Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost Marko Hatlak, velemojster harmonike, ki združuje klasično glasbo z jazzom, etnom, tangom in sodobno glasbo. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
V seriji oddaj KomentArt se priljubljeni umetniki vračajo k svojim televizijskim začetkom in pomembnim nastopom. Njihovi spontani odzivi razkrivajo osebne zgodbe, zanimive anekdote ter ponujajo razmislek o pomenu nacionalnega televizijskega arhiva RTV Slovenija. V oddaji bo gost Marko Hatlak, velemojster harmonike, ki združuje klasično glasbo z jazzom, etnom, tangom in sodobno glasbo. Oddaje pripravlja Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija.
Simfonični orkester Bavarskega radia je na koncertu 7. novembra lani v Filharmoniji na Isarju v Münchnu vodil sir Simon Rattle. Na programu sta bili SImfonija št. 2 Roberta Schumanna in baletna suita Ognjena ptica Igorja Stravinskega.
Simfonični orkester Bavarskega radia je na koncertu 7. novembra lani v Filharmoniji na Isarju v Münchnu vodil sir Simon Rattle. Na programu sta bili SImfonija št. 2 Roberta Schumanna in baletna suita Ognjena ptica Igorja Stravinskega.
Pri založbi Umco je izšla knjiga Zakon privlačnosti Jurija Hudolina, ki se giblje med potopisom, romanom in zgodovinsko čitanko, v njej pa avtor raziskuje območje med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom. Pri Založbi ZRC SAZU pa so izdali Etimološki slovar slovenskih zoonimov avtorice dr. Metke Furlan, v katerem je zbranih več kot 6700 analiz poimenovanj za živali.
Pri založbi Umco je izšla knjiga Zakon privlačnosti Jurija Hudolina, ki se giblje med potopisom, romanom in zgodovinsko čitanko, v njej pa avtor raziskuje območje med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom. Pri Založbi ZRC SAZU pa so izdali Etimološki slovar slovenskih zoonimov avtorice dr. Metke Furlan, v katerem je zbranih več kot 6700 analiz poimenovanj za živali.
V Prvi vrsti živo v studiu 13 nastopa zasedba Caminoigra, ki jo sestavljajo Jan Tomšič, Blaž Celarec, Boštjan Gombač in Žiga Golob.
V Prvi vrsti živo v studiu 13 nastopa zasedba Caminoigra, ki jo sestavljajo Jan Tomšič, Blaž Celarec, Boštjan Gombač in Žiga Golob.
Dramaturginja Maja Borin, dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je gostja današnje oddaje Oder. Maja Borin je nagrado Marko Slodnjak Združenja dramskih umetnikov Slovenije dobila za dramaturgijo štirih predstav: Toxic, Toxic 2, Kot noč in dan ter Lav iz in di er. Borinova si je nagrado prislužila tudi za štiri avtorske literarno-gledališke projekte, v katerih je občinstvu na dogodkih zunaj gledališke hiše med drugim predstavila kultnega avtorja Kekčevih zgodb Josipa Vandota, mariborsko legendo Rudolfa Maistra in pesnika Pohorja Janka Glazerja. Dramaturginjo je nedavno pred mikrofon povabila Brigita Mohorič, novinarka Radia Maribor, v ospredju pogovora pa so bila vprašanja o vlogi in delu dramaturginje pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče. Vabimo vas k poslušanju!
Dramaturginja Maja Borin, dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je gostja današnje oddaje Oder. Maja Borin je nagrado Marko Slodnjak Združenja dramskih umetnikov Slovenije dobila za dramaturgijo štirih predstav: Toxic, Toxic 2, Kot noč in dan ter Lav iz in di er. Borinova si je nagrado prislužila tudi za štiri avtorske literarno-gledališke projekte, v katerih je občinstvu na dogodkih zunaj gledališke hiše med drugim predstavila kultnega avtorja Kekčevih zgodb Josipa Vandota, mariborsko legendo Rudolfa Maistra in pesnika Pohorja Janka Glazerja. Dramaturginjo je nedavno pred mikrofon povabila Brigita Mohorič, novinarka Radia Maribor, v ospredju pogovora pa so bila vprašanja o vlogi in delu dramaturginje pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče. Vabimo vas k poslušanju!
Kekec je v nadiškem narečju poimenovanje za petelinčka. To pa verjetno nima nobene zveze s filmskim junakom Kekcem. Zoonim kekec je tvorjenka iz nadiške besede keka in označuje srako, je razložila dr. Metka Furlan, avtorica Etimološkega slovarja slovenskih zoonimov, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Z doktorico Furlan smo se pogovarjali tudi o drugih zanimivih zoonimih, kot so volk, opica, kokoš in gož (Foto: Danganhfoto / Pixabay).
Kekec je v nadiškem narečju poimenovanje za petelinčka. To pa verjetno nima nobene zveze s filmskim junakom Kekcem. Zoonim kekec je tvorjenka iz nadiške besede keka in označuje srako, je razložila dr. Metka Furlan, avtorica Etimološkega slovarja slovenskih zoonimov, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Z doktorico Furlan smo se pogovarjali tudi o drugih zanimivih zoonimih, kot so volk, opica, kokoš in gož (Foto: Danganhfoto / Pixabay).
Tik čez zahodno mejo, na Devinskem gradu so na ogled postavili prav posebno zbirko instalacij iz legokock. Grad že več kot 400 let poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Zakon privlačnosti pa je naslov knjige pesnika, pisatelja in prevajalca Jurija Hudolina. Gre za svojevrsten, zelo oseben potopis ustvarjalca, ki ga posveča območju med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom.
Tik čez zahodno mejo, na Devinskem gradu so na ogled postavili prav posebno zbirko instalacij iz legokock. Grad že več kot 400 let poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Zakon privlačnosti pa je naslov knjige pesnika, pisatelja in prevajalca Jurija Hudolina. Gre za svojevrsten, zelo oseben potopis ustvarjalca, ki ga posveča območju med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom.
Pred sobotnim začetkom 61. umetniškega bienala vas popeljemo v Benetke, kjer sicer letošnjo manifestacijo spremlja kar nekaj zapletov. V slovenskem paviljonu bo skupina Nonument Group predstavila projekt Zvočna sled nevidne hiše – ta temelji na začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila Avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom. V Kettejevem letu so v Ilirski Bistrici sklenili počastiti pesnikov jubilej z izdajo njegovega najbolj znanega dela za otroke Šivilja in škarjice. Izvirno likovno opremo so zaupali priznanemu ustvarjalcu in raziskovalcu ljudskega izročila Romeu Volku. V drugem delu oddaje pa vam predstavimo še knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret, v kateri so zbrani članki in predavanja Aleksandra Bassina.
Pred sobotnim začetkom 61. umetniškega bienala vas popeljemo v Benetke, kjer sicer letošnjo manifestacijo spremlja kar nekaj zapletov. V slovenskem paviljonu bo skupina Nonument Group predstavila projekt Zvočna sled nevidne hiše – ta temelji na začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila Avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom. V Kettejevem letu so v Ilirski Bistrici sklenili počastiti pesnikov jubilej z izdajo njegovega najbolj znanega dela za otroke Šivilja in škarjice. Izvirno likovno opremo so zaupali priznanemu ustvarjalcu in raziskovalcu ljudskega izročila Romeu Volku. V drugem delu oddaje pa vam predstavimo še knjigo Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret, v kateri so zbrani članki in predavanja Aleksandra Bassina.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Prva vrsta je polurna radijska glasbena oddaja, v kateri vsak torek muzicirajo ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti. Oddaje omogoča živ nastop v Studiu 13 z neposrednim radijskim in video prenosom na spletni strani Prvega programa in na MMC-u, med drugim pa ustvarja neposredni stik z glasbenim dogajanjem pri nas na različnih platformah. Urednica oddaje je Alja Kramar.
Na sporedu: Peter Iljič Čajkovski: Serenada za godalni orkester v C-duru, op. 48; Italijanski capriccio, op. 45 in Sladko sanjarjenje v priredbi za violo in klavir.
Na sporedu: Peter Iljič Čajkovski: Serenada za godalni orkester v C-duru, op. 48; Italijanski capriccio, op. 45 in Sladko sanjarjenje v priredbi za violo in klavir.
Oddelek za jazz na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ima tudi veliki jazzovski orkester. Njegov dirigent je Jaka Kopač, za koncert v Jazz Klubu Kazina pa ga je vodila češka komponistka Štěpánka Balcarová.
Oddelek za jazz na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ima tudi veliki jazzovski orkester. Njegov dirigent je Jaka Kopač, za koncert v Jazz Klubu Kazina pa ga je vodila češka komponistka Štěpánka Balcarová.
Smetana je leta 1848 odprl vrata svojega glasbenega inštituta, kjer je primarno poučeval igranje klavirja, ob tem pa poučeval še zasebno. Leto pozneje se je finančno dobro situiran poročil s Katarino Kolarovo in se za nekaj let ustalil v Pragi, kjer je kot vidna oseba v tamkajšnjem glasbeno-kulturnem dogajanju pridobival vse večji ugled. V tem času je napisal tudi Simfonijo v E-duru, op. 6, 'Zmagoslavno'.
Smetana je leta 1848 odprl vrata svojega glasbenega inštituta, kjer je primarno poučeval igranje klavirja, ob tem pa poučeval še zasebno. Leto pozneje se je finančno dobro situiran poročil s Katarino Kolarovo in se za nekaj let ustalil v Pragi, kjer je kot vidna oseba v tamkajšnjem glasbeno-kulturnem dogajanju pridobival vse večji ugled. V tem času je napisal tudi Simfonijo v E-duru, op. 6, 'Zmagoslavno'.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941–27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril prek petdeset samostojnih pesniških zbirk; nekatere so izšle tudi po njegovi smrti. Poezija Tomaža Šalamuna je vse do danes ohranila svežino in igrivost. To velja tudi za njegovo pozno pesem z naslovom Žar, ki je izšla v pesniški zbirki Molusk (2013). Interpret Tomaž Gubenšek, režiserka Ana Krauthaker, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar. Posneto leta 2014.
Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941–27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril prek petdeset samostojnih pesniških zbirk; nekatere so izšle tudi po njegovi smrti. Poezija Tomaža Šalamuna je vse do danes ohranila svežino in igrivost. To velja tudi za njegovo pozno pesem z naslovom Žar, ki je izšla v pesniški zbirki Molusk (2013). Interpret Tomaž Gubenšek, režiserka Ana Krauthaker, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar. Posneto leta 2014.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Posnetek koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom kitajskega dirigenta Lia Kuokmana. Leta 2024 je prevzel vlogo šefa dirigenta orkestra in se v prvi sezoni z njim uspešno predstavil z izvedbo štirih koncertnih večerov. Za tokratni koncert je k sodelovanju povabil južnokorejsko pianistko Yeol Eum Son, ki je zaigrala znameniti Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova. Ta velja za eno najzahtevnejših del klavirske literature, saj njegov mogočni in gosti glasbeni material od pianista zahteva neprekinjeno intenzivno aktivnost, visoko raven tehnične izpopolnjenosti in zbranosti ter raznovrstno izraznost.
Posnetek koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom kitajskega dirigenta Lia Kuokmana. Leta 2024 je prevzel vlogo šefa dirigenta orkestra in se v prvi sezoni z njim uspešno predstavil z izvedbo štirih koncertnih večerov. Za tokratni koncert je k sodelovanju povabil južnokorejsko pianistko Yeol Eum Son, ki je zaigrala znameniti Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova. Ta velja za eno najzahtevnejših del klavirske literature, saj njegov mogočni in gosti glasbeni material od pianista zahteva neprekinjeno intenzivno aktivnost, visoko raven tehnične izpopolnjenosti in zbranosti ter raznovrstno izraznost.
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
V nocojšnji Etnofoniji bomo skoraj v celoti zavrteli minialbum irske neofolkovske pevke Lise O'Neill z naslovom The Wind Doesn't Blow This Far, na katerem se O'Neillova znova izkaže kot izjemna interpretka in tudi kot tenkočutna komentatorka perečih težav, kot sta brezposelnost ali brezdomstvo.
V nocojšnji Etnofoniji bomo skoraj v celoti zavrteli minialbum irske neofolkovske pevke Lise O'Neill z naslovom The Wind Doesn't Blow This Far, na katerem se O'Neillova znova izkaže kot izjemna interpretka in tudi kot tenkočutna komentatorka perečih težav, kot sta brezposelnost ali brezdomstvo.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Gre za odmevno razstavo v Furlaniji - Julijski krajini, ki privablja vse več obiskovalcev. Pred odhodom v pokoj bomo v studiu gostili našo novinarsko kolegico Darjo Korez Korenčan. Ustvarjalka kulturnih oddaj že več kot štirideset let deluje v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija in je ena od soustanoviteljic oddaje Osmi dan. Sicer pa več kot tri desetletja pripravlja oddajo Opus, avtorsko oddajo s področja klasične glasbe. Z njo bomo med drugim govorili o posebnostih poročanja s tega področja, o najopaznejših domačih in tujih ustvarjalcih, ki jih je spremljala, pa tudi številnih drugih temah, ki jih je predstavljala gledalcem. Predstavljamo še enega vsestranskega ustvarjalca, ki je močno zaznamoval podobo naših oddaj. Andrej Lupinc je štiri desetletja deloval kot direktor fotografije in snemalec na Televiziji Slovenija. Nedavno je prejel nagrado iris Društva filmskih snemalcev za življenjsko delo. Poznamo pa ga tudi kot pisca kratkih zgodb in poezije, režiserja in scenarista, znanega protagonista alternativne scene v osemdesetih, zagrizenega ribiča in basista v prvi postavi Laibacha.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Gre za odmevno razstavo v Furlaniji - Julijski krajini, ki privablja vse več obiskovalcev. Pred odhodom v pokoj bomo v studiu gostili našo novinarsko kolegico Darjo Korez Korenčan. Ustvarjalka kulturnih oddaj že več kot štirideset let deluje v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija in je ena od soustanoviteljic oddaje Osmi dan. Sicer pa več kot tri desetletja pripravlja oddajo Opus, avtorsko oddajo s področja klasične glasbe. Z njo bomo med drugim govorili o posebnostih poročanja s tega področja, o najopaznejših domačih in tujih ustvarjalcih, ki jih je spremljala, pa tudi številnih drugih temah, ki jih je predstavljala gledalcem. Predstavljamo še enega vsestranskega ustvarjalca, ki je močno zaznamoval podobo naših oddaj. Andrej Lupinc je štiri desetletja deloval kot direktor fotografije in snemalec na Televiziji Slovenija. Nedavno je prejel nagrado iris Društva filmskih snemalcev za življenjsko delo. Poznamo pa ga tudi kot pisca kratkih zgodb in poezije, režiserja in scenarista, znanega protagonista alternativne scene v osemdesetih, zagrizenega ribiča in basista v prvi postavi Laibacha.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Zadnje štiri epizode trojanskega cikla izbirajo tematiko iz Vergilijevega epa Eneida in ji dramaturško sledijo samo v okviru zgodbe o Enejevem prihodu na Apeninski polotok. S tem bo tudi trojanski cikel zaokrožen. V naši radijski priredbi smo se kljub večstoletni razdalji med avtorjema odločili za istega pripovedovalca kot pri Homerjevih epih in seveda tudi za iste interprete bogov. Epizoda z naslovom Kdor je premagan, ta ni več nasilen tako in objesten je nastala po prvem spevu Eneide. Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Jezikovna in govorna podoba: Cvetka Šeruga Prek Prevajalec: Franc Bradač Vergilij – Aleš Valič Junona – Štefka Drolc Eolus – Zoran More Enej – Boris Ostan Neptunus: Boris Juh Venus – Marinka Štern Jupiter – Boris Kralj Ilionej – Iztok Jereb Dido – Violeta Tomič Ahates – Andrej Kurent Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Zadnje štiri epizode trojanskega cikla izbirajo tematiko iz Vergilijevega epa Eneida in ji dramaturško sledijo samo v okviru zgodbe o Enejevem prihodu na Apeninski polotok. S tem bo tudi trojanski cikel zaokrožen. V naši radijski priredbi smo se kljub večstoletni razdalji med avtorjema odločili za istega pripovedovalca kot pri Homerjevih epih in seveda tudi za iste interprete bogov. Epizoda z naslovom Kdor je premagan, ta ni več nasilen tako in objesten je nastala po prvem spevu Eneide. Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Jezikovna in govorna podoba: Cvetka Šeruga Prek Prevajalec: Franc Bradač Vergilij – Aleš Valič Junona – Štefka Drolc Eolus – Zoran More Enej – Boris Ostan Neptunus: Boris Juh Venus – Marinka Štern Jupiter – Boris Kralj Ilionej – Iztok Jereb Dido – Violeta Tomič Ahates – Andrej Kurent Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG-u prvonagrajenci vsako leto prejmejo tudi nagrade v obliki koncertnih nastopov in arhivnih snemanj. Med organizacijami, ki prvonagrajencem ponuja možnost nastopa, je tudi Slovenska filharmonija, ki slabo leto dni po koncu tekmovanja organizira koncert, na katerem kot solisti z orkestrom nastopijo trije izbrani prvonagrajenci. Letošnji koncert z zmagovalci je bil 25. marca, na njem pa so v dvorani Marjana Kozine z orkestrom zaigrali flavtistka Iza Štih, klarinetistka Nina Pavšek in pianist Goce Zlatev. Ta teden poslušamo nastop pianista, ki se je predstavil s prvim klavirskim koncertom Čajkovskega, prihodnji teden pa bomo prisluhnili še nastopoma deklet.
Na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije – TEMSIG-u prvonagrajenci vsako leto prejmejo tudi nagrade v obliki koncertnih nastopov in arhivnih snemanj. Med organizacijami, ki prvonagrajencem ponuja možnost nastopa, je tudi Slovenska filharmonija, ki slabo leto dni po koncu tekmovanja organizira koncert, na katerem kot solisti z orkestrom nastopijo trije izbrani prvonagrajenci. Letošnji koncert z zmagovalci je bil 25. marca, na njem pa so v dvorani Marjana Kozine z orkestrom zaigrali flavtistka Iza Štih, klarinetistka Nina Pavšek in pianist Goce Zlatev. Ta teden poslušamo nastop pianista, ki se je predstavil s prvim klavirskim koncertom Čajkovskega, prihodnji teden pa bomo prisluhnili še nastopoma deklet.
V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.
V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.
Naš galski veter bo znova povlekel s severa in tako se bomo v tej deveti oddaji iz niza Novi galski veter, ki prikazuje najnovejše izvirno godbeniško ustvarjanje, iz starodavne Galije vrnili na njen severni rob, v starodavno Belgico, ki jo danes poznamo tudi kot Flandrijo. Slišali boste mladostni deli leta 1971 rojenega Toma de Haesa, skladatelja zdaj srednjega rodu, ki je še eden prepoznavnih ustvarjalcev sodobnega epskoholivudskega sloga, ki je tako priljubljen med godbami sveta. Naslova skladb sta Shattering Sparks in Hercules.
Naš galski veter bo znova povlekel s severa in tako se bomo v tej deveti oddaji iz niza Novi galski veter, ki prikazuje najnovejše izvirno godbeniško ustvarjanje, iz starodavne Galije vrnili na njen severni rob, v starodavno Belgico, ki jo danes poznamo tudi kot Flandrijo. Slišali boste mladostni deli leta 1971 rojenega Toma de Haesa, skladatelja zdaj srednjega rodu, ki je še eden prepoznavnih ustvarjalcev sodobnega epskoholivudskega sloga, ki je tako priljubljen med godbami sveta. Naslova skladb sta Shattering Sparks in Hercules.
Poslušajte sopranistko Nado Vidmar kot koncertno pevko v izvajanju samospevov in skladb za glas in orkester.
Poslušajte sopranistko Nado Vidmar kot koncertno pevko v izvajanju samospevov in skladb za glas in orkester.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V tretjem delu bodo Marko Korošec, Jani Hace, Robert Jukič, Tomaž Grom, Nikola Matošić, Janez Moder, Matjaž Bajec in Žiga Golob.
V oddaji se bomo v štirih nadaljevanjih spomnili slovenskih jazzovskih solistov na kontrabasu in električnem basu. V tretjem delu bodo Marko Korošec, Jani Hace, Robert Jukič, Tomaž Grom, Nikola Matošić, Janez Moder, Matjaž Bajec in Žiga Golob.
Bedřich Smetana se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in ne nazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.
Bedřich Smetana se je v zgodovino zapisal s svojimi čudovitimi simfoničnimi pesnitvami, osmimi nacionalnimi operami in ne nazadnje tudi bogatim klavirskim in komornim opusom.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Na sporedu arija Farfalletta festosetta Mauricea Greena, Fugalni koncert za flavto, oboo in godala, op. 40/2 Gustava Holsta, Nočne prikazni – tri klavirske skladbe po Aloysiusu Bertrandu Mauricea Ravela, Simfonija št. 5 v F-duru, op. 76 Antonína Dvořáka, Sonata št. 2 za harfo in klavir Milka Lazarja, Dundonnell Philipa Sparka in Rapsodija v modrem Georgea Gershwina.
Poljski pesnik Czesław Miłosz se je rodil leta 1911 v Litvi, umrl je leta 2004 v Krakovu na Poljskem. Preživel je nemško zasedbo Varšave med drugo svetovno vojno. Po vojni se je pred komunističnim preganjanjem umaknil v Francijo in se potem naselil v Združenih državah Amerike. Leta 1980 je prejel Nobelovo nagrado za književnost; v utemeljitvi med drugim piše, da v svoji poeziji "z nepopustljivo jasnovidnostjo izraža človekov izpostavljeni položaj v svetu hudih konfliktov". Prevod Rozka Štefan, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Urban Gruden, Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Posneto 2022.
Poljski pesnik Czesław Miłosz se je rodil leta 1911 v Litvi, umrl je leta 2004 v Krakovu na Poljskem. Preživel je nemško zasedbo Varšave med drugo svetovno vojno. Po vojni se je pred komunističnim preganjanjem umaknil v Francijo in se potem naselil v Združenih državah Amerike. Leta 1980 je prejel Nobelovo nagrado za književnost; v utemeljitvi med drugim piše, da v svoji poeziji "z nepopustljivo jasnovidnostjo izraža človekov izpostavljeni položaj v svetu hudih konfliktov". Prevod Rozka Štefan, interpretacija Jernej Gašperin, ton in montaža Urban Gruden, Sonja Strenar, režija Špela Kravogel. Posneto 2022.