Raziskujte

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Lirični utrinek

Tone Škrjanec: Svetlo in modro v vseh pogledih

5. 3. 2024

Poezija Toneta Škrjanca stavi na prosti verz, njen jezik je neposreden, bolj kot zapleteno metaforiko uporablja primere, višje jezikovne lege se v njej sproščeno prepletajo z nižjimi. Na prvi pogled bi morda kdo rekel, da je s svojo osredotočenostjo na drobce vsakdanje stvarnosti to poezija vsakdana, a Škrjančev pesniški postopek je kompleksen, narava izrečenega pa zato večplastna in odprta. Ta pesniška govorica primarno ni obrnjena navzen, v svet, temveč izrazito navznoter, v njenem središču je vedno govorec, pesnik. Interpretacija: Blaž Šef.

2 min

Poezija Toneta Škrjanca stavi na prosti verz, njen jezik je neposreden, bolj kot zapleteno metaforiko uporablja primere, višje jezikovne lege se v njej sproščeno prepletajo z nižjimi. Na prvi pogled bi morda kdo rekel, da je s svojo osredotočenostjo na drobce vsakdanje stvarnosti to poezija vsakdana, a Škrjančev pesniški postopek je kompleksen, narava izrečenega pa zato večplastna in odprta. Ta pesniška govorica primarno ni obrnjena navzen, v svet, temveč izrazito navznoter, v njenem središču je vedno govorec, pesnik. Interpretacija: Blaž Šef.

Glasbeni poudarki

Glasbeni poudarki 07:25

5. 3. 2024

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

25 min

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Glasbeni poudarki

Glasbeni poudarki 07:25

5. 3. 2024

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

4 min

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Glasbena jutranjica

Drugi del: Fréd€ric Chopin

5. 3. 2024

Družbo Steinway & Sons je petega marca leta 1853 na Manhattnu v New Yorku ustanovil nemški imigrant Heinrich Engelhard Steinweg. FRÉDÉRIC CHOPIN: SONATA ZA KLAVIR ŠT. 3 V H-MOLU, OP. 58 Klavir: ACI BERTONCELJ

25 min

Družbo Steinway & Sons je petega marca leta 1853 na Manhattnu v New Yorku ustanovil nemški imigrant Heinrich Engelhard Steinweg. FRÉDÉRIC CHOPIN: SONATA ZA KLAVIR ŠT. 3 V H-MOLU, OP. 58 Klavir: ACI BERTONCELJ

Glasbena jutranjica

Prvi del: Prva dunajska šola

5. 3. 2024

LUDWIG VAN BEETHOVEN: KLAVIRSKI TRIO V B-DURU, OP. 11 RADIJSKI KLAVIRSKI TRIO: violina − ROK KLOPČIČ, violončelo − CIRIL ŠKERJANEC, klavir − MARIJAN LIPOVŠEK JOSEPH HAYDN: SIMFONIJA ŠT. 60 V C-DURU, HOB. I/60, RAZTRESENEC CONCENTUS MUSICUS Z DUNAJA, dirigent: NIKOLAUS HARNONCOURT WOLFGANG AMADEUS MOZART: ADAGIO V E-DURU ZA VIOLINO IN KLAVIR Violina: DEJAN BRAVNIČAR, klavir: ACI BERTONCELJ

58 min

LUDWIG VAN BEETHOVEN: KLAVIRSKI TRIO V B-DURU, OP. 11 RADIJSKI KLAVIRSKI TRIO: violina − ROK KLOPČIČ, violončelo − CIRIL ŠKERJANEC, klavir − MARIJAN LIPOVŠEK JOSEPH HAYDN: SIMFONIJA ŠT. 60 V C-DURU, HOB. I/60, RAZTRESENEC CONCENTUS MUSICUS Z DUNAJA, dirigent: NIKOLAUS HARNONCOURT WOLFGANG AMADEUS MOZART: ADAGIO V E-DURU ZA VIOLINO IN KLAVIR Violina: DEJAN BRAVNIČAR, klavir: ACI BERTONCELJ

Jazz avenija

Pianistka in vokalistka Hania Rani

15. 2. 2024

Oddajo bomo namenili poljski pianistki, vokalistki in skladateljici Hanii Rani. Glasbenica je v svoje postklasične ali neoklasične skladbe vtkala tudi elemente jazza in sodobne plesnih žanrov. Hania Rani živi med Varšavo in Berlinom. Njeno glasbo opišejo kot minimalistično in sublimno. 16. marca bo nastopila v Cankarjevem domu v Ljubljani.

42 min

Oddajo bomo namenili poljski pianistki, vokalistki in skladateljici Hanii Rani. Glasbenica je v svoje postklasične ali neoklasične skladbe vtkala tudi elemente jazza in sodobne plesnih žanrov. Hania Rani živi med Varšavo in Berlinom. Njeno glasbo opišejo kot minimalistično in sublimno. 16. marca bo nastopila v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Evropski klasični nokturno

Evropski klasični nokturno

5. 3. 2024

Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.

239 min

Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.

Literarni nokturno

Aleš Učakar: Edino slovo

4. 3. 2024

Aleš Učakar je pesnik, pisatelj, prevajalec ter dolgoletni književni urednik in lektor. Kot avtor se podpisuje pod dve knjigi: leta 1996 izdano zbirko kratke proze Veliki Mhrann in pesniško knjigo Mesta tihe sreče, ki je izšla tri leta pozneje, leta 1999. V zadnjem času je objavljal zlasti poezijo v periodiki, med drugim na portalu Vrabec Anarhist. Za njegove novejše pesmi je značilno, da se v njih prepleta osebno z družbenim, a hkrati se v pesmih vedno izrazi tudi človeška toplina. Interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Sonja Strenar, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2024.

8 min

Aleš Učakar je pesnik, pisatelj, prevajalec ter dolgoletni književni urednik in lektor. Kot avtor se podpisuje pod dve knjigi: leta 1996 izdano zbirko kratke proze Veliki Mhrann in pesniško knjigo Mesta tihe sreče, ki je izšla tri leta pozneje, leta 1999. V zadnjem času je objavljal zlasti poezijo v periodiki, med drugim na portalu Vrabec Anarhist. Za njegove novejše pesmi je značilno, da se v njih prepleta osebno z družbenim, a hkrati se v pesmih vedno izrazi tudi človeška toplina. Interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Sonja Strenar, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2024.

Etnofonija

Noreia: Setev

4. 3. 2024

Noreia: Setev. Četrti studijski album slovenske keltske skupine. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2024/02/29/noreia-setev/

31 min

Noreia: Setev. Četrti studijski album slovenske keltske skupine. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2024/02/29/noreia-setev/

Radijska igra

Dominik Smole, Goran Schmidt: Antigona

4. 3. 2024

Antigona Dominika Smoleta je nastala v času, ko so se v jugoslovanski in slovenski socialistični družbi začela na novo in ne brez političnih odporov odpirati vprašanja posameznika in njegovega svobodnejšega odnosa do političnega sistema. Del takratnih intelektualcev si je namreč prizadeval postati sogovornik vladajoči partiji, česar pa jim ta neposredno ni pustila. Zato je svojo identiteto poiskal v moralni superiornosti in zvestobi visokim, nemalokrat zelo abstraktnim moralnim načelom. Smoletova ANTIGONA je to duhovno podnebje ujela v celoti, njeno moralistično in sentimentalno humanistično sporočilo pa blaži in plemeniti avtorjeva ironija. Ob tem je pomembno ključno dejstvo, da je Smole argumente posameznika in oblasti tehtal, oblikoval skrbno, nepristransko v prostem verzu in briljantnem slogu. Fabula sloni na starogrškem mitu. V bratomorni vojni padeta Polineik in Eteokles. Prvi obvelja za izdajalca, drugi za junaka. Novi tebanski kralj Kreon v skladu z običaji ukaže, naj izdajalčevo truplo zgnije pred obzidjem, junakovo pa naj bo pokopano z vsemi častmi. Temu se upreta sestri bratov Antigona in Ismena, sklicujoč se na še starejši zakon, po katerem morajo biti pokopani vsi mrtvi. Bo obveljal moralni zakon ali zakon države? To je bilo izhodišče že Sofoklove tragedije in je tudi izhodišče Smoletove, le da je Smole obogatil svojo igro še z dramaturško iznajdbo – naslovna junakinja, Antigona, se namreč v drami sploh ne pojavi, o njenih mislih in dejanjih govorijo drugi, s tem pa je njena misel še bolj prisotna in aktualna. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Ismena – Maša Derganc Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

43 min

Antigona Dominika Smoleta je nastala v času, ko so se v jugoslovanski in slovenski socialistični družbi začela na novo in ne brez političnih odporov odpirati vprašanja posameznika in njegovega svobodnejšega odnosa do političnega sistema. Del takratnih intelektualcev si je namreč prizadeval postati sogovornik vladajoči partiji, česar pa jim ta neposredno ni pustila. Zato je svojo identiteto poiskal v moralni superiornosti in zvestobi visokim, nemalokrat zelo abstraktnim moralnim načelom. Smoletova ANTIGONA je to duhovno podnebje ujela v celoti, njeno moralistično in sentimentalno humanistično sporočilo pa blaži in plemeniti avtorjeva ironija. Ob tem je pomembno ključno dejstvo, da je Smole argumente posameznika in oblasti tehtal, oblikoval skrbno, nepristransko v prostem verzu in briljantnem slogu. Fabula sloni na starogrškem mitu. V bratomorni vojni padeta Polineik in Eteokles. Prvi obvelja za izdajalca, drugi za junaka. Novi tebanski kralj Kreon v skladu z običaji ukaže, naj izdajalčevo truplo zgnije pred obzidjem, junakovo pa naj bo pokopano z vsemi častmi. Temu se upreta sestri bratov Antigona in Ismena, sklicujoč se na še starejši zakon, po katerem morajo biti pokopani vsi mrtvi. Bo obveljal moralni zakon ali zakon države? To je bilo izhodišče že Sofoklove tragedije in je tudi izhodišče Smoletove, le da je Smole obogatil svojo igro še z dramaturško iznajdbo – naslovna junakinja, Antigona, se namreč v drami sploh ne pojavi, o njenih mislih in dejanjih govorijo drugi, s tem pa je njena misel še bolj prisotna in aktualna. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Ismena – Maša Derganc Kreon – Ivo Ban Haimon – Jurij Zrnec Teiresias – Vlado Novak Paž – Uroš Smolej Stražnik – Aleš Valič Glasnik – Zvone Hribar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2005

Koncert evroradia

Komorni orkester iz Lozane in James Ehnes

4. 3. 2024

Mendelssohnov violinski koncert v e-molu je ena od paradnih skladb violinskega repertoarja. Drhteča liričnost slavnega prvega stavka, pevska gracioznost osrednjega Andanteja in iskrivi zagon sklepnega Allegra odlikujejo to večno mojstrovino, ki jo podpira uravnotežena in harmonična zgradba. Ta dragulj bo zasijal v izvedbi kanadskega violinista Jamesa Ehnesa v razkošnem programskem okolju: romantiki Mendelssohnovih Hebridov, dramatični gostoti Šostakovičeve Komorne simfonije v c-molu in živahnosti Mozartove simfonije š. 34. Pred nami je koncert, poln čustev, kot ga je 23. novembra lani izvedel Komorni orkester iz Lozane pod vodstvom Jamesa Conlona.

113 min

Mendelssohnov violinski koncert v e-molu je ena od paradnih skladb violinskega repertoarja. Drhteča liričnost slavnega prvega stavka, pevska gracioznost osrednjega Andanteja in iskrivi zagon sklepnega Allegra odlikujejo to večno mojstrovino, ki jo podpira uravnotežena in harmonična zgradba. Ta dragulj bo zasijal v izvedbi kanadskega violinista Jamesa Ehnesa v razkošnem programskem okolju: romantiki Mendelssohnovih Hebridov, dramatični gostoti Šostakovičeve Komorne simfonije v c-molu in živahnosti Mozartove simfonije š. 34. Pred nami je koncert, poln čustev, kot ga je 23. novembra lani izvedel Komorni orkester iz Lozane pod vodstvom Jamesa Conlona.

Esej na radiu

Petra Iskra: Vse oblike preteklosti

4. 3. 2024

Petra Iskra je profesorica zgodovine in geografije, dokumentalistka raziskovalka v TV-arhivu. Objavlja zgodovinske članke na portalu MMC. Njen esej Vse oblike preteklosti smo prvič predvajali leta 2021. ''S strani sestavljavcev učnih načrtov in piscev zgodovinskih učbenikov bi bilo odgovorno, da se zazrejo v prihodnost in razmislijo, v kakšni družbi se želijo postarati – je to družba ideoloških razprtij, ki se že več generacij dedujejo iz roda v rod in v katerih smo Slovenci, že odkar smo se zavedeli, da bi lahko postali narod, dobro izurjeni? Ali bo to družba dialoga, ki bo s pomočjo zgodovine razumela, da je pluralnost misli in mnenj nekaj naravnega in da je za preživetje naroda ključno, da v odločilnih trenutkih poenoti interes in stopi skupaj k zadanim ciljem. Enkrat nam je že uspelo. Upam, da ni bilo zadnjič v zgodovini slovenske države.'' Vmesni glasbeni vložki so odlomki iz Klavirskega kvarteta Gustava Mahlerja v izvedbi violinistke Brine Nataše Zupančič, violista Matjaža Sekneta, violončelista Staneta Demšarja in pianista Klemena Golnerja. Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek, oddajo je oblikoval tonski mojster Vojko Kokot, bereta Lucija Grm in Jure Franko.

