Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Posvetili se bomo glasbi jazzovske pianistke, skladateljice in občasno tudi pevke Barbare Carroll. Bila je pianistka z bogato domišljijo, največkrat so jo primerjali s pianistično kolegico Marian McPartland. Njen glavni vzornik je bil pianist Bud Powell, čeprav se je sama najrajši odločala za baladni repertoar.
Posvetili se bomo glasbi jazzovske pianistke, skladateljice in občasno tudi pevke Barbare Carroll. Bila je pianistka z bogato domišljijo, največkrat so jo primerjali s pianistično kolegico Marian McPartland. Njen glavni vzornik je bil pianist Bud Powell, čeprav se je sama najrajši odločala za baladni repertoar.
Prav nenavadne verze je v davnem 16. stoletju zapisal Hans Sachs, pesnik, pisec iger in čevljar. Rodil se je v Nürnbergu in se na cerkvenem koru navdušil za poezijo. Napisal je izjemno veliko pesmi, karnevalskih iger, tragedije, komedije, prozne dialoge. Umrl je prav tako v Nürnbergu na današnji dan pred 450 leti in ob tej obletnici objavljamo njegovo pesem, polno nagnusnosti, saj govori o tem, kako naj se človek grdo vede za mizo. Za protiutež smo dodali še pesem Laški gost Thomasina von Zerklaereja iz 12. stoletja v malo bolj umirjenih in olikanih tonih. Obe pesmi je za radio prevedla Urška P. Černe. Igralec Tomaž Gubenšek, glasbena opremljevalka Nina Kodrič. mojster zvoka: Sonja Strenar režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2016.
Prav nenavadne verze je v davnem 16. stoletju zapisal Hans Sachs, pesnik, pisec iger in čevljar. Rodil se je v Nürnbergu in se na cerkvenem koru navdušil za poezijo. Napisal je izjemno veliko pesmi, karnevalskih iger, tragedije, komedije, prozne dialoge. Umrl je prav tako v Nürnbergu na današnji dan pred 450 leti in ob tej obletnici objavljamo njegovo pesem, polno nagnusnosti, saj govori o tem, kako naj se človek grdo vede za mizo. Za protiutež smo dodali še pesem Laški gost Thomasina von Zerklaereja iz 12. stoletja v malo bolj umirjenih in olikanih tonih. Obe pesmi je za radio prevedla Urška P. Černe. Igralec Tomaž Gubenšek, glasbena opremljevalka Nina Kodrič. mojster zvoka: Sonja Strenar režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2016.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji predstavljamo album La Noche španske zasedbe Radio Tarifa, ki je s tem albumom lani prekinila dolgoletno mirovanje po poslovilnem koncertu leta 2006. Zasedba, ki je delovala štirinajst let, je osvojila mednarodno poslušalstvo tradicionalnih godb s prepoznavno mešanico flamenka ter prvin iz arabske glasbe in tudi drugih mediteranskih slogov, ki jo sedaj raziskuje tudi na novem albumu.
V nocojšnji Etnofoniji predstavljamo album La Noche španske zasedbe Radio Tarifa, ki je s tem albumom lani prekinila dolgoletno mirovanje po poslovilnem koncertu leta 2006. Zasedba, ki je delovala štirinajst let, je osvojila mednarodno poslušalstvo tradicionalnih godb s prepoznavno mešanico flamenka ter prvin iz arabske glasbe in tudi drugih mediteranskih slogov, ki jo sedaj raziskuje tudi na novem albumu.
Analizirali bomo, kdo so zmagovalci in kdo poraženci evropskih filmskih nagrad v Berlinu. Prvič v zgodovini so namreč nominirani kar trije slovenski filmi: igrano-dokumentarni film Igorja Bezinovića Fiume o morte!, animirani celovečerec Zgodbe iz čarobnega vrta ter prvenec Urške Djukić Kaj ti je, deklica. V studiu bomo gostili igralko Katarino Čas, ki bo med drugim spregovorila o svoji vlogi v britanski uspešnici Divja češnja. Šestdelna serija, ki jo primerjajo z uspešnicama Velike male laži in Beli lotos, razkriva razpoke v svetu privilegiranih družbenih slojev in generacijske konflikte v digitalni dobi. V prispevku se spominjamo legendarne skupine Buldožer, ki je nekoč veljala za pionirsko zasedbo neodvisnega jugoslovanskega rocka. Ob 50-letnici izida njenega prvenca Pljuni istini u oči je namreč izšla spominska izdaja vseh plošč. Na koncu predstavljamo še bogato zbirko umetnin iz viktorijanske dobe, ki sta jo poznavalca in zbiralca, zakonca Paul Crowther in Mojca Oblak Crowther, podarila Narodni galeriji. Tam so po več kot desetih letih odprli drugi del razstave z naslovom Prebujanje lepote.
Analizirali bomo, kdo so zmagovalci in kdo poraženci evropskih filmskih nagrad v Berlinu. Prvič v zgodovini so namreč nominirani kar trije slovenski filmi: igrano-dokumentarni film Igorja Bezinovića Fiume o morte!, animirani celovečerec Zgodbe iz čarobnega vrta ter prvenec Urške Djukić Kaj ti je, deklica. V studiu bomo gostili igralko Katarino Čas, ki bo med drugim spregovorila o svoji vlogi v britanski uspešnici Divja češnja. Šestdelna serija, ki jo primerjajo z uspešnicama Velike male laži in Beli lotos, razkriva razpoke v svetu privilegiranih družbenih slojev in generacijske konflikte v digitalni dobi. V prispevku se spominjamo legendarne skupine Buldožer, ki je nekoč veljala za pionirsko zasedbo neodvisnega jugoslovanskega rocka. Ob 50-letnici izida njenega prvenca Pljuni istini u oči je namreč izšla spominska izdaja vseh plošč. Na koncu predstavljamo še bogato zbirko umetnin iz viktorijanske dobe, ki sta jo poznavalca in zbiralca, zakonca Paul Crowther in Mojca Oblak Crowther, podarila Narodni galeriji. Tam so po več kot desetih letih odprli drugi del razstave z naslovom Prebujanje lepote.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Tretji del cikla nosi naslov osmega in devetega speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kajti od boja ne bo odpočil si Hektor nasilni ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Zevs – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Diomedes – Robert Prebil Hektor – Milan Štefe Hera – Štefka Drolc Poseidon – Boris Juh Agamemnon – Slavko Cerjak Iris – Darja Reichmann Odisej – Ivan Rupnik Ahil – Borut Veselko Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Tretji del cikla nosi naslov osmega in devetega speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kajti od boja ne bo odpočil si Hektor nasilni ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Zevs – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Diomedes – Robert Prebil Hektor – Milan Štefe Hera – Štefka Drolc Poseidon – Boris Juh Agamemnon – Slavko Cerjak Iris – Darja Reichmann Odisej – Ivan Rupnik Ahil – Borut Veselko Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
Z zvočnimi zapisi srečanja izvajalcev ljudskih pesmi in viž na Vidmu v Dobrepolju leta 1991 smo se že srečali. Tokrat se mu posvečamo že tretjič, zapeli pa so takrat pevki Marija Papež in Ana Obranovič iz Fare pri Kostelu, Pevke in pevci iz Dolene v Halozah, Marija in France Anzeljc – Petračeva s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, na violinske citre pa je zaigral domačin Jože Zajc.
Z zvočnimi zapisi srečanja izvajalcev ljudskih pesmi in viž na Vidmu v Dobrepolju leta 1991 smo se že srečali. Tokrat se mu posvečamo že tretjič, zapeli pa so takrat pevki Marija Papež in Ana Obranovič iz Fare pri Kostelu, Pevke in pevci iz Dolene v Halozah, Marija in France Anzeljc – Petračeva s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, na violinske citre pa je zaigral domačin Jože Zajc.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Danes se bomo družili z Dragotinom Kettejem in Ivanom Cankarjem. Namreč, nit prijateljstva, ki je družila oba literata, je povezala tudi njuni rodni občini, Ilirsko Bistrico in Vrhniko, ki sta letošnje leto razglasili za Kettejevo in Cankarjevo leto. Evropsko filmsko nagrado za najboljši evropski dokumentarni film je v soboto v Berlinu prejela slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Tokratno glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil desetemu studijskemu albumu britanske progresivne rock skupine Jethro Tull 'Songs from the Wood'.
Danes se bomo družili z Dragotinom Kettejem in Ivanom Cankarjem. Namreč, nit prijateljstva, ki je družila oba literata, je povezala tudi njuni rodni občini, Ilirsko Bistrico in Vrhniko, ki sta letošnje leto razglasili za Kettejevo in Cankarjevo leto. Evropsko filmsko nagrado za najboljši evropski dokumentarni film je v soboto v Berlinu prejela slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Tokratno glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil desetemu studijskemu albumu britanske progresivne rock skupine Jethro Tull 'Songs from the Wood'.
Osmega aprila 2025 je v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopil Pihalni orkester Akademije za glasbo. V okviru cikla Tutti je zaigral pod taktirko Luísa Carvalha, izvedel pa je štiri skladbe, dve smo poslušali prejšnji teden, delno Gershwina in dirigenta samega pa lahko slišite danes. GEORGE GERSHWIN: RAPSODIJA V MODREM ZA KLAVIR IN ORKESTER LUIS CARVALHO: THIS IS NOT A PASSACAGLIA Klavir: IVO GUSTINČIČ, PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, dirigent: LUIS CARVALHO Pianist Ivo Gustinčič je študent Tatjane Ognjanović na Akademiji za glasbo. Svojo glasbeno pot je začel v Glasbeni šoli Postojna, kjer je pod vodstvom Snježane Pleše Žagar opravil osem razredov klavirja in se potem uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki ga je pod mentorstvom Andreje Kosmač štiri leta pozneje tudi končal. Luís Carvalho slovi ne le kot dirigent, ampak tudi kot klarinetist in skladatelj. Deluje kot profesor na portugalski univerzi v Aveiru, kot dirigent nastopa z večino vodilnih portugalskih orkestrov, gostoval pa je tudi v številnih državah po Evropi. Redno premierno izvaja svoje lastne ter skladbe številnih portugalskih in drugih sodobnih skladateljev.
Osmega aprila 2025 je v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopil Pihalni orkester Akademije za glasbo. V okviru cikla Tutti je zaigral pod taktirko Luísa Carvalha, izvedel pa je štiri skladbe, dve smo poslušali prejšnji teden, delno Gershwina in dirigenta samega pa lahko slišite danes. GEORGE GERSHWIN: RAPSODIJA V MODREM ZA KLAVIR IN ORKESTER LUIS CARVALHO: THIS IS NOT A PASSACAGLIA Klavir: IVO GUSTINČIČ, PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, dirigent: LUIS CARVALHO Pianist Ivo Gustinčič je študent Tatjane Ognjanović na Akademiji za glasbo. Svojo glasbeno pot je začel v Glasbeni šoli Postojna, kjer je pod vodstvom Snježane Pleše Žagar opravil osem razredov klavirja in se potem uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki ga je pod mentorstvom Andreje Kosmač štiri leta pozneje tudi končal. Luís Carvalho slovi ne le kot dirigent, ampak tudi kot klarinetist in skladatelj. Deluje kot profesor na portugalski univerzi v Aveiru, kot dirigent nastopa z večino vodilnih portugalskih orkestrov, gostoval pa je tudi v številnih državah po Evropi. Redno premierno izvaja svoje lastne ter skladbe številnih portugalskih in drugih sodobnih skladateljev.
Evropska filmska akademija je v soboto za najboljši evropski film razglasila dramo Sentimentalna vrednost dansko-norveškega filmskega ustvarjalca Joachima Trierja, ki je prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja in scenarista. Med nominiranci 38. evropskih filmskih nagrad so bili tudi trije, vsaj deloma slovenski filmi. V oddaji tudi o razstavi Expositur Zukunft, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica.
Evropska filmska akademija je v soboto za najboljši evropski film razglasila dramo Sentimentalna vrednost dansko-norveškega filmskega ustvarjalca Joachima Trierja, ki je prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja in scenarista. Med nominiranci 38. evropskih filmskih nagrad so bili tudi trije, vsaj deloma slovenski filmi. V oddaji tudi o razstavi Expositur Zukunft, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica.
Tokrat in prihodnjič predstavljamo sodoben francoski repertoar za godbe. Najprej predstavljamo skladbo Marsyas za flavto, izmenično pikolo solo, obligatno harfo in pihalni orkester leta 1980 rojene Maxine Aulio, ki postaja ena osrednjih ustvarjalk izvirnega sodobnega francoskega sporeda za pihalne orkestre, zatem pa še leta 2024 zložen Memento Vivo Oliviera Calmela, prav tako pripadnika srednjega rodu sodobnih francoskih skladateljev, ki si je do zdaj ustvaril ime tako na področju resne glasbe, džeza, glasbe za filme kot tudi izvirnih skladb za pihalne orkestre.
Tokrat in prihodnjič predstavljamo sodoben francoski repertoar za godbe. Najprej predstavljamo skladbo Marsyas za flavto, izmenično pikolo solo, obligatno harfo in pihalni orkester leta 1980 rojene Maxine Aulio, ki postaja ena osrednjih ustvarjalk izvirnega sodobnega francoskega sporeda za pihalne orkestre, zatem pa še leta 2024 zložen Memento Vivo Oliviera Calmela, prav tako pripadnika srednjega rodu sodobnih francoskih skladateljev, ki si je do zdaj ustvaril ime tako na področju resne glasbe, džeza, glasbe za filme kot tudi izvirnih skladb za pihalne orkestre.
Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO
Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO
Poslušajte valčke za klavir, samospeva in Zdravljico za sopran, moški zbor in klavir skladateljice Josipine Turnograjske.
Poslušajte valčke za klavir, samospeva in Zdravljico za sopran, moški zbor in klavir skladateljice Josipine Turnograjske.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Oddajo smo namenili novejšim ploščam na katerih igrajo ali sodelujejo slovenski jazzovski glasbeniki. Poslušali bomo Big Band RTV Slovenija, pevko Jadranko Juras, pianista Gregorja Ftičarja, trobentača Maja Kavška ter pevko in violončelistko Andrejko Možina.
Oddajo smo namenili novejšim ploščam na katerih igrajo ali sodelujejo slovenski jazzovski glasbeniki. Poslušali bomo Big Band RTV Slovenija, pevko Jadranko Juras, pianista Gregorja Ftičarja, trobentača Maja Kavška ter pevko in violončelistko Andrejko Možina.
V Edwardu Elgarju radi vidimo bistvo angleške glasbe, in to upravičeno, saj je dal glasbi otoškega kraljestva močan pečat. O njegovem mestu v njej priča tudi zgodba o srednjem delu njegove prve koračnice iz zbirke Blišč in ceremonija. Ta je med domačim občinstvom postal tako priljubljen, da je neuradno skoraj druga angleška himna.
V Edwardu Elgarju radi vidimo bistvo angleške glasbe, in to upravičeno, saj je dal glasbi otoškega kraljestva močan pečat. O njegovem mestu v njej priča tudi zgodba o srednjem delu njegove prve koračnice iz zbirke Blišč in ceremonija. Ta je med domačim občinstvom postal tako priljubljen, da je neuradno skoraj druga angleška himna.
Na sporedu Nokturno št. 9 v Es-duru Johna Fielda, simfonična pesnitev Šarka iz cikla Moja domovina Bedřicha Smetane, Tarantela, op. 19 Hansa von Bülowa, Koncertne variacije za klavir in orkester na temo stare angleške pivske pesmi 'Down among the dead man', op. 71 Charlesa Villiersa Stanforda, Trobilni kvintet št. 2 v Es-duru, op. 6 Viktorja Evalda, Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, 'Iz novega sveta' Antonína Dvořáka in samospev Z veseljem sem šel skozi zeleni gozd iz Mahlerjevega cikla Dečkov čudežni rog.
