Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Orkester Slovenske filharmonije Valentin Urjupin dirigent Nina Prešiček Laznik klavir Lovorka Nemeš Dular klavir Program: Charles Ives, Central Park in the Dark (1906) | Centralni park v mraku (1906) Uroš Rojko, Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester (2023) John Adams, Harmonielehre (1985) | Nauk o harmoniji (1985)
Orkester Slovenske filharmonije Valentin Urjupin dirigent Nina Prešiček Laznik klavir Lovorka Nemeš Dular klavir Program: Charles Ives, Central Park in the Dark (1906) | Centralni park v mraku (1906) Uroš Rojko, Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester (2023) John Adams, Harmonielehre (1985) | Nauk o harmoniji (1985)
Lojze Krakar je globoko spoštovan med poznavalci slovenske poezije in proze kot avtor, pesnik in prejemnik številnih nagrad. Rodil se je 21. februarja pred 100 leti, umrl pa 24. decembra leta 1995. Deloval je ob boku generacije velikih štirih. Bil je urednik pri Državni založbi, urednik Cicibana, delal je pri RTV Ljubljana in v Mladinski knjigi, kjer je oblikoval eno temeljnih slovenskih zbirk Lirika in odlično prevajal. Tudi njegove pesmi so bile prevedene v vsaj dvajset jezikov. Med letoma 1965 in 1975 je bil zaposlen kot lektor na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, kjer je tudi doktoriral z disertacijo Goethe pri Slovencih (1970). Po vrnitvi iz Nemčije se je še zaposlil kot profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru. Njegovo ustvarjanje je močno zaznamovala internacija v koncentracijskih taboriščih Dachau in Buchenwald med 17. in 19. letom starosti. Postal in ostal je neizprosno samorasel iskalec resnice. Glavnina njegovega obsežnega opusa ostaja marsikomu neznana in si zagotovo zasluži večjo pozornost, saj se je posvečal vprašanju človečnega in razčlovečenega, tematik, ki morajo danes, stoletje po Krakarjevem rojstvu, zagotovo spet stopiti v ospredje. Avtor scenarija dr. Jaka Jarc, interpret Željko Hrs, bralca vezne besede Mateja Perpar in Renato Horvat, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2026.
Lojze Krakar je globoko spoštovan med poznavalci slovenske poezije in proze kot avtor, pesnik in prejemnik številnih nagrad. Rodil se je 21. februarja pred 100 leti, umrl pa 24. decembra leta 1995. Deloval je ob boku generacije velikih štirih. Bil je urednik pri Državni založbi, urednik Cicibana, delal je pri RTV Ljubljana in v Mladinski knjigi, kjer je oblikoval eno temeljnih slovenskih zbirk Lirika in odlično prevajal. Tudi njegove pesmi so bile prevedene v vsaj dvajset jezikov. Med letoma 1965 in 1975 je bil zaposlen kot lektor na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, kjer je tudi doktoriral z disertacijo Goethe pri Slovencih (1970). Po vrnitvi iz Nemčije se je še zaposlil kot profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru. Njegovo ustvarjanje je močno zaznamovala internacija v koncentracijskih taboriščih Dachau in Buchenwald med 17. in 19. letom starosti. Postal in ostal je neizprosno samorasel iskalec resnice. Glavnina njegovega obsežnega opusa ostaja marsikomu neznana in si zagotovo zasluži večjo pozornost, saj se je posvečal vprašanju človečnega in razčlovečenega, tematik, ki morajo danes, stoletje po Krakarjevem rojstvu, zagotovo spet stopiti v ospredje. Avtor scenarija dr. Jaka Jarc, interpret Željko Hrs, bralca vezne besede Mateja Perpar in Renato Horvat, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2026.
Slepci so na eni strani prispodoba nepopolnosti in izgubljenosti človeka, hkrati pa zaradi izgube vida niso obremenjeni s površinskim videzom vsakdana – zato lahko prisluhnejo svetu korespondenc in simbolov, ki se skriva za zunanjo podobo in dogodki običajnega sveta videčih. Radijska igra ustvarja sugestivno in napeto razpoloženje, v katerem nenehno slutimo prisotnost nečesa nevidnega, neizrekljivega, ki pa se neizogibno bliža. Režiser in prirejevalec: Andrej Jaka Vojevec Prevajalec: Pavle Jarc Dramaturg: Alen Jelen Tonski mojstri: Miro Marinšek, Matjaž Miklič, Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Prvi od rojstva slepi – Romeo Grebenšek Drugi od rojstva slepi – Rok Kunaver Tretji od rojstva slepi – Matija Stipanić Najstarejši slepec – Nejc Ropret Mlada slepka – Arna Hadžialjević Najstarejša slepka – Tjaša Ferme Molčeča stara slepka – Vesna Vončina Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2007 v produkciji AGRFT.
Slepci so na eni strani prispodoba nepopolnosti in izgubljenosti človeka, hkrati pa zaradi izgube vida niso obremenjeni s površinskim videzom vsakdana – zato lahko prisluhnejo svetu korespondenc in simbolov, ki se skriva za zunanjo podobo in dogodki običajnega sveta videčih. Radijska igra ustvarja sugestivno in napeto razpoloženje, v katerem nenehno slutimo prisotnost nečesa nevidnega, neizrekljivega, ki pa se neizogibno bliža. Režiser in prirejevalec: Andrej Jaka Vojevec Prevajalec: Pavle Jarc Dramaturg: Alen Jelen Tonski mojstri: Miro Marinšek, Matjaž Miklič, Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Prvi od rojstva slepi – Romeo Grebenšek Drugi od rojstva slepi – Rok Kunaver Tretji od rojstva slepi – Matija Stipanić Najstarejši slepec – Nejc Ropret Mlada slepka – Arna Hadžialjević Najstarejša slepka – Tjaša Ferme Molčeča stara slepka – Vesna Vončina Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija leta 2007 v produkciji AGRFT.
Minuli teden nas je zapustil pionir evropskega sodobnega jazza, francoski saksofonist in klarinetist Michel Portal. S svojo glasbo je postavil trdne temelje novi izraznosti.
Minuli teden nas je zapustil pionir evropskega sodobnega jazza, francoski saksofonist in klarinetist Michel Portal. S svojo glasbo je postavil trdne temelje novi izraznosti.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Tokratna oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi odpira prostor raznolikim glasbenim izrazom, navdihnjenim s tradicijo slovenskih pokrajin.Skozi raznoliko glasbeno krajino nas bodo vodile izbrane ljudske pesmi in viže – od severne Istre, prek Haloz in Dolenjske, pa vse do Prekmurja. Prisluhnili bomo zasedbi Zingelci, Trstenkam, Bogdani Herman in Juretu Toriju, Marko bandi, Cintaram, Raglam in triu Volk folk.
Tokratna oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi odpira prostor raznolikim glasbenim izrazom, navdihnjenim s tradicijo slovenskih pokrajin.Skozi raznoliko glasbeno krajino nas bodo vodile izbrane ljudske pesmi in viže – od severne Istre, prek Haloz in Dolenjske, pa vse do Prekmurja. Prisluhnili bomo zasedbi Zingelci, Trstenkam, Bogdani Herman in Juretu Toriju, Marko bandi, Cintaram, Raglam in triu Volk folk.
Orkester Slovenske filharmonije Solista: Nina Prešiček Laznik, klavir; Lovorka Nemeš Dular, klavir Program: Charles Ives, Central Park in the Dark (1906) | Centralni park v mraku (1906) Uroš Rojko, Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester (2023) John Adams, Harmonielehre (1985) | Nauk o harmoniji (1985) Izvajanju nove glasbe zavezani pianistki Lovorka Nemeš Dular in Nina Prešiček Laznik sta Koncert za dva klavirja in orkester Uroša Rojka z naslovom Odtekanje časa VII skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Davorinom Morijem krstili leta 2024 na 38. Slovenskih glasbenih dnevih v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Izvedba je bila odlična, a zaradi majhnosti dvorane bo lahko kompozicija, v kateri skladatelj opozarja na »odtekanje« časa, ki ga ima človek še na voljo, preden s svojim ravnanjem dokončno uniči lasten življenjski prostor, v svoji bogati zvočnosti zazvenela šele v ustrezno veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Za marsikoga, verjetno tudi za skladatelja, bo komaj to njena resnična premiera.
Orkester Slovenske filharmonije Solista: Nina Prešiček Laznik, klavir; Lovorka Nemeš Dular, klavir Program: Charles Ives, Central Park in the Dark (1906) | Centralni park v mraku (1906) Uroš Rojko, Odtekanje časa VII – Koncert za dva klavirja in orkester (2023) John Adams, Harmonielehre (1985) | Nauk o harmoniji (1985) Izvajanju nove glasbe zavezani pianistki Lovorka Nemeš Dular in Nina Prešiček Laznik sta Koncert za dva klavirja in orkester Uroša Rojka z naslovom Odtekanje časa VII skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Davorinom Morijem krstili leta 2024 na 38. Slovenskih glasbenih dnevih v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Izvedba je bila odlična, a zaradi majhnosti dvorane bo lahko kompozicija, v kateri skladatelj opozarja na »odtekanje« časa, ki ga ima človek še na voljo, preden s svojim ravnanjem dokončno uniči lasten življenjski prostor, v svoji bogati zvočnosti zazvenela šele v ustrezno veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Za marsikoga, verjetno tudi za skladatelja, bo komaj to njena resnična premiera.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Zborovski mozaik posvečamo glasbi uveljavljene in izjemno uspešne slovenske skladateljice Larise Vrhunc, njenim skladbam z naslovi Verba non transibunt za otroški zbor in orkester, Regen Liebe za glas solo in Ubi est? za mešani zbor a cappella.
Zborovski mozaik posvečamo glasbi uveljavljene in izjemno uspešne slovenske skladateljice Larise Vrhunc, njenim skladbam z naslovi Verba non transibunt za otroški zbor in orkester, Regen Liebe za glas solo in Ubi est? za mešani zbor a cappella.
Osrednjo zgodbo namenjamo komornemu zboru Vikra iz Trsta, ki je povabljen na prestižno gostovanje v Raveno. V drugem delu oddaje se posvetimo novim izdajam leposlovja za otroke – v ospredju bo Svetlana Makarovič, ter vas opomnimo na javni poziv ministrstva za kulturo, ki je namenjen kroženju umetniških projektov izven večjih središč, doma in v zamejstvu. Z glasbo se poklanjamo kulturni dediščini današnjega praznika – Simona Moličnik je na glasbeno ogrlico namreč nanizala pustne pesmi in viže. Osredotočila se je na starejše ljudske prakse, ki jih je pred tremi desetletji obudila in restavrirala glasbena skupina Tolovaj Mataj.
Osrednjo zgodbo namenjamo komornemu zboru Vikra iz Trsta, ki je povabljen na prestižno gostovanje v Raveno. V drugem delu oddaje se posvetimo novim izdajam leposlovja za otroke – v ospredju bo Svetlana Makarovič, ter vas opomnimo na javni poziv ministrstva za kulturo, ki je namenjen kroženju umetniških projektov izven večjih središč, doma in v zamejstvu. Z glasbo se poklanjamo kulturni dediščini današnjega praznika – Simona Moličnik je na glasbeno ogrlico namreč nanizala pustne pesmi in viže. Osredotočila se je na starejše ljudske prakse, ki jih je pred tremi desetletji obudila in restavrirala glasbena skupina Tolovaj Mataj.
V svoji znani in priljubljeni Pastoralni simfoniji Beethoven opeva moč narave v vsej njeni lepoti in moči, Stravinski pa v svoji Simfoniji psalmov upira pogled v nebesa. Dirigent Tugan Sohijev vodi Simfonični orkester danskega radia in Danski nacionalni koncertni zbor v obeh ganljivih delih, pa tudi v Brittnovi očarljivi Preprosti simfoniji.
V svoji znani in priljubljeni Pastoralni simfoniji Beethoven opeva moč narave v vsej njeni lepoti in moči, Stravinski pa v svoji Simfoniji psalmov upira pogled v nebesa. Dirigent Tugan Sohijev vodi Simfonični orkester danskega radia in Danski nacionalni koncertni zbor v obeh ganljivih delih, pa tudi v Brittnovi očarljivi Preprosti simfoniji.
76. mednarodni festival Berlinale ta hip združuje 20.000 filmskih profesionalcev z vsega sveta. Danes izpostavljamo tri izmed dvaindvajsetih celovečernih filmov – to so Nightborn, Prah in Rose –, ki se v tekmovalnem programu potegujejo za prestižne nagrade – zlatega in srebrne medvede. Prelistali in ogledali pa smo si še nove izdaje leposlovja za otroke, ki so jih prejšnji teden razgrnili pri Mladinski knjigi.
76. mednarodni festival Berlinale ta hip združuje 20.000 filmskih profesionalcev z vsega sveta. Danes izpostavljamo tri izmed dvaindvajsetih celovečernih filmov – to so Nightborn, Prah in Rose –, ki se v tekmovalnem programu potegujejo za prestižne nagrade – zlatega in srebrne medvede. Prelistali in ogledali pa smo si še nove izdaje leposlovja za otroke, ki so jih prejšnji teden razgrnili pri Mladinski knjigi.
Izvrsten violinist in zelo produktiven skladatelj Tomaso Albinoni je ustvaril več kot osemdeset oper, številne kantate ter veliko inštrumentalnih del: sinfonije, sonate in koncerte. V številnih je zvok godal povezoval s pihali.
Izvrsten violinist in zelo produktiven skladatelj Tomaso Albinoni je ustvaril več kot osemdeset oper, številne kantate ter veliko inštrumentalnih del: sinfonije, sonate in koncerte. V številnih je zvok godal povezoval s pihali.
Violistka Maja Rome je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Mileta Kosija, podiplomsko pa se je izobraževala v Ljubljani in na Visoki šoli za glasbo v Detmoldu pri prof. Diemut Poppen. Delovala je kot solo violistka Orkestra Slovenske filharmonije, od leta 2019 pa kot docentka poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot solistka in članica Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je nastopala na več mednarodnih festivalih in sodelovala v različnih komornih zasedbah z vrhunskimi glasbeniki. Posveča se tudi sodobni glasbi, večkrat je krstno izvedla dela slovenskih skladateljev. Predvajamo: 1.Jani Golob: Concertino za violo in godala, 4. Solenne – Vivo assai Viola: Maja Rome Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Dirigent: Steven Loy 2.Franz Schubert: Arpeggione sonata, D. 821, 1. Allegro moderato Viola: Maja Rome Klavir: Mateja Hladnik
Violistka Maja Rome je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Mileta Kosija, podiplomsko pa se je izobraževala v Ljubljani in na Visoki šoli za glasbo v Detmoldu pri prof. Diemut Poppen. Delovala je kot solo violistka Orkestra Slovenske filharmonije, od leta 2019 pa kot docentka poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot solistka in članica Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je nastopala na več mednarodnih festivalih in sodelovala v različnih komornih zasedbah z vrhunskimi glasbeniki. Posveča se tudi sodobni glasbi, večkrat je krstno izvedla dela slovenskih skladateljev. Predvajamo: 1.Jani Golob: Concertino za violo in godala, 4. Solenne – Vivo assai Viola: Maja Rome Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Dirigent: Steven Loy 2.Franz Schubert: Arpeggione sonata, D. 821, 1. Allegro moderato Viola: Maja Rome Klavir: Mateja Hladnik
Vabljeni k poslušanju sredine Jazzovske jutranjice. V njej bomo v živo gostili saksofonista Jureta Pukla. O prihajajočem nedeljskem koncertu v Jazz Klubu Kazina, o njegovi glasbeni poti, o novem projektu Analog AI, in še o marsičem se bom z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. Jure Pukl v sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu!
Vabljeni k poslušanju sredine Jazzovske jutranjice. V njej bomo v živo gostili saksofonista Jureta Pukla. O prihajajočem nedeljskem koncertu v Jazz Klubu Kazina, o njegovi glasbeni poti, o novem projektu Analog AI, in še o marsičem se bom z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. Jure Pukl v sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu!
Gostoval je tudi pri nas. Leta 2003 je izvedel koncert z Big Bandom RTV Slovenija v legendarnem studiu 14, ki ga seveda že dolgo nimamo več.
Gostoval je tudi pri nas. Leta 2003 je izvedel koncert z Big Bandom RTV Slovenija v legendarnem studiu 14, ki ga seveda že dolgo nimamo več.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Osterc se je med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje. Osterčeva estetska usmeritev se je oplemenitila in okrepila z novimi pogledi v neobaročni in neoklasicistični smeri, z elementi konstruktivizma, tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike, skladatelj pa je razvil prepoznaven skladateljski slog tudi z ekspresionističnimi značilnostmi.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Pust je najbolj vesel in najbolj barvit čas v letu; to je čas za nenehne zabave.
Pust je najbolj vesel in najbolj barvit čas v letu; to je čas za nenehne zabave.
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec najverjetneje ni mislil na pustni torek, ko je v pesmi Ne vem ne vem zapisal verz postanite lahki, bodite svetloba, toda kot tolikokrat poprej je tudi v tej pesmi lepo ubesedil trenutke, iskanje, gotovost in negotovost. Interpret Saša Tabaković, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Pesnik in prevajalec Tone Škrjanec najverjetneje ni mislil na pustni torek, ko je v pesmi Ne vem ne vem zapisal verz postanite lahki, bodite svetloba, toda kot tolikokrat poprej je tudi v tej pesmi lepo ubesedil trenutke, iskanje, gotovost in negotovost. Interpret Saša Tabaković, , režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Leto nastanka 2026.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Dnevni pregled aktualnih glasbenih dogodkov.
Dnevni pregled aktualnih glasbenih dogodkov.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Skupaj se bomo prebujali v pustni torek, ki je med Slovenci priljubljen in pomemben ljudski praznik, predstavlja pa most med zimo in pomladjo, saj odganja mraz in v deželo privablja pomlad.
Pred njegovim nastopom v Ljublajni bomo oddajo namenili francoskemu harmonikarju Vincentu Peireaniju.
Pred njegovim nastopom v Ljublajni bomo oddajo namenili francoskemu harmonikarju Vincentu Peireaniju.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji bomo poslušali album The Kasambwe Brothers istoimenskega tria, ki prihaja iz Malavija. Gre za večgeneracijsko zasedbo, ki se je prvič zbrala že leta 1987, a je šele lani prišla do prvenca, na katerem postreže z nalezljivo in poskočno različico poulične glasbe.
V nocojšnji Etnofoniji bomo poslušali album The Kasambwe Brothers istoimenskega tria, ki prihaja iz Malavija. Gre za večgeneracijsko zasedbo, ki se je prvič zbrala že leta 1987, a je šele lani prišla do prvenca, na katerem postreže z nalezljivo in poskočno različico poulične glasbe.
Prostorska zasnova zaporov je vselej posebna, saj mora biti podrejena varnosti in nadzoru. Prostorsko stisko v slovenskih zaporih, ki so že več let čezmerno zapolnjeni, naj bi kmalu odpravil novi zapor v Dobrunjah. Stavbo biroja Počivašek Petranovič, ki je že dobila uporabno dovoljenje, smo pred vselitvijo zapornikov obiskali tudi mi. Ogledali smo si razstavo z naslovom Maske: od rituala do karnevala v Slovenskem etnografskem muzeju, ki predstavlja različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. A vendar je maskiranje, poleg pustovanja, del vsakdanjega življenja in praznikov tudi pri nas, zamaskiramo se na primer na fantovščinah, brucovanjih, za božič ali novo leto, pa tudi na noč čarovnic. Predstavljamo kakovosten glasbeni izbor sodobnih orkestrskih in ansambelskih skladb, ki je nastal v zadnjih dveh desetletjih in je izšel v zbirki Klasika III pri Založbi ZKP. Slovenski skladatelji so namreč v zadnjih dvajsetih letih doživeli številne uspehe, od zmag in visokih uvrstitev na skladateljski tribuni Rostrum do izvedbe njihove glasbe v prestižnih orkestrih in ansamblih. V Beogradu pa smo v njegovem ateljeju obiskali Gorana Bregovića, ki nam je zaupal kar nekaj zanimivosti. Med drugim, zakaj so bile zanj Domžale v osemdesetih letih Švica, kako ohranja formo po petdesetih letih glasbene kariere ter kje vidi razlike in podobnosti med skupinama Bijelo Dugme in Laibach.
Prostorska zasnova zaporov je vselej posebna, saj mora biti podrejena varnosti in nadzoru. Prostorsko stisko v slovenskih zaporih, ki so že več let čezmerno zapolnjeni, naj bi kmalu odpravil novi zapor v Dobrunjah. Stavbo biroja Počivašek Petranovič, ki je že dobila uporabno dovoljenje, smo pred vselitvijo zapornikov obiskali tudi mi. Ogledali smo si razstavo z naslovom Maske: od rituala do karnevala v Slovenskem etnografskem muzeju, ki predstavlja različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. A vendar je maskiranje, poleg pustovanja, del vsakdanjega življenja in praznikov tudi pri nas, zamaskiramo se na primer na fantovščinah, brucovanjih, za božič ali novo leto, pa tudi na noč čarovnic. Predstavljamo kakovosten glasbeni izbor sodobnih orkestrskih in ansambelskih skladb, ki je nastal v zadnjih dveh desetletjih in je izšel v zbirki Klasika III pri Založbi ZKP. Slovenski skladatelji so namreč v zadnjih dvajsetih letih doživeli številne uspehe, od zmag in visokih uvrstitev na skladateljski tribuni Rostrum do izvedbe njihove glasbe v prestižnih orkestrih in ansamblih. V Beogradu pa smo v njegovem ateljeju obiskali Gorana Bregovića, ki nam je zaupal kar nekaj zanimivosti. Med drugim, zakaj so bile zanj Domžale v osemdesetih letih Švica, kako ohranja formo po petdesetih letih glasbene kariere ter kje vidi razlike in podobnosti med skupinama Bijelo Dugme in Laibach.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Šesti del cikla nosi naslov XVIII. in XIX. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kakor poslej bo Ahila spet videti prvega v boju … '' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Antiloh – Brane Grubar Tetis – Majda Grbac Hefaistos – Andrej Kurent Agamemnon – Slavko Cerjak Odisej – Ivan Rupnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Šesti del cikla nosi naslov XVIII. in XIX. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kakor poslej bo Ahila spet videti prvega v boju … '' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Antiloh – Brane Grubar Tetis – Majda Grbac Hefaistos – Andrej Kurent Agamemnon – Slavko Cerjak Odisej – Ivan Rupnik Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 28. novembra lani v Liederhalle v Stuttgartu priredil koncert v počastitev 90. rojstnega dne skladatelja Helmuta Lachenmanna. Pod taktirko François-Xavierja Rotha je izvedel njegovi skladbi Marche fatale za veliki orkester in Izzvenevanje za klavir in orkester ter Beethovnovo 7. Simfonijo.
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 28. novembra lani v Liederhalle v Stuttgartu priredil koncert v počastitev 90. rojstnega dne skladatelja Helmuta Lachenmanna. Pod taktirko François-Xavierja Rotha je izvedel njegovi skladbi Marche fatale za veliki orkester in Izzvenevanje za klavir in orkester ter Beethovnovo 7. Simfonijo.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
V tokratnem izboru del slovenskih skladateljev Igorja Dekleve, Iva Petrića, Alojza Srebotnjaka in Lojzeta Lebiča se bomo nekajkrat srečali tudi pustnih mask in običajev slovenskih pokrajin.
V tokratnem izboru del slovenskih skladateljev Igorja Dekleve, Iva Petrića, Alojza Srebotnjaka in Lojzeta Lebiča se bomo nekajkrat srečali tudi pustnih mask in običajev slovenskih pokrajin.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8