Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“ Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek. Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev. Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“ Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek. Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev. Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.
Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.
Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.
Pesnica, prevajalka in slavistka Ines Cergol se s svojo peto pesniško zbirko, ki jo je naslovila A fresco, poslavlja od dolgoletnega poučevanja slovenščine na koprski gimnaziji. Pri založbi Družina je nedavno izšla nova poljudno-zgodovinska knjiga Naši temelji in okviri, ki nosi podnaslov Slovenci in Slovenija v zgodovini. Gre za prikaz slovenstva na območju današnje države in zamejstva. Slovenski orkester flavt, edinstveni tovrstni orkester pri nas, se je podal na turnejo po Balkanu. Začel jo je v Kopru, v dvorani svetega Frančiška Asiškega.
Pesnica, prevajalka in slavistka Ines Cergol se s svojo peto pesniško zbirko, ki jo je naslovila A fresco, poslavlja od dolgoletnega poučevanja slovenščine na koprski gimnaziji. Pri založbi Družina je nedavno izšla nova poljudno-zgodovinska knjiga Naši temelji in okviri, ki nosi podnaslov Slovenci in Slovenija v zgodovini. Gre za prikaz slovenstva na območju današnje države in zamejstva. Slovenski orkester flavt, edinstveni tovrstni orkester pri nas, se je podal na turnejo po Balkanu. Začel jo je v Kopru, v dvorani svetega Frančiška Asiškega.
Trio Setsuna je novembra 2024 v Slovenski filharmoniji nastopil v okviru cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije. Zasedbo sestavljajo saksofonist Arijan Mačak, violinistka Jelena Pejić in pianist Ivan Kukurić, ki skupaj muzicirajo od leta 2020, ko so prvič zaigrali pod mentorstvom Bojana Goriška, pozneje pa je njihova mentorica postala Sae Lee. Večkrat so že nastopili, recimo v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske, v ciklu Solo e da camera Akademije za glasbo, pa tudi ob drugih priložnostih. Na koncertu so se predstavili z dokaj sodobnim programom, ki je obsegal dela Muženiča, Defontaina, Herbieta, Šivica in Bartóka. GAŠPER MUŽENIČ: PLAYGROUND SUITA ZA SAKSOFON, VIOLINO IN KLAVIR JEAN-LUC DEFONTAINE: BARVE SANJ VICTOR HERBIET: TANGO A TROIS PAVEL ŠIVIC /ARIJAN MAČAK: DROBNE VARIACIJE À LA BARTÓK NA LJUDSKO TEMO BÉLA BARTÓK: KONTRASTI ZA SAKSOFON, VIOLINO IN KLAVIR
Trio Setsuna je novembra 2024 v Slovenski filharmoniji nastopil v okviru cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije. Zasedbo sestavljajo saksofonist Arijan Mačak, violinistka Jelena Pejić in pianist Ivan Kukurić, ki skupaj muzicirajo od leta 2020, ko so prvič zaigrali pod mentorstvom Bojana Goriška, pozneje pa je njihova mentorica postala Sae Lee. Večkrat so že nastopili, recimo v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske, v ciklu Solo e da camera Akademije za glasbo, pa tudi ob drugih priložnostih. Na koncertu so se predstavili z dokaj sodobnim programom, ki je obsegal dela Muženiča, Defontaina, Herbieta, Šivica in Bartóka. GAŠPER MUŽENIČ: PLAYGROUND SUITA ZA SAKSOFON, VIOLINO IN KLAVIR JEAN-LUC DEFONTAINE: BARVE SANJ VICTOR HERBIET: TANGO A TROIS PAVEL ŠIVIC /ARIJAN MAČAK: DROBNE VARIACIJE À LA BARTÓK NA LJUDSKO TEMO BÉLA BARTÓK: KONTRASTI ZA SAKSOFON, VIOLINO IN KLAVIR
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo zvečer premiera glasbeno plesnega dogodka z naslovom »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, ki ga podpisuje plesalec Gregor Luštek. V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pa bodo uprizorili radijski literarni večer o romanu Tine Vrščaj Na Klancu. Neposredni prenos bo potekal tudi na programu Ars. Bili smo tudi na koncertu Koroška poje v Celovcu. Tina Vrščaj: Na klancu
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo zvečer premiera glasbeno plesnega dogodka z naslovom »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, ki ga podpisuje plesalec Gregor Luštek. V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pa bodo uprizorili radijski literarni večer o romanu Tine Vrščaj Na Klancu. Neposredni prenos bo potekal tudi na programu Ars. Bili smo tudi na koncertu Koroška poje v Celovcu. Tina Vrščaj: Na klancu
Za predvajanje smo tokrat iz radijskega arhiva izbrali tri skladbe, ki so jih izvedli in posneli slovenski pihalni orkestri. Skladbo A Movement for Rosa je pred dobrim desetletjem izvedel Orkester Slovenske vojske, koncertno uverturo The Hounds of Spring Alfreda Reeda je pred kratkim posnel Pihalni orkester Vrhpolje, delo Philipa Sparka z naslovom Duh Andaluzije pa je leta 2019 v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu izvedel tamkajšnji Pihalni orkester Krka.
Za predvajanje smo tokrat iz radijskega arhiva izbrali tri skladbe, ki so jih izvedli in posneli slovenski pihalni orkestri. Skladbo A Movement for Rosa je pred dobrim desetletjem izvedel Orkester Slovenske vojske, koncertno uverturo The Hounds of Spring Alfreda Reeda je pred kratkim posnel Pihalni orkester Vrhpolje, delo Philipa Sparka z naslovom Duh Andaluzije pa je leta 2019 v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu izvedel tamkajšnji Pihalni orkester Krka.
Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Ena najopaznejših slovenskih sopranistk in opernih solistk Vilma Bukovec se je rodila leta 1920 v Trebnjem. V njeni izvedbi poslušajte samospev Benjamina Ipavca in operne arije Rista Savina, Bedřicha Smetane, Antonína Dvořáka in Giacoma Puccinija.
Ena najopaznejših slovenskih sopranistk in opernih solistk Vilma Bukovec se je rodila leta 1920 v Trebnjem. V njeni izvedbi poslušajte samospev Benjamina Ipavca in operne arije Rista Savina, Bedřicha Smetane, Antonína Dvořáka in Giacoma Puccinija.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V oddaji Samo muzika bomo poslušali glasbo slovenskega skladatelja Roka Goloba. Golob je skladatelj, aranžer, producent in multiinstrumentalist. Kot instrumentalist ali skladatelj je sodeloval pri številnih projektih. Piše glasbo za filme, televizijo in radio, njegov opus vsebuje dela za simfonične orkestre, zbore, big bande, pop in rock ter jazz zasedbe.
V oddaji Samo muzika bomo poslušali glasbo slovenskega skladatelja Roka Goloba. Golob je skladatelj, aranžer, producent in multiinstrumentalist. Kot instrumentalist ali skladatelj je sodeloval pri številnih projektih. Piše glasbo za filme, televizijo in radio, njegov opus vsebuje dela za simfonične orkestre, zbore, big bande, pop in rock ter jazz zasedbe.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Leta 1893 je kolera vzela življenje Petru Iljiču Čajkovskemu, enemu najslavnejših ruskih skladateljev. Njegova glasba je pritegnila občinstvo zunaj Rusije z osupljivo neposrednostjo. Zgovorne, uravnovešene brezčasne melodije, usklajene z inventivno uporabo harmonije in orkestracije, so začarale občinstvo za skladateljevega življenja, njihova moč pa tudi več kot 130 let po njegovi smrti ostaja nezmanjšana.
Na sporedu: Humoreska št. 7 v Ges-duru, op. 101 Antonína Dvořáka, Fantazija za violončelo in orkester Julesa Masseneta, Koncertna etuda št. 1 v As-duru, 'Gozdno šumenje' Franza Liszta, Briljantne variacije za klavir in orkester na priljubljeni ples iz Auberjeve opere Gustav III, op. 8 Césarja Francka, Pet bagatel za klarinet in klavir, op. 23 Geralda Finzija, Floridska suita Fredericka Deliusa in Sonata za flavto in klavir Otarja Taktakišvilija.
Na sporedu: Humoreska št. 7 v Ges-duru, op. 101 Antonína Dvořáka, Fantazija za violončelo in orkester Julesa Masseneta, Koncertna etuda št. 1 v As-duru, 'Gozdno šumenje' Franza Liszta, Briljantne variacije za klavir in orkester na priljubljeni ples iz Auberjeve opere Gustav III, op. 8 Césarja Francka, Pet bagatel za klarinet in klavir, op. 23 Geralda Finzija, Floridska suita Fredericka Deliusa in Sonata za flavto in klavir Otarja Taktakišvilija.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je živel med letoma 1921 in 2014. Prve pesmi je objavil tik pred drugo svetovno vojno, v pesmih, napisanih po vojni, pa po večini v preprosti obliki tematizira samoto, odtujenost in eksistencialni položaj pesnika. Pogosto se dotakne tudi vojne. Prevod Lojze Krakar, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Sonja Strenar in Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2022. Redakcija Staša Grahek.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je živel med letoma 1921 in 2014. Prve pesmi je objavil tik pred drugo svetovno vojno, v pesmih, napisanih po vojni, pa po večini v preprosti obliki tematizira samoto, odtujenost in eksistencialni položaj pesnika. Pogosto se dotakne tudi vojne. Prevod Lojze Krakar, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Sonja Strenar in Urban Gruden, režija Špela Kravogel. Posneto 2022. Redakcija Staša Grahek.
Na sporedu uvertura k operi Oberon Carla Marie von Webra, Pensieri notturni di Filli: nel dolce del' oblio – komorna kantata za sopran, blokflavto in basso continuo, HWV 134 Georga Friedricha Händla in uvertura iz scenske glasbe k Aristofanovi komediji Ptiči Alphonsa Diepenbrocka.
Na sporedu uvertura k operi Oberon Carla Marie von Webra, Pensieri notturni di Filli: nel dolce del' oblio – komorna kantata za sopran, blokflavto in basso continuo, HWV 134 Georga Friedricha Händla in uvertura iz scenske glasbe k Aristofanovi komediji Ptiči Alphonsa Diepenbrocka.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Mladi slovenski klarinetist Blaž Šparovec se je predstavil kot solist ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa. Nastopil je z izvedbo zahtevnega Koncerta za klarinet in orkester danskega skladatelja Carla Nielsena, ki izvajalcu na tem glasbilu ponuja velik izziv in preizkus zmožnosti. Blaž Šparovec po šolanju na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet v razredu prof. Andreja Zupana nadaljuje študij na drugi največji univerzi v Nemčiji, Universität der Künste v Berlinu. Svojo odličnost potrjuje s številnimi uspehi, ki mu odpirajo nadaljnjo glasbeno pot; omenimo le izbor za slovenskega predstavnika na mednarodnem tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki 2012.
Mladi slovenski klarinetist Blaž Šparovec se je predstavil kot solist ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa. Nastopil je z izvedbo zahtevnega Koncerta za klarinet in orkester danskega skladatelja Carla Nielsena, ki izvajalcu na tem glasbilu ponuja velik izziv in preizkus zmožnosti. Blaž Šparovec po šolanju na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet v razredu prof. Andreja Zupana nadaljuje študij na drugi največji univerzi v Nemčiji, Universität der Künste v Berlinu. Svojo odličnost potrjuje s številnimi uspehi, ki mu odpirajo nadaljnjo glasbeno pot; omenimo le izbor za slovenskega predstavnika na mednarodnem tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki 2012.
Leta 2015 umrla alžirska pisateljica in filmska ustvarjalka Assia Djebar je v kanon zapisana kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev Severne Afrike, za njena dela pa je značilen feminističen naboj, ki veje iz zamolčanih in utišanih ženskih glasov. Prevajalka Ana Barič Moder, igralka Darja Reichman, urednica oddaje Maja Žvokelj, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Mirta Berlan. Režiser Milan Golob. Oddaja je bila posneta marca 2020.
Leta 2015 umrla alžirska pisateljica in filmska ustvarjalka Assia Djebar je v kanon zapisana kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev Severne Afrike, za njena dela pa je značilen feminističen naboj, ki veje iz zamolčanih in utišanih ženskih glasov. Prevajalka Ana Barič Moder, igralka Darja Reichman, urednica oddaje Maja Žvokelj, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Mirta Berlan. Režiser Milan Golob. Oddaja je bila posneta marca 2020.
V dolini reke Hudson stoji majhna cerkev Union Church v Pocantico Hills, ki v svoji preprosti notranjosti skriva izjemno zbirko vitrajev Henrija Matissea in Marca Chagalla. Barvna okna, nastala po naročilu družine Rockefeller, predstavljajo enega najzanimivejših srečanj modernizma in sakralne umetnosti 20. stoletja. Ameriški skladatelj James Matheson je leta 2016 ustvaril klavirsko skladbo Okna, ki jo je navdihnilo pet vitrajev te cerkve. Vsako okno dobi svojo zvočno podobo – od temne kontemplacije in dramatične napetosti do svetlobe, upanja in spokojnosti. Oddaja raziskuje, kako se barva, svetloba in simbolika vitrajev prelijejo v klavirski zvok ter kako lahko arhitektura in likovna umetnost postaneta glasbeni prostor refleksije.
V dolini reke Hudson stoji majhna cerkev Union Church v Pocantico Hills, ki v svoji preprosti notranjosti skriva izjemno zbirko vitrajev Henrija Matissea in Marca Chagalla. Barvna okna, nastala po naročilu družine Rockefeller, predstavljajo enega najzanimivejših srečanj modernizma in sakralne umetnosti 20. stoletja. Ameriški skladatelj James Matheson je leta 2016 ustvaril klavirsko skladbo Okna, ki jo je navdihnilo pet vitrajev te cerkve. Vsako okno dobi svojo zvočno podobo – od temne kontemplacije in dramatične napetosti do svetlobe, upanja in spokojnosti. Oddaja raziskuje, kako se barva, svetloba in simbolika vitrajev prelijejo v klavirski zvok ter kako lahko arhitektura in likovna umetnost postaneta glasbeni prostor refleksije.
Pesnica Lucija Stupica je leta 2001 za zbirko Čelo na soncu prejela nagrado za najboljši literarni prvenec, v njej pa že lahko prepoznamo nekatere značilnosti pesničine poetike. Avtorica je pozneje izdala še štiri pesniške zbirke in prejela tudi dve mednarodni nagradi: leta 2010 nemško nagrado Huberta Burde, ki so jo podeljevali v sklopu Petrarcovih nagrad, in štiri leta pozneje še švedsko nagrado za priseljene avtorje Klas de Vylder. Pred nekaj meseci pa je britanska univerza Warwick prevod zbirke Točke izginjanja nominirala za nagrado Ženske v prevodu. Za primerjavo: med desetimi nominirankami sta bili tudi dve nobelovki. Scenaristka Vladimira Rejc, igralka Violeta Tomič, bralec Gorazd Logar, urednika oddaje Marjan Kovačevič Beltram in Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Staš Janež. Režiser: Boštjan Vrhovec. Posneto junija 2002.
Pesnica Lucija Stupica je leta 2001 za zbirko Čelo na soncu prejela nagrado za najboljši literarni prvenec, v njej pa že lahko prepoznamo nekatere značilnosti pesničine poetike. Avtorica je pozneje izdala še štiri pesniške zbirke in prejela tudi dve mednarodni nagradi: leta 2010 nemško nagrado Huberta Burde, ki so jo podeljevali v sklopu Petrarcovih nagrad, in štiri leta pozneje še švedsko nagrado za priseljene avtorje Klas de Vylder. Pred nekaj meseci pa je britanska univerza Warwick prevod zbirke Točke izginjanja nominirala za nagrado Ženske v prevodu. Za primerjavo: med desetimi nominirankami sta bili tudi dve nobelovki. Scenaristka Vladimira Rejc, igralka Violeta Tomič, bralec Gorazd Logar, urednika oddaje Marjan Kovačevič Beltram in Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Staš Janež. Režiser: Boštjan Vrhovec. Posneto junija 2002.
V večerni oddaji Legende ob 21. je Tomaž Cindrić predstavil glasbo jamajške zvezdnice Grace Jones, elegantne figure globokega glasu, manekenke in filmske igralke.
V večerni oddaji Legende ob 21. je Tomaž Cindrić predstavil glasbo jamajške zvezdnice Grace Jones, elegantne figure globokega glasu, manekenke in filmske igralke.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY-salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120-minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Vrhunska plesalka in tudi glasbenica Urška Centa predstavlja edinstven projekt, ki združuje gib in zvok v simbiozi flamenka in jazzovske orkestracije. Projekt odpira novo vizijo plesno-glasbene forme flamenka, jo umešča v širši zvočni prostor ter skozi svobodo improvizacije oblikuje mogočno umetniško doživetje. Nastopili bodo Big Band RTV Slovenija, dirigent Lojze Krajnčan, basist Jošt Lampret, zasedba Sentido Project, sloviti španski bobnar Guillermo McGill in seveda Urška Centa. Avdio- in videoprenos!