Na sporedu Nokturno št. 9 v Es-duru Johna Fielda, simfonična pesnitev Šarka iz cikla Moja domovina Bedřicha Smetane, Tarantela, op. 19 Hansa von Bülowa, Koncertne variacije za klavir in orkester na temo stare angleške pivske pesmi 'Down among the dead man', op. 71 Charlesa Villiersa Stanforda, Trobilni kvintet št. 2 v Es-duru, op. 6 Viktorja Evalda, Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, 'Iz novega sveta' Antonína Dvořáka in samospev Z veseljem sem šel skozi zeleni gozd iz Mahlerjevega cikla Dečkov čudežni rog.
Bosansko-hercegovski pesnik, pisatelj in esejist Semezdin Mehmedinović se je rodil leta 1960 v Kiseljaku pri Tuzli. V slovenščini lahko beremo njegovo pesniško zbirko Sarajevo blues in avtobiografski roman Me'med, rdeča ruta in snežinka. Preživel je obleganje Sarajeva, po vojni pa se je preselil v Združene države Amerike. O travmi, ki posamezniku in s tem tudi družbi ostane še desetletja po vojni, pripoveduje vinjeta Zaklonišče iz zbirke kratkih zapisov Avtoportret s torbo. Prevajalec: Esad Babačić, igralec Milan Štefe. režiser Jože Valentič, urednika oddaje Matej Juh in Vlado Motnikar. Posneto novembra 2018.
Bosansko-hercegovski pesnik, pisatelj in esejist Semezdin Mehmedinović se je rodil leta 1960 v Kiseljaku pri Tuzli. V slovenščini lahko beremo njegovo pesniško zbirko Sarajevo blues in avtobiografski roman Me'med, rdeča ruta in snežinka. Preživel je obleganje Sarajeva, po vojni pa se je preselil v Združene države Amerike. O travmi, ki posamezniku in s tem tudi družbi ostane še desetletja po vojni, pripoveduje vinjeta Zaklonišče iz zbirke kratkih zapisov Avtoportret s torbo. Prevajalec: Esad Babačić, igralec Milan Štefe. režiser Jože Valentič, urednika oddaje Matej Juh in Vlado Motnikar. Posneto novembra 2018.
Na sporedu Andante za flavto in orkester v C-duru, K. 315 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Poloneza št. 3 v A-duru, op. 40/1, 'Vojaška' Frédérica Chopina in Koncert v G-duru za flavto, kitaro in orkester Ferdinanda Carullija.
Na sporedu Andante za flavto in orkester v C-duru, K. 315 Wolfganga Amadeusa Mozarta, Poloneza št. 3 v A-duru, op. 40/1, 'Vojaška' Frédérica Chopina in Koncert v G-duru za flavto, kitaro in orkester Ferdinanda Carullija.
Na sporedu Pastorala v C-duru Leopolda Ignaza Ebnerja, Simfonija v F-duru Josefa Myslivečka, Variacije v C-duru za inštrument s tipkami Michaela Haydna, Koncert za rog in orkester št. 1 v D-duru Josepha Haydna in Kvintet za kitaro in godalni kvartet v D-duru, G. 448 , 'Fandango kvintet' Luigija Boccherinija.
Na sporedu Pastorala v C-duru Leopolda Ignaza Ebnerja, Simfonija v F-duru Josefa Myslivečka, Variacije v C-duru za inštrument s tipkami Michaela Haydna, Koncert za rog in orkester št. 1 v D-duru Josepha Haydna in Kvintet za kitaro in godalni kvartet v D-duru, G. 448 , 'Fandango kvintet' Luigija Boccherinija.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Mineva 150 let od rojstva Dragotina Ketteja, enega od pesnikov slovenske moderne. Že kot dijak je bil član in tajnik Zadruge, sodeloval je z Murnom, Župančičem in zlasti Cankarjem. Živel je v Ljubljani in Novem mestu, po maturi je moral k vojakom v Trst. Tam je zbolel za jetiko, se na smrt bolan leta 1899 vrnil v Ljubljano, kjer je aprila v Cukrarni umrl. V poeziji je izšel iz ljudskih in klasičnih vzorov, znana sta mu bila francoska dekadenca in simbolizem. V središču njegove poezije so ljubezenske pesmi, v ciklu sonetov Moj Bog pa je izpovedal svojo življenjsko in svetovnonazorsko misel. Inerpretacija Kristijan Muck, ton in montaža Gabrijela Čepič, režija Jože Valentič. Produkcija 1994. Redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Staša Grahek.
Mineva 150 let od rojstva Dragotina Ketteja, enega od pesnikov slovenske moderne. Že kot dijak je bil član in tajnik Zadruge, sodeloval je z Murnom, Župančičem in zlasti Cankarjem. Živel je v Ljubljani in Novem mestu, po maturi je moral k vojakom v Trst. Tam je zbolel za jetiko, se na smrt bolan leta 1899 vrnil v Ljubljano, kjer je aprila v Cukrarni umrl. V poeziji je izšel iz ljudskih in klasičnih vzorov, znana sta mu bila francoska dekadenca in simbolizem. V središču njegove poezije so ljubezenske pesmi, v ciklu sonetov Moj Bog pa je izpovedal svojo življenjsko in svetovnonazorsko misel. Inerpretacija Kristijan Muck, ton in montaža Gabrijela Čepič, režija Jože Valentič. Produkcija 1994. Redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Staša Grahek.
V prvem delu diptiha vstopamo v svet Adama Schoenberga, ki je leta 2012 ustvaril sodobno različico Slik z razstave po vzoru Modesta Musorgskega. Picture studies povezujejo umetniška dela iz muzeja Nelson-Atkins: Blochovi trije pijeroti, Baascheve ulične fotografije, van Goghov oljčni gaj, pa ostra geometrija Kandinskega … Schoenbergova glasba s svojo barvitostjo, minimalizmom in dramaturško jasnostjo ustvarja zvočni muzej, v katerem se slike spreminjajo v glasbo.
V prvem delu diptiha vstopamo v svet Adama Schoenberga, ki je leta 2012 ustvaril sodobno različico Slik z razstave po vzoru Modesta Musorgskega. Picture studies povezujejo umetniška dela iz muzeja Nelson-Atkins: Blochovi trije pijeroti, Baascheve ulične fotografije, van Goghov oljčni gaj, pa ostra geometrija Kandinskega … Schoenbergova glasba s svojo barvitostjo, minimalizmom in dramaturško jasnostjo ustvarja zvočni muzej, v katerem se slike spreminjajo v glasbo.
Nobelovec Harold Pinter (1930–2008), angleški dramatik, pesnik, igralec, scenarist, pisatelj in politični aktivist, je eno od osrednjih literarnih imen 20. stoletja. Uveljavil se je predvsem kot dramatik, številna njegova dela pa uvrščamo v gledališče absurda. Dramsko besedilo Prevara (1978), ki ga je Pinter leta 1983 preoblikoval še v scenarij za film, predstavlja nov preobrat v njegovih delih – odmik od dramatike absurda in obrat k realizmu. Poleg tega gre za eno glavnih del tega angleškega dramatika, saj vsebuje značilne kratke dialoge in razgrne paleto človeških slabosti, kot so tekmovalnost, nepoštenost in prevara. Avtorica oddaje Tanja Viher, prevajalka Tanja Viher, interpreta Boris Juh in Mojca Ribič, bralka Barbara Berce, režiser Aleš Jan, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednika oddaje Vlado Senica in Gregor Podlogar, leto produkcije 1980.
Nobelovec Harold Pinter (1930–2008), angleški dramatik, pesnik, igralec, scenarist, pisatelj in politični aktivist, je eno od osrednjih literarnih imen 20. stoletja. Uveljavil se je predvsem kot dramatik, številna njegova dela pa uvrščamo v gledališče absurda. Dramsko besedilo Prevara (1978), ki ga je Pinter leta 1983 preoblikoval še v scenarij za film, predstavlja nov preobrat v njegovih delih – odmik od dramatike absurda in obrat k realizmu. Poleg tega gre za eno glavnih del tega angleškega dramatika, saj vsebuje značilne kratke dialoge in razgrne paleto človeških slabosti, kot so tekmovalnost, nepoštenost in prevara. Avtorica oddaje Tanja Viher, prevajalka Tanja Viher, interpreta Boris Juh in Mojca Ribič, bralka Barbara Berce, režiser Aleš Jan, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednika oddaje Vlado Senica in Gregor Podlogar, leto produkcije 1980.
Serija jazzovskih koncertov v sodelovanju z ljubljansko Cukrarno. Predstavljamo najboljše domače, pa tudi tuje jazzovske zasedbe in soliste.
Serija jazzovskih koncertov v sodelovanju z ljubljansko Cukrarno. Predstavljamo najboljše domače, pa tudi tuje jazzovske zasedbe in soliste.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Premierna predstavitev projekta Med se iskri v temí bobnarja in čelista Kristijana Krajnčana. Nastopajo Tomaž Gajšt (trobenta), Boštjan Simon (saksofon), Robert Jukič (kontrabas) in Kristijan Krajnčan (bobni).
Premierna predstavitev projekta Med se iskri v temí bobnarja in čelista Kristijana Krajnčana. Nastopajo Tomaž Gajšt (trobenta), Boštjan Simon (saksofon), Robert Jukič (kontrabas) in Kristijan Krajnčan (bobni).
V drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je Gabriel García Márquez (1927–2014), sloviti kolumbijski pisatelj in od leta 1982 tudi nobelovec, delal kot dopisnik v Parizu. V tem času se je s prijateljema podal na pot po komunističnih državah Vzhodne Evrope. Pot so začeli v Vzhodnem Berlinu, obiskali pa so še Češkoslovaško, Poljsko, Madžarsko in Sovjetsko zvezo. Iz njegovih zapisov je nastala knjiga S poti po Vzhodni Evropi, ki Márqueza razkriva kot natančnega, duhovitega, pronicljivega opazovalca krajev, ljudi, njihovih vrednot in običajev, predvsem pa tistega sveta, ki ga morda ni več, a nam je številnim še vedno nenavadno blizu. Prevajalka: Marjeta Drobnič; režiser: Marko Rengeo; interpret: Gaber Kristjan Trseglav; glasbena opremljevalka: Nina Kodrič; mojster zvoka: Matjaž Miklič; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2026.
V drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je Gabriel García Márquez (1927–2014), sloviti kolumbijski pisatelj in od leta 1982 tudi nobelovec, delal kot dopisnik v Parizu. V tem času se je s prijateljema podal na pot po komunističnih državah Vzhodne Evrope. Pot so začeli v Vzhodnem Berlinu, obiskali pa so še Češkoslovaško, Poljsko, Madžarsko in Sovjetsko zvezo. Iz njegovih zapisov je nastala knjiga S poti po Vzhodni Evropi, ki Márqueza razkriva kot natančnega, duhovitega, pronicljivega opazovalca krajev, ljudi, njihovih vrednot in običajev, predvsem pa tistega sveta, ki ga morda ni več, a nam je številnim še vedno nenavadno blizu. Prevajalka: Marjeta Drobnič; režiser: Marko Rengeo; interpret: Gaber Kristjan Trseglav; glasbena opremljevalka: Nina Kodrič; mojster zvoka: Matjaž Miklič; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2026.
Letos mineva 300 let od smrti skladatelja Domenica Zipolija, 400 let od rojstva Giovannija Legrenzija in 375 let od smrti Michaela Praetoriusa. Bili so sodobniki, vsi so živeli in delovali v času baroka, vsi trije pa so poznani tudi po ustvarjanju glasbe, namenjene za izvajanje v božičnem času, ki traja še ves januar.
Letos mineva 300 let od smrti skladatelja Domenica Zipolija, 400 let od rojstva Giovannija Legrenzija in 375 let od smrti Michaela Praetoriusa. Bili so sodobniki, vsi so živeli in delovali v času baroka, vsi trije pa so poznani tudi po ustvarjanju glasbe, namenjene za izvajanje v božičnem času, ki traja še ves januar.
Leta 2021 ustanovljeni francoski orkester Consuelo je 25. avgusta lani nastopil v opatijski cerkvi sv. Roberta v kraju La Chaise-Dieu, ki leži v departmaju Zgornja Loara, v jugovzhodnem delu regije Auvergne. Na koncertu, ki je bil del tamkajšnjega poletnega glasbenega festivala, je orkester Consuelo vodil njegov ustanovitelj Victor Julien-Laferrière, spored pa je v celoti zaznamovala glasba Ludwiga van Beethovna. V prvem delu se je kot solistka v Klavirskem koncertu št. 3 v c-molu, op. 37 predstavila ugledna ruska pianistka Julijana Avdejeva, sicer zmagovalka 16. Mednarodnega Chopinovega tekmovanja v Varšavi leta 2010. Spored je dopolnila Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, ‘Eroica’.
Leta 2021 ustanovljeni francoski orkester Consuelo je 25. avgusta lani nastopil v opatijski cerkvi sv. Roberta v kraju La Chaise-Dieu, ki leži v departmaju Zgornja Loara, v jugovzhodnem delu regije Auvergne. Na koncertu, ki je bil del tamkajšnjega poletnega glasbenega festivala, je orkester Consuelo vodil njegov ustanovitelj Victor Julien-Laferrière, spored pa je v celoti zaznamovala glasba Ludwiga van Beethovna. V prvem delu se je kot solistka v Klavirskem koncertu št. 3 v c-molu, op. 37 predstavila ugledna ruska pianistka Julijana Avdejeva, sicer zmagovalka 16. Mednarodnega Chopinovega tekmovanja v Varšavi leta 2010. Spored je dopolnila Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, ‘Eroica’.
Iz opusov Händla, Masseneta, Monteverdija, Rossinija in Barberja.
Iz opusov Händla, Masseneta, Monteverdija, Rossinija in Barberja.
Tretji odlomek iz romana Grad Gripsholm nemškega pisatelja Kurta Tucholskega prinaša dogajanje, ko pisatelja Petra in njegovo zaročenko Lydio, ki sta se nastanila v Gradu Gripsholm in začela spoznavati okolico in hrano, obišče Petrov dobri prijatelj, duhoviti Karlchen, ki med drugim trdi, da je tudi počitek delo, in ju sprašuje, ali čutita, da se tudi onadva med počitkom naprezata. Prevajalka Tina Štrancar, interpret Matej Puc, tonski mojster Urban Gruden, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel, urednika oddaje Matej Juh in Petra Tanko. Leto nastanka 2021.
Tretji odlomek iz romana Grad Gripsholm nemškega pisatelja Kurta Tucholskega prinaša dogajanje, ko pisatelja Petra in njegovo zaročenko Lydio, ki sta se nastanila v Gradu Gripsholm in začela spoznavati okolico in hrano, obišče Petrov dobri prijatelj, duhoviti Karlchen, ki med drugim trdi, da je tudi počitek delo, in ju sprašuje, ali čutita, da se tudi onadva med počitkom naprezata. Prevajalka Tina Štrancar, interpret Matej Puc, tonski mojster Urban Gruden, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel, urednika oddaje Matej Juh in Petra Tanko. Leto nastanka 2021.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Pred nami je koncert, ki se je zgodil 4. decembra lani v Avditoriju Radijske hiše Francoskega radia. Tam sta se predstavila Francoski nacionalni orkester in dirigent Fabien Gabel, repertoar pa je bil skrbno izbran. V avditoriju so namreč zazvenela dela: »Suita št. 2 – Kidalisa in kozja noga« Gabriela Piernéja, premierno je bil predstavljen »Koncert za flavto« Samyja Mousse, v katerem je kot solist blestel Emanuel Pahud. Orkester je potem izvedel še »Romanco, op. 37« Camilla Saint-Saënsa in »Simfonično fantazijo Ženska brez sence« Richarda Straussa.
Pred nami je koncert, ki se je zgodil 4. decembra lani v Avditoriju Radijske hiše Francoskega radia. Tam sta se predstavila Francoski nacionalni orkester in dirigent Fabien Gabel, repertoar pa je bil skrbno izbran. V avditoriju so namreč zazvenela dela: »Suita št. 2 – Kidalisa in kozja noga« Gabriela Piernéja, premierno je bil predstavljen »Koncert za flavto« Samyja Mousse, v katerem je kot solist blestel Emanuel Pahud. Orkester je potem izvedel še »Romanco, op. 37« Camilla Saint-Saënsa in »Simfonično fantazijo Ženska brez sence« Richarda Straussa.