Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.
Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Nadaljevanka je posneta po istoimenski knjigi (Anatomía de un instante, 2009) Javierja Cercasa, priznanega španskega pisatelja, esejista in profesorja španske književnosti. Štiri njegova dela so prevedena tudi v slovenščino: Vojaki Salamine (2013), Motiv (2017), Slepar (2022) in Slepa pega (2024). Anatomija trenutka obravnava dramatičen dogodek, ki se je zgodil 23. februarja 1981, šest let po smrti generala Franca, ki je od leta 1939 do 1975 kot diktator vladal Španiji. Dogodek, znan tudi kot 23 F, se je zapisal v zgodovino kot prelomna točka španske tranzicije in pomeni prehod v demokracijo. Tistega dne je podpolkovnik Antonio Tejero z oboroženimi enotami vdrl v kongres. Poslance so zadržali, streljali v zrak in zahtevali konec demokratičnega procesa. Večina se je sklonila v kritje, le trije, Adolfo Suárez, Santiago Carrillo in Manuel Gutiérrez Mellado, so ostali na svojih mestih in s tem izrazili »ne« poskusu vrnitve nedemokratične vladavine. 1. del: Adolfo Suárez je bil prvi predsednik španske vlade po Francovi smrti leta 1975. Na mesto premierja ga je postavil kralj Juan Carlos, toda Suárez si je želel postati od ljudstva izvoljeni premier. Toda zato je moral najprej odpraviti Francov režim, ki je bil tudi po smrti diktatorja še vedno ovira na poti k demokraciji. Tako je pridobil veliko sovražnikov. Hkrati je bila pred njim še težka odločitev, ali naj legalizira za časa Franca prepovedano Komunistično stranko ali ne. Z legalizacijo bi izdal frankiste, če Komunistične stranke ne bi legalizirali, pa bi ogrozil legitimnost splošnih volitev. Kaj torej storiti? Kakšno ceno ima demokracija? ANATOMÍA DE UN INSTANTE / The Anatomy of a Moment / 2025 / Španija, Francija Režija: Alberto Rodríguez Scenarij: Fran Araújo, Rafael Cobos, Alberto Rodríguez V glavnih vlogah: Eduard Fernández, Álvaro Morte, Miki Esparbé, Manolo Solo, Samuel López, Ignacio Castillo, Juanma Navas, David Lorente
Nadaljevanka je posneta po istoimenski knjigi (Anatomía de un instante, 2009) Javierja Cercasa, priznanega španskega pisatelja, esejista in profesorja španske književnosti. Štiri njegova dela so prevedena tudi v slovenščino: Vojaki Salamine (2013), Motiv (2017), Slepar (2022) in Slepa pega (2024). Anatomija trenutka obravnava dramatičen dogodek, ki se je zgodil 23. februarja 1981, šest let po smrti generala Franca, ki je od leta 1939 do 1975 kot diktator vladal Španiji. Dogodek, znan tudi kot 23 F, se je zapisal v zgodovino kot prelomna točka španske tranzicije in pomeni prehod v demokracijo. Tistega dne je podpolkovnik Antonio Tejero z oboroženimi enotami vdrl v kongres. Poslance so zadržali, streljali v zrak in zahtevali konec demokratičnega procesa. Večina se je sklonila v kritje, le trije, Adolfo Suárez, Santiago Carrillo in Manuel Gutiérrez Mellado, so ostali na svojih mestih in s tem izrazili »ne« poskusu vrnitve nedemokratične vladavine. 1. del: Adolfo Suárez je bil prvi predsednik španske vlade po Francovi smrti leta 1975. Na mesto premierja ga je postavil kralj Juan Carlos, toda Suárez si je želel postati od ljudstva izvoljeni premier. Toda zato je moral najprej odpraviti Francov režim, ki je bil tudi po smrti diktatorja še vedno ovira na poti k demokraciji. Tako je pridobil veliko sovražnikov. Hkrati je bila pred njim še težka odločitev, ali naj legalizira za časa Franca prepovedano Komunistično stranko ali ne. Z legalizacijo bi izdal frankiste, če Komunistične stranke ne bi legalizirali, pa bi ogrozil legitimnost splošnih volitev. Kaj torej storiti? Kakšno ceno ima demokracija? ANATOMÍA DE UN INSTANTE / The Anatomy of a Moment / 2025 / Španija, Francija Režija: Alberto Rodríguez Scenarij: Fran Araújo, Rafael Cobos, Alberto Rodríguez V glavnih vlogah: Eduard Fernández, Álvaro Morte, Miki Esparbé, Manolo Solo, Samuel López, Ignacio Castillo, Juanma Navas, David Lorente
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Gre za odmevno razstavo v Furlaniji - Julijski krajini, ki privablja vse več obiskovalcev. Pred odhodom v pokoj bomo v studiu gostili našo novinarsko kolegico Darjo Korez Korenčan. Ustvarjalka kulturnih oddaj že več kot štirideset let deluje v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija in je ena od soustanoviteljic oddaje Osmi dan. Sicer pa več kot tri desetletja pripravlja oddajo Opus, avtorsko oddajo s področja klasične glasbe. Z njo bomo med drugim govorili o posebnostih poročanja s tega področja, o najopaznejših domačih in tujih ustvarjalcih, ki jih je spremljala, pa tudi številnih drugih temah, ki jih je predstavljala gledalcem. Predstavljamo še enega vsestranskega ustvarjalca, ki je močno zaznamoval podobo naših oddaj. Andrej Lupinc je štiri desetletja deloval kot direktor fotografije in snemalec na Televiziji Slovenija. Nedavno je prejel nagrado iris Društva filmskih snemalcev za življenjsko delo. Poznamo pa ga tudi kot pisca kratkih zgodb in poezije, režiserja in scenarista, znanega protagonista alternativne scene v osemdesetih, zagrizenega ribiča in basista v prvi postavi Laibacha.
V videmskem Muzeju sodobne umetnosti smo si ogledali razstavo »Impresionizem in modernizem«, ki vključuje dela najpomembnejših evropskih likovnih umetnikov zadnjih sto petdeset let. Slike in skulpture so del zbirke švicarskega umetniškega muzeja v Winterthurju, kjer so konec 19. stoletja med prvimi prepoznali prodornost francoskih impresionistov. Gre za odmevno razstavo v Furlaniji - Julijski krajini, ki privablja vse več obiskovalcev. Pred odhodom v pokoj bomo v studiu gostili našo novinarsko kolegico Darjo Korez Korenčan. Ustvarjalka kulturnih oddaj že več kot štirideset let deluje v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija in je ena od soustanoviteljic oddaje Osmi dan. Sicer pa več kot tri desetletja pripravlja oddajo Opus, avtorsko oddajo s področja klasične glasbe. Z njo bomo med drugim govorili o posebnostih poročanja s tega področja, o najopaznejših domačih in tujih ustvarjalcih, ki jih je spremljala, pa tudi številnih drugih temah, ki jih je predstavljala gledalcem. Predstavljamo še enega vsestranskega ustvarjalca, ki je močno zaznamoval podobo naših oddaj. Andrej Lupinc je štiri desetletja deloval kot direktor fotografije in snemalec na Televiziji Slovenija. Nedavno je prejel nagrado iris Društva filmskih snemalcev za življenjsko delo. Poznamo pa ga tudi kot pisca kratkih zgodb in poezije, režiserja in scenarista, znanega protagonista alternativne scene v osemdesetih, zagrizenega ribiča in basista v prvi postavi Laibacha.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
Levijeve sanje se razblinijo, ko zlato, s katerim je nameraval izplačati svoja polbrata, konča na dnu morja. Iz New Yorka pride njegov brat Louis in prevzame nadzor nad podjetjem. Da bi svoji družini omogočil preživetje, se Jacob Davis pridruži vojakom v državljanski vojni. Njegova žena Annie se kmalu zatem odpravi v San Francisco, da bi poiskala poslovnega partnerja za izdelavo moževih hlač, ravno v času, ko Levijev prijatelj Jude William pade pod streli neznanega napadalca. CALL ME LEVI / 2024 / Nemčija Scenarij: Robert Krause, Neele Leana Vollmar Režija: Neele Leana Vollmar V glavnih vlogah: Vincent Redetzki, Amy Benkenstein, Anton von Lucke, Lea van Acken, Bardo Böhlefeld, Hannes Wegener, Alessandro Schuster, Golo Euler, Roland Koch, Lukas Rüppel, Bernd Hölscher, Niels Bormann, Johannes Silberschneider
Levijeve sanje se razblinijo, ko zlato, s katerim je nameraval izplačati svoja polbrata, konča na dnu morja. Iz New Yorka pride njegov brat Louis in prevzame nadzor nad podjetjem. Da bi svoji družini omogočil preživetje, se Jacob Davis pridruži vojakom v državljanski vojni. Njegova žena Annie se kmalu zatem odpravi v San Francisco, da bi poiskala poslovnega partnerja za izdelavo moževih hlač, ravno v času, ko Levijev prijatelj Jude William pade pod streli neznanega napadalca. CALL ME LEVI / 2024 / Nemčija Scenarij: Robert Krause, Neele Leana Vollmar Režija: Neele Leana Vollmar V glavnih vlogah: Vincent Redetzki, Amy Benkenstein, Anton von Lucke, Lea van Acken, Bardo Böhlefeld, Hannes Wegener, Alessandro Schuster, Golo Euler, Roland Koch, Lukas Rüppel, Bernd Hölscher, Niels Bormann, Johannes Silberschneider
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Pred kratkim smo se skupaj s televizijsko ekipo oddaje Kaj govoriš mudili v Carigradu, kjer smo raziskovali življenje romske skupnosti, ki že skoraj tisoč let soustvarja podobo tega mesta. V daljši reportaži razkrivamo zgodbe o vsakdanjem delu, ponosu in tradiciji, pa tudi o izzivih, kot so diskriminacija, revščina in izguba jezika. V reportaži boste spoznali posameznike, aktiviste in delavce, ki vsak po svoje ohranjajo romsko identiteto v sodobni Turčiji. Njihove osebne izpovedi razkrivajo, kaj pomeni biti Rom, ki je ujet med preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. V Turčiji po ocenah nevladnikov živi okoli 8 milijonov Romov, to predstavlja približno deset odstotkov prebivalstva, od tega jih v Carigradu živi približno pol milijona. Gre za eno največjih romskih skupnosti v Evropi, ki je kljub svoji številnosti še vedno pogosto na družbenem robu. Tako številna skupnost pa še vedno nima ustrezne politične zastopanosti in dostopa do osnovnih pravic. Pred nami je nov izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu se za lovoriko potegujeta dve ljubljanski zasedbi: legendarni Šukar s skladbo Khamoro ter skupina Jutro s skladbo Cikorija. Tuji del glasovanja prinaša ognjevite ritme. Na izbiro vam tokrat ponujamo zasedbo Cubismo v sodelovanju s Kočani orkestrom in skladbo El Cumbanchero ter nepozabno Esmo Redžepovo z ansamblom Teodosievski s skladbo A Bre Babi.
Pred kratkim smo se skupaj s televizijsko ekipo oddaje Kaj govoriš mudili v Carigradu, kjer smo raziskovali življenje romske skupnosti, ki že skoraj tisoč let soustvarja podobo tega mesta. V daljši reportaži razkrivamo zgodbe o vsakdanjem delu, ponosu in tradiciji, pa tudi o izzivih, kot so diskriminacija, revščina in izguba jezika. V reportaži boste spoznali posameznike, aktiviste in delavce, ki vsak po svoje ohranjajo romsko identiteto v sodobni Turčiji. Njihove osebne izpovedi razkrivajo, kaj pomeni biti Rom, ki je ujet med preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. V Turčiji po ocenah nevladnikov živi okoli 8 milijonov Romov, to predstavlja približno deset odstotkov prebivalstva, od tega jih v Carigradu živi približno pol milijona. Gre za eno največjih romskih skupnosti v Evropi, ki je kljub svoji številnosti še vedno pogosto na družbenem robu. Tako številna skupnost pa še vedno nima ustrezne politične zastopanosti in dostopa do osnovnih pravic. Pred nami je nov izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu se za lovoriko potegujeta dve ljubljanski zasedbi: legendarni Šukar s skladbo Khamoro ter skupina Jutro s skladbo Cikorija. Tuji del glasovanja prinaša ognjevite ritme. Na izbiro vam tokrat ponujamo zasedbo Cubismo v sodelovanju s Kočani orkestrom in skladbo El Cumbanchero ter nepozabno Esmo Redžepovo z ansamblom Teodosievski s skladbo A Bre Babi.
Dokumentarna serija v dveh delih prikaže zgodbo Jean-Paula Belmonda, ki je v svoji filmski karieri posnel 90 filmov in postal ikona. Intimna zgodba igralca, o njegovih zmagah, pa tudi preizkušnjah, dvomih, razočaranjih in osebnih tragedijah. Gnala ga je le ena strast, od Godarda do de Broca, od Lautnerja do Leloucha: igrati in gledalce zabavati z nasmeškom, spontanostjo, energijo, akrobacijami. Belmondo je spremenil pravila filmske igre. Pri 27 letih je v filmu Do zadnjega diha postal mit, francoski Steve McQueen. Karizmatičen in iznajdljiv, zapeljiv in drzen je svoje vloge igral tako, kot je živel – tisoč kilometrov na uro. 1. del: Prvi del prikaže Belmondovo srečno otroštvo. Rodil se je v umetniški družini in že kot otrok je vedel, da bo nekoč igralec. Šele v tretje mu je uspelo opraviti sprejemne izpite na gledališki akademiji, a se mu zaradi zlomljenega nosu in štrlečih ušes gledališka kariera ni obetala. Po manjših vlogah v filmih je bila prelomnica v njegovi karieri film Do zadnjega diha, ki je pomenil rojstvo novega vala, za Belmonda pa nove vloge, v katerih je blestel. Druga prelomnica pa je bil film Mož iz Hongkonga, v katerem je nastopil z zvezdnico Ursulo Andress. Do tedaj srečno poročen je Jean-Paul Belmondo podlegel šarmu Bondovega dekleta. BELMONDO, THE INCORRIGIBLE / Francija / 2022 / Režija: François Lévy-Kuentz
Dokumentarna serija v dveh delih prikaže zgodbo Jean-Paula Belmonda, ki je v svoji filmski karieri posnel 90 filmov in postal ikona. Intimna zgodba igralca, o njegovih zmagah, pa tudi preizkušnjah, dvomih, razočaranjih in osebnih tragedijah. Gnala ga je le ena strast, od Godarda do de Broca, od Lautnerja do Leloucha: igrati in gledalce zabavati z nasmeškom, spontanostjo, energijo, akrobacijami. Belmondo je spremenil pravila filmske igre. Pri 27 letih je v filmu Do zadnjega diha postal mit, francoski Steve McQueen. Karizmatičen in iznajdljiv, zapeljiv in drzen je svoje vloge igral tako, kot je živel – tisoč kilometrov na uro. 1. del: Prvi del prikaže Belmondovo srečno otroštvo. Rodil se je v umetniški družini in že kot otrok je vedel, da bo nekoč igralec. Šele v tretje mu je uspelo opraviti sprejemne izpite na gledališki akademiji, a se mu zaradi zlomljenega nosu in štrlečih ušes gledališka kariera ni obetala. Po manjših vlogah v filmih je bila prelomnica v njegovi karieri film Do zadnjega diha, ki je pomenil rojstvo novega vala, za Belmonda pa nove vloge, v katerih je blestel. Druga prelomnica pa je bil film Mož iz Hongkonga, v katerem je nastopil z zvezdnico Ursulo Andress. Do tedaj srečno poročen je Jean-Paul Belmondo podlegel šarmu Bondovega dekleta. BELMONDO, THE INCORRIGIBLE / Francija / 2022 / Režija: François Lévy-Kuentz
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.
Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Državni zbor se bo na jutrišnji seji seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne predlaga kandidata za novega predsednika vlade. S tem se bo odprl 14-dnevni drugi krog, ko lahko mandatarja predlaga tudi 10 poslancev ali poslanska skupina. Kdo bo pripadal prihodnji vladi, bi lahko bilo bolj jasno po petkovem kolegiju predsednika državnega zbora, ko bo med drugim govor o položajih v KNOVS-u. Druge teme: - Nove napetosti v Hormuški ožini, pa tudi med Washingtonom in Evropo. - V Furlaniji in Posočju s prireditvami zaznamujejo 50 let od uničujočega potresa. - Suša že vpliva na kmetijstvo, najbolj prizadeta travišča.
Državni zbor se bo na jutrišnji seji seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne predlaga kandidata za novega predsednika vlade. S tem se bo odprl 14-dnevni drugi krog, ko lahko mandatarja predlaga tudi 10 poslancev ali poslanska skupina. Kdo bo pripadal prihodnji vladi, bi lahko bilo bolj jasno po petkovem kolegiju predsednika državnega zbora, ko bo med drugim govor o položajih v KNOVS-u. Druge teme: - Nove napetosti v Hormuški ožini, pa tudi med Washingtonom in Evropo. - V Furlaniji in Posočju s prireditvami zaznamujejo 50 let od uničujočega potresa. - Suša že vpliva na kmetijstvo, najbolj prizadeta travišča.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Bi radi vedeli, kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet, v katerem računalniki berejo naša čustva? Kakšen bo planet z neomejeno čisto energijo? Matematičarka Hannah Fry se bo poglobila v številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob pogledu v prihodnost. Ob pogovorih z vodilnimi strokovnjaki bo razkrila, kaj se nam resnično obeta in kje so meje tistega, kar si sploh znamo predstavljati. 4. del: Voda Naše preživetje je odvisno od vode, a svetovne zaloge se hitro krčijo. Voda je že nadomestila nafto kot najpogostejši vzrok spopadov po svetu. Ali nam tehnologija lahko zagotovi dovolj pitne vode tudi v prihodnosti? Zaradi naraščajočih potreb in podnebnih sprememb voda postaja tudi vprašanje državne varnosti. THE FUTURE WITH HANNAH FRY (II.) / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alastair Duncan, Catherine Gale
Bi radi vedeli, kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet, v katerem računalniki berejo naša čustva? Kakšen bo planet z neomejeno čisto energijo? Matematičarka Hannah Fry se bo poglobila v številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob pogledu v prihodnost. Ob pogovorih z vodilnimi strokovnjaki bo razkrila, kaj se nam resnično obeta in kje so meje tistega, kar si sploh znamo predstavljati. 4. del: Voda Naše preživetje je odvisno od vode, a svetovne zaloge se hitro krčijo. Voda je že nadomestila nafto kot najpogostejši vzrok spopadov po svetu. Ali nam tehnologija lahko zagotovi dovolj pitne vode tudi v prihodnosti? Zaradi naraščajočih potreb in podnebnih sprememb voda postaja tudi vprašanje državne varnosti. THE FUTURE WITH HANNAH FRY (II.) / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alastair Duncan, Catherine Gale
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Po spomladanskih enodnevnih klasikah se sezona kolesarske svetovne serije nadaljuje z večetapnimi dirkami. Pretekli konec tedna sta se slovenska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič udeležila dirke po Romandiji, ne bosta pa nastopila na prvem grand touru sezone, na dirki po Italiji. O sezoni obeh slovenskih predstavnikov so z gosti govorili avtorji podkasta Tour 202. Delu najnovejše epizode lahko prisluhnete v popoldanskih športnih minutah.
Po spomladanskih enodnevnih klasikah se sezona kolesarske svetovne serije nadaljuje z večetapnimi dirkami. Pretekli konec tedna sta se slovenska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič udeležila dirke po Romandiji, ne bosta pa nastopila na prvem grand touru sezone, na dirki po Italiji. O sezoni obeh slovenskih predstavnikov so z gosti govorili avtorji podkasta Tour 202. Delu najnovejše epizode lahko prisluhnete v popoldanskih športnih minutah.
Nekateri z leti pobledijo, drugi zasijejo. Glasbeniku in pisatelju Zoranu Predinu in njegovi ženi Barbari Lapajne Predin, nekoč igralki, danes predavateljici komunikacijskih veščin in družinski mediatorki, bi bilo težko reči, da sta se z leti umirila. Kaj nas ohranja žive, radovedne in pogumne — ne glede na leta? Kaj pomeni biti mlad v duhu in kdaj pravzaprav začnemo starati? O tem se v studiu pogovarjamo z zakoncema Predin. Na terenu pa spoznamo skupino Habibi babi — šest babic, ki plešejo trebušni ples in prisegajo na drznost, ter Franja Potočnika iz Mojstrane, ki je na Triglav stopil že več kot tisoč krat in pri skoraj enaindevetdesetih še zdaleč ni rekel zadnje besede. V novi oddaji Ah, ta leta!
Nekateri z leti pobledijo, drugi zasijejo. Glasbeniku in pisatelju Zoranu Predinu in njegovi ženi Barbari Lapajne Predin, nekoč igralki, danes predavateljici komunikacijskih veščin in družinski mediatorki, bi bilo težko reči, da sta se z leti umirila. Kaj nas ohranja žive, radovedne in pogumne — ne glede na leta? Kaj pomeni biti mlad v duhu in kdaj pravzaprav začnemo starati? O tem se v studiu pogovarjamo z zakoncema Predin. Na terenu pa spoznamo skupino Habibi babi — šest babic, ki plešejo trebušni ples in prisegajo na drznost, ter Franja Potočnika iz Mojstrane, ki je na Triglav stopil že več kot tisoč krat in pri skoraj enaindevetdesetih še zdaleč ni rekel zadnje besede. V novi oddaji Ah, ta leta!
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Približuje se Nacionalno odprtje Tednov vseživljenjskega učenja 2026 z razglasitvijo prejemnikov priznanj, ki so najvišja nacionalna priznanja za vseživljenjsko učenje. Novi prejemniki, izbrani med 45 kandidaturami z vse Slovenije, so prepričali z resničnimi zgodbami izjemnih ljudi, ki z učenjem spreminjajo sebe in svet. S programom nacionalnega odprtja se začenjajo že 31. Tedni vseživljenjskega učenja, ki bodo potekali do 14. junija in vabijo na dogodke, delavnice, predavanja, tečaje, razstave in drugih aktivnosti. Namenjeni so vsem generacijam kot vabilo k osebnostni rasti, učenju in povezovanju. Podrobneje o tem v pogovoru z Urško Bittner Pipan, vodjo Središča za obveščanje in ozaveščanje pri Andragoškem centru Slovenije ter Jasmino Levičar, prejemnico priznanja ACS v preteklem obdobju.
Približuje se Nacionalno odprtje Tednov vseživljenjskega učenja 2026 z razglasitvijo prejemnikov priznanj, ki so najvišja nacionalna priznanja za vseživljenjsko učenje. Novi prejemniki, izbrani med 45 kandidaturami z vse Slovenije, so prepričali z resničnimi zgodbami izjemnih ljudi, ki z učenjem spreminjajo sebe in svet. S programom nacionalnega odprtja se začenjajo že 31. Tedni vseživljenjskega učenja, ki bodo potekali do 14. junija in vabijo na dogodke, delavnice, predavanja, tečaje, razstave in drugih aktivnosti. Namenjeni so vsem generacijam kot vabilo k osebnostni rasti, učenju in povezovanju. Podrobneje o tem v pogovoru z Urško Bittner Pipan, vodjo Središča za obveščanje in ozaveščanje pri Andragoškem centru Slovenije ter Jasmino Levičar, prejemnico priznanja ACS v preteklem obdobju.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Slovenija danes, regionalne novice
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.