Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Plesne oddaje – domača produkcija
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Proof je plesna koreografija, ki jo je Edward Clug ustvaril leta 2017 za Nizozemsko plesno gledališče - Nederlands Dans Theater. Spremljate izvedbo baletnih plesalcev SNG Maribor, ki so jo pod njegovim vodstvom pripravili in predstavili za domače občinstvo na večeru svetovnih uspešnic koreografa v poletnem gledališču Križanke. Poetično plesno uprizoritev je ustvaril v tesnem prepletu z glasbo britanske skupine Radiohead, ki predstavlja tudi koreografovo osebno glasbeno izbiro.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Režiserka Andrina Mračnikar se v svojem najnovejšem dokumentarcu Izginjanje poda v svojo južnokoroško domovino po sledi vprašanja, zakaj slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Mračnikar skozi svoje družinske zgodbe razkriva sto let avstrijske zgodovine, ki je na Koroškem zaznamovana z zapravljeno priložnostjo, da bi slovenščino cenili kot obogatitev in kot nepogrešljiv del Avstrije.
Režiserka Andrina Mračnikar se v svojem najnovejšem dokumentarcu Izginjanje poda v svojo južnokoroško domovino po sledi vprašanja, zakaj slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Mračnikar skozi svoje družinske zgodbe razkriva sto let avstrijske zgodovine, ki je na Koroškem zaznamovana z zapravljeno priložnostjo, da bi slovenščino cenili kot obogatitev in kot nepogrešljiv del Avstrije.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
Drugi pregled športnega dogajanja v dnevu je strnjen povzetek najzanimivejših in najpomembnejših športnih novic - v ospredju so rezultati in izjave tekmovalcev ter tudi napovedi športnih dogodkov, ki sledijo.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
V Poročilih ob petih se lahko hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 6. del V zadnjem delu nanizanke si Julius privošči krepek zajtrk – krompirjev rösti z jajcem na oko in omako iz fermentiranih čilijev. Nato se pridruži mladim školjkarjem, ki nabirajo pokrovače. Te nato na obali spečejo z maslom s čilijem in česnom. Poletje je tudi čas za druženje na prostem. Julius povabi prijatelje in brata na piknik. Na ražnju speče jagnjetino, ki jo na toplem nevzhajanem kruhu postreže s preprosto omako iz tahina in turško solato iz rdeče čebule in peteršilja. Za posladek speče slive, osladkane z medom in posute s pistacijo. Kot dodatek uporabi še osvežilni labne. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
Zvezdnik družbenih medijev in kuhar Julius Roberts je uresničil sanje številnih ljudi in se preselil na podeželje. V seriji spremljamo njegovo novo življenje na idilični kmetiji v Dorsetu na jugu Anglije, kjer redi piščance, ovce in koze ter prideluje zelenjavo in sadje. Mladi kuhar predstavlja recepte za slastne obroke, ki jih pripravlja; od pečenega fižola, domačega kečapa do jagnjetine na ražnju, raviolov iz bučk in čokoladne pene. Jedi, ki jih boste lahko pripravili in pokusili tudi doma. 6. del V zadnjem delu nanizanke si Julius privošči krepek zajtrk – krompirjev rösti z jajcem na oko in omako iz fermentiranih čilijev. Nato se pridruži mladim školjkarjem, ki nabirajo pokrovače. Te nato na obali spečejo z maslom s čilijem in česnom. Poletje je tudi čas za druženje na prostem. Julius povabi prijatelje in brata na piknik. Na ražnju speče jagnjetino, ki jo na toplem nevzhajanem kruhu postreže s preprosto omako iz tahina in turško solato iz rdeče čebule in peteršilja. Za posladek speče slive, osladkane z medom in posute s pistacijo. Kot dodatek uporabi še osvežilni labne. TASTE OF THE COUNTRY / 2022 / Velika Britanija / Režija: Olivia Grove
Ime tedna je postal Tomato Košir, mednarodno uveljavljen vizualni oblikovalec, ki je z najnovejšo naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv znova požel pozornost tako v Sloveniji kot v tujini. Njegov vizualni komentar "Ameriški napad na Venezuelo", s katerim je še enkrat drzno nastavil ogledalo družbi, si je že dan pred izidom ogledalo milijon ljudi, kar je največji doseg njegovih naslovnic do zdaj.
Ime tedna je postal Tomato Košir, mednarodno uveljavljen vizualni oblikovalec, ki je z najnovejšo naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv znova požel pozornost tako v Sloveniji kot v tujini. Njegov vizualni komentar "Ameriški napad na Venezuelo", s katerim je še enkrat drzno nastavil ogledalo družbi, si je že dan pred izidom ogledalo milijon ljudi, kar je največji doseg njegovih naslovnic do zdaj.
Ko se Krtica skobaca iz postelje, Zbiralca ni več. Le kam je odšel? Krtica se odpravi za njim in ga najde na obali. Tudi na mrzel zimski dan je na plaži vse polno zanimivih zvokov. V zavetju sipin pa čaka prostorček za piknik.
Ko se Krtica skobaca iz postelje, Zbiralca ni več. Le kam je odšel? Krtica se odpravi za njim in ga najde na obali. Tudi na mrzel zimski dan je na plaži vse polno zanimivih zvokov. V zavetju sipin pa čaka prostorček za piknik.
Sara in Raček prebirata knjigo o oblikah. Sari so najbolj všeč osmerokotniki, zato ustanovi Klub osmerokotnikov. Zanj mora najti osem članov. Ko se zberejo, jim pove, da mora vsak izmed njih najti kaj osmerokotnega. Člani kluba se odpravijo iskat osmerokotne reči. Vsako prinesejo Sari, ki preveri obliko. Ta je včasih prava, včasih pa ne.
Sara in Raček prebirata knjigo o oblikah. Sari so najbolj všeč osmerokotniki, zato ustanovi Klub osmerokotnikov. Zanj mora najti osem članov. Ko se zberejo, jim pove, da mora vsak izmed njih najti kaj osmerokotnega. Člani kluba se odpravijo iskat osmerokotne reči. Vsako prinesejo Sari, ki preveri obliko. Ta je včasih prava, včasih pa ne.
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
Z nami je akademska slikarka in vizualna umetnica Nataša Gregorič Nàbhas, ki je študirala na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah in se že tam spoznala s številnimi slovenskimi, večinoma primorskimi in zamejskimi umetniki. Je ilustratorka knjig za otroke – 38 se jih je nabralo v slovenskem jeziku. Sicer pa deluje na presečišču vizualnega, pedagoškega in kuratorskega ustvarjanja. S svojo raznovrstnostjo, bogastvom izraznih sredstev, pogostim namernim neupoštevanjem pravil prepleta neskončne izrazne možnosti.
Z nami je akademska slikarka in vizualna umetnica Nataša Gregorič Nàbhas, ki je študirala na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah in se že tam spoznala s številnimi slovenskimi, večinoma primorskimi in zamejskimi umetniki. Je ilustratorka knjig za otroke – 38 se jih je nabralo v slovenskem jeziku. Sicer pa deluje na presečišču vizualnega, pedagoškega in kuratorskega ustvarjanja. S svojo raznovrstnostjo, bogastvom izraznih sredstev, pogostim namernim neupoštevanjem pravil prepleta neskončne izrazne možnosti.
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
Zima je pokazala ostre zobe in ta čas je še posebej za brezdomce posebej nevaren. V Mariboru lahko brezdomci streho nad glavo najdejo v Domu svetega Martina, ki ga upravlja Karitas in pa v Zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti, s katerim upravlja Center za socialno delo. Zavetišči sta polni že nekaj let, v strukturi stanovalcev pa odgovorni opažajo tudi mlajše osebe.
Zima je pokazala ostre zobe in ta čas je še posebej za brezdomce posebej nevaren. V Mariboru lahko brezdomci streho nad glavo najdejo v Domu svetega Martina, ki ga upravlja Karitas in pa v Zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti, s katerim upravlja Center za socialno delo. Zavetišči sta polni že nekaj let, v strukturi stanovalcev pa odgovorni opažajo tudi mlajše osebe.
V 66. letu se je poslovil je radijski novinar, urednik, publicist, prevajalec, glasbeni kritik in promotor Peter Barbarič. Bil je dolgoletni sodelavec Radia Študent, vrsto let pa deloval tudi na RTV Slovenija, kjer je bil med drugim voditelj in glasbeni urednik na Prvem programu Radia Slovenija.
V 66. letu se je poslovil je radijski novinar, urednik, publicist, prevajalec, glasbeni kritik in promotor Peter Barbarič. Bil je dolgoletni sodelavec Radia Študent, vrsto let pa deloval tudi na RTV Slovenija, kjer je bil med drugim voditelj in glasbeni urednik na Prvem programu Radia Slovenija.
Dnevni red: 1. Izvajanje dokazov: Zaslišanje prič: a) Žan Janša, v petek, 28. 11. 2025, ob 14. uri, b) Primož Kokot, v petek, 28. 11. 2025, ob 14.30, c) Tomaž Kokot, v petek, 28. 11. 2025, ob 15.00, d) Žiga Zupanec, v petek, 28. 11. 2025, ob 15.30.
Dnevni red: 1. Izvajanje dokazov: Zaslišanje prič: a) Žan Janša, v petek, 28. 11. 2025, ob 14. uri, b) Primož Kokot, v petek, 28. 11. 2025, ob 14.30, c) Tomaž Kokot, v petek, 28. 11. 2025, ob 15.00, d) Žiga Zupanec, v petek, 28. 11. 2025, ob 15.30.
Iran še naprej pretresajo množični protesti, ki so terjal že več kot 500 življenj. Teheran je sporočil, da so kljub grožnjam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pripravljeni na dialog, a po drugi strani tudi na vojno. Ostali poudarki oddaje: Generalni sekretar NATA Mark Rutte ob vse večjih apetitih Washingtona po Grenlandiji: Arktika mora biti prioriteta zavezništva. Začetek volilnih opravil pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Kako k oddaji glasu privabiti mlade? Zlati globusi brez večjih presenečenj: največ nagrad filmu Ena bitka za drugo.
Iran še naprej pretresajo množični protesti, ki so terjal že več kot 500 življenj. Teheran je sporočil, da so kljub grožnjam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pripravljeni na dialog, a po drugi strani tudi na vojno. Ostali poudarki oddaje: Generalni sekretar NATA Mark Rutte ob vse večjih apetitih Washingtona po Grenlandiji: Arktika mora biti prioriteta zavezništva. Začetek volilnih opravil pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Kako k oddaji glasu privabiti mlade? Zlati globusi brez večjih presenečenj: največ nagrad filmu Ena bitka za drugo.
Politična dediščina izjemnega politika Karla Smolleta še danes buri duhove. Tri generacije predstavnikov slovenske narodne skupnosti ocenjujejo pomembnost njegovih političnih dosežkov. Čušn pašjon – Križem kražem po Koroškem: glasbeno-literarni koncert ansambla Praprotnice ob 120-letnici SPD Edinost Škofiče. Lutkovni skupini Srce 1 in 2 iz Dobrle vasi sta na odru uprizorili zgodbo o Odisejevi vrnitvi na Itako. Se bodo odbojkarji SK Zadruga Aich/Dob uvrstili v osmino pokala CEV? Izhodišče je ugodno, saj so sredi decembra v gosteh premagali finskega prvaka Akaa Volley s 3 : 0. http://slovenci.orf.at
Politična dediščina izjemnega politika Karla Smolleta še danes buri duhove. Tri generacije predstavnikov slovenske narodne skupnosti ocenjujejo pomembnost njegovih političnih dosežkov. Čušn pašjon – Križem kražem po Koroškem: glasbeno-literarni koncert ansambla Praprotnice ob 120-letnici SPD Edinost Škofiče. Lutkovni skupini Srce 1 in 2 iz Dobrle vasi sta na odru uprizorili zgodbo o Odisejevi vrnitvi na Itako. Se bodo odbojkarji SK Zadruga Aich/Dob uvrstili v osmino pokala CEV? Izhodišče je ugodno, saj so sredi decembra v gosteh premagali finskega prvaka Akaa Volley s 3 : 0. http://slovenci.orf.at
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
V drugem delu Sue nadaljuje pot skozi Kambodžo, kjer je priča obsežnemu izsekavanju tropskih gozdov in trgovini z ogroženimi živalmi. Vendar ni za vse kriva pogoltnost korporacij - za nekatere ljudi je to edini vir preživetja in možnost, da se izvijejo iz revščine, ki pesti premnoge Kambodžane. A na srečo obstajajo tudi posamezniki in organizacije, ki se trudijo ohraniti neprecenljive naravne dragocenosti ter spremeniti miselnost ljudi in jih spodbuditi k bolj trajnostnim oblikam preživljanja svojih družin. The Mekong River with Sue Perkins / Režija: Steve Robinson / BBC 2014 / Združeno kraljestvo
V drugem delu Sue nadaljuje pot skozi Kambodžo, kjer je priča obsežnemu izsekavanju tropskih gozdov in trgovini z ogroženimi živalmi. Vendar ni za vse kriva pogoltnost korporacij - za nekatere ljudi je to edini vir preživetja in možnost, da se izvijejo iz revščine, ki pesti premnoge Kambodžane. A na srečo obstajajo tudi posamezniki in organizacije, ki se trudijo ohraniti neprecenljive naravne dragocenosti ter spremeniti miselnost ljudi in jih spodbuditi k bolj trajnostnim oblikam preživljanja svojih družin. The Mekong River with Sue Perkins / Režija: Steve Robinson / BBC 2014 / Združeno kraljestvo
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
Župani 6-ih slovensko-goriških občin že dalj časa iščejo skupni jezik o preoblikovanju Zdravstvenega doma Lenart. Soustanoviteljstvu, ki si ga zdaj delijo občine Lenart, Sveti Jurij in Sveta Trojica, naj bi se po novem pridružile še občine Cerkvenjak, Benedikt in Sveta Ana. Premoženje in obveznosti zavoda naj bi se delili po številu prebivalcev. A vse občine se s soustanoviteljskim aktom, predvsem pa z lastniškimi in finančnimi obveznostmi, ki bi jih s tem prevzele, ne strinjajo.
Župani 6-ih slovensko-goriških občin že dalj časa iščejo skupni jezik o preoblikovanju Zdravstvenega doma Lenart. Soustanoviteljstvu, ki si ga zdaj delijo občine Lenart, Sveti Jurij in Sveta Trojica, naj bi se po novem pridružile še občine Cerkvenjak, Benedikt in Sveta Ana. Premoženje in obveznosti zavoda naj bi se delili po številu prebivalcev. A vse občine se s soustanoviteljskim aktom, predvsem pa z lastniškimi in finančnimi obveznostmi, ki bi jih s tem prevzele, ne strinjajo.
Mariboru so morali zaradi strehe v nevarnem stanju, ki jo je prejšnji teden dodatno obremenil sneg, zapreti telovadnico. Strokovni pregled, izveden lani, je namreč pokazal, da nosilna konstrukcija ni več varna, zato pouk športne vzgoje začasno poteka drugače. V pripravi pa je že projekt zamenjave celotne strehe.
Mariboru so morali zaradi strehe v nevarnem stanju, ki jo je prejšnji teden dodatno obremenil sneg, zapreti telovadnico. Strokovni pregled, izveden lani, je namreč pokazal, da nosilna konstrukcija ni več varna, zato pouk športne vzgoje začasno poteka drugače. V pripravi pa je že projekt zamenjave celotne strehe.
Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!
Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!
Prvi pregled športnega dogajanja v dnevu je namenjen svežim športnim novicam: v oddajo strnemo najpomembnejše rezultate in dogodke prejšnjega večera, noči in jutra. Vsak dan v poglobljenem prispevku besedo dobijo za slovenski šport pomembne teme, še temeljiteje se lotevamo aktualnih dogodkov, tekmovanj in športnih izzivov.
Prvi pregled športnega dogajanja v dnevu je namenjen svežim športnim novicam: v oddajo strnemo najpomembnejše rezultate in dogodke prejšnjega večera, noči in jutra. Vsak dan v poglobljenem prispevku besedo dobijo za slovenski šport pomembne teme, še temeljiteje se lotevamo aktualnih dogodkov, tekmovanj in športnih izzivov.
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Drugi ppoudarki: - V ilirskobistriškem domu starejših zadovoljni z obsežno prenovo, težave imajo s kadri. - Javni holding Maribor letos z več zaposlenimi kot lani in za 11 milijonov višjimi prihodki. - Mlekarna Planika je izjemnega pomena za kmete v Posočju. Za njo je uspešno leto s 15 milijoni evrov prihodkov. - Občini Trbovlje in Hrastnik bosta na hribu nad mestoma uredili površine za rekreacijo in druženje.
Drugi ppoudarki: - V ilirskobistriškem domu starejših zadovoljni z obsežno prenovo, težave imajo s kadri. - Javni holding Maribor letos z več zaposlenimi kot lani in za 11 milijonov višjimi prihodki. - Mlekarna Planika je izjemnega pomena za kmete v Posočju. Za njo je uspešno leto s 15 milijoni evrov prihodkov. - Občini Trbovlje in Hrastnik bosta na hribu nad mestoma uredili površine za rekreacijo in druženje.
V Prvem dnevniku ob 13.00 se lahko vsak dan v letu hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta. V tej krajšI informativni oddaji dajemo prednost hitrosti, ažurnosti in jedrnatosti.
V Prvem dnevniku ob 13.00 se lahko vsak dan v letu hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta. V tej krajšI informativni oddaji dajemo prednost hitrosti, ažurnosti in jedrnatosti.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Spremljajte aktualno vremensko napoved z opozorili in zanimivimi informacijami vsak dan v sklopu informativnih oddaj.
Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.
Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.
V petek bo minister za delo socialnim partnerjem predstavil predlog o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. Kot je znano so do predloga kritični delodajalci, medtem ko sindikati pravijo, da bodo držali ministra za besedo. v oddaji tudi o tem: -Iranske oblasti še naprej nasilno zatirajo proteste. -Kadrovska slika policije na Primorskem: v Kopru v desetletju 270 policistov manj, na Goriškem le še ena enota z 24-urnim dežurstvom. -V Kulturnem domu Nova Gorica nocoj koncert Jureta Ivanušiča s Simfoničnim orkestrom RTV. -Znani sta skakalni ekipi za azijsko turnejo.
V petek bo minister za delo socialnim partnerjem predstavil predlog o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. Kot je znano so do predloga kritični delodajalci, medtem ko sindikati pravijo, da bodo držali ministra za besedo. v oddaji tudi o tem: -Iranske oblasti še naprej nasilno zatirajo proteste. -Kadrovska slika policije na Primorskem: v Kopru v desetletju 270 policistov manj, na Goriškem le še ena enota z 24-urnim dežurstvom. -V Kulturnem domu Nova Gorica nocoj koncert Jureta Ivanušiča s Simfoničnim orkestrom RTV. -Znani sta skakalni ekipi za azijsko turnejo.
Kantavtor Boštjan Pertinač je leto 2025 zapustil v velikem slogu: z izdajo novega albuma 'Več kot beseda' in svojo prvo pesniško zbirko 'Med kamenjen in besedo'. V novi pesmi 'Darko', ki je napovedala izid albuma, Boštjan ponuja intimno in rahlo ironično zgodbo iz Miška bara iz Sežane. Pesem govori o dimu, bevandi in večerih, ki se zavlečejo predaleč, ter o ljudeh, ki niso junaki velikih zgodb, a brez njih teh zgodb sploh ne bi bilo. Skladbo in prvo pesniško zbirko nam je predstavil ob obisku v našem studiu.
Kantavtor Boštjan Pertinač je leto 2025 zapustil v velikem slogu: z izdajo novega albuma 'Več kot beseda' in svojo prvo pesniško zbirko 'Med kamenjen in besedo'. V novi pesmi 'Darko', ki je napovedala izid albuma, Boštjan ponuja intimno in rahlo ironično zgodbo iz Miška bara iz Sežane. Pesem govori o dimu, bevandi in večerih, ki se zavlečejo predaleč, ter o ljudeh, ki niso junaki velikih zgodb, a brez njih teh zgodb sploh ne bi bilo. Skladbo in prvo pesniško zbirko nam je predstavil ob obisku v našem studiu.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - začela so se volilna opravila za marčevske državnozborske volitve - podatki o zaposlovanju na širšem območju Maribora vzpodbudni - Občina Središče ob Dravi širi program pomoči za mlade družine
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - začela so se volilna opravila za marčevske državnozborske volitve - podatki o zaposlovanju na širšem območju Maribora vzpodbudni - Občina Središče ob Dravi širi program pomoči za mlade družine
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Tokrat bomo obiskali otok Guernsey, ki leži sredi Rokavskega preliva. Obdaja ga topel Zalivski tok, zato na njem dobro uspeva zelenjava. Spoznali bomo Shollove, ki bodo predstavili značilne guernseyske jedi. Tradicionalno obaro, ki jo kuhajo osem ur, krepko ribjo pito in jabolčni kolač. Nabrali pa bodo tudi morske polže in še povsem sveže spekli kar na obali. ZU TISCH / 2022 / Nemčija / Avtorica: Friederike Schlumbom
Tokrat bomo obiskali otok Guernsey, ki leži sredi Rokavskega preliva. Obdaja ga topel Zalivski tok, zato na njem dobro uspeva zelenjava. Spoznali bomo Shollove, ki bodo predstavili značilne guernseyske jedi. Tradicionalno obaro, ki jo kuhajo osem ur, krepko ribjo pito in jabolčni kolač. Nabrali pa bodo tudi morske polže in še povsem sveže spekli kar na obali. ZU TISCH / 2022 / Nemčija / Avtorica: Friederike Schlumbom
Tokrat se v Zeleni luči vozimo z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. LPP je namreč z novim letom dobil tudi novega direktorja. Vodenje je prevzel Rok Vihar, ki je že ob začetku petletnega mandata napovedal nekaj ambicioznih ciljev za spremembe. Pred LPP-jem je obdobje premikov, ki jih zahteva razogljičenje prometa, gradnja novega potniškega centra v središču Ljubljane in priložnost za drugačno zasnovo linij. Število potnikov se je po hudem, skoraj polovičnem upadu v času epidemije, spet vrnilo nazaj na predcovidno raven. Novi direktor pravi, da je prepričan, da bo čez pet let ljubljanski potniški promet v marsičem zelo drugačen.
Tokrat se v Zeleni luči vozimo z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. LPP je namreč z novim letom dobil tudi novega direktorja. Vodenje je prevzel Rok Vihar, ki je že ob začetku petletnega mandata napovedal nekaj ambicioznih ciljev za spremembe. Pred LPP-jem je obdobje premikov, ki jih zahteva razogljičenje prometa, gradnja novega potniškega centra v središču Ljubljane in priložnost za drugačno zasnovo linij. Število potnikov se je po hudem, skoraj polovičnem upadu v času epidemije, spet vrnilo nazaj na predcovidno raven. Novi direktor pravi, da je prepričan, da bo čez pet let ljubljanski potniški promet v marsičem zelo drugačen.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Tretji polčas je bil tokrat v znamenju vaterpola. Slovenska reprezentanca, ki se je minuli teden pripravljala tudi v Mariboru, se je na prvenstvo stare celine uvrstila tretjič zapored, zato so letos tudi pričakovanja večja. V uvodnem nastopu na EP v Beogradu je včeraj proti favorizirani Hrvaški doživela visok poraz. Hrvaška je sosedski obračun dobila z 20:4,
Tretji polčas je bil tokrat v znamenju vaterpola. Slovenska reprezentanca, ki se je minuli teden pripravljala tudi v Mariboru, se je na prvenstvo stare celine uvrstila tretjič zapored, zato so letos tudi pričakovanja večja. V uvodnem nastopu na EP v Beogradu je včeraj proti favorizirani Hrvaški doživela visok poraz. Hrvaška je sosedski obračun dobila z 20:4,
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.