Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. Vile, škrati, nimfe, palčki, favni, zmaji, vilinci, pastirske ljubezni, stari miti in legende ter druga fantastična bitja v svetu glasbene umetnosti.
Tudi tokrat se s Carlom de Incontrero sprehajamo med gozdnimi in vodnimi nimfami. Po Heziodu je kopnino in vode naseljevalo 3000 nimf, ki so utelešale življenje narave: čudovito lepe, izzivalne in izmikajoče se, junakinje marsikdaj pogubnih ljubezenskih srečanj, predmet neizpolnjenega poželenja in strasti. Nimfe se pojavljajo vsepovsod v uglasbitvah besedil, ki izražajo skrajna čustva od najgloblje bolečine do radostnega opoja. To povzdigovanje silovitih čustev je ena poglavitnih izraznih novosti baročnega obdobja, ki je imela nešteto odmevov tudi v naslednjih stoletjih prav do današnjih dni. Uvodoma bomo osvetlili delovanje manjšega glasbenega ansambla, sestavljenega izključno iz žensk, ki je ob koncu 16. stoletja deloval na dvoru družine Este v Ferrari. Drugi del oddaje namenjamo dvema znanima mitoma – o nimfi Aretuzi, ki se je spremenila v reko, in mitu o prelepem a ošabnem fantiču Narcisu, v katerega je bila nesrečno zaljubljena nimfa Eho. Slišali boste glasbo Luca Marenzia, Luzzasca Luzzaschija, Claudia Monteverdija, Karola Szymanowskega, Stefana Bulfona, Aleksandra Čerepnina in Ryana Wiggleswortha.
Tudi tokrat se s Carlom de Incontrero sprehajamo med gozdnimi in vodnimi nimfami. Po Heziodu je kopnino in vode naseljevalo 3000 nimf, ki so utelešale življenje narave: čudovito lepe, izzivalne in izmikajoče se, junakinje marsikdaj pogubnih ljubezenskih srečanj, predmet neizpolnjenega poželenja in strasti. Nimfe se pojavljajo vsepovsod v uglasbitvah besedil, ki izražajo skrajna čustva od najgloblje bolečine do radostnega opoja. To povzdigovanje silovitih čustev je ena poglavitnih izraznih novosti baročnega obdobja, ki je imela nešteto odmevov tudi v naslednjih stoletjih prav do današnjih dni. Uvodoma bomo osvetlili delovanje manjšega glasbenega ansambla, sestavljenega izključno iz žensk, ki je ob koncu 16. stoletja deloval na dvoru družine Este v Ferrari. Drugi del oddaje namenjamo dvema znanima mitoma – o nimfi Aretuzi, ki se je spremenila v reko, in mitu o prelepem a ošabnem fantiču Narcisu, v katerega je bila nesrečno zaljubljena nimfa Eho. Slišali boste glasbo Luca Marenzia, Luzzasca Luzzaschija, Claudia Monteverdija, Karola Szymanowskega, Stefana Bulfona, Aleksandra Čerepnina in Ryana Wiggleswortha.
»Nimfe so nekdaj delili na vodne in kopenske nimfe. Nekatere od teh drugih so domovale v gozdovih. Amadriade so nevidne prebivale v drevesih in so umrle, ko je propadlo njihovo drevo; o drugih so verjeli, da so nesmrtne in lahko živijo tisočletja. V morju živeče nimfe so se imenovale Okeanide ali Nereide, rečne pa Najade. Bile so lepe in stroge mladenke; kdor jih je ugledal, se mu je neredko zmešalo in če jih je videl gole, je umrl. Srečanja z njimi so bila usodna za smrtnike, nikakor pa ne za Apolona, boga s srebrnim lokom, ki je ljubimkal z mnogimi nimfami. Vendar mu niso vse vračale ljubezni in sledila sta jeza in maščevanje. Tako je bilo z nimfo Akanto: v obupanem poskusu, da bi se izvila iz Apolonovega objema, je bogu razpraskala obraz, on pa jo je spremenil v trnovo rastlino, ki nosi njeno ime. Podobna usoda je doletela Dafne, čudovito lepo Najado, ki je pred ljubezensko vnemo božanstva prestrašena poskušala pobegniti v gozd.« Tako je nimfe v svoji Knjigi domišljijskih bitij razčlenil Jose Luis Borges, o njih pa sta pisala že Homer in Ovidij. Še zlasti mit o Dafne in Apolonu je navdihnil številna glasbeno-scenska dela, serenade, kantate, balete, med drugimi skladatelji, kot so avtor prve v celoti ohranjene opere Jacopo Peri, Georg Friedrich Händel in Richard Strauss, pa tudi starejše mojstre, kot so Giovanni de Macque, Dario Castello, Cristofano Malvezzi in Giulio Caccini.
»Nimfe so nekdaj delili na vodne in kopenske nimfe. Nekatere od teh drugih so domovale v gozdovih. Amadriade so nevidne prebivale v drevesih in so umrle, ko je propadlo njihovo drevo; o drugih so verjeli, da so nesmrtne in lahko živijo tisočletja. V morju živeče nimfe so se imenovale Okeanide ali Nereide, rečne pa Najade. Bile so lepe in stroge mladenke; kdor jih je ugledal, se mu je neredko zmešalo in če jih je videl gole, je umrl. Srečanja z njimi so bila usodna za smrtnike, nikakor pa ne za Apolona, boga s srebrnim lokom, ki je ljubimkal z mnogimi nimfami. Vendar mu niso vse vračale ljubezni in sledila sta jeza in maščevanje. Tako je bilo z nimfo Akanto: v obupanem poskusu, da bi se izvila iz Apolonovega objema, je bogu razpraskala obraz, on pa jo je spremenil v trnovo rastlino, ki nosi njeno ime. Podobna usoda je doletela Dafne, čudovito lepo Najado, ki je pred ljubezensko vnemo božanstva prestrašena poskušala pobegniti v gozd.« Tako je nimfe v svoji Knjigi domišljijskih bitij razčlenil Jose Luis Borges, o njih pa sta pisala že Homer in Ovidij. Še zlasti mit o Dafne in Apolonu je navdihnil številna glasbeno-scenska dela, serenade, kantate, balete, med drugimi skladatelji, kot so avtor prve v celoti ohranjene opere Jacopo Peri, Georg Friedrich Händel in Richard Strauss, pa tudi starejše mojstre, kot so Giovanni de Macque, Dario Castello, Cristofano Malvezzi in Giulio Caccini.
Dvoboj z zmajem obvezni del vseh domišljijskih in bajeslovnih svetov: pošastnost proti moči, živalskost proti človeškemu razumu. Vendar ta prek stika s tujostjo nestvora lahko prejme usodno darilo. Zlato, dragulje ali v Siegfriedovem primeru dar razumevanja živalske govorice in neranljivost, če se okopa v krvi pošasti. Prav zmaja Fafnerja, velikana, ki je v Wagnerjevem Siegfriedu skupaj s svojim bratom Fasoltom sezidal bivališče bogov Valhalo, srečamo na samem uvodu Zahodnih zmajev, 7. oddaje ciklusa Na krilih pesmi – sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. V nadaljevanju osvetljujemo najstarejši zahodni mit o zmajih, zgodbo o Tifonu, čigar telo je imelo človeške in živalske poteze in se je končalo v klobčiču kač; če je razprostrl roke, je dosegel konce sveta. Njegova oslovska glava je segla do zvezd, ko pa je razprl velikanska krila, je sonce potemnelo in s plamenečimi očmi je sežigal vse okoli sebe in iz ust bljuval razbeljene kamne. Po starogrški legendi se je z zmajem prvi spopadel bajeslovni ustanovitelj Teb Kadmos, za njim pa tudi Herkul, Jazon in Belerofont. Legendo o Kadmosu in Belerofontu sta v svojih opernih delih predstavila tudi Jean-Baptiste Lully in Josef Mysliveček, med tem ko večni boj med silami dobrega in zla, ki ga ponazarja boj med nadangelom Mihaelom in kačo s sedmerimi glavami izjemno živo ponazarja odlomek skladbe Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Dvoboj z zmajem obvezni del vseh domišljijskih in bajeslovnih svetov: pošastnost proti moči, živalskost proti človeškemu razumu. Vendar ta prek stika s tujostjo nestvora lahko prejme usodno darilo. Zlato, dragulje ali v Siegfriedovem primeru dar razumevanja živalske govorice in neranljivost, če se okopa v krvi pošasti. Prav zmaja Fafnerja, velikana, ki je v Wagnerjevem Siegfriedu skupaj s svojim bratom Fasoltom sezidal bivališče bogov Valhalo, srečamo na samem uvodu Zahodnih zmajev, 7. oddaje ciklusa Na krilih pesmi – sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. V nadaljevanju osvetljujemo najstarejši zahodni mit o zmajih, zgodbo o Tifonu, čigar telo je imelo človeške in živalske poteze in se je končalo v klobčiču kač; če je razprostrl roke, je dosegel konce sveta. Njegova oslovska glava je segla do zvezd, ko pa je razprl velikanska krila, je sonce potemnelo in s plamenečimi očmi je sežigal vse okoli sebe in iz ust bljuval razbeljene kamne. Po starogrški legendi se je z zmajem prvi spopadel bajeslovni ustanovitelj Teb Kadmos, za njim pa tudi Herkul, Jazon in Belerofont. Legendo o Kadmosu in Belerofontu sta v svojih opernih delih predstavila tudi Jean-Baptiste Lully in Josef Mysliveček, med tem ko večni boj med silami dobrega in zla, ki ga ponazarja boj med nadangelom Mihaelom in kačo s sedmerimi glavami izjemno živo ponazarja odlomek skladbe Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Na 6. sprehod po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas uvodoma pospremita odlomka iz Schumannovega cikla Gozdni prizori. Pozornost namenjamo kantati Das Klagende Lied Gustava Mahlerja, ki je pri pisanju besedila črpal iz različnih virov: starih balad, ljudskih pripovedk, zbirk pravljic in prav posebej iz pripovedke bratov Grimm Jorinda in Joringal. Nato obiščemo Keppgrundski gozd na Saškem, čarobni kraj, poln prepadnih brezen, šuštenja in skrivnostnih odjekov, ki je navdihnil II. dejanje Webrove opere Čarostrelec, pa hosto iz II. dejanja Wagnerjevega Siegfrieda in tudi manj zlovešč gaj, svetlejši, poln šumov, šelestenja vejic, žuborenja potokov, ki ga pričara Gozdno šumenje Franza Liszta, čudovita zvočna freska, v kateri se romantična poetika neskončnega, skritih in skrivnostnih plati sveta obarva v realizmu lesketajočih se odtenkov. Šesti sprehod s Carlom de Incontrero zaokrožuje koprneče in neizrekljivo razpoloženje, ki ga najdemo v samospevu Gozdna blaženost Richarda Straussa.
Na 6. sprehod po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas uvodoma pospremita odlomka iz Schumannovega cikla Gozdni prizori. Pozornost namenjamo kantati Das Klagende Lied Gustava Mahlerja, ki je pri pisanju besedila črpal iz različnih virov: starih balad, ljudskih pripovedk, zbirk pravljic in prav posebej iz pripovedke bratov Grimm Jorinda in Joringal. Nato obiščemo Keppgrundski gozd na Saškem, čarobni kraj, poln prepadnih brezen, šuštenja in skrivnostnih odjekov, ki je navdihnil II. dejanje Webrove opere Čarostrelec, pa hosto iz II. dejanja Wagnerjevega Siegfrieda in tudi manj zlovešč gaj, svetlejši, poln šumov, šelestenja vejic, žuborenja potokov, ki ga pričara Gozdno šumenje Franza Liszta, čudovita zvočna freska, v kateri se romantična poetika neskončnega, skritih in skrivnostnih plati sveta obarva v realizmu lesketajočih se odtenkov. Šesti sprehod s Carlom de Incontrero zaokrožuje koprneče in neizrekljivo razpoloženje, ki ga najdemo v samospevu Gozdna blaženost Richarda Straussa.
