Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Mehiška drama Radikal je posneta po resnični zgodbi učitelja, ki v šoli v revnem in nasilnem okolju uporablja radikalne učne metode, da bi motiviral učence. Pripoved o moči izobraževanja in upanja je navdihnila tudi režiserja in scenarista Tonija Cahunka, ki ga gostimo v tokratni oddaji.
Mehiška drama Radikal je posneta po resnični zgodbi učitelja, ki v šoli v revnem in nasilnem okolju uporablja radikalne učne metode, da bi motiviral učence. Pripoved o moči izobraževanja in upanja je navdihnila tudi režiserja in scenarista Tonija Cahunka, ki ga gostimo v tokratni oddaji.
Tokrat začenjamo s skladbo Flood Down in Texas kitarskega mojstra Stevieja Raya Vaughana. Kitarsko bo tudi nadaljevanje, ko bo Brane Rončel zavrtel izbor del Joeja Louisa Walkerja. In za konec: Dr. John ter Rebirth Brass Band iz New Orleansa.
Tokrat začenjamo s skladbo Flood Down in Texas kitarskega mojstra Stevieja Raya Vaughana. Kitarsko bo tudi nadaljevanje, ko bo Brane Rončel zavrtel izbor del Joeja Louisa Walkerja. In za konec: Dr. John ter Rebirth Brass Band iz New Orleansa.
Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.
Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in izdal leta 1994. Roman je podnaslovil kot kriminalko, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, kajpak je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da se je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v študijih Radia Slovenija junija 1994.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in izdal leta 1994. Roman je podnaslovil kot kriminalko, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, kajpak je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da se je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v študijih Radia Slovenija junija 1994.
Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš
Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš
Med tremi osrednjimi temami smo na prvo mesto uvrstili Nogomet po Pasoliniju: včeraj so se mu posvetili v okviru Evropske kulturne prestolnice v Novi Gorici in tam je bila tudi naša Eva Furlan. V osrednjem delu oddaje vam bo Simona Moličnik povedala, kako je bilo na sinočnji predstavitvi novega projekta Janija Kovačiča z naslovom BaLaDe. V zaključku pa še povabilo v izolsko Galerijo Salsaverde; tam si lahko ogledate razstavo Petre Strban.
Med tremi osrednjimi temami smo na prvo mesto uvrstili Nogomet po Pasoliniju: včeraj so se mu posvetili v okviru Evropske kulturne prestolnice v Novi Gorici in tam je bila tudi naša Eva Furlan. V osrednjem delu oddaje vam bo Simona Moličnik povedala, kako je bilo na sinočnji predstavitvi novega projekta Janija Kovačiča z naslovom BaLaDe. V zaključku pa še povabilo v izolsko Galerijo Salsaverde; tam si lahko ogledate razstavo Petre Strban.
Na velikem odru Drame bo premiero doživela tragedija Williama Shakespearja Kralj Lear, režira jo Jernej Lorencij, kralja Leara pa igra Janez Škof.V oddaji boste lahko slišali vtis s koncerta Balade Janija Kovačiča s spremno besedo Marjetke Golež Kaučič. V novogoriškem Epicu so odprli razstavo Osamljenost desnega krila. Gostujoča razstava iz Cinemazera iz Pordenoneja prinaša fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Sobotno popoldne bo na Koseškem bajerju v Ljubljani posvečeno otrokom, ki se bodo lahko udeležili zvočnega sprehoda po gozdu z naslovom Moja skrivnost avtorice scenarija in režiserke Saške Rakef. Oddajo končujemo z odprtjem razstave Oživljene strukture, skriti tokovi, v kateri razstavljajoče umetnice in umetniki na različne načine prikazujejo krize sodobne kapitalistične družbe. Vabljeni k poslušanju!
Na velikem odru Drame bo premiero doživela tragedija Williama Shakespearja Kralj Lear, režira jo Jernej Lorencij, kralja Leara pa igra Janez Škof.V oddaji boste lahko slišali vtis s koncerta Balade Janija Kovačiča s spremno besedo Marjetke Golež Kaučič. V novogoriškem Epicu so odprli razstavo Osamljenost desnega krila. Gostujoča razstava iz Cinemazera iz Pordenoneja prinaša fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Sobotno popoldne bo na Koseškem bajerju v Ljubljani posvečeno otrokom, ki se bodo lahko udeležili zvočnega sprehoda po gozdu z naslovom Moja skrivnost avtorice scenarija in režiserke Saške Rakef. Oddajo končujemo z odprtjem razstave Oživljene strukture, skriti tokovi, v kateri razstavljajoče umetnice in umetniki na različne načine prikazujejo krize sodobne kapitalistične družbe. Vabljeni k poslušanju!
Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše
Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše
Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič
Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Kultura zdravi - umetnost lajša
Oddajo o kulturi in umetnosti tokrat namenjamo razstavam in sicer smo predstavili fotografsko razstavo Stojana Kerblerja Koline, Šelestenje v galeriji Luna na Ptuju, se ustavili v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor, kjer si lahko ogledate zanimivo postavitev visečih skulptur iz ribiških materialov z naslovom Vrvež mariborske kiparke Polone Maher. Za tiste, ki jih navdušuje preteklost Maribora pa je v Pokrajinskem arhivu na ogled panojska razstava Maistrova časovna kapsula o prevratnih dogodkih v prejšnjem stoletju v Mariboru. Na ogled so kopije izbranih dokumentov iz obsežnega gradiva generala Rudolfa Maistra, ki je načrtno beležil utrip v mestu v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja, celotno gradivo pa bo javnosti kmalu na voljo tudi v digitalizirani obliki.
Oddajo o kulturi in umetnosti tokrat namenjamo razstavam in sicer smo predstavili fotografsko razstavo Stojana Kerblerja Koline, Šelestenje v galeriji Luna na Ptuju, se ustavili v Kabinetu Umetnostne galerije Maribor, kjer si lahko ogledate zanimivo postavitev visečih skulptur iz ribiških materialov z naslovom Vrvež mariborske kiparke Polone Maher. Za tiste, ki jih navdušuje preteklost Maribora pa je v Pokrajinskem arhivu na ogled panojska razstava Maistrova časovna kapsula o prevratnih dogodkih v prejšnjem stoletju v Mariboru. Na ogled so kopije izbranih dokumentov iz obsežnega gradiva generala Rudolfa Maistra, ki je načrtno beležil utrip v mestu v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja, celotno gradivo pa bo javnosti kmalu na voljo tudi v digitalizirani obliki.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
Obdobje njenega nastanka sovpada z nenadnim razvojem na področju polifonije. V prejšnjih stoletjih se je večglasje razvijalo zelo počasi, v Parizu pa je v razmeroma kratkem času nastal nov glasbeni jezik, ki sta ga oblikovala skladen ritmični jezik in urejeno zaporedje konsonanc in disonanc. Prvič je poleg tonskih višin treba zapisovati tudi ritmične vzorce in ustvarjati razmeroma kompleksno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
V Nemčiji rojena švicarska umetnica iz kroga nadrealistov Méret Oppenheim se je rodila leta 1913 in umrla leta 1985. Bila je pomembna likovna ustvarjalka, ob tem pa tudi pisateljica in pesnica. Prevod Tesa Drev, interpretacija Saša Mihelčič, ton in montaža Nejc Zupančič, režija Jože Valentič. Posneto 2014. Redakcija Tesa Drev, Staša Grahek (ponovitev).
V Nemčiji rojena švicarska umetnica iz kroga nadrealistov Méret Oppenheim se je rodila leta 1913 in umrla leta 1985. Bila je pomembna likovna ustvarjalka, ob tem pa tudi pisateljica in pesnica. Prevod Tesa Drev, interpretacija Saša Mihelčič, ton in montaža Nejc Zupančič, režija Jože Valentič. Posneto 2014. Redakcija Tesa Drev, Staša Grahek (ponovitev).
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V mestu Pordenone, ki bo leta 2027 italijanska prestolnica kulture, od leta 1982 potekajo Dnevi nemega filma, ki so v 44 letih postali najpomembnejši festival filmskih arhivov in kinotek z vsega sveta. Filmski dediščini iz obdobja nemega filma na festivalu nikoli ne zmanjka glasu, saj jo vedno prikazujejo ob glasbeni spremljavi, za katero partiture pišejo sodobni skladatelji in tako pozabljene filme obujajo v življenje. Letos je na festivalu novo glasbo za nemo komedijo Naše gostoljubje (Our hospitality, 2023) Busterja Keatona predstavil slovenski skladatelj Andrej Goričar, ki je neme filme začel v živo spremljati na klavirju v Slovenski kinoteki. S kakšnimi težavami se spopadamo pri ohranjanju naše filmske dediščine in kulture, pa smo se pogovarjali z Ženjo Leiler Kos, direktorico Slovenske kinoteke v odhodu.
V mestu Pordenone, ki bo leta 2027 italijanska prestolnica kulture, od leta 1982 potekajo Dnevi nemega filma, ki so v 44 letih postali najpomembnejši festival filmskih arhivov in kinotek z vsega sveta. Filmski dediščini iz obdobja nemega filma na festivalu nikoli ne zmanjka glasu, saj jo vedno prikazujejo ob glasbeni spremljavi, za katero partiture pišejo sodobni skladatelji in tako pozabljene filme obujajo v življenje. Letos je na festivalu novo glasbo za nemo komedijo Naše gostoljubje (Our hospitality, 2023) Busterja Keatona predstavil slovenski skladatelj Andrej Goričar, ki je neme filme začel v živo spremljati na klavirju v Slovenski kinoteki. S kakšnimi težavami se spopadamo pri ohranjanju naše filmske dediščine in kulture, pa smo se pogovarjali z Ženjo Leiler Kos, direktorico Slovenske kinoteke v odhodu.
Annelies Verbeke, rojena leta 1976, je ena osrednjih sodobnih flamskih prozaistk in dobitnica več nagrad. Njen prvenec, roman Spi!, so prevedli v več kot dvajset jezikov, imamo ga tudi v slovenščini. Tako kot zbirko kratkih zgodb z naslovom Aleluja (izšla je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura), v kateri je tudi zgodba So že tukaj v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Kdo so tisti, ki so že tukaj, in kje je ta "tukaj"? Morda v domu za starejše, kjer je tudi neimenovana starka. Iz tančin pripovedi in s pomeni iz ozadja spoznavamo njeno bridko življenjsko zgodbo. Prevajalka Mateja Seliškar Kenda, igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2025.
Annelies Verbeke, rojena leta 1976, je ena osrednjih sodobnih flamskih prozaistk in dobitnica več nagrad. Njen prvenec, roman Spi!, so prevedli v več kot dvajset jezikov, imamo ga tudi v slovenščini. Tako kot zbirko kratkih zgodb z naslovom Aleluja (izšla je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura), v kateri je tudi zgodba So že tukaj v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Kdo so tisti, ki so že tukaj, in kje je ta "tukaj"? Morda v domu za starejše, kjer je tudi neimenovana starka. Iz tančin pripovedi in s pomeni iz ozadja spoznavamo njeno bridko življenjsko zgodbo. Prevajalka Mateja Seliškar Kenda, igralka Tina Resman, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Leto nastanka 2025.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Dramska priredba starogrškega mita se vrti okoli Elektre, Agamemnonove hčere, ki se spopada s posledicami očetovega umora in zatiralske vladavine svoje matere Klitemnestre in materinega ljubimca Egista. Avtor v njej zajema teme pripadnosti družini, boja proti tiraniji in posledic travmatičnih dogodkov, ki so jih doživeli liki. Igra je ganljivo raziskovanje maščevanja, pravice in težkega bremena žalosti, uokvirjeno v kontekstu bogate mitološke dediščine. V njej nastopa generacija slovenskih igralk in igralcev, ki je dokončno opravila evropeizacijo slovenskega gledališča. Režiserka in prirejevalka: Maša Slavec Prevajalec: Fran Albreht Tonska mojstra: Andrej Dobrin, Tone Kablar Avtor izvirne glasbe: Vilko Ukmar Klitemnestra – Marija Vera Elektra – Mira Danilova Hrisotemis – Ančka Levar Orest – Slavko Jan Egist – Stane Sever Vzgojitelj – Ivan Jerman Neznanec – Edvard Gregorin Služabnice – Helena Erjavec, Mihela Novak, Duša Počkaj, Majda Potokar, Vika Gril Izvajalec glasbe – Orkester Slovenske filharmonije Dirigent – Samo Hubad Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1954.
Dramska priredba starogrškega mita se vrti okoli Elektre, Agamemnonove hčere, ki se spopada s posledicami očetovega umora in zatiralske vladavine svoje matere Klitemnestre in materinega ljubimca Egista. Avtor v njej zajema teme pripadnosti družini, boja proti tiraniji in posledic travmatičnih dogodkov, ki so jih doživeli liki. Igra je ganljivo raziskovanje maščevanja, pravice in težkega bremena žalosti, uokvirjeno v kontekstu bogate mitološke dediščine. V njej nastopa generacija slovenskih igralk in igralcev, ki je dokončno opravila evropeizacijo slovenskega gledališča. Režiserka in prirejevalka: Maša Slavec Prevajalec: Fran Albreht Tonska mojstra: Andrej Dobrin, Tone Kablar Avtor izvirne glasbe: Vilko Ukmar Klitemnestra – Marija Vera Elektra – Mira Danilova Hrisotemis – Ančka Levar Orest – Slavko Jan Egist – Stane Sever Vzgojitelj – Ivan Jerman Neznanec – Edvard Gregorin Služabnice – Helena Erjavec, Mihela Novak, Duša Počkaj, Majda Potokar, Vika Gril Izvajalec glasbe – Orkester Slovenske filharmonije Dirigent – Samo Hubad Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1954.
Francoski dramatik Prosper Mérimée se je rodil 28. septembra 1803 v Parizu. Bil je iz premožne družine, študiral je arheologijo in filologijo. Kot pisatelj in dramatik je največje uspehe doživljal z novelami. Med najbolj znanimi je Carmen, ki je postala predloga za Bizetovo istoimensko opero. V Literarnem večeru boste slišali eno od starejših oddaj iz našega bogatega arhiva, ki je nastala že daljnega leta 1961. Avtorica oddaje: Maša Slavec, prevajalec: Karel Dobida, interpreti: Aleksander Valič, Duša Počkaj, Jurij Souček, Lojze Rozman, Stane Česnik, Tone Homar in Vladimir Skrbinšek, režiserka: Maša Slavec, tonska mojstrica: Ivica Dolinar, urednik oddaje: Mitja Mejak, leto nastanka: 1961.
Francoski dramatik Prosper Mérimée se je rodil 28. septembra 1803 v Parizu. Bil je iz premožne družine, študiral je arheologijo in filologijo. Kot pisatelj in dramatik je največje uspehe doživljal z novelami. Med najbolj znanimi je Carmen, ki je postala predloga za Bizetovo istoimensko opero. V Literarnem večeru boste slišali eno od starejših oddaj iz našega bogatega arhiva, ki je nastala že daljnega leta 1961. Avtorica oddaje: Maša Slavec, prevajalec: Karel Dobida, interpreti: Aleksander Valič, Duša Počkaj, Jurij Souček, Lojze Rozman, Stane Česnik, Tone Homar in Vladimir Skrbinšek, režiserka: Maša Slavec, tonska mojstrica: Ivica Dolinar, urednik oddaje: Mitja Mejak, leto nastanka: 1961.
Glasbeni umetniki so se posvetili izvajanju komornih del iz zadnje četrtine 19. stoletja in druge polovice 20. stoletja.
Glasbeni umetniki so se posvetili izvajanju komornih del iz zadnje četrtine 19. stoletja in druge polovice 20. stoletja.
Film Paris can wait, Paris lahko počaka, je nastal po resnični zgodbi. Eleanor Coppola, žena priznanega hollywoodskega producenta, je namreč prijetno popotovanje doživela na svoji lastni koži. Ko je nekaj tednov po vrnitvi domov v Severno Karolino o zanimivih anekdotah na poti od Cannesa do Pariza klepetala s svojo prijateljico, ji je ta predlagala, da bi bila zgodba čudovita tudi za na velika platna. Tako je torej nastala komična romantična drama Pariz lahko počaka, prvi celovečerec v režiji in po scenariju Eleanor Coppola.
Film Paris can wait, Paris lahko počaka, je nastal po resnični zgodbi. Eleanor Coppola, žena priznanega hollywoodskega producenta, je namreč prijetno popotovanje doživela na svoji lastni koži. Ko je nekaj tednov po vrnitvi domov v Severno Karolino o zanimivih anekdotah na poti od Cannesa do Pariza klepetala s svojo prijateljico, ji je ta predlagala, da bi bila zgodba čudovita tudi za na velika platna. Tako je torej nastala komična romantična drama Pariz lahko počaka, prvi celovečerec v režiji in po scenariju Eleanor Coppola.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in ga izdal leta 1994. Roman je podnaslovil kot kriminalko, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov, od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, kajpak je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1994.
Franček Rudolf je ta roman napisal na pobudo programa Ars in ga izdal leta 1994. Roman je podnaslovil kot kriminalko, čeprav gre za mešanico najrazličnejših žanrov, od političnega trilerja do satire in humorističnih variacij na nekakšno slovensko znanstveno fantastiko. No, kajpak je Franček Rudolf roman namenil Slovencem in Sloveniji v prvih letih osamosvojitve in samostojnosti, predvsem s šaljivo mislijo, da je včasih treba pogledati na dogodke tudi malce drugače. Režija: Jože Valentič Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1994.
Tokrat je bilo najbolj napeto na začetku oddaje, saj smo predstavili ljubljanski festival Krimifest, na katerem bo napetost kriminalk prepletena s strokovnimi in družabnimi srečanji. V osrednjem delu smo se posvetili 20-letnici portala dLib.si. V izteku pa nam je Simona Moličnik predstavila rusko umetnico Diano Loginovo – glasbenico, ki jo je zaradi izvajanja protivojnih pesmi v St. Peterburgu doletel zapor.
Tokrat je bilo najbolj napeto na začetku oddaje, saj smo predstavili ljubljanski festival Krimifest, na katerem bo napetost kriminalk prepletena s strokovnimi in družabnimi srečanji. V osrednjem delu smo se posvetili 20-letnici portala dLib.si. V izteku pa nam je Simona Moličnik predstavila rusko umetnico Diano Loginovo – glasbenico, ki jo je zaradi izvajanja protivojnih pesmi v St. Peterburgu doletel zapor.
Na petem koncertu letošnjega 43. Festivala Radovljica 2025 so zazvenele arije z obligatno pozavno iz italijanskih baročnih oratorijev, ki so jih izvajali na dunajskem cesarskem dvoru, tudi iz oratorija Izvirni greh Francesca Contija, po katerem je spored dobil ime. Glasba je zazvenela ob orglah Orglarstva Močnik v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem. Solista ansambla Le Filigrane sta bila argentinska mezzosopranistka Florencia Menconi in ameriški pozavnist Henry Van Engen.
Na petem koncertu letošnjega 43. Festivala Radovljica 2025 so zazvenele arije z obligatno pozavno iz italijanskih baročnih oratorijev, ki so jih izvajali na dunajskem cesarskem dvoru, tudi iz oratorija Izvirni greh Francesca Contija, po katerem je spored dobil ime. Glasba je zazvenela ob orglah Orglarstva Močnik v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem. Solista ansambla Le Filigrane sta bila argentinska mezzosopranistka Florencia Menconi in ameriški pozavnist Henry Van Engen.
Tretjega aprila je v Viteški dvorani v Križankah nastopila Leto Križanič Žorž, harfistka, ki se ponaša z lepim številom osvojenih prvih nagrad na tekmovanjih mladih glasbenikov; kar 17 jih je prejela na mednarodnih in državnih tekmovanjih. Na našem Temsigu na vseh, namenjenih harfistom od leta 2012 do 2024, ko je prejela še priznanje za doseženih 100 točk in za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega avtorja. Dodiplomski študij je z odliko opravila pri Patrizii Tassini na Državnem konservatoriju za glasbo Jacopa Tomadinija v Vidmu, nato pa se je vpisala na magistrski študij na salzburški univerzi Mozarteum pri Stephenu Fitzpatricku. V njeni izvedbi nas čakajo: Domenico Scarlatti: Sonata v f-molu K. 466, L 118 za harfo solo Johann Sebastian Bach: Tokata in fuga v d-molu, BWV 565 (priredba za harfo) Mihail Mčedelov: Variacije na Paganinijevo temo
Tretjega aprila je v Viteški dvorani v Križankah nastopila Leto Križanič Žorž, harfistka, ki se ponaša z lepim številom osvojenih prvih nagrad na tekmovanjih mladih glasbenikov; kar 17 jih je prejela na mednarodnih in državnih tekmovanjih. Na našem Temsigu na vseh, namenjenih harfistom od leta 2012 do 2024, ko je prejela še priznanje za doseženih 100 točk in za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega avtorja. Dodiplomski študij je z odliko opravila pri Patrizii Tassini na Državnem konservatoriju za glasbo Jacopa Tomadinija v Vidmu, nato pa se je vpisala na magistrski študij na salzburški univerzi Mozarteum pri Stephenu Fitzpatricku. V njeni izvedbi nas čakajo: Domenico Scarlatti: Sonata v f-molu K. 466, L 118 za harfo solo Johann Sebastian Bach: Tokata in fuga v d-molu, BWV 565 (priredba za harfo) Mihail Mčedelov: Variacije na Paganinijevo temo
V Sankt Peterburgu so aretirali osemnajstletno študentko glasbe, Diano Loginovo, ker je na ulici pela pesmi, med drugim protivojno pesem Zadruga labodje jezero. V Mestni galeriji v Ljubljani so v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Stanetu Jagodiču z naslovom Nemirno oko, v galeriji Luna na Ptuju pa so odprli razstavo Stojana Kerblerja z izbranimi deli iz dveh fotografovih ciklov, in sicer iz serije Koline, nastale pred dobrimi 40-timi leti in iz zadnje, nedokončane serije Šelestenje.
V Sankt Peterburgu so aretirali osemnajstletno študentko glasbe, Diano Loginovo, ker je na ulici pela pesmi, med drugim protivojno pesem Zadruga labodje jezero. V Mestni galeriji v Ljubljani so v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Stanetu Jagodiču z naslovom Nemirno oko, v galeriji Luna na Ptuju pa so odprli razstavo Stojana Kerblerja z izbranimi deli iz dveh fotografovih ciklov, in sicer iz serije Koline, nastale pred dobrimi 40-timi leti in iz zadnje, nedokončane serije Šelestenje.
V dvorani Alme Karlin Cankarjevega doma je Slavoj Žižek predstavil svojo novo knjigo Nebesa v razsulu. Gre za prevod dela Heaven in Disorder, ki je v izvirniku izšlo v angleščini ob koncu pandemije covida-19, zdaj pa ga je v slovenskem prevodu izdala Cankarjeva založba. Knjiga prinaša Žižkov značilni spoj filozofske ostrine, kulturne analize in politične provokacije ter razgalja protislovja sodobnega sveta, v katerem se nebesni red razkraja v nered, ki pa morda vendarle skriva novo možnost. Tudi predstavitev je minila v Žižkovem slogu: v dvorano je aktivno vnašal nered, ponekod tudi ogorčenje, ki pa ga je, kot vedno, ko govorimo o največjem slovenskem in enem izmed največjih svetovnih filozofov, polna dvorana pričakovala.
V dvorani Alme Karlin Cankarjevega doma je Slavoj Žižek predstavil svojo novo knjigo Nebesa v razsulu. Gre za prevod dela Heaven in Disorder, ki je v izvirniku izšlo v angleščini ob koncu pandemije covida-19, zdaj pa ga je v slovenskem prevodu izdala Cankarjeva založba. Knjiga prinaša Žižkov značilni spoj filozofske ostrine, kulturne analize in politične provokacije ter razgalja protislovja sodobnega sveta, v katerem se nebesni red razkraja v nered, ki pa morda vendarle skriva novo možnost. Tudi predstavitev je minila v Žižkovem slogu: v dvorano je aktivno vnašal nered, ponekod tudi ogorčenje, ki pa ga je, kot vedno, ko govorimo o največjem slovenskem in enem izmed največjih svetovnih filozofov, polna dvorana pričakovala.
Poleg Smetane in Dvořáka je v času nacionalnih prebujanj v Evropi 19. stoletja delovalo mnogo čeških skladateljev, ki jih ne slišimo prav pogosto. Ime Josef Suk ni povsem neznano, a je morda še največkrat povezano z violinsko priredbo njegove Ljubezenske pesmi, op. 7.
Poleg Smetane in Dvořáka je v času nacionalnih prebujanj v Evropi 19. stoletja delovalo mnogo čeških skladateljev, ki jih ne slišimo prav pogosto. Ime Josef Suk ni povsem neznano, a je morda še največkrat povezano z violinsko priredbo njegove Ljubezenske pesmi, op. 7.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.
Mešani pevski zbor Obala je pred mesecem dni, med 9. in 13. oktobrom, organiziral že 16. mednarodni zborovski festival Koper. Vsi koncerti so potekali v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. V programu festivala so bile tudi krstne izvedbe, na primer skladba Kyrie umetniškega vodje Andreja Makorja, izvedena je bila na koncertu Slovenskega komornega zbora. Festival je sklenil koncert domačega Mešanega pevskega zbora Obala z dirigentom Andrejem Makorjem, 13. oktobra 2025. Ta koncert zveni v oddaji Glasbeni abonma. Koncertni program: Thomas Weelkes (1575-1623): Hosanna To The Son Of David (Matej 21, Luka 19) Josef Gabriel Rheinberger (1839-1901): Drei geistliche Gesänge, op. 69 št. 2: Dein sind di Himmel (Psalm 89) Andrej Makor (1987): Pomilui mya I. Gospodi Iisusye Khristye II. Spaseniye sodelal Andrej Makor (1987): Hvala te, Istra (besedilo Alferija Bržan) I. Muaja vas II. Suë lidje prir. Ivan Matetič Ronjgov (1880-1960): Oj, Divojko ljudska iz srednje Istre prir. Jan Trilel (2003): Ana Pupa uën sëz miësta gre istrska ljudska iz Sv. Antona prir. Andrej Makor (1987): Sta mattina istrska ljudska iz Strunjana prir. Ambrož Čopi (1973): Istrske ljudske Kemu si dala rožice Na samanj Dajte novici na kolač DODATEK: prir. Andrej Makor (1987): Pohojena travca, istrska ljudska
Mešani pevski zbor Obala je pred mesecem dni, med 9. in 13. oktobrom, organiziral že 16. mednarodni zborovski festival Koper. Vsi koncerti so potekali v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. V programu festivala so bile tudi krstne izvedbe, na primer skladba Kyrie umetniškega vodje Andreja Makorja, izvedena je bila na koncertu Slovenskega komornega zbora. Festival je sklenil koncert domačega Mešanega pevskega zbora Obala z dirigentom Andrejem Makorjem, 13. oktobra 2025. Ta koncert zveni v oddaji Glasbeni abonma. Koncertni program: Thomas Weelkes (1575-1623): Hosanna To The Son Of David (Matej 21, Luka 19) Josef Gabriel Rheinberger (1839-1901): Drei geistliche Gesänge, op. 69 št. 2: Dein sind di Himmel (Psalm 89) Andrej Makor (1987): Pomilui mya I. Gospodi Iisusye Khristye II. Spaseniye sodelal Andrej Makor (1987): Hvala te, Istra (besedilo Alferija Bržan) I. Muaja vas II. Suë lidje prir. Ivan Matetič Ronjgov (1880-1960): Oj, Divojko ljudska iz srednje Istre prir. Jan Trilel (2003): Ana Pupa uën sëz miësta gre istrska ljudska iz Sv. Antona prir. Andrej Makor (1987): Sta mattina istrska ljudska iz Strunjana prir. Ambrož Čopi (1973): Istrske ljudske Kemu si dala rožice Na samanj Dajte novici na kolač DODATEK: prir. Andrej Makor (1987): Pohojena travca, istrska ljudska
Likovni kustos in pisatelj Sarival Sosič je svoj najnovejši roman Izpovedi erotomana objavil v prepoznavni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Zanimivo besedilo na zavihku knjige je prispevala Tina Kolenik, naslovnico pa Iztok Sitar. Roman pripoveduje prvoosebni pripovedovalec v visoki starosti. Njegova pripoved morda ni vedno zanesljiva, je pa zagotovo natančna v opisu seksualnih prizorov. Vendar Sosičev erotoman ni zgolj strastno predan človeškemu telesu, ampak tudi (samo)premisleku. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Likovni kustos in pisatelj Sarival Sosič je svoj najnovejši roman Izpovedi erotomana objavil v prepoznavni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Zanimivo besedilo na zavihku knjige je prispevala Tina Kolenik, naslovnico pa Iztok Sitar. Roman pripoveduje prvoosebni pripovedovalec v visoki starosti. Njegova pripoved morda ni vedno zanesljiva, je pa zagotovo natančna v opisu seksualnih prizorov. Vendar Sosičev erotoman ni zgolj strastno predan človeškemu telesu, ampak tudi (samo)premisleku. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.
Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Z oznako »po krivici zapostavljena opera« smo včasih zelo neprevidni oziroma pretirano radodarni; vse prevečkrat jo namreč pritikamo toliko nepomembnim in šepavim delom, da se je pomen oznake ogulil, izrabil, izčrpal in izpraznil do tolikšne mere, da se je zrelativiziral oziroma izničil tudi njen namen. Pri sicer radodarnem trosenju te oznake pa se prav zlahka zgodi, da kakšno opero, ki si jo v resnici zasluži, spregledamo. In med te sodi tudi Donizettijev Belisario.
Z oznako »po krivici zapostavljena opera« smo včasih zelo neprevidni oziroma pretirano radodarni; vse prevečkrat jo namreč pritikamo toliko nepomembnim in šepavim delom, da se je pomen oznake ogulil, izrabil, izčrpal in izpraznil do tolikšne mere, da se je zrelativiziral oziroma izničil tudi njen namen. Pri sicer radodarnem trosenju te oznake pa se prav zlahka zgodi, da kakšno opero, ki si jo v resnici zasluži, spregledamo. In med te sodi tudi Donizettijev Belisario.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Pesnica in pisateljica Luiza Pesjak se je rodila leta 1828 in umrla leta 1898. Za poezijo jo je navdušil Prešeren. Najprej je pisala nemško, pozneje slovensko in nemško. Prevajala je, pisala poezijo, prozo in dramska besedila. Njen je Gorenjski slavček, libreto prve slovenske opere. Interpretacija Stannia Boninsegna. Posneto 2009. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev).
Pesnica in pisateljica Luiza Pesjak se je rodila leta 1828 in umrla leta 1898. Za poezijo jo je navdušil Prešeren. Najprej je pisala nemško, pozneje slovensko in nemško. Prevajala je, pisala poezijo, prozo in dramska besedila. Njen je Gorenjski slavček, libreto prve slovenske opere. Interpretacija Stannia Boninsegna. Posneto 2009. Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek (ponovitev).
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Napovedujemo: koncert cikla Mladi virtuozi, 2. koncert Opojna popolnost abonmaja FKK Orkestra Slovenske filharmonije.
Napovedujemo: koncert cikla Mladi virtuozi, 2. koncert Opojna popolnost abonmaja FKK Orkestra Slovenske filharmonije.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
V Studiu Hendrix Radia Koper je nastopila skupina Cona 40. Cona 40 je petčlanska glasbena skupina iz Kopra, ki v svojem zvoku združuje funk, disko ter indie glasbo. Ustvarjajo slovenske skladbe, ki temeljijo na vsakdanjih ljubezenskih in življenjskih zgodbah. V začetku aprila so izdali svoj debitantski kratkometražni album Bombončki, kateremu sta sledila tudi dva uspešna predstavitvena koncerta v domačem Kopru in Ljubljani. Pesmi z albuma se redno vrtijo na slovenskih radijskih postajah, singla SmPlanet in Ona pa sta postala tudi popevki tedna na Valu 202 in Radiu Koper. Insta: https://www.instagram.com/cona40band/ YouTube: https://www.youtube.com/channel/UCInIaP3byXJ-aNivNkGvy7A Streaming: https://linktr.ee/cona40 Oddajo je vodil Iztok Novak - easy
V Studiu Hendrix Radia Koper je nastopila skupina Cona 40. Cona 40 je petčlanska glasbena skupina iz Kopra, ki v svojem zvoku združuje funk, disko ter indie glasbo. Ustvarjajo slovenske skladbe, ki temeljijo na vsakdanjih ljubezenskih in življenjskih zgodbah. V začetku aprila so izdali svoj debitantski kratkometražni album Bombončki, kateremu sta sledila tudi dva uspešna predstavitvena koncerta v domačem Kopru in Ljubljani. Pesmi z albuma se redno vrtijo na slovenskih radijskih postajah, singla SmPlanet in Ona pa sta postala tudi popevki tedna na Valu 202 in Radiu Koper. Insta: https://www.instagram.com/cona40band/ YouTube: https://www.youtube.com/channel/UCInIaP3byXJ-aNivNkGvy7A Streaming: https://linktr.ee/cona40 Oddajo je vodil Iztok Novak - easy
V oddaji Profil bo Tina Šrot gostila performerko, koreografinjo, kuratorko, producentko in predsednico Društva za sodobni ples Slovenije, Tejo Reba. Odraščala je v Parizu, kjer je študirala umetnostno zgodovino na Sorboni, nato pa še scenske umetnosti na univerzah Utkal v Indiji ter Kjušu na Japonskem. Znanje sodobnega plesa je pridobivala pri nas in v tujini. Od leta 2004 profesionalno deluje na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti kot samozaposlena v kulturi. Sodelovala je s številnimi priznanimi avtorji, režiserji ter domačimi in tujimi koreografi. Dvakrat je prejela nagrado Ksenije Hribar, leta 2013 je bila izbrana na Art+Biennale New York, kot ena izmed dvestotih najbolj obetavnih umetnic in umetnikov na svetu.
V oddaji Profil bo Tina Šrot gostila performerko, koreografinjo, kuratorko, producentko in predsednico Društva za sodobni ples Slovenije, Tejo Reba. Odraščala je v Parizu, kjer je študirala umetnostno zgodovino na Sorboni, nato pa še scenske umetnosti na univerzah Utkal v Indiji ter Kjušu na Japonskem. Znanje sodobnega plesa je pridobivala pri nas in v tujini. Od leta 2004 profesionalno deluje na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti kot samozaposlena v kulturi. Sodelovala je s številnimi priznanimi avtorji, režiserji ter domačimi in tujimi koreografi. Dvakrat je prejela nagrado Ksenije Hribar, leta 2013 je bila izbrana na Art+Biennale New York, kot ena izmed dvestotih najbolj obetavnih umetnic in umetnikov na svetu.