Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Apetiti so bili veliki, a že treningi moške preizkušnje na srednji skakalnici so nakazali, da Slovenci sinoči, za razliko od večina tekem v svetovnem pokalu, niso sodili v najožji krog favoritov. Domen Prevc je bil edini med 20, na šestem mestu, glavni trener Robert Hrgota je zatrdil, da je bil njegov drugi skok edini dober od šestih slovenskih. Luka Dolar je član radijske ekipe na prizorišču olimpijskih iger, v pogovorni olimpijski oddaji Vala 202 Dolimita pa razlaga, da je Anže Lanišek pregorel v preveliki želji, verjame pa, da se v Predazzu ne bo ponovila njegova olimpijska zgodba iz Pekinga. Tja je odšel kot prvi slovenski adut, a na koncu ostal brez mesta v slovenski četverici, ki je na ekipni tekmi osvojila srebro. Hrgota je Laniška, kljub temu, da je bil za Timijem Zajcem na posamični tekmi, postavil v ekipo za današnjo mešano preizkušnjo. Pravi, da mu zaupa. Slovenci so bili še pred kakšnim tednom v vlogi izrazitega favorita na mešani ekipni tekmi. Na podlagi dosedanjih rezultatov pa to ne velja več. Če seštejemo rezultate najboljših dveh iz vsake države na obeh dosedanjih tekmah, so največ točk zbrali Norvežani, in sicer 1041. Sledijo Japonci 1027, Slovenci so na tretjem mestu s 1022 točkami, oziroma 1020, če štejemo rezultat Anžeta Laniška. Četrti so Nemci s 1017 točkami, peti pa Avstrijci s 1003 točkami. Slišite lahko tudi, da je veteran Gregor Deschwanden prišel do uspeha kariere s pomočjo slovenske stroke. Bronasti Švicar, za katerega Luka Dolar pravi, da je eden najbolj priljubljenih skakalcev v karavani, tekmuje pod vodstvom Bineta Norčiča. Glavni trener švicarske reprezentance je za Val 202 povedal, da je na predvečer tekme poslal svojega serviserja na sedemurno pot v Oberhof, od koder je prinesel mehkejše smuči, na katerih je Deschwanden prišel do olimpijskih stopničk. Dolar tudi razlaga, da gre trend v skokih proti tekmam na večjih skakalnicah. V Courchevelu, kjer bodo skakalci tekmovali na naslednjih olimpijskih igrah, bodo prenovili skakalni center, obstaja pa možnost, da bi tam zgradili 160-metrsko skakalnico, na kateri bi potem tekmovali leta 2030 na olimpijskih igrah. 'Tendenca gre v to smer, tudi ideja direktorja svetovnega pokala Sandra Pertileja je, da bo več tekem na teh večjih napravah,' pravi Dolar. Podrobneje tudi o današnji biatlonski preizkušnji. Precej odprtih vprašanj je glede forme Jakova Faka, ki letos še ni tekmoval, potem ko je pred tedni odšel na operacijo kolena. Jutri pa se začenja moški hokejski turnir. Luka Dolar je med izstopajoče hokejiste na olimpijskih igrah, na katere se vračajo igralci lige NHL, izpostavil Connorja McDavida, kapetan Edmontona. Dolar pravi, da je neverjetno, da je na tej, najvišji ravni pol koraka pred vsemi, razlika pa je še večja, ko to vidiš v živo, ne le po televiziji. Tomaž Langerholz pa je opozoril na igralca, ki ga mnogi vidijo kot McDavidovega naslednika. To je član San Jose Sharks Macklin Celebrini, četrti po točkah v ligi NHL in eden najmlajših igralcev lige, prav z njim pa želi v napadu igrati najizkušenejši v kanadski vrsti, kapetan Sidney Crosby. Dolar in Langerholz se v oddaji Dolimita pogovarjata z voditeljem Luko Petričem. Časovnica: -00:59 odzivi na slovenski izkupiček -07:42 pred mešano ekipno tekmo -12:12 zadnjič na srednji skakalnici na olimpijskih igrah? -15:46 razplet pri vrhu -18:43 švicarska kolajna s slovenskim pridihom -20:31 biatlon in forma Faka po operaciji kolena -26:00 jutri začetek moškega hokejskega turnirja -33:56 Mimo grede o italijanski kavi -41:39 pogovor z Robertom Hrgoto in Domnom Prevcem -49:58 pogovor s Timijem Zajcem -52:01 pogovor z Anžetom Laniškom -54:08 pogovor s Philipom Raimundom -56:56 pogovor z Binetom Norčičem -1:00:16 pogovor s Franjom von Allmnom in Tanguyjem Nefom
Apetiti so bili veliki, a že treningi moške preizkušnje na srednji skakalnici so nakazali, da Slovenci sinoči, za razliko od večina tekem v svetovnem pokalu, niso sodili v najožji krog favoritov. Domen Prevc je bil edini med 20, na šestem mestu, glavni trener Robert Hrgota je zatrdil, da je bil njegov drugi skok edini dober od šestih slovenskih. Luka Dolar je član radijske ekipe na prizorišču olimpijskih iger, v pogovorni olimpijski oddaji Vala 202 Dolimita pa razlaga, da je Anže Lanišek pregorel v preveliki želji, verjame pa, da se v Predazzu ne bo ponovila njegova olimpijska zgodba iz Pekinga. Tja je odšel kot prvi slovenski adut, a na koncu ostal brez mesta v slovenski četverici, ki je na ekipni tekmi osvojila srebro. Hrgota je Laniška, kljub temu, da je bil za Timijem Zajcem na posamični tekmi, postavil v ekipo za današnjo mešano preizkušnjo. Pravi, da mu zaupa. Slovenci so bili še pred kakšnim tednom v vlogi izrazitega favorita na mešani ekipni tekmi. Na podlagi dosedanjih rezultatov pa to ne velja več. Če seštejemo rezultate najboljših dveh iz vsake države na obeh dosedanjih tekmah, so največ točk zbrali Norvežani, in sicer 1041. Sledijo Japonci 1027, Slovenci so na tretjem mestu s 1022 točkami, oziroma 1020, če štejemo rezultat Anžeta Laniška. Četrti so Nemci s 1017 točkami, peti pa Avstrijci s 1003 točkami. Slišite lahko tudi, da je veteran Gregor Deschwanden prišel do uspeha kariere s pomočjo slovenske stroke. Bronasti Švicar, za katerega Luka Dolar pravi, da je eden najbolj priljubljenih skakalcev v karavani, tekmuje pod vodstvom Bineta Norčiča. Glavni trener švicarske reprezentance je za Val 202 povedal, da je na predvečer tekme poslal svojega serviserja na sedemurno pot v Oberhof, od koder je prinesel mehkejše smuči, na katerih je Deschwanden prišel do olimpijskih stopničk. Dolar tudi razlaga, da gre trend v skokih proti tekmam na večjih skakalnicah. V Courchevelu, kjer bodo skakalci tekmovali na naslednjih olimpijskih igrah, bodo prenovili skakalni center, obstaja pa možnost, da bi tam zgradili 160-metrsko skakalnico, na kateri bi potem tekmovali leta 2030 na olimpijskih igrah. 'Tendenca gre v to smer, tudi ideja direktorja svetovnega pokala Sandra Pertileja je, da bo več tekem na teh večjih napravah,' pravi Dolar. Podrobneje tudi o današnji biatlonski preizkušnji. Precej odprtih vprašanj je glede forme Jakova Faka, ki letos še ni tekmoval, potem ko je pred tedni odšel na operacijo kolena. Jutri pa se začenja moški hokejski turnir. Luka Dolar je med izstopajoče hokejiste na olimpijskih igrah, na katere se vračajo igralci lige NHL, izpostavil Connorja McDavida, kapetan Edmontona. Dolar pravi, da je neverjetno, da je na tej, najvišji ravni pol koraka pred vsemi, razlika pa je še večja, ko to vidiš v živo, ne le po televiziji. Tomaž Langerholz pa je opozoril na igralca, ki ga mnogi vidijo kot McDavidovega naslednika. To je član San Jose Sharks Macklin Celebrini, četrti po točkah v ligi NHL in eden najmlajših igralcev lige, prav z njim pa želi v napadu igrati najizkušenejši v kanadski vrsti, kapetan Sidney Crosby. Dolar in Langerholz se v oddaji Dolimita pogovarjata z voditeljem Luko Petričem. Časovnica: -00:59 odzivi na slovenski izkupiček -07:42 pred mešano ekipno tekmo -12:12 zadnjič na srednji skakalnici na olimpijskih igrah? -15:46 razplet pri vrhu -18:43 švicarska kolajna s slovenskim pridihom -20:31 biatlon in forma Faka po operaciji kolena -26:00 jutri začetek moškega hokejskega turnirja -33:56 Mimo grede o italijanski kavi -41:39 pogovor z Robertom Hrgoto in Domnom Prevcem -49:58 pogovor s Timijem Zajcem -52:01 pogovor z Anžetom Laniškom -54:08 pogovor s Philipom Raimundom -56:56 pogovor z Binetom Norčičem -1:00:16 pogovor s Franjom von Allmnom in Tanguyjem Nefom
Dokumentarno-igrana serija z razkošno dramatizacijo in bogatimi glasbenimi vložki gledalce popelje skozi življenje in delo brezčasnega Wolfganga Amadeusa Mozarta. Strokovnjaki, ljubitelji Mozarta in svetovno priznani glasbeniki na podlagi zasebnih pisem in izvirnih rokopisov odstirajo nov pogled na človeka, ki sta ga poleg skladateljske genialnosti zaznamovali neukrotljiva samozavest ter razpetost med pričakovanji drugih in lastnimi hrepenenji. 2. del: Piše se leto 1781. Petindvajsetletni Mozart zapusti provincialni Salzburg, da bi uresničil sanje o tem, da postane priznan skladatelj. Nastani se na Dunaju, kjer se proti očetovi volji poroči s pevko Constanze Weber. S koncertnim ciklom za širok krog poslušalcev se uveljavi kot najsijajnejši skladatelj svoje generacije. Zdi se, da se v njegovem življenju cedita med in mleko, dokler ne ugrizne roke, ki ga hrani. MOZART: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alice Smith
Dokumentarno-igrana serija z razkošno dramatizacijo in bogatimi glasbenimi vložki gledalce popelje skozi življenje in delo brezčasnega Wolfganga Amadeusa Mozarta. Strokovnjaki, ljubitelji Mozarta in svetovno priznani glasbeniki na podlagi zasebnih pisem in izvirnih rokopisov odstirajo nov pogled na človeka, ki sta ga poleg skladateljske genialnosti zaznamovali neukrotljiva samozavest ter razpetost med pričakovanji drugih in lastnimi hrepenenji. 2. del: Piše se leto 1781. Petindvajsetletni Mozart zapusti provincialni Salzburg, da bi uresničil sanje o tem, da postane priznan skladatelj. Nastani se na Dunaju, kjer se proti očetovi volji poroči s pevko Constanze Weber. S koncertnim ciklom za širok krog poslušalcev se uveljavi kot najsijajnejši skladatelj svoje generacije. Zdi se, da se v njegovem življenju cedita med in mleko, dokler ne ugrizne roke, ki ga hrani. MOZART: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alice Smith
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Kultura je kratka aktualna informativna oddaja o kulturi in umetnosti, v kateri se praviloma izpostavljajo osrednji dogodki dneva. V njej najdejo prostor tudi mednarodne novice in problemske teme. V ustvarjanje oddaje so vključeni dopisniki doma in v tujini.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Znamenita Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki velja za eno od najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije, je v režiji lani preminulega Roberta Wilsona in v koprodukciji štirih evropskih opernih gledališč zaživela na odru ljubljanske opere. Gre za poseben dogodek, saj je to zadnje ustvarjeno delo enega od najvplivnejših vizionarjev sodobnega gledališča. Začenja se jubilejni 20. Festival gorniškega filma, na katerem bodo premierno prikazani kar trije slovenski filmi. Po več kot 60 letih se poslavlja humanistična revija Dialogi in pozanimali smo se, kakšni so razlogi ter možnosti, da bi edina kulturna revija v Mariboru obstala. Predstavljamo pa tudi Matjaža Bertonclja, enega od ustvarjalnejših striparjev pri nas, ki je pred kratkim izdal grafični roman Legija, moja domovina.
Specializirano državno tožilstvo je v zadevi Knovs vložilo obtožbo zoper zdajšnje in nekdanje člane parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurd.
Specializirano državno tožilstvo je v zadevi Knovs vložilo obtožbo zoper zdajšnje in nekdanje člane parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurd.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Nocoj nadaljujemo zgodbo vladnega pilotnega projekta vzorčnih naselij. Prejšnji teden smo se odpravili v občino Rogašovci, ki je bila kot edina pomurska občina v prvi fazi povabljena na sestanek na vlado. O kulturi in športu so razpravljali na okrogli mizi v Murski Soboti, opozorili so, da je za večje udejstvovanje mladih potrebna predvsem infrastruktura. Društvo Fršlus pa je pripravilo šest animiranih videov za učenje prekmurske romščine.
Nocoj nadaljujemo zgodbo vladnega pilotnega projekta vzorčnih naselij. Prejšnji teden smo se odpravili v občino Rogašovci, ki je bila kot edina pomurska občina v prvi fazi povabljena na sestanek na vlado. O kulturi in športu so razpravljali na okrogli mizi v Murski Soboti, opozorili so, da je za večje udejstvovanje mladih potrebna predvsem infrastruktura. Društvo Fršlus pa je pripravilo šest animiranih videov za učenje prekmurske romščine.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Tudi počitnice lahko utrudijo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Tončka Stanonik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
Tudi počitnice lahko utrudijo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Tončka Stanonik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Specializirani državni tožilci so v zadevi Knovs vložili obtožbo zoper štiri poslance iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurdnega. Druge teme: - Ukrajina zanika obtožbe o organizaciji napada na ruskega generala. - Prebivalci dela Štepanjskega naselja v Ljubljani nekoliko zgladili spor glede parkiranja. - Pripadnika romske skupnosti obsojena zaradi napada na ribniškega župana.
Specializirani državni tožilci so v zadevi Knovs vložili obtožbo zoper štiri poslance iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurdnega. Druge teme: - Ukrajina zanika obtožbe o organizaciji napada na ruskega generala. - Prebivalci dela Štepanjskega naselja v Ljubljani nekoliko zgladili spor glede parkiranja. - Pripadnika romske skupnosti obsojena zaradi napada na ribniškega župana.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Dvanajst jedi v dvanajstih urah
V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 2. del: London Raper popelje nekdanjega francoskega reprezentanta in člana nogometnega kluba Manchester United Patrica Evraja na kulinarično potovanje po svetovljanskem Londonu in ga ob preizkušanju dvanajstih jedi uči vsega, kar mora vedeti o mestu. Njuna prva postaja je Temza, kjer se vkrcata na rečni avtobus in si privoščita ocvrt mlečni kruh z medom, nato pa obiščeta pristno pariško restavracijo. Zuu nogometašu predstavi tudi jed iz svojega otroštva. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith
V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 2. del: London Raper popelje nekdanjega francoskega reprezentanta in člana nogometnega kluba Manchester United Patrica Evraja na kulinarično potovanje po svetovljanskem Londonu in ga ob preizkušanju dvanajstih jedi uči vsega, kar mora vedeti o mestu. Njuna prva postaja je Temza, kjer se vkrcata na rečni avtobus in si privoščita ocvrt mlečni kruh z medom, nato pa obiščeta pristno pariško restavracijo. Zuu nogometašu predstavi tudi jed iz svojega otroštva. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
Pogosto govorimo o tem, kaj jesti za zdravo telo, kaj nam bo dalo moč in energijo. Veliko redkeje pa se vprašamo, s čim hranimo svojo dušo. S čim vsem si lahko nahranimo dušo, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z ambasadorko kulture, povezovalko literarnih pogovorov in avtorico Pesniškega turnirja Zoro A. Jurič in z založnikom, publicistom, pisateljem in grafičnim oblikovalcem Žigo Valetičem. Prisluhnili bomo tudi težki življenjski zgodbi Dareta Vidica in se z dr. Sašo Božič pogovarjali o pomenu raziskovanja svoje notranjosti.
Pogosto govorimo o tem, kaj jesti za zdravo telo, kaj nam bo dalo moč in energijo. Veliko redkeje pa se vprašamo, s čim hranimo svojo dušo. S čim vsem si lahko nahranimo dušo, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z ambasadorko kulture, povezovalko literarnih pogovorov in avtorico Pesniškega turnirja Zoro A. Jurič in z založnikom, publicistom, pisateljem in grafičnim oblikovalcem Žigo Valetičem. Prisluhnili bomo tudi težki življenjski zgodbi Dareta Vidica in se z dr. Sašo Božič pogovarjali o pomenu raziskovanja svoje notranjosti.
Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.
Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.
Čeprav je začetek februarja prinesel višje temperature od januarskih, se kurilna sezona še ne končuje. A pretirano ogrevanje povzroča visoke stroške, ki vse bolj bremenijo gospodinjstva, in škodi okolju, za kar plačujemo z zdravjem. FOTO: MMC RTV SLO/Shutterstock
Čeprav je začetek februarja prinesel višje temperature od januarskih, se kurilna sezona še ne končuje. A pretirano ogrevanje povzroča visoke stroške, ki vse bolj bremenijo gospodinjstva, in škodi okolju, za kar plačujemo z zdravjem. FOTO: MMC RTV SLO/Shutterstock
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Nekdanji smučarski skakalec je bil v zlati mladinski reprezentanci ekipni kolega Primoža Rogliča, Primožu pa je po spletu okoliščin na odločilnem kronometru Dirke po Italiji pomagal v klanec ob smoli z verigo.
Nekdanji smučarski skakalec je bil v zlati mladinski reprezentanci ekipni kolega Primoža Rogliča, Primožu pa je po spletu okoliščin na odločilnem kronometru Dirke po Italiji pomagal v klanec ob smoli z verigo.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Slovenija danes, regionalne novice
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.
Potem ko je v Avstraliji konec lanskega leta začela veljati prepoved rabe največjih družbenih omrežij za mlajše od 16 let, o podobni prepovedi razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah, na ravni celotne Evropske unije. Slovenska vlada pa je prav prejšnji konec tedna izjavila, da razmišlja o omejitvi družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Kaj mladi na spletu pravzaprav počnejo? Se zavedajo nevarnosti? Se ji znajo izogniti? Je prepoved pravi način za zaščito mladih pred škodljivimi učinki družbenih omrežij? Ali sploh deluje? Kako bodo preverjali starost uporabnikov in uporabnic? Kaj pa klepetalni roboti v obliki umetne inteligence, ki jih uporablja že večina najstnic in najstnikov? Kako poskrbeti za njihovo varnost? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Virant Burnik, informacijska pooblaščenka; dr. Tanja Oblak Črnič, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Nuša Detiček, raziskovalka in doktorska študentka s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Živa Ahac iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout; dr. Zala Volčič, Monasheva univerza v Melbournu; Marko Puschner s točke ozaveščanja safe.si.
Potem ko je v Avstraliji konec lanskega leta začela veljati prepoved rabe največjih družbenih omrežij za mlajše od 16 let, o podobni prepovedi razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah, na ravni celotne Evropske unije. Slovenska vlada pa je prav prejšnji konec tedna izjavila, da razmišlja o omejitvi družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Kaj mladi na spletu pravzaprav počnejo? Se zavedajo nevarnosti? Se ji znajo izogniti? Je prepoved pravi način za zaščito mladih pred škodljivimi učinki družbenih omrežij? Ali sploh deluje? Kako bodo preverjali starost uporabnikov in uporabnic? Kaj pa klepetalni roboti v obliki umetne inteligence, ki jih uporablja že večina najstnic in najstnikov? Kako poskrbeti za njihovo varnost? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Virant Burnik, informacijska pooblaščenka; dr. Tanja Oblak Črnič, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Nuša Detiček, raziskovalka in doktorska študentka s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Živa Ahac iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout; dr. Zala Volčič, Monasheva univerza v Melbournu; Marko Puschner s točke ozaveščanja safe.si.
Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.
Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.