Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Film prikazuje resnične dogodke, povezane z junaštvom Františka Kriegla, moža, ki je kljuboval sovjetskemu imperiju. Zdravnik in politik František Kriegel, junak praške pomladi, ki se je začela januarja 1968, je bil v noči na 21. avgust aretiran ter skupaj s petimi voditelji partije in države (Dubček, Cerník, Smrkovský, Spacek, Simon) odpeljan v Moskvo. Bil je edini češkoslovaški politik, ki se je v moskovskem ujetništvu uprl Brežnjevu, kljub grožnji likvidacije. In bil je edini, ki ni podpisal t. i. moskovskega protokola. Gre za dokument, ki je pomenil soglasje z okupacijo Češkoslovaške leta 1968, kateri so sledile odprava reform, uvedba cenzure in namestitev enot Varšavskega pakta na ozemlju Českoslovaške. Zasedba se je končala šele z žametno revolucijo leta 1989. MUŽ, KTERÝ STÁL V CESTĚ / The man who Stood in the Way / 2023 / Češka republika, Ukrajina, Latvija Scenarij: Igor Fila Režija: Petr Nikolaev V glavnih vlogah: Tomáš Töpfer, Zuzana Mauréry, Adrian Jastraban, Alois Švehlík, Jiří Ployhar, Daniel Heriban, Přemysl Bureš, Miroslav Táborský, Zuzana Kajnarová, Alexander Ignatusha, Sergiy Kucherenko, Roman Zahyrov, Ivan Shvedoff
Film prikazuje resnične dogodke, povezane z junaštvom Františka Kriegla, moža, ki je kljuboval sovjetskemu imperiju. Zdravnik in politik František Kriegel, junak praške pomladi, ki se je začela januarja 1968, je bil v noči na 21. avgust aretiran ter skupaj s petimi voditelji partije in države (Dubček, Cerník, Smrkovský, Spacek, Simon) odpeljan v Moskvo. Bil je edini češkoslovaški politik, ki se je v moskovskem ujetništvu uprl Brežnjevu, kljub grožnji likvidacije. In bil je edini, ki ni podpisal t. i. moskovskega protokola. Gre za dokument, ki je pomenil soglasje z okupacijo Češkoslovaške leta 1968, kateri so sledile odprava reform, uvedba cenzure in namestitev enot Varšavskega pakta na ozemlju Českoslovaške. Zasedba se je končala šele z žametno revolucijo leta 1989. MUŽ, KTERÝ STÁL V CESTĚ / The man who Stood in the Way / 2023 / Češka republika, Ukrajina, Latvija Scenarij: Igor Fila Režija: Petr Nikolaev V glavnih vlogah: Tomáš Töpfer, Zuzana Mauréry, Adrian Jastraban, Alois Švehlík, Jiří Ployhar, Daniel Heriban, Přemysl Bureš, Miroslav Táborský, Zuzana Kajnarová, Alexander Ignatusha, Sergiy Kucherenko, Roman Zahyrov, Ivan Shvedoff
Aaron Parks je odličen jazzovski pianist srednje generacije. Sprva je sodeloval v zasedbah trobentača Terenca Blancharda, nato se je odpravil na samostojno glasbeno pot. Slišali bomo izbor skladb z njegovih albumov.
Aaron Parks je odličen jazzovski pianist srednje generacije. Sprva je sodeloval v zasedbah trobentača Terenca Blancharda, nato se je odpravil na samostojno glasbeno pot. Slišali bomo izbor skladb z njegovih albumov.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Podeljene so bile ameriške filmske in televizijske nagrade zlati globus. V Trevisu je na ogled razstava Od Picassa do Van Gogha: Zgodbe o slikarstvu od abstrakcije do impresionizma. Predstavljamo novosti izvirnega otroškega leposlovja založbe Mladinska knjiga: Kuhinjska miza Špele Frlic in Grozna šola Maše Ogrizek.
Podeljene so bile ameriške filmske in televizijske nagrade zlati globus. V Trevisu je na ogled razstava Od Picassa do Van Gogha: Zgodbe o slikarstvu od abstrakcije do impresionizma. Predstavljamo novosti izvirnega otroškega leposlovja založbe Mladinska knjiga: Kuhinjska miza Špele Frlic in Grozna šola Maše Ogrizek.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Spremljate posnetek koncertnega programa, ki ga je na prireditvi Mednarodnega združenja žensk SILA v Unionski dvorani v Ljubljani predstavil Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Slavena Kulenovića. Gre za izbor najlepših skladb iz bogate zakladnice klasične glasbe od Mozartovih Uverture k operi Čarobna piščal in Koncerta za rog št. 4, preko Vivaldijevih Štirih letnih časov in Adamičeve priredbe pesmi Spomin Slavka Avsenika do znamenite koračnice Radetzky marš J. Straussa mlajšega. V solističnih vlogah sta se predstavila violinistka Manja Slak in rogist Blaž Ogrič. Režiser posnetka je Juš Hrastnik.
Spremljate posnetek koncertnega programa, ki ga je na prireditvi Mednarodnega združenja žensk SILA v Unionski dvorani v Ljubljani predstavil Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Slavena Kulenovića. Gre za izbor najlepših skladb iz bogate zakladnice klasične glasbe od Mozartovih Uverture k operi Čarobna piščal in Koncerta za rog št. 4, preko Vivaldijevih Štirih letnih časov in Adamičeve priredbe pesmi Spomin Slavka Avsenika do znamenite koračnice Radetzky marš J. Straussa mlajšega. V solističnih vlogah sta se predstavila violinistka Manja Slak in rogist Blaž Ogrič. Režiser posnetka je Juš Hrastnik.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje smo si ogledali razstavo z naslovom »Je narava moderna?«, ki raziskuje odnos do narave in ekološko razmišljanje v moderni arhitekturi in oblikovanju. Njeno izhodišče pri pripravi je bila zbirka MAO z bogato dokumentacijo iz 20. stoletja, ki so ga zaznamovali modernistični ideali napredka, utemeljeni na ideji nenehne gospodarske rasti in industrijske proizvodnje. A vse to je prispevalo k izčrpavanju naravnih virov in h globalnemu segrevanju. V studiu bomo gostili filmsko kritičarko in novinarsko kolegico Ano Jurc, s katero bomo komentirali 83. podelitev zlatih globusov. Ali so zmagali upravičeni favoriti, kdo je bil spregledan, kateri igralski dosežki so najbolj izstopali, pa tudi o tem, kako so se na prireditvi odzvali na aktualno družbeno dogajanje. Znamenita oltarna mojstrovina Vittoreja Carpaccia, ki prikazuje Marijo z detetom na prestolu in s svetniki, je po restavriranju končno na izvornem mestu, v minoritski cerkvi svetega Frančiška Asiškega v Piranu. Sliko zaznamuje pestra zgodovina, leta 1940 so jo odstranili iz cerkve, da bi jo zaščitili pred morebitnim uničenjem v vojni. V svoji vili jo je hranil grof Manin, nato je bila kar 85 let v samostanu v Padovi, zdaj pa je po dolgotrajnem postopku vračanja končno doma. Predstavili bomo tudi pravkar končani konservatorsko-restavratorski postopek.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje smo si ogledali razstavo z naslovom »Je narava moderna?«, ki raziskuje odnos do narave in ekološko razmišljanje v moderni arhitekturi in oblikovanju. Njeno izhodišče pri pripravi je bila zbirka MAO z bogato dokumentacijo iz 20. stoletja, ki so ga zaznamovali modernistični ideali napredka, utemeljeni na ideji nenehne gospodarske rasti in industrijske proizvodnje. A vse to je prispevalo k izčrpavanju naravnih virov in h globalnemu segrevanju. V studiu bomo gostili filmsko kritičarko in novinarsko kolegico Ano Jurc, s katero bomo komentirali 83. podelitev zlatih globusov. Ali so zmagali upravičeni favoriti, kdo je bil spregledan, kateri igralski dosežki so najbolj izstopali, pa tudi o tem, kako so se na prireditvi odzvali na aktualno družbeno dogajanje. Znamenita oltarna mojstrovina Vittoreja Carpaccia, ki prikazuje Marijo z detetom na prestolu in s svetniki, je po restavriranju končno na izvornem mestu, v minoritski cerkvi svetega Frančiška Asiškega v Piranu. Sliko zaznamuje pestra zgodovina, leta 1940 so jo odstranili iz cerkve, da bi jo zaščitili pred morebitnim uničenjem v vojni. V svoji vili jo je hranil grof Manin, nato je bila kar 85 let v samostanu v Padovi, zdaj pa je po dolgotrajnem postopku vračanja končno doma. Predstavili bomo tudi pravkar končani konservatorsko-restavratorski postopek.
Cassandra je zgrožena nad lažmi, ki jih je o njenem odzivu na smrt zaročenca natrosila Mary Austen, zato je še bolj odločena, da Janina pisma ne smejo priti v njene roke. Obuja spomine na težko obdobje po Tomovi smrti, ki ga je preživela pri bratovi družini v Kentu. Naloži pa si še eno nalogo – da bo izpolnila obljubo umirajočemu Fulwarju in Isabelli zagotovila dom pri eni od obeh starejših sester. Toda po pogovoru s prezaposleno Beth in ekscentrično Mary Jane ugotovi, da naloga ne bo lahka. MISS AUSTEN / 2024 / Velika Britanija Scenarij: Andrea Gibb Režija: Aisling Walsh V glavnih vlogah: Keeley Hawes, Rose Leslie, Patsy Ferran, Jessica Hynes, Mirren Mack, Phyllis Logan, Kevin McNally, Max Irons, Alfred Enoch, Calam Lynch, Liv Hill
Cassandra je zgrožena nad lažmi, ki jih je o njenem odzivu na smrt zaročenca natrosila Mary Austen, zato je še bolj odločena, da Janina pisma ne smejo priti v njene roke. Obuja spomine na težko obdobje po Tomovi smrti, ki ga je preživela pri bratovi družini v Kentu. Naloži pa si še eno nalogo – da bo izpolnila obljubo umirajočemu Fulwarju in Isabelli zagotovila dom pri eni od obeh starejših sester. Toda po pogovoru s prezaposleno Beth in ekscentrično Mary Jane ugotovi, da naloga ne bo lahka. MISS AUSTEN / 2024 / Velika Britanija Scenarij: Andrea Gibb Režija: Aisling Walsh V glavnih vlogah: Keeley Hawes, Rose Leslie, Patsy Ferran, Jessica Hynes, Mirren Mack, Phyllis Logan, Kevin McNally, Max Irons, Alfred Enoch, Calam Lynch, Liv Hill
V Iranu že več kot dva tedna trajajo protivladni protesti. Zaradi prekinjenih internetnih in telefonskih povezav so informacije zelo skope. V protestih in nemirih je bilo ubitih najmanj 648 protestnikov, je sporočila nevladna organizacija Iran Human Rights s sedežem na Norveškem. Po nekaterih ocenah bi lahko število ubitih preseglo šest tisoč. Ubitih naj bi bilo tudi približno sto pripadnikov varnostnih služb. Iranski državni mediji so medtem danes poročali o shodih v podporo vladi, h katerim je pozval Teheran. Iz Bele hiše so sporočili, da se ameriški predsednik Donald Trump ne boji uporabiti vojaške sile proti Iranu, a da si želi diplomatsko rešitev.
V Iranu že več kot dva tedna trajajo protivladni protesti. Zaradi prekinjenih internetnih in telefonskih povezav so informacije zelo skope. V protestih in nemirih je bilo ubitih najmanj 648 protestnikov, je sporočila nevladna organizacija Iran Human Rights s sedežem na Norveškem. Po nekaterih ocenah bi lahko število ubitih preseglo šest tisoč. Ubitih naj bi bilo tudi približno sto pripadnikov varnostnih služb. Iranski državni mediji so medtem danes poročali o shodih v podporo vladi, h katerim je pozval Teheran. Iz Bele hiše so sporočili, da se ameriški predsednik Donald Trump ne boji uporabiti vojaške sile proti Iranu, a da si želi diplomatsko rešitev.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
V drugem delu Sue nadaljuje pot skozi Kambodžo, kjer je priča obsežnemu izsekavanju tropskih gozdov in trgovini z ogroženimi živalmi. Vendar ni za vse kriva pogoltnost korporacij - za nekatere ljudi je to edini vir preživetja in možnost, da se izvijejo iz revščine, ki pesti premnoge Kambodžane. A na srečo obstajajo tudi posamezniki in organizacije, ki se trudijo ohraniti neprecenljive naravne dragocenosti ter spremeniti miselnost ljudi in jih spodbuditi k bolj trajnostnim oblikam preživljanja svojih družin. The Mekong River with Sue Perkins / Režija: Steve Robinson / BBC 2014 / Združeno kraljestvo
V drugem delu Sue nadaljuje pot skozi Kambodžo, kjer je priča obsežnemu izsekavanju tropskih gozdov in trgovini z ogroženimi živalmi. Vendar ni za vse kriva pogoltnost korporacij - za nekatere ljudi je to edini vir preživetja in možnost, da se izvijejo iz revščine, ki pesti premnoge Kambodžane. A na srečo obstajajo tudi posamezniki in organizacije, ki se trudijo ohraniti neprecenljive naravne dragocenosti ter spremeniti miselnost ljudi in jih spodbuditi k bolj trajnostnim oblikam preživljanja svojih družin. The Mekong River with Sue Perkins / Režija: Steve Robinson / BBC 2014 / Združeno kraljestvo
Danes odpiramo vrata v leto 2025 skozi oči romske skupnosti. Preleteli bomo dogodke, ki so dvignili prah razprav, premaknili meje sodelovanja in razsvetlili poti novih priložnosti. Od projektov, ki so prinesli večjo vidnost in glas mladim, do izzivov, ki so terjali pogum ter jasne odgovore. Pridružite se nam v kratkem pregledu trenutkov, ki so zaznamovali leto in razkrivajo, kako živa, raznolika in ustvarjalna je romska skupnost danes.
Danes odpiramo vrata v leto 2025 skozi oči romske skupnosti. Preleteli bomo dogodke, ki so dvignili prah razprav, premaknili meje sodelovanja in razsvetlili poti novih priložnosti. Od projektov, ki so prinesli večjo vidnost in glas mladim, do izzivov, ki so terjali pogum ter jasne odgovore. Pridružite se nam v kratkem pregledu trenutkov, ki so zaznamovali leto in razkrivajo, kako živa, raznolika in ustvarjalna je romska skupnost danes.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva. Prevedel: Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva. Prevedel: Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Pozornost zveze Nato je vse bolj usmerjena proti Arktiki. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je sporočil, da pripravljajo nove korake za krepitev varnosti arktičnega območja. Poudaril je, da se zaveznice strinjajo s pomembnostjo varnosti Arktike. Zavedamo se, da se z odprtjem morskih poti povečuje tveganje večje aktivnosti Kitajske in Rusije, je dodal Rutte. Drugi poudarki oddaje: - Iranski protestniki odrezani od sveta, mednarodna poročila o vse več ubitih - Začela so se volilna opravila, kandidature bo mogoče vlagati do 19-ega februarja. - Mariborska lesarska šola ob nevarnosti zrušitve strehe pod težo snega začasno brez telovadnice
Pozornost zveze Nato je vse bolj usmerjena proti Arktiki. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je sporočil, da pripravljajo nove korake za krepitev varnosti arktičnega območja. Poudaril je, da se zaveznice strinjajo s pomembnostjo varnosti Arktike. Zavedamo se, da se z odprtjem morskih poti povečuje tveganje večje aktivnosti Kitajske in Rusije, je dodal Rutte. Drugi poudarki oddaje: - Iranski protestniki odrezani od sveta, mednarodna poročila o vse več ubitih - Začela so se volilna opravila, kandidature bo mogoče vlagati do 19-ega februarja. - Mariborska lesarska šola ob nevarnosti zrušitve strehe pod težo snega začasno brez telovadnice
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Plesne oddaje – domača produkcija
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Režiserka Andrina Mračnikar se v svojem najnovejšem dokumentarcu Izginjanje poda v svojo južnokoroško domovino po sledi vprašanja, zakaj slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Mračnikar skozi svoje družinske zgodbe razkriva sto let avstrijske zgodovine, ki je na Koroškem zaznamovana z zapravljeno priložnostjo, da bi slovenščino cenili kot obogatitev in kot nepogrešljiv del Avstrije.
Režiserka Andrina Mračnikar se v svojem najnovejšem dokumentarcu Izginjanje poda v svojo južnokoroško domovino po sledi vprašanja, zakaj slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Mračnikar skozi svoje družinske zgodbe razkriva sto let avstrijske zgodovine, ki je na Koroškem zaznamovana z zapravljeno priložnostjo, da bi slovenščino cenili kot obogatitev in kot nepogrešljiv del Avstrije.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 6. del V zadnjem delu nanizanke si Julius privošči krepek zajtrk – krompirjev rösti z jajcem na oko in omako iz fermentiranih čilijev. Nato se pridruži mladim školjkarjem, ki nabirajo pokrovače. Te nato na obali spečejo z maslom s čilijem in česnom. Poletje je tudi čas za druženje na prostem. Julius povabi prijatelje in brata na piknik. Na ražnju speče jagnjetino, ki jo na toplem nevzhajanem kruhu postreže s preprosto omako iz tahina in turško solato iz rdeče čebule in peteršilja. Za posladek speče slive, osladkane z medom in posute s pistacijo. Kot dodatek uporabi še osvežilni labne. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 6. del V zadnjem delu nanizanke si Julius privošči krepek zajtrk – krompirjev rösti z jajcem na oko in omako iz fermentiranih čilijev. Nato se pridruži mladim školjkarjem, ki nabirajo pokrovače. Te nato na obali spečejo z maslom s čilijem in česnom. Poletje je tudi čas za druženje na prostem. Julius povabi prijatelje in brata na piknik. Na ražnju speče jagnjetino, ki jo na toplem nevzhajanem kruhu postreže s preprosto omako iz tahina in turško solato iz rdeče čebule in peteršilja. Za posladek speče slive, osladkane z medom in posute s pistacijo. Kot dodatek uporabi še osvežilni labne. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove