Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Poslušali bomo glasbo solista na kontrabasu in čelu – Harryja Babasina. V zgodovino jazza se je zapisal kot eden prvih basistov, ki je bil vodja lastne zasedbe in kot prvi solist na čelu, ki je posnel jazzovski solo na tem instrumentu.
Poslušali bomo glasbo solista na kontrabasu in čelu – Harryja Babasina. V zgodovino jazza se je zapisal kot eden prvih basistov, ki je bil vodja lastne zasedbe in kot prvi solist na čelu, ki je posnel jazzovski solo na tem instrumentu.
Literarne oddaje od 26. do vključno 28. 7. posvečamo olimpijskim temam - Stoja na krogih je literarizirana biografija našega najznamenitješega olimpionika Leona Štuklja. Njen avtor Boris Karlovšek je sicer pravnik in avtor kriminalnih romanov, kot so Tajni policijski sodelavec, Tajkun in Krvava odkupnina. Karlovšek se je dnevno srečeval z Leonom Štukljem in navdušeno poslušal njegove spomine. Občudoval je njegovo načelnost, pokončno držo in brezkompromisno življenjsko disciplino. Stoja na krogih razgrinja Štukljevo športno plat in vse pomembne športne mejnike, po drugi strani pa poskuša prikazati tudi drugo, človeško stran našega olimpionika. Izbrani odlomek z naslovom Zlati mnogoboj v Parizu je spomin Leona Štuklja na njegov olimpijski nastop v Parizu pred natanko sto leti. Interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, urednik ddaje Matej Juh. Produkcija 2024.
Literarne oddaje od 26. do vključno 28. 7. posvečamo olimpijskim temam - Stoja na krogih je literarizirana biografija našega najznamenitješega olimpionika Leona Štuklja. Njen avtor Boris Karlovšek je sicer pravnik in avtor kriminalnih romanov, kot so Tajni policijski sodelavec, Tajkun in Krvava odkupnina. Karlovšek se je dnevno srečeval z Leonom Štukljem in navdušeno poslušal njegove spomine. Občudoval je njegovo načelnost, pokončno držo in brezkompromisno življenjsko disciplino. Stoja na krogih razgrinja Štukljevo športno plat in vse pomembne športne mejnike, po drugi strani pa poskuša prikazati tudi drugo, človeško stran našega olimpionika. Izbrani odlomek z naslovom Zlati mnogoboj v Parizu je spomin Leona Štuklja na njegov olimpijski nastop v Parizu pred natanko sto leti. Interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, urednik ddaje Matej Juh. Produkcija 2024.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Roman opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. O avtorici Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami prostora za ustvarjalnost ni veliko, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo. Bralka: Saša Mihelčič Režiser: Klemen Markovčič Tonska mojstra: Sonja Strenar in Urban Gruden Svetovalka za jezik: Matej Juričan Mastering: Klemen Veber Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2019.
Roman opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. O avtorici Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami prostora za ustvarjalnost ni veliko, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo. Bralka: Saša Mihelčič Režiser: Klemen Markovčič Tonska mojstra: Sonja Strenar in Urban Gruden Svetovalka za jezik: Matej Juričan Mastering: Klemen Veber Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2019.
Tokrat predstavljamo Danski godalni kvartet, ki je dve obsežnejši deli posnel skupaj z violončelistom Johannesom Rostamom. Zasedba petih virtuozov je namreč 27. marca letos v prostorih Danske kraljeve glasbene akademije v Kopenhagnu posnela »Godalni kvintet v C-duru« Franza Schuberta ter v nadaljevanju delo imenovano »Venček za Schuberta« še živečega sodobnega britanskega skladatelja, pianista in dirigenta Thomasa Adèsa.
Tokrat predstavljamo Danski godalni kvartet, ki je dve obsežnejši deli posnel skupaj z violončelistom Johannesom Rostamom. Zasedba petih virtuozov je namreč 27. marca letos v prostorih Danske kraljeve glasbene akademije v Kopenhagnu posnela »Godalni kvintet v C-duru« Franza Schuberta ter v nadaljevanju delo imenovano »Venček za Schuberta« še živečega sodobnega britanskega skladatelja, pianista in dirigenta Thomasa Adèsa.
Mednarodni festival glasbe, gledališča, plesa in cirkusa Mittelfest, ki se je začel 19. julija v Čedadu, prehaja v svoj zadnji del. Bili smo na koncertu klasične glasbe pod vodstvom Aleksandra Gadžijeva, poimenovanem Romantični nered – Romantico disordine, ki je združil mlade, nadarjene pianiste z vsega sveta. Na Piranskih glasbenih večerih pa sta koncertirala življenjska in umetniška sopotnika, pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja – Duo Claripiano.
Mednarodni festival glasbe, gledališča, plesa in cirkusa Mittelfest, ki se je začel 19. julija v Čedadu, prehaja v svoj zadnji del. Bili smo na koncertu klasične glasbe pod vodstvom Aleksandra Gadžijeva, poimenovanem Romantični nered – Romantico disordine, ki je združil mlade, nadarjene pianiste z vsega sveta. Na Piranskih glasbenih večerih pa sta koncertirala življenjska in umetniška sopotnika, pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja – Duo Claripiano.
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Chariots of Fire (v prevodu Ognjene kočije) režiserja Hugha Hudsona je britanski zgodovinski dramski film iz leta 1981. Temelji na resnični zgodbi dveh atletov na poletnih olimpijskih igrah leta 1924: škotskega kristjana Erica Liddella, ki tekmuje za slavo svojega Boga, in angleškega juda Harolda Abrahamsa, ki tekmuje za preseganje predsodkov.
Chariots of Fire (v prevodu Ognjene kočije) režiserja Hugha Hudsona je britanski zgodovinski dramski film iz leta 1981. Temelji na resnični zgodbi dveh atletov na poletnih olimpijskih igrah leta 1924: škotskega kristjana Erica Liddella, ki tekmuje za slavo svojega Boga, in angleškega juda Harolda Abrahamsa, ki tekmuje za preseganje predsodkov.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga. V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven. Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost. Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije. Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V oddaji o kulturi in umetnosti smo predstavili pestro ponudbo različnih razstavljenih vizualnih del domačih umetnic in umetnikov.
V oddaji o kulturi in umetnosti smo predstavili pestro ponudbo različnih razstavljenih vizualnih del domačih umetnic in umetnikov.
Skladbe za klavir in samospevi Cécile Chaminade v pestri paleti razpoloženj - od virtuoznih koncertnih etud do romanc brez besed, z občutji nežnosti, miline in zamaknjenosti, kontemplacije in refleksije, žalosti in tolažbe, elegičnosti in spominjanja. V tem tednu posvečamo cikel oddaj ugledni francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki se je rodila 8. avgusta 1957 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je 13. aprila 1944 v Monte Carlu. Kot virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale. Njena zbirka obsega več kot 170 opusov del, približno 400 skladb, med njimi jih je skoraj 200 napisala za klavir, več kot 100 samospevov na besedila francoskih pesnic in pesnikov tistega časa ter vrsto komornih in orkestrskih skladb, komično opero, dramatično simfonijo za zbor in orkester ter simfonični balet. Klavirske skladbe Cécile Chaminade za klavir solo in klavirski duo vključujejo vse od miniatur za otroke do skladb v plesnih ritmih, od simfoničnih in koncertnih etud do obsežne klavirske sonate, od humorističnih etud do razpoloženjskih miniatur. Njena glasba je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe. Cécile Chaminade je bila zelo priljubljena v Angliji, kjer je v Londonu redno izvajala klavirske recitale, večkrat je bila gostja britanske kraljice Viktorije, zelo uspešno je gostovala tudi v Združenih državah Amerike, kjer so občudovalci njene glasbe ustanovili več ''klubov Chaminade''. Leta 1913 je kot prva skladateljica prejela prestižno nagrado – Légion d’Honneur / legijo časti. Cikel oddaj je pripravila in uredila Tjaša Krajnc.
Skladbe za klavir in samospevi Cécile Chaminade v pestri paleti razpoloženj - od virtuoznih koncertnih etud do romanc brez besed, z občutji nežnosti, miline in zamaknjenosti, kontemplacije in refleksije, žalosti in tolažbe, elegičnosti in spominjanja. V tem tednu posvečamo cikel oddaj ugledni francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki se je rodila 8. avgusta 1957 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, umrla pa je 13. aprila 1944 v Monte Carlu. Kot virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale. Njena zbirka obsega več kot 170 opusov del, približno 400 skladb, med njimi jih je skoraj 200 napisala za klavir, več kot 100 samospevov na besedila francoskih pesnic in pesnikov tistega časa ter vrsto komornih in orkestrskih skladb, komično opero, dramatično simfonijo za zbor in orkester ter simfonični balet. Klavirske skladbe Cécile Chaminade za klavir solo in klavirski duo vključujejo vse od miniatur za otroke do skladb v plesnih ritmih, od simfoničnih in koncertnih etud do obsežne klavirske sonate, od humorističnih etud do razpoloženjskih miniatur. Njena glasba je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe. Cécile Chaminade je bila zelo priljubljena v Angliji, kjer je v Londonu redno izvajala klavirske recitale, večkrat je bila gostja britanske kraljice Viktorije, zelo uspešno je gostovala tudi v Združenih državah Amerike, kjer so občudovalci njene glasbe ustanovili več ''klubov Chaminade''. Leta 1913 je kot prva skladateljica prejela prestižno nagrado – Légion d’Honneur / legijo časti. Cikel oddaj je pripravila in uredila Tjaša Krajnc.
Ob današnjem začetku poletnih olimpijskih iger v Parizu bomo na Arsu gostili umetnika, ki že več kot tri desetletja ostaja zvest črno-beli analogni fotografiji. Eden v svetu najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu Klavdij Sluban pa je tudi Parižan in velik popotnik. Poslušajmo, kaj bo povedal o športu, olimpijskih igrah, Franciji in seveda svoji ustvarjalnosti. Ob pogovoru s fotografom, ki ga je pripravil Žiga Bratoš, bo zvenela glasba francoskih avtorjev: Alberta Roussela, Clauda Debussyja in Nadie Boulanger.
Ob današnjem začetku poletnih olimpijskih iger v Parizu bomo na Arsu gostili umetnika, ki že več kot tri desetletja ostaja zvest črno-beli analogni fotografiji. Eden v svetu najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu Klavdij Sluban pa je tudi Parižan in velik popotnik. Poslušajmo, kaj bo povedal o športu, olimpijskih igrah, Franciji in seveda svoji ustvarjalnosti. Ob pogovoru s fotografom, ki ga je pripravil Žiga Bratoš, bo zvenela glasba francoskih avtorjev: Alberta Roussela, Clauda Debussyja in Nadie Boulanger.
Starogrški pesnik Pindar iz 5. stoletja pred našim štetjem je bil avtor številnih pesmi, a v celoti so se ohranile le štiri knjige epinikijev - hvalnic olimpijskim zmagovalcem. Dvanajsti olimpijski samospev je posvečen Ergotelu, tekaču na dolge proge, ki naj bi zmagal na vseh štirih antičnih športnih igrah. Igralka Nina Valič. Posneto oktobra 2013.
Starogrški pesnik Pindar iz 5. stoletja pred našim štetjem je bil avtor številnih pesmi, a v celoti so se ohranile le štiri knjige epinikijev - hvalnic olimpijskim zmagovalcem. Dvanajsti olimpijski samospev je posvečen Ergotelu, tekaču na dolge proge, ki naj bi zmagal na vseh štirih antičnih športnih igrah. Igralka Nina Valič. Posneto oktobra 2013.
V drugem in tretjem delu Glasbene jutranjice se posvečamo francoski glasbi. FRANCIS POULENC: SONATA ZA FLAVTO IN KLAVIR, FP 164 Flavta: MATEJ ZUPAN, Klavir: ANDREJA KOSMAČ JACQUES IBERT: SIMFONIČNA SUITA, PARIS 1. PODZEMNA ŽELEZNICA 2. PREDMESTJA 3. PARIŠKA MOŠEJA 4. RESTAVRACIJA V BOLONJSKEM GOZDU 5. POŠTNA LADJA IL DE FRANCE 6. SEJEMSKA PARADA MARIBORSKA FILHARMONIJA, Dirigent: FABRICE BOLLON ERIK SATIE: izbor stavkov iz skladbe SPORTS ET DIVERTISSEMENTS Klavir: BOJAN GORIŠEK
V drugem in tretjem delu Glasbene jutranjice se posvečamo francoski glasbi. FRANCIS POULENC: SONATA ZA FLAVTO IN KLAVIR, FP 164 Flavta: MATEJ ZUPAN, Klavir: ANDREJA KOSMAČ JACQUES IBERT: SIMFONIČNA SUITA, PARIS 1. PODZEMNA ŽELEZNICA 2. PREDMESTJA 3. PARIŠKA MOŠEJA 4. RESTAVRACIJA V BOLONJSKEM GOZDU 5. POŠTNA LADJA IL DE FRANCE 6. SEJEMSKA PARADA MARIBORSKA FILHARMONIJA, Dirigent: FABRICE BOLLON ERIK SATIE: izbor stavkov iz skladbe SPORTS ET DIVERTISSEMENTS Klavir: BOJAN GORIŠEK
Petke na programu Ars pogosto začnemo z obletnicami. Danes se bomo spomnili štirih skladateljev, pred koncem prve ure Glasbene jutranjice pa vas bomo še posebej povabili k spremljanju zadnjega dela oddaje. JOHANN SAMUEL ENDLER: SIMFONIJA A 7 V F-DURU Trobenta: EDWARD HANKINS TARR, KOMORNI ORKESTER FRANZ LISZT IZ BUDIMPEŠTE JOHN FIELD: NOKTURNO V C-DURU, ŠT.14 Klavir: RICHARD BURNETT SERGEJ ALEKSANDROVIČ KUSEVICKI: KONCERT ZA KONTRABAS IN ORKESTER V FIS-MOLU, OP. 3 Kontrabas: ZORAN MARKOVIĆ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, Dirigent: ANTON NANUT PHILIPP JARNACH: GLASBA V SPOMIN SAMOTNIM ZA GODALNI KVARTET HAMANN QUARTET: Violini - BERNHARD HAMANN in FRITZ KÖHNSEN, Viola - FRITZ LANG, Violončelo - SIEGFRIED PALM
Petke na programu Ars pogosto začnemo z obletnicami. Danes se bomo spomnili štirih skladateljev, pred koncem prve ure Glasbene jutranjice pa vas bomo še posebej povabili k spremljanju zadnjega dela oddaje. JOHANN SAMUEL ENDLER: SIMFONIJA A 7 V F-DURU Trobenta: EDWARD HANKINS TARR, KOMORNI ORKESTER FRANZ LISZT IZ BUDIMPEŠTE JOHN FIELD: NOKTURNO V C-DURU, ŠT.14 Klavir: RICHARD BURNETT SERGEJ ALEKSANDROVIČ KUSEVICKI: KONCERT ZA KONTRABAS IN ORKESTER V FIS-MOLU, OP. 3 Kontrabas: ZORAN MARKOVIĆ, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, Dirigent: ANTON NANUT PHILIPP JARNACH: GLASBA V SPOMIN SAMOTNIM ZA GODALNI KVARTET HAMANN QUARTET: Violini - BERNHARD HAMANN in FRITZ KÖHNSEN, Viola - FRITZ LANG, Violončelo - SIEGFRIED PALM
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
Te dni bo minilo 90 let od smrti generala Rudolfa Maistra. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Šolal se je najprej v Mengšu, nato v Kranju; tam je končal nižjo gimnazijo. Ker mu je bil všeč vojaški poklic in se je moral že zgodaj postaviti na lastne noge, se je odločil, da postane častnik. Po številnih vojaških službah vsepovsod po habsburški monarhiji so Maistra ob začetku prve svetovne vojne premestili v Maribor. Njegova velika zasluga za Slovence je, da je 1. novembra 1918 pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki izjavil: "Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in v imenu svoje vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko." Maister pa ni bil samo častnik, bil je tudi pesnik. Poezijo je začel pisati že v gimnaziji, s psevdonimom Vuk Slavič je objavljal v reviji Vesna, z imenom Vojanov pa med drugim v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne. Izdal je dve pesniški zbirki, leta 1904 Poezije in leta 1929 Kitico mojih. Iz te smo izbrali nekaj pesmi, ki po večini pripovedujejo o prvi svetovni vojni ter o žalosti ob izgubi slovenskih ozemelj po njej. Interpretacija: Matej Puc, glasbena oprema: Darja Hlavka Godina, ton in montaža: Urban Gruden, režija: Alen Jelen. Produkcija leta 2019.
Te dni bo minilo 90 let od smrti generala Rudolfa Maistra. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Šolal se je najprej v Mengšu, nato v Kranju; tam je končal nižjo gimnazijo. Ker mu je bil všeč vojaški poklic in se je moral že zgodaj postaviti na lastne noge, se je odločil, da postane častnik. Po številnih vojaških službah vsepovsod po habsburški monarhiji so Maistra ob začetku prve svetovne vojne premestili v Maribor. Njegova velika zasluga za Slovence je, da je 1. novembra 1918 pred mestnim poveljnikom in zbranimi častniki izjavil: "Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in v imenu svoje vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko." Maister pa ni bil samo častnik, bil je tudi pesnik. Poezijo je začel pisati že v gimnaziji, s psevdonimom Vuk Slavič je objavljal v reviji Vesna, z imenom Vojanov pa med drugim v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne. Izdal je dve pesniški zbirki, leta 1904 Poezije in leta 1929 Kitico mojih. Iz te smo izbrali nekaj pesmi, ki po večini pripovedujejo o prvi svetovni vojni ter o žalosti ob izgubi slovenskih ozemelj po njej. Interpretacija: Matej Puc, glasbena oprema: Darja Hlavka Godina, ton in montaža: Urban Gruden, režija: Alen Jelen. Produkcija leta 2019.
Aldous Huxley je napisal skoraj petdeset knjig in bil kar devetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Slišali boste odlomke iz romanov Kontrapunkt življenja, Groteskni ples in Krasni novi svet – predvsem zadnji več kot 90 let po izidu ostaja izjemno aktualna družbena distopija. Avtor scenarija je Marjan Kovačevič Beltram, prevajalci Janez Gradišnik, Jože Udovič in Boris Verbič, interpretira Zvone Hribar, vezno besedilo bere Simona Juvan, glasbena oprema Marko Stopar, zvok in montaža Miro Marinšek, režiser Gregor Tozon, redakcija ponovitve Tesa Drev Juh, produkcija leta 1994.
Aldous Huxley je napisal skoraj petdeset knjig in bil kar devetkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Slišali boste odlomke iz romanov Kontrapunkt življenja, Groteskni ples in Krasni novi svet – predvsem zadnji več kot 90 let po izidu ostaja izjemno aktualna družbena distopija. Avtor scenarija je Marjan Kovačevič Beltram, prevajalci Janez Gradišnik, Jože Udovič in Boris Verbič, interpretira Zvone Hribar, vezno besedilo bere Simona Juvan, glasbena oprema Marko Stopar, zvok in montaža Miro Marinšek, režiser Gregor Tozon, redakcija ponovitve Tesa Drev Juh, produkcija leta 1994.
Prepoznavnemu čezmejnemu festivalu Glasbe sveta, ki na gradu Kromberk že od leta 2011 prepleta različne glasbene tradicije in godbe, se letos pridružuje še nov festival Zrcala meje. Z njim želijo odpirati vprašanje dojemanja meje na območju, kjer se stikata, spoznavata in dopolnjujeta dve med seboj povezani mesti. Začenjajo s predstavitvijo pesniške zbirke Onde ribelli pesnika Alessandra Canelle. Mi pa še o festivalu glasbe Richarda Wagnerja v Bayreuthu, ki se ga še zmeraj drži sloves najteže dostopnega glasbenega festivala.
Prepoznavnemu čezmejnemu festivalu Glasbe sveta, ki na gradu Kromberk že od leta 2011 prepleta različne glasbene tradicije in godbe, se letos pridružuje še nov festival Zrcala meje. Z njim želijo odpirati vprašanje dojemanja meje na območju, kjer se stikata, spoznavata in dopolnjujeta dve med seboj povezani mesti. Začenjajo s predstavitvijo pesniške zbirke Onde ribelli pesnika Alessandra Canelle. Mi pa še o festivalu glasbe Richarda Wagnerja v Bayreuthu, ki se ga še zmeraj drži sloves najteže dostopnega glasbenega festivala.
Predstava ob odprtju letošnjih Slavnostnih iger v Bayreuthu.
Predstava ob odprtju letošnjih Slavnostnih iger v Bayreuthu.
13. festival Glasbe sveta hkrati z novim sestrskim festivalom Zrcala meje prinaša na različna prizorišča v obmejnih mestih Gorica in Nova Gorica barvit preplet različnih glasbenih produkcij. Oziramo pa se tudi na Bled, na katerem se začenja 6. Mednarodni festival Kino Bled, ki bo nadaljeval raziskovanje podnebnih sprememb, letos tudi s pozornostjo na alternativnih načinih kmetovanja, nasilju v vseh oblikah in umetni inteligenci. Preverjamo tudi, kje v Sloveniji so te dni filmske projekcije na prostem.
13. festival Glasbe sveta hkrati z novim sestrskim festivalom Zrcala meje prinaša na različna prizorišča v obmejnih mestih Gorica in Nova Gorica barvit preplet različnih glasbenih produkcij. Oziramo pa se tudi na Bled, na katerem se začenja 6. Mednarodni festival Kino Bled, ki bo nadaljeval raziskovanje podnebnih sprememb, letos tudi s pozornostjo na alternativnih načinih kmetovanja, nasilju v vseh oblikah in umetni inteligenci. Preverjamo tudi, kje v Sloveniji so te dni filmske projekcije na prostem.
Saint-Saëns je na klavirju znal vse, že v zgodnji mladosti. V številnih stvareh se je izobraževal zasebno, v nekaterih akademsko. Ko je študiral na pariškem konservatoriju, se je specializiral za orgle; to so priporočili vsem študentom klavirja, saj je odpiral več priložnosti za delo. Po diplomi na konservatoriju je sprejel mesto organista v cerkvi Saint-Merri, leta 1858 pa je bil imenovan za organista cerkve svete Marije Magdalene v Parizu, uradne cerkve Drugega francoskega cesarstva v obdobju Napoleona III.
Saint-Saëns je na klavirju znal vse, že v zgodnji mladosti. V številnih stvareh se je izobraževal zasebno, v nekaterih akademsko. Ko je študiral na pariškem konservatoriju, se je specializiral za orgle; to so priporočili vsem študentom klavirja, saj je odpiral več priložnosti za delo. Po diplomi na konservatoriju je sprejel mesto organista v cerkvi Saint-Merri, leta 1858 pa je bil imenovan za organista cerkve svete Marije Magdalene v Parizu, uradne cerkve Drugega francoskega cesarstva v obdobju Napoleona III.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.
V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.
Tomaso Albinoni: Koncert za dve oboi in orkester Izv.: oboa: Drago Golob in Božo Rogelja Komorni orkester RTV Slovenija dirigent: Marko Munih Antonio Vivaldi: Koncert za štiri violine Izv.: violine: Vladimir Škerlak Mirko Kosi Božo Mihelčič Slavko Zimšek Godalni ansambel RTV Slovenija Johann Sebastian Bach: Koncert za dva klavirja in orkester v C-duru, BWV 1061 Izv.: klavir: Igor Dekleva & Alenka Dekleva Slovenski komorni orkester Dirigent: Anton Nanut Jean Philippe Rameau: Koncert za godalni sekstet št.6 v g-molu Izv.: Simfonični orkester RTV Slovenija Dirigent: Jean Claude Casadesus
Tomaso Albinoni: Koncert za dve oboi in orkester Izv.: oboa: Drago Golob in Božo Rogelja Komorni orkester RTV Slovenija dirigent: Marko Munih Antonio Vivaldi: Koncert za štiri violine Izv.: violine: Vladimir Škerlak Mirko Kosi Božo Mihelčič Slavko Zimšek Godalni ansambel RTV Slovenija Johann Sebastian Bach: Koncert za dva klavirja in orkester v C-duru, BWV 1061 Izv.: klavir: Igor Dekleva & Alenka Dekleva Slovenski komorni orkester Dirigent: Anton Nanut Jean Philippe Rameau: Koncert za godalni sekstet št.6 v g-molu Izv.: Simfonični orkester RTV Slovenija Dirigent: Jean Claude Casadesus
Ta teden posvečamo cikel oddaj francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki je ustvarjala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Kor virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale.
Ta teden posvečamo cikel oddaj francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki je ustvarjala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Kor virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale.
Oddaja prinaša Orfejeve recitative in arije (prepletene z nekaj zborovskimi in plesnimi točkami) v interpretaciji nizozemske altistke Aafje Heynis, v katere čast se od leta 1964 imenuje tuda sorta vrtnic.
Oddaja prinaša Orfejeve recitative in arije (prepletene z nekaj zborovskimi in plesnimi točkami) v interpretaciji nizozemske altistke Aafje Heynis, v katere čast se od leta 1964 imenuje tuda sorta vrtnic.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Imate radi pingpong, vsaj rekreativno? Marko Pavček ga je verjetno vzljubil, o tem priča pesem s tem naslovom. Igralec: Blaž Šef.
Imate radi pingpong, vsaj rekreativno? Marko Pavček ga je verjetno vzljubil, o tem priča pesem s tem naslovom. Igralec: Blaž Šef.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Pesnica in performarka Vida Mokrin Pauer v ciklu z zgovornim naslovom Vpoletjevzetje radoživo raziskuje in ubeseduje radoživost. Režiserka je Ana Krauthaker, interpretka Ljerka Belak, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednik oddaje Marko Golja. Oddaja je bila posneta leta 2012.
Pesnica in performarka Vida Mokrin Pauer v ciklu z zgovornim naslovom Vpoletjevzetje radoživo raziskuje in ubeseduje radoživost. Režiserka je Ana Krauthaker, interpretka Ljerka Belak, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednik oddaje Marko Golja. Oddaja je bila posneta leta 2012.
V primežu poletne vročine se bomo hladili ob šansonih, ki jih je zasolilo morje. S Charlesom Trenetom, Robertom Murolom, Arsenom Dedićem, Eleftherio Arvanitaki in Amalio Rodrigues se bomo sprehodili po evropskih obalah, z Gilbertom Gilom pa jo mahnili tudi na drugo stran Atlantika
V primežu poletne vročine se bomo hladili ob šansonih, ki jih je zasolilo morje. S Charlesom Trenetom, Robertom Murolom, Arsenom Dedićem, Eleftherio Arvanitaki in Amalio Rodrigues se bomo sprehodili po evropskih obalah, z Gilbertom Gilom pa jo mahnili tudi na drugo stran Atlantika
Roman opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, keksi Albert, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. O avtorici Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami ni veliko prostora za ustvarjalnost, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo. Bralka: Saša Mihelčič Režiser: Klemen Markovčič Tonska mojstra: Sonja Strenar in Urban Gruden Svetovalka za jezik: Matej Juričan Mastering: Klemen Veber Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2019.
Roman opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, keksi Albert, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. O avtorici Bronja Žakelj (1969) je po izobrazbi diplomirana novinarka. Njeno veselje do pisanja je ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja, zato si je prvo službo poiskala v marketingu, danes pa dela v bančništvu. Ker med financami ni veliko prostora za ustvarjalnost, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše svojo prvo knjigo. Bralka: Saša Mihelčič Režiser: Klemen Markovčič Tonska mojstra: Sonja Strenar in Urban Gruden Svetovalka za jezik: Matej Juričan Mastering: Klemen Veber Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 2019.
Kontrapunkt je v stoletjih postal več kot samo del kompozicijske tehnike. Postal je teoretična zasvojenost. Teoretiki, skladatelji, ki jim ni bilo vseeno, od kod se je oblikovala glasba, so se lotili raziskovanja, da bi lahko prikazali svoja stališča in nakazali razvoj in možnosti nove obravnave kontrapunktičnih pravil. Skladatelji so kontrapunkt uporabljali za vsakdanji kompozicijski izplen in uresničitev kompozicijskih sanj.
Kontrapunkt je v stoletjih postal več kot samo del kompozicijske tehnike. Postal je teoretična zasvojenost. Teoretiki, skladatelji, ki jim ni bilo vseeno, od kod se je oblikovala glasba, so se lotili raziskovanja, da bi lahko prikazali svoja stališča in nakazali razvoj in možnosti nove obravnave kontrapunktičnih pravil. Skladatelji so kontrapunkt uporabljali za vsakdanji kompozicijski izplen in uresničitev kompozicijskih sanj.
Tudi tokrat bodo v ospredju samospevi Clauda Debussya in Wolfganga Amadeusa Mozarta – danes bodo zveneli v interpretaciji dveh angleških sopranistk, Kate Royal in Ruby Hughes. Pri klavirju bo Joseph Middelton.
Tudi tokrat bodo v ospredju samospevi Clauda Debussya in Wolfganga Amadeusa Mozarta – danes bodo zveneli v interpretaciji dveh angleških sopranistk, Kate Royal in Ruby Hughes. Pri klavirju bo Joseph Middelton.
Napovedujemo nov glasbeni festival Prečkanja – Sconfinamenti pod vodstvom Aleksandra Gadjieva, ki je zasnovan na vrhunskih koncertih klasične glasbe, s poudarkom na mladih, nadarjenih glasbenikih z vsega sveta. Med drugim bo potekal v Novi Gorici, Gorici, Čedadu, Portogruaru in v Ljubljani. Na mednarodnem festivalu Mittelfest v Čedadu pa so predstavili najnovejše delo priznanega koreografa Josefa Nadja, Full Moon – Polna luna.
Napovedujemo nov glasbeni festival Prečkanja – Sconfinamenti pod vodstvom Aleksandra Gadjieva, ki je zasnovan na vrhunskih koncertih klasične glasbe, s poudarkom na mladih, nadarjenih glasbenikih z vsega sveta. Med drugim bo potekal v Novi Gorici, Gorici, Čedadu, Portogruaru in v Ljubljani. Na mednarodnem festivalu Mittelfest v Čedadu pa so predstavili najnovejše delo priznanega koreografa Josefa Nadja, Full Moon – Polna luna.
Veliko slovenskih igralk in igralcev tudi odlično poje. S svojim petjem so popestrili lepo število radijskih iger, pojejo v gledaliških uprizoritvah in na koncertih. V juliju in avgustu jih predstavljamo v terminu kratke radijske igre. To pot bo pela Duša Počkaj.
Veliko slovenskih igralk in igralcev tudi odlično poje. S svojim petjem so popestrili lepo število radijskih iger, pojejo v gledaliških uprizoritvah in na koncertih. V juliju in avgustu jih predstavljamo v terminu kratke radijske igre. To pot bo pela Duša Počkaj.
Poslušajte izbor skladb španskih skladateljev Isaaca Albeniza, Enriqueja Granadosa in Manuela de Falle.
Poslušajte izbor skladb španskih skladateljev Isaaca Albeniza, Enriqueja Granadosa in Manuela de Falle.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Najznačilnejše klavirske skladbe Cécile Chaminade: od skladb za otroke do razpoloženjskih miniatur, od simfoničnih etud do Sonate za klavir v c-molu, op. 21 v izvedbi pianistov Petra Jacobsa, Bengta Forsberga in Petra Jablonskega.
Najznačilnejše klavirske skladbe Cécile Chaminade: od skladb za otroke do razpoloženjskih miniatur, od simfoničnih etud do Sonate za klavir v c-molu, op. 21 v izvedbi pianistov Petra Jacobsa, Bengta Forsberga in Petra Jablonskega.
V rubriki Sredin glasbeni gost predstavljamo novo ploščo z naslovom Spominčice, ki je junija letos izšla pri založbi Društva slovenskih skladateljev. Primorski skladatelj, pianist in pedagog Bojan Glavina na njej predstavlja slovenske klavirske miniature, ki so nastale v časovnem razponu 230-ih let, od prve dokumentirane slovenske klavirske skladbe iz leta 1790, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, pa vse do danes.
V rubriki Sredin glasbeni gost predstavljamo novo ploščo z naslovom Spominčice, ki je junija letos izšla pri založbi Društva slovenskih skladateljev. Primorski skladatelj, pianist in pedagog Bojan Glavina na njej predstavlja slovenske klavirske miniature, ki so nastale v časovnem razponu 230-ih let, od prve dokumentirane slovenske klavirske skladbe iz leta 1790, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, pa vse do danes.
Lirične utrinke bomo ta teden posvetili športu in tokrat nas čaka trd dvoboj. Pisatelj Vitomil Zupan je po drugi svetovni vojni šest let preživel v strogem zaporu. Na lističe je napisal veliko število pesmi, te pa so izšle šele več kot pol stoletja pozneje, in to v sedmih zvezkih. Interpret je Urban Kuntarič. Produkcija leta 2024.
Lirične utrinke bomo ta teden posvetili športu in tokrat nas čaka trd dvoboj. Pisatelj Vitomil Zupan je po drugi svetovni vojni šest let preživel v strogem zaporu. Na lističe je napisal veliko število pesmi, te pa so izšle šele več kot pol stoletja pozneje, in to v sedmih zvezkih. Interpret je Urban Kuntarič. Produkcija leta 2024.