Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Koncert V objemu romantike je obsegal pester spored glasbe iz druge polovice 18. stoletja W. A. Mozarta in iz 20. stoletja: Uhla in Weingartnerja.
Koncert V objemu romantike je obsegal pester spored glasbe iz druge polovice 18. stoletja W. A. Mozarta in iz 20. stoletja: Uhla in Weingartnerja.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Žiri so te dni ovite v čipko, ki so jih ustvarile klekljarice in klekljarji številnih generacij. Čipka na že 19. slovenskih klekljarskih dnevih povezuje ustvarjanje, znanje in navdih. Osrednja razstava Čipka v objemu vode in kamna je ujela kamnine, ki obkrožajo Žiri, in harmonijo 67-ih avtorskih vzorcev Milene Mazzini, ki so jih ustvarili za tematsko razstavo. Na posebni razstavi Le klekljaj, fantič, klekljaj, pa se prvič predstavlja 141 klekljarjev iz vse Slovenije.
Žiri so te dni ovite v čipko, ki so jih ustvarile klekljarice in klekljarji številnih generacij. Čipka na že 19. slovenskih klekljarskih dnevih povezuje ustvarjanje, znanje in navdih. Osrednja razstava Čipka v objemu vode in kamna je ujela kamnine, ki obkrožajo Žiri, in harmonijo 67-ih avtorskih vzorcev Milene Mazzini, ki so jih ustvarili za tematsko razstavo. Na posebni razstavi Le klekljaj, fantič, klekljaj, pa se prvič predstavlja 141 klekljarjev iz vse Slovenije.
Polepšajmo si praznike z objemi, ne s pokanjem. Pod tem geslom poteka letošnja akcija, s katero policija opozarja na previdno in uvidevno uporabo pirotehnike. Zaradi nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev namreč prihaja do zelo težkih poškodb. Število teh se sicer v zadnjem obdobju nekoliko zmanjšuje, a to je le slaba tolažba za poškodovance, ki bodo posledice nepremišljenih dejanj čutili celo življenje.
Polepšajmo si praznike z objemi, ne s pokanjem. Pod tem geslom poteka letošnja akcija, s katero policija opozarja na previdno in uvidevno uporabo pirotehnike. Zaradi nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev namreč prihaja do zelo težkih poškodb. Število teh se sicer v zadnjem obdobju nekoliko zmanjšuje, a to je le slaba tolažba za poškodovance, ki bodo posledice nepremišljenih dejanj čutili celo življenje.
V rubriki Jesenska pesem in pol je premočno zmagala skladba Kdo te zdaj objema. Vsestranski pop glasbenik Nino Ošlak leto dni po odmevni zmagi na Slovenski popevki v poslušanje daje skladbo z naslovom »Kdo te zdaj objema«. Nino letos praznuje 15. obletnico kreativnega delovanja in bo novembra izdal četrti album. 7. novembra vabi na koncert v Cankarjev dom, ta pa ne bo le retrospektiva njegovega dela, temveč tudi pogled v prihodnost. Prisluhnimo, kaj je o skladbi in ustvarjanju glasbe Nino Ošlak povedal Mojci Klarič.
V rubriki Jesenska pesem in pol je premočno zmagala skladba Kdo te zdaj objema. Vsestranski pop glasbenik Nino Ošlak leto dni po odmevni zmagi na Slovenski popevki v poslušanje daje skladbo z naslovom »Kdo te zdaj objema«. Nino letos praznuje 15. obletnico kreativnega delovanja in bo novembra izdal četrti album. 7. novembra vabi na koncert v Cankarjev dom, ta pa ne bo le retrospektiva njegovega dela, temveč tudi pogled v prihodnost. Prisluhnimo, kaj je o skladbi in ustvarjanju glasbe Nino Ošlak povedal Mojci Klarič.
»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.
»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.
Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.
Italija, druga polovica štiridesetih let. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje. To je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom. S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju. S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortelessi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, nagrajenem z oskarjem.
Italija, druga polovica štiridesetih let. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje. To je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom. S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju. S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortelessi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, nagrajenem z oskarjem.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.
Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
Te dni je pozornost svetovne javnosti, predvsem športne, usmerjena v arabski svet. Gre za predel sveta, ki slovi tudi po megalomanskih arhitekturnih presežkih in z različnimi mednarodnimi projekti privablja vlagatelje, pa tudi ustvarjalce z vsega sveta. Mednje štejemo tudi Slovenca, ki že več let uspešno deluje v Zalivu. Oblikovalec in arhitekt Robert Klun je za različne projekte prejel številne mednarodne nagrade. Najbolje ga je javnost spoznala pri projektu slovenskega paviljona na EXPU 2020 v Dubaju. Je tudi eden tistih, ki so popeljali slovensko pohištveno industrijo, arhitekturo in dizajn v Savdsko Arabijo. Kako realno je zastavljen projekt Neom, pametno mesto, stolpnica, ki naj bi se v dolžini 170 kilometrov v ravni črti vila čez puščavo? Kaj se bo zgodilo s stadioni po koncu svetovnega prvenstva v Katarju?
Smrtonosni objem je eden najboljših žanrskih filmov zadnjega časa. Oceno je pripravil Igor Harb, besedilo bere Renato Horvat.
Smrtonosni objem je eden najboljših žanrskih filmov zadnjega časa. Oceno je pripravil Igor Harb, besedilo bere Renato Horvat.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
V rubriki Pesem in pol so tokrat slavili istrski Jameson and the Followers. Na kratko smo poklepetali s Tinom Daničičem.
V rubriki Pesem in pol so tokrat slavili istrski Jameson and the Followers. Na kratko smo poklepetali s Tinom Daničičem.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Naš dom je lepo urejen, zaposleni so prijazni, oskrba kakovostna in strokovna, z veseljem vas bomo sprejeli v topel objem starosti, pravijo v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah in dodajajo, da pot, ki so jo prehodili v 49-ih letih, ni bila lahka. O življenju, delu, veselju in skrbeh se bomo pogovarjali z zaposlenimi in stanovalci, spomnili pa se bomo tudi težkih trenutkov, ki so jih preživljali med epidemijo covida-19.
Naš dom je lepo urejen, zaposleni so prijazni, oskrba kakovostna in strokovna, z veseljem vas bomo sprejeli v topel objem starosti, pravijo v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah in dodajajo, da pot, ki so jo prehodili v 49-ih letih, ni bila lahka. O življenju, delu, veselju in skrbeh se bomo pogovarjali z zaposlenimi in stanovalci, spomnili pa se bomo tudi težkih trenutkov, ki so jih preživljali med epidemijo covida-19.
S tridnevno konjeniško turo so minuli konec tedna na Goriškem uspešno zaključili projekt Lokalne akcijske skupine LAS V objemu sonca "Konjeniške poti". Z njim je Regijska razvojna agencija severne Primorske v sodelovanju s Konjeniškim društvom Soča, kmetijo Strgar z Banjšic in tremi lokalnimi skupnostmi nadgradila in razširila mrežo konjeniških poti na širšem Goriškem. Skupna vrednost projekta, ki se je začel oktobra 2023, znaša dobrih 58 tisoč evrov, od tega je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja prispeval nekaj manj kot 38 tisoč evrov.
S tridnevno konjeniško turo so minuli konec tedna na Goriškem uspešno zaključili projekt Lokalne akcijske skupine LAS V objemu sonca "Konjeniške poti". Z njim je Regijska razvojna agencija severne Primorske v sodelovanju s Konjeniškim društvom Soča, kmetijo Strgar z Banjšic in tremi lokalnimi skupnostmi nadgradila in razširila mrežo konjeniških poti na širšem Goriškem. Skupna vrednost projekta, ki se je začel oktobra 2023, znaša dobrih 58 tisoč evrov, od tega je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja prispeval nekaj manj kot 38 tisoč evrov.
