Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8
V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!
V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!
Odpravljamo se na severni rob staroveške Galije, ki se je že v časih Vercingetoriksa imenoval Belgija. Ta je brez dvoma dežela z izjemnim izročilom godbeništva in je še danes dežela, kjer poleg običajnih godb na pihala cvetijo tudi fanfarski orkestri. Tokrat boste slišali dve izvirni skladbi izpod peresa belgijskih vodilnih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja – Malo suito, op. 20 iz leta 1935 Valonca Jeana Absila, leta 1963 zložen Capriccio Flamca Marcela Poota in skladbo Il Signor Brossini Dirka Brosséja. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Odpravljamo se na severni rob staroveške Galije, ki se je že v časih Vercingetoriksa imenoval Belgija. Ta je brez dvoma dežela z izjemnim izročilom godbeništva in je še danes dežela, kjer poleg običajnih godb na pihala cvetijo tudi fanfarski orkestri. Tokrat boste slišali dve izvirni skladbi izpod peresa belgijskih vodilnih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja – Malo suito, op. 20 iz leta 1935 Valonca Jeana Absila, leta 1963 zložen Capriccio Flamca Marcela Poota in skladbo Il Signor Brossini Dirka Brosséja. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).
Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).
Umetnica Božena Angelova je asistentka za violino na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu.
Umetnica Božena Angelova je asistentka za violino na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Oddajo bomo namenili verjetno najbolj prodornemu glasbeniku sodobne slovenske jazzovske scene – saksofonistu Juretu Puklu. Pravkar je izdal album Analog AI, ki je bil nominiran za številne ugledne jazzovske nagrade. Njegova zasedba bo aprila nastopila na prestižnem jazzovskem srečanju JazzAhead v Bremnu. Pred vrati je tudi jazzovska klinika v Velenju, ki jo vodi že dobro desetletje. O vsem tem se bo z Juretom Puklom pogovarjal Marko Kumer.
Oddajo bomo namenili verjetno najbolj prodornemu glasbeniku sodobne slovenske jazzovske scene – saksofonistu Juretu Puklu. Pravkar je izdal album Analog AI, ki je bil nominiran za številne ugledne jazzovske nagrade. Njegova zasedba bo aprila nastopila na prestižnem jazzovskem srečanju JazzAhead v Bremnu. Pred vrati je tudi jazzovska klinika v Velenju, ki jo vodi že dobro desetletje. O vsem tem se bo z Juretom Puklom pogovarjal Marko Kumer.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, samospevi in zborovske skladbe.
Na sporedu uvertura k operi Faniska Luigija Cherubinija, Godalni kvartet v Es-duru, op. 33/2, z vzdevkom 'Šala' Josepha Haydna, Dvořákova koncertna uvertura Karneval, op. 92, Kresna – rapsodija za klarinet in klavir na belokranjske ljudske pesmi Helene Vidic, Koncert za flavto in orkester, op. 39 Lowella Liebermanna, Trobilni kvintet, op. 65 Jana Koetsierja, Sonata za violo in klavir Mihaila Glinke in simfonična pesnitev En Skärgårdssägen, op. 20 Huga Alfvéna.
Na sporedu uvertura k operi Faniska Luigija Cherubinija, Godalni kvartet v Es-duru, op. 33/2, z vzdevkom 'Šala' Josepha Haydna, Dvořákova koncertna uvertura Karneval, op. 92, Kresna – rapsodija za klarinet in klavir na belokranjske ljudske pesmi Helene Vidic, Koncert za flavto in orkester, op. 39 Lowella Liebermanna, Trobilni kvintet, op. 65 Jana Koetsierja, Sonata za violo in klavir Mihaila Glinke in simfonična pesnitev En Skärgårdssägen, op. 20 Huga Alfvéna.
Esad Babačić je marsikaj, bralkam in bralcem se je v zadnjih letih priljubil kot avtor kolumen in esejev, vendar ni najmanjšega dvoma, da je pesnik s pesniško dušo. V zbirki Včasih je objavil kar nekaj enovrstičnic in dvovrstičnic, ki prepričajo s svojo rezko lepoto in življenjskim uvidom. Pesem, ki se začne z verzom Včasih si ..., sodi s petimi verzi med daljše, vendar jo bi prepoznali kot avtorjevo tudi v temi. , Interpret Saša Tabaković, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026. Interpretacija: Saša Tabaković.
Esad Babačić je marsikaj, bralkam in bralcem se je v zadnjih letih priljubil kot avtor kolumen in esejev, vendar ni najmanjšega dvoma, da je pesnik s pesniško dušo. V zbirki Včasih je objavil kar nekaj enovrstičnic in dvovrstičnic, ki prepričajo s svojo rezko lepoto in življenjskim uvidom. Pesem, ki se začne z verzom Včasih si ..., sodi s petimi verzi med daljše, vendar jo bi prepoznali kot avtorjevo tudi v temi. , Interpret Saša Tabaković, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026. Interpretacija: Saša Tabaković.
Na sporedu uvertura k operi Faniska Luigija Cherubinija, Godalni kvartet v Es-duru, op. 33/2, z vzdevkom 'Šala' Josepha Haydna, Dvořákova koncertna uvertura Karneval, op. 92, Kresna – rapsodija za klarinet in klavir na belokranjske ljudske pesmi Helene Vidic, Koncert za flavto in orkester, op. 39 Lowella Liebermanna, Trobilni kvintet, op. 65 Jana Koetsierja, Sonata za violo in klavir Mihaila Glinke in simfonična pesnitev En Skärgårdssägen, op. 20 Huga Alfvéna.
Na sporedu uvertura k operi Faniska Luigija Cherubinija, Godalni kvartet v Es-duru, op. 33/2, z vzdevkom 'Šala' Josepha Haydna, Dvořákova koncertna uvertura Karneval, op. 92, Kresna – rapsodija za klarinet in klavir na belokranjske ljudske pesmi Helene Vidic, Koncert za flavto in orkester, op. 39 Lowella Liebermanna, Trobilni kvintet, op. 65 Jana Koetsierja, Sonata za violo in klavir Mihaila Glinke in simfonična pesnitev En Skärgårdssägen, op. 20 Huga Alfvéna.
Na sporedu Adagio iz Godalnega kvinteta v C-duru, D. 956 Franza Schuberta, Koncert za violino, godala in continuo št. 11 v A-duru, op. 3 Pietra Antonia Locatellija, napev Resonet in Laubidus anonimnega srednjeveškega avtorja iz zbirke Piae Cantiones, Tri mazurke za klavir, op. 64 Frédérica Chopina in Godalni kvartet v Es-duru št. 2, op. 15 Françoisa Josepha Gosseca.
Na sporedu Adagio iz Godalnega kvinteta v C-duru, D. 956 Franza Schuberta, Koncert za violino, godala in continuo št. 11 v A-duru, op. 3 Pietra Antonia Locatellija, napev Resonet in Laubidus anonimnega srednjeveškega avtorja iz zbirke Piae Cantiones, Tri mazurke za klavir, op. 64 Frédérica Chopina in Godalni kvartet v Es-duru št. 2, op. 15 Françoisa Josepha Gosseca.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Vrhunski basbaritonist Marcos Fink v televizijski upodobitvni interpretira arijo Gremina iz opere Evgenij Onjegin skladatelja Petra Iljiča Čajskovskega.
Vrhunski basbaritonist Marcos Fink v televizijski upodobitvni interpretira arijo Gremina iz opere Evgenij Onjegin skladatelja Petra Iljiča Čajskovskega.
Pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj je pred kratkim objavila nov roman z naslovom Učne ure Eve K. Roman je nadaljevanje romana Na Klancu, beremo pa ga lahko tudi samostojno, ne da bi Evo poznali od prej. V ospredju so še kako pereča problematika na osnovni šoli, medvrstniško nasilje in sodobni odnos do otrok, v izbranem odlomku pa se romaneskna junakinja znajde v zagatni situaciji, ki spominja na razbito zrcalo. Z romanesknim delom Tine Vrščaj se bomo srečevali tudi v marcu. Natančneje 9. marca ob 19-ih bo v Cankarjevem domu Literarni večer o romanu Na klancu - namenjen je vsem, še posebej pa maturantom, saj je delo predvideno za letošnji esej na maturi. Režiserka Ana Krauthaker, interpretka Saša Mihelčič, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj je pred kratkim objavila nov roman z naslovom Učne ure Eve K. Roman je nadaljevanje romana Na Klancu, beremo pa ga lahko tudi samostojno, ne da bi Evo poznali od prej. V ospredju so še kako pereča problematika na osnovni šoli, medvrstniško nasilje in sodobni odnos do otrok, v izbranem odlomku pa se romaneskna junakinja znajde v zagatni situaciji, ki spominja na razbito zrcalo. Z romanesknim delom Tine Vrščaj se bomo srečevali tudi v marcu. Natančneje 9. marca ob 19-ih bo v Cankarjevem domu Literarni večer o romanu Na klancu - namenjen je vsem, še posebej pa maturantom, saj je delo predvideno za letošnji esej na maturi. Režiserka Ana Krauthaker, interpretka Saša Mihelčič, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Fantazija za orkester Los caprichos Hansa Wernerja Henzeja se napaja v seriji grafik Francisca Goye, ki neusmiljeno razkrivajo praznoverje, družbeno hinavščino in razkroj razuma. Henze v devetih stavkih ne ilustrira podob, temveč ustvarja glasbeni svet, ki z bežnimi, temnimi zvočnimi utrinki odseva njihovo vsebino. Oddaja poslušalca vodi skozi Goyev nočni labirint – med grotesko, ironijo in bolečo resnico o človeški naravi.
Fantazija za orkester Los caprichos Hansa Wernerja Henzeja se napaja v seriji grafik Francisca Goye, ki neusmiljeno razkrivajo praznoverje, družbeno hinavščino in razkroj razuma. Henze v devetih stavkih ne ilustrira podob, temveč ustvarja glasbeni svet, ki z bežnimi, temnimi zvočnimi utrinki odseva njihovo vsebino. Oddaja poslušalca vodi skozi Goyev nočni labirint – med grotesko, ironijo in bolečo resnico o človeški naravi.
Dima Zupana v Literanem portretu gosti in predstavlja Vida Curk, in sicer z odlomki iz njegovih romanov za odrasle bralce – Leteči mački in Hudo brezno. Dim Zupan, sin Vitomila Zupana, je na uspešno pisateljsko pot stopil razmeroma pozno, pri petinštiridesetih letih, in to s prozo za mlajše bralce. Ob njej je napisal tudi tri romane za odrasle. Gost oddaje Dim Zupan, avtorica scenarija Vida Curk, režiserka Ana Krauthaker, bralec Aleksander Golja, igralca Zvone Hribar in Ljerka Belak, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, Redaktorici Vida Curk in Petra Meterc. Posneto leta 2005.
Dima Zupana v Literanem portretu gosti in predstavlja Vida Curk, in sicer z odlomki iz njegovih romanov za odrasle bralce – Leteči mački in Hudo brezno. Dim Zupan, sin Vitomila Zupana, je na uspešno pisateljsko pot stopil razmeroma pozno, pri petinštiridesetih letih, in to s prozo za mlajše bralce. Ob njej je napisal tudi tri romane za odrasle. Gost oddaje Dim Zupan, avtorica scenarija Vida Curk, režiserka Ana Krauthaker, bralec Aleksander Golja, igralca Zvone Hribar in Ljerka Belak, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Mirko Marinšek, Redaktorici Vida Curk in Petra Meterc. Posneto leta 2005.
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
Spomladanski del koncertnega cikla, ki poteka v sodelovanju Drama SNG LJubljana in Programa Ars, je otvoril Big Band RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana. Solistka je bila Nina Strnad. Žametni glas, perfekcija, umetniška dovršenost, izvirnost in neposrednost podajanja uvršča Nino Strnad med vodilne slovenske vokalne solistke. Ob spremljavi vrhunskega nacionalnega jazzovskega orkestra smo se prepustili prazničnemu koncertu za zaljubljene v – jazz!
Spominski, pisemski in potopisni zapisi najrazličnejših ustvarjalcev in kulturnikov.
Spominski, pisemski in potopisni zapisi najrazličnejših ustvarjalcev in kulturnikov.
V okviru projekta Talenti EU regij in Arsovega cikla Obiski kraljice v živo je konec leta 2024 v cerkvi sv. Martina na Bledu koncertirala organistka Nika Frelih, za arhiv Radia Slovenija pa je v aprilu leta 2025 posnela tudi solistična orgelska dela slovenskih in tujih avtorjev - Georga Muffata, J. S. Bacha, Paula Hindemitha, W. A. Mozarta in Gašperja Jereba. Nika Frelih je trenutno študentka orgel na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju.
V okviru projekta Talenti EU regij in Arsovega cikla Obiski kraljice v živo je konec leta 2024 v cerkvi sv. Martina na Bledu koncertirala organistka Nika Frelih, za arhiv Radia Slovenija pa je v aprilu leta 2025 posnela tudi solistična orgelska dela slovenskih in tujih avtorjev - Georga Muffata, J. S. Bacha, Paula Hindemitha, W. A. Mozarta in Gašperja Jereba. Nika Frelih je trenutno študentka orgel na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju.
Na koncertu ob podelitvi Nobelove nagrade, ki je bil 8. decembra lani v Koncertni dvorani v Stockholmu, je nastopil tamkajšnji Kraljevi filharmonični orkester, dirigiral je Semjon Bičkov. Kot solistka se je v Mendelssohnovem Violinskem koncertu v e-molu, op. 64 preizkusila mlada, nadarjena španska violinistka María Dueñas, spored pa sta dopolnili še skladba z naslovom Mari Brycea Dessnerja, ki je navdih za to glasbo, naslovljeno po baskovski boginji gozda in nastalo v času koronavirusne pandemije, našel med dolgimi samotnimi sprehodi po francoskem podeželju, ter Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, 'Iz novega sveta' Antonína Dvořáka.
Na koncertu ob podelitvi Nobelove nagrade, ki je bil 8. decembra lani v Koncertni dvorani v Stockholmu, je nastopil tamkajšnji Kraljevi filharmonični orkester, dirigiral je Semjon Bičkov. Kot solistka se je v Mendelssohnovem Violinskem koncertu v e-molu, op. 64 preizkusila mlada, nadarjena španska violinistka María Dueñas, spored pa sta dopolnili še skladba z naslovom Mari Brycea Dessnerja, ki je navdih za to glasbo, naslovljeno po baskovski boginji gozda in nastalo v času koronavirusne pandemije, našel med dolgimi samotnimi sprehodi po francoskem podeželju, ter Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, 'Iz novega sveta' Antonína Dvořáka.
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
v odlomkih izpod peres Mozarta, Rossinija, LLeoncavalla, Gounoda, Puccinija, Verdija, Wrighta in Forresta ter Stolza.
v odlomkih izpod peres Mozarta, Rossinija, LLeoncavalla, Gounoda, Puccinija, Verdija, Wrighta in Forresta ter Stolza.
Vsestranski belgijski ustvarjalec Marcel Mariёn (1920– 993) se je zelo mlad pridružil vrstam belgijskih nadrealistov in bil verjetno eden najbolj vsestranskih in presenetljivih ustvarjalcev med njimi. Vodilo Mariёnovega likovnega ustvarjanja je bilo izdelovati osupljive objekte, s katerimi bi se osvobodil diktature objekta, torej preobračati smisel in vsakdanji kontekst objektov, spreminjati naš pogled nanje. Podobno velja za njegove novele; v njihovo središče pisatelj postavi večinoma precej obskuren lik, ki ga sovpadanje neznatnih dogodkov njegove vsakdanje banalnosti ali pa absurdnost njegovih teženj razkrije v vsej smešnosti, nenavadnosti, tragikomičnosti ali paradoksalnosti. V Belgiji danes kultno avtorjevo knjigo Liki s krme, iz katere smo izbrali novele Gorski duh, Nevarni dnevi, Alkimistične nosnice in Jasna noč, je poslovenila Suzana Koncut. Prevajalka: Suzana Koncut; režiser: Jože Valentič; igralec: Branko Jordan; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojster zvoka: Mirko Marinšek; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2010.
Vsestranski belgijski ustvarjalec Marcel Mariёn (1920– 993) se je zelo mlad pridružil vrstam belgijskih nadrealistov in bil verjetno eden najbolj vsestranskih in presenetljivih ustvarjalcev med njimi. Vodilo Mariёnovega likovnega ustvarjanja je bilo izdelovati osupljive objekte, s katerimi bi se osvobodil diktature objekta, torej preobračati smisel in vsakdanji kontekst objektov, spreminjati naš pogled nanje. Podobno velja za njegove novele; v njihovo središče pisatelj postavi večinoma precej obskuren lik, ki ga sovpadanje neznatnih dogodkov njegove vsakdanje banalnosti ali pa absurdnost njegovih teženj razkrije v vsej smešnosti, nenavadnosti, tragikomičnosti ali paradoksalnosti. V Belgiji danes kultno avtorjevo knjigo Liki s krme, iz katere smo izbrali novele Gorski duh, Nevarni dnevi, Alkimistične nosnice in Jasna noč, je poslovenila Suzana Koncut. Prevajalka: Suzana Koncut; režiser: Jože Valentič; igralec: Branko Jordan; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojster zvoka: Mirko Marinšek; urednica oddaje: Tina Kozin; posneto leta 2010.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Pred nami so posnetki, ki so nastali na koncertu v sinagogi v Novem Sadu 30. novembra lani. Na njem so se predstavili Vojvodinski simfonični orkester, dirigent Aleksandar Marković, v vlogi solista pa violinist Robert Lakatos. Slišali bomo Violinski koncert v D-duru, op. 35 Ericha Wolfganga Korngolda in Simfonijo št. 3 v Es-duru, op. 55 – Eroica Ludwiga van Beethovna.
Pred nami so posnetki, ki so nastali na koncertu v sinagogi v Novem Sadu 30. novembra lani. Na njem so se predstavili Vojvodinski simfonični orkester, dirigent Aleksandar Marković, v vlogi solista pa violinist Robert Lakatos. Slišali bomo Violinski koncert v D-duru, op. 35 Ericha Wolfganga Korngolda in Simfonijo št. 3 v Es-duru, op. 55 – Eroica Ludwiga van Beethovna.
Festival Europa Cantat je največji projekt Evropske zborovske zveze in poteka vsaka tri leta v enem od evropskih mest. Leta 2021 je potekal v Ljubljani, v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Slavnostno odprtje festivala je ponudilo pester glasbeni program, od novih priredb slovenske ljudske glasbe do glasbe Jacobusa Handla Gallusa, Arva Pärta in Stinga. Nastopili so Zbor sv. Nikolaja Litija, vokalna skupina Singer Pur, solistki Katarina Heyrison, Kim Nazarian ter številni priznani slovenski glasbeniki in ansambli. Glasbena zasnova Mihela Jagodic in Damijan Močnik, režiser, scenarist in scenograf Matej Filipčič, povezovalec Boštjan Romih. Urednik Daniel Celarec, režiser Aljaž Bastič.
Festival Europa Cantat je največji projekt Evropske zborovske zveze in poteka vsaka tri leta v enem od evropskih mest. Leta 2021 je potekal v Ljubljani, v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Slavnostno odprtje festivala je ponudilo pester glasbeni program, od novih priredb slovenske ljudske glasbe do glasbe Jacobusa Handla Gallusa, Arva Pärta in Stinga. Nastopili so Zbor sv. Nikolaja Litija, vokalna skupina Singer Pur, solistki Katarina Heyrison, Kim Nazarian ter številni priznani slovenski glasbeniki in ansambli. Glasbena zasnova Mihela Jagodic in Damijan Močnik, režiser, scenarist in scenograf Matej Filipčič, povezovalec Boštjan Romih. Urednik Daniel Celarec, režiser Aljaž Bastič.
Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni glasbeniki so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so bili Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Na sporedu je bila priljubljena glasba – Uvertura Pesnik in kmet Franza von Suppéja (solistka Katarina Leskovar), odlomek Pulcinelle Igorja Stravinskega (Jošt Lampret), Ognjeni ptič Igorja Stravinskega (Luka Mitev), Ples s sabljami Arama Hačaturjana (Krištof Hrastnik) ter Uvertura Orfej v podzemlju Jacquesa Offenbacha (Ana Dolžan). Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Aljaž Bastič.
Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni glasbeniki so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so bili Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Na sporedu je bila priljubljena glasba – Uvertura Pesnik in kmet Franza von Suppéja (solistka Katarina Leskovar), odlomek Pulcinelle Igorja Stravinskega (Jošt Lampret), Ognjeni ptič Igorja Stravinskega (Luka Mitev), Ples s sabljami Arama Hačaturjana (Krištof Hrastnik) ter Uvertura Orfej v podzemlju Jacquesa Offenbacha (Ana Dolžan). Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Aljaž Bastič.
Čeprav je prav nami še dober mesec koledarske zime, čeprav se začenjajo zimske počitnice in čeprav se nam prav v prihodnjih dneh zopet obetajo hladnejši dnevi, je ob cvetočih gozdnih pobočjih polnih zvončkov težko razmišljati o zasneženi pokrajini. V pričakovanju prebujanja narave, pa tudi skrbi za drobne bele cvetke, ki jih bo ujel mraz, se misli usmerjajo k toplejšim dnem in k pomladi. Osrednji del tokratne Jutranjice tako začenjamo z dvema deloma, ki v svojem naslovu nosita besedo »prebujanje«. Če bo le to v naravi še nekoliko počakalo, pa nas lahko beseda morda spodbudi k osebnemu prebujanju – bodisi fizičnemu, ob mirnem nedeljskem jutru v družbi programa Ars - ali pa k duhovnemu. Prebujanje Janeza Dovča lahko zagotovo spodbudi oboje. Poslušamo še Prebujanje zelene pomladi za kvartet klarinetov Anžeta Rozmana, Šest pesmi na ljudska besedila Emila Adamiča, Tango ptic Črta Sojarja Voglarja, Suito za klavir št. 2, op. 10 Georga Enescuja, Suito v h-molu za kitaro Roberta de Viséeja in Serenado v e-molu za godalni orkester, op. 20 Edwarda Elgarja.
Čeprav je prav nami še dober mesec koledarske zime, čeprav se začenjajo zimske počitnice in čeprav se nam prav v prihodnjih dneh zopet obetajo hladnejši dnevi, je ob cvetočih gozdnih pobočjih polnih zvončkov težko razmišljati o zasneženi pokrajini. V pričakovanju prebujanja narave, pa tudi skrbi za drobne bele cvetke, ki jih bo ujel mraz, se misli usmerjajo k toplejšim dnem in k pomladi. Osrednji del tokratne Jutranjice tako začenjamo z dvema deloma, ki v svojem naslovu nosita besedo »prebujanje«. Če bo le to v naravi še nekoliko počakalo, pa nas lahko beseda morda spodbudi k osebnemu prebujanju – bodisi fizičnemu, ob mirnem nedeljskem jutru v družbi programa Ars - ali pa k duhovnemu. Prebujanje Janeza Dovča lahko zagotovo spodbudi oboje. Poslušamo še Prebujanje zelene pomladi za kvartet klarinetov Anžeta Rozmana, Šest pesmi na ljudska besedila Emila Adamiča, Tango ptic Črta Sojarja Voglarja, Suito za klavir št. 2, op. 10 Georga Enescuja, Suito v h-molu za kitaro Roberta de Viséeja in Serenado v e-molu za godalni orkester, op. 20 Edwarda Elgarja.
Pesem Suženjstvo je napisal poljski pesnik Kornel Filipowicz. Pesnik jo je objavil pred tridesetimi leti; kaj ga je spodbudilo k pisanju, ni znano, toda pesem zveni nadvse aktualno. Interpretka Tina Resman, prevajalka Jana Unuk, režiserka Živa Bizovičar, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Petra Meterc. Posneto leta 2021.
Pesem Suženjstvo je napisal poljski pesnik Kornel Filipowicz. Pesnik jo je objavil pred tridesetimi leti; kaj ga je spodbudilo k pisanju, ni znano, toda pesem zveni nadvse aktualno. Interpretka Tina Resman, prevajalka Jana Unuk, režiserka Živa Bizovičar, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Petra Meterc. Posneto leta 2021.
Poslušamo Sonato v d-molu, K.90 Domenica Scarlattija, Serenado za pihala, op. 4 Rista Savina in Jesen - priljubljeni odlomek iz glasbe k filmu Cvetje v jeseni, ki jo je napisal Urban Koder.
Poslušamo Sonato v d-molu, K.90 Domenica Scarlattija, Serenado za pihala, op. 4 Rista Savina in Jesen - priljubljeni odlomek iz glasbe k filmu Cvetje v jeseni, ki jo je napisal Urban Koder.
Poslušamo Škotske plese za klarinet in klavir, op. 63 Maxa Brucha, Briljantno polonezo št. 2 v A-duru, op. 21 Henryka Wieniawskega, prvi stavek iz Koncertne sinfonie št. 1 v F-duru Giovannija Battiste Viottija, Koncert za štiri inštrumente s tipkami in godala v a-molu Johanna Sebastiana Bacha ter skladbo z naslovom Ljubezenska radost Fritza Kreislerja.
Poslušamo Škotske plese za klarinet in klavir, op. 63 Maxa Brucha, Briljantno polonezo št. 2 v A-duru, op. 21 Henryka Wieniawskega, prvi stavek iz Koncertne sinfonie št. 1 v F-duru Giovannija Battiste Viottija, Koncert za štiri inštrumente s tipkami in godala v a-molu Johanna Sebastiana Bacha ter skladbo z naslovom Ljubezenska radost Fritza Kreislerja.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Več kot dva tisoč let že beremo poezijo starorimskega pesnika Publija Ovidija Nasa. Njegovo pesnjenje odlikujejo pestri motivi in oblikovno mojstrstvo, in sicer tako radožive ljubezenske pesmi kot elegije, ki jih je pisal potem, ko je bil leta 8 izgnan v Pont ob Črnem morju. V treh knjigah poezije z naslovom Ljubezni humorno govori o ljubezenskem življenju v starem Rimu. Prevajalec Marko Marinčič, interpret Aleš Valič, režiser Marko Bratuš glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Zoran Crnkovič. Posneto pozimi 2007.
Več kot dva tisoč let že beremo poezijo starorimskega pesnika Publija Ovidija Nasa. Njegovo pesnjenje odlikujejo pestri motivi in oblikovno mojstrstvo, in sicer tako radožive ljubezenske pesmi kot elegije, ki jih je pisal potem, ko je bil leta 8 izgnan v Pont ob Črnem morju. V treh knjigah poezije z naslovom Ljubezni humorno govori o ljubezenskem življenju v starem Rimu. Prevajalec Marko Marinčič, interpret Aleš Valič, režiser Marko Bratuš glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Zoran Crnkovič. Posneto pozimi 2007.
Ganljiva zgodba o mladi hindujski svečenici in njeni neuslišani ljubezni do britanskega častnika.
Ganljiva zgodba o mladi hindujski svečenici in njeni neuslišani ljubezni do britanskega častnika.