Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kitarist John Pisano se je nekako neopazno za vedno poslovil 2. maja lani, star 93 let. Celo glasbeno kariero je preživel nekje v ozadju. Kljub temu, da je bil odličen kitarist, je ostal skromen, celo neambiciozen. Predvajamo nekatere njegove najbolj uspele skladbe.
Kitarist John Pisano se je nekako neopazno za vedno poslovil 2. maja lani, star 93 let. Celo glasbeno kariero je preživel nekje v ozadju. Kljub temu, da je bil odličen kitarist, je ostal skromen, celo neambiciozen. Predvajamo nekatere njegove najbolj uspele skladbe.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Alex Kama Devetak prihaja iz Gorice, je komparativist in slovenist. Piše prozo, dramska besedila in scenarije. Deluje kot koordinator dogodkov in promocije v Narodni in študijski knjižnici v Gorici in Trstu. Njegova literarna pot se je začela leta 2018, ko se je uvrstil med polfinaliste Pesniškega turnirja. Leta 2020 je zmagal na slovenskem natečaju Spirala, leto pozneje pa je kot prvi Slovenec iz Italije zmagal na festivalu mlade literature Urška, kar mu je omogočilo izdajo kratkoproznega prvenca Nedaleč. Leta 2023 je v Gorici premiero doživela njegova glasbena predstava Od Nice do Gorice, ki jo bodo avgusta letos znova uprizorili v sklopu programa Evropske prestolnice kulture. Ta hip piše nove zgodbe ter svoj prvi roman. Zgodba Stara klop pod mogočnim kostanjem doslej še ni bila objavljena. Interpret Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU-regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
Alex Kama Devetak prihaja iz Gorice, je komparativist in slovenist. Piše prozo, dramska besedila in scenarije. Deluje kot koordinator dogodkov in promocije v Narodni in študijski knjižnici v Gorici in Trstu. Njegova literarna pot se je začela leta 2018, ko se je uvrstil med polfinaliste Pesniškega turnirja. Leta 2020 je zmagal na slovenskem natečaju Spirala, leto pozneje pa je kot prvi Slovenec iz Italije zmagal na festivalu mlade literature Urška, kar mu je omogočilo izdajo kratkoproznega prvenca Nedaleč. Leta 2023 je v Gorici premiero doživela njegova glasbena predstava Od Nice do Gorice, ki jo bodo avgusta letos znova uprizorili v sklopu programa Evropske prestolnice kulture. Ta hip piše nove zgodbe ter svoj prvi roman. Zgodba Stara klop pod mogočnim kostanjem doslej še ni bila objavljena. Interpret Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU-regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
V kinematografih si boste od četrtka lahko ogledali film o Bobu Dylanu: Popolni neznanec režiserja Jamesa Mangolda. Jan Kopač z zasedbo na rezidenci v okviru Studia za urbano glasbo Inštituta Abeceda pripravlja jutrišnji koncert Asterie v Kinu Šiška. V mariborski galeriji Media Nox pa je na ogled razstavo, nastala v okviru projekta Mladi kustos: Od vojaškega čina do pesniškega peresa, o izbranih spomenikih Rudolfa Maistra ob 150-letnici njegovega rojstva.
V kinematografih si boste od četrtka lahko ogledali film o Bobu Dylanu: Popolni neznanec režiserja Jamesa Mangolda. Jan Kopač z zasedbo na rezidenci v okviru Studia za urbano glasbo Inštituta Abeceda pripravlja jutrišnji koncert Asterie v Kinu Šiška. V mariborski galeriji Media Nox pa je na ogled razstavo, nastala v okviru projekta Mladi kustos: Od vojaškega čina do pesniškega peresa, o izbranih spomenikih Rudolfa Maistra ob 150-letnici njegovega rojstva.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Nina Jerman, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
V Cankarjevem domu smo si ogledali razstavo o življenju in delu enega od najpomembnejših slovenskih dramatikov in režiserjev Dušana Jovanovića. Razstava z naslovom Kulturni terorist osvetli delo tega pomembnega umetnika, ki je soustvarjal identiteto slovenskega in jugoslovanskega gledališča. Njegov inovativen in eksperimentalen pristop je presegal klasične forme, zaznamovala so ga predvsem družbena, politična in eksistencialna vprašanja. Obiskali smo tudi razstavo enega od najbolj znanih kiparjev in slikarjev pri nas, Mirsada Begića. Ta zdaj razstavlja v Galeriji Murska Sobota, kjer so na ogled njegove slike, za katere velja, da so pogosto zaznamovane z ekspresivnimi podobami, ki izražajo emocionalno napetost, simboliko in mistiko ter odpirajo prostor za poglobljeno refleksijo o človekovem bivanju. Zbornik Alpenecho, ki sta ga uredila Natalija Majsova in Peter Stanković, tematizira slovensko narodnozabavno glasbo v sodobnih kulturnih, političnih in medijskih kontekstih. Avtorji ugotavljajo, da slovenska narodnozabavna glasba in z njo povezane prakse postajajo del (re)tradicionalizirane družbe, v kateri podeželje in mesto nista več tako ločena kot nekoč. Prisluhnili smo premierni predstavitvi novega albuma Chrisa Eckmana z naslovom The Land We Knew the Best. Pred uspešno samostojno kariero je bil gonilna sila vplivne seattelske rokovske skupine The Walkabouts. Spomnili pa se bomo tudi kultnega Davida Lyncha.
V Cankarjevem domu smo si ogledali razstavo o življenju in delu enega od najpomembnejših slovenskih dramatikov in režiserjev Dušana Jovanovića. Razstava z naslovom Kulturni terorist osvetli delo tega pomembnega umetnika, ki je soustvarjal identiteto slovenskega in jugoslovanskega gledališča. Njegov inovativen in eksperimentalen pristop je presegal klasične forme, zaznamovala so ga predvsem družbena, politična in eksistencialna vprašanja. Obiskali smo tudi razstavo enega od najbolj znanih kiparjev in slikarjev pri nas, Mirsada Begića. Ta zdaj razstavlja v Galeriji Murska Sobota, kjer so na ogled njegove slike, za katere velja, da so pogosto zaznamovane z ekspresivnimi podobami, ki izražajo emocionalno napetost, simboliko in mistiko ter odpirajo prostor za poglobljeno refleksijo o človekovem bivanju. Zbornik Alpenecho, ki sta ga uredila Natalija Majsova in Peter Stanković, tematizira slovensko narodnozabavno glasbo v sodobnih kulturnih, političnih in medijskih kontekstih. Avtorji ugotavljajo, da slovenska narodnozabavna glasba in z njo povezane prakse postajajo del (re)tradicionalizirane družbe, v kateri podeželje in mesto nista več tako ločena kot nekoč. Prisluhnili smo premierni predstavitvi novega albuma Chrisa Eckmana z naslovom The Land We Knew the Best. Pred uspešno samostojno kariero je bil gonilna sila vplivne seattelske rokovske skupine The Walkabouts. Spomnili pa se bomo tudi kultnega Davida Lyncha.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Berlinske filharmonike je na koncertu 19. oktobra lani v Berlinski filharmoniji vodil dirigent Sakari Oramo. Na sporedu so bili Nokturni, L. 91, v katerih Claude Debussy slika razpoloženjske podobe z impresionističnimi barvami. Prikazujejo odtenke oblačnega neba, vrtinčasto nočno slavje in legendarne sirene z zapeljivo pesmijo. Solist pianist Kirill Gerstein pa je odkrival močan klavirski koncert v C-duru Ferruccia Busonija. Koncert ne samo da gradi most od romantike do modernosti, temveč tudi premika meje žanra z uporabo moškega zbora.
Berlinske filharmonike je na koncertu 19. oktobra lani v Berlinski filharmoniji vodil dirigent Sakari Oramo. Na sporedu so bili Nokturni, L. 91, v katerih Claude Debussy slika razpoloženjske podobe z impresionističnimi barvami. Prikazujejo odtenke oblačnega neba, vrtinčasto nočno slavje in legendarne sirene z zapeljivo pesmijo. Solist pianist Kirill Gerstein pa je odkrival močan klavirski koncert v C-duru Ferruccia Busonija. Koncert ne samo da gradi most od romantike do modernosti, temveč tudi premika meje žanra z uporabo moškega zbora.
Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele – Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda, Ogenj. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je bil med drugo svetovno vojno na skrajno srhljivih preizkušnjah. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil deležen ostrih napadov, bil politično obsojen in družbeno izobčen. Bralec: Matej Puc Režiser: Klemen Markovčič Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2024. Produkcija Uredništvo igranega programa Radia Slovenija – programa Ars, ZKP RTV Slovenija in Založba Sanje.
Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele – Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda, Ogenj. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je bil med drugo svetovno vojno na skrajno srhljivih preizkušnjah. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil deležen ostrih napadov, bil politično obsojen in družbeno izobčen. Bralec: Matej Puc Režiser: Klemen Markovčič Mojstrica zvoka: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2024. Produkcija Uredništvo igranega programa Radia Slovenija – programa Ars, ZKP RTV Slovenija in Založba Sanje.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Petra Bauman: Dan v zalivu, Davorin Lenko: Goli objem, Peter Kovačič Peršin: Kako misliti Boga. Recenzije so napisale Miša Gams, Sanja Podržaj in Marija Švajncer.
Petra Bauman: Dan v zalivu, Davorin Lenko: Goli objem, Peter Kovačič Peršin: Kako misliti Boga. Recenzije so napisale Miša Gams, Sanja Podržaj in Marija Švajncer.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Tudi ta teden poslušamo koncert udeležencev izobraževanja Emars master. Emars master predstavlja najvišjo stopnjo izobraževanja v okviru platforme Emars in mladim glasbenikom vseh starosti omogoča nadgradnjo rednega glasbenega izobraževanja z vrhunskimi profesorji. Udeleženci se s profesorji srečujejo vse leto, na koncu pa komisija na avdiciji izbere najboljše, ki na sklepnem koncertu nastopijo kot solisti z orkestrom. Prejšnji teden smo poslušali nastopa pianistov Nejca Kampleta in Lare Oprešnik, ta teden pa bosta zaigrali flavtistka Marija Obradović in violončelistka Ana Miculinić. Na koncertu v studiu 26 Radia Slovenija sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Davorinom Morijem izvedli Koncert za flavto Jacquesa Iberta in Variacije na rokokojsko temo Petra Iljiča Čajkovskega.
Tudi ta teden poslušamo koncert udeležencev izobraževanja Emars master. Emars master predstavlja najvišjo stopnjo izobraževanja v okviru platforme Emars in mladim glasbenikom vseh starosti omogoča nadgradnjo rednega glasbenega izobraževanja z vrhunskimi profesorji. Udeleženci se s profesorji srečujejo vse leto, na koncu pa komisija na avdiciji izbere najboljše, ki na sklepnem koncertu nastopijo kot solisti z orkestrom. Prejšnji teden smo poslušali nastopa pianistov Nejca Kampleta in Lare Oprešnik, ta teden pa bosta zaigrali flavtistka Marija Obradović in violončelistka Ana Miculinić. Na koncertu v studiu 26 Radia Slovenija sta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Davorinom Morijem izvedli Koncert za flavto Jacquesa Iberta in Variacije na rokokojsko temo Petra Iljiča Čajkovskega.
Poročamo iz nemškega Chemnitza, ki letos, poleg Nove Gorice in Gorice, prav tako nosi naziv evropske prestolnice kulture, ocenjujemo lutkovno predstavo režiserke Jane Nunčič Hiša iz pločevine, ki je bila prejšnji teden premierno prikazana v Lutkovnem gledališču Ljubljana in predstavljamo sklop uradnega programa evropske prestolnice kulture GO! 2025, poimenovan Vojna in mir.
Poročamo iz nemškega Chemnitza, ki letos, poleg Nove Gorice in Gorice, prav tako nosi naziv evropske prestolnice kulture, ocenjujemo lutkovno predstavo režiserke Jane Nunčič Hiša iz pločevine, ki je bila prejšnji teden premierno prikazana v Lutkovnem gledališču Ljubljana in predstavljamo sklop uradnega programa evropske prestolnice kulture GO! 2025, poimenovan Vojna in mir.
Sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo posnetke z božično-novoletnega koncerta Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, ki je 8. decembra nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tam že vrsto let prireja slavnostne božično-novoletne koncerte, tokratni koncertni program pa je imel naslov Pod severnim sijem. Tokrat je najprej na sporedu najobsežnejše delo koncerta – tristavčna skladba Življenje v prestolnici finskega skladatelja Tima Forsströma, zatem pa se bodo zvrstili še Galop koebenhavnske parne lokomotive Hansa Christiana Lumbyeja, koračnica Papyros Vinka Štrucla in V dvorani gorskega kralja Edvarda Griega.
Sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo posnetke z božično-novoletnega koncerta Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, ki je 8. decembra nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tam že vrsto let prireja slavnostne božično-novoletne koncerte, tokratni koncertni program pa je imel naslov Pod severnim sijem. Tokrat je najprej na sporedu najobsežnejše delo koncerta – tristavčna skladba Življenje v prestolnici finskega skladatelja Tima Forsströma, zatem pa se bodo zvrstili še Galop koebenhavnske parne lokomotive Hansa Christiana Lumbyeja, koračnica Papyros Vinka Štrucla in V dvorani gorskega kralja Edvarda Griega.
Filmi, ki jim danes rečemo eksperimentalni, so pri nas dolgo nastajali zunaj okvirov uradne filmske produkcije, izpod prstov ljubiteljskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Dolgo so jih odpisovali kot "amaterske", v zadnjih letih pa ugotavljamo, da vendarle sestavljajo vznemirljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov. Matevž Jerman, filmski režiser in kurator, sicer programski vodja festivala FeKK, in prav tako režiser in kustos Jurij Meden, vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, sta svojo raziskavo na področju eksperimentalnega filma delno strnila v dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, ki je v distribuciji Slovenske kinoteke, videti pa ga je mogoče tudi v kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Gosta v pogovoru poudarjata, da gre za kratko in predvsem nepopolno zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma in da se odkrivanje teh filmov, ki se včasih skrivajo v še nepreiskanih kotičkih najrazličnejših arhivov v Sloveniji in tujini ali pa celo v rokah grabežljivih zasebnih zbirateljev, šele začenja. Foto: Slovenska kinoteka
Filmi, ki jim danes rečemo eksperimentalni, so pri nas dolgo nastajali zunaj okvirov uradne filmske produkcije, izpod prstov ljubiteljskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Dolgo so jih odpisovali kot "amaterske", v zadnjih letih pa ugotavljamo, da vendarle sestavljajo vznemirljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov. Matevž Jerman, filmski režiser in kurator, sicer programski vodja festivala FeKK, in prav tako režiser in kustos Jurij Meden, vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, sta svojo raziskavo na področju eksperimentalnega filma delno strnila v dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, ki je v distribuciji Slovenske kinoteke, videti pa ga je mogoče tudi v kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Gosta v pogovoru poudarjata, da gre za kratko in predvsem nepopolno zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma in da se odkrivanje teh filmov, ki se včasih skrivajo v še nepreiskanih kotičkih najrazličnejših arhivov v Sloveniji in tujini ali pa celo v rokah grabežljivih zasebnih zbirateljev, šele začenja. Foto: Slovenska kinoteka
Flavtistka na kljunastih flavtah Mateja Bajt od leta 2005 poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kot solistka, vodja ansamblov Le Phenix in La Dolce Fiamma ter članica različnih ansamblov koncertira v Slovenji in drugod po Evropi.
Flavtistka na kljunastih flavtah Mateja Bajt od leta 2005 poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kot solistka, vodja ansamblov Le Phenix in La Dolce Fiamma ter članica različnih ansamblov koncertira v Slovenji in drugod po Evropi.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Poslušamo skladbe, ki so jih odigrali slovenski jazzovski glasbeniki v klasičnem klavirskem triu: Dejan Pečenko, Marko Petrušič, Gregor Ftičar in drugi.
Poslušamo skladbe, ki so jih odigrali slovenski jazzovski glasbeniki v klasičnem klavirskem triu: Dejan Pečenko, Marko Petrušič, Gregor Ftičar in drugi.
Georg Friedrich Händel se je rodil na Saškem, a je večino življenja deloval v Angliji. Tam je leta 1711 doživel izjemen uspeh z opero Rinaldo. Naslednja tri desetletja je za londonsko občinstvo komponiral predvsem italijanske opere, konec tridesetih let pa se je zaradi ostre konkurence in finančnih težav povsem odpovedal operi ter se posvetil oratorijem. To zvrst je leta 1718 v Angliji uvedel sam z Estero, ki velja za prvi angleški oratorij v zgodovini.
Georg Friedrich Händel se je rodil na Saškem, a je večino življenja deloval v Angliji. Tam je leta 1711 doživel izjemen uspeh z opero Rinaldo. Naslednja tri desetletja je za londonsko občinstvo komponiral predvsem italijanske opere, konec tridesetih let pa se je zaradi ostre konkurence in finančnih težav povsem odpovedal operi ter se posvetil oratorijem. To zvrst je leta 1718 v Angliji uvedel sam z Estero, ki velja za prvi angleški oratorij v zgodovini.
Dušan Jovanović, dramatik, režiser, pedagog, mislec umetnosti in družbe, je slovensko in nekdaj jugoslovansko gledališče s sodelavci in sopotniki dvignil visoko nad povprečje. Vse svoje ustvarjalne moči je namenjal raziskovanju človeka in njegovega bivanja v travmatičnih okoliščinah zgodovine in sodobnosti in skozi to optiko tudi ves čas napovedoval prihodnost. Ob razstavi Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki je na ogled v Cankarjevem domu, prisluhnite portretu, ki je nastal ob 80-letnici Dušana Jovanovića, oktobra 2019, v soavtorstvu Ane Perne, teatrologinje in kustosinje iz Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja in dramaturginje Petre Tanko. Foto: Dušan Jovanović, z vaje za uprizoritev , (režija Dušan Jovanović, Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, krstna uprizoritev 21. 2. 1989). Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Dušan Jovanović, dramatik, režiser, pedagog, mislec umetnosti in družbe, je slovensko in nekdaj jugoslovansko gledališče s sodelavci in sopotniki dvignil visoko nad povprečje. Vse svoje ustvarjalne moči je namenjal raziskovanju človeka in njegovega bivanja v travmatičnih okoliščinah zgodovine in sodobnosti in skozi to optiko tudi ves čas napovedoval prihodnost. Ob razstavi Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki je na ogled v Cankarjevem domu, prisluhnite portretu, ki je nastal ob 80-letnici Dušana Jovanovića, oktobra 2019, v soavtorstvu Ane Perne, teatrologinje in kustosinje iz Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja in dramaturginje Petre Tanko. Foto: Dušan Jovanović, z vaje za uprizoritev , (režija Dušan Jovanović, Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, krstna uprizoritev 21. 2. 1989). Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Na sporedu: Pastorala za orgle Alexandra Guilmanta, Violinski koncert v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa, samospev Mlinar in potok iz cikla Lepa mlinarica, D 795 Franza Schuberta, Slovanski ples št. 6 v D-duru, op. 46 Antonína Dvořáka, Sonata v treh stavkih za flavto in harfo Marjana Mozeticha, Koncert za flavto, violino in orkester Bohuslava Martinůja in Veliki tango za violončelo in klavir Astorja Piazzolle.
Na sporedu: Pastorala za orgle Alexandra Guilmanta, Violinski koncert v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa, samospev Mlinar in potok iz cikla Lepa mlinarica, D 795 Franza Schuberta, Slovanski ples št. 6 v D-duru, op. 46 Antonína Dvořáka, Sonata v treh stavkih za flavto in harfo Marjana Mozeticha, Koncert za flavto, violino in orkester Bohuslava Martinůja in Veliki tango za violončelo in klavir Astorja Piazzolle.
Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva je izjemno plodovit slovenski književnik. Je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, številnih romanov, knjig kratke proze in knjig esejev. Leta 2017 je izšla njegova zbirka z naslovom Gestalt, v kateri nas poziva k budnosti tega, kar nas določa in uokvirja. Pesmi so obarvane s tonalitetami groteske in sarkazma. Njegovo pesem Dvomimo, da Thomas interpretira Jernej Gašperin.
Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva je izjemno plodovit slovenski književnik. Je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, številnih romanov, knjig kratke proze in knjig esejev. Leta 2017 je izšla njegova zbirka z naslovom Gestalt, v kateri nas poziva k budnosti tega, kar nas določa in uokvirja. Pesmi so obarvane s tonalitetami groteske in sarkazma. Njegovo pesem Dvomimo, da Thomas interpretira Jernej Gašperin.
Na sporedu: Pastorala za orgle Alexandra Guilmanta, Violinski koncert v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa, samospev Mlinar in potok iz cikla Lepa mlinarica, D 795 Franza Schuberta, Slovanski ples št. 6 v D-duru, op. 46 Antonína Dvořáka, Sonata v treh stavkih za flavto in harfo Marjana Mozeticha, Koncert za flavto, violino in orkester Bohuslava Martinůja in Veliki tango za violončelo in klavir Astorja Piazzolle.
Na sporedu: Pastorala za orgle Alexandra Guilmanta, Violinski koncert v D-duru, op. 77 Johannesa Brahmsa, samospev Mlinar in potok iz cikla Lepa mlinarica, D 795 Franza Schuberta, Slovanski ples št. 6 v D-duru, op. 46 Antonína Dvořáka, Sonata v treh stavkih za flavto in harfo Marjana Mozeticha, Koncert za flavto, violino in orkester Bohuslava Martinůja in Veliki tango za violončelo in klavir Astorja Piazzolle.
Na sporedu Ples satirov Williama Brada, Baletti v G-duru Heinricha Ignaza Franza Bibra, Sonata za violino in basso continuo, op. 9, št. 12, 'La Follia' Giovannija Henrica Albicastra, Preludij (fantazija) v a-molu, BWV922 Johanna Sebastiana Bacha in Simfonija št. 15 v D-duru Josepha Haydna.
Na sporedu Ples satirov Williama Brada, Baletti v G-duru Heinricha Ignaza Franza Bibra, Sonata za violino in basso continuo, op. 9, št. 12, 'La Follia' Giovannija Henrica Albicastra, Preludij (fantazija) v a-molu, BWV922 Johanna Sebastiana Bacha in Simfonija št. 15 v D-duru Josepha Haydna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Niti v sanjah (LUD Literatura, 2022), deseto knjigo poezije Primoža Čučnika, bi brez pomislekov lahko označili za enega izmed vrhuncev sodobne slovenske poezije. V njej se v izrazno raznovrstno, a zelo prepričljivo celoto prepletejo avtorjevi široko poznavanje poezije in posluh zanjo, humor, samoironija in pronicljivost, s katero odpira filozofske in globlje bivanjske teme. Izbrane pesmi so iz drugega cikla v knjigi z naslovom Pesem, ki pravi, da je veter. Avtor literarnega dela: Primož Čučnik; režiserka: Saška Rakef; interpret: Blaž Šef; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstrica zvoka: Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
Niti v sanjah (LUD Literatura, 2022), deseto knjigo poezije Primoža Čučnika, bi brez pomislekov lahko označili za enega izmed vrhuncev sodobne slovenske poezije. V njej se v izrazno raznovrstno, a zelo prepričljivo celoto prepletejo avtorjevi široko poznavanje poezije in posluh zanjo, humor, samoironija in pronicljivost, s katero odpira filozofske in globlje bivanjske teme. Izbrane pesmi so iz drugega cikla v knjigi z naslovom Pesem, ki pravi, da je veter. Avtor literarnega dela: Primož Čučnik; režiserka: Saška Rakef; interpret: Blaž Šef; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstrica zvoka: Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2025.
V sklopu dveh oddaj bomo spoznali glasbeno delo škotskega skladatelja Jamesa MacMillana ... as others see us ... (v prevodu: Kakor nas vidijo drugi), ki ga je skladatelj ustvaril leta 1990, navdih zanj pa je našel v sedmih portretih iz Narodne galerije portretov v Londonu. V prvi oddaji bomo predstavili glasbene portrete kralja Henrika VIII., pesnika Johna Wilmota in vojskovodje Johna Churchilla.
V sklopu dveh oddaj bomo spoznali glasbeno delo škotskega skladatelja Jamesa MacMillana ... as others see us ... (v prevodu: Kakor nas vidijo drugi), ki ga je skladatelj ustvaril leta 1990, navdih zanj pa je našel v sedmih portretih iz Narodne galerije portretov v Londonu. V prvi oddaji bomo predstavili glasbene portrete kralja Henrika VIII., pesnika Johna Wilmota in vojskovodje Johna Churchilla.
Ameriški pisatelj John O'Hara je zaslovel s kratkimi zgodbami, pisal pa je tudi romane in scenarije. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Hiša North Frederick št. 10, Ewingovi in Spoznavaj samega sebe ter izbor kratke proze. Scenarist Vinko Avsenak, prevajalca Vinko Avsenak in Jože Fistrovič, Igralec Boris Juh, bralka Tonja Rahonc, glasbeni opremljevalec Peter Čare, tonska mojstrica Gabrijela Čepič. Režija: Jože Valentič. Posneto januarja 1995.
Ameriški pisatelj John O'Hara je zaslovel s kratkimi zgodbami, pisal pa je tudi romane in scenarije. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Hiša North Frederick št. 10, Ewingovi in Spoznavaj samega sebe ter izbor kratke proze. Scenarist Vinko Avsenak, prevajalca Vinko Avsenak in Jože Fistrovič, Igralec Boris Juh, bralka Tonja Rahonc, glasbeni opremljevalec Peter Čare, tonska mojstrica Gabrijela Čepič. Režija: Jože Valentič. Posneto januarja 1995.
Koncertna predstavitev nove plošče Let's Talk – Pogovarjamo v zasedbi: Blaž Trček (saksofon), Milan Stanisavljević (klavir), Aleš Avbelj (bas), Gašper Bertoncelj (bobni) in Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta (tolkala). Posnetek koncerta iz Kavarne Cukrarna v Ljubljani.
Koncertna predstavitev nove plošče Let's Talk – Pogovarjamo v zasedbi: Blaž Trček (saksofon), Milan Stanisavljević (klavir), Aleš Avbelj (bas), Gašper Bertoncelj (bobni) in Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta (tolkala). Posnetek koncerta iz Kavarne Cukrarna v Ljubljani.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Avstrijski pisatelj in dramatik Thomas Bernhard (1931–1989) je v svojem ustvarjanju redno obračunaval z avstrijsko (tudi nacistično) polpreteklostjo. Med najpomembnejša dela njegovega opusa sodijo njegove avtobiografske knjige – v Vzroku s podnaslovom Nakazovanje (prevod Lučka Jenčič) izrazito kritično opisuje del svojega otroštva oziroma najstništva, ki ga je v internatu preživel v Salzburgu. V mesto se je preselil pri 12 letih in v njem doživel tudi več bombnih napadov. Izbrali smo odlomek, ki se začne z Bernhardovimi spomini na učenje violine pri strogem učitelju, ki ni imel razumevanja za to, da se njegovemu učencu ne ljubi poglabljati v teoretični del učenja glasbe. Interpretira dramski igralec Blaž Šef, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef, urednica oddaje Tesa Drev Juh. Produkcija 2025.
Avstrijski pisatelj in dramatik Thomas Bernhard (1931–1989) je v svojem ustvarjanju redno obračunaval z avstrijsko (tudi nacistično) polpreteklostjo. Med najpomembnejša dela njegovega opusa sodijo njegove avtobiografske knjige – v Vzroku s podnaslovom Nakazovanje (prevod Lučka Jenčič) izrazito kritično opisuje del svojega otroštva oziroma najstništva, ki ga je v internatu preživel v Salzburgu. V mesto se je preselil pri 12 letih in v njem doživel tudi več bombnih napadov. Izbrali smo odlomek, ki se začne z Bernhardovimi spomini na učenje violine pri strogem učitelju, ki ni imel razumevanja za to, da se njegovemu učencu ne ljubi poglabljati v teoretični del učenja glasbe. Interpretira dramski igralec Blaž Šef, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef, urednica oddaje Tesa Drev Juh. Produkcija 2025.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
O orglah, organistih, skladateljih orgelske glasbe in izdelovalcih orgel.
Spored koncerta, ki je bil 11. oktobra lani v veliki koncertni dvorani Filharmonije na Labi v Hamburgu, sta sestavljali dve obsežni deli, Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 Ludwiga van Beethovna in Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega. Solist koncertnega večera je bil v Taškentu rojen izraelsko-ameriški pianist Yefim Bronfman, ki je osrednjemu koncertantnemu delu dodal še počasni stavek Largo e mesto iz Beethovnove Klavirske sonate št. 7 v D-duru, op. 10/3. Igral je še Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi, dirigiral je orkestrov šef dirigent Alan Gilbert.
Spored koncerta, ki je bil 11. oktobra lani v veliki koncertni dvorani Filharmonije na Labi v Hamburgu, sta sestavljali dve obsežni deli, Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 Ludwiga van Beethovna in Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 Petra Iljiča Čajkovskega. Solist koncertnega večera je bil v Taškentu rojen izraelsko-ameriški pianist Yefim Bronfman, ki je osrednjemu koncertantnemu delu dodal še počasni stavek Largo e mesto iz Beethovnove Klavirske sonate št. 7 v D-duru, op. 10/3. Igral je še Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi, dirigiral je orkestrov šef dirigent Alan Gilbert.
Izpod peres Pacinija, Glucka, Mozarta, Rossinija, Bellinija, Offenbacha in Puccinija.
Izpod peres Pacinija, Glucka, Mozarta, Rossinija, Bellinija, Offenbacha in Puccinija.
Ptiči, zveri in sorodniki je izredno duhovit in tudi poveden naslov knjige Geralda Durrella, ki je bil zoolog, rešitelj ogroženih živalskih vrst, popotnik ter tudi avtor televizijskih oddaj in pisatelj. Naneslo je, da je bil tudi mlajši brat pisatelja Lawrencea Durrella, kar je bilo gotovo vse prej kot lahko. Rodil se je leta 1925 v Indiji kot četrti in najmlajši otrok Louise Florence Durrell in Lawrencea Samuela Durrella, ki je v Indiji delal kot gradbeni inženir britanskega imperija. Leta 1928 je oče umrl, družina se je vrnila v Anglijo, toda po nekaj letih se je mati s tremi mlajšimi otroki Lesliejem, Margo in Geraldom preselila v Grčijo, na Krf, kjer je že živel najstarejši Larry. Za Gerryja je bila selitev na grški otok kot prihod v raj, tam se je počutil kot doma. Prevzela ga je tamkajšnja narava, predvsem živali, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Štiri leta življenja na Krfu, leta 1939 so morali Durrellovi zaradi vojne otok zapustiti, je Gerald duhovito popisal v Krfski trilogiji, ki jo sestavljajo Moja družina in druge živali iz leta 1956, Ptiči, zveri in sorodniki (izšla je 1969) ter Vrt bogov (iz leta 1978). Gerald Durrell je umrl leta 1995. V tretji izmed štirih Durrellu posvečenih januarskih humoresk boste slišali začetno poglavje iz knjige Ptiči, zveri in sorodniki, z naslovom Pogovor ter odlomka iz poglavja z naslovom Ježi in morski volkovi; v ospredju so člani Gerryjeve družine ter njihovi krfski prijatelji in znanci. Izbor in prevod Marjeta Gostinčar Cerar, interpretacija Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Matjaž Miklič, režija Igor Likar. Produkcija 2020. Redakcija Staša Grahek.
Ptiči, zveri in sorodniki je izredno duhovit in tudi poveden naslov knjige Geralda Durrella, ki je bil zoolog, rešitelj ogroženih živalskih vrst, popotnik ter tudi avtor televizijskih oddaj in pisatelj. Naneslo je, da je bil tudi mlajši brat pisatelja Lawrencea Durrella, kar je bilo gotovo vse prej kot lahko. Rodil se je leta 1925 v Indiji kot četrti in najmlajši otrok Louise Florence Durrell in Lawrencea Samuela Durrella, ki je v Indiji delal kot gradbeni inženir britanskega imperija. Leta 1928 je oče umrl, družina se je vrnila v Anglijo, toda po nekaj letih se je mati s tremi mlajšimi otroki Lesliejem, Margo in Geraldom preselila v Grčijo, na Krf, kjer je že živel najstarejši Larry. Za Gerryja je bila selitev na grški otok kot prihod v raj, tam se je počutil kot doma. Prevzela ga je tamkajšnja narava, predvsem živali, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Štiri leta življenja na Krfu, leta 1939 so morali Durrellovi zaradi vojne otok zapustiti, je Gerald duhovito popisal v Krfski trilogiji, ki jo sestavljajo Moja družina in druge živali iz leta 1956, Ptiči, zveri in sorodniki (izšla je 1969) ter Vrt bogov (iz leta 1978). Gerald Durrell je umrl leta 1995. V tretji izmed štirih Durrellu posvečenih januarskih humoresk boste slišali začetno poglavje iz knjige Ptiči, zveri in sorodniki, z naslovom Pogovor ter odlomka iz poglavja z naslovom Ježi in morski volkovi; v ospredju so člani Gerryjeve družine ter njihovi krfski prijatelji in znanci. Izbor in prevod Marjeta Gostinčar Cerar, interpretacija Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Matjaž Miklič, režija Igor Likar. Produkcija 2020. Redakcija Staša Grahek.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Devetega marca lani sta v Berlinski filharmoniji nastopila Simfonični orkester Berlinskega radia in pianist Pierre-Laurent Aimard. Koncert je vodil dirigent Petr Popelka, na sporedu koncerta pa sta bila Koncert za klavir in orkester, op. 42 Arnolda Schönberga in Simfonija št. 1 v D-duru 'Titan' Gustava Mahlerja.
Devetega marca lani sta v Berlinski filharmoniji nastopila Simfonični orkester Berlinskega radia in pianist Pierre-Laurent Aimard. Koncert je vodil dirigent Petr Popelka, na sporedu koncerta pa sta bila Koncert za klavir in orkester, op. 42 Arnolda Schönberga in Simfonija št. 1 v D-duru 'Titan' Gustava Mahlerja.
Mladen Bucić je diplomiral na Glasbeni akademiji v Zagrebu v razredu prof. Istvana Römerja, specialistični kitarski študij pa je končal v razredu prof. Thomasa Müllerja Peringa na Visoki šoli za glasbo "Franz Liszt" v Weimarju. Solistično in v različnih komornih zasedbah je koncertiral v več evropskih državah. Trenutno deluje kot profesor kitare na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Za svoj solistični nastop v dvorani Slovenske filharmonije leta 2023 je izbral romantično glasbo skladateljev Regondija, Costeja in Granadosa.
Mladen Bucić je diplomiral na Glasbeni akademiji v Zagrebu v razredu prof. Istvana Römerja, specialistični kitarski študij pa je končal v razredu prof. Thomasa Müllerja Peringa na Visoki šoli za glasbo "Franz Liszt" v Weimarju. Solistično in v različnih komornih zasedbah je koncertiral v več evropskih državah. Trenutno deluje kot profesor kitare na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Za svoj solistični nastop v dvorani Slovenske filharmonije leta 2023 je izbral romantično glasbo skladateljev Regondija, Costeja in Granadosa.
Ameriški pesnik in prozaist Edgar Allan Poe se je rodil na današnji dan leta 1809, umrl je leta 1849. Njegove pesmi in kratke zgodbe so romantične s primesmi grozljivega in so izjemno priljubljene tudi še danes. Za Lirični utrinek smo izbrali eno slavnejših Poejevih pesmi z naslovom Annabel Lee. Prevedel jo je Andrej Arko, leta 2004 jo je interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Ameriški pesnik in prozaist Edgar Allan Poe se je rodil na današnji dan leta 1809, umrl je leta 1849. Njegove pesmi in kratke zgodbe so romantične s primesmi grozljivega in so izjemno priljubljene tudi še danes. Za Lirični utrinek smo izbrali eno slavnejših Poejevih pesmi z naslovom Annabel Lee. Prevedel jo je Andrej Arko, leta 2004 jo je interpretiral dramski igralec Branko Jordan.