Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
28. 5. 2025 je bil v Slovenski filharmoniji potekal koncert cikla Tutti Akademije za glasbo, na katerem je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter solisti, študenti akademije. Marko Stević je klavir začel igrati na glasbeni šoli "Kosta Manojlović", nato pa je srednješolsko izobraževanje končal pod vodstvom Siniše Radojčića. Na ljubljansko akademijo se je vpisal leta 2023 kot študent Rubena Dalibaltayana. Na koncertu je izvedel virtuozen Klavirski koncert št. 1 v Es-duru, S. 124 Franza Liszta. Anika Goldner je zaposlena kot violinistka v Orkestru Slovenske filharmonije in je redna sodelavka Dunajskega komornega orkestra ter gostujoča vodja drugih violin v orkestru Teatra Giuseppe Verdi v Trstu, na ljubljanski akademiji pa je v času koncerta končevala magistrski študij violine pod mentorstvom Lane Trotovšek. V njeni interpretaciji bo oživel edini koncert finskega mojstra Jeana Sibeliusa - Koncert za violino v d-molu, op. 47.
28. 5. 2025 je bil v Slovenski filharmoniji potekal koncert cikla Tutti Akademije za glasbo, na katerem je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter solisti, študenti akademije. Marko Stević je klavir začel igrati na glasbeni šoli "Kosta Manojlović", nato pa je srednješolsko izobraževanje končal pod vodstvom Siniše Radojčića. Na ljubljansko akademijo se je vpisal leta 2023 kot študent Rubena Dalibaltayana. Na koncertu je izvedel virtuozen Klavirski koncert št. 1 v Es-duru, S. 124 Franza Liszta. Anika Goldner je zaposlena kot violinistka v Orkestru Slovenske filharmonije in je redna sodelavka Dunajskega komornega orkestra ter gostujoča vodja drugih violin v orkestru Teatra Giuseppe Verdi v Trstu, na ljubljanski akademiji pa je v času koncerta končevala magistrski študij violine pod mentorstvom Lane Trotovšek. V njeni interpretaciji bo oživel edini koncert finskega mojstra Jeana Sibeliusa - Koncert za violino v d-molu, op. 47.
Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.
Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.
Danes se v Ljubljani, Domžalah in Radovljici začenja jubilejna, 20. izdaja Festivala gorniškega filma. Gre za najpomembnejši tovrstni dogodek v naši regiji, ki bo do sobote postregel s kar 34-imi filmi. Letošnji program je posebej vznemirljiv, saj bomo videli rekordno število slovenskih filmskih zgodb – med njimi tudi najnovejše delo nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar ter otvoritveni film Triglav, pot odrešitve. Bili smo tudi v Kulturnem domu v Trstu, kjer se je ob kulturnem prazniku odvila osrednja proslava Slovencev v Italiji.
Danes se v Ljubljani, Domžalah in Radovljici začenja jubilejna, 20. izdaja Festivala gorniškega filma. Gre za najpomembnejši tovrstni dogodek v naši regiji, ki bo do sobote postregel s kar 34-imi filmi. Letošnji program je posebej vznemirljiv, saj bomo videli rekordno število slovenskih filmskih zgodb – med njimi tudi najnovejše delo nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar ter otvoritveni film Triglav, pot odrešitve. Bili smo tudi v Kulturnem domu v Trstu, kjer se je ob kulturnem prazniku odvila osrednja proslava Slovencev v Italiji.
V duu Apollonis igrata uspešni violinistki Božena Angelova in Tanja Sonc. Prvi skupni recital sta izvedli na sklepnem koncertu Salona glasbenih umetnikov Festivala Lent 2015 v Mariboru, kjer sta predstavili izvirne skladbe za dve violini in priredbe del za to zasedbo.
V duu Apollonis igrata uspešni violinistki Božena Angelova in Tanja Sonc. Prvi skupni recital sta izvedli na sklepnem koncertu Salona glasbenih umetnikov Festivala Lent 2015 v Mariboru, kjer sta predstavili izvirne skladbe za dve violini in priredbe del za to zasedbo.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V tokratni oddaji slovenskega jazza Samo muzika bomo poslušali skladbe v interpretaciji odlične slovenske pevke jazza Nine Strnad. Spremljali jo bodo različni slovenski veliki jazzovski orkestri.
V tokratni oddaji slovenskega jazza Samo muzika bomo poslušali skladbe v interpretaciji odlične slovenske pevke jazza Nine Strnad. Spremljali jo bodo različni slovenski veliki jazzovski orkestri.
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Predstavljamo tri dobitnike nagrad Prešernovega sklada za leto 2026: režiserja in direktorja fotografije Gregorja Božiča, ki se enako predano kot s filmom ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem starih sadnih sort in z njimi povezano kulturno dediščino, vizualno umetnico Jasmino Cibic, ki v svojih delih obravnava kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj in pesnico Ano Pepelnik, ki poglobljeno in igrivo razmišlja o tem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pač pa predvsem, kaj pomeni biti človek.
Predstavljamo tri dobitnike nagrad Prešernovega sklada za leto 2026: režiserja in direktorja fotografije Gregorja Božiča, ki se enako predano kot s filmom ukvarja z raziskovanjem in ohranjanjem starih sadnih sort in z njimi povezano kulturno dediščino, vizualno umetnico Jasmino Cibic, ki v svojih delih obravnava kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj in pesnico Ano Pepelnik, ki poglobljeno in igrivo razmišlja o tem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pač pa predvsem, kaj pomeni biti človek.
Da ne gre več samo za festival, temveč za pravi gorniški praznik, o Festivalu gorniškega filma pravi Silvo Karo, ustanovitelj in direktor festivala, ki ga je v preteklih 19 letih obiskalo približno 100 tisoč gledalcev. Z rastjo festivala je raslo tudi zanimanje za domačo filmsko produkcijo, zato bo prav letos na sporedu rekordno število slovenskih filmov.
Da ne gre več samo za festival, temveč za pravi gorniški praznik, o Festivalu gorniškega filma pravi Silvo Karo, ustanovitelj in direktor festivala, ki ga je v preteklih 19 letih obiskalo približno 100 tisoč gledalcev. Z rastjo festivala je raslo tudi zanimanje za domačo filmsko produkcijo, zato bo prav letos na sporedu rekordno število slovenskih filmov.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
Klasično obdobje ameriškega simfonizma se je porodilo sredi najhujše gospodarske krize, nekako na začetku Rooseveltovega New Deala, izzvenelo pa s prihodom Kennedyja in prevlado dodekafonije v ameriški klasični glasbi. Če je bil Virgil Thomson znan predvsem po ljudskem, preprostem izrazu, potem je Roy Harris, ki ga predstavljamo v prvi oddaji, že prvi resnični klasik te glasbe.
Dve skladbi Ludwiga van Beethovna - Rondo za violino in klavir, WoO 41 in Turška koračnica iz scenske glasbe k igri Atenske razvaline - oklepata Mozartovo Glasbeno šalo - sekstet za dva rogova in godala v F-duru, K. 522.
Dve skladbi Ludwiga van Beethovna - Rondo za violino in klavir, WoO 41 in Turška koračnica iz scenske glasbe k igri Atenske razvaline - oklepata Mozartovo Glasbeno šalo - sekstet za dva rogova in godala v F-duru, K. 522.
Na sporedu Impromptu tarantellisé Gioacchina Rossinija, koncertna uvertura Hebridi, op. 26 Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Veliki nonet v F-duru, op. 31 Louisa Spohra, Sonata za violino in klavir Clauda Debussyja, Koncert št. 4 za fagot in orkester Françoisa Devienna, Scaramouche – suita za dva klavirja, op. 165b Dariusa Milhauda in Brigg Fair – Angleška rapsodija za orkester Fredericka Deliusa.
Na sporedu Impromptu tarantellisé Gioacchina Rossinija, koncertna uvertura Hebridi, op. 26 Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Veliki nonet v F-duru, op. 31 Louisa Spohra, Sonata za violino in klavir Clauda Debussyja, Koncert št. 4 za fagot in orkester Françoisa Devienna, Scaramouche – suita za dva klavirja, op. 165b Dariusa Milhauda in Brigg Fair – Angleška rapsodija za orkester Fredericka Deliusa.
Momtaza Mehri, rojena leta 1995, je somalijsko-britanska pesnica in esejistka, ki je za svoje ustvarjanje prejela že več nagrad. Pesem Kalne zaveze je nastala na podlagi podobe, ki jo je pesnica videla kot otrok in je ni nikoli pozabila: fotografije Jean-Marca Boujuja iz leta 2003, na kateri iraški zapornik v kapuci drži v naročju svojega štiriletnega sina v ameriškem taborišču v Nadžafu v Iraku. Prevajalka Katja Zakrajšek, režiserka Špela Kravogel, tonski mojster Matjaž Miklič, interpretka Saša Mihelčič, produkcija 2026.
Momtaza Mehri, rojena leta 1995, je somalijsko-britanska pesnica in esejistka, ki je za svoje ustvarjanje prejela že več nagrad. Pesem Kalne zaveze je nastala na podlagi podobe, ki jo je pesnica videla kot otrok in je ni nikoli pozabila: fotografije Jean-Marca Boujuja iz leta 2003, na kateri iraški zapornik v kapuci drži v naročju svojega štiriletnega sina v ameriškem taborišču v Nadžafu v Iraku. Prevajalka Katja Zakrajšek, režiserka Špela Kravogel, tonski mojster Matjaž Miklič, interpretka Saša Mihelčič, produkcija 2026.
Dve skladbi Ludwiga van Beethovna - Rondo za violino in klavir, WoO 41 in Turška koračnica iz scenske glasbe k igri Atenske razvaline - oklepata Mozartovo Glasbeno šalo - sekstet za dva rogova in godala v F-duru, K. 522.
Dve skladbi Ludwiga van Beethovna - Rondo za violino in klavir, WoO 41 in Turška koračnica iz scenske glasbe k igri Atenske razvaline - oklepata Mozartovo Glasbeno šalo - sekstet za dva rogova in godala v F-duru, K. 522.
Na sporedu Nokturno št. 9 v Es-duru Johna Fielda, Koncert v c-molu za kljunasto flavto, godala in basso continuo, RV 441 Antonia Vivaldija, Osem variacij na temo francoske pesmi za klavir štiriročno, op. 10, D. 624 Franza Schuberta, Suita Iz Holbergovih časov Edvarda Griega v priredbi za trobilni ansambel Leonharda Paula in Simfonija št. 1 v D-duru Johanna Christiana Bacha.
Na sporedu Nokturno št. 9 v Es-duru Johna Fielda, Koncert v c-molu za kljunasto flavto, godala in basso continuo, RV 441 Antonia Vivaldija, Osem variacij na temo francoske pesmi za klavir štiriročno, op. 10, D. 624 Franza Schuberta, Suita Iz Holbergovih časov Edvarda Griega v priredbi za trobilni ansambel Leonharda Paula in Simfonija št. 1 v D-duru Johanna Christiana Bacha.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Ana Pepelnik (1979, Ljubljana) je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je izšel leta 2007. Doslej je objavila osem pesniških zbirk, nagrado Prešernovega sklada pa ji je upravni odbor podelil za zbriki "to se ne pove" (2023) in "V drevo" (2025). Njena pesniška govorica, kot so zapisali v utemeljitvi, "ki se po zvočnosti in ritmičnosti pogosto približuje živemu pogovornemu registru, generira brezštevilne pomene tudi v pesničini zbirki V drevo. Tudi tu pesnica pod drobnogled postavlja domnevne samoumevnosti vsakdanjega življenja ter plete dialog med pesniškim glasom kot funkcijo v odnosu do sebe kot avtorice". Izbor iz pesniške zbirke "to se ne pove" smo na naših radijskih valovih že objavili, premierno pa predstavljamo naslovno pesem iz zbirke V drevo. Interpretka Saša Mihelčič, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Matjaž Miklič in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2026.
Ana Pepelnik (1979, Ljubljana) je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je izšel leta 2007. Doslej je objavila osem pesniških zbirk, nagrado Prešernovega sklada pa ji je upravni odbor podelil za zbriki "to se ne pove" (2023) in "V drevo" (2025). Njena pesniška govorica, kot so zapisali v utemeljitvi, "ki se po zvočnosti in ritmičnosti pogosto približuje živemu pogovornemu registru, generira brezštevilne pomene tudi v pesničini zbirki V drevo. Tudi tu pesnica pod drobnogled postavlja domnevne samoumevnosti vsakdanjega življenja ter plete dialog med pesniškim glasom kot funkcijo v odnosu do sebe kot avtorice". Izbor iz pesniške zbirke "to se ne pove" smo na naših radijskih valovih že objavili, premierno pa predstavljamo naslovno pesem iz zbirke V drevo. Interpretka Saša Mihelčič, režiserka Špela Kravogel, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Matjaž Miklič in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Posneto leta 2026.
Oddaja raziskuje povezavo med barvno-poljsko umetnostjo Marka Rothka in sodobnim orkestralnim delom Finding Rothko skladatelja Adama Schoenberga. Glasba v štirih stavkih ne ilustrira slik, temveč prevaja njihovo čustveno in prostorsko izkušnjo v zvočno govorico, ki poslušalca povabi k zbranemu poslušanju in notranjemu odzivu.
Oddaja raziskuje povezavo med barvno-poljsko umetnostjo Marka Rothka in sodobnim orkestralnim delom Finding Rothko skladatelja Adama Schoenberga. Glasba v štirih stavkih ne ilustrira slik, temveč prevaja njihovo čustveno in prostorsko izkušnjo v zvočno govorico, ki poslušalca povabi k zbranemu poslušanju in notranjemu odzivu.
Renato Quaglia, rojen leta 1941 na Solbici v Reziji, je eden najpomembnejših sodobnih pesnikov v slovenski Benečiji. Piše v rezijanščini in italijanščini, v slovenski pesniški prostor pa je odmevno vstopil že s svojo prvo knjigo poezije Baside/Besede (Trst, 1985), za katero je pred štiridesetimi leti prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Njegova poezija nastaja pod močnim vtisom ljudske govorice in pesmi, zaznamuje pa jo tudi mistično doživetje stvarstva. V portretu, ki je nastal leta 1980, Quaglia bere svojo poezijo, ki jo v knjižni slovenščini nato interpretira dramski igralec Kristijan Muck. Prevajalec: Pavle Merku; interpret: dramski igralec Kristijan Muck; režiser: Aleš Jan; bralka: Barbara Berce; mojster zvoka: Jure Culiberg; produkcija 1980.
Renato Quaglia, rojen leta 1941 na Solbici v Reziji, je eden najpomembnejših sodobnih pesnikov v slovenski Benečiji. Piše v rezijanščini in italijanščini, v slovenski pesniški prostor pa je odmevno vstopil že s svojo prvo knjigo poezije Baside/Besede (Trst, 1985), za katero je pred štiridesetimi leti prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Njegova poezija nastaja pod močnim vtisom ljudske govorice in pesmi, zaznamuje pa jo tudi mistično doživetje stvarstva. V portretu, ki je nastal leta 1980, Quaglia bere svojo poezijo, ki jo v knjižni slovenščini nato interpretira dramski igralec Kristijan Muck. Prevajalec: Pavle Merku; interpret: dramski igralec Kristijan Muck; režiser: Aleš Jan; bralka: Barbara Berce; mojster zvoka: Jure Culiberg; produkcija 1980.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana con pietanze succulente. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo z okusnimi oblizki.
Na področju glasbe so Prešernove nagrade letos izpostavile delo skladateljice Petre Strahovnik. Njeno raziskovanje presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo že od skladateljičinih začetkov presega klasične kompozicijske okvire, v zadnjem obdobju pa je Petra Strahovnik, ki živi in dela na Nizozemskem, še poglobila svoja iskanja in z njimi dosegla široko mednarodno javnost – v velikimi deli, nazadnje s simfoničnim delom 1945-, z redno prisotnostjo komornih in ansambelskih del na pomembnih festivalih ter z večjim večdisciplinarnim ciklusom disOrder.
Na področju glasbe so Prešernove nagrade letos izpostavile delo skladateljice Petre Strahovnik. Njeno raziskovanje presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo že od skladateljičinih začetkov presega klasične kompozicijske okvire, v zadnjem obdobju pa je Petra Strahovnik, ki živi in dela na Nizozemskem, še poglobila svoja iskanja in z njimi dosegla široko mednarodno javnost – v velikimi deli, nazadnje s simfoničnim delom 1945-, z redno prisotnostjo komornih in ansambelskih del na pomembnih festivalih ter z večjim večdisciplinarnim ciklusom disOrder.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Ob kulturnem prazniku vas vabimo k poslušanju spominov Lenke Prešeren na brata pesnika dr. Franceta Prešerna. Spomini Prešernove sestre so manj znani od spominov pesnikove hčerke Ernestine Jelovšek, vendar polni konkretnih podatkov o Prešernovem življenju in osvetljujejo njegovo življenjsko zgodbo, tudi tisti del, ki ga Ernestina ni poznala. Spomine Lenke Prešeren, ki se je rodila leta 1811, je zapisal njen in pesnikov pranečak, duhovnik Tomo Zupan. Izbrali smo tisti del, v katerem se Lenka, ki se je z bratom pogosto srečevala vse do njegove smrti, spominja pesnikove mladosti. Avtor literarnega dela Tomo Zupan, režiser Igor Likar, nastopata Nevenka Sedlar in Zvone Hribar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednika oddaje Ingrid Kovač Brus in Matej Juh. Posneto leta 2009.
Ob kulturnem prazniku vas vabimo k poslušanju spominov Lenke Prešeren na brata pesnika dr. Franceta Prešerna. Spomini Prešernove sestre so manj znani od spominov pesnikove hčerke Ernestine Jelovšek, vendar polni konkretnih podatkov o Prešernovem življenju in osvetljujejo njegovo življenjsko zgodbo, tudi tisti del, ki ga Ernestina ni poznala. Spomine Lenke Prešeren, ki se je rodila leta 1811, je zapisal njen in pesnikov pranečak, duhovnik Tomo Zupan. Izbrali smo tisti del, v katerem se Lenka, ki se je z bratom pogosto srečevala vse do njegove smrti, spominja pesnikove mladosti. Avtor literarnega dela Tomo Zupan, režiser Igor Likar, nastopata Nevenka Sedlar in Zvone Hribar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Mirko Marinšek, urednika oddaje Ingrid Kovač Brus in Matej Juh. Posneto leta 2009.
Llatvijska organistka Iveta Apkalna je klavir in orgle je študirala na Glasbeni akademiji v Latviji, pozneje se je izpopolnjevala še na Visoki šoli za glasbo in dramsko umetnost Guildhall v Londonu ter na Državni univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu. Nastopila je v številnih državah po Evropi, v Severni Ameriki in na Kitajskem, za svoje umetniško delovanje pa je prejela vrsto nagrad. Na njenem repertoarju je glasba od baroka do sodobnosti. Redno sodeluje s sodobnimi skladatelji in krstno izvaja njihova dela.
Llatvijska organistka Iveta Apkalna je klavir in orgle je študirala na Glasbeni akademiji v Latviji, pozneje se je izpopolnjevala še na Visoki šoli za glasbo in dramsko umetnost Guildhall v Londonu ter na Državni univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu. Nastopila je v številnih državah po Evropi, v Severni Ameriki in na Kitajskem, za svoje umetniško delovanje pa je prejela vrsto nagrad. Na njenem repertoarju je glasba od baroka do sodobnosti. Redno sodeluje s sodobnimi skladatelji in krstno izvaja njihova dela.
Simfonični orkester Praškega radia je 13. oktobra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Dirigiral mu je Robert Kružík, spored pa sta sestavljala Koncert za violončelo enega vidnejših čeških skladateljev 20. stoletja Jindřicha Felda, v katerem se je kot solist predstavil violončelist Tomáš Jamník, in obsežna Simfonija št. 2 v c-molu, op. 27, 'Asrael' Josefa Suka. Simfonija v c-molu, imenovana 'Asrael' po angelu smrti v judovski in islamski tradiciji, je intimno in globoko občuteno orkestrsko delo; Suk ga je začel snovati leta 1904 po smrti svojega tasta Antonína Dvořáka. Med ustvarjanjem te glasbe je angel smrti še drugič obiskal njegovo družino in leto pozneje je umrla tudi njegova žena, Dvořákova hči Otilija. Suk je o svoji 2. simfoniji nekoč izjavil takole: "Takšna preizkušnja človeka bodisi uniči bodisi na površje prinese vse močne sile, ki so mirovale v njem. Zdelo se je, da bom podlegel močnim čustvom, a me je glasba vendarle rešila ..."
Simfonični orkester Praškega radia je 13. oktobra lani nastopil v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi. Dirigiral mu je Robert Kružík, spored pa sta sestavljala Koncert za violončelo enega vidnejših čeških skladateljev 20. stoletja Jindřicha Felda, v katerem se je kot solist predstavil violončelist Tomáš Jamník, in obsežna Simfonija št. 2 v c-molu, op. 27, 'Asrael' Josefa Suka. Simfonija v c-molu, imenovana 'Asrael' po angelu smrti v judovski in islamski tradiciji, je intimno in globoko občuteno orkestrsko delo; Suk ga je začel snovati leta 1904 po smrti svojega tasta Antonína Dvořáka. Med ustvarjanjem te glasbe je angel smrti še drugič obiskal njegovo družino in leto pozneje je umrla tudi njegova žena, Dvořákova hči Otilija. Suk je o svoji 2. simfoniji nekoč izjavil takole: "Takšna preizkušnja človeka bodisi uniči bodisi na površje prinese vse močne sile, ki so mirovale v njem. Zdelo se je, da bom podlegel močnim čustvom, a me je glasba vendarle rešila ..."
Pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča, ki je nastopil z zasedbo Sounds of Slovenia je ob koncu leta 2025 v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zazvenel nov celovečerni koncert z naslovom Zemlja, iz tebe se dotikam vsega. Združuje globino starodavnih ljudskih napevov in poezijo slovenskih pesnic in pesnikov s sodobno ustvarjalnostjo. Ob prazniku kulture objavljamo pesem Ogenj pesnice Lili Novy v čustveno nabiti interpretaciji violinistke in kantavtorice Laure Krajnc. Lili Novy je pisala v času, ko so književnemu svetu še vedno vladali moški in so se ženske borile za svoje mesto v njem. V času svojega življenja je objavila zgolj eno pesniško zbirko v slovenskem jeziku z naslovom Temna vrata, v kateri lahko najdemo tudi to presunljivo pesem o ljubezni.
Pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča, ki je nastopil z zasedbo Sounds of Slovenia je ob koncu leta 2025 v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zazvenel nov celovečerni koncert z naslovom Zemlja, iz tebe se dotikam vsega. Združuje globino starodavnih ljudskih napevov in poezijo slovenskih pesnic in pesnikov s sodobno ustvarjalnostjo. Ob prazniku kulture objavljamo pesem Ogenj pesnice Lili Novy v čustveno nabiti interpretaciji violinistke in kantavtorice Laure Krajnc. Lili Novy je pisala v času, ko so književnemu svetu še vedno vladali moški in so se ženske borile za svoje mesto v njem. V času svojega življenja je objavila zgolj eno pesniško zbirko v slovenskem jeziku z naslovom Temna vrata, v kateri lahko najdemo tudi to presunljivo pesem o ljubezni.
Canteloubeja, Rossinija, Mozarta in Bellinija.
Canteloubeja, Rossinija, Mozarta in Bellinija.
Na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, bomo z dopisniki predstavili kulturni utrip po vsej Sloveniji. Obiskali bomo tradicionalni Prešernov s'menj v Kranju, si ogledali prenovljeno Prešernovo rojstno hišo v Vrbi in raziskali, zakaj bodo Prešernovi poeziji namenili posebno pozornost tudi na mariborskih tehniških fakultetah. Zbrali bomo odzive na Prešernovo proslavo, ki vselej preseneča z različnimi umetniškimi pristopi in obravnavo aktualnih družbenih tem. Ob koncu pa se bomo ozrli še v zgodovino podeljevanja najvišjih državnih priznanj na področju umetnosti – v različnih političnih, družbenih in drugih razmerah jih podeljujejo že od leta 1947.
Na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, bomo z dopisniki predstavili kulturni utrip po vsej Sloveniji. Obiskali bomo tradicionalni Prešernov s'menj v Kranju, si ogledali prenovljeno Prešernovo rojstno hišo v Vrbi in raziskali, zakaj bodo Prešernovi poeziji namenili posebno pozornost tudi na mariborskih tehniških fakultetah. Zbrali bomo odzive na Prešernovo proslavo, ki vselej preseneča z različnimi umetniškimi pristopi in obravnavo aktualnih družbenih tem. Ob koncu pa se bomo ozrli še v zgodovino podeljevanja najvišjih državnih priznanj na področju umetnosti – v različnih političnih, družbenih in drugih razmerah jih podeljujejo že od leta 1947.
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Vsebine Televizije Slovenija, ki obeležujejo slovenski kulturni praznik.
Vsebine Televizije Slovenija, ki obeležujejo slovenski kulturni praznik.