Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Krajši informativni prispevki iz področja kulture.
Ars
Na velikem odru ljubljanske Drame bo nocoj zaživela še zadnja premiera v tej sezoni. Striček Vanja je po besedah režiserja Janusza Kice ena od najbolj zagonetnih in vznemirljivih dram velikana ruske dramatike Antona Pavloviča Čehova. Igro je na novo prevedla Tatjana Stanič, dramaturginja je Mojca Kranjc.
Na velikem odru ljubljanske Drame bo nocoj zaživela še zadnja premiera v tej sezoni. Striček Vanja je po besedah režiserja Janusza Kice ena od najbolj zagonetnih in vznemirljivih dram velikana ruske dramatike Antona Pavloviča Čehova. Igro je na novo prevedla Tatjana Stanič, dramaturginja je Mojca Kranjc.
Ars
Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je zaradi finančnih težav mariborske občine precej negotova. Županova ekipa je javne kulturne zavode že prejšnji teden uradno seznanila z rezi tudi na tem področju, te dni pa so se predstavniki zavodov sestali še z županom. S kulturniki se je pogovarjala Sara Zmrzlak.
Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je zaradi finančnih težav mariborske občine precej negotova. Županova ekipa je javne kulturne zavode že prejšnji teden uradno seznanila z rezi tudi na tem področju, te dni pa so se predstavniki zavodov sestali še z županom. S kulturniki se je pogovarjala Sara Zmrzlak.
Ars
Bliža se poletje in z njim številne priložnosti za ogled filmov pod milim nebom. V ljubljanskem Kinodvoru poletno sezono tradicionalno začenjajo z letnim kinom na Kinodvorišču. Tako je tudi v letu, ko v javnem zavodu na Kolodvorski ulici 13 v Ljubljani praznujejo stoletnico kina ter ob tem še dve obletnici: dvajsetletnico art kina in petnajsto obletnico mestnega kina. Kinodvorišče, letni kino v sosednjem atriju Slovenskih železnic, odpirajo s premiero dokumentarca Poletje ’91 režiserja Žige Virca. Dokumentarni film Poletje ’91 je nastal z iskalno akcijo, s katero so v produkcijski hiši Studio Virc prebivalce Slovenije povabili, naj jim pošljejo domače videoposnetke iz osamosvojitvenega obdobja. Pobuda za iskalno akcijo je bil razpis ob 30. obletnici samostojne republike, ki smo jo obeleževali pred dvema letoma. Poziv k sodelovanju je naplavil več kot sto ur gradiva. Prispevalo ga je več kot šestdeset posameznikov in institucij, med njimi naša radiotelevizijska hiša z bogato videoteko. In kakšna je bila avtorska intenca filmske ekipe? Gledalcem želijo ponuditi svež, lahko bi rekli neobremenjen in bolj izkustven kot didaktičen vpogled v duh časa med letoma '90 in '92, pojasnjuje režiser Žiga Virc. Dokumentarec prepleta domače posnetke, ki segajo vse od porok, zabav in dopustov do arhivskih posnetkov plebiscita in desetdnevne vojne. Nekateri politiki, ki danes kar tekmujejo v (samo)pripisovanju, celo poveličevanju svojih zaslug, so na posnetkih prisotni, vendar niso v ospredju. V ospredju so ljudje, ki so tedaj zavzeto in z vznemirjenjem doživljali prelomne čase. Foto: Prizor iz filma Poletje '91
Bliža se poletje in z njim številne priložnosti za ogled filmov pod milim nebom. V ljubljanskem Kinodvoru poletno sezono tradicionalno začenjajo z letnim kinom na Kinodvorišču. Tako je tudi v letu, ko v javnem zavodu na Kolodvorski ulici 13 v Ljubljani praznujejo stoletnico kina ter ob tem še dve obletnici: dvajsetletnico art kina in petnajsto obletnico mestnega kina. Kinodvorišče, letni kino v sosednjem atriju Slovenskih železnic, odpirajo s premiero dokumentarca Poletje ’91 režiserja Žige Virca. Dokumentarni film Poletje ’91 je nastal z iskalno akcijo, s katero so v produkcijski hiši Studio Virc prebivalce Slovenije povabili, naj jim pošljejo domače videoposnetke iz osamosvojitvenega obdobja. Pobuda za iskalno akcijo je bil razpis ob 30. obletnici samostojne republike, ki smo jo obeleževali pred dvema letoma. Poziv k sodelovanju je naplavil več kot sto ur gradiva. Prispevalo ga je več kot šestdeset posameznikov in institucij, med njimi naša radiotelevizijska hiša z bogato videoteko. In kakšna je bila avtorska intenca filmske ekipe? Gledalcem želijo ponuditi svež, lahko bi rekli neobremenjen in bolj izkustven kot didaktičen vpogled v duh časa med letoma '90 in '92, pojasnjuje režiser Žiga Virc. Dokumentarec prepleta domače posnetke, ki segajo vse od porok, zabav in dopustov do arhivskih posnetkov plebiscita in desetdnevne vojne. Nekateri politiki, ki danes kar tekmujejo v (samo)pripisovanju, celo poveličevanju svojih zaslug, so na posnetkih prisotni, vendar niso v ospredju. V ospredju so ljudje, ki so tedaj zavzeto in z vznemirjenjem doživljali prelomne čase. Foto: Prizor iz filma Poletje '91
Ars
Kakršna koli ustvarjalnost v slovenščini na neki način temelji na Primožu Trubarju, ki je prvi pisal v našem jeziku. In kaj je pri Trubarju še danes tako aktualno? Tako, kot je želel on v svojih knjigah širiti bralno kulturo med prebivalstvom, ki si v resnici slovenskega branja sploh ni želelo, smo tudi danes pred podobnim izzivom, kako ohranjati bralno kulturo, ki se bori s poplavo hitrih informacij, polnih zvočnih in vizualnih učinkov, opozori jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. Vodnikova domačija, ki začasno gostuje v Trubarjevi hiši literature, je za ob 19-ih napovedala predavanje jezikoslovke dr. Alenke Jelovšek o reformaciji in protestantizmu v času Trubarja, pripravili pa so tudi sprehod po Trubarjevi in protestantski Ljubljani pod vodstvom dr. Luka Vidmarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici pa bodo tradicionalni literarni dogodek Dom v jeziku, pod scenarij katerega se podpisuje dr. Kozma Ahačič, povezali nagrajeni sodobni slovenski literati: Uroš Zupan, Roman Rozina, Mojca Kumerdej, Franci Novak, Nataša Velikonja in Maša Ogrizek. Foto: Boštjan Podlogar / Trubarjeva domačija
Kakršna koli ustvarjalnost v slovenščini na neki način temelji na Primožu Trubarju, ki je prvi pisal v našem jeziku. In kaj je pri Trubarju še danes tako aktualno? Tako, kot je želel on v svojih knjigah širiti bralno kulturo med prebivalstvom, ki si v resnici slovenskega branja sploh ni želelo, smo tudi danes pred podobnim izzivom, kako ohranjati bralno kulturo, ki se bori s poplavo hitrih informacij, polnih zvočnih in vizualnih učinkov, opozori jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. Vodnikova domačija, ki začasno gostuje v Trubarjevi hiši literature, je za ob 19-ih napovedala predavanje jezikoslovke dr. Alenke Jelovšek o reformaciji in protestantizmu v času Trubarja, pripravili pa so tudi sprehod po Trubarjevi in protestantski Ljubljani pod vodstvom dr. Luka Vidmarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici pa bodo tradicionalni literarni dogodek Dom v jeziku, pod scenarij katerega se podpisuje dr. Kozma Ahačič, povezali nagrajeni sodobni slovenski literati: Uroš Zupan, Roman Rozina, Mojca Kumerdej, Franci Novak, Nataša Velikonja in Maša Ogrizek. Foto: Boštjan Podlogar / Trubarjeva domačija
Ars
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
Ars
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Ars
Ljubljana ta konec tedna gosti spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo. Gre za izjemen dogodek, saj še nikoli doslej ni bilo pri nas hkrati toliko vodilnih nemških literatov, jezikoslovcev in publicistov. Sinoči so nemški in slovenski akademiki razpravljali na temo jezika in kulture v času krize identitet. Predsednik akademije Ernst Osterkamp je o izzivih na tem področju povedal: Varovati se moramo neke vrste pavšalnega kulturnega pesimizma, ki ne vodi nikamor. V umetniškem sistemu se vedno nekaj spreminja in vedno na novo izoblikujemo in definiramo, kaj je res relevantno. Morda se bo res zgodilo, da se bo literatura na splošno na nek način umaknila v ozadje, po drugi strani pa se bodo pojavili, lahko bi rekel, obsedeni posamezniki, ki si življenja brez literature sploh ne bodo znali predstavljati. Razvijajo nove oblike ustvarjalnosti, morda v nakladi 100 izvodov, a tako je deloval že Stefan George na prelomu stoletja. To ni nič novega in podleganje kulturnemu pesimizmu ne bo kaj dosti koristilo (foto:Katja Kodba).
Ljubljana ta konec tedna gosti spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo. Gre za izjemen dogodek, saj še nikoli doslej ni bilo pri nas hkrati toliko vodilnih nemških literatov, jezikoslovcev in publicistov. Sinoči so nemški in slovenski akademiki razpravljali na temo jezika in kulture v času krize identitet. Predsednik akademije Ernst Osterkamp je o izzivih na tem področju povedal: Varovati se moramo neke vrste pavšalnega kulturnega pesimizma, ki ne vodi nikamor. V umetniškem sistemu se vedno nekaj spreminja in vedno na novo izoblikujemo in definiramo, kaj je res relevantno. Morda se bo res zgodilo, da se bo literatura na splošno na nek način umaknila v ozadje, po drugi strani pa se bodo pojavili, lahko bi rekel, obsedeni posamezniki, ki si življenja brez literature sploh ne bodo znali predstavljati. Razvijajo nove oblike ustvarjalnosti, morda v nakladi 100 izvodov, a tako je deloval že Stefan George na prelomu stoletja. To ni nič novega in podleganje kulturnemu pesimizmu ne bo kaj dosti koristilo (foto:Katja Kodba).
Ars
Joannes Antonius Scopoli je postavil temelje naravoslovne znanosti na Slovenskem. Različne naravoslovne ustanove v Sloveniji so zato združile moči in pripravile številne dogodke ob obletnici. V Prirodoslovnem muzeju so odkrili Scopolijev doprsni kip, Pošta Slovenije je izdala njegovo osebno znamko, v Idriji, v kateri je Scopoli služboval v tamkajšnjem rudniku, pa je bil mednarodni strokovni posvet. Foto (izrez): Wikipedia
Joannes Antonius Scopoli je postavil temelje naravoslovne znanosti na Slovenskem. Različne naravoslovne ustanove v Sloveniji so zato združile moči in pripravile številne dogodke ob obletnici. V Prirodoslovnem muzeju so odkrili Scopolijev doprsni kip, Pošta Slovenije je izdala njegovo osebno znamko, v Idriji, v kateri je Scopoli služboval v tamkajšnjem rudniku, pa je bil mednarodni strokovni posvet. Foto (izrez): Wikipedia
Ars
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil sinoči pogovor z enim od najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, filozofom Rüdigerjem Safranskim. Dogodek so pripravili na večer pred spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljni problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence (foto: EPA).
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil sinoči pogovor z enim od najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, filozofom Rüdigerjem Safranskim. Dogodek so pripravili na večer pred spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljni problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence (foto: EPA).
Ars
V mariborskem gledališču se začenja Borštnikovo srečanje. V prvem delu bo ponudil pester spremljevalni program, po petkovem uradnem odprtju festivala pa se bo v soboto začel še tekmovalni program z dvanajstimi uprizoritvami slovenskih gledališč. Festival se bo končal v nedeljo, 18. junija, s podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Foto: Borštnikovo srečanje (detajl fotografije)
V mariborskem gledališču se začenja Borštnikovo srečanje. V prvem delu bo ponudil pester spremljevalni program, po petkovem uradnem odprtju festivala pa se bo v soboto začel še tekmovalni program z dvanajstimi uprizoritvami slovenskih gledališč. Festival se bo končal v nedeljo, 18. junija, s podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Foto: Borštnikovo srečanje (detajl fotografije)
Ars
Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.
Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.
Ars
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
Ars
V ljubljanski Cukrarni so pripravili prav poseben literarno-glasbeni dogodek. Založba Beletrina je z njim obeležila jubilej svojih dveh prepoznavnih avtorjev in sodelavcev: Aleša Štegra in Jurija Hudolina, ki oba v teh majskih dneh praznujeta 50. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Beletrina med bralce poslala njuni novi knjigi: Jurij Hudolin je izdal roman Čas lepih žensk, Aleš Šteger pa je med platnicami znova zbral 12 besedil in številne fotografije, ki so nastajale zadnjih 12 let med njegovim projektom spontanih, nerevidiranih 12-urnih pisanj na različnih lokacijah po svetu z naslovom Na kraju zapisano. Foto: Beletrina
V ljubljanski Cukrarni so pripravili prav poseben literarno-glasbeni dogodek. Založba Beletrina je z njim obeležila jubilej svojih dveh prepoznavnih avtorjev in sodelavcev: Aleša Štegra in Jurija Hudolina, ki oba v teh majskih dneh praznujeta 50. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Beletrina med bralce poslala njuni novi knjigi: Jurij Hudolin je izdal roman Čas lepih žensk, Aleš Šteger pa je med platnicami znova zbral 12 besedil in številne fotografije, ki so nastajale zadnjih 12 let med njegovim projektom spontanih, nerevidiranih 12-urnih pisanj na različnih lokacijah po svetu z naslovom Na kraju zapisano. Foto: Beletrina
Ars
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so včeraj odprli razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO in razglasili prejemnico te osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike pri nas. To je postala Ana Likar, ki je prepričala s temo čarovniških procesov, poleg nje pa so bili nominirani še Nik Erik Neubauer, Maja Bojanić ter Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič. "Prepričal nas je projekt, ki odpira vprašanja zgodovinjenja in na izviren način spregovori o zamolčanih temah ter se pri tem nevsiljivo navezuje na feministični diskurz, ki korenini v lokalnih zgodbah iz daljne preteklosti," so člani žirije zapisali v utemeljitvi nagrade. Delo Ane Likar se obrača k čarovniškim procesom in poskuša misliti manko perspektive obtoženih, navezuje pa se tudi na muzejske kontekste. Umetnica si želi, da prevprašamo pojem čarovništva. Osnova za izbor zmagovalca je sicer razstava, na kateri se štirje finalisti predstavijo z novimi deli. Ta imajo letos zanimiva konceptualna izhodišča in vsebinsko domišljene poudarke, član žirije, Marko Košan pa o prijavljenih delih in finalistih pove še, da prednjači preizpraševanje umetnostnega sistema. Nagrada, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., prejemniku med drugim omogoči rezidenčno bivanje v New Yorku, razstava vseh nominirancev pa bo v Centru in galeriji P74 na ogled do 10. junija. Foto: Dejan Habicht, arhiv Centra in galerije P74
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so včeraj odprli razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO in razglasili prejemnico te osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike pri nas. To je postala Ana Likar, ki je prepričala s temo čarovniških procesov, poleg nje pa so bili nominirani še Nik Erik Neubauer, Maja Bojanić ter Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič. "Prepričal nas je projekt, ki odpira vprašanja zgodovinjenja in na izviren način spregovori o zamolčanih temah ter se pri tem nevsiljivo navezuje na feministični diskurz, ki korenini v lokalnih zgodbah iz daljne preteklosti," so člani žirije zapisali v utemeljitvi nagrade. Delo Ane Likar se obrača k čarovniškim procesom in poskuša misliti manko perspektive obtoženih, navezuje pa se tudi na muzejske kontekste. Umetnica si želi, da prevprašamo pojem čarovništva. Osnova za izbor zmagovalca je sicer razstava, na kateri se štirje finalisti predstavijo z novimi deli. Ta imajo letos zanimiva konceptualna izhodišča in vsebinsko domišljene poudarke, član žirije, Marko Košan pa o prijavljenih delih in finalistih pove še, da prednjači preizpraševanje umetnostnega sistema. Nagrada, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., prejemniku med drugim omogoči rezidenčno bivanje v New Yorku, razstava vseh nominirancev pa bo v Centru in galeriji P74 na ogled do 10. junija. Foto: Dejan Habicht, arhiv Centra in galerije P74
Ars
Začela se je 19. izvedba Knjižnice pod krošnjami, ki prav vsem ponuja možnost, da v poletnih mesecih vsak dan na zelenih javnih površinah berejo izbrane knjige. Tokratna izvedba prinaša šestnajst krajev oziroma triindvajset bralnih otokov, razporejenih po prestolnici, širom Slovenije in v zamejstvu. Projekt podpirajo nevladne organizacije, javni zavodi, občine in zasebni pobudniki, pomembno vlogo pa imajo tudi slovenske založbe, ki projekt z donacijami knjig podpirajo od samega začetka. Organizatorji veliko pozornost namenjajo izboru kvalitetne literature, s katero k branju nagovarjajo vse starostne skupine. Čeprav je projekt namenjen predvsem branju, prinaša tudi nekaj dogodkov, ki bodo potekali vse poletje na lokacijah bralnih otokov. Za te skrbijo lokalne partnerske organizacije s svojimi podporniki in ekipami. Bralni otoki se razlikujejo po obsegu in vsebinah, vsem pa je skupna ljubezen do branja in knjig. Foto: Gaja Naja Rojec, zavod Divja misel
Začela se je 19. izvedba Knjižnice pod krošnjami, ki prav vsem ponuja možnost, da v poletnih mesecih vsak dan na zelenih javnih površinah berejo izbrane knjige. Tokratna izvedba prinaša šestnajst krajev oziroma triindvajset bralnih otokov, razporejenih po prestolnici, širom Slovenije in v zamejstvu. Projekt podpirajo nevladne organizacije, javni zavodi, občine in zasebni pobudniki, pomembno vlogo pa imajo tudi slovenske založbe, ki projekt z donacijami knjig podpirajo od samega začetka. Organizatorji veliko pozornost namenjajo izboru kvalitetne literature, s katero k branju nagovarjajo vse starostne skupine. Čeprav je projekt namenjen predvsem branju, prinaša tudi nekaj dogodkov, ki bodo potekali vse poletje na lokacijah bralnih otokov. Za te skrbijo lokalne partnerske organizacije s svojimi podporniki in ekipami. Bralni otoki se razlikujejo po obsegu in vsebinah, vsem pa je skupna ljubezen do branja in knjig. Foto: Gaja Naja Rojec, zavod Divja misel
Ars
AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, je tretjič podelila nagrade za slovenske avdiovizualne presežke. V osrednjem sklopu je kriterij gledanost na televizijskih programih lani – prvo zvezdo oriona je tako prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, ki je s prvo serijo prve sezone dosegla 272.692 gledalcev. Sledijo nadaljevanke Leninov Park, Dolina rož in v Imenu ljudstva 2, vse v produkciji RTV Slovenija, pa Pro Plusova serija Sekirca v med. Na šestem mestu je dokumentarec o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film in na sedmem RTV-jeva nadaljevanka Trigrad. Podelili so še nagrade za igro, za ustvarjalno izvirnost in študentsko nagrado. Strokovno žirijo so sestavljali publicistka Jedrt Jež Furlan, likovnica Zora Stančič, arhitekt Boštjan Vuga in kot predsedujoči kolumnist Leon Magdalenc. Pogovarjali smo se z njim in z idejnim očetom nagrad orion Metodom Pevcem, ki je predsedoval žiriji za študentsko nagrado Žarka Lužnika. Foto: Pixabay
AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, je tretjič podelila nagrade za slovenske avdiovizualne presežke. V osrednjem sklopu je kriterij gledanost na televizijskih programih lani – prvo zvezdo oriona je tako prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, ki je s prvo serijo prve sezone dosegla 272.692 gledalcev. Sledijo nadaljevanke Leninov Park, Dolina rož in v Imenu ljudstva 2, vse v produkciji RTV Slovenija, pa Pro Plusova serija Sekirca v med. Na šestem mestu je dokumentarec o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film in na sedmem RTV-jeva nadaljevanka Trigrad. Podelili so še nagrade za igro, za ustvarjalno izvirnost in študentsko nagrado. Strokovno žirijo so sestavljali publicistka Jedrt Jež Furlan, likovnica Zora Stančič, arhitekt Boštjan Vuga in kot predsedujoči kolumnist Leon Magdalenc. Pogovarjali smo se z njim in z idejnim očetom nagrad orion Metodom Pevcem, ki je predsedoval žiriji za študentsko nagrado Žarka Lužnika. Foto: Pixabay
Ars
Čas cesarske cenzure od Jožefa II. do prve svetovne vojne je za Slovence eno izmed najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij v zgodovini cenzure. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava o tem obdobju, ko je cenzura krojila podobo slovenske literature in kulture. Na fotografiji je Miroslav Vilhar (1818-1871), pisatelj in urednik, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku (hrani NUK).
Čas cesarske cenzure od Jožefa II. do prve svetovne vojne je za Slovence eno izmed najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij v zgodovini cenzure. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava o tem obdobju, ko je cenzura krojila podobo slovenske literature in kulture. Na fotografiji je Miroslav Vilhar (1818-1871), pisatelj in urednik, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku (hrani NUK).
Ars
Nocoj ob 20.00 bo v Komornem studia programa Ars premiera radijskega koncerta izjemnih glasbenih umetnikov: nastopila bosta saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee. Po izvedenem koncertu poslušajte pogovor z umetnikoma, podrobneje o koncertu Tjaša Krajnc.
Nocoj ob 20.00 bo v Komornem studia programa Ars premiera radijskega koncerta izjemnih glasbenih umetnikov: nastopila bosta saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee. Po izvedenem koncertu poslušajte pogovor z umetnikoma, podrobneje o koncertu Tjaša Krajnc.
Ars
V Ljubljani so podelili Plečnikova odličja, najvišja strokovna priznanja na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti pri nas. Strokovna žirija je Plečnikovo nagrado namenila projektu Odprta knjižnica v osnovni šoli Vič, ki ga podpisujejo Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta, podelili pa so tudi tri Plečnikove medalje in dve štipendiji. Avtorji nagrajenega projekta so dobili nalogo vzpostaviti novo učilnico – to so uredili v stari knjižnici, novo knjižnico pa ustvarili kar v neizkoriščeni avli. Tako so po mnenju žirije vzpostavili nepričakovano novo stičišče vednosti in srečevanj. Gre za manjši projekt, kakršni redko prejmejo glavne nagrade, a kot pravi soavtor projekta, Matjaž Bolčina, ima lahko majhen projekt veliko idejo. Žirija je sicer izpostavila, da številni prispeli predlogi in odlikovani projekti oživljajo obstoječe stavbe, poudarjajo skupnost in materialnost, zlasti z vidika podnebnih in družbenih sprememb. Sklad Jožeta Plečnika letos zaznamuje jubilej – nagrade so podelili že petdesetič. Predsednik sklada, Boštjan Vuga, poudarja, da odlikujejo projekte, kjer ne gre le za snovanje prostorov, temveč sprememb v družbi. Glavni nagradi bo posvečena razstava v Galeriji DESSA, v Plečnikovi hiši pa so predstavljeni tudi drugi prejemniki odlikovanj. Foto: Ana Skobe
V Ljubljani so podelili Plečnikova odličja, najvišja strokovna priznanja na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti pri nas. Strokovna žirija je Plečnikovo nagrado namenila projektu Odprta knjižnica v osnovni šoli Vič, ki ga podpisujejo Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta, podelili pa so tudi tri Plečnikove medalje in dve štipendiji. Avtorji nagrajenega projekta so dobili nalogo vzpostaviti novo učilnico – to so uredili v stari knjižnici, novo knjižnico pa ustvarili kar v neizkoriščeni avli. Tako so po mnenju žirije vzpostavili nepričakovano novo stičišče vednosti in srečevanj. Gre za manjši projekt, kakršni redko prejmejo glavne nagrade, a kot pravi soavtor projekta, Matjaž Bolčina, ima lahko majhen projekt veliko idejo. Žirija je sicer izpostavila, da številni prispeli predlogi in odlikovani projekti oživljajo obstoječe stavbe, poudarjajo skupnost in materialnost, zlasti z vidika podnebnih in družbenih sprememb. Sklad Jožeta Plečnika letos zaznamuje jubilej – nagrade so podelili že petdesetič. Predsednik sklada, Boštjan Vuga, poudarja, da odlikujejo projekte, kjer ne gre le za snovanje prostorov, temveč sprememb v družbi. Glavni nagradi bo posvečena razstava v Galeriji DESSA, v Plečnikovi hiši pa so predstavljeni tudi drugi prejemniki odlikovanj. Foto: Ana Skobe
Ars
Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija je umrl v enaindevetdesetem letu starosti. Literarni opus Vena Tauferja je obsežen in nespregledljiv v sodobni slovenski književnosti. Objavil je petnajst pesniških zbirk, prvo, Svinčene zvezde, leta 1958 in zadnjo, Pismo v steklenici, leta 2006. Veno Taufer je bil prvi pravi slovenski modernist in avantgardist v poeziji, kot piše Janko Kos: »motivi in ideje so zanj igra, resignacija in upor ostajata v okviru razumskega ali slikovitega sestavljanja pojmov.« Za pesniško ustvarjanje je dobil najvidnejše slovenske nagrade: Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo, pa tudi mednarodne – bil je redni član evropske pesniške akademije. Kot pesnik je bil Veno Taufer tudi izjemen prevajalec poezije iz angleščine, prevajal je, na primer, Thomasa Stearnsa Eliota, Ezra Pounda, Teda Hughesa, pa tudi iz južnoslovanskih jezikov. Napisal je drami Prometej ali tema v zenici sonca ter Odisej in sin ali svet in dom. Leta 1990 je to dramo njegov sin Vito Taufer postavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča in je imela velik odmev doma in na tujem. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju v srednjeevrospkem prostoru ter ga dvanajst let vodil kot predsednik. Veno Taufer se je vedno zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem in je bil izrazito družbeno angažiran. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije - bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije leta 1989.
Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija je umrl v enaindevetdesetem letu starosti. Literarni opus Vena Tauferja je obsežen in nespregledljiv v sodobni slovenski književnosti. Objavil je petnajst pesniških zbirk, prvo, Svinčene zvezde, leta 1958 in zadnjo, Pismo v steklenici, leta 2006. Veno Taufer je bil prvi pravi slovenski modernist in avantgardist v poeziji, kot piše Janko Kos: »motivi in ideje so zanj igra, resignacija in upor ostajata v okviru razumskega ali slikovitega sestavljanja pojmov.« Za pesniško ustvarjanje je dobil najvidnejše slovenske nagrade: Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo, pa tudi mednarodne – bil je redni član evropske pesniške akademije. Kot pesnik je bil Veno Taufer tudi izjemen prevajalec poezije iz angleščine, prevajal je, na primer, Thomasa Stearnsa Eliota, Ezra Pounda, Teda Hughesa, pa tudi iz južnoslovanskih jezikov. Napisal je drami Prometej ali tema v zenici sonca ter Odisej in sin ali svet in dom. Leta 1990 je to dramo njegov sin Vito Taufer postavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča in je imela velik odmev doma in na tujem. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju v srednjeevrospkem prostoru ter ga dvanajst let vodil kot predsednik. Veno Taufer se je vedno zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem in je bil izrazito družbeno angažiran. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije - bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije leta 1989.
Ars
Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA
Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA
Ars
Kaj je prostor? To vprašanje si zastavlja in nanj ustvarjalno odgovarja več kot 30 umetniških projektov 17. mednarodnega festivala Svetlobna gverila. Iskanje dialoga med Svetlobno gverilo in mestom, njegovim javnim prostorom, je od vedno bistvo festivala – svetloba se plazi v pore Ljubljanskih ulic, celo v smetnjake, na strehe – a letos je v tej temi še nekaj več: raziskuje mentalni, metafizični, socialno-politični, vesoljni in nenazadnje, jasno, virtualni prostor. Foto: Svetlobna gverila, projekt Sophie Guyot Pomen pomena na Trgu francoske revolucije
Kaj je prostor? To vprašanje si zastavlja in nanj ustvarjalno odgovarja več kot 30 umetniških projektov 17. mednarodnega festivala Svetlobna gverila. Iskanje dialoga med Svetlobno gverilo in mestom, njegovim javnim prostorom, je od vedno bistvo festivala – svetloba se plazi v pore Ljubljanskih ulic, celo v smetnjake, na strehe – a letos je v tej temi še nekaj več: raziskuje mentalni, metafizični, socialno-politični, vesoljni in nenazadnje, jasno, virtualni prostor. Foto: Svetlobna gverila, projekt Sophie Guyot Pomen pomena na Trgu francoske revolucije
Ars
Danes so v Haagu razglasili rezultate 69. mednarodne skladateljske tribune Rostrum, edinstvenega foruma za radijsko izmenjavo in presojanje posnetkov sodobne glasbe. Ponovil se je za slovensko glasbo izjemen razplet iz leta 2015, ko je v mladi kategoriji slavil Matej Bonin, priporočilo v splošni pa je prejel Vito Žuraj. V mladi kategoriji skladateljev pod 30 letom starosti je letos največ točk namreč prejela skladba The Card Players za godalni orkester slovenskega skladatelja Matica Romiha, rojenega leta 1996. Z letošnjim letom mladi skladatelji ne prejmejo naročila novega dela, bo pa zato Matic Romih, ki je navdušil delegate, kot spodbudo za nadaljnje delo prejel finančno podporo. Skladba The Card Players izhaja iz slike Kvartopirci baročnega slikarja Almanacha, katere motivi so igranje kart, veseljačenje, družabnost in sproščenost. Vse to je mladi skladatelj skušal izraziti v delu, ki je nastalo po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije za Sozvočje svetov – Slike z razstave v sodelovanju z oddelkom za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani. Edinstven uspeh slovenske glasbe je, da je hkrati v splošni kategoriji med devetimi priporočenimi deli, ki bodo deležna še posebej pogostega predvajanja na radijskih postajah, tudi delo Larise Vrhunc Tako tiho v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Skladba je nastala v okviru projekta B-Air, izvedena je bila na več koncertih za dojenčke, malčke, otroke z motnjami v razvoju, njihove starše in spremljevalce, sledila pa je še izvedba v klasičnem koncertnem kontekstu za odraslo publiko. Letos sta bili v splošni kategoriji na vrhu izenačeni deli Nuit francoskega skladatelja Othmana Louatija in Jubelhemd Švedinje Lise Streich – slednja je prejela več najvišjih ocen, dvanajstic, in bo zato dobila naročilo za novo večjo orkestrsko skladbo. Poleg tega so na Rostrumu potekale volitve novega predsedujočega tribuni in na tem mestu je švedskega glasbenega producenta nasledil Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars. Veliko več o dogajanju v Haagu lahko na programu Ars slišite naslednji teden v sredini večerni oddaji Arsov art atelje.
Danes so v Haagu razglasili rezultate 69. mednarodne skladateljske tribune Rostrum, edinstvenega foruma za radijsko izmenjavo in presojanje posnetkov sodobne glasbe. Ponovil se je za slovensko glasbo izjemen razplet iz leta 2015, ko je v mladi kategoriji slavil Matej Bonin, priporočilo v splošni pa je prejel Vito Žuraj. V mladi kategoriji skladateljev pod 30 letom starosti je letos največ točk namreč prejela skladba The Card Players za godalni orkester slovenskega skladatelja Matica Romiha, rojenega leta 1996. Z letošnjim letom mladi skladatelji ne prejmejo naročila novega dela, bo pa zato Matic Romih, ki je navdušil delegate, kot spodbudo za nadaljnje delo prejel finančno podporo. Skladba The Card Players izhaja iz slike Kvartopirci baročnega slikarja Almanacha, katere motivi so igranje kart, veseljačenje, družabnost in sproščenost. Vse to je mladi skladatelj skušal izraziti v delu, ki je nastalo po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije za Sozvočje svetov – Slike z razstave v sodelovanju z oddelkom za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani. Edinstven uspeh slovenske glasbe je, da je hkrati v splošni kategoriji med devetimi priporočenimi deli, ki bodo deležna še posebej pogostega predvajanja na radijskih postajah, tudi delo Larise Vrhunc Tako tiho v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Skladba je nastala v okviru projekta B-Air, izvedena je bila na več koncertih za dojenčke, malčke, otroke z motnjami v razvoju, njihove starše in spremljevalce, sledila pa je še izvedba v klasičnem koncertnem kontekstu za odraslo publiko. Letos sta bili v splošni kategoriji na vrhu izenačeni deli Nuit francoskega skladatelja Othmana Louatija in Jubelhemd Švedinje Lise Streich – slednja je prejela več najvišjih ocen, dvanajstic, in bo zato dobila naročilo za novo večjo orkestrsko skladbo. Poleg tega so na Rostrumu potekale volitve novega predsedujočega tribuni in na tem mestu je švedskega glasbenega producenta nasledil Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars. Veliko več o dogajanju v Haagu lahko na programu Ars slišite naslednji teden v sredini večerni oddaji Arsov art atelje.
Ars
Celjsko gledališče je pripravilo še zadnjo premiero v sezoni. Gre za krstno uprizoritev predstave Tega okusa še niste poskusili, avtorica dramskega besedila Maja Šorli pa je leta 2021 za omenjeno delo prejela Grumovo nagrado. Drama analizira družbo, kjer sta javna in osebna sfera naših življenj močno prepletena. Napisana je v estetiki Netflix nadaljevank (foto: SLG Celje).
Celjsko gledališče je pripravilo še zadnjo premiero v sezoni. Gre za krstno uprizoritev predstave Tega okusa še niste poskusili, avtorica dramskega besedila Maja Šorli pa je leta 2021 za omenjeno delo prejela Grumovo nagrado. Drama analizira družbo, kjer sta javna in osebna sfera naših življenj močno prepletena. Napisana je v estetiki Netflix nadaljevank (foto: SLG Celje).
Ars
Slovenski paviljon na mednarodnem arhitekturnem bienalu v Arsenalu v Benetkah nosi naslov +/– 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture. Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič se v iskanju ekoloških rešitev obračajo k preprosti arhitekturi iz preteklosti, kot je na primer planšarska koča na Veliki planini. Foto (izrez): Klemen Ilovar
Slovenski paviljon na mednarodnem arhitekturnem bienalu v Arsenalu v Benetkah nosi naslov +/– 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture. Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič se v iskanju ekoloških rešitev obračajo k preprosti arhitekturi iz preteklosti, kot je na primer planšarska koča na Veliki planini. Foto (izrez): Klemen Ilovar
Ars
V Cannesu bo filmski festival trajal vse do prihodnje sobote, 21 celovečercev se poteguje za zlato palmo, žiriji pa letos predseduje Ruben Östlund. O uvodnem večeru z novim filmom francoske režiserke Mäiwenn, ki je vlogo francoskega kralja Ludvika XV zaupala Johnnyju Deppu, iz Cannesa Ingrid Kovač Brus. Foto: Ingrid Kovač Brus
V Cannesu bo filmski festival trajal vse do prihodnje sobote, 21 celovečercev se poteguje za zlato palmo, žiriji pa letos predseduje Ruben Östlund. O uvodnem večeru z novim filmom francoske režiserke Mäiwenn, ki je vlogo francoskega kralja Ludvika XV zaupala Johnnyju Deppu, iz Cannesa Ingrid Kovač Brus. Foto: Ingrid Kovač Brus
Ars
Ob šestdeseti obletnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars! Besedilo drame je napisala hrvaška igralka in dramatičarka Ana Marija Veselčić, prevedla jo je Lara Wolf, ki v igri tudi nastopa. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginji sta bili Kaja Novosel in Katja Markič, lektor pa Martin Vrtačnik. Z glasbo je igro opremila Darja Hlavka Godina, tonska mojstra sta bila Matjaž Miklič in Urban Gruden, kostumograf pri nocojšnji predstavi pa Claudi Sovre Mikelj. Nastopili bodo igralci: Lara Wolf, Lara Fortuna, Jure Žavbi, Lučka Počkaj in Filip Štepec. V Domovcih gre za temo otrok, ki se zaradi različnih vzrokov znajdejo v domu, sirotišnici, zavodu, instituciji skratka, o kateri vemo vse in nič, zato je njihova pripoved v novi radijski igri toliko bolj pretresljiva, na trenutke pa tudi humorna.
Ob šestdeseti obletnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars! Besedilo drame je napisala hrvaška igralka in dramatičarka Ana Marija Veselčić, prevedla jo je Lara Wolf, ki v igri tudi nastopa. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginji sta bili Kaja Novosel in Katja Markič, lektor pa Martin Vrtačnik. Z glasbo je igro opremila Darja Hlavka Godina, tonska mojstra sta bila Matjaž Miklič in Urban Gruden, kostumograf pri nocojšnji predstavi pa Claudi Sovre Mikelj. Nastopili bodo igralci: Lara Wolf, Lara Fortuna, Jure Žavbi, Lučka Počkaj in Filip Štepec. V Domovcih gre za temo otrok, ki se zaradi različnih vzrokov znajdejo v domu, sirotišnici, zavodu, instituciji skratka, o kateri vemo vse in nič, zato je njihova pripoved v novi radijski igri toliko bolj pretresljiva, na trenutke pa tudi humorna.
Ars
Mjanmarska pisateljica in aktivistka Ma Thida, ki predseduje Penovemu odboru pisateljev v zaporu, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani gostja literanega večera Pogum Mjanmara. Dogodek so pripravili na predvečer 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Ma Thida je tudi osebna zdravnica nekdanje predsednice mjanmarske vlade Aung San Su Či (vir fotografije: Cankarjev dom).
Mjanmarska pisateljica in aktivistka Ma Thida, ki predseduje Penovemu odboru pisateljev v zaporu, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani gostja literanega večera Pogum Mjanmara. Dogodek so pripravili na predvečer 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Ma Thida je tudi osebna zdravnica nekdanje predsednice mjanmarske vlade Aung San Su Či (vir fotografije: Cankarjev dom).
Ars
V Novi pošti v Ljubljani je potekala predstavitev prevoda Končajmo že s samim sabo (Maska, 2023) Laurenta de Sutterja (1977). Avtor, ki je sicer profesor teorije prava na bruseljski Vrije Universiteit in pisec številnih del, ki se lotevajo analize sodobnih družbenih in političnih pojavov, je imel kratko predavanje z naslovom Več odtujitve, prosim!, nato pa se je z njim pogovarjal prof. dr. Mladen Dolar. Tako predavanje kot prevedeno delo se navezujeta na obsedenost s sebstvom, ki ga Sutter analizira skozi zgodovino in ga umesti v današnji družbeni kontekst. Še več, pokaže, kako v tem, ko poskušamo postati mi sami, postanemo podvrženi nadzoru, in zakaj je zato potrebno, da ne postanemo "nekdo", temveč – "kar nekdo". Foto: Gregor Podlogar
V Novi pošti v Ljubljani je potekala predstavitev prevoda Končajmo že s samim sabo (Maska, 2023) Laurenta de Sutterja (1977). Avtor, ki je sicer profesor teorije prava na bruseljski Vrije Universiteit in pisec številnih del, ki se lotevajo analize sodobnih družbenih in političnih pojavov, je imel kratko predavanje z naslovom Več odtujitve, prosim!, nato pa se je z njim pogovarjal prof. dr. Mladen Dolar. Tako predavanje kot prevedeno delo se navezujeta na obsedenost s sebstvom, ki ga Sutter analizira skozi zgodovino in ga umesti v današnji družbeni kontekst. Še več, pokaže, kako v tem, ko poskušamo postati mi sami, postanemo podvrženi nadzoru, in zakaj je zato potrebno, da ne postanemo "nekdo", temveč – "kar nekdo". Foto: Gregor Podlogar
Ars
Keramika ima dolgo tradicijo, po svetu in pri nas, hkrati pa se v njej nenehno inovira, razvija nove tehnologije in umetniške rešitve. Da keramična ustvarjalnost presega le uporabne in dekorativne predmete je že odveč poudarjati, pa vendar, to širino s številnimi primeri iz aktualne sodobne prakse letos petič prikazuje Mednarodni trienale keramike UNICUM, katerega osrednjo razstavo si lahko ogledamo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ta je vpet v širši projekt petih razstav Keramika danes. Foto: Žiga Bratoš
Keramika ima dolgo tradicijo, po svetu in pri nas, hkrati pa se v njej nenehno inovira, razvija nove tehnologije in umetniške rešitve. Da keramična ustvarjalnost presega le uporabne in dekorativne predmete je že odveč poudarjati, pa vendar, to širino s številnimi primeri iz aktualne sodobne prakse letos petič prikazuje Mednarodni trienale keramike UNICUM, katerega osrednjo razstavo si lahko ogledamo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ta je vpet v širši projekt petih razstav Keramika danes. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, danes poznanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim tudi našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. V Galeriji Božidar Jakac s 94-imi deli gostuje potujoča razstava Nádežda Pétrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki, ki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane ter so ji pridali še 30 slik slovenskih likovnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije
Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, danes poznanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim tudi našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. V Galeriji Božidar Jakac s 94-imi deli gostuje potujoča razstava Nádežda Pétrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki, ki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane ter so ji pridali še 30 slik slovenskih likovnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije
Ars
Arhitektura ne more samostojno reševati sveta, lahko pa soustvarja boljšo prihodnost. Številni projekti, razstave in bienali prav to njeno vlogo postavljajo vse bolj v ospredje. Tako tudi kuratorka letošnjega arhitekturnega beneškega bienala Lesley Lokko predstavlja idejo laboratorija za prihodnost. Odprli ga bodo čez teden dni; slovenski paviljon pa so v petek predstavili na ministrstvu za kulturo, potem ko so iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje konec lanskega leta sporočili, da nas bosta zastopali pisarni Mertelj - Vrabič, Arhitekti in Vidic -Grohar, Arhitekti s temo energetske učinkovitosti. Zaradi energetske krize, v kateri se je znašla Evropa, je tema energetske učinkovitosti zgradb še bolj aktualna. A to se danes prepogosto dojema le v tehnično-zakonodajnem smislu, pri tem pa so arhitektura zgradbe in sistemi ogrevanja in ohlajevanja razumljeni ločeno, pravijo ustvarjalci slovenskega paviljona, ki se obračajo k vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij. Vsakdanje, ljudske hiše naših prednikov so bile namreč po njihovih besedah energetsko smiselno in učinkovito načrtovane že v sami arhitekturni zasnovi. Sodelovali so s petdesetimi mlajšimi evropskimi arhitekti, ki so iskali uspešne vernakularne rešitve v svojih okoljih. Predstavljajo jih v katalogu, izbor pa bodo vključili v paviljon prek principov kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop in razširjen obod. Foto: Ekipa slovenskega paviljona: Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj, Jure Grohar in Anja Vidic, avtor fotografije: Klemen Ilovar
Arhitektura ne more samostojno reševati sveta, lahko pa soustvarja boljšo prihodnost. Številni projekti, razstave in bienali prav to njeno vlogo postavljajo vse bolj v ospredje. Tako tudi kuratorka letošnjega arhitekturnega beneškega bienala Lesley Lokko predstavlja idejo laboratorija za prihodnost. Odprli ga bodo čez teden dni; slovenski paviljon pa so v petek predstavili na ministrstvu za kulturo, potem ko so iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje konec lanskega leta sporočili, da nas bosta zastopali pisarni Mertelj - Vrabič, Arhitekti in Vidic -Grohar, Arhitekti s temo energetske učinkovitosti. Zaradi energetske krize, v kateri se je znašla Evropa, je tema energetske učinkovitosti zgradb še bolj aktualna. A to se danes prepogosto dojema le v tehnično-zakonodajnem smislu, pri tem pa so arhitektura zgradbe in sistemi ogrevanja in ohlajevanja razumljeni ločeno, pravijo ustvarjalci slovenskega paviljona, ki se obračajo k vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij. Vsakdanje, ljudske hiše naših prednikov so bile namreč po njihovih besedah energetsko smiselno in učinkovito načrtovane že v sami arhitekturni zasnovi. Sodelovali so s petdesetimi mlajšimi evropskimi arhitekti, ki so iskali uspešne vernakularne rešitve v svojih okoljih. Predstavljajo jih v katalogu, izbor pa bodo vključili v paviljon prek principov kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop in razširjen obod. Foto: Ekipa slovenskega paviljona: Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj, Jure Grohar in Anja Vidic, avtor fotografije: Klemen Ilovar
Ars
Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu. Foto: Marko Golja
Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu. Foto: Marko Golja
Ars
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke. Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel. Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja. »Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev. V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma. Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke. Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel. Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja. »Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev. V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma. Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
Ars
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava. "Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji. Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi. Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka". Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava. "Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji. Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi. Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka". Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Ars
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984. France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja: "Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati." Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič: "Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati." France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984. France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja: "Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati." Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič: "Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati." France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Ars
Potovanje po albumu 'Ali je še kaj prostora', ki je izšel leta 2020, prinaša veliko mehkobe, poslušalcem pa je večina vsebine že dobro znana. O nastanku pesmi, ozadju le-teh, ter pogumu pevke, ki se zadnja leta podpisuje tudi pod glasbo in besedila odpetega, v iskrenem pogovoru v oddaji Srce šansona.
Potovanje po albumu 'Ali je še kaj prostora', ki je izšel leta 2020, prinaša veliko mehkobe, poslušalcem pa je večina vsebine že dobro znana. O nastanku pesmi, ozadju le-teh, ter pogumu pevke, ki se zadnja leta podpisuje tudi pod glasbo in besedila odpetega, v iskrenem pogovoru v oddaji Srce šansona.
Ars
Slovenija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja s skoraj 30 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, na priložnost, ki jo bomo mogoče ponovno dočakali šele čez pet desetletij. Med slovenskimi avtorji je bil tudi v Leipzigu najbolje obiskan Slavoj Žižek. Častna gostja pa je Avstrija. Foto: Leipziger Messe / Jens Schlüter
Slovenija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja s skoraj 30 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, na priložnost, ki jo bomo mogoče ponovno dočakali šele čez pet desetletij. Med slovenskimi avtorji je bil tudi v Leipzigu najbolje obiskan Slavoj Žižek. Častna gostja pa je Avstrija. Foto: Leipziger Messe / Jens Schlüter
Ars
Od 26. aprila do 1. maja na severu Avstrije poteka že 20. filmski festival CROSSING EUROPE Linz, ob katerem mesto Linz za teden dni postane stičišče sodobne evropske avtorske kinematografije. 39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev. Prispevek je pripravila Petra Meterc, ki se je pogovarjala tudi z režiserko filma Elaha, Mileno Aboyan.
Od 26. aprila do 1. maja na severu Avstrije poteka že 20. filmski festival CROSSING EUROPE Linz, ob katerem mesto Linz za teden dni postane stičišče sodobne evropske avtorske kinematografije. 39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev. Prispevek je pripravila Petra Meterc, ki se je pogovarjala tudi z režiserko filma Elaha, Mileno Aboyan.
Ars
26. aprila je minilo stoletje od rojstva publicistke, prevajalke ter filmske in gledališke kritičarke Rape Šuklje. Bila je dolgoletna urednica radijske oddaje Gremo v kino, znana po svojih žlahtnih in iskrivih kritikah. Ob delu za radio je delovala kot prevajalka: v slovenščino je prevedla številna literarna dela, med drugim Sliko Doriana Graya Oscarja Wilda. Prispevek o njenem ustvarjanju je pripravil Urban Tarman.
26. aprila je minilo stoletje od rojstva publicistke, prevajalke ter filmske in gledališke kritičarke Rape Šuklje. Bila je dolgoletna urednica radijske oddaje Gremo v kino, znana po svojih žlahtnih in iskrivih kritikah. Ob delu za radio je delovala kot prevajalka: v slovenščino je prevedla številna literarna dela, med drugim Sliko Doriana Graya Oscarja Wilda. Prispevek o njenem ustvarjanju je pripravil Urban Tarman.
Ars
2. maj bo v Kinodvoru v Ljubljani posvečen Slovenskim filmom, za katere le redko slišimo. Marcel Štefančič jr. je za dogodek izbral pet filmov: Sončni krik Boštjana Hladnika, Dobri stari pianino Franceta Kosmača, Pomladni veter Rajka Ranfla, Trenutki odločitve Františka Čapa in Krč Boža Šprajca.
2. maj bo v Kinodvoru v Ljubljani posvečen Slovenskim filmom, za katere le redko slišimo. Marcel Štefančič jr. je za dogodek izbral pet filmov: Sončni krik Boštjana Hladnika, Dobri stari pianino Franceta Kosmača, Pomladni veter Rajka Ranfla, Trenutki odločitve Františka Čapa in Krč Boža Šprajca.
Ars
Le dan po dnevu upora proti okupatorju, ki se je včasih imenoval dan osvobodilne fronte, so v Slovenski kinoteki na spored uvrstili mini cikel z naslovom Film OF. V nasprotju z morebitnimi pričakovanji na programu ni partizanskih filmov s področja Slovenije ali nekdanje Jugoslavije, temveč italijanski B-film, Tarantino in film ukrajinske oz. sovjetske režiserke Larise Šepitko. Peterica ožigosanih Enza G. Castellarija iz leta 1977 je, kot so zapisali v Kinoteki, »umazani kult[ni film] notoričnega kralja evropskega žanrskega smetja« in prikazuje razbojniško bando junaških ameriških vojakov, ki se proti koncu druge svetovne vojne klati po razdejani Evropi, zatakne v goltancu nacistične pošasti in mesarske podvige krona z razstrelitvijo vlaka. Film je navdihnil tudi enega izmed najbolj cinefilskih holivudskih režiserjev, Quentina Tarantina. Vzpon Larise Šepitko pa je umeščen v Belorusijo leta 1942. Film, ki je v Berlinu dobil zlatega medveda, pa se je izmaknil sovjetski cenzuri, ker naj bi do solz ganil funkcionarja komunistične partije. S programsko asistentko v Slovenski kinoteki Anjo Banko, ki je pripravila program film OF, se je pogovarjala Tina Poglajen.
Le dan po dnevu upora proti okupatorju, ki se je včasih imenoval dan osvobodilne fronte, so v Slovenski kinoteki na spored uvrstili mini cikel z naslovom Film OF. V nasprotju z morebitnimi pričakovanji na programu ni partizanskih filmov s področja Slovenije ali nekdanje Jugoslavije, temveč italijanski B-film, Tarantino in film ukrajinske oz. sovjetske režiserke Larise Šepitko. Peterica ožigosanih Enza G. Castellarija iz leta 1977 je, kot so zapisali v Kinoteki, »umazani kult[ni film] notoričnega kralja evropskega žanrskega smetja« in prikazuje razbojniško bando junaških ameriških vojakov, ki se proti koncu druge svetovne vojne klati po razdejani Evropi, zatakne v goltancu nacistične pošasti in mesarske podvige krona z razstrelitvijo vlaka. Film je navdihnil tudi enega izmed najbolj cinefilskih holivudskih režiserjev, Quentina Tarantina. Vzpon Larise Šepitko pa je umeščen v Belorusijo leta 1942. Film, ki je v Berlinu dobil zlatega medveda, pa se je izmaknil sovjetski cenzuri, ker naj bi do solz ganil funkcionarja komunistične partije. S programsko asistentko v Slovenski kinoteki Anjo Banko, ki je pripravila program film OF, se je pogovarjala Tina Poglajen.
Ars
29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa. Svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti in Unesco sta ga razglasila leta 1982 in z datumom praznovanja proslavila reformatorja plesne umetnosti in utemeljitelja modernega baleta Jeana-Georgesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727. Glavni namen dogodka, ki poteka po celem svetu, je praznovati in uživati v plesu ter tudi opominjati na njegovo vlogo za našo umetnostno-kulturno dediščino. (foto: Slovensko praznovanje Mednarodnega dneva plesa (C) Sunčan Stone)
29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa. Svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti in Unesco sta ga razglasila leta 1982 in z datumom praznovanja proslavila reformatorja plesne umetnosti in utemeljitelja modernega baleta Jeana-Georgesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727. Glavni namen dogodka, ki poteka po celem svetu, je praznovati in uživati v plesu ter tudi opominjati na njegovo vlogo za našo umetnostno-kulturno dediščino. (foto: Slovensko praznovanje Mednarodnega dneva plesa (C) Sunčan Stone)
Ars
Avstrija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja z nenavadnim geslom meaoiswiamia. Gre za posebej ustvarjeno besedno skovanko, ki pomeni več kot mi, z njo pa želijo sporočiti, da literature ni mogoče zreducirati na skupni imenovalec, ne po obliki ne po vsebini. Knjižni sejem v Leipzigu je zaradi pandemije odpadel kar trikrat, za Slovenijo pa je pomemben predvsem zaradi letošnjega častnega gostovanja v Frankfurtu. Pričakovanje pred Frankfurtom bodo do nedelje dvigali na 30 dogodkih. Avstrijci so v Leipzig pripeljali kar 200 avtorjev. Na njihovem čelu pa je koroška Slovenka Katja Gasser, umetniška vodja avstrijske predstavitve.
Avstrija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja z nenavadnim geslom meaoiswiamia. Gre za posebej ustvarjeno besedno skovanko, ki pomeni več kot mi, z njo pa želijo sporočiti, da literature ni mogoče zreducirati na skupni imenovalec, ne po obliki ne po vsebini. Knjižni sejem v Leipzigu je zaradi pandemije odpadel kar trikrat, za Slovenijo pa je pomemben predvsem zaradi letošnjega častnega gostovanja v Frankfurtu. Pričakovanje pred Frankfurtom bodo do nedelje dvigali na 30 dogodkih. Avstrijci so v Leipzig pripeljali kar 200 avtorjev. Na njihovem čelu pa je koroška Slovenka Katja Gasser, umetniška vodja avstrijske predstavitve.
Ars
Pred vrati je mednarodni knjižni sejem v nemškem Leipzigu, ki bo po treh letih po pandemiji koronavirusa potekal v živo. Letošnje geslo je Dobesedno presenetljivo. Slovenija se na njem predstavlja s kar 27 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenski program so odprli sinoči s pesniškim in glasbenim večerom Zaključek za tri pesniške avtomate v Leipzigu, v tamkajšnji Literarni hiši. Ob avstrijskih pesnikih so iz Slovenije na branju poezije nastopili Miljana Cunta, Gregor Podlogar in Stanka Hrastelj. Mednarodni knjižni sejem v Leipzigu se za obiskovalce sicer začenja jutri. Častna gostja bo Avstrija. V času sejma poteka tudi eden največjih literarnih festivalov v Evropi, Leipzig liest (Lepzig bere), z več kot 3000 dogodki na sejmu, po mestu in v okolici. Na drevišnjem slavnostnem odprtju bodo podelili leipziško knjižno nagrado za medsebojno razumevanje v Evropi. Prejela jo bo ruska pesnica judovskega rodu, romanopiska in novinarka Marija Stepanova, ki živi v pregnanstvu v Nemčiji, za zbirko poezije z naslovom Dekleta brez oblačil.
Pred vrati je mednarodni knjižni sejem v nemškem Leipzigu, ki bo po treh letih po pandemiji koronavirusa potekal v živo. Letošnje geslo je Dobesedno presenetljivo. Slovenija se na njem predstavlja s kar 27 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenski program so odprli sinoči s pesniškim in glasbenim večerom Zaključek za tri pesniške avtomate v Leipzigu, v tamkajšnji Literarni hiši. Ob avstrijskih pesnikih so iz Slovenije na branju poezije nastopili Miljana Cunta, Gregor Podlogar in Stanka Hrastelj. Mednarodni knjižni sejem v Leipzigu se za obiskovalce sicer začenja jutri. Častna gostja bo Avstrija. V času sejma poteka tudi eden največjih literarnih festivalov v Evropi, Leipzig liest (Lepzig bere), z več kot 3000 dogodki na sejmu, po mestu in v okolici. Na drevišnjem slavnostnem odprtju bodo podelili leipziško knjižno nagrado za medsebojno razumevanje v Evropi. Prejela jo bo ruska pesnica judovskega rodu, romanopiska in novinarka Marija Stepanova, ki živi v pregnanstvu v Nemčiji, za zbirko poezije z naslovom Dekleta brez oblačil.
Ars
Rembrandt van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebno opazen v črno-beli grafiki, v kateri se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Velika razstava z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra je plod sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama. Ob tem je izšel tudi obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a, kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani. Rembrandt torej ostaja, samo pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
Rembrandt van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebno opazen v črno-beli grafiki, v kateri se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Velika razstava z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra je plod sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama. Ob tem je izšel tudi obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a, kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani. Rembrandt torej ostaja, samo pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
Ars
V nedeljskem Glasbenem portretu bo sprehod skozi pogovor potekal vse od zgodnje zaljubljenosti v gledališče do potovanja v filmski svet, razkritja, kako izgledajo skoki v tujino, ter do tega, kako se počuti v vlogi džezista ob klavirju in kako razume ples oziroma človeški gib. Žanrskih omejitev ne pozna, saj v svojem svetu skladanja kroji stvaritve za komorne zasedbe in orkester, posega v baletno glasbo, piše skladbe na besedila pesmi slovenskih pesnikov ter tudi priznanih tujih, domač je v sodobnih zvrsteh, kot pianist in skladatelj pa je zelo rad sodeloval tudi z različnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter glasbenimi skupinami. "Gledališče ali pa umetnost sploh, se mi zdi, da je neki element našega življenja in naše skupnosti, družbe, ki jo dela na neki način humano,……umetnik pa si lahko samo tako, da si občutljiv. In ko si občutljiv, si seveda tudi izpostavljen zaradi svoje občutljivosti, ampak v tem je pa tudi neka lepota."
V nedeljskem Glasbenem portretu bo sprehod skozi pogovor potekal vse od zgodnje zaljubljenosti v gledališče do potovanja v filmski svet, razkritja, kako izgledajo skoki v tujino, ter do tega, kako se počuti v vlogi džezista ob klavirju in kako razume ples oziroma človeški gib. Žanrskih omejitev ne pozna, saj v svojem svetu skladanja kroji stvaritve za komorne zasedbe in orkester, posega v baletno glasbo, piše skladbe na besedila pesmi slovenskih pesnikov ter tudi priznanih tujih, domač je v sodobnih zvrsteh, kot pianist in skladatelj pa je zelo rad sodeloval tudi z različnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter glasbenimi skupinami. "Gledališče ali pa umetnost sploh, se mi zdi, da je neki element našega življenja in naše skupnosti, družbe, ki jo dela na neki način humano,……umetnik pa si lahko samo tako, da si občutljiv. In ko si občutljiv, si seveda tudi izpostavljen zaradi svoje občutljivosti, ampak v tem je pa tudi neka lepota."
Ars
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Ars
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Ars
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Ars
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Ars
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
Ars
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
Ars
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
Ars
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
Ars
Prišel je čas podelitve najvišjih stanovskih nagrad pri nas. "Za silno bogat in nadvse kompleksen slikarski opus" nagrado Riharda Jakopiča prejme 44-letni slikar Staš Kleindienst, "ki je svoj prvi višek dosegel v obdobju zadnjih petih let". "Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev tega odlikuje Kleindienstov opus" so med drugim utemeljili ob nagradi." Sicer pa bi lahko rekli, da so njegove slike natančne, tople in tesnobne hkrati, magične in kot bi se igral s svetlobo in drobnimi figuricami v pokrajini ob pogledu od zgoraj. Priznanje Riharda Jakopiča prejme intermedijska umetnica in akademska raziskovalka Maša Jazbec. Njena tema je presečišče človeka, tehnologije in robotov. Prejemnik priznanja Mitja Konić pa z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija, dotika se vprašanja človeške minljivosti. Od vedno ga je zanimal vmesni svet, "ustvarja abstraktne pokrajine kot prizorišča prisotnosti ali odsotnosti človeške figure". Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na sliki (izrez): Staš Kleindienst, Krajina s potepuškimi psi, 2019, olje na platnu, 130 x 200 cm, zbirka Moderne galerije
Prišel je čas podelitve najvišjih stanovskih nagrad pri nas. "Za silno bogat in nadvse kompleksen slikarski opus" nagrado Riharda Jakopiča prejme 44-letni slikar Staš Kleindienst, "ki je svoj prvi višek dosegel v obdobju zadnjih petih let". "Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev tega odlikuje Kleindienstov opus" so med drugim utemeljili ob nagradi." Sicer pa bi lahko rekli, da so njegove slike natančne, tople in tesnobne hkrati, magične in kot bi se igral s svetlobo in drobnimi figuricami v pokrajini ob pogledu od zgoraj. Priznanje Riharda Jakopiča prejme intermedijska umetnica in akademska raziskovalka Maša Jazbec. Njena tema je presečišče človeka, tehnologije in robotov. Prejemnik priznanja Mitja Konić pa z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija, dotika se vprašanja človeške minljivosti. Od vedno ga je zanimal vmesni svet, "ustvarja abstraktne pokrajine kot prizorišča prisotnosti ali odsotnosti človeške figure". Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na sliki (izrez): Staš Kleindienst, Krajina s potepuškimi psi, 2019, olje na platnu, 130 x 200 cm, zbirka Moderne galerije
Ars
Drago Tršar, rojen 27. aprila 1927 v Planini pri Rakeku, je pomembno zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, njegova osrednja materiala sta bila žgana glina in bron, ustvarjal je tudi v kamnu, bil je mojster portreta in abstraktnih, na figure spominjajočih se kiparskih podob v razponu od malih plastik do obsežnih javnih spomenikov. Ekvilibristi v ljubljanskem parku Tivoli, spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike, Primož Trubar v murskosoboškem parku in številni drugi. Na javnih površinah seveda še posebej izstopajo glavnikaste gmote, ki se le v sredini držijo tal z bodisi špicami ali pa bolj jasno upodobljenimi nogami, iz osrednje osi izraščajo vedno manjše figure, stapljajoče se v množico, ki kdaj spominja na kapnike. Še posebej natančno je Drago Tršar analiziral svoje portretirance, na primer Jakca, Kocbeka, Kržišnika in Slovenski oktet, preden jih je uresničil v modernističnih kipih. Med njegovimi skupinskimi skulpturami so še kiparski cikli Stara mesta, Svetovi, Človek v času in prostoru, njegovi Manifestanti I so bili leta 1959 odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike. Bil je član Grupe 69 in Skupine 53, prav ta čas pomembno predstavlja njegov kip deklice Janice, ki ga hrani Moderna galerija in s katerim je nakazal nove možnosti v figuraliki. Preizkušal je tudi abstraktne oblike v kovini, v zgodnjem obdobju je osreden motiv žival, posebej bik. Bil je odličen risar, ustvarjal je še v grafiki, tapiseriji, gledališki scenografiji. Razstavljal je po svetu, na primer na beneškem bienalu in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je kot asistent zaposlil leta 1960, od 76-ega je deloval kot redni profesor, številna leta kot vodilni za kiparstvo. Prejel je Nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Jakopičevo nagrado in druge. Keramiko Draga Tršarja zaznamujejo tudi erotični prizori, kdaj eksplicitni, a prav v teh se še posebej pokaže njegov energičen odnos do življenja in motiva ter poglabljanje vanju. Izziva gledalca, da najde bistvo pod površino. Foto: Galerija Murska Sobota
Drago Tršar, rojen 27. aprila 1927 v Planini pri Rakeku, je pomembno zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, njegova osrednja materiala sta bila žgana glina in bron, ustvarjal je tudi v kamnu, bil je mojster portreta in abstraktnih, na figure spominjajočih se kiparskih podob v razponu od malih plastik do obsežnih javnih spomenikov. Ekvilibristi v ljubljanskem parku Tivoli, spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike, Primož Trubar v murskosoboškem parku in številni drugi. Na javnih površinah seveda še posebej izstopajo glavnikaste gmote, ki se le v sredini držijo tal z bodisi špicami ali pa bolj jasno upodobljenimi nogami, iz osrednje osi izraščajo vedno manjše figure, stapljajoče se v množico, ki kdaj spominja na kapnike. Še posebej natančno je Drago Tršar analiziral svoje portretirance, na primer Jakca, Kocbeka, Kržišnika in Slovenski oktet, preden jih je uresničil v modernističnih kipih. Med njegovimi skupinskimi skulpturami so še kiparski cikli Stara mesta, Svetovi, Človek v času in prostoru, njegovi Manifestanti I so bili leta 1959 odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike. Bil je član Grupe 69 in Skupine 53, prav ta čas pomembno predstavlja njegov kip deklice Janice, ki ga hrani Moderna galerija in s katerim je nakazal nove možnosti v figuraliki. Preizkušal je tudi abstraktne oblike v kovini, v zgodnjem obdobju je osreden motiv žival, posebej bik. Bil je odličen risar, ustvarjal je še v grafiki, tapiseriji, gledališki scenografiji. Razstavljal je po svetu, na primer na beneškem bienalu in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je kot asistent zaposlil leta 1960, od 76-ega je deloval kot redni profesor, številna leta kot vodilni za kiparstvo. Prejel je Nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Jakopičevo nagrado in druge. Keramiko Draga Tršarja zaznamujejo tudi erotični prizori, kdaj eksplicitni, a prav v teh se še posebej pokaže njegov energičen odnos do življenja in motiva ter poglabljanje vanju. Izziva gledalca, da najde bistvo pod površino. Foto: Galerija Murska Sobota
Ars
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je ob zaključku Tedna slovenske drame prejela Anja Novak Anjuta za delo Tekst telesa. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji je prejela Mojca Kreft, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa pa je prejel avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. V Prešernovem gledališču v Kranju so podelili osem nagrad.
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je ob zaključku Tedna slovenske drame prejela Anja Novak Anjuta za delo Tekst telesa. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji je prejela Mojca Kreft, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa pa je prejel avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. V Prešernovem gledališču v Kranju so podelili osem nagrad.
Ars
Pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega sta izšli dve novi deli. Igrati (se) igralke Nataše Burger in knjiga z naslovom Moč igralca Ivane Chubbuck v prevodu Jedrt Maležič. Prevodno delo je namenjeno študentom in študentkam gledališke ter filmske igre, premisleki o igri Nataše Burger pa tudi širšemu občinstvu. Obe knjigi sta nastali pod peresom izkušenih igralk, ki skozi igralsko prizmo prihodnjim generacijam širita svoje metode, znanje, doživljanje in občutek sveta. V njem, kot pravi Nataša Burger, marsikdaj lahko opazimo, da v svetu velikokrat nismo mi tisti, ki igramo vloge, temveč one igrajo nas. Izrez grafik, vir Knjižnica MGL
Pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega sta izšli dve novi deli. Igrati (se) igralke Nataše Burger in knjiga z naslovom Moč igralca Ivane Chubbuck v prevodu Jedrt Maležič. Prevodno delo je namenjeno študentom in študentkam gledališke ter filmske igre, premisleki o igri Nataše Burger pa tudi širšemu občinstvu. Obe knjigi sta nastali pod peresom izkušenih igralk, ki skozi igralsko prizmo prihodnjim generacijam širita svoje metode, znanje, doživljanje in občutek sveta. V njem, kot pravi Nataša Burger, marsikdaj lahko opazimo, da v svetu velikokrat nismo mi tisti, ki igramo vloge, temveč one igrajo nas. Izrez grafik, vir Knjižnica MGL
Ars
V velikonočni čas sodijo tudi razstave o simbolih tega praznika. Med temi izstopajo pobarvana jajca, ki so po slovenskih pokrajinah različno poimenovana. Najbolj znane so zagotovo pisanice iz Bele krajine. V Belokranjskem muzeju v Metliki so na ogled postavili prenovljeno razstavo Belokranjske pisanice. Razstava je namenjena gostovanjem po Sloveniji in tujini. Foto: Belokranjski muzej Metlika
V velikonočni čas sodijo tudi razstave o simbolih tega praznika. Med temi izstopajo pobarvana jajca, ki so po slovenskih pokrajinah različno poimenovana. Najbolj znane so zagotovo pisanice iz Bele krajine. V Belokranjskem muzeju v Metliki so na ogled postavili prenovljeno razstavo Belokranjske pisanice. Razstava je namenjena gostovanjem po Sloveniji in tujini. Foto: Belokranjski muzej Metlika
Ars
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma. Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi. Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu. Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma. Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi. Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu. Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Ars
Kaj se zgodi, ko se znajdemo med podobami, ki se raztapljajo in njihov pomen postaja nedoločljiv, oziroma vabi, da ga interpretiramo na novo? Je tak tudi pogled v prihodnost? Kot v črne luknje? Ali kot so zapisali v galeriji Škuc: "V časih, ko se vednost in dojemanje borita z neprekinjenimi tokovi nepričakovanega, ponuja fikcija svoja orodja." Požiralniki – tak je naslov razstave – razgrinjajo in se upirajo, namesto da bi pojasnjevali. Avtorji del so Peter Černe, Ira Konyukhova, Yein Lee, Siggi Sekira in Sonja Vulpes, kustos je Domen Ograjenšek. Foto: Simao Bessa
Kaj se zgodi, ko se znajdemo med podobami, ki se raztapljajo in njihov pomen postaja nedoločljiv, oziroma vabi, da ga interpretiramo na novo? Je tak tudi pogled v prihodnost? Kot v črne luknje? Ali kot so zapisali v galeriji Škuc: "V časih, ko se vednost in dojemanje borita z neprekinjenimi tokovi nepričakovanega, ponuja fikcija svoja orodja." Požiralniki – tak je naslov razstave – razgrinjajo in se upirajo, namesto da bi pojasnjevali. Avtorji del so Peter Černe, Ira Konyukhova, Yein Lee, Siggi Sekira in Sonja Vulpes, kustos je Domen Ograjenšek. Foto: Simao Bessa
Ars
V ospredju predstave je vprašanje družbene izoliranosti in osamljenosti, besedilo je srbski režiser, ki zadnja desetletja ustvarja tako v Evropi kot Ameriki, Nikita Milivojević, spisal med epidemijo. Navdih pa je našel, pravi, tako pri literarnem velikanu Samuelu Beckettu kot filmu Grey gardens oziroma Sivi vrtovi. Piko na i oziroma osebno noto pa je dodal iz izkušenj in življenja med izolacijo v času epidemije, ko se je vsakdanje vrvenje in drvenje povsem ustavilo. Igrata prvakinji slovenskega gledališča Milena Zupančič in Nataša Barbara Gračner. Z avtorji predstave se je še pred premiero na Ptuju pogovarjala Gabrijela Milošič. Foto: Stanislav Zebec Stanč
V ospredju predstave je vprašanje družbene izoliranosti in osamljenosti, besedilo je srbski režiser, ki zadnja desetletja ustvarja tako v Evropi kot Ameriki, Nikita Milivojević, spisal med epidemijo. Navdih pa je našel, pravi, tako pri literarnem velikanu Samuelu Beckettu kot filmu Grey gardens oziroma Sivi vrtovi. Piko na i oziroma osebno noto pa je dodal iz izkušenj in življenja med izolacijo v času epidemije, ko se je vsakdanje vrvenje in drvenje povsem ustavilo. Igrata prvakinji slovenskega gledališča Milena Zupančič in Nataša Barbara Gračner. Z avtorji predstave se je še pred premiero na Ptuju pogovarjala Gabrijela Milošič. Foto: Stanislav Zebec Stanč
Ars
Sredo in četrtek so v Slovenski kinoteki posvetili palestinskim filmom. Na sporedu so bili trije celovečerni in trije kratki filmi; namen dogodka, ki je potekal v soorganizaciji z Gibanjem za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta, pa je bil, kot so zapisali pri Kinoteki, predstaviti filmska dela, ki prikazujejo čim širšo sliko vsakdanjega življenja palestinskega naroda v Gazi, na Zahodnem bregu, v taboriščih ali na ozemlju Izraela. Filme si je ogledala Tina Poglajen.
Sredo in četrtek so v Slovenski kinoteki posvetili palestinskim filmom. Na sporedu so bili trije celovečerni in trije kratki filmi; namen dogodka, ki je potekal v soorganizaciji z Gibanjem za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta, pa je bil, kot so zapisali pri Kinoteki, predstaviti filmska dela, ki prikazujejo čim širšo sliko vsakdanjega življenja palestinskega naroda v Gazi, na Zahodnem bregu, v taboriščih ali na ozemlju Izraela. Filme si je ogledala Tina Poglajen.
Ars
V Zagrebu še do nedelje poteka Zagrebdox, festival dokumentarnega filma, devetnajsti po vrsti. V 12 programskih sklopih je na ogled kar 116 dokumentarcev. Petra Meterc v svojem prispevku predstavlja nekaj vrhuncev letošnje izdaje festivala.
V Zagrebu še do nedelje poteka Zagrebdox, festival dokumentarnega filma, devetnajsti po vrsti. V 12 programskih sklopih je na ogled kar 116 dokumentarcev. Petra Meterc v svojem prispevku predstavlja nekaj vrhuncev letošnje izdaje festivala.
Ars
Umetniška ustvarjalnost in kultura lahko pripomoreta k trajnostnemu razvoju, je sporočilo letošnjega Kulturnega bazarja. Jubilejno 15. usposabljanje za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ter sploh vse, ki so povezani s kulturo ali jih zanima, v Cankarjev dom prinaša skoraj petdeset brezplačnih dogodkov – predavanja, pogovore, predstavitve in delavnice. Foto (izrez): Aleksandar Domitrica
Umetniška ustvarjalnost in kultura lahko pripomoreta k trajnostnemu razvoju, je sporočilo letošnjega Kulturnega bazarja. Jubilejno 15. usposabljanje za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ter sploh vse, ki so povezani s kulturo ali jih zanima, v Cankarjev dom prinaša skoraj petdeset brezplačnih dogodkov – predavanja, pogovore, predstavitve in delavnice. Foto (izrez): Aleksandar Domitrica
Ars
Na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani je v sredo potekal enodnevni kolokvij o filozofiji Reneja Descartesa. Glavni povod za srečanje predvsem mlajših filozofov je bil izid treh nedavno prevedenih Descartesovih del. Kolokvij z naslovom Descartes: metoda, metafizika, fizika je potrdil, da je zanimanje za njegovo filozofijo še vedno živo. Foto: Gregor Podlogar
Na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani je v sredo potekal enodnevni kolokvij o filozofiji Reneja Descartesa. Glavni povod za srečanje predvsem mlajših filozofov je bil izid treh nedavno prevedenih Descartesovih del. Kolokvij z naslovom Descartes: metoda, metafizika, fizika je potrdil, da je zanimanje za njegovo filozofijo še vedno živo. Foto: Gregor Podlogar
Ars
V začetku tedna so na svetovni dan gledališča v Prešernovem gledališču Kranj, podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. S tem so tudi slavnostno odprli letošnji Teden Slovenske drame. Nagradi za življenjsko delo Marija Vera in Polde Bibič sta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Sicer pa so bile podeljene še tri nagrade za dveletno obdobje, ki so šle v roke Tamari Avguštin, Jani Zupančič in Jeri Ivanc.
V začetku tedna so na svetovni dan gledališča v Prešernovem gledališču Kranj, podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. S tem so tudi slavnostno odprli letošnji Teden Slovenske drame. Nagradi za življenjsko delo Marija Vera in Polde Bibič sta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Sicer pa so bile podeljene še tri nagrade za dveletno obdobje, ki so šle v roke Tamari Avguštin, Jani Zupančič in Jeri Ivanc.
Ars
Že pojav spleta je od uporabnikov zahteval nek nov način razmišljanja, ki je presegal predstave, zaznavne s čuti. S porastom sodobnih tehnologij in zapletenih informacijskih pretokov pa imamo kdaj občutek, da marsičesa ne obvladujemo več in se zato lahko le prepustimo strokovnjakom in vse bolj tudi umetni inteligenci, da misli namesto nas. Pametna mesta, pametni domovi in s tem povezane manipulacije so téme preučevanja arhitekta in umetnika Farzina Lotfi-Jama, ki je ta teden iz ZDA, kjer živi, prispel v Ljubljano. V Aksiomi si lahko ogledamo njegovo razstavo Moja domača rutina, pripravil pa je tudi predavanje in delavnico. Vse to se vpenja v Taktike & prakse – širok izobraževalni program o novomedijski umetnosti, ki so ga letos naslovili Merilo in posvetili pojavom onkraj vidnega spektra. Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega, pravijo. Konference, delavnice in razstave bodo nizali do konca maja. Na sliki grafika z razstave
Že pojav spleta je od uporabnikov zahteval nek nov način razmišljanja, ki je presegal predstave, zaznavne s čuti. S porastom sodobnih tehnologij in zapletenih informacijskih pretokov pa imamo kdaj občutek, da marsičesa ne obvladujemo več in se zato lahko le prepustimo strokovnjakom in vse bolj tudi umetni inteligenci, da misli namesto nas. Pametna mesta, pametni domovi in s tem povezane manipulacije so téme preučevanja arhitekta in umetnika Farzina Lotfi-Jama, ki je ta teden iz ZDA, kjer živi, prispel v Ljubljano. V Aksiomi si lahko ogledamo njegovo razstavo Moja domača rutina, pripravil pa je tudi predavanje in delavnico. Vse to se vpenja v Taktike & prakse – širok izobraževalni program o novomedijski umetnosti, ki so ga letos naslovili Merilo in posvetili pojavom onkraj vidnega spektra. Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega, pravijo. Konference, delavnice in razstave bodo nizali do konca maja. Na sliki grafika z razstave
Ars
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
Ars
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju se bo na mednarodni dan gledališča ob 19h začel 53. Teden slovenske drame. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagradi za življenjsko delo bosta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Teden slovenske drame bo v dvanajstih dneh ponudil pester program tekmovalnih in spremljevalnih predstav, okrogli mizi, simpozij, koncerta, gledališče za mlade, bralne uprizoritve. Festival se bo nocoj začel tudi s premiero – kranjsko gledališče v koprodukciji s ptujskim bo uprizorilo dramo Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markoviča v režiji Sebastijana Horvata. Pred 53.Tednom slovenske drame pa nekaj več v prispevku Tadeje Krečič:
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju se bo na mednarodni dan gledališča ob 19h začel 53. Teden slovenske drame. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagradi za življenjsko delo bosta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Teden slovenske drame bo v dvanajstih dneh ponudil pester program tekmovalnih in spremljevalnih predstav, okrogli mizi, simpozij, koncerta, gledališče za mlade, bralne uprizoritve. Festival se bo nocoj začel tudi s premiero – kranjsko gledališče v koprodukciji s ptujskim bo uprizorilo dramo Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markoviča v režiji Sebastijana Horvata. Pred 53.Tednom slovenske drame pa nekaj več v prispevku Tadeje Krečič:
Ars
Razstava Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma prinaša svojevrsten portret rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. Andreas Mühler-Pohle v svojih delih niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj. Fotografije rek na razstavi so razplastene – spodnji del zavzema podoba pod vodo, zgoraj se zarisuje kopno, meja med njima pa se vzpostavlja v različnih, od jasnih do ekspresivnih variacijah. Občutek imamo, da v fokusu ni človek, temveč reka, oziroma kot je v spremnem besedilu zapisal sokurator Jan Babnik zdi se, kot bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Kopno se po njegovih besedah zdi plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Na ogled so izbrana dela iz umetnikovega širšega opusa Študije o vodi – gre za projekt reka Donava iz leta 2005 in vode Hongkonga iz let 2009 in 2010. Fotografije spremlja še video hongkonške reke Šing Mun ter zvok voda Hongkonga in Donave. Donava velja za najbolj onesnaženo evropsko reko, zato je Pohle odvzel vzorce vode in izvide kemijske analize kot nekakšno »krvno sliko« reke vstavil v podobe. Razstava pa odzvanja tudi siceršnji pristop, ki ga ima Andreas Mühler-Pohle do fotografije. Je eksperimentalni fotograf, ki pogosto preigrava to, kar naj bi bila fotografija in vse fotografsko. V ospredje postavlja tehnološko-estetsko-politično konstrukcijo podobe, ki zahteva različne vizualne pristope. Zdi se, da podobe rek na razstavi v mali galeriji Cankarjevega doma zaznamuje predvsem dvojnost, ki pa je kompleksnejša, kot je videti na prvi pogled. Če imamo občutek, da Mueller-Pohle v ospredje postavi govorico reke, pa je seveda vendar fotograf tisti, ki upravlja fotoaparat in nastale fotografije. Podobno je z njegovim upodabljanjem narave in človeka, ki se na fotografijah razplastita v dva sloja a, kot pokaže Mueller-Pohle, je tudi voda zaznamovana s človekovim vplivom. Morda pa prav ta kompleksni odnos odzvanja tudi v ekscesni igri vodne gladine, ki se zdi ključni element razstavljenih fotografij. Razstavo Okoljski odtisi, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Membrana, si v mali galeriji Cankarjevega doma lahko ogledate še do 14. maja. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Razstava Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma prinaša svojevrsten portret rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. Andreas Mühler-Pohle v svojih delih niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj. Fotografije rek na razstavi so razplastene – spodnji del zavzema podoba pod vodo, zgoraj se zarisuje kopno, meja med njima pa se vzpostavlja v različnih, od jasnih do ekspresivnih variacijah. Občutek imamo, da v fokusu ni človek, temveč reka, oziroma kot je v spremnem besedilu zapisal sokurator Jan Babnik zdi se, kot bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Kopno se po njegovih besedah zdi plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Na ogled so izbrana dela iz umetnikovega širšega opusa Študije o vodi – gre za projekt reka Donava iz leta 2005 in vode Hongkonga iz let 2009 in 2010. Fotografije spremlja še video hongkonške reke Šing Mun ter zvok voda Hongkonga in Donave. Donava velja za najbolj onesnaženo evropsko reko, zato je Pohle odvzel vzorce vode in izvide kemijske analize kot nekakšno »krvno sliko« reke vstavil v podobe. Razstava pa odzvanja tudi siceršnji pristop, ki ga ima Andreas Mühler-Pohle do fotografije. Je eksperimentalni fotograf, ki pogosto preigrava to, kar naj bi bila fotografija in vse fotografsko. V ospredje postavlja tehnološko-estetsko-politično konstrukcijo podobe, ki zahteva različne vizualne pristope. Zdi se, da podobe rek na razstavi v mali galeriji Cankarjevega doma zaznamuje predvsem dvojnost, ki pa je kompleksnejša, kot je videti na prvi pogled. Če imamo občutek, da Mueller-Pohle v ospredje postavi govorico reke, pa je seveda vendar fotograf tisti, ki upravlja fotoaparat in nastale fotografije. Podobno je z njegovim upodabljanjem narave in človeka, ki se na fotografijah razplastita v dva sloja a, kot pokaže Mueller-Pohle, je tudi voda zaznamovana s človekovim vplivom. Morda pa prav ta kompleksni odnos odzvanja tudi v ekscesni igri vodne gladine, ki se zdi ključni element razstavljenih fotografij. Razstavo Okoljski odtisi, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Membrana, si v mali galeriji Cankarjevega doma lahko ogledate še do 14. maja. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Ars
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Ars
Radijska igra Pot domov po besedilu Miha Mazzinija je bila že pred premiero nominirana na mednarodnem radijskem festivalu Pri Marulić 2023 na Hvaru – takih novic smo še toliko bolj veseli v letu, ko Ars praznuje 60-letnico. Pot domov pripoveduje o demenci in neusmiljenem mehanizmu birokracije – osnova je bila resnična zgodba o Slovencu Alojsu Dvorzacu, ki je živel v Kanadi. Kot pove Mazzini, je "dramsko besedilo napisal iz jeze, ko je prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo. Birokratska mašinerija ga je zgrabila z vso močjo in umrl je vklenjen v centru za imigrante." Radijsko igro so ustvarili v uredništvu igranega programa, v glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, režirala jo je Špela Kravogel. Premiera: četrtek, 23. 3. 2023, ob 22.05 na Arsu. Foto: RTV SLO
Radijska igra Pot domov po besedilu Miha Mazzinija je bila že pred premiero nominirana na mednarodnem radijskem festivalu Pri Marulić 2023 na Hvaru – takih novic smo še toliko bolj veseli v letu, ko Ars praznuje 60-letnico. Pot domov pripoveduje o demenci in neusmiljenem mehanizmu birokracije – osnova je bila resnična zgodba o Slovencu Alojsu Dvorzacu, ki je živel v Kanadi. Kot pove Mazzini, je "dramsko besedilo napisal iz jeze, ko je prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo. Birokratska mašinerija ga je zgrabila z vso močjo in umrl je vklenjen v centru za imigrante." Radijsko igro so ustvarili v uredništvu igranega programa, v glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, režirala jo je Špela Kravogel. Premiera: četrtek, 23. 3. 2023, ob 22.05 na Arsu. Foto: RTV SLO
Ars
Zver v džungli je naslov otvoritvenega celovečerca, s katerim se je sinoči v Gradcu odprl Festival avstrijskega filma Diagonala. Urban Tarman je pred mikrofon povabil avstrijskega režiserja in scenarista Patrica Chiho, ki je priredil novelo Henryja Jamesa in jo iz Londona z začetka 20. stoletja prestavil v Pariz in zadnja desetletja 20. stoletja. Film se skoraj v celoti odvije v pariški diskoteki.
Zver v džungli je naslov otvoritvenega celovečerca, s katerim se je sinoči v Gradcu odprl Festival avstrijskega filma Diagonala. Urban Tarman je pred mikrofon povabil avstrijskega režiserja in scenarista Patrica Chiho, ki je priredil novelo Henryja Jamesa in jo iz Londona z začetka 20. stoletja prestavil v Pariz in zadnja desetletja 20. stoletja. Film se skoraj v celoti odvije v pariški diskoteki.
Ars
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Ars
Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA
Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA
Ars
Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.
Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.
Ars
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.
Ars
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Ars
Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.
Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.
Ars
Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)
Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)
Ars
V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez
V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez
Ars
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
Ars
»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.
»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.
Ars
V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)
V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)
Ars
V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.
V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.
Ars
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
Ars
V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.
V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.
Ars
Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:
Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:
Ars
Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.
Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.
Ars
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)
Ars
Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo
Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo
Ars
Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan
Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan
Ars
Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib
Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib
Ars
Od prekmurskih ravnic in vinogradov do gledaliških odrov in mestnega vrveža nosi življenjsko pripoved igralca, pesnika in pisca dramskih besedi Evgena Carja. Njegov avtobigrafski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, je danes izšel kot zvočna knjiga pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija v sodelovanju s programom Ars. Interpretiral pa jo je Car kar sam. Najprej član mariborske drame in nato MGL-ja do upokojitve predanosti gledališču in filmu ves čas vzporeja kmečko življenje v Prekmurju. Ni potrebno, da si vedno odličen in prvi, v svojem delu moraš uživati, pravi. V življenju je vredno vztrajati in si dovoliti biti to, kar si. "Če imam kaj norčka v sebi, sem na to ponosen. Igralec to mora imeti. In korajžo. Tudi za pisanje o sebi." Skozi zgodbe o svojih prednikih je v avtobiografiji veliko povedal o zgodovini Prekmurja. Za to je hvaležen dedoma. Oba sta razumela, da je družinsko zgodovino potrebno predajati vnukom. Režiser Alen Jelen pravi, da so zvočne avtobiografije zelo zaželene, Carjeva pa ima pronicljive misli skoraj na vsaki minuti. Od ponedeljka do petka ob 19-ih jo lahko poslušate v oddaji Odprta knjiga na programu Ars, ki tudi s tem obeležuje svojo 60-letnico. Foto: Žiga Bratoš
Od prekmurskih ravnic in vinogradov do gledaliških odrov in mestnega vrveža nosi življenjsko pripoved igralca, pesnika in pisca dramskih besedi Evgena Carja. Njegov avtobigrafski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, je danes izšel kot zvočna knjiga pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija v sodelovanju s programom Ars. Interpretiral pa jo je Car kar sam. Najprej član mariborske drame in nato MGL-ja do upokojitve predanosti gledališču in filmu ves čas vzporeja kmečko življenje v Prekmurju. Ni potrebno, da si vedno odličen in prvi, v svojem delu moraš uživati, pravi. V življenju je vredno vztrajati in si dovoliti biti to, kar si. "Če imam kaj norčka v sebi, sem na to ponosen. Igralec to mora imeti. In korajžo. Tudi za pisanje o sebi." Skozi zgodbe o svojih prednikih je v avtobiografiji veliko povedal o zgodovini Prekmurja. Za to je hvaležen dedoma. Oba sta razumela, da je družinsko zgodovino potrebno predajati vnukom. Režiser Alen Jelen pravi, da so zvočne avtobiografije zelo zaželene, Carjeva pa ima pronicljive misli skoraj na vsaki minuti. Od ponedeljka do petka ob 19-ih jo lahko poslušate v oddaji Odprta knjiga na programu Ars, ki tudi s tem obeležuje svojo 60-letnico. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje? Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve." Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže." Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti. Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije
Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje? Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve." Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže." Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti. Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije
Ars
V Cankarjevem domu v Ljubljani se z nastopom ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko uradno začenja Festival literature sveta – Fabula. Nekateri festivalski dogodki pa so potekali že pred tem, tudi sredin otvoritveni dogodek – odprtje razstave Fabulinih knjižnih naslovnic in ustvarjalnega procesa Matije Medveda v prostorih galerije DobraVaga. Sicer se bo do 30. marca v okviru festival, ki že vrsto let gosti največja imena svetovne literature, zvrstili še številni drugi dogodki – literarni nastopi, razstave, delavnice, pogovori in drugo. Izšlo je tudi že šestih knjig šestih gostujočih avtoric in avtorjev. Letos festival vstopa v jubilejno leto, saj praznuje dvajset let. Tudi zato so se organizatorji odločili, da v fokus postavijo vprašanje preteklega. Več o letošnji izvedbi pa z umetniškim vodjem festivala Aljažem Koprivnikarjem. Foto: založba Beletrina, izrez
V Cankarjevem domu v Ljubljani se z nastopom ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko uradno začenja Festival literature sveta – Fabula. Nekateri festivalski dogodki pa so potekali že pred tem, tudi sredin otvoritveni dogodek – odprtje razstave Fabulinih knjižnih naslovnic in ustvarjalnega procesa Matije Medveda v prostorih galerije DobraVaga. Sicer se bo do 30. marca v okviru festival, ki že vrsto let gosti največja imena svetovne literature, zvrstili še številni drugi dogodki – literarni nastopi, razstave, delavnice, pogovori in drugo. Izšlo je tudi že šestih knjig šestih gostujočih avtoric in avtorjev. Letos festival vstopa v jubilejno leto, saj praznuje dvajset let. Tudi zato so se organizatorji odločili, da v fokus postavijo vprašanje preteklega. Več o letošnji izvedbi pa z umetniškim vodjem festivala Aljažem Koprivnikarjem. Foto: založba Beletrina, izrez
Ars
Koncertno predstavitev nove Mijine plošče Obarvana lahko v nedeljo, 5.3., spremljate v živo na Programu Ars in Prvem, prav tako v video prenosu na spletnih straneh RTV Slovenija
Koncertno predstavitev nove Mijine plošče Obarvana lahko v nedeljo, 5.3., spremljate v živo na Programu Ars in Prvem, prav tako v video prenosu na spletnih straneh RTV Slovenija
Ars
Sodobna raziskovalna umetnost misli in ustvarja naš danes in prihodnost na način, da bo ta navdihujoča in etična. Zaveda se, da so pojavi robotike, umetne inteligence in drugih tovrstnih organizmov neizbežni, zato se ne bori proti njim, temveč jih gnete in osmišlja. V marcu si v Cukrarni v Ljubljani, pa tudi na drugih lokacijah, na razstavi konSekvence – Fragmenti možnega ekosistema lahko ogledamo plodove platforme konS, dela več kot 30-ih avtoric in avtorjev, ki je v dobrih treh letih postavljala temelje sodobni umetnosti na presečišču znanosti, tehnologije in družbe. Foto: Žiga Bratoš
Sodobna raziskovalna umetnost misli in ustvarja naš danes in prihodnost na način, da bo ta navdihujoča in etična. Zaveda se, da so pojavi robotike, umetne inteligence in drugih tovrstnih organizmov neizbežni, zato se ne bori proti njim, temveč jih gnete in osmišlja. V marcu si v Cukrarni v Ljubljani, pa tudi na drugih lokacijah, na razstavi konSekvence – Fragmenti možnega ekosistema lahko ogledamo plodove platforme konS, dela več kot 30-ih avtoric in avtorjev, ki je v dobrih treh letih postavljala temelje sodobni umetnosti na presečišču znanosti, tehnologije in družbe. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Petindvajseto leto zapored že na Arsu predvajamo literarne večere ob maturitetnem branju, zadnja leta pa nekatere oddaje tudi izvajamo v živo pred občinstvom, še posebej ob letošnji 60-letnici programa Ars. Poudarke iz Sofoklejeve Antigone je v oddajo Literarni večer prelil Nejc Rožman Ivančič, izvedena bo v dvorani Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, poleg profesionalnih igralcev pa bodo v njej v vlogi zbora nastopile dijakinje Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana pod mentorstvom Andreja Jusa.
Petindvajseto leto zapored že na Arsu predvajamo literarne večere ob maturitetnem branju, zadnja leta pa nekatere oddaje tudi izvajamo v živo pred občinstvom, še posebej ob letošnji 60-letnici programa Ars. Poudarke iz Sofoklejeve Antigone je v oddajo Literarni večer prelil Nejc Rožman Ivančič, izvedena bo v dvorani Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, poleg profesionalnih igralcev pa bodo v njej v vlogi zbora nastopile dijakinje Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana pod mentorstvom Andreja Jusa.
Ars
V Celje s predstavo SiTi teatra Nikoli ni prepozno prihajajo 31. Dnevi komedije, na katerih si bodo gledalci do 12. marca v tekmovalnem programu lahko ogledali 8 najboljših komedij, ki trenutno igrajo na slovenskih odrih. Čeprav je festival zelo dobro obiskan, pa bi za večji preboj prireditelji nujno potrebovali višja denarna sredstva. Foto: SiTi Teater – Mojca Fatur v monokomediji Nikoli ni prepozno
V Celje s predstavo SiTi teatra Nikoli ni prepozno prihajajo 31. Dnevi komedije, na katerih si bodo gledalci do 12. marca v tekmovalnem programu lahko ogledali 8 najboljših komedij, ki trenutno igrajo na slovenskih odrih. Čeprav je festival zelo dobro obiskan, pa bi za večji preboj prireditelji nujno potrebovali višja denarna sredstva. Foto: SiTi Teater – Mojca Fatur v monokomediji Nikoli ni prepozno
Ars
V Parizu so podelili filmske nagrade Cezar. Glavna favorita sta bila z enajstimi nominacijami film Nedolžen Louisa Garrella in z desetimi film Dvanajstega ponoči Dominika Molla – bolje jo je odnesel zadnji, ki prejel osrednje tri nagrade, za scenarij po predlogi, režijo in najboljši film. Častnega cezarja je iz rok Brada Pitta prejel David Fincher, enega izmed cezarjev pa je prejela tudi slovenska režiserka in scenaristka Urška Djukić za kratki animirani film Babičino seksualno življenje. Foto: Slovenski filmski center
V Parizu so podelili filmske nagrade Cezar. Glavna favorita sta bila z enajstimi nominacijami film Nedolžen Louisa Garrella in z desetimi film Dvanajstega ponoči Dominika Molla – bolje jo je odnesel zadnji, ki prejel osrednje tri nagrade, za scenarij po predlogi, režijo in najboljši film. Častnega cezarja je iz rok Brada Pitta prejel David Fincher, enega izmed cezarjev pa je prejela tudi slovenska režiserka in scenaristka Urška Djukić za kratki animirani film Babičino seksualno življenje. Foto: Slovenski filmski center
Ars
Tesa Drev Juh je pred mikrofon povabila Roka Rozmana in Rožleta Bregarja, ustvarjalca dokumentarca Ena za reko: zgodba Save, zmagovalnega filma letošnjega Festivala gorniškega filma. Foto: EPA
Tesa Drev Juh je pred mikrofon povabila Roka Rozmana in Rožleta Bregarja, ustvarjalca dokumentarca Ena za reko: zgodba Save, zmagovalnega filma letošnjega Festivala gorniškega filma. Foto: EPA
Ars
Sinoči so se v Slovenski kinoteki začeli Dnevi etnografskega filma, mednarodni festival, ki omogoča vpogled v različne realnosti sodobnega časa in v okoliščine, ki zaznamujejo naš vsakdan. Filmi, ki jih bodo prikazali na festivalu, so nastajali po vsem svetu, od Evrope, bližnjega Vzhoda, južne in latinske Amerike, pa v različnih državah vzhodne in južne Azije. Včeraj so v Kinoteki že prikazali nizozemska kratka filma Vodne poti in Mush Room for Thought, nemški film Ohranjanje tradicije, ki prikazuje katoliške običaje v Mehiki in ZDA, zvečer pa je festival uradno odprl češki film Živa voda, za katerega je režiser Pavel Borecký odpotoval med jordanske nomade in se posvetil njihovi oskrbi z vodo. Tina Poglajen se je o programu letošnjega festivala, ki bo trajal do sobote, pogovarjala z Miho Pečetom, direktorjem festivala in strokovnim sodelavcem Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Foto: Žít vodu/Living Water, Pavel Borecký. Vir foto: Dnevi etnografskega filma
Sinoči so se v Slovenski kinoteki začeli Dnevi etnografskega filma, mednarodni festival, ki omogoča vpogled v različne realnosti sodobnega časa in v okoliščine, ki zaznamujejo naš vsakdan. Filmi, ki jih bodo prikazali na festivalu, so nastajali po vsem svetu, od Evrope, bližnjega Vzhoda, južne in latinske Amerike, pa v različnih državah vzhodne in južne Azije. Včeraj so v Kinoteki že prikazali nizozemska kratka filma Vodne poti in Mush Room for Thought, nemški film Ohranjanje tradicije, ki prikazuje katoliške običaje v Mehiki in ZDA, zvečer pa je festival uradno odprl češki film Živa voda, za katerega je režiser Pavel Borecký odpotoval med jordanske nomade in se posvetil njihovi oskrbi z vodo. Tina Poglajen se je o programu letošnjega festivala, ki bo trajal do sobote, pogovarjala z Miho Pečetom, direktorjem festivala in strokovnim sodelavcem Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Foto: Žít vodu/Living Water, Pavel Borecký. Vir foto: Dnevi etnografskega filma
Ars
V Berlinu se izteka 73. Berlinale. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki festival spremlja, so letošnji filmski vrhunci posvečeni ljubezenskim tematikam, med njimi so dela Christiana Petzolda, Changa Leeja, Lile Aviles in Celine Song. Foto: EPA
V Berlinu se izteka 73. Berlinale. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki festival spremlja, so letošnji filmski vrhunci posvečeni ljubezenskim tematikam, med njimi so dela Christiana Petzolda, Changa Leeja, Lile Aviles in Celine Song. Foto: EPA
Ars
Na predvečer prve obletnice ruskega napada na Ukrajino je v Pomniku miru na Cerju potekal pogovor z mladim ukrajinskim pisateljem Markom Livinom, ki ga je vodila predsednica Slovenskega PEN-a Tanja Tuma. Ukrajinski avtor je podpisan pod leposlovna dela, piše pa tudi strokovne knjige o psihologiji, je predavatelj in strokovnjak s področja medijev. Svoje pripovedovanje je začel z besedami zavedanja, da so bile vse težave pred začetkom vojne nepomembne in drobne. Ob tem ga je iz njegovega maternega jezika odlično in z občutkom prevajala Andreja Kalc. Foto: Eva Furlan
Na predvečer prve obletnice ruskega napada na Ukrajino je v Pomniku miru na Cerju potekal pogovor z mladim ukrajinskim pisateljem Markom Livinom, ki ga je vodila predsednica Slovenskega PEN-a Tanja Tuma. Ukrajinski avtor je podpisan pod leposlovna dela, piše pa tudi strokovne knjige o psihologiji, je predavatelj in strokovnjak s področja medijev. Svoje pripovedovanje je začel z besedami zavedanja, da so bile vse težave pred začetkom vojne nepomembne in drobne. Ob tem ga je iz njegovega maternega jezika odlično in z občutkom prevajala Andreja Kalc. Foto: Eva Furlan
Ars
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči. "Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo. Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest. Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči. "Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo. Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest. Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Ars
100-letnico rojstva našega najpomembnejšega predstavnika partizanske lirike Karla Destovnika Kajuha smo obeležili lani 13. decembra, leto 2023 pa je vlada razglasila za Kajuhovo leto. Slavnostna akademija Samo en cvet, ki sta jo organizirala Ministrstvo za kulturo in Ustanova Franca Rozmana – Staneta, je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Foto: zajem posnetka prireditve na TV SLO 2
100-letnico rojstva našega najpomembnejšega predstavnika partizanske lirike Karla Destovnika Kajuha smo obeležili lani 13. decembra, leto 2023 pa je vlada razglasila za Kajuhovo leto. Slavnostna akademija Samo en cvet, ki sta jo organizirala Ministrstvo za kulturo in Ustanova Franca Rozmana – Staneta, je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Foto: zajem posnetka prireditve na TV SLO 2
Ars
Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Tako bo nedvomno lepo sprejeto tudi njegovo novo monumentalno delo – Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918, ki so ga z založbo Beletrina predstavili v polnem avditoriju Narodne galerije v Ljubljani. V ponedeljek, 16. novembra 1896 ob treh popoldne, se je v salonu hotela »pri Maliču« vršilo prvo predvajanje »živečih fotografij« v Ljubljani in med njimi so gledalci videli Lumièrov Prihod brzovlaka na postajo La Ciotat: leto po tem, ko je bil filmček posnet. Tomaž Brejc nas v svojo novo knjigo ne uvede z likovno umetnostjo – temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi in dodaja, da se ni osredinjal na kanon slovenske zgodovine umetnosti. Kot pri pahljači se pred bralcem razpirajo različni zorni koti obravnavanega obdobja, spoznamo se tudi z ozadji ustvarjanja umetnikov in izriše se rojevanje slovenskega likovnega modernizma v razponu od algoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. Z impresionisti je tedaj v ospredje stopala sama likovnost, pri njenem raziskovanju pa je bila ključna krajina. Ikonizacija krajine je tako naslov enega od treh večjih sklopov knjige, prvi in zadnji pa sta Moderna estetska kultura in Prizori iz modernega življenja. Del modernega življenja pa je pri nas tedaj v večji meri postajala likovna umetnost, tudi z leta 1908 zgrajenim Jakopičevim paviljonom. Politične in družbene razsežnosti, zgodovinske podrobnosti, tedanji odzivi medijev, pisma in besede umetnikov … vse to in še kaj preplete Brejc v svojem delu, ki pa ga zazanamuje tudi oseben pristop in poskus vživljanja v tedanje doživljanje del. Da je o res obsežnem delu težko strniti misli, je pokazala tudi predstavitev – po Brejčevem uvodnem predavanju je sledil še pogovor v katerem je ob Brejcu sodeloval še Andrej Smrekar, prvi bralec in komentator monografije. Tomaž Brejc pa že piše nadaljevanje o času ekspresionizma, knjiga naj bi prav tako izšla pri založbi Beletrina. Foto: Nina Pernat, vir: založba Beletrina
Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Tako bo nedvomno lepo sprejeto tudi njegovo novo monumentalno delo – Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918, ki so ga z založbo Beletrina predstavili v polnem avditoriju Narodne galerije v Ljubljani. V ponedeljek, 16. novembra 1896 ob treh popoldne, se je v salonu hotela »pri Maliču« vršilo prvo predvajanje »živečih fotografij« v Ljubljani in med njimi so gledalci videli Lumièrov Prihod brzovlaka na postajo La Ciotat: leto po tem, ko je bil filmček posnet. Tomaž Brejc nas v svojo novo knjigo ne uvede z likovno umetnostjo – temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi in dodaja, da se ni osredinjal na kanon slovenske zgodovine umetnosti. Kot pri pahljači se pred bralcem razpirajo različni zorni koti obravnavanega obdobja, spoznamo se tudi z ozadji ustvarjanja umetnikov in izriše se rojevanje slovenskega likovnega modernizma v razponu od algoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. Z impresionisti je tedaj v ospredje stopala sama likovnost, pri njenem raziskovanju pa je bila ključna krajina. Ikonizacija krajine je tako naslov enega od treh večjih sklopov knjige, prvi in zadnji pa sta Moderna estetska kultura in Prizori iz modernega življenja. Del modernega življenja pa je pri nas tedaj v večji meri postajala likovna umetnost, tudi z leta 1908 zgrajenim Jakopičevim paviljonom. Politične in družbene razsežnosti, zgodovinske podrobnosti, tedanji odzivi medijev, pisma in besede umetnikov … vse to in še kaj preplete Brejc v svojem delu, ki pa ga zazanamuje tudi oseben pristop in poskus vživljanja v tedanje doživljanje del. Da je o res obsežnem delu težko strniti misli, je pokazala tudi predstavitev – po Brejčevem uvodnem predavanju je sledil še pogovor v katerem je ob Brejcu sodeloval še Andrej Smrekar, prvi bralec in komentator monografije. Tomaž Brejc pa že piše nadaljevanje o času ekspresionizma, knjiga naj bi prav tako izšla pri založbi Beletrina. Foto: Nina Pernat, vir: založba Beletrina
Ars
Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govori ali razume, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi današnji mednarodni dan maternega jezika, ki poteka na temo večjezično izobraževanje - potreba po spremembi izobraževanja. V Sloveniji se potreba po takšnem izobraževanju najbolj kaže pri romskih otrocih in otrocih priseljencev.
Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govori ali razume, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi današnji mednarodni dan maternega jezika, ki poteka na temo večjezično izobraževanje - potreba po spremembi izobraževanja. V Sloveniji se potreba po takšnem izobraževanju najbolj kaže pri romskih otrocih in otrocih priseljencev.
Ars
Berlin je ta hip filmska prestolnica, gosti svoj 73. filmski festival. Tudi letos se ga udeležujejo predstavniki Slovenskega filmskega centra in številni cineasti – Urša Menart tam predstavlja nastajajoči film Vse, kar je narobe s tabo, Ivan Gergolet na tržnici igrani prvenec Mož brez krivde, prav danes pa poteka tudi prireditev Knjige na Berlinalu – med romani, ki jih producentom predstavljajo kot potencialno zanimive za film, je tudi odličen avtofikcijski roman Dijane Matković Zakaj ne pišem. V središču festivala pa so seveda filmi – nekaj si jih je pogledala Ingrid Kovač Brus. Foto: zajem zaslona prispevka TV Slovenija
Berlin je ta hip filmska prestolnica, gosti svoj 73. filmski festival. Tudi letos se ga udeležujejo predstavniki Slovenskega filmskega centra in številni cineasti – Urša Menart tam predstavlja nastajajoči film Vse, kar je narobe s tabo, Ivan Gergolet na tržnici igrani prvenec Mož brez krivde, prav danes pa poteka tudi prireditev Knjige na Berlinalu – med romani, ki jih producentom predstavljajo kot potencialno zanimive za film, je tudi odličen avtofikcijski roman Dijane Matković Zakaj ne pišem. V središču festivala pa so seveda filmi – nekaj si jih je pogledala Ingrid Kovač Brus. Foto: zajem zaslona prispevka TV Slovenija
Ars
V nedeljo, 19. februarja, bo v ljubljanski Cukrarni nastopil mednarodni trio pianista Marka Črnčeca. Z njim bosta še bobnar Kristijan Krajnčan in kontrabasist Josh Ginsburg. Koncert bo posvečen glasbi legendarnega komponista Mojmirja Sepeta. Tudi v video prenosu!
V nedeljo, 19. februarja, bo v ljubljanski Cukrarni nastopil mednarodni trio pianista Marka Črnčeca. Z njim bosta še bobnar Kristijan Krajnčan in kontrabasist Josh Ginsburg. Koncert bo posvečen glasbi legendarnega komponista Mojmirja Sepeta. Tudi v video prenosu!
Ars
Mag. Monika Kartin je postala prejemnica Mantuanijeve nagrade za leto 2022, najvišjega stanovskega priznanja na področju muzikologije na Slovenskem, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje bienalno od leta 2004. Priznanje je prejela na slovesnosti ob 30-letnici Slovenskega muzikološkega društva, ki je potekala 15. 2. 2023 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Predlog za podelitev nagrade, ki ga je soglasno potrdila petčlanska komisija, je podal prof. dr. Matjaž Barbo, tudi slavnostni govornik na proslavi ob 30-letnici društva. V predlogu je med drugim zapisal, da je Monika Kartin "z bogatim delovanjem na področju širše pojmovane muzikologije pomembno, morda celo ključno zaznamovala slovensko glasbeno življenje in kulturo nasploh". Foto: Saša Krajnc
Mag. Monika Kartin je postala prejemnica Mantuanijeve nagrade za leto 2022, najvišjega stanovskega priznanja na področju muzikologije na Slovenskem, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje bienalno od leta 2004. Priznanje je prejela na slovesnosti ob 30-letnici Slovenskega muzikološkega društva, ki je potekala 15. 2. 2023 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Predlog za podelitev nagrade, ki ga je soglasno potrdila petčlanska komisija, je podal prof. dr. Matjaž Barbo, tudi slavnostni govornik na proslavi ob 30-letnici društva. V predlogu je med drugim zapisal, da je Monika Kartin "z bogatim delovanjem na področju širše pojmovane muzikologije pomembno, morda celo ključno zaznamovala slovensko glasbeno življenje in kulturo nasploh". Foto: Saša Krajnc
Ars
S filmom ameriške režiserke Rebecce Miller Prišla je k meni se v Berlinu začenja 73. mednarodni filmski festival, ki je med vsemi velikimi festivali politično najbolj angažiran. In tako bo tudi letos. Berlin se bo za deset dni spremenil v filmsko prestolnico, a le 18 celovečernih filmov se bo potegovalo za zlatega medveda – med njimi so animirani in dokumentarni filmi, komedije, drame in drugi žanri. Med prvimi se bo na Berlinalu zavrtel morda najbolj pričakovani film – dokumentarni Superpower Seana Penna in Aarona Kaufmana, ki sta ga posnela v Ukrajini. "To je film, ki je nastal v težavnih okoliščinah, prikazuje pa tudi vlogo umetnikov in umetnosti v težkih časih," pravi umetniški direktor Carlo Chatrian, direktorica Mariette Rissenbeer pa dodaja, da pripravljajo posebne dogodke, ki bodo povezani z vojno v Ukrajini in revolucijo v Iranu. "Poudarila bi rada, da bo letošnji berlinale modro-rumen, saj se vsi zelo zavedamo vojne, ki se je pred skoraj letom dni začela v Ukrajini." Berlinale pa sestavljajo številni spremljevalni dogodki; na koprodukcijski tržnici bo svoj novi film v nastajanju predstavila Urša Menart, na sejmu se bo zavrtel prvenec Ivana Gergoleta Mož brez krivde, pisateljica Dijana Matković pa se je s svojim odličnim avtofikcijskim romanom Zakaj ne pišem uvrstila na poseben dogodek, namenjen knjigam, iz katerih bi lahko nastali filmi. Festival bo trajal vse do prihodnje sobote, ko bo eden izmed tekmovalnih filmov iz rok predsednice žirije Kristen Stewart prejel zlatega medveda. Lani je zlatega medveda dobila katalonska režiserka Carla Simón, pogovor z njo lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki. Foto: EPA
S filmom ameriške režiserke Rebecce Miller Prišla je k meni se v Berlinu začenja 73. mednarodni filmski festival, ki je med vsemi velikimi festivali politično najbolj angažiran. In tako bo tudi letos. Berlin se bo za deset dni spremenil v filmsko prestolnico, a le 18 celovečernih filmov se bo potegovalo za zlatega medveda – med njimi so animirani in dokumentarni filmi, komedije, drame in drugi žanri. Med prvimi se bo na Berlinalu zavrtel morda najbolj pričakovani film – dokumentarni Superpower Seana Penna in Aarona Kaufmana, ki sta ga posnela v Ukrajini. "To je film, ki je nastal v težavnih okoliščinah, prikazuje pa tudi vlogo umetnikov in umetnosti v težkih časih," pravi umetniški direktor Carlo Chatrian, direktorica Mariette Rissenbeer pa dodaja, da pripravljajo posebne dogodke, ki bodo povezani z vojno v Ukrajini in revolucijo v Iranu. "Poudarila bi rada, da bo letošnji berlinale modro-rumen, saj se vsi zelo zavedamo vojne, ki se je pred skoraj letom dni začela v Ukrajini." Berlinale pa sestavljajo številni spremljevalni dogodki; na koprodukcijski tržnici bo svoj novi film v nastajanju predstavila Urša Menart, na sejmu se bo zavrtel prvenec Ivana Gergoleta Mož brez krivde, pisateljica Dijana Matković pa se je s svojim odličnim avtofikcijskim romanom Zakaj ne pišem uvrstila na poseben dogodek, namenjen knjigam, iz katerih bi lahko nastali filmi. Festival bo trajal vse do prihodnje sobote, ko bo eden izmed tekmovalnih filmov iz rok predsednice žirije Kristen Stewart prejel zlatega medveda. Lani je zlatega medveda dobila katalonska režiserka Carla Simón, pogovor z njo lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki. Foto: EPA
Ars
V atriju ZRC SAZU so predstavili monografijo dr. Damjana Prelovška z naslovom Narodna in univerzitetna knjižnica. Avtor je v njej prvič na enem mestu zbral in predstavil obsežno gradivo o zgodovini te stavbe. Izid monografije pa je – s strani založbe Znanstveno raziskovalnega centra SAZU – sklepno dejanje lanskoletnega praznovanja Plečnikovega leta. Foto:Gregor Podlogar
V atriju ZRC SAZU so predstavili monografijo dr. Damjana Prelovška z naslovom Narodna in univerzitetna knjižnica. Avtor je v njej prvič na enem mestu zbral in predstavil obsežno gradivo o zgodovini te stavbe. Izid monografije pa je – s strani založbe Znanstveno raziskovalnega centra SAZU – sklepno dejanje lanskoletnega praznovanja Plečnikovega leta. Foto:Gregor Podlogar
Ars
Voda nam omogoča preživetje, preveč ali premalo vode vodi v naravne katastrofe, z njo so povezani rituali številnih kultur. To je le nekaj vidikov razstave Valovanje: Vizualni dnevnik vode v ljubljanski Galeriji Jakopič. Kuratorja Marija Skočir in Stefano Carini, kreativni direktor nizozemske agencije NOOR Images na ogled postavljata izbor fotografij iz arhiva agencije. O vodi je težko govoriti na kratko, pa tudi na široko, pravi Marija Skočir, ki poudarja njen pomen za naša življenja. Tudi zato sta s sokuratorjem razmišljala o galerijskih postavitvah v kontekstu trajnosti in za razstavo uporabila številne odpadne materiale in gradivo preteklih razstav. Poleg tega so nekatere fotografije na primer natisnili na trajnosten rižev papir ali celo rabljena jadra. Dela dvanajstih fotografov in fotografinj iz arhiva agencije NOOR Images, ki se osredtoča na dokumentarno fotografijo in vizualno pripovedovanje, s sokuratorjem predstavljata v osmih sklopih. Ti segajo vse od krajinskih fotografij do spremljanja konfliktov in katastrof, tu pa je tudi uživanje v vodi in z njo povezani rituali. Ključno sporočilo, tudi odprtja na današnji dan, pa je, da voda povezuje vse nas in da je prava ljubezen v njenem ohranjanju za prihodnje rodove. Foto: © Benedicte Kurzen / NOOR Images, izrez fotografije; vir: spletna stran Galerije Jakopič
Voda nam omogoča preživetje, preveč ali premalo vode vodi v naravne katastrofe, z njo so povezani rituali številnih kultur. To je le nekaj vidikov razstave Valovanje: Vizualni dnevnik vode v ljubljanski Galeriji Jakopič. Kuratorja Marija Skočir in Stefano Carini, kreativni direktor nizozemske agencije NOOR Images na ogled postavljata izbor fotografij iz arhiva agencije. O vodi je težko govoriti na kratko, pa tudi na široko, pravi Marija Skočir, ki poudarja njen pomen za naša življenja. Tudi zato sta s sokuratorjem razmišljala o galerijskih postavitvah v kontekstu trajnosti in za razstavo uporabila številne odpadne materiale in gradivo preteklih razstav. Poleg tega so nekatere fotografije na primer natisnili na trajnosten rižev papir ali celo rabljena jadra. Dela dvanajstih fotografov in fotografinj iz arhiva agencije NOOR Images, ki se osredtoča na dokumentarno fotografijo in vizualno pripovedovanje, s sokuratorjem predstavljata v osmih sklopih. Ti segajo vse od krajinskih fotografij do spremljanja konfliktov in katastrof, tu pa je tudi uživanje v vodi in z njo povezani rituali. Ključno sporočilo, tudi odprtja na današnji dan, pa je, da voda povezuje vse nas in da je prava ljubezen v njenem ohranjanju za prihodnje rodove. Foto: © Benedicte Kurzen / NOOR Images, izrez fotografije; vir: spletna stran Galerije Jakopič
Ars
V Slovenski kinoteki v Ljubljani se odpira retrospektiva filmov švedskega direktorja fotografije Svena Nykvista, slavnega Bergmanovega snemalca. Sven Nykvist je bil od 60. let prejšnjega stoletja tesen sodelavec švedskega cineasta, s katerim sta si delila, kot je povedal sam Ingmar Bergman, podoben pogled na stvari, pa tudi občutke glede osvetlitve kadra in moralna stališča glede postavitve filmske kamere. Bergman in Nykvist sta ustvarila številne mojstrovine sedme umetnosti, v Kinoteki pa bodo prikazali tudi dela, pod katera se Sven Nykvist podpisuje kot režiser. Retrospektiva bo potekala do 16. marca. Predstavlja jo urednik kinotečnega programa Igor Prassel.
V Slovenski kinoteki v Ljubljani se odpira retrospektiva filmov švedskega direktorja fotografije Svena Nykvista, slavnega Bergmanovega snemalca. Sven Nykvist je bil od 60. let prejšnjega stoletja tesen sodelavec švedskega cineasta, s katerim sta si delila, kot je povedal sam Ingmar Bergman, podoben pogled na stvari, pa tudi občutke glede osvetlitve kadra in moralna stališča glede postavitve filmske kamere. Bergman in Nykvist sta ustvarila številne mojstrovine sedme umetnosti, v Kinoteki pa bodo prikazali tudi dela, pod katera se Sven Nykvist podpisuje kot režiser. Retrospektiva bo potekala do 16. marca. Predstavlja jo urednik kinotečnega programa Igor Prassel.
Ars
Pomurje velja za agrarno pokrajino, ki danes predstavlja območje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Prav zato se kmečki način življenja odraža tudi v zbirkah Pomurskega muzeja Murska Sobota, v katerem bo do konca tega leta na ogled razstava z naslovom Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi. Likovnim in kiparskim delom pomurskih umetnikov sta avtorici razstave Tamara Andrejek in Jelka Pšajd dodali še kmečko orodje in predmete, katerih uporabo prikazujejo tudi dokumentarni etnološki filmčki in pa umetniško-dokumentarne fotografije Jožeta Kološe. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota
Pomurje velja za agrarno pokrajino, ki danes predstavlja območje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Prav zato se kmečki način življenja odraža tudi v zbirkah Pomurskega muzeja Murska Sobota, v katerem bo do konca tega leta na ogled razstava z naslovom Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi. Likovnim in kiparskim delom pomurskih umetnikov sta avtorici razstave Tamara Andrejek in Jelka Pšajd dodali še kmečko orodje in predmete, katerih uporabo prikazujejo tudi dokumentarni etnološki filmčki in pa umetniško-dokumentarne fotografije Jožeta Kološe. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota
Ars
Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije
Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije
Ars
Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365
Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365
Ars
Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije
Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije
Ars
Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Ars
Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović
Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović
Ars
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Ars
Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)
Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)
Ars
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše
Ars
Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.
Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.
Ars
V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom
V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom
Ars
Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.
Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.
Ars
Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.
Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.
Ars
V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije
V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije
Ars
Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«
Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«
Ars
Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.
Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.
Ars
S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica
S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica
Ars
Ste že kdaj razmišljali o času čez 2,8 miljarde let? Verjetno ne. Gre za tako imenovani globoki čas, ki označuje časovno razsežnost geoloških dogodkov. Človeška življenja so v primerjavi z geološkim časom samo zanemarljiv trenutek, zato si takšna časovna obdobja le stežka predstavljamo. Prav za čas v daljni prihodnosti čez 2,8 miljarde let pa si je Andy Gracie zamislil spomenik, ki bi obeležil trenutek, ko se je na Zemlji končalo vse življenje. Njegova zasnova je na razstavi 2.8B420K na ogled v ljubljanski galeriji Osmo/za, projekt pa je nastal v sodelovanju s projektom zavod Atol. Predstavljajte si zemljo čez 2,8 milijarde let. Povprečna temperatura bo na površju Zemlje predvidoma dosegla 147 stopinj Celzija, ko se vse življenje konča. Izumrli bodo še zadnji preprosti podzémni mikrobi. Nihče ne bi opazil geste spomenika, ki bi več tisoče milijonov let čakal na ta trenutek. Spomenik, podoben nekakšni štiridelni piramidi, bi ob straneh imel dve krogli, ki bi se tedaj skotalili na tla. Prav ob 147 stopinjah Celzija bi se namreč razgradil polimer, ki bi ti dve krogli povezoval. Tako si je Andy Gracie zamislil spomenik koncu vsega življenja na Zemlji. Ob odprtju razstve so o spomeniku v pogovoru s kuratorko Tjašo Pogačar razmišljali avtor projekta Andy Gracie, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, Matthew Wolf-Meyer z Inštituta za napredni študij Univerze v Tampereju ter Rok Brajkovič iz Geološkega zavoda Slovenije in Blaž Vičič iz centra za napovedovanje potresov Quantectum AG. Poudarila sta, da bi bilo tak spomenik zaradi številnih sprememb Zemlje praktično nemogoče izvesti. Spomenik si je Gracie zato po posvetu z Vičičem in Brajkovičem zamislil rahlo pogreznjenega v tla in prekritega z nekakšno kupolo in goro, ki bi se zaradi erozije počasi uničili in razkrili skulpturo. To bi lahko obiskali že prej, a bi se morali podati na pot v notranjost gore, podobno kot pri piramidah. A zemeljsko površje kljub vsej nepredvidljivosti morda ne bi bila največja grožnja spomeniku. Spomeniki so grajeni za večnost, a pogosto ne preživijo prav dolgo, izpostavlja Beti Žerovc, ki pravi še, da se danes pogosto zdijo že zastarela oblika spominjanja. Ideja spomenika, ki bi preživel vsa živa bitja na Zemlji, torej spodbuja k razmisleku o prihodnosti in govori o sedanjosti ter o tem, kar je za nas pomembno. Andy Gracie: "Projekt govori o sedanjosti, o tem, kar smo kot vrsta. Danes se vse bolj zavedamo možnih koncev, vemo, da smo v krizi, prihodnost se nam kaže kot negotova. Hkrati pa nas opominja, da smo le hipni, čas našega obstoja je zanemarljiv. Ko sem v preteklosti ustvaril projekt o koncu celotnega univerzuma, je nek strokovnjak dejal, da se ljudje v kozmološkem pogledu rodimo in umremo v istem trenutku. Tega se ne bi smeli ustrašiti, temveč pogledati, kaj čudovitega lahko v tem času storimo. Zanima me, kaj bi lahko sprožili projekti, kot je ta, ali bi lahko spodbudili drugačno ravnanje družbe." Tak spomenik bi zahteval sodelovanje družbe in ogromen trud. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo bi ga financiral, gradíl in v čigavi lasti bi bil – to bi seveda vplivalo tudi na njegov obstoj v prihodnosti. Gracie poudarja, da takšna ideja zahteva razmišljanje in načrtovanje za čas, ki ga sami ne bomo doživeli. Foto: spleta stran Projekt Atol, izrez fotografije
Ste že kdaj razmišljali o času čez 2,8 miljarde let? Verjetno ne. Gre za tako imenovani globoki čas, ki označuje časovno razsežnost geoloških dogodkov. Človeška življenja so v primerjavi z geološkim časom samo zanemarljiv trenutek, zato si takšna časovna obdobja le stežka predstavljamo. Prav za čas v daljni prihodnosti čez 2,8 miljarde let pa si je Andy Gracie zamislil spomenik, ki bi obeležil trenutek, ko se je na Zemlji končalo vse življenje. Njegova zasnova je na razstavi 2.8B420K na ogled v ljubljanski galeriji Osmo/za, projekt pa je nastal v sodelovanju s projektom zavod Atol. Predstavljajte si zemljo čez 2,8 milijarde let. Povprečna temperatura bo na površju Zemlje predvidoma dosegla 147 stopinj Celzija, ko se vse življenje konča. Izumrli bodo še zadnji preprosti podzémni mikrobi. Nihče ne bi opazil geste spomenika, ki bi več tisoče milijonov let čakal na ta trenutek. Spomenik, podoben nekakšni štiridelni piramidi, bi ob straneh imel dve krogli, ki bi se tedaj skotalili na tla. Prav ob 147 stopinjah Celzija bi se namreč razgradil polimer, ki bi ti dve krogli povezoval. Tako si je Andy Gracie zamislil spomenik koncu vsega življenja na Zemlji. Ob odprtju razstve so o spomeniku v pogovoru s kuratorko Tjašo Pogačar razmišljali avtor projekta Andy Gracie, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, Matthew Wolf-Meyer z Inštituta za napredni študij Univerze v Tampereju ter Rok Brajkovič iz Geološkega zavoda Slovenije in Blaž Vičič iz centra za napovedovanje potresov Quantectum AG. Poudarila sta, da bi bilo tak spomenik zaradi številnih sprememb Zemlje praktično nemogoče izvesti. Spomenik si je Gracie zato po posvetu z Vičičem in Brajkovičem zamislil rahlo pogreznjenega v tla in prekritega z nekakšno kupolo in goro, ki bi se zaradi erozije počasi uničili in razkrili skulpturo. To bi lahko obiskali že prej, a bi se morali podati na pot v notranjost gore, podobno kot pri piramidah. A zemeljsko površje kljub vsej nepredvidljivosti morda ne bi bila največja grožnja spomeniku. Spomeniki so grajeni za večnost, a pogosto ne preživijo prav dolgo, izpostavlja Beti Žerovc, ki pravi še, da se danes pogosto zdijo že zastarela oblika spominjanja. Ideja spomenika, ki bi preživel vsa živa bitja na Zemlji, torej spodbuja k razmisleku o prihodnosti in govori o sedanjosti ter o tem, kar je za nas pomembno. Andy Gracie: "Projekt govori o sedanjosti, o tem, kar smo kot vrsta. Danes se vse bolj zavedamo možnih koncev, vemo, da smo v krizi, prihodnost se nam kaže kot negotova. Hkrati pa nas opominja, da smo le hipni, čas našega obstoja je zanemarljiv. Ko sem v preteklosti ustvaril projekt o koncu celotnega univerzuma, je nek strokovnjak dejal, da se ljudje v kozmološkem pogledu rodimo in umremo v istem trenutku. Tega se ne bi smeli ustrašiti, temveč pogledati, kaj čudovitega lahko v tem času storimo. Zanima me, kaj bi lahko sprožili projekti, kot je ta, ali bi lahko spodbudili drugačno ravnanje družbe." Tak spomenik bi zahteval sodelovanje družbe in ogromen trud. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo bi ga financiral, gradíl in v čigavi lasti bi bil – to bi seveda vplivalo tudi na njegov obstoj v prihodnosti. Gracie poudarja, da takšna ideja zahteva razmišljanje in načrtovanje za čas, ki ga sami ne bomo doživeli. Foto: spleta stran Projekt Atol, izrez fotografije
Ars
Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB
Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB
Ars
Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji. Foto: Kinodvor
Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji. Foto: Kinodvor
Ars
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.
Ars
V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.
V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.
Ars
Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje
Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje
Ars
Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).
Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).
Ars
Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP
Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP
Ars
Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.
Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.
Ars
Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.
Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.
Ars
V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival
V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival
Ars
Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš
Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Simfonični orkester RTV Slovenija bo danes z dirigentko Catherine Larsen Maguire na studijskih koncertih predstavljal novo delo z naslovom Tako tiho, ki ga je skladateljica Larisa Vrhunc v okviru projekta B-AIR ustvarila za dojenčke in malčke. Po popoldanskih izvedbah za najmlajše občinstvo, bodo glasbeniki na javnem arhivskem snemanju s skladbo nagovorili še splošno občinstvo.
Simfonični orkester RTV Slovenija bo danes z dirigentko Catherine Larsen Maguire na studijskih koncertih predstavljal novo delo z naslovom Tako tiho, ki ga je skladateljica Larisa Vrhunc v okviru projekta B-AIR ustvarila za dojenčke in malčke. Po popoldanskih izvedbah za najmlajše občinstvo, bodo glasbeniki na javnem arhivskem snemanju s skladbo nagovorili še splošno občinstvo.
Ars
Kako grafiko razumeti na sodoben način? To vprašanje si zastavlja Zora Stančič, vizualna umetnica in izredna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tokrat jo je nagovoril Peterokotni stolp na Ljubljanskem gradu in svojo razstavo v njem je naslovila kar Življenje v stolpu. Prostori ljubljanskega gradu so polni vzorcev – les, kovina, steklo in seveda kamen. Peterokotni stolp se tako izkaže kot nasprotje nevtralne galerijske bele kocke, saj se njegove surove stene razstavljenim delom izrisujejo kot ozadje, ki kliče po sodelovanju. Izzove tudi razmislek o materialnosti – Zora Stančič se ukvarja z grafiko in prav ta je lahko dandanes digitalizirana, razpršena v etru, ali pa po drugi strani kot klasična tehnika vrezana v material, odtisnjena. Uporabila je sitotisk, ker omogoča večje formate, in omejitve papirja premagala s tiskanjem na blago. Nematerialno plat grafike, po drugi strani, pa je dosegla z animacijo, projekcijo na tla. Kot zapiše kurator Vladimir Vidmar, je delo Zore Stančič polno življenja. Globoko zavezano grafiki kot svojemu osnovnemu horizontu pogosto deluje kot zelo neposredna refleksija življenja v njegovih omejitvah, krhkosti, napakah, njegovem zunaj in znotraj. In stolp, v katerem se znajde, ni zadušljiva ječa življenjske energije kot osnovne gradbene sile umetnosti, temveč prostor, ki nam šele omogoča odprt pogled. Kaj pa vloga ženske – umetnice? Tudi tukaj je povezava s stolpom, pove umetnica Zora Stančič. Njeno razstavo Življenje v stolpu si na Ljubljanskem gradu lahko ogledate do 4. maja. Foto: osebni arhiv avtorice
Kako grafiko razumeti na sodoben način? To vprašanje si zastavlja Zora Stančič, vizualna umetnica in izredna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tokrat jo je nagovoril Peterokotni stolp na Ljubljanskem gradu in svojo razstavo v njem je naslovila kar Življenje v stolpu. Prostori ljubljanskega gradu so polni vzorcev – les, kovina, steklo in seveda kamen. Peterokotni stolp se tako izkaže kot nasprotje nevtralne galerijske bele kocke, saj se njegove surove stene razstavljenim delom izrisujejo kot ozadje, ki kliče po sodelovanju. Izzove tudi razmislek o materialnosti – Zora Stančič se ukvarja z grafiko in prav ta je lahko dandanes digitalizirana, razpršena v etru, ali pa po drugi strani kot klasična tehnika vrezana v material, odtisnjena. Uporabila je sitotisk, ker omogoča večje formate, in omejitve papirja premagala s tiskanjem na blago. Nematerialno plat grafike, po drugi strani, pa je dosegla z animacijo, projekcijo na tla. Kot zapiše kurator Vladimir Vidmar, je delo Zore Stančič polno življenja. Globoko zavezano grafiki kot svojemu osnovnemu horizontu pogosto deluje kot zelo neposredna refleksija življenja v njegovih omejitvah, krhkosti, napakah, njegovem zunaj in znotraj. In stolp, v katerem se znajde, ni zadušljiva ječa življenjske energije kot osnovne gradbene sile umetnosti, temveč prostor, ki nam šele omogoča odprt pogled. Kaj pa vloga ženske – umetnice? Tudi tukaj je povezava s stolpom, pove umetnica Zora Stančič. Njeno razstavo Življenje v stolpu si na Ljubljanskem gradu lahko ogledate do 4. maja. Foto: osebni arhiv avtorice
Ars
V 96. letu starosti je umrla filmska igralka Gina Lollobrigida, ki je svoj vrh dosegla v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Prav v tem času je bila poročena s Slovencem Milkom Škofičem, zdravnikom, ki je to kariero opustil, da je postal njen menedžer, in s katerim je imela tudi edinega sina. 4. julija 1927 v Subiacu vzhodno od Rima rojena Gina Lollobrigida je veljala za eno zadnjih ikon klasičnega zlatega Hollywooda – tistega, ki je še srkal evropske filmske zvezde. Blestela je med drugim v prelomnih Lepotica noči in Premagaj hudiča, pa Fanfan Tulipan, Provincialka, Kruh, Ljubezen in fantazija, Trapez, in v Najlepši ženski na svetu – romantični dramediji, ki ji je prinesla sloves prav te – najlepše ženske na svetu. Gini Lollobrigidi, ali preprosto "La Lollo", kot so jo klicali, sama pa je imela zanimivo navado naslavljati se v tretji osebi, in ki je imela le eno pravo tekmico, Sophio Loren, se je za razliko od te oskar izmuznil, je pa leta 2018 na hollywoodskem pločniku slavnih dobila svojo zvezdo. A njen talent ni bil le nastopaški, na začetku je namreč študirala na akademiji lepih umetnosti v Rimu in se pozneje, ko se je od filma že poslovila, uspešno posvetila novinarski fotografiji in kiparstvu. V politiki ji ni šlo – čeprav je nazadnje kot skrajno leva kandidatka za senatorko poskusila še pri 95-ih, lani, ji v italijanski parlament ni uspelo priti. Gina Lollobrigida je večkrat pokazala svojo dobrodelno plat, leta 2013 je na primer prodala zbirko nakita in darovala skoraj 5 milijonov za raziskave terapij z matičnimi celicami. Foto: AP
V 96. letu starosti je umrla filmska igralka Gina Lollobrigida, ki je svoj vrh dosegla v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Prav v tem času je bila poročena s Slovencem Milkom Škofičem, zdravnikom, ki je to kariero opustil, da je postal njen menedžer, in s katerim je imela tudi edinega sina. 4. julija 1927 v Subiacu vzhodno od Rima rojena Gina Lollobrigida je veljala za eno zadnjih ikon klasičnega zlatega Hollywooda – tistega, ki je še srkal evropske filmske zvezde. Blestela je med drugim v prelomnih Lepotica noči in Premagaj hudiča, pa Fanfan Tulipan, Provincialka, Kruh, Ljubezen in fantazija, Trapez, in v Najlepši ženski na svetu – romantični dramediji, ki ji je prinesla sloves prav te – najlepše ženske na svetu. Gini Lollobrigidi, ali preprosto "La Lollo", kot so jo klicali, sama pa je imela zanimivo navado naslavljati se v tretji osebi, in ki je imela le eno pravo tekmico, Sophio Loren, se je za razliko od te oskar izmuznil, je pa leta 2018 na hollywoodskem pločniku slavnih dobila svojo zvezdo. A njen talent ni bil le nastopaški, na začetku je namreč študirala na akademiji lepih umetnosti v Rimu in se pozneje, ko se je od filma že poslovila, uspešno posvetila novinarski fotografiji in kiparstvu. V politiki ji ni šlo – čeprav je nazadnje kot skrajno leva kandidatka za senatorko poskusila še pri 95-ih, lani, ji v italijanski parlament ni uspelo priti. Gina Lollobrigida je večkrat pokazala svojo dobrodelno plat, leta 2013 je na primer prodala zbirko nakita in darovala skoraj 5 milijonov za raziskave terapij z matičnimi celicami. Foto: AP
Ars
V Centru in Galeriji P74 v Ljubljani veliko pozornosti s programom namenjajo mladim ustvarjalcem, tudi študentom. Tako zdaj preddstavljajo dela treh mladih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Lana Požlep končuje študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografije, Lana Soklič je magistrska študentka fotografije, Petja Kocet pa obiskuje magistrski študij slikarstva. Čeprav si mladi umetniki delijo galerijske prostore, ne gre za skupinsko razstavo, temveč za ločene predstavitve, pravijo v galeriji. A med vsemi tremi razstavljavci vendar lahko opazimo kakšno skupno potezo, morda povezano tudi z mladostjo oziroma študijskim raziskovanjem lastnega umetniškega jezika in medija. Lano Požlep in Lano Soklič druži prevpraševanje fotografije. Lana Soklič analogno fotografijo manipulira z različnimi načini razvijanja, kemikalijami, segrevanjem in mehanskimi posegi. Tudi v seriji Distortion je negative na primer razvijala v različnih substancah ali pa jih plastila enega čez drugega. S popačenimi avtoportreti tako pripoveduje o vrsti duševnega stanja oziroma duševne motnje, ter mnogih plasteh človeške psihe. Iz medija fotografije izhaja tudi Lana Požlep, ki pa so jo lastne fotografije začele iritirati. Fotografije je tako preoblikovala v fizične objekte, ki se s svojo prostorsko postavitvijo naslanjajo na temo gradbišča oziroma tematizirajo proces razstavljanja in grajenja novih podob ter novih odnosov. Podobe je črpala iz lastnega arhiva in jim spremenila pomen. Slike, grafike in barvne risbe Petje Koceta so vizualno precej raznolike – od temne zaplate z oznako iz številk in črk, oranžnega prizora z linijami žerjava, živopisane podobe z abstrahiranimi vzorci. Z raznolikim vizualnim jezikom pa avtor upodablja okolje svojega odraščanja – Luko Koper. Pove, da pristanišče razume kot okno v svet, medtem ko smo v dobi interneta priča drugačnemu transportu informacij. Ob tem ga zanima, kaj vse danes je lahko slikarstvo in kako v okviru izbranega medija podajati sodobne teme, še preberemo v besedilu ob predstavitvah treh mladih umetnikov, ki si jih v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani lahko ogledate še do 7. februarja. Foto: Petja Kocet, Freightline 1.1, izsek fotografije
V Centru in Galeriji P74 v Ljubljani veliko pozornosti s programom namenjajo mladim ustvarjalcem, tudi študentom. Tako zdaj preddstavljajo dela treh mladih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Lana Požlep končuje študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografije, Lana Soklič je magistrska študentka fotografije, Petja Kocet pa obiskuje magistrski študij slikarstva. Čeprav si mladi umetniki delijo galerijske prostore, ne gre za skupinsko razstavo, temveč za ločene predstavitve, pravijo v galeriji. A med vsemi tremi razstavljavci vendar lahko opazimo kakšno skupno potezo, morda povezano tudi z mladostjo oziroma študijskim raziskovanjem lastnega umetniškega jezika in medija. Lano Požlep in Lano Soklič druži prevpraševanje fotografije. Lana Soklič analogno fotografijo manipulira z različnimi načini razvijanja, kemikalijami, segrevanjem in mehanskimi posegi. Tudi v seriji Distortion je negative na primer razvijala v različnih substancah ali pa jih plastila enega čez drugega. S popačenimi avtoportreti tako pripoveduje o vrsti duševnega stanja oziroma duševne motnje, ter mnogih plasteh človeške psihe. Iz medija fotografije izhaja tudi Lana Požlep, ki pa so jo lastne fotografije začele iritirati. Fotografije je tako preoblikovala v fizične objekte, ki se s svojo prostorsko postavitvijo naslanjajo na temo gradbišča oziroma tematizirajo proces razstavljanja in grajenja novih podob ter novih odnosov. Podobe je črpala iz lastnega arhiva in jim spremenila pomen. Slike, grafike in barvne risbe Petje Koceta so vizualno precej raznolike – od temne zaplate z oznako iz številk in črk, oranžnega prizora z linijami žerjava, živopisane podobe z abstrahiranimi vzorci. Z raznolikim vizualnim jezikom pa avtor upodablja okolje svojega odraščanja – Luko Koper. Pove, da pristanišče razume kot okno v svet, medtem ko smo v dobi interneta priča drugačnemu transportu informacij. Ob tem ga zanima, kaj vse danes je lahko slikarstvo in kako v okviru izbranega medija podajati sodobne teme, še preberemo v besedilu ob predstavitvah treh mladih umetnikov, ki si jih v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani lahko ogledate še do 7. februarja. Foto: Petja Kocet, Freightline 1.1, izsek fotografije
Ars
V Galeriji Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov na Komenskega 8 v Ljubljani so se s prvo letošnjo razstavo spomnili predlani umrlega slikarja in grafika Lada Pengova, tudi dolgoletnega pedagoga v Pionirskem domu. Sam je nekoč duhovito zapisal: "Če je gledalec tak, da ima ‘posebne sposobnosti’, gleda s srcem in glavo. Če pa tega nima, mu zadostuje tudi prazna stena." O njem spregovori Kustos Aleksander Bassin. Foto: Žiga Bratoš
V Galeriji Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov na Komenskega 8 v Ljubljani so se s prvo letošnjo razstavo spomnili predlani umrlega slikarja in grafika Lada Pengova, tudi dolgoletnega pedagoga v Pionirskem domu. Sam je nekoč duhovito zapisal: "Če je gledalec tak, da ima ‘posebne sposobnosti’, gleda s srcem in glavo. Če pa tega nima, mu zadostuje tudi prazna stena." O njem spregovori Kustos Aleksander Bassin. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Visoki Arsov jubilej, 60 letnico delovanja, bodo obeležili številni vrhunski umetniški dogodki. Tako je na prvem letošnjem koncertu iz jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars v Cukrarni nastopila zasedba, ki združuje madžarsko ljudsko glasbo z jazzom. Zaigrali so Adam Klemm (saksofon), Tomaž Gajšt (trobenta), Milan Stanisavljević (klavir), Nikola Matošič (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni).
Visoki Arsov jubilej, 60 letnico delovanja, bodo obeležili številni vrhunski umetniški dogodki. Tako je na prvem letošnjem koncertu iz jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars v Cukrarni nastopila zasedba, ki združuje madžarsko ljudsko glasbo z jazzom. Zaigrali so Adam Klemm (saksofon), Tomaž Gajšt (trobenta), Milan Stanisavljević (klavir), Nikola Matošič (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni).
Ars
Na Velikem odru celjskega gledališča premiera drame ruskega dramatika Leva Nikolajeviča Tolstoja Oblast teme ali Samo s krempeljčkom se ujame, pa je ptiček cel v pasti, ki v ospredje postavlja oblast zla v življenju posameznika. Delo je prevedla Tatjana Stanič, režijsko taktirko je v roke vzela Maša Pelko, dramaturško pa Rok Andres. Oblast teme je pretresljiva upodobitev revščine in neizobraženosti ruskega kmeta, je strašljiva in pretresljiva slika ruske družbe s konca 19. stoletja. Osrednje vprašanje je, kako se zlo, ki ga stori en človek, razraste in vpliva na življenje številnih drugih. V predstavi hlapec Nikita zapelje in zapusti mlado siroto in se zaplete z gospodarjevo ženo. Ta s pomočjo Nikitove matere, ki bi za sina naredila vse, umori svojega moža in se poroči z Nikitom. Ko Nikita izve za zločin, se mu žena zagabi. Zapelje pastorko, ki zanosi in rodi otroka. Takrat pa žena Nikita prisili v nov zločin. Čeprav je tekst star več kot sto let, je še kako aktualen. Po epidemiji se je namreč nasilje razrastlo v vse pore družbe, na robu Evrope divja vojna. Sredica človeške narave ostaja enaka kot je bila pred sto ali tisoč leti. Igralci so priseljeni pobrskati po najtemnejših kotičkih svojih duš. Na podiju dvakrat umor zagreši Lučka Počkaj. Pomemben del je glasba, a so se držali rekla manj je več, edini instrument so bobni, pove skladateljica in glasbena opremljevalka Mateja Starič. Foto: Jaka Babnik/SLG Celje, v prizoru Lukča Počkaj, Lovro Zafred
Na Velikem odru celjskega gledališča premiera drame ruskega dramatika Leva Nikolajeviča Tolstoja Oblast teme ali Samo s krempeljčkom se ujame, pa je ptiček cel v pasti, ki v ospredje postavlja oblast zla v življenju posameznika. Delo je prevedla Tatjana Stanič, režijsko taktirko je v roke vzela Maša Pelko, dramaturško pa Rok Andres. Oblast teme je pretresljiva upodobitev revščine in neizobraženosti ruskega kmeta, je strašljiva in pretresljiva slika ruske družbe s konca 19. stoletja. Osrednje vprašanje je, kako se zlo, ki ga stori en človek, razraste in vpliva na življenje številnih drugih. V predstavi hlapec Nikita zapelje in zapusti mlado siroto in se zaplete z gospodarjevo ženo. Ta s pomočjo Nikitove matere, ki bi za sina naredila vse, umori svojega moža in se poroči z Nikitom. Ko Nikita izve za zločin, se mu žena zagabi. Zapelje pastorko, ki zanosi in rodi otroka. Takrat pa žena Nikita prisili v nov zločin. Čeprav je tekst star več kot sto let, je še kako aktualen. Po epidemiji se je namreč nasilje razrastlo v vse pore družbe, na robu Evrope divja vojna. Sredica človeške narave ostaja enaka kot je bila pred sto ali tisoč leti. Igralci so priseljeni pobrskati po najtemnejših kotičkih svojih duš. Na podiju dvakrat umor zagreši Lučka Počkaj. Pomemben del je glasba, a so se držali rekla manj je več, edini instrument so bobni, pove skladateljica in glasbena opremljevalka Mateja Starič. Foto: Jaka Babnik/SLG Celje, v prizoru Lukča Počkaj, Lovro Zafred
Ars
Sezona podeljevanja najprestižnejših filmskih nagrad, ki bo vrhunec doživela z oskarji 12. marca, se je odprla. Sinoči so v Združenju tujih dopisnikov Hollywooda podelili zlate globuse. Njihova posebnost je, da nagrade podeljujejo v filmskih in televizijskih kategorijah, filme pa ločujejo na drame ter komedije ali muzikale. Kateri so glavni nagrajenci 80. zlatih globusov? Sezona nagrad se je najbolje začela za filma Fabelmanovi režiserja Stevena Spielberga in Duše otoka režiserja Martina McDonagha. Poleg nagrade za najboljši dramski film, Fabelmanove, se je Steven Spielberg sinoči na oder sprehodil še drugič: prejel je še zlati globus za najboljšo režijo. Steven Spielberg je ob tem povedal: "Pred to zgodbo sem bežal vse od svojega 17. leta. Veliko ovir sem si postavil, da je ne bi povedal. Delno, v koščkih pa sem jo pripovedoval v vsej svoji karieri. Z njo sta precej povezana E. T. – Vesoljček in Bližnja srečanja tretje vrste. Toda še nikoli nisem zbral poguma, da bi jo povedal neposredno, vse dokler mi ni Tony Kushner, s katerim sva sodelovala pri filmu München, to je bilo pred časom, rekel: povej mi kaj o vseh teh zgodbah, ki sem jih slišal o tvojem življenju." V Fabelmanovih režiser predstavi svoj spomin na družino, na prva srečanja s filmom in tudi na včasih nenaklonjene okoliščine, ki so oblikovale njegovo življenjsko pot, denimo antisemitizem v ZDA. Drugi veliki nagrajenec 80. zlatih globusov so Duše otoka. Poleg nagrade za najboljši glasbeni film ali komedijo se lahko pohvalijo še z zlatima globusoma za scenarista Martina McDonagha in igralca Colina Farrella, medtem ko je najboljši igralec v dramskem film Austin Butler za vlogo Elvisa v istoimenskem filmu o kralju rock'n'rolla. Najboljša igralka v muzikalu ali komediji je Michelle Yeoh v Vse povsod naenkrat, medtem ko so hollywoodski dopisniki za najboljšo dramsko predstavo nagradili Cate Blanchett v vlogi dirigentke berlinskih filharmonikov v filmu Tar, ki na naša platna prihaja v začetku februarja. Najboljši tujejezični film je Argentina, 1985, režiserja Santiaga Mitre o pomembnem sodnem procesu, ki ga argentinski javni tožilec Julio Strassera sredi 80. let skupaj z ekipo dobil proti vojaški hunti, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. Tuji dopisniki Hollywooda – druščino trenutno sestavlja več kot 100 novinarjev iz 55 držav – so za najboljši animirani film izbrali Netflixovega Ostržka, ki sta ga režirala Gulliermo del Torro in Mark Gustafson. Med televizijskimi produkcijami so največ nagrad pobrale serije Osnovna šola Abbott, Beli lotos in Zmajeva hiša. In še zanimivost z uvodnega dela prireditve. Po pandemičnih izvedbah in najrazličnejših bojkotih zaradi očitkov o premajhni rasni raznolikosti (Tom Cruise je lani združenju vrnil tri svoje kipce) in zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju, tudi s strani članov združenja, je 80. podelitev zlatih globusov znova potekala precej gladko, no, in k sreči z nemalo humorja. Letos se je niso udeležili igralski nominiranec iz filma Kit Brendan Fraiser. Razlog: spolni napad nanj s strani nekdanjega vodje Združenja tujih dopisnikov. Prav tako bosta morala svoja zlata globusa prevzeti še Kevin Costner, ki so mu ga namenili za vlogo v dramski televizijski seriji Yellowstone, ter Zendayja za vlogo v seriji Evforija. Prireditev je v prenosu na televiziji NBC vodil komik Jerrod Carmichael, ki je že v uvodnem nagovoru povedal, da je cesar nag: "Sem so me povabili, ker sem črn. Ne bom rekel, da je združenje rasistična organizacija, vendar do umora Georgea Floyda niso imeli nobenega temnopoltega člana – zdaj pa počnite s to informacijo, kar hočete". Združenje tujih dopisnikov Hollywooda po dostopnih podatkih še lani ni imelo nobenega temnopoltega člana. Foto: AP
Sezona podeljevanja najprestižnejših filmskih nagrad, ki bo vrhunec doživela z oskarji 12. marca, se je odprla. Sinoči so v Združenju tujih dopisnikov Hollywooda podelili zlate globuse. Njihova posebnost je, da nagrade podeljujejo v filmskih in televizijskih kategorijah, filme pa ločujejo na drame ter komedije ali muzikale. Kateri so glavni nagrajenci 80. zlatih globusov? Sezona nagrad se je najbolje začela za filma Fabelmanovi režiserja Stevena Spielberga in Duše otoka režiserja Martina McDonagha. Poleg nagrade za najboljši dramski film, Fabelmanove, se je Steven Spielberg sinoči na oder sprehodil še drugič: prejel je še zlati globus za najboljšo režijo. Steven Spielberg je ob tem povedal: "Pred to zgodbo sem bežal vse od svojega 17. leta. Veliko ovir sem si postavil, da je ne bi povedal. Delno, v koščkih pa sem jo pripovedoval v vsej svoji karieri. Z njo sta precej povezana E. T. – Vesoljček in Bližnja srečanja tretje vrste. Toda še nikoli nisem zbral poguma, da bi jo povedal neposredno, vse dokler mi ni Tony Kushner, s katerim sva sodelovala pri filmu München, to je bilo pred časom, rekel: povej mi kaj o vseh teh zgodbah, ki sem jih slišal o tvojem življenju." V Fabelmanovih režiser predstavi svoj spomin na družino, na prva srečanja s filmom in tudi na včasih nenaklonjene okoliščine, ki so oblikovale njegovo življenjsko pot, denimo antisemitizem v ZDA. Drugi veliki nagrajenec 80. zlatih globusov so Duše otoka. Poleg nagrade za najboljši glasbeni film ali komedijo se lahko pohvalijo še z zlatima globusoma za scenarista Martina McDonagha in igralca Colina Farrella, medtem ko je najboljši igralec v dramskem film Austin Butler za vlogo Elvisa v istoimenskem filmu o kralju rock'n'rolla. Najboljša igralka v muzikalu ali komediji je Michelle Yeoh v Vse povsod naenkrat, medtem ko so hollywoodski dopisniki za najboljšo dramsko predstavo nagradili Cate Blanchett v vlogi dirigentke berlinskih filharmonikov v filmu Tar, ki na naša platna prihaja v začetku februarja. Najboljši tujejezični film je Argentina, 1985, režiserja Santiaga Mitre o pomembnem sodnem procesu, ki ga argentinski javni tožilec Julio Strassera sredi 80. let skupaj z ekipo dobil proti vojaški hunti, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. Tuji dopisniki Hollywooda – druščino trenutno sestavlja več kot 100 novinarjev iz 55 držav – so za najboljši animirani film izbrali Netflixovega Ostržka, ki sta ga režirala Gulliermo del Torro in Mark Gustafson. Med televizijskimi produkcijami so največ nagrad pobrale serije Osnovna šola Abbott, Beli lotos in Zmajeva hiša. In še zanimivost z uvodnega dela prireditve. Po pandemičnih izvedbah in najrazličnejših bojkotih zaradi očitkov o premajhni rasni raznolikosti (Tom Cruise je lani združenju vrnil tri svoje kipce) in zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju, tudi s strani članov združenja, je 80. podelitev zlatih globusov znova potekala precej gladko, no, in k sreči z nemalo humorja. Letos se je niso udeležili igralski nominiranec iz filma Kit Brendan Fraiser. Razlog: spolni napad nanj s strani nekdanjega vodje Združenja tujih dopisnikov. Prav tako bosta morala svoja zlata globusa prevzeti še Kevin Costner, ki so mu ga namenili za vlogo v dramski televizijski seriji Yellowstone, ter Zendayja za vlogo v seriji Evforija. Prireditev je v prenosu na televiziji NBC vodil komik Jerrod Carmichael, ki je že v uvodnem nagovoru povedal, da je cesar nag: "Sem so me povabili, ker sem črn. Ne bom rekel, da je združenje rasistična organizacija, vendar do umora Georgea Floyda niso imeli nobenega temnopoltega člana – zdaj pa počnite s to informacijo, kar hočete". Združenje tujih dopisnikov Hollywooda po dostopnih podatkih še lani ni imelo nobenega temnopoltega člana. Foto: AP
Ars
Literarna zgodovinarka Urška Perenič, profesorica na ljubljanski slovenistiki in znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino, se ukvarja predvsem s slovensko književnostjo 19. in prve polovice 20. stoletja. Predlani je na primer izdala monografijo, posvečeno Josipu Jurčiču, letos raziskuje Ivana Tavčarja. Pred štirimi leti se je v monografiji Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika posvetila romanu ene najzgodnejših slovenskih književnic, pred kratkim pa je pri celjski Mohorjevi družbi z naslovom Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja raziskala še njeno poezijo. Z Urško Perenič se je pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mihael Stroj, Narodna galerija, vir: Wikipedia
Literarna zgodovinarka Urška Perenič, profesorica na ljubljanski slovenistiki in znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino, se ukvarja predvsem s slovensko književnostjo 19. in prve polovice 20. stoletja. Predlani je na primer izdala monografijo, posvečeno Josipu Jurčiču, letos raziskuje Ivana Tavčarja. Pred štirimi leti se je v monografiji Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika posvetila romanu ene najzgodnejših slovenskih književnic, pred kratkim pa je pri celjski Mohorjevi družbi z naslovom Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja raziskala še njeno poezijo. Z Urško Perenič se je pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mihael Stroj, Narodna galerija, vir: Wikipedia
Ars
Krajši informativni prispevki iz področja kulture.
Krajši informativni prispevki iz področja kulture.
Ars
Komedija Dedek gre na jug v režiji Vincija Vogue Anžlovarja je zgodba o prijateljstvu in ljubezni, pravi režiser, ki je tudi napisal scenarij za film - slaba tri desetletja po tem, ko je v slovensko-japonski koprodukciji nastal prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug. V Dedku Vlado - ki ga igra Vlado Novak - iz bolnišnice ugrabi svojega prijatelja, Borisa (Boris Cavazza). Napotita se proti Makedoniji - tam upata, da bosta našla Borisovo dolgoletno ljubezen Nedo, s katero jima je usoda pred leti prekrižala načrte za skupno življenje. Vendar pa na poti srečata Romkinjo Esmo in zgodba se zaplete ... Po ljubljanski premieri bo ekipa filma obiskala še druga slovenska mesta. Z Vincijem Vogue Anžlovarjem se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Miloš Srdić/SFC (izrez fotografije)
Komedija Dedek gre na jug v režiji Vincija Vogue Anžlovarja je zgodba o prijateljstvu in ljubezni, pravi režiser, ki je tudi napisal scenarij za film - slaba tri desetletja po tem, ko je v slovensko-japonski koprodukciji nastal prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug. V Dedku Vlado - ki ga igra Vlado Novak - iz bolnišnice ugrabi svojega prijatelja, Borisa (Boris Cavazza). Napotita se proti Makedoniji - tam upata, da bosta našla Borisovo dolgoletno ljubezen Nedo, s katero jima je usoda pred leti prekrižala načrte za skupno življenje. Vendar pa na poti srečata Romkinjo Esmo in zgodba se zaplete ... Po ljubljanski premieri bo ekipa filma obiskala še druga slovenska mesta. Z Vincijem Vogue Anžlovarjem se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Miloš Srdić/SFC (izrez fotografije)
Ars
Leto 2023 je tudi leto praznovanja šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija - Programa Ars. Danes je praznovanje sprožil prvi v nizu dogodkov in sicer izid nove zvočne knjige in prvega poglavja predvajanja Odprte knjige To noč sem jo videl Draga Jančarja. V studiu 1 naše radijske hiše, kjer je zvočna knjiga nastajala, so jo predstavili pisatelj Drago Jančar, interpret: dramski igralec Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič in urednik igranega programa Alen Jelen, med navzočimi pa je bila tudi Tadeja Krečič.
Leto 2023 je tudi leto praznovanja šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija - Programa Ars. Danes je praznovanje sprožil prvi v nizu dogodkov in sicer izid nove zvočne knjige in prvega poglavja predvajanja Odprte knjige To noč sem jo videl Draga Jančarja. V studiu 1 naše radijske hiše, kjer je zvočna knjiga nastajala, so jo predstavili pisatelj Drago Jančar, interpret: dramski igralec Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič in urednik igranega programa Alen Jelen, med navzočimi pa je bila tudi Tadeja Krečič.
Ars
Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL
Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL
Ars
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2023. Rdeča nit Mozartin so solisti iz orkestra ter sodelovanja z mladimi dirigenti. O letošnjih koncertih je z umetniško vodjo orkestra, Majo Kojc, spregovorila Katarina Radaljac. Foto: RTVSlo
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2023. Rdeča nit Mozartin so solisti iz orkestra ter sodelovanja z mladimi dirigenti. O letošnjih koncertih je z umetniško vodjo orkestra, Majo Kojc, spregovorila Katarina Radaljac. Foto: RTVSlo
Ars
Ljubljanska Cukrarna bo nocoj prvič odkar so jo odprli, zaživela v gledališki podobi. Ob 20ih se namreč tam obeta premiera predstave Gibanje v zasnovi SNG Drama Ljubljana. Dramsko besedilo, ki ga je napisal srbski dramatik Dimitrije Kokanov se izmika vsem žanrskim oznakam. Ustvarjalci so ga opredelili kot meditacijo o tem, v kakšnem stanju se nahaja sodobni človek.
Ljubljanska Cukrarna bo nocoj prvič odkar so jo odprli, zaživela v gledališki podobi. Ob 20ih se namreč tam obeta premiera predstave Gibanje v zasnovi SNG Drama Ljubljana. Dramsko besedilo, ki ga je napisal srbski dramatik Dimitrije Kokanov se izmika vsem žanrskim oznakam. Ustvarjalci so ga opredelili kot meditacijo o tem, v kakšnem stanju se nahaja sodobni človek.
Ars
Osrednji spletni portal slovenskega jezika, portal Fran, je po osmih letih od nastanka dopolnjen in obogaten. Leta 2014 je bilo na njem 20 slovarjev, zdaj jih je 44. Kdo vse stoji v ozadju tega dela, v čem je portal Fran med prvimi v Evropi, pa tudi o tem, da morajo imeti slovaropisci do vseh besed enak odnos, smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozmo Ahačičem. Naš sogovornik pravi, da morajo slovaropisci imeti enak odnos do vseh besed, tako kot morajo uradniki imeti enak odnos do občanov. Vsaka beseda naj bi imela torej enako vrednost, še posebno pa tiste, ki pristanejo na portalu Fran. Zanimanje zanje ni majhno. V osmih letih so pri Franu našteli kar 300 milijonov iskanj. Na ugotovitve inštituta še posebno nestrpno včasih čakajo novinarji. Ob smrti britanske kraljice Elizabete Druge so se pri Franu ukvarjali z vprašanjem, ali naj se novi kralj imenuje Charles ali pa Karel, do desetih zvečer. Od tega je bilo namreč odvisno, kako bo britanski kralj zapisan v slovenskih časopisih prihodnji dan.
Osrednji spletni portal slovenskega jezika, portal Fran, je po osmih letih od nastanka dopolnjen in obogaten. Leta 2014 je bilo na njem 20 slovarjev, zdaj jih je 44. Kdo vse stoji v ozadju tega dela, v čem je portal Fran med prvimi v Evropi, pa tudi o tem, da morajo imeti slovaropisci do vseh besed enak odnos, smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozmo Ahačičem. Naš sogovornik pravi, da morajo slovaropisci imeti enak odnos do vseh besed, tako kot morajo uradniki imeti enak odnos do občanov. Vsaka beseda naj bi imela torej enako vrednost, še posebno pa tiste, ki pristanejo na portalu Fran. Zanimanje zanje ni majhno. V osmih letih so pri Franu našteli kar 300 milijonov iskanj. Na ugotovitve inštituta še posebno nestrpno včasih čakajo novinarji. Ob smrti britanske kraljice Elizabete Druge so se pri Franu ukvarjali z vprašanjem, ali naj se novi kralj imenuje Charles ali pa Karel, do desetih zvečer. Od tega je bilo namreč odvisno, kako bo britanski kralj zapisan v slovenskih časopisih prihodnji dan.
Ars
Želja po vračanju k naravi je v tem divjem in zapletenem kapitalističnem svetu, ki spodmika vsak občutek varnosti, vse močnejša. A kaj to zares pomeni? Fizični umik vanjo ali iskanje zgléda za ravnovesje in zmernost? Lahko od narave kar zahtevamo, da bo naša prijateljica, ko nam to paše? Lahko njeno divjost ujamemo v stekleno kletko? Smo jo že dovolj uničili, da bo pohlevno sklonila glavo? Morda pa je še vedno čas, da z njo vzpostavimo iskreno, sodelovalno vez – a vprašanje, če bomo to zmogli samo z razumom. "Naravo zapišem z veliko začetnico in jo razglasim za svojo cerkev," je leta 1957 zapisal ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. S to mislijo so pospremili skupinsko razstavo Naravna vera v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Štirinajst umetnic in umetnikov je s fotografijami, slikami, videom in prostorskimi instalacijami prepletlo tri nadstropja Švicarije, mogočne starinske vile pod vznožjem Rožnika. To je bil od nekdaj prostor gostoljubja in sobivanja, tudi z gozdom v okolici, povesta kustosa Dušan Dovč in Yasmin Martin Vodopivec. Naravno vero bo pospremil obrazstavni program, tudi glasovni performans Irene Tomažin Korenine glasu # odmev, ki ga pravkar slišimo. Foto postavitve Marka Pogačnika: Žiga Bratoš
Želja po vračanju k naravi je v tem divjem in zapletenem kapitalističnem svetu, ki spodmika vsak občutek varnosti, vse močnejša. A kaj to zares pomeni? Fizični umik vanjo ali iskanje zgléda za ravnovesje in zmernost? Lahko od narave kar zahtevamo, da bo naša prijateljica, ko nam to paše? Lahko njeno divjost ujamemo v stekleno kletko? Smo jo že dovolj uničili, da bo pohlevno sklonila glavo? Morda pa je še vedno čas, da z njo vzpostavimo iskreno, sodelovalno vez – a vprašanje, če bomo to zmogli samo z razumom. "Naravo zapišem z veliko začetnico in jo razglasim za svojo cerkev," je leta 1957 zapisal ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. S to mislijo so pospremili skupinsko razstavo Naravna vera v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Štirinajst umetnic in umetnikov je s fotografijami, slikami, videom in prostorskimi instalacijami prepletlo tri nadstropja Švicarije, mogočne starinske vile pod vznožjem Rožnika. To je bil od nekdaj prostor gostoljubja in sobivanja, tudi z gozdom v okolici, povesta kustosa Dušan Dovč in Yasmin Martin Vodopivec. Naravno vero bo pospremil obrazstavni program, tudi glasovni performans Irene Tomažin Korenine glasu # odmev, ki ga pravkar slišimo. Foto postavitve Marka Pogačnika: Žiga Bratoš
Ars
Vse tiste pa, ki boste preživeli silvestrski večer v zavetju toplega doma in pred radijskimi sprejemniki pa vabimo, da se nam na Tretjem programu pridružite pri spremljanju silvestrovanja, ki bo potekalo od 20. ure pa vse do 10 minut čez polnoč. Dogodek, ki bo potekal v radijskem studiu 01 in bo v dobršni meri temeljil na improvizaciji, bodo soustvarjali voditelj Aleksander Golja, dramski igralec Blaž Šef in pianist radijskega orkestra Klemen Golner. Letošnji program so zastavili kot preplet glasbenih vsebin, primernih utripu in času.
Vse tiste pa, ki boste preživeli silvestrski večer v zavetju toplega doma in pred radijskimi sprejemniki pa vabimo, da se nam na Tretjem programu pridružite pri spremljanju silvestrovanja, ki bo potekalo od 20. ure pa vse do 10 minut čez polnoč. Dogodek, ki bo potekal v radijskem studiu 01 in bo v dobršni meri temeljil na improvizaciji, bodo soustvarjali voditelj Aleksander Golja, dramski igralec Blaž Šef in pianist radijskega orkestra Klemen Golner. Letošnji program so zastavili kot preplet glasbenih vsebin, primernih utripu in času.
Ars
Poslastica za vse ljubitelji sedme umetnosti, slavnostna premiera nove izvirne glasbene partiture za znameniti nemi film Nosferatu, ki ga je posnel velikan nemškega ekspresionizma Friedrich Wilhelm Murnau. Ob stoletnici premiernega predvajanja te nesmrtne neme grozljivke – prvič so jo predvajali 4. marca 1922 v Berlinu – je Slovenska kinoteka skladatelju in pianistu Andreju Goričarju, ki je lani prispeval novo glasbo za film Erotikon z Ito Rino v glavni vlogi, letos naročila, da na novo ozvoči tudi ta film.
Poslastica za vse ljubitelji sedme umetnosti, slavnostna premiera nove izvirne glasbene partiture za znameniti nemi film Nosferatu, ki ga je posnel velikan nemškega ekspresionizma Friedrich Wilhelm Murnau. Ob stoletnici premiernega predvajanja te nesmrtne neme grozljivke – prvič so jo predvajali 4. marca 1922 v Berlinu – je Slovenska kinoteka skladatelju in pianistu Andreju Goričarju, ki je lani prispeval novo glasbo za film Erotikon z Ito Rino v glavni vlogi, letos naročila, da na novo ozvoči tudi ta film.
Ars
Če smo v prejšnje leto vstopili z zaprtimi vrati galerij in muzejev in se je nato zdelo, da organizatorji kar hitijo z izvedbo prej zastalega programa, lahko rečemo, da je letošnje leto morda prineslo manj izstopajočih razstav. Nekaj poudarkov leta na področju vizualne umetnosti je zbrala Iza Pevec.
Če smo v prejšnje leto vstopili z zaprtimi vrati galerij in muzejev in se je nato zdelo, da organizatorji kar hitijo z izvedbo prej zastalega programa, lahko rečemo, da je letošnje leto morda prineslo manj izstopajočih razstav. Nekaj poudarkov leta na področju vizualne umetnosti je zbrala Iza Pevec.
Ars
Letošnje parlamentarne volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali delavci v kulturi. Sklenil se je eden izmed najburnejših mandatov v slovenski kulturni politiki. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, mnogi niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev, kadrovanje in odnos do resorja. Kljub razdrobljenosti kulturnega sektorja pa so bili ustvarjalci v pričakovanjih do nove politike enotni: zagotavljanje pogojev za kakovostno umetniško produkcijo bi morala biti ena od prioritet nove vlade in ministrstva za kulturo, zato si želijo strokovnih kriterijev pri dodeljevanju sredstev in da se ustrezno reši položaj samozaposlenih v kulturi. Tudi za novo garnituro na Maistrovi je bil začetek novega mandata buren, izzivov pa toliko, da jih bodo težko razrešili v štirih letih težko razrešili (foto: BoBo).
Letošnje parlamentarne volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali delavci v kulturi. Sklenil se je eden izmed najburnejših mandatov v slovenski kulturni politiki. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, mnogi niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev, kadrovanje in odnos do resorja. Kljub razdrobljenosti kulturnega sektorja pa so bili ustvarjalci v pričakovanjih do nove politike enotni: zagotavljanje pogojev za kakovostno umetniško produkcijo bi morala biti ena od prioritet nove vlade in ministrstva za kulturo, zato si želijo strokovnih kriterijev pri dodeljevanju sredstev in da se ustrezno reši položaj samozaposlenih v kulturi. Tudi za novo garnituro na Maistrovi je bil začetek novega mandata buren, izzivov pa toliko, da jih bodo težko razrešili v štirih letih težko razrešili (foto: BoBo).
Ars
Kateri so bili najbolj gledani filmi letošnjega leta, tako na svetovni ravni kot na naših platnih? Kateri so dobili prestižne filmske nagrade in katera zaveza, h kateri so večkrat pozivali tako slovenski filmarji kot izvoljeni predstavniki ljudstva, bo, kot kaže, tudi letos ostala neizpolnjena? Pregled filmskega leta 2022 je pripravil Urban Tarman. Foto: EFA/Sigurjon Ragnar Foto: EFA/Sigurjon Ragnar
Kateri so bili najbolj gledani filmi letošnjega leta, tako na svetovni ravni kot na naših platnih? Kateri so dobili prestižne filmske nagrade in katera zaveza, h kateri so večkrat pozivali tako slovenski filmarji kot izvoljeni predstavniki ljudstva, bo, kot kaže, tudi letos ostala neizpolnjena? Pregled filmskega leta 2022 je pripravil Urban Tarman. Foto: EFA/Sigurjon Ragnar Foto: EFA/Sigurjon Ragnar
Ars
Slovenska koreografa in plesna pedagoga Pia in Pino Mlakar sta vse življenje skupaj plesala, ustvarjala in si delila tudi zasebni svet. Par, ki je poletja preživljal na jadrnici Galeb PI314, je zdaj navdihnil tudi plesno predstavo Stopi iz moje sence PI314 režiserke Nede R. Bric. Foto: MMC / Drago Videmšek
Slovenska koreografa in plesna pedagoga Pia in Pino Mlakar sta vse življenje skupaj plesala, ustvarjala in si delila tudi zasebni svet. Par, ki je poletja preživljal na jadrnici Galeb PI314, je zdaj navdihnil tudi plesno predstavo Stopi iz moje sence PI314 režiserke Nede R. Bric. Foto: MMC / Drago Videmšek
Ars
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, tako spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Predvsem pa razstava prikaže raznolikost tehnik in motivov štirinajstih slikark in slikarjev. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, tako spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Predvsem pa razstava prikaže raznolikost tehnik in motivov štirinajstih slikark in slikarjev. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna
Ars
Leto 2022 je v najrazličnejših oblikah in formatih preizpraševalo našo družbeno, politično in umetnostno sedanjost, prezrlo pa ni niti bivanjskih vprašanj in vprašanj, ki se posamezniku porajajo ob gradnji in preverjanju identitete, tako lastne kot tudi skupnostne. Dva največja slovenska festivala, Borštnikovo srečanje in teden slovenske drame sta minila v znamenju postepidemičnih razmer in radosti ob ponovnem zagonu gledališkega vrveža na odru in nasproti njega, v avditoriju. Več o nagrajenih predstavah, dramskih besedilih ter zaslužnih posameznikih pa v prispevku Petre Tanko. Foto: Bitef/Jelena Janković
Leto 2022 je v najrazličnejših oblikah in formatih preizpraševalo našo družbeno, politično in umetnostno sedanjost, prezrlo pa ni niti bivanjskih vprašanj in vprašanj, ki se posamezniku porajajo ob gradnji in preverjanju identitete, tako lastne kot tudi skupnostne. Dva največja slovenska festivala, Borštnikovo srečanje in teden slovenske drame sta minila v znamenju postepidemičnih razmer in radosti ob ponovnem zagonu gledališkega vrveža na odru in nasproti njega, v avditoriju. Več o nagrajenih predstavah, dramskih besedilih ter zaslužnih posameznikih pa v prispevku Petre Tanko. Foto: Bitef/Jelena Janković
Ars
Nocoj bodo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko kinoteko prikazali nemo filmsko klasiko Nosferatu – Simfonija groze, »nesmrtno grozljivo-romantično klasiko«, ki jo je nemški ekspresionist F. W. Murnau posnel pred stotimi leti. Izvirna glasbena partitura Hansa Erdmanna se je v tem času izgubila, nocojšnjo projekcijo bo spremljala partitura skladatelja in pianista Andreja Goričarja z Orchestra of the Imaginary. Poleg Goričarja v vlogi pianista in dirigenta so to še Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas; Jan Gričar, saksofon; Jakob Bobek, klarinet in Primož Zemljak, rog. Dogodek nastaja v sodelovanju z RTV Slovenija, glasbo bomo neposredno prenašali na Programu Ars. Foto: MMC / IMDB
Nocoj bodo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko kinoteko prikazali nemo filmsko klasiko Nosferatu – Simfonija groze, »nesmrtno grozljivo-romantično klasiko«, ki jo je nemški ekspresionist F. W. Murnau posnel pred stotimi leti. Izvirna glasbena partitura Hansa Erdmanna se je v tem času izgubila, nocojšnjo projekcijo bo spremljala partitura skladatelja in pianista Andreja Goričarja z Orchestra of the Imaginary. Poleg Goričarja v vlogi pianista in dirigenta so to še Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas; Jan Gričar, saksofon; Jakob Bobek, klarinet in Primož Zemljak, rog. Dogodek nastaja v sodelovanju z RTV Slovenija, glasbo bomo neposredno prenašali na Programu Ars. Foto: MMC / IMDB
Ars
Prvi slovenski božični film Kapa režiserja Slobodana Maksimovića je ob prvi zlati roli prejel še glavno nagrado beljaškega festivala K3. Zgodba o Eriku, dečku, ki zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu, in Lučki, deklici iz premožne družine, ki se srečata za božič, je nastala po scenariju Saše Eržen. Pred mikrofon jo je povabila Tina Poglajen. Foto: Promocijsko gradivo
Prvi slovenski božični film Kapa režiserja Slobodana Maksimovića je ob prvi zlati roli prejel še glavno nagrado beljaškega festivala K3. Zgodba o Eriku, dečku, ki zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu, in Lučki, deklici iz premožne družine, ki se srečata za božič, je nastala po scenariju Saše Eržen. Pred mikrofon jo je povabila Tina Poglajen. Foto: Promocijsko gradivo
Ars
V galeriji Photon so odprli razstavo Toma Brejca po njegovem daljšem premoru od ustvarjanja in razstavljanja umetniških fotografij. Vrhunski modni in portretni fotograf, ki svoj pečat pušča na naslovnicah svetovnih revij, po izobrazbi pa je diplomirani filozof in sociolog kulture, se namreč potaplja tudi v intimne svetove umetniške fotografije s pridihom dokumentaristike. Prizor mladih, ki se razigrano družijo na zelenici ob mogočni stavbi londonske Narodne galerije, umirjena, skoraj zenovska panorama nad gladkim morjem ob miramarskem gradu proti večeru in voajerski pogled od zgoraj v čolniček, s katerim družina pluje po jezeru v Newyorkšem parku. In še kaj, seveda. Če je na eni strani vrlina tehnična dovršenost, pa je bistvo dobre fotografije tudi v metafizičnem, neizrekljivem, nam je namignil Tomo Brejc ob obisku v našem studiu. Foto: Tomo Brejc, Vezalka / Shoelace, 2022
V galeriji Photon so odprli razstavo Toma Brejca po njegovem daljšem premoru od ustvarjanja in razstavljanja umetniških fotografij. Vrhunski modni in portretni fotograf, ki svoj pečat pušča na naslovnicah svetovnih revij, po izobrazbi pa je diplomirani filozof in sociolog kulture, se namreč potaplja tudi v intimne svetove umetniške fotografije s pridihom dokumentaristike. Prizor mladih, ki se razigrano družijo na zelenici ob mogočni stavbi londonske Narodne galerije, umirjena, skoraj zenovska panorama nad gladkim morjem ob miramarskem gradu proti večeru in voajerski pogled od zgoraj v čolniček, s katerim družina pluje po jezeru v Newyorkšem parku. In še kaj, seveda. Če je na eni strani vrlina tehnična dovršenost, pa je bistvo dobre fotografije tudi v metafizičnem, neizrekljivem, nam je namignil Tomo Brejc ob obisku v našem studiu. Foto: Tomo Brejc, Vezalka / Shoelace, 2022
Ars
Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš
Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš
Ars
V Mestni galeriji Piran je na ogled razstava Voda in zemlja Marjetice Potrč, ene naših najbolj prepoznavnih sodobnih umetnic v svetovnem merilu. Njen umetniški izraz je stičišče vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije, in antropologije. Piranski projekt, v katerem se med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, je svojevrsten hommage Istri in njenim prebivalcem. Edinstven pa je tudi po tem, izpostavljajo v Obalnih Galerijah Piran, da je umetnica tokrat prvič ustvarjala z lokalno skupnostjo na domačih tleh in v maternem jeziku. Foto: Jaka Jeraša, Obalne Galerije Piran
V Mestni galeriji Piran je na ogled razstava Voda in zemlja Marjetice Potrč, ene naših najbolj prepoznavnih sodobnih umetnic v svetovnem merilu. Njen umetniški izraz je stičišče vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije, in antropologije. Piranski projekt, v katerem se med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, je svojevrsten hommage Istri in njenim prebivalcem. Edinstven pa je tudi po tem, izpostavljajo v Obalnih Galerijah Piran, da je umetnica tokrat prvič ustvarjala z lokalno skupnostjo na domačih tleh in v maternem jeziku. Foto: Jaka Jeraša, Obalne Galerije Piran
Ars
Na Loškem odru v Škofji Loki danes podeljujejo nagrade Sklada Staneta Severja za leto 2022. Za igralske stvaritve v poklicnem gledališču jih prejmeta gledališka in filmska igralca Iva krajnc Bagola in Jurij Zrnec. Severjevo nagrado za igralsko stvaritev študentov dramske igre letos prejmeta Mina Švajger in Matevž Sluga, za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču pa je nagrajena Nives Mikulin. (foto: Iva Krajnc Bagola in Jurij Zrnec, Severjeva nagrajenca ©Jernej Jalen; Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)
Na Loškem odru v Škofji Loki danes podeljujejo nagrade Sklada Staneta Severja za leto 2022. Za igralske stvaritve v poklicnem gledališču jih prejmeta gledališka in filmska igralca Iva krajnc Bagola in Jurij Zrnec. Severjevo nagrado za igralsko stvaritev študentov dramske igre letos prejmeta Mina Švajger in Matevž Sluga, za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču pa je nagrajena Nives Mikulin. (foto: Iva Krajnc Bagola in Jurij Zrnec, Severjeva nagrajenca ©Jernej Jalen; Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)
Ars
V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani so v ponedeljek, 12. decembra odprli naravoslovno razstavo z naslovom »V vrtincu sprememb«. Cankarjev dom pravzaprav še nikoli ni gostil zgolj naravoslovne razstave, zato je za pohvaliti vzajemni mentalni napredek pri vsaj pri nas bolj ali manj umetno ločenih rečeh kulture in nature. Razstavo, ki predstavlja evolucijo naravnega okolja Zemlje od nastanka pred 4,6 milijardami let do današnjega časa z vsemi uničevalnimi posledicami kapitalistične civilizacije na naravno okolje so pripravili skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Posebej so v njej izpostavili tukajšna prevladujoča naravna okolja kot so gore, morje, gozd, in seveda, naš kraški svet. Pripravljala jo je večja skupina, kustosinja dr. Staša Tome iz muzeja je soavtorica in kot nekakšna koordinatorica in priznana popularizatorica naravoslovnih vsebin skupino zastopa navzven. Pri postavitvi je vodja skupine oblikovalcev razstave Sanja Jurca Avci naletela na dilemo, kako predstaviti omenjeni in že dolgo znani a prepogosto zakrivani kontrast med naravnimi in s kapitalistično civilizacijo pogojenimi spremembami naravnega okolja? Obe smo povabili pred mikrofon. Razstavo si lahko ogledate do novembra 2023.
V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani so v ponedeljek, 12. decembra odprli naravoslovno razstavo z naslovom »V vrtincu sprememb«. Cankarjev dom pravzaprav še nikoli ni gostil zgolj naravoslovne razstave, zato je za pohvaliti vzajemni mentalni napredek pri vsaj pri nas bolj ali manj umetno ločenih rečeh kulture in nature. Razstavo, ki predstavlja evolucijo naravnega okolja Zemlje od nastanka pred 4,6 milijardami let do današnjega časa z vsemi uničevalnimi posledicami kapitalistične civilizacije na naravno okolje so pripravili skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Posebej so v njej izpostavili tukajšna prevladujoča naravna okolja kot so gore, morje, gozd, in seveda, naš kraški svet. Pripravljala jo je večja skupina, kustosinja dr. Staša Tome iz muzeja je soavtorica in kot nekakšna koordinatorica in priznana popularizatorica naravoslovnih vsebin skupino zastopa navzven. Pri postavitvi je vodja skupine oblikovalcev razstave Sanja Jurca Avci naletela na dilemo, kako predstaviti omenjeni in že dolgo znani a prepogosto zakrivani kontrast med naravnimi in s kapitalistično civilizacijo pogojenimi spremembami naravnega okolja? Obe smo povabili pred mikrofon. Razstavo si lahko ogledate do novembra 2023.
Ars
Potem ko je konec novembra zaprl vrata umetnostni beneški bienale, že tečejo priprave na arhitekturnega, ki bo prihodnje leto. Slovenijo bo zastopal projekt Vsakdanje je pomembno avtorjev Jureta Grôharja, Eve Gúsel, Maše Mêrtelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. V poročilu o izboru, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, preberemo, da je projekt zasnovan dvodelno. Slovenska ekipa bo sodelovala s tujimi ustvarjalci, na bienalu pa bodo svoje misli predstavili z objektom v merilu 1 : 1, ki bo prikazal, kako je mogoče danes drugače graditi novo okolje. Izbrani projekt in avtorje bodo sicer v muzeju podrobneje predstavili januarja. FOTO: MMC / EPA
Potem ko je konec novembra zaprl vrata umetnostni beneški bienale, že tečejo priprave na arhitekturnega, ki bo prihodnje leto. Slovenijo bo zastopal projekt Vsakdanje je pomembno avtorjev Jureta Grôharja, Eve Gúsel, Maše Mêrtelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. V poročilu o izboru, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, preberemo, da je projekt zasnovan dvodelno. Slovenska ekipa bo sodelovala s tujimi ustvarjalci, na bienalu pa bodo svoje misli predstavili z objektom v merilu 1 : 1, ki bo prikazal, kako je mogoče danes drugače graditi novo okolje. Izbrani projekt in avtorje bodo sicer v muzeju podrobneje predstavili januarja. FOTO: MMC / EPA
Ars
Pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu se posveča tudi literarni radijsko-gledališki večer iz cikla Ars teatralis, tokrat na odrskih deskah Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A. Scenarist Vlado Vrbič je za prvo pesem izbral Slutnjo, verze še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Žiga Bratoš pa se je o dogodku pogovarjal z režiserjem Alenom Jelenom. Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tep-šić, Danijel Malalan in Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic. Dogodek pripravljajo Program Ars Radia Slove-nija, SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovenski klub Trst in Radio Trst A. Foto: Arhiv NUK
Pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu se posveča tudi literarni radijsko-gledališki večer iz cikla Ars teatralis, tokrat na odrskih deskah Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A. Scenarist Vlado Vrbič je za prvo pesem izbral Slutnjo, verze še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Žiga Bratoš pa se je o dogodku pogovarjal z režiserjem Alenom Jelenom. Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tep-šić, Danijel Malalan in Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic. Dogodek pripravljajo Program Ars Radia Slove-nija, SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovenski klub Trst in Radio Trst A. Foto: Arhiv NUK
Ars
Po podatkih Statističnega urada Slovenije je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba. Podatki kažejo, da je med tarčami nadlegovanja več žensk kot moških, in čeprav so tudi moški tarče, hkrati drži, da so večinoma prav oni storilci teh kaznivih dejanj. Kulturno ministrstvo je v sodelovanju z nevladno organizacijo Mesto žensk predstavilo načrt, kako izoblikovati in utrditi varno delovno okolje, ki varuje dostojanstvo zaposlenih in preprečuje vsakršno nasilje, trpinčenje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Plodna tla za trpinčenje in nadlegovanje so področja s projektno ali prekerno zaposlenimi delavci (kar je značilno za kulturni sektor), tarče so osebe na začetku kariere, storilci večinoma na položaju moči: to so ugotovitve mednarodnega posveta."Pred ukrepanjem moramo pridobiti podatke. Ministrstvo je zadnje mesece v intenzivnih pripravah na začetek raziskavanja pojavnosti spolnega nadlegovanja in nasilja na področju kulture, zato računamo, da bomo po novem letu, v januarju zagnali to raziskavo," napoveduje Tjaša Pureber z direktorata za razvoj kulturnih politik na kulturnem ministrstvu in dodaja, da bo raziskava podlaga za akcijski načrt. Slovenska zakonodaja do določene mere že ureja problematiko; v organizacijah predvideva določitev ukrepov za preprečevanje nadlegovanja, težava pa je, da je njihova vsebina prepuščena samim organizacijam, so opozorili udeleženci posveta. Druga ugotovitev je zgledna avstrijska ureditev. Tamkajšnji parlament je lani ustanovil posebno organizacijo na športnem in kulturnem področju: Zaupno točko za zaščito pred nadlegovanjem in nasiljem. Primera dobre prakse najdemo tudi pri nas. Ljubljanska univerza je sprejela Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju, ki določa imenovanje in izobraževanje zaupnih oseb. Posodobljen pravilnik s sankcijami proti prestopnikom je sprejelo tudi Slovensko mladinsko gledališče.
Po podatkih Statističnega urada Slovenije je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba. Podatki kažejo, da je med tarčami nadlegovanja več žensk kot moških, in čeprav so tudi moški tarče, hkrati drži, da so večinoma prav oni storilci teh kaznivih dejanj. Kulturno ministrstvo je v sodelovanju z nevladno organizacijo Mesto žensk predstavilo načrt, kako izoblikovati in utrditi varno delovno okolje, ki varuje dostojanstvo zaposlenih in preprečuje vsakršno nasilje, trpinčenje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Plodna tla za trpinčenje in nadlegovanje so področja s projektno ali prekerno zaposlenimi delavci (kar je značilno za kulturni sektor), tarče so osebe na začetku kariere, storilci večinoma na položaju moči: to so ugotovitve mednarodnega posveta."Pred ukrepanjem moramo pridobiti podatke. Ministrstvo je zadnje mesece v intenzivnih pripravah na začetek raziskavanja pojavnosti spolnega nadlegovanja in nasilja na področju kulture, zato računamo, da bomo po novem letu, v januarju zagnali to raziskavo," napoveduje Tjaša Pureber z direktorata za razvoj kulturnih politik na kulturnem ministrstvu in dodaja, da bo raziskava podlaga za akcijski načrt. Slovenska zakonodaja do določene mere že ureja problematiko; v organizacijah predvideva določitev ukrepov za preprečevanje nadlegovanja, težava pa je, da je njihova vsebina prepuščena samim organizacijam, so opozorili udeleženci posveta. Druga ugotovitev je zgledna avstrijska ureditev. Tamkajšnji parlament je lani ustanovil posebno organizacijo na športnem in kulturnem področju: Zaupno točko za zaščito pred nadlegovanjem in nasiljem. Primera dobre prakse najdemo tudi pri nas. Ljubljanska univerza je sprejela Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju, ki določa imenovanje in izobraževanje zaupnih oseb. Posodobljen pravilnik s sankcijami proti prestopnikom je sprejelo tudi Slovensko mladinsko gledališče.
Ars
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič. Foto: Wikipedia
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič. Foto: Wikipedia
Ars
Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar
Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar
Ars
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti. Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja". Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka. Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti. Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja". Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka. Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Ars
Zavest, da na preprosta življenja ljudi močno vplivajo odločitve politične ali ekonomske elite, je tema, ki močno zaznamuje tudi angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleya. Režiserka ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor je za slovensko občinstvo prevedla in priredila njegov psihološki triler Inšpektor na obisku ter mu spremenila naslov. Nastala je predstava Neznanec, ki bo krstno uprizorjena na Velikem odru MGL. Besedilo, ki ga je slovensko občinstvo na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videlo kot eno izmed prvih uprizoritev v takrat novonastalem gledališču, je močno spremenjeno in prilagojeno za današnji čas. Dogajanje je premaknjeno v čakalnico na ljubljanski urgenci. Glavne dramske like v Neznancu predstavljajo na odru prisotni sestri Dora in Ida ter odsotna Monika. Poleg dveh sester vidimo še hčer srednje sestre po imenu Tajda. Čakanje na urgenci pa zmoti prihod inšpektorja Gula, ki družinski drami doda pridih kriminalke ter vzpostavi tudi razredni konflikt. Prihod inšpektorja med bogate in od realnosti popolnoma ločene dramske like prinese skrivnost iz preteklosti in jih postavi na realna tla. Na ta način drama nosi tudi moralno sporočilo, ki govori o problemih razslojene, pohlepne in neempatične družbe, kjer se je večina prisiljena boriti za svoj vsakdanji kruh, medtem ko manjšina na njihov račun vse bolj bogati. Foto: Peter Giodani / MGL
Zavest, da na preprosta življenja ljudi močno vplivajo odločitve politične ali ekonomske elite, je tema, ki močno zaznamuje tudi angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleya. Režiserka ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor je za slovensko občinstvo prevedla in priredila njegov psihološki triler Inšpektor na obisku ter mu spremenila naslov. Nastala je predstava Neznanec, ki bo krstno uprizorjena na Velikem odru MGL. Besedilo, ki ga je slovensko občinstvo na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videlo kot eno izmed prvih uprizoritev v takrat novonastalem gledališču, je močno spremenjeno in prilagojeno za današnji čas. Dogajanje je premaknjeno v čakalnico na ljubljanski urgenci. Glavne dramske like v Neznancu predstavljajo na odru prisotni sestri Dora in Ida ter odsotna Monika. Poleg dveh sester vidimo še hčer srednje sestre po imenu Tajda. Čakanje na urgenci pa zmoti prihod inšpektorja Gula, ki družinski drami doda pridih kriminalke ter vzpostavi tudi razredni konflikt. Prihod inšpektorja med bogate in od realnosti popolnoma ločene dramske like prinese skrivnost iz preteklosti in jih postavi na realna tla. Na ta način drama nosi tudi moralno sporočilo, ki govori o problemih razslojene, pohlepne in neempatične družbe, kjer se je večina prisiljena boriti za svoj vsakdanji kruh, medtem ko manjšina na njihov račun vse bolj bogati. Foto: Peter Giodani / MGL
Ars
V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.
V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.
Ars
»Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Tako je v govoru na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu dejala Suzana Tratnik, prizor pa je vključen tudi v film LGBT SLO 1984, ki bo v Ljubljani odprl že 38. Festival LGBT filma. Festival, ki velja za najstarejšega takšnega v Evropi, bo v ospredje postavil homofobijo – tudi ponotranjeno. »Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgódil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega gibanja LGBT in obenem začetek filmskega festivala LGBT, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Slovensko gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.« Tako preberemo o filmu režiserja Borisa Petkoviča, ki prinaša dokumentarni pogled na slovensko gibanje LGBT skozi prizmo aktivizma in kulture. Na ogled bo 25 igranih celovečernih in dokumentarnih ter 27 kratkih filmov iz različnih delov sveta, pri selekciji sledijo aktualni produkciji in nagrajencem, vsako leto pa vključijo tudi kakšno klasiko, je povedala ena od selektoric programa Suzana Tratnik. Med drugim bodo letos prikazali film Bent iz leta 1997, ki temelji na istoimenski drami o preganjanju gejev v nacistični Nemčiji po pričevanjih Heinza Hegra v knjigi Možje z rožnatim trikotnikom. Po projekciji bosta sledila predstavitev slovenskega prevóda knjige in pogovor z zgodovinarjem Marcom Reglio. Druge obfestivalske dejavnosti bodo prinesle še pogovore s filmskimi ekipami in gosti festivala, okrogle mize in akcijo Promocija knjige. Izbor kratkih filmov bo v času festivala brezplačno dostopen na spletni strani. Ob zaključku bodo podelili nagradi občinstva in strokovne žirije, že na današnjem odprtju pa bosta nagrado rožnati zmaj za najboljši slovenski kratki film prejela Robi in Alen Predanič, znana z umetniškim imenom The Witch Twins. Te nagrade ne podelijo vsako leto, saj produkcije ni dovolj. Ustvarjalca bosta nagrajena za film Marjetica v postelji. Do nedelje, 18. decembra, bo torej vabil filmski festival LGBT, ki bo poleg osrednjega programa v Ljubljani s projekcijami segel tudi na Ptuj, v Maribor, Koper, Bistrico ob Sotli, Idrijo, Slovenj Gradec in Trst. Foto: Boris Petković / SFC
»Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Tako je v govoru na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu dejala Suzana Tratnik, prizor pa je vključen tudi v film LGBT SLO 1984, ki bo v Ljubljani odprl že 38. Festival LGBT filma. Festival, ki velja za najstarejšega takšnega v Evropi, bo v ospredje postavil homofobijo – tudi ponotranjeno. »Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgódil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega gibanja LGBT in obenem začetek filmskega festivala LGBT, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Slovensko gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.« Tako preberemo o filmu režiserja Borisa Petkoviča, ki prinaša dokumentarni pogled na slovensko gibanje LGBT skozi prizmo aktivizma in kulture. Na ogled bo 25 igranih celovečernih in dokumentarnih ter 27 kratkih filmov iz različnih delov sveta, pri selekciji sledijo aktualni produkciji in nagrajencem, vsako leto pa vključijo tudi kakšno klasiko, je povedala ena od selektoric programa Suzana Tratnik. Med drugim bodo letos prikazali film Bent iz leta 1997, ki temelji na istoimenski drami o preganjanju gejev v nacistični Nemčiji po pričevanjih Heinza Hegra v knjigi Možje z rožnatim trikotnikom. Po projekciji bosta sledila predstavitev slovenskega prevóda knjige in pogovor z zgodovinarjem Marcom Reglio. Druge obfestivalske dejavnosti bodo prinesle še pogovore s filmskimi ekipami in gosti festivala, okrogle mize in akcijo Promocija knjige. Izbor kratkih filmov bo v času festivala brezplačno dostopen na spletni strani. Ob zaključku bodo podelili nagradi občinstva in strokovne žirije, že na današnjem odprtju pa bosta nagrado rožnati zmaj za najboljši slovenski kratki film prejela Robi in Alen Predanič, znana z umetniškim imenom The Witch Twins. Te nagrade ne podelijo vsako leto, saj produkcije ni dovolj. Ustvarjalca bosta nagrajena za film Marjetica v postelji. Do nedelje, 18. decembra, bo torej vabil filmski festival LGBT, ki bo poleg osrednjega programa v Ljubljani s projekcijami segel tudi na Ptuj, v Maribor, Koper, Bistrico ob Sotli, Idrijo, Slovenj Gradec in Trst. Foto: Boris Petković / SFC
Ars
V Ljubljani poteka decembrski mini festival oziroma cikel dogodkov Mesta žensk. Rdeča nit festivala je mitologija, dogodki pa nas, kot so zapisale ustvarjalke, vabijo k novim pogledom na našo preteklost in sedanjost ter ponujajo feministične interpretacije mitov. Foto: umetnica Lala Raščić. Foto: MMC/Ivan Slipčević
V Ljubljani poteka decembrski mini festival oziroma cikel dogodkov Mesta žensk. Rdeča nit festivala je mitologija, dogodki pa nas, kot so zapisale ustvarjalke, vabijo k novim pogledom na našo preteklost in sedanjost ter ponujajo feministične interpretacije mitov. Foto: umetnica Lala Raščić. Foto: MMC/Ivan Slipčević
Ars
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bodo v ljubljanski Cukrarni nastopili Peter Ugrin (violina), Zmago Štih (harmonika), Marko Čepak (kitara), Marko Mozetič (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas). Vsi so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar »slovanski swing«. Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom. Jazz žur v avdio in video prenosu na Program SArs in družbenih medijih.
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bodo v ljubljanski Cukrarni nastopili Peter Ugrin (violina), Zmago Štih (harmonika), Marko Čepak (kitara), Marko Mozetič (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas). Vsi so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar »slovanski swing«. Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom. Jazz žur v avdio in video prenosu na Program SArs in družbenih medijih.
Ars
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Ars
Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC
Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC
Ars
Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Ars
Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan
Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan
Ars
Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)
Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)
Ars
Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija
Ars
V dvorani Yehudi Menuhin v Evropskem parlamentu v Bruslju so odprli razstavo z naslovom Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija. Odprtje razstave, ki so jo podprli vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je pospremil koncert redko izvajanih Tartinijevih sonat.
V dvorani Yehudi Menuhin v Evropskem parlamentu v Bruslju so odprli razstavo z naslovom Učitelj narodov, skupna evropska kulturna dediščina Giuseppeja Tartinija. Odprtje razstave, ki so jo podprli vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je pospremil koncert redko izvajanih Tartinijevih sonat.
Ars
V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej kot del mariborskega lutkovnega gledališča. Muzej v prenovljenih prostorih na severu Vojašniškega trga se lahko pohvali z zbirko izbranih lutk, kostumov in scenskih elementov.
V Mariboru so odprli nov Lutkovni muzej kot del mariborskega lutkovnega gledališča. Muzej v prenovljenih prostorih na severu Vojašniškega trga se lahko pohvali z zbirko izbranih lutk, kostumov in scenskih elementov.
Ars
V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars
V ljubljanski Galeriji Vžigalica zvečer odpirajo razstavo z naslovom »Konstruirane krajine«. Dve uri prej, torej ob 17h, se že lahko pridružite predogledu razstave, ki jo pripravljata avtor, Leone Contini in kustos galerije Jani Pirnat, ki nam je danes povedal, da je do sodelovanja in te angažirane instalacije toskanskega aktivista s starejšimi sicilijanskimi koreninami naletel v okviru evropskega projekta. Sodobna umetnost seveda prakticira različne izrazne oblike, instalacije so lahko »abstraktne« ali samo sebi zadostne, lahko pa se nanašajo na realne družbene izzive. Razstava »Konstruirane krajine« je angažirana instalacija o prepletu okoliščin, v katerih so se v zadnjih desetletjih znašli iz Kitajske uvoženi mali kmetje, poceni delavci v tekstilni industriji mesteca Prato blizu Firenc z menda njihovo številčno največjo koncentracijo v Italiji. In tam začeli saditi svoja lastna semena ter zelenjavo in sadje iz Kitajske. Bili so pridni in uspešni, zato so jim pod pokroviteljstvom članov stranke »Bratje Italije« - da nova prva predsednica vlade republike jih vodi – celo lokalni toskanski časniki že pred dobrim desetletjem začeli očitati vnos »neavtohtonih rastlinskih kultur »in več, spreminjanje kulturne krajine tega dela Toskane. Leone Contini tam blizu živi, in predvsem medijska gonja proti Kitajcem ga je vzpodbodla k tovrstnemu aktivizmu. In lasten premislek oživljene, stoletje stare fašistične državne politike samozadostnosti, tudi prehranske, je utelesil v to razstavo v Galeriji Vžigalica. Sestavlja jo šest zaokroženih vizualij v treh sobah galerije, vstopna postreže z na mreži iz vej obešenimi posušenimi bučami z vseh koncev sveta, v drugi sobi je replika toplih gred s kitajskimi kulturnimi rastlinami, ki gredo avtohtonistom – beri, neofašistom nekako na živce, na dnu skrajno desne sobe pa je z zaveso kot zastorjem odra fotografija državnega propagiranja klene toskanske družine, ki sadi in prodaja domnevno avtohtone zelenjavo in sadje na štantu v 30-ih letih 20.stoletja. Po študiju je Leone Contini filozof in antropolog, diplomiral je na Univerzi v Sieni, razstava »Konstruirane krajine« pa bo odprta do 15 januarja 2023. FOTO: Avtor razstave Leone Contini pred eno od instalacij razstave v Galeriji Vžigalica, v gajbicah so natisi časopisnih člankov, ki anatemizirajio t.im. "neavtohtonost" prišlekov, hkrati pa delavcev iz Kitajske v Toskani VIR: Goran Tenze, Program Ars
Ars
Mitja Ficko in Marko Jakše sta prepoznavna akademska slikarja z močnima likovnima govoricama. Oba segata v magično, a na različne načine. Pa vendar sta stopila v stik v nekem skupnem času in prostoru ter združila ustvarjalni energiji. Leta 2014 sta naslikala prva skupna dela, na razstavi Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana pa zdaj prikazujeta tudi sveže slike, predvsem velikih formatov, in slikarsko-grafične hibride na papirju. Pogovarjali smo se s kustosom Sarivalom Sosičem in umetnikom Mitjem Fickom. Foto: Žiga Bratoš
Mitja Ficko in Marko Jakše sta prepoznavna akademska slikarja z močnima likovnima govoricama. Oba segata v magično, a na različne načine. Pa vendar sta stopila v stik v nekem skupnem času in prostoru ter združila ustvarjalni energiji. Leta 2014 sta naslikala prva skupna dela, na razstavi Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana pa zdaj prikazujeta tudi sveže slike, predvsem velikih formatov, in slikarsko-grafične hibride na papirju. Pogovarjali smo se s kustosom Sarivalom Sosičem in umetnikom Mitjem Fickom. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)
Dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo je skozi objektiv ulovil številne ključne dogodke, ki so vodili do prelomnih sprememb v naši družbi. Prvi in nekaj desetletij edini slovenski prejemnik prestižne nagrade world press pho-to je med več kot 50-timi priznanji prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Zlati red za zasluge. Joco Žnidaršič je reportažni fotografiji poleg dokumentarne iskal izrazno moč in jo uveljavljal kot del celovite vizualne komunikacije. Posebej v opusu med letoma 1988 in 91, v zametkih nove države, se je pokazalo njegovo široko razumevanje koncepta narodnosti in kaj vse ga utemeljuje – beležil je šport, glasbo, kulturnike in pisatelje, ki so soustvarjali slovensko ustavo, torej še zdaleč ne le političnih dogodkov. Pa vendar, prav poseben pomen imajo njegovi barvni posnetki plebiscitarnega glasovanja, na katerih se vidi, da so vsi listi, ki so jih dvignili poslanci, zelene barve. Ponarodele in legendarne so tudi fotografije s triglava za posebno osamosvojitveno izdajo Dela, na njih plapola slovenska zastava še brez grba. Poseben izziv Joca Žnidaršiča je bila zimska športna fotografija in ljudje, vsepovsod, na primer na ljubljanski tržnici. Med številnimi monografijami, v katerih se reportažna fotografija spaja z umetniško, seveda ne moremo mimo Zakladov Slovenije. Foto: Aleš Rosa (razstava Leta preloma)
Ars
Bralke in bralci so izbrali: naj knjiga leta je Življenje v sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča. Izšla je pri Mladinski knjigi. Za veliko nagrado na 38. Slovenskem knjižnem sejmu se je potegovalo deset naslovov, a je specializant infektologije, ki v svojem prvencu neposredno in humorno osvetljuje krizni čas covida, pometel s konkurenco. Med 4000 glasovi so mu jih bralke in bralci namenili kar 40 odstotkov. Kritično in humorno gresta dobro skupaj in to se je kot zmagovalna kombinacija izkazalo pri vplivnežu Davidu Zupančiču, ki ga številni poznajo že z Instagram profila Ministry for wtf. Ponudil je osebni vpogled v borbe in stiske medicinskega osebja v času pandemije in to pozneje prelil še v knjigo – če gre na družbenih omrežjih vse hitro mimo, v knjigi ostane. In ta je postala uspešnica – že v prvi uri po izdaji so prodali 70 izvodov. V Življenju v sivi coni nas Zupančič sooči s težavami v zdravstvenem sistemu, z odgovornostjo svojcev in zdravnikov ob umirajočih, pa z duševnimi stiskami, tudi sam se je boril z tesnobo in nespečnostjo. Izgoreli smo in ne pustimo si počivati, kaj šele lenariti, pravi. Foto: Mladinska knjiga
Bralke in bralci so izbrali: naj knjiga leta je Življenje v sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča. Izšla je pri Mladinski knjigi. Za veliko nagrado na 38. Slovenskem knjižnem sejmu se je potegovalo deset naslovov, a je specializant infektologije, ki v svojem prvencu neposredno in humorno osvetljuje krizni čas covida, pometel s konkurenco. Med 4000 glasovi so mu jih bralke in bralci namenili kar 40 odstotkov. Kritično in humorno gresta dobro skupaj in to se je kot zmagovalna kombinacija izkazalo pri vplivnežu Davidu Zupančiču, ki ga številni poznajo že z Instagram profila Ministry for wtf. Ponudil je osebni vpogled v borbe in stiske medicinskega osebja v času pandemije in to pozneje prelil še v knjigo – če gre na družbenih omrežjih vse hitro mimo, v knjigi ostane. In ta je postala uspešnica – že v prvi uri po izdaji so prodali 70 izvodov. V Življenju v sivi coni nas Zupančič sooči s težavami v zdravstvenem sistemu, z odgovornostjo svojcev in zdravnikov ob umirajočih, pa z duševnimi stiskami, tudi sam se je boril z tesnobo in nespečnostjo. Izgoreli smo in ne pustimo si počivati, kaj šele lenariti, pravi. Foto: Mladinska knjiga
Ars
V portoroškem Avditoriju se danes začenjajo 39. Piranski dnevi arhitekture. Letošnja tema mednarodne arhitekturne konference, ki poteka pod pokroviteljstvom ministrice za kulturo doktorice Aste Vrečko, je Iskrena arhitektura.
V portoroškem Avditoriju se danes začenjajo 39. Piranski dnevi arhitekture. Letošnja tema mednarodne arhitekturne konference, ki poteka pod pokroviteljstvom ministrice za kulturo doktorice Aste Vrečko, je Iskrena arhitektura.
Ars
Vabimo k poslušanju neposrednega prenosa koncerta iz ljubljanske Cukrarne iz cikla Jazz Ars All Stars. Nastopila bo zasedba Home Run: Lenart Krečič (saksofon), Marko Črnčec (hammond orgle), Teo Collori (kitara) in Gašper Bertoncelj (bobni).
Vabimo k poslušanju neposrednega prenosa koncerta iz ljubljanske Cukrarne iz cikla Jazz Ars All Stars. Nastopila bo zasedba Home Run: Lenart Krečič (saksofon), Marko Črnčec (hammond orgle), Teo Collori (kitara) in Gašper Bertoncelj (bobni).
Ars
Gospa Bovary, slovita zgodba francoskega pisatelja Gustava Flauberta o razočarani podeželski poročeni ženski, ki hrepeni po ljubezni, strasti in pozornosti bo jutri v baletni izvedbi zaživela na odru SNG Maribor. Predstavo je koreografinja in režiserka Valentina Turcu postavila s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Delo je sicer premierno zaživelo junija letos v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, po uspešni zagrebški praizvedbi pa ji sledi slovenska, v izvedbi mariborskega baletnega ansambla. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Gospa Bovary, slovita zgodba francoskega pisatelja Gustava Flauberta o razočarani podeželski poročeni ženski, ki hrepeni po ljubezni, strasti in pozornosti bo jutri v baletni izvedbi zaživela na odru SNG Maribor. Predstavo je koreografinja in režiserka Valentina Turcu postavila s svojo stalno ustvarjalno ekipo – kostumografom Alanom Hraniteljem, scenografom Markom Japljem in oblikovalcem luči Aleksandrom Čavlekom. Delo je sicer premierno zaživelo junija letos v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, po uspešni zagrebški praizvedbi pa ji sledi slovenska, v izvedbi mariborskega baletnega ansambla. (foto: Madame Bovary © Tiberiu Marta / SNG Maribor)
Ars
Bonjour le jour so besede, ki jih vsako jutro izreče mali Martin, dveletni sin Tereze Kozinc in Klavdija Slubana, in tako pozdravi nov dan. Prav on je bil glavni povod za tokratni prvi skupni projekt dveh priznanih fotografov. Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta obdobje pandemije in zaprtja v domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. Klavdij Sluban je bil prvič v življenju tako dolgo na istem kraju. Statičnost se je izkazala za blagodejno. V tem času sta doživela tudi rojstvo sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsak dan lovila transformacijo, ki jo doživlja par, ko se iz dvojine rojeva v množino. Nastale fotografije predstavljata v Mali galeriji Cankarjevega doma na razstavi z naslovom Bonjour le jour; to v francoščini pomeni Dober dan, dan. Foto: Klavdij Sluban
Bonjour le jour so besede, ki jih vsako jutro izreče mali Martin, dveletni sin Tereze Kozinc in Klavdija Slubana, in tako pozdravi nov dan. Prav on je bil glavni povod za tokratni prvi skupni projekt dveh priznanih fotografov. Tereza Kozinc in Klavdij Sluban sta obdobje pandemije in zaprtja v domove izkoristila za ustvarjanje. Kot sta povedala, je bilo to eno najlepših obdobij njunega življenja. Klavdij Sluban je bil prvič v življenju tako dolgo na istem kraju. Statičnost se je izkazala za blagodejno. V tem času sta doživela tudi rojstvo sina in prvo leto njegovega življenja. V fotografski objektiv sta vsak dan lovila transformacijo, ki jo doživlja par, ko se iz dvojine rojeva v množino. Nastale fotografije predstavljata v Mali galeriji Cankarjevega doma na razstavi z naslovom Bonjour le jour; to v francoščini pomeni Dober dan, dan. Foto: Klavdij Sluban
Ars
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo. Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime. Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo. Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime. Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
Ars
S slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.; izrez fotografije
S slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.; izrez fotografije
Ars
V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeška občutja in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina. Foto: založba Beletrina, izrez fotografije
V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeška občutja in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina. Foto: založba Beletrina, izrez fotografije
Ars
"Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo,« je žirija zapisala v utemeljitvi glavne Liffove nagrade in dodala: »Film odlikujejo natančna režija, izjemna igra in fotografija. Prvenec nam bo ostal v spominu in napoveduje zanimive prihodnje režiserjeve filme«. Režiser Juraj Lerotić je v filmu zaigral v vlogi samega sebe, ki želi bratu (igra ga Goran Marković) pomagati; se po poskusu samomora z njim zbližati. Odločitev, da prevzame vlogo v filmu, je režiser sprejel na vajah z igralci. Producenti so dali zeleno luč in stopil je nazaj »v svoje čevlje«, kar pa je bilo težko, je povedal v pogovoru za Radio Slovenija.
"Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo,« je žirija zapisala v utemeljitvi glavne Liffove nagrade in dodala: »Film odlikujejo natančna režija, izjemna igra in fotografija. Prvenec nam bo ostal v spominu in napoveduje zanimive prihodnje režiserjeve filme«. Režiser Juraