Opis epizode

Piše Iztok Ilich,
bereta Maja Moll in Aleksander Golja.

Andrej Blatnik je prozi, esejistiki, uredniškim projektom ter profesorskemu ukvarjanju s knjigami in založništvom v novi knjigi Besedi na sledi dodal še potopisni pečat. Natančneje, pečat posebne podvrste potopisja, ki ga nič manj kot odkrivanje novih svetov navdihuje sledenje starim, zavrženim, pozabljenim knjigam. S svojim zapisom o doživljanju Indije, ki ga od leta 2006 naprej z udeleževanjem na literarnih festivalih in drugih pisateljskih srečanjih ni več izpustila iz objema, je tokrat pridružil še križarjenja v zadnjih treh letih po jugovzhodni Aziji. Od Vietnama in Laosa prek Tajske, Kambodže in Singapurja do Balija. Potem ko je na prvih potovanjih še sledil napotkom priročnikov Lonely Planet in si od blizu ogledal in okusil vse, kar so priporočali, se je sčasoma prelevil v bolj zahtevnega popotnika in iskalca, strastnega lovca na knjige. Rdeča nit njegovih že doma skrbno pripravljenih poti je namreč postalo izmenjevanje in kupovanje rabljenih, zavrženih, odpisanih, s prstnimi odtisi označenih knjig, za kakršne v velikih knjigotrških mrežah ni prostora. Torej bolj ali manj zdelanih izvirno angleških ali v angleščino prevedenih izdaj, ki se jih z nekaj sreče najde le na policah zasebnih knjigarnic, kavarn in drugih težko izsledljivih neobičajnih srečevališč, nad katerimi bdijo prav tako neobičajne sorodne duše.
Blatnik pri njih vzame iz nahrbtnika knjige, ki jih je prinesel s seboj, in jih s premislekom zamenja za druge, ki bi jih bilo vredno prebrati, kakšno morda tudi izdati v slovenščini. Sam, analogni neprilagojenec, kot si pravi, nekoliko zadržano uporablja tudi elektronsko branje, ki pa se mu »še zmeraj in tudi zmeraj bolj zdi preplitvo …« Kljub temu ima pri sebi tablico, polno knjig, ki jih hočeš nočeš mora prebrati, in da lahko na njej spotoma napiše kakšno zgodbo ali novo poglavje nove knjige.
Na svojih raziskovalnih poteh je Blatnik sam, tu in tam tudi v dvoje, videl in doživel marsikaj, za kar množici drugih bolj vodljivih turistov zmanjka radovednosti in poguma. Spoznal ter brez idealiziranja in moraliziranja je sprejel številne obraze in šege indijske podceline in jugovzhodne Azije, ki jih spletni in žepni popotni priročniki puščajo ob strani. Prebival je v imenitnih hotelih in improviziranih bivakih ter za premagovanje razdalj uporabljal vse vrste modernih in tradicionalnih prevoznih sredstev po zraku, na kopnem in v vodi. Kjer je bilo mogoče, se je kot zaprisežen kolesar zavihtel na kolo ali, če ni bilo drugače, več ur pešačil do izbranih ciljev. Nemalokdaj zaman, saj prostora s knjižno ponudbo, kamor se je vračal vrsto let, ni bilo več tam. Toliko bolj pa se razveseli naključno odkritih kotičkov s knjigami, za katere prej ni vedel.
Razočaranja se izmenjujejo s presenečenji. Ko na primer v singapurski podružnici japonske verige Kinokuniya naleti na angleško izdajo svoje knjige Saj razumeš?. »Morda majhna reč za človeštvo, a velika zame,« parafrazira astronavta Neila Armstronga. Prav tako ga navduši, ko v odročnih knjižnih jazbinah odkriva dela drugih slovenskih piscev, v Luang Pragangu na Tajskem pa vzame v roke od vlage načeti brezplačnik Ljubljana in Your Pocket, ki je tja priromal še pred korono. Vsaka zanimiva najdba ga razveseli in vedno pogosteje postavi tudi pred vprašanje, ali ga morda bolj kot iskanje knjig – saj še domače razdaja – privlačijo knjigarne in ljudje v njih, da mu povedo svoje usode, ki so jih zadržale pri knjigah.
Ob knjigah in njihovih nenavadnih nahajališčih Andrej Blatnik v knjigi Besedi na sledi največ pozornosti namenja hrani. V Bangkoku, kjer je bil, kot pravi, najbrž vsaj tolikokrat kot v Frankfurtu na vsakoletnih knjižnih sejmih, še posebno obžaluje resno hibo razvoja tehnologije, ki ne omogoča, da bi na potovanjih – tako kot s snemalnimi napravami hranimo slike in zvoke – shranjevali tudi okuse. Na primer prefinjene razlike med neštetimi različicami tajskih in drugih azijskih karijev. Obenem ga žalosti, da prav tako kot knjigarne tudi tradicionalne gostilnice tiho zapirajo vrata. Če že skupaj s stavbami, v katerih so delovale, ne izginejo brez sledu, se v njihovih nekdanjih prostorih pogosto spremeni ponudba, ki novim lastnikom omogoča preživetje.
V Ubudu na Baliju, je Blatnik sklenil še pred nekaj meseci, se bo pač treba navaditi na razkošne vile ruskih mogotcev in butike na nekdaj vaški ulici. Tako kot so se jih morali navaditi domačini, saj živijo od turizma. Da bi v vsej tej raznolikosti preživela knjigarna Ganesha, si še zaželi pred slovesom, da bi prihodnjič v njej morda kaj kupil!

Vlado Motnikar