Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
Od vzgibov za odhod na univerzitetni študij v Slovenijo pa do še vedno obstoječih nedorečenosti glede priznavanja slovenskih univerzitetnih diplom v Italiji oziroma Avstriji. To bodo med drugim predmeti razprave v marčevski izvedbi skupne mesečne oddaje Slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in programa Ars Radia Slovenija. Urednik in voditelj pogovora Pavel Volk bo v tržaškem studiu gostil Martina Poljšaka, ki je pred kratkim v Ljubljani magistriral iz novinarstva. V ljubljanskem studiu bo v pogovoru sodelovala predsednica Društva zamejskih študentov Rada Vizintin, iz celovškega studia pa se bo oglašala brucka ljubljanske medicinske fakultete Alina Kunčic.
Čeprav se je ameriški predsednik Trump že pred dnevi pohvalil, da je vojna v Iranu dobljena, je Pentagon za prihodnje operacije že zahteval dodatnih 200 milijard dolarjev samo za vojno v Perzijskem zalivu. Kot vse kaže, bo treba kmalu primakniti še kar lepo vsotico za naslednjo tarčo – Kubo. Ameriški davkoplačevalci že združno zavijajo z očmi in se prijemajo za denarnice, pa čeprav so, kar zadeva strinjanje in nestrinjanje z veljavno politično doktrino, še vedno izrazito na dveh nasprotnih bregovih.
Čeprav se je ameriški predsednik Trump že pred dnevi pohvalil, da je vojna v Iranu dobljena, je Pentagon za prihodnje operacije že zahteval dodatnih 200 milijard dolarjev samo za vojno v Perzijskem zalivu. Kot vse kaže, bo treba kmalu primakniti še kar lepo vsotico za naslednjo tarčo – Kubo. Ameriški davkoplačevalci že združno zavijajo z očmi in se prijemajo za denarnice, pa čeprav so, kar zadeva strinjanje in nestrinjanje z veljavno politično doktrino, še vedno izrazito na dveh nasprotnih bregovih.
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
Človek se v svojem življenju nenehno maskira. Nadeva si vidne ali manj vidne maske in s tem preoblikuje svoje notranje in zunanje razumevanje. Kaj torej maska sploh je? V oddaji o praksi maskiranja spregovorimo z muzejsko svetovalko, magistrico Adelo Pukl. Ob pogovoru nas popelje po razstavi Maske: Od rituala do karnevala, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju.
Človek se v svojem življenju nenehno maskira. Nadeva si vidne ali manj vidne maske in s tem preoblikuje svoje notranje in zunanje razumevanje. Kaj torej maska sploh je? V oddaji o praksi maskiranja spregovorimo z muzejsko svetovalko, magistrico Adelo Pukl. Ob pogovoru nas popelje po razstavi Maske: Od rituala do karnevala, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju.
Danes bo naša oddaja res razgibana, pestra in vesela. Skozi pogovore bomo slišali, kako smo se imeli v naših oddajah v preteklem letu, kje vse smo bili ustvarjalci oddaje, koga vse povabili pred mikrofon in o čem vse smo se pogovarjali. Otroci iz ljubljanskega Vrtca pod Gradom ob jutrih ne pozabijo na dober zajtrk, tretješolci iz Naklega so imeli zanimiv kulturni dan, mladi glasbeniki iz Glasbene šole Grosuplje – dislocirane enote Zagradec pa nam bodo zapeli Tam kjer murke cveto. V Zverinicah spoznate losa, ne bomo pa pozabili na stalni rubriki – Kaj pa ti bereš z novim knjižnim priporočilom, v Zakajčku pa izvemo, zakaj sploh dobimo vročino in to še najpogosteje pozimi. Bodite z nami!
