Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini. Kulturo urejajo in vodijo: Andreja Kočar, Melita Kontrec, Matevž Oven Brecelj, Teja Kunst in Nina Jerman.
Nova evropska pesmarica, Ponovno skupaj
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Osrednja mozaična oddaja Uredništva oddaj o kulturi. Osmi dan je kozmopolitska oddaja, v kateri najdejo prostor vse oblike klasičnega in sodobnega umetniškega ustvarjanja, humanizem, kulturna dediščina, fenomenološko in sociološko obravnavanje tem in kulturna politika.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Izpostavljamo pogovor z dr. Jernejem Weissom o dvodnevnem Mednarodnem muzikološkem simpoziju in 40. Slovenskih glasbenih dnevih, ki je na sporedu ob 8:10. Dopolnjuje ga glasba slovenskih skladateljev: Uvertura h komični operi Blaža Arniča, Valčki za klavir, op. 26 Janeza Matičiča, Divertimento za klavir in godala Matije Bravničarja, Poloneza za klavir Benjamina Ipavca, Narodna in Scherzo za rog, godala in šest instrumentov Tomaža Habeta, Sonata za violino in klavir št. 1 Milka Lazarja, Sinfonietta za orkester Primoža Ramovša in slovenska ljudska iz Prekmurja Ne ouri, ne sejaj v harmonizaciji Radovana Gobca.
Izpostavljamo pogovor z dr. Jernejem Weissom o dvodnevnem Mednarodnem muzikološkem simpoziju in 40. Slovenskih glasbenih dnevih, ki je na sporedu ob 8:10. Dopolnjuje ga glasba slovenskih skladateljev: Uvertura h komični operi Blaža Arniča, Valčki za klavir, op. 26 Janeza Matičiča, Divertimento za klavir in godala Matije Bravničarja, Poloneza za klavir Benjamina Ipavca, Narodna in Scherzo za rog, godala in šest instrumentov Tomaža Habeta, Sonata za violino in klavir št. 1 Milka Lazarja, Sinfonietta za orkester Primoža Ramovša in slovenska ljudska iz Prekmurja Ne ouri, ne sejaj v harmonizaciji Radovana Gobca.
Louise Glück spada med ključne ameriških pesniške glasove druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, njeno delo pa zaznamuje zadržana, refleksivna govorica. Zbirka Divje perunike (1992), nagrajena s Pulitzerjevo nagrado, tematizira razmerje med človekom, naravo in presežnim. Prevod Veronika Dintinjana, interpretacija Maja Sever, redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Tina Poglajen. Posneto leta 2008.
Louise Glück spada med ključne ameriških pesniške glasove druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, njeno delo pa zaznamuje zadržana, refleksivna govorica. Zbirka Divje perunike (1992), nagrajena s Pulitzerjevo nagrado, tematizira razmerje med človekom, naravo in presežnim. Prevod Veronika Dintinjana, interpretacija Maja Sever, redakcija Marjan Kovačevič Beltram, Tina Poglajen. Posneto leta 2008.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.
Predvajamo uverturo k operi Ifigenija v Avlidi Luigija Cherubinija in Koncert za klavir in orkester št. 3 v a-molu, op. 107 Friedricha Kalkbrennerja s pianistom Howardom Shelleyjem v vlogi solista.
Na sporedu Variacije na Gagliardo Johna Dowlanda za orgle Samuela Scheidta, Concerto grosso št. 12 v F-duru, op. 6 Arcangela Corellija, Šest variacij na izvirno temo v D-duru, op. 76 Ludwiga van Beethovna, Koncert za flavto št. 2 v e-molu, op. 6 Karla Friedricha Abela in Pet pesmi brez besed iz različnih opusov Felixa Mendelssohna.
Na sporedu Variacije na Gagliardo Johna Dowlanda za orgle Samuela Scheidta, Concerto grosso št. 12 v F-duru, op. 6 Arcangela Corellija, Šest variacij na izvirno temo v D-duru, op. 76 Ludwiga van Beethovna, Koncert za flavto št. 2 v e-molu, op. 6 Karla Friedricha Abela in Pet pesmi brez besed iz različnih opusov Felixa Mendelssohna.
V treh dneh pred četrtkovim koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na Slovenskih glasbenih dneh v treh epizodah gledamo v ozadja treh del s sporeda Simfonikov. Najprej skladatelj in pianist Žiga Stanič predstavi dramaturško idejo, slogovne zamahe in rabo preparacij v svojem novem klavirskem koncertu, ki ga bo kot solist tudi izvedel.
V treh dneh pred četrtkovim koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na Slovenskih glasbenih dneh v treh epizodah gledamo v ozadja treh del s sporeda Simfonikov. Najprej skladatelj in pianist Žiga Stanič predstavi dramaturško idejo, slogovne zamahe in rabo preparacij v svojem novem klavirskem koncertu, ki ga bo kot solist tudi izvedel.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Simfonični orkester RTV Slovenija je pod vodstvom dirigenta, hkrati pa tudi diplomiranega pianista Simona Krečiča pripravil koncert klavirske glasbe. Poimenovali so ga »Noč klavirjev«, saj se je v enem večeru na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma predstavilo kar pet mladih pianistov na petih klavirskih koncertih. V tokratni oddaji boste spremljali Rapsodijo na Paganinijevo temo v a-molu, op. 43, skladatelja Rahmaninova, v izvedbi pianista Danijela Breclja (1998). Klavir se je začel učiti na Glasbeni šoli v Novi Gorici, že pri dvanajstih letih pa ga je v razred nadarjenih otrok sprejel priznani ruski pedagog in pianist Sijavuš Gadžijev. Magisterij je opravil na Pariškem državnem konservatoriju in se izpopolnjeval na Salzburškem Mozarteumu in Pianistični akademiji v Imoli.
Simfonični orkester RTV Slovenija je pod vodstvom dirigenta, hkrati pa tudi diplomiranega pianista Simona Krečiča pripravil koncert klavirske glasbe. Poimenovali so ga »Noč klavirjev«, saj se je v enem večeru na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma predstavilo kar pet mladih pianistov na petih klavirskih koncertih. V tokratni oddaji boste spremljali Rapsodijo na Paganinijevo temo v a-molu, op. 43, skladatelja Rahmaninova, v izvedbi pianista Danijela Breclja (1998). Klavir se je začel učiti na Glasbeni šoli v Novi Gorici, že pri dvanajstih letih pa ga je v razred nadarjenih otrok sprejel priznani ruski pedagog in pianist Sijavuš Gadžijev. Magisterij je opravil na Pariškem državnem konservatoriju in se izpopolnjeval na Salzburškem Mozarteumu in Pianistični akademiji v Imoli.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Klemen Pisk je doslej izdal tri pesniške zbirke. Njegova poezija se pogosto giblje med refleksijo in intimno izkušnjo. V ciklu Konklave pesnik vstopa v zaprt prostor, v katerem se razkrivajo skriti pomeni. Režiserka: Saška Rakef; interpret: Gregor Zorc; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstrica zvoka: Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2026.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Klemen Pisk je doslej izdal tri pesniške zbirke. Njegova poezija se pogosto giblje med refleksijo in intimno izkušnjo. V ciklu Konklave pesnik vstopa v zaprt prostor, v katerem se razkrivajo skriti pomeni. Režiserka: Saška Rakef; interpret: Gregor Zorc; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstrica zvoka: Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2026.
V oddaji Koža slike raziskujemo materialnost kot skupni princip likovne umetnosti in glasbe 20. stoletja. Dela Anselma Kieferja in Antonija Tàpiesa nas usmerjajo k razmisleku o površini slike kot nosilki pomena – kot prostoru, kjer se plastijo čas, zgodovina in izkušnja. Vzporedno glasba Arva Pärta in Henryka Góreckega razpira zvočni prostor, v katerem zvok deluje kot material: plasten, zadržan in izrazito prisoten. Oddaja tako odpira vprašanje, kako lahko umetnost preseže reprezentacijo in postane neposredna izkušnja – nekaj, kar ne le vidimo ali slišimo, temveč občutimo kot snov.
V oddaji Koža slike raziskujemo materialnost kot skupni princip likovne umetnosti in glasbe 20. stoletja. Dela Anselma Kieferja in Antonija Tàpiesa nas usmerjajo k razmisleku o površini slike kot nosilki pomena – kot prostoru, kjer se plastijo čas, zgodovina in izkušnja. Vzporedno glasba Arva Pärta in Henryka Góreckega razpira zvočni prostor, v katerem zvok deluje kot material: plasten, zadržan in izrazito prisoten. Oddaja tako odpira vprašanje, kako lahko umetnost preseže reprezentacijo in postane neposredna izkušnja – nekaj, kar ne le vidimo ali slišimo, temveč občutimo kot snov.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
Bojan Krivokapić je eden izmed močnejših in prodornejših literarnih glasov pojugoslovanske književnosti mlajše generacije. Tako začne pisateljica Tina Perić avtorjev Literarni portret in v nadaljevanju predstavi njegov opus in nekatere njegove ustvarjalne poteze. Avtorica scenarija in prevajalka Tina Perić, prevajalec Janko Moder, prevajalka Bojana Vajt, režiserka Saška Rakef, interpret Gregor Zorc, bralka Eva Longyka Marušič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednik oddaje Marko Golja. Narejeno 2026.
V nedeljo zvečer z Branetom Rončelom
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Oddaja predstavlja in napoveduje dogodke s kulturno-umetniške scene v Sloveniji in čez mejo. Ob avtorju oddaje jih komentirajo in pojasnjujejo ustvarjalci, poznavalci posameznih področij umetnosti. V petih letih predvajanja oddaje se je v studiu zvrstilo okrog 200 gostov, ki so s svojimi projekti (na glasbenem, plesnem, filmskem, festivalskem ali likovnem področju) zaznamovali kulturno-umetniško dogajanje v tekočem letu. Izbor glasbe, ki povezuje pogovore, je tradicionalno v rokah voditelja. Odpira glasbene svetove domačih umetnikov v družbi tistih, ki prihajajo iz sveta popularne glasbe zunaj naših meja: pop, rock, funk, soul, r & b, fusion, jazz, blues, reggae, afriška urbana glasba, NY salsa, Kuba, Portoriko ... Vodilo so zgodbe, dobre ideje in stopnja kreativnosti nastopajočih, strnjeni v 120 minutni »groove-road trip« format živega komuniciranja s poslušalci »v nedeljo zvečer«.
Izidor Cankar je bil deset let mlajši bratranec pisatelja Ivana. Uspešno in pomembno je deloval na različnih področjih. Bil je eden prvih pomembnih umetnostnih zgodovinarjev pri nas, pisatelj, kritik, prevajalec in diplomat. V svojem času je zelo dobro razumel pomen takratnega velikega ustvarjalnega obdobja Slovencev in v letih od 1910 do 1919 pripravil vrsto literariziranih intervjujev s takratnimi slovenskimi umetniki, ki so pomemben zapis o njihovem intimnem svetu, razmišljanjih in pogledih na umetnost. Pogovore, ki so bili novost v tedanji publicistiki, je imenoval Obiski. Objavljal jih je v literarnem mesečniku Dom in svet, pozneje so izšli tudi v knjižni obliki. Ob stoštirideseti obletnici rojstva Izidorja Cankarja objavljamo besedilo o njegovem obisku pri bratrancu pisatelju Ivanu Cankarju na Rožniku. Zapis je pomagal pri opremljanju Cankarjeve spominske sobe na Rožniku. Igralec Milan Štefe, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Jože Valentič, urednici oddaje Maja Žel Nolda, Tadeja Krečič Scholten. Posneto septembra 2018.
