Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ta vikend se začenja letošnji cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Mozartine 2026. Na štirih koncertih se bodo članice in člani našega orkestra predstavili v različnih vlogah – kot orkestrski in komorni glasbeniki ter tudi kot solisti. V Slovenskem ljudskem gledališču Celje pa bodo nocoj na odru krstno uprizorili predstavo Hlapci, dokumentarec za prihodnost.
Ta vikend se začenja letošnji cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija Mozartine 2026. Na štirih koncertih se bodo članice in člani našega orkestra predstavili v različnih vlogah – kot orkestrski in komorni glasbeniki ter tudi kot solisti. V Slovenskem ljudskem gledališču Celje pa bodo nocoj na odru krstno uprizorili predstavo Hlapci, dokumentarec za prihodnost.
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov. Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo. Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov. Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo. Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
Odtujeni oče, sicer renomiran filmski režiser Gustav Borg, se po smrti svoje bivše žene vrne na Norveško v življenji svojih dveh odraslih hčerk in želi njihovo nekdanjo skupno hišo uporabiti za svoj naslednji celovečerni projekt. V njem bi rad v glavni vlogi videl starejšo hčer, priznano gledališko igralko Noro, ki pa njegov predlog, kot tudi vse poskuse zbliževanja, odločno zavrača. Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, 2025) režiserja srednje generacije Joachima Trierja je eden od odmevnejših filmov lanskega leta – prejel je veliko nagrado žirije v Cannesu, osem nominacij za zlati globus in tako naprej. Nedvomno gre za igralsko mojstrovino dvojca Stellan Skarsgård in Renate Reinsve, ki je nastopila že v več Trierjevih filmih, oziroma za odličen prikaz, kako oče in hči oziroma obe hčeri, če smo natančni, vsak na svoj način predelujejo svoje travme in nerazrešene odnose. S te plati se zdi malce osupljivo, kako močan vpliv ima resnobna teža Ingmarja Bergmana na skandinavske ustvarjalce še dvajset let po smrti; seveda pa lahko razumemo Sentimentalno vrednost tudi kot dostojen hommage njegovemu opusu … Opozoriti bi veljalo tudi na izjemen občutek Joachima Trierja za dogajalni, celo ozkoarhitekturni prostor – svojemu domačemu Oslu je posvetil celo trilogijo, v kateri izstopa otožna generacijska sonata Oslo, 31. avgusta (2011). V tem pogledu je tudi stara domača hiša Borgovih eno od dveh ključnih jeder pripovedi: v poskusu snemanja delno avtobiografskega filma se v hiši retrospektivno pred nami odvije celotno 20. stoletje. Tako, dobesedno pred gledalcem, Sentimentalna vrednost zraste iz navidezno majhne, intimne pripovedi v vêliko romaneskno delo. Joachim Trier je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in je tudi sam v letih, ko se lahko človek že včasih ozre nazaj. Portret teže staranja, bližine smrti, dvomov, upov in dilem, pri katerem mu pomaga Stellan Skarsgård, je izvrstno doživet. Podobno lahko občudujemo nevsiljiv preplet spomina prostora, podedovanih travm in »zapuščine« v več pomenih besede. Seveda gre za pogosto uporabljen literarni pripomoček, hkrati pa pomanjkanja vizualnih veščin Trierju res ne moremo očitati. Edini resnejši pomislek, ki ga imam glede celovečerca, je platonične narave. Namreč, ena od bolj neprijetnih plati filmske branže je, da je silno incestuozna. S tem ne namigujem na karkoli v zvezi z zgodbo Sentimentalne vrednosti, ampak na zapredenost vase in obsedenost z lastnim početjem. Hollywood še zdavnaj ni edini, ki si silno rad čestita in se treplja po ramenih zaradi svojega domnevno pomembnega početja – tudi na tej strani Atlantika se preštevilni avtorji težko uprejo skušnjavi, da ne bi vsaj enkrat v karieri posneli filma o filmu ...
Odtujeni oče, sicer renomiran filmski režiser Gustav Borg, se po smrti svoje bivše žene vrne na Norveško v življenji svojih dveh odraslih hčerk in želi njihovo nekdanjo skupno hišo uporabiti za svoj naslednji celovečerni projekt. V njem bi rad v glavni vlogi videl starejšo hčer, priznano gledališko igralko Noro, ki pa njegov predlog, kot tudi vse poskuse zbliževanja, odločno zavrača. Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, 2025) režiserja srednje generacije Joachima Trierja je eden od odmevnejših filmov lanskega leta – prejel je veliko nagrado žirije v Cannesu, osem nominacij za zlati globus in tako naprej. Nedvomno gre za igralsko mojstrovino dvojca Stellan Skarsgård in Renate Reinsve, ki je nastopila že v več Trierjevih filmih, oziroma za odličen prikaz, kako oče in hči oziroma obe hčeri, če smo natančni, vsak na svoj način predelujejo svoje travme in nerazrešene odnose. S te plati se zdi malce osupljivo, kako močan vpliv ima resnobna teža Ingmarja Bergmana na skandinavske ustvarjalce še dvajset let po smrti; seveda pa lahko razumemo Sentimentalno vrednost tudi kot dostojen hommage njegovemu opusu … Opozoriti bi veljalo tudi na izjemen občutek Joachima Trierja za dogajalni, celo ozkoarhitekturni prostor – svojemu domačemu Oslu je posvetil celo trilogijo, v kateri izstopa otožna generacijska sonata Oslo, 31. avgusta (2011). V tem pogledu je tudi stara domača hiša Borgovih eno od dveh ključnih jeder pripovedi: v poskusu snemanja delno avtobiografskega filma se v hiši retrospektivno pred nami odvije celotno 20. stoletje. Tako, dobesedno pred gledalcem, Sentimentalna vrednost zraste iz navidezno majhne, intimne pripovedi v vêliko romaneskno delo. Joachim Trier je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in je tudi sam v letih, ko se lahko človek že včasih ozre nazaj. Portret teže staranja, bližine smrti, dvomov, upov in dilem, pri katerem mu pomaga Stellan Skarsgård, je izvrstno doživet. Podobno lahko občudujemo nevsiljiv preplet spomina prostora, podedovanih travm in »zapuščine« v več pomenih besede. Seveda gre za pogosto uporabljen literarni pripomoček, hkrati pa pomanjkanja vizualnih veščin Trierju res ne moremo očitati. Edini resnejši pomislek, ki ga imam glede celovečerca, je platonične narave. Namreč, ena od bolj neprijetnih plati filmske branže je, da je silno incestuozna. S tem ne namigujem na karkoli v zvezi z zgodbo Sentimentalne vrednosti, ampak na zapredenost vase in obsedenost z lastnim početjem. Hollywood še zdavnaj ni edini, ki si silno rad čestita in se treplja po ramenih zaradi svojega domnevno pomembnega početja – tudi na tej strani Atlantika se preštevilni avtorji težko uprejo skušnjavi, da ne bi vsaj enkrat v karieri posneli filma o filmu ...
Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš?
Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš?
Tokrat na obratu pregled in prelet glasbenih prelomov leta 2025 oddaje Proti etru. Še eno leto močno dejavnega (ameriškega) raperskega podtalja, neodvisni jazz z obeh strani Atlantika, koščki iz Avstralije in Libanona. Prvič, sledi še drugi del! 01 Leroi Conroy - Tiger Tro 02 McKinley Dixon - Magic, Alive! 03 Summer Pearl - THE END GAME 04 Pink Siifu - Last One Alive'! 05 Anthony Joseph - Black History 06 Ebo Taylor, Adrian Younge, Ali Shaheed Muhammad – Get Up 07 Nādt Orchestra - Spiral 08 COLLIGNON - Estrada do Norte 09 Mourning [A] BLKstar - Lil' Bobby Hutton 10 Ben Lamar Gay - there, inside the morning glory 11 Organic Pulse Ensemble - Oppression Is Nine Tenths Of The Law 12 Surprise Chef – Bully Ball 13 Charif Megarbane - East of What 14 Keanu Nelson – Place Where I Go
Tokrat na obratu pregled in prelet glasbenih prelomov leta 2025 oddaje Proti etru. Še eno leto močno dejavnega (ameriškega) raperskega podtalja, neodvisni jazz z obeh strani Atlantika, koščki iz Avstralije in Libanona. Prvič, sledi še drugi del! 01 Leroi Conroy - Tiger Tro 02 McKinley Dixon - Magic, Alive! 03 Summer Pearl - THE END GAME 04 Pink Siifu - Last One Alive'! 05 Anthony Joseph - Black History 06 Ebo Taylor, Adrian Younge, Ali Shaheed Muhammad – Get Up 07 Nādt Orchestra - Spiral 08 COLLIGNON - Estrada do Norte 09 Mourning [A] BLKstar - Lil' Bobby Hutton 10 Ben Lamar Gay - there, inside the morning glory 11 Organic Pulse Ensemble - Oppression Is Nine Tenths Of The Law 12 Surprise Chef – Bully Ball 13 Charif Megarbane - East of What 14 Keanu Nelson – Place Where I Go
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Kultura zdravi - umetnost lajša
Mladinska predstava Bratovščina sinjega galeba, ki so jo po romanu Toneta Seliškarja postavili na oder ptujskega gledališča, prinaša tudi 90 let po izdaji romana mladim danes pomembna sporočila o prijateljstvu, zaupanju, pogumu in odraščanju. Pogovor z ustvarjalci uprizoritve predstavljamo v oddaji o kulturi, druga tema oddaje pa je pregledna razstava članic in članov Društva likovnih umetnikov Maribor v društveni galeriji, kjer so na ogled tudi dela letošnjih treh nagrajenk Sladžane Matić Trstenjak, Katje Majer in Natalije Črnčec.
Mladinska predstava Bratovščina sinjega galeba, ki so jo po romanu Toneta Seliškarja postavili na oder ptujskega gledališča, prinaša tudi 90 let po izdaji romana mladim danes pomembna sporočila o prijateljstvu, zaupanju, pogumu in odraščanju. Pogovor z ustvarjalci uprizoritve predstavljamo v oddaji o kulturi, druga tema oddaje pa je pregledna razstava članic in članov Društva likovnih umetnikov Maribor v društveni galeriji, kjer so na ogled tudi dela letošnjih treh nagrajenk Sladžane Matić Trstenjak, Katje Majer in Natalije Črnčec.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi pri Jozefu Suku. Zaradi fašističnega nasilja v rojstnem kraju se je po študiju, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil je profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer delal vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist ter bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja. Skladatelj je umrl v svojem 96. letu starosti v Beogradu, svoja zadnja dela pa je napisal okoli leta 1990, torej le osem let pred smrtjo.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi pri Jozefu Suku. Zaradi fašističnega nasilja v rojstnem kraju se je po študiju, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil je profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer delal vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist ter bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja. Skladatelj je umrl v svojem 96. letu starosti v Beogradu, svoja zadnja dela pa je napisal okoli leta 1990, torej le osem let pred smrtjo.
LUIGI BOCCHERINI: NOČNA GLASBA NA MADRIDSKIH ULICAH, OP. 30, ŠT. 6 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE FRANZ LISZT: VENEZIA E NAPOLI, S.162 Klavir: JORGE BOLET JOSEF SUK: PRAGA (SIMFONIČNA PESNITEV) ORKESTER ČEŠKE FILHARMONIJE, Dirigent: ALOIS KLIMA FRANCIS POULENC: SUITE FROM LES BICHES SIMFONIČNI ORKESTER JUGOVZHODNEGA RADIA BADEN BADEN, Dirigent: MARCELLO VIOTTI ERIC COATES: LONDON CALLING in LONDON BRIDGE THE ROYAL ARTILLERY BAND, Dirigent: GEOFFREY KINGSTON JOHANN STRAUSS ML.: PARAFRAZA NA NA LEPI MODRI DONAVI Klavir: BRUNO LUKK in ANNA KLAS JOSIP MAGDIĆ: SPREHOD SKOZI LJUBLJANO, SUITA ZA 14 INSTRUMENTOV INSTRUMENTALNI ANSAMBEL, Dirigent: JOSIP MAGDIĆ
LUIGI BOCCHERINI: NOČNA GLASBA NA MADRIDSKIH ULICAH, OP. 30, ŠT. 6 KOMORNI GODALNI ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE FRANZ LISZT: VENEZIA E NAPOLI, S.162 Klavir: JORGE BOLET JOSEF SUK: PRAGA (SIMFONIČNA PESNITEV) ORKESTER ČEŠKE FILHARMONIJE, Dirigent: ALOIS KLIMA FRANCIS POULENC: SUITE FROM LES BICHES SIMFONIČNI ORKESTER JUGOVZHODNEGA RADIA BADEN BADEN, Dirigent: MARCELLO VIOTTI ERIC COATES: LONDON CALLING in LONDON BRIDGE THE ROYAL ARTILLERY BAND, Dirigent: GEOFFREY KINGSTON JOHANN STRAUSS ML.: PARAFRAZA NA NA LEPI MODRI DONAVI Klavir: BRUNO LUKK in ANNA KLAS JOSIP MAGDIĆ: SPREHOD SKOZI LJUBLJANO, SUITA ZA 14 INSTRUMENTOV INSTRUMENTALNI ANSAMBEL, Dirigent: JOSIP MAGDIĆ
Devetega januarja 1856 se je v bližini Rimskih Toplic rodil Anton Aškerc. Lirske pesmi je pisal po Stritarjevem in Gregorčičevem zgledu, po 1882 pa vse bolj epsko poezijo. Za Lirični utrinek smo izbrali njegovo znamenito balado Brodnik, v kateri obravnava turške vpade v naše kraje in odpor proti njim. Interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Devetega januarja 1856 se je v bližini Rimskih Toplic rodil Anton Aškerc. Lirske pesmi je pisal po Stritarjevem in Gregorčičevem zgledu, po 1882 pa vse bolj epsko poezijo. Za Lirični utrinek smo izbrali njegovo znamenito balado Brodnik, v kateri obravnava turške vpade v naše kraje in odpor proti njim. Interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Ta teden se spominjamo obletnic štirih umetnikov. LUIS GIANNEO: SEIS COPLAS Mezzosopran: BERNARDA FINK, Klavir: CARMEN PIAZZINI KAZIMIERZ SEROCKI: KONCERT ZA TROMBON IN ORKESTER Pozavna: CHRISTIAN LINDBERG, ŠVEDSKI RADIJSKI SIMFONIČNI ORKESTER, Dirigent: LEIF SEGERSTAM STEVAN STOJANOVIĆ MOKRANJAC: PRIMORSKI NAPEVI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, Dirigent: JOŽE FÜRST MARJAN KOZINA: SIMFONIJA - 4. stavek PROTI MORJU ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, Dirigent: MARKO MUNIH
Ta teden se spominjamo obletnic štirih umetnikov. LUIS GIANNEO: SEIS COPLAS Mezzosopran: BERNARDA FINK, Klavir: CARMEN PIAZZINI KAZIMIERZ SEROCKI: KONCERT ZA TROMBON IN ORKESTER Pozavna: CHRISTIAN LINDBERG, ŠVEDSKI RADIJSKI SIMFONIČNI ORKESTER, Dirigent: LEIF SEGERSTAM STEVAN STOJANOVIĆ MOKRANJAC: PRIMORSKI NAPEVI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, Dirigent: JOŽE FÜRST MARJAN KOZINA: SIMFONIJA - 4. stavek PROTI MORJU ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, Dirigent: MARKO MUNIH
Ta teden se spominjamo obletnic štirih umetnikov. LUIS GIANNEO: SEIS COPLAS Mezzosopran: BERNARDA FINK, Klavir: CARMEN PIAZZINI KAZIMIERZ SEROCKI: KONCERT ZA TROMBON IN ORKESTER Pozavna: CHRISTIAN LINDBERG, ŠVEDSKI RADIJSKI SIMFONIČNI ORKESTER, Dirigent: LEIF SEGERSTAM STEVAN STOJANOVIĆ MOKRANJAC: PRIMORSKI NAPEVI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, Dirigent: JOŽE FÜRST MARJAN KOZINA: SIMFONIJA - 4. stavek PROTI MORJU ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, Dirigent: MARKO MUNIH
Ta teden se spominjamo obletnic štirih umetnikov. LUIS GIANNEO: SEIS COPLAS Mezzosopran: BERNARDA FINK, Klavir: CARMEN PIAZZINI KAZIMIERZ SEROCKI: KONCERT ZA TROMBON IN ORKESTER Pozavna: CHRISTIAN LINDBERG, ŠVEDSKI RADIJSKI SIMFONIČNI ORKESTER, Dirigent: LEIF SEGERSTAM STEVAN STOJANOVIĆ MOKRANJAC: PRIMORSKI NAPEVI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, Dirigent: JOŽE FÜRST MARJAN KOZINA: SIMFONIJA - 4. stavek PROTI MORJU ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, Dirigent: MARKO MUNIH
Pred začetkom kinotečnega cikla filmov Ernsta Lubitscha, ki je bil v dobi klasičnega Hollywooda znan kot mojster romantične komedije, se v oddaji pogovarjamo s filozofinjo dr. Alenko Zupančič.
Pred začetkom kinotečnega cikla filmov Ernsta Lubitscha, ki je bil v dobi klasičnega Hollywooda znan kot mojster romantične komedije, se v oddaji pogovarjamo s filozofinjo dr. Alenko Zupančič.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Rdeča nit oddaje bodo skandinavske dežele, ki povezujejo trojico naših glasbenih umetnikov – tam bodisi živijo in delujejo ali pa študirajo in občasno gostujejo. To so Urša Lah, Žiga Čopi in Manca Kumar. Urša Lah je Norveško in njeno bogato zborovsko tradicijo spoznavala, ko je na Arktični univerzi v Tromsu študirala zborovsko dirigiranje. Po končanem študiju je v Sloveniji vodila različne zbore, med drugim APZ Tone Tomšič, s katerim je leta 2008 v Debrecenu osvojila celo veliko nagrado Evrope. Leto pozneje se je odločila za življenje na Norveškem, od koder je tudi njen mož, prav tako zborovski dirigent. Deluje kot glasbena pedagoginja, članica žirij in dirigentka različnih zborov, najbolj pa je predana zboru, ki sta ga ustanovila skupaj z možem, to je mednarodni komorni zbor Utopija in˛realnost. Tenorist Žiga Čopi sodeluje v projektih na Norveškem kot tudi v Avstriji in Italiji. Sopranistka Manca Kumar pa je magistrirala na akademiji Sibelius v Helsinkih, uveljavlja se kot interpretka samospevov, nastopa pa tudi v vokalno-instrumentalnih delih in operah.
Rdeča nit oddaje bodo skandinavske dežele, ki povezujejo trojico naših glasbenih umetnikov – tam bodisi živijo in delujejo ali pa študirajo in občasno gostujejo. To so Urša Lah, Žiga Čopi in Manca Kumar. Urša Lah je Norveško in njeno bogato zborovsko tradicijo spoznavala, ko je na Arktični univerzi v Tromsu študirala zborovsko dirigiranje. Po končanem študiju je v Sloveniji vodila različne zbore, med drugim APZ Tone Tomšič, s katerim je leta 2008 v Debrecenu osvojila celo veliko nagrado Evrope. Leto pozneje se je odločila za življenje na Norveškem, od koder je tudi njen mož, prav tako zborovski dirigent. Deluje kot glasbena pedagoginja, članica žirij in dirigentka različnih zborov, najbolj pa je predana zboru, ki sta ga ustanovila skupaj z možem, to je mednarodni komorni zbor Utopija in˛realnost. Tenorist Žiga Čopi sodeluje v projektih na Norveškem kot tudi v Avstriji in Italiji. Sopranistka Manca Kumar pa je magistrirala na akademiji Sibelius v Helsinkih, uveljavlja se kot interpretka samospevov, nastopa pa tudi v vokalno-instrumentalnih delih in operah.
Francosko-belgijska pisateljica Diane Ducret (1982) je študirala filozofijo, pisala je scenarije za televizijske serije, objavila je več romanov, znana pa je tudi po študijah žensk, ki so bile povezane z zloglasnimi diktatorji ali gangsterji. V romanu Diktatorka ponudi romantično vizijo Zahoda, ki tone v kaos ter najde novega idola in voditelja v ženski s čezmernimi ambicijami. Prevajalka Tadeja Šergan, igralka Ana Urbanc, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.
Francosko-belgijska pisateljica Diane Ducret (1982) je študirala filozofijo, pisala je scenarije za televizijske serije, objavila je več romanov, znana pa je tudi po študijah žensk, ki so bile povezane z zloglasnimi diktatorji ali gangsterji. V romanu Diktatorka ponudi romantično vizijo Zahoda, ki tone v kaos ter najde novega idola in voditelja v ženski s čezmernimi ambicijami. Prevajalka Tadeja Šergan, igralka Ana Urbanc, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Urban Gruden, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V osišču dogajanja je sprva uspešen uslužbenec Statističnega urada, ki postane dobrodelnež in začne zaradi človekoljubnih akcij zanemarjati svojo uradniško službo. A kot nam v igri pove pripovedovalec, bi bilo vse v redu, če življenje ne bi imelo tudi druge plati ... Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Emil Smasek Tonska mojstrica: Ivica Dolinar Dane Gorjanc – Frane Milčinski - Ježek Gorjančeva žena – Majda Potokar Pripovedovalec – Jurij Souček Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1962.
V osišču dogajanja je sprva uspešen uslužbenec Statističnega urada, ki postane dobrodelnež in začne zaradi človekoljubnih akcij zanemarjati svojo uradniško službo. A kot nam v igri pove pripovedovalec, bi bilo vse v redu, če življenje ne bi imelo tudi druge plati ... Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Emil Smasek Tonska mojstrica: Ivica Dolinar Dane Gorjanc – Frane Milčinski - Ježek Gorjančeva žena – Majda Potokar Pripovedovalec – Jurij Souček Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1962.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
ARTElier è arte, cultura, costume e società. Ogni settimana mostre, eventi e ospiti in studio, che vi faranno conoscere da vicino questo mondo. ARTElier je umetnost, kultura, običaji in družba. Vsak teden razstave, dogodki in gostje v studiu.
Daniil Harms (1905–1942) je ruski avantgardist z začetka 20. stoletja. Bil je eden prvih satirikov, ki je v zgodnjem obdobju Sovjetske zveze pisal pod vplivom nadrealizma ter na podlagi absurda ustvaril edinstveni literarni izraz. Najbolj je znan po kratkih zgodbah, ki so zgoščene miniature in običajno razkrivajo nesmisel življenja. Svet v njih je nepredvidljiv in neurejen, liki pa se mnogokrat obnašajo nerazumsko, zato je pisatelj prav skozi njih tok zgodbe mnogokrat zapeljal v nepredvidljivo smer. Pred nekaj dnevi, 30. decembra, bi Daniil Harms dopolnil 120 let, ob tem jubileju predstavljamo njegovo ustvarjanje. Avtor oddaje Matej Juh, prevajalec Drago Bajt, interpreti Slavko Cerjak, Boris Mihalj, Barbara Novakovič, bralca Jure Franko in Lidija Hartman, režiser Igor Likar, glasbena opremljevalka Darka Hlavka Godina, tonski mojster Mirko Marinšek, urednika oddaje Matej Juh in Gregor Podlogar, leto nastanka 2006.
Daniil Harms (1905–1942) je ruski avantgardist z začetka 20. stoletja. Bil je eden prvih satirikov, ki je v zgodnjem obdobju Sovjetske zveze pisal pod vplivom nadrealizma ter na podlagi absurda ustvaril edinstveni literarni izraz. Najbolj je znan po kratkih zgodbah, ki so zgoščene miniature in običajno razkrivajo nesmisel življenja. Svet v njih je nepredvidljiv in neurejen, liki pa se mnogokrat obnašajo nerazumsko, zato je pisatelj prav skozi njih tok zgodbe mnogokrat zapeljal v nepredvidljivo smer. Pred nekaj dnevi, 30. decembra, bi Daniil Harms dopolnil 120 let, ob tem jubileju predstavljamo njegovo ustvarjanje. Avtor oddaje Matej Juh, prevajalec Drago Bajt, interpreti Slavko Cerjak, Boris Mihalj, Barbara Novakovič, bralca Jure Franko in Lidija Hartman, režiser Igor Likar, glasbena opremljevalka Darka Hlavka Godina, tonski mojster Mirko Marinšek, urednika oddaje Matej Juh in Gregor Podlogar, leto nastanka 2006.
Na 2. koncertu Carpe artem, ki so ga izvedli v sodelovanju s Koncertnim ateljejem Društva slovenskih skladateljev, so zazvenela novejša dela štirih slovenskih skladateljev: Janija Goloba, Tomaža Habeta, Slavka Šuklarja in Roka Goloba.
Na 2. koncertu Carpe artem, ki so ga izvedli v sodelovanju s Koncertnim ateljejem Društva slovenskih skladateljev, so zazvenela novejša dela štirih slovenskih skladateljev: Janija Goloba, Tomaža Habeta, Slavka Šuklarja in Roka Goloba.
Rota je v glasbi za film uporabil kombinacijo preprostih, a izrazito čustvenih melodij, ki pogosto spominjajo na renesančno glasbo, a so povsem izvirne in prilagojene filmskemu pripovednemu toku. Njegov slog združuje nežnost, romantičnost in meditativno melanholijo z dramatičnimi poudarki, kar ustvarja edinstveno harmonsko in čustveno izkušnjo.
Rota je v glasbi za film uporabil kombinacijo preprostih, a izrazito čustvenih melodij, ki pogosto spominjajo na renesančno glasbo, a so povsem izvirne in prilagojene filmskemu pripovednemu toku. Njegov slog združuje nežnost, romantičnost in meditativno melanholijo z dramatičnimi poudarki, kar ustvarja edinstveno harmonsko in čustveno izkušnjo.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
V Kosovelovem domu v Sežani se na razstavi Celota predstavljata umetnici Sibila Leskovec in Špela Šedivy s skulpturo, ki sta jo ustvarili skupaj. Gre za njuno prvo skupno delo, v katerem se individualna likovna izraza združita v enoten, premišljen umetniški dialog. Pomembna pridobitev je zaznamovala Narodno in študijsko knjižnico v Trstu, ki odslej hrani prvo izdajo Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Dragoceno in redko knjigo je knjižnici podaril Tržačan Sergij Premru. S tem se je uvrstila med redke evropske knjižnice, ki hranijo ta temeljni spomenik slovenske pisane besede. Tržaški filmski festival letos v ospredje postavlja uveljavljene slovenske režiserke in njihova dela. Med ostalimi bo predstavljen eden najbolj nagrajevanih celovečernih prvencev zadnjih let z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo mlade slovenske režiserke Ester Ivakič. Glasbeno ogrlico je Armando Šturman posvetil junaškemu Pohorskemu bataljonu, ki je svojo poslednjo bitko bojeval prav na današnji dan, 8. januarja 1943, na Osankarici.
V Kosovelovem domu v Sežani se na razstavi Celota predstavljata umetnici Sibila Leskovec in Špela Šedivy s skulpturo, ki sta jo ustvarili skupaj. Gre za njuno prvo skupno delo, v katerem se individualna likovna izraza združita v enoten, premišljen umetniški dialog. Pomembna pridobitev je zaznamovala Narodno in študijsko knjižnico v Trstu, ki odslej hrani prvo izdajo Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Dragoceno in redko knjigo je knjižnici podaril Tržačan Sergij Premru. S tem se je uvrstila med redke evropske knjižnice, ki hranijo ta temeljni spomenik slovenske pisane besede. Tržaški filmski festival letos v ospredje postavlja uveljavljene slovenske režiserke in njihova dela. Med ostalimi bo predstavljen eden najbolj nagrajevanih celovečernih prvencev zadnjih let z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo mlade slovenske režiserke Ester Ivakič. Glasbeno ogrlico je Armando Šturman posvetil junaškemu Pohorskemu bataljonu, ki je svojo poslednjo bitko bojeval prav na današnji dan, 8. januarja 1943, na Osankarici.
Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.
Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.
Februarja lani je Vitja Kovačević nastopil na koncertu cikla Solo e da camera, za svoj nastop pa je izbral dokaj sodoben program. Svojo glasbeno pot je sicer začel na podružnici Konservatorija za glasbo in balet Maribor na Taboru pod mentorstvom Bogdana Štabuca. Sledil je vpis na Konservatorij za glasbo in balet Maribor, kjer je bil njegov mentor Vojko Vešligaj, nato pa še na Akademijo za glasbo, kjer je njegov profesor Tomaž Rajterič. JULIAN BREAM: INVOCATION AND DANCE ZA KITARO TORU TAKEMITSU: ALL IN TWILIGHT (ŠTIRI SKLADBE ZA KITARO) VITJA KOVAČEVIĆ: PASSACAGLIA ZA KITARO
Februarja lani je Vitja Kovačević nastopil na koncertu cikla Solo e da camera, za svoj nastop pa je izbral dokaj sodoben program. Svojo glasbeno pot je sicer začel na podružnici Konservatorija za glasbo in balet Maribor na Taboru pod mentorstvom Bogdana Štabuca. Sledil je vpis na Konservatorij za glasbo in balet Maribor, kjer je bil njegov mentor Vojko Vešligaj, nato pa še na Akademijo za glasbo, kjer je njegov profesor Tomaž Rajterič. JULIAN BREAM: INVOCATION AND DANCE ZA KITARO TORU TAKEMITSU: ALL IN TWILIGHT (ŠTIRI SKLADBE ZA KITARO) VITJA KOVAČEVIĆ: PASSACAGLIA ZA KITARO
Na redni spored Kinodvora prihaja eden najbolj pričakovanih filmov preteklega leta – film Sentimentalna vrednost Joachima Trierja, ki občinstva navdušuje že vse od premiere v Cannesu. Razstavišče Magazzino delle idee/Skladišče idej v Trstu pa še do 25. januarja ponuja razstavo z izborom del tržaškega slikarja slovenskega rodu Bogdana Groma.
Na redni spored Kinodvora prihaja eden najbolj pričakovanih filmov preteklega leta – film Sentimentalna vrednost Joachima Trierja, ki občinstva navdušuje že vse od premiere v Cannesu. Razstavišče Magazzino delle idee/Skladišče idej v Trstu pa še do 25. januarja ponuja razstavo z izborom del tržaškega slikarja slovenskega rodu Bogdana Groma.
Sezono, posvečeno Cankarju, v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju nadaljujejo s krstno uprizoritvijo predstave ''Hlapci, dokumentarec za prihodnost''. Režiser Jan Krmelj je klasično delo umestil v sodoben čas, v ospredje pa je postavil vprašanje, kako in zakaj je kritično mišljenje postalo nevarno za politične sisteme, ki bolj cenijo manipulacijo in dobiček kot pa človeško življenje.
Sezono, posvečeno Cankarju, v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju nadaljujejo s krstno uprizoritvijo predstave ''Hlapci, dokumentarec za prihodnost''. Režiser Jan Krmelj je klasično delo umestil v sodoben čas, v ospredje pa je postavil vprašanje, kako in zakaj je kritično mišljenje postalo nevarno za politične sisteme, ki bolj cenijo manipulacijo in dobiček kot pa človeško življenje.
Podajamo se v bolj sproščeno glasbeno razpoloženje s skladbami iz cikla Schulbrede Tunes Huberta Parryja, Akvarijsko suito Billyja Mayerla, Začetno polko Mihaila Glinke in Valčkom iz Straussovega Cigana barona v virtuozni predelavi Ernöja von Dohnányija.
Podajamo se v bolj sproščeno glasbeno razpoloženje s skladbami iz cikla Schulbrede Tunes Huberta Parryja, Akvarijsko suito Billyja Mayerla, Začetno polko Mihaila Glinke in Valčkom iz Straussovega Cigana barona v virtuozni predelavi Ernöja von Dohnányija.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Med sodobnimi slovenskimi pianisti ima posebno mesto Gregor Ftičar, mojster črno-belih tipk. Pomemben del njegovega ustvarjanja je povezan s klasično zasedbo tria, za svoj najnovejši projekt, Black Smoke Suite, pa je triu dodal še vibrafon. Predstavitev nove plošče.
Med sodobnimi slovenskimi pianisti ima posebno mesto Gregor Ftičar, mojster črno-belih tipk. Pomemben del njegovega ustvarjanja je povezan s klasično zasedbo tria, za svoj najnovejši projekt, Black Smoke Suite, pa je triu dodal še vibrafon. Predstavitev nove plošče.
V oddaji bomo predvajali glasbo skladatelja in dirigenta Demetrija Žebreta. Žebre je na ljubljanskem glasbenem konservatoriju med letoma 1929 in 1934 študiral kompozicijo pri Slavku Ostercu in dirigiranje pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Izpopolnjeval se je na konservatoriju v Pragi pri Josefu Suku, Aloisu Habi in Vaclavu Talichu. Deloval je kot korepetitor in dirigent Ljubljanske opere in pozneje postal najprej direktor mariborske in zatem še ljubljanske operne hiše. Žebre je avtor scenske glasbe ter številnih klavirskih in komornih skladb, najpomembnejši pa je njegov simfonični opus. Leta 1951 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
V oddaji bomo predvajali glasbo skladatelja in dirigenta Demetrija Žebreta. Žebre je na ljubljanskem glasbenem konservatoriju med letoma 1929 in 1934 študiral kompozicijo pri Slavku Ostercu in dirigiranje pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Izpopolnjeval se je na konservatoriju v Pragi pri Josefu Suku, Aloisu Habi in Vaclavu Talichu. Deloval je kot korepetitor in dirigent Ljubljanske opere in pozneje postal najprej direktor mariborske in zatem še ljubljanske operne hiše. Žebre je avtor scenske glasbe ter številnih klavirskih in komornih skladb, najpomembnejši pa je njegov simfonični opus. Leta 1951 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.
Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.
Peter Ternovšek je igralec po duši: to priča tudi rokohitrska potegavščina ob podelitvi Borštnikovega prstana leta 2006, ko je vrgel med presenečene obiskovalke in obiskovalce ponaredek prstana, nato pa svoj nagovor izpeljal bravurozno kot tolikokrat dotlej svoje nastope na odrskih deskah mariborskega gledališča. V bogati karieri je »našel« naklonjeno občinstvo tako s svojimi veselimi, humornimi vlogami, kot tudi z resnimi, zahtevnimi, antologijskimi (takšna je bila zagotovo vloga Alana Stranga v predstavi Equus Petra Shafferja in v režiji Branka Gombača leta 1978, v kateri se je slekel na praznem odru). Umetnikova osebnost in ustvarjalna žilica se lepo razkrijeta tudi v njegovi knjigi z naslovom Knjigica (izšla je pri Založbi Pivec). V njej avtor (med drugim) predstavi svojo življenjsko filozofijo in spomine na gledališče, vedno pa najde izvirno zasnovo za svoje tekste (od prvega poglavja z naslovom Klicajčki naprej). Več o Knjigici pove Peter Ternovšek v pogovoru z Markom Goljo, posnetim 5. decembra v mariborskem studiu pod Pekrsko gorco. Nikar ne zamudite.
Peter Ternovšek je igralec po duši: to priča tudi rokohitrska potegavščina ob podelitvi Borštnikovega prstana leta 2006, ko je vrgel med presenečene obiskovalke in obiskovalce ponaredek prstana, nato pa svoj nagovor izpeljal bravurozno kot tolikokrat dotlej svoje nastope na odrskih deskah mariborskega gledališča. V bogati karieri je »našel« naklonjeno občinstvo tako s svojimi veselimi, humornimi vlogami, kot tudi z resnimi, zahtevnimi, antologijskimi (takšna je bila zagotovo vloga Alana Stranga v predstavi Equus Petra Shafferja in v režiji Branka Gombača leta 1978, v kateri se je slekel na praznem odru). Umetnikova osebnost in ustvarjalna žilica se lepo razkrijeta tudi v njegovi knjigi z naslovom Knjigica (izšla je pri Založbi Pivec). V njej avtor (med drugim) predstavi svojo življenjsko filozofijo in spomine na gledališče, vedno pa najde izvirno zasnovo za svoje tekste (od prvega poglavja z naslovom Klicajčki naprej). Več o Knjigici pove Peter Ternovšek v pogovoru z Markom Goljo, posnetim 5. decembra v mariborskem studiu pod Pekrsko gorco. Nikar ne zamudite.
Leta 1902 se je na Reki rodil Mihovil Logar, srbski skladatelj s slovenskimi koreninami, ki je svoj glasbeni jezik razvijal pod vplivi novih glasbenih tokov 20. stoletja, s katerimi se je seznanil med študijem kompozicije v Pragi. Kot piše Adriana Sabo v svojem članku z naslovom Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, se je Logar, tako kot drugi praški učenci, na Češkem srečal s tedaj aktualnimi glasbenimi idejami, ki so zajemale širjenje tonalitete z bogato uporabo kromatike, komponiranje atonalnih in atematskih stvaritev ter sproščanje forme. Zato lahko najzgodnejše obdobje Logarjevega ustvarjanja opisujemo s pojmoma modernistično in ekspresionistično.
Leta 1902 se je na Reki rodil Mihovil Logar, srbski skladatelj s slovenskimi koreninami, ki je svoj glasbeni jezik razvijal pod vplivi novih glasbenih tokov 20. stoletja, s katerimi se je seznanil med študijem kompozicije v Pragi. Kot piše Adriana Sabo v svojem članku z naslovom Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, se je Logar, tako kot drugi praški učenci, na Češkem srečal s tedaj aktualnimi glasbenimi idejami, ki so zajemale širjenje tonalitete z bogato uporabo kromatike, komponiranje atonalnih in atematskih stvaritev ter sproščanje forme. Zato lahko najzgodnejše obdobje Logarjevega ustvarjanja opisujemo s pojmoma modernistično in ekspresionistično.
Richard Wagner: DIE HOCHZEIT (Svatba), DIE FEEN (Vile) Carl Maria von Weber: OBERON, EURYANTHE Heinrich Marchner: HANS HEILING
Richard Wagner: DIE HOCHZEIT (Svatba), DIE FEEN (Vile) Carl Maria von Weber: OBERON, EURYANTHE Heinrich Marchner: HANS HEILING
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Angleška poznoromantična pesnica Elizabeth Barrett Browning, ki je živela med letoma 1806 in 1861, je zapustila obsežen opus. Njeno najpomembnejše delo pa so Portugiški soneti iz leta 1847. Enega izmed njih boste slišali v prevodu Alojza Gradnika. Interpretka Stannia Boninsegna, urednica oddaje Staša Grahek. Produkcija 2002.
Angleška poznoromantična pesnica Elizabeth Barrett Browning, ki je živela med letoma 1806 in 1861, je zapustila obsežen opus. Njeno najpomembnejše delo pa so Portugiški soneti iz leta 1847. Enega izmed njih boste slišali v prevodu Alojza Gradnika. Interpretka Stannia Boninsegna, urednica oddaje Staša Grahek. Produkcija 2002.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Gorazd Sedmak je inženir prometnih tehnologij, diplomirani ekonomist in doktor poslovno-organizacijskih ved. Zaposlen je kot izredni profesor in raziskovalec na Univerzi na Primorskem. Njegova raziskovalna in strokovna dejavnost je usmerjena na področja oblikovanja turističnih proizvodov, trženja dediščine in valorizacije avtentičnosti v turizmu. Ampak verjamemo, da vas to pretirano ne zanima. Zato je z nami njegov drugi, neakademski jaz – Goga Sedmak, precej bolj poznan kot pevec razvpite, odbite in rahlo bizarne skupine Zmelkoow, ki že 35 let na sotočju ironije in življenjskih modrosti doživlja velike vzpone in še večje padce v slovenskem prostoru popularne glasbe.
Gorazd Sedmak je inženir prometnih tehnologij, diplomirani ekonomist in doktor poslovno-organizacijskih ved. Zaposlen je kot izredni profesor in raziskovalec na Univerzi na Primorskem. Njegova raziskovalna in strokovna dejavnost je usmerjena na področja oblikovanja turističnih proizvodov, trženja dediščine in valorizacije avtentičnosti v turizmu. Ampak verjamemo, da vas to pretirano ne zanima. Zato je z nami njegov drugi, neakademski jaz – Goga Sedmak, precej bolj poznan kot pevec razvpite, odbite in rahlo bizarne skupine Zmelkoow, ki že 35 let na sotočju ironije in življenjskih modrosti doživlja velike vzpone in še večje padce v slovenskem prostoru popularne glasbe.
Manca Klun je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti. Živi v Berlinu, kjer dela na socialnem področju. Njena prva pesniška zbirka z naslovom Če ne morem biti jezik je izšla leta 2020 pri Hiši poezije. V svoji drugi pesniški zbirki z nekoliko skrivnostnim naslovom Nisaki pa v središče postavlja prav jezik. Kot zapiše urednica knjige Kristina Kočan na zavihku knjige, "pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno". V grščini beseda nisaki pomeni majhen otok, ki lahko simbolizira tako zatočišče, oddaljenost kot tudi izoliranost in še kaj. Izbrali smo nekaj pesmi iz te zbirke. Interpretka Ana Urbanc, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.
Manca Klun je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti. Živi v Berlinu, kjer dela na socialnem področju. Njena prva pesniška zbirka z naslovom Če ne morem biti jezik je izšla leta 2020 pri Hiši poezije. V svoji drugi pesniški zbirki z nekoliko skrivnostnim naslovom Nisaki pa v središče postavlja prav jezik. Kot zapiše urednica knjige Kristina Kočan na zavihku knjige, "pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno". V grščini beseda nisaki pomeni majhen otok, ki lahko simbolizira tako zatočišče, oddaljenost kot tudi izoliranost in še kaj. Izbrali smo nekaj pesmi iz te zbirke. Interpretka Ana Urbanc, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.