Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva.
Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli.
Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec.
Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej.
Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.
Edvard Kovač
Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva.
Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli.
Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec.
Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej.
Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.
Edvard Kovač
Vse epizode