Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Nove knjižne izdaje založbe Škuc in Centra za slovensko književnost med drugim prinašajo roman Sarivala Sosiča, pesniški zbirki Natalije Milovanović in Alje Adam ter prevodna dela; danes izpostavljamo kratek roman Jeana Cocteauja Bela knjiga in avtobiografsko besedilo Moja mama se smeje Chantal Akerman. V Pokrajinskem muzeju Koper pa so odprli drugi del razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki obravnava urbanistične in arhitekturne preobrazbe po drugi svetovni vojni.
Nove knjižne izdaje založbe Škuc in Centra za slovensko književnost med drugim prinašajo roman Sarivala Sosiča, pesniški zbirki Natalije Milovanović in Alje Adam ter prevodna dela; danes izpostavljamo kratek roman Jeana Cocteauja Bela knjiga in avtobiografsko besedilo Moja mama se smeje Chantal Akerman. V Pokrajinskem muzeju Koper pa so odprli drugi del razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki obravnava urbanistične in arhitekturne preobrazbe po drugi svetovni vojni.
Izteka se javna razprava za novi pravopis. Ta temeljni jezikoslovni priročnik nastaja v stalnem dialogu z javnostjo. Kaj lahko pričakujemo po večletni javni razpravi v Pravopisu 8.0, osmem po vrsti, kako velike bodo spremembe? Največje spremembe se nanašajo na napovedano odločitev pri veliki začetnici, pri izjemah zapisa z malo začetnico pri pisanju krajevnih imen (vas, mesto, trg, selo, selce …). Odločitev, ali bomo od letos, ko naj bi bil dokončan Pravopis 8.0, zapisovali npr. Novo Mesto in ne več Novo mesto, sicer še ni dokončno sprejeta. Gostja oddaje je dr. Helena Dobrovoljc, vodja skupine za pripravo novega pravopisa.
Izteka se javna razprava za novi pravopis. Ta temeljni jezikoslovni priročnik nastaja v stalnem dialogu z javnostjo. Kaj lahko pričakujemo po večletni javni razpravi v Pravopisu 8.0, osmem po vrsti, kako velike bodo spremembe? Največje spremembe se nanašajo na napovedano odločitev pri veliki začetnici, pri izjemah zapisa z malo začetnico pri pisanju krajevnih imen (vas, mesto, trg, selo, selce …). Odločitev, ali bomo od letos, ko naj bi bil dokončan Pravopis 8.0, zapisovali npr. Novo Mesto in ne več Novo mesto, sicer še ni dokončno sprejeta. Gostja oddaje je dr. Helena Dobrovoljc, vodja skupine za pripravo novega pravopisa.
V oddaji nastopa zasedba Teo Collori in Jaki Potezi: kitarist Teo Collori, basist Jaka Krušič, bobnar Pavel Čebašek in tolkalist Marco Cali.
V oddaji nastopa zasedba Teo Collori in Jaki Potezi: kitarist Teo Collori, basist Jaka Krušič, bobnar Pavel Čebašek in tolkalist Marco Cali.
Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.
Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.
Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!
Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
italijanski baročni mojster se je pri komponiranju omejil na tri glasbene oblike: solistične sonate, triosonate in concerte grosse. Čeprav je za tisk pripravil le šest zbirk inštrumentalne glasbe in je v rokopisih zapustil le malo del, je že za življenja zaslovel po vsej Evropi in postal najvplivnejši italijanski glasbenik po Monteverdiju. Kot violinist, violinski pedagog in vodja inštrumentalnih ansamblov je Corelli zahteval neobičajno disciplino ter s tem postavil temelje za nadaljnji razvoj orkestrske prakse.
italijanski baročni mojster se je pri komponiranju omejil na tri glasbene oblike: solistične sonate, triosonate in concerte grosse. Čeprav je za tisk pripravil le šest zbirk inštrumentalne glasbe in je v rokopisih zapustil le malo del, je že za življenja zaslovel po vsej Evropi in postal najvplivnejši italijanski glasbenik po Monteverdiju. Kot violinist, violinski pedagog in vodja inštrumentalnih ansamblov je Corelli zahteval neobičajno disciplino ter s tem postavil temelje za nadaljnji razvoj orkestrske prakse.
Tenorist Klemen Torkar je svojo pevsko pot začel pri baritonistu Jaku Jeraši v Glasbeni šoli Tržič in nadaljeval pri tenoristu Marijanu Trčku na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Dodiplomski študij petja je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Matjažu Robavsu, magistriral pa je pri profesorici Pii Brodnik. Za vlogo Orfeja iz istoimenske opere Claudia Monteverdija je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Do danes je v opernih gledališčih poustvaril že več kot štirideset vlog. Sodeloval je s Slovenskim narodnim gledališčem Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Kulturnim centrom Janeza Trdine v Novem mestu. Pomemben del njegovega delovanja je posvečen tudi pedagoškemu delu.
Tenorist Klemen Torkar je svojo pevsko pot začel pri baritonistu Jaku Jeraši v Glasbeni šoli Tržič in nadaljeval pri tenoristu Marijanu Trčku na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Dodiplomski študij petja je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Matjažu Robavsu, magistriral pa je pri profesorici Pii Brodnik. Za vlogo Orfeja iz istoimenske opere Claudia Monteverdija je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Do danes je v opernih gledališčih poustvaril že več kot štirideset vlog. Sodeloval je s Slovenskim narodnim gledališčem Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Kulturnim centrom Janeza Trdine v Novem mestu. Pomemben del njegovega delovanja je posvečen tudi pedagoškemu delu.
Mladi Felix Mendelssohn Bartholdy, pravzaprav Jacob Ludwig Felix, ta vsestranski glasbeni ustvarjalec iz prve polovice 19. stoletja, nikoli ni bil nič drugega kot mlad, saj je umrl že pri osemintridesetih letih. Ustvaril pa je zelo veliko. V glasbeno življenje se je trdno zasidral že kot otrok in v zgodnji mladosti ustvaril nekaj svojih najbolj genialnih del. Mednje vsekakor spada Uvertura k Shakesparjevemu Snu kresne noči. V njej je kljub mladosti pokazal vso dovršenost umetniške invencije.
Mladi Felix Mendelssohn Bartholdy, pravzaprav Jacob Ludwig Felix, ta vsestranski glasbeni ustvarjalec iz prve polovice 19. stoletja, nikoli ni bil nič drugega kot mlad, saj je umrl že pri osemintridesetih letih. Ustvaril pa je zelo veliko. V glasbeno življenje se je trdno zasidral že kot otrok in v zgodnji mladosti ustvaril nekaj svojih najbolj genialnih del. Mednje vsekakor spada Uvertura k Shakesparjevemu Snu kresne noči. V njej je kljub mladosti pokazal vso dovršenost umetniške invencije.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Predstavljamo pesem Podeželska noč kanadskega avtorja šrilanškega rodu Michaela Ondaatjeja. Najbolj znan je po svoji knjigi Angleški pacient, po kateri je leta 1996 nastal tudi istoimenski film, med drugim nagrajen z oskarjem za najboljši film. Znan je tudi kot pesnik. Pesem Podeželska noč je iz njegove zbirke Lupilec cimeta iz leta 1991. Interpret Lotos Vincenc Šparovec, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2020.
Predstavljamo pesem Podeželska noč kanadskega avtorja šrilanškega rodu Michaela Ondaatjeja. Najbolj znan je po svoji knjigi Angleški pacient, po kateri je leta 1996 nastal tudi istoimenski film, med drugim nagrajen z oskarjem za najboljši film. Znan je tudi kot pesnik. Pesem Podeželska noč je iz njegove zbirke Lupilec cimeta iz leta 1991. Interpret Lotos Vincenc Šparovec, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Petra Meterc. Produkcija 2020.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Jazz festival Glasbena ponujanja v Velenju poteka vzporedno z jazzovsko kliniko. Program festivala je zasnoval Jure Pukl in nanj povabil celo vrsto najboljših sodobnih jazzovskih glasbenikov. V nocojšnji oddaji bomo glasbeno ilustrirali festivalski program ter poslušali glasbo pevke Lauren Henderson, kitarista Alexa Goodmana, trobentača Duana Eubanksa ter saksofonistov Tineke Postma in Willa Vinsona.
Jazz festival Glasbena ponujanja v Velenju poteka vzporedno z jazzovsko kliniko. Program festivala je zasnoval Jure Pukl in nanj povabil celo vrsto najboljših sodobnih jazzovskih glasbenikov. V nocojšnji oddaji bomo glasbeno ilustrirali festivalski program ter poslušali glasbo pevke Lauren Henderson, kitarista Alexa Goodmana, trobentača Duana Eubanksa ter saksofonistov Tineke Postma in Willa Vinsona.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj vsako leto v osrednjem televizijskem studiu pripravi snemanje popularnih klasičnih del v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Orkester vodi stalni gostujoči dirigent Davorin Mori, pianist in eden najvidnejših predstavnikov mlajše generacije dirigentov pri nas. Oddaja ponuja zanimiv preplet klasične glasbene literature in se odpira z uverturo iz opere Moč usode, G. Verdija. Nadaljuje z izvedbo pomladnega koncerta iz cikla Štirje letni časi A. Vivaldija, v katerem se kot solistka predstavlja koncertna mojstrica orkestra Jerica Kozole. Zaključuje pa z izvedbo enigmatičnega in izjemno priljubljenega Boléra M. Ravela.
Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj vsako leto v osrednjem televizijskem studiu pripravi snemanje popularnih klasičnih del v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Orkester vodi stalni gostujoči dirigent Davorin Mori, pianist in eden najvidnejših predstavnikov mlajše generacije dirigentov pri nas. Oddaja ponuja zanimiv preplet klasične glasbene literature in se odpira z uverturo iz opere Moč usode, G. Verdija. Nadaljuje z izvedbo pomladnega koncerta iz cikla Štirje letni časi A. Vivaldija, v katerem se kot solistka predstavlja koncertna mojstrica orkestra Jerica Kozole. Zaključuje pa z izvedbo enigmatičnega in izjemno priljubljenega Boléra M. Ravela.
Pesnica in pisateljica Ana Porenta v predlani izdani pesniški zbirki z naslovom zaTišje tenko prisluškuje sebi in naravi, na misel ji prihajajo spominski utrinki in vse to občuteno preliva v poezijo. Zbirka je razdeljena na pet pesniških sklopov, osrednji ima naslov praBit. Igralka Maja Sever, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
Pesnica in pisateljica Ana Porenta v predlani izdani pesniški zbirki z naslovom zaTišje tenko prisluškuje sebi in naravi, na misel ji prihajajo spominski utrinki in vse to občuteno preliva v poezijo. Zbirka je razdeljena na pet pesniških sklopov, osrednji ima naslov praBit. Igralka Maja Sever, urednik oddaje Vlado Motnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden. Režiser Klemen Markovčič. Posneto februarja 2026.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Nocoj v Etnofoniji predstavljamo album Fauna hrvaške pevke Dunje Knebl in multiinštrumentalista Roka Margete. Na njem veteranka hrvaške etnoscene poustvarja tradicionalne pesmi kontinentalne Hrvaške, ki pripovedujejo o živalih in njihovih bolj ali manj žalostnih usodah.
Nocoj v Etnofoniji predstavljamo album Fauna hrvaške pevke Dunje Knebl in multiinštrumentalista Roka Margete. Na njem veteranka hrvaške etnoscene poustvarja tradicionalne pesmi kontinentalne Hrvaške, ki pripovedujejo o živalih in njihovih bolj ali manj žalostnih usodah.
Predstavili bomo dogajanje na 76. filmskem festivalu Berlinale, ki se je začel s polemiko glede izražanja političnih stališč filmskih ustvarjalcev. Za zlatega in srebrne medvede se letos poteguje 22 filmov. Preverili bomo, kdo so nagrajenci in ali so favoriti tokrat upravičili svoj sloves. Obiskali smo MENT, festival glasbenih odkritij, ki tako s koncerti kot s konferenco omogoča predstavitev obetavnih, pa tudi že uveljavljenih glasbenih izvajalcev. Pogovarjali smo se z nekaterimi govorkami in govorci na konferenčnem delu. Glasbeni profesionalci nam bodo med drugim pojasnili, kako izbrati mlade talente, kako delujejo največji glasbeni festivali ter kako povezati svet z glasbo in umetnostjo. Ogledali smo si razstavo Čivki iz preteklosti v Cankarjevem domu, ki celovito predstavi slovensko arheologijo skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede. Kakšno vlogo je imela glasba pri naših prednikih, kateri arheološki predmeti so simbolni in kaj pomenijo ter kaj so sporočali najzgodnejši zapisi? Pogovarjali pa smo se tudi z Alenom Ožboltom, urednikom monografije introspektiva V.S.S.D. +/- Alen Ožbolt. Na 668 straneh je zajet opus umetniškega dvojca Veš, slikar, svoj dolg in tudi opus samostojnega umetniškega delovanja Alena Ožbolta. Gre za kolektivno delo, ki v času hitre in digitalne potrošnje ponuja izkušnjo počasnega, poglobljenega gledanja in branja.
Predstavili bomo dogajanje na 76. filmskem festivalu Berlinale, ki se je začel s polemiko glede izražanja političnih stališč filmskih ustvarjalcev. Za zlatega in srebrne medvede se letos poteguje 22 filmov. Preverili bomo, kdo so nagrajenci in ali so favoriti tokrat upravičili svoj sloves. Obiskali smo MENT, festival glasbenih odkritij, ki tako s koncerti kot s konferenco omogoča predstavitev obetavnih, pa tudi že uveljavljenih glasbenih izvajalcev. Pogovarjali smo se z nekaterimi govorkami in govorci na konferenčnem delu. Glasbeni profesionalci nam bodo med drugim pojasnili, kako izbrati mlade talente, kako delujejo največji glasbeni festivali ter kako povezati svet z glasbo in umetnostjo. Ogledali smo si razstavo Čivki iz preteklosti v Cankarjevem domu, ki celovito predstavi slovensko arheologijo skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede. Kakšno vlogo je imela glasba pri naših prednikih, kateri arheološki predmeti so simbolni in kaj pomenijo ter kaj so sporočali najzgodnejši zapisi? Pogovarjali pa smo se tudi z Alenom Ožboltom, urednikom monografije introspektiva V.S.S.D. +/- Alen Ožbolt. Na 668 straneh je zajet opus umetniškega dvojca Veš, slikar, svoj dolg in tudi opus samostojnega umetniškega delovanja Alena Ožbolta. Gre za kolektivno delo, ki v času hitre in digitalne potrošnje ponuja izkušnjo počasnega, poglobljenega gledanja in branja.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
V radiofonski adaptaciji predstavljamo dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. V sedmem delu v odlomkih iz dvajsetega, enaindvajsetega in dvajsetega dela igra govori o vrnitvi Ahila v boj po Patroklovi smrti. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Pozejdon – Boris Juh Zeus – Boris Kralj Ahil – Borut Veselko Aineas – Sandi Pavlin Hera – Štefka Drolc Hektor – Milan Štefe Apolon – Boris Kerč Afres – Iztok Jereb Atena –Jožica Avbelj Artemis – Mojca Ribič Priam – Tone Kuntner Hekaba – Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 199
V radiofonski adaptaciji predstavljamo dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. V sedmem delu v odlomkih iz dvajsetega, enaindvajsetega in dvajsetega dela igra govori o vrnitvi Ahila v boj po Patroklovi smrti. Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Pozejdon – Boris Juh Zeus – Boris Kralj Ahil – Borut Veselko Aineas – Sandi Pavlin Hera – Štefka Drolc Hektor – Milan Štefe Apolon – Boris Kerč Afres – Iztok Jereb Atena –Jožica Avbelj Artemis – Mojca Ribič Priam – Tone Kuntner Hekaba – Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 199
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Simfonični orkester Berlinskega radia pod taktirko Valentina Uryupina je 11. januarja v Berlinski filharmoniji izvedel 1. Klavirski koncert v fis-molu Sergeja Rahmaninova in Simfonijo št. 2 v c-molu, verzijo iz leta 1877, Antona Brucknerja. V vlogi solistke je nastopila Ana Vinicka.
Simfonični orkester Berlinskega radia pod taktirko Valentina Uryupina je 11. januarja v Berlinski filharmoniji izvedel 1. Klavirski koncert v fis-molu Sergeja Rahmaninova in Simfonijo št. 2 v c-molu, verzijo iz leta 1877, Antona Brucknerja. V vlogi solistke je nastopila Ana Vinicka.
Kotli so vas v Istri, ki se je pred leti že skoraj v celoti izpraznila, v zadnjem času pa ponovno oživlja, vendar predvsem na račun turizma. Vas je danes na Hrvaškem, ker pa je na etnično mešanem ozemlju, je v preteklosti del kulture njenih prebivalcev predstavljalo tudi slovensko pesemsko izročilo, katerega del je ohranjen v zvočnih zapisih Glasbeno narodopisnega instituta. Leta 1998 je institut izdal zgoščenko s pesmimi nekdanjih prebivalcev vasi Kotli, ki so ohranjali spomin na dom skupaj z izročilom, posnetki pa so v letu 2024 postali tudi del spletne digitalne zbirke instituta.
Kotli so vas v Istri, ki se je pred leti že skoraj v celoti izpraznila, v zadnjem času pa ponovno oživlja, vendar predvsem na račun turizma. Vas je danes na Hrvaškem, ker pa je na etnično mešanem ozemlju, je v preteklosti del kulture njenih prebivalcev predstavljalo tudi slovensko pesemsko izročilo, katerega del je ohranjen v zvočnih zapisih Glasbeno narodopisnega instituta. Leta 1998 je institut izdal zgoščenko s pesmimi nekdanjih prebivalcev vasi Kotli, ki so ohranjali spomin na dom skupaj z izročilom, posnetki pa so v letu 2024 postali tudi del spletne digitalne zbirke instituta.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinke Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izvirale z goriškega konca, natančneje: iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih deklet iz revnih primorskih družin, ki so odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po svojem lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.
Brane Senegačnik: Mistični pejsaži, Tjaša Mislej: Ocean na steni, Paul Blaha: Iskanje sledi. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Brane Senegačnik: Mistični pejsaži, Tjaša Mislej: Ocean na steni, Paul Blaha: Iskanje sledi. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Ana Geršak in Iztok Ilich.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novo ustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novo ustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
V okviru cikla Solo e da camera Akademije za glasbo nastopajo tako študenti kot tudi profesorji akademije. 13. januarja 2025 je koncert oblikoval Godalni ansambel Akademije za glasbo s klarinetistom Jožetom Kotarjem, glasbeniki pa so predstavili pisan spored treh del za tri različne komorne zasedbe: WITOLD LUTOSŁAWSKI: PLESNI PRELUDIJI ZA SOLO KLARINET, TOLKALA, HARFO, KLAVIR IN GODALA RICHARD STRAUSS / RUDOLF LEOPOLD: METAMORFOZE ZA GODALNI SEPTET JEAN RENÉ FRANCAIX: TEMA Z VARIACIJAMI ZA KLARINET IN 11 GODALCEV
V okviru cikla Solo e da camera Akademije za glasbo nastopajo tako študenti kot tudi profesorji akademije. 13. januarja 2025 je koncert oblikoval Godalni ansambel Akademije za glasbo s klarinetistom Jožetom Kotarjem, glasbeniki pa so predstavili pisan spored treh del za tri različne komorne zasedbe: WITOLD LUTOSŁAWSKI: PLESNI PRELUDIJI ZA SOLO KLARINET, TOLKALA, HARFO, KLAVIR IN GODALA RICHARD STRAUSS / RUDOLF LEOPOLD: METAMORFOZE ZA GODALNI SEPTET JEAN RENÉ FRANCAIX: TEMA Z VARIACIJAMI ZA KLARINET IN 11 GODALCEV
Končal se je že 76. Berlinale, ki so ga letos zaznamovale ostre politične polemike. Zlatega medveda za najboljši film je prejela drama Rumena pisma v režiji nemškega filmskega ustvarjalca turškega rodu Ilkerja Cataka. Bili smo tudi v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu, v kateri bo do konca leta ustvarjalo osem literatov. Letošnji program umetniških rezidenc bo odprla pesnica in pisateljica Kaja Teržan.
Končal se je že 76. Berlinale, ki so ga letos zaznamovale ostre politične polemike. Zlatega medveda za najboljši film je prejela drama Rumena pisma v režiji nemškega filmskega ustvarjalca turškega rodu Ilkerja Cataka. Bili smo tudi v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu, v kateri bo do konca leta ustvarjalo osem literatov. Letošnji program umetniških rezidenc bo odprla pesnica in pisateljica Kaja Teržan.
Mudimo se na severnem robu Galije, ki ga oddavna poznamo pod imenom Belgija. V prejšnji oddaji ste lahko slišali izvirna dela njihovih najbolj osrednjih glasbenih ustvarjalcev prejšnjega stoletja in že iz tega ste lahko začutili, kakšno spoštovanje tamkajšnji skladatelji gojijo do te godbe. Tokrat bomo nekako ibersko nastrojeni, saj bomo za začetek predvajali presunljivo skladbo Guernica Flamca Jana Haderamanna, v nadaljevanju pa še skladbo s španskim naslovom Reminiscencia Gitana Valonca Andréja Waigneina. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
Mudimo se na severnem robu Galije, ki ga oddavna poznamo pod imenom Belgija. V prejšnji oddaji ste lahko slišali izvirna dela njihovih najbolj osrednjih glasbenih ustvarjalcev prejšnjega stoletja in že iz tega ste lahko začutili, kakšno spoštovanje tamkajšnji skladatelji gojijo do te godbe. Tokrat bomo nekako ibersko nastrojeni, saj bomo za začetek predvajali presunljivo skladbo Guernica Flamca Jana Haderamanna, v nadaljevanju pa še skladbo s španskim naslovom Reminiscencia Gitana Valonca Andréja Waigneina. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom našega starega znanca Jana Van der Roosta.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.
Prvenec pevke Momoko Gill je tu. Času primerno je izšla tudi nova plata projekta instrumentalnega soula The Olympians, prihaja pa orkestralna muzika Adriana Younga in album naveze bobnarja Karriema Rigginsa in pevke / raperke Liv.e. Skupaj sta Gena. 01 Work Money Death - Pain Becomes Prayer And Prayer Becomes A Song 02 Gena – Lead It Up 03 Błoto - Y'all Ain't Ready 04 John Robinson - Any Questions (IG Mix) 05 John Robinson - Nexxt Wondah (IG Mix) 06 Momoko Gill - No Others 07 Momoko Gill - When Palestine Is Free 08 The Olympians – Strawberry Kiwi 09 The Olympians – California 10 Adrian Younge - Portschute 11 Alabaster DePlume - It's Only Now Once (Elbit Systems Windowpane) 12 JJ Whitefield & Forced Meditation - Movement One_ Stimulation 13 Either / Orchestra & Ethiopian Guests - Eyéyé
Prvenec pevke Momoko Gill je tu. Času primerno je izšla tudi nova plata projekta instrumentalnega soula The Olympians, prihaja pa orkestralna muzika Adriana Younga in album naveze bobnarja Karriema Rigginsa in pevke / raperke Liv.e. Skupaj sta Gena. 01 Work Money Death - Pain Becomes Prayer And Prayer Becomes A Song 02 Gena – Lead It Up 03 Błoto - Y'all Ain't Ready 04 John Robinson - Any Questions (IG Mix) 05 John Robinson - Nexxt Wondah (IG Mix) 06 Momoko Gill - No Others 07 Momoko Gill - When Palestine Is Free 08 The Olympians – Strawberry Kiwi 09 The Olympians – California 10 Adrian Younge - Portschute 11 Alabaster DePlume - It's Only Now Once (Elbit Systems Windowpane) 12 JJ Whitefield & Forced Meditation - Movement One_ Stimulation 13 Either / Orchestra & Ethiopian Guests - Eyéyé
Saksofonistka Betka Bizjak Kotnik je ena nabolj uveljavljenih in največkrat nagrajenih slovenskih glasbenic.
