Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Letošnji mednarodni festival Fuga, ki poteka v organizaciji Gledališča Koper, je poleg predstav evropskih gledaliških akademij ponudil tudi več izvrstnih glasbenih dogodkov in letos prvič tudi festivalsko razstavo v galeriji Monfort v Portorožu. Nocoj se šesta FUGA pod umetniškim vodstvom Ivana Lobode zaključuje s podelitvijo treh nagrad mednarodne žirije in nagrado občinstva. FUGO že tri leta redno spremlja režiser Dragan Živadinov, ki ga je pred mikrofon povabila Lea Širok. Vrt Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani je do drugega avgusta prizorišče vizualno-glasbene postavitve za naslovom Mi smo z vami!, kombinacije slikarstva, zvočnosti in igre, kjer je v ospredju dialog. Poletje je naslov liričnega poletnega utrinka urugvajske pesnice Juane de Ibarbourou. Pesem je v slovenski jezik prevedel pesnik Ciril Bergles.
Letošnji mednarodni festival Fuga, ki poteka v organizaciji Gledališča Koper, je poleg predstav evropskih gledaliških akademij ponudil tudi več izvrstnih glasbenih dogodkov in letos prvič tudi festivalsko razstavo v galeriji Monfort v Portorožu. Nocoj se šesta FUGA pod umetniškim vodstvom Ivana Lobode zaključuje s podelitvijo treh nagrad mednarodne žirije in nagrado občinstva. FUGO že tri leta redno spremlja režiser Dragan Živadinov, ki ga je pred mikrofon povabila Lea Širok. Vrt Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani je do drugega avgusta prizorišče vizualno-glasbene postavitve za naslovom Mi smo z vami!, kombinacije slikarstva, zvočnosti in igre, kjer je v ospredju dialog. Poletje je naslov liričnega poletnega utrinka urugvajske pesnice Juane de Ibarbourou. Pesem je v slovenski jezik prevedel pesnik Ciril Bergles.
Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, sta v novogoriškem predoru pod Kostanjevico pripravila prostorsko-zvočno instalacijo, poimenovano Trachea. Izhaja iz njune ideje, da sta vzporedna tunela neke vrste sapnik in požiralnik. V Steklenem atriju Mestne hiše Ljubljana pa je na ogled razstava Vročinski val fotografinje Katarine Kolenc; predstavlja njen antropološki, mestoma kritični pogled na preživljanje prostega časa na plaži.
Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, sta v novogoriškem predoru pod Kostanjevico pripravila prostorsko-zvočno instalacijo, poimenovano Trachea. Izhaja iz njune ideje, da sta vzporedna tunela neke vrste sapnik in požiralnik. V Steklenem atriju Mestne hiše Ljubljana pa je na ogled razstava Vročinski val fotografinje Katarine Kolenc; predstavlja njen antropološki, mestoma kritični pogled na preživljanje prostega časa na plaži.
V preteklosti je bila odločitev za jezik na vzhodnoslovanskem območju pogosto bolj praktične kot pa identitetne narave. Če kdo govori rusko, to torej še ne pomeni nujno, da je ruske narodnosti, poudarja dr. Domen Krvina, rusist in polonist, ki sodeluje pri nastajanju novih izdaj Slovarja slovenskega knjižnega jezika in slovenskega pravopisa. Z vojno v Ukrajini pa tudi ukrajinščina postaja v večji meri narodni označevalec. Ukrajinci postajajo občutljivejši in so se (tudi tisti na vzhodu) ukrajinščine bolj pripravljeni učiti. Oddajo namenjamo jezikovnim vprašanjem in dilemam, ki jih vojna v Ukrajini odpira tudi v Sloveniji, spremembe pa bodo vplivale tudi na pravila za prevzemanje lastnih imen iz današnje Ukrajine in Belorusije. Neuveljavljena ukrajinska in beloruska zemljepisna ter osebna lastna imena se bodo v prihodnje manj prevzemala v slovenščino prek ruščine, uveljavljena pa naj bi ostala nespremenjena.
V preteklosti je bila odločitev za jezik na vzhodnoslovanskem območju pogosto bolj praktične kot pa identitetne narave. Če kdo govori rusko, to torej še ne pomeni nujno, da je ruske narodnosti, poudarja dr. Domen Krvina, rusist in polonist, ki sodeluje pri nastajanju novih izdaj Slovarja slovenskega knjižnega jezika in slovenskega pravopisa. Z vojno v Ukrajini pa tudi ukrajinščina postaja v večji meri narodni označevalec. Ukrajinci postajajo občutljivejši in so se (tudi tisti na vzhodu) ukrajinščine bolj pripravljeni učiti. Oddajo namenjamo jezikovnim vprašanjem in dilemam, ki jih vojna v Ukrajini odpira tudi v Sloveniji, spremembe pa bodo vplivale tudi na pravila za prevzemanje lastnih imen iz današnje Ukrajine in Belorusije. Neuveljavljena ukrajinska in beloruska zemljepisna ter osebna lastna imena se bodo v prihodnje manj prevzemala v slovenščino prek ruščine, uveljavljena pa naj bi ostala nespremenjena.
V Franciji je skupno več kot 1200 muzejev z zelo različnimi področji interesa. Najbolj znan in verjetno tudi eden najbolj obiskanih muzejev na svetu je pariški Louvre, ki hrani več kot 35.000 umetnin, tudi da Vincijevo Mono Liso in Miloško Venero.
V Franciji je skupno več kot 1200 muzejev z zelo različnimi področji interesa. Najbolj znan in verjetno tudi eden najbolj obiskanih muzejev na svetu je pariški Louvre, ki hrani več kot 35.000 umetnin, tudi da Vincijevo Mono Liso in Miloško Venero.
Josip Pavčič je že zelo zgodaj začel tudi skladati. Pisal je v poznoromantičnem slogu, ki mu je ostal zvest vse življenje. Njegove skladbe so po večini prikupne miniature za klavir, pa tudi zborovske skladbe in samospevi. Ti so še posebno priljubljeni, saj jih odlikujeta skladateljev čut za melodično linijo in izdelana, tehnično dovršena klavirska spremljava.
Josip Pavčič je že zelo zgodaj začel tudi skladati. Pisal je v poznoromantičnem slogu, ki mu je ostal zvest vse življenje. Njegove skladbe so po večini prikupne miniature za klavir, pa tudi zborovske skladbe in samospevi. Ti so še posebno priljubljeni, saj jih odlikujeta skladateljev čut za melodično linijo in izdelana, tehnično dovršena klavirska spremljava.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil samo skladanju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, ki jo je zaigral, je bila prva iz niza njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem stilu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Po vrnitvi v Bologno in dokončanem študiju kompozicije se je Respighi za nekaj let posvetil igranju v godalnem kvartetu Mugellini. Po krajšem bivanju v Nemčiji med letoma 1906 in 1908 se je dokončno vrnil v domovino in se posvetil samo skladanju. Prav med prvim obiskom v Berlinu pa sta se zgodili dve pomembni stvari. Prvič se je s svojim delom predstavil mednarodnemu občinstvu ter doživel lep uspeh. Skladba, ki jo je zaigral, je bila prva iz niza njegovih številnih poznejših transkripcij del skladateljev 17. in 18. stoletja. Šlo je za Respighijevo različico opere Lamento d'Arianna Claudia Monteverdija. Med letoma 1906 in 1908 sta nastala tudi cikel Petih pesmi na staromoden način (Cinque canti all'antica) in Koncert v starem stilu (Concerto in stile antico) za violino in orkester. Ottorino Respighi si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture ter se navduševal nad prikritim spajanjem tradicionalnih in novih izraznih sredstev.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Poljski pesnik Miron Bialoszewski se je v svoji poeziji po navadi posvečal preprostim temam, vsakdanjemu življenju, ki se mu je čudil in ga občudoval. Poleg tega je v pesmih rad koval neologizme in se poigraval z jezikom. Pesem Mi, morske zvezde je prevedel Primož Čučnik, interpretira jo Gregor Gruden.
Poljski pesnik Miron Bialoszewski se je v svoji poeziji po navadi posvečal preprostim temam, vsakdanjemu življenju, ki se mu je čudil in ga občudoval. Poleg tega je v pesmih rad koval neologizme in se poigraval z jezikom. Pesem Mi, morske zvezde je prevedel Primož Čučnik, interpretira jo Gregor Gruden.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Pisatelj Janez Trdina se je rodil 29. maja 1830. Po predčasni upokojitvi je prehodil Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju in navadah. To je uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. V ciklusu na valovih humorja boste zdaj slišali Vinsko modrost. Delo je izšlo v Ljubljanskem zvonu leta 1884, v oddaji ga je interpretiral dramski igralec Milan Štefe, tonski mojster je bil Staš Janež, režiser Jože Valentič. Posneto v studiih našega radia novembra 1997.
Pisatelj Janez Trdina se je rodil 29. maja 1830. Po predčasni upokojitvi je prehodil Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju in navadah. To je uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. V ciklusu na valovih humorja boste zdaj slišali Vinsko modrost. Delo je izšlo v Ljubljanskem zvonu leta 1884, v oddaji ga je interpretiral dramski igralec Milan Štefe, tonski mojster je bil Staš Janež, režiser Jože Valentič. Posneto v studiih našega radia novembra 1997.
Na filmskem festivalu v Karlovih Varih so v soboto podelili nagrade. Obiskali smo festival MareziJazz. Seznanili vas bomo z novimi slovenskimi kriminalkami. Ogledali pa smo si tudi razstavo Vabljeni mladi v mariborski galeriji Media Nox – Društvo likovnih umetnikov Maribor namreč vsako leto povabi mlajšo generacijo, da žirijo prepriča brez ozira na izobrazbo ali predhodne razstavne uspehe.
Na filmskem festivalu v Karlovih Varih so v soboto podelili nagrade. Obiskali smo festival MareziJazz. Seznanili vas bomo z novimi slovenskimi kriminalkami. Ogledali pa smo si tudi razstavo Vabljeni mladi v mariborski galeriji Media Nox – Društvo likovnih umetnikov Maribor namreč vsako leto povabi mlajšo generacijo, da žirijo prepriča brez ozira na izobrazbo ali predhodne razstavne uspehe.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Od leta 2001 Društvo likovnih umetnikov Maribor pripravlja razpis Vabljeni mladi – namenjen umetnikom do 35 let, ne glede na njihovo izobrazbo in predhodne razstavne uspehe. Letos se je prijavilo okoli 40 ustvarjalcev, žirija pa je na razstavo v galerijo Media Nox uvrstila dela sedemnajstih.
Od leta 2001 Društvo likovnih umetnikov Maribor pripravlja razpis Vabljeni mladi – namenjen umetnikom do 35 let, ne glede na njihovo izobrazbo in predhodne razstavne uspehe. Letos se je prijavilo okoli 40 ustvarjalcev, žirija pa je na razstavo v galerijo Media Nox uvrstila dela sedemnajstih.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj in Teja Kunst.
Hekate: Večnost si predstavlja. Hekate je zasedba energičnega, prvinskega, večkrat vratolomno svobodnega pevskega iskanja poti prenove tradicije. Številne njene skladbe so glasovne izpeljave instrumentalnih ljudskih skladb, glasovi pevk ne posredujejo besedil, ampak so le glasbila. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/07/10/hekate-vecnost-si-predstavlja/
Hekate: Večnost si predstavlja. Hekate je zasedba energičnega, prvinskega, večkrat vratolomno svobodnega pevskega iskanja poti prenove tradicije. Številne njene skladbe so glasovne izpeljave instrumentalnih ljudskih skladb, glasovi pevk ne posredujejo besedil, ampak so le glasbila. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/07/10/hekate-vecnost-si-predstavlja/
Spremljali smo premiero enega od najbolj priljubljenih muzikalov na svetu Fantom iz opere, ki je bil to poletje prvič uprizorjen v Sloveniji. V oddaji bomo analizirali glasbeni fenomen Marka Perkovića Thompsona, ki že leta razdvaja občinstvo in politiko. Nekateri ga slavijo kot domoljubnega glasbenika, drugi pa opozarjajo na nevarno prepletanje njegove glasbe z nacionalistično retoriko in zgodovinskim revizionizmom. V prispevku tudi o tem, kako je družbena kriza v ZDA odmevala na 66. jazz festivalu Ljubljana. Svoja prizadevanja za bolje uglašeno prihodnost skupnosti so z nami delili starosta, saksofonist David Murray; bobnar Nasheet Waits in basistka Meshell Ndegeocello, ki pripadata srednji generaciji; in pesnica ostrega jezika in očarljivega glasu Aja Monet. Na koncu objavljamo še intervju z mednarodno priznanim fotografom Paolom Pellegrinom, ki je v svoj objektiv ujel prizore iz najhujših kriznih območij sveta. Njegova razstava Antologija je na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič.
Spremljali smo premiero enega od najbolj priljubljenih muzikalov na svetu Fantom iz opere, ki je bil to poletje prvič uprizorjen v Sloveniji. V oddaji bomo analizirali glasbeni fenomen Marka Perkovića Thompsona, ki že leta razdvaja občinstvo in politiko. Nekateri ga slavijo kot domoljubnega glasbenika, drugi pa opozarjajo na nevarno prepletanje njegove glasbe z nacionalistično retoriko in zgodovinskim revizionizmom. V prispevku tudi o tem, kako je družbena kriza v ZDA odmevala na 66. jazz festivalu Ljubljana. Svoja prizadevanja za bolje uglašeno prihodnost skupnosti so z nami delili starosta, saksofonist David Murray; bobnar Nasheet Waits in basistka Meshell Ndegeocello, ki pripadata srednji generaciji; in pesnica ostrega jezika in očarljivega glasu Aja Monet. Na koncu objavljamo še intervju z mednarodno priznanim fotografom Paolom Pellegrinom, ki je v svoj objektiv ujel prizore iz najhujših kriznih območij sveta. Njegova razstava Antologija je na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Znotraj utopične fabule stopa v ospredje pisateljev obračun z reakcionarnimi silami v Evropi konec devetnajstega stoletja in drzen pogled v prihodnost, celo v štiriindvajseto stoletje. V zgoščeni dramatizaciji je naslovni junak zvočno oživel kot slovenski Don Kihot ali celo kot slovenski Faust. Za radio pa je zlasti privlačna mističnost, še posebej v naslovni vlogi Abadona - kot »zli duh laži in prevare« usmerja nesrečno zaljubljenega idealista Samorada Veselina in uteleša temno stran Mencingerjevega romana. Režiserka in prirejevalka za radio: Irena Glonar Prirejevalec za gledališče: Blaž Lukan Redaktorica: Gabrijela Gruden Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Zdenka Majerič Abadon - Jurij Souček Cvetana - Irena Mihelič Samorad, Samoradova vest - Vlado Novak Ljudmila – Minu Kjuder Pavličev bratranec, Sodnik - Renato Jenček Ženska – Irena Varga Gostilničar – Zvone Funda Slavogoj – Rado Pavalec Rudovar – Franci Gabrovšek Anamarija Pavlič – Sonja Blaž Doktor Kres – Marjan Bačko Posneto v studiu Radia Maribor decembra1990.
Znotraj utopične fabule stopa v ospredje pisateljev obračun z reakcionarnimi silami v Evropi konec devetnajstega stoletja in drzen pogled v prihodnost, celo v štiriindvajseto stoletje. V zgoščeni dramatizaciji je naslovni junak zvočno oživel kot slovenski Don Kihot ali celo kot slovenski Faust. Za radio pa je zlasti privlačna mističnost, še posebej v naslovni vlogi Abadona - kot »zli duh laži in prevare« usmerja nesrečno zaljubljenega idealista Samorada Veselina in uteleša temno stran Mencingerjevega romana. Režiserka in prirejevalka za radio: Irena Glonar Prirejevalec za gledališče: Blaž Lukan Redaktorica: Gabrijela Gruden Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena opremljevalka: Zdenka Majerič Abadon - Jurij Souček Cvetana - Irena Mihelič Samorad, Samoradova vest - Vlado Novak Ljudmila – Minu Kjuder Pavličev bratranec, Sodnik - Renato Jenček Ženska – Irena Varga Gostilničar – Zvone Funda Slavogoj – Rado Pavalec Rudovar – Franci Gabrovšek Anamarija Pavlič – Sonja Blaž Doktor Kres – Marjan Bačko Posneto v studiu Radia Maribor decembra1990.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
K nam sta prišli zapet prleške, prekmurske in medžimurske ljudske pesmi Selma Franov in Marinka Prelog iz Ljutomera, ki delujeta pod imenom Beročka. In kaj pomeni beseda beročka?
K nam sta prišli zapet prleške, prekmurske in medžimurske ljudske pesmi Selma Franov in Marinka Prelog iz Ljutomera, ki delujeta pod imenom Beročka. In kaj pomeni beseda beročka?
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 27. junija v svoji matični dvorani Liederhalle v Stuttgartu nastopil pod taktirko litovske dirigentke Giedrė Šlekytė. Na programu sta bila Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonína Dvořáka in simfonična fantazija Morska deklica Alexandra von Zemlinskega. V vlogi solista se je predstavil Jean-Guihen Queyras.
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 27. junija v svoji matični dvorani Liederhalle v Stuttgartu nastopil pod taktirko litovske dirigentke Giedrė Šlekytė. Na programu sta bila Koncert za violončelo in orkester v h-molu Antonína Dvořáka in simfonična fantazija Morska deklica Alexandra von Zemlinskega. V vlogi solista se je predstavil Jean-Guihen Queyras.
Obirsko je del Koroške na severni strani Karavank, tam je tudi vas s tem imenom, mi pa se srečujemo z izročilom koroških Slovencev med Selami in Železno Kaplo. Značilno koroško petje je tam doma in seveda mnogo dobrih pevcev in leta 1980 je v radijskem programu del izročila predstavil Marko Terseglav.
Obirsko je del Koroške na severni strani Karavank, tam je tudi vas s tem imenom, mi pa se srečujemo z izročilom koroških Slovencev med Selami in Železno Kaplo. Značilno koroško petje je tam doma in seveda mnogo dobrih pevcev in leta 1980 je v radijskem programu del izročila predstavil Marko Terseglav.
Rudi Leban, v italijansko vojsko mobilizirani tržaški Slovenec, se po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača domov, a tam je zdaj nemška vojska. Odloči se za boj proti zlu in za slovenstvo, vendar kako – v gozdovih ali v domačem mestu? Mesto v zalivu je v vojnem času zatemnjeno, »kakor pregrnjeno z žalno plahto«. Zaveda se, da v njem ne bo našel zavetja, a vse bolj čuti, da je prav v okupiranem Trstu najbolj potreben. »V spomin vsem, ki jih je naša samobitnost stala življenje,« je Boris Pahor napisal v posvetilu na začetku romana, izdanega leta 1955. Boris Pahor (913–2022), pisatelj in neutruden borec proti vsakemu zatiranju, pričevalec vsega hudega, ki so ga povzročili fašizem, nacizem in tudi komunizem, je ostal humanist do konca življenja pri skoraj 109 letih. Večji del svojega opusa je posvetil Trstu in slovenstvu v njem in čeprav ga je Evropa spoznala šele v poznih letih, sodi med najbolj prevajane slovenske pisatelje. Pisal je iz lastnih izkušenj, kot otrok in mladenič je bil priča požigu Narodnega doma in fašističnemu nasilju, med vojno je bil zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju poslan v koncentracijsko taborišče … ves njegov boj za osebno in narodno identiteto je svoj stvarno-lirični odsev našel v romanih, kot so Mesto v zalivu, Nekropola in drugi. Interpret: Matija Rupel Režiserka: Ana Krauthaker Tonski mojstri: Mateja Grebenjak, Boštjan Simčič, Matjaž Miklič, Sonja Stenar, Urban Gruden, Miha Ocvirk Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Korektorica: Katarina Rina Stanič Urednik oddaje: Alen Jelen Produkcija Uredništvo igranega programa, Program Ars in ZKP RTV Slovenija Posneto v studiu Nova Gorica – Radia Koper in v studiu 01 Radia Slovenija, marec – maj 2025
Rudi Leban, v italijansko vojsko mobilizirani tržaški Slovenec, se po kapitulaciji Italije septembra 1943 vrača domov, a tam je zdaj nemška vojska. Odloči se za boj proti zlu in za slovenstvo, vendar kako – v gozdovih ali v domačem mestu? Mesto v zalivu je v vojnem času zatemnjeno, »kakor pregrnjeno z žalno plahto«. Zaveda se, da v njem ne bo našel zavetja, a vse bolj čuti, da je prav v okupiranem Trstu najbolj potreben. »V spomin vsem, ki jih je naša samobitnost stala življenje,« je Boris Pahor napisal v posvetilu na začetku romana, izdanega leta 1955. Boris Pahor (913–2022), pisatelj in neutruden borec proti vsakemu zatiranju, pričevalec vsega hudega, ki so ga povzročili fašizem, nacizem in tudi komunizem, je ostal humanist do konca življenja pri skoraj 109 letih. Večji del svojega opusa je posvetil Trstu in slovenstvu v njem in čeprav ga je Evropa spoznala šele v poznih letih, sodi med najbolj prevajane slovenske pisatelje. Pisal je iz lastnih izkušenj, kot otrok in mladenič je bil priča požigu Narodnega doma in fašističnemu nasilju, med vojno je bil zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju poslan v koncentracijsko taborišče … ves njegov boj za osebno in narodno identiteto je svoj stvarno-lirični odsev našel v romanih, kot so Mesto v zalivu, Nekropola in drugi. Interpret: Matija Rupel Režiserka: Ana Krauthaker Tonski mojstri: Mateja Grebenjak, Boštjan Simčič, Matjaž Miklič, Sonja Stenar, Urban Gruden, Miha Ocvirk Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Korektorica: Katarina Rina Stanič Urednik oddaje: Alen Jelen Produkcija Uredništvo igranega programa, Program Ars in ZKP RTV Slovenija Posneto v studiu Nova Gorica – Radia Koper in v studiu 01 Radia Slovenija, marec – maj 2025
Letošnje leto je v znamenju 45. obletnice vplivne in legendarne washingtonske založbe Dischord records, ki jo poganjata Ian MacKaye, ki je poleg mnogih ustvarjalnih podvigov tudi frontmen zasedbe Fugazi in Jeff Nelson, vsestranski ustvarjalec, tudi bobnar skupine Minor Threat. To ni le njuna zgodba. To je zgodba založbe Dischord – o trdem delu, skupnosti in ljubezni do glasbe.
Letošnje leto je v znamenju 45. obletnice vplivne in legendarne washingtonske založbe Dischord records, ki jo poganjata Ian MacKaye, ki je poleg mnogih ustvarjalnih podvigov tudi frontmen zasedbe Fugazi in Jeff Nelson, vsestranski ustvarjalec, tudi bobnar skupine Minor Threat. To ni le njuna zgodba. To je zgodba založbe Dischord – o trdem delu, skupnosti in ljubezni do glasbe.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V knjigi Martine Potisk Ena na ena je šestdeset pesmi, naslovljenih zgolj po zaporednih številkah. Vse so napisane dosledno brez punktuacije (razen v štiriinpetdeseti pesmi ko se za V pojavi pika), v prostem verzu in z jezikom, ki se rad spreobrača iz visokega do pogovornega, na trenutke celo "pošvedranega" z neštetimi besednimi igrami, kalki, asociativnim pisanjem, kjer se verzi pretakajo drug v drugega na videz brez "repa in glave", se pa pretakajo, točijo v razne plasti, v nadpomene, podpomene in prazne marnje ... Tako nekako, kot se civilizacija vedno bolj striktno spreminja v cvilizacijo. To po že znani tezi ljubega nam pesnika, da gre vse počasi h koncu "ne s treskom, temveč s cviljenjem". Vsaj še eno pesnico poznam, Vido Mokrin Pauer, ki goji tovrstno pisanje. Beseda porodi besedo, asociacija dvigne pulz do nove prispodobe, vse se nekako po principu ena na ena kotali iz verza v verz, vmes je nekaj besednih iger, veliko je slengovskih prekucij, neprestano pa brbota in rine v smer jezikovnih "norosti", kjer se težko odločamo, ali gre za realije ali nemara samo fekalije – besede prenesejo vse, bralčevi percepciji se pa potem vrti v glavi od jezikavih erupcij. Da ne bo nesporazuma, Martina Potisk to počne na žlahtno sproščen način, brez sile se prepušča toku, kjer "cvilita" oba, bralec in pesnica. Občasno se spozabi in pove kakšno bolj "uravnoteženo" misel, na primer v devetnajsti pesmi, kjer je poezija čistejša in jasnejša: "ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba". Igra je pač igra, besedne so pa sploh zabavne. Asociativni tok je za prmajduš nekaj, česar ne prinašajo podnebne spremembe, ni plaz, niti povodenj, sploh ne ogroža sveta, je pa strašen in nenasiten v svoji ekspanziji. Pesništvo prejšnejga stoletja je že dodobra preigralo vse take besedilne vulkane, se pa v resnici nikoli ni odpovedalo dejstvu, da so človeški možgani, ko si zares začnejo izmišljati poezijo, samozadostno vesolje, ki planetarno resničnost mimogrede, brez muje, stisne v kot in jo naredi drobceno. Tako, če strnemo brez pik in vejic, so vse to res "parnasovske pompadure" in se pesmim prav dobro godi. Nič jih ne ovira pri nastanku; pesnica se jim blagovoljno prepušča, da jo izkoriščajo kot medij, kot ročno izdelano žensko torbico (pompaduro), v kateri lahko najdeš več reči, kot jih volumen sploh lahko sprejme. Tudi literarnih eksperimentov je v pompaduri na pretek. Če se omejimo samo na prosto verzifikacijo in zapis brez punktuacije, smo že na njivi svobodnega doživljanja poezije brez vnaprejšnjih diktatov. Bralec tekst brez ločil seveda lahko bere in akceptira po svoje, mu dodaja svoj pomen, se ritmično obnaša kot jazzovski bobnar in pogosto bere celo "sinkopirano". Poudarke in intence poezije lahko prestavi na čisto druge pomene in vrednote. Na tej točki se pesnica naveže na slavne prednike, Eliota, Pounda in Gertrude Stein, če omenimo samo najbolj znane, svoje pa so k takemu slogu prispevali še nadrealistični ustvarjalci in pesniki beat generacije. Mogoče res že malo pozabljen pristop, saj se postmodernistična lirika raje ogleduje v narcisovem ogledalu jaza, avtopoetik pa se je v zadnjih desetletjih razcvetelo za več deset arboretumov, ampak ti tokovi, ti prosti tokovi, ti svobodni curki besed, te iskrive povodnji, ki v svojo strugo lahko spravijo kakršno koli besedo ali metaforo, ta "frajgajst" ima v modernem času spet svoj pomen - pesniku dati avtonomijo in svobodo, da brez pomisleka lahko napiše: "vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca".
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V knjigi Martine Potisk Ena na ena je šestdeset pesmi, naslovljenih zgolj po zaporednih številkah. Vse so napisane dosledno brez punktuacije (razen v štiriinpetdeseti pesmi ko se za V pojavi pika), v prostem verzu in z jezikom, ki se rad spreobrača iz visokega do pogovornega, na trenutke celo "pošvedranega" z neštetimi besednimi igrami, kalki, asociativnim pisanjem, kjer se verzi pretakajo drug v drugega na videz brez "repa in glave", se pa pretakajo, točijo v razne plasti, v nadpomene, podpomene in prazne marnje ... Tako nekako, kot se civilizacija vedno bolj striktno spreminja v cvilizacijo. To po že znani tezi ljubega nam pesnika, da gre vse počasi h koncu "ne s treskom, temveč s cviljenjem". Vsaj še eno pesnico poznam, Vido Mokrin Pauer, ki goji tovrstno pisanje. Beseda porodi besedo, asociacija dvigne pulz do nove prispodobe, vse se nekako po principu ena na ena kotali iz verza v verz, vmes je nekaj besednih iger, veliko je slengovskih prekucij, neprestano pa brbota in rine v smer jezikovnih "norosti", kjer se težko odločamo, ali gre za realije ali nemara samo fekalije – besede prenesejo vse, bralčevi percepciji se pa potem vrti v glavi od jezikavih erupcij. Da ne bo nesporazuma, Martina Potisk to počne na žlahtno sproščen način, brez sile se prepušča toku, kjer "cvilita" oba, bralec in pesnica. Občasno se spozabi in pove kakšno bolj "uravnoteženo" misel, na primer v devetnajsti pesmi, kjer je poezija čistejša in jasnejša: "ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba". Igra je pač igra, besedne so pa sploh zabavne. Asociativni tok je za prmajduš nekaj, česar ne prinašajo podnebne spremembe, ni plaz, niti povodenj, sploh ne ogroža sveta, je pa strašen in nenasiten v svoji ekspanziji. Pesništvo prejšnejga stoletja je že dodobra preigralo vse take besedilne vulkane, se pa v resnici nikoli ni odpovedalo dejstvu, da so človeški možgani, ko si zares začnejo izmišljati poezijo, samozadostno vesolje, ki planetarno resničnost mimogrede, brez muje, stisne v kot in jo naredi drobceno. Tako, če strnemo brez pik in vejic, so vse to res "parnasovske pompadure" in se pesmim prav dobro godi. Nič jih ne ovira pri nastanku; pesnica se jim blagovoljno prepušča, da jo izkoriščajo kot medij, kot ročno izdelano žensko torbico (pompaduro), v kateri lahko najdeš več reči, kot jih volumen sploh lahko sprejme. Tudi literarnih eksperimentov je v pompaduri na pretek. Če se omejimo samo na prosto verzifikacijo in zapis brez punktuacije, smo že na njivi svobodnega doživljanja poezije brez vnaprejšnjih diktatov. Bralec tekst brez ločil seveda lahko bere in akceptira po svoje, mu dodaja svoj pomen, se ritmično obnaša kot jazzovski bobnar in pogosto bere celo "sinkopirano". Poudarke in intence poezije lahko prestavi na čisto druge pomene in vrednote. Na tej točki se pesnica naveže na slavne prednike, Eliota, Pounda in Gertrude Stein, če omenimo samo najbolj znane, svoje pa so k takemu slogu prispevali še nadrealistični ustvarjalci in pesniki beat generacije. Mogoče res že malo pozabljen pristop, saj se postmodernistična lirika raje ogleduje v narcisovem ogledalu jaza, avtopoetik pa se je v zadnjih desetletjih razcvetelo za več deset arboretumov, ampak ti tokovi, ti prosti tokovi, ti svobodni curki besed, te iskrive povodnji, ki v svojo strugo lahko spravijo kakršno koli besedo ali metaforo, ta "frajgajst" ima v modernem času spet svoj pomen - pesniku dati avtonomijo in svobodo, da brez pomisleka lahko napiše: "vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca".
Piše Bojan Sedmak, bere Dejan Kaloper. Suzana Zagorc je v svojem tretjem romanu Ne poznam je poglobila motive iz prejšnjih dveh. Pred desetletjem je pod naslovom Kaj pa vidva čakata?! izšla njena »zgodba para, ki ga odločitev za otroka pelje od uradne preko alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe«. V prvencu je v prvoosebni izpovedi obravnavala probleme upadanja fertilnosti nekaj let pred s kresnikom nagrajenimi Pričakovanji Anje Mugerli. V drugem romanu Ne me silit, da ti lažem je polje boja za literarno navzočnost razširila na ženske-moške odnose v zakonih in zunaj njih. V dinamično izpisanih prigodah dveh junakinj je izkazala talent za razgradnjo razmerij, okoli katerih se vrtinčijo duše prešuštnih mož in žena – tam se med poročnimi kalupi iščeta prijateljici v neskladnih situacijah, ko se ena spopada z moževim varanjem, druga pa prav to počne svojemu. Čeprav roman Ne poznam je prvenstveno ni posvečen takšnim peripetijam solidno situiranih meščanov, tudi v njem dogajanje ne poteka brez osvobajanja junakinj izpod omoženih in tokrat predvsem delovnih obveznosti. Službena izčrpanost namreč napoti protagonistko v iskanje osvežilnih sokov iz družinskih korenin in v popestritev zakona s starimi in novimi zaljubljenostmi – takšen bi bil lahko povzetek romana v nekaj besedah. V nasprotju s prvencem je v noviteti pomembna avtoričina opomba, da so pripetljaji iz knjige zgolj plod njene domišljije in da je vsaka povezava z resničnostjo zgolj naključna in nenamerna. Z drugim romanom, prav tako opremljenim s pojasnilom o izmišljenih osebah, krajih in dogodkih, pa vsebino spaja splošno razpoloženje pripovedi, pri čemer prednjači nanašanje na ideje žensk, ki tečejo z volkovi. Uspešnica jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estés, ki je prisotna v motu Ne me silit, da ti lažem, na svojevrsten način obeležuje tudi zaključek zgodbe romana Ne poznam je, ko se protagonistka prijavi v projekt popisovanja volkov v kočevskih gozdovih. In tudi sicer je skozi vsa besedila Suzane Zagorc razpredeno pomembno sporočilo Žensk, ki tečejo z volkovi – za živalsko podstat človeškega partnerstva je uporabljeno vodenje krdela, ki si ga z dokončno zvestobo deli volčji par, pri ključnih odločitvah pa se trop ravna po usmerjanju samice. Izkaže se, da je tako tudi s prvoosebno pripovedovalko Katjo, ko se na zadnjih straneh besedila znajde v razrešeni dilemi med zakonskim in gozdnim možem. Čeprav razgledana pisateljica omenja tudi Lacana, je v psihologiji komunikacije med spoloma bolj naklonjena jungovskim arhetipom; v literarni tradiciji pa spada v dolgo linijo pisk, ki so že v vznikih romana v 18. in 19. stoletju količinsko v stotinah zaznamovale književnost zahoda. Poleg bolj izpostavljenih Jane Austin, sester Brontë in Mary Shelley so danes bolj ali manj neznane avtorice izdajale številne romane; v kanon pa so se z analizo odnosov med spoloma vpisovali predvsem moški, ki so ženske, željne pravic do lastnih užitkov, fiksirali v fatalke ali pošiljali v lekarne po arzenik ali pod vlak. Od takrat je ljubezen na zahodu doživela številne preobrazbe intimnosti, od sufražetk do zahtev gibanja 'jaz tudi' je tako v ženski agendi nenehno soočanje s situacijami podvojenega dela, družinskih in družbenih služnosti, najbrž tudi glavnega razloga za medlečo nataliteto liberalno-demokratskega zahoda. In tudi za izgorelost službeno sposobne, učinkovite in uspešne Katje Fink Naglič, protagonistke romana Ne poznam je. Razpisi za investicije v javni upravi terjajo od prizadevne upravnice stalno pripravljenost na odgovorno komunikacijo in koncentracijo in če je ta zavezana z marljivo delovno etiko, je pred duševnim sesutjem ne zmore obvarovati zgolj poslovna psihoterapija. Ta itak deluje kot vključeno popravilo za žrtve kapitalistične neusmiljenosti ter kot lek ponuja predvsem začasen počitek, še najbolj v naravi. Zatekanje vanjo ponuja junakinji romana, izčrpani ženi, materi in hčeri, vpoglede v belokranjske pejsaže in prebolevnica se v teh odlomkih izkaže kot poznavalka favne in flore, gob, rib, dreves. Med slednjimi v prologu čustveno pooseblja Smreko, Hrast, Gaber in Bor, med pticami pa razlikuje liščke, škrjance, grilčke, srakoperje, škorce, ščinkavce, čižke, zelence, brgleze, kaline, meniščke, lastovice, kukavice … In ker je bilo in je spoznavanje narave in družbe enovit predmet proučevanja, dodaja Katja v dogajanje ob pastoralno idiliko zgodovinske elemente z raziskovanjem svojih družinskih debel vse do uskoških prednikov. V njih je pozorna na značajsko močne ženske; za zgled na primer izpostavlja eno med njimi, ki je bila sposobna priti čez ocean v Ameriko pred vrata svojega moškega le z naslovom na listku, kar je bilo pred stoletji seveda težje kot danes. Kakorkoli že, debla je mogoče preučevati tudi sinhrono, s kolobarnimi prerezi, pri čemer se razpira sestava sedanjosti; v tej pa ne prevladujejo jin-jangovska harmonična, dopolnjujoča se razmerja, ampak asimetrična razmerja med ženskimi in moškimi principi delovanja. Mogoče jih res oblikujejo hormoni, a la testosteron in oksitocin, zaradi katerega naj bi bile ženske bojda bolj empatične kot moški – saj so baje z Venere, moški pa z Marsa, in se one menda sporazumevajo bolj zaradi komunikacije same, oni pa le zato, da bi s sporočanjem kaj postorili – a so oboji vpeti v primeže sistema, ki enako škodi človeškosti v vseh ljudeh. Ne nazadnje je tudi Katjin mož Rok – dokaj nebogljen v zadevah, ki ne služijo profitu – podvržen obsedenosti z ekonomskim statusom, pogojenim z dobičkom. In v tem smislu je morda bolj kot delovno izgorevanje preskrbljenih zaposlenih dandanes boleče depresivno hiranje brezposelnih, ker so pač brezposelnih, o čemer pa v romanu Ne poznam je ni mogoče izvedeti ničesar. In na koncu je morda zanimivo vprašanje, na koga se pravzaprav nanaša naslov. Avtorica Suzana Zagorc, ki ima v naslovih svojih del rada glagole, prepušča ugibanje tistim, ki jih bo besedilo pritegnilo. Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost, predvidoma predvsem pri ženskem bralstvu. In je Ne poznam je dobra priložnost, da se vsaj nekaj moških ove in se ne vpiše v tisto polovico ljudi, ki na leto ne preberejo nobene knjige. Če bodo z zadovoljstvom sledili zgodbi v noviteti Suzane Zagorc, bodo morda premislili in osvojili tudi njena spoznanja iz romanov Kaj pa vidva čakata?! in Ne me silit, da ti lažem. In tako morda nekoliko okrepili svojo čustveno inteligenco.
Piše Bojan Sedmak, bere Dejan Kaloper. Suzana Zagorc je v svojem tretjem romanu Ne poznam je poglobila motive iz prejšnjih dveh. Pred desetletjem je pod naslovom Kaj pa vidva čakata?! izšla njena »zgodba para, ki ga odločitev za otroka pelje od uradne preko alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe«. V prvencu je v prvoosebni izpovedi obravnavala probleme upadanja fertilnosti nekaj let pred s kresnikom nagrajenimi Pričakovanji Anje Mugerli. V drugem romanu Ne me silit, da ti lažem je polje boja za literarno navzočnost razširila na ženske-moške odnose v zakonih in zunaj njih. V dinamično izpisanih prigodah dveh junakinj je izkazala talent za razgradnjo razmerij, okoli katerih se vrtinčijo duše prešuštnih mož in žena – tam se med poročnimi kalupi iščeta prijateljici v neskladnih situacijah, ko se ena spopada z moževim varanjem, druga pa prav to počne svojemu. Čeprav roman Ne poznam je prvenstveno ni posvečen takšnim peripetijam solidno situiranih meščanov, tudi v njem dogajanje ne poteka brez osvobajanja junakinj izpod omoženih in tokrat predvsem delovnih obveznosti. Službena izčrpanost namreč napoti protagonistko v iskanje osvežilnih sokov iz družinskih korenin in v popestritev zakona s starimi in novimi zaljubljenostmi – takšen bi bil lahko povzetek romana v nekaj besedah. V nasprotju s prvencem je v noviteti pomembna avtoričina opomba, da so pripetljaji iz knjige zgolj plod njene domišljije in da je vsaka povezava z resničnostjo zgolj naključna in nenamerna. Z drugim romanom, prav tako opremljenim s pojasnilom o izmišljenih osebah, krajih in dogodkih, pa vsebino spaja splošno razpoloženje pripovedi, pri čemer prednjači nanašanje na ideje žensk, ki tečejo z volkovi. Uspešnica jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estés, ki je prisotna v motu Ne me silit, da ti lažem, na svojevrsten način obeležuje tudi zaključek zgodbe romana Ne poznam je, ko se protagonistka prijavi v projekt popisovanja volkov v kočevskih gozdovih. In tudi sicer je skozi vsa besedila Suzane Zagorc razpredeno pomembno sporočilo Žensk, ki tečejo z volkovi – za živalsko podstat človeškega partnerstva je uporabljeno vodenje krdela, ki si ga z dokončno zvestobo deli volčji par, pri ključnih odločitvah pa se trop ravna po usmerjanju samice. Izkaže se, da je tako tudi s prvoosebno pripovedovalko Katjo, ko se na zadnjih straneh besedila znajde v razrešeni dilemi med zakonskim in gozdnim možem. Čeprav razgledana pisateljica omenja tudi Lacana, je v psihologiji komunikacije med spoloma bolj naklonjena jungovskim arhetipom; v literarni tradiciji pa spada v dolgo linijo pisk, ki so že v vznikih romana v 18. in 19. stoletju količinsko v stotinah zaznamovale književnost zahoda. Poleg bolj izpostavljenih Jane Austin, sester Brontë in Mary Shelley so danes bolj ali manj neznane avtorice izdajale številne romane; v kanon pa so se z analizo odnosov med spoloma vpisovali predvsem moški, ki so ženske, željne pravic do lastnih užitkov, fiksirali v fatalke ali pošiljali v lekarne po arzenik ali pod vlak. Od takrat je ljubezen na zahodu doživela številne preobrazbe intimnosti, od sufražetk do zahtev gibanja 'jaz tudi' je tako v ženski agendi nenehno soočanje s situacijami podvojenega dela, družinskih in družbenih služnosti, najbrž tudi glavnega razloga za medlečo nataliteto liberalno-demokratskega zahoda. In tudi za izgorelost službeno sposobne, učinkovite in uspešne Katje Fink Naglič, protagonistke romana Ne poznam je. Razpisi za investicije v javni upravi terjajo od prizadevne upravnice stalno pripravljenost na odgovorno komunikacijo in koncentracijo in če je ta zavezana z marljivo delovno etiko, je pred duševnim sesutjem ne zmore obvarovati zgolj poslovna psihoterapija. Ta itak deluje kot vključeno popravilo za žrtve kapitalistične neusmiljenosti ter kot lek ponuja predvsem začasen počitek, še najbolj v naravi. Zatekanje vanjo ponuja junakinji romana, izčrpani ženi, materi in hčeri, vpoglede v belokranjske pejsaže in prebolevnica se v teh odlomkih izkaže kot poznavalka favne in flore, gob, rib, dreves. Med slednjimi v prologu čustveno pooseblja Smreko, Hrast, Gaber in Bor, med pticami pa razlikuje liščke, škrjance, grilčke, srakoperje, škorce, ščinkavce, čižke, zelence, brgleze, kaline, meniščke, lastovice, kukavice … In ker je bilo in je spoznavanje narave in družbe enovit predmet proučevanja, dodaja Katja v dogajanje ob pastoralno idiliko zgodovinske elemente z raziskovanjem svojih družinskih debel vse do uskoških prednikov. V njih je pozorna na značajsko močne ženske; za zgled na primer izpostavlja eno med njimi, ki je bila sposobna priti čez ocean v Ameriko pred vrata svojega moškega le z naslovom na listku, kar je bilo pred stoletji seveda težje kot danes. Kakorkoli že, debla je mogoče preučevati tudi sinhrono, s kolobarnimi prerezi, pri čemer se razpira sestava sedanjosti; v tej pa ne prevladujejo jin-jangovska harmonična, dopolnjujoča se razmerja, ampak asimetrična razmerja med ženskimi in moškimi principi delovanja. Mogoče jih res oblikujejo hormoni, a la testosteron in oksitocin, zaradi katerega naj bi bile ženske bojda bolj empatične kot moški – saj so baje z Venere, moški pa z Marsa, in se one menda sporazumevajo bolj zaradi komunikacije same, oni pa le zato, da bi s sporočanjem kaj postorili – a so oboji vpeti v primeže sistema, ki enako škodi človeškosti v vseh ljudeh. Ne nazadnje je tudi Katjin mož Rok – dokaj nebogljen v zadevah, ki ne služijo profitu – podvržen obsedenosti z ekonomskim statusom, pogojenim z dobičkom. In v tem smislu je morda bolj kot delovno izgorevanje preskrbljenih zaposlenih dandanes boleče depresivno hiranje brezposelnih, ker so pač brezposelnih, o čemer pa v romanu Ne poznam je ni mogoče izvedeti ničesar. In na koncu je morda zanimivo vprašanje, na koga se pravzaprav nanaša naslov. Avtorica Suzana Zagorc, ki ima v naslovih svojih del rada glagole, prepušča ugibanje tistim, ki jih bo besedilo pritegnilo. Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost, predvidoma predvsem pri ženskem bralstvu. In je Ne poznam je dobra priložnost, da se vsaj nekaj moških ove in se ne vpiše v tisto polovico ljudi, ki na leto ne preberejo nobene knjige. Če bodo z zadovoljstvom sledili zgodbi v noviteti Suzane Zagorc, bodo morda premislili in osvojili tudi njena spoznanja iz romanov Kaj pa vidva čakata?! in Ne me silit, da ti lažem. In tako morda nekoliko okrepili svojo čustveno inteligenco.
Martina Potisk: Ena na ena, Suzana Zagorc: Ne poznam je, Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo. Recenzije so napisali Jože Štucin, Bojan Sedmak in Ifigenija Simonović.
Martina Potisk: Ena na ena, Suzana Zagorc: Ne poznam je, Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo. Recenzije so napisali Jože Štucin, Bojan Sedmak in Ifigenija Simonović.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predstavljamo Uverturo za orkester, imenovano Tempora mutantur nos et mutamur in illis (Časi so se spremenili in mi z njimi) Tomaža Habeta, leta 1992 nastali Koncert za violino, violončelo in orkester Janija Goloba in suito iz baleta Bajke o Gorjancih Marjana Kozine, ki je navdih za glasbo našel tudi v čudovitih razgledih na Trški gori, kjer je pogosto ustvarjal glasbo.
Predstavljamo Uverturo za orkester, imenovano Tempora mutantur nos et mutamur in illis (Časi so se spremenili in mi z njimi) Tomaža Habeta, leta 1992 nastali Koncert za violino, violončelo in orkester Janija Goloba in suito iz baleta Bajke o Gorjancih Marjana Kozine, ki je navdih za glasbo našel tudi v čudovitih razgledih na Trški gori, kjer je pogosto ustvarjal glasbo.
72. Puljski filmski festival, ki poteka v areni in na drugih puljskih filmskih in gledaliških lokacijah, je na vrhuncu. Za zlate arene se poteguje 18 filmov, program PoPularna Pula prineša najnovejše filmske uspešnice, na festival pa se je v različne sekcije uvrstilo tudi kar nekaj slovenskih filmov. V Senožečah, kjer so pred dnevi odprli muzej, je bilo slovesno tudi minuli konec tedna. Družina Rutar je namreč v prenovljeni hiši odprla galerijo. Pri morju se je navdihoval trikratni Pulitzerjev nagrajenec, ameriški pesnik Carl Sandburg, ki mu tokrat prisluhnemo v rubriki Pol minute poezije. Goran Gregorič pa nam je za današnjo glasbeno spremljavo izbral angleškega rock, blues in soul pevca Chrisa Farlowa.
72. Puljski filmski festival, ki poteka v areni in na drugih puljskih filmskih in gledaliških lokacijah, je na vrhuncu. Za zlate arene se poteguje 18 filmov, program PoPularna Pula prineša najnovejše filmske uspešnice, na festival pa se je v različne sekcije uvrstilo tudi kar nekaj slovenskih filmov. V Senožečah, kjer so pred dnevi odprli muzej, je bilo slovesno tudi minuli konec tedna. Družina Rutar je namreč v prenovljeni hiši odprla galerijo. Pri morju se je navdihoval trikratni Pulitzerjev nagrajenec, ameriški pesnik Carl Sandburg, ki mu tokrat prisluhnemo v rubriki Pol minute poezije. Goran Gregorič pa nam je za današnjo glasbeno spremljavo izbral angleškega rock, blues in soul pevca Chrisa Farlowa.
Februarja 2024 sta v koprskem studiu Hendrix zaigrali članici dua Accordipiano, ki ga sestavljata sestri Julijana in Katarina Peroša. Glasbenici sta študentki magistrskega študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in sicer Julijana študira koncertno harmoniko v razredu Boruta Zagoranskega, Katarina pa klavir v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Arhivno sta posneli: UROŠ ROJKO: BAGATELE ZA HARMONIKO IN KLAVIR ALESSIO MANEGA: TRIPTIH (CLARITY, FUSION CITY, HOMESICKNESS) CÉSAR FRANCK: PRELUDIJ, FUGA IN VARIACIJE, OP. 18 ZA HARMONIKO IN KLAVIR EDDY FLECIJN: TRI DUI ZA HARMONIKO IN KLAVIR IGOR DEKLEVA: GIBANJA
Februarja 2024 sta v koprskem studiu Hendrix zaigrali članici dua Accordipiano, ki ga sestavljata sestri Julijana in Katarina Peroša. Glasbenici sta študentki magistrskega študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in sicer Julijana študira koncertno harmoniko v razredu Boruta Zagoranskega, Katarina pa klavir v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak. Arhivno sta posneli: UROŠ ROJKO: BAGATELE ZA HARMONIKO IN KLAVIR ALESSIO MANEGA: TRIPTIH (CLARITY, FUSION CITY, HOMESICKNESS) CÉSAR FRANCK: PRELUDIJ, FUGA IN VARIACIJE, OP. 18 ZA HARMONIKO IN KLAVIR EDDY FLECIJN: TRI DUI ZA HARMONIKO IN KLAVIR IGOR DEKLEVA: GIBANJA
72. puljski filmski festival, ki se med drugim odvija v najlepšem kinu pod zvezdami, kot pravijo, v puljski areni, je na vrhuncu. Gre za nacionalni festival, ki pa vse bolj postaja regionalen. S sekcijami, ki predstavljajo koprodukcijske filme, je vse zanimivejši tudi v mednarodnem smislu. Najprej gremo torej v Pulj, potem pa še v Maribor, kjer v Sodnem stolpu svoja dela pod naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos predstavlja umetnica, skladateljica in raziskovalka na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petra Kapš.
72. puljski filmski festival, ki se med drugim odvija v najlepšem kinu pod zvezdami, kot pravijo, v puljski areni, je na vrhuncu. Gre za nacionalni festival, ki pa vse bolj postaja regionalen. S sekcijami, ki predstavljajo koprodukcijske filme, je vse zanimivejši tudi v mednarodnem smislu. Najprej gremo torej v Pulj, potem pa še v Maribor, kjer v Sodnem stolpu svoja dela pod naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos predstavlja umetnica, skladateljica in raziskovalka na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petra Kapš.
Predvajamo tri izbrana dela iz obširnega in tehtnega opusa angleškega skladatelja Philipa Sparka: koračnico Varuhi valov, simfonično pesnitev Potopljena vas, ki temelji na legendi o potopljenem kraju Vineta na južni obali Baltskega morja, in skladbo Moving Heaven and Earth, ki je v svojem bistvu tema s štirimi variacijami in deloma temelji na kratkem odlomku iz Faurejevega Rekviema.
Predvajamo tri izbrana dela iz obširnega in tehtnega opusa angleškega skladatelja Philipa Sparka: koračnico Varuhi valov, simfonično pesnitev Potopljena vas, ki temelji na legendi o potopljenem kraju Vineta na južni obali Baltskega morja, in skladbo Moving Heaven and Earth, ki je v svojem bistvu tema s štirimi variacijami in deloma temelji na kratkem odlomku iz Faurejevega Rekviema.
Obdobje permanentnih kriz, velikih polarizacij, nenadnih in nenavadnih sprememb v politični, družbeni in kulturne sferi – je res konec sveta, kot smo ga poznali po koncu druge svetovne vojne? Peter Klepec v knjigi Časi nočne more (Analecta, 2025) zapiše, da danes zares živimo v burnih, prelomnih časih. A pri tem pogosto spregledamo način, kako te čase razumemo in uokvirjamo. Zakaj je temu tako, pa v pogovoru s filozofom, izr. prof. dr. Petrom Klepcem s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Gregor Podlogar (Program Ars, RTVSLO)
Obdobje permanentnih kriz, velikih polarizacij, nenadnih in nenavadnih sprememb v politični, družbeni in kulturne sferi – je res konec sveta, kot smo ga poznali po koncu druge svetovne vojne? Peter Klepec v knjigi Časi nočne more (Analecta, 2025) zapiše, da danes zares živimo v burnih, prelomnih časih. A pri tem pogosto spregledamo način, kako te čase razumemo in uokvirjamo. Zakaj je temu tako, pa v pogovoru s filozofom, izr. prof. dr. Petrom Klepcem s Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Gregor Podlogar (Program Ars, RTVSLO)
Predstavljamo ustvarjalnost sodobne slovenske skladateljice, pianistke in pedagoginje Blaženke Arnič Lemež. Predvajali bomo solistična in komorna dela za različne zasedbe, samospeve in duhovna vokalno-instrumentalna dela.
Predstavljamo ustvarjalnost sodobne slovenske skladateljice, pianistke in pedagoginje Blaženke Arnič Lemež. Predvajali bomo solistična in komorna dela za različne zasedbe, samospeve in duhovna vokalno-instrumentalna dela.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V sedmi oddaji posvečeni osemdesetletnici Big Banda RTV Slovenija bodo na vrsti skladbe Janeza Gregorca.
V sedmi oddaji posvečeni osemdesetletnici Big Banda RTV Slovenija bodo na vrsti skladbe Janeza Gregorca.
Ottorino Respighi je znan kot eden najvplivnejših italijanskih skladateljev, pionir italijanske simfonike na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje ter prefinjen raziskovalec in občudovalec glasbene literature starejših obdobij. Čeprav je zgodba o njegovih skladateljskih začetkih vsem dobro znana, saj je vanjo vpleten vplivni ruski skladatelj in profesor Rimski-Korsakov, ne moremo spregledati dejstva, da je Respighi že pred njunim srečanjem ustvaril večje število skladb, ki so tako po svoji obsežnosti kot po premišljeni strukturi in obdelavi glasbenega gradiva nakazovale veliko nadarjenost takrat komaj dvajsetletnega violinskega virtuoza.
Ottorino Respighi je znan kot eden najvplivnejših italijanskih skladateljev, pionir italijanske simfonike na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje ter prefinjen raziskovalec in občudovalec glasbene literature starejših obdobij. Čeprav je zgodba o njegovih skladateljskih začetkih vsem dobro znana, saj je vanjo vpleten vplivni ruski skladatelj in profesor Rimski-Korsakov, ne moremo spregledati dejstva, da je Respighi že pred njunim srečanjem ustvaril večje število skladb, ki so tako po svoji obsežnosti kot po premišljeni strukturi in obdelavi glasbenega gradiva nakazovale veliko nadarjenost takrat komaj dvajsetletnega violinskega virtuoza.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.
Srbskega književnika Miloša Crnjanskega poznamo predvsem po njegovem proznem delu - najbolj znano je njegovo monumentalno delo Selitve. Pisal pa je tudi poezijo, ki sodi v ekspresionistični del srbskega modernizma. Tokrat predstavljamo njegovo pesem s povednim naslovom Poletje v Dubrovniku leta 1927, ki jo je prevedel Veno Taufer, interpretira pa jo Kristijan Muck.
Srbskega književnika Miloša Crnjanskega poznamo predvsem po njegovem proznem delu - najbolj znano je njegovo monumentalno delo Selitve. Pisal pa je tudi poezijo, ki sodi v ekspresionistični del srbskega modernizma. Tokrat predstavljamo njegovo pesem s povednim naslovom Poletje v Dubrovniku leta 1927, ki jo je prevedel Veno Taufer, interpretira pa jo Kristijan Muck.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.
Na sporedu Ciganska romanca v h-molu za violino in klavir Ursule Bagdasarjanz, Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11 Georgeja Enescuja, Slovanska fantazija za kornet in klavir Carla Höhneja, suita Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa, Bakrorezi za klavir Clauda Debussyja, Divertimento za pihalni orkester Oliverja Waespija, Sonata št. 2 za violino in klavir Germaine Taileferre in Koncert za klavir, trobento in godalni orkester v c-molu, op. 35 Dmitrija Šostakoviča.