Opis epizode

Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja.
Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa.
Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino.
Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)
Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami.
Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.

Ivan Platovnjak