Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
»Številni pacienti bi dali vse bogastvo samo za še eno minuto z družino,« je eno od spoznanj o krhkosti življenja Martina Kernca, dolgoletnega reševalca Reševalne postaje Ljubljana in enega prvih reševalcev na motorju pri nas. V 25 letih dela je več kot 25.000-krat odhitel na pomoč drugim, videl nepredstavljive stiske in nesreče, a tudi veliko solz sreče in olajšanja.
»Številni pacienti bi dali vse bogastvo samo za še eno minuto z družino,« je eno od spoznanj o krhkosti življenja Martina Kernca, dolgoletnega reševalca Reševalne postaje Ljubljana in enega prvih reševalcev na motorju pri nas. V 25 letih dela je več kot 25.000-krat odhitel na pomoč drugim, videl nepredstavljive stiske in nesreče, a tudi veliko solz sreče in olajšanja.
Silvestra Gorjup je že 21 let aktivna prostovoljka in pokrajinska koordinatorka programa Starejši za starejše v Spodnjem Podravju. Že pred upokojitvijo je z delovanjem v različnih telesih in tudi na delovnem mestu skrbela za področje sociale, delala je z ljudmi in za njihovo dobrobit. Za prostovoljsko delo je prejela več nagrad, nazadnje spomladi priznanje za naj mentorico prostovoljcev za preteklo leto. Vodi tudi medgeneracijski Zlati kotiček na Ptuju, kjer pripravljajo različne vsebine za starejše in izobraževanja za prostovoljce. V pogovoru o prostovoljskem delu smo se vedno znova dotaknili njenih osebnih izkušenj in drugih tem, povezanih s staranjem.
Silvestra Gorjup je že 21 let aktivna prostovoljka in pokrajinska koordinatorka programa Starejši za starejše v Spodnjem Podravju. Že pred upokojitvijo je z delovanjem v različnih telesih in tudi na delovnem mestu skrbela za področje sociale, delala je z ljudmi in za njihovo dobrobit. Za prostovoljsko delo je prejela več nagrad, nazadnje spomladi priznanje za naj mentorico prostovoljcev za preteklo leto. Vodi tudi medgeneracijski Zlati kotiček na Ptuju, kjer pripravljajo različne vsebine za starejše in izobraževanja za prostovoljce. V pogovoru o prostovoljskem delu smo se vedno znova dotaknili njenih osebnih izkušenj in drugih tem, povezanih s staranjem.
V teh dneh se v Kopru prepletajo zvoki zborovske glasbe. Izzvenel je mednarodni zborovski festival, zdaj poteka festival mladinskih zborov Aegis Carminis, ob koncu tedna pričakujemo festival Kitarika in prvi abonmajski koncert Obalnega komornega orkestra. Navdihujoče je bogastvo navzočnosti klasične glasbe, mladosti, kulturnega prepletanja in urejenih harmonij. O glasbenih vsebinah, ki so za nami in o tistih pred nami tečejo besede z udeleženci in umetniškimi vodji: Ambrožem Čopijem, Majo Cilenšek, Tanjo Brecelj Vatovec in Martino Kocjančič Kocjan.
V teh dneh se v Kopru prepletajo zvoki zborovske glasbe. Izzvenel je mednarodni zborovski festival, zdaj poteka festival mladinskih zborov Aegis Carminis, ob koncu tedna pričakujemo festival Kitarika in prvi abonmajski koncert Obalnega komornega orkestra. Navdihujoče je bogastvo navzočnosti klasične glasbe, mladosti, kulturnega prepletanja in urejenih harmonij. O glasbenih vsebinah, ki so za nami in o tistih pred nami tečejo besede z udeleženci in umetniškimi vodji: Ambrožem Čopijem, Majo Cilenšek, Tanjo Brecelj Vatovec in Martino Kocjančič Kocjan.
Polepšajmo si praznike z objemi, ne s pokanjem. Pod tem geslom poteka letošnja akcija, s katero policija opozarja na previdno in uvidevno uporabo pirotehnike. Zaradi nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev namreč prihaja do zelo težkih poškodb. Število teh se sicer v zadnjem obdobju nekoliko zmanjšuje, a to je le slaba tolažba za poškodovance, ki bodo posledice nepremišljenih dejanj čutili celo življenje.
Polepšajmo si praznike z objemi, ne s pokanjem. Pod tem geslom poteka letošnja akcija, s katero policija opozarja na previdno in uvidevno uporabo pirotehnike. Zaradi nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev namreč prihaja do zelo težkih poškodb. Število teh se sicer v zadnjem obdobju nekoliko zmanjšuje, a to je le slaba tolažba za poškodovance, ki bodo posledice nepremišljenih dejanj čutili celo življenje.
V rubriki Jesenska pesem in pol je premočno zmagala skladba Kdo te zdaj objema. Vsestranski pop glasbenik Nino Ošlak leto dni po odmevni zmagi na Slovenski popevki v poslušanje daje skladbo z naslovom »Kdo te zdaj objema«. Nino letos praznuje 15. obletnico kreativnega delovanja in bo novembra izdal četrti album. 7. novembra vabi na koncert v Cankarjev dom, ta pa ne bo le retrospektiva njegovega dela, temveč tudi pogled v prihodnost. Prisluhnimo, kaj je o skladbi in ustvarjanju glasbe Nino Ošlak povedal Mojci Klarič.
V rubriki Jesenska pesem in pol je premočno zmagala skladba Kdo te zdaj objema. Vsestranski pop glasbenik Nino Ošlak leto dni po odmevni zmagi na Slovenski popevki v poslušanje daje skladbo z naslovom »Kdo te zdaj objema«. Nino letos praznuje 15. obletnico kreativnega delovanja in bo novembra izdal četrti album. 7. novembra vabi na koncert v Cankarjev dom, ta pa ne bo le retrospektiva njegovega dela, temveč tudi pogled v prihodnost. Prisluhnimo, kaj je o skladbi in ustvarjanju glasbe Nino Ošlak povedal Mojci Klarič.
»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.
»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Žiri so te dni ovite v čipko, ki so jih ustvarile klekljarice in klekljarji številnih generacij. Čipka na že 19. slovenskih klekljarskih dnevih povezuje ustvarjanje, znanje in navdih. Osrednja razstava Čipka v objemu vode in kamna je ujela kamnine, ki obkrožajo Žiri, in harmonijo 67-ih avtorskih vzorcev Milene Mazzini, ki so jih ustvarili za tematsko razstavo. Na posebni razstavi Le klekljaj, fantič, klekljaj, pa se prvič predstavlja 141 klekljarjev iz vse Slovenije.
Žiri so te dni ovite v čipko, ki so jih ustvarile klekljarice in klekljarji številnih generacij. Čipka na že 19. slovenskih klekljarskih dnevih povezuje ustvarjanje, znanje in navdih. Osrednja razstava Čipka v objemu vode in kamna je ujela kamnine, ki obkrožajo Žiri, in harmonijo 67-ih avtorskih vzorcev Milene Mazzini, ki so jih ustvarili za tematsko razstavo. Na posebni razstavi Le klekljaj, fantič, klekljaj, pa se prvič predstavlja 141 klekljarjev iz vse Slovenije.
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.
No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Italija, druga polovica štiridesetih let. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje. To je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom. S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju. S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortelessi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, nagrajenem z oskarjem.
Italija, druga polovica štiridesetih let. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje. To je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom. S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju. S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortelessi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, nagrajenem z oskarjem.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
9/8 rezila strahu Bregove dere je glasbeni kolektiv, v čigar imenu bo Matjaž Karlovčec v nekaj besedah in na hitro predstavil tokratno izbranko za Pesem tedna. Ta ima neobičajen in zastrašujoč naslov: 9/8 rezila strahu. Skorajda vse ostalo pa dobite nocoj, v oddaji AriZONA na sporedu Radia Koper ob 21h … 9/8 REZILA STRAHU Krik je spet nem, krik je gol objem. Iščoč mesečnice... Zarisuješ meje, ko rušijo stene, odet v svoj si prah. Sopostavljaš sebe ob rezilo teme, ustoličen strah. Na grmadah zbrani gorijo ideali, v sanjah tulijo sirene. Oblak nevednosti spušča plemenito kri, poosebljaš lastne manke...
9/8 rezila strahu Bregove dere je glasbeni kolektiv, v čigar imenu bo Matjaž Karlovčec v nekaj besedah in na hitro predstavil tokratno izbranko za Pesem tedna. Ta ima neobičajen in zastrašujoč naslov: 9/8 rezila strahu. Skorajda vse ostalo pa dobite nocoj, v oddaji AriZONA na sporedu Radia Koper ob 21h … 9/8 REZILA STRAHU Krik je spet nem, krik je gol objem. Iščoč mesečnice... Zarisuješ meje, ko rušijo stene, odet v svoj si prah. Sopostavljaš sebe ob rezilo teme, ustoličen strah. Na grmadah zbrani gorijo ideali, v sanjah tulijo sirene. Oblak nevednosti spušča plemenito kri, poosebljaš lastne manke...
V rubriki Pesem in pol so tokrat slavili istrski Jameson and the Followers. Na kratko smo poklepetali s Tinom Daničičem.
V rubriki Pesem in pol so tokrat slavili istrski Jameson and the Followers. Na kratko smo poklepetali s Tinom Daničičem.
Smrtonosni objem je eden najboljših žanrskih filmov zadnjega časa. Oceno je pripravil Igor Harb, besedilo bere Renato Horvat.
Smrtonosni objem je eden najboljših žanrskih filmov zadnjega časa. Oceno je pripravil Igor Harb, besedilo bere Renato Horvat.
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.
Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«
Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Gledališče kot ogledalo sveta nam velikokrat daje možnost preigravanja družbenih in spolnih vlog, ki jih zasedamo v vsakdanjem življenju. Tako ga razume tudi režiser Vito Taufer, ki se je skupaj z dramatičarko Simono Sémenič potopil v ustvarjanje predstave z naslovom žbam! Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pa bo nocoj premiera drame Neznosno dolgi objemi sodobnega ruskega gledališkega ustvarjalca Ivana Viripajeva, ki pripoveduje o iskanju ljubezni in smisla, o odnosu do Boga, o razmerju med resničnostjo in resnico. Predstavili bomo tudi monografijo Vinka Möderndorferja z naslovom Gledališče Möderndorfer, v kateri je zbranih več kot sto njegovih režijskih stvaritev.
Gledališče kot ogledalo sveta nam velikokrat daje možnost preigravanja družbenih in spolnih vlog, ki jih zasedamo v vsakdanjem življenju. Tako ga razume tudi režiser Vito Taufer, ki se je skupaj z dramatičarko Simono Sémenič potopil v ustvarjanje predstave z naslovom žbam! Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pa bo nocoj premiera drame Neznosno dolgi objemi sodobnega ruskega gledališkega ustvarjalca Ivana Viripajeva, ki pripoveduje o iskanju ljubezni in smisla, o odnosu do Boga, o razmerju med resničnostjo in resnico. Predstavili bomo tudi monografijo Vinka Möderndorferja z naslovom Gledališče Möderndorfer, v kateri je zbranih več kot sto njegovih režijskih stvaritev.
Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/
Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.
Baška grapa je dolina v objemu Julijskih Alp. Domačini pravijo, da je to kraj, kjer čas teče počasneje. V Stržišču se je rodil 93-letni Jože Bizjak. Odraščal je na kmetiji skupaj s še tremi sorojenci. Veliko je delal, je pripovedoval Mateji Grebenjak, ki ga je obiskala v domu upokojencev v Novi Gorici. V mesto vrtnic se je preselil leta 1984.
Baška grapa je dolina v objemu Julijskih Alp. Domačini pravijo, da je to kraj, kjer čas teče počasneje. V Stržišču se je rodil 93-letni Jože Bizjak. Odraščal je na kmetiji skupaj s še tremi sorojenci. Veliko je delal, je pripovedoval Mateji Grebenjak, ki ga je obiskala v domu upokojencev v Novi Gorici. V mesto vrtnic se je preselil leta 1984.
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
V tokratni (30.1.2024) oddaji Poglobljeno se z različnimi gosti lotevamo zelo zahtevne teme – nekemičnih, ekranskih in drugih odvisnosti… Osrednji gost oddaje je terapevt Miha Kramli, ki že dve desetletji vodi ambulanto za zdravljenje odvisnosti pri Zdravstvenem domu v Novi Gorici. Ob njem pa v oddaji sodelujejo še: prof.Marijana Kolenko – ravnateljica celjske osnovne šole Lava, duhovna antropologinja Milena Janel, dijakinja mariborske Tretje gimnazije Angelina Janel, 23-letni ozdravljeni odvisnik Tjaž Košir iz okolice Škofje Loke in evangelijski pastor Denis Turk iz Novega Mesta. Torej kako moramo previdno ravnati s tablicami, telefoni in računalniki… Avtor oddaje Tone Petelinšek. Tehnična uresničitev Boštjan Feguš Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek...
V tokratni (30.1.2024) oddaji Poglobljeno se z različnimi gosti lotevamo zelo zahtevne teme – nekemičnih, ekranskih in drugih odvisnosti… Osrednji gost oddaje je terapevt Miha Kramli, ki že dve desetletji vodi ambulanto za zdravljenje odvisnosti pri Zdravstvenem domu v Novi Gorici. Ob njem pa v oddaji sodelujejo še: prof.Marijana Kolenko – ravnateljica celjske osnovne šole Lava, duhovna antropologinja Milena Janel, dijakinja mariborske Tretje gimnazije Angelina Janel, 23-letni ozdravljeni odvisnik Tjaž Košir iz okolice Škofje Loke in evangelijski pastor Denis Turk iz Novega Mesta. Torej kako moramo previdno ravnati s tablicami, telefoni in računalniki… Avtor oddaje Tone Petelinšek. Tehnična uresničitev Boštjan Feguš Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek...
V soboto bomo zaznamovali svetovni dan objemov. Objemi dokazano povzročajo občutek sreče in evforije, ob njih se sprošča tudi hormon oksitocin, ki ga poznamo pod imenom “hormon ljubezni”. Pa si predstavljate, da bi stali na eni izmed mestnih ulic in v rokah držali napis »Zastonj objem«. Bi imeli ta pogum, da bi morda s tem popolnim neznancem polepšali dan? Sogovornik: Matej Sedmak, danes lingvist in lastnik jezikovne šole Language Magic Adventures, pred 16 leti pa študent mednarodnih odnosov, ki je po vzoru iz tujine k nam pripeljal prav tako akcijo.
V soboto bomo zaznamovali svetovni dan objemov. Objemi dokazano povzročajo občutek sreče in evforije, ob njih se sprošča tudi hormon oksitocin, ki ga poznamo pod imenom “hormon ljubezni”. Pa si predstavljate, da bi stali na eni izmed mestnih ulic in v rokah držali napis »Zastonj objem«. Bi imeli ta pogum, da bi morda s tem popolnim neznancem polepšali dan? Sogovornik: Matej Sedmak, danes lingvist in lastnik jezikovne šole Language Magic Adventures, pred 16 leti pa študent mednarodnih odnosov, ki je po vzoru iz tujine k nam pripeljal prav tako akcijo.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
Ta čudoviti in tudi na Obali vse bolj priljubljen ples ponuja paru največ svobode in raznolikosti, saj pravzaprav nima predpisanih figur. Je neponovljiva kombinacija glasbe, partnerja in trenutnih občutkov obeh. Izolana Bojana in Lucio Gobbo že dolgo hodita v objemu, tudi plesnem, ne le zakonskem. Zadnjih 20 let je njuno življenje močno povezano z argentinskim tangom. Plešeta, učita, organizirata, sta aktivista in tango didžeja, v izolskem kulturnem domu že vrsto let vodita tečaje, ob četrtkih pa v tamkajšnjem Medgeneracijskem centru prostovoljno organizirata delavnice tango rekreacije ter večerne pratike, ki so obenem priložnost za srečanja lokalnih tanguerov.
Ta čudoviti in tudi na Obali vse bolj priljubljen ples ponuja paru največ svobode in raznolikosti, saj pravzaprav nima predpisanih figur. Je neponovljiva kombinacija glasbe, partnerja in trenutnih občutkov obeh. Izolana Bojana in Lucio Gobbo že dolgo hodita v objemu, tudi plesnem, ne le zakonskem. Zadnjih 20 let je njuno življenje močno povezano z argentinskim tangom. Plešeta, učita, organizirata, sta aktivista in tango didžeja, v izolskem kulturnem domu že vrsto let vodita tečaje, ob četrtkih pa v tamkajšnjem Medgeneracijskem centru prostovoljno organizirata delavnice tango rekreacije ter večerne pratike, ki so obenem priložnost za srečanja lokalnih tanguerov.
Zvezdno nebo je običajno videti izredno mirno in skoraj nespremenljivo, a če bi lahko videli onkraj spektra vidne svetlobe, bi se nam nočno nebo verjetno pokazalo kot zelo dinamičen kraj, kjer se kar naprej nekaj razburljivega dogaja. Bežne eksplozije sevanja v najrazličnejših spektrih elektromagnetnega sevanja lahko pričajo o zelo dramatičnih dogodkih: o oddaljenem trku zvezd, morda o smrti zvezde v objemu črne luknje ali nemara celo o zlitju črnih lukenj. Kaj se torej res zgodi, ko se zvezda malo preveč približa črni luknji? Kaj se denimo skriva za bežnimi izbuhi gama sevanja? Kaj nam novega sporočajo skoraj nezaznavni tresljaji gravitacijskih valov? In, konec koncev zakaj zlata doba astrofizikalnih raziskovanj šele prihaja? O tem smo se pogovarjali z astrofizičarko prof. dr. Andreja Gomboc s Fakultete za naravoslovje in Centra za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Foto: Nino Denkovski
Zvezdno nebo je običajno videti izredno mirno in skoraj nespremenljivo, a če bi lahko videli onkraj spektra vidne svetlobe, bi se nam nočno nebo verjetno pokazalo kot zelo dinamičen kraj, kjer se kar naprej nekaj razburljivega dogaja. Bežne eksplozije sevanja v najrazličnejših spektrih elektromagnetnega sevanja lahko pričajo o zelo dramatičnih dogodkih: o oddaljenem trku zvezd, morda o smrti zvezde v objemu črne luknje ali nemara celo o zlitju črnih lukenj. Kaj se torej res zgodi, ko se zvezda malo preveč približa črni luknji? Kaj se denimo skriva za bežnimi izbuhi gama sevanja? Kaj nam novega sporočajo skoraj nezaznavni tresljaji gravitacijskih valov? In, konec koncev zakaj zlata doba astrofizikalnih raziskovanj šele prihaja? O tem smo se pogovarjali z astrofizičarko prof. dr. Andreja Gomboc s Fakultete za naravoslovje in Centra za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Foto: Nino Denkovski
"Po dveh duetih, priredbah, nastopih na različnih festivalih in gostovanjih v televizijskih oddajah, je po dveh letih skrajni čas za novo avtorsko pesem," pravijo IL DIVJI, ki z novo pesmijo začenjajo novo divjo zgodbo.
"Po dveh duetih, priredbah, nastopih na različnih festivalih in gostovanjih v televizijskih oddajah, je po dveh letih skrajni čas za novo avtorsko pesem," pravijo IL DIVJI, ki z novo pesmijo začenjajo novo divjo zgodbo.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod sodelujejo predstavniki katoliškega gibanja Prenova v duhu in Binkoštne cerkve iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. Pripovedujejo o tem kako konkretno, v vsakdanjem življenju živijo ta odnos z Jezusom... KAJ ZA NJIH POMENI biti rojen v SVETEM DEUHU in kako se to kaže v njihovi vsakodnevni bivanjski praksi. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa RADIA MARIBOR ROBERT EVSTEK.
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod sodelujejo predstavniki katoliškega gibanja Prenova v duhu in Binkoštne cerkve iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. Pripovedujejo o tem kako konkretno, v vsakdanjem življenju živijo ta odnos z Jezusom... KAJ ZA NJIH POMENI biti rojen v SVETEM DEUHU in kako se to kaže v njihovi vsakodnevni bivanjski praksi. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa RADIA MARIBOR ROBERT EVSTEK.
Od orodja, orožja in posod v manjših obrtniških delavnicah do železniških tirov, vozil, konstrukcij stavb in mostov ter celo največjega ledolomilca na svetu. Vse to sodi v bogato dediščino jeklarstva na Slovenskem, ki se je začelo pred sto petdesetimi leti z ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe, predhodnice Železarne Jesenice in današnje Skupine SIJ. Pretekle in sedanje tokove »jeklene krvi« odkrivamo v Gornjesavskem muzeju Jesenice.
Od orodja, orožja in posod v manjših obrtniških delavnicah do železniških tirov, vozil, konstrukcij stavb in mostov ter celo največjega ledolomilca na svetu. Vse to sodi v bogato dediščino jeklarstva na Slovenskem, ki se je začelo pred sto petdesetimi leti z ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe, predhodnice Železarne Jesenice in današnje Skupine SIJ. Pretekle in sedanje tokove »jeklene krvi« odkrivamo v Gornjesavskem muzeju Jesenice.
Vladimir Grželj o sebi pravi, da je lokalni ljubiteljski raziskovalec zgodovine in etnologije vasi Hrpelje. Pred kratkim je izdal knjigo V objemu Miši šoge, ki neprecenljivo opisuje sledi lokalne avtohtone kulture ter zapisuje čas industrializacije ter mehanizacije na Hrpevskem. Gre za etnologijo vasi Hrpelje na več kot 350 straneh.
Vladimir Grželj o sebi pravi, da je lokalni ljubiteljski raziskovalec zgodovine in etnologije vasi Hrpelje. Pred kratkim je izdal knjigo V objemu Miši šoge, ki neprecenljivo opisuje sledi lokalne avtohtone kulture ter zapisuje čas industrializacije ter mehanizacije na Hrpevskem. Gre za etnologijo vasi Hrpelje na več kot 350 straneh.
No, pa imamo pravo pravcato poletje. Z veliko sonca in pretoplimi nočmi. Če ne bi bilo neskončnih kolon in zastojev, bi se z veseljem zapeljali do našega morja. Tako pa se potolažimo na bazenu ali v zelenem objemu narave. Drevesa so res blagodejna, pomirjujoče delujejo na človeka. Drevesa in prijatelji. Otroci, ki s tesnobo pogledujejo na koledar, najbolj potrebujejo prijatelje. Če za drugega ne, za igro in da se vsake toliko zravsajo. Ostali odrasli pa se v tem vročinskem valu držimo bolj doma. Saj imamo filme, glasbo, televizijo in radio. Ja, radio. To nedeljo bodo večer spet naredili zanimiv pogovori z Mojco Blažej Cirej.
No, pa imamo pravo pravcato poletje. Z veliko sonca in pretoplimi nočmi. Če ne bi bilo neskončnih kolon in zastojev, bi se z veseljem zapeljali do našega morja. Tako pa se potolažimo na bazenu ali v zelenem objemu narave. Drevesa so res blagodejna, pomirjujoče delujejo na človeka. Drevesa in prijatelji. Otroci, ki s tesnobo pogledujejo na koledar, najbolj potrebujejo prijatelje. Če za drugega ne, za igro in da se vsake toliko zravsajo. Ostali odrasli pa se v tem vročinskem valu držimo bolj doma. Saj imamo filme, glasbo, televizijo in radio. Ja, radio. To nedeljo bodo večer spet naredili zanimiv pogovori z Mojco Blažej Cirej.
Pod krošnjami dreves, v objemu narave, ob žvrgolenju ptic in šelestenju gozda potekajo gozdne počitnice v Grosuplju. Otroci, ki se jih udeležujejo, ob igri in zabavnih dejavnostih spoznavajo dom divjih živali in rastlin ter se naučijo osnovnih tehnik preživetja v naravi. V oddaji Radijski ringaraja bodo mladi počitnikarji z nami delili svoje vtise z gozdnih počitnic, preverili bomo njihovo znanje o gozdnih prebivalcih – tako bolj strašnih kot malo manj strašnih – izvedeli pa boste tudi to, katere igre vse se je zabavneje igrati v gozdu kot pa doma.
Pod krošnjami dreves, v objemu narave, ob žvrgolenju ptic in šelestenju gozda potekajo gozdne počitnice v Grosuplju. Otroci, ki se jih udeležujejo, ob igri in zabavnih dejavnostih spoznavajo dom divjih živali in rastlin ter se naučijo osnovnih tehnik preživetja v naravi. V oddaji Radijski ringaraja bodo mladi počitnikarji z nami delili svoje vtise z gozdnih počitnic, preverili bomo njihovo znanje o gozdnih prebivalcih – tako bolj strašnih kot malo manj strašnih – izvedeli pa boste tudi to, katere igre vse se je zabavneje igrati v gozdu kot pa doma.
Tokratna (3.okt.2022) Radijska delavnica znancev se je dogodila v vili Sanje na Ptuju, govorili pa smo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta. Ste vedeli, da je pred skoraj dva tisoč leti na Ptuju z okolico živelo okoli 30 tisoč ljudi in da je bil po številu prebivalcev večji od takratnega Londona in Dunaja… In kako s tako izjemno zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem so v oddaji razmišljali ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek, pisatelj Branko Cestnik ter mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel… Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek
Tokratna (3.okt.2022) Radijska delavnica znancev se je dogodila v vili Sanje na Ptuju, govorili pa smo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta. Ste vedeli, da je pred skoraj dva tisoč leti na Ptuju z okolico živelo okoli 30 tisoč ljudi in da je bil po številu prebivalcev večji od takratnega Londona in Dunaja… In kako s tako izjemno zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem so v oddaji razmišljali ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek, pisatelj Branko Cestnik ter mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel… Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek
Zdravilišče RKS Debeli rtič je center zdravja za otroke, mladostnike, družine in starejše. Neokrnjena narava, morje in 2.300 ur sončnih žarkov na leto omogočajo izvajanje zdravstvenih in drugih programov. Zdravniki so si že desetletja enotni: zdravljenje na Debelem rtiču združuje pozitivne vplive in zdravilne učinke morske vode, ugodne in blažilne mediteranske klime in strokovne nege. Prvi je danes obiskal zdravilišče RKS Debeli rtič, v katerem vsako leto več kot 17.000 otrok sklepa nova prijateljstva v objemu morja in topline sonca, doživlja prve samostojne dogodivščine ter odkriva veselje do gibanja in zdravja. Poslušajte z nami, kakšno je ozračje na Debelem rtiču, in preverite, kako je tam to poletje.
Zdravilišče RKS Debeli rtič je center zdravja za otroke, mladostnike, družine in starejše. Neokrnjena narava, morje in 2.300 ur sončnih žarkov na leto omogočajo izvajanje zdravstvenih in drugih programov. Zdravniki so si že desetletja enotni: zdravljenje na Debelem rtiču združuje pozitivne vplive in zdravilne učinke morske vode, ugodne in blažilne mediteranske klime in strokovne nege. Prvi je danes obiskal zdravilišče RKS Debeli rtič, v katerem vsako leto več kot 17.000 otrok sklepa nova prijateljstva v objemu morja in topline sonca, doživlja prve samostojne dogodivščine ter odkriva veselje do gibanja in zdravja. Poslušajte z nami, kakšno je ozračje na Debelem rtiču, in preverite, kako je tam to poletje.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
V današnji oddaji Med štirimi stenami bi brez kančka slabe vesti lahko rekli: "Ven iz objema štirih sten!" Kajti zgodba Zagojana Pera Brkovića, ki ga zadnjih deset let številni poznajo kot vztrajnega pohodnika, marsikdo pa ga imenuje tudi nori ambasador, je zgodba o zmagi nad boleznijo, ki jo je dopolnil s humanitarnim poslanstvom - s čutom za sočloveka v stiski, ki mu danes s svojo hojo pomaga, da je njegov vsakdanjik lažji in lepši. S svojim zadnjim projektom, hojo od Murske Sobote po panonskih ravnicah do hribovitega Zasavja in Zagorja ob Savi, je zbiral sredstva za nakup prepotrebnega medicinskega pripomočka za rehabilitacijo uporabnikov zasavskega varstveno-delovnega centra, ki si ga, tako kot še nekateri drugi varstveno-delovni centri po Sloveniji, zaradi krivičnega financiranja zdravstva ne morejo privoščiti. V oddaji, ki jo je tokrat pripravila Karmen Štrancar Rajevec, bomo govorili tudi o pomenu delovne terapije in fizioterapije za uporabnike varstveno-delovnih centrov in o težavah, s katerimi se v centrih srečujejo, ko za svoje uporabnike prejemajo najnižje možne vsote.
V današnji oddaji Med štirimi stenami bi brez kančka slabe vesti lahko rekli: "Ven iz objema štirih sten!" Kajti zgodba Zagojana Pera Brkovića, ki ga zadnjih deset let številni poznajo kot vztrajnega pohodnika, marsikdo pa ga imenuje tudi nori ambasador, je zgodba o zmagi nad boleznijo, ki jo je dopolnil s humanitarnim poslanstvom - s čutom za sočloveka v stiski, ki mu danes s svojo hojo pomaga, da je njegov vsakdanjik lažji in lepši. S svojim zadnjim projektom, hojo od Murske Sobote po panonskih ravnicah do hribovitega Zasavja in Zagorja ob Savi, je zbiral sredstva za nakup prepotrebnega medicinskega pripomočka za rehabilitacijo uporabnikov zasavskega varstveno-delovnega centra, ki si ga, tako kot še nekateri drugi varstveno-delovni centri po Sloveniji, zaradi krivičnega financiranja zdravstva ne morejo privoščiti. V oddaji, ki jo je tokrat pripravila Karmen Štrancar Rajevec, bomo govorili tudi o pomenu delovne terapije in fizioterapije za uporabnike varstveno-delovnih centrov in o težavah, s katerimi se v centrih srečujejo, ko za svoje uporabnike prejemajo najnižje možne vsote.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.