37 min

Petra Iskra je profesorica zgodovine in geografije, dokumentalistka raziskovalka v TV-arhivu. Objavlja zgodovinske članke na portalu MMC. Njen esej Vse oblike preteklosti smo prvič predvajali leta 2021. ''S strani sestavljavcev učnih načrtov in piscev zgodovinskih učbenikov bi bilo odgovorno, da se zazrejo v prihodnost in razmislijo, v kakšni družbi se želijo postarati – je to družba ideoloških razprtij, ki se že več generacij dedujejo iz roda v rod in v katerih smo Slovenci, že odkar smo se zavedeli, da bi lahko postali narod, dobro izurjeni? Ali bo to družba dialoga, ki bo s pomočjo zgodovine razumela, da je pluralnost misli in mnenj nekaj naravnega in da je za preživetje naroda ključno, da v odločilnih trenutkih poenoti interes in stopi skupaj k zadanim ciljem. Enkrat nam je že uspelo. Upam, da ni bilo zadnjič v zgodovini slovenske države.'' Vmesni glasbeni vložki so odlomki iz Klavirskega kvarteta Gustava Mahlerja v izvedbi violinistke Brine Nataše Zupančič, violista Matjaža Sekneta, violončelista Staneta Demšarja in pianista Klemena Golnerja. Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek, oddajo je oblikoval tonski mojster Vojko Kokot, bereta Lucija Grm in Jure Franko.

Odprta knjiga na radiu

Petra Pogorevc: Joži 1/50

4. 3. 2024

Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko mero sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebran roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanja z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon teatru, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »…Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem Gledališču Pupilije Ferkeverk. Tu je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je odigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela ogromno nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT, nastopala je po gledaliških hišah praktično po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot izpostavila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.

20 min

Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko mero sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebran roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanja z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon teatru, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »…Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem Gledališču Pupilije Ferkeverk. Tu je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je odigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela ogromno nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT, nastopala je po gledaliških hišah praktično po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato profesionalno pot izpostavila samosvojost in trmo. Interpretinja: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.

Ocene

Maja Miloševič Čustić: Vidno polje

4. 3. 2024

Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.

7 min

Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.

Ocene

Aleksandar Hemon: Tole ni zate

4. 3. 2024

Piše: Sašo Puljarević, bere: Ivan Lotrič. »Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami« je živel deček, ki je neko noč sam po Sarajevskih ulicah odtaval domov, deček, ki je počitnice preživljal na Jahorini, fant, ki je nekega dne leta 1992 odšel v ZDA in ostal dlje, kot si je predstavljal, fant, ki se je trmasto naučil angleščine in v tujem jeziku odrasel v pisatelja, ki se v delu Tole ni zate, vrača v preteklost in prevprašuje zgodbe, spomine, pripovedne sheme in mehanizme, ki so sestavili zgodbo o človeku Aleksandru Hemonu. Paberke Hemonovih spominov, vključno s tistimi najzgodnejšimi, ki so v izvirniku izšli skupaj z zgodbo o avtorjevih starših (My parents: An introduction), smo v slovenskem prevodu Irene Duše Draž dobili kot samostojno delo. Čeprav – kot tudi Hemon poudarja v različnih intervjujih – razgrinja globoko intimno, osebno izkušnjo Hemonovega otroštva in odraščanja, ostaja trdno vpeto v družbeno-zgodovinski kontekst in – kot nenazadnje vse pravljice, katerih diskurz mestoma pronica v besedilo – priča, da je narativizacija četudi še tako osebno manifestirane izkušnje, kot način organizacije resničnosti in posledično predvsem preteklosti lastna vsem. Prav dejstvo, da Hemon ne skriva, da gre za njegove spomine, verjetno prispeva k temu, da delo v različnih kontekstih nosi različno zvrstno oznako. V angloameriški tradiciji, kjer je ločnica med fikcijo in nefikcijo veliko bolj uveljavljena kot v drugih kulturno-jezikovnih okoljih, delo velja za nekašne memoare, medtem ko bi ga pri nas zlahka označili za spominsko prozo oziroma, kot beremo na zadnji platnici, celo za roman. Pa tudi o konceptualni zbirki kratkih zgodb, bi lahko razpravljali. Skratka, gre predvsem za odnos, ki ga bralstvo zavzame do dela, besedilo kot takšno pa je v tem smislu precej polivalentno ter zvrstno in žanrsko odprto. Oziroma če potenciram, se na tovrstne oznake požvižga. Hemonovo delo Tole ni zate pa je dialoško ne le na ravni zvrsti, temveč tudi na ravni sloga in vsebine. Pogosto neposredno nagovarja, pripoveduje z mislijo na sogovornika oziroma sogovornico, lapidarne povedi na meji zdaj z aforizmi, zdaj z meditacijami pa računajo na to, da je vsaj bralstvu z območja nekdanje skupne države kontekst znan in ga izziva, da ga z lastnim védenjem ves čas dograjuje. Prav s tem, ko evocira skupno izkušnjo, se delo odmika od intimnega izkustva sveta in – pa naj se avtor še tako zelo upira – apelira na univerzalnost pripovednih mehanizmov, s katerimi zaznavamo svet. Z vsem dolžnim spoštovanjem – za Hemonovo otroštvo mi je namreč prav malo mar, edino, kar me zanima, je tisto pripovedovalčevo. Pripovedovalec se torej vrača v »prejšnje življenje«, pripoveduje z jasnim zavedanjem, da je vse, o čemer lahko pripoveduje, le spomin na izkušnjo, ki je nepovratno minila, s tem pa v svoji pojavnosti ostaja nedosegljiva. Glavni poudarek dela ni v tem, česa se pripovedovalec spominja, temveč kako. Hemon korak za korakom in nepretenciozno razgalja mehanizem, ki je v osnovi vedno pripoveden, izkušnjo pa prek spomina shranjujemo kot pripovedno shemo. Kot pravi: »zaporedje vedno obstaja, nekakšna zgodba« oziroma na drugem mestu: »nobenih novoodkritih spominov ni«, »utapljam se v zgodbah«. In ne ustavlja se le pri ozaveščanju mehanizmov, temveč tudi te dekonstruira. To se morda še najjasneje kaže v odlomkih s spomini na vročične blodnje, v katerih ločila umanjkajo, pojavljajo se praznine, skratka tudi jezik razpade in ne služi več logično-posledični organizaciji izkušnje. Tovrstnega razpadanja na več ravneh, odlomkov, kjer se zdi, da se kar najbolj približamo izvirnemu izkustvu, Jaz-urejevalec pa je povsem onesposobljen, bi bilo v delu zlahka več. Kajti – kakšna je pravzaprav razlika med spominjanjem in blodnjami? Kot je iz povedanega, upam, očitno, se delo Aleksandra Hemona Tole ni zate na ta način elegantno izogiba pastem nostalgije, ki neizogibno vodijo v patetiko. Gradi namreč predvsem na algosu, bolečini, ki izvira iz zavedanja minljivosti, nedosegljivosti preteklosti in precej mazohistično koplje po razpoki, ki jo tovrstno zavedanje povzroča. In ne le nedosegljivost preteklosti, nelagodje povzroča tudi to, da se je pripovedovalec naselil v novem jeziku, s tem pa se je njegov svet, ki ga po njegovih besedah wittgensteinovsko omejuje jezik, razcepil na dvoje. A tu bi šlo delo lahko še korak naprej, namreč kaj če ne gre nujno za dva svetova, ki sta trčila in subjekt lahko le preskakuje iz enega v drugega, temveč lahko obstaja v obeh hkrati? Oziroma če gremo še dlje, kaj če obstaja le v enem, ki pa je toliko bolj kompleksen? Mar ni tudi enojezični svet velikokrat sklop različnih registrskih, kontekstualnih nians? Le da so te v primeru pripovedovalca toliko bolj kontrastirane? Gre torej le za še eno zgodbo? Zgodbo, ki si jo pripovedujemo o sebi. Z razkopavanjem in razgrajevanjem, razgaljanjem spominov kot pripovednih struktur pripovedovalec pride do sklepa, ki je v svoji totalnosti vsaj nelagoden. Kot pravi, »kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?« In dodaja: »lahko bi sestavil drugačno verzijo iz alternativne zbirke fragmentov; lahko bi se rodil iz drugačnih delov; lahko bi sestavil nekoga drugega«.

