Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Nekaj po 21. uri vas vabimo, da se nam pridružite še na poti Romov. V praznični izdaji oddaje Naše poti vas vabimo na posebno glasbeno potovanje skozi romske skladbe, ki so zaznamovale pretekla leta, a jih danes slišimo redkeje. Ob koncu leta bomo obujali melodije, polne zgodb, čustev in spominov – od prekmurskih ravnic do Andaluzije, od Katalonije do Panonije. Slišali boste izbor domačih in tujih izvajalcev ter glasbene iskrice, ki so oblikovale letošnje Naše poti. Pridružite se nam pri poslušanju, spominjanju in odkrivanju romske glasbene dediščine, ki ostaja živa tudi takrat, ko nekoliko utihne.
Nekaj po 21. uri vas vabimo, da se nam pridružite še na poti Romov. V praznični izdaji oddaje Naše poti vas vabimo na posebno glasbeno potovanje skozi romske skladbe, ki so zaznamovale pretekla leta, a jih danes slišimo redkeje. Ob koncu leta bomo obujali melodije, polne zgodb, čustev in spominov – od prekmurskih ravnic do Andaluzije, od Katalonije do Panonije. Slišali boste izbor domačih in tujih izvajalcev ter glasbene iskrice, ki so oblikovale letošnje Naše poti. Pridružite se nam pri poslušanju, spominjanju in odkrivanju romske glasbene dediščine, ki ostaja živa tudi takrat, ko nekoliko utihne.
Sarajevo se pospešeno pripravlja na najdaljšo noč v letu. Tudi letos prestolnica Bosne in Hercegovine organizira silvestrovanje na prostem z veliko glasbeno zvezdnico iz Hrvaške: Sarajevčanom in turistom bo zapela Jelena Rozga, pomagala pa ji bosta Dženan Lončarević ter skupina Divanhana. Sarajevo je že zdaj polno turistov. Med nedavnim obiskom je naša dopisnica Saša Banjanac Lubej tam našla tudi sledi močne slovenske navzočnosti.
Sarajevo se pospešeno pripravlja na najdaljšo noč v letu. Tudi letos prestolnica Bosne in Hercegovine organizira silvestrovanje na prostem z veliko glasbeno zvezdnico iz Hrvaške: Sarajevčanom in turistom bo zapela Jelena Rozga, pomagala pa ji bosta Dženan Lončarević ter skupina Divanhana. Sarajevo je že zdaj polno turistov. Med nedavnim obiskom je naša dopisnica Saša Banjanac Lubej tam našla tudi sledi močne slovenske navzočnosti.
V več slovenskih krajih so ob začetku decembra že slavnostno prižgali praznično razsvetljavo. Marsikje je to del prireditev, s katerimi vstopamo v praznično obarvani zadnji mesec v letu – in o teh smo govorili v oddaji Malo naokrog. Iz osrednjega radijskega studia bomo potovali v okoliške občine, streljaj ali dva iz Maribora. Fotografija: Javni zavod Ptuj
V več slovenskih krajih so ob začetku decembra že slavnostno prižgali praznično razsvetljavo. Marsikje je to del prireditev, s katerimi vstopamo v praznično obarvani zadnji mesec v letu – in o teh smo govorili v oddaji Malo naokrog. Iz osrednjega radijskega studia bomo potovali v okoliške občine, streljaj ali dva iz Maribora. Fotografija: Javni zavod Ptuj
Ogledali si bomo razstavo viktorijanske umetnosti Prebujanje lepote II, prenovljeno Pilonovo galerijo, retrospektivno razstavo Yóshia Nakajíme Umetnost je vedno naslednja možnost in razstavo Walida Raada Festival (ne)hvaležnosti. Zaznamovali bomo dan stripa in napovedali Slovenski knjižni sejem.
Ogledali si bomo razstavo viktorijanske umetnosti Prebujanje lepote II, prenovljeno Pilonovo galerijo, retrospektivno razstavo Yóshia Nakajíme Umetnost je vedno naslednja možnost in razstavo Walida Raada Festival (ne)hvaležnosti. Zaznamovali bomo dan stripa in napovedali Slovenski knjižni sejem.
S četrtošolci z Osnovne šole Antona Ukmarja Koper se bomo sprehodili ob obali in skupaj ugotavljali, zakaj je tudi jeseni lepo živeti ob morju ter kako vse se lahko v Kopru in okolici ob popoldnevih in počitnicah kratkočasi. Bodite z nami tudi vi in nam na številki 01 475 22 22 povejte, kako ste sami preživeli počitniške dni. Se slišimo!
S četrtošolci z Osnovne šole Antona Ukmarja Koper se bomo sprehodili ob obali in skupaj ugotavljali, zakaj je tudi jeseni lepo živeti ob morju ter kako vse se lahko v Kopru in okolici ob popoldnevih in počitnicah kratkočasi. Bodite z nami tudi vi in nam na številki 01 475 22 22 povejte, kako ste sami preživeli počitniške dni. Se slišimo!
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Mestna občina Koper in Svet za invalide Mestne občine Koper sta pripravila prvi sprehod ob talnih taktilnih oznakah za slepe in slabovidne v Kopru. S sprehodom bodo opozorili na ovire, s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo vsak dan, ter predstavili načrt dopolnitev oznak v prihodnjem letu. Na sprehodu je bila tudi Mateja Brežan.
Mestna občina Koper in Svet za invalide Mestne občine Koper sta pripravila prvi sprehod ob talnih taktilnih oznakah za slepe in slabovidne v Kopru. S sprehodom bodo opozorili na ovire, s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo vsak dan, ter predstavili načrt dopolnitev oznak v prihodnjem letu. Na sprehodu je bila tudi Mateja Brežan.
Mucke, kače, kuščarji, kužki, miške – katere so pa vaše najljubše živali? Imate doma kakšno žival in kako skrbite zanjo? »Žival ni igrača!«, pravijo ob svetovnem dnevu varstva živali tudi tretješolci z Osnovne šole Rovte, ki smo jih obiskali z radijskim mikrofonom. Kako lepo ravnamo z živalmi, katere gozdne živali jih včasih spremljajo na popoldanskem sprehodu in kako so tudi sami večkrat pomagali živalim, ki so bile v težavah, slišite to soboto po 8 h v oddaji Radijski ringaraja.
Mucke, kače, kuščarji, kužki, miške – katere so pa vaše najljubše živali? Imate doma kakšno žival in kako skrbite zanjo? »Žival ni igrača!«, pravijo ob svetovnem dnevu varstva živali tudi tretješolci z Osnovne šole Rovte, ki smo jih obiskali z radijskim mikrofonom. Kako lepo ravnamo z živalmi, katere gozdne živali jih včasih spremljajo na popoldanskem sprehodu in kako so tudi sami večkrat pomagali živalim, ki so bile v težavah, slišite to soboto po 8 h v oddaji Radijski ringaraja.
V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.
V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V Mariboru je 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Na njem bo več slovenskih premier, poklonili se bod tudi snemalcu in direktorju fotografije Radu Likonu, ki je letošnje Dokumentarno ime. Društvo ZIZ je pripravilo novo premiero; mednarodno koprodukcijo v okviru projekta FemminiCity za politično opolnomočenje žensk je režirala poljska režiserka Agnieszka Bresler, v Mariboru so vzeli pod drobnogled menstruacijo. Slikar Jernej Forbici se v galeriji KiBela predstavlja z najnovejšo seriji slik velikega formata z motivi narave in posledicami človekovega uničevanja, različni partnerji pa so že tretjič združili moči in pripravili umetniški sprehod po mestu, Maribor Art Walk. Na fotografiji utrinek z vaje kolektiva ZIZ, ki pripravlja premiero Od prve do zadnje. Menstruacije, namreč. (foto: arhiv kolektiva ZIZ)
V Mariboru je 14. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Na njem bo več slovenskih premier, poklonili se bod tudi snemalcu in direktorju fotografije Radu Likonu, ki je letošnje Dokumentarno ime. Društvo ZIZ je pripravilo novo premiero; mednarodno koprodukcijo v okviru projekta FemminiCity za politično opolnomočenje žensk je režirala poljska režiserka Agnieszka Bresler, v Mariboru so vzeli pod drobnogled menstruacijo. Slikar Jernej Forbici se v galeriji KiBela predstavlja z najnovejšo seriji slik velikega formata z motivi narave in posledicami človekovega uničevanja, različni partnerji pa so že tretjič združili moči in pripravili umetniški sprehod po mestu, Maribor Art Walk. Na fotografiji utrinek z vaje kolektiva ZIZ, ki pripravlja premiero Od prve do zadnje. Menstruacije, namreč. (foto: arhiv kolektiva ZIZ)
Snemanje zvočne igre je precej težje, kot se zdi, pravijo četrtošolci OŠ Koseze, ki so se preizkusili pred pravim radijskim mikrofonom. Zajci in praproti sprožijo nenavadno stavo, ki se prepleta z zgodbo prijateljev Lare in Igorja. Njun spor razkrije paleto otroških čustev in humornih zapletov. Potem ko je bila zgodba v režiji Saše Rakef Perko najprej pripravljena kot zvočni sprehod, jo ustvarjalci zdaj premierno predstavljajo tudi kot radijsko igro. Več pa v Kulturomatu.
Snemanje zvočne igre je precej težje, kot se zdi, pravijo četrtošolci OŠ Koseze, ki so se preizkusili pred pravim radijskim mikrofonom. Zajci in praproti sprožijo nenavadno stavo, ki se prepleta z zgodbo prijateljev Lare in Igorja. Njun spor razkrije paleto otroških čustev in humornih zapletov. Potem ko je bila zgodba v režiji Saše Rakef Perko najprej pripravljena kot zvočni sprehod, jo ustvarjalci zdaj premierno predstavljajo tudi kot radijsko igro. Več pa v Kulturomatu.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Ko je s prvo skupino nastopal na obmorskih terasah, je bil tako mlad, da so za njegove večerno nočne izhode morali podpisati starši. Z učiteljico klavirja se nista najbolje razumela, ker je preveč improviziral. Z družino so iz socializma za dve leti odšli v Ameriko. Iz New Yorka se je vrnil s funky ritmi in kavbojkami. Zaradi slednjih je prišel v konflikt še z eno učiteljico- razredničarko. Po osmih letih igranja v skupini Martin Krpan je prišlo desetletje in pol z Agropopom, ki je bil več kot band, bil je gibanje. Kot avtor sodeluje s številnimi slovenskimi izvajalci. Bil je glavni "krivec" za glasbo in aranžma skladbe Svobodno sonce Slovenskega band aida, ustvaril je brezčasno Od višine se zvrti. Ne verjame v naključja, prisega na samodisciplino. Na rojstnodnevni zabavi je pred več kot 20-timi leti spontano nastala njegova zdajšnja zasedba Rock Partyzani. Rad skoči na daljši sprehod, vsak dan dela tibetanske vaje. Ker je lani in letos z njim in njegovim delom povezanih nekaj okroglih obletnic in ker je tudi za naslednje leto ostala še kašna prelomnica je gost zadnje epizode Prvakov tedna v letu 2025, Aleš Klinar- Klinči.
Ko je s prvo skupino nastopal na obmorskih terasah, je bil tako mlad, da so za njegove večerno nočne izhode morali podpisati starši. Z učiteljico klavirja se nista najbolje razumela, ker je preveč improviziral. Z družino so iz socializma za dve leti odšli v Ameriko. Iz New Yorka se je vrnil s funky ritmi in kavbojkami. Zaradi slednjih je prišel v konflikt še z eno učiteljico- razredničarko. Po osmih letih igranja v skupini Martin Krpan je prišlo desetletje in pol z Agropopom, ki je bil več kot band, bil je gibanje. Kot avtor sodeluje s številnimi slovenskimi izvajalci. Bil je glavni "krivec" za glasbo in aranžma skladbe Svobodno sonce Slovenskega band aida, ustvaril je brezčasno Od višine se zvrti. Ne verjame v naključja, prisega na samodisciplino. Na rojstnodnevni zabavi je pred več kot 20-timi leti spontano nastala njegova zdajšnja zasedba Rock Partyzani. Rad skoči na daljši sprehod, vsak dan dela tibetanske vaje. Ker je lani in letos z njim in njegovim delom povezanih nekaj okroglih obletnic in ker je tudi za naslednje leto ostala še kašna prelomnica je gost zadnje epizode Prvakov tedna v letu 2025, Aleš Klinar- Klinči.
Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.
Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.
Tokrat smo se odpravili k Šmartinskemu jezeru, enemu najbolj priljubljenih kotičkov za sprehod, oddih in za ribolov. Z upravljavcem, celjsko občino in ribiško družino, smo odkrivali, kako jezero živi v koledarski jeseni.
Tokrat smo se odpravili k Šmartinskemu jezeru, enemu najbolj priljubljenih kotičkov za sprehod, oddih in za ribolov. Z upravljavcem, celjsko občino in ribiško družino, smo odkrivali, kako jezero živi v koledarski jeseni.
Božanski Zevs - oziroma v rimski mitologiji Jupiter - je na svojih "osvajalskih" pohodih prevzel številne različne podobe, med drugim bika, laboda, orla in zlatega dežja. S podobo laboda se je polastil prelepe Lede, soproge špartanskega kralja Tindara. Žrtev Jupitrovih apetitov je postala tudi Kalisto, krepostna nimfa iz Dianinega spremstva, oplodil naj bi Semelo, hči bajeslovnega ustanovitelja Teb Kadma (iz te zveze se je nato rodil bog vina in skrivnosti Bakh), v podobi bika posilil Kadmovo sestro Evropo, polastil pa se je tudi boginje žetve in pomladi Perzefone ... Na 26. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas spremlja glasba Jacquesa Iberta, Brada Mehladua, Jacquesa Arcadelta, Christopha Willibalda Glucka, Francesca Cavallija, Georga Friedricha Händla, Michela Pinoleta de Monteclairja, Dariusa Milhauda in Igorja Stravinskega.
Božanski Zevs - oziroma v rimski mitologiji Jupiter - je na svojih "osvajalskih" pohodih prevzel številne različne podobe, med drugim bika, laboda, orla in zlatega dežja. S podobo laboda se je polastil prelepe Lede, soproge špartanskega kralja Tindara. Žrtev Jupitrovih apetitov je postala tudi Kalisto, krepostna nimfa iz Dianinega spremstva, oplodil naj bi Semelo, hči bajeslovnega ustanovitelja Teb Kadma (iz te zveze se je nato rodil bog vina in skrivnosti Bakh), v podobi bika posilil Kadmovo sestro Evropo, polastil pa se je tudi boginje žetve in pomladi Perzefone ... Na 26. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero nas spremlja glasba Jacquesa Iberta, Brada Mehladua, Jacquesa Arcadelta, Christopha Willibalda Glucka, Francesca Cavallija, Georga Friedricha Händla, Michela Pinoleta de Monteclairja, Dariusa Milhauda in Igorja Stravinskega.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Naslednje zgodovinsko mesto, ki ga predstavljamo v aktualni sezoni naPOTkov, je Ribnica. Tja se je pretekli teden odpravila Darja Pograjc in se s sogovornicama Anjo Pugelj (turistično organizatorko Turizma Ribnica) in Polono Rigler Grm (muzejsko kustosinjo Muzeja Ribnica) podala na sprehod po mestu. Nastala je reportaža, v kateri med drugim izveste, da so v občini Ribnica svoj odtis pustili številni znani in pomembni Slovenci: arhitekt Jože Plečnik, pesnik France Prešeren, jezikoslovec Stanislav Škrabec in mnogi drugi. Kaj torej še ponuja Ribnica - poleg znamenitih lesenih izdelkov oz. suhe robe - izveste v naslednjih minutah.
Naslednje zgodovinsko mesto, ki ga predstavljamo v aktualni sezoni naPOTkov, je Ribnica. Tja se je pretekli teden odpravila Darja Pograjc in se s sogovornicama Anjo Pugelj (turistično organizatorko Turizma Ribnica) in Polono Rigler Grm (muzejsko kustosinjo Muzeja Ribnica) podala na sprehod po mestu. Nastala je reportaža, v kateri med drugim izveste, da so v občini Ribnica svoj odtis pustili številni znani in pomembni Slovenci: arhitekt Jože Plečnik, pesnik France Prešeren, jezikoslovec Stanislav Škrabec in mnogi drugi. Kaj torej še ponuja Ribnica - poleg znamenitih lesenih izdelkov oz. suhe robe - izveste v naslednjih minutah.
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Apolon, sin Zevsa in Latone ter brat dvojček boginje lova in lune Artemide, v resnici ni samo gospod luči, bog, ki vse ve o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, temveč je tudi bog ustvarjalnega uma, petja, glasbe, poezije. Na tokratnem 24. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero se bomo temeljito seznanili z Apolonom in muzami, obiskali bomo tudi (glasbeni) Parnas. Spremljala nas bo glasba Benjamina Brittna, Igorja Stravinskega, Francoisa Couperina, Georga Friedricha Händla, Jeana-Josepha Cassanéa de Mondonvilla, Johanna Christiana Friedricha Bacha, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Hansa Wernerja Henzeja.
Apolon, sin Zevsa in Latone ter brat dvojček boginje lova in lune Artemide, v resnici ni samo gospod luči, bog, ki vse ve o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, temveč je tudi bog ustvarjalnega uma, petja, glasbe, poezije. Na tokratnem 24. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero se bomo temeljito seznanili z Apolonom in muzami, obiskali bomo tudi (glasbeni) Parnas. Spremljala nas bo glasba Benjamina Brittna, Igorja Stravinskega, Francoisa Couperina, Georga Friedricha Händla, Jeana-Josepha Cassanéa de Mondonvilla, Johanna Christiana Friedricha Bacha, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Hansa Wernerja Henzeja.
Na 25. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero osvetljujemo mit o ciprskem kralju Pigmalionu, ki je bil tudi slaven kipar in je po Ovidiju nekega dne "s čudovito umetniško veščino začel iz slonove kosti, bele kot sneg, izdelovati kip ženske, tako lepe, da se nobena še ni rodila tako lepa". Znameniti starogrški zgodbi o Orfeju in Evridiki je posvečenih nič manj kot 130 glasbenih del, od Euridice Jacopa Perija in Giulia Caccinija ter znamenite opere Claudia Monteverdija, do Stravinskega, Pierra Schaefferja, Pierra Henryja ter nazadnje Louisa Andriessena in Davida Langa. Sklepni del je v znamenju Prometeja, prekanjenega sina Titana Japeta in okeanide Klimene, ki je olimpskemu kovaču Hefajstu iz delavnice ukradel iskro, jo skril v svojo votlo palico in jo odnesel ljudem. Prometej je utelešenje človekovega ustvarjalnega duha, drznosti in upora proti despotski oblasti bogov. Spremlja nas glasba Jeana-Philippa Rameauja, Césarja Francka, Claudia Monteverdija, Josepha Haydna, Christopha Willibalda Glucka, Franza Liszta, Luigija Nona, Ludwiga van Beethovna in Aleksandra Skrjabina.
Na 25. sprehodu po svetu domišljije s Carlom de Incontrero osvetljujemo mit o ciprskem kralju Pigmalionu, ki je bil tudi slaven kipar in je po Ovidiju nekega dne "s čudovito umetniško veščino začel iz slonove kosti, bele kot sneg, izdelovati kip ženske, tako lepe, da se nobena še ni rodila tako lepa". Znameniti starogrški zgodbi o Orfeju in Evridiki je posvečenih nič manj kot 130 glasbenih del, od Euridice Jacopa Perija in Giulia Caccinija ter znamenite opere Claudia Monteverdija, do Stravinskega, Pierra Schaefferja, Pierra Henryja ter nazadnje Louisa Andriessena in Davida Langa. Sklepni del je v znamenju Prometeja, prekanjenega sina Titana Japeta in okeanide Klimene, ki je olimpskemu kovaču Hefajstu iz delavnice ukradel iskro, jo skril v svojo votlo palico in jo odnesel ljudem. Prometej je utelešenje človekovega ustvarjalnega duha, drznosti in upora proti despotski oblasti bogov. Spremlja nas glasba Jeana-Philippa Rameauja, Césarja Francka, Claudia Monteverdija, Josepha Haydna, Christopha Willibalda Glucka, Franza Liszta, Luigija Nona, Ludwiga van Beethovna in Aleksandra Skrjabina.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Glasbeni sprehod začenjamo v dvorani Union v Mariboru, kjer je nastopil Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna, in nadaljujemo v Slovenski filharmoniji, kjer je potekal tretji koncert Pretežno vokalnega cikla z naslovom Ljubezenski ples. V Cankarjevem domu je v okviru abonmaja Kromatika nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Gaetana Lo Coca, na odru Narodnega doma Celje je nastopil trio Janus, Učiteljski pevski zbor Emil Adamič pa je izvedel jubilejni koncert ob 100-letnici svojega delovanja. Končujemo v Trstu na predstavi Rossinijevega Seviljskega brivca.
Glasbeni sprehod začenjamo v dvorani Union v Mariboru, kjer je nastopil Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna, in nadaljujemo v Slovenski filharmoniji, kjer je potekal tretji koncert Pretežno vokalnega cikla z naslovom Ljubezenski ples. V Cankarjevem domu je v okviru abonmaja Kromatika nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Gaetana Lo Coca, na odru Narodnega doma Celje je nastopil trio Janus, Učiteljski pevski zbor Emil Adamič pa je izvedel jubilejni koncert ob 100-letnici svojega delovanja. Končujemo v Trstu na predstavi Rossinijevega Seviljskega brivca.
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
Tokrat vas vabimo v Piran, na sprehod po Pomorskem muzeju Sergeja Mašere, kjer razstava Bucintoro in piranski beneški biseri razkriva mogočno protokolarno galejo Beneške republike in nekatere najdragocenejše predmete iz piranske zgodovine. Z nami bo kustosinja Duška Žitko, ki nas bo popeljala skozi zgodbe zlatega bucintora, poroke z morjem in bitke pri Savudriji, pa tudi skozi redke knjige, listine in umetnine, ki pričajo o poltisočletnem obdobju, ko sta bila Piran in Benetke gospodarsko in kulturno tesno povezana.
Tokrat vas vabimo v Piran, na sprehod po Pomorskem muzeju Sergeja Mašere, kjer razstava Bucintoro in piranski beneški biseri razkriva mogočno protokolarno galejo Beneške republike in nekatere najdragocenejše predmete iz piranske zgodovine. Z nami bo kustosinja Duška Žitko, ki nas bo popeljala skozi zgodbe zlatega bucintora, poroke z morjem in bitke pri Savudriji, pa tudi skozi redke knjige, listine in umetnine, ki pričajo o poltisočletnem obdobju, ko sta bila Piran in Benetke gospodarsko in kulturno tesno povezana.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Tudi prestolnica se danes odeva v praznično preobleko. Ob 17h bodo namreč po uvodnem kulturnem programu z nastopom otroške pevske skupine Waldorfske osnovne šole prižgali praznične luči. Velik del elementov okrasitve je zasnovan na novo, nekateri najbolj prepoznavni pa so restavrirani originali okrasitve Zmaga Modica »Vesoljna Ljubljana«. Nove skulpture so v veliki meri izdelane iz recikliranih elementov preteklih postavitev, delov odsluženih javnih svetilk in druge tehnike. Glavno sporočilo okrasitve je, da smo lahko v odličnih odnosih tudi, če smo različni, naslov letošnje praznične okrasitve pa - V odnosu z razmerjem. Z avtorjem postavitve Urbanom Modicem se je po Ljubljani sprehodil Peter Močnik. Foto: Žiga Živulovič jr. Bobo
Tudi prestolnica se danes odeva v praznično preobleko. Ob 17h bodo namreč po uvodnem kulturnem programu z nastopom otroške pevske skupine Waldorfske osnovne šole prižgali praznične luči. Velik del elementov okrasitve je zasnovan na novo, nekateri najbolj prepoznavni pa so restavrirani originali okrasitve Zmaga Modica »Vesoljna Ljubljana«. Nove skulpture so v veliki meri izdelane iz recikliranih elementov preteklih postavitev, delov odsluženih javnih svetilk in druge tehnike. Glavno sporočilo okrasitve je, da smo lahko v odličnih odnosih tudi, če smo različni, naslov letošnje praznične okrasitve pa - V odnosu z razmerjem. Z avtorjem postavitve Urbanom Modicem se je po Ljubljani sprehodil Peter Močnik. Foto: Žiga Živulovič jr. Bobo
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
Zanimiv podatek pravi, da je bilo letos v največji slovenski knjigarni, Konzorciju, le 44 odstotkov prodanih knjig v slovenskem jeziku. Kakšni so torej bralni in založniški izzivi? Na Gospodarskem razstavišču so včeraj odprli že 41. Slovenski knjižni sejem, letos s sloganom Branje je potovanje. V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu nas čakajo Kratke zgodbe, ki se razpirajo kot nekakšen sprehod po razstavi. Ta pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. V Mini teatru pa lutkovna predstava Bambi razkriva vedno znova aktualen problematičen odnos med človekom in naravo.
»Oče – konkvistador in sin, španska in indijanska princesa, žena in mačeha. Na sprehodu od španske konkviste do polpreteklih in sodobnih genocidov – tako blizu in hkrati tako daleč,« je zapisal Sebastian Horvat, pod čigar režijsko taktirko na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizarjajo dramo Osvajalec Andreja Hienga. V kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu pa premierno predstavljajo operni muzikal Kette, sprehod skozi kratko in intenzivno življenje, delo in ljubezensko zgodbo pesnika slovenske moderne.
»Oče – konkvistador in sin, španska in indijanska princesa, žena in mačeha. Na sprehodu od španske konkviste do polpreteklih in sodobnih genocidov – tako blizu in hkrati tako daleč,« je zapisal Sebastian Horvat, pod čigar režijsko taktirko na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizarjajo dramo Osvajalec Andreja Hienga. V kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu pa premierno predstavljajo operni muzikal Kette, sprehod skozi kratko in intenzivno življenje, delo in ljubezensko zgodbo pesnika slovenske moderne.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
Na Arsov sobotni popoldanski spored se po daljšem obdobju s svežimi vsebinami vrača ciklus oddaj Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. S priznanim italijanskim muzikologom in skladateljem se tokrat podajamo v svet glasbene umetnosti, tokrat med pravljična in mitološka bitja ter bajeslovne zgodbe o antičnih junakih in božanstvih. Najprej smo obiskali hčere zraka in noči. Vile sta v svojem baletu oziroma operi podrobno obdelala Adolphe Adam in Giacomo Puccini, silfidam - elementarnim bitjem, ki pripadajo zraku - sta pozornost namenila Herman Løvenskiold in Jean-Madeleine Schneitzhoeffer, krilatemu bitju nadnaravne lepote Peri, ki izvira iz perzijske mitologije, pa Johann Friedrich Franz Burgmüller, Robert Schumann in seveda Paul Dukas.
Na Arsov sobotni popoldanski spored se po daljšem obdobju s svežimi vsebinami vrača ciklus oddaj Na krilih pesmi - sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. S priznanim italijanskim muzikologom in skladateljem se tokrat podajamo v svet glasbene umetnosti, tokrat med pravljična in mitološka bitja ter bajeslovne zgodbe o antičnih junakih in božanstvih. Najprej smo obiskali hčere zraka in noči. Vile sta v svojem baletu oziroma operi podrobno obdelala Adolphe Adam in Giacomo Puccini, silfidam - elementarnim bitjem, ki pripadajo zraku - sta pozornost namenila Herman Løvenskiold in Jean-Madeleine Schneitzhoeffer, krilatemu bitju nadnaravne lepote Peri, ki izvira iz perzijske mitologije, pa Johann Friedrich Franz Burgmüller, Robert Schumann in seveda Paul Dukas.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Tako kot drugod po Sloveniji, so tudi na severnem Primorskem otroci spet sedli v šolske klopi. Prvi šolski dan je bil poseben za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki je dobila nov bibilobus. September je čas trgatve ali b'ndime, kot ji pravijo v Vipavski dolini, kjer bo odslej, v ajdovski Rustjevi hiši kruha, dišalo tudi po tradicionalnih pekovskih izdelkih.
Tako kot drugod po Sloveniji, so tudi na severnem Primorskem otroci spet sedli v šolske klopi. Prvi šolski dan je bil poseben za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki je dobila nov bibilobus. September je čas trgatve ali b'ndime, kot ji pravijo v Vipavski dolini, kjer bo odslej, v ajdovski Rustjevi hiši kruha, dišalo tudi po tradicionalnih pekovskih izdelkih.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
V tokratni epizodi smo obiskali gozd. Po dolgem sprehodu je pred mikrofon stopila lastnica gozda, gozdarka, lovka in matematičarka Marija Jakopin, ki je razdrla marsikatero zanimivost o gozdu, upravljanju z njim, pogovor pa seveda ni šel niti mimo knjig in sreče.
V tokratni epizodi smo obiskali gozd. Po dolgem sprehodu je pred mikrofon stopila lastnica gozda, gozdarka, lovka in matematičarka Marija Jakopin, ki je razdrla marsikatero zanimivost o gozdu, upravljanju z njim, pogovor pa seveda ni šel niti mimo knjig in sreče.
Nastja Rajar se je s partnerjem Rokom in s psičko Šnofko po petih letih življenja v avtodomu in potovanja po svetu ustalila na Švedskem. Kupila sta hišo v gozdu, ki jo sama prenavljata. Občudujeta naravo in divjino, na sprehodu srečujeta lose z mladiči, najbližje mestece pa je od njunega doma oddaljeno približno eno uro vožnje. Pred stalno selitvijo na sever sta doživela in preživela tudi švedsko zimo, ki ju je navdušila.
Nastja Rajar se je s partnerjem Rokom in s psičko Šnofko po petih letih življenja v avtodomu in potovanja po svetu ustalila na Švedskem. Kupila sta hišo v gozdu, ki jo sama prenavljata. Občudujeta naravo in divjino, na sprehodu srečujeta lose z mladiči, najbližje mestece pa je od njunega doma oddaljeno približno eno uro vožnje. Pred stalno selitvijo na sever sta doživela in preživela tudi švedsko zimo, ki ju je navdušila.