Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Vile, škrati, nimfe, palčki, favni, zmaji, vilinci, pastirske ljubezni, stari miti in legende ter druga fantastična bitja v svetu glasbene umetnosti.
Demoni so sinovi islamskega hudobca Iblīsa in so bili ustvarjeni dva tisoč let pred Adamom. Narejeni so iz temnega ognja brez dima. So izvor duhovnega dvojnika Doppelgängerja. Če prodrejo v telo človeških bitij, povzročajo božjast in bolezni, tudi neozdravljive. Po Borgesu se sprva kažejo "v podobi oblakov ali kot visoki, nedoločeni stebri; nato po svoji všeči privzamejo podobo človeka, šakala, volka, leva, škorpijona ali kače." Lamije so zlovešče prikazni, puščavska bitja, pol ženske, pol kače, vampirske zapeljivke samotnih popotnikov. V Ajshilovi Oresteji pa Oresta, ki ga bremeni krivda za umor matere Klitajmnestre, zasledujejo Erinije, predolimpske boginje maščevanja, neizprosne preganjalke morilcev in krivoprisežnikov. Ko ga izsledijo v Atenah, v katerih se je zatekel v Atenin tempelj, ga obkolijo in med grozečim plesom zapojejo svoj pošastni spev. La belle Dame sans Merci pa je balada Johna Keatsa po srednjeveškem izročilu o prelepi, toda kruti vili, ki zapelje in pogubi viteza. Omenjena domišljijska bitja najdemo tudi v glasbi Césarja Francka, Edwarda MacDowella, Lorene McKennitt, Iannisa Xenakisa, Pascala Dusapina, Othmarja Schoecka, Huga Wolfa in Antonia Vivaldija.
Demoni so sinovi islamskega hudobca Iblīsa in so bili ustvarjeni dva tisoč let pred Adamom. Narejeni so iz temnega ognja brez dima. So izvor duhovnega dvojnika Doppelgängerja. Če prodrejo v telo človeških bitij, povzročajo božjast in bolezni, tudi neozdravljive. Po Borgesu se sprva kažejo "v podobi oblakov ali kot visoki, nedoločeni stebri; nato po svoji všeči privzamejo podobo človeka, šakala, volka, leva, škorpijona ali kače." Lamije so zlovešče prikazni, puščavska bitja, pol ženske, pol kače, vampirske zapeljivke samotnih popotnikov. V Ajshilovi Oresteji pa Oresta, ki ga bremeni krivda za umor matere Klitajmnestre, zasledujejo Erinije, predolimpske boginje maščevanja, neizprosne preganjalke morilcev in krivoprisežnikov. Ko ga izsledijo v Atenah, v katerih se je zatekel v Atenin tempelj, ga obkolijo in med grozečim plesom zapojejo svoj pošastni spev. La belle Dame sans Merci pa je balada Johna Keatsa po srednjeveškem izročilu o prelepi, toda kruti vili, ki zapelje in pogubi viteza. Omenjena domišljijska bitja najdemo tudi v glasbi Césarja Francka, Edwarda MacDowella, Lorene McKennitt, Iannisa Xenakisa, Pascala Dusapina, Othmarja Schoecka, Huga Wolfa in Antonia Vivaldija.
Na Arsov sobotni popoldanski spored se po daljšem obdobju s svežimi vsebinami vrača ciklus oddaj Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. S priznanim italijanskim muzikologom in skladateljem se tokrat podajamo v svet glasbene umetnosti, tokrat med pravljična in mitološka bitja ter bajeslovne zgodbe o antičnih junakih in božanstvih. Najprej smo obiskali hčere zraka in noči. Vile sta v svojem baletu oziroma operi podrobno obdelala Adolphe Adam in Giacomo Puccini, silfidam - elementarnim bitjem, ki pripadajo zraku - sta pozornost namenila Herman Løvenskiold in Jean-Madeleine Schneitzhoeffer, krilatemu bitju nadnaravne lepote Peri, ki izvira iz perzijske mitologije, pa Johann Friedrich Franz Burgmüller, Robert Schumann in seveda Paul Dukas.
Na Arsov sobotni popoldanski spored se po daljšem obdobju s svežimi vsebinami vrača ciklus oddaj Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. S priznanim italijanskim muzikologom in skladateljem se tokrat podajamo v svet glasbene umetnosti, tokrat med pravljična in mitološka bitja ter bajeslovne zgodbe o antičnih junakih in božanstvih. Najprej smo obiskali hčere zraka in noči. Vile sta v svojem baletu oziroma operi podrobno obdelala Adolphe Adam in Giacomo Puccini, silfidam - elementarnim bitjem, ki pripadajo zraku - sta pozornost namenila Herman Løvenskiold in Jean-Madeleine Schneitzhoeffer, krilatemu bitju nadnaravne lepote Peri, ki izvira iz perzijske mitologije, pa Johann Friedrich Franz Burgmüller, Robert Schumann in seveda Paul Dukas.
Kirka, Medeja in Alcina so tri čarovnice, ki že dolgo burijo domišljijo umetniških ustvarjalcev. V Homerjevi Odiseji se je s Kirko na njenem otoku spoprijel zvijačni junak Odisej, ki mu je uspelo rešiti svoje tovariše, ki jih je Kirka spremenila v prašiče. Zgodbo so uglasbili Alessandro Stradella v dveh serenatah ter Gioseffo Zamponi in Luigi Dallapiccola v svojih operah. Osrednji del oddaje namenjamo Medeji, slepeče lepi čarovnici s hipnotičnim pogledom, svečenici Hekate, boginji nočnih senc in urokov, sicer pa maščevalni morilki, ki so jo opevali že Evripid, Seneka in Ovidij, v glasbenem svetu pa jo najdemo v delih Gillesa Binchoisa, Marca-Antoineja Charpentierja, Luigija Cherubinija in Georga Friedricha Händla. Sklepni del bo v znamenju Alcine, ki na svojem začaranem otoku zapeljuje pomorščake in jih potem, ko podležejo njenim čarom, kot Kirka spreminja v živali ali rastline. Je pomembna oseba Ariostovega epa Pobesneli Roland in njenim čarom podleže tudi hrabri vojščak Karla Velikega Ruggiero. Njegovo osvoboditev sta uglasbila Francesca Caccini in Georg Friedrich Händel.
Kirka, Medeja in Alcina so tri čarovnice, ki že dolgo burijo domišljijo umetniških ustvarjalcev. V Homerjevi Odiseji se je s Kirko na njenem otoku spoprijel zvijačni junak Odisej, ki mu je uspelo rešiti svoje tovariše, ki jih je Kirka spremenila v prašiče. Zgodbo so uglasbili Alessandro Stradella v dveh serenatah ter Gioseffo Zamponi in Luigi Dallapiccola v svojih operah. Osrednji del oddaje namenjamo Medeji, slepeče lepi čarovnici s hipnotičnim pogledom, svečenici Hekate, boginji nočnih senc in urokov, sicer pa maščevalni morilki, ki so jo opevali že Evripid, Seneka in Ovidij, v glasbenem svetu pa jo najdemo v delih Gillesa Binchoisa, Marca-Antoineja Charpentierja, Luigija Cherubinija in Georga Friedricha Händla. Sklepni del bo v znamenju Alcine, ki na svojem začaranem otoku zapeljuje pomorščake in jih potem, ko podležejo njenim čarom, kot Kirka spreminja v živali ali rastline. Je pomembna oseba Ariostovega epa Pobesneli Roland in njenim čarom podleže tudi hrabri vojščak Karla Velikega Ruggiero. Njegovo osvoboditev sta uglasbila Francesca Caccini in Georg Friedrich Händel.
Spoznavamo tri vrste domišljijskih velikanov - trole, ki jih najdemo predvsem med norveškimi fjordi v svetu nordijske mitologije in v glasbi Geirra Tveitta in Edvarda Griega, nato z magičnimi obrazci in izreki ustvarjenega Golema, ki počiva na podstrešju praške sinagoge, v glasbi pa ga je zaznamovala Betty Olivero, ki je leta 1997 zložila glasbo k mojstrovini nemega filma Paula Wegenerja z naslovom Golem: kako je prišel na svet (1920), in kiklope. Najslavnejši med njimi je prav gotovo Polifem, ki po Ovidiju prebiva v špilji na pobočjih Etne in hrepeni po lepi nimfi Galateji, pri Homerju pa ga srečamo v devetem spevu Odiseje, v katerem Odisej z druščino soborcev pristane v deželi kiklopov. Kiklope najdemo tudi v glasbi Georga Friedricha Händla in Nicola Porpore.
Spoznavamo tri vrste domišljijskih velikanov - trole, ki jih najdemo predvsem med norveškimi fjordi v svetu nordijske mitologije in v glasbi Geirra Tveitta in Edvarda Griega, nato z magičnimi obrazci in izreki ustvarjenega Golema, ki počiva na podstrešju praške sinagoge, v glasbi pa ga je zaznamovala Betty Olivero, ki je leta 1997 zložila glasbo k mojstrovini nemega filma Paula Wegenerja z naslovom Golem: kako je prišel na svet (1920), in kiklope. Najslavnejši med njimi je prav gotovo Polifem, ki po Ovidiju prebiva v špilji na pobočjih Etne in hrepeni po lepi nimfi Galateji, pri Homerju pa ga srečamo v devetem spevu Odiseje, v katerem Odisej z druščino soborcev pristane v deželi kiklopov. Kiklope najdemo tudi v glasbi Georga Friedricha Händla in Nicola Porpore.
Na 17. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero se pod drobnogledom najprej znajde povodni mož mnogih imen iz Vltave, ki ga je v svoji simfonični pesnitvi uglasbil Antonin Dvoržak. Skozi poezijo Augusta Kopischa in glasbo Carla Loeweja spoznavamo tudi duha narave po imenu Nöck, nato pa obiščemo še jezerske duhove bavarskega jezera Mummelsee, ki jih je v glasbeno preobleko odel Hugo Wolf. V Krkonošah, sredi šlezijskih in čeških gora živi še en duh, ki ga slavijo mnoge zgodbe in je izjemno priljubljen po vsej srednji Evropi – Repoštev, dobrohoten gorski duh, vendar spremenljivega duha, tudi jezljiv in maščevalen. Ob koncu 18. stoletja je postal junak zgodb, ki jih je v svoji najuspešnejši zbirki Nemške ljudske pripovedke zbral Johann August Musäus, pojavi pa se tudi v glasbi Carla Marie von Webra, Louisa Spohra in Adolfa Jensena.
Na 17. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero se pod drobnogledom najprej znajde povodni mož mnogih imen iz Vltave, ki ga je v svoji simfonični pesnitvi uglasbil Antonin Dvoržak. Skozi poezijo Augusta Kopischa in glasbo Carla Loeweja spoznavamo tudi duha narave po imenu Nöck, nato pa obiščemo še jezerske duhove bavarskega jezera Mummelsee, ki jih je v glasbeno preobleko odel Hugo Wolf. V Krkonošah, sredi šlezijskih in čeških gora živi še en duh, ki ga slavijo mnoge zgodbe in je izjemno priljubljen po vsej srednji Evropi – Repoštev, dobrohoten gorski duh, vendar spremenljivega duha, tudi jezljiv in maščevalen. Ob koncu 18. stoletja je postal junak zgodb, ki jih je v svoji najuspešnejši zbirki Nemške ljudske pripovedke zbral Johann August Musäus, pojavi pa se tudi v glasbi Carla Marie von Webra, Louisa Spohra in Adolfa Jensena.
Undina je po besedah Richarda Wagnerja “hči valov, bitje brez duše, ki valuje na toku svoje prvine, dokler ne prejme duše, ko se vanjo zaljubi človek”. Ob zori romantične dobe jo je iznašel pruski uradnik in pisec romantičnih pravljic Friedrich de La Motte-Fouqué, pojavi se tudi v klavirski glasbi Clauda Debussyja ter operah Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna in Alberta Lortzinga. V Renu, natančneje v ozki soteski blizu Sankt Goarshausna, polni izdajalskih čeri, pa prebiva vodna vila Loreley. Najdemo jo v zbirki pravljic Clemensa Brentana, posvečeni tej mogočni nemški reki, baladi Heinricha Heineja ter glasbi Friedricha Silcherja, Maxa Brucha, Roberta in Clare Schumann ter Franza Liszta, ki je napravil kar štiri različne uglasbitve Heinejeve balade.
Undina je po besedah Richarda Wagnerja “hči valov, bitje brez duše, ki valuje na toku svoje prvine, dokler ne prejme duše, ko se vanjo zaljubi človek”. Ob zori romantične dobe jo je iznašel pruski uradnik in pisec romantičnih pravljic Friedrich de La Motte-Fouqué, pojavi se tudi v klavirski glasbi Clauda Debussyja ter operah Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna in Alberta Lortzinga. V Renu, natančneje v ozki soteski blizu Sankt Goarshausna, polni izdajalskih čeri, pa prebiva vodna vila Loreley. Najdemo jo v zbirki pravljic Clemensa Brentana, posvečeni tej mogočni nemški reki, baladi Heinricha Heineja ter glasbi Friedricha Silcherja, Maxa Brucha, Roberta in Clare Schumann ter Franza Liszta, ki je napravil kar štiri različne uglasbitve Heinejeve balade.
Tokrat se odpravljamo v vodni svet, v katerem bomo največ pozornosti namenili Meluzini in Rusalki. Prvo najdemo že v romanu Jeana iz Arrasa o vitezu in ženski kači s konca 14. stoletja, nato pa tudi v glasbenih delih Conradina Kreutzerja, Felixa Mendelssohna in Emerika Berana. Rusalko poznamo kot rečno oz. vodno vilo iz slovanskega mitološkega sveta. Antonin Dvoržak je po njej naslovil svojo znamenito opero, nedokončano Puškinovo dramo o Rusalki pa je Aleksander Sergejevič Dargomižski sredi 19. stoletja predelal v operni libreto in ga tudi uglasbil. Na 15. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas spremljajo še odlomki iz črtice Lovčevi zapiski Ivana Turgenjeva in opere Majska noč Nikolaja Rimskega - Korsakova.
Tokrat se odpravljamo v vodni svet, v katerem bomo največ pozornosti namenili Meluzini in Rusalki. Prvo najdemo že v romanu Jeana iz Arrasa o vitezu in ženski kači s konca 14. stoletja, nato pa tudi v glasbenih delih Conradina Kreutzerja, Felixa Mendelssohna in Emerika Berana. Rusalko poznamo kot rečno oz. vodno vilo iz slovanskega mitološkega sveta. Antonin Dvoržak je po njej naslovil svojo znamenito opero, nedokončano Puškinovo dramo o Rusalki pa je Aleksander Sergejevič Dargomižski sredi 19. stoletja predelal v operni libreto in ga tudi uglasbil. Na 15. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas spremljajo še odlomki iz črtice Lovčevi zapiski Ivana Turgenjeva in opere Majska noč Nikolaja Rimskega - Korsakova.
Že v starem Egiptu so poveličevali leva kot simbol vladarske oblasti božanskega izvora in še danes je moč najti mnoge skulpture, v katerih na človeških telesih sloni levja glava in obratno. Nekatere druge sfinge imajo glavo ovna, svete živali najmogočnejšega božanstva egiptovskega panteona Amona Raja ali pa obraz kraljice Hačepsut iz XVIII. dinastije. Krilate in bradate sfinge najdemo na asirskih spomenikih ter na perzijskih najdbah in nakitu, v grški mitologiji pa ima sfinga glavo in oprsje ženske, ptičja krila ter levje telo in šape. Tudi druga pravljična bitja, ki jim posvečamo današnjo oddajo – sirene – so v toku časa večkrat spremenila svojo podobo. Po Ovidiju so bile sirene ptice z rožnatim perjem in deviškim obličjem, za Apolonija Rodoškega so od pasu navzgor ženske in od pasu navzdol morske ptice, za mojstra Tirsa de Molino pol ženske, pol ribe. Odiseja poroča, da so sirene zvabljale in pogubljale pomorščake. Sirene in sfinge bomo spoznavali tudi skozi glasbeno umetnost, skozi glasbo, ki so jo podpisali George Enescu, Robert Schumann, Alexander von Zemlinsky, Arthur Honegger, Gabriel Fauré, Lili Boulanger in Claude Debussy.
Že v starem Egiptu so poveličevali leva kot simbol vladarske oblasti božanskega izvora in še danes je moč najti mnoge skulpture, v katerih na človeških telesih sloni levja glava in obratno. Nekatere druge sfinge imajo glavo ovna, svete živali najmogočnejšega božanstva egiptovskega panteona Amona Raja ali pa obraz kraljice Hačepsut iz XVIII. dinastije. Krilate in bradate sfinge najdemo na asirskih spomenikih ter na perzijskih najdbah in nakitu, v grški mitologiji pa ima sfinga glavo in oprsje ženske, ptičja krila ter levje telo in šape. Tudi druga pravljična bitja, ki jim posvečamo današnjo oddajo – sirene – so v toku časa večkrat spremenila svojo podobo. Po Ovidiju so bile sirene ptice z rožnatim perjem in deviškim obličjem, za Apolonija Rodoškega so od pasu navzgor ženske in od pasu navzdol morske ptice, za mojstra Tirsa de Molino pol ženske, pol ribe. Odiseja poroča, da so sirene zvabljale in pogubljale pomorščake. Sirene in sfinge bomo spoznavali tudi skozi glasbeno umetnost, skozi glasbo, ki so jo podpisali George Enescu, Robert Schumann, Alexander von Zemlinsky, Arthur Honegger, Gabriel Fauré, Lili Boulanger in Claude Debussy.
Tokrat se sprehajamo z minotavrom, križancem med človekom in bikom, ki se je rodil iz ljubezni med Pasifajo, ženo kretskega kralja Minosa, in belim bikom, ki ga je iz morja poslal Pozejdon. Na sprehodu pa bomo srečali tudi druge mitološke junake, kot sta Ariadna in Tezej, ki sta se v Dedalovem labirintu na Kreti pogumno soočila s tem pošastnim bitjem. To širšo temo najdemo v mnogih umetniških delih, tudi v številnih glasbenih. Že na začetku 17. stoletja je opero Ariadna, od katere se je ohranila le slovita Ariadnina tožba, zložil Claudio Monteverdi. Operi z istim naslovom sta zložila tudi Jules Massenet in Bohuslav Martinů, med tem ko so dela pod nekoliko drugačnim naslovom Ariadna na Naksosu prispevali Joseph Haydn (kantata), Jiři Benda (spevoigra) in Richard Strauss (opera), ki je podpisal bržčas najslavnejše glasbeno delo s to tematiko. Sodobnejši operi pod naslovom Minotaver pa sta zložila Harrison Birtwistle in Silvia Colasanti in odlomki vseh naštetih del nas spremljajo na 13. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero.
Tokrat se sprehajamo z minotavrom, križancem med človekom in bikom, ki se je rodil iz ljubezni med Pasifajo, ženo kretskega kralja Minosa, in belim bikom, ki ga je iz morja poslal Pozejdon. Na sprehodu pa bomo srečali tudi druge mitološke junake, kot sta Ariadna in Tezej, ki sta se v Dedalovem labirintu na Kreti pogumno soočila s tem pošastnim bitjem. To širšo temo najdemo v mnogih umetniških delih, tudi v številnih glasbenih. Že na začetku 17. stoletja je opero Ariadna, od katere se je ohranila le slovita Ariadnina tožba, zložil Claudio Monteverdi. Operi z istim naslovom sta zložila tudi Jules Massenet in Bohuslav Martinů, med tem ko so dela pod nekoliko drugačnim naslovom Ariadna na Naksosu prispevali Joseph Haydn (kantata), Jiři Benda (spevoigra) in Richard Strauss (opera), ki je podpisal bržčas najslavnejše glasbeno delo s to tematiko. Sodobnejši operi pod naslovom Minotaver pa sta zložila Harrison Birtwistle in Silvia Colasanti in odlomki vseh naštetih del nas spremljajo na 13. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero.
Favni, satiri in kentavri, bitja iz mitološke Grčije torej, nas bodo spremljala na 12. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero.. Po tovrstnih starogrških vsebinah so posegali mnogi glasbeni ustvarjalci, še zlasti v obdobju baroka. Kar nekaj vokalno-instrumentalnih del je zložil Georg Friedrich Händel, ki ga bomo na tokratnem sprehodu srečali večkrat: v kantatah Aminta in Filida, Händel, moja muza, Olinto pastore in Ljubezenska norost ter v operi Herkul. Prav posebno pozornost pa je pri Claudu Debussyju pritegnil favn; njegova pojava – pol človek, pol kozel – je imela v antičnem grškem in rimskem svetu hkrati nekaj slabega in dobrega. Ikonolog Alessandro Grossato je ugotovil, da je bil favn »nadvse hibridno bitje, obdarjen je bil s kozjimi parklji, repom in falosom na docela živalski spodnji polovici telesa, pa tudi zgoraj je imel poudarjeno kozje poteze: nos, izrez oči, brado, koničasta ušesa, izpod las pa je kukal par daljših ali krajših rogov«. Satire srečamo že v skladbah za klavecin Francoisa Couperina. Mit o boginji Ateni, satiru Marsiju in Apolonu so proslavile neštete mojstrovine vseh vej umetnosti, dočim je tragična usoda avloda Marsija navdihnila le redka glasbena dela. Najpomembnejšo tovrstno partituro je podpisal Luigi Dallapicola.
Favni, satiri in kentavri, bitja iz mitološke Grčije torej, nas bodo spremljala na 12. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero.. Po tovrstnih starogrških vsebinah so posegali mnogi glasbeni ustvarjalci, še zlasti v obdobju baroka. Kar nekaj vokalno-instrumentalnih del je zložil Georg Friedrich Händel, ki ga bomo na tokratnem sprehodu srečali večkrat: v kantatah Aminta in Filida, Händel, moja muza, Olinto pastore in Ljubezenska norost ter v operi Herkul. Prav posebno pozornost pa je pri Claudu Debussyju pritegnil favn; njegova pojava – pol človek, pol kozel – je imela v antičnem grškem in rimskem svetu hkrati nekaj slabega in dobrega. Ikonolog Alessandro Grossato je ugotovil, da je bil favn »nadvse hibridno bitje, obdarjen je bil s kozjimi parklji, repom in falosom na docela živalski spodnji polovici telesa, pa tudi zgoraj je imel poudarjeno kozje poteze: nos, izrez oči, brado, koničasta ušesa, izpod las pa je kukal par daljših ali krajših rogov«. Satire srečamo že v skladbah za klavecin Francoisa Couperina. Mit o boginji Ateni, satiru Marsiju in Apolonu so proslavile neštete mojstrovine vseh vej umetnosti, dočim je tragična usoda avloda Marsija navdihnila le redka glasbena dela. Najpomembnejšo tovrstno partituro je podpisal Luigi Dallapicola.
Pastirske ljubezni so osrednja tema 11. sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Bržčas najbolj znana pastirska ljubezenska zgodba je tista o Dafnisu in Hloi. Najdemo jo že v romanu, ki ga je na prehodu iz 2. v 3. stoletje po Kristusu napisal Longos Sofist. Zgodba pripoveduje o dveh mladih, ki so ju starši zapustili, ko sta bila še v povojih. Vzgojili sta ju pastirski družini na otoku Lezbosu. V teku časa, ko skupaj paseta ovčice, pastirca Dafnis in Hloa polagoma odkrivata ljubezenska koprnenja, njuno zgodbo pa so v svet glasbe med drugimi prenesli Maurice Ravel, Joseph Bodin de Boismortier, Jean Jacques Rousseau in Jacques Offenbach. Osvetlili bomo tudi kantato Pan in Syrinx Michela Pignoleta de Monteclairja, glasbeni dvoboj Pana in božanskega Apolona, ki ga je uglasbil Johann Sebastian Bach, pa neko staro nemško ljudsko pesem o kukavici in slavčku, ki jo najdemo v veličastni antologiji Dečkov čudežni rog Achima von Arnima in Clemensa Brentana in sta jo uglasbila Gustav Mahler in Carl Loewe.
Pastirske ljubezni so osrednja tema 11. sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Bržčas najbolj znana pastirska ljubezenska zgodba je tista o Dafnisu in Hloi. Najdemo jo že v romanu, ki ga je na prehodu iz 2. v 3. stoletje po Kristusu napisal Longos Sofist. Zgodba pripoveduje o dveh mladih, ki so ju starši zapustili, ko sta bila še v povojih. Vzgojili sta ju pastirski družini na otoku Lezbosu. V teku časa, ko skupaj paseta ovčice, pastirca Dafnis in Hloa polagoma odkrivata ljubezenska koprnenja, njuno zgodbo pa so v svet glasbe med drugimi prenesli Maurice Ravel, Joseph Bodin de Boismortier, Jean Jacques Rousseau in Jacques Offenbach. Osvetlili bomo tudi kantato Pan in Syrinx Michela Pignoleta de Monteclairja, glasbeni dvoboj Pana in božanskega Apolona, ki ga je uglasbil Johann Sebastian Bach, pa neko staro nemško ljudsko pesem o kukavici in slavčku, ki jo najdemo v veličastni antologiji Dečkov čudežni rog Achima von Arnima in Clemensa Brentana in sta jo uglasbila Gustav Mahler in Carl Loewe.
Kot razkriva že naslov tokratnega sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero, stopajo v ospredje različni liki in zgodbe iz grške mitologije, ki so jih v svet umetnosti stoletja pozneje prenesli številni glasbeni ustvarjalci. Giovanni Pierluigi da Palestrina je ob koncu 16. stoletja v Benetkah izdal zbirko 29 madrigalov Doriino zmagoslavje, v kateri pesemska besedila obnavljajo pastirske idile in mitološke prizore. Zbirka je bila v 17. stoletju razširjena po vsej Evropi in je navdihnila tudi nastanek zbirke Triumphs of Oriana, ki jo je v čast Elizabeti I. zložil Thomas Morley. Sredi naslednjega stoletja je Jean Philippe Rameau v Versaillesu zložil baletno burko Plateja na liberto Jacquesa Autreauja, ki je črpal snov iz besedila geografa iz 2. stoletja Pavzanija, večkrat pa se je na starogrške vsebine oprl tudi Claude Debussy, ki mu nekoliko več pozornosti posvečamo proti koncu tokratnega sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Sprehod končuje Oddaljena favnova tožba Paula Dukasa.
Kot razkriva že naslov tokratnega sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero, stopajo v ospredje različni liki in zgodbe iz grške mitologije, ki so jih v svet umetnosti stoletja pozneje prenesli številni glasbeni ustvarjalci. Giovanni Pierluigi da Palestrina je ob koncu 16. stoletja v Benetkah izdal zbirko 29 madrigalov Doriino zmagoslavje, v kateri pesemska besedila obnavljajo pastirske idile in mitološke prizore. Zbirka je bila v 17. stoletju razširjena po vsej Evropi in je navdihnila tudi nastanek zbirke Triumphs of Oriana, ki jo je v čast Elizabeti I. zložil Thomas Morley. Sredi naslednjega stoletja je Jean Philippe Rameau v Versaillesu zložil baletno burko Plateja na liberto Jacquesa Autreauja, ki je črpal snov iz besedila geografa iz 2. stoletja Pavzanija, večkrat pa se je na starogrške vsebine oprl tudi Claude Debussy, ki mu nekoliko več pozornosti posvečamo proti koncu tokratnega sprehoda po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Sprehod končuje Oddaljena favnova tožba Paula Dukasa.
Tudi tokrat se s Carlom de Incontrero sprehajamo med gozdnimi in vodnimi nimfami. Po Heziodu je kopnino in vode naseljevalo 3000 nimf, ki so utelešale življenje narave: čudovito lepe, izzivalne in izmikajoče se, junakinje marsikdaj pogubnih ljubezenskih srečanj, predmet neizpolnjenega poželenja in strasti. Nimfe se pojavljajo vsepovsod v uglasbitvah besedil, ki izražajo skrajna čustva od najgloblje bolečine do radostnega opoja. To povzdigovanje silovitih čustev je ena poglavitnih izraznih novosti baročnega obdobja, ki je imela nešteto odmevov tudi v naslednjih stoletjih prav do današnjih dni. Uvodoma bomo osvetlili delovanje manjšega glasbenega ansambla, sestavljenega izključno iz žensk, ki je ob koncu 16. stoletja deloval na dvoru družine Este v Ferrari. Drugi del oddaje namenjamo dvema znanima mitoma – o nimfi Aretuzi, ki se je spremenila v reko, in mitu o prelepem a ošabnem fantiču Narcisu, v katerega je bila nesrečno zaljubljena nimfa Eho. Slišali boste glasbo Luca Marenzia, Luzzasca Luzzaschija, Claudia Monteverdija, Karola Szymanowskega, Stefana Bulfona, Aleksandra Čerepnina in Ryana Wiggleswortha.
Tudi tokrat se s Carlom de Incontrero sprehajamo med gozdnimi in vodnimi nimfami. Po Heziodu je kopnino in vode naseljevalo 3000 nimf, ki so utelešale življenje narave: čudovito lepe, izzivalne in izmikajoče se, junakinje marsikdaj pogubnih ljubezenskih srečanj, predmet neizpolnjenega poželenja in strasti. Nimfe se pojavljajo vsepovsod v uglasbitvah besedil, ki izražajo skrajna čustva od najgloblje bolečine do radostnega opoja. To povzdigovanje silovitih čustev je ena poglavitnih izraznih novosti baročnega obdobja, ki je imela nešteto odmevov tudi v naslednjih stoletjih prav do današnjih dni. Uvodoma bomo osvetlili delovanje manjšega glasbenega ansambla, sestavljenega izključno iz žensk, ki je ob koncu 16. stoletja deloval na dvoru družine Este v Ferrari. Drugi del oddaje namenjamo dvema znanima mitoma – o nimfi Aretuzi, ki se je spremenila v reko, in mitu o prelepem a ošabnem fantiču Narcisu, v katerega je bila nesrečno zaljubljena nimfa Eho. Slišali boste glasbo Luca Marenzia, Luzzasca Luzzaschija, Claudia Monteverdija, Karola Szymanowskega, Stefana Bulfona, Aleksandra Čerepnina in Ryana Wiggleswortha.
»Nimfe so nekdaj delili na vodne in kopenske nimfe. Nekatere od teh drugih so domovale v gozdovih. Amadriade so nevidne prebivale v drevesih in so umrle, ko je propadlo njihovo drevo; o drugih so verjeli, da so nesmrtne in lahko živijo tisočletja. V morju živeče nimfe so se imenovale Okeanide ali Nereide, rečne pa Najade. Bile so lepe in stroge mladenke; kdor jih je ugledal, se mu je neredko zmešalo in če jih je videl gole, je umrl. Srečanja z njimi so bila usodna za smrtnike, nikakor pa ne za Apolona, boga s srebrnim lokom, ki je ljubimkal z mnogimi nimfami. Vendar mu niso vse vračale ljubezni in sledila sta jeza in maščevanje. Tako je bilo z nimfo Akanto: v obupanem poskusu, da bi se izvila iz Apolonovega objema, je bogu razpraskala obraz, on pa jo je spremenil v trnovo rastlino, ki nosi njeno ime. Podobna usoda je doletela Dafne, čudovito lepo Najado, ki je pred ljubezensko vnemo božanstva prestrašena poskušala pobegniti v gozd.« Tako je nimfe v svoji Knjigi domišljijskih bitij razčlenil Jose Luis Borges, o njih pa sta pisala že Homer in Ovidij. Še zlasti mit o Dafne in Apolonu je navdihnil številna glasbeno-scenska dela, serenade, kantate, balete, med drugimi skladatelji, kot so avtor prve v celoti ohranjene opere Jacopo Peri, Georg Friedrich Händel in Richard Strauss, pa tudi starejše mojstre, kot so Giovanni de Macque, Dario Castello, Cristofano Malvezzi in Giulio Caccini.
»Nimfe so nekdaj delili na vodne in kopenske nimfe. Nekatere od teh drugih so domovale v gozdovih. Amadriade so nevidne prebivale v drevesih in so umrle, ko je propadlo njihovo drevo; o drugih so verjeli, da so nesmrtne in lahko živijo tisočletja. V morju živeče nimfe so se imenovale Okeanide ali Nereide, rečne pa Najade. Bile so lepe in stroge mladenke; kdor jih je ugledal, se mu je neredko zmešalo in če jih je videl gole, je umrl. Srečanja z njimi so bila usodna za smrtnike, nikakor pa ne za Apolona, boga s srebrnim lokom, ki je ljubimkal z mnogimi nimfami. Vendar mu niso vse vračale ljubezni in sledila sta jeza in maščevanje. Tako je bilo z nimfo Akanto: v obupanem poskusu, da bi se izvila iz Apolonovega objema, je bogu razpraskala obraz, on pa jo je spremenil v trnovo rastlino, ki nosi njeno ime. Podobna usoda je doletela Dafne, čudovito lepo Najado, ki je pred ljubezensko vnemo božanstva prestrašena poskušala pobegniti v gozd.« Tako je nimfe v svoji Knjigi domišljijskih bitij razčlenil Jose Luis Borges, o njih pa sta pisala že Homer in Ovidij. Še zlasti mit o Dafne in Apolonu je navdihnil številna glasbeno-scenska dela, serenade, kantate, balete, med drugimi skladatelji, kot so avtor prve v celoti ohranjene opere Jacopo Peri, Georg Friedrich Händel in Richard Strauss, pa tudi starejše mojstre, kot so Giovanni de Macque, Dario Castello, Cristofano Malvezzi in Giulio Caccini.
Dvoboj z zmajem obvezni del vseh domišljijskih in bajeslovnih svetov: pošastnost proti moči, živalskost proti človeškemu razumu. Vendar ta prek stika s tujostjo nestvora lahko prejme usodno darilo. Zlato, dragulje ali v Siegfriedovem primeru dar razumevanja živalske govorice in neranljivost, če se okopa v krvi pošasti. Prav zmaja Fafnerja, velikana, ki je v Wagnerjevem Siegfriedu skupaj s svojim bratom Fasoltom sezidal bivališče bogov Valhalo, srečamo na samem uvodu Zahodnih zmajev, 7. oddaje ciklusa Na krilih pesmi – sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. V nadaljevanju osvetljujemo najstarejši zahodni mit o zmajih, zgodbo o Tifonu, čigar telo je imelo človeške in živalske poteze in se je končalo v klobčiču kač; če je razprostrl roke, je dosegel konce sveta. Njegova oslovska glava je segla do zvezd, ko pa je razprl velikanska krila, je sonce potemnelo in s plamenečimi očmi je sežigal vse okoli sebe in iz ust bljuval razbeljene kamne. Po starogrški legendi se je z zmajem prvi spopadel bajeslovni ustanovitelj Teb Kadmos, za njim pa tudi Herkul, Jazon in Belerofont. Legendo o Kadmosu in Belerofontu sta v svojih opernih delih predstavila tudi Jean-Baptiste Lully in Josef Mysliveček, med tem ko večni boj med silami dobrega in zla, ki ga ponazarja boj med nadangelom Mihaelom in kačo s sedmerimi glavami izjemno živo ponazarja odlomek skladbe Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Dvoboj z zmajem obvezni del vseh domišljijskih in bajeslovnih svetov: pošastnost proti moči, živalskost proti človeškemu razumu. Vendar ta prek stika s tujostjo nestvora lahko prejme usodno darilo. Zlato, dragulje ali v Siegfriedovem primeru dar razumevanja živalske govorice in neranljivost, če se okopa v krvi pošasti. Prav zmaja Fafnerja, velikana, ki je v Wagnerjevem Siegfriedu skupaj s svojim bratom Fasoltom sezidal bivališče bogov Valhalo, srečamo na samem uvodu Zahodnih zmajev, 7. oddaje ciklusa Na krilih pesmi – sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. V nadaljevanju osvetljujemo najstarejši zahodni mit o zmajih, zgodbo o Tifonu, čigar telo je imelo človeške in živalske poteze in se je končalo v klobčiču kač; če je razprostrl roke, je dosegel konce sveta. Njegova oslovska glava je segla do zvezd, ko pa je razprl velikanska krila, je sonce potemnelo in s plamenečimi očmi je sežigal vse okoli sebe in iz ust bljuval razbeljene kamne. Po starogrški legendi se je z zmajem prvi spopadel bajeslovni ustanovitelj Teb Kadmos, za njim pa tudi Herkul, Jazon in Belerofont. Legendo o Kadmosu in Belerofontu sta v svojih opernih delih predstavila tudi Jean-Baptiste Lully in Josef Mysliveček, med tem ko večni boj med silami dobrega in zla, ki ga ponazarja boj med nadangelom Mihaelom in kačo s sedmerimi glavami izjemno živo ponazarja odlomek skladbe Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Na 6. sprehod po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas uvodoma pospremita odlomka iz Schumannovega cikla Gozdni prizori. Pozornost namenjamo kantati Das Klagende Lied Gustava Mahlerja, ki je pri pisanju besedila črpal iz različnih virov: starih balad, ljudskih pripovedk, zbirk pravljic in prav posebej iz pripovedke bratov Grimm Jorinda in Joringal. Nato obiščemo Keppgrundski gozd na Saškem, čarobni kraj, poln prepadnih brezen, šuštenja in skrivnostnih odjekov, ki je navdihnil II. dejanje Webrove opere Čarostrelec, pa hosto iz II. dejanja Wagnerjevega Siegfrieda in tudi manj zlovešč gaj, svetlejši, poln šumov, šelestenja vejic, žuborenja potokov, ki ga pričara Gozdno šumenje Franza Liszta, čudovita zvočna freska, v kateri se romantična poetika neskončnega, skritih in skrivnostnih plati sveta obarva v realizmu lesketajočih se odtenkov. Šesti sprehod s Carlom de Incontrero zaokrožuje koprneče in neizrekljivo razpoloženje, ki ga najdemo v samospevu Gozdna blaženost Richarda Straussa.
Na 6. sprehod po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas uvodoma pospremita odlomka iz Schumannovega cikla Gozdni prizori. Pozornost namenjamo kantati Das Klagende Lied Gustava Mahlerja, ki je pri pisanju besedila črpal iz različnih virov: starih balad, ljudskih pripovedk, zbirk pravljic in prav posebej iz pripovedke bratov Grimm Jorinda in Joringal. Nato obiščemo Keppgrundski gozd na Saškem, čarobni kraj, poln prepadnih brezen, šuštenja in skrivnostnih odjekov, ki je navdihnil II. dejanje Webrove opere Čarostrelec, pa hosto iz II. dejanja Wagnerjevega Siegfrieda in tudi manj zlovešč gaj, svetlejši, poln šumov, šelestenja vejic, žuborenja potokov, ki ga pričara Gozdno šumenje Franza Liszta, čudovita zvočna freska, v kateri se romantična poetika neskončnega, skritih in skrivnostnih plati sveta obarva v realizmu lesketajočih se odtenkov. Šesti sprehod s Carlom de Incontrero zaokrožuje koprneče in neizrekljivo razpoloženje, ki ga najdemo v samospevu Gozdna blaženost Richarda Straussa.
Zadnji sprehod je bil v znamenju Goethejevega Vilinskega kralja, od katerega se poslavljamo z orkestrsko fantazijo Hansa Wernerja Henzeja, osrednja tema tokratnega pa je V gozdu. Začenja ga odlomek iz opere Falstaff Antonia Salierija, prizor v Windsorskem gaju, ko ubogega naslovnega junaka mučijo “našemljene zelene, modre, bele in črne vile, nepravi palčki in škratje, lemurji, strahovi, prikazni in breztežne sence”. V nadaljevanju nekaj pozornosti namenjamo Veselim ženam windsorskim Otta Nicolaija in Verdijevemu Falstaffu, nato pa nas bo Maurice Ravel s pesmijo Ronde popeljal v skrivnostni gozd, ki ga naseljuje množica domišljijskih bitij, tudi nevarnih, predvsem za mlada dekleta. Sprehod bomo končali z virtuozno instrumentalno glasbo, prežeto z dinamičnim poletom, ritmično živahnostjo ter prefinjeno igro zvočnih barv, ki jo je Francesco Geminiani sredi 18. stoletja v Parizu zložil za pantomimo Začarani gozd Giovannija Niccolòja Servandonija, sijajnega scenografa, za katerega so se pulili vsi evropski dvori. V tem začaranem gozdu so prebivali čarovnice in duhovi, grifoni in zmaji, ki jih opisujeta XIII. in XVIII. spev Tassove pesnitve Osvobojeni Jeruzalem, kjer najdemo tudi pripovedi o Tankredu in Klorindi ter hrabrem paladinu Rinaldu.
Zadnji sprehod je bil v znamenju Goethejevega Vilinskega kralja, od katerega se poslavljamo z orkestrsko fantazijo Hansa Wernerja Henzeja, osrednja tema tokratnega pa je V gozdu. Začenja ga odlomek iz opere Falstaff Antonia Salierija, prizor v Windsorskem gaju, ko ubogega naslovnega junaka mučijo “našemljene zelene, modre, bele in črne vile, nepravi palčki in škratje, lemurji, strahovi, prikazni in breztežne sence”. V nadaljevanju nekaj pozornosti namenjamo Veselim ženam windsorskim Otta Nicolaija in Verdijevemu Falstaffu, nato pa nas bo Maurice Ravel s pesmijo Ronde popeljal v skrivnostni gozd, ki ga naseljuje množica domišljijskih bitij, tudi nevarnih, predvsem za mlada dekleta. Sprehod bomo končali z virtuozno instrumentalno glasbo, prežeto z dinamičnim poletom, ritmično živahnostjo ter prefinjeno igro zvočnih barv, ki jo je Francesco Geminiani sredi 18. stoletja v Parizu zložil za pantomimo Začarani gozd Giovannija Niccolòja Servandonija, sijajnega scenografa, za katerega so se pulili vsi evropski dvori. V tem začaranem gozdu so prebivali čarovnice in duhovi, grifoni in zmaji, ki jih opisujeta XIII. in XVIII. spev Tassove pesnitve Osvobojeni Jeruzalem, kjer najdemo tudi pripovedi o Tankredu in Klorindi ter hrabrem paladinu Rinaldu.
Tudi na četrtem sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero v ciklu Na krilih pesmi se bomo zadržali pri Oberonu, vilinskem kralju, ki je buril številne skladateljske domišljijske svetove že na prelomu 16. in 17. stoletja, denimo Roberta Johnsona, Anthonyja Holborna in Alfonsa Ferrabosca mlajšega, ki so zložili glasbo na besedilo dramatika Bena Johnsona. Njegov Oberon je po besedah Petra Downeyja »nekaj izjemnega tako zaradi čarobno ubranega besedila, kot zaradi prelepe glasbe, kolikor se je je ohranilo«. Kot pri Shakespearju je tudi pri Johnsonu Oberon nadnaravno bitje s človeškimi potezami, velikodušen in moder vladar iz rodu belih vilincev. A niso vsi vilinski kralji takšni. Povsem drugačnega srečamo v znameniti Goethejevi baladi Vilinski kralj, ki jo je navdihnila žalostna smrt otroka leta 1782 v Turingiji. In prav tega, temačnega in zlohotnega vilinskega kralja srečamo v glasbenih delih Franza Schuberta, Corone Schröter, Ludwiga van Beethovna, Carla Loeweja, Franza Liszta in Heinricha Wilhelma Ernsta.
Tudi na četrtem sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero v ciklu Na krilih pesmi se bomo zadržali pri Oberonu, vilinskem kralju, ki je buril številne skladateljske domišljijske svetove že na prelomu 16. in 17. stoletja, denimo Roberta Johnsona, Anthonyja Holborna in Alfonsa Ferrabosca mlajšega, ki so zložili glasbo na besedilo dramatika Bena Johnsona. Njegov Oberon je po besedah Petra Downeyja »nekaj izjemnega tako zaradi čarobno ubranega besedila, kot zaradi prelepe glasbe, kolikor se je je ohranilo«. Kot pri Shakespearju je tudi pri Johnsonu Oberon nadnaravno bitje s človeškimi potezami, velikodušen in moder vladar iz rodu belih vilincev. A niso vsi vilinski kralji takšni. Povsem drugačnega srečamo v znameniti Goethejevi baladi Vilinski kralj, ki jo je navdihnila žalostna smrt otroka leta 1782 v Turingiji. In prav tega, temačnega in zlohotnega vilinskega kralja srečamo v glasbenih delih Franza Schuberta, Corone Schröter, Ludwiga van Beethovna, Carla Loeweja, Franza Liszta in Heinricha Wilhelma Ernsta.
Na tretjem Sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero v okviru cikla Na krilih pesmi obiščemo kralja škratov in vilinskega sveta, strogega Oberona in kraljico vil Titanijo, ki v domišljijski literaturi pogosto nežno posega v ljubezenske zadeve. Njune zamere in ljubezenske dvoboje, ki so v pripovedih iz 17. in 18. stoletja obarvani zdaj bolestno zdaj moralistično, je na oder kot komedijo postavil William Shakespeare, prizor iz nje pa je v svoji operi Sen kresne noči uglasbil Benjamin Britten. V literarnem svetu pomembna je tudi viteška pesnitev Oberon, mojstrovina Christopha Martina Wielanda, ki pa se je tako kot Shakespeare napajal pri istem viru – francoskem romanu z začetka 13. stoletja Huon de Bordeaux, katerega zaplet zrcali tudi znamenita Webrova opera Oberon, ali prisega Vilinskega kralja. Oberona in Titanijo so poleg Webra in Brittna seveda v svoje uglasbitve vključevali tudi mnogi drugi skladatelji, med njimi Henry Purcell, Pavel Vranický, Friedrich Ludwig Aemilius Kunzen in Johann Nepomuk Hummel. Še preden pa se bomo posvetili Oberonu in Titaniji, ostajamo tam, kjer smo končali prejšnjič – v Tolkienovem Gospodarju prstanov in glasbi, ki jo je k filmski trilogiji Petra Jacksona spisal Howard Shore.
Na tretjem Sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero v okviru cikla Na krilih pesmi obiščemo kralja škratov in vilinskega sveta, strogega Oberona in kraljico vil Titanijo, ki v domišljijski literaturi pogosto nežno posega v ljubezenske zadeve. Njune zamere in ljubezenske dvoboje, ki so v pripovedih iz 17. in 18. stoletja obarvani zdaj bolestno zdaj moralistično, je na oder kot komedijo postavil William Shakespeare, prizor iz nje pa je v svoji operi Sen kresne noči uglasbil Benjamin Britten. V literarnem svetu pomembna je tudi viteška pesnitev Oberon, mojstrovina Christopha Martina Wielanda, ki pa se je tako kot Shakespeare napajal pri istem viru – francoskem romanu z začetka 13. stoletja Huon de Bordeaux, katerega zaplet zrcali tudi znamenita Webrova opera Oberon, ali prisega Vilinskega kralja. Oberona in Titanijo so poleg Webra in Brittna seveda v svoje uglasbitve vključevali tudi mnogi drugi skladatelji, med njimi Henry Purcell, Pavel Vranický, Friedrich Ludwig Aemilius Kunzen in Johann Nepomuk Hummel. Še preden pa se bomo posvetili Oberonu in Titaniji, ostajamo tam, kjer smo končali prejšnjič – v Tolkienovem Gospodarju prstanov in glasbi, ki jo je k filmski trilogiji Petra Jacksona spisal Howard Shore.
"Škratje in palčki, ki v noči vrvijo okoli večno nežno žuborečega vodnjaka življenja, so nadvse žive in resnične prikazni, ljubka in smešna bitjeca, ki vedno tekajo; upodabljali so jih s hitrimi, vendar nadzorovanimi, natančnimi potezami in ozaljšali z nežnim humorjem ter jim včasih dodali karikaturni pridih". Tako je o teh malih domišljijskih bitjih zapisal Ladislao Mittner. Vendar škratje niso vedno majhni in dobrodušni. Ljudsko izročilo pravi, da so lahko tudi zlobni ter v potezah in po velikosti podobni ljudem. Po Borgesu so "germanskega rodu. O njihovem videzu ne vemo veliko, razen tega, da so majhni in hudobni. Kradejo živino, pa tudi otroke. Všeč so jim tudi drobne malopridnosti. Neki anglosaški priročnik za izganjanje hudiča jim pripisuje coprniško moč, da od daleč izstreljujejo majcene železne puščice, ki prodro v kožo brez sledu in povzročajo živčne krče. V srednjem veku so verjeli, da škratje spečim obtežijo prsi in jim povzročajo hude sanje.” Še več o škratih, palčkih, gnomih in koboldih pa 2. delu ciklusa Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Mala pravljična bitja bomo spoznavali tudi skozi glasbo Huga Wolfa, Roberta Schumanna, Antonia Bazzinija, Franza Liszta, Nikolaja Medtnerja, Marca-Antoineja Charpentierja, Ottorina Respighija, Benjamina Brittna, Edvarda Griega, Siegfrieda Wagnerja, Johanna Straussa ml. in Howarda Shora, ki je zložil izjemno glasbo k filmski trilogiji Gospodar prstanov, v kateri osrednja vloga pripada prav najmanjšim protagonistom Tolkienovega domišljijskega sveta - hobitom.
"Škratje in palčki, ki v noči vrvijo okoli večno nežno žuborečega vodnjaka življenja, so nadvse žive in resnične prikazni, ljubka in smešna bitjeca, ki vedno tekajo; upodabljali so jih s hitrimi, vendar nadzorovanimi, natančnimi potezami in ozaljšali z nežnim humorjem ter jim včasih dodali karikaturni pridih". Tako je o teh malih domišljijskih bitjih zapisal Ladislao Mittner. Vendar škratje niso vedno majhni in dobrodušni. Ljudsko izročilo pravi, da so lahko tudi zlobni ter v potezah in po velikosti podobni ljudem. Po Borgesu so "germanskega rodu. O njihovem videzu ne vemo veliko, razen tega, da so majhni in hudobni. Kradejo živino, pa tudi otroke. Všeč so jim tudi drobne malopridnosti. Neki anglosaški priročnik za izganjanje hudiča jim pripisuje coprniško moč, da od daleč izstreljujejo majcene železne puščice, ki prodro v kožo brez sledu in povzročajo živčne krče. V srednjem veku so verjeli, da škratje spečim obtežijo prsi in jim povzročajo hude sanje.” Še več o škratih, palčkih, gnomih in koboldih pa 2. delu ciklusa Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Mala pravljična bitja bomo spoznavali tudi skozi glasbo Huga Wolfa, Roberta Schumanna, Antonia Bazzinija, Franza Liszta, Nikolaja Medtnerja, Marca-Antoineja Charpentierja, Ottorina Respighija, Benjamina Brittna, Edvarda Griega, Siegfrieda Wagnerja, Johanna Straussa ml. in Howarda Shora, ki je zložil izjemno glasbo k filmski trilogiji Gospodar prstanov, v kateri osrednja vloga pripada prav najmanjšim protagonistom Tolkienovega domišljijskega sveta - hobitom.
"Kraljica vil in dvorne dame so odete v srebrno svetlikajočo se tkanino, ozaljšano z diamanti; ko plešejo po livadah, se njihovi dolgi zlati lasje dotikajo tal. Strastno ljubijo glasbo in ples, razkošno živijo v svojih palačah pod griči in v globokih gorskih votlinah." Tako opisuje vile Lady Wilde, mati Oscarja Wilda, Jorge Luis Borges pa je v svoji Knjigi namišljenih bitij ugotovil, da je "njihovo ime (v romanskih jezikih fate) povezano z latinsko besedo fatum, ki pomeni usodo. Stari Grki, Eskimi in rdečekožci pripovedujejo zgodbe o junakih, ki so si pridobili ljubezen teh domišljijskih bitij (…). S čarobnimi močmi posegajo v človeške zadeve." To sta le dva kratka opisa teh drobnih domišljijskih bitij, ki nastopajo v številnih literarnih delih, viteških pesnitvah, opernih libretih, najdemo pa jih tudi v glasbenih delih Mendelssohna, Ristorija, Wagnerja, Stravinskega, Čajkovskega, Debussyja, Prokofjeva in Haasa. In prav vilam je tržaški muzikolog in skladatelj Carlo de Incontrera, sicer avtor obsežnih radijskih ciklusov Mediteran, Potoanje po Loari, Zlato Donave in drugih, posvetil 1. oddajo novega ciklusa Na krilih pesmi - dvajset sprehodov po svetu domišljije.
"Kraljica vil in dvorne dame so odete v srebrno svetlikajočo se tkanino, ozaljšano z diamanti; ko plešejo po livadah, se njihovi dolgi zlati lasje dotikajo tal. Strastno ljubijo glasbo in ples, razkošno živijo v svojih palačah pod griči in v globokih gorskih votlinah." Tako opisuje vile Lady Wilde, mati Oscarja Wilda, Jorge Luis Borges pa je v svoji Knjigi namišljenih bitij ugotovil, da je "njihovo ime (v romanskih jezikih fate) povezano z latinsko besedo fatum, ki pomeni usodo. Stari Grki, Eskimi in rdečekožci pripovedujejo zgodbe o junakih, ki so si pridobili ljubezen teh domišljijskih bitij (…). S čarobnimi močmi posegajo v človeške zadeve." To sta le dva kratka opisa teh drobnih domišljijskih bitij, ki nastopajo v številnih literarnih delih, viteških pesnitvah, opernih libretih, najdemo pa jih tudi v glasbenih delih Mendelssohna, Ristorija, Wagnerja, Stravinskega, Čajkovskega, Debussyja, Prokofjeva in Haasa. In prav vilam je tržaški muzikolog in skladatelj Carlo de Incontrera, sicer avtor obsežnih radijskih ciklusov Mediteran, Potoanje po Loari, Zlato Donave in drugih, posvetil 1. oddajo novega ciklusa Na krilih pesmi - dvajset sprehodov po svetu domišljije.
Tržaški muzikolog, skladatelj ter umetniški vodja mnogih glasbenih ustanov in festivalov Carlo de Incontrera je izjemno ugledna osebnost na mednarodnem glasbenem prizorišču, februarja letos prejel Častno priznanje Radiotelevizije Slovenija za leto 2022. V zadnjem skoraj desetletju je za program Ars Radia Slovenija ustvaril odmevne, obsežne cikle glasbeno-umetniških radijskih oddaj, kot so Potovanje po Loari, Zlato Donave, Potovanje po Renu in še zlasti megalomanski Mediteran, ki šteje kar 112 oddaj. Najnovejši ciklus Na krilih pesmi obsega preko 20 oddaj. V njih spoznavamo pravljična in druga fantastična bitja, pa tudi pastirske ljubezni ter stare mite in legende, ki so jih v svet umetnosti, še zlasti glasbene, preslikali brezštevilni umetniški ustvarjalci. Avtor sam je zapisal, da so nastanek cikla navdihnile "mladostne sanje, čudoviti in tudi strašljivi svetovi, polni palčkov in velikanov, zlatolasih ali plavolasih morskih deklic in vil, krvoločnih orkov in grozljivih coprnic, angelov in demonov, pa tudi junaki in bogovi nordijskih sag, tisti iz pripovedi o Nibelungih", ki mu jih je oče glasno bral sedeč ob vzglavju njegove postelje. Carlo de Incontrera je navdih iskal tudi v mitoloških zgodbah iz klasične Grčije in antičnega Rima, ki so jih razkrivala Homerjeva in Vergilova besedila, pa v viteških pesnitvah Besneči Roland, Zaljubljeni Roland, Osvobojeni Jeruzalem, skratka v podobah, ki jih je gojil vse življenje in so bogatila nešteta dela našega glasbenega izročila. Tako kot predhodna cikla – Potovanje po Loari in Mediteran – tudi Na krilih pesmi prevaja mag. Matej Venier, ki je Incontrerov najnovejši niz oddaj označil za "izjemno poetičen cikel, naslovljen po slavni Heinejevi pesmi". Interpreta besedil sta Maja Moll in Igor Velše, urednik oddaj pa Mihael Kozjek.
Tržaški muzikolog, skladatelj ter umetniški vodja mnogih glasbenih ustanov in festivalov Carlo de Incontrera je izjemno ugledna osebnost na mednarodnem glasbenem prizorišču, februarja letos prejel Častno priznanje Radiotelevizije Slovenija za leto 2022. V zadnjem skoraj desetletju je za program Ars Radia Slovenija ustvaril odmevne, obsežne cikle glasbeno-umetniških radijskih oddaj, kot so Potovanje po Loari, Zlato Donave, Potovanje po Renu in še zlasti megalomanski Mediteran, ki šteje kar 112 oddaj. Najnovejši ciklus Na krilih pesmi obsega preko 20 oddaj. V njih spoznavamo pravljična in druga fantastična bitja, pa tudi pastirske ljubezni ter stare mite in legende, ki so jih v svet umetnosti, še zlasti glasbene, preslikali brezštevilni umetniški ustvarjalci. Avtor sam je zapisal, da so nastanek cikla navdihnile "mladostne sanje, čudoviti in tudi strašljivi svetovi, polni palčkov in velikanov, zlatolasih ali plavolasih morskih deklic in vil, krvoločnih orkov in grozljivih coprnic, angelov in demonov, pa tudi junaki in bogovi nordijskih sag, tisti iz pripovedi o Nibelungih", ki mu jih je oče glasno bral sedeč ob vzglavju njegove postelje. Carlo de Incontrera je navdih iskal tudi v mitoloških zgodbah iz klasične Grčije in antičnega Rima, ki so jih razkrivala Homerjeva in Vergilova besedila, pa v viteških pesnitvah Besneči Roland, Zaljubljeni Roland, Osvobojeni Jeruzalem, skratka v podobah, ki jih je gojil vse življenje in so bogatila nešteta dela našega glasbenega izročila. Tako kot predhodna cikla – Potovanje po Loari in Mediteran – tudi Na krilih pesmi prevaja mag. Matej Venier, ki je Incontrerov najnovejši niz oddaj označil za "izjemno poetičen cikel, naslovljen po slavni Heinejevi pesmi". Interpreta besedil sta Maja Moll in Igor Velše, urednik oddaj pa Mihael Kozjek.