Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pesnica Tanja Matijašević pripravlja pesniško prvenko (izšla bo v zbirki Lambda pri Škucu). Za prvi vtis in lažje čakanje lahko v Literarnem nokturnu slišimo nekaj njenih pesmi, nastalih ob življenju z rakom. Režiserka Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Pesnica Tanja Matijašević pripravlja pesniško prvenko (izšla bo v zbirki Lambda pri Škucu). Za prvi vtis in lažje čakanje lahko v Literarnem nokturnu slišimo nekaj njenih pesmi, nastalih ob življenju z rakom. Režiserka Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Na spored Kinodvora prihajajo štirje kratki animirani filmi. Drzne in humorne zgodbe o pogumu, odločnosti, uporu in potrebi ostati zvest samemu sebi – Dekle, ki se ni balo medvedov, Julka, Nemogoč otrok in Plavutarji. V slovenskih kinematografih pa je že na sporedu film Nürnberg, ki prinaša realističen pogled na zgodovinska sojenja vojnim zločincem po drugi svetovni vojni. V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani smo si ogledali razstavo Petra Nagliča, ki je bil ščetarski mojster, saj prihaja iz družine izdelovalcev krtač in čopičev iz okolice Kamnika. Velja pa tudi za enega od pionirjev reportažne fotografije pri nas.
Na spored Kinodvora prihajajo štirje kratki animirani filmi. Drzne in humorne zgodbe o pogumu, odločnosti, uporu in potrebi ostati zvest samemu sebi – Dekle, ki se ni balo medvedov, Julka, Nemogoč otrok in Plavutarji. V slovenskih kinematografih pa je že na sporedu film Nürnberg, ki prinaša realističen pogled na zgodovinska sojenja vojnim zločincem po drugi svetovni vojni. V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani smo si ogledali razstavo Petra Nagliča, ki je bil ščetarski mojster, saj prihaja iz družine izdelovalcev krtač in čopičev iz okolice Kamnika. Velja pa tudi za enega od pionirjev reportažne fotografije pri nas.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Vsak človek skozi življenje potuje po svoji progi in na njej doživlja različne izkušnje. Niti dve progi med seboj nista enaki, prav tako ne vse izkušnje, ki jih na naših progah doživimo. To velja tudi za izpovedi v radijski igri Proge. Gre za pet najrazličnejših oseb, ki jim je skupno to, da so bile žrtve spolnega nadlegovanja. Helena Šukljan je dramsko besedilo napisala za Avdiofestival Radia Slovenija 2023 v Cukrarni. Režiser Klemen Markovčič je zasnoval živo izvedbo radijske igre, ki je prevpraševala tudi performativne možnosti tega samosvojega slušnega žanra. Delno živo izvedbo igre so uprizorile tri igralke, ki so izpovedi svojih likov pripovedovale živo, in dva igralca, ki sta delila izpovedi na posnetku. Vzporedno s tema dvema zvočnima ravnema je Markovčič dodal še tretjega z živo izvedbo glasbe. S prisotnostjo občinstva in prostorske akustike Cukrarne je nastala posebna, samosvoja slušna igra, ki o temi spolnega nasilja govori z vso potrebno pretanjenostjo. Tokrat pa je prvič v etru predvajana studijska inačica igre. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Helena Šukljan Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena opremljevalka: Nina Kodrič Sandra – Marijana Brecelj Pia – Gaja Filač Marko – Primož Vrhovec Robert – Klemen Kovačič Nataša – Ajda Smrekar Koprodukcija 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in ŠKUC gledališča Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 2023 .
Vsak človek skozi življenje potuje po svoji progi in na njej doživlja različne izkušnje. Niti dve progi med seboj nista enaki, prav tako ne vse izkušnje, ki jih na naših progah doživimo. To velja tudi za izpovedi v radijski igri Proge. Gre za pet najrazličnejših oseb, ki jim je skupno to, da so bile žrtve spolnega nadlegovanja. Helena Šukljan je dramsko besedilo napisala za Avdiofestival Radia Slovenija 2023 v Cukrarni. Režiser Klemen Markovčič je zasnoval živo izvedbo radijske igre, ki je prevpraševala tudi performativne možnosti tega samosvojega slušnega žanra. Delno živo izvedbo igre so uprizorile tri igralke, ki so izpovedi svojih likov pripovedovale živo, in dva igralca, ki sta delila izpovedi na posnetku. Vzporedno s tema dvema zvočnima ravnema je Markovčič dodal še tretjega z živo izvedbo glasbe. S prisotnostjo občinstva in prostorske akustike Cukrarne je nastala posebna, samosvoja slušna igra, ki o temi spolnega nasilja govori z vso potrebno pretanjenostjo. Tokrat pa je prvič v etru predvajana studijska inačica igre. Režiser: Klemen Markovčič Dramaturginja: Helena Šukljan Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena opremljevalka: Nina Kodrič Sandra – Marijana Brecelj Pia – Gaja Filač Marko – Primož Vrhovec Robert – Klemen Kovačič Nataša – Ajda Smrekar Koprodukcija 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in ŠKUC gledališča Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 2023 .
Miroslav Košuta, avtor številnih pesniških zbirk in dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, bi jutri praznoval devetdesetletnico, a ga je pred dobrim mesecem prehitela smrt. "Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," kot ga je nekoč opisal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu, je pisal o morju, zamejstvu, minevanju, pa tudi o upanju - tej večnozeleni, nevenljivi rastlinici. Avtor scenarija oddaje Vlado Motnikar, igralci Zvone Hribar, Aleš Valič in Brane Grubar, napovedovalka Lidija Hartman, glasbenia opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek. Režija Gregor Tozon. Oddaja je bila posneta marca 2006.
Miroslav Košuta, avtor številnih pesniških zbirk in dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, bi jutri praznoval devetdesetletnico, a ga je pred dobrim mesecem prehitela smrt. "Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," kot ga je nekoč opisal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu, je pisal o morju, zamejstvu, minevanju, pa tudi o upanju - tej večnozeleni, nevenljivi rastlinici. Avtor scenarija oddaje Vlado Motnikar, igralci Zvone Hribar, Aleš Valič in Brane Grubar, napovedovalka Lidija Hartman, glasbenia opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek. Režija Gregor Tozon. Oddaja je bila posneta marca 2006.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
V tokratni oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi se podajamo med obredne kresne napeve, svatovske pesmi in ljubezenske zgodbe, ki so se ohranile ob reki Kolpi. Prisluhnimo dragocenim arhivskim posnetkom, ki so jih sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta zbrali v svojem arhivu in predstavili na zgoščenkah Bela krajina in Kostel: Zvočni primeri izvirne ljudske glasbe ter Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel, ob tem pa tudi nekaj novejšim posnetkom belokranjskih ljudskih pesmi, ki pričajo o tem, kako živa in navdihujoča ostaja belokranjska glasbena dediščina.
V tokratni oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi se podajamo med obredne kresne napeve, svatovske pesmi in ljubezenske zgodbe, ki so se ohranile ob reki Kolpi. Prisluhnimo dragocenim arhivskim posnetkom, ki so jih sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta zbrali v svojem arhivu in predstavili na zgoščenkah Bela krajina in Kostel: Zvočni primeri izvirne ljudske glasbe ter Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel, ob tem pa tudi nekaj novejšim posnetkom belokranjskih ljudskih pesmi, ki pričajo o tem, kako živa in navdihujoča ostaja belokranjska glasbena dediščina.
Glasba, gledališče ... in ves ta jazz
Pod muzikal Oliver!, ki je nastal po romanu Charlesa Dickensa z naslovom Oliver Twist, se je podpisal Lionel Bart, za to glasbeno delo je namreč napisal glasbo, scenarij in besedila songov. Pred nami pa je drugo dejanje dela, ki so ga prvič uprizorili na londonskem West Endu davnega leta 1960.
Pod muzikal Oliver!, ki je nastal po romanu Charlesa Dickensa z naslovom Oliver Twist, se je podpisal Lionel Bart, za to glasbeno delo je namreč napisal glasbo, scenarij in besedila songov. Pred nami pa je drugo dejanje dela, ki so ga prvič uprizorili na londonskem West Endu davnega leta 1960.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Posneto na RAI Radiu Trsta A leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Posneto na RAI Radiu Trsta A leta 2018 v Trstu.
Anuša Kodelja je dramska in filmska igralka, ki je lansko leto nastopila v osmih predstavah omnibusa gledaliških predstav Dodekalogija 1972 – 1983. Igrala je v kar osmih od dvanajstih predstav omnibusa, ki smo si ga lahko ogledali lansko leto v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica. V predstavah je nastopila v vlogi gluhega dekleta Anuše, ki je zanimiva tudi z jezikovnega vidika, o čemer smo se pogovarjali v oddaji Jezikovni pogovori.
Anuša Kodelja je dramska in filmska igralka, ki je lansko leto nastopila v osmih predstavah omnibusa gledaliških predstav Dodekalogija 1972 – 1983. Igrala je v kar osmih od dvanajstih predstav omnibusa, ki smo si ga lahko ogledali lansko leto v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica. V predstavah je nastopila v vlogi gluhega dekleta Anuše, ki je zanimiva tudi z jezikovnega vidika, o čemer smo se pogovarjali v oddaji Jezikovni pogovori.
V zborovskem mozaiku predvajamo tri skladbe iz niza Štirih duhovnih del/Quattro pezzi sacri Giuseppa Verdija: Ave Maria/Zdrava, Marija, Stabat Mater/Mati žalostna je stala in Laudi alla Vergine Maria / Hvalnice Devici Mariji za štiriglasni ženski zbor. Poslušamo Zbor Ernsta Senffa in Berlinske filharmonike pod vodstvom Carla Marie Giulinija.
V zborovskem mozaiku predvajamo tri skladbe iz niza Štirih duhovnih del/Quattro pezzi sacri Giuseppa Verdija: Ave Maria/Zdrava, Marija, Stabat Mater/Mati žalostna je stala in Laudi alla Vergine Maria / Hvalnice Devici Mariji za štiriglasni ženski zbor. Poslušamo Zbor Ernsta Senffa in Berlinske filharmonike pod vodstvom Carla Marie Giulinija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V drugi oddaji bo gostja ena najvidnejših slovenskih glasbenih izvajalk, Alenka Godec. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V drugi oddaji bo gostja ena najvidnejših slovenskih glasbenih izvajalk, Alenka Godec. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Koprsko mestno pokopališče je od nedavno razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Njegov najstarejši del predstavlja pomemben del kulturne dediščine mesta. Razglasitev za spomenik lokalnega pomena pokopališču zagotavlja varnost pred neprimernimi posegi in omogoča strokovno usmerjeno ohranjanje in vzdrževanje v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pesnica in oblikovalka Jana Kandare v novi zbirki Zapisano v kartah, ki je izšla pri Založbi Obzorja, odpira svet arhetipov, navdihnjen s kultnim tarotom Rider-Waite, ki ga je leta 1908 ilustrirala prezrta umetnica in feministka Pamela Colman Smith, znana kot Pixie. Pesničin estetsko izbrušen jezik pa nas ne vodi le skozi simbole, temveč v globine osebnega in kolektivnega nezavednega. V Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica je sinoči potekal 6. koncert letošnje sezone Glasbenega abonmaja. Klavirski recital je izvedel Zoltán Fejérvári in z virtuoznostjo na eni strani ter skromnostjo na drugi, navdušil občinstvo.
Koprsko mestno pokopališče je od nedavno razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Njegov najstarejši del predstavlja pomemben del kulturne dediščine mesta. Razglasitev za spomenik lokalnega pomena pokopališču zagotavlja varnost pred neprimernimi posegi in omogoča strokovno usmerjeno ohranjanje in vzdrževanje v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pesnica in oblikovalka Jana Kandare v novi zbirki Zapisano v kartah, ki je izšla pri Založbi Obzorja, odpira svet arhetipov, navdihnjen s kultnim tarotom Rider-Waite, ki ga je leta 1908 ilustrirala prezrta umetnica in feministka Pamela Colman Smith, znana kot Pixie. Pesničin estetsko izbrušen jezik pa nas ne vodi le skozi simbole, temveč v globine osebnega in kolektivnega nezavednega. V Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica je sinoči potekal 6. koncert letošnje sezone Glasbenega abonmaja. Klavirski recital je izvedel Zoltán Fejérvári in z virtuoznostjo na eni strani ter skromnostjo na drugi, navdušil občinstvo.
Simfonični orkester Berlinskega radia je 29. januarja v koncertni hiši v Berlinu nastopil pod taktirko svojega šefa dirigenta in umetniškega vodje Vladimirja Jurowskega in kot solista gostil rezidenčnega umetnika te sezone, violinista Christiana Tetzlaffa. Na programu so bili novo delo Slutnja Eduarda Resatscha, Fantazija za violino in orkester op. 24 Josefa Suka in Simfonija št. 6 v es-molu Sergeja Prokofjeva.
Simfonični orkester Berlinskega radia je 29. januarja v koncertni hiši v Berlinu nastopil pod taktirko svojega šefa dirigenta in umetniškega vodje Vladimirja Jurowskega in kot solista gostil rezidenčnega umetnika te sezone, violinista Christiana Tetzlaffa. Na programu so bili novo delo Slutnja Eduarda Resatscha, Fantazija za violino in orkester op. 24 Josefa Suka in Simfonija št. 6 v es-molu Sergeja Prokofjeva.
Glasbeno-plesni dogodek Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta jemlje navdih iz Logično-filozofskega traktata avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina, pod idejo in koncept se podpisuje koreograf Gregor Luštek. V njej ustvarjalci raziskujejo meje zvoka in svobodo plesa. Ideja in koncept: Gregor Luštek Avtorji in izvajalci: Eduardo Raon Irena Tomažin Zagoričnik Gregor Luštek Kristijan Krajnčan Kristýna Peldová Scenografija: Eduardo Raon Gregor Luštek Asistentka: Leja Jurišić
Glasbeno-plesni dogodek Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta jemlje navdih iz Logično-filozofskega traktata avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina, pod idejo in koncept se podpisuje koreograf Gregor Luštek. V njej ustvarjalci raziskujejo meje zvoka in svobodo plesa. Ideja in koncept: Gregor Luštek Avtorji in izvajalci: Eduardo Raon Irena Tomažin Zagoričnik Gregor Luštek Kristijan Krajnčan Kristýna Peldová Scenografija: Eduardo Raon Gregor Luštek Asistentka: Leja Jurišić
Na 28. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Solunu je svetovno premiero doživel celovečerni dokumentarni film Upornica; slovensko-špansko koprodukcijo je režirala katalonska režiserka Anne M. Bofarull, producent dokumentarnega filma pa je Rok Biček iz produkcijske hiše Cvinger film. Ob 400. obletnici vatikanske bazilike pa so v rimskem Muzeju starejše umetnosti odprli pregledno razstavo znamenitega baročnega kiparja Gian Lorenza Berninija.
Na 28. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Solunu je svetovno premiero doživel celovečerni dokumentarni film Upornica; slovensko-špansko koprodukcijo je režirala katalonska režiserka Anne M. Bofarull, producent dokumentarnega filma pa je Rok Biček iz produkcijske hiše Cvinger film. Ob 400. obletnici vatikanske bazilike pa so v rimskem Muzeju starejše umetnosti odprli pregledno razstavo znamenitega baročnega kiparja Gian Lorenza Berninija.
V oddaji živo nastopa zasedba Larao: pevka Lara Oset, pianist Leon Firšt, kitarist Alen Kovše, kontrabasist Jaka Krušič ter bobnar Gregor Hrovat. Kot gost se bo pridružil še pevec Hauptman.
V oddaji živo nastopa zasedba Larao: pevka Lara Oset, pianist Leon Firšt, kitarist Alen Kovše, kontrabasist Jaka Krušič ter bobnar Gregor Hrovat. Kot gost se bo pridružil še pevec Hauptman.
Dati kožo nazaj zemlji. Kožo kot mejo in hkrati kot most za stik med notranjim in zunanjim.
Dati kožo nazaj zemlji. Kožo kot mejo in hkrati kot most za stik med notranjim in zunanjim.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
V zbirki Španska pesmarica, ki vsebuje 10 duhovnih in 34 posvetnih španskih pesmi iz 16. in 17. stoletja, je Wolf dosegel kompozicijsko zrelost. Deset duhovnih pesmi v redkeje izvajani priredbi Maxa Regerja za sopran in orgle sta ob 160. obletnici Wolfovega rojstva, leta 2020, na nosilec zvoka posneli sopranistka Theresa Plut in organistka Polona Gantar. Rdeča nit desetih duhovnih pesmi je človekovo ozaveščanje grešnosti in iskanje Božje milosti.
V zbirki Španska pesmarica, ki vsebuje 10 duhovnih in 34 posvetnih španskih pesmi iz 16. in 17. stoletja, je Wolf dosegel kompozicijsko zrelost. Deset duhovnih pesmi v redkeje izvajani priredbi Maxa Regerja za sopran in orgle sta ob 160. obletnici Wolfovega rojstva, leta 2020, na nosilec zvoka posneli sopranistka Theresa Plut in organistka Polona Gantar. Rdeča nit desetih duhovnih pesmi je človekovo ozaveščanje grešnosti in iskanje Božje milosti.
Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!
Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Čajkovski ni bil koncertni pianist, čeprav sodobniki poročajo, da je klavir igral zelo dobro. Ker na glasbeno sceno ni prihajal kot instrumentalist, ni nič nenavadnega, da je svoj prvi koncert zložil šele pri štiriintridesetih letih. Prvi klavirski koncert je bil, podobno kot večina skladateljevih del, končan v zelo kratkem času. Delo je preigral Nikolaju Rubinsteinu in Nikolaju Hubertu, da bi pridobil mnenje koncertnih pianistov – virtuozov glede tehnične težavnosti, nerodnosti ali neučinkovitosti. Rubinstein je dal ostro kritično oceno in avtorju predlagal številne popravke. Globoko užaljen zaradi takšne kritike je Čajkovski zavrnil spremembo koncerta in izjavil, da bo objavil natanko takšnega, kot je napisal.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo bomo namenili glasbi violinista Michala Urbaniaka. Umrl je decembra lani. Najbolj prepoznavni poljski jazzovski glasbenik je sodeloval s celo paleto sodobnih jazzistov, omenimo imena kot so Billy Cobham, Joe Zawinul, Herbie Hancock, Wayne Shorter, Kenny Garrett, Marcus Miller, Jaco Pastorius in Alphonze Mouzon. V letu 1992 se je povzpel na vrh petih kategorij v izboru vodilne jazzovske revije Downbeat. Posnel je kar 60 albumov. V zadnjih letih se je Urbaniak vračal k bolj tradicionalnim jazzovskim formam.
Oddajo bomo namenili glasbi violinista Michala Urbaniaka. Umrl je decembra lani. Najbolj prepoznavni poljski jazzovski glasbenik je sodeloval s celo paleto sodobnih jazzistov, omenimo imena kot so Billy Cobham, Joe Zawinul, Herbie Hancock, Wayne Shorter, Kenny Garrett, Marcus Miller, Jaco Pastorius in Alphonze Mouzon. V letu 1992 se je povzpel na vrh petih kategorij v izboru vodilne jazzovske revije Downbeat. Posnel je kar 60 albumov. V zadnjih letih se je Urbaniak vračal k bolj tradicionalnim jazzovskim formam.
Orkester Slovenske filharmonije se predstavlja s koncerti klasične in sodobne glasbe v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Od leta 2024 je glavni dirigent orkestra Kahi Solomnišvili iz Gruzije, s katerim so se novembra 2025 odpravili na turnejo po Aziji in nastopili v prestižnih koncertnih dvoranah v Južni Koreji in na Japonskem. Program koncertov, je vseboval tudi priljubljeno 5. simfonijo P. I. Čajkovskega, ki so jo po vrnitvi v Slovenijo zaigrali tudi pred domačim občinstvom. Iz turneje pa so na slovenski oder pripeljali svežo izvedbo japonskega skladatelja Toshia Hosokawe.
Orkester Slovenske filharmonije se predstavlja s koncerti klasične in sodobne glasbe v osrednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Od leta 2024 je glavni dirigent orkestra Kahi Solomnišvili iz Gruzije, s katerim so se novembra 2025 odpravili na turnejo po Aziji in nastopili v prestižnih koncertnih dvoranah v Južni Koreji in na Japonskem. Program koncertov, je vseboval tudi priljubljeno 5. simfonijo P. I. Čajkovskega, ki so jo po vrnitvi v Slovenijo zaigrali tudi pred domačim občinstvom. Iz turneje pa so na slovenski oder pripeljali svežo izvedbo japonskega skladatelja Toshia Hosokawe.
Gaël Faye, pisatelj, pesnik in glasbenik, se je rodil v Burundiju mami Ruandki in očetu Francozu. Leta 1995 je družina pred državljansko vojno pobegnila v Francijo. V slovenskem prevodu smo lahko brali že njegov roman Mala dežela, ki govori o otroštvu v Burundiju in je postal prava literarna uspešnica. Palisandrovec je njegov drugi roman, ki skozi usodo štirih generacij slika ruandsko zgodovino. V romanu spremljamo junaka Milana, ki s starši živi v Parizu. Čeprav je njegova mama ruandskega rodu, je o Ruandi vedno molčala, zato se jo junak nameni raziskati sam. Prevajalka Janina Kos, režiserka Saška Rakef, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija leta 2026.
Gaël Faye, pisatelj, pesnik in glasbenik, se je rodil v Burundiju mami Ruandki in očetu Francozu. Leta 1995 je družina pred državljansko vojno pobegnila v Francijo. V slovenskem prevodu smo lahko brali že njegov roman Mala dežela, ki govori o otroštvu v Burundiju in je postal prava literarna uspešnica. Palisandrovec je njegov drugi roman, ki skozi usodo štirih generacij slika ruandsko zgodovino. V romanu spremljamo junaka Milana, ki s starši živi v Parizu. Čeprav je njegova mama ruandskega rodu, je o Ruandi vedno molčala, zato se jo junak nameni raziskati sam. Prevajalka Janina Kos, režiserka Saška Rakef, interpret Blaž Šef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija leta 2026.
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo nocoj premiera glasbeno-plesne predstave z mednarodno zasedbo Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta, ki je nastala po ideji koreografa in plesalca Gregorja Luštka. V Izoli smo obiskali festival Art & Flex, namenjen otrokom in odraslim, ki se želijo poglobiti v ples in gibanje. Prebrali smo prevod romana Po nebu tečejo reke. Avtorica je mednarodno priznana britansko-turška pisateljica Elif Shafak, znana po večplastnih pripovedih, s katerimi odpira vprašanja o povezanosti ljudi in različnih kultur. Ogledali smo si tudi film Nevesta! režiserke Maggie Gyllenhaal.
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo nocoj premiera glasbeno-plesne predstave z mednarodno zasedbo Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta, ki je nastala po ideji koreografa in plesalca Gregorja Luštka. V Izoli smo obiskali festival Art & Flex, namenjen otrokom in odraslim, ki se želijo poglobiti v ples in gibanje. Prebrali smo prevod romana Po nebu tečejo reke. Avtorica je mednarodno priznana britansko-turška pisateljica Elif Shafak, znana po večplastnih pripovedih, s katerimi odpira vprašanja o povezanosti ljudi in različnih kultur. Ogledali smo si tudi film Nevesta! režiserke Maggie Gyllenhaal.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo pesmi z albuma From Minho to Euphrates, ki ga podpisujeta libanonska pevka Lamia Yared in španski multiinštrumentalist Efrén López. Na albumu nas pevka z izbranimi sakralnimi in posvetnimi pesmimi popelje na zvočno popotovanje, s katerim povezuje raznovrstne tradicije, od iberskega polotoka pa vse tja do starodavne Mezopotamije.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo pesmi z albuma From Minho to Euphrates, ki ga podpisujeta libanonska pevka Lamia Yared in španski multiinštrumentalist Efrén López. Na albumu nas pevka z izbranimi sakralnimi in posvetnimi pesmimi popelje na zvočno popotovanje, s katerim povezuje raznovrstne tradicije, od iberskega polotoka pa vse tja do starodavne Mezopotamije.
Na odprtju mednarodnega literarnega festivala Fabula v Celju je nastopil Kristian Novak, eden najpomembnejših hrvaških sodobnih avtorjev. Romana Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši sta med najbolj branimi, a tudi družbeno relevantnimi deli zadnjega desetletja. Vprašanj rasizma, izključevanja, migracij in nasilja se loteva neposredno ter brez olepševanja in tak je tudi njegov komentar sodobne družbe. Ogledali smo si premiero baleta Tramvaj Poželenje v SNG Maribor. Koreografinja Valentina Turcu je v baletu oživila znamenito delo Tennesseeja Williamsa, ki velja za eno najbolj pretresljivih zgodb 20. stoletja, v središču katere je krhka in kompleksna ženska, ujeta med iluzijo in resničnostjo. Plesno vizijo, pri kateri sodelujejo plesalke in plesalci Grške narodne opere in SNG Maribor, je Valentina Turcu ustvarila na glasbo znamenitih avtorjev, Maxa Richterja, Björk in Elize Lumley. Pogovarjali smo se še s Tomažem Gorkičem, režiserjem nove napete psihološke serije z naslovom Pošast za železno zaveso, ki prihaja na Televizijo Slovenija. Zgodbo je navdihnilo življenje serijskega morilca Metoda Trobca, a ne gre za portret posameznika temveč serija prikaže okoliščine tedanjega časa in prostora, ki so soustvarile pošast. Izmišljena zgodba je zmes psihološkega trilerja, grozljivke, kriminalne drame in družbenega portreta.
Na odprtju mednarodnega literarnega festivala Fabula v Celju je nastopil Kristian Novak, eden najpomembnejših hrvaških sodobnih avtorjev. Romana Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši sta med najbolj branimi, a tudi družbeno relevantnimi deli zadnjega desetletja. Vprašanj rasizma, izključevanja, migracij in nasilja se loteva neposredno ter brez olepševanja in tak je tudi njegov komentar sodobne družbe. Ogledali smo si premiero baleta Tramvaj Poželenje v SNG Maribor. Koreografinja Valentina Turcu je v baletu oživila znamenito delo Tennesseeja Williamsa, ki velja za eno najbolj pretresljivih zgodb 20. stoletja, v središču katere je krhka in kompleksna ženska, ujeta med iluzijo in resničnostjo. Plesno vizijo, pri kateri sodelujejo plesalke in plesalci Grške narodne opere in SNG Maribor, je Valentina Turcu ustvarila na glasbo znamenitih avtorjev, Maxa Richterja, Björk in Elize Lumley. Pogovarjali smo se še s Tomažem Gorkičem, režiserjem nove napete psihološke serije z naslovom Pošast za železno zaveso, ki prihaja na Televizijo Slovenija. Zgodbo je navdihnilo življenje serijskega morilca Metoda Trobca, a ne gre za portret posameznika temveč serija prikaže okoliščine tedanjega časa in prostora, ki so soustvarile pošast. Izmišljena zgodba je zmes psihološkega trilerja, grozljivke, kriminalne drame in družbenega portreta.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Z deveto slušno epsko upodobitvijo z naslovom Pevca ne grajaj, če poje o bridki usodi Danajcev zapuščamo Iliado in prehajamo k Odiseji, drugemu velikemu Homerjevemu epu. V odlomkih iz 1. in 8. speva Odiseje spoznamo Odisejev dom na Itaki in smo priče srečanju Atene s Telemahom. Izbrani odlomki so iz osmega in prvega speva Odiseje v prevodih Antona Sovreta in Kajetana Gantarja. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalca: Anton Sovre, Kajetan Gantar Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Odisej – Ivan Rupnik Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Evrimah – Željko Hrs Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Z deveto slušno epsko upodobitvijo z naslovom Pevca ne grajaj, če poje o bridki usodi Danajcev zapuščamo Iliado in prehajamo k Odiseji, drugemu velikemu Homerjevemu epu. V odlomkih iz 1. in 8. speva Odiseje spoznamo Odisejev dom na Itaki in smo priče srečanju Atene s Telemahom. Izbrani odlomki so iz osmega in prvega speva Odiseje v prevodih Antona Sovreta in Kajetana Gantarja. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalca: Anton Sovre, Kajetan Gantar Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Odisej – Ivan Rupnik Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Telemah – Jernej Kuntner Antinoos – Zvone Hribar Evrimah – Željko Hrs Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
»Adagietto« iz Pete simfonije Gustava Mahlerja je eterično, nebeško glasbeno delo. Pravijo, da je bila ljubezenska izjava njegovi mladi ženi Almi. Simfonija je bila premierno izvedena leta 1904 v Gürzenichu v Kölnu. Mahlerjevo delo sega od energičnih epizod koračnic in dunajskih zvokov do bučnega plesnega finala. Dramatična simfonija se zdi kot nalašč za dirigenta Cristiana Măcelaruja, ki jo je s Simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna izvedel na koncertu 23. januarja v Kölnski filharmoniji. Na programu sta bili še dve deli za violončelo in orkester Petra Iljiča Čajkovskega, ki črpata iz slovanske romantike, vključno z znamenitimi Variacijami na rokokojsko temo. Izvedel ju je violončelist Kian Soltani.
»Adagietto« iz Pete simfonije Gustava Mahlerja je eterično, nebeško glasbeno delo. Pravijo, da je bila ljubezenska izjava njegovi mladi ženi Almi. Simfonija je bila premierno izvedena leta 1904 v Gürzenichu v Kölnu. Mahlerjevo delo sega od energičnih epizod koračnic in dunajskih zvokov do bučnega plesnega finala. Dramatična simfonija se zdi kot nalašč za dirigenta Cristiana Măcelaruja, ki jo je s Simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna izvedel na koncertu 23. januarja v Kölnski filharmoniji. Na programu sta bili še dve deli za violončelo in orkester Petra Iljiča Čajkovskega, ki črpata iz slovanske romantike, vključno z znamenitimi Variacijami na rokokojsko temo. Izvedel ju je violončelist Kian Soltani.
Pred začetkom pomladi smo pogledali na razstavo Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, kjer bo razstave Maske, Od rituala do karnevala, odprta do konca prihodnjega avgusta. Naša gostja je Adela Pukl, magistrica etnologije in kulturne anstropologije, muzejska svetovalka v Kustodiatu za duhovno kulturo. Prisluhnete pa lahko tudi Tinetu Venku, ki nam predstavi dokumentarni film 'Laufarija, srce Cerkljanske', ki je bil posnet ob 70. obletnici obuditve cerkljanskih laufarjev. Skupaj smo preganjali zimo in čakali pomlad.
Pred začetkom pomladi smo pogledali na razstavo Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, kjer bo razstave Maske, Od rituala do karnevala, odprta do konca prihodnjega avgusta. Naša gostja je Adela Pukl, magistrica etnologije in kulturne anstropologije, muzejska svetovalka v Kustodiatu za duhovno kulturo. Prisluhnete pa lahko tudi Tinetu Venku, ki nam predstavi dokumentarni film 'Laufarija, srce Cerkljanske', ki je bil posnet ob 70. obletnici obuditve cerkljanskih laufarjev. Skupaj smo preganjali zimo in čakali pomlad.
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“ Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek. Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev. Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“ Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek. Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev. Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.
Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.
Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.