Vrhunska plesalka in tudi glasbenica Urška Centa predstavlja edinstven projekt, ki združuje gib in zvok v simbiozi flamenka in jazzovske orkestracije. Projekt odpira novo vizijo plesno-glasbene forme flamenka, jo umešča v širši zvočni prostor ter skozi svobodo improvizacije oblikuje mogočno umetniško doživetje. Nastopili bodo Big Band RTV Slovenija, dirigent Lojze Krajnčan, basist Jošt Lampret, zasedba Sentido Project, sloviti španski bobnar Guillermo McGill in seveda Urška Centa. Avdio- in videoprenos!
Ameriška pesnica Edna St. Vincent Millay se je rodila leta 1892; umrla je leta 1950. Že v svojem času je bila eno najbolj spoštovanih imen ameriške poezije. Javnost je opozorila nase po srečnem naključju. Na pesniškem natečaju zbornika The Lyric Year za leto 1911 se njena pesnitev Prerojenje sicer ni uvrstila na prvo mesto, vendar jo je urednik objavil in vzbudila je splošno občudovanje, ki je mladi pesnici prineslo štipendijo za elitni kolidž Vassar. Pesnitev Prerojenje je zasnovana kot romanje duše, ki je tradicionalna tema anglosaške literature. Lirski subjekt se poistoveti s celotnim človeštvom, umre, vstane od mrtvih, v igri naravnih sil prepozna Boga in se odpre polnejšemu življenju. V času, ko je pesnitev Prerojenje nastajala in je Edna St. Vincent Millay razčiščevala svoj odnos do presežnega, je pisala dnevnik. Nekaj strani je oblikovala kot Bedenje z namišljenim ljubimcem. Prevajalec Matej Venier, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten Produkcija 2026.
Ameriška pesnica Edna St. Vincent Millay se je rodila leta 1892; umrla je leta 1950. Že v svojem času je bila eno najbolj spoštovanih imen ameriške poezije. Javnost je opozorila nase po srečnem naključju. Na pesniškem natečaju zbornika The Lyric Year za leto 1911 se njena pesnitev Prerojenje sicer ni uvrstila na prvo mesto, vendar jo je urednik objavil in vzbudila je splošno občudovanje, ki je mladi pesnici prineslo štipendijo za elitni kolidž Vassar. Pesnitev Prerojenje je zasnovana kot romanje duše, ki je tradicionalna tema anglosaške literature. Lirski subjekt se poistoveti s celotnim človeštvom, umre, vstane od mrtvih, v igri naravnih sil prepozna Boga in se odpre polnejšemu življenju. V času, ko je pesnitev Prerojenje nastajala in je Edna St. Vincent Millay razčiščevala svoj odnos do presežnega, je pisala dnevnik. Nekaj strani je oblikovala kot Bedenje z namišljenim ljubimcem. Prevajalec Matej Venier, igralka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Saška Rakef, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten Produkcija 2026.
Na ustvarjanje Césarja Francka za orgle je močno vplivalo njegovo delovanje v pariški cerkvi svete Klotilde, kjer je bil organist od leta 1858 do svoje smrti leta 1890. Nad novimi orglami v cerkvi je bil navdušen, svojo pedalno tehniko je izboljševal z dolgimi urami igranja. Postal je tudi odličen improvizator, ki je pri nedeljskih mašah navduševal številne poslušalce. V svojih orgelskih delih je polifoni slog obogatil s harmonsko govorico svoje dobe, ki ji je obenem dal močan oseben izraz.
Na ustvarjanje Césarja Francka za orgle je močno vplivalo njegovo delovanje v pariški cerkvi svete Klotilde, kjer je bil organist od leta 1858 do svoje smrti leta 1890. Nad novimi orglami v cerkvi je bil navdušen, svojo pedalno tehniko je izboljševal z dolgimi urami igranja. Postal je tudi odličen improvizator, ki je pri nedeljskih mašah navduševal številne poslušalce. V svojih orgelskih delih je polifoni slog obogatil s harmonsko govorico svoje dobe, ki ji je obenem dal močan oseben izraz.
Predvajamo dve mojstrovini, nastali ob zori oziroma izdihljajih romantičnega obdobja v glasbi – 3. klavirski koncert v c-molu Ludwiga van Beethovna in Simfonijo št. 4 v Es-duru, 'Romantično' Antona Brucknerja. Kot solist se je v Beethovnovem koncertu predstavil danes 31-letni južnokorejski pianist Seong-Jin Cho, zmagovalec 17. mednarodnega klavirskega tekmovanja Frédérica Chopina v Varšavi. Igral je orkester Festivala Luzern, za dirigentskim pultom pa je bil ta hip eden najbolj vročih dirigentov na svetu Yannick Nézet-Séguin. Posnetki so nastali 26. avgusta lani v Koncertni dvorani Kulturnega in kongresnega centra Luzern v sklopu tamkajšnjega poletnega glasbenega festivala.
Predvajamo dve mojstrovini, nastali ob zori oziroma izdihljajih romantičnega obdobja v glasbi – 3. klavirski koncert v c-molu Ludwiga van Beethovna in Simfonijo št. 4 v Es-duru, 'Romantično' Antona Brucknerja. Kot solist se je v Beethovnovem koncertu predstavil danes 31-letni južnokorejski pianist Seong-Jin Cho, zmagovalec 17. mednarodnega klavirskega tekmovanja Frédérica Chopina v Varšavi. Igral je orkester Festivala Luzern, za dirigentskim pultom pa je bil ta hip eden najbolj vročih dirigentov na svetu Yannick Nézet-Séguin. Posnetki so nastali 26. avgusta lani v Koncertni dvorani Kulturnega in kongresnega centra Luzern v sklopu tamkajšnjega poletnega glasbenega festivala.
Arlena, Offenbacha, Bizeta, Gounoda, Ravela, Verdija, Puccinija in Donizettija.
Arlena, Offenbacha, Bizeta, Gounoda, Ravela, Verdija, Puccinija in Donizettija.
Humoreske tega tedna so marca posvečene dogodivščinam Hendrika Groena, ki v nizozemskem domu za ostarele leta 2013 pri triinosemdesetih letih in četrt piše skrivni dnevnik. Knjigo, polno črnega humorja, je poslovenila Stana Anželj. V drugem delu izvemo, kako se razvija zgodba o ribah v akvariju, ki jim je zavdal kolač. Tega je Hendrik Groen vrgel vanj, ker je bil zanj presuh. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Urban Gruden in Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten in Tesa Drev Juh, produkcija 2019.
Humoreske tega tedna so marca posvečene dogodivščinam Hendrika Groena, ki v nizozemskem domu za ostarele leta 2013 pri triinosemdesetih letih in četrt piše skrivni dnevnik. Knjigo, polno črnega humorja, je poslovenila Stana Anželj. V drugem delu izvemo, kako se razvija zgodba o ribah v akvariju, ki jim je zavdal kolač. Tega je Hendrik Groen vrgel vanj, ker je bil zanj presuh. Interpretira dramski igralec Matej Puc, glasbena oprema Nina Kodrič, zvok in montaža Urban Gruden in Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten in Tesa Drev Juh, produkcija 2019.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V prvi oddaji bo gostja priznana baletna solistka Ana Klašnja, ki je od leta 2001 stalna članica ansambla SNG-ja Opera in balet Ljubljana. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V prvi oddaji bo gostja priznana baletna solistka Ana Klašnja, ki je od leta 2001 stalna članica ansambla SNG-ja Opera in balet Ljubljana. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Pred nami je Evroradijski koncert, v katerem bomo predvajali posnetke, ki so nastali 19. februarja letos, in sicer v Državni dvorani v Glasgowu. Tam so se predstavili dirigent Ryan Wigglesworth, Škotski simfonični orkester BBC ter pianistka Imogen Cooper. Na začetku je premierno zazvenela skladba There, where I call home sodobnega skladatelja Philipa Duttona, sledila sta še Koncert za klavir št. 27 v B-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta in Simfonija št. 8 v G-duru, op. 88 Antonína Dvořáka.
Pred nami je Evroradijski koncert, v katerem bomo predvajali posnetke, ki so nastali 19. februarja letos, in sicer v Državni dvorani v Glasgowu. Tam so se predstavili dirigent Ryan Wigglesworth, Škotski simfonični orkester BBC ter pianistka Imogen Cooper. Na začetku je premierno zazvenela skladba There, where I call home sodobnega skladatelja Philipa Duttona, sledila sta še Koncert za klavir št. 27 v B-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta in Simfonija št. 8 v G-duru, op. 88 Antonína Dvořáka.
Z nami je glasbena kritičarka in pianistka Marina Žlender, ki je v poslušanje izbrala raznovrsten nabor glasbe vse od baroka do impresionizma. Zakaj prav te skladbe? Kaj ji pomeni glasba in kakšen vpliv ima na njeno vsakodnevno življenje? Kako so običajno videti njena nedeljska jutra in na koliko različnih načinov lahko posluša glasbo? O vsem tem in še čem v pogovoru z našo gostjo.
Z nami je glasbena kritičarka in pianistka Marina Žlender, ki je v poslušanje izbrala raznovrsten nabor glasbe vse od baroka do impresionizma. Zakaj prav te skladbe? Kaj ji pomeni glasba in kakšen vpliv ima na njeno vsakodnevno življenje? Kako so običajno videti njena nedeljska jutra in na koliko različnih načinov lahko posluša glasbo? O vsem tem in še čem v pogovoru z našo gostjo.
Mojstrica poljske poezije Wisława Szymborska v pesmi natančno povzame hkrati perspektivo vojnih žrtev in tistih, ki jih nemo opazujejo ali ki se celo znašajo nad njimi. Prevajalec Niko Jež, interpret pa Gašper Lovrec, režiserka Živa Bizovičar, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik Matej Juh. Leto nastanka 2022.
Mojstrica poljske poezije Wisława Szymborska v pesmi natančno povzame hkrati perspektivo vojnih žrtev in tistih, ki jih nemo opazujejo ali ki se celo znašajo nad njimi. Prevajalec Niko Jež, interpret pa Gašper Lovrec, režiserka Živa Bizovičar, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik Matej Juh. Leto nastanka 2022.
Poslušamo Concertino za harfo in orkester skladateljice Marcelle Germaine Tailleferre ter prvi stavek Tria za klavir, violino in violončelo v d-molu, op. 11 skladateljice Fanny Mendelssohn Hensel. Kar 25 let mlajši Hans Von Bülow, prominentni nemški pianist, skladatelj in dirigent, se ne bi strinjal s to oznako. Trdil je namreč, da nikoli ne bo obstajala skladateljica. „Mogoče slaba kopistka“. Poudarjal je tudi, da sam preprosto ne verjame v žensko besedo „kreator“. Emil Naumann, pomemben glasbeni zgodovinar, je konec 19. stoletja zapisal, da je glasba najbolj moška umetnost med vsemi, ker njen obstoj temelji na ustvarjalni ideji. Za ustvarjalno delo pa naj bi bilo splošno znano, da je na voljo le moškemu intelektu. Podobno so se do tega v 20. stoletju opredeljevali Theodor Adorno, Carl Dahlhaus in Heinrich Schenker. Kot pravi ena od pomembnejših feminističnih muzikologinj Marcia Citron, so se ženske po večini sramovale svojih avtorskih skladb ter celo zavračale njihove izdaje. Prav Fanny Mendelssohn Hensel je v svoj dnevnik zapisala: „Ženska ni sposobna pisati glasbe in arogantno bi bilo, če bi verjela, da je prav ona sposobna skladati“.
Poslušamo Concertino za harfo in orkester skladateljice Marcelle Germaine Tailleferre ter prvi stavek Tria za klavir, violino in violončelo v d-molu, op. 11 skladateljice Fanny Mendelssohn Hensel. Kar 25 let mlajši Hans Von Bülow, prominentni nemški pianist, skladatelj in dirigent, se ne bi strinjal s to oznako. Trdil je namreč, da nikoli ne bo obstajala skladateljica. „Mogoče slaba kopistka“. Poudarjal je tudi, da sam preprosto ne verjame v žensko besedo „kreator“. Emil Naumann, pomemben glasbeni zgodovinar, je konec 19. stoletja zapisal, da je glasba najbolj moška umetnost med vsemi, ker njen obstoj temelji na ustvarjalni ideji. Za ustvarjalno delo pa naj bi bilo splošno znano, da je na voljo le moškemu intelektu. Podobno so se do tega v 20. stoletju opredeljevali Theodor Adorno, Carl Dahlhaus in Heinrich Schenker. Kot pravi ena od pomembnejših feminističnih muzikologinj Marcia Citron, so se ženske po večini sramovale svojih avtorskih skladb ter celo zavračale njihove izdaje. Prav Fanny Mendelssohn Hensel je v svoj dnevnik zapisala: „Ženska ni sposobna pisati glasbe in arogantno bi bilo, če bi verjela, da je prav ona sposobna skladati“.
Mozartina, glasbena matineja Simfonikov RTV Slovenija. Orkester pod taktirko dirigenta Uroša Lajovica prestavlja Sinfonio v F-duru Johannesa Matthiasa Spergerja, Koncert za rog in orkester št. 4 v Es-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta ter dve deli slovenskega skladatelja Janeza Krstnika Novaka – Godovno kantato in scensko glasbo za Linhartovo igro Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Solisti: Andreja Zakonjšek Krt, Alenka Gotar, Mojca Vedernjak, Matjaž Stopinšek, Matjaž Robavs in Jože Vidic.
Mozartina, glasbena matineja Simfonikov RTV Slovenija. Orkester pod taktirko dirigenta Uroša Lajovica prestavlja Sinfonio v F-duru Johannesa Matthiasa Spergerja, Koncert za rog in orkester št. 4 v Es-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta ter dve deli slovenskega skladatelja Janeza Krstnika Novaka – Godovno kantato in scensko glasbo za Linhartovo igro Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Solisti: Andreja Zakonjšek Krt, Alenka Gotar, Mojca Vedernjak, Matjaž Stopinšek, Matjaž Robavs in Jože Vidic.
Ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk v Glasbeni jutranjici nadaljujemo spoznavanje različnih, barvitih glasbenih slogov slovenskih skladateljic. Če so lani zazvenela dela Klare Mlakar, Nane Forte, Tadeje Vulc, Katarine Pustinek Rakar, Brine Zupančič, Josipine Turnograjske, Nine Šenk, Brine Jež Brezavšček, Larise Vrhunc, Uršule Jašovec, Bojane Šaljič Podešva, Petre Strahovnik in Blaženke Arnič Lemež, bomo v tokratni oddaji poslušali Milotinke Josipine Turnograjske, skladbo Most Klare Mlakar, komorno delo z naslovom Večer Urške Pompe, Meditacijo B za citre Urške Orešič Šantavec, skladbo Zlom Tine Mauko, delo z naslovom Hrepenenje Teje Merhar na besedilo Franceta Zbašnika, Rapsodijo na belokranjske ljudske, poimenovano Kresna Helene Vidic, skladbo Za trio Jerice Oblak, Good time suito Ane Zlobko in Promenadno suito za rog in klavir Blaženke Arnič Lemež.
Ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk v Glasbeni jutranjici nadaljujemo spoznavanje različnih, barvitih glasbenih slogov slovenskih skladateljic. Če so lani zazvenela dela Klare Mlakar, Nane Forte, Tadeje Vulc, Katarine Pustinek Rakar, Brine Zupančič, Josipine Turnograjske, Nine Šenk, Brine Jež Brezavšček, Larise Vrhunc, Uršule Jašovec, Bojane Šaljič Podešva, Petre Strahovnik in Blaženke Arnič Lemež, bomo v tokratni oddaji poslušali Milotinke Josipine Turnograjske, skladbo Most Klare Mlakar, komorno delo z naslovom Večer Urške Pompe, Meditacijo B za citre Urške Orešič Šantavec, skladbo Zlom Tine Mauko, delo z naslovom Hrepenenje Teje Merhar na besedilo Franceta Zbašnika, Rapsodijo na belokranjske ljudske, poimenovano Kresna Helene Vidic, skladbo Za trio Jerice Oblak, Good time suito Ane Zlobko in Promenadno suito za rog in klavir Blaženke Arnič Lemež.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Josip Stritar se je rodil 6. marca leta 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah, umrl je novembra 1923 v Rogaški Slatini. Na Dunaju je študiral klasične jezike, delal je kot domači učitelj pri premožnih avstrijskih družinah, veliko je potoval. Pozneje je služboval po dunajskih gimnazijah, tik pred smrtjo se je preselil v Rogaško Slatino. Njegova poezija je slogovno raznovrstna, zgled mu je bila klasična poezija. Sprva pri njem prevladuje intimna lirika, pozneje tudi kritična izpoved o času in ljudeh. Taki so satirični Dunajski soneti, v katerih je na začetku 70. let 19. stoletja napadel politične prvake in druge koristoljubce, ki jim je mar predvsem za svoj lasten blagor. Interpretacija Andrej Nahtigal, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Ana Krauthaker. Posneto 2009. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek.
Josip Stritar se je rodil 6. marca leta 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah, umrl je novembra 1923 v Rogaški Slatini. Na Dunaju je študiral klasične jezike, delal je kot domači učitelj pri premožnih avstrijskih družinah, veliko je potoval. Pozneje je služboval po dunajskih gimnazijah, tik pred smrtjo se je preselil v Rogaško Slatino. Njegova poezija je slogovno raznovrstna, zgled mu je bila klasična poezija. Sprva pri njem prevladuje intimna lirika, pozneje tudi kritična izpoved o času in ljudeh. Taki so satirični Dunajski soneti, v katerih je na začetku 70. let 19. stoletja napadel politične prvake in druge koristoljubce, ki jim je mar predvsem za svoj lasten blagor. Interpretacija Andrej Nahtigal, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Ana Krauthaker. Posneto 2009. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek.
V letu, ko zaznamujemo stoti obletnici smrti Srečka Kosovela in Zofke Kveder, slušna miniatura razkriva trk socialnih in etičnih konceptov dveh študentov. Kvedrova je neverjetno in srhljivo aktualna v dojemanju vrednot in etičnih konceptov, kot sta znanje in denar v vseh njunih odtenkih in premenah. Kaj in kdaj torej šteje v življenju. Režiser igre Klemen Markovčič je ohranil arhaičnost v jeziku, a jo z mladimi glasovi igralcev Urbana Kuntariča in Klemna Kováčiča postavil v sedanji trenutek. Jezik je tudi sicer edina sled do avtorice in preteklosti, saj problemski in sporočilni vidik igre žal ostaja tako rekoč nespremenjen, s tem pa na moč sodoben. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Izbor za radio: Vilma Štritof Trava – Klemen Kovačič Meden – Urban Kuntarič Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2026.
V letu, ko zaznamujemo stoti obletnici smrti Srečka Kosovela in Zofke Kveder, slušna miniatura razkriva trk socialnih in etičnih konceptov dveh študentov. Kvedrova je neverjetno in srhljivo aktualna v dojemanju vrednot in etičnih konceptov, kot sta znanje in denar v vseh njunih odtenkih in premenah. Kaj in kdaj torej šteje v življenju. Režiser igre Klemen Markovčič je ohranil arhaičnost v jeziku, a jo z mladimi glasovi igralcev Urbana Kuntariča in Klemna Kováčiča postavil v sedanji trenutek. Jezik je tudi sicer edina sled do avtorice in preteklosti, saj problemski in sporočilni vidik igre žal ostaja tako rekoč nespremenjen, s tem pa na moč sodoben. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Izbor za radio: Vilma Štritof Trava – Klemen Kovačič Meden – Urban Kuntarič Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2026.
Filmska kritičarka Vanja Gajić v sklopu cikla oskarjevcev na Televiziji Slovenija predstavlja film Otok psov, ki je bil nominiran v sekciji za najboljši celovečerni animirani film. Posnet je v značilno igrivem in estetsko dodelanem slogu režiserja Wesa Andersona.
Filmska kritičarka Vanja Gajić v sklopu cikla oskarjevcev na Televiziji Slovenija predstavlja film Otok psov, ki je bil nominiran v sekciji za najboljši celovečerni animirani film. Posnet je v značilno igrivem in estetsko dodelanem slogu režiserja Wesa Andersona.
Pri sedmih letih je imela francoska pianistka Ginette Doyen svoj prvi koncert, tri leta pozneje je bila sprejeta na pariški konservatorij.
Pri sedmih letih je imela francoska pianistka Ginette Doyen svoj prvi koncert, tri leta pozneje je bila sprejeta na pariški konservatorij.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Ameriški kitarist, pevec in tekstopisec John Hammond se je rodil 13. novembra leta 1942 v New Yorku. Umrl pa je 28. februarja letos, se pravi pred nekaj dnevi. Spominjali se ga bomo po njegovem prispevku k bluesu, posebej podeželskemu country bluesu in folklorni glasbi. Veljal je za enega izmed najpomembnejših sodobnih izvajalcev tradicionalnega bluesa in za mojstra slide kitare, s posebno sposobnostjo, da stare bluesovske klasike oživi z modernim pristopom, ne da bi izgubil njihov izvorni čar. Poslušajte ljubljanski koncert Johna Hammonda. JUST YOUR FOOL Walter Jacobs (=Little Walter) GAMBLIN’ BLUES Lil Son Jackson UP THE LINE Walter Jacobs (=Little Walter) DREAMY EYED GIRL Hambone Willie Newburn DROP DOWN MAMA Sleepy John Estes COME ON IN MY KITCHEN Robert Johnson MOTHER-IN-LAW BLUES Don Robey HARD TIME KILLING FLOOR BLUES Nehemiah ‘Skip’ James STEP IT UP AND GO Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) HONEST I DO Jimmy Reed NO PLACE TO GO Chester Burnett (=Howlin’ Wolf) WALKIN' BLUES Robert Johnson LOVE CHANGIN’ BLUES Blind Willie McTell LOW DOWN DOG BLUES Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) I WISH YOU WOULD Billy Boy Arnold MY TIME AFTER AWHILE Robert L. Geddins / Ronald Dean Badger (first [?] played by Buddy Guy) WILD MAN ON THE LOOSE Mose Allison TERRAPLANE BLUES Robert Johnson PREACHIN' BLUES Son House / Robert Johnson EVERYBODY’S CRYIN’ MERCY Mose Allison WHO DO YOU LOVE Ellas McDaniel (=Bo Diddley)
Ameriški kitarist, pevec in tekstopisec John Hammond se je rodil 13. novembra leta 1942 v New Yorku. Umrl pa je 28. februarja letos, se pravi pred nekaj dnevi. Spominjali se ga bomo po njegovem prispevku k bluesu, posebej podeželskemu country bluesu in folklorni glasbi. Veljal je za enega izmed najpomembnejših sodobnih izvajalcev tradicionalnega bluesa in za mojstra slide kitare, s posebno sposobnostjo, da stare bluesovske klasike oživi z modernim pristopom, ne da bi izgubil njihov izvorni čar. Poslušajte ljubljanski koncert Johna Hammonda. JUST YOUR FOOL Walter Jacobs (=Little Walter) GAMBLIN’ BLUES Lil Son Jackson UP THE LINE Walter Jacobs (=Little Walter) DREAMY EYED GIRL Hambone Willie Newburn DROP DOWN MAMA Sleepy John Estes COME ON IN MY KITCHEN Robert Johnson MOTHER-IN-LAW BLUES Don Robey HARD TIME KILLING FLOOR BLUES Nehemiah ‘Skip’ James STEP IT UP AND GO Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) HONEST I DO Jimmy Reed NO PLACE TO GO Chester Burnett (=Howlin’ Wolf) WALKIN' BLUES Robert Johnson LOVE CHANGIN’ BLUES Blind Willie McTell LOW DOWN DOG BLUES Fulton Allen (=Blind Boy Fuller) I WISH YOU WOULD Billy Boy Arnold MY TIME AFTER AWHILE Robert L. Geddins / Ronald Dean Badger (first [?] played by Buddy Guy) WILD MAN ON THE LOOSE Mose Allison TERRAPLANE BLUES Robert Johnson PREACHIN' BLUES Son House / Robert Johnson EVERYBODY’S CRYIN’ MERCY Mose Allison WHO DO YOU LOVE Ellas McDaniel (=Bo Diddley)
Tragična zgodba o pariški kurtizani, razklani med družbeno sprejemljivim in narekom srca.
Tragična zgodba o pariški kurtizani, razklani med družbeno sprejemljivim in narekom srca.
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na Slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in peto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom in v pustnem času slavi slovo zime in prihod pomladi. V prvem delu smo priče nastanku sveta, pobliže pa se nam s svojo zgodbo razkrije tudi Kresnik, eno od najpomembnejših slovanskih božanstev. Interpreta – Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020.
Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca Eva Stražar in Urban Kuntarič, ki jih tudi interpretirata. Iskala sta nenavadne in nepoznane pripovedi, ki bi po svoji obliki bolj spominjale na pričevanja o nekih davnih, resničnih dogodkih kot na izčiščene, spretno zapisane zgodbe. Našla sta jih v številnih zapisih slovenskih etnologov, pa tudi v ljudskih pesmih in knjigah za otroke. Režiser Klemen Markovčič je ta kolaž prevedel v zvočni jezik in to v pripovedno-igrani obliki. Gre za nekakšno radiofonsko raziskavo pripovedovalske forme, ki ima tudi na Slovenskem bogato tradicijo. Serija torej le z govorjeno in peto besedo razpira zvočni prostor slovenskim arhetipom in v pustnem času slavi slovo zime in prihod pomladi. V prvem delu smo priče nastanku sveta, pobliže pa se nam s svojo zgodbo razkrije tudi Kresnik, eno od najpomembnejših slovanskih božanstev. Interpreta – Eva Stražar, Urban Kuntarič Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Jurij Alič Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2020.
Orhan Pamuk, rojen leta 1952 v Carigradu, je vodilni romanopisec turške postmoderne literature in eden najbolj branih pisateljev v Turčiji. Za svoje ustvarjanje je prejel številne literarne nagrade, leta 2006 tudi Nobelovo nagrado za književnost, njegove knjige pa so prevedene v več kot štirideset jezikov. Noči kuge je naslov njegovega zadnjega v slovenščino prevedenega romana, ki ga je poslovenila Erna Pačnik Felek. Roman je umeščen v leto 1900, ko na izmišljenem otoku Mingherija v Otomanskem cesarstvu pustoši bubonska kuga. Otok Mingherija je v romanu naslikan kot mikrokozmos otomanske družbe, ki jo dve desetletji pred koncem cesarstva pestijo vse večje napetosti med etničnimi in verskimi skupinami. Prevajalka Erna Pačnik Felek, režiserka Saška Rakef, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija leta 2026.
Orhan Pamuk, rojen leta 1952 v Carigradu, je vodilni romanopisec turške postmoderne literature in eden najbolj branih pisateljev v Turčiji. Za svoje ustvarjanje je prejel številne literarne nagrade, leta 2006 tudi Nobelovo nagrado za književnost, njegove knjige pa so prevedene v več kot štirideset jezikov. Noči kuge je naslov njegovega zadnjega v slovenščino prevedenega romana, ki ga je poslovenila Erna Pačnik Felek. Roman je umeščen v leto 1900, ko na izmišljenem otoku Mingherija v Otomanskem cesarstvu pustoši bubonska kuga. Otok Mingherija je v romanu naslikan kot mikrokozmos otomanske družbe, ki jo dve desetletji pred koncem cesarstva pestijo vse večje napetosti med etničnimi in verskimi skupinami. Prevajalka Erna Pačnik Felek, režiserka Saška Rakef, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija leta 2026.
Predvajamo posnetke s koncerta kvarteta Casals, ki je 12. januarja nastopil v dvorani Wigmore v Londonu. Tam so na koncertu v sklopu BBC-jevega komornega cikla The Lunchtime Concerts najprej zveneli štirje izbrani Contrapunctusi iz Bachove zbirke Umetnost fuge, nato pa še Bikoborčeva molitev, op. 34 Joaquína Turine in Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73 Dmitrija Šostakoviča. Kvartet Casals je nastopil v zasedbi Abel Tomàs-Realp in Vera Martínez-Mehner – violina, Cristina Cordero – viola in Arnau Tomàs-Realp – violončelo.
Predvajamo posnetke s koncerta kvarteta Casals, ki je 12. januarja nastopil v dvorani Wigmore v Londonu. Tam so na koncertu v sklopu BBC-jevega komornega cikla The Lunchtime Concerts najprej zveneli štirje izbrani Contrapunctusi iz Bachove zbirke Umetnost fuge, nato pa še Bikoborčeva molitev, op. 34 Joaquína Turine in Godalni kvartet št. 3 v F-duru, op. 73 Dmitrija Šostakoviča. Kvartet Casals je nastopil v zasedbi Abel Tomàs-Realp in Vera Martínez-Mehner – violina, Cristina Cordero – viola in Arnau Tomàs-Realp – violončelo.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.