6 min

Piše: Sašo Puljarević, bere: Ivan Lotrič. »Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami« je živel deček, ki je neko noč sam po Sarajevskih ulicah odtaval domov, deček, ki je počitnice preživljal na Jahorini, fant, ki je nekega dne leta 1992 odšel v ZDA in ostal dlje, kot si je predstavljal, fant, ki se je trmasto naučil angleščine in v tujem jeziku odrasel v pisatelja, ki se v delu Tole ni zate, vrača v preteklost in prevprašuje zgodbe, spomine, pripovedne sheme in mehanizme, ki so sestavili zgodbo o človeku Aleksandru Hemonu. Paberke Hemonovih spominov, vključno s tistimi najzgodnejšimi, ki so v izvirniku izšli skupaj z zgodbo o avtorjevih starših (My parents: An introduction), smo v slovenskem prevodu Irene Duše Draž dobili kot samostojno delo. Čeprav – kot tudi Hemon poudarja v različnih intervjujih – razgrinja globoko intimno, osebno izkušnjo Hemonovega otroštva in odraščanja, ostaja trdno vpeto v družbeno-zgodovinski kontekst in – kot nenazadnje vse pravljice, katerih diskurz mestoma pronica v besedilo – priča, da je narativizacija četudi še tako osebno manifestirane izkušnje, kot način organizacije resničnosti in posledično predvsem preteklosti lastna vsem. Prav dejstvo, da Hemon ne skriva, da gre za njegove spomine, verjetno prispeva k temu, da delo v različnih kontekstih nosi različno zvrstno oznako. V angloameriški tradiciji, kjer je ločnica med fikcijo in nefikcijo veliko bolj uveljavljena kot v drugih kulturno-jezikovnih okoljih, delo velja za nekašne memoare, medtem ko bi ga pri nas zlahka označili za spominsko prozo oziroma, kot beremo na zadnji platnici, celo za roman. Pa tudi o konceptualni zbirki kratkih zgodb, bi lahko razpravljali. Skratka, gre predvsem za odnos, ki ga bralstvo zavzame do dela, besedilo kot takšno pa je v tem smislu precej polivalentno ter zvrstno in žanrsko odprto. Oziroma če potenciram, se na tovrstne oznake požvižga. Hemonovo delo Tole ni zate pa je dialoško ne le na ravni zvrsti, temveč tudi na ravni sloga in vsebine. Pogosto neposredno nagovarja, pripoveduje z mislijo na sogovornika oziroma sogovornico, lapidarne povedi na meji zdaj z aforizmi, zdaj z meditacijami pa računajo na to, da je vsaj bralstvu z območja nekdanje skupne države kontekst znan in ga izziva, da ga z lastnim védenjem ves čas dograjuje. Prav s tem, ko evocira skupno izkušnjo, se delo odmika od intimnega izkustva sveta in – pa naj se avtor še tako zelo upira – apelira na univerzalnost pripovednih mehanizmov, s katerimi zaznavamo svet. Z vsem dolžnim spoštovanjem – za Hemonovo otroštvo mi je namreč prav malo mar, edino, kar me zanima, je tisto pripovedovalčevo. Pripovedovalec se torej vrača v »prejšnje življenje«, pripoveduje z jasnim zavedanjem, da je vse, o čemer lahko pripoveduje, le spomin na izkušnjo, ki je nepovratno minila, s tem pa v svoji pojavnosti ostaja nedosegljiva. Glavni poudarek dela ni v tem, česa se pripovedovalec spominja, temveč kako. Hemon korak za korakom in nepretenciozno razgalja mehanizem, ki je v osnovi vedno pripoveden, izkušnjo pa prek spomina shranjujemo kot pripovedno shemo. Kot pravi: »zaporedje vedno obstaja, nekakšna zgodba« oziroma na drugem mestu: »nobenih novoodkritih spominov ni«, »utapljam se v zgodbah«. In ne ustavlja se le pri ozaveščanju mehanizmov, temveč tudi te dekonstruira. To se morda še najjasneje kaže v odlomkih s spomini na vročične blodnje, v katerih ločila umanjkajo, pojavljajo se praznine, skratka tudi jezik razpade in ne služi več logično-posledični organizaciji izkušnje. Tovrstnega razpadanja na več ravneh, odlomkov, kjer se zdi, da se kar najbolj približamo izvirnemu izkustvu, Jaz-urejevalec pa je povsem onesposobljen, bi bilo v delu zlahka več. Kajti – kakšna je pravzaprav razlika med spominjanjem in blodnjami? Kot je iz povedanega, upam, očitno, se delo Aleksandra Hemona Tole ni zate na ta način elegantno izogiba pastem nostalgije, ki neizogibno vodijo v patetiko. Gradi namreč predvsem na algosu, bolečini, ki izvira iz zavedanja minljivosti, nedosegljivosti preteklosti in precej mazohistično koplje po razpoki, ki jo tovrstno zavedanje povzroča. In ne le nedosegljivost preteklosti, nelagodje povzroča tudi to, da se je pripovedovalec naselil v novem jeziku, s tem pa se je njegov svet, ki ga po njegovih besedah wittgensteinovsko omejuje jezik, razcepil na dvoje. A tu bi šlo delo lahko še korak naprej, namreč kaj če ne gre nujno za dva svetova, ki sta trčila in subjekt lahko le preskakuje iz enega v drugega, temveč lahko obstaja v obeh hkrati? Oziroma če gremo še dlje, kaj če obstaja le v enem, ki pa je toliko bolj kompleksen? Mar ni tudi enojezični svet velikokrat sklop različnih registrskih, kontekstualnih nians? Le da so te v primeru pripovedovalca toliko bolj kontrastirane? Gre torej le za še eno zgodbo? Zgodbo, ki si jo pripovedujemo o sebi. Z razkopavanjem in razgrajevanjem, razgaljanjem spominov kot pripovednih struktur pripovedovalec pride do sklepa, ki je v svoji totalnosti vsaj nelagoden. Kot pravi, »kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?« In dodaja: »lahko bi sestavil drugačno verzijo iz alternativne zbirke fragmentov; lahko bi se rodil iz drugačnih delov; lahko bi sestavil nekoga drugega«.

Ocene

Jani Virk: Vrnitev domov

4. 3. 2024

Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.

4 min

Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.

S knjižnega trga

Milošević Čustić, Virk, Hemon

4. 3. 2024

Maja Milošević Čustić: Vidno polje, Jani Virk: Vrnitev domov, Aleksandar Hemon: Tole ni zate. Recenzije so napisali Miša Gams, Tonja Jelen in Sašo Puljarević.

26 min

Maja Milošević Čustić: Vidno polje, Jani Virk: Vrnitev domov, Aleksandar Hemon: Tole ni zate. Recenzije so napisali Miša Gams, Tonja Jelen in Sašo Puljarević.

Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti

Za glasbilo in elektroniko

4. 3. 2024

V izboru glasbe bomo tokrat prisluhnili štirim delom za glasbila in elektroniko. Izbrali smo Meditacijo o bližini Bojane Šaljić Podešva, Flauro’49 Slavka Šuklarja, Sonotrajnosti Bora Turela in Uriel Marjana Šijanca.

54 min

V izboru glasbe bomo tokrat prisluhnili štirim delom za glasbila in elektroniko. Izbrali smo Meditacijo o bližini Bojane Šaljić Podešva, Flauro’49 Slavka Šuklarja, Sonotrajnosti Bora Turela in Uriel Marjana Šijanca.

Nove glasbene generacije

Kvartet 4phonium

4. 3. 2024

Januarja 2023 je bil Klubu Cankarjevega doma koncert iz cikla Mladi mladim, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Na njem je nastopil kvartet evfonijev 4phonium, ki ga sestavljajo Luka Ovčjak, Sašo Nunar, Žan Pečenik in Emanuel Mikac. Ti so kot študenti ljubljanske Akademije za glasbo komorno zasedbo ustanovili oktobra 2021, njihov mentor je bil Nejc Merc. V njihovi interpretaciji nas čaka glasba Giovannija Gabrielija, Vivaldija v Bachovi priredbi, Rodneyja Newtona, Martina Vasleta in Ita Yasuhida.

43 min

Januarja 2023 je bil Klubu Cankarjevega doma koncert iz cikla Mladi mladim, ki ga organizira Glasbena mladina ljubljanska. Na njem je nastopil kvartet evfonijev 4phonium, ki ga sestavljajo Luka Ovčjak, Sašo Nunar, Žan Pečenik in Emanuel Mikac. Ti so kot študenti ljubljanske Akademije za glasbo komorno zasedbo ustanovili oktobra 2021, njihov mentor je bil Nejc Merc. V njihovi interpretaciji nas čaka glasba Giovannija Gabrielija, Vivaldija v Bachovi priredbi, Rodneyja Newtona, Martina Vasleta in Ita Yasuhida.

Svet kulture

Joži, novosti Cankarjeve založbe, Ponovno rojeni

4. 3. 2024

Ob sodelovanju med Arsovim Igranim programom, ZKP RTV Slovenija in Beletrino je nastala nova zvočna knjiga Joži. Režirala jo je Špela Kravogel, prebira pa jo glavna oseba, Jožica Avbelj. Pri Cankarjevi založbi je pred kratkim izšlo nekaj novih romanov: Cartagena Lene Eltang, drugi del trilogije Vernon Subutex Virginie Despentes in znanstvenofantastični roman Isaaca Asimova. V Pomniku miru na Cerju bo do konca maja na ogled razstava o reševanju zavezniških vojakov na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno, ki nosi naslov Ponovno rojeni; rešeni letalci in vojni ujetniki so namreč v svojih spominih večkrat poudarili, da so se ob pomoči partizanov znova rodili.

16 min

Ob sodelovanju med Arsovim Igranim programom, ZKP RTV Slovenija in Beletrino je nastala nova zvočna knjiga Joži. Režirala jo je Špela Kravogel, prebira pa jo glavna oseba, Jožica Avbelj. Pri Cankarjevi založbi je pred kratkim izšlo nekaj novih romanov: Cartagena Lene Eltang, drugi del trilogije Vernon Subutex Virginie Despentes in znanstvenofantastični roman Isaaca Asimova. V Pomniku miru na Cerju bo do konca maja na ogled razstava o reševanju zavezniških vojakov na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno, ki nosi naslov Ponovno rojeni; rešeni letalci in vojni ujetniki so namreč v svojih spominih večkrat poudarili, da so se ob pomoči partizanov znova rodili.

Medenina in patina

Medenina in patina

4. 3. 2024

V oddajah Medenina in patina spoznavamo zgodovino našega godbeniškega izročila, integralna dela repertoarja pihalnih orkestrov in klasične mojstrovine s poudarkom na trobilih.

30 min

V oddajah Medenina in patina spoznavamo zgodovino našega godbeniškega izročila, integralna dela repertoarja pihalnih orkestrov in klasične mojstrovine s poudarkom na trobilih.

Kulturnice

Solidarnost, skupnost, veselje: 25. Festival Rdeče Zore

4. 3. 2024

V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.

8 min

V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.

Ženske v svetu glasbe

Harfistka Urška Križnik Zupan: solistka z orkestrom

4. 3. 2024

Poslušajte koncertantni skladbi Primoža Ramovša in Črta Sojarja Voglarja.

30 min

Poslušajte koncertantni skladbi Primoža Ramovša in Črta Sojarja Voglarja.

Arsove spominčice

Tartini, Mysliveček, Stamitz

4. 3. 2024

Predstavljamo posnetke iz radijskega arhiva

52 min

Predstavljamo posnetke iz radijskega arhiva

Samo muzika

Koncertne napovedi

15. 2. 2024

V oddaji vas bomo opozorili na nekatere bližnje koncerte naših glasbenikov v Ljubljani in Zagrebu. Tako bomo poslušali glasbo pianistov Milana Stanisavljevića in Renata Chicca, saksofonistov Boštjana Simona in Igorja Lumperta ter pevke Tjaše Fabjančič.

62 min

V oddaji vas bomo opozorili na nekatere bližnje koncerte naših glasbenikov v Ljubljani in Zagrebu. Tako bomo poslušali glasbo pianistov Milana Stanisavljevića in Renata Chicca, saksofonistov Boštjana Simona in Igorja Lumperta ter pevke Tjaše Fabjančič.

Ars humana

Dr. Predrag Novaković ob 100-letnici arheologije na Univerzi v Ljubljani: "Danes je arheologija najbolj interdisciplinarna veda znotraj humanistike."

4. 3. 2024

V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete

50 min

V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete

Skladatelj tedna

Bedřich Smetana, 1. del

4. 3. 2024

Letos se spominjamo 200. obletnice rojstva skladatelja, dirigenta in pedagoga Bedřicha Smetane. Ta češki glasbeni velikan se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in nenazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.

49 min

Letos se spominjamo 200. obletnice rojstva skladatelja, dirigenta in pedagoga Bedřicha Smetane. Ta češki glasbeni velikan se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in nenazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.

Glasbena jutranjica

Od Chopina do Puccinija

4. 3. 2024

Na sporedu Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, Romanca za violino in orkester v f-molu, op. 11 Antonina Dvoržaka, Sonata Undina Carla Reineckeja, Debussyjeva simfonična suita Pomlad, ciklus klavirskih skladb V meglah Leoša Janačka, Concertino za flavto in orkester v g-molu Johanna Wilhelma Wilmsa in Simfonični preludij v A-duru Giacoma Puccinija.

116 min

Na sporedu Andante spianato in velika briljantna poloneza, op. 22 Frédérica Chopina, Romanca za violino in orkester v f-molu, op. 11 Antonina Dvoržaka, Sonata Undina Carla Reineckeja, Debussyjeva simfonična suita Pomlad, ciklus klavirskih skladb V meglah Leoša Janačka, Concertino za flavto in orkester v g-molu Johanna Wilhelma Wilmsa in Simfonični preludij v A-duru Giacoma Puccinija.

Lirični utrinek

Dane Zajc: Isti

4. 3. 2024

Pesem interpretira Dane Zajc.

2 min

Pesem interpretira Dane Zajc.

Glasbeni poudarki

Glasbeni poudarki 07:25

4. 3. 2024

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

31 min

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Glasbeni poudarki

Glasbeni poudarki 07:25

4. 3. 2024

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

3 min

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Glasbena jutranjica

Vaughan Williams in Beethoven

4. 3. 2024

Predstavljamo Pet variacij na temo Dives and Lazarus Ralpha Vaughana Williamsa in 11 bagatel za klavir, op. 119 Ludwiga van Beethovna.

32 min

Predstavljamo Pet variacij na temo Dives and Lazarus Ralpha Vaughana Williamsa in 11 bagatel za klavir, op. 119 Ludwiga van Beethovna.

Glasbena jutranjica

Od Marie Therese von Paradis do Johanna Sebastiana Bacha

4. 3. 2024

Na sporedu Sicilienne v Es-duru za violino in klavir Marie Therese von Paradis, Koncert v C-duru za flavto, godalni orkester in basso continuo Friderika II. Velikega, Trio sonata v e-molu Franza Bende in Angleška suita št. 3 v g-molu, BWV 808 Johanna Sebastiana Bacha.

60 min

Na sporedu Sicilienne v Es-duru za violino in klavir Marie Therese von Paradis, Koncert v C-duru za flavto, godalni orkester in basso continuo Friderika II. Velikega, Trio sonata v e-molu Franza Bende in Angleška suita št. 3 v g-molu, BWV 808 Johanna Sebastiana Bacha.

Evropski klasični nokturno

Evropski klasični nokturno

4. 3. 2024

Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.

239 min

Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.

Literarni nokturno

Valentin Brun: Pesmi

3. 3. 2024

Pesnik Valentin Brun redno objavlja poezijo v Literarnem nokturnu. Tudi v najnovejših pesmih se poezija narave in religiozna poezija lepo dopolnjujeta, tu in tam pa vznikne tudi kak socialen drobec. Interpreta Anja Novak in Matej Puc, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2024.

11 min

Pesnik Valentin Brun redno objavlja poezijo v Literarnem nokturnu. Tudi v najnovejših pesmih se poezija narave in religiozna poezija lepo dopolnjujeta, tu in tam pa vznikne tudi kak socialen drobec. Interpreta Anja Novak in Matej Puc, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2024.

Glasbena skrinjica

Umetnine, ki so navdihnile glasbo XXXIX: Ensor in Alpaerts

3. 3. 2024

V tokratni oddaji bomo spoznali deli dveh belgijskih umetnikov, skladatelja Flora Alpaertsa ter slikanja in grafika Jamesa Barona Ensorja. Slednji je s svojimi deli vplival na Alpaertsovo glasbeno ustvarjalnost in zakrivil nastanek Suite James Ensor.

24 min

V tokratni oddaji bomo spoznali deli dveh belgijskih umetnikov, skladatelja Flora Alpaertsa ter slikanja in grafika Jamesa Barona Ensorja. Slednji je s svojimi deli vplival na Alpaertsovo glasbeno ustvarjalnost in zakrivil nastanek Suite James Ensor.

Literarni portret

Josef Škvorecký: Mirakel

3. 3. 2024

Josef Škvorecký, eden iz trojice najbolj znanih, poleg Milana Kundere in Bohumila Hrabala vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja, ima zanimivo usodo pri prevodih svojih del v slovenščino. Njegove knjige so prevajali različni prevajalci: Levinjo iz nemščine Stanko Jarc, Vrnitev poročnika Borovnice in Strahopetce Nives Vidrih, Prima sezono Zdenka in Frane Jerman ter Inženirja človeških duš Jernej Juren. V slovenščini žal še vedno ne moremo brati njegovega romana Mirakel, napol fiktivne bilance dvajsetletne komunistične zgodovine Češkoslovaške, satire na radikalizme vseh vrst in nazadnje tudi zabavne mešanice raznovrstnih anekdot in zgodbic. Roman bo kmalu izšel v knjižni obliki v prevodu Nives Vidrih, v Literarnem portretu pa prevajalka predstavlja avtorja prav prek odlomkov tega romana. Prevajalka in avtorica scenarija Nives Vidrih, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, bralec Jure Franko, interpret Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2024.

20 min

Josef Škvorecký, eden iz trojice najbolj znanih, poleg Milana Kundere in Bohumila Hrabala vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja, ima zanimivo usodo pri prevodih svojih del v slovenščino. Njegove knjige so prevajali različni prevajalci: Levinjo iz nemščine Stanko Jarc, Vrnitev poročnika Borovnice in Strahopetce Nives Vidrih, Prima sezono Zdenka in Frane Jerman ter Inženirja človeških duš Jernej Juren. V slovenščini žal še vedno ne moremo brati njegovega romana Mirakel, napol fiktivne bilance dvajsetletne komunistične zgodovine Češkoslovaške, satire na radikalizme vseh vrst in nazadnje tudi zabavne mešanice raznovrstnih anekdot in zgodbic. Roman bo kmalu izšel v knjižni obliki v prevodu Nives Vidrih, v Literarnem portretu pa prevajalka predstavlja avtorja prav prek odlomkov tega romana. Prevajalka in avtorica scenarija Nives Vidrih, režiserki Špela Kravogel in Ana Krauthaker, bralec Jure Franko, interpret Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2024.

V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom

Nedelja, 3. 3. 2024

3. 3. 2024

Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.

119 min

Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.

Glasbeni portret

Dr. Henrik Neubauer: "Vse te moje zaposlitve so krojile moje znanje in z veseljem sem delal."

3. 3. 2024

Baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer je za svoj bogat umetniški opus februarja 2024 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, so mu najvišje slovensko priznanje za izjemne dosežke na kulturno-umetniškem področju namenili »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru.« Kot baletni solist je odplesal okoli sedemdeset pomembnih vlog, pozneje se je podpisal pod več kot osemdeset samostojnih baletnih koreografij in 34 opernih režij. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega Baleta, direktor Ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in nekaj let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je okoli 40 knjig in 600 strokovnih člankov, ki jih sam skrbno evidentira. Piše še danes.

119 min

Baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer je za svoj bogat umetniški opus februarja 2024 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, so mu najvišje slovensko priznanje za izjemne dosežke na kulturno-umetniškem področju namenili »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru.« Kot baletni solist je odplesal okoli sedemdeset pomembnih vlog, pozneje se je podpisal pod več kot osemdeset samostojnih baletnih koreografij in 34 opernih režij. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega Baleta, direktor Ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in nekaj let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je okoli 40 knjig in 600 strokovnih člankov, ki jih sam skrbno evidentira. Piše še danes.

Spomini, pisma in potopisi

Barrie Kosky: "In … zaveso gor!"

3. 3. 2024

Avstralija in Evropa, kvirovstvo in judovstvo, popkultura in opera: Barrie Kosky, operni režiser in mojstrski žongler z na videz nezdružljivimi nasprotji, je v knjigi "In … zaveso gor!", ki je izšla spomladi leta 2023, odstrl zastor v svoje nenavadno življenje, zamisli, domišljijo, izkušnje sveta in glasbenega gledališča. Rojen je bil leta 1967 v Melbournu, 15.000 kilometrov od Evrope, zibelke opere. Danes je eden najbolj iskanih opernih režiserjev na svetu. Ljubezen do te umetnosti je odkril že v zgodnjem otroštvu, zaznamovanem z družinsko emigrantsko zgodovino. V avtobiografski knjigi odstira, kakšna je povezava med opernim gledališčem, avstralskim otroštvom in mladostjo ter njegovo bleščečo kariero v evropskih kulturnih metropolah. S svojimi režijami je očaral londonsko Kraljevo operno hišo Covent Garden, Dunajsko državno opero, Pariško opero, gostoval je na Salzburškem festivalu in na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu. Prejel je številne nagrade za režijo in umetniško vodenje – nazadnje lani novembra "opernega oskarja", mednarodno nagrado fundacije Opera Award in angleške revije Opera za režiserja leta. V nam bližnjem Dunaju sta na repertoarju Državne opere njegovi uprizoritvi trilogije Mozarta in Da Ponteja Don Giovanni in Figarova svatba, junija pa bo premiero doživela še opera Così fan tutte. Prevod Tina Mahkota, glasbena oprema Luka Hočevar, tonski mojster Matjaž Miklič, režiser Alen Jelen. Produkcija 2023. Urednica oddaje Staša Grahek.

17 min

Avstralija in Evropa, kvirovstvo in judovstvo, popkultura in opera: Barrie Kosky, operni režiser in mojstrski žongler z na videz nezdružljivimi nasprotji, je v knjigi "In … zaveso gor!", ki je izšla spomladi leta 2023, odstrl zastor v svoje nenavadno življenje, zamisli, domišljijo, izkušnje sveta in glasbenega gledališča. Rojen je bil leta 1967 v Melbournu, 15.000 kilometrov od Evrope, zibelke opere. Danes je eden najbolj iskanih opernih režiserjev na svetu. Ljubezen do te umetnosti je odkril že v zgodnjem otroštvu, zaznamovanem z družinsko emigrantsko zgodovino. V avtobiografski knjigi odstira, kakšna je povezava med opernim gledališčem, avstralskim otroštvom in mladostjo ter njegovo bleščečo kariero v evropskih kulturnih metropolah. S svojimi režijami je očaral londonsko Kraljevo operno hišo Covent Garden, Dunajsko državno opero, Pariško opero, gostoval je na Salzburškem festivalu in na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu. Prejel je številne nagrade za režijo in umetniško vodenje – nazadnje lani novembra "opernega oskarja", mednarodno nagrado fundacije Opera Award in angleške revije Opera za režiserja leta. V nam bližnjem Dunaju sta na repertoarju Državne opere njegovi uprizoritvi trilogije Mozarta in Da Ponteja Don Giovanni in Figarova svatba, junija pa bo premiero doživela še opera Così fan tutte. Prevod Tina Mahkota, glasbena oprema Luka Hočevar, tonski mojster Matjaž Miklič, režiser Alen Jelen. Produkcija 2023. Urednica oddaje Staša Grahek.

Obiski kraljice

Postne improvizacije Kaya Johannsena in Petra Planyavskega

3. 3. 2024

V ospredju tokratne oddaje bodo orgelske improvizacije s temo postnih protestanskih in gregorijanskih koralov. Vsak na svoj način se bosta z zvočnimi barvami in kombinacijami orgelskih registrov poigravala Kay Johannsen iz Stuttgarta in Peter Planyavsky iz Dunaja.

59 min

V ospredju tokratne oddaje bodo orgelske improvizacije s temo postnih protestanskih in gregorijanskih koralov. Vsak na svoj način se bosta z zvočnimi barvami in kombinacijami orgelskih registrov poigravala Kay Johannsen iz Stuttgarta in Peter Planyavsky iz Dunaja.

Musica noster amor

Zahodnoavstralski simfoniki, Lukáš Vondráček, Asher Fisch in glasba Francka, Čajkovskega in Prokofjeva

3. 3. 2024

Zahodnoavstralski simfonični orkester iz Pertha je 18. marca lani v koncertni dvorani v Perthu izvedel simfonično pesnitev Zakleti lovec, ki jo je César Franck zložil po baladi Divji lovec nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja, Klavirski koncert št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega in odlomke iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Kot solist se je v glasbi Čajkovskega predstavil češki pianist Lukáš Vondráček, za dirigentskim pultom pa je bil Izraelec Asher Fisch, sicer že od leta 2014 šef dirigent Zahodnoavstralskih simfonikov.

94 min

Zahodnoavstralski simfonični orkester iz Pertha je 18. marca lani v koncertni dvorani v Perthu izvedel simfonično pesnitev Zakleti lovec, ki jo je César Franck zložil po baladi Divji lovec nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja, Klavirski koncert št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega in odlomke iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Kot solist se je v glasbi Čajkovskega predstavil češki pianist Lukáš Vondráček, za dirigentskim pultom pa je bil Izraelec Asher Fisch, sicer že od leta 2014 šef dirigent Zahodnoavstralskih simfonikov.

Nedeljsko operno popoldne

Operni odlomki

3. 3. 2024

Donizettija, Mozarta, Händla, Perosija, Salierija, Grétryja, Verdija, Gounoda, Čajkovskega in Paëra.

58 min

Donizettija, Mozarta, Händla, Perosija, Salierija, Grétryja, Verdija, Gounoda, Čajkovskega in Paëra.

Humoreska tega tedna

Bohumil Hrabal: Hotel Tihota

3. 3. 2024

Marčne oddaje Humoreska tega tedna namenjamo pisanju češkega pisatelja Bohumila Hrabala. Rodil se je 28. marca pred 110. leti v Brnu, umrl leta 1997 v Pragi. Sodi med najpomembnejše češke pripovednike druge polovice 20. stoletja. Bil je nadaljevalec značilno češke humorne pripovedne proze, kakršno je tako prepričljivo uveljavil Jaroslav Hašek s Švejkom. Kot pomemben tematski vir je Hrabalu služilo njegovo lastno življenje. Danes boste slišali odlomek iz Hrabalovega romana Stregel sem angleškemu kralju iz leta 1974. Kako se je torej njegovemu junaku po imenu Jan Ditĕ godilo, ko je služil v hotelu Tihota. Prevajalka Nives Vidrih, interpret Uroš Smolej, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, režiser Alen Jelen. Posneto 2014, urednica oddaje Staša Grahek.

24 min

Marčne oddaje Humoreska tega tedna namenjamo pisanju češkega pisatelja Bohumila Hrabala. Rodil se je 28. marca pred 110. leti v Brnu, umrl leta 1997 v Pragi. Sodi med najpomembnejše češke pripovednike druge polovice 20. stoletja. Bil je nadaljevalec značilno češke humorne pripovedne proze, kakršno je tako prepričljivo uveljavil Jaroslav Hašek s Švejkom. Kot pomemben tematski vir je Hrabalu služilo njegovo lastno življenje. Danes boste slišali odlomek iz Hrabalovega romana Stregel sem angleškemu kralju iz leta 1974. Kako se je torej njegovemu junaku po imenu Jan Ditĕ godilo, ko je služil v hotelu Tihota. Prevajalka Nives Vidrih, interpret Uroš Smolej, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonska mojstrica Sonja Strenar, režiser Alen Jelen. Posneto 2014, urednica oddaje Staša Grahek.

Arsove spominčice

Arsove spominčice 13:05

3. 3. 2024

Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

50 min

Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Evroradijski koncert

BBC-jev škotski simfonični orkester in pianist Boris Giltburg

3. 3. 2024

15. februarja sta v koncertni dvorani City Halls v Glasgowu na Škotskem nastopila BBC-jev škotski simfonični orkester in pianist Boris Giltburg. Koncert je vodil dirigent Ludovic Morlot, na sporedu koncerta pa so bili Simfonični preludij Giacoma Puccinija, simfonična pesnitev Francesca da Rimini, op. 32 Petra Iljiča Čajkovskega, Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova in skladba Roxanne Panufnik z naslovom Alma's Songs Without Words – Almine pesmi brez besed, v kateri je skladateljica orkestrirala tri samospeve Alme Mahler.

94 min

15. februarja sta v koncertni dvorani City Halls v Glasgowu na Škotskem nastopila BBC-jev škotski simfonični orkester in pianist Boris Giltburg. Koncert je vodil dirigent Ludovic Morlot, na sporedu koncerta pa so bili Simfonični preludij Giacoma Puccinija, simfonična pesnitev Francesca da Rimini, op. 32 Petra Iljiča Čajkovskega, Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova in skladba Roxanne Panufnik z naslovom Alma's Songs Without Words – Almine pesmi brez besed, v kateri je skladateljica orkestrirala tri samospeve Alme Mahler.

Glasbena jutranjica

Glasbena jutranjica, 3. del

3. 3. 2024

Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

59 min

Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Lirični utrinek

Edward Thomas: Zarja

3. 3. 2024

Na današnji dan leta 1878 se je rodil angleški pesnik Philip Edward Thomas. Pisal je poezijo in prozo. Pisati je začel razmeroma pozno, vendar se je še pred prvo svetovno vojno uveljavil kot plodovit avtor kritik, potopisov in biografskih del. V njegovi poeziji ima pomembno mesto narava. Edward Thomas je kot vojak sodeloval v prvi svetovni vojni in bil leta 1917 ubit v bitki pri Arrasu. Njegovo pesem z naslovom Zarja je prevedel Marjan Strojan, leta 2002 jo je interpretiral dramski igralec Boris Juh.

2 min

Na današnji dan leta 1878 se je rodil angleški pesnik Philip Edward Thomas. Pisal je poezijo in prozo. Pisati je začel razmeroma pozno, vendar se je še pred prvo svetovno vojno uveljavil kot plodovit avtor kritik, potopisov in biografskih del. V njegovi poeziji ima pomembno mesto narava. Edward Thomas je kot vojak sodeloval v prvi svetovni vojni in bil leta 1917 ubit v bitki pri Arrasu. Njegovo pesem z naslovom Zarja je prevedel Marjan Strojan, leta 2002 jo je interpretiral dramski igralec Boris Juh.

Glasbeni poudarki

Glasbeni poudarki 07:25

3. 3. 2024

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

2 min

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Glasbena jutranjica

Glasbena jutranjica, 2. del

3. 3. 2024

Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

29 min

Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play