Izidor Cankar je bil deset let mlajši bratranec pisatelja Ivana. Uspešno in pomembno je deloval na različnih področjih. Bil je eden prvih pomembnih umetnostnih zgodovinarjev pri nas, pisatelj, kritik, prevajalec in diplomat. V svojem času je zelo dobro razumel pomen takratnega velikega ustvarjalnega obdobja Slovencev in v letih od 1910 do 1919 pripravil vrsto literariziranih intervjujev s takratnimi slovenskimi umetniki, ki so pomemben zapis o njihovem intimnem svetu, razmišljanjih in pogledih na umetnost. Pogovore, ki so bili novost v tedanji publicistiki, je imenoval Obiski. Objavljal jih je v literarnem mesečniku Dom in svet, pozneje so izšli tudi v knjižni obliki. Ob stoštirideseti obletnici rojstva Izidorja Cankarja objavljamo besedilo o njegovem obisku pri bratrancu pisatelju Ivanu Cankarju na Rožniku. Zapis je pomagal pri opremljanju Cankarjeve spominske sobe na Rožniku. Igralec Milan Štefe, mojster zvoka Urban Gruden, režiser Jože Valentič, urednici oddaje Maja Žel Nolda, Tadeja Krečič Scholten. Posneto septembra 2018.
Nemško danski ustvarjalec Dieterich Buxtehude je bil odličen organist, v njegovem skladateljskem opusu pa imajo najpomembnejše mesto vokalna dela in skladbe za inštrumente s tipkami, mnoge med njimi po mnenju raziskovalcev predstavljajo vrhunec tako imenovanega fantastičnega sloga v zgodnjebaročni dobi. Med njegovimi orgelskimi deli posebno mesto zavzemajo preludiji, toccate in fuge, ki združujejo svobodno improvizacijo s strogim kontrapunktom. Buxtehude je tudi avtor številnih obdelav koralnih napevov, v njegovem opusu je več kot 40 koralnih preludijev, koralnih fantazij in koralnih varijacij. Izbor njegovih del v cerkvi sv. Petra Mancrofta v Norwichu v Angliji izvaja angleški organist Graham Barber.
Nemško danski ustvarjalec Dieterich Buxtehude je bil odličen organist, v njegovem skladateljskem opusu pa imajo najpomembnejše mesto vokalna dela in skladbe za inštrumente s tipkami, mnoge med njimi po mnenju raziskovalcev predstavljajo vrhunec tako imenovanega fantastičnega sloga v zgodnjebaročni dobi. Med njegovimi orgelskimi deli posebno mesto zavzemajo preludiji, toccate in fuge, ki združujejo svobodno improvizacijo s strogim kontrapunktom. Buxtehude je tudi avtor številnih obdelav koralnih napevov, v njegovem opusu je več kot 40 koralnih preludijev, koralnih fantazij in koralnih varijacij. Izbor njegovih del v cerkvi sv. Petra Mancrofta v Norwichu v Angliji izvaja angleški organist Graham Barber.
Predvajamo posnetke s koncerta, ki je bil 19. marca letos v koncertni dvorani kompleksa City Halls v Glasgowu. Tam je nastopil Škotski simfonični orkester BBC pod vodstvom svoje glavne gostujoče dirigentke, Bolgarke Delyane Lazarove. Najprej je bil na sporedu redko izvajani Koncert za dva klavirja v As-duru, ki ga je Felix Mendelssohn zložil pri 15 letih in v katerem sta pod imenom Duo Játékok kot solistki nastopili pianistki Naïri Badal in Adélaïde Panaget. Koncertni spored je v drugem delu dopolnila še Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74, 'Patetična', Petra Iljiča Čajkovskega.
Predvajamo posnetke s koncerta, ki je bil 19. marca letos v koncertni dvorani kompleksa City Halls v Glasgowu. Tam je nastopil Škotski simfonični orkester BBC pod vodstvom svoje glavne gostujoče dirigentke, Bolgarke Delyane Lazarove. Najprej je bil na sporedu redko izvajani Koncert za dva klavirja v As-duru, ki ga je Felix Mendelssohn zložil pri 15 letih in v katerem sta pod imenom Duo Játékok kot solistki nastopili pianistki Naïri Badal in Adélaïde Panaget. Koncertni spored je v drugem delu dopolnila še Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74, 'Patetična', Petra Iljiča Čajkovskega.
NAPOVED: Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila sinoči zadnja premiera te sezone, hkrati pa prva slovenska uprizoritev drame Komarji Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko. Prevedla jo je Tina Mahkota, dramaturg je bil Rok Ándres. Sodobna britanska avtorica Lucy Kirkwood nam je že dobro poznana po dveh uspešnih predstavah v ljubljanski Drami, to sta Otroci in Nebesje, zdaj sledi torej še drama Komarji iz leta 2017. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Saša Tabaković, Nika Rozman, Maruša Majer, Zvezdana Mlakar, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar. Avtorsko ekipo uprizoritve, ki je nastala po prevodu Tine Mahkota in pod vodstvom režiserke Maše Pelko, sestavljajo dramaturg (in urednik gledališkega lista) Rok Andres, lektor Arko, scenograf in avtor videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, skladatelja Val Fürst in Pavel Panon Raščan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, asistentka režiserke Luna Pentek, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijska asistentka dramaturga Nastja Uršula Virk.
NAPOVED: Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila sinoči zadnja premiera te sezone, hkrati pa prva slovenska uprizoritev drame Komarji Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko. Prevedla jo je Tina Mahkota, dramaturg je bil Rok Ándres. Sodobna britanska avtorica Lucy Kirkwood nam je že dobro poznana po dveh uspešnih predstavah v ljubljanski Drami, to sta Otroci in Nebesje, zdaj sledi torej še drama Komarji iz leta 2017. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Saša Tabaković, Nika Rozman, Maruša Majer, Zvezdana Mlakar, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar. Avtorsko ekipo uprizoritve, ki je nastala po prevodu Tine Mahkota in pod vodstvom režiserke Maše Pelko, sestavljajo dramaturg (in urednik gledališkega lista) Rok Andres, lektor Arko, scenograf in avtor videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, skladatelja Val Fürst in Pavel Panon Raščan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, asistentka režiserke Luna Pentek, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijska asistentka dramaturga Nastja Uršula Virk.
izvajajo odlomke iz del Mozarta, Wagnerja, Gounoda, Donizettija in Verdija.
izvajajo odlomke iz del Mozarta, Wagnerja, Gounoda, Donizettija in Verdija.
"O nikoli videni in nezaslišani prigodi, ki jo je hrabri don Kihot izpeljal brez nevarnosti, tako brez nevarnosti, kakor je še nikoli ni izpeljal noben drug sloveč vitez na svetu." Tako Miguel de Cervantes Saavedra uvede 20. poglavje 1. dela svojega slovitega romana o hrabrem vitezu. Intrerpret Gregor Zorc, prevajalec Niko Košir, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
"O nikoli videni in nezaslišani prigodi, ki jo je hrabri don Kihot izpeljal brez nevarnosti, tako brez nevarnosti, kakor je še nikoli ni izpeljal noben drug sloveč vitez na svetu." Tako Miguel de Cervantes Saavedra uvede 20. poglavje 1. dela svojega slovitega romana o hrabrem vitezu. Intrerpret Gregor Zorc, prevajalec Niko Košir, režiserka Saška Rakef, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Leto nastanka 2026.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.