Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
»Če je spol normativna kategorija – opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji – potem predoči tudi obstoj teles onkraj: teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ,« zapišejo ustvarjalci predstave Jaz, David, ki je nastala kot magistrska produkcijska predstava programa Gledališke režije na AGRFT v Ljubljani v koprodukciji z Masko Ljubljana. Predstava je nastala po resnični zgodbi Davida Reimerja in v središče postavlja vprašanje družbenega spola in spolne identitete. O procesu ustvarjanja in poglabljanja v obravnavano temo v oddaji razmišljajo Gabrijel Lazić, režiser predstave, Nastja Uršula Virk, soustvarjalka besedila in dramaturginja, ter Kaja Petrovič, igralka v predstavi. Vabljeni k poslušanju!
»Če je spol normativna kategorija – opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji – potem predoči tudi obstoj teles onkraj: teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ,« zapišejo ustvarjalci predstave Jaz, David, ki je nastala kot magistrska produkcijska predstava programa Gledališke režije na AGRFT v Ljubljani v koprodukciji z Masko Ljubljana. Predstava je nastala po resnični zgodbi Davida Reimerja in v središče postavlja vprašanje družbenega spola in spolne identitete. O procesu ustvarjanja in poglabljanja v obravnavano temo v oddaji razmišljajo Gabrijel Lazić, režiser predstave, Nastja Uršula Virk, soustvarjalka besedila in dramaturginja, ter Kaja Petrovič, igralka v predstavi. Vabljeni k poslušanju!
23. in 24. aprila bodo 31. Slovenski dnevi knjige potekali v ljubljanskih Križankah. Organizirajo jih pri Društvu slovenskih pisateljev, tokratna osrednja tema pa so Besede za prihodnost. Vsebinsko zelo raznolik program bo tako v znamenju sodobnih vprašanj, kot so izzivi umetne inteligence za založništvo pa tudi vprašanja literarne dediščine. Poleg Ljubljane pri Slovenskih dnevnih knjige sodeluje niz partnerskih mest, med njimi je tudi Trst.
23. in 24. aprila bodo 31. Slovenski dnevi knjige potekali v ljubljanskih Križankah. Organizirajo jih pri Društvu slovenskih pisateljev, tokratna osrednja tema pa so Besede za prihodnost. Vsebinsko zelo raznolik program bo tako v znamenju sodobnih vprašanj, kot so izzivi umetne inteligence za založništvo pa tudi vprašanja literarne dediščine. Poleg Ljubljane pri Slovenskih dnevnih knjige sodeluje niz partnerskih mest, med njimi je tudi Trst.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Isaac Albéniz je pomemben predstavnik španske klavirske glasbe in skupaj z Enriquejem Granadosom eden izmed začetnikov španskega nacionalnega sloga. Njegovo Špansko suito, op. 47 sestavljajo skladbe, napisane v letu 1886. Granada, Cataluña, Sevilla in Kuba izražajo značilnosti različnih španskih pokrajin in glasbenih slogov. Po Albénizovi smrti je leta 1912 založnik Hofmeister suiti dodal še štiri skladbe: Cádiz, Asturias, Aragón in Castilla. Albéniz je skladbe napisal za klavir solo, pozneje pa so doživele številne priredbe, med drugimi so jih za svoj inštrument prirejali mnogi klasični kitaristi.
Isaac Albéniz je pomemben predstavnik španske klavirske glasbe in skupaj z Enriquejem Granadosom eden izmed začetnikov španskega nacionalnega sloga. Njegovo Špansko suito, op. 47 sestavljajo skladbe, napisane v letu 1886. Granada, Cataluña, Sevilla in Kuba izražajo značilnosti različnih španskih pokrajin in glasbenih slogov. Po Albénizovi smrti je leta 1912 založnik Hofmeister suiti dodal še štiri skladbe: Cádiz, Asturias, Aragón in Castilla. Albéniz je skladbe napisal za klavir solo, pozneje pa so doživele številne priredbe, med drugimi so jih za svoj inštrument prirejali mnogi klasični kitaristi.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Tokrat se posvečamo skladateljem, katerih doprsne kipe si lahko ogledamo na Aleji slovenskih skladateljev pred Glasbeno matico v središču Ljubljane. Danes sta na vrsti Stevan Mokranjac in Jacobus Gallus. Oba se zdita oddaljena: Mokranjac geografsko, saj po narodnosti ni bil Slovenec, Gallus pa časovno, saj so vsi drugi na aleji predstavljeni skladatelji delovali v 19. stoletju. Poleg tega ju povezuje še to, da sta pisala liturgično glasbo, predvsem vokalno.
Spoznavanje del s koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na Slovenskih glasbenih dneh nadaljujemo s skladbo landscape (overexposed), ki jo je za Simfonike lani ustvaril Paul Clift. Pred ponovno izvedbo se s skladateljem spomnimo na konceptualna ozadja in zvočne posebnosti tega dela.
Spoznavanje del s koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na Slovenskih glasbenih dneh nadaljujemo s skladbo landscape (overexposed), ki jo je za Simfonike lani ustvaril Paul Clift. Pred ponovno izvedbo se s skladateljem spomnimo na konceptualna ozadja in zvočne posebnosti tega dela.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Adonis, eden najvplivnejših sodobnih arabskih pesnikov, je v arabskem svetu zaznamoval prehod od tradicionalnih k modernističnim pesniškim oblikam. Njegova poezija pogosto združuje mitološke, naravne in filozofske elemente. Kralj vetrov tematizira gibanje in nestabilnost kot temeljni značilnosti sveta ter ju povezuje z notranjim doživljanjem. Prevajalca Margit Podvornik Alhady, Mohsen Alhady, režiser Igor Likar, igralec Blaž Šef, tonski mojster Matjaž Miklič, redakcija Urban Tarman, Tina Poglajen. Posneto leta 2017.
Adonis, eden najvplivnejših sodobnih arabskih pesnikov, je v arabskem svetu zaznamoval prehod od tradicionalnih k modernističnim pesniškim oblikam. Njegova poezija pogosto združuje mitološke, naravne in filozofske elemente. Kralj vetrov tematizira gibanje in nestabilnost kot temeljni značilnosti sveta ter ju povezuje z notranjim doživljanjem. Prevajalca Margit Podvornik Alhady, Mohsen Alhady, režiser Igor Likar, igralec Blaž Šef, tonski mojster Matjaž Miklič, redakcija Urban Tarman, Tina Poglajen. Posneto leta 2017.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Plesne oddaje – domača produkcija
Gala večera slovenskih koreografij je potekal v SNG Opera in balet Ljubljana. Izbrane slovenske koreografije so poustvarili baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor. Predstavili so dela koreografov Lukasa Zuschlaga, Pie in Pina Mlakarja, Ika Otrina, Majne Sevnik Firšt in Henrika Neubauerja. Urednica Danica Dolinar, režija televizijskega posnetka Vojko Vidmar.
Gala večera slovenskih koreografij je potekal v SNG Opera in balet Ljubljana. Izbrane slovenske koreografije so poustvarili baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor. Predstavili so dela koreografov Lukasa Zuschlaga, Pie in Pina Mlakarja, Ika Otrina, Majne Sevnik Firšt in Henrika Neubauerja. Urednica Danica Dolinar, režija televizijskega posnetka Vojko Vidmar.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
Za zadnjo premiero letošnje sezone so v Lutkovnem gledališču Maribor izbrali igrivo uprizoritev Arhitekta bova! Odrska različica je nastala po uspešni istoimenski slikanici s šivanimi ilustracijami avtorice Manice Klenovšek Musil.
Za zadnjo premiero letošnje sezone so v Lutkovnem gledališču Maribor izbrali igrivo uprizoritev Arhitekta bova! Odrska različica je nastala po uspešni istoimenski slikanici s šivanimi ilustracijami avtorice Manice Klenovšek Musil.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Nova evropska pesmarica, Ponovno skupaj
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album Pacífico Maravilla kolumbijske pevke Nidie Góngore. Pevka, ki že dobri dve desetletji velja za eno najbolj cenjenih interpretk godbe s kolumbijske pacifiške obale, za katero je značilen zvok marimbe, je po vrsti opaznih sodelovanj zdaj končno objavila prvenec pod svojim lastnim imenom.
V nocojšnji Etnofoniji poslušamo album Pacífico Maravilla kolumbijske pevke Nidie Góngore. Pevka, ki že dobri dve desetletji velja za eno najbolj cenjenih interpretk godbe s kolumbijske pacifiške obale, za katero je značilen zvok marimbe, je po vrsti opaznih sodelovanj zdaj končno objavila prvenec pod svojim lastnim imenom.
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilijeve Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V petnajstem delu se Odisej vrne na rodno Itako, kot berač obišče ženo Penelopo in v tekmi z lokom premaga ženine snubce. Del je poimenovan po heksametru iz Homerjeve Odiseje Zdajci, ko v dvajsetem letu uzrl je spet gospodarja … v njem so zajeti 17., 19., 20. in 21. spev Odiseje. Prevajalca: Kajetan Gantar, Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Odisej – Ivan Rupnik Evriloh – Iztok Valič Homer – Aleš Valič Telemah – Jernej Kuntner Eumaios – Jurij Souček Melanteus – Marko Simčič Antinoos – Zvone Hribar Penelop – Judita Zidar Eurikleia – Mina Jeraj Leodes – Uroš Maček Eurimahos – Željko Hrs Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilijeve Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V petnajstem delu se Odisej vrne na rodno Itako, kot berač obišče ženo Penelopo in v tekmi z lokom premaga ženine snubce. Del je poimenovan po heksametru iz Homerjeve Odiseje Zdajci, ko v dvajsetem letu uzrl je spet gospodarja … v njem so zajeti 17., 19., 20. in 21. spev Odiseje. Prevajalca: Kajetan Gantar, Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Odisej – Ivan Rupnik Evriloh – Iztok Valič Homer – Aleš Valič Telemah – Jernej Kuntner Eumaios – Jurij Souček Melanteus – Marko Simčič Antinoos – Zvone Hribar Penelop – Judita Zidar Eurikleia – Mina Jeraj Leodes – Uroš Maček Eurimahos – Željko Hrs Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Marca smo praznovali prvi nacionalni dan branja, knjigi pa je posvečen tudi celoten april. V četrtek bomo praznovali svetovni dan knjige, 2. aprila je potekal mednarodni dan knjig za otroke, temu je sledil pravkar minuli mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni, šolarji pa naj bi v tem mesecu tudi končali letošnjo bralno značko. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada in ne le to, skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Bralna kultura je že pregovorno slaba, stroka pa opozarja predvsem na pomen branja doma.
Marca smo praznovali prvi nacionalni dan branja, knjigi pa je posvečen tudi celoten april. V četrtek bomo praznovali svetovni dan knjige, 2. aprila je potekal mednarodni dan knjig za otroke, temu je sledil pravkar minuli mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni, šolarji pa naj bi v tem mesecu tudi končali letošnjo bralno značko. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada in ne le to, skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Bralna kultura je že pregovorno slaba, stroka pa opozarja predvsem na pomen branja doma.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Izpostavljamo pogovor z dr. Jernejem Weissom o dvodnevnem Mednarodnem muzikološkem simpoziju in 40. Slovenskih glasbenih dnevih, ki je na sporedu ob 8:10. Dopolnjuje ga glasba slovenskih skladateljev: Uvertura h komični operi Blaža Arniča, Valčki za klavir, op. 26 Janeza Matičiča, Divertimento za klavir in godala Matije Bravničarja, Poloneza za klavir Benjamina Ipavca, Narodna in Scherzo za rog, godala in šest instrumentov Tomaža Habeta, Sonata za violino in klavir št. 1 Milka Lazarja, Sinfonietta za orkester Primoža Ramovša in slovenska ljudska iz Prekmurja Ne ouri, ne sejaj v harmonizaciji Radovana Gobca.
Izpostavljamo pogovor z dr. Jernejem Weissom o dvodnevnem Mednarodnem muzikološkem simpoziju in 40. Slovenskih glasbenih dnevih, ki je na sporedu ob 8:10. Dopolnjuje ga glasba slovenskih skladateljev: Uvertura h komični operi Blaža Arniča, Valčki za klavir, op. 26 Janeza Matičiča, Divertimento za klavir in godala Matije Bravničarja, Poloneza za klavir Benjamina Ipavca, Narodna in Scherzo za rog, godala in šest instrumentov Tomaža Habeta, Sonata za violino in klavir št. 1 Milka Lazarja, Sinfonietta za orkester Primoža Ramovša in slovenska ljudska iz Prekmurja Ne ouri, ne sejaj v harmonizaciji Radovana Gobca.
Louise Glück spada med ključne ameriških pesniške glasove druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, njeno delo pa zaznamuje zadržana, refleksivna govorica. Zbirka Divje perunike (1992), nagrajena s Pulitzerjevo nagrado, tematizira razmerje med človekom, naravo in presežnim. Prevod Veronika Dintinjana, interpretacija Maja Sever, redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Tina Poglajen. Posneto leta 2008.
Louise Glück spada med ključne ameriških pesniške glasove druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, njeno delo pa zaznamuje zadržana, refleksivna govorica. Zbirka Divje perunike (1992), nagrajena s Pulitzerjevo nagrado, tematizira razmerje med človekom, naravo in presežnim. Prevod Veronika Dintinjana, interpretacija Maja Sever, redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Tina Poglajen. Posneto leta 2008.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.