Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V Trebčah je bil, pred 90. leti, rojen veliki zamejski glasbenik Tullio Možina. S člani Društva Gremo plesat smo se sprehodili po njegovem rojstnem kraju z Alino Carli, srečali pa smo se tudi s številnimi Trebenkami in Trebenci. Z nami so bili Tullieva hči Andrejka, njegova prijateljica iz otroških dni Anica Kralj Malalan ter David Kralj, Mario Crevato, Pino Hrovatin ter Faust in Marco Settimi. V oddaji boste slišali glasbo Tullia Možine.
V Trebčah je bil, pred 90. leti, rojen veliki zamejski glasbenik Tullio Možina. S člani Društva Gremo plesat smo se sprehodili po njegovem rojstnem kraju z Alino Carli, srečali pa smo se tudi s številnimi Trebenkami in Trebenci. Z nami so bili Tullieva hči Andrejka, njegova prijateljica iz otroških dni Anica Kralj Malalan ter David Kralj, Mario Crevato, Pino Hrovatin ter Faust in Marco Settimi. V oddaji boste slišali glasbo Tullia Možine.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Vrtnice so raznim civilizacijam v navdih že tisočletja, Rimljani so bili še posebno obsedeni z njimi. Niso bile le simbol ljubezni in naklonjenosti, uporabljali so jih tudi v medicini in kulinariki. V slovenskem mestu vrtnic, Novi Gorici, te dni vse dehti, saj so vrtnice v polnem razcvetu.
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
Kdaj ste se nazadnje bosi sprehodili po travniku in prisluhnili čričkom ter opazovali travniške cvetlice? Na Festivalu alpskega cvetja v Bohinju je v sobotnme jutru ob Bohinjskem jezeru potekal zvočni sprehod, ki se imenuje Poslušati s travniki. Zvočni sprehod, ki udeležence usmerja k zavestnemu in aktivnemu poslušanju, sta vodila multimedijska umetnika Irena Pivka in Brane Zorman iz zavoda Cona. Foto: Matej Tomažin, Zavod Cona
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Blaž Režonja je magistrski študent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nedavno je predstavil rezultate zanimivega projekta Zvočni sprehod po slovenskih pragozdovih. Gre za interdisciplinarni projekt raziskovalno-umetniške narave, s posnetki, ki smo jih zavrteli, pa smo skušali ponazoriti, kakšna je razlika v zaznavanju zvokov gozda med ljudmi in živalmi.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Z radijskim mikrofonom smo se tokrat odpravili v spodnjo Vipavsko dolino v naselje Renče. Obiskali smo tretješolce in četrtošolce na Osnovni šoli Lucijana Bratkoviča Bratuša Renče, ki so nas odpeljali po svojem kraju. Kakšna je pomlad v Renčah, kam se radi odpravijo v svojem prostem času in kaj radi počnejo ter kako so se imeli v šoli v naravi, boste slišali v tokratni oddaji Radijski ringaraja.
Predstavili bomo izbrane posnetke z dveh izstopajočih koncertov 12. cikla komorne glasbe Carpe artem, ki ga v sodelovanju s SNG Maribor pripravlja društvo za komorno glasbo Amadeus: s koncertov Pot prijateljstva in Sprehodi v času.
Predstavili bomo izbrane posnetke z dveh izstopajočih koncertov 12. cikla komorne glasbe Carpe artem, ki ga v sodelovanju s SNG Maribor pripravlja društvo za komorno glasbo Amadeus: s koncertov Pot prijateljstva in Sprehodi v času.
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
Na prvem koncertu iz cikla V etru pesem, ki ga program Ars pripravlja v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, sta v Betettovi dvorani Akademije za glasbo nastopila vrhunska umetnika, slovenska mezzosopranistka Barbara Kozelj in nizozemski pianist Thomas Beijer. Na koncertu z naslovom Sprehod v zimi sta predstavila zanimiv izbor samospevov slovanskih skladateljev, svoj avtorski pogled v stapljanje besede in glasbe pa je predstavil tudi interpret, pianist in skladatelj Thomas Beijer, ki je ustvaril Pet slovenskih pesmi.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Kako se poleti gibati varno, učinkovito in predvsem tako, da zmanjšamo tveganje za poškodbe. Poletje nas vabi na sprehode, kolesarjenje, na tek ali plavanje, a ključen je pravilen pristop, da ostanemo zdravi in brez bolečin, pravi Tara Turk, ki smo jo gostili v jutranjem programu.
Kako se poleti gibati varno, učinkovito in predvsem tako, da zmanjšamo tveganje za poškodbe. Poletje nas vabi na sprehode, kolesarjenje, na tek ali plavanje, a ključen je pravilen pristop, da ostanemo zdravi in brez bolečin, pravi Tara Turk, ki smo jo gostili v jutranjem programu.
Poletje je končno tu. Z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi. Če odmislimo vročino in zastoje na cestah, prinaša tudi kup prijetnih doživetij. Podaljšan svetli del dneva da človeku občutek svobode, da polno zadiha, lahko se potepa in druži. Kamorkoli greš na sprehod, povsod vse čudovito diši. Gore, travniki, ribnik s ponorelim lokvanjem in labodoma, hladno morje in otroci, ki ga zajemajo s kanglicami in lopatkami. Svet kar vrvi od živžava, in to se raztegne še v večer. Tudi ponoči ni miru: na Prvem programu Radia Slovenija vas pričakuje Mojca Blažej Cirej.
Poletje je končno tu. Z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi. Če odmislimo vročino in zastoje na cestah, prinaša tudi kup prijetnih doživetij. Podaljšan svetli del dneva da človeku občutek svobode, da polno zadiha, lahko se potepa in druži. Kamorkoli greš na sprehod, povsod vse čudovito diši. Gore, travniki, ribnik s ponorelim lokvanjem in labodoma, hladno morje in otroci, ki ga zajemajo s kanglicami in lopatkami. Svet kar vrvi od živžava, in to se raztegne še v večer. Tudi ponoči ni miru: na Prvem programu Radia Slovenija vas pričakuje Mojca Blažej Cirej.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
Konci tednov in počitnice so rezervirani za sprostitev od šole, učenja, domačih nalog – pa je pri vas tako? Se morate kdaj tudi med koncem tedna kaj učiti, ponoviti, pripraviti kakšen plakat ali predstavitev ali pa vas morda čaka kup domačih nalog? O tem, kako in koliko se učijo za šolo, nam bodo več povedali naši današnji sogovorniki – tretješolci z osnovne šole Primoža Trubarja v Velikih Laščah ter njenih podružničnih šol Turjak in Rob. Dobili boste tudi dober recept, kako doseči, da bodo vaši konci tednov lahko brez učenja in nalog, ter slišali, kakšen je dober učitelj.
V prvi oddaji cikla Stoletja glasbe na Slovenskem smo začeli sprehod po poteh slovenske glasbe. Danes bomo slišali, kako je bilo na začetku 20. stoletja, osredotočamo pa se na delovanje Antona Lajovca in Marija Kogoja.
V prvi oddaji cikla Stoletja glasbe na Slovenskem smo začeli sprehod po poteh slovenske glasbe. Danes bomo slišali, kako je bilo na začetku 20. stoletja, osredotočamo pa se na delovanje Antona Lajovca in Marija Kogoja.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
V prvi oddaji nove sezone Mladi mladim je bila z nami sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja in podpredsednica študentske organizacije Univerze v Mariboru Zala Urbanija – predstavila je novosti za študente v študijskem letu 2024/25. Svetovalec za odnose z javnostmi študentske organizacije Dejan Spital je predstavil problematiko dijaške skupnosti v Mariboru, gostili pa smo tudi člana društva Hiša! in ekipe Rajzefiber Vida Kmetiča. Tema pogovora z njim je bil Mladi festival sprehodov 2024.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Ob prihodu v središče Celovca, na križišču Viktringer Ringa in ceste 10. oktobra, nas pozdravi stavba Celovške Mohorjeve. Zgodovina založbe in stavbe, v kateri domuje, je polna preizkušenj tako kot celotna zgodovina koroških Slovencev. Palača, zgrajena 1893 in 94, je bila odraz pomembne vloge, ki jo je takrat imela založba, ustanovljena dobrih 40 let prej. Po koncu prve svetovne vojne je bila Celovška Mohorjeva prepovedana, zato je za slabo desetletje dejavnost preselila v Slovenijo. Leta 1940 so stavbo nacionalizirali, založba pa se je lahko vanjo vrnila šele leta 1955, ko so Mohorjevo hišo zapustile angleške zasedbene sile. Danes je v njej poleg založbe in knjigarne sedež več organizacij koroških Slovencev. Mohorjeva pa ima tam tudi zasebni vrtec in dvojezično ljudsko šolo. Kaj vse se dogaja v tej palači? Pridružite se nam na sprehodu po stavbi, ki je hkrati tudi sprehod skozi zgodovino koroških Slovencev in odraz njihove sedanjosti.
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Kitajska opera se razlikuje od naše zahodne tradicije, saj pogosto vključuje tudi akrobacijo in značilno mimiko, poleg glasbenih in dramskih učinkov pa posebne pomene vnašajo tudi barve in prepoznavni liki. Med mnogimi različicami in oblikami je najbolj uveljavljena pekinška opera, ki temelji na več sto ali celo tisoč let stari dediščini, zgodbe pa govorijo o vojaških in političnih nasprotjih. O kitajski operi se je Magda Tušar leta 2022 pogovarjala s sinologinjo Mino Grčar. Foto: Pixabay
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
Reportaža iz olimpijskega Pariza je nastala v bližini terenskega studia Vala 202, v parku La Villette, kjer je središče slovenskih navijačev, povabljencev, visokih gostov in seveda tudi športnikov, ki pridejo na sprejem ob odmevnih rezultatih, pa tudi samo na kakšen grižljaj domače hrane. Slovenska hiša je največji tovrstni projekt v zgodovini slovenskega olimpijskega komiteja, vreden nekaj več kot 2 milijona evrov.
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
V tem tednu smo se zapeljali na Gorenjsko in tam obiskali Osnovno šolo prof. dr. Josipa Plemlja Bled. S tretješolci in četrtošolci smo se pogovarjali o tem, koliko bratcev in sestric imajo doma, kam se najraje odpravijo v krogu svoje družine in jih vprašali, zakaj radi obiščejo svoje stare starše …
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Ocena filma Izvirni naslov: Passages Režiser: Ira Sachs Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti. Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit. Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti. K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega. Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Dom upokojencev Nova Gorica se je pridružil letošnjemu Dnevu za spremembe. Dijaki iz Dijaškega doma Nova Gorica so se prejšnji teden v družbi varovancev doma upokojencev odpravili na sprehod do Bevkovega trga, kjer so pojedli sladoled, poslušali pesmi, peli in se družili. Na sprehod z njimi sem je odpravila tudi Mateja Grebenjak.
Z učenci 3.b Osnovne šole Naklo gremo na sprehod po okolici šole in mimogrede bomo izvedeli tudi to, kam je najbolje skriti zaklad. Avgust, Tim, Brina, Sofija, Naja, Sara in Ema nas bodo peljali na kulturni in športni dan in na šolskem igrišču zaigrali nekaj najljubših iger. Vabimo vas tudi k poslušanju radijskih Zverinic – tokrat bomo spoznali srebrno ribico, ki ima težave s stanovanjem …
Z učenci 3.b Osnovne šole Naklo gremo na sprehod po okolici šole in mimogrede bomo izvedeli tudi to, kam je najbolje skriti zaklad. Avgust, Tim, Brina, Sofija, Naja, Sara in Ema nas bodo peljali na kulturni in športni dan in na šolskem igrišču zaigrali nekaj najljubših iger. Vabimo vas tudi k poslušanju radijskih Zverinic – tokrat bomo spoznali srebrno ribico, ki ima težave s stanovanjem …
Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.
Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
V božičnem jutru se sprehajamo med glasbenimi odri leta 2023.
Tako kot drugod po Sloveniji, so tudi na severnem Primorskem otroci spet sedli v šolske klopi. Prvi šolski dan je bil poseben za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki je dobila nov bibilobus. September je čas trgatve ali b'ndime, kot ji pravijo v Vipavski dolini, kjer bo odslej, v ajdovski Rustjevi hiši kruha, dišalo tudi po tradicionalnih pekovskih izdelkih.
Tako kot drugod po Sloveniji, so tudi na severnem Primorskem otroci spet sedli v šolske klopi. Prvi šolski dan je bil poseben za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki je dobila nov bibilobus. September je čas trgatve ali b'ndime, kot ji pravijo v Vipavski dolini, kjer bo odslej, v ajdovski Rustjevi hiši kruha, dišalo tudi po tradicionalnih pekovskih izdelkih.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
V Kratki informativni koristni slovenščini bo danes govor o oblikoslovnih dvojnicah. Če vam omenjeno strokovno poimenovanje ne pove kaj dosti, brez skrbi, Darja Pograjc s pomočjo Saše Grčman, lektorice na Radiu Slovenija, razloži teorijo s primeri.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
Prva Radiosfera gre na sprehod po Liverpoolu, ki je te dni – tudi zaradi Pesmi Evrovizije – še posebej oblegan. Kakšno je vzdušje v mestu, smo vprašali Slovenko, ki živi tam, Živo Bobek. Skupaj z Angležinjo Julio Oregan sta nas popeljali tudi po nekaj zanimivih točkah mesta, ki ima dve katedrali in najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
Biografski strip Plapolanje skale nikakor ni lahkoten sprehod skozi mladostniško obdobje prvega pesnika Istre in duhovnika Alojza Kocjančiča. Avtorica besedila, pesnica in avtorica več del o Kocjančiču, Ines Cergol in stripar ter ilustrator Matej Kocjan - Koco sta v njem besedno in slikovno prepletla večplastno zgodbo o Kocjančičevem odraščanju med Kubedom in Gorico v času fašizma na Primorskem. Ena osrednjih tem risoromana je zato raznarodovanje, ki so se mu, drugače kot drugod, uprli tudi primorski duhovniki.
Biografski strip Plapolanje skale nikakor ni lahkoten sprehod skozi mladostniško obdobje prvega pesnika Istre in duhovnika Alojza Kocjančiča. Avtorica besedila, pesnica in avtorica več del o Kocjančiču, Ines Cergol in stripar ter ilustrator Matej Kocjan - Koco sta v njem besedno in slikovno prepletla večplastno zgodbo o Kocjančičevem odraščanju med Kubedom in Gorico v času fašizma na Primorskem. Ena osrednjih tem risoromana je zato raznarodovanje, ki so se mu, drugače kot drugod, uprli tudi primorski duhovniki.
V tokratni epizodi smo obiskali gozd. Po dolgem sprehodu je pred mikrofon stopila lastnica gozda, gozdarka, lovka in matematičarka Marija Jakopin, ki je razdrla marsikatero zanimivost o gozdu, upravljanju z njim, pogovor pa seveda ni šel niti mimo knjig in sreče.
V tokratni epizodi smo obiskali gozd. Po dolgem sprehodu je pred mikrofon stopila lastnica gozda, gozdarka, lovka in matematičarka Marija Jakopin, ki je razdrla marsikatero zanimivost o gozdu, upravljanju z njim, pogovor pa seveda ni šel niti mimo knjig in sreče.
Mesec maj ima najkrajše ime od vseh mesecev. Velja tudi za najbolj zelen mesec, mesec v katerem cvetijo rože in drevesa. Tretješolci se radi sprehodijo po cvetoči naravi, saj je maj tudi mesec, ko obujemo športne copate in se namenimo v hrib, na sprehod ali na pohod … Vabimo vas tudi k poslušanju radijskih Zverinic – tokrat bomo spoznali mamo orangutanko, ki je svojemu malčku že stokrat rekla, naj se ne potepa!
Mesec maj ima najkrajše ime od vseh mesecev. Velja tudi za najbolj zelen mesec, mesec v katerem cvetijo rože in drevesa. Tretješolci se radi sprehodijo po cvetoči naravi, saj je maj tudi mesec, ko obujemo športne copate in se namenimo v hrib, na sprehod ali na pohod … Vabimo vas tudi k poslušanju radijskih Zverinic – tokrat bomo spoznali mamo orangutanko, ki je svojemu malčku že stokrat rekla, naj se ne potepa!
V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so tri strupene: modras ter laški in navadni gad. Kače so sicer zelo plašne in nenapadalne živali – umaknejo se, če je le mogoče. Od kod torej človeški strah oz. odpor do teh plazilcev, kako ga premagati in kako ravnati, če kačo srečamo na svojem vrtu ali sprehodu v naravi? Na ta in podobna vprašanja bo v petkovem Svetovalnem servisu odgovarjal Griša Planinc, biolog in herpetolog, ki vodi projekt Kačofon. Pokličite ali pišite po 9 h!
V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so tri strupene: modras ter laški in navadni gad. Kače so sicer zelo plašne in nenapadalne živali – umaknejo se, če je le mogoče. Od kod torej človeški strah oz. odpor do teh plazilcev, kako ga premagati in kako ravnati, če kačo srečamo na svojem vrtu ali sprehodu v naravi? Na ta in podobna vprašanja bo v petkovem Svetovalnem servisu odgovarjal Griša Planinc, biolog in herpetolog, ki vodi projekt Kačofon. Pokličite ali pišite po 9 h!
V oddaji Vesela tačka smo bomo govorili o ovratnicah in oprsnicah. Slišali boste tudi, zakaj je pomembno, da pustimo pse na sprehodih vohati po tleh, že od daleč pa vam maha z repom pes Miha, ki v mariborskem zavetišču čaka na novi dom.
V oddaji Vesela tačka smo bomo govorili o ovratnicah in oprsnicah. Slišali boste tudi, zakaj je pomembno, da pustimo pse na sprehodih vohati po tleh, že od daleč pa vam maha z repom pes Miha, ki v mariborskem zavetišču čaka na novi dom.
Tudi med počitnicami se slišimo in srečujemo na naših radijskih valovih in odkrivamo, kako prvomajske dni preživljajo najmlajši. Z družino na sprehodu, na vožnji s kolesom in s prijatelji na šolskem igrišču. Med počitnicami je tudi več časa za branje in prepevanje pesmic … V današnji oddaji Radijski ringaraja pa bomo slišali tudi novo epizodo Zverinic - tokrat bomo spoznali klapavico, ki se ob vsakem plimovanju pogumno spopada z življenjem.
Tudi med počitnicami se slišimo in srečujemo na naših radijskih valovih in odkrivamo, kako prvomajske dni preživljajo najmlajši. Z družino na sprehodu, na vožnji s kolesom in s prijatelji na šolskem igrišču. Med počitnicami je tudi več časa za branje in prepevanje pesmic … V današnji oddaji Radijski ringaraja pa bomo slišali tudi novo epizodo Zverinic - tokrat bomo spoznali klapavico, ki se ob vsakem plimovanju pogumno spopada z življenjem.
Ste prepričani, da dobro poznate svoje mesto? Se morda da življenje v njem še izboljšati? O tem boste lahko tokrat razmišljali na urbanih sprehodih, ki v teh dneh potekajo po različnih slovenskih mestih. O pobudi Jane's Walk smo spregovorili tudi v tokratni rubriki Izluščeno!
Ste prepričani, da dobro poznate svoje mesto? Se morda da življenje v njem še izboljšati? O tem boste lahko tokrat razmišljali na urbanih sprehodih, ki v teh dneh potekajo po različnih slovenskih mestih. O pobudi Jane's Walk smo spregovorili tudi v tokratni rubriki Izluščeno!
V spomladanskem Radijskem ringaraja z Laro bomo nabirali prve cvetice, sončne žarke in se podili po zelenih travnikih. Spoznavali bomo različne rožice in odgovarjali na vprašanje, zakaj se pomladi reče pomlad. Naučili se bomo tudi, kako kaj posaditi. Ali lahko pomlad pričaramo? O tem bodo modrovali osnovnošolci, ki nam bodo povedali tudi, kako jo prepoznati. Foto: Pixabay (https://pixabay.com/photos/crocus-flowers-field-bloom-blossom-1261310/)
V spomladanskem Radijskem ringaraja z Laro bomo nabirali prve cvetice, sončne žarke in se podili po zelenih travnikih. Spoznavali bomo različne rožice in odgovarjali na vprašanje, zakaj se pomladi reče pomlad. Naučili se bomo tudi, kako kaj posaditi. Ali lahko pomlad pričaramo? O tem bodo modrovali osnovnošolci, ki nam bodo povedali tudi, kako jo prepoznati. Foto: Pixabay (https://pixabay.com/photos/crocus-flowers-field-bloom-blossom-1261310/)
Alice Oswald (roj. l. 1966, avtorica dela Reading) je prejemnica številnih literarnih nagrad in eden opaznejših glasov sodobne britanske književnosti. Na univerzi v Oxfordu je končala študij klasične filologije, potem pa dolgo delala kot vrtnarica. Izdala je devet pesniških zbirk, The Thing in the Gap-Stone Stile (Tisto tam na stopnički onkraj kamnite ograde, izdano l. 1996), Dart (Reka Dart, izšla l. 2002), Woods, etc. (Gozdovi itn., izdani l. 2005), Weeds and Wild Flowers (Plevel in divje rože, izšli l. 2009), A Sleepwalk on the Severn (Sprehod v spanju po reki Severn, knjiga je izšla l. 2009), Memorial (Spomenik, iz l. 2011), Falling Awake (Padanje iz sna, izšlo l. 2016), Nobody (Nikdo, iz l. 2019) in A Short Story of Falling (Kratka zgodba o padanju, izdana l. 2020). Izbrali smo nekaj pesmi iz njene predzadnje z naslovom Nikdo (Nobody). Čeprav se naslov te pesniške zbirke ali kar pesnitve navezuje na mitološki lik Odiseja, se zdi, da se ne nanaša toliko nanj kot na morje samo. Nobeden izmed številnih govorcev v pesmi ni poimenovan, čeprav se nekateri zdijo prepoznavni, drugi pa so anonimni utopljenci, bogovi/boginje ali voda sama. Ti izmuzljivi glasovi se prepletajo med seboj. Avtopoetični zapis na začetku pesnitve bralca pouči, da gre za besedilo, ki "živi" v "kalnosti" med zgodbo o Odiseju in precej manj znano zgodbo o pesniku, ki ga je Agamemnon plačal, da bi v njegovi odsotnosti vohunil za njegovo ženo, in ki se ga je Ajgist dal znebiti (pesnik je bil prepeljan "na kamniti otok" in tam so ga pustili, kot Oswaldova citira iz Odiseje, "kot kos hrane za ptice"). Pesnitev naj bi bila po avtoričinih besedah "prepihana od vetra in načeta od vode, kot da bi se kdo odločil zapeti Odisejo, a so z njim odveslali na kamniti otok in tako ni nikoli izvedel, kako se njena zgodba konča". To strategijo preusmerjanja pozornosti z osrednjih, herojskih mitoloških likov na manjše, obrobne, je pesnica uporabila že v zbirki Memorial, predelavi Iliade. Prevajalka je Barbara Jurša Potocco, režiserka Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija leta 2025.
Alice Oswald (roj. l. 1966, avtorica dela Reading) je prejemnica številnih literarnih nagrad in eden opaznejših glasov sodobne britanske književnosti. Na univerzi v Oxfordu je končala študij klasične filologije, potem pa dolgo delala kot vrtnarica. Izdala je devet pesniških zbirk, The Thing in the Gap-Stone Stile (Tisto tam na stopnički onkraj kamnite ograde, izdano l. 1996), Dart (Reka Dart, izšla l. 2002), Woods, etc. (Gozdovi itn., izdani l. 2005), Weeds and Wild Flowers (Plevel in divje rože, izšli l. 2009), A Sleepwalk on the Severn (Sprehod v spanju po reki Severn, knjiga je izšla l. 2009), Memorial (Spomenik, iz l. 2011), Falling Awake (Padanje iz sna, izšlo l. 2016), Nobody (Nikdo, iz l. 2019) in A Short Story of Falling (Kratka zgodba o padanju, izdana l. 2020). Izbrali smo nekaj pesmi iz njene predzadnje z naslovom Nikdo (Nobody). Čeprav se naslov te pesniške zbirke ali kar pesnitve navezuje na mitološki lik Odiseja, se zdi, da se ne nanaša toliko nanj kot na morje samo. Nobeden izmed številnih govorcev v pesmi ni poimenovan, čeprav se nekateri zdijo prepoznavni, drugi pa so anonimni utopljenci, bogovi/boginje ali voda sama. Ti izmuzljivi glasovi se prepletajo med seboj. Avtopoetični zapis na začetku pesnitve bralca pouči, da gre za besedilo, ki "živi" v "kalnosti" med zgodbo o Odiseju in precej manj znano zgodbo o pesniku, ki ga je Agamemnon plačal, da bi v njegovi odsotnosti vohunil za njegovo ženo, in ki se ga je Ajgist dal znebiti (pesnik je bil prepeljan "na kamniti otok" in tam so ga pustili, kot Oswaldova citira iz Odiseje, "kot kos hrane za ptice"). Pesnitev naj bi bila po avtoričinih besedah "prepihana od vetra in načeta od vode, kot da bi se kdo odločil zapeti Odisejo, a so z njim odveslali na kamniti otok in tako ni nikoli izvedel, kako se njena zgodba konča". To strategijo preusmerjanja pozornosti z osrednjih, herojskih mitoloških likov na manjše, obrobne, je pesnica uporabila že v zbirki Memorial, predelavi Iliade. Prevajalka je Barbara Jurša Potocco, režiserka Saška Rakef, interpretka Sabina Kogovšek, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, ton in montaža Urban Gruden in Sonja Strenar, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija leta 2025.
Pridružite se nam na sprehodu po Gorici, Stari Gorici, in spoznajte tri pomembne točke, ki predstavljajo stičišče slovenskih društev in organizacij. Najprej se ustavimo v Trgovskem domu, Narodnem domu goriških Slovencev, zgrajenem leta 1905 po načrtih Maksa Fabianija. Nato zavijemo v KB center, ki je nastal po zaslugi Kmečke banke, prve slovenske banke v Gorici. Sprehod sklenemo na Placuti, kjer od novembra lani domuje še nekaj slovenskih društev.
Pridružite se nam na sprehodu po Gorici, Stari Gorici, in spoznajte tri pomembne točke, ki predstavljajo stičišče slovenskih društev in organizacij. Najprej se ustavimo v Trgovskem domu, Narodnem domu goriških Slovencev, zgrajenem leta 1905 po načrtih Maksa Fabianija. Nato zavijemo v KB center, ki je nastal po zaslugi Kmečke banke, prve slovenske banke v Gorici. Sprehod sklenemo na Placuti, kjer od novembra lani domuje še nekaj slovenskih društev.
Petkova anketa je tokrat posvečena še vedno najbolj priljubljeni obliki rekreacije - hoji. Vsak korak šteje, pravijo - in včasih je dovolj že nekaj minut hoje, da se zbistrijo misli in telo. Sprehod po parku, vzpon na bližnji hrib, naporna tura v gore ali čisto vsakodnevno tekanje po opravkih. Ali radi hodite? Vas hoja sprošča? Se raje pridružite organiziranim pohodom ali imate raje samoten korak in svoj tempo? Kdaj ste nazadnje obuli pohodne čevlje in katero pot ste izbrali?
Petkova anketa je tokrat posvečena še vedno najbolj priljubljeni obliki rekreacije - hoji. Vsak korak šteje, pravijo - in včasih je dovolj že nekaj minut hoje, da se zbistrijo misli in telo. Sprehod po parku, vzpon na bližnji hrib, naporna tura v gore ali čisto vsakodnevno tekanje po opravkih. Ali radi hodite? Vas hoja sprošča? Se raje pridružite organiziranim pohodom ali imate raje samoten korak in svoj tempo? Kdaj ste nazadnje obuli pohodne čevlje in katero pot ste izbrali?
15. septembra praznujemo Dan vrnitve Primorske k matični domovini, zato bo tudi ta dan predsedniška palača odprla svoja vrata vsem tistim, ki so se prijavili na ogled. Mi smo si jo pred dnevi že ogledali. Skozi prostore nas bodo radijsko popeljali: predsednik države Borut Pahor, generalna sekretarka Nataša Kovač in Barbara Hiršman iz protokola.
15. septembra praznujemo Dan vrnitve Primorske k matični domovini, zato bo tudi ta dan predsedniška palača odprla svoja vrata vsem tistim, ki so se prijavili na ogled. Mi smo si jo pred dnevi že ogledali. Skozi prostore nas bodo radijsko popeljali: predsednik države Borut Pahor, generalna sekretarka Nataša Kovač in Barbara Hiršman iz protokola.
Festival slovenskega šansona se je v prvi polovici maja vrnil na slovenske odre. V Kulturnem domu Krško in Gledališču Park Murska Sobota se je predstavila izbrana dvajseterica nastopajočih, ki so nam takoj po nastopih zaupali svoje vtise: Tomaž Hostnik, Irena Gantar, Ana Vipotnik, Laura Krajnc, Smaal Tokk, Patricija Škof, Dejan Dimec, Kaya Tokuhisa, Klemen Smolej, Ana Maria Mitić, Anja Strajnar, Boštjan Rous, Veronika Nikolovska, Mihael Lajlar, Andrejka Možina, Andrej Tomšič, Anja Hrastovšek, Primož Vidovič, Ana Mezgec in Jure Ivanušič. Poglede na festival so z nami delili tudi člani strokovne žirije: Jadranka Juras, Barbara Šinigoj, Gregor Stermecki, Miha Zor in Vlado Žabot.
