi frizerski salon. Mojstrski izpit je opravila leta 1974 in tako ostaja ena redkih v državi, ki omenjeno obrt opravlja tako dolgo. V začetku leta se ji je pri delu v salonu pridružil vnuk Viktor, s katerim tako ohranjata družinsko tradicijo frizerstva.
V oddaji vas popeljemo v slovaško prestolnico Bratislavo, kjer je potekal celodnevni slovenski kulturni dogodek, ki je združil tako študente slovenščine in profesorje Filozofske fakultete bratislavske univerze kot tudi Slovence, ki bivajo v Bratislavi. O dogodku, ki je potekal prav na Ta veseli dan kulture, več izveste iz pogovora z organizatorko prireditve, dr. Sašo Wojtech Poklač, ki na bratislavski univerzi poučuje slovenščino že več kot dve desetletji. V oddaji vas seznanjamo tudi z Zimsko šolo slovenskega jezika, ki se bo prihodnji mesec začela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gostimo pa tudi mladega socialnega in okoljskega psihologa Žana Mlakarja, ki raziskovalno delo že skoraj desetletje opravlja na Nizozemskem.
V oddaji vas popeljemo v slovaško prestolnico Bratislavo, kjer je potekal celodnevni slovenski kulturni dogodek, ki je združil tako študente slovenščine in profesorje Filozofske fakultete bratislavske univerze kot tudi Slovence, ki bivajo v Bratislavi. O dogodku, ki je potekal prav na Ta veseli dan kulture, več izveste iz pogovora z organizatorko prireditve, dr. Sašo Wojtech Poklač, ki na bratislavski univerzi poučuje slovenščino že več kot dve desetletji. V oddaji vas seznanjamo tudi z Zimsko šolo slovenskega jezika, ki se bo prihodnji mesec začela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gostimo pa tudi mladega socialnega in okoljskega psihologa Žana Mlakarja, ki raziskovalno delo že skoraj desetletje opravlja na Nizozemskem.
Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.
Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.
V Aktualni temi smo se pogovarjali z Jakom Carlevaris in Emo Bernard, ki sta lani decembra prejela čin poročnika ozrioma poročnice v slovenski vojski. Vztrajnost in pogum, s katerim sta končala Šolo za častnike, jima bosta koristila tudi sicer v življenju.
V Aktualni temi smo se pogovarjali z Jakom Carlevaris in Emo Bernard, ki sta lani decembra prejela čin poročnika ozrioma poročnice v slovenski vojski. Vztrajnost in pogum, s katerim sta končala Šolo za častnike, jima bosta koristila tudi sicer v življenju.
1000 dijakov bo lahko na novo za šolsko leto, ki se je že začelo, prejelo štipendijo za deficitarne poklice. Ta je namenjena tistim, ki se izobražujejo za poklice, za katere na trgu dela ni dovolj kadra glede na potrebe delodajalcev. Prejemnikov Zoisovih štipendij je bistveno več; ta štipendija pa je namenjena spodbujanju izjemnih dosežkov ter ustvarjanju dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja in umetnosti. O obeh vrstah štipendij bomo govorili v torkovem Svetovalnem servisu, ko bosta z nami direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS Barbara Leder ter vodja oddelka za štipendije na skladu Maja Gašparovič.
1000 dijakov bo lahko na novo za šolsko leto, ki se je že začelo, prejelo štipendijo za deficitarne poklice. Ta je namenjena tistim, ki se izobražujejo za poklice, za katere na trgu dela ni dovolj kadra glede na potrebe delodajalcev. Prejemnikov Zoisovih štipendij je bistveno več; ta štipendija pa je namenjena spodbujanju izjemnih dosežkov ter ustvarjanju dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja in umetnosti. O obeh vrstah štipendij bomo govorili v torkovem Svetovalnem servisu, ko bosta z nami direktorica Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS Barbara Leder ter vodja oddelka za štipendije na skladu Maja Gašparovič.
Devetošolci, dijaki in bodoči študenti se v februarju odločajo, kam naprej in kateri poklic jih čaka. V Petku brez pravila se pogovarjamo z Andrejo Glavač iz Kariernega placa, ki razkriva nenapisana pravila izbire šole in poklica. Dotaknemo se dvomov, pritiskov staršev in kako lahko radovednost pomaga najti pravo pot. Spoznali bomo tudi digitalno “karierno sobo pobega”, kjer mladi skupaj z umetno inteligenco odkrivajo poklice prihodnosti.
Devetošolci, dijaki in bodoči študenti se v februarju odločajo, kam naprej in kateri poklic jih čaka. V Petku brez pravila se pogovarjamo z Andrejo Glavač iz Kariernega placa, ki razkriva nenapisana pravila izbire šole in poklica. Dotaknemo se dvomov, pritiskov staršev in kako lahko radovednost pomaga najti pravo pot. Spoznali bomo tudi digitalno “karierno sobo pobega”, kjer mladi skupaj z umetno inteligenco odkrivajo poklice prihodnosti.
Lektor ni jezikovna policija, ampak partner avtorju – prvi bralec, ki mu pomaga do jasnega in učinkovitega sporočila, pravi Kristina M. Pučnik, predsednica Lektorskega društva Slovenije. Kristina M. Pučnik že 20 let poklicno deluje kot lektorica. Pravi, da ne bi počela nič drugega, saj je v poklicu, v katerem dela kot samozaposlena, izjemno zadovoljna. K pogovoru smo jo povabili ob nedavno sprejetem Etičnem kodeksu in poklicnih standardih Lektorskega društva Slovenije. Pogovarjali smo se tudi o širšem odnosu javnosti do lektorjev. Povedala je, da se ljudje primejo za usta, ko izvedo, kaj je po poklicu.
Lektor ni jezikovna policija, ampak partner avtorju – prvi bralec, ki mu pomaga do jasnega in učinkovitega sporočila, pravi Kristina M. Pučnik, predsednica Lektorskega društva Slovenije. Kristina M. Pučnik že 20 let poklicno deluje kot lektorica. Pravi, da ne bi počela nič drugega, saj je v poklicu, v katerem dela kot samozaposlena, izjemno zadovoljna. K pogovoru smo jo povabili ob nedavno sprejetem Etičnem kodeksu in poklicnih standardih Lektorskega društva Slovenije. Pogovarjali smo se tudi o širšem odnosu javnosti do lektorjev. Povedala je, da se ljudje primejo za usta, ko izvedo, kaj je po poklicu.
"Pomembna je ljubezen do poklica, do predmeta, ki ga učiš, in do učencev ali odraslih, ki jim posreduješ svoje znanje," pravi gospa Magda Juvan, ki je vsa svoja službena leta preživela za katedrom na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. Učencem je skušala vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika, do literature in slovnice, in pri tem nenehno iskala svoje poti, ki bi bile za učence kar najbolj zanimive. Ljubezen do jezika jo še vedno spremlja prav vsak dan. Nekaj utrinkov iz mozaika svojega življenja je podelila v pogovoru z Lucijo Fatur.
"Pomembna je ljubezen do poklica, do predmeta, ki ga učiš, in do učencev ali odraslih, ki jim posreduješ svoje znanje," pravi gospa Magda Juvan, ki je vsa svoja službena leta preživela za katedrom na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. Učencem je skušala vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika, do literature in slovnice, in pri tem nenehno iskala svoje poti, ki bi bile za učence kar najbolj zanimive. Ljubezen do jezika jo še vedno spremlja prav vsak dan. Nekaj utrinkov iz mozaika svojega življenja je podelila v pogovoru z Lucijo Fatur.
V Godoviču se je rodila 76-letna Tončka Kimlar. V družini so bili štirje otroci in ker je bila najstarejša, je veliko pomagala mami. Ko je imela devet let, so se preselili v Bilje. Obiskovala je tri osnovne šole: Godovič, Bilje in Miren. V življenju je opravljala različne poklice: bila je varuška, delala je v hotelu, proizvodnji in tudi pomagala v Italiji. 'Penzije' se je zelo veselila.
V Godoviču se je rodila 76-letna Tončka Kimlar. V družini so bili štirje otroci in ker je bila najstarejša, je veliko pomagala mami. Ko je imela devet let, so se preselili v Bilje. Obiskovala je tri osnovne šole: Godovič, Bilje in Miren. V življenju je opravljala različne poklice: bila je varuška, delala je v hotelu, proizvodnji in tudi pomagala v Italiji. 'Penzije' se je zelo veselila.
Gostja oddaje Odprto za srečanja je Anita Prelec, predsednica Zbornice - Zveze, krovne strokovne organizacije zdravstvene in babiške nege v Sloveniji, ki je z več kot 17 tisoč člani, najštevilčnejša poklicna skupina v zdravstvu. Anita Prelec je diplomirana medicinska sestra, magistrica znanosti, višja predavateljica in avtorica številnih strokovnih člankov. Osem let je bila v vodstvu Evropske babiške zveze, za svoj doprinos stroki je prejela zlati znak, najvišje priznanje Zbornice - Zveze. Ob imenovanju na mesto predsednice konec marca letos, je poudarila pomen razvoja avtonomne stroke zdravstvene in babiške nege ter javnega, vsem dostopnega zdravstvenega sistema.
Gostja oddaje Odprto za srečanja je Anita Prelec, predsednica Zbornice - Zveze, krovne strokovne organizacije zdravstvene in babiške nege v Sloveniji, ki je z več kot 17 tisoč člani, najštevilčnejša poklicna skupina v zdravstvu. Anita Prelec je diplomirana medicinska sestra, magistrica znanosti, višja predavateljica in avtorica številnih strokovnih člankov. Osem let je bila v vodstvu Evropske babiške zveze, za svoj doprinos stroki je prejela zlati znak, najvišje priznanje Zbornice - Zveze. Ob imenovanju na mesto predsednice konec marca letos, je poudarila pomen razvoja avtonomne stroke zdravstvene in babiške nege ter javnega, vsem dostopnega zdravstvenega sistema.
Klovn je ena izmed najbolj priljubljenih pustnih mask. Za bolnišnične klovne, ki delujejo v Društvu Rdečih noskov, pa je tudi poklic v polnem pomenu besede. S predanim delom že 22 let prinašajo umetnost tja, kjer so otroci in odrasli za tovrstna doživetja drugače prikrajšani. Z odprtostjo, iskrenostjo in humorjem jim lajšajo dneve in pozitivno vplivajo na čustveno kakovost bivanja v nedomačem okolju, kar pripomore k pogumnemu soočanju z boleznijo. Klovnesi Radi Kikelj Drašler se je v domu starejših občanov pridružil Luka Pogačnik.
Klovn je ena izmed najbolj priljubljenih pustnih mask. Za bolnišnične klovne, ki delujejo v Društvu Rdečih noskov, pa je tudi poklic v polnem pomenu besede. S predanim delom že 22 let prinašajo umetnost tja, kjer so otroci in odrasli za tovrstna doživetja drugače prikrajšani. Z odprtostjo, iskrenostjo in humorjem jim lajšajo dneve in pozitivno vplivajo na čustveno kakovost bivanja v nedomačem okolju, kar pripomore k pogumnemu soočanju z boleznijo. Klovnesi Radi Kikelj Drašler se je v domu starejših občanov pridružil Luka Pogačnik.
Tina Simčič si v začetku svoje uspešne korporativne kariere prav gotovo ni predstavljala, da bo po drugem dopustu za nego otroka obrnila nov list in se lotila popolnoma novega poklica na delovnem mestu, ki si ga je po svojih željah in potrebah ustvarila sama, in da bo v glavnem delala od doma. A poklici se spreminjajo, sledijo potrebam ljudi in posebnim znanjem zaposlenih. Tukaj je njena zgodba.
Tina Simčič si v začetku svoje uspešne korporativne kariere prav gotovo ni predstavljala, da bo po drugem dopustu za nego otroka obrnila nov list in se lotila popolnoma novega poklica na delovnem mestu, ki si ga je po svojih željah in potrebah ustvarila sama, in da bo v glavnem delala od doma. A poklici se spreminjajo, sledijo potrebam ljudi in posebnim znanjem zaposlenih. Tukaj je njena zgodba.
Iz Loške doline prihaja današnja zgodba v rubriki None in nonoti. V Danah pri Starem trgu pri Ložu je odraščala danes 86-letna Vida Nusdorfer. Ljubezen in služba sta jo pripeljali v Vipavsko dolino. V Slapu pri Vipavi si je z možem ustvarila dom. Delala je kot bolničarka v šempetrski bolnišnici. O vsem tem je pripovedovala Mateji Grebenjak.
Iz Loške doline prihaja današnja zgodba v rubriki None in nonoti. V Danah pri Starem trgu pri Ložu je odraščala danes 86-letna Vida Nusdorfer. Ljubezen in služba sta jo pripeljali v Vipavsko dolino. V Slapu pri Vipavi si je z možem ustvarila dom. Delala je kot bolničarka v šempetrski bolnišnici. O vsem tem je pripovedovala Mateji Grebenjak.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.
Statistike, povezane z zdravjem in varnostjo kmetov in kmetic pri nas, so dramatične, uradne pa predvsem nepopolne. Kot pravi dr. Duška Knežević Hočevar z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU, so številke pomembno izhodišče. A ne kričijo. Zato je treba na teren. Že približno dve desetletji raziskuje počutje kmetov in kmetic na slovenskem podeželju. Kot antropologinja se v njihovo vsakdanjost ne vključuje le z opazovanjem – z njimi pakira moko, gre na žetev, k nedeljski maši, na veselico, ali pa ob slabi vremenski napovedi skupaj načrtujejo dan. Predvsem pa posluša in razpravlja, pri čemer se poskuša vživeti v pripovedi preučevane populacije. Opozarja, da so z vidika odločevalcev kmetje in kmetice danes predvsem izjemno sposobni podjetniki. Biti kmet ni zgolj poklic, je prepričana Knežević Hočevar, je način življenja, močna identiteta.
Statistike, povezane z zdravjem in varnostjo kmetov in kmetic pri nas, so dramatične, uradne pa predvsem nepopolne. Kot pravi dr. Duška Knežević Hočevar z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU, so številke pomembno izhodišče. A ne kričijo. Zato je treba na teren. Že približno dve desetletji raziskuje počutje kmetov in kmetic na slovenskem podeželju. Kot antropologinja se v njihovo vsakdanjost ne vključuje le z opazovanjem – z njimi pakira moko, gre na žetev, k nedeljski maši, na veselico, ali pa ob slabi vremenski napovedi skupaj načrtujejo dan. Predvsem pa posluša in razpravlja, pri čemer se poskuša vživeti v pripovedi preučevane populacije. Opozarja, da so z vidika odločevalcev kmetje in kmetice danes predvsem izjemno sposobni podjetniki. Biti kmet ni zgolj poklic, je prepričana Knežević Hočevar, je način življenja, močna identiteta.
Oddaja Mladi mladim je tokrat dišala po prihodnosti, svežih idejah in poklicih, ki so – verjeli ali ne – prava »vroča roba«! Z nami je bila Urška Slapšak, vodja področja za poklicno in strokovno izobraževanje na Centru Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, ki nam je razkrila, kako mlade spodbujajo k pogumnim kariernim odločitvam, ter dijaka Mojca Kraus z Biotehniške šole Maribor in Domen Dolenc s Tehniškega šolskega centra Maribor, ki sta nam predstavila šolanje za poklice prihodnosti. Kaj sploh dela mehatronik? Je naravovarstvo res samo sprehajanje po gozdu? In kateri poklic bo čez nekaj let najbolj iskan?
Oddaja Mladi mladim je tokrat dišala po prihodnosti, svežih idejah in poklicih, ki so – verjeli ali ne – prava »vroča roba«! Z nami je bila Urška Slapšak, vodja področja za poklicno in strokovno izobraževanje na Centru Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, ki nam je razkrila, kako mlade spodbujajo k pogumnim kariernim odločitvam, ter dijaka Mojca Kraus z Biotehniške šole Maribor in Domen Dolenc s Tehniškega šolskega centra Maribor, ki sta nam predstavila šolanje za poklice prihodnosti. Kaj sploh dela mehatronik? Je naravovarstvo res samo sprehajanje po gozdu? In kateri poklic bo čez nekaj let najbolj iskan?
Humorna in modrosti polna pripoved beračice o svojem življenju in odnosu do samosvojega poklica, ki ga s ponosom in veseljem opravlja. Interpretka Metka Pavšič je to monološko izpoved prevedla in jo z dialektalno priredbo postavila v kanomeljsko narečje, s tem pa tudi izreki in posredno interpretaciji dodala svojevrstno sočnost in verjetnost. Prevajalka in avtorica dialektalne priredbe: Metka Pavšič Režija: Saška Rakef Tonski mojster: Matjaž Miklič Asistent režije: Tadej Grum Tonski asistent: Jože Lap Beračica – Metka Pavšič Mimoidoči – Davorin Lampe, Tjaša Nardin, Ivanka Gantar, Nataša Ivanović, Stane Uršič, Jerneja Grahelj, Milojka Božič, Milan Božič Psička – Ginger Produkcija uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2026
Humorna in modrosti polna pripoved beračice o svojem življenju in odnosu do samosvojega poklica, ki ga s ponosom in veseljem opravlja. Interpretka Metka Pavšič je to monološko izpoved prevedla in jo z dialektalno priredbo postavila v kanomeljsko narečje, s tem pa tudi izreki in posredno interpretaciji dodala svojevrstno sočnost in verjetnost. Prevajalka in avtorica dialektalne priredbe: Metka Pavšič Režija: Saška Rakef Tonski mojster: Matjaž Miklič Asistent režije: Tadej Grum Tonski asistent: Jože Lap Beračica – Metka Pavšič Mimoidoči – Davorin Lampe, Tjaša Nardin, Ivanka Gantar, Nataša Ivanović, Stane Uršič, Jerneja Grahelj, Milojka Božič, Milan Božič Psička – Ginger Produkcija uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2026
Portoroško podjetje P&P je Petrolu poslalo nezavezujočo informativno ponudbo za nakup štirih bencinskih servisov, v Petrini, Črnem Vrhu nad Idrijo, Solčavi in Podkorenu. Konkretne cene v ponudbi še niso zapisali, saj želijo opraviti pregled poslovanja. V oddaji boste slišali še: - Na območju Žabijskega vrha na Tolminskem znova opazili dim. - Občina Bovec je pod drobnogledom glede prodaje Mangartske planine pred letom in pol. - Poletna šola astronomije v Ajdovščini je prvič mednarodna.
Portoroško podjetje P&P je Petrolu poslalo nezavezujočo informativno ponudbo za nakup štirih bencinskih servisov, v Petrini, Črnem Vrhu nad Idrijo, Solčavi in Podkorenu. Konkretne cene v ponudbi še niso zapisali, saj želijo opraviti pregled poslovanja. V oddaji boste slišali še: - Na območju Žabijskega vrha na Tolminskem znova opazili dim. - Občina Bovec je pod drobnogledom glede prodaje Mangartske planine pred letom in pol. - Poletna šola astronomije v Ajdovščini je prvič mednarodna.
Svetovni dan učiteljev se letos posveča vlogi učiteljev in vzgojiteljev pri sooblikovanju prihodnosti sveta. Da je njihovo poslanstvo izjemnega pomena za mlade generacije, meni tudi nekdanja učiteljica Vera Poljšak. Od začetka 50-ih let minulega stoletja je poučevala na slovenskih šolah na Tržaškem, nazadnje v Barkovljah, kjer je še vedno dejavna v kulturnem društvu. Za učiteljski poklic se je navdušila že, ko je sama obiskovala prvi razred. Kot večkrat pravi, je rojena učiteljica. Prizadevala si je, da bi učenci razumeli snov in jim na vse načine pomagala z veliko iznajdljivosti, veselja, potrpežljivosti, ki jih je vnesla v svoj poklic.
Svetovni dan učiteljev se letos posveča vlogi učiteljev in vzgojiteljev pri sooblikovanju prihodnosti sveta. Da je njihovo poslanstvo izjemnega pomena za mlade generacije, meni tudi nekdanja učiteljica Vera Poljšak. Od začetka 50-ih let minulega stoletja je poučevala na slovenskih šolah na Tržaškem, nazadnje v Barkovljah, kjer je še vedno dejavna v kulturnem društvu. Za učiteljski poklic se je navdušila že, ko je sama obiskovala prvi razred. Kot večkrat pravi, je rojena učiteljica. Prizadevala si je, da bi učenci razumeli snov in jim na vse načine pomagala z veliko iznajdljivosti, veselja, potrpežljivosti, ki jih je vnesla v svoj poklic.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Ime tedna je postal Klemen Kovačič gledališki in filmski igralec, ki je za avtorsko predstavo Agmisterij na letošnjem 12. bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel tako osrednjo kot nagrado občinstva. Nagrado za najboljšega igralca pa je prejel tudi na Tednu slovenske drame. Član Slovenskega mladinskega gledališča deluje tudi na področju avtorskega gledališča in je eden izmed ustanovnih članov kolektiva Počemučka.
Ime tedna je postal Klemen Kovačič gledališki in filmski igralec, ki je za avtorsko predstavo Agmisterij na letošnjem 12. bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel tako osrednjo kot nagrado občinstva. Nagrado za najboljšega igralca pa je prejel tudi na Tednu slovenske drame. Član Slovenskega mladinskega gledališča deluje tudi na področju avtorskega gledališča in je eden izmed ustanovnih članov kolektiva Počemučka.
Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!
Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!
V sredo, 27. marca, na mednarodni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 54. Teden slovenske drame, festival, ki pozornost javnosti usmerja k dramskim besedilom in vrhunskim gledališkim dosežkom. Ob začetku Tedna slovenske drame gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dramskega igralca Aljošo Trnovška, člana Prešernovega gledališča in dobitnika nagrade julija za izjemno igralsko stvaritev za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. O tej vlogi, pa tudi o njegovi siceršnji igralski poti je pripovedoval Tadeji Krečič
V sredo, 27. marca, na mednarodni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 54. Teden slovenske drame, festival, ki pozornost javnosti usmerja k dramskim besedilom in vrhunskim gledališkim dosežkom. Ob začetku Tedna slovenske drame gostimo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dramskega igralca Aljošo Trnovška, člana Prešernovega gledališča in dobitnika nagrade julija za izjemno igralsko stvaritev za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. O tej vlogi, pa tudi o njegovi siceršnji igralski poti je pripovedoval Tadeji Krečič
V času, ko se mladi odločajo za poklicno pot, smo se vprašali, kateri so poklici prihodnosti. Projekcije kažejo, da bodo mladi lahko v svojem življenju zamenjali od pet do sedem poklicev, približno 60 odstotkov delovnih mest, ki jih bodo zasedli današnji osnovnošolci, pa sploh še ne obstaja. Zakaj se vse manj mladih odloča za obrtniške poklice, kako dvigniti ugled delu v gostinstvu in turizmu, in kako lahko umetna inteligenca pripomore k odločitvi za delo v kmetijstvu
V času, ko se mladi odločajo za poklicno pot, smo se vprašali, kateri so poklici prihodnosti. Projekcije kažejo, da bodo mladi lahko v svojem življenju zamenjali od pet do sedem poklicev, približno 60 odstotkov delovnih mest, ki jih bodo zasedli današnji osnovnošolci, pa sploh še ne obstaja. Zakaj se vse manj mladih odloča za obrtniške poklice, kako dvigniti ugled delu v gostinstvu in turizmu, in kako lahko umetna inteligenca pripomore k odločitvi za delo v kmetijstvu
Skozi leta ste jo spoznali kot odlično interpretko, zdaj je čas za Ano avtorico. In odlično interpretko. Z zasedbo SOUL cast.
Skozi leta ste jo spoznali kot odlično interpretko, zdaj je čas za Ano avtorico. In odlično interpretko. Z zasedbo SOUL cast.
Mednarodna priznana floristka dr. Sabina Šegula skrbi za božično in velikonočno krasitev vatikanske bazilike. Pravi, da je njen poklic njen hobi. Sopznali jo boste v tokratnem Exclusive, ko nam bo povedala tudi kakšno prigodo iz Vatikana.
Mednarodna priznana floristka dr. Sabina Šegula skrbi za božično in velikonočno krasitev vatikanske bazilike. Pravi, da je njen poklic njen hobi. Sopznali jo boste v tokratnem Exclusive, ko nam bo povedala tudi kakšno prigodo iz Vatikana.
Gostja tokratne epizode Prvakov tedna že skoraj štiri desetletja opravlja delo športne novinarke in komentatorke. Nedavno je prejela priznanje Mednarodnega združenja športnih novinarjev za deseto poročanje neposredno z olimpijskih iger. V skupnem seštevku je na njenem novinarskem kontu zabeleženih že 22 zimskih in poletnih iger pod petimi krogi, s katerih je komentirala prenose in pripravljala novinarske prispevke. Bila je prva redno zaposlena novinarka v športni redakciji TV Slovenija in dolgo časa pri nas edina ženska med športnimi komentatorji. Začela je z ritmično gimnastiko, v kolektivni spomin Slovencev se je zapisala s komentiranjem prenosov umetnostnega drsanja in plavanja, nato je prišlo še jadranje, v zadnjih letih pa še dva nova športa, plezanje in deskanje na snegu. Prepričana je, da je temelj kakovostnega in verodostojnega športnega komentiranja temeljita priprava. Zato je skozi leta ustvarila obsežen lasten arhiv športnih zapiskov. To je hkrati odgovor vsem, ki trdijo, da je mogoče vse najti na svetovnem spletu. Zagovarja sproščeno, ljudem razumljivo športno komentiranje, ki pa ne sme biti rumeno, ampak strokovno oziroma poznavalsko utemeljeno. Pravi, da opravlja lep poklic, a hkrati zelo nepredvidljivo delo, saj je vsako prvenstvo, tekmovanje ali tekma neponovljiv dogodek. Najbolje se regenerira, če se izrazim po športno ob morju. Njen hobi je zbiranje grških otokov. Kaj to pomeni, bomo izvedeli v pogovoru. Še včeraj na olimpijskih prizoriščih Milano- Cortina, dan pozneje pa v studiu prvega programa kot gostja Prvakov tedna- Jolanda Bertole.
Gostja tokratne epizode Prvakov tedna že skoraj štiri desetletja opravlja delo športne novinarke in komentatorke. Nedavno je prejela priznanje Mednarodnega združenja športnih novinarjev za deseto poročanje neposredno z olimpijskih iger. V skupnem seštevku je na njenem novinarskem kontu zabeleženih že 22 zimskih in poletnih iger pod petimi krogi, s katerih je komentirala prenose in pripravljala novinarske prispevke. Bila je prva redno zaposlena novinarka v športni redakciji TV Slovenija in dolgo časa pri nas edina ženska med športnimi komentatorji. Začela je z ritmično gimnastiko, v kolektivni spomin Slovencev se je zapisala s komentiranjem prenosov umetnostnega drsanja in plavanja, nato je prišlo še jadranje, v zadnjih letih pa še dva nova športa, plezanje in deskanje na snegu. Prepričana je, da je temelj kakovostnega in verodostojnega športnega komentiranja temeljita priprava. Zato je skozi leta ustvarila obsežen lasten arhiv športnih zapiskov. To je hkrati odgovor vsem, ki trdijo, da je mogoče vse najti na svetovnem spletu. Zagovarja sproščeno, ljudem razumljivo športno komentiranje, ki pa ne sme biti rumeno, ampak strokovno oziroma poznavalsko utemeljeno. Pravi, da opravlja lep poklic, a hkrati zelo nepredvidljivo delo, saj je vsako prvenstvo, tekmovanje ali tekma neponovljiv dogodek. Najbolje se regenerira, če se izrazim po športno ob morju. Njen hobi je zbiranje grških otokov. Kaj to pomeni, bomo izvedeli v pogovoru. Še včeraj na olimpijskih prizoriščih Milano- Cortina, dan pozneje pa v studiu prvega programa kot gostja Prvakov tedna- Jolanda Bertole.
Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec
Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec
Katarina Ženko je mojstrica zvoka in glasbena producentka – ena redkih ženskih predstavnic tega poklica pri nas. Ljubezen do zvoka ji je bila položena že v zibelko. Z njo smo se pogovarjali o razgibanem delu, kjer dan ni enak drugemu in kjer izzivov nikoli ne zmanjka. Dotaknili pa smo se tudi njenih jutranjih ritmov – ti niso najbolj zgodnji, tempo dneva pa pogosto narekujejo drugi.
Katarina Ženko je mojstrica zvoka in glasbena producentka – ena redkih ženskih predstavnic tega poklica pri nas. Ljubezen do zvoka ji je bila položena že v zibelko. Z njo smo se pogovarjali o razgibanem delu, kjer dan ni enak drugemu in kjer izzivov nikoli ne zmanjka. Dotaknili pa smo se tudi njenih jutranjih ritmov – ti niso najbolj zgodnji, tempo dneva pa pogosto narekujejo drugi.
Bodo v prihodnosti delo opravljali ljudje ali stroji? Kateri tradicionalni poklici bodo še vedno obstajali čez deset let in katere bo nadomestila tehnologija? Medtem ko umetna inteligenca in avtomatizacija prevzemata številne naloge, primanjkuje kadrov v deficitarnih poklicih. Osnovnošolci in dijaki, ki se jutri in v soboto odpravljajo na informativne dneve, bodo morali skrbno izbrati karierno pot, ki bo združevala tehnološke veščine in človeški pristop. Kakšni so trenutni trendi in katere spremembe se obetajo na slovenskem trgu dela, nam je pojasnil mag. Ivan Papič, predsednik Slovenske kadrovske zveze.
Bodo v prihodnosti delo opravljali ljudje ali stroji? Kateri tradicionalni poklici bodo še vedno obstajali čez deset let in katere bo nadomestila tehnologija? Medtem ko umetna inteligenca in avtomatizacija prevzemata številne naloge, primanjkuje kadrov v deficitarnih poklicih. Osnovnošolci in dijaki, ki se jutri in v soboto odpravljajo na informativne dneve, bodo morali skrbno izbrati karierno pot, ki bo združevala tehnološke veščine in človeški pristop. Kakšni so trenutni trendi in katere spremembe se obetajo na slovenskem trgu dela, nam je pojasnil mag. Ivan Papič, predsednik Slovenske kadrovske zveze.
Zelo priljubljena splošna zdravnica Helena Domej ima zasebno prakso v Šmihelu pri Pliberku in po njenih poteh gredo tudi vse tri hčere, ki so končale študij medicine v Sloveniji. Gostimo zborovodjo in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, dobitnika 2. nagrade Pavleta Merkuja, ki jo rojaki v Furlaniji – Julijski krajini podeljujejo za dosežke na zborovskem področju. Zanima nas, kako in koliko pojejo Slovenci v Zagrebu in Pulju. O študijskih načrtih pa pripoveduje Neomi Illes, mlada porabska Slovenka, ki se je s slovenskim knjižnim jezikom resneje srečala šele na celoletni šoli slovenščine v Ljubljani.
Zelo priljubljena splošna zdravnica Helena Domej ima zasebno prakso v Šmihelu pri Pliberku in po njenih poteh gredo tudi vse tri hčere, ki so končale študij medicine v Sloveniji. Gostimo zborovodjo in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, dobitnika 2. nagrade Pavleta Merkuja, ki jo rojaki v Furlaniji – Julijski krajini podeljujejo za dosežke na zborovskem področju. Zanima nas, kako in koliko pojejo Slovenci v Zagrebu in Pulju. O študijskih načrtih pa pripoveduje Neomi Illes, mlada porabska Slovenka, ki se je s slovenskim knjižnim jezikom resneje srečala šele na celoletni šoli slovenščine v Ljubljani.
V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.
V času novomašniških posvečenj bomo govorili o pomenu posvečenja, vzgoji in darovanja za Boga in cerkveno občestvo. Kako so se v zgodovini razvijale prve duhovniške službe, kako so se po Kristusovi smrti oblikovale? Kako v semenišču poteka vzgoja za duhovniški poklic? O tem bo govoril študijski prefekt bogoslovnega semenišča prof. dr. Matjaž Celarc.
Študentke in študenti so začeli novo študijsko leto. Katere novosti jih čakajo; kateri so najbolj priljubljeni študijski programi; kakšen je prehod iz prvega v drugi letnik dodiplomskega študija; kako bodo pristojni reševali občutno pomanjkanje študentskih namestitev; kaj prinaša nov zakon o visokem šolstvu? Odgovore na nanizana vprašanja iščemo v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Igor Papič, minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije; dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani; dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru; dr. Klavdija Kutnar, rektorica Univerze na Primorskem; Luka Mihalič, predsednik Študentske organizacije Slovenije.
Študentke in študenti so začeli novo študijsko leto. Katere novosti jih čakajo; kateri so najbolj priljubljeni študijski programi; kakšen je prehod iz prvega v drugi letnik dodiplomskega študija; kako bodo pristojni reševali občutno pomanjkanje študentskih namestitev; kaj prinaša nov zakon o visokem šolstvu? Odgovore na nanizana vprašanja iščemo v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Igor Papič, minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije; dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani; dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru; dr. Klavdija Kutnar, rektorica Univerze na Primorskem; Luka Mihalič, predsednik Študentske organizacije Slovenije.
90-letna Marija Čekada, za prijatelje Mimica, se je rodila in odraščala tik ob meji s Hrvaško, v Novokračinah. Vseh 35 let je bila zaposlena kot natakarica in Mateji Grebenjak je povedala, da nikoli ne bi zamenjala tega poklica. Poslušajmo, zakaj.
90-letna Marija Čekada, za prijatelje Mimica, se je rodila in odraščala tik ob meji s Hrvaško, v Novokračinah. Vseh 35 let je bila zaposlena kot natakarica in Mateji Grebenjak je povedala, da nikoli ne bi zamenjala tega poklica. Poslušajmo, zakaj.
Otlica je naselje na obrobju Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Tam je bil rojen danes 84-letni Alojz Vidmar. V družini je bilo devet otrok in dela ni manjkalo. V življenju je opravljal različne poklice, bil je zidar, strojnik, šofer avtobusa. Danes je še vedno aktiven, vsak dan se iz Doma starejših občanov Kresnice v Ajdovščini odpravi peš do izvira Hublja. Z njim se je pogovarjala Mateja Grebenjak.
Otlica je naselje na obrobju Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Tam je bil rojen danes 84-letni Alojz Vidmar. V družini je bilo devet otrok in dela ni manjkalo. V življenju je opravljal različne poklice, bil je zidar, strojnik, šofer avtobusa. Danes je še vedno aktiven, vsak dan se iz Doma starejših občanov Kresnice v Ajdovščini odpravi peš do izvira Hublja. Z njim se je pogovarjala Mateja Grebenjak.
V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.
V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.
V praznični izdaji Izluščenega smo se lotili korenin božiča. S priznanim etnologom Janezom Bogatajem smo se pogovarjali o božični kulinariki, šegah in navadah ter tudi o tem, kako božič obvarovati pred instantnostjo in potrošniško mrzlico. FOTO: MMC RTV SLO/BoBo
V praznični izdaji Izluščenega smo se lotili korenin božiča. S priznanim etnologom Janezom Bogatajem smo se pogovarjali o božični kulinariki, šegah in navadah ter tudi o tem, kako božič obvarovati pred instantnostjo in potrošniško mrzlico. FOTO: MMC RTV SLO/BoBo
Naš gost je bil policist Aljaž Muster, ki je predstavil poklic policista.
Naš gost je bil policist Aljaž Muster, ki je predstavil poklic policista.
Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.
Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.
Le zakaj se morje tako čarobno lesketa? In kaj neki skriva v svojih globinah? To in še marsikaj zanimivega in zabavnega v svojih pesmih razkriva pesnik Andraž Polič. Kot izkušen pomorščak zapluje v svet otroške domišljije in kot se za pravega morskega volka spodobi, predstavi prijazna, smešna in grozeča morska bitja – od komaj vidnih živalic do velikih zverin. Kadar mu zmanjka navdiha, mu na pomoč priskoči njegova muza, ožigalkasta meduza. Ob pesmih skupaj s teto Wiki zapiše še kakšno spoznanje, morsko kraljestvo pa zaživi v pisanih podobah Mojce Fo. Otrokom za prva samostojna branja in za vse ljubitelje morja! Slikanica prihaja na slovenske knjižne police prav v dneh, ko se odpravljamo na morje. Z njo bodo letošnje dogodivščine gotovo še bolj zanimive. Knjiga je izšla pri založbi Pivec.
Le zakaj se morje tako čarobno lesketa? In kaj neki skriva v svojih globinah? To in še marsikaj zanimivega in zabavnega v svojih pesmih razkriva pesnik Andraž Polič. Kot izkušen pomorščak zapluje v svet otroške domišljije in kot se za pravega morskega volka spodobi, predstavi prijazna, smešna in grozeča morska bitja – od komaj vidnih živalic do velikih zverin. Kadar mu zmanjka navdiha, mu na pomoč priskoči njegova muza, ožigalkasta meduza. Ob pesmih skupaj s teto Wiki zapiše še kakšno spoznanje, morsko kraljestvo pa zaživi v pisanih podobah Mojce Fo. Otrokom za prva samostojna branja in za vse ljubitelje morja! Slikanica prihaja na slovenske knjižne police prav v dneh, ko se odpravljamo na morje. Z njo bodo letošnje dogodivščine gotovo še bolj zanimive. Knjiga je izšla pri založbi Pivec.
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik judovskih korenin Primo Levi (1919–1987) je pri nas znan kot avtor spominskih zapiskov iz koncentracijskega taborišča Manowitz-Auschwitz z naslovom Ali je to človek, ki so v originalu izšli leta 1947, slovenski prevod pa pri Cankarjevi založbi leta 2004. Med vojno je bil partizan, nato pa so ga ujeli Nemci in zaprli v omenjeno taborišče. To ga je močno zaznamovalo, in zato je tudi velik del literarnega ustvarjanja posvetil vojnim in taboriščnim izkušnjam. Po vojni je napisal precej knjig in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Sicer pa je bil Levi po izobrazbi kemik in je ta poklic opravljal do upokojitve. Manj znano je, da je Levi ob tem ves čas pisal tudi poezijo. Podobno kot v drugih delih, na primer esejih in kratkih zgodbah, je v središču njegovega pesniškega ustvarjanja človek. V pesmih s prefinjeno občutljivostjo ubesedi njegove težave, sanje, želje in drugo. Objavljamo pet njegovih pesmi iz pesniške zbirke Ob negotovi uri (izdana leta 1984, slovenski prevod je izšel leta 2007 pri Centru za slovensko književnost), ki jih je Levi napisal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajalka Jolka Milič, interpret Pavle Ravnohrib, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2011.
Italijanski pisatelj, esejist in pesnik judovskih korenin Primo Levi (1919–1987) je pri nas znan kot avtor spominskih zapiskov iz koncentracijskega taborišča Manowitz-Auschwitz z naslovom Ali je to človek, ki so v originalu izšli leta 1947, slovenski prevod pa pri Cankarjevi založbi leta 2004. Med vojno je bil partizan, nato pa so ga ujeli Nemci in zaprli v omenjeno taborišče. To ga je močno zaznamovalo, in zato je tudi velik del literarnega ustvarjanja posvetil vojnim in taboriščnim izkušnjam. Po vojni je napisal precej knjig in zanje prejel številne nagrade in priznanja. Sicer pa je bil Levi po izobrazbi kemik in je ta poklic opravljal do upokojitve. Manj znano je, da je Levi ob tem ves čas pisal tudi poezijo. Podobno kot v drugih delih, na primer esejih in kratkih zgodbah, je v središču njegovega pesniškega ustvarjanja človek. V pesmih s prefinjeno občutljivostjo ubesedi njegove težave, sanje, želje in drugo. Objavljamo pet njegovih pesmi iz pesniške zbirke Ob negotovi uri (izdana leta 1984, slovenski prevod je izšel leta 2007 pri Centru za slovensko književnost), ki jih je Levi napisal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajalka Jolka Milič, interpret Pavle Ravnohrib, režiserka Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2011.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.
Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.