Saksofonistka Betka Bizjak Kotnik je ena nabolj uveljavljenih in največkrat nagrajenih slovenskih glasbenic.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Nocojšnjo oddajo bomo namenili besedilom Dušana Velkaverha, sijajnega avtorja, ki je zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino dvajsetega stoletja. Rodil se je leta 1943 v Georgetownu, glavnem mestu francoske Gvajane in je v Slovenijo prišel šele leta 1956. Glasbeni sceni se je pridružil s pomočjo skupine Mladi levi. Njegovi teksti so moderni, nič solzavi in ceneni, a vendar značilno naši
Nocojšnjo oddajo bomo namenili besedilom Dušana Velkaverha, sijajnega avtorja, ki je zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino dvajsetega stoletja. Rodil se je leta 1943 v Georgetownu, glavnem mestu francoske Gvajane in je v Slovenijo prišel šele leta 1956. Glasbeni sceni se je pridružil s pomočjo skupine Mladi levi. Njegovi teksti so moderni, nič solzavi in ceneni, a vendar značilno naši
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Nemški skladatelj, pianist, organist in dirigent Felix Mendelssohn se je rodil v ugledni in premožni judovski družini, in sicer leta 1809, kot drugi izmed štirih otrok. Vsi so bili pozneje glasbeniki. Sploh je bilo to okolje, v katerem so glasbo cenili kot vir navdiha in življenjski vzor. Starši so glasbeni razvoj svojih otrok podpirali – oče Abraham je bil bogat židovski bankir, mati Leah, rojena Solomon, je izvirala iz družine industrialca. Tudi ded Moses, filozof in velik prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga, je bil podpornik umetnosti. Potem je bila tu še teta, prva očetova sestra, poročena s hannovrskim filozofom Friedrichom von Schleglom. Druga je živela v Parizu. Tam je bila lastnica salona – v njih pa se je včasih igralo in pelo, skratka veliko muziciralo.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu FUNtazija za flavto in klavir Anžeta Rozmana, Rondo za violino in orkester v B-duru, K. 269 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Suita iz opere Psiha Jeana-Baptista Lullyja v priredbi za trobilni ansambel Stevena Verhaerta.
Na sporedu 2 Nokturna za klavir, op. 27 Frédérica Chopina, Concertino za rog in orkester v e-molu, op. 45 Carla Marie von Webra, Septet v Es-duru za flavto, klarinet, rog, violino, violo, violončelo in kontrabas Franza Lachnerja, Impromptu v C-duru št. 3, D. 946 Franza Schuberta in Klavirski koncert v a-molu, op. 17 Ignaca Jana Paderewskega.
Na sporedu 2 Nokturna za klavir, op. 27 Frédérica Chopina, Concertino za rog in orkester v e-molu, op. 45 Carla Marie von Webra, Septet v Es-duru za flavto, klarinet, rog, violino, violo, violončelo in kontrabas Franza Lachnerja, Impromptu v C-duru št. 3, D. 946 Franza Schuberta in Klavirski koncert v a-molu, op. 17 Ignaca Jana Paderewskega.
Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in afroist, naš sosed, saj se je rodil leta 1883 v Trstu, umrl pa leta 1957 v Gorici. Njegov izbor motivov za lirske pesmi je bil zanimiv, če se spomnimo pesmi, kot so Prašič, Gol ali Ljudska kuhinja. Med motivi iz narave je na primer tudi sneg. Prevajalec Matej Venier, interpret Robert Prebil. mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Joež Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.
Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in afroist, naš sosed, saj se je rodil leta 1883 v Trstu, umrl pa leta 1957 v Gorici. Njegov izbor motivov za lirske pesmi je bil zanimiv, če se spomnimo pesmi, kot so Prašič, Gol ali Ljudska kuhinja. Med motivi iz narave je na primer tudi sneg. Prevajalec Matej Venier, interpret Robert Prebil. mojster zvoka Matjaž Miklič, režiser Joež Valentič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2017.