Festival slovenskega šansona se je v prvi polovici maja vrnil na slovenske odre. V Kulturnem domu Krško in Gledališču Park Murska Sobota se je predstavila izbrana dvajseterica nastopajočih, ki so nam takoj po nastopih zaupali svoje vtise: Tomaž Hostnik, Irena Gantar, Ana Vipotnik, Laura Krajnc, Smaal Tokk, Patricija Škof, Dejan Dimec, Kaya Tokuhisa, Klemen Smolej, Ana Maria Mitić, Anja Strajnar, Boštjan Rous, Veronika Nikolovska, Mihael Lajlar, Andrejka Možina, Andrej Tomšič, Anja Hrastovšek, Primož Vidovič, Ana Mezgec in Jure Ivanušič. Poglede na festival so z nami delili tudi člani strokovne žirije: Jadranka Juras, Barbara Šinigoj, Gregor Stermecki, Miha Zor in Vlado Žabot.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
V oddaji, namenjeni turizmu smo najprej potovali; z blogerjema Katarino in Rokom Hočevarjem odkrivamo svet, nato pa se odpravljamo še v Vinagovo klet, ki v vročih poletnih dneh ponuja pravo osvežitev.
V oddaji, namenjeni turizmu smo najprej potovali; z blogerjema Katarino in Rokom Hočevarjem odkrivamo svet, nato pa se odpravljamo še v Vinagovo klet, ki v vročih poletnih dneh ponuja pravo osvežitev.
Le še nekaj dni nas loči od največjega glasbenega dogajanja v Evropi, ki vsako leto pred male zaslone privabi milijone gledalcev po celem svetu. Izbor pesmi za Pesem Evrovizije letos poteka v Liverpoolu. Mi se bomo nocoj odpravili v zgodovino in prisluhnili skladbam, ki so na omenjenem izboru, vse od leta 1991, zastopali barve Slovenije. Kdo nas je zastopal večkrat in kdo je do sedaj zasedel najboljšo in tudi najslabšo uvrstitev? Kako so se pravila izbora in glasovanja za skladbe spreminjala skozi leta? Zanimivo glasbeno popotovanje bo skupaj z glasbenim urednikom, Matejem Jevniškom, pripravil Sandi Horvat.
Le še nekaj dni nas loči od največjega glasbenega dogajanja v Evropi, ki vsako leto pred male zaslone privabi milijone gledalcev po celem svetu. Izbor pesmi za Pesem Evrovizije letos poteka v Liverpoolu. Mi se bomo nocoj odpravili v zgodovino in prisluhnili skladbam, ki so na omenjenem izboru, vse od leta 1991, zastopali barve Slovenije. Kdo nas je zastopal večkrat in kdo je do sedaj zasedel najboljšo in tudi najslabšo uvrstitev? Kako so se pravila izbora in glasovanja za skladbe spreminjala skozi leta? Zanimivo glasbeno popotovanje bo skupaj z glasbenim urednikom, Matejem Jevniškom, pripravil Sandi Horvat.
Dan čarovnic je za nekaj dni v okolici Maribora pričaral prav poseben, magičen gozd. Radijsko nam ga je predstavil Luka Kastelic.
Dan čarovnic je za nekaj dni v okolici Maribora pričaral prav poseben, magičen gozd. Radijsko nam ga je predstavil Luka Kastelic.
Z našim ameriškim dopisnikom se bomo po dolgih letih spet tresli pred carinami, skoraj tako kot nekoč pred mejnimi prehodi. Ob carinskih grožnjah vsemu svetu pa povsod navzoči Donald Trump nikoli ne pozabi niti na Američane, v kali poskuša zatreti vse ustanove, ki bi utegnile vsaj malo pomagati malemu človeku. Zapira potrošniške, izobraževalne, zdravstvene in vse druge socialne programe.
Z našim ameriškim dopisnikom se bomo po dolgih letih spet tresli pred carinami, skoraj tako kot nekoč pred mejnimi prehodi. Ob carinskih grožnjah vsemu svetu pa povsod navzoči Donald Trump nikoli ne pozabi niti na Američane, v kali poskuša zatreti vse ustanove, ki bi utegnile vsaj malo pomagati malemu človeku. Zapira potrošniške, izobraževalne, zdravstvene in vse druge socialne programe.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.