Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Državni zbor se bo dopoldne sešel na prvi izredni seji v tem mandatu. Na dnevnem redu je nekaj kadrovskih vprašanj, ki so na seji kolegija predsednika državnega zbora že sprožila nekaj polemik. Več nejasnosti pa ostaja povezanih s ključnim vprašanjem tega trenutka, in sicer, kdo bo sestavil šestnajsto slovensko vlado. Robert Golob, eden od nosilcev dosedanjih postopkov, je na posvetih pri predsednici republike že napovedal odhod v opozicijo, drugi, Janez Janša, pa se za zdaj še obotavlja, saj zatrjuje, da vlade še ne sestavlja. V oddaji tudi o tem: - Usoda pogajanj med ZDA in Iranom ostaja negotova. - V Luxembourgu danes razprave o dogajanju na Bližnjem vzhodu. - V Trbovljah sinoči potekal otvoritveni večer mednarodne merilne konference podjetja Dewesoft. - Danes bo delno jasno, popoldan možne krajevne plohe.
Državni zbor se bo dopoldne sešel na prvi izredni seji v tem mandatu. Na dnevnem redu je nekaj kadrovskih vprašanj, ki so na seji kolegija predsednika državnega zbora že sprožila nekaj polemik. Več nejasnosti pa ostaja povezanih s ključnim vprašanjem tega trenutka, in sicer, kdo bo sestavil šestnajsto slovensko vlado. Robert Golob, eden od nosilcev dosedanjih postopkov, je na posvetih pri predsednici republike že napovedal odhod v opozicijo, drugi, Janez Janša, pa se za zdaj še obotavlja, saj zatrjuje, da vlade še ne sestavlja. V oddaji tudi o tem: - Usoda pogajanj med ZDA in Iranom ostaja negotova. - V Luxembourgu danes razprave o dogajanju na Bližnjem vzhodu. - V Trbovljah sinoči potekal otvoritveni večer mednarodne merilne konference podjetja Dewesoft. - Danes bo delno jasno, popoldan možne krajevne plohe.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
ep. 6: Dora Bolni Kafka okreva v znanem češkem zimskem letovišču. Živahen kraj se v njegovih predstavah spremeni v temno mitično vas iz njegovega romana Grad. V tem okolju sreča mlado Judinjo Doro Diamant, svojo poslednjo veliko ljubezen. Franz se končno odtrga od doma in preseli k Dori v Berlin, vendar je očitno, da se že poslavlja. Njegovo kratko obdobje z Doro se konča z mučno smrtjo v sanatoriju blizu Dunaja. KAFKA / Avstrija, Nemčija / 2023 Scenarij: Daniel Kehlmann, David Schalko Režija: David Schalko V glavnih vlogah: Joel Basman, David Kross, Nicholas Ofczarek, David Kross, Liv Lisa Fries
ep. 6: Dora Bolni Kafka okreva v znanem češkem zimskem letovišču. Živahen kraj se v njegovih predstavah spremeni v temno mitično vas iz njegovega romana Grad. V tem okolju sreča mlado Judinjo Doro Diamant, svojo poslednjo veliko ljubezen. Franz se končno odtrga od doma in preseli k Dori v Berlin, vendar je očitno, da se že poslavlja. Njegovo kratko obdobje z Doro se konča z mučno smrtjo v sanatoriju blizu Dunaja. KAFKA / Avstrija, Nemčija / 2023 Scenarij: Daniel Kehlmann, David Schalko Režija: David Schalko V glavnih vlogah: Joel Basman, David Kross, Nicholas Ofczarek, David Kross, Liv Lisa Fries
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnji pregled športnega dogajanja v dnevu je prelet dneva z vsemi najpomembnejšimi novicami, zlasti popoldanskimi in svežimi večernimi, ter napoved novega tekmovalnega dne.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
V Tehniškem muzeju Slovenije je na ogled razstava Dotakni se sveta s pripomočki za slepe in slabovidne – od zgodovinskih pisalnih strojev v brajici in taktilnih ur do predmetov za šport in prosti čas. V Galeriji Ante Trstenjak v Ljutomeru pa se na razstavi 3JE predstavljajo slikarji Matej Čepin, Aleksander Červek in Gregor Purgaj. Na tekmovanju Naša pesem v Mariboru je zmagal Komorni zbor Megaron iz Ljubljane. V Lutkovnem gledališču Maribor uprizarjajo predstavo Manice K. Musil Arhitekta bova.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Odmevi vsak delavnik ob 22.10 ponudijo sveže večerne novice ter analize najpomembnejših dogodkov dneva. Ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb predstavljajo novinarji in izbrani gosti, ki jih izprašajo voditelji oddaje ali pa se soočijo med seboj. V studiu damo besedo obema, oziroma toliko stranem, da si naši gledalci lahko ustvarijo čim bolj celostno podobo aktualnih dogajanj. Poleg tega pa še kratek pregled dnevnih svetovnih in domačih novic, ki ste jih morda zamudili ali preslišali čez dan.
Nova evropska pesmarica, Ponovno skupaj
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
Nova evropska pesmarica, mednarodna koprodukcija televizijskih hiš, članic EBU-ja, je bila leta 2021 posvečena temi Ponovno skupaj. Osem televizijskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj, je na temo ponovnega zbližanja ljudi po pandemiji posnelo videospote. Kot prva se predstavlja Slovenija, ki je videospot med drugim posnela v slikoviti gorski dolini pri Kamniški Bistrici. Avtor glasbe Samo Vovk, besedilo Nejc Podobnik, izvajalci Samo Vovk, Lea Rihter, Leon Firšt, Barbara Grahor Vovk in Jana Gamser . Direktor fotografije Gregor Kitek, scenarij in režija Nikolaj Vodošek, urednik in vodja slovenskega dela koprodukcije Daniel Celarec.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
April velja za mesec knjige. Začne se že z mednarodnim dnevom knjig za otroke, ki ga praznujemo 2. aprila, in nadaljuje s svetovnim dnevom knjige 23. aprila. V tem mesecu šolarji zaključujejo bralno značko, poteka pa tudi mednarodni sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Kljub vsem projektom in spodbudam pa bralna pismenost otrok upada. Skoraj četrtina otrok je v zadnji raziskavi bralne pismenosti med četrtošolci poročala, da branja ne mara. Tudi zato številni strokovnjaki opozarjajo predvsem na pomen branja doma že v najzgodnejšem otroštvu. Kako pomembno je torej branje z otroki ter kako jih lahko motiviramo in spodbujamo k branju? V studiu nas bo obiskal Miran Zupanič, režiser dveh dokumentarnih filmov, ki sta trenutno na ogled v kinematografih, eden pri nas, drugi pa nekaj let po premieri še v Italiji. Novejši film Gora Rocka predstavlja izjemno povezano skupnost prostovoljcev, ki vsako leto pripravi dobrodelni glasbeni festival. V Italiji pa trenutno vlada veliko zanimanje za film Sarajevo safari, ki obravnava grozljivo streljanje na ljudi za zabavo. Tudi zaradi filma so se v Italiji začele številne preiskave. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov 20. stoletja. V sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac so na ogled redko predstavljena dela tega vsestranskega ustvarjalca, znanega tako po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana kot po poslikavah v številnih primorskih cerkvah, s katerimi je izrazil oster odpor do totalitarnih režimov. Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta se pred odprtjem razstave Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović v Grčiji udeležila petdnevne delavnice, ki poteka pod okriljem inštituta Marina Abramović, namenjene fizični in psihični pripravi na izvedbo performansov, ki sta jih v sedemdesetih in osemdesetih letih na različnih lokacijah izvajala Ulay in Marina. Skozi post, tišino in ekstremne vaje vzdržljivosti sta igralca preizkušala meje telesa in uma ter gradila medsebojno zaupanje. V petih mesecih sta v Cukrarni večkrat izvedla pet različnih performansov. Kako sta doživela izčrpavajoč proces in kaj sta občutila med izvedbo pred občinstvom? Kako sta se spopadla z najradikalnejšimi performansi in kaj takšna izkušnja pusti v človeku?
Po prvem posvetovanju s poslanskimi skupinami je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da še nihče ni zbral porebne podpore za mandatarja. Napovedala je nadaljevanje posvetovanj. Stranke dosedanje koalicije napovedujejo odhod v opozicijo.
Po prvem posvetovanju s poslanskimi skupinami je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da še nihče ni zbral porebne podpore za mandatarja. Napovedala je nadaljevanje posvetovanj. Stranke dosedanje koalicije napovedujejo odhod v opozicijo.
Levi Strauss se je rodil leta 1829 kot najmlajši otrok v šestčlanski judovski družini. Oče Hirsch je imel iz prvega zakona štiri otroke. Po ženini smrti se je ponovno poročil in z Rebecco sta imela dva otroka: Fanny (rojstno ime Vögela) in Levija (rojstno ime Löb). Ker Judom ni bilo dovoljeno, da bi bili obrtniki, so po hišah prodajali različne izdelke, tudi Straussovi. Časi so bili težki, ljudje so se izseljevali in v Ameriko sta se najprej odpravila Levijeva polbrata Jonas in Louis. V New Yorku sta obogatela s prodajo tekstila. Po očetovi smrti se je leta 1848 v Ameriko odpravila še preostala družina Strauss. Na ladji je Levi bežno spoznal nekaj let mlajšega Jacoba Davisa iz Rige. Jacob je bil nepismen krojač, a poln delovnega zanosa in idej. Njegov izum so tudi zakovice na žepih in modro barvanje blaga denim. Jacob in Levi sta se ponovno srečala šele čez več let, a tokrat je bil to začetek uspešne skupne poslovne poti, na kateri ni manjkalo ovir, pa tudi izredne volje do dela, vztrajanja, vere v uspeh in podpore Jacobove žene Annie ter Levijeve sestre Fanny. ep. 1 Mladi Levi Strauss skupaj s sestro Fanny zapusti rojstni Buttenheim na Zgornjem Frankovskem, da bi poiskal srečo v trgovini z galanterijo svojih dveh polbratov v New Yorku. Na poti spozna Jacoba Davisa, mladega krojača iz Rige, ki sanja o lepšem življenju v Kaliforniji. Levi že kmalu zapusti New York in ustanovi svoje podjetje v San Franciscu, neusmiljenem mestu, kjer velja zakon močnejšega. Pooseblja ga J. C. Eddy, ki mestu vlada s trdo roko. CALL ME LEVI / 2024 / Nemčija Scenarij: Robert Krause, Neele Leana Vollmar Režija: Neele Leana Vollmar V glavnih vlogah: Vincent Redetzki, Amy Benkenstein, Anton von Lucke, Lea van Acken, Bardo Böhlefeld, Hannes Wegener, Alessandro Schuster, Golo Euler, Roland Koch, Lukas Rüppel, Bernd Hölscher, Niels Bormann, Johannes Silberschneider
Levi Strauss se je rodil leta 1829 kot najmlajši otrok v šestčlanski judovski družini. Oče Hirsch je imel iz prvega zakona štiri otroke. Po ženini smrti se je ponovno poročil in z Rebecco sta imela dva otroka: Fanny (rojstno ime Vögela) in Levija (rojstno ime Löb). Ker Judom ni bilo dovoljeno, da bi bili obrtniki, so po hišah prodajali različne izdelke, tudi Straussovi. Časi so bili težki, ljudje so se izseljevali in v Ameriko sta se najprej odpravila Levijeva polbrata Jonas in Louis. V New Yorku sta obogatela s prodajo tekstila. Po očetovi smrti se je leta 1848 v Ameriko odpravila še preostala družina Strauss. Na ladji je Levi bežno spoznal nekaj let mlajšega Jacoba Davisa iz Rige. Jacob je bil nepismen krojač, a poln delovnega zanosa in idej. Njegov izum so tudi zakovice na žepih in modro barvanje blaga denim. Jacob in Levi sta se ponovno srečala šele čez več let, a tokrat je bil to začetek uspešne skupne poslovne poti, na kateri ni manjkalo ovir, pa tudi izredne volje do dela, vztrajanja, vere v uspeh in podpore Jacobove žene Annie ter Levijeve sestre Fanny. ep. 1 Mladi Levi Strauss skupaj s sestro Fanny zapusti rojstni Buttenheim na Zgornjem Frankovskem, da bi poiskal srečo v trgovini z galanterijo svojih dveh polbratov v New Yorku. Na poti spozna Jacoba Davisa, mladega krojača iz Rige, ki sanja o lepšem življenju v Kaliforniji. Levi že kmalu zapusti New York in ustanovi svoje podjetje v San Franciscu, neusmiljenem mestu, kjer velja zakon močnejšega. Pooseblja ga J. C. Eddy, ki mestu vlada s trdo roko. CALL ME LEVI / 2024 / Nemčija Scenarij: Robert Krause, Neele Leana Vollmar Režija: Neele Leana Vollmar V glavnih vlogah: Vincent Redetzki, Amy Benkenstein, Anton von Lucke, Lea van Acken, Bardo Böhlefeld, Hannes Wegener, Alessandro Schuster, Golo Euler, Roland Koch, Lukas Rüppel, Bernd Hölscher, Niels Bormann, Johannes Silberschneider
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Vsak ponedeljek zvečer vas na prvem programu Televizije Slovenija znova vabimo v družbo dolgoletnega voditelja Studia City, Marcela Štefančiča. Vrača se na prepoznavni voditeljski stol, z novo polurno oddajo Marcel, ki bo brezkompromisno in z ostrim pridihom z enim ali več sogovorniki poglobljeno, udarno in analitično načenjala najbolj aktualne in tudi provokativne teme. Gledalci oddaje lahko pričakujejo nepopustljive pogovore, v katerih bodo na drugačen način postavljena vprašanja, ki so nujna za razumevanje zakulisnega dogajanja in analizo družbenih procesov.
Planinska zveza Slovenije (PZS) ima novo vodstvo. Nov predsednik je postal Martin Šolar, ki je v delo planinske organizacije vpet že desetletja. Postali je petnajsti predsednik v 133-letni zgodovini zveze. Kakšen občutek je prevzeti vodenje organizacije z več kot 64 tisoč člani ter katere naloge si je zadal ob vodenju ene največjih prostovoljskih organizacij v Sloveniji?
Planinska zveza Slovenije (PZS) ima novo vodstvo. Nov predsednik je postal Martin Šolar, ki je v delo planinske organizacije vpet že desetletja. Postali je petnajsti predsednik v 133-letni zgodovini zveze. Kakšen občutek je prevzeti vodenje organizacije z več kot 64 tisoč člani ter katere naloge si je zadal ob vodenju ene največjih prostovoljskih organizacij v Sloveniji?
Bo kdo odgovarjal zaradi smrti delavca, očeta dveh otrok? Bodo otroci z Duchennovo mišično distrofijo dočakali zdravilo? Adijo, stavbna dediščina, pozdravljeni, vila bloki. Invalidi na zdravniški pregled za vozniško dovoljenje čakajo 14 mesecev. Ženske v turizmu: od razglednic do prvih vplivnic.
Bo kdo odgovarjal zaradi smrti delavca, očeta dveh otrok? Bodo otroci z Duchennovo mišično distrofijo dočakali zdravilo? Adijo, stavbna dediščina, pozdravljeni, vila bloki. Invalidi na zdravniški pregled za vozniško dovoljenje čakajo 14 mesecev. Ženske v turizmu: od razglednic do prvih vplivnic.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
V oddajah se posvečamo maturitetnemu eseju. Klanec nekoč, danes, vedno? je naslov letošnjega tematskega sklopa maturitetnega eseja pri izpitu slovenščine na splošni maturi. V pogovoru z dijaki in njihovimi profesorji slovenščine bomo v oddajah pod drobnogled vzeli oba romana, ki ju morajo letos prebrati maturanti in sicer Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj.
V oddajah se posvečamo maturitetnemu eseju. Klanec nekoč, danes, vedno? je naslov letošnjega tematskega sklopa maturitetnega eseja pri izpitu slovenščine na splošni maturi. V pogovoru z dijaki in njihovimi profesorji slovenščine bomo v oddajah pod drobnogled vzeli oba romana, ki ju morajo letos prebrati maturanti in sicer Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj.
V oddaji bomo spremljali študentke Fakultete za humanistične vede, ki so se odpravile v Prekmurje in tam raziskovale življenje romske skupnosti. Obiskale so romska naselja ter v pogovorih z domačini odkrivale njihove izzive, kulturo in vsakdan. Na nacionalnem posvetu v Ljubljani so strokovnjaki opozorili na razkorak med zakonodajo in dejanskim položajem Romov ter poudarili pomen sodelovanja z njimi. Slišali bomo, zakaj je ohranjanje identitete in kulturne dediščine ključno za prihodnost romske skupnosti. Odpravili se bomo še na osnovno šolo Bršljin v Novem mestu in preverili, kako poteka vključevanje romskih učencev v izobraževalni proces.
V oddaji bomo spremljali študentke Fakultete za humanistične vede, ki so se odpravile v Prekmurje in tam raziskovale življenje romske skupnosti. Obiskale so romska naselja ter v pogovorih z domačini odkrivale njihove izzive, kulturo in vsakdan. Na nacionalnem posvetu v Ljubljani so strokovnjaki opozorili na razkorak med zakonodajo in dejanskim položajem Romov ter poudarili pomen sodelovanja z njimi. Slišali bomo, zakaj je ohranjanje identitete in kulturne dediščine ključno za prihodnost romske skupnosti. Odpravili se bomo še na osnovno šolo Bršljin v Novem mestu in preverili, kako poteka vključevanje romskih učencev v izobraževalni proces.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Un viaggio nella cucina tradizionale istriana nella preparazione di deliziosi manicaretti. Potovanje v istrsko tradicionalno kuhinjo s pripravo okusnih receptov.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Osrednji pregled športnega dogajanja v dnevu je najbolj celovit, poglobljen in aktualen izbor športnega dogajanja v Sloveniji in po svetu. Skrbimo za temeljito poročanje o slovenskem športu in se odzivamo na vse pomembne svetovne športne dogodke, z verodostojnimi informacijami in zaupanja vrednimi novinarji.
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Oddaja Slovenska kronika predstavi najpomembnejše dogodke in zgodbe iz slovenskih krajev. Poudarek je na človeških zgodbah, okoljskih in socialnih temah, dnevnem utripu podeželja in mest. Še posebej smo pozorni na pozitivne primere, ki jim namenjamo prostor v čisto vsaki oddaji.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Na jasi so se sončili gad, krastača, kuščar in močerad … Pripoveduje: Branko Jordan. Napisala: Jože Sevljak. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Na jasi so se sončili gad, krastača, kuščar in močerad … Pripoveduje: Branko Jordan. Napisala: Jože Sevljak. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
Primorska kronika je informativna oddaja, ki ji dajejo značaj aktualnost, verodostojnost in regionalnost. Poročamo o vsem, kar se dogaja na Primorskem, segamo od Pirana pa vse do Bovca. Razvejana dopisniška mreža omogoča, da čutimo utrip krajev, tudi najmanjših. Prav zato lahko življenje v njih slikamo tako prepričljivo in doživeto. Odzivamo se na dnevne dogodke, hkrati pa ves čas razkrivamo in opozarjamo na družbene nepravilnosti. V naši oddaji z veseljem postrežemo tudi z dobrimi novicami, ki lepšajo naš vsakdan in naredijo našo/vašo oddajo skupaj z drugimi vestmi resnično vredno ogleda.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
V zabavnem kvizu trije tekmovalci odgovarjajo na enostavna vprašanja. Rešitev je zmeraj črka, ki se izpiše v križanki. Naslednja naloga je rešiti gesla v tej skrivnostni križanki. Tekmovalci lahko v vsakem trenutku zaključijo krog s pritiskom na tipko Vem!, če prepoznajo vsa gesla naenkrat. V finalu si nato najboljši tekmovalec izbere naključnih 5 črk, ki se izpišejo v tematski križanki. Vsaka beseda, ki jo ugane, prinese nagrado. Če mu uspe križanko rešiti v celoti, pa se nagrada poveča. Finalist dobi vstopnico v naslednjo oddajo, kjer se pomeri z novima izzivalcema. Gledalci doma lahko sodelujejo v nagradni igri na objavljenem spletnem naslovu www.rtvslo.si/vem-kviz tako, da uganjujejo manjkajočo črko v iskani besedi. Na zaslonu se izpišejo: vprašanje, beseda z manjkajočo črko ter dve črki, od katerih je samo ena rešitev nagradne igre. Črki se izpišeta za zaporednima številkama 1 in 2.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Regionalni TV program Koper – Capodistria že vrsto let namenja posebno oddajo športnemu dogajanju med zamejci v Italiji. Predhodnica današnje oddaje Športel je bil »Šesti krog« v sezoni 1990/91. Oddaja se je jeseni 1991 preimenovala v Športel, od tedaj je njen redaktor in voditelj Igor Malalan. Športel prihaja v domove zamejcev in tudi številnih gledalcev Slovenije vsak ponedeljek zvečer ob 18.00. V 30 minutah se zvrstijo prispevki s športnih tekmovanj ter pogovori v studiu. V vseh teh letih se je v oddaji zvrstilo veliko število sodelavcev, stalnica pa ostaja Igor Malalan, ki je oddaji dal svoj pečat z uvedbo nekaterih novih rubrik in vodenjem, ki odstopa od običajnih tovrstnih oddaj. Športel pomeni okence v pogovornem jeziku zamejcev in je v skladu z namenom oddaje – odpiranje okna v svet zamejskega športa. Oddajo ureja in vodi Igor Malalan.
Stranke dozdajšnje vlade po pogovorih s predsednico republike soglasno napovedujejo odhod v opozicijo, na drugi strani političnega spektra pa so bolj skrivnostni. V SDS zanikajo sestavljanje vlade, Katja Kokot iz stranke ReSNiCa pa nasprotno trdi, da pogovori potekajo. Drugi poudarki oddaje: V Pakistanu ob napetostih pričakujejo nadaljevanje iransko-ameriških pogajanj. Evropska unija vztraja pri rešitvi dveh držav za Izraelce in Palestince. Dravo pri Mariboru za kratek čas ponečedile fekalije
Stranke dozdajšnje vlade po pogovorih s predsednico republike soglasno napovedujejo odhod v opozicijo, na drugi strani političnega spektra pa so bolj skrivnostni. V SDS zanikajo sestavljanje vlade, Katja Kokot iz stranke ReSNiCa pa nasprotno trdi, da pogovori potekajo. Drugi poudarki oddaje: V Pakistanu ob napetostih pričakujejo nadaljevanje iransko-ameriških pogajanj. Evropska unija vztraja pri rešitvi dveh držav za Izraelce in Palestince. Dravo pri Mariboru za kratek čas ponečedile fekalije
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji. Vabljeni k ogledu.
Bi radi vedeli, kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet, v katerem računalniki berejo naša čustva? Kakšen bo planet z neomejeno čisto energijo? Matematičarka Hannah Fry se bo poglobila v številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob pogledu v prihodnost. Ob pogovorih z vodilnimi strokovnjaki bo razkrila, kaj se nam resnično obeta in kje so meje tistega, kar si sploh znamo predstavljati. 2. del: Sporazumevanje živali Bioakustika in umetna inteligenca razkrivata, kako se živali sporazumevajo. Kmalu nam utegneta omogočiti, da bomo z njimi spregovorili tudi sami. Kaj se lahko naučimo od živali? Ali se sploh smemo pogovarjati z njimi? Odgovor lahko za vedno spremeni naš odnos do narave in razumevanje tega, kaj je živo bitje. THE FUTURE WITH HANNAH FRY (II.) / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alastair Duncan, Catherine Gale
Bi radi vedeli, kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet, v katerem računalniki berejo naša čustva? Kakšen bo planet z neomejeno čisto energijo? Matematičarka Hannah Fry se bo poglobila v številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob pogledu v prihodnost. Ob pogovorih z vodilnimi strokovnjaki bo razkrila, kaj se nam resnično obeta in kje so meje tistega, kar si sploh znamo predstavljati. 2. del: Sporazumevanje živali Bioakustika in umetna inteligenca razkrivata, kako se živali sporazumevajo. Kmalu nam utegneta omogočiti, da bomo z njimi spregovorili tudi sami. Kaj se lahko naučimo od živali? Ali se sploh smemo pogovarjati z njimi? Odgovor lahko za vedno spremeni naš odnos do narave in razumevanje tega, kaj je živo bitje. THE FUTURE WITH HANNAH FRY (II.) / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alastair Duncan, Catherine Gale
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
H koncu gre nogometno državno prvenstvo. V Navalu na šport vam ponudimo delček najnovejše epizode nogometnega podkasta Žoga je okrogla.
H koncu gre nogometno državno prvenstvo. V Navalu na šport vam ponudimo delček najnovejše epizode nogometnega podkasta Žoga je okrogla.
Z njo lahko potujemo v Pariz, stari Egipt ali leto 2200, ne da bi vstali iz naslanjača. Knjiga širi naš svet in kot kažejo raziskave, skrbi tudi za naše zdravje in dobro počutje. Zakaj so starejši med nami pravzaprav najboljši bralci? Kaj beremo in kako beremo? Kaj branje naredi z našimi možgani in kdaj knjiga postane zdravilo? O tem se v oddaji Ah, ta leta! pogovarjamo z raziskovalko branja dr. Ano Vogrinčič Čepič in psihologinjo dr. Vlasto Novak Zabukovec. Pred svetovnim dnevom knjige v oddaji Ah, ta leta!
Z njo lahko potujemo v Pariz, stari Egipt ali leto 2200, ne da bi vstali iz naslanjača. Knjiga širi naš svet in kot kažejo raziskave, skrbi tudi za naše zdravje in dobro počutje. Zakaj so starejši med nami pravzaprav najboljši bralci? Kaj beremo in kako beremo? Kaj branje naredi z našimi možgani in kdaj knjiga postane zdravilo? O tem se v oddaji Ah, ta leta! pogovarjamo z raziskovalko branja dr. Ano Vogrinčič Čepič in psihologinjo dr. Vlasto Novak Zabukovec. Pred svetovnim dnevom knjige v oddaji Ah, ta leta!
Celjski nogometaši so državni prvaki. To jim je uspelo tretjič v zgodovini kluba in tretjič v zadnjih sedmih sezonah. Štirje krogi so ostali do konca, Celjani pa imajo 13 točk prednosti pred zasledovalci. Gost valovskega nogometnega podkasta je Damjan Vuklišević. 30-letni branilec je več kot štiri leta član Celja. Pravi, da je bilo na poti na vrh pomembno, da so bili igralci povezani med seboj, sploh spomladi, ko so Celjani dvakrat menjali trenerja. Odlično se je v zadnjih tednih znašel Portugalec Vitor Campelos, ki je v sedmih tekmah sedemkrat zmagal. Vuklišević pravi, da zahteva disciplino v igri, Celjani pa so s tem postali zelo trdni obrambi. V teh sedmih tekmah so prejeli le dva gola. Vuklišević o nogometu debatira z Markom Cirmanom, Boštjanom Janežičem, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem. Vsi so si bili edini, da je Slavko Vinčić verjetno pozabil, da je Eduardu Camavingi že podelil rumeni karton, ko mu je dal še enega na koncu tekme Bayern-Real Madrid in ga potem moral izključiti. Bayern je zatem dvakrat zadel in napredoval v polfinale lige prvakov. Vuklišević je bil na tekmi Mura-Celje začuden, kako velika razlika je med kluboma. Na igrišču je bila zelo opazna, pravi, na lestvici pa je tudi konkretna. Mura ima 25 točk, trenutno je osma, v slovenski ligi pa se v zadnjih 20 letih ni zgodilo, da bi imela osmouvrščena ekipa na koncu prvenstva manj kot 36 točk. Več tudi o dogajanju na tujem. City je premagal Arsenal in odprl boj za naslov angleškega prvaka. Tottenham je prejel gol v sodnikovem dodatku in ostaja na mestih, ki vodijo v drugo ligo, v sodnikovem dodatku pa boste spoznali izraz wiki kača in ugotovili, kako so med seboj povezani Josip Skoblar, najboljši strelec ciprske lige z začetka 90-ih in potresi v Čilu.
Celjski nogometaši so državni prvaki. To jim je uspelo tretjič v zgodovini kluba in tretjič v zadnjih sedmih sezonah. Štirje krogi so ostali do konca, Celjani pa imajo 13 točk prednosti pred zasledovalci. Gost valovskega nogometnega podkasta je Damjan Vuklišević. 30-letni branilec je več kot štiri leta član Celja. Pravi, da je bilo na poti na vrh pomembno, da so bili igralci povezani med seboj, sploh spomladi, ko so Celjani dvakrat menjali trenerja. Odlično se je v zadnjih tednih znašel Portugalec Vitor Campelos, ki je v sedmih tekmah sedemkrat zmagal. Vuklišević pravi, da zahteva disciplino v igri, Celjani pa so s tem postali zelo trdni obrambi. V teh sedmih tekmah so prejeli le dva gola. Vuklišević o nogometu debatira z Markom Cirmanom, Boštjanom Janežičem, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem. Vsi so si bili edini, da je Slavko Vinčić verjetno pozabil, da je Eduardu Camavingi že podelil rumeni karton, ko mu je dal še enega na koncu tekme Bayern-Real Madrid in ga potem moral izključiti. Bayern je zatem dvakrat zadel in napredoval v polfinale lige prvakov. Vuklišević je bil na tekmi Mura-Celje začuden, kako velika razlika je med kluboma. Na igrišču je bila zelo opazna, pravi, na lestvici pa je tudi konkretna. Mura ima 25 točk, trenutno je osma, v slovenski ligi pa se v zadnjih 20 letih ni zgodilo, da bi imela osmouvrščena ekipa na koncu prvenstva manj kot 36 točk. Več tudi o dogajanju na tujem. City je premagal Arsenal in odprl boj za naslov angleškega prvaka. Tottenham je prejel gol v sodnikovem dodatku in ostaja na mestih, ki vodijo v drugo ligo, v sodnikovem dodatku pa boste spoznali izraz wiki kača in ugotovili, kako so med seboj povezani Josip Skoblar, najboljši strelec ciprske lige z začetka 90-ih in potresi v Čilu.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Slovenija danes, regionalne novice
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.
V novi oddaji Televizije Slovenija bomo z dopisniki po Sloveniji temeljito in vsebinsko predstavljali lokalno problematiko. Pojasnili bomo dileme lokalnih skupnosti in iskali rešitve za razvoj slovenskih občin.