Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V okviru cikla oskarjevcev na naši televiziji predvajamo zadnji japonski film o Godzili naslovom Godzila minus ena v režiji Takašija Jamazake. Godzila velja za najstarejšo filmsko franšizo v zgodovini filma, saj se je začela že sredi 50-ih let in vsebuje kar 37 celovečernih filmov. Japonologinja Katja Šifkovič odgovarja, v kakšnem zgodovinskem kontekstu se je rodila Godzila in kakšne preobrazbe je preživela do današnjega dne.
V okviru cikla oskarjevcev na naši televiziji predvajamo zadnji japonski film o Godzili naslovom Godzila minus ena v režiji Takašija Jamazake. Godzila velja za najstarejšo filmsko franšizo v zgodovini filma, saj se je začela že sredi 50-ih let in vsebuje kar 37 celovečernih filmov. Japonologinja Katja Šifkovič odgovarja, v kakšnem zgodovinskem kontekstu se je rodila Godzila in kakšne preobrazbe je preživela do današnjega dne.
Verz Srečka Kosovela: »Naš spev je strasten, naša moč je živa!« je geslo letošnje revije Primorska poje, ki je že 57. leto prava znanilka pomladi in je prerasla v edinstven kulturni festival, festival povezovanja ob moči zborovskih harmonij. Nastopilo bo kar 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav in v živo bodo izvedli kar 650 zborovskih skladb. Eno največjih manifestacij slovenske ljubiteljske kulture organizirajo Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z Območnimi izpostavami Ajdovščina, Idrija, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Nova Gorica, Piran, Postojna, Sežana, Tolmin, Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica, Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst in številna domača društva po Primorski. To je otvoritveni koncert, ki je potekal 27. februarja v Vili Vipolže v Brdih. Nastopili so: Mešani pevski zbor Mačkolje Zborovodja: Manuel Purger Učiteljski pevski zbor Carmina, Pivka Zborovodkinja: Damjana Morel Moški zbor Štmaver Zborovodkinja: Nadja Kovic Vokalna skupina Tamariska, Izola Zborovodkinja: Andreja Štucin Cergol Mešani pevski zbor Cominum, Komen Zborovodkinja: Karin Luin Prireditev je vodila Metka Sulič.
Verz Srečka Kosovela: »Naš spev je strasten, naša moč je živa!« je geslo letošnje revije Primorska poje, ki je že 57. leto prava znanilka pomladi in je prerasla v edinstven kulturni festival, festival povezovanja ob moči zborovskih harmonij. Nastopilo bo kar 218 pevskih zborov s skoraj 4000 pevci iz šestih držav in v živo bodo izvedli kar 650 zborovskih skladb. Eno največjih manifestacij slovenske ljubiteljske kulture organizirajo Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z Območnimi izpostavami Ajdovščina, Idrija, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Nova Gorica, Piran, Postojna, Sežana, Tolmin, Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica, Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst in številna domača društva po Primorski. To je otvoritveni koncert, ki je potekal 27. februarja v Vili Vipolže v Brdih. Nastopili so: Mešani pevski zbor Mačkolje Zborovodja: Manuel Purger Učiteljski pevski zbor Carmina, Pivka Zborovodkinja: Damjana Morel Moški zbor Štmaver Zborovodkinja: Nadja Kovic Vokalna skupina Tamariska, Izola Zborovodkinja: Andreja Štucin Cergol Mešani pevski zbor Cominum, Komen Zborovodkinja: Karin Luin Prireditev je vodila Metka Sulič.
Ljubkini odzveni na krilih sonca in mladosti Poezija: Ljubka Šorli Glasba: Patrick Quaggiato Nastopajo: Otroški in Mladinski pevski zbor Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin, zborovodkinja Barbare Kovačič Otroški pevski zbor RTV Slovenija, zborovodkinja Martina Burger Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, zborovodkinja Alenka Podpečan glasbeniki in akademski glasbeniki v zasedbi: Nika Kovačič, klavir Petra Kovačič, violina Sanja Repše, violončelo Leto Križanič Žorž, harfa Giorgio Fritsch, tolkala Pierluigi Corvaglia, rolkala Alessandro Mauri, tolkala Hella Beltram, interpretacija Režija in dramaturgija: Karin Winkler Koncert je potekal 7. februarja 2026 v Kinogledališču Tolmin.
Ljubkini odzveni na krilih sonca in mladosti Poezija: Ljubka Šorli Glasba: Patrick Quaggiato Nastopajo: Otroški in Mladinski pevski zbor Osnovne šole Franceta Bevka Tolmin, zborovodkinja Barbare Kovačič Otroški pevski zbor RTV Slovenija, zborovodkinja Martina Burger Mladinski pevski zbor RTV Slovenija, zborovodkinja Alenka Podpečan glasbeniki in akademski glasbeniki v zasedbi: Nika Kovačič, klavir Petra Kovačič, violina Sanja Repše, violončelo Leto Križanič Žorž, harfa Giorgio Fritsch, tolkala Pierluigi Corvaglia, rolkala Alessandro Mauri, tolkala Hella Beltram, interpretacija Režija in dramaturgija: Karin Winkler Koncert je potekal 7. februarja 2026 v Kinogledališču Tolmin.
Tokratno oddajo začenja ameriški klaviaturist Jeff Lorber. Nadaljevala bosta pevka Queen Latifah in kitarist Carlos Santana. In še: John Coltrane s prijatelji za konec.
Tokratno oddajo začenja ameriški klaviaturist Jeff Lorber. Nadaljevala bosta pevka Queen Latifah in kitarist Carlos Santana. In še: John Coltrane s prijatelji za konec.
Na sporedu bodo tri dela: Religioso iz Suite za orkester Slavka Osterca, Pesmi za umrlimi otroki Gustava Mahlerja in Simfonija št. 4 v E-duru, WAB 104, »Romantična« Antona Brucknerja. Kot so zapsali: »…Edinstvenost glasbene umetnosti je v večplastni povezanosti različnih, a kljub mnogoterim razlikam podobnih skladb. Tako postane neoklasicistični Osterc v askezi lastnega glasbenega izraza podoben kar dvema skladateljema s konca 19. stoletja. Njegov očiščeni, deklarativni in ne preveč ponotranjeni Religioso se spremeni v distanciran, a nazoren uvod v Mahlerjevo skladbo najgloblje žalosti in hkrati v napoved neromantične »Romantične« simfonije Antona Brucknerja.« Orkester Slovenske filharmonije bo vodil gostujoči dirigent Joel Sandelson, z Mahlerjevim delom pa se bo predstavila mezzosopranistka Barbara Kozelj.
Na sporedu bodo tri dela: Religioso iz Suite za orkester Slavka Osterca, Pesmi za umrlimi otroki Gustava Mahlerja in Simfonija št. 4 v E-duru, WAB 104, »Romantična« Antona Brucknerja. Kot so zapsali: »…Edinstvenost glasbene umetnosti je v večplastni povezanosti različnih, a kljub mnogoterim razlikam podobnih skladb. Tako postane neoklasicistični Osterc v askezi lastnega glasbenega izraza podoben kar dvema skladateljema s konca 19. stoletja. Njegov očiščeni, deklarativni in ne preveč ponotranjeni Religioso se spremeni v distanciran, a nazoren uvod v Mahlerjevo skladbo najgloblje žalosti in hkrati v napoved neromantične »Romantične« simfonije Antona Brucknerja.« Orkester Slovenske filharmonije bo vodil gostujoči dirigent Joel Sandelson, z Mahlerjevim delom pa se bo predstavila mezzosopranistka Barbara Kozelj.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Ob včerajšnjem prvem nacionalnem dnevu branja smo bili na prireditvi Maribor v Trstu. V oddaji smo napovedali Bajko o koščeni piščali, ki jo bodo jutri uprizorili v Cerknem. Nekoliko manj konvencionalen pa utegne biti še en jutrišnji dogodek; gre za odprtje umetniške instalacije INSTINCT - BLOOM (IN) v Brdih.
Ob včerajšnjem prvem nacionalnem dnevu branja smo bili na prireditvi Maribor v Trstu. V oddaji smo napovedali Bajko o koščeni piščali, ki jo bodo jutri uprizorili v Cerknem. Nekoliko manj konvencionalen pa utegne biti še en jutrišnji dogodek; gre za odprtje umetniške instalacije INSTINCT - BLOOM (IN) v Brdih.
Umetnika izvajata dela Wolfganga Amadeusa Mozarta, Clare Schumann, Edvarda Griega ter Fritza Kreislerja.
Umetnika izvajata dela Wolfganga Amadeusa Mozarta, Clare Schumann, Edvarda Griega ter Fritza Kreislerja.
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja.
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja.
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva. Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo. Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma. Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.
Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva. Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo. Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma. Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.
Predstavljamo koncert Zborovski pevci za zborovske pevce, ki ga vsako leto spomladi pripravi Glasbena mladina ljubljanska. Na njem nastopita Mešani mladinski pevski zbor Veter in gostujoči pevski zbor iz Slovenije ali tujine. Leta 2025 je bil to Mešani mladinski pevski zbor Viški slavčki. Koncert, ki je bil 28. marca lani v Mestnem muzeju v Ljubljani, so že tradicionalno začeli gostitelji. Pod vodstvom zborovodkinje Tereze Podlogar so pevci zbora Veter najprej izvedli dela s sakralno tematiko, potem pa še priredbe ljudskih skladb in avtorski deli slovenske skladateljice Nane Forte in ameriške skladateljice Reene Esmail.
Predstavljamo koncert Zborovski pevci za zborovske pevce, ki ga vsako leto spomladi pripravi Glasbena mladina ljubljanska. Na njem nastopita Mešani mladinski pevski zbor Veter in gostujoči pevski zbor iz Slovenije ali tujine. Leta 2025 je bil to Mešani mladinski pevski zbor Viški slavčki. Koncert, ki je bil 28. marca lani v Mestnem muzeju v Ljubljani, so že tradicionalno začeli gostitelji. Pod vodstvom zborovodkinje Tereze Podlogar so pevci zbora Veter najprej izvedli dela s sakralno tematiko, potem pa še priredbe ljudskih skladb in avtorski deli slovenske skladateljice Nane Forte in ameriške skladateljice Reene Esmail.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V mariborskem gledališču bo nocoj svetovna premiera celovečernega baleta Tramvaj Poželenje koreografinje Valentine Turcu. V mednarodnem prostoru uveljavljena umetnica na oder znova postavlja dramski balet, tokrat po motivih drame slovitega ameriškega avtorja Tennesseeja Williamsa. To 150. uprizoritev v njeni karieri mariborski baletni ansambel uprizarja v sodelovanju z Baletom Grške nacionalne opere v Atenah. Pogovor z Valentino Turcu, dolgoletno koreografinjo SNG Maribor o tej najnovejši baletni postaviti smo predstavili v oddaji o kulturi umetnosti, ko smo govorili tudi prizadevanjih za večjo bralno kulturo pri nas in Manifestu za branje v 21. stoletju, ki so ga ob včerajšnjem nacionalnem dnevu branja predstavili v Mariboru.
V mariborskem gledališču bo nocoj svetovna premiera celovečernega baleta Tramvaj Poželenje koreografinje Valentine Turcu. V mednarodnem prostoru uveljavljena umetnica na oder znova postavlja dramski balet, tokrat po motivih drame slovitega ameriškega avtorja Tennesseeja Williamsa. To 150. uprizoritev v njeni karieri mariborski baletni ansambel uprizarja v sodelovanju z Baletom Grške nacionalne opere v Atenah. Pogovor z Valentino Turcu, dolgoletno koreografinjo SNG Maribor o tej najnovejši baletni postaviti smo predstavili v oddaji o kulturi umetnosti, ko smo govorili tudi prizadevanjih za večjo bralno kulturo pri nas in Manifestu za branje v 21. stoletju, ki so ga ob včerajšnjem nacionalnem dnevu branja predstavili v Mariboru.
Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pripravila zaokrožen vpogled v obširen avtorjev opus. Poleg slik, grafik, risb in skulptur predstavlja tudi dokumentarno gradivo, s čimer se KGLU povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, ki ji je umetnik poklonil celoten grafični opus. Razstavo je predstavil kustos Jernej Kožar.
Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pripravila zaokrožen vpogled v obširen avtorjev opus. Poleg slik, grafik, risb in skulptur predstavlja tudi dokumentarno gradivo, s čimer se KGLU povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, ki ji je umetnik poklonil celoten grafični opus. Razstavo je predstavil kustos Jernej Kožar.
"Le čemu zmeraj ti pastirji? Povsod vidiš same pastirje." Tako naveličano vzklikne gospod Jourdain v Molièrovi komediji "Žlahtni meščan", ko mu učitelj glasbe predstavi skupino pevcev in mu naroči, naj si predstavlja, da so oblečeni v pastirje. Njegov komentar je razumljiv, saj so v glasbi takrat že dolgo prevladovale bukolične teme. Prvi poskusi prekomponiranih uglasbitev pastirske poezije so se v Franciji ujemali z oživitvijo pastoralnih dram sredi 17. stoletja. V Charpentierjevi komorni operi "Treba se je smejati in prepevati" ali "Razprava pastirjev" nastopajoči pastirji in pastirice niso individualne osebnosti, temveč poosebljajo človeške lastnosti.
"Le čemu zmeraj ti pastirji? Povsod vidiš same pastirje." Tako naveličano vzklikne gospod Jourdain v Molièrovi komediji "Žlahtni meščan", ko mu učitelj glasbe predstavi skupino pevcev in mu naroči, naj si predstavlja, da so oblečeni v pastirje. Njegov komentar je razumljiv, saj so v glasbi takrat že dolgo prevladovale bukolične teme. Prvi poskusi prekomponiranih uglasbitev pastirske poezije so se v Franciji ujemali z oživitvijo pastoralnih dram sredi 17. stoletja. V Charpentierjevi komorni operi "Treba se je smejati in prepevati" ali "Razprava pastirjev" nastopajoči pastirji in pastirice niso individualne osebnosti, temveč poosebljajo človeške lastnosti.
NINO ROTA: LJUBEZENSKA TEMA IZ FILMA BOTER SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: HELMUT IMIG ILDEBRANDO PIZZETTI: TRIJE SPEVI ZA VIOLINO IN KLAVIR Violina: KAREL ŽUŽEK, klavir: ANDREJ JARC ALFREDO CASELLA: SONATA A TRE OP. 62 TRIO PARNASSUS: violina – WOLF DIETER STREICHER, violončelo – MICHAEL GROß, klavir – CHIA CHOU NINO ROTA: LA STRADA, SIMFONIČNA SUITA METROPOLITANSKI ORKESTER IZ MONTREALA, dirigent: YANNICK NÉZET SÉGUIN AARON COPLAND: KVARTET ZA KLAVIR IN GODALA KLAVIRSKI KVARTET RTV LJUBLJANA: violina – KAREL ŽUŽEK, viola – FRANC AVSENEK, violončelo – STANE DEMŠAR, klavir – ANDREJ JARC SAMUEL BARBER: BALADA, OP. 46 Klavir: PETER JABLONSKI DANNY ELFMAN / MARCO PIEROBON: CHICAGO Trobenta: MARCO PIEROBON, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA NINO ROTA: LA DOLCE VITA – TEMI Sopranski saksofon: JOHN SURMAN, trobenta: DAVE DOUGLAS, tolkala: CLARENCE PENN, kontrabas: BORIS KOZLOV, harmonika: RICHARD GALLIANO
NINO ROTA: LJUBEZENSKA TEMA IZ FILMA BOTER SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, dirigent: HELMUT IMIG ILDEBRANDO PIZZETTI: TRIJE SPEVI ZA VIOLINO IN KLAVIR Violina: KAREL ŽUŽEK, klavir: ANDREJ JARC ALFREDO CASELLA: SONATA A TRE OP. 62 TRIO PARNASSUS: violina – WOLF DIETER STREICHER, violončelo – MICHAEL GROß, klavir – CHIA CHOU NINO ROTA: LA STRADA, SIMFONIČNA SUITA METROPOLITANSKI ORKESTER IZ MONTREALA, dirigent: YANNICK NÉZET SÉGUIN AARON COPLAND: KVARTET ZA KLAVIR IN GODALA KLAVIRSKI KVARTET RTV LJUBLJANA: violina – KAREL ŽUŽEK, viola – FRANC AVSENEK, violončelo – STANE DEMŠAR, klavir – ANDREJ JARC SAMUEL BARBER: BALADA, OP. 46 Klavir: PETER JABLONSKI DANNY ELFMAN / MARCO PIEROBON: CHICAGO Trobenta: MARCO PIEROBON, SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA NINO ROTA: LA DOLCE VITA – TEMI Sopranski saksofon: JOHN SURMAN, trobenta: DAVE DOUGLAS, tolkala: CLARENCE PENN, kontrabas: BORIS KOZLOV, harmonika: RICHARD GALLIANO
V teh dneh vse preveč gledamo na zemljevide vojn, nič pa na zemljevide miru. O tem, kaj pomenijo zemljevidi mirnosti, v pesmi razmišlja britanski pesnik Hugh Dunkerly. Interpret Gašper Jarni, prevajalka Tina Kozin, režiser Jože Valentič, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2013.
V teh dneh vse preveč gledamo na zemljevide vojn, nič pa na zemljevide miru. O tem, kaj pomenijo zemljevidi mirnosti, v pesmi razmišlja britanski pesnik Hugh Dunkerly. Interpret Gašper Jarni, prevajalka Tina Kozin, režiser Jože Valentič, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2013.
JEAN XAVIER LEFEVRE: SONATA ŠT. 7 ZA KLARINET IN KLAVIR Klarinet: IGOR KARLIN, klavir: ACI BERTONCELJ JÓN NORDAL: ALDASÖNGUR (Pesem valov) Sopran: HELLVEIG RÚNARSDÓTTIR, zbor: HLJÓMEYKI, dirigent: BERNHARĐUR WILKINSON KNUDAGE RIISAGER: DIVERTIMENTO KVARTET RONDO IZ BELGIJE: flavta – RAYMOND CORBEL, klarinet – MARCEL ANCION, fagot – IWEIN D'HAESE, rog – JEAN MARIE CARRETTE OSCAR NATHAN STRAUS: SERENADA ZA GODALA V G-MOLU, OP.35 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, koncertna mojstrica: ANA DOLŽAN
JEAN XAVIER LEFEVRE: SONATA ŠT. 7 ZA KLARINET IN KLAVIR Klarinet: IGOR KARLIN, klavir: ACI BERTONCELJ JÓN NORDAL: ALDASÖNGUR (Pesem valov) Sopran: HELLVEIG RÚNARSDÓTTIR, zbor: HLJÓMEYKI, dirigent: BERNHARĐUR WILKINSON KNUDAGE RIISAGER: DIVERTIMENTO KVARTET RONDO IZ BELGIJE: flavta – RAYMOND CORBEL, klarinet – MARCEL ANCION, fagot – IWEIN D'HAESE, rog – JEAN MARIE CARRETTE OSCAR NATHAN STRAUS: SERENADA ZA GODALA V G-MOLU, OP.35 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, koncertna mojstrica: ANA DOLŽAN
JEAN XAVIER LEFEVRE: SONATA ŠT. 7 ZA KLARINET IN KLAVIR Klarinet: IGOR KARLIN, klavir: ACI BERTONCELJ JÓN NORDAL: ALDASÖNGUR (Pesem valov) Sopran: HELLVEIG RÚNARSDÓTTIR, zbor: HLJÓMEYKI, dirigent: BERNHARĐUR WILKINSON KNUDAGE RIISAGER: DIVERTIMENTO KVARTET RONDO IZ BELGIJE: flavta – RAYMOND CORBEL, klarinet – MARCEL ANCION, fagot – IWEIN D'HAESE, rog – JEAN MARIE CARRETTE OSCAR NATHAN STRAUS: SERENADA ZA GODALA V G-MOLU, OP.35 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, koncertna mojstrica: ANA DOLŽAN
JEAN XAVIER LEFEVRE: SONATA ŠT. 7 ZA KLARINET IN KLAVIR Klarinet: IGOR KARLIN, klavir: ACI BERTONCELJ JÓN NORDAL: ALDASÖNGUR (Pesem valov) Sopran: HELLVEIG RÚNARSDÓTTIR, zbor: HLJÓMEYKI, dirigent: BERNHARĐUR WILKINSON KNUDAGE RIISAGER: DIVERTIMENTO KVARTET RONDO IZ BELGIJE: flavta – RAYMOND CORBEL, klarinet – MARCEL ANCION, fagot – IWEIN D'HAESE, rog – JEAN MARIE CARRETTE OSCAR NATHAN STRAUS: SERENADA ZA GODALA V G-MOLU, OP.35 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, koncertna mojstrica: ANA DOLŽAN
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sinonim za avantgardno in eksperimentalno gledališče vse od začetnih obdobij otroškega in mladinskega gledališča pod vodstvom pionirke in vizionarke Balbine Baranovič. To je Slovensko mladinsko gledališče, ki je bilo eno izmed prvih ambasadorjev slovenskega gledališča v tujini. Vse do danes je ohranilo družbeno kritičnost in je obenem tudi platforma za obravnavanje perečih družbenih vprašanj. V oddaji so sodelovali njegovi snovalci, igralci Sandi Pavlin, Vladimir Jurc, Niko Goršič, Damjana Černe, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Klemen Kovačič in nekdanja umetniška direktorja Eduard Miler in Tomaž Toporišič. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak
Sinonim za avantgardno in eksperimentalno gledališče vse od začetnih obdobij otroškega in mladinskega gledališča pod vodstvom pionirke in vizionarke Balbine Baranovič. To je Slovensko mladinsko gledališče, ki je bilo eno izmed prvih ambasadorjev slovenskega gledališča v tujini. Vse do danes je ohranilo družbeno kritičnost in je obenem tudi platforma za obravnavanje perečih družbenih vprašanj. V oddaji so sodelovali njegovi snovalci, igralci Sandi Pavlin, Vladimir Jurc, Niko Goršič, Damjana Černe, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Klemen Kovačič in nekdanja umetniška direktorja Eduard Miler in Tomaž Toporišič. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak
Danes je prvi nacionalni dan branja, ki ga obeležujemo pod sloganom Branje je veselje. Po vsej Sloveniji so pripravili številne literarne prireditve. Razglašen je bil prav na rojstni dan Mance Košir, zato so danes v knjigarni Konzorcij predstavili tudi knjigo Mance Košir Metulji vedo za moč besede, ki jo je uredil Žiga Valetič. Ob začetku Festivala Fabula je sinoči v Cankarjevem domu nastopil eden najvidnejših sodobnih irskih pisateljev Colum McCann, ogledali pa smo si tudi plesno predstavo plesalke in koreografinje Burje Podlesnik Moška v spodnjicah.
Danes je prvi nacionalni dan branja, ki ga obeležujemo pod sloganom Branje je veselje. Po vsej Sloveniji so pripravili številne literarne prireditve. Razglašen je bil prav na rojstni dan Mance Košir, zato so danes v knjigarni Konzorcij predstavili tudi knjigo Mance Košir Metulji vedo za moč besede, ki jo je uredil Žiga Valetič. Ob začetku Festivala Fabula je sinoči v Cankarjevem domu nastopil eden najvidnejših sodobnih irskih pisateljev Colum McCann, ogledali pa smo si tudi plesno predstavo plesalke in koreografinje Burje Podlesnik Moška v spodnjicah.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
Igra po enodejanki švedskega dramskega klasika odpira večno živ in problematičen odnos prikritih mehanizmov manipulacije med materjo in hčerko. Narcisistična mati namreč ne uresniči tega, kar si je želela v svojem življenju, pač pa to programira za hčerko, zanjo sprevrača dejstva in ne upošteva njenih želja in potreb. Zdi se, da so prav narcisistične motnje in akutno pomanjkanje empatije eden bolj temeljnih izzivov zlasti sodobne zahodne civilizacije. Prevajalka: Nada Marija Grošelj. Režiser: Jože Valentič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Mati – Nataša Barbara Gračner Hčerka – Nina Rakovec Liza – Tina Potočnik Garderoberka – Ljerka Belak Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2015.
Igra po enodejanki švedskega dramskega klasika odpira večno živ in problematičen odnos prikritih mehanizmov manipulacije med materjo in hčerko. Narcisistična mati namreč ne uresniči tega, kar si je želela v svojem življenju, pač pa to programira za hčerko, zanjo sprevrača dejstva in ne upošteva njenih želja in potreb. Zdi se, da so prav narcisistične motnje in akutno pomanjkanje empatije eden bolj temeljnih izzivov zlasti sodobne zahodne civilizacije. Prevajalka: Nada Marija Grošelj. Režiser: Jože Valentič Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Mati – Nataša Barbara Gračner Hčerka – Nina Rakovec Liza – Tina Potočnik Garderoberka – Ljerka Belak Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2015.
Belgijska pisateljica Amélie Nothomb je ena najbolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih frankofonskih avtoric. Od svojega literarnega prvenca v začetku devetdesetih let je ustvarila izjemno obsežen opus, ki ga zaznamujejo avtobiografski elementi, eksotične izkušnje otroštva na Japonskem ter prepoznavna kombinacija ironije in eksistencialne resnosti. Njeni romani pogosto raziskujejo meje identitete, moči in intimnosti. Avtorica scenarija: Urša Jernejc; avtorja prevoda: Urša Jernejc, Vilko Novak; režiserka: Špela Kravogel; bralec: Miha Zor; igralka: Saša Mihelčič; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Nejc Zupančič, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2017.
Belgijska pisateljica Amélie Nothomb je ena najbolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih frankofonskih avtoric. Od svojega literarnega prvenca v začetku devetdesetih let je ustvarila izjemno obsežen opus, ki ga zaznamujejo avtobiografski elementi, eksotične izkušnje otroštva na Japonskem ter prepoznavna kombinacija ironije in eksistencialne resnosti. Njeni romani pogosto raziskujejo meje identitete, moči in intimnosti. Avtorica scenarija: Urša Jernejc; avtorja prevoda: Urša Jernejc, Vilko Novak; režiserka: Špela Kravogel; bralec: Miha Zor; igralka: Saša Mihelčič; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Nejc Zupančič, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2017.
Januarja je v dvorani Union v Mariboru izvedel samostojni recital eden najuspešnejših slovenskih pianistov Alexander Gadjiev iz Gorice, ki je leta 2023 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Januarja je v dvorani Union v Mariboru izvedel samostojni recital eden najuspešnejših slovenskih pianistov Alexander Gadjiev iz Gorice, ki je leta 2023 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Daniel Pemberton je britanski skladatelj, znan po svoji žanrski različnosti in drznih, sodobnih zvočnih podobah. Za animirani film Spider-Man: Prek pajkovega sveta je ustvaril energično in večplastno glasbeno partituro, ki združuje orkestralne razsežnosti z elektronskimi ter hiphopovskimi vplivi. Z njo je poudaril čustveno globino zgodbe in dinamičnost različnih vzporednih svetov ter še dodatno utrdil prepoznavni zvočni pečat pajkove sage.
Daniel Pemberton je britanski skladatelj, znan po svoji žanrski različnosti in drznih, sodobnih zvočnih podobah. Za animirani film Spider-Man: Prek pajkovega sveta je ustvaril energično in večplastno glasbeno partituro, ki združuje orkestralne razsežnosti z elektronskimi ter hiphopovskimi vplivi. Z njo je poudaril čustveno globino zgodbe in dinamičnost različnih vzporednih svetov ter še dodatno utrdil prepoznavni zvočni pečat pajkove sage.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Stylus phantasticus je edinstven glasbeni prispevek, ki ponuja vpogled v določen zgodovinski trenutek, prežet z družbenimi in umetniškimi pretresi. "Razvil se je v nemirnih vojnih časih, ko je bila glasba še posebno potrebna. Skladatelji in izvajalci so živeli z občutkom, da je življenje kratko in da ga je treba polno živeti, zato so si upali skladati drzno, ustvarjalno, na sami meji glasbenega izraza, da bi izrazili močna življenjska čustva. Izbrala sem dela, ki jih dobro poznam in jih posebej cenim zaradi njihove izrazne moči. V tem okviru obstaja omejen krog skladateljev – recimo Biber, Westhoff, Rosenmüller in Schmelzer." Adriana Alcaide Koncert festivala Seviqc je potekal 17. avgusta 2025 v Stari grofiji v Celju. Bach Collegium Barcelona: Adriana Alcaide - baročna violina in umetniško vodstvo, Mojca Jerman - baročna violina, Bruno Hurtado Gosálvez - viola da gamba, Ana Marija Krajnc - čembalo.
Stylus phantasticus je edinstven glasbeni prispevek, ki ponuja vpogled v določen zgodovinski trenutek, prežet z družbenimi in umetniškimi pretresi. "Razvil se je v nemirnih vojnih časih, ko je bila glasba še posebno potrebna. Skladatelji in izvajalci so živeli z občutkom, da je življenje kratko in da ga je treba polno živeti, zato so si upali skladati drzno, ustvarjalno, na sami meji glasbenega izraza, da bi izrazili močna življenjska čustva. Izbrala sem dela, ki jih dobro poznam in jih posebej cenim zaradi njihove izrazne moči. V tem okviru obstaja omejen krog skladateljev – recimo Biber, Westhoff, Rosenmüller in Schmelzer." Adriana Alcaide Koncert festivala Seviqc je potekal 17. avgusta 2025 v Stari grofiji v Celju. Bach Collegium Barcelona: Adriana Alcaide - baročna violina in umetniško vodstvo, Mojca Jerman - baročna violina, Bruno Hurtado Gosálvez - viola da gamba, Ana Marija Krajnc - čembalo.
V osredje tokratne oddaje smo postavili prvi nacionalni dan branja. Branje kot branik pred širjenjem laži, neresnic, medsebojnega sovraštva in predsodkov. Branje, ki terja trud, hkrati pa prinaša tudi veselje in užitek ter prispeva tako k osebni rasti kot k družbenemu napredku. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem so pripravili poseben dogodek, posvečen kulturi branja v akademskem prostoru. Pred drevišnjo premiero avtorskega projekta Amo essere Amaterskega mladinskega odra smo se odpravili še v Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici. V drugem delu še postanek v Vidmu, kje rje na ogled razstava Ulay, Marina, Igor. Nova zgodba. Glasbeno ogrlico po izboru Armanda Šturmana tokrat nizajo 'pesmi za dinar'.
V osredje tokratne oddaje smo postavili prvi nacionalni dan branja. Branje kot branik pred širjenjem laži, neresnic, medsebojnega sovraštva in predsodkov. Branje, ki terja trud, hkrati pa prinaša tudi veselje in užitek ter prispeva tako k osebni rasti kot k družbenemu napredku. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem so pripravili poseben dogodek, posvečen kulturi branja v akademskem prostoru. Pred drevišnjo premiero avtorskega projekta Amo essere Amaterskega mladinskega odra smo se odpravili še v Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici. V drugem delu še postanek v Vidmu, kje rje na ogled razstava Ulay, Marina, Igor. Nova zgodba. Glasbeno ogrlico po izboru Armanda Šturmana tokrat nizajo 'pesmi za dinar'.
5. marca, na rojstni dan publicistke in univerzitetne profesorice dr. Mance Košir, letos prvič praznujemo nacionalni dan branja. V oddaji bomo predstavili Manifest ob dnevu branja in se pogovarjali z jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem dr. Kozmo Ahačičem, filozofinjo dr. Baro Kolenc in sociologinjo kulture dr. Ano Vogrinčič Čepič. Ker mineva stoletje od rojstva Lojzeta Krakarja, smo za vodilo oddaje izbrali naslov pesmi tega samohodca slovenske poezije. Voditeljica: Nina Jerman
5. marca, na rojstni dan publicistke in univerzitetne profesorice dr. Mance Košir, letos prvič praznujemo nacionalni dan branja. V oddaji bomo predstavili Manifest ob dnevu branja in se pogovarjali z jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem dr. Kozmo Ahačičem, filozofinjo dr. Baro Kolenc in sociologinjo kulture dr. Ano Vogrinčič Čepič. Ker mineva stoletje od rojstva Lojzeta Krakarja, smo za vodilo oddaje izbrali naslov pesmi tega samohodca slovenske poezije. Voditeljica: Nina Jerman
Izpostavljamo najboljše mlade glasbenike, ki so se še posebej izkazali na različnih tekmovanjih. Vsak teden oddajo posvetimo enemu, nekateri se nam predstavijo s pogovori, vsi pa v oddajah tudi zaigrajo.
Izpostavljamo najboljše mlade glasbenike, ki so se še posebej izkazali na različnih tekmovanjih. Vsak teden oddajo posvetimo enemu, nekateri se nam predstavijo s pogovori, vsi pa v oddajah tudi zaigrajo.
»Pesem, ki nas piše« Posnetek koncerta Komornega zbora Ipavska, dirigentka Damijana Vončina. Koncert je potekal v ponedeljek, 9. februarja v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica in je počastil letošnji kulturni praznik s skrbno izbranim programom zborovske literature slovenskih skladateljev. Zbor vodi Damjana Vončina. Spored je povezovala Mateja Rosa. Komorni zbor Ipavska od leta 1998 združuje pevke in pevce iz vse Vipavske doline, katerih vodilo je izvajanje zborovskega repertoarja vseh slogovnih obdobij in dopolnjevanje z novitetami primorskih skladateljev. Do leta 2014 je zbor vodil Matjaž Šček, nekaj vmesnih let so se zborovodje menjali, od leta 2018 pa zbor vodi Damjana Vončina, ki odlično nadaljuje zastavljeno tradicijo. Zbor odlično vodi do prestižnih mednarodnih zborovskih tekmovanj in najvišjih priznanj, omeniti velja Grand Prix tekmovanja Cantu Gaudeamus na Poljskem leta 2024. Spored: Iacobus Gallus (1550-1591) Tempore felici multi numerantur amici (Carmina proverbalia, 9, Publij Ovidij Naso, Žalostinke) Emil Adamič (1877-1936) Po slovesu (J. N. Resman) Če ti ne boš moj (iz Štrekljeve zbirke) Tadeja Vulc (1978) Pa ne pojdem prek poljan (Josip Murn – Aleksandrov, Sveto pismo) Andrej Makor (1987) Ples v rdečem (Srečko Kosovel) Tine Bec (1993) Laudate Dominum, omnes gentes (Ps 116,1-2) Po zapisu od Trinka, prir. Pavle Merkù (1927-2014) Tam za turškim gričem Ljudska iz Benečije, prir. Hilarij Lavrenčič (1962-2024) Petelinček je zapieu Po ljudskih motivih iz Prekmurja, prir. Lojze Lebič (1934) Fčelica zleteila Ljudska iz Istre, prir. Aldo Kumar (1954) Kantaj Nineta Ljudska iz Istre, prir. Ambrož Čopi Plovi mi, moj brode Ljudska iz Bele krajine, prir. Samo Vovk (1989) Dve iz Bele krajine Trije slovenski ljudski motivi, prir. Damijan Močnik (1967) Zarja *** dodatek Andrej Makor (1987) Punčki
»Pesem, ki nas piše« Posnetek koncerta Komornega zbora Ipavska, dirigentka Damijana Vončina. Koncert je potekal v ponedeljek, 9. februarja v Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica in je počastil letošnji kulturni praznik s skrbno izbranim programom zborovske literature slovenskih skladateljev. Zbor vodi Damjana Vončina. Spored je povezovala Mateja Rosa. Komorni zbor Ipavska od leta 1998 združuje pevke in pevce iz vse Vipavske doline, katerih vodilo je izvajanje zborovskega repertoarja vseh slogovnih obdobij in dopolnjevanje z novitetami primorskih skladateljev. Do leta 2014 je zbor vodil Matjaž Šček, nekaj vmesnih let so se zborovodje menjali, od leta 2018 pa zbor vodi Damjana Vončina, ki odlično nadaljuje zastavljeno tradicijo. Zbor odlično vodi do prestižnih mednarodnih zborovskih tekmovanj in najvišjih priznanj, omeniti velja Grand Prix tekmovanja Cantu Gaudeamus na Poljskem leta 2024. Spored: Iacobus Gallus (1550-1591) Tempore felici multi numerantur amici (Carmina proverbalia, 9, Publij Ovidij Naso, Žalostinke) Emil Adamič (1877-1936) Po slovesu (J. N. Resman) Če ti ne boš moj (iz Štrekljeve zbirke) Tadeja Vulc (1978) Pa ne pojdem prek poljan (Josip Murn – Aleksandrov, Sveto pismo) Andrej Makor (1987) Ples v rdečem (Srečko Kosovel) Tine Bec (1993) Laudate Dominum, omnes gentes (Ps 116,1-2) Po zapisu od Trinka, prir. Pavle Merkù (1927-2014) Tam za turškim gričem Ljudska iz Benečije, prir. Hilarij Lavrenčič (1962-2024) Petelinček je zapieu Po ljudskih motivih iz Prekmurja, prir. Lojze Lebič (1934) Fčelica zleteila Ljudska iz Istre, prir. Aldo Kumar (1954) Kantaj Nineta Ljudska iz Istre, prir. Ambrož Čopi Plovi mi, moj brode Ljudska iz Bele krajine, prir. Samo Vovk (1989) Dve iz Bele krajine Trije slovenski ljudski motivi, prir. Damijan Močnik (1967) Zarja *** dodatek Andrej Makor (1987) Punčki
Tokratno oddajo smo pripravili skladno s tistim, kar na površini sporoča njeno ime. Nismo se odpravili v iskanje globokih zgodovinskih povezav, socialnih vzročnosti in kulturnih dejstev. Včasih so potrebni le neznaten vzgib, asociacija, navdušenje; torej nič pretirano zamotanega. Pogled nam je zaplaval na police s ploščami ter po raznih seznamih del, ki smo jih uredili po bolj ali manj uspešnem ključu. Nebo je omejitev. Glasba Frédérica Chopina, Roberta Schumanna, Frederica Lamonda in Ludwiga van Beethovna v izvedbah pianistov Alexandra Brailowskega, Claudia Arrauja in Lamonda.
Tokratno oddajo smo pripravili skladno s tistim, kar na površini sporoča njeno ime. Nismo se odpravili v iskanje globokih zgodovinskih povezav, socialnih vzročnosti in kulturnih dejstev. Včasih so potrebni le neznaten vzgib, asociacija, navdušenje; torej nič pretirano zamotanega. Pogled nam je zaplaval na police s ploščami ter po raznih seznamih del, ki smo jih uredili po bolj ali manj uspešnem ključu. Nebo je omejitev. Glasba Frédérica Chopina, Roberta Schumanna, Frederica Lamonda in Ludwiga van Beethovna v izvedbah pianistov Alexandra Brailowskega, Claudia Arrauja in Lamonda.
V duhu nedeljskega koncerta v okviru cikla Ars in Drama, ki je sicer razprodan, vendar ga bomo tudi neposredno prenašali, tako avdio kot video, bomo v današnjem Tretjem ušesu predvajali ploščo La danza de un angel (Ples angela).
V duhu nedeljskega koncerta v okviru cikla Ars in Drama, ki je sicer razprodan, vendar ga bomo tudi neposredno prenašali, tako avdio kot video, bomo v današnjem Tretjem ušesu predvajali ploščo La danza de un angel (Ples angela).
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.
Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.
Helena Šuklje je magistra farmacije, zaposlena v enem izmed farmacevtskih podjetij, po srcu pa je pisateljica. O tem priča njena pripovedna prvenka Bližina na recept (objavljena pri Beletrini). Njene zgodbe so lepo napisane, vendar umirjena estetizacija pripovednega toka ne preglasi bivanjske razsežnosti njenih zgodb o medčloveških razmerjih. In čeprav avtorica ve, da je več včasih več, zna upočasniti pripoved ali zamolčati kako podrobnost, tako da njene zgodbe zahtevajo zbranost. Njihova elegična lepota ostane z bralko in bralcem tudi po branju, po branju pa ju morda vznemirjajo tudi avtoričine intervencije v sodobnost in njeni kritični komentarji nekaterih sodobnih anomalij. Več pove Helena Šuklje v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi odlomek iz svoje zgodbe Casanova. Nikar ne zamudite.
Helena Šuklje je magistra farmacije, zaposlena v enem izmed farmacevtskih podjetij, po srcu pa je pisateljica. O tem priča njena pripovedna prvenka Bližina na recept (objavljena pri Beletrini). Njene zgodbe so lepo napisane, vendar umirjena estetizacija pripovednega toka ne preglasi bivanjske razsežnosti njenih zgodb o medčloveških razmerjih. In čeprav avtorica ve, da je več včasih več, zna upočasniti pripoved ali zamolčati kako podrobnost, tako da njene zgodbe zahtevajo zbranost. Njihova elegična lepota ostane z bralko in bralcem tudi po branju, po branju pa ju morda vznemirjajo tudi avtoričine intervencije v sodobnost in njeni kritični komentarji nekaterih sodobnih anomalij. Več pove Helena Šuklje v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi odlomek iz svoje zgodbe Casanova. Nikar ne zamudite.
Drugače kakor nekateri sodobniki, ki so sloveli kot virtuozi na instrumentih s tipkami, lutnji ali violi da gamba, Charpentier ni imel svojega najljubšega instrumenta, temveč je nastopal le kot pevec. V primerjavi s svojim sijajnim opusom vokalne glasbe je zapustil zelo malo instrumentalnih skladb. Kot pevec je nastopal predvsem v službi guiške vojvodinje Marije Lotarinške, saj je bil pri njej zaposlen kar osemnajst let. Ta plemkinja je bila strastna ljubiteljica glasbe in je v svoji palači vzdrževala manjši glasbeni ansambel. Charpentier je v svojih rokopisih zraven vsakega glasu po navadi navedel ime glasbenika, ki ga je izvajal. Svoj glas je večinoma označil z okrajšavo Charp.
Drugače kakor nekateri sodobniki, ki so sloveli kot virtuozi na instrumentih s tipkami, lutnji ali violi da gamba, Charpentier ni imel svojega najljubšega instrumenta, temveč je nastopal le kot pevec. V primerjavi s svojim sijajnim opusom vokalne glasbe je zapustil zelo malo instrumentalnih skladb. Kot pevec je nastopal predvsem v službi guiške vojvodinje Marije Lotarinške, saj je bil pri njej zaposlen kar osemnajst let. Ta plemkinja je bila strastna ljubiteljica glasbe in je v svoji palači vzdrževala manjši glasbeni ansambel. Charpentier je v svojih rokopisih zraven vsakega glasu po navadi navedel ime glasbenika, ki ga je izvajal. Svoj glas je večinoma označil z okrajšavo Charp.
Glasbena dramatika je tista, ki najbolj loči Paisiellovega in Rossinijevega Figara. Pri prvem je bolj zadržana in postopna, tok je mirnejši, napetost se stopnjuje subtilno, ansambli so krajši in manj kompleksni, dogajanje se razvija bolj linearno. Rossini pa dramatiko gradi z izrazitimi kontrasti, hitrim tempom in krepkim stopnjevanjem; ansambli so daljši, večplastni, značilni "rossinijevski crescendo" pa privede do eksplozije komičnega učinka.
Glasbena dramatika je tista, ki najbolj loči Paisiellovega in Rossinijevega Figara. Pri prvem je bolj zadržana in postopna, tok je mirnejši, napetost se stopnjuje subtilno, ansambli so krajši in manj kompleksni, dogajanje se razvija bolj linearno. Rossini pa dramatiko gradi z izrazitimi kontrasti, hitrim tempom in krepkim stopnjevanjem; ansambli so daljši, večplastni, značilni "rossinijevski crescendo" pa privede do eksplozije komičnega učinka.
Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.
Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.