Gledališče kot ogledalo sveta nam velikokrat daje možnost preigravanja družbenih in spolnih vlog, ki jih zasedamo v vsakdanjem življenju. Tako ga razume tudi režiser Vito Taufer, ki se je skupaj z dramatičarko Simono Sémenič potopil v ustvarjanje predstave z naslovom žbam! Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pa bo nocoj premiera drame Neznosno dolgi objemi sodobnega ruskega gledališkega ustvarjalca Ivana Viripajeva, ki pripoveduje o iskanju ljubezni in smisla, o odnosu do Boga, o razmerju med resničnostjo in resnico. Predstavili bomo tudi monografijo Vinka Möderndorferja z naslovom Gledališče Möderndorfer, v kateri je zbranih več kot sto njegovih režijskih stvaritev.
Gledališče kot ogledalo sveta nam velikokrat daje možnost preigravanja družbenih in spolnih vlog, ki jih zasedamo v vsakdanjem življenju. Tako ga razume tudi režiser Vito Taufer, ki se je skupaj z dramatičarko Simono Sémenič potopil v ustvarjanje predstave z naslovom žbam! Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pa bo nocoj premiera drame Neznosno dolgi objemi sodobnega ruskega gledališkega ustvarjalca Ivana Viripajeva, ki pripoveduje o iskanju ljubezni in smisla, o odnosu do Boga, o razmerju med resničnostjo in resnico. Predstavili bomo tudi monografijo Vinka Möderndorferja z naslovom Gledališče Möderndorfer, v kateri je zbranih več kot sto njegovih režijskih stvaritev.
Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/
Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Prestolnico je v začetku tedna obiskal francoski igralec in režiser Mathieu Amalric in predstavil filma John Zorn 3 in Močno me objemi, pod katera se podpisuje kot režiser. Napovedujemo Festival slovenskega filma, ki bo prihodnji teden v Portorožu ponudil pregled najnovejše slovenske filmske in avdiovizualne produkcije. Festival praznuje četrt stoletja. Pred mikrofon smo povabili bertovo nagrajenko, igralko Olgo Kacjan, in obiskali Kinotrip, mednarodni festival, ki ga ustvarjajo mladi za svoje vrstnike.
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo … Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira … A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo … Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira … A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.
Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.
V tokratni (30.1.2024) oddaji Poglobljeno se z različnimi gosti lotevamo zelo zahtevne teme – nekemičnih, ekranskih in drugih odvisnosti… Osrednji gost oddaje je terapevt Miha Kramli, ki že dve desetletji vodi ambulanto za zdravljenje odvisnosti pri Zdravstvenem domu v Novi Gorici. Ob njem pa v oddaji sodelujejo še: prof.Marijana Kolenko – ravnateljica celjske osnovne šole Lava, duhovna antropologinja Milena Janel, dijakinja mariborske Tretje gimnazije Angelina Janel, 23-letni ozdravljeni odvisnik Tjaž Košir iz okolice Škofje Loke in evangelijski pastor Denis Turk iz Novega Mesta. Torej kako moramo previdno ravnati s tablicami, telefoni in računalniki… Avtor oddaje Tone Petelinšek. Tehnična uresničitev Boštjan Feguš Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek...
V tokratni (30.1.2024) oddaji Poglobljeno se z različnimi gosti lotevamo zelo zahtevne teme – nekemičnih, ekranskih in drugih odvisnosti… Osrednji gost oddaje je terapevt Miha Kramli, ki že dve desetletji vodi ambulanto za zdravljenje odvisnosti pri Zdravstvenem domu v Novi Gorici. Ob njem pa v oddaji sodelujejo še: prof.Marijana Kolenko – ravnateljica celjske osnovne šole Lava, duhovna antropologinja Milena Janel, dijakinja mariborske Tretje gimnazije Angelina Janel, 23-letni ozdravljeni odvisnik Tjaž Košir iz okolice Škofje Loke in evangelijski pastor Denis Turk iz Novega Mesta. Torej kako moramo previdno ravnati s tablicami, telefoni in računalniki… Avtor oddaje Tone Petelinšek. Tehnična uresničitev Boštjan Feguš Odgovorni urednik nacionalnega programa Radia Maribor Robert Levstek...
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
V soboto bomo zaznamovali svetovni dan objemov. Objemi dokazano povzročajo občutek sreče in evforije, ob njih se sprošča tudi hormon oksitocin, ki ga poznamo pod imenom “hormon ljubezni”. Pa si predstavljate, da bi stali na eni izmed mestnih ulic in v rokah držali napis »Zastonj objem«. Bi imeli ta pogum, da bi morda s tem popolnim neznancem polepšali dan? Sogovornik: Matej Sedmak, danes lingvist in lastnik jezikovne šole Language Magic Adventures, pred 16 leti pa študent mednarodnih odnosov, ki je po vzoru iz tujine k nam pripeljal prav tako akcijo.
V soboto bomo zaznamovali svetovni dan objemov. Objemi dokazano povzročajo občutek sreče in evforije, ob njih se sprošča tudi hormon oksitocin, ki ga poznamo pod imenom “hormon ljubezni”. Pa si predstavljate, da bi stali na eni izmed mestnih ulic in v rokah držali napis »Zastonj objem«. Bi imeli ta pogum, da bi morda s tem popolnim neznancem polepšali dan? Sogovornik: Matej Sedmak, danes lingvist in lastnik jezikovne šole Language Magic Adventures, pred 16 leti pa študent mednarodnih odnosov, ki je po vzoru iz tujine k nam pripeljal prav tako akcijo.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.
Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
"Po dveh duetih, priredbah, nastopih na različnih festivalih in gostovanjih v televizijskih oddajah, je po dveh letih skrajni čas za novo avtorsko pesem," pravijo IL DIVJI, ki z novo pesmijo začenjajo novo divjo zgodbo.
"Po dveh duetih, priredbah, nastopih na različnih festivalih in gostovanjih v televizijskih oddajah, je po dveh letih skrajni čas za novo avtorsko pesem," pravijo IL DIVJI, ki z novo pesmijo začenjajo novo divjo zgodbo.
Ta čudoviti in tudi na Obali vse bolj priljubljen ples ponuja paru največ svobode in raznolikosti, saj pravzaprav nima predpisanih figur. Je neponovljiva kombinacija glasbe, partnerja in trenutnih občutkov obeh. Izolana Bojana in Lucio Gobbo že dolgo hodita v objemu, tudi plesnem, ne le zakonskem. Zadnjih 20 let je njuno življenje močno povezano z argentinskim tangom. Plešeta, učita, organizirata, sta aktivista in tango didžeja, v izolskem kulturnem domu že vrsto let vodita tečaje, ob četrtkih pa v tamkajšnjem Medgeneracijskem centru prostovoljno organizirata delavnice tango rekreacije ter večerne pratike, ki so obenem priložnost za srečanja lokalnih tanguerov.
Ta čudoviti in tudi na Obali vse bolj priljubljen ples ponuja paru največ svobode in raznolikosti, saj pravzaprav nima predpisanih figur. Je neponovljiva kombinacija glasbe, partnerja in trenutnih občutkov obeh. Izolana Bojana in Lucio Gobbo že dolgo hodita v objemu, tudi plesnem, ne le zakonskem. Zadnjih 20 let je njuno življenje močno povezano z argentinskim tangom. Plešeta, učita, organizirata, sta aktivista in tango didžeja, v izolskem kulturnem domu že vrsto let vodita tečaje, ob četrtkih pa v tamkajšnjem Medgeneracijskem centru prostovoljno organizirata delavnice tango rekreacije ter večerne pratike, ki so obenem priložnost za srečanja lokalnih tanguerov.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod sodelujejo predstavniki katoliškega gibanja Prenova v duhu in Binkoštne cerkve iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. Pripovedujejo o tem kako konkretno, v vsakdanjem življenju živijo ta odnos z Jezusom... KAJ ZA NJIH POMENI biti rojen v SVETEM DEUHU in kako se to kaže v njihovi vsakodnevni bivanjski praksi. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa RADIA MARIBOR ROBERT EVSTEK.
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod sodelujejo predstavniki katoliškega gibanja Prenova v duhu in Binkoštne cerkve iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. Pripovedujejo o tem kako konkretno, v vsakdanjem življenju živijo ta odnos z Jezusom... KAJ ZA NJIH POMENI biti rojen v SVETEM DEUHU in kako se to kaže v njihovi vsakodnevni bivanjski praksi. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek. Odgovorni urednik nacionalnega programa RADIA MARIBOR ROBERT EVSTEK.
Tokratna (3.okt.2022) Radijska delavnica znancev se je dogodila v vili Sanje na Ptuju, govorili pa smo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta. Ste vedeli, da je pred skoraj dva tisoč leti na Ptuju z okolico živelo okoli 30 tisoč ljudi in da je bil po številu prebivalcev večji od takratnega Londona in Dunaja… In kako s tako izjemno zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem so v oddaji razmišljali ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek, pisatelj Branko Cestnik ter mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel… Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek
Tokratna (3.okt.2022) Radijska delavnica znancev se je dogodila v vili Sanje na Ptuju, govorili pa smo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta. Ste vedeli, da je pred skoraj dva tisoč leti na Ptuju z okolico živelo okoli 30 tisoč ljudi in da je bil po številu prebivalcev večji od takratnega Londona in Dunaja… In kako s tako izjemno zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem so v oddaji razmišljali ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek, pisatelj Branko Cestnik ter mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel… Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek
Od orodja, orožja in posod v manjših obrtniških delavnicah do železniških tirov, vozil, konstrukcij stavb in mostov ter celo največjega ledolomilca na svetu. Vse to sodi v bogato dediščino jeklarstva na Slovenskem, ki se je začelo pred sto petdesetimi leti z ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe, predhodnice Železarne Jesenice in današnje Skupine SIJ. Pretekle in sedanje tokove »jeklene krvi« odkrivamo v Gornjesavskem muzeju Jesenice.
Od orodja, orožja in posod v manjših obrtniških delavnicah do železniških tirov, vozil, konstrukcij stavb in mostov ter celo največjega ledolomilca na svetu. Vse to sodi v bogato dediščino jeklarstva na Slovenskem, ki se je začelo pred sto petdesetimi leti z ustanovitvijo Kranjske industrijske družbe, predhodnice Železarne Jesenice in današnje Skupine SIJ. Pretekle in sedanje tokove »jeklene krvi« odkrivamo v Gornjesavskem muzeju Jesenice.
Vladimir Grželj o sebi pravi, da je lokalni ljubiteljski raziskovalec zgodovine in etnologije vasi Hrpelje. Pred kratkim je izdal knjigo V objemu Miši šoge, ki neprecenljivo opisuje sledi lokalne avtohtone kulture ter zapisuje čas industrializacije ter mehanizacije na Hrpevskem. Gre za etnologijo vasi Hrpelje na več kot 350 straneh.
Vladimir Grželj o sebi pravi, da je lokalni ljubiteljski raziskovalec zgodovine in etnologije vasi Hrpelje. Pred kratkim je izdal knjigo V objemu Miši šoge, ki neprecenljivo opisuje sledi lokalne avtohtone kulture ter zapisuje čas industrializacije ter mehanizacije na Hrpevskem. Gre za etnologijo vasi Hrpelje na več kot 350 straneh.
Najlepše je v maminem objemu. Pripoveduje: Sabina Kogovšek. Napisal: Piers Harper. Pripoveduje: Mateja Arhar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.
Najlepše je v maminem objemu. Pripoveduje: Sabina Kogovšek. Napisal: Piers Harper. Pripoveduje: Mateja Arhar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.
Včeraj je začelo veljati premirje med Izraelom in palestinskim gibanjem Hamas, v okviru katerega je Izrael že izpustil 90 palestinskih zapornikov, Hamas pa tri talke. Po besedah izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je bil včeraj ganljiv dan, saj so bile to prve izpuščene talke. Ob tem jim je sporočil, da jih objema cel narod, in jim izrekel dobrodošlico. V oddaji tudi o tem: - Donald Trump bo prisegel kot 47-ti ameriški predsednik. - Nato v Baltiku zbira ladjevje za zaščito kablov in cevovodov. - Ob obletnici organizirane predšolske vzgoje v Šmartnem pri Litiji nov vrtec.
Včeraj je začelo veljati premirje med Izraelom in palestinskim gibanjem Hamas, v okviru katerega je Izrael že izpustil 90 palestinskih zapornikov, Hamas pa tri talke. Po besedah izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je bil včeraj ganljiv dan, saj so bile to prve izpuščene talke. Ob tem jim je sporočil, da jih objema cel narod, in jim izrekel dobrodošlico. V oddaji tudi o tem: - Donald Trump bo prisegel kot 47-ti ameriški predsednik. - Nato v Baltiku zbira ladjevje za zaščito kablov in cevovodov. - Ob obletnici organizirane predšolske vzgoje v Šmartnem pri Litiji nov vrtec.
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
Tokratna (17.10.2022) Radijska delavnica znancev predstavlja nadaljevanje oddaje izpred štirinajst dni (3.10.2022)… tudi tokratno oddajo smo posneli v Vili Sanje na Ptuju, v njej pa prav tako govorimo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta… kako s tako zgoščeno dolgo zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem v oddaji razmišljajo ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek-Pajo, pisatelj Branko Cestnik, mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel. Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek.
Tokratna (17.10.2022) Radijska delavnica znancev predstavlja nadaljevanje oddaje izpred štirinajst dni (3.10.2022)… tudi tokratno oddajo smo posneli v Vili Sanje na Ptuju, v njej pa prav tako govorimo o današnjih identitetnih okvirih tega najstarejšega slovenskega mesta… kako s tako zgoščeno dolgo zgodovino tvoriti današnjo podobo urbanega patriotizma… O tem v oddaji razmišljajo ustvarjalni domačini: zgodovinarka, arhivistka in častna občanka Ptuja Marija Hernja Masten, arheolog in konzervator Ivan Tušek-Pajo, pisatelj Branko Cestnik, mojster kamere Miran Harb in gostinec Janko Kozel. Tehnična realizacija Goran Glavičić. Oddajo je pripravil in vodil Tone Petelinšek.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Marko Škrlj se nam je oglasil iz krajev ob Cerkniškem jezeru in v radijski eter Prvega prinesel tri zgodbe s praznično- dobrodelno noto. Od Motoristov za motoriste je društvo, ki deluje že od leta 1998, od leta 2005 pa ima tudi poseben sklad za pomoč motoristom, ki se ponesrečijo, in njihovim svojcem. O tem je spregovoril tajnik društva, Pavle Hočevar. Potem smo se preselili v Novo vas na Blokah, natančneje v tamkajšnjo knjižnico, kjer pletejo neskončni šal. O Toplem objemu in simboliki te akcije je spregovorila Janja Urbiha. Lokalni čas pa smo odmerili tudi v Selščku, rojstni vasi Maksima Gasparija, kjer bodo znova stale Gasparijeve jaslice v naravni velikosti, ki jih je izdelal Robert Kužnik.
Marko Škrlj se nam je oglasil iz krajev ob Cerkniškem jezeru in v radijski eter Prvega prinesel tri zgodbe s praznično- dobrodelno noto. Od Motoristov za motoriste je društvo, ki deluje že od leta 1998, od leta 2005 pa ima tudi poseben sklad za pomoč motoristom, ki se ponesrečijo, in njihovim svojcem. O tem je spregovoril tajnik društva, Pavle Hočevar. Potem smo se preselili v Novo vas na Blokah, natančneje v tamkajšnjo knjižnico, kjer pletejo neskončni šal. O Toplem objemu in simboliki te akcije je spregovorila Janja Urbiha. Lokalni čas pa smo odmerili tudi v Selščku, rojstni vasi Maksima Gasparija, kjer bodo znova stale Gasparijeve jaslice v naravni velikosti, ki jih je izdelal Robert Kužnik.
Marko Škrlj se nam je oglasil iz krajev ob Cerkniškem jezeru in v radijski eter Prvega prinesel tri zgodbe s praznično- dobrodelno noto. Od Motoristov za motoriste je društvo, ki deluje že od leta 1998, od leta 2005 pa ima tudi poseben sklad za pomoč motoristom, ki se ponesrečijo, in njihovim svojcem. O tem je spregovoril tajnik društva, Pavle Hočevar. Potem smo se preselili v Novo vas na Blokah, natančneje v tamkajšnjo knjižnico, kjer pletejo neskončni šal. O Toplem objemu in simboliki te akcije je spregovorila Janja Urbiha. Lokalni čas pa smo odmerili tudi v Selščku, rojstni vasi Maksima Gasparija, kjer bodo znova stale Gasparijeve jaslice v naravni velikosti, ki jih je izdelal Robert Kužnik.
Marko Škrlj se nam je oglasil iz krajev ob Cerkniškem jezeru in v radijski eter Prvega prinesel tri zgodbe s praznično- dobrodelno noto. Od Motoristov za motoriste je društvo, ki deluje že od leta 1998, od leta 2005 pa ima tudi poseben sklad za pomoč motoristom, ki se ponesrečijo, in njihovim svojcem. O tem je spregovoril tajnik društva, Pavle Hočevar. Potem smo se preselili v Novo vas na Blokah, natančneje v tamkajšnjo knjižnico, kjer pletejo neskončni šal. O Toplem objemu in simboliki te akcije je spregovorila Janja Urbiha. Lokalni čas pa smo odmerili tudi v Selščku, rojstni vasi Maksima Gasparija, kjer bodo znova stale Gasparijeve jaslice v naravni velikosti, ki jih je izdelal Robert Kužnik.
V današnji oddaji Med štirimi stenami bi brez kančka slabe vesti lahko rekli: "Ven iz objema štirih sten!" Kajti zgodba Zagojana Pera Brkovića, ki ga zadnjih deset let številni poznajo kot vztrajnega pohodnika, marsikdo pa ga imenuje tudi nori ambasador, je zgodba o zmagi nad boleznijo, ki jo je dopolnil s humanitarnim poslanstvom - s čutom za sočloveka v stiski, ki mu danes s svojo hojo pomaga, da je njegov vsakdanjik lažji in lepši. S svojim zadnjim projektom, hojo od Murske Sobote po panonskih ravnicah do hribovitega Zasavja in Zagorja ob Savi, je zbiral sredstva za nakup prepotrebnega medicinskega pripomočka za rehabilitacijo uporabnikov zasavskega varstveno-delovnega centra, ki si ga, tako kot še nekateri drugi varstveno-delovni centri po Sloveniji, zaradi krivičnega financiranja zdravstva ne morejo privoščiti. V oddaji, ki jo je tokrat pripravila Karmen Štrancar Rajevec, bomo govorili tudi o pomenu delovne terapije in fizioterapije za uporabnike varstveno-delovnih centrov in o težavah, s katerimi se v centrih srečujejo, ko za svoje uporabnike prejemajo najnižje možne vsote.
V današnji oddaji Med štirimi stenami bi brez kančka slabe vesti lahko rekli: "Ven iz objema štirih sten!" Kajti zgodba Zagojana Pera Brkovića, ki ga zadnjih deset let številni poznajo kot vztrajnega pohodnika, marsikdo pa ga imenuje tudi nori ambasador, je zgodba o zmagi nad boleznijo, ki jo je dopolnil s humanitarnim poslanstvom - s čutom za sočloveka v stiski, ki mu danes s svojo hojo pomaga, da je njegov vsakdanjik lažji in lepši. S svojim zadnjim projektom, hojo od Murske Sobote po panonskih ravnicah do hribovitega Zasavja in Zagorja ob Savi, je zbiral sredstva za nakup prepotrebnega medicinskega pripomočka za rehabilitacijo uporabnikov zasavskega varstveno-delovnega centra, ki si ga, tako kot še nekateri drugi varstveno-delovni centri po Sloveniji, zaradi krivičnega financiranja zdravstva ne morejo privoščiti. V oddaji, ki jo je tokrat pripravila Karmen Štrancar Rajevec, bomo govorili tudi o pomenu delovne terapije in fizioterapije za uporabnike varstveno-delovnih centrov in o težavah, s katerimi se v centrih srečujejo, ko za svoje uporabnike prejemajo najnižje možne vsote.