Danes bo naša oddaja res razgibana, pestra in vesela. Skozi pogovore bomo slišali, kako smo se imeli v naših oddajah v preteklem letu, kje vse smo bili ustvarjalci oddaje, koga vse povabili pred mikrofon in o čem vse smo se pogovarjali. Otroci iz ljubljanskega Vrtca pod Gradom ob jutrih ne pozabijo na dober zajtrk, tretješolci iz Naklega so imeli zanimiv kulturni dan, mladi glasbeniki iz Glasbene šole Grosuplje – dislocirane enote Zagradec pa nam bodo zapeli Tam kjer murke cveto. V Zverinicah spoznate losa, ne bomo pa pozabili na stalni rubriki – Kaj pa ti bereš z novim knjižnim priporočilom, v Zakajčku pa izvemo, zakaj sploh dobimo vročino in to še najpogosteje pozimi. Bodite z nami!
Sarajevo se pospešeno pripravlja na najdaljšo noč v letu. Tudi letos prestolnica Bosne in Hercegovine organizira silvestrovanje na prostem z veliko glasbeno zvezdnico iz Hrvaške: Sarajevčanom in turistom bo zapela Jelena Rozga, pomagala pa ji bosta Dženan Lončarević ter skupina Divanhana. Sarajevo je že zdaj polno turistov. Med nedavnim obiskom je naša dopisnica Saša Banjanac Lubej tam našla tudi sledi močne slovenske navzočnosti.
Sarajevo se pospešeno pripravlja na najdaljšo noč v letu. Tudi letos prestolnica Bosne in Hercegovine organizira silvestrovanje na prostem z veliko glasbeno zvezdnico iz Hrvaške: Sarajevčanom in turistom bo zapela Jelena Rozga, pomagala pa ji bosta Dženan Lončarević ter skupina Divanhana. Sarajevo je že zdaj polno turistov. Med nedavnim obiskom je naša dopisnica Saša Banjanac Lubej tam našla tudi sledi močne slovenske navzočnosti.
Nekaj po 21. uri vas vabimo, da se nam pridružite še na poti Romov. V praznični izdaji oddaje Naše poti vas vabimo na posebno glasbeno potovanje skozi romske skladbe, ki so zaznamovale pretekla leta, a jih danes slišimo redkeje. Ob koncu leta bomo obujali melodije, polne zgodb, čustev in spominov – od prekmurskih ravnic do Andaluzije, od Katalonije do Panonije. Slišali boste izbor domačih in tujih izvajalcev ter glasbene iskrice, ki so oblikovale letošnje Naše poti. Pridružite se nam pri poslušanju, spominjanju in odkrivanju romske glasbene dediščine, ki ostaja živa tudi takrat, ko nekoliko utihne.
Nekaj po 21. uri vas vabimo, da se nam pridružite še na poti Romov. V praznični izdaji oddaje Naše poti vas vabimo na posebno glasbeno potovanje skozi romske skladbe, ki so zaznamovale pretekla leta, a jih danes slišimo redkeje. Ob koncu leta bomo obujali melodije, polne zgodb, čustev in spominov – od prekmurskih ravnic do Andaluzije, od Katalonije do Panonije. Slišali boste izbor domačih in tujih izvajalcev ter glasbene iskrice, ki so oblikovale letošnje Naše poti. Pridružite se nam pri poslušanju, spominjanju in odkrivanju romske glasbene dediščine, ki ostaja živa tudi takrat, ko nekoliko utihne.
Ogledali si bomo razstavo viktorijanske umetnosti Prebujanje lepote II, prenovljeno Pilonovo galerijo, retrospektivno razstavo Yóshia Nakajíme Umetnost je vedno naslednja možnost in razstavo Walida Raada Festival (ne)hvaležnosti. Zaznamovali bomo dan stripa in napovedali Slovenski knjižni sejem.
Ogledali si bomo razstavo viktorijanske umetnosti Prebujanje lepote II, prenovljeno Pilonovo galerijo, retrospektivno razstavo Yóshia Nakajíme Umetnost je vedno naslednja možnost in razstavo Walida Raada Festival (ne)hvaležnosti. Zaznamovali bomo dan stripa in napovedali Slovenski knjižni sejem.
V več slovenskih krajih so ob začetku decembra že slavnostno prižgali praznično razsvetljavo. Marsikje je to del prireditev, s katerimi vstopamo v praznično obarvani zadnji mesec v letu – in o teh smo govorili v oddaji Malo naokrog. Iz osrednjega radijskega studia bomo potovali v okoliške občine, streljaj ali dva iz Maribora. Fotografija: Javni zavod Ptuj
V več slovenskih krajih so ob začetku decembra že slavnostno prižgali praznično razsvetljavo. Marsikje je to del prireditev, s katerimi vstopamo v praznično obarvani zadnji mesec v letu – in o teh smo govorili v oddaji Malo naokrog. Iz osrednjega radijskega studia bomo potovali v okoliške občine, streljaj ali dva iz Maribora. Fotografija: Javni zavod Ptuj
S četrtošolci z Osnovne šole Antona Ukmarja Koper se bomo sprehodili ob obali in skupaj ugotavljali, zakaj je tudi jeseni lepo živeti ob morju ter kako vse se lahko v Kopru in okolici ob popoldnevih in počitnicah kratkočasi. Bodite z nami tudi vi in nam na številki 01 475 22 22 povejte, kako ste sami preživeli počitniške dni. Se slišimo!
S četrtošolci z Osnovne šole Antona Ukmarja Koper se bomo sprehodili ob obali in skupaj ugotavljali, zakaj je tudi jeseni lepo živeti ob morju ter kako vse se lahko v Kopru in okolici ob popoldnevih in počitnicah kratkočasi. Bodite z nami tudi vi in nam na številki 01 475 22 22 povejte, kako ste sami preživeli počitniške dni. Se slišimo!
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Mucke, kače, kuščarji, kužki, miške – katere so pa vaše najljubše živali? Imate doma kakšno žival in kako skrbite zanjo? »Žival ni igrača!«, pravijo ob svetovnem dnevu varstva živali tudi tretješolci z Osnovne šole Rovte, ki smo jih obiskali z radijskim mikrofonom. Kako lepo ravnamo z živalmi, katere gozdne živali jih včasih spremljajo na popoldanskem sprehodu in kako so tudi sami večkrat pomagali živalim, ki so bile v težavah, slišite to soboto po 8 h v oddaji Radijski ringaraja.
Mucke, kače, kuščarji, kužki, miške – katere so pa vaše najljubše živali? Imate doma kakšno žival in kako skrbite zanjo? »Žival ni igrača!«, pravijo ob svetovnem dnevu varstva živali tudi tretješolci z Osnovne šole Rovte, ki smo jih obiskali z radijskim mikrofonom. Kako lepo ravnamo z živalmi, katere gozdne živali jih včasih spremljajo na popoldanskem sprehodu in kako so tudi sami večkrat pomagali živalim, ki so bile v težavah, slišite to soboto po 8 h v oddaji Radijski ringaraja.
Mestna občina Koper in Svet za invalide Mestne občine Koper sta pripravila prvi sprehod ob talnih taktilnih oznakah za slepe in slabovidne v Kopru. S sprehodom bodo opozorili na ovire, s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo vsak dan, ter predstavili načrt dopolnitev oznak v prihodnjem letu. Na sprehodu je bila tudi Mateja Brežan.
Mestna občina Koper in Svet za invalide Mestne občine Koper sta pripravila prvi sprehod ob talnih taktilnih oznakah za slepe in slabovidne v Kopru. S sprehodom bodo opozorili na ovire, s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo vsak dan, ter predstavili načrt dopolnitev oznak v prihodnjem letu. Na sprehodu je bila tudi Mateja Brežan.
V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.
V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.
Sinan Antun je iraški pesnik, pisatelj in prevajalec, po mnenju številnih velja za najbolj cenjenega literata arabskega sveta. Šolal se je v Bagdadu in Združenih državah, kjer živi že več kot trideset let. Na Harvardu je doktoriral iz arabskih in islamskih študij, v njegovem obsežnem opusu pa sta tudi dve pesniški zbirki, ki ju je sam prevedel v angleščino. Iz druge z naslovom Razglednice iz podzemlja smo izbrali pesnitev, ki jo je posvetil otrokom v Gazi. Sinan Antun nas skozi pogled otroka pelje na sprehod zunaj časa in prostora, pa čeprav omenja begunsko taborišče Džabalija in šolo Agencije Združenih narodov v Gazi. Pesem Epilogi je prevedla Ingrid Kovač Brus. Interpretira dramski igralec Primož Pirnat, režija Ana Krauthaker, urednica oddaje Staša Grahek, Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Sinan Antun je iraški pesnik, pisatelj in prevajalec, po mnenju številnih velja za najbolj cenjenega literata arabskega sveta. Šolal se je v Bagdadu in Združenih državah, kjer živi že več kot trideset let. Na Harvardu je doktoriral iz arabskih in islamskih študij, v njegovem obsežnem opusu pa sta tudi dve pesniški zbirki, ki ju je sam prevedel v angleščino. Iz druge z naslovom Razglednice iz podzemlja smo izbrali pesnitev, ki jo je posvetil otrokom v Gazi. Sinan Antun nas skozi pogled otroka pelje na sprehod zunaj časa in prostora, pa čeprav omenja begunsko taborišče Džabalija in šolo Agencije Združenih narodov v Gazi. Pesem Epilogi je prevedla Ingrid Kovač Brus. Interpretira dramski igralec Primož Pirnat, režija Ana Krauthaker, urednica oddaje Staša Grahek, Tesa Drev Juh, produkcija 2025.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Na kulturni praznik so tudi v Mariboru kulturne ustanove povabile med drugim na oglede in otvoritve razstav, na delavnice in sprehode, povezane s kulturo, in na pesniška recitala. Osrednji in jubilejni deseti v izvedbi igralcev mariborske Drame je bil opoldne na Grajskem trgu, svoj recital z naslovom Povezija – poezija povezuje pa so pripravili zaposleni in študenti članic univerze. Preverili smo kulturni utrip v mestu, tudi na sprehodu z Vidom Kmetičem, ki je udeležence popeljal po lokacijah, zaznamovanih z neposrečenimi odločitvami. Sprehod je začel na promenadi v Mestnem parku, kjer so leta 2009 v času župana Franca Kanglerja kar z motorno žago (še živo) drevo spremenili v skulpturo. Poznaje so ga odstranili in danes na tistem mestu raste novo drevo vrste školjkastolistni graden. Izdelek so si lahko sprehajalci ogledali na fotografiji.
Na kulturni praznik so tudi v Mariboru kulturne ustanove povabile med drugim na oglede in otvoritve razstav, na delavnice in sprehode, povezane s kulturo, in na pesniška recitala. Osrednji in jubilejni deseti v izvedbi igralcev mariborske Drame je bil opoldne na Grajskem trgu, svoj recital z naslovom Povezija – poezija povezuje pa so pripravili zaposleni in študenti članic univerze. Preverili smo kulturni utrip v mestu, tudi na sprehodu z Vidom Kmetičem, ki je udeležence popeljal po lokacijah, zaznamovanih z neposrečenimi odločitvami. Sprehod je začel na promenadi v Mestnem parku, kjer so leta 2009 v času župana Franca Kanglerja kar z motorno žago (še živo) drevo spremenili v skulpturo. Poznaje so ga odstranili in danes na tistem mestu raste novo drevo vrste školjkastolistni graden. Izdelek so si lahko sprehajalci ogledali na fotografiji.
"Zanimanje za humanistiko v zadnjih letih upada, rastoča pa je v tistih državah, kjer so jo uspeli približati sodobni tehnologiji, torej kjer je dobila inovativne poti in smeri", pravi klasična filologinja in predstojnica oddelka za italijanistiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Jadranka Cergol Gabrovec. V lepih spominih ima še obdobje, ko je poučevala na šolah v Trstu, Gorici in na avstrijskem Koroškem. Ukvarja se s humanistično tradicijo na Primorskem in s slovensko književnostjo v Italiji. Pravkar zaključuje monografijo Sprehodi in prepleti besed ob meji.
"Zanimanje za humanistiko v zadnjih letih upada, rastoča pa je v tistih državah, kjer so jo uspeli približati sodobni tehnologiji, torej kjer je dobila inovativne poti in smeri", pravi klasična filologinja in predstojnica oddelka za italijanistiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Jadranka Cergol Gabrovec. V lepih spominih ima še obdobje, ko je poučevala na šolah v Trstu, Gorici in na avstrijskem Koroškem. Ukvarja se s humanistično tradicijo na Primorskem in s slovensko književnostjo v Italiji. Pravkar zaključuje monografijo Sprehodi in prepleti besed ob meji.
Šole v naravi so pri nas del kolektivne zavesti. Za dobre prakse pa se rado zdi, da so že od nekdaj in za vedno. Pa čeprav seveda ni tako, saj za njimi pogosto stojita jasna in premišljena vizija posameznikov in neutrudno vztrajanje vseh v verigi neke ideje in njenega razvoja skozi čas. Z navdihom in dobrimi izkušnjami Šole v naravi pa zdaj dobivamo še Šolo v kulturi. Gre za tridnevne intenzivne programe kulturno-umetnostne vzgoje za tretjo triado osnovnih šol in srednje šole. Ti povezujejo različne zvrsti umetnosti, omogočajo njeno doživetje in učenje o njej, spoznavanje mest in sodelovanje v umetniških procesih. Vključujejo delavnice, predstave, obiske kulturnih ustanov, pogovore, sprehode, vodene oglede … Šola v kulturi je torej namenjena skupini 20 ali več otrok oziroma mladih s spremljevalci, pedagoškimi delavkami in delavci. Edino pravilo pa je, da se vzgojno-izobraževalni zavodi Šole v kulturi ne morejo udeležiti v svoji statistični regiji, pač pa se morajo na kulturno doživetje in izobraževanje odpraviti v enega od partnerskih mest – Ljubljano, Maribor, Celje, Novo mesto ali Koper. Sogovornici – Alma R. Selimović in Maja Vižin, Zavod Bunker Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Sonja Strenar Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, marec 2026
Šole v naravi so pri nas del kolektivne zavesti. Za dobre prakse pa se rado zdi, da so že od nekdaj in za vedno. Pa čeprav seveda ni tako, saj za njimi pogosto stojita jasna in premišljena vizija posameznikov in neutrudno vztrajanje vseh v verigi neke ideje in njenega razvoja skozi čas. Z navdihom in dobrimi izkušnjami Šole v naravi pa zdaj dobivamo še Šolo v kulturi. Gre za tridnevne intenzivne programe kulturno-umetnostne vzgoje za tretjo triado osnovnih šol in srednje šole. Ti povezujejo različne zvrsti umetnosti, omogočajo njeno doživetje in učenje o njej, spoznavanje mest in sodelovanje v umetniških procesih. Vključujejo delavnice, predstave, obiske kulturnih ustanov, pogovore, sprehode, vodene oglede … Šola v kulturi je torej namenjena skupini 20 ali več otrok oziroma mladih s spremljevalci, pedagoškimi delavkami in delavci. Edino pravilo pa je, da se vzgojno-izobraževalni zavodi Šole v kulturi ne morejo udeležiti v svoji statistični regiji, pač pa se morajo na kulturno doživetje in izobraževanje odpraviti v enega od partnerskih mest – Ljubljano, Maribor, Celje, Novo mesto ali Koper. Sogovornici – Alma R. Selimović in Maja Vižin, Zavod Bunker Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič Tehnična realizacija: Sonja Strenar Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina Produkcija Uredništva za kulturo, marec 2026
Kultura zdravi - umetnost lajša
V Mariboru je 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Na njem bo več slovenskih premier, poklonili se bod tudi snemalcu in direktorju fotografije Radu Likonu, ki je letošnje Dokumentarno ime. Društvo ZIZ je pripravilo novo premiero; mednarodno koprodukcijo v okviru projekta FemminiCity za politično opolnomočenje žensk je režirala poljska režiserka Agnieszka Bresler, v Mariboru so vzeli pod drobnogled menstruacijo. Slikar Jernej Forbici se v galeriji KiBela predstavlja z najnovejšo seriji slik velikega formata z motivi narave in posledicami človekovega uničevanja, različni partnerji pa so že tretjič združili moči in pripravili umetniški sprehod po mestu, Maribor Art Walk. Na fotografiji utrinek z vaje kolektiva ZIZ, ki pripravlja premiero Od prve do zadnje. Menstruacije, namreč. (foto: arhiv kolektiva ZIZ)
V Mariboru je 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Na njem bo več slovenskih premier, poklonili se bod tudi snemalcu in direktorju fotografije Radu Likonu, ki je letošnje Dokumentarno ime. Društvo ZIZ je pripravilo novo premiero; mednarodno koprodukcijo v okviru projekta FemminiCity za politično opolnomočenje žensk je režirala poljska režiserka Agnieszka Bresler, v Mariboru so vzeli pod drobnogled menstruacijo. Slikar Jernej Forbici se v galeriji KiBela predstavlja z najnovejšo seriji slik velikega formata z motivi narave in posledicami človekovega uničevanja, različni partnerji pa so že tretjič združili moči in pripravili umetniški sprehod po mestu, Maribor Art Walk. Na fotografiji utrinek z vaje kolektiva ZIZ, ki pripravlja premiero Od prve do zadnje. Menstruacije, namreč. (foto: arhiv kolektiva ZIZ)
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
V Zeleni luči nadaljujemo spomladansko popotovanje po primerih dobrih praks upravljanja s prometom v Barceloni. V prvem delu smo spoznali idejo superotokov, zdaj pa se odpravimo na sprehod po enem izmed njih. Vodil nas bo mednarodno priznani raziskovalec urbanizma Tom Rye, ki že več let živi v tako imenovanem superotoku Horta ob severnih obronkih mesta. Ta četrt je zelo podobna tudi slovenskim mestom, zato lahko na praktičnem primeru ugotovimo, na kakšen način zapirati ulice za promet, da bodo prebivalci z ukrepi čim bolj zadovoljni. Spoznamo tudi raziskovalce in mestne planerje, ki bodo razmislili o uspehih in napakah, ki so jih naredili v Barceloni.
V Zeleni luči nadaljujemo spomladansko popotovanje po primerih dobrih praks upravljanja s prometom v Barceloni. V prvem delu smo spoznali idejo superotokov, zdaj pa se odpravimo na sprehod po enem izmed njih. Vodil nas bo mednarodno priznani raziskovalec urbanizma Tom Rye, ki že več let živi v tako imenovanem superotoku Horta ob severnih obronkih mesta. Ta četrt je zelo podobna tudi slovenskim mestom, zato lahko na praktičnem primeru ugotovimo, na kakšen način zapirati ulice za promet, da bodo prebivalci z ukrepi čim bolj zadovoljni. Spoznamo tudi raziskovalce in mestne planerje, ki bodo razmislili o uspehih in napakah, ki so jih naredili v Barceloni.
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.
Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.
V tem tednu, ko ste bili nekateri šolarji še na zimskih počitnicah, je morda kdo med vami odšel tudi smučat, nekateri ste se sankali, drugi uživali na kakšnem zimskem sprehodu. Kaj pa živali – mislite, da imajo rade zimo? In kje sploh živijo živali, ki so ljubiteljice hladnejših temperatur ter kako so prilagojene na mrzlo okolje? O tem se bomo s Tadejo Bizilj spraševali v tokratnem Zakajčku.
V tem tednu, ko ste bili nekateri šolarji še na zimskih počitnicah, je morda kdo med vami odšel tudi smučat, nekateri ste se sankali, drugi uživali na kakšnem zimskem sprehodu. Kaj pa živali – mislite, da imajo rade zimo? In kje sploh živijo živali, ki so ljubiteljice hladnejših temperatur ter kako so prilagojene na mrzlo okolje? O tem se bomo s Tadejo Bizilj spraševali v tokratnem Zakajčku.
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
1. marca lani smo prvič zaznamovali dan inkluzije in tako bo tudi letos. V Društvu za kulturo inkluzije si že več kot desetletje prizadevajo za enakovredno vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v družbo. Jutri, v nedeljo, 1. marca, bodo tako v Ljubljani organizirali inkluzivni sprehod z baloni, s katerim želijo pokazati, da je inkluzija polje za grajenje človeškega in družbenega kapitala. Pridružite se jim lahko na Prešernovem trgu ob 10. uri, potem pa se boste sprehodili po mestnem središču. O dnevu inkluzije in pobudi »Tukaj sem – Družabništvo za vse« se je predsednikom društva Boštjanom Kotnikom pogovarjala Petra Medved.
1. marca lani smo prvič zaznamovali dan inkluzije in tako bo tudi letos. V Društvu za kulturo inkluzije si že več kot desetletje prizadevajo za enakovredno vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v družbo. Jutri, v nedeljo, 1. marca, bodo tako v Ljubljani organizirali inkluzivni sprehod z baloni, s katerim želijo pokazati, da je inkluzija polje za grajenje človeškega in družbenega kapitala. Pridružite se jim lahko na Prešernovem trgu ob 10. uri, potem pa se boste sprehodili po mestnem središču. O dnevu inkluzije in pobudi »Tukaj sem – Družabništvo za vse« se je predsednikom društva Boštjanom Kotnikom pogovarjala Petra Medved.
Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija
Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija
Tokratni terenski obisk namenjamo pregledu posodobljene železniške infrastrukture med Poljčanami in državno mejo z Avstrijo. Pri pred nedavni končani posodobitvi je na omenjeni trasi šlo za največji in najzahtevnejši projekt po tistem, ko je pred skoraj 180 leti od Gradca do Celja stekel promet po tako imenovani »južni železnici«. Hitrejši vlaki, manj hrupa, varnejši prehodi ... kdaj pa bomo od Maribora do Ljubljane z vlakom potovali zgolj dobro uro? Na sliki: Vozlišče Pragersko (foto Stane Kocutar) *Vsebine oz. oddaje iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.
Tokratni terenski obisk namenjamo pregledu posodobljene železniške infrastrukture med Poljčanami in državno mejo z Avstrijo. Pri pred nedavni končani posodobitvi je na omenjeni trasi šlo za največji in najzahtevnejši projekt po tistem, ko je pred skoraj 180 leti od Gradca do Celja stekel promet po tako imenovani »južni železnici«. Hitrejši vlaki, manj hrupa, varnejši prehodi ... kdaj pa bomo od Maribora do Ljubljane z vlakom potovali zgolj dobro uro? Na sliki: Vozlišče Pragersko (foto Stane Kocutar) *Vsebine oz. oddaje iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
Oddaja povezuje slikarstvo Clauda Moneta in njegovo znamenito vrtno krajino v Givernyju z glasbo, ki razmišlja v podobnih estetskih kategorijah. V središču je skladba Vrt v Givernyju britanskega skladatelja Edwarda Gregsona, ki se je ob ponovnem pogledu na mladostno romanco navdihnil pri Monetovem slikarstvu svetlobe, barve in narave. V nadaljevanju se sprehod po vrtu razširi v zgodovinski kontekst glasbenega impresionizma. Glasba Clauda Debussyja in Mauricea Ravela razkriva, kako so Monetove ideje o trenutnem vtisu, raztapljanju oblike in igri svetlobe zazvenele tudi v zvoku. Izbrane skladbe ne posnemajo slikarskih motivov, temveč poslušalca povabijo v zvočni prostor, kjer narava postane dogodek, barva pa gibanje. Oddaja tako prepleta osebno refleksijo sodobnega skladatelja z zgodovinskim jedrom impresionizma ter pokaže, kako se lahko vrt – kot prostor opazovanja, spomina in tihe kontemplacije – razcveti tudi v glasbi.
Oddaja povezuje slikarstvo Clauda Moneta in njegovo znamenito vrtno krajino v Givernyju z glasbo, ki razmišlja v podobnih estetskih kategorijah. V središču je skladba Vrt v Givernyju britanskega skladatelja Edwarda Gregsona, ki se je ob ponovnem pogledu na mladostno romanco navdihnil pri Monetovem slikarstvu svetlobe, barve in narave. V nadaljevanju se sprehod po vrtu razširi v zgodovinski kontekst glasbenega impresionizma. Glasba Clauda Debussyja in Mauricea Ravela razkriva, kako so Monetove ideje o trenutnem vtisu, raztapljanju oblike in igri svetlobe zazvenele tudi v zvoku. Izbrane skladbe ne posnemajo slikarskih motivov, temveč poslušalca povabijo v zvočni prostor, kjer narava postane dogodek, barva pa gibanje. Oddaja tako prepleta osebno refleksijo sodobnega skladatelja z zgodovinskim jedrom impresionizma ter pokaže, kako se lahko vrt – kot prostor opazovanja, spomina in tihe kontemplacije – razcveti tudi v glasbi.
Tokrat smo se odpravili k Šmartinskemu jezeru, enemu najbolj priljubljenih kotičkov za sprehod, oddih in za ribolov. Z upravljavcem, celjsko občino in ribiško družino, smo odkrivali, kako jezero živi v koledarski jeseni.
Tokrat smo se odpravili k Šmartinskemu jezeru, enemu najbolj priljubljenih kotičkov za sprehod, oddih in za ribolov. Z upravljavcem, celjsko občino in ribiško družino, smo odkrivali, kako jezero živi v koledarski jeseni.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
Snemanje zvočne igre je precej težje, kot se zdi, pravijo četrtošolci OŠ Koseze, ki so se preizkusili pred pravim radijskim mikrofonom. Zajci in praproti sprožijo nenavadno stavo, ki se prepleta z zgodbo prijateljev Lare in Igorja. Njun spor razkrije paleto otroških čustev in humornih zapletov. Potem ko je bila zgodba v režiji Saše Rakef Perko najprej pripravljena kot zvočni sprehod, jo ustvarjalci zdaj premierno predstavljajo tudi kot radijsko igro. Več pa v Kulturomatu.
Snemanje zvočne igre je precej težje, kot se zdi, pravijo četrtošolci OŠ Koseze, ki so se preizkusili pred pravim radijskim mikrofonom. Zajci in praproti sprožijo nenavadno stavo, ki se prepleta z zgodbo prijateljev Lare in Igorja. Njun spor razkrije paleto otroških čustev in humornih zapletov. Potem ko je bila zgodba v režiji Saše Rakef Perko najprej pripravljena kot zvočni sprehod, jo ustvarjalci zdaj premierno predstavljajo tudi kot radijsko igro. Več pa v Kulturomatu.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.