Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Triindvajsetega decembra mineva 150 let od rojstva Ivana Prijatelja, literarnega zgodovinarja, esejista in prevajalca. Študiral je slavistiko na Dunaju, izpopolnjeval se je v Rusiji, potoval na Poljsko, v Nemčijo, v Pariz. Od leta 1905 je delal v dunajski dvorni knjižnici; po prvi vojni je postal profesor na novi ljubljanski univerzi. Kot literarni zgodovinar je bil osredotočen predvsem na slovensko literaturo druge polovice 19. stoletja. Jeseni 1904 je Prijatelj obiskal Pariz in napisal Izprehode po Parizu; gre za lahkoten umetniški esej, v katerem je opisal findesieclovsko razpoloženje francoske prestolnice. Igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojstrica zvoka Metka Rojc, režiser Gregor Tozon, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1987.
Triindvajsetega decembra mineva 150 let od rojstva Ivana Prijatelja, literarnega zgodovinarja, esejista in prevajalca. Študiral je slavistiko na Dunaju, izpopolnjeval se je v Rusiji, potoval na Poljsko, v Nemčijo, v Pariz. Od leta 1905 je delal v dunajski dvorni knjižnici; po prvi vojni je postal profesor na novi ljubljanski univerzi. Kot literarni zgodovinar je bil osredotočen predvsem na slovensko literaturo druge polovice 19. stoletja. Jeseni 1904 je Prijatelj obiskal Pariz in napisal Izprehode po Parizu; gre za lahkoten umetniški esej, v katerem je opisal findesieclovsko razpoloženje francoske prestolnice. Igralec Boris Juh, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojstrica zvoka Metka Rojc, režiser Gregor Tozon, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1987.
Zasedba Patetico nocoj v Cankarjevem domu predstavlja novo ploščo Armadilo. Obiskali smo novi muzej podvodne arheologije v Gradežu. Predstavljamo zbirko zgodb različnih avtorjev Babica Zima. Ogledali smo si tudi otroško predstavo Minizaver in Dino v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Zasedba Patetico nocoj v Cankarjevem domu predstavlja novo ploščo Armadilo. Obiskali smo novi muzej podvodne arheologije v Gradežu. Predstavljamo zbirko zgodb različnih avtorjev Babica Zima. Ogledali smo si tudi otroško predstavo Minizaver in Dino v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Študentska druščina štirih prijateljev se po dvajsetih letih znova sreča. Njihovo vnovično snidenje nas spomni, da le malo stvari in dogodkov v naše življenje pride povsem po naključju – marsikaj se zgodi, ker nam je, na tak ali drugačen način, usojeno. Režiser: Igor Likar Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Mirko Marinšek Glasbena oblikovalka: Cvetka Bevc Jure – Slavko Cerjak Angela – Maja Boh Dekle – Saša Mihelčič Lojz – Bojan Emeršič Aleksander – Zoran More Olinka – Vesna Jevnikar Kralj – Radko Polič Rac Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998.
Študentska druščina štirih prijateljev se po dvajsetih letih znova sreča. Njihovo vnovično snidenje nas spomni, da le malo stvari in dogodkov v naše življenje pride povsem po naključju – marsikaj se zgodi, ker nam je, na tak ali drugačen način, usojeno. Režiser: Igor Likar Dramaturg: Pavel Lužan Tonski mojster: Mirko Marinšek Glasbena oblikovalka: Cvetka Bevc Jure – Slavko Cerjak Angela – Maja Boh Dekle – Saša Mihelčič Lojz – Bojan Emeršič Aleksander – Zoran More Olinka – Vesna Jevnikar Kralj – Radko Polič Rac Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1998.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
Na božični večer leta 1885, pred skoraj natanko 140 leti, se je rodila pesnica in prevajalka Lili Novy. Sprva je pisala v nemščini, nato v slovenščini – vse njeno življenje je zaznamovala razpetost med različnimi jeziki in kulturami, saj je bil oče Nemec, mati Slovenka, mož pa Čeh. Za nocojšnji Literarni večer smo izbrali njen dramatiziran portret, ki ga je leta 1998 pripravila dramska igralka Lenča Ferenčak. Igrajo Lenča Ferenčak, Pavle Ravnohrib, Aleš Valič, Stannia Boninsegna, bereta Janez Dolinar in Nataša Bolčina Žgavec, glasbena oprema Marko Stopar, ton in montaža Jure Culiberg, režija Irena Glonar. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev). Posneto 1998.
V predprazničnih dneh ponujamo v poslušanje koncerta ameriških gospel zasedb FOCUS gospel singers in Harlem gospel choir, ki sta pred leti gostovali v Kopru. Snemalna ekipa Radia Koper je nastopa zabeležila na nosilce zvoka.
V predprazničnih dneh ponujamo v poslušanje koncerta ameriških gospel zasedb FOCUS gospel singers in Harlem gospel choir, ki sta pred leti gostovali v Kopru. Snemalna ekipa Radia Koper je nastopa zabeležila na nosilce zvoka.
Oddaja Jazz in jaz se že dobro desetletje suka na valovih Radia Koper. V tedenskem vpenjanju raznorodnih pogledov na kreativni glasbeni izraz, gonilno silo jazza, je oddaja odprla marsikatera ušesa. Druženje najrazličnejših godb in ritmov je morda koga prepričalo, da jazz ne grize, ampak odpira nova glasbena obzorja.
Oddaja Jazz in jaz se že dobro desetletje suka na valovih Radia Koper. V tedenskem vpenjanju raznorodnih pogledov na kreativni glasbeni izraz, gonilno silo jazza, je oddaja odprla marsikatera ušesa. Druženje najrazličnejših godb in ritmov je morda koga prepričalo, da jazz ne grize, ampak odpira nova glasbena obzorja.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Frozen, pri nas ga poznamo pod naslovom Ledeno kraljestvo, povedano zelo na kratko, je animirani film, a v resnici je, kot so zapisali ustvarjalci, 3D-računalniško animirani, glasbeni in domišljijsko komični film. Vključuje torej računalniško animacijo, vsebuje elemente muzikala (od dobrih 100 minut, kolikor traja film, je dobrih 20 minut odmerjenih songom), je domišljijski in je tudi komedija. Film je torej izdelek, ki ima veliko aditivov, s katerimi so hoteli ustvarjalci zadovoljiti želje čim večjega števila ljubiteljev Disneyjevih animiranih filmov. In to jim je tudi uspelo, kajti kar v kapitalizmu šteje, je denar, in edino, kar kapitalizem šteje, je denar. Ne bom zabredel v številke, zaupam vam le to, da je Ledeno kraljestvo zasedlo deseto mesto na lestvici najdonosnejših filmov vseh časov.
Frozen, pri nas ga poznamo pod naslovom Ledeno kraljestvo, povedano zelo na kratko, je animirani film, a v resnici je, kot so zapisali ustvarjalci, 3D-računalniško animirani, glasbeni in domišljijsko komični film. Vključuje torej računalniško animacijo, vsebuje elemente muzikala (od dobrih 100 minut, kolikor traja film, je dobrih 20 minut odmerjenih songom), je domišljijski in je tudi komedija. Film je torej izdelek, ki ima veliko aditivov, s katerimi so hoteli ustvarjalci zadovoljiti želje čim večjega števila ljubiteljev Disneyjevih animiranih filmov. In to jim je tudi uspelo, kajti kar v kapitalizmu šteje, je denar, in edino, kar kapitalizem šteje, je denar. Ne bom zabredel v številke, zaupam vam le to, da je Ledeno kraljestvo zasedlo deseto mesto na lestvici najdonosnejših filmov vseh časov.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Marc-Antoine Charpentier je skomponiral številna duhovna dela, za nocojšnjo oddajo smo iz te množice izbrali Polnočno mašo.
Marc-Antoine Charpentier je skomponiral številna duhovna dela, za nocojšnjo oddajo smo iz te množice izbrali Polnočno mašo.
Tokrat smo se najprej odpravili v Pokrajinski arhiv v Kopru. Tam je na ogled prvi del obsežne razstave o povojni modernizaciji Kopra z naslovom Koper med zvonikom in žerjavi. V Mali loži v Kopru pa razstava Prva pomoč slikarja Radka Oketiča skozi satirične in humorne podobe odpira razmislek o sodobni družbi in svetu. Ogledali smo si tudi Svet, poln drobnih čudežev, razstavo štirih ciklov ilustratorke Nine Šulin v mariborskem ArtKitu. Koprski Botegin medtem vabi na večdnevno praznično kulturno druženje, danes tudi s predstavitvijo publikacije V plenicah muzejske samoniklosti: prva triletka Posprave po Marku Breclju. Glasbeno ogrlico je Simona Moličnik nanizala z ljudskimi pesmimi v izvedbi ženske vokalne skupine Katice.
Tokrat smo se najprej odpravili v Pokrajinski arhiv v Kopru. Tam je na ogled prvi del obsežne razstave o povojni modernizaciji Kopra z naslovom Koper med zvonikom in žerjavi. V Mali loži v Kopru pa razstava Prva pomoč slikarja Radka Oketiča skozi satirične in humorne podobe odpira razmislek o sodobni družbi in svetu. Ogledali smo si tudi Svet, poln drobnih čudežev, razstavo štirih ciklov ilustratorke Nine Šulin v mariborskem ArtKitu. Koprski Botegin medtem vabi na večdnevno praznično kulturno druženje, danes tudi s predstavitvijo publikacije V plenicah muzejske samoniklosti: prva triletka Posprave po Marku Breclju. Glasbeno ogrlico je Simona Moličnik nanizala z ljudskimi pesmimi v izvedbi ženske vokalne skupine Katice.
Od Janka in Metke do divje vožnje s sanmi in najbolj priljubljenih mednarodnih božičnih klasik. Z bleščečimi melodijami in prazničnimi skladbami bo Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna pod taktirko Johannesa Witta ogrel srca in ustvaril razpoloženje za najlepši čas v letu.
Od Janka in Metke do divje vožnje s sanmi in najbolj priljubljenih mednarodnih božičnih klasik. Z bleščečimi melodijami in prazničnimi skladbami bo Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna pod taktirko Johannesa Witta ogrel srca in ustvaril razpoloženje za najlepši čas v letu.
V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki se osredotoča na povojne urbanistične načrte in vizije razvoja mesta. Razstava bo na ogled do 21. januarja 2026. Drugi del, ki se bo osredotočil na družbene in arhitekturne plasti, pa bo med 21. januarjem in 15. marcem razstavlejn v Pokrajinskem muzeju Koper. Razstavišče ArtKit v Mariboru gosti razstavo Svet, poln drobnih čudežev ilustratorke Nine Šulin. Avtorica s podobami živali, predvsem drobnih mišk in muc, razkriva svoj poklicni in zasebni vsakdan.
V Pokrajinskem arhivu v Kopru je na ogled prvi del obširne razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki se osredotoča na povojne urbanistične načrte in vizije razvoja mesta. Razstava bo na ogled do 21. januarja 2026. Drugi del, ki se bo osredotočil na družbene in arhitekturne plasti, pa bo med 21. januarjem in 15. marcem razstavlejn v Pokrajinskem muzeju Koper. Razstavišče ArtKit v Mariboru gosti razstavo Svet, poln drobnih čudežev ilustratorke Nine Šulin. Avtorica s podobami živali, predvsem drobnih mišk in muc, razkriva svoj poklicni in zasebni vsakdan.
V okviru leta čezmejne Evropske prestolnice kulture se je predor pod goriškim gradom s pomočjo sodobne tehnologije preobrazil v največjo digitalno umetniško galerijo v Evropi.
V okviru leta čezmejne Evropske prestolnice kulture se je predor pod goriškim gradom s pomočjo sodobne tehnologije preobrazil v največjo digitalno umetniško galerijo v Evropi.
V družbi z vrhunskimi izvajalci v božičnem razpoloženju!
V družbi z vrhunskimi izvajalci v božičnem razpoloženju!
EBU koncert iz Royal Festival Hall v Londonu. Orkester vodita Jack Murray in Guy Barker. Solisti so Dee Dee Bridgewater, Tanita Tikaram, Stella Cole, Tyreek McDole, Caleb Kunle, Natalie Williams in Vula Malinga.
EBU koncert iz Royal Festival Hall v Londonu. Orkester vodita Jack Murray in Guy Barker. Solisti so Dee Dee Bridgewater, Tanita Tikaram, Stella Cole, Tyreek McDole, Caleb Kunle, Natalie Williams in Vula Malinga.
Na sporedu Antonín Dvořák: Godalni trio, op. 75a in Slovanski plesi, op. 72.
Na sporedu Antonín Dvořák: Godalni trio, op. 75a in Slovanski plesi, op. 72.
Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.
Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.
Gordon Goodwin se je že za časa življenja vpisal med legende. Od tega sveta se je poslovil pred dvema tednoma. Njegova glasbena dediščina pa je ogromna.
Gordon Goodwin se je že za časa življenja vpisal med legende. Od tega sveta se je poslovil pred dvema tednoma. Njegova glasbena dediščina pa je ogromna.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za drugi del cikla z naslovom Božična glasba skozi stoletja smo izbrali božične motete in maše največjih skladateljev šestnajstega stoletja Giovannija Pierluigija da Palestrina, Williama Byrda, Tomasa Luisa de Victorie in flamskega mojstra Cipriana de Roreja.
V ciklu Skladatelj tedna se sprehajamo skozi stoletja z božično glasbo srednjega veka, renesanse in baroka. Za drugi del cikla z naslovom Božična glasba skozi stoletja smo izbrali božične motete in maše največjih skladateljev šestnajstega stoletja Giovannija Pierluigija da Palestrina, Williama Byrda, Tomasa Luisa de Victorie in flamskega mojstra Cipriana de Roreja.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Poezija mehiškega nobelovca Octavia Paza (1914–1998) je zaznamovana z nadrealizmom, pa tudi budizmom in hinduizmom. Paz je namreč več let živel v Indiji. Poleg tega njegova poezija velikokrat ubeseduje načine izrekanja, odnos med besedo in molkom ter raziskuje pomenske in zvočne razsežnosti jezika. Ta refleksijska razsežnost je v njegovi poeziji precej prisotna in to velja tudi za njegovo pesem Izrečena beseda. Prevajalec Ferdinand Miklavc, interpretka Pia Zemljič, režiserka Saška Rakef, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, produkcija 2017.
Poezija mehiškega nobelovca Octavia Paza (1914–1998) je zaznamovana z nadrealizmom, pa tudi budizmom in hinduizmom. Paz je namreč več let živel v Indiji. Poleg tega njegova poezija velikokrat ubeseduje načine izrekanja, odnos med besedo in molkom ter raziskuje pomenske in zvočne razsežnosti jezika. Ta refleksijska razsežnost je v njegovi poeziji precej prisotna in to velja tudi za njegovo pesem Izrečena beseda. Prevajalec Ferdinand Miklavc, interpretka Pia Zemljič, režiserka Saška Rakef, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar, produkcija 2017.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo namenjamo priljubljenemu pevcu Melu Tormeju. V poznejših letih se je izkazal tudi kot skladatelj, tekstopisec, aranžer, bobnar, pianist in igralec. Vodil je tudi vokalno jazzovsko skupino Mel-Tones. Letos zaznamujemo stoletnico njegovega rojstva. In ker smo v predbožičnem času, smo izbrali tudi nekaj primernih napevov.
Oddajo namenjamo priljubljenemu pevcu Melu Tormeju. V poznejših letih se je izkazal tudi kot skladatelj, tekstopisec, aranžer, bobnar, pianist in igralec. Vodil je tudi vokalno jazzovsko skupino Mel-Tones. Letos zaznamujemo stoletnico njegovega rojstva. In ker smo v predbožičnem času, smo izbrali tudi nekaj primernih napevov.
Tam kam je prevod teksta Da sta, s katerim je avstrijska pesnica, pisateljica in zvočna umetnica Natascha Gangl maja 2025 prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Besedilo med drugim tematizira mejo in obmejno identiteto, historični spomin, dialektalnost, manjšinskost. V svojih poetoloških postopkih je izrazito odprt, med prozo in poezijo, igra se z anagrami, dialektalnimi izrazi, pri tem pa zvočnost in moč imaginacije sluha postavlja kot centralno silo pri rekonstrukciji historične zavesti. Tudi fizično se besedio dogaja dobesedno na meji, na mostu čez reko Muro med Avstrijo in Slovenijo, blizu množičnega morišča Judov iz druge svetovne vojne. Prevajalec Aleš Šteger, interpretacija Sabina Kogovšek, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Produkcija 2025. Urednica oddaje Tina Kozin.
Tam kam je prevod teksta Da sta, s katerim je avstrijska pesnica, pisateljica in zvočna umetnica Natascha Gangl maja 2025 prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Besedilo med drugim tematizira mejo in obmejno identiteto, historični spomin, dialektalnost, manjšinskost. V svojih poetoloških postopkih je izrazito odprt, med prozo in poezijo, igra se z anagrami, dialektalnimi izrazi, pri tem pa zvočnost in moč imaginacije sluha postavlja kot centralno silo pri rekonstrukciji historične zavesti. Tudi fizično se besedio dogaja dobesedno na meji, na mostu čez reko Muro med Avstrijo in Slovenijo, blizu množičnega morišča Judov iz druge svetovne vojne. Prevajalec Aleš Šteger, interpretacija Sabina Kogovšek, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Saška Rakef. Produkcija 2025. Urednica oddaje Tina Kozin.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji nam bo Mario Batelić predstavil album Nusantara Beat istoimenske zasedbe glasbenikov indonezijskih korenin, ki deluje na Nizozemskem. Slišali bomo nadvse posrečeno in všečno posodobitev tradicionalne indonezijske zvrsti kroncong, ki jo glasbeniki oplajajo s prvinami psihedeličnega in surf roka.
V nocojšnji Etnofoniji nam bo Mario Batelić predstavil album Nusantara Beat istoimenske zasedbe glasbenikov indonezijskih korenin, ki deluje na Nizozemskem. Slišali bomo nadvse posrečeno in všečno posodobitev tradicionalne indonezijske zvrsti kroncong, ki jo glasbeniki oplajajo s prvinami psihedeličnega in surf roka.
Kaj je zaznamovalo letošnje leto na področju kulture? V oddajo smo povabili ministrico za kulturo Asto Vrečko. Predstavili bomo dosežke in izzive minulega leta, med drugim spremembe na področju samostojnih delavcev v kulturi in v medijski zakonodaji, ustanovitev javnega zavoda za sodobni ples, prenove javne kulturne dediščine, tudi ljubljanske Drame, in zapuščino Evropske prestolnice kulture. Vprašali se bomo še, kako kultura gradi skupnost, spodbuja k solidarnosti in išče odgovore na izzive sodobnega časa.
Kaj je zaznamovalo letošnje leto na področju kulture? V oddajo smo povabili ministrico za kulturo Asto Vrečko. Predstavili bomo dosežke in izzive minulega leta, med drugim spremembe na področju samostojnih delavcev v kulturi in v medijski zakonodaji, ustanovitev javnega zavoda za sodobni ples, prenove javne kulturne dediščine, tudi ljubljanske Drame, in zapuščino Evropske prestolnice kulture. Vprašali se bomo še, kako kultura gradi skupnost, spodbuja k solidarnosti in išče odgovore na izzive sodobnega časa.
Radijska priredba povesti sledi življenjski zgodbi vitalne Radmance, ki ob možu bajtarju rojeva otroke, ki jih ima z različnimi moškimi. Čeprav se zdi njeno ravnanje provokativno, je pripoved v jedru globoko nežna: Radmanca nas prepriča s svojo voljo, neuklonljivo močjo in hrepenenjem po svobodi, ki si jo sama vzame ter živi do njenega tragičnega konca. Režiserka: Maša Slavec Prirejevalec: Vlado Habjan Dramaturg: Emil Smasek Tonski mojster: Niko Jeras Voruh – Stane Potokar Radmanca – Ruša Bojc Mati – Vida Juvan Vezalec – Slavo Švajger Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 1953.
Radijska priredba povesti sledi življenjski zgodbi vitalne Radmance, ki ob možu bajtarju rojeva otroke, ki jih ima z različnimi moškimi. Čeprav se zdi njeno ravnanje provokativno, je pripoved v jedru globoko nežna: Radmanca nas prepriča s svojo voljo, neuklonljivo močjo in hrepenenjem po svobodi, ki si jo sama vzame ter živi do njenega tragičnega konca. Režiserka: Maša Slavec Prirejevalec: Vlado Habjan Dramaturg: Emil Smasek Tonski mojster: Niko Jeras Voruh – Stane Potokar Radmanca – Ruša Bojc Mati – Vida Juvan Vezalec – Slavo Švajger Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 1953.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Vas zanimajo narečja? Vas zanima, kdaj je bila beseda 'božič' prvič zapisana? Naša gostja je dr. Jožica Škofic, raziskovalka za dialektologijo Instituta za slovenski jezik Frana Ramovša, tudi profesorica na UP FHŠ. Dr. Škofic je tudi vodja projekta Slovenski lingvistični atlas, kjer najdete narečne besede za advent, božič in potica, tudi zapisane. Predpraznično oddajo bomo obogatili z božičnimi pesmimi.
Vas zanimajo narečja? Vas zanima, kdaj je bila beseda 'božič' prvič zapisana? Naša gostja je dr. Jožica Škofic, raziskovalka za dialektologijo Instituta za slovenski jezik Frana Ramovša, tudi profesorica na UP FHŠ. Dr. Škofic je tudi vodja projekta Slovenski lingvistični atlas, kjer najdete narečne besede za advent, božič in potica, tudi zapisane. Predpraznično oddajo bomo obogatili z božičnimi pesmimi.
Brata Jussen na dveh klavirjih znata igrati z mladostnim šarmom – tako kot Maurice Ravel, skladatelj z izrazito otroško dušo. Veliki francoski skladatelj, čigar 150. obletnico rojstva letos praznujemo, se je rad poglabljal v otroške teme, tako v brezčasno lepi pravljici o materi Gosi kot v operni miniaturi »L'enfant et les sortilèges/Otrok in čarovnije«, ki je bila premierno uprizorjena pred natanko 100 leti in je veliko manj znana, a nič manj iskrivega duha. V njej se otrok upre svoji strogi materi, se poda na divjanje – in se nenadoma znajde ogrožen zaradi vseh živali in stvari, ki jih je mučil in uničil. Sliši se smešno, a tudi srhljivo, bizarno in ganljivo poetično. Osemglasni solistični ansambel, otroški zbor in simfonični orkester Frankfurtskega radia s številnimi efektnimi instrumenti ter glasbeni direktor Alain Altinoglu zagotavljajo, da se tukaj ustvarja zvočno kraljestvo velike magije, čarobni svet, v katerem ima domišljija neomejeno moč.
Brata Jussen na dveh klavirjih znata igrati z mladostnim šarmom – tako kot Maurice Ravel, skladatelj z izrazito otroško dušo. Veliki francoski skladatelj, čigar 150. obletnico rojstva letos praznujemo, se je rad poglabljal v otroške teme, tako v brezčasno lepi pravljici o materi Gosi kot v operni miniaturi »L'enfant et les sortilèges/Otrok in čarovnije«, ki je bila premierno uprizorjena pred natanko 100 leti in je veliko manj znana, a nič manj iskrivega duha. V njej se otrok upre svoji strogi materi, se poda na divjanje – in se nenadoma znajde ogrožen zaradi vseh živali in stvari, ki jih je mučil in uničil. Sliši se smešno, a tudi srhljivo, bizarno in ganljivo poetično. Osemglasni solistični ansambel, otroški zbor in simfonični orkester Frankfurtskega radia s številnimi efektnimi instrumenti ter glasbeni direktor Alain Altinoglu zagotavljajo, da se tukaj ustvarja zvočno kraljestvo velike magije, čarobni svet, v katerem ima domišljija neomejeno moč.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, opazi dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, opazi dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.
Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.
Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.
Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.
Jan F. Jarc: Skoz bele poljane nedokončanih zgodb, Mojca Petaros: Nočem več biti nevidna, Dušan Šarotar: Počivališča na poti. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Robert Šabec in Ifigenija Simonović.
Jan F. Jarc: Skoz bele poljane nedokončanih zgodb, Mojca Petaros: Nočem več biti nevidna, Dušan Šarotar: Počivališča na poti. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Robert Šabec in Ifigenija Simonović.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Razstava "50 let sodobne umetnosti" v Mestni galeriji Piran zgovorno izpostavi pomen Obalnih galerij za širši kulturni prostor in njihovega vztrajnega predstavljanja aktualnih umetniških praks vse od ustanovitve. V petih desetletjih so se v galerijah v Piranu in Kopru zvrstila zveneča imena sodobne domače, svetovne in evropske povojne umetnosti. Eden ključnih projektov prihodnosti pa so odprti depoji v Monfortu v Portorožu. V Škofji Loki so podelili Severjeve nagrade. Za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih sta jo prejeli Ajda Smrekar in Damjana Černe. Komorni dekliški zbor Vox Ilirica je s koncertom obeležil 40 let delovanja, Glasbena šola Ilirska Bistrica pa 75 let. Avalon je osmi in zadnji studijski album angleške skupine Roxy Music in tudi njihov najuspešnejši studijski album. V glasbeni ogrlici oddaje ga predstavlja Goran Gregorič.
Razstava "50 let sodobne umetnosti" v Mestni galeriji Piran zgovorno izpostavi pomen Obalnih galerij za širši kulturni prostor in njihovega vztrajnega predstavljanja aktualnih umetniških praks vse od ustanovitve. V petih desetletjih so se v galerijah v Piranu in Kopru zvrstila zveneča imena sodobne domače, svetovne in evropske povojne umetnosti. Eden ključnih projektov prihodnosti pa so odprti depoji v Monfortu v Portorožu. V Škofji Loki so podelili Severjeve nagrade. Za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih sta jo prejeli Ajda Smrekar in Damjana Černe. Komorni dekliški zbor Vox Ilirica je s koncertom obeležil 40 let delovanja, Glasbena šola Ilirska Bistrica pa 75 let. Avalon je osmi in zadnji studijski album angleške skupine Roxy Music in tudi njihov najuspešnejši studijski album. V glasbeni ogrlici oddaje ga predstavlja Goran Gregorič.