Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Brane Senegačnik je klasični filolog, prevajalec, esejist in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani - ob tem pa eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov. V Knjižnici Kranj so mu sinoči podelili letošnjo Jenkovo nagrado za zbirko z naslovom Prosojnosti, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Nagrado od leta 1986 podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Pesem Alina v Liričnem utrinku interpretira pesnik Brane Senegačnik sam.
Brane Senegačnik je klasični filolog, prevajalec, esejist in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani - ob tem pa eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov. V Knjižnici Kranj so mu sinoči podelili letošnjo Jenkovo nagrado za zbirko z naslovom Prosojnosti, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Nagrado od leta 1986 podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Pesem Alina v Liričnem utrinku interpretira pesnik Brane Senegačnik sam.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Oddajo namenjamo ustvarjanju Guntherja Schullerja, utemeljitelja glasbenega izraza »third stream« - tretji tok. Letos zaznamujemo stoletnico njegovega rojstva. V jazzovsko zgodovino se je zapisal kot avtor glasbenega izraza third stream – tretja struja oziroma tok ali smer, ki naj bi označeval kombinacijo jazzovskih in klasičnih tehnik. Schuller je tudi avtor celega niza glasbenih del, v katerih je tudi praktično uresničil svoje teoretične zamisli.
Oddajo namenjamo ustvarjanju Guntherja Schullerja, utemeljitelja glasbenega izraza »third stream« - tretji tok. Letos zaznamujemo stoletnico njegovega rojstva. V jazzovsko zgodovino se je zapisal kot avtor glasbenega izraza third stream – tretja struja oziroma tok ali smer, ki naj bi označeval kombinacijo jazzovskih in klasičnih tehnik. Schuller je tudi avtor celega niza glasbenih del, v katerih je tudi praktično uresničil svoje teoretične zamisli.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Čembalistka Eva Dolinšek ter koreografinja in plesalka Anja Mejač sta se tokrat srečali v brezčasju Minoritske cerkve v Mariboru, kjer so zazvenele Goldbergove variacije Johanna Sebastiana Bacha. V njihovi arhitekturno dovršeni in večplastni zasnovi se odseva globoka človečnost – z vsemi občutji, ki jih premore človek.
Čembalistka Eva Dolinšek ter koreografinja in plesalka Anja Mejač sta se tokrat srečali v brezčasju Minoritske cerkve v Mariboru, kjer so zazvenele Goldbergove variacije Johanna Sebastiana Bacha. V njihovi arhitekturno dovršeni in večplastni zasnovi se odseva globoka človečnost – z vsemi občutji, ki jih premore človek.
John Keats je bil eden osrednjih pesnikov angleške romantike poleg sodobnikov Byrona in Shelleyja. Umrl je še ne šestindvajsetleten, slaven pa je postal šele po smrti. Ob 230. obletnici njegovega rojstva poslušamo dve odi Johna Keatsa, o grški žari in slavcu; prevedel ju je Andrej Arko. V obeh se kažejo odlike njegove lirike, polne melanholije in hrepenenja po čisti in skladni lepoti. Igralec je Željko Hrs, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, režiser pa Radivoj Podbršček. Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija marca 2000.
John Keats je bil eden osrednjih pesnikov angleške romantike poleg sodobnikov Byrona in Shelleyja. Umrl je še ne šestindvajsetleten, slaven pa je postal šele po smrti. Ob 230. obletnici njegovega rojstva poslušamo dve odi Johna Keatsa, o grški žari in slavcu; prevedel ju je Andrej Arko. V obeh se kažejo odlike njegove lirike, polne melanholije in hrepenenja po čisti in skladni lepoti. Igralec je Željko Hrs, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, režiser pa Radivoj Podbršček. Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija marca 2000.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji nam bo Mario Batelić predstavil album Gugutke (beri: GU-gut-ke), prvenec istoimenske domače zasedbe, ki jo sestavljajo mlajši zaljubljenci v ljudsko glasbo tako z domače grude kot onkraj nje. Na albumu, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Celinka, slišimo zavzeto odigran scenosled znanih in manj znanih viž, ki nas popeljejo tako po različnih kotičkih Slovenije kot tudi do bližnjega in daljnega Balkana.
V nocojšnji Etnofoniji nam bo Mario Batelić predstavil album Gugutke (beri: GU-gut-ke), prvenec istoimenske domače zasedbe, ki jo sestavljajo mlajši zaljubljenci v ljudsko glasbo tako z domače grude kot onkraj nje. Na albumu, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Celinka, slišimo zavzeto odigran scenosled znanih in manj znanih viž, ki nas popeljejo tako po različnih kotičkih Slovenije kot tudi do bližnjega in daljnega Balkana.
Spremljali smo 28. Festival slovenskega filma Portorož, na katerem so predvajali kar 101 film. Predstavili bomo prejemnike nagrad vesna in med drugim preverili, katere filme je občinstvo najbolje sprejelo, v kakšni formi je slovenski film ter kje so pomanjkljivosti in prostor za izboljšave. Ogledali smo si gledališko predstavo Medejini otroci, pretresljivo, drzno in čustveno nabito reinterpretacijo klasične tragedije o Medeji. V Cankarjevem domu je namreč gostoval provokativni švicarski režiser Milo Rau, znan po družbenokritičnih predstavah, ki nemalokrat prepletajo resnične dogodke in fikcijo. V Kinu Šiška smo prisluhnili pionirki elektronske in ambientalne glasbe Suzanne Ciani, ki je močno vplivala na sceno elektronike. Med drugim smo se z njo pogovarjali o razvoju te glasbene zvrsti, o vplivu okolja in pokrajin na njeno ustvarjanje ter iskanju novih zvokov. Srečali smo se s še enim vrhunskim glasbenikom. Alexej Gerassimez velja za enega najboljših tolkalcev vseh časov. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je nastopil na koncertu, ki je bil zasnovan kot poklon ameriškemu predstavniku glasbenega minimalizma Philipu Glassu, sicer pa se njegov repertoar razteza od klasične in nove glasbe do jazza in minimalistične glasbe, nadgrajuje pa ga tudi z lastnimi kompozicijami.
Spremljali smo 28. Festival slovenskega filma Portorož, na katerem so predvajali kar 101 film. Predstavili bomo prejemnike nagrad vesna in med drugim preverili, katere filme je občinstvo najbolje sprejelo, v kakšni formi je slovenski film ter kje so pomanjkljivosti in prostor za izboljšave. Ogledali smo si gledališko predstavo Medejini otroci, pretresljivo, drzno in čustveno nabito reinterpretacijo klasične tragedije o Medeji. V Cankarjevem domu je namreč gostoval provokativni švicarski režiser Milo Rau, znan po družbenokritičnih predstavah, ki nemalokrat prepletajo resnične dogodke in fikcijo. V Kinu Šiška smo prisluhnili pionirki elektronske in ambientalne glasbe Suzanne Ciani, ki je močno vplivala na sceno elektronike. Med drugim smo se z njo pogovarjali o razvoju te glasbene zvrsti, o vplivu okolja in pokrajin na njeno ustvarjanje ter iskanju novih zvokov. Srečali smo se s še enim vrhunskim glasbenikom. Alexej Gerassimez velja za enega najboljših tolkalcev vseh časov. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je nastopil na koncertu, ki je bil zasnovan kot poklon ameriškemu predstavniku glasbenega minimalizma Philipu Glassu, sicer pa se njegov repertoar razteza od klasične in nove glasbe do jazza in minimalistične glasbe, nadgrajuje pa ga tudi z lastnimi kompozicijami.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
V agoniji, drugo dramo iz cikla o Glembajevih, je eden največjih hrvaških književnikov 20. stoletja, Miroslav Krleža (1893–1981), napisal leta 1922. Zagreb, v katerem se je rodil in preživel skoraj vse življenje, je bil večkrat tema njegovega literarnega ustvarjanja. Vsa dela iz cikla o Glembajevih, poleg drame V agoniji še Gospoda Glebajevi (1913) in Leda (1925), spremljajo posamezne in kolektivne usode bogate zagrebške meščanske patricijske družine v obdobju 180 let. Zdi se, da so prehodi med stoletji, v enem izmed njih se je človeštvo znašlo tudi v tem trenutku, eno najbolj viharnih in razdiralnih obdobij. Pretresljivo je, kako malo se je v dobrih sto letih od nastanka drame spremenilo na ravni spola, etike medčloveških razmerij, družbenih odnosov in položajev. Sicer pa je tokratna radijska igra nastala po istoimenski gledališki uprizoritvi, koprodukciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur, ki jo je režirala Nina Šórak in je bila premierno uprizorjena leta 2023 v vili Zlatica v Ljubljani. Režiser radijske inačice Klemen Markovčič je želel posneti in s tem ohraniti izjemne igralske stvaritve Polone Juh, Borisa Mihalja in Saše Tabakovića, pa tudi dopolniti nacionalni radijski arhiv s slušno dramatiko Krleže v izvrstnem prevodu Andreja Inkreta. Zato je namenoma oblikoval skrajno izčiščeno konverzacijsko igro s samo ključnimi zvočnimi elementi, da bi polno odmevala pretresljiva brezizhodnost ljubezenskega trikotnika iz nekega modnega salona neke zgodnje jeseni. Laura Lenbach je namreč razpeta med propadlega človeka, barona Lenbacha, s katerim jo veže le še z družbenimi konvencijami sankcionirana zakonska zveza, in predano ljubezen do doktorja Križovca. A le do trenutka, ko se ji ta idealizem postopno in neusmiljeno razkrije v vsej svoji bedi in amoralnosti. V prvem delu bomo spoznali zavratno situacijo zakoncev Lenbach in jo v besednem klimaksu tudi nepričakovano zapustili. Prevajalec je Andrej Inkret, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster pa Urban Gruden. Barona Lenbacha igra Boris Mihalj, Laura Lenbach je Polona Juh, dr. Ivan plemeniti Križovec – Saša Tabaković. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija in v Vili Zlatica julija in avgusta 2025 Radijska igra je nastala po istoimenski gledališki uprizoritvi, koprodukciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur v režiji Nine Šorak, premierno uprizorjeni 19. februarja 2023 v Vili Zlatica. Uporabljena je bila lektorska zasnova Maje Cerar.
V agoniji, drugo dramo iz cikla o Glembajevih, je eden največjih hrvaških književnikov 20. stoletja, Miroslav Krleža (1893–1981), napisal leta 1922. Zagreb, v katerem se je rodil in preživel skoraj vse življenje, je bil večkrat tema njegovega literarnega ustvarjanja. Vsa dela iz cikla o Glembajevih, poleg drame V agoniji še Gospoda Glebajevi (1913) in Leda (1925), spremljajo posamezne in kolektivne usode bogate zagrebške meščanske patricijske družine v obdobju 180 let. Zdi se, da so prehodi med stoletji, v enem izmed njih se je človeštvo znašlo tudi v tem trenutku, eno najbolj viharnih in razdiralnih obdobij. Pretresljivo je, kako malo se je v dobrih sto letih od nastanka drame spremenilo na ravni spola, etike medčloveških razmerij, družbenih odnosov in položajev. Sicer pa je tokratna radijska igra nastala po istoimenski gledališki uprizoritvi, koprodukciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur, ki jo je režirala Nina Šórak in je bila premierno uprizorjena leta 2023 v vili Zlatica v Ljubljani. Režiser radijske inačice Klemen Markovčič je želel posneti in s tem ohraniti izjemne igralske stvaritve Polone Juh, Borisa Mihalja in Saše Tabakovića, pa tudi dopolniti nacionalni radijski arhiv s slušno dramatiko Krleže v izvrstnem prevodu Andreja Inkreta. Zato je namenoma oblikoval skrajno izčiščeno konverzacijsko igro s samo ključnimi zvočnimi elementi, da bi polno odmevala pretresljiva brezizhodnost ljubezenskega trikotnika iz nekega modnega salona neke zgodnje jeseni. Laura Lenbach je namreč razpeta med propadlega človeka, barona Lenbacha, s katerim jo veže le še z družbenimi konvencijami sankcionirana zakonska zveza, in predano ljubezen do doktorja Križovca. A le do trenutka, ko se ji ta idealizem postopno in neusmiljeno razkrije v vsej svoji bedi in amoralnosti. V prvem delu bomo spoznali zavratno situacijo zakoncev Lenbach in jo v besednem klimaksu tudi nepričakovano zapustili. Prevajalec je Andrej Inkret, režiser Klemen Markovčič, tonski mojster pa Urban Gruden. Barona Lenbacha igra Boris Mihalj, Laura Lenbach je Polona Juh, dr. Ivan plemeniti Križovec – Saša Tabaković. Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija in v Vili Zlatica julija in avgusta 2025 Radijska igra je nastala po istoimenski gledališki uprizoritvi, koprodukciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur v režiji Nine Šorak, premierno uprizorjeni 19. februarja 2023 v Vili Zlatica. Uporabljena je bila lektorska zasnova Maje Cerar.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Orkester Philharmonia, ustanovljen leta 1945, letos praznuje 80 let delovanja. Vodstvo je kot glavni dirigent leta 2021 prevzel Santtu-Matias Rouvali, Marin Alsop pa se je orkestru kot glavna gostujoča dirigentka pridružila leta 2023. Letošnjo jubilejno sezono je 25. septembra začel s častitljivimi klasičnimi deli in čisto novimi zvoki. Prva na programu je bila novost Če bi bil kisik zelen mehiške skladateljice Gabriele Ortiz. Njena glasba poslušalca takoj pritegne in ima značilen pridih skladateljičine domovine. Drama in ljubkost Beethovnovega Tretjega klavirskega koncerta se bosta izrazili v izvedbi islandskega pianista Víkingurja Ólafssona, izjemnega interpreta glasbe od Bacha do Philipa Glassa, ki je to sezono izbrani umetnik orkestra Philharmonia. Nazadnje pa je tu še veličastna Orgelska simfonija Camilla Saint-Saënsa. Skladatelj je v to delo, ki ga je imel za svoje največje, vložil svojo dušo, rezultat pa je navdušujoča orkestralna mojstrovina.
Orkester Philharmonia, ustanovljen leta 1945, letos praznuje 80 let delovanja. Vodstvo je kot glavni dirigent leta 2021 prevzel Santtu-Matias Rouvali, Marin Alsop pa se je orkestru kot glavna gostujoča dirigentka pridružila leta 2023. Letošnjo jubilejno sezono je 25. septembra začel s častitljivimi klasičnimi deli in čisto novimi zvoki. Prva na programu je bila novost Če bi bil kisik zelen mehiške skladateljice Gabriele Ortiz. Njena glasba poslušalca takoj pritegne in ima značilen pridih skladateljičine domovine. Drama in ljubkost Beethovnovega Tretjega klavirskega koncerta se bosta izrazili v izvedbi islandskega pianista Víkingurja Ólafssona, izjemnega interpreta glasbe od Bacha do Philipa Glassa, ki je to sezono izbrani umetnik orkestra Philharmonia. Nazadnje pa je tu še veličastna Orgelska simfonija Camilla Saint-Saënsa. Skladatelj je v to delo, ki ga je imel za svoje največje, vložil svojo dušo, rezultat pa je navdušujoča orkestralna mojstrovina.
V oddaji Za en bokal muzike se bomo vrnili k samemu začetku nastajanja oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Slišali bomo namreč posnetke pesmi iz druge oddaje iz leta 1966, ki je bila posvečena ljudskemu petju v Tuhinjski dolini in jo je pripravila Zmaga Kumer ob sodelovanju Emilijana Cevca. Posnetke petja iz oddaje bodo dopolnili še posnetki iz arhiva narodopisnega inštituta, ki so prav tako nastali v Tuhinjski dolini.
V oddaji Za en bokal muzike se bomo vrnili k samemu začetku nastajanja oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Slišali bomo namreč posnetke pesmi iz druge oddaje iz leta 1966, ki je bila posvečena ljudskemu petju v Tuhinjski dolini in jo je pripravila Zmaga Kumer ob sodelovanju Emilijana Cevca. Posnetke petja iz oddaje bodo dopolnili še posnetki iz arhiva narodopisnega inštituta, ki so prav tako nastali v Tuhinjski dolini.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in ga izdal leta 1994. Podnaslovil ga je kriminalka, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov, od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, seveda je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1994.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in ga izdal leta 1994. Podnaslovil ga je kriminalka, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov, od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, seveda je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1994.
Vid Kavčič: Izdihano, Mirt Komel: Črepinja, ur. Peter Jambrek: Soglasje za zgodovinski trenutek. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Veronika Šoster in Meta Kušar.
Vid Kavčič: Izdihano, Mirt Komel: Črepinja, ur. Peter Jambrek: Soglasje za zgodovinski trenutek. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Veronika Šoster in Meta Kušar.
Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.
Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Predstavili bomo simfonično pesnitev Davnina Marjana Kozine, Suito za godala Janeza Matičiča, nastalo v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, ter obsežnejšo Simfonijo št. 2 Črta Sojarja Voglarja.
Predstavili bomo simfonično pesnitev Davnina Marjana Kozine, Suito za godala Janeza Matičiča, nastalo v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, ter obsežnejšo Simfonijo št. 2 Črta Sojarja Voglarja.
V Portorožu se je sinoči zaključil 28. Festival slovenskega filma (FSF). Vesne so podeljene, Piran pa je prejel posebno priznanje Evropske filmske akademije kot zaklad filmske dediščine. Najboljši celovečerni film FSF je prvenec režiserke Urške Djukić Kaj ti je, deklica, medtem ko je po izboru občinstva najboljši film dokumentarec Metoda Pevca Ko pridem ven. V Gorici je na ogled razstava Trije pogledi, oziroma, Tre sguardi, ki je nastala posebej za Evropsko prestolnico kulture. Skozi objektive treh priznanih fotografov, Steva McCurrya iz ZDA, Alexa Majolija iz Italije in Mete Krese iz Slovenije, pripoveduje o življenju ob meji in dveh Goricah. V glasbeni ogrlici Goran Gregorič predstavlja album The Boatman's Call skupine Nick Cave&The Bad Seeds.
V Portorožu se je sinoči zaključil 28. Festival slovenskega filma (FSF). Vesne so podeljene, Piran pa je prejel posebno priznanje Evropske filmske akademije kot zaklad filmske dediščine. Najboljši celovečerni film FSF je prvenec režiserke Urške Djukić Kaj ti je, deklica, medtem ko je po izboru občinstva najboljši film dokumentarec Metoda Pevca Ko pridem ven. V Gorici je na ogled razstava Trije pogledi, oziroma, Tre sguardi, ki je nastala posebej za Evropsko prestolnico kulture. Skozi objektive treh priznanih fotografov, Steva McCurrya iz ZDA, Alexa Majolija iz Italije in Mete Krese iz Slovenije, pripoveduje o življenju ob meji in dveh Goricah. V glasbeni ogrlici Goran Gregorič predstavlja album The Boatman's Call skupine Nick Cave&The Bad Seeds.
Novembra 2024 je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji zvenel koncert iz cikla Tutti, na katerem je nastopil Komorni godalni orkester Akademije za glasbo. Pod taktirko Dmitrija Sitkoveckega je zaigral izbor iz dela Pesmi brez besed Felixa Mendelssohna - Bartholdyja, Variacije na temo Franka Bridgea Benjamina Brittna in Koncert za altovski saksofon in godalni orkester, op. 109 Aleksandra Glazunova. Pred izvedbo zadnjega je na oder stopil še saksofonist Jan Tominić.
Novembra 2024 je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji zvenel koncert iz cikla Tutti, na katerem je nastopil Komorni godalni orkester Akademije za glasbo. Pod taktirko Dmitrija Sitkoveckega je zaigral izbor iz dela Pesmi brez besed Felixa Mendelssohna - Bartholdyja, Variacije na temo Franka Bridgea Benjamina Brittna in Koncert za altovski saksofon in godalni orkester, op. 109 Aleksandra Glazunova. Pred izvedbo zadnjega je na oder stopil še saksofonist Jan Tominić.
V Portorožu se je s slavnostno podelitvijo nagrad zaključila 28. izdaja Festivala slovenskega filma, ki poteka pod okriljem Slovenskega filmskega centra. Zmagovalec večera je postal celovečerni prvenec Urške Djukić Kaj ti je deklica, Jara Sofija Ostan pa je prejela vesno za glavno žensko vlogo. V oddaji boste izvedeli več o premieri radijske igre V agoniji, ki je nastala na podlagi druge drame iz cikla o Glembajevih Miroslava Krleža. 23. oktobra je premiero doživela plesna predstava Ples v kamnu Leje Jurišič. V Kranju se danes s podelitvijo Jenkove nagrade zaključujejo Jenkovi dnevi. Po dolgotrajni bolezni je sinoči umrl slovenski igralec Uroš Maček. Vabljeni k poslušanju!
V Portorožu se je s slavnostno podelitvijo nagrad zaključila 28. izdaja Festivala slovenskega filma, ki poteka pod okriljem Slovenskega filmskega centra. Zmagovalec večera je postal celovečerni prvenec Urške Djukić Kaj ti je deklica, Jara Sofija Ostan pa je prejela vesno za glavno žensko vlogo. V oddaji boste izvedeli več o premieri radijske igre V agoniji, ki je nastala na podlagi druge drame iz cikla o Glembajevih Miroslava Krleža. 23. oktobra je premiero doživela plesna predstava Ples v kamnu Leje Jurišič. V Kranju se danes s podelitvijo Jenkove nagrade zaključujejo Jenkovi dnevi. Po dolgotrajni bolezni je sinoči umrl slovenski igralec Uroš Maček. Vabljeni k poslušanju!
Vnovič predstavljamo poustvarjalne dosežke krških godbenikov, in to z dvema posnetkoma z mednarodnih tekmovanj, na katerih so se nadvse izkazali. Za začetek boste tako slišali 3. stavek "For Natalie" iz Tretje simfonije Jamesa Barnesa, ki je bila obvezna skladba slovitega tekmovanja v Kerkradeju leta 2000. Za konec pa še enega Spartaka, tokrat Van der Roostovega s tekmovanja leta 2006 in prvič tudi s sedanjim kapelnikom – Dejanom Žnideršičem.
Vnovič predstavljamo poustvarjalne dosežke krških godbenikov, in to z dvema posnetkoma z mednarodnih tekmovanj, na katerih so se nadvse izkazali. Za začetek boste tako slišali 3. stavek "For Natalie" iz Tretje simfonije Jamesa Barnesa, ki je bila obvezna skladba slovitega tekmovanja v Kerkradeju leta 2000. Za konec pa še enega Spartaka, tokrat Van der Roostovega s tekmovanja leta 2006 in prvič tudi s sedanjim kapelnikom – Dejanom Žnideršičem.
Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.
Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.
Marko Hatlak je v Sloveniji že kar sinonim za harmoniko. Njegovi zasedbi Marko Hatlak Band in Funtango sta zvezdi stalnici na koncertnih odrih doma in v tujini. Njihovi koncerti so praviloma razprodani in občinstvo vedno navdušeno. Tokrat predstavljamo nekaj skladb, ki jih je posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Priredbe je prispeval Tadej Tomšič, ki je tudi vodil orkester.
Marko Hatlak je v Sloveniji že kar sinonim za harmoniko. Njegovi zasedbi Marko Hatlak Band in Funtango sta zvezdi stalnici na koncertnih odrih doma in v tujini. Njihovi koncerti so praviloma razprodani in občinstvo vedno navdušeno. Tokrat predstavljamo nekaj skladb, ki jih je posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Priredbe je prispeval Tadej Tomšič, ki je tudi vodil orkester.
V izvedbi mezzosopranistke Božene Glavak poslušajte Verdijeve operne arije in samospeve Johannesa Brahmsa, Marijana Vodopivca, Karola Pahorja in Zvonimirja Cigliča.
V izvedbi mezzosopranistke Božene Glavak poslušajte Verdijeve operne arije in samospeve Johannesa Brahmsa, Marijana Vodopivca, Karola Pahorja in Zvonimirja Cigliča.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Naš gost bo zgodovinar Izak Špajzer, zaposlen v Arhivu Republike Slovenije, v sektorju za informacije in dokumentacijo. Z raziskovanjem zgodovine in razvoja jazza na Slovenskem se ukvarja že vrsto let. Nenazadnje je leta 2019 diplomiral na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani na temo Zgodovina jazza na Slovenskem ter štiri leta pozneje tudi magistriral na temo Razvoj jazza na Slovenskem v 50. in 60. letih 20. stoletja. Gre za pomemben, tehten in prvič tako celovit pregled enega od temeljev nacionalne glasbene in kulturne dediščine. In ker letos obeležujemo pomembno obletnico: 80 let delovanja slovenskega jazzovskega orkestra, Big Banda RTV Slovenija, se bomo pogovarjali predvsem o tej temi.
Naš gost bo zgodovinar Izak Špajzer, zaposlen v Arhivu Republike Slovenije, v sektorju za informacije in dokumentacijo. Z raziskovanjem zgodovine in razvoja jazza na Slovenskem se ukvarja že vrsto let. Nenazadnje je leta 2019 diplomiral na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani na temo Zgodovina jazza na Slovenskem ter štiri leta pozneje tudi magistriral na temo Razvoj jazza na Slovenskem v 50. in 60. letih 20. stoletja. Gre za pomemben, tehten in prvič tako celovit pregled enega od temeljev nacionalne glasbene in kulturne dediščine. In ker letos obeležujemo pomembno obletnico: 80 let delovanja slovenskega jazzovskega orkestra, Big Banda RTV Slovenija, se bomo pogovarjali predvsem o tej temi.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je 8. junija 1905 v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Svojo ljubezen do glasbe je prenesel tudi na otroke in tako je Eduard že zgodaj stopil v stik z glasbo.
Na sporedu so Romanca za violino in orkester št. 2 v F-duru Ludwiga van Beethovna, Tarantella, op. 12 Césarja Cuija v transkripciji Franza Liszta, Bor in palma – simfonična slika po Heinejevi pesmi ‘Na severu bor samoten’ Vasilija Kalinikova, Štiri bežne skladbe za klavir, op. 15 Clare Schumann, Serenada za pihala v d-molu, op. 44 Antonína Dvořáka, Podobe – 1. zvezek klavirskih skladb Clauda Debussyja, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina in Sonatina za klarinet in klavir, op. 29 Malcolma Arnolda.
Na sporedu so Romanca za violino in orkester št. 2 v F-duru Ludwiga van Beethovna, Tarantella, op. 12 Césarja Cuija v transkripciji Franza Liszta, Bor in palma – simfonična slika po Heinejevi pesmi ‘Na severu bor samoten’ Vasilija Kalinikova, Štiri bežne skladbe za klavir, op. 15 Clare Schumann, Serenada za pihala v d-molu, op. 44 Antonína Dvořáka, Podobe – 1. zvezek klavirskih skladb Clauda Debussyja, Divertimento za orkester Leonarda Bernsteina in Sonatina za klarinet in klavir, op. 29 Malcolma Arnolda.
Ponedeljkova jutra na Programu Ars namenjamo poeziji, ki tako ali drugače poziva k miru. Eno takih pesmi je napisal tudi turški pesnik Metin Cengiz, ki je bil leta 2019 gost Festivala poezije in vina. Piše predvsem o problemih poezije, poleg poezije pa tudi kritiška, recenzentska in teoretična dela. Skupaj s prijatelji je leta 2005 ustanovil založbo Şiirden za izdajanje poezije in esejev, ki se ukvarjajo s teorijo poezije. Od leta 2010 izdaja dvomesečnik Şiirden Dergisi (Revija za poezijo). Njegove pesmi so prevedene v 30 jezikov, za svoje delo pa je Cengiz prejel številne ugledne domače in tuje nagrade. Prevajalka Erna Pačnik Felek, interpret Aleš Valič, režiserka Ana Krauthaker, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik Matej Juh. Produkcija 2019.
Ponedeljkova jutra na Programu Ars namenjamo poeziji, ki tako ali drugače poziva k miru. Eno takih pesmi je napisal tudi turški pesnik Metin Cengiz, ki je bil leta 2019 gost Festivala poezije in vina. Piše predvsem o problemih poezije, poleg poezije pa tudi kritiška, recenzentska in teoretična dela. Skupaj s prijatelji je leta 2005 ustanovil založbo Şiirden za izdajanje poezije in esejev, ki se ukvarjajo s teorijo poezije. Od leta 2010 izdaja dvomesečnik Şiirden Dergisi (Revija za poezijo). Njegove pesmi so prevedene v 30 jezikov, za svoje delo pa je Cengiz prejel številne ugledne domače in tuje nagrade. Prevajalka Erna Pačnik Felek, interpret Aleš Valič, režiserka Ana Krauthaker, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik Matej Juh. Produkcija 2019.
Na sporedu sta Koncert za violino in orkester v C-duru, Hob. VIIA:1 Josepha Haydna z violinistom Gordanom Nikolićem v solisitčni vlogi in Fantazija za klavir na irsko pesem Poslednja poletna vrtnica, op. 15 Felixa Mendelssohna.
Na sporedu sta Koncert za violino in orkester v C-duru, Hob. VIIA:1 Josepha Haydna z violinistom Gordanom Nikolićem v solisitčni vlogi in Fantazija za klavir na irsko pesem Poslednja poletna vrtnica, op. 15 Felixa Mendelssohna.
Na sporedu so Galjarda danskega kralja Johna Dowlanda, viteška romanca Si d'amor pena sentis (Ali čutiš ljubezni bol) neznanega avtorja, Suita v g-molu za dve violi da gamba in orgle Williama Lawesa, Simfonija št. 3 v D-duru Luigija Boccherinija in Sonata za violo da gamba in čembalo št. 2 v D-duru, BWV 1028 Johanna Sebastiana Bacha.
Na sporedu so Galjarda danskega kralja Johna Dowlanda, viteška romanca Si d'amor pena sentis (Ali čutiš ljubezni bol) neznanega avtorja, Suita v g-molu za dve violi da gamba in orgle Williama Lawesa, Simfonija št. 3 v D-duru Luigija Boccherinija in Sonata za violo da gamba in čembalo št. 2 v D-duru, BWV 1028 Johanna Sebastiana Bacha.
Posnetek koncerta nedeljskih glasbenih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija izvedb Vivaldijevega Koncerta za dve trobenti in godala ter znane orkestralne suite Pulcinella Igorja Stravinskega. V solističnih vlogah sta nastopila člana Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, trobentača Jure Gradišnik in Matej Rihter. Orkestralno suito iz baleta Pulcinella je Igor Stravinski zapisal po glasbeni zamisli baročnega skladatelja B. G. Pergolesija.
Posnetek koncerta nedeljskih glasbenih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija izvedb Vivaldijevega Koncerta za dve trobenti in godala ter znane orkestralne suite Pulcinella Igorja Stravinskega. V solističnih vlogah sta nastopila člana Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, trobentača Jure Gradišnik in Matej Rihter. Orkestralno suito iz baleta Pulcinella je Igor Stravinski zapisal po glasbeni zamisli baročnega skladatelja B. G. Pergolesija.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Anna Świrszczyńska, ki se je rodila leta 1909 v Varšavi in umrla leta 1984 v Krakovu, sodi v sam vrh poljskega pesništva 20. stoletja. Njen prvi nastop z zbirko Pesmi in proze leta 1936 je bil eden izmed vrhuncev poljskega predvojnega modernizma, vendar so jo najbolj proslavile poznejše zbirke, kot so Gradila sem barikado iz leta 1974, v kateri je upesnila izkušnjo varšavske vstaje, Baba sem iz leta 1972, v kateri je obravnavala žensko usodo, pogled na svet in ljubezen, ter Srečna kakor pasji rep iz leta 1978. V slovenščino sta doslej prevedena zbirka Baba sem in izbor Džingiskan v kopalnici. Pesmi v prozi, ki jih je iz njenih prvih dveh zbirk, Pesmi in proze in Zbrana lirika (1958), nekaj prevedla Jana Unuk, so bile v obdobju nastanka v poljski književnosti izjemno redka in s tem novatorska oblika. Napisane so kot v gibanje pognane slike ali kratke parabolične zgodbice, tematsko pa se delijo na mitične in zgodovinske, ljubezenske in razpoloženjske motive. Interpretira Maja Sever, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija leta 2025.
Anna Świrszczyńska, ki se je rodila leta 1909 v Varšavi in umrla leta 1984 v Krakovu, sodi v sam vrh poljskega pesništva 20. stoletja. Njen prvi nastop z zbirko Pesmi in proze leta 1936 je bil eden izmed vrhuncev poljskega predvojnega modernizma, vendar so jo najbolj proslavile poznejše zbirke, kot so Gradila sem barikado iz leta 1974, v kateri je upesnila izkušnjo varšavske vstaje, Baba sem iz leta 1972, v kateri je obravnavala žensko usodo, pogled na svet in ljubezen, ter Srečna kakor pasji rep iz leta 1978. V slovenščino sta doslej prevedena zbirka Baba sem in izbor Džingiskan v kopalnici. Pesmi v prozi, ki jih je iz njenih prvih dveh zbirk, Pesmi in proze in Zbrana lirika (1958), nekaj prevedla Jana Unuk, so bile v obdobju nastanka v poljski književnosti izjemno redka in s tem novatorska oblika. Napisane so kot v gibanje pognane slike ali kratke parabolične zgodbice, tematsko pa se delijo na mitične in zgodovinske, ljubezenske in razpoloženjske motive. Interpretira Maja Sever, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Klemen Markovčič, urednica oddaje Tesa Drev Juh, produkcija leta 2025.
Prva izmed dveh oddaj, posvečenih umetniškemu dialogu med slikarjem Francisom Baconom in skladateljem Gerardom Schurmannom. V delu Šest študij Francisa Bacona je Schurmann prepletel zvok in podobo, človeško ranljivost in zvočno moč orkestra. Poslušali bomo prve tri študije ‒ Figure v pokrajini, Papeži in Isabel ‒ ter raziskali, kako se Baconova likovna govorica preliva v glasbeni izraz, v katerem podoba spregovori in zvok postane slika.
Prva izmed dveh oddaj, posvečenih umetniškemu dialogu med slikarjem Francisom Baconom in skladateljem Gerardom Schurmannom. V delu Šest študij Francisa Bacona je Schurmann prepletel zvok in podobo, človeško ranljivost in zvočno moč orkestra. Poslušali bomo prve tri študije ‒ Figure v pokrajini, Papeži in Isabel ‒ ter raziskali, kako se Baconova likovna govorica preliva v glasbeni izraz, v katerem podoba spregovori in zvok postane slika.
Literarni portret posvečamo pisateljici Mariji Vojskovič. Rodila se je leta 25. oktobra 1915 v Ljubljani. Po končani dveletni trgovski šoli je delala v mestni davčni upravi in zunanji trgovini. Njena pisateljska pot se je začela precej pozno, po upokojitvi leta 1971 in preselitvi k hčerki v Maribor; tam je 22. marca 1997 tudi umrla. Leta 1986 je Marija Vojskovič objavila zbirko spominskih črtic Tržačani. Snov za zbirko je zajela iz življenja svojega rodu iz tržaškega predmestja z začetku 20. stoletja. Napisala je tudi kar nekaj del za mladino in roman V volčji koži. Helena Grandovec je o Mariji Vojskovič zapisala: "Prišla je mimogrede, nenapovedana, na videz na kratek obisk, in je ostala za vedno – v slovenski književnosti." Avtor scenarija za oddajo: Slavko Gaberc, režiser: Marko Bratuš, bralka: Lidija Hartman, interpretka: Vesna Jevnikar, glasbeni opremljevalec: Marko Stopar, mojstrica zvoka: Sonja Strenar, urednik oddaje: Matej Juh. Posneto leta 2007.
Literarni portret posvečamo pisateljici Mariji Vojskovič. Rodila se je leta 25. oktobra 1915 v Ljubljani. Po končani dveletni trgovski šoli je delala v mestni davčni upravi in zunanji trgovini. Njena pisateljska pot se je začela precej pozno, po upokojitvi leta 1971 in preselitvi k hčerki v Maribor; tam je 22. marca 1997 tudi umrla. Leta 1986 je Marija Vojskovič objavila zbirko spominskih črtic Tržačani. Snov za zbirko je zajela iz življenja svojega rodu iz tržaškega predmestja z začetku 20. stoletja. Napisala je tudi kar nekaj del za mladino in roman V volčji koži. Helena Grandovec je o Mariji Vojskovič zapisala: "Prišla je mimogrede, nenapovedana, na videz na kratek obisk, in je ostala za vedno – v slovenski književnosti." Avtor scenarija za oddajo: Slavko Gaberc, režiser: Marko Bratuš, bralka: Lidija Hartman, interpretka: Vesna Jevnikar, glasbeni opremljevalec: Marko Stopar, mojstrica zvoka: Sonja Strenar, urednik oddaje: Matej Juh. Posneto leta 2007.
Serija jazzovskih koncertov v sodelovanju z ljubljansko Cukrarno. Predstavljamo najboljše domače, pa tudi tuje jazzovske zasedbe in soliste.
Serija jazzovskih koncertov v sodelovanju z ljubljansko Cukrarno. Predstavljamo najboljše domače, pa tudi tuje jazzovske zasedbe in soliste.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniškega prizorišča v Sloveniji in onkraj meje. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja se je v studiu zvrstilo približno 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v voditeljevih rokah. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: popa, roka, funka, soula, ritma in bluza, fusiona, džeza, bluza, reggaeja, afriške urbane glasbe, newyorške salse, glasbe Kube in Portorika ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja ustvarjalnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road tripovski« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniškega prizorišča v Sloveniji in onkraj meje. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja se je v studiu zvrstilo približno 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v voditeljevih rokah. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: popa, roka, funka, soula, ritma in bluza, fusiona, džeza, bluza, reggaeja, afriške urbane glasbe, newyorške salse, glasbe Kube in Portorika ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja ustvarjalnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road tripovski« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Ligi Roberto je ugledno ime v italijanski literaturi. Istranka iz Novigrada, povojna izgnanka, je o svoji rojstni Istri napisala nekaj najlepših strani, kar jih je bilo kdaj posvečenih tej deželi. V nasprotju z večino povojnih italijanskih izgnancev se je vedno iskreno zavzemala za miroljubno sožitje in spoštovanje med sosednjimi narodi; v tem prizadevanju se je spoprijateljila s pisateljem Borisom Pahorjem in njegovo ženo Radoslavo Premrl. Njeni literarni spomini na oba so izšli leta 2023 z naslovom Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem. Kot ugotavlja eden izmed piscev uvodnikov h knjigi, prof. Miran Košuta, "izrisuje njena knjiga ... celovit portret velikega književnega pričevalca tragedij XX. stoletja, slovenskega tržaškega pripovednika Borisa Pahorja. (...) Kot soprotagonistke v teh spominih na Pahorja kraljujejo Antigone pisateljevega življenja, ljubeče in ljubljene žene, vladarice eksistenčnega pomena; bolničarka Arlette, ki je med avtorjevim povojnim okrevanjem v Villiersu na Marni znala povrniti upanje njegovemu opustošenemu telesu in duhu, predvsem pa njegova življenjska družica, žena Rada. Memoari Robertove nam tako skicirajo mehke in odločne, sladke in ponosne, vztrajne in prizanesljive poteze njenega značaja; portret, ki sodi ob bok najboljšim stranem Knjige o Radi, dnevnika, ki ga je Pahor leta 2013 posvetil sestri partizanskega junaka Janka Premrla - Vojka: tisti, ki si jo je izvolil za ženo in mater svojih otrok." Izbrali smo nekaj odlomkov iz uvodnega poglavja knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, posvečenega pisateljevi soprogi Radoslavi Premrl. Prevajalec Matej Venier, interpretka Maja Sever, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka: 2025.
Ligi Roberto je ugledno ime v italijanski literaturi. Istranka iz Novigrada, povojna izgnanka, je o svoji rojstni Istri napisala nekaj najlepših strani, kar jih je bilo kdaj posvečenih tej deželi. V nasprotju z večino povojnih italijanskih izgnancev se je vedno iskreno zavzemala za miroljubno sožitje in spoštovanje med sosednjimi narodi; v tem prizadevanju se je spoprijateljila s pisateljem Borisom Pahorjem in njegovo ženo Radoslavo Premrl. Njeni literarni spomini na oba so izšli leta 2023 z naslovom Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem. Kot ugotavlja eden izmed piscev uvodnikov h knjigi, prof. Miran Košuta, "izrisuje njena knjiga ... celovit portret velikega književnega pričevalca tragedij XX. stoletja, slovenskega tržaškega pripovednika Borisa Pahorja. (...) Kot soprotagonistke v teh spominih na Pahorja kraljujejo Antigone pisateljevega življenja, ljubeče in ljubljene žene, vladarice eksistenčnega pomena; bolničarka Arlette, ki je med avtorjevim povojnim okrevanjem v Villiersu na Marni znala povrniti upanje njegovemu opustošenemu telesu in duhu, predvsem pa njegova življenjska družica, žena Rada. Memoari Robertove nam tako skicirajo mehke in odločne, sladke in ponosne, vztrajne in prizanesljive poteze njenega značaja; portret, ki sodi ob bok najboljšim stranem Knjige o Radi, dnevnika, ki ga je Pahor leta 2013 posvetil sestri partizanskega junaka Janka Premrla - Vojka: tisti, ki si jo je izvolil za ženo in mater svojih otrok." Izbrali smo nekaj odlomkov iz uvodnega poglavja knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, posvečenega pisateljevi soprogi Radoslavi Premrl. Prevajalec Matej Venier, interpretka Maja Sever, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka: 2025.
V okviru Arsovega cikla Obiski kraljice v živo 2025 sta 9. oktobra letos v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška Asiškega nastopila saksofonist Hannes Kawrza in organist Klaus Kuchling. Duo nenavadne, a izredno ubrane združbe saksofona z orglami je poslušalce uvedel v posebne sfere in jih hkrati popeljal na popotovanje skozi različne glasbene sloge, razpoloženja in čustva. Tokrat lahko prisluhnete 2. delu koncerta, na katerem so zvenela kompozicije: koralna predigra Nun freut euch lieben Christen gmein oz. Veselite se, ljubi kristjani iz cikla Treh jazzovskih koralnih prediger za orgle Volkerja Bräutigama, Rain Gregorja Ftičarja, Mozart Changes für Orgel Zsolta Gardonya ter Fly za alt saksofon in orgle Michaela Wasserfallerja
V okviru Arsovega cikla Obiski kraljice v živo 2025 sta 9. oktobra letos v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška Asiškega nastopila saksofonist Hannes Kawrza in organist Klaus Kuchling. Duo nenavadne, a izredno ubrane združbe saksofona z orglami je poslušalce uvedel v posebne sfere in jih hkrati popeljal na popotovanje skozi različne glasbene sloge, razpoloženja in čustva. Tokrat lahko prisluhnete 2. delu koncerta, na katerem so zvenela kompozicije: koralna predigra Nun freut euch lieben Christen gmein oz. Veselite se, ljubi kristjani iz cikla Treh jazzovskih koralnih prediger za orgle Volkerja Bräutigama, Rain Gregorja Ftičarja, Mozart Changes für Orgel Zsolta Gardonya ter Fly za alt saksofon in orgle Michaela Wasserfallerja