Opis epizode

Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim.
Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni!

Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen.
Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen.
Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke.
Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi.
A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj …
Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo …
Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo …
Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira …

A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8)
Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen.

Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni …

Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.

Gregor Čušin