Opis epizode

Italija, druga polovica štiridesetih let. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje.
To je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom.
S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju.
S humorjem, stilizacijo, melodramatskimi vložki in anahronističnimi glasbenimi poudarki Paola Cortelessi ne odvzame prav nič ostrine problematiki, ki se je loteva, hkrati pa težka tema, ki je v središču tega navdihujočega filma, zaradi svoje igrive obdelave postane sprejemljiva za širok krog gledalcev. To pa je redek dosežek, povsem primerljiv s tistim, ki je pred leti uspel njenemu rojaku Robertu Benigniju v filmu Življenje je lepo iz leta 1997, nagrajenem z oskarjem.

Špela Barlič