Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG-u prvonagrajenci vsako leto prejmejo tudi nagrade v obliki koncertnih nastopov in arhivnih snemanj. Med organizacijami, ki prvonagrajencem ponuja možnost nastopa, je tudi Slovenska filharmonija, ki slabo leto dni po koncu tekmovanja organizira koncert, na katerem kot solisti z orkestrom nastopijo trije izbrani prvonagrajenci. Letošnji koncert z zmagovalci je bil 25. marca, na njem pa so v dvorani Marjana Kozine z orkestrom zaigrali flavtistka Iza Štih, klarinetistka Nina Pavšek in pianist Goce Zlatev. Ta teden poslušamo nastop pianista, ki se je predstavil s prvim klavirskim koncertom Čajkovskega, prihodnji teden pa bomo prisluhnili še nastopoma deklet.
Na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG-u prvonagrajenci vsako leto prejmejo tudi nagrade v obliki koncertnih nastopov in arhivnih snemanj. Med organizacijami, ki prvonagrajencem ponuja možnost nastopa, je tudi Slovenska filharmonija, ki slabo leto dni po koncu tekmovanja organizira koncert, na katerem kot solisti z orkestrom nastopijo trije izbrani prvonagrajenci. Letošnji koncert z zmagovalci je bil 25. marca, na njem pa so v dvorani Marjana Kozine z orkestrom zaigrali flavtistka Iza Štih, klarinetistka Nina Pavšek in pianist Goce Zlatev. Ta teden poslušamo nastop pianista, ki se je predstavil s prvim klavirskim koncertom Čajkovskega, prihodnji teden pa bomo prisluhnili še nastopoma deklet.
V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.
V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.
Naš galski veter bo znova povlekel s severa in tako se bomo v tej deveti oddaji iz niza Novi galski veter, ki prikazuje najnovejše izvirno godbeniško ustvarjanje, iz starodavne Galije vrnili na njen severni rob, v starodavno Belgico, ki jo danes poznamo tudi kot Flandrijo. Slišali boste mladostni deli leta 1971 rojenega Toma de Haesa, skladatelja zdaj srednjega rodu, ki je še eden prepoznavnih ustvarjalcev sodobnega epskoholivudskega sloga, ki je tako priljubljen med godbami sveta. Naslova skladb sta Shattering Sparks in Hercules.
Naš galski veter bo znova povlekel s severa in tako se bomo v tej deveti oddaji iz niza Novi galski veter, ki prikazuje najnovejše izvirno godbeniško ustvarjanje, iz starodavne Galije vrnili na njen severni rob, v starodavno Belgico, ki jo danes poznamo tudi kot Flandrijo. Slišali boste mladostni deli leta 1971 rojenega Toma de Haesa, skladatelja zdaj srednjega rodu, ki je še eden prepoznavnih ustvarjalcev sodobnega epskoholivudskega sloga, ki je tako priljubljen med godbami sveta. Naslova skladb sta Shattering Sparks in Hercules.
Poslušajte sopranistko Nado Vidmar kot koncertno pevko v izvajanju samospevov in skladb za glas in orkester.
Poslušajte sopranistko Nado Vidmar kot koncertno pevko v izvajanju samospevov in skladb za glas in orkester.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V tretjem delu bodo Marko Korošec, Jani Hace, Robert Jukič, Tomaž Grom, Nikola Matošić, Janez Moder, Matjaž Bajec in Žiga Golob.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V tretjem delu bodo Marko Korošec, Jani Hace, Robert Jukič, Tomaž Grom, Nikola Matošić, Janez Moder, Matjaž Bajec in Žiga Golob.
Bedřich Smetana se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in ne nazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.
Bedřich Smetana se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in ne nazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Poljski pesnik Czesław Miłosz se je rodil leta 1911 v Litvi, umrl je leta 2004 v Krakovu na Poljskem. Preživel je nemško zasedbo Varšave med drugo svetovno vojno. Po vojni se je pred komunističnim preganjanjem umaknil v Francijo in se potem naselil v Združenih državah Amerike. Leta 1980 je prejel Nobelovo nagrado za književnost; v utemeljitvi med drugim piše, da v svoji poeziji "z nepopustljivo jasnovidnostjo izraža človekov izpostavljeni položaj v svetu hudih konfliktov". Prevod Rozka Štefan, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Urban Gruden, Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Posneto 2022.
Poljski pesnik Czesław Miłosz se je rodil leta 1911 v Litvi, umrl je leta 2004 v Krakovu na Poljskem. Preživel je nemško zasedbo Varšave med drugo svetovno vojno. Po vojni se je pred komunističnim preganjanjem umaknil v Francijo in se potem naselil v Združenih državah Amerike. Leta 1980 je prejel Nobelovo nagrado za književnost; v utemeljitvi med drugim piše, da v svoji poeziji "z nepopustljivo jasnovidnostjo izraža človekov izpostavljeni položaj v svetu hudih konfliktov". Prevod Rozka Štefan, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Urban Gruden, Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Posneto 2022.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Na sporedu Hvalnica morju Jamesa Hornerja, Bitka Heinricha Ignaza Franza von Bibra, Chopinov Valček št. 9 v As-duru, op. 69/1, Concerto grosso v D-duru, op. 3/5 Pietra Hellendaala in Veliki koncertantni duo, op. 52 Maura Giulianija.
Na sporedu Hvalnica morju Jamesa Hornerja, Bitka Heinricha Ignaza Franza von Bibra, Chopinov Valček št. 9 v As-duru, op. 69/1, Concerto grosso v D-duru, op. 3/5 Pietra Hellendaala in Veliki koncertantni duo, op. 52 Maura Giulianija.
Ansambel Mikado prihaja z Dunaja, sestavljajo pa ga diplomanti dunajske visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost: Theresa Dlouhy (sopran), Thomas List (kljunasta flavta), Katharina Lugmayr (kljunasta flavta), Maja Osojnik (kljunasta flavta) in Eva Reiter (kljunasta flavta, viola da gamba). Ansambel Mikado je specializiran za izvajanje glasbe poznega srednjega veka in renesanse. Glasbena vodja ansambla je tudi edina Slovenka v ansamblu Maja Osojnik. Ansambel je koncert posvetil podobi in vlogi ženske v angleški renesansi, na spored pa uvrstil glasbo skladateljev Morleyja, Dowlanda, Benneta, Cobbolda, Vautorja, Astona, Forda, Farnabyja in drugih.
Ansambel Mikado prihaja z Dunaja, sestavljajo pa ga diplomanti dunajske visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost: Theresa Dlouhy (sopran), Thomas List (kljunasta flavta), Katharina Lugmayr (kljunasta flavta), Maja Osojnik (kljunasta flavta) in Eva Reiter (kljunasta flavta, viola da gamba). Ansambel Mikado je specializiran za izvajanje glasbe poznega srednjega veka in renesanse. Glasbena vodja ansambla je tudi edina Slovenka v ansamblu Maja Osojnik. Ansambel je koncert posvetil podobi in vlogi ženske v angleški renesansi, na spored pa uvrstil glasbo skladateljev Morleyja, Dowlanda, Benneta, Cobbolda, Vautorja, Astona, Forda, Farnabyja in drugih.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Pomlad, ki diši po Nikaragvi je naslov izbranih pesmi Ernesta Cardenala, ki so izšle leta 1997 v prevodu Cirila Berglesa pri Študentski založbi. V slovenščini imamo samo še eno starejšo knjigo njegovih pesmi. Je pa Ernesto Cardenal, rojen leta 1925, že v visoki starosti pred nekaj leti obiskal Ljubljano in se pogovarjal z Andrejem Rotom za naš radio. "In če moram pričati o svojem času, je tole: Bil je barbarski in primitiven, toda poetičen," je zapisal Ernesto Cardenal, pesnik, katoliški duhovnik, revolucionar in politik. S tem je izrazil bistvo svojega pesnjenja, saj so njegovi verzi polni navdušenja nad stvarstvom, nad veličino bivanja, nad tistim, ki človeka presega, pa hkrati potrtosti zaradi bede resničnosti malega človeka in prek tega družbene kritičnosti. Igralec Gregor Zorc, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič. Produkcija 2026.
Pomlad, ki diši po Nikaragvi je naslov izbranih pesmi Ernesta Cardenala, ki so izšle leta 1997 v prevodu Cirila Berglesa pri Študentski založbi. V slovenščini imamo samo še eno starejšo knjigo njegovih pesmi. Je pa Ernesto Cardenal, rojen leta 1925, že v visoki starosti pred nekaj leti obiskal Ljubljano in se pogovarjal z Andrejem Rotom za naš radio. "In če moram pričati o svojem času, je tole: Bil je barbarski in primitiven, toda poetičen," je zapisal Ernesto Cardenal, pesnik, katoliški duhovnik, revolucionar in politik. S tem je izrazil bistvo svojega pesnjenja, saj so njegovi verzi polni navdušenja nad stvarstvom, nad veličino bivanja, nad tistim, ki človeka presega, pa hkrati potrtosti zaradi bede resničnosti malega človeka in prek tega družbene kritičnosti. Igralec Gregor Zorc, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Ana Krauthaker, urednica oddaje Tadeja Krečič. Produkcija 2026.
Instalacija Cadillac Ranch (1974) v Teksasu – deset avtomobilov, zapičenih v zemljo – je ena najbolj prepoznavnih podob ameriške pokrajinske umetnosti in hkrati umetnina, ki nikoli ni dokončana. Skozi čas jo preoblikujejo vreme, rja in posegi obiskovalcev, zato postaja prostor nenehne spremembe in sodelovanja. To idejo preobrazbe, časa in plastenja je v glasbo prenesel Michael Daugherty v skladbi Cadillac Ranch (2024), napisani ob stoletnici tehniške univerze Texas Tech. Deset avtomobilov postane izhodišče za niz variacij, v katerih se zrcalijo tudi zvočni odmevi ameriške popularne kulture druge polovice 20. stoletja. V oddaji poslušamo svetovno krstno izvedbo dela v izvedbi orkestra Amarillo Symphony pod vodstvom Georgea Jacksona. Oddaja razkriva, kako lahko umetnina, zasidrana v pokrajini, zaživi kot proces v zvoku – kot partitura, ki se nenehno piše na novo.
Instalacija Cadillac Ranch (1974) v Teksasu – deset avtomobilov, zapičenih v zemljo – je ena najbolj prepoznavnih podob ameriške pokrajinske umetnosti in hkrati umetnina, ki nikoli ni dokončana. Skozi čas jo preoblikujejo vreme, rja in posegi obiskovalcev, zato postaja prostor nenehne spremembe in sodelovanja. To idejo preobrazbe, časa in plastenja je v glasbo prenesel Michael Daugherty v skladbi Cadillac Ranch (2024), napisani ob stoletnici tehniške univerze Texas Tech. Deset avtomobilov postane izhodišče za niz variacij, v katerih se zrcalijo tudi zvočni odmevi ameriške popularne kulture druge polovice 20. stoletja. V oddaji poslušamo svetovno krstno izvedbo dela v izvedbi orkestra Amarillo Symphony pod vodstvom Georgea Jacksona. Oddaja razkriva, kako lahko umetnina, zasidrana v pokrajini, zaživi kot proces v zvoku – kot partitura, ki se nenehno piše na novo.
Blaž Božič (1991) je vsestranski ustvarjalec, ki jezik obvladuje na več načinov: po eni strani kot priznan pesnik, po drugi kot prevajalec iz številnih jezikov, tako živih kot historičnih. To seveda ni nenavadno, saj je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani končal študij klasične grščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, zdaj pa je doktorski študent na Oddelku za klasično filologijo. Sodeloval je pri integralni izdaji Homerskih himen (2019), nedavno pa je izšel tudi njegov prevod antologije osmanske lirike Čas divjega tulipana (2026). S poezijo se je začel ukvarjati že zgodaj, leta 2011 je izšel chapbook njegovih pesmi z naslovom Grč, dve leti pozneje je izšla še njegova prva pesniška zbirka Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi. Leta 2016 je pri svojih pesniških izdajah začel sodelovati z umetnikom Matejem Stupico, ki je pri zbirki K območnim poročilom poskrbel za naslovnico in ilustracije v notranjosti, sodelovanje se je ponovilo tudi pri naslednji zbirki Mleček, žbunje: grobovi v njem (2022). Za zbirko je avtor leta 2023 prejel Jenkovo nagrado. Blaž Božič pa se ne ukvarja samo s pisano besedo, zavezan je tudi področju glasbe in zvoka. Na alternativni glasbeni sceni je znan kot kitarist skupine nevemnevem ter glasbenik pod imenom SsmKOSK. Predanost zvoku in glasbi se izrazi tudi v ritmiki njegove poezije. Več o njej pa v predstavitvi njegovega pesniškega opusa. Avtorica oddaje Silvija Žnidar, interpret Urban Kuntarič, bralka Sanja Rejc, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Gašper Loborec, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto produkcije 2026.
Blaž Božič (1991) je vsestranski ustvarjalec, ki jezik obvladuje na več načinov: po eni strani kot priznan pesnik, po drugi kot prevajalec iz številnih jezikov, tako živih kot historičnih. To seveda ni nenavadno, saj je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani končal študij klasične grščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, zdaj pa je doktorski študent na Oddelku za klasično filologijo. Sodeloval je pri integralni izdaji Homerskih himen (2019), nedavno pa je izšel tudi njegov prevod antologije osmanske lirike Čas divjega tulipana (2026). S poezijo se je začel ukvarjati že zgodaj, leta 2011 je izšel chapbook njegovih pesmi z naslovom Grč, dve leti pozneje je izšla še njegova prva pesniška zbirka Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi. Leta 2016 je pri svojih pesniških izdajah začel sodelovati z umetnikom Matejem Stupico, ki je pri zbirki K območnim poročilom poskrbel za naslovnico in ilustracije v notranjosti, sodelovanje se je ponovilo tudi pri naslednji zbirki Mleček, žbunje: grobovi v njem (2022). Za zbirko je avtor leta 2023 prejel Jenkovo nagrado. Blaž Božič pa se ne ukvarja samo s pisano besedo, zavezan je tudi področju glasbe in zvoka. Na alternativni glasbeni sceni je znan kot kitarist skupine nevemnevem ter glasbenik pod imenom SsmKOSK. Predanost zvoku in glasbi se izrazi tudi v ritmiki njegove poezije. Več o njej pa v predstavitvi njegovega pesniškega opusa. Avtorica oddaje Silvija Žnidar, interpret Urban Kuntarič, bralka Sanja Rejc, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Gašper Loborec, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto produkcije 2026.
V današnji oddaji bomo pod drobnogled vzeli velikega glasbenika – španskega skladatelja Manuela de Fallio.
V današnji oddaji bomo pod drobnogled vzeli velikega glasbenika – španskega skladatelja Manuela de Fallio.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Pred stotimi leti se je na današnji dan na Gori pri Komendi rodil pisatelj Ivo Zorman, avtor več kot štiridesetih proznih del za odrasle in mladino, več radijskih iger in televizijske komedije. V romanih je pisal predvsem o svoji generaciji, zaznamovani z vojno in povojnim dogajanjem, največ pozornosti pa je pritegnil z romanom Draga moja Iza, po katerem je bil posnet celovečerni film z enakim naslovom. Mladost je preživel v Kamniku in na to obdobje se nanašajo njegovi spomini v knjigi Lectovo srce. Igralec Gregor Zorc, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto aprila 2026.
Pred stotimi leti se je na današnji dan na Gori pri Komendi rodil pisatelj Ivo Zorman, avtor več kot štiridesetih proznih del za odrasle in mladino, več radijskih iger in televizijske komedije. V romanih je pisal predvsem o svoji generaciji, zaznamovani z vojno in povojnim dogajanjem, največ pozornosti pa je pritegnil z romanom Draga moja Iza, po katerem je bil posnet celovečerni film z enakim naslovom. Mladost je preživel v Kamniku in na to obdobje se nanašajo njegovi spomini v knjigi Lectovo srce. Igralec Gregor Zorc, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstrica zvoka Sonja Strenar. Režiserka Ana Krauthaker. Posneto aprila 2026.
Marcel Dupré, francoski skladatelj 20. stoletja, se je v glasbeno zgodovino zapisal najbolj prav zaradi svojih izjemnih orgelskih del. Letos mineva 140 let od njegovega rojstva. Njegove skladbe: "Cortege et Litanie", "Preludij in fuga v f-molu št. 2, op. 7", "Allegro deciso" iz simfonične pesnitve "Evocation, op. 37" in "Druga simfonija za orgle, op. 26", bo poustvaril organist John Scott.
Marcel Dupré, francoski skladatelj 20. stoletja, se je v glasbeno zgodovino zapisal najbolj prav zaradi svojih izjemnih orgelskih del. Letos mineva 140 let od njegovega rojstva. Njegove skladbe: "Cortege et Litanie", "Preludij in fuga v f-molu št. 2, op. 7", "Allegro deciso" iz simfonične pesnitve "Evocation, op. 37" in "Druga simfonija za orgle, op. 26", bo poustvaril organist John Scott.
Predvajamo posnetka s koncerta Kraljevega orkestra Concertgebouw, ki je 21. avgusta lani nastopil v Veliki festivalski dvorani v Salzburgu. Tam ga je na koncertu v sklopu Salzburških slavnostnih iger vodil eden najvznemirljivejših dirigentov mlade generacije, Finec Klaus Mäkelä, sicer šef dirigent Filharmoničnega orkestra iz Osla in Pariškega orkestra. Najprej je bila na sporedu tristavčna skladba z naslovom Rendering Luciana Beria, ki je za osnovo vzel skice Schubertove nedokončane Simfonije v D-duru, D. 936a ter jih vstavil in združil s svojim lastnim zvočnim idiomom poznega 20. stoletja. Spored je dopolnila še Simfonija št. 5 v cis-molu Gustava Mahlerja.
Predvajamo posnetka s koncerta Kraljevega orkestra Concertgebouw, ki je 21. avgusta lani nastopil v Veliki festivalski dvorani v Salzburgu. Tam ga je na koncertu v sklopu Salzburških slavnostnih iger vodil eden najvznemirljivejših dirigentov mlade generacije, Finec Klaus Mäkelä, sicer šef dirigent Filharmoničnega orkestra iz Osla in Pariškega orkestra. Najprej je bila na sporedu tristavčna skladba z naslovom Rendering Luciana Beria, ki je za osnovo vzel skice Schubertove nedokončane Simfonije v D-duru, D. 936a ter jih vstavil in združil s svojim lastnim zvočnim idiomom poznega 20. stoletja. Spored je dopolnila še Simfonija št. 5 v cis-molu Gustava Mahlerja.
Händla, Hasseja, Mozarta, Adama, Donizettija, Lea, Richarda Straussa, Leoncavalla in Čajkovskega.
Händla, Hasseja, Mozarta, Adama, Donizettija, Lea, Richarda Straussa, Leoncavalla in Čajkovskega.
Pisatelj, mladinski pisatelj in dramatik Fran Milčinski se je rodil leta 1867 v Ložu na Notranjskem, umrl pa leta 1932 v Ljubljani. Služboval je po sodiščih v Idriji, Ljubljani in Zagrebu. Humoristične spise je pisal že kot dijak v Škratu in Rogaču, kot pravi začetek njegovega pisanja pa po navadi velja leto 1900, ko je bila ugodno sprejeta njegova humoreska Zoper samobeležnik. V prvi majski Humoreski tega tedna – vseh pet bo namenjenih slovenskemu humorju – boste slišali tri njegove družbene satire, ki jih je napisal v letih od 1925 do 1927. Interpretacija Jožef Ropoša, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Jože Valentič. Redakcija Matej Juh. Posneto 2010.
Pisatelj, mladinski pisatelj in dramatik Fran Milčinski se je rodil leta 1867 v Ložu na Notranjskem, umrl pa leta 1932 v Ljubljani. Služboval je po sodiščih v Idriji, Ljubljani in Zagrebu. Humoristične spise je pisal že kot dijak v Škratu in Rogaču, kot pravi začetek njegovega pisanja pa po navadi velja leto 1900, ko je bila ugodno sprejeta njegova humoreska Zoper samobeležnik. V prvi majski Humoreski tega tedna – vseh pet bo namenjenih slovenskemu humorju – boste slišali tri njegove družbene satire, ki jih je napisal v letih od 1925 do 1927. Interpretacija Jožef Ropoša, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, ton in montaža Sonja Strenar, režija Jože Valentič. Redakcija Matej Juh. Posneto 2010.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
12. marca letos se je v Kraljevi festivalni dvorani v Londonu odvil koncert, na katerem so nastopili orkester Philharmonia Orchestra iz Londona pod taktirko dirigentke Marin Alsop, v vlogi solistke pa violončelistka Alisa Weilerstein. Program je bil izjemno barvit: začel se je z navdihom latinske Amerike v skladbi Danzón št. 2 Artura Márqueza, sledil je koncert za violončelo Dzonot sodobne skladateljice Gabriele Ortiz, nato orientalsko obarvana simfonična suita Šeherezada, op. 35 Nikolaja Andrejeviča Rimskega-Korsakova, koncert pa se je sklenil s sodobno skladbo Restless Oceans Anne Clyne, ki nosi sporočilo moči ženske energije (pon).
12. marca letos se je v Kraljevi festivalni dvorani v Londonu odvil koncert, na katerem so nastopili orkester Philharmonia Orchestra iz Londona pod taktirko dirigentke Marin Alsop, v vlogi solistke pa violončelistka Alisa Weilerstein. Program je bil izjemno barvit: začel se je z navdihom latinske Amerike v skladbi Danzón št. 2 Artura Márqueza, sledil je koncert za violončelo Dzonot sodobne skladateljice Gabriele Ortiz, nato orientalsko obarvana simfonična suita Šeherezada, op. 35 Nikolaja Andrejeviča Rimskega-Korsakova, koncert pa se je sklenil s sodobno skladbo Restless Oceans Anne Clyne, ki nosi sporočilo moči ženske energije (pon).
Imago Sloveniae - Podoba Slovenije
Vokalna akademija Ljubljana je bila ustanovljena septembra 2008 in jo sestavlja od šestnajst do dvajset izkušenih zborovskih pevcev iz vse Slovenije. Leta 2009 je na 57. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Arezzu v Italiji prepričljivo zmagala v vseh štirih prijavljenih kategorijah ter osvojila še veliko nagrado. Slednja je Vokalno akademijo Ljubljana kot prvi moški zbor v zgodovini 15. maja 2010 v Varni popeljala še do zmage na Tekmovanju za veliko nagrado Evrope. Leta 2011 so v Arezzu prejeli še prestižno nagrado Guidoneum award 2011 za izjemne dosežke in doprinos k razvoju zborovske glasbe v svetovnem merilu. Vztrajni in predani umetniški vodja in dirigent skupine pevcev je maestro Stojan Kuret. Pod njegovim vodstvom so se domači publiki predstavili v napolnjeni Cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Na svoj nastop so povabili gostujoči glasbenici, pianistko Mojco Prus in sopranistko Martino Burger.
Vokalna akademija Ljubljana je bila ustanovljena septembra 2008 in jo sestavlja od šestnajst do dvajset izkušenih zborovskih pevcev iz vse Slovenije. Leta 2009 je na 57. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Arezzu v Italiji prepričljivo zmagala v vseh štirih prijavljenih kategorijah ter osvojila še veliko nagrado. Slednja je Vokalno akademijo Ljubljana kot prvi moški zbor v zgodovini 15. maja 2010 v Varni popeljala še do zmage na Tekmovanju za veliko nagrado Evrope. Leta 2011 so v Arezzu prejeli še prestižno nagrado Guidoneum award 2011 za izjemne dosežke in doprinos k razvoju zborovske glasbe v svetovnem merilu. Vztrajni in predani umetniški vodja in dirigent skupine pevcev je maestro Stojan Kuret. Pod njegovim vodstvom so se domači publiki predstavili v napolnjeni Cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Na svoj nastop so povabili gostujoči glasbenici, pianistko Mojco Prus in sopranistko Martino Burger.
Osrednji del tokratne jutranjice smo zasnovali z mislijo na mednarodni dan plesa, ki ga od leta 1982 praznujemo 29. aprila. Poslušamo Passamezzo in saltarelo Michelagnola Galileija, Pavano in gagliardo Izaka Poša, baletno suito Zmagoslavje ljubezni Jeana-Baptista Lullya, Francosko suito št. 3 Johanna Sebastiana Bacha ter baletno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega.
Osrednji del tokratne jutranjice smo zasnovali z mislijo na mednarodni dan plesa, ki ga od leta 1982 praznujemo 29. aprila. Poslušamo Passamezzo in saltarelo Michelagnola Galileija, Pavano in gagliardo Izaka Poša, baletno suito Zmagoslavje ljubezni Jeana-Baptista Lullya, Francosko suito št. 3 Johanna Sebastiana Bacha ter baletno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega.
Tretjega maja 1924 se je v Würzburgu v Nemčiji rodil judovski pesnik Jehuda Amichai. Družina je že v tridesetih letih emigrirala v Palestino, med drugo svetovno vojno se je Amichai bojeval v britanski vojski. Poezijo je pisal v pogovorni hebrejščini, velja za pesnika vsakdanjega življenja, ljubezni in smrti. Pesem Kar se tiče sveta je prevedel Uroš Zupan, leta 2006 jo je interpretiral dramski igralec Pavle Ravnohrib.
Tretjega maja 1924 se je v Würzburgu v Nemčiji rodil judovski pesnik Jehuda Amichai. Družina je že v tridesetih letih emigrirala v Palestino, med drugo svetovno vojno se je Amichai bojeval v britanski vojski. Poezijo je pisal v pogovorni hebrejščini, velja za pesnika vsakdanjega življenja, ljubezni in smrti. Pesem Kar se tiče sveta je prevedel Uroš Zupan, leta 2006 jo je interpretiral dramski igralec Pavle Ravnohrib.
Osrednji del tokratne jutranjice smo zasnovali z mislijo na mednarodni dan plesa, ki ga od leta 1982 praznujemo 29. aprila. Poslušamo Passamezzo in saltarelo Michelagnola Galileija, Pavano in gagliardo Izaka Poša, baletno suito Zmagoslavje ljubezni Jeana-Baptista Lullya, Francosko suito št. 3 Johanna Sebastiana Bacha ter baletno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega.
Osrednji del tokratne jutranjice smo zasnovali z mislijo na mednarodni dan plesa, ki ga od leta 1982 praznujemo 29. aprila. Poslušamo Passamezzo in saltarelo Michelagnola Galileija, Pavano in gagliardo Izaka Poša, baletno suito Zmagoslavje ljubezni Jeana-Baptista Lullya, Francosko suito št. 3 Johanna Sebastiana Bacha ter baletno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega.
Poslušamo Trio sonato v E-duru Josepha Haydna, Koncert za flavto v G-duru Giovannija Battiste Pergolesija, Pihalni kvintet v B-duru, op. 56, št. 1 Franza Danzija, prvi stavek iz Godalnega kvarteta v d-molu Jeana Sibeliusa in Pesem brez besed, op. 62, št. 1 v G-duru Felixa Mendelssohna.
Poslušamo Trio sonato v E-duru Josepha Haydna, Koncert za flavto v G-duru Giovannija Battiste Pergolesija, Pihalni kvintet v B-duru, op. 56, št. 1 Franza Danzija, prvi stavek iz Godalnega kvarteta v d-molu Jeana Sibeliusa in Pesem brez besed, op. 62, št. 1 v G-duru Felixa Mendelssohna.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Za praznik dela smo izbrali arhivsko oddajo iz leta 1994, v kateri dramski igralec Zvone Hribar interpretira tri pesmi Otona Župančiča z delavsko tematiko. Glasbena oprema Andrej Ožbalt, režija Elza Rituper, urednik oddaje Andrej Arko (urednica ponovitve Tesa Drev Juh).
Za praznik dela smo izbrali arhivsko oddajo iz leta 1994, v kateri dramski igralec Zvone Hribar interpretira tri pesmi Otona Župančiča z delavsko tematiko. Glasbena oprema Andrej Ožbalt, režija Elza Rituper, urednik oddaje Andrej Arko (urednica ponovitve Tesa Drev Juh).
Igra v obliki dnevnika, torej notranjega monologa, v nekaj potezah izriše življenje, strasti in obzorje voznika težkega priklopnika na dolgih progah. Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Kabinski – Kristijan Ostanek Medicinska sestra – Jana Zupančič Doktor – Uroš Maček Šef – Branko Završan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v septembru 2013
Igra v obliki dnevnika, torej notranjega monologa, v nekaj potezah izriše življenje, strasti in obzorje voznika težkega priklopnika na dolgih progah. Režiser: Jože Valentič Dramaturg: Goran Schmidt Tonski mojster: Nejc Zupančič Glasbena opremljevalka: Sara Železnik Kabinski – Kristijan Ostanek Medicinska sestra – Jana Zupančič Doktor – Uroš Maček Šef – Branko Završan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v septembru 2013
Virtuozna pianistka Ruth Slenczynska, zadnja živeča učenka Sergeja Rahmaninova, je 22. aprila preminila v 101. letu starosti, po osupljivi, skoraj devet desetletij trajajoči umetniški poti. Glasbenica, rojena poljskim staršem v Kaliforniji, je že pri štirih letih stopila pred občinstvo s samostojnim recitalom, pri sedmih pa v Parizu debitirala s simfoničnim orkestrom. Slovela je po izbrušeni tehnični suverenosti in pronicljivem glasbenem uvidu, ki sta njene interpretacije zaznamovala z redko prepričljivostjo. V svoji dolgi karieri je nastopila tudi za pet ameriških predsednikov; v Beli hiši je s Harryjem Trumanom celo izvedla štiriročni duet na glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Njena umetniška navzočnost ni usihala z leti – koncertirala je še v devetem desetletju življenja, svoj zadnji album pa izdala leta 2022 ter tako sklenila izjemno poglavje glasbene zgodovine.
Virtuozna pianistka Ruth Slenczynska, zadnja živeča učenka Sergeja Rahmaninova, je 22. aprila preminila v 101. letu starosti, po osupljivi, skoraj devet desetletij trajajoči umetniški poti. Glasbenica, rojena poljskim staršem v Kaliforniji, je že pri štirih letih stopila pred občinstvo s samostojnim recitalom, pri sedmih pa v Parizu debitirala s simfoničnim orkestrom. Slovela je po izbrušeni tehnični suverenosti in pronicljivem glasbenem uvidu, ki sta njene interpretacije zaznamovala z redko prepričljivostjo. V svoji dolgi karieri je nastopila tudi za pet ameriških predsednikov; v Beli hiši je s Harryjem Trumanom celo izvedla štiriročni duet na glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Njena umetniška navzočnost ni usihala z leti – koncertirala je še v devetem desetletju življenja, svoj zadnji album pa izdala leta 2022 ter tako sklenila izjemno poglavje glasbene zgodovine.
Vizualno razkošen koncert Luke Šulića z zasedbo, posnet v slikoviti londonski cerkvi Union Chapel. Koncert zaznamujeta avtorska glasba Luke Šulića in glasba Vivaldija, Beethovna ter skupin Coldplay, Queen in Metallica. Koncert bogatijo iskrene pripovedi Luke Šulića o njegovi zanimivi in uspešni glasbeni poti, na kateri ga je podpiral tudi sir Elton John.
Vizualno razkošen koncert Luke Šulića z zasedbo, posnet v slikoviti londonski cerkvi Union Chapel. Koncert zaznamujeta avtorska glasba Luke Šulića in glasba Vivaldija, Beethovna ter skupin Coldplay, Queen in Metallica. Koncert bogatijo iskrene pripovedi Luke Šulića o njegovi zanimivi in uspešni glasbeni poti, na kateri ga je podpiral tudi sir Elton John.
Skupina Amazing Blondel – snemali smo jo na festivalu Okarina na Bledu – spada med najbolj samosvoje pojave britanske folk scene zgodnjih sedemdesetih let. Nastala je leta 1969 v Angliji, njen zaščitni znak pa je bil pretanjen, skoraj renesančni zvočni izraz, ki se je močno oddaljil od tipičnega folk rocka tistega časa. Jedro zasedbe so sestavljali John Gladwin, Terry Wincott in Edward Baird, multiinstrumentalisti, ki so poleg kitar uporabljali še lutnjo, flavte, čembalo in številna druga zgodovinska glasbila. Njihova glasba združuje prvine stare angleške glasbene tradicije, pastoralne lirike in nežnega večglasnega petja. SEZNAM SKLADB: Toye Paintings: Seascape Cawdor Under the Greenwood Tree Celestial Light (For Lincoln Cat.) Sailing/Young Man's Fancy Interlude Spring Season Pavan Benedictus Es Domine Shepherds Song Weaver's Market Will Wood
Skupina Amazing Blondel – snemali smo jo na festivalu Okarina na Bledu – spada med najbolj samosvoje pojave britanske folk scene zgodnjih sedemdesetih let. Nastala je leta 1969 v Angliji, njen zaščitni znak pa je bil pretanjen, skoraj renesančni zvočni izraz, ki se je močno oddaljil od tipičnega folk rocka tistega časa. Jedro zasedbe so sestavljali John Gladwin, Terry Wincott in Edward Baird, multiinstrumentalisti, ki so poleg kitar uporabljali še lutnjo, flavte, čembalo in številna druga zgodovinska glasbila. Njihova glasba združuje prvine stare angleške glasbene tradicije, pastoralne lirike in nežnega večglasnega petja. SEZNAM SKLADB: Toye Paintings: Seascape Cawdor Under the Greenwood Tree Celestial Light (For Lincoln Cat.) Sailing/Young Man's Fancy Interlude Spring Season Pavan Benedictus Es Domine Shepherds Song Weaver's Market Will Wood
Dramatična legenda o Faustu presega tradicionalne oblike in spominja na simfonično-operno fantazijo.
Dramatična legenda o Faustu presega tradicionalne oblike in spominja na simfonično-operno fantazijo.
V središču dogajanja kratke radijske igre sta brezdomki Vanja in Iva, ki prebivata pod drevesom na zelenici med bloki, vendar so ju tamkajšnji prebivalci izločili. V realistični dialog, ki odstira konflikt med brezdomci in družbo, pa se vpleta tudi njun medsebojni odnos. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Vanja – Nataša Tič Ralijan Iva – Iva Krajnc Bagola Ženska na oknu – Vesna Jevnikar Delavec – Blaž Šef Otroci – Lucija Križ, Miha Vidmar, Nina Ambrožič, Neža Dvorščak, Kaja Vrakelja Ljuboja Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2011
V središču dogajanja kratke radijske igre sta brezdomki Vanja in Iva, ki prebivata pod drevesom na zelenici med bloki, vendar so ju tamkajšnji prebivalci izločili. V realistični dialog, ki odstira konflikt med brezdomci in družbo, pa se vpleta tudi njun medsebojni odnos. Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Vanja – Nataša Tič Ralijan Iva – Iva Krajnc Bagola Ženska na oknu – Vesna Jevnikar Delavec – Blaž Šef Otroci – Lucija Križ, Miha Vidmar, Nina Ambrožič, Neža Dvorščak, Kaja Vrakelja Ljuboja Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2011
Grad je zadnji, nedokončani roman Franza Kafke (1883–1924), ki je bil prvič objavljen leta 1926, to je dve leti po njegovi smrti. V njem protagonist, zemljemerec, znan le kot K., prispe v vas in se trudi, da bi prišel v stik z oblastniki, ki upravljajo grad grofa Westwesta. Ta preprosta zgodba je tu in tam temačna, tu in tam tudi nadrealistična, v njej pa avtor raziskuje občutke odtujenosti, nemoči in nesmisla v svetu zapletenih birokratskih struktur. K. se namreč nenehno sooča z nejasnimi pravili, nedostopnimi uradniki in absurdnimi ovirami. Zato roman Grad lahko razumemo kot roman o odtujenosti, neodzivni birokraciji in absurdnosti sistema. Njegova večplastna sporočila so aktualna še danes, predvsem tista, ki se nanašajo na delovanje oblastnih struktur in človekovo odtujenost. Ob stoti obletnici izida romana objavljamo začetni odlomek. Prevajalec Jože Udovič, interpret Urban Kuntarič, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstra Matjaž Miklič in Gašper Loborec, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2026.
Grad je zadnji, nedokončani roman Franza Kafke (1883–1924), ki je bil prvič objavljen leta 1926, to je dve leti po njegovi smrti. V njem protagonist, zemljemerec, znan le kot K., prispe v vas in se trudi, da bi prišel v stik z oblastniki, ki upravljajo grad grofa Westwesta. Ta preprosta zgodba je tu in tam temačna, tu in tam tudi nadrealistična, v njej pa avtor raziskuje občutke odtujenosti, nemoči in nesmisla v svetu zapletenih birokratskih struktur. K. se namreč nenehno sooča z nejasnimi pravili, nedostopnimi uradniki in absurdnimi ovirami. Zato roman Grad lahko razumemo kot roman o odtujenosti, neodzivni birokraciji in absurdnosti sistema. Njegova večplastna sporočila so aktualna še danes, predvsem tista, ki se nanašajo na delovanje oblastnih struktur in človekovo odtujenost. Ob stoti obletnici izida romana objavljamo začetni odlomek. Prevajalec Jože Udovič, interpret Urban Kuntarič, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, tonska mojstra Matjaž Miklič in Gašper Loborec, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2026.
Predvajamo posnetke s koncerta violinistke Rachel Podger in dveh članov njenega ansambla Brecon Baroque, ki so 14. julija lani nastopili v dvorani Wigmore v Londonu. Koncert je bil del BBC-jevega koncertnega cikla The Lunchtime Concerts, torej Koncertov ob kosilu. Spored so skoraj v celoti zapolnile violinske sonate, ki jih je leta 1681 v Nürnbergu izdal na ozemlju današnje Češke rojen Heinrich Ignaz Franz von Biber. Na sporedu je bila tudi Suita za instrument s tipkami v a-molu Johanna Jakoba Frobergerja, ki pa je zaradi časovne omejitve oddaje Sobotni koncert ne bomo predvajali. Ansambel Brecon Baroque, ki je poimenovan po istoimenskem glasbenem festivalu in ga je pred natanko 20-imi leti ustanovila Rachel Podger na baročni violini, sestavljata še lutnjistka Elizabeth Kenny in čembalist Marcin Świątkiewicz.
Predvajamo posnetke s koncerta violinistke Rachel Podger in dveh članov njenega ansambla Brecon Baroque, ki so 14. julija lani nastopili v dvorani Wigmore v Londonu. Koncert je bil del BBC-jevega koncertnega cikla The Lunchtime Concerts, torej Koncertov ob kosilu. Spored so skoraj v celoti zapolnile violinske sonate, ki jih je leta 1681 v Nürnbergu izdal na ozemlju današnje Češke rojen Heinrich Ignaz Franz von Biber. Na sporedu je bila tudi Suita za instrument s tipkami v a-molu Johanna Jakoba Frobergerja, ki pa je zaradi časovne omejitve oddaje Sobotni koncert ne bomo predvajali. Ansambel Brecon Baroque, ki je poimenovan po istoimenskem glasbenem festivalu in ga je pred natanko 20-imi leti ustanovila Rachel Podger na baročni violini, sestavljata še lutnjistka Elizabeth Kenny in čembalist Marcin Świątkiewicz.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Na kakšno glasbo pleše Giselle? Kako je ubran korak Petruške? Baletna glasba s svetovno znanih predstav in tudi iz manj znane plesne literature.
Tokratni gost je Mario Sambolec, človek integritete, širokih strokovnih znanj, humanističnih stremljenj in z globljo filozofsko pa vendarle povsem praktično življenjsko rdečo nitjo v delovanju. Je ustanovitelj podjetja Feelgood, kjer se ukvarjajo z osebnim trenerstvom, prehranskim svetovanjem in predavanji. Ni neznanec v slovenskem medijskem prostoru, a spoznajmo ga še malce drugače.
Tokratni gost je Mario Sambolec, človek integritete, širokih strokovnih znanj, humanističnih stremljenj in z globljo filozofsko pa vendarle povsem praktično življenjsko rdečo nitjo v delovanju. Je ustanovitelj podjetja Feelgood, kjer se ukvarjajo z osebnim trenerstvom, prehranskim svetovanjem in predavanji. Ni neznanec v slovenskem medijskem prostoru, a spoznajmo ga še malce drugače.
Najprej bomo spregovorili o svetovnem dnevu plesa, predstavili bomo projekt prepisa pisem pisateljice Zofke Kveder, pri katerem sodelujeta NUK in Univerza v Novi Gorici, opozorili bomo na jezikovno krajino v Sloveniji, ki se zdi pogosto zelo angleška, spomnili na razstavo Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani ter napovedali Bienale sodobne umetnosti v Benetkah.
Najprej bomo spregovorili o svetovnem dnevu plesa, predstavili bomo projekt prepisa pisem pisateljice Zofke Kveder, pri katerem sodelujeta NUK in Univerza v Novi Gorici, opozorili bomo na jezikovno krajino v Sloveniji, ki se zdi pogosto zelo angleška, spomnili na razstavo Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani ter napovedali Bienale sodobne umetnosti v Benetkah.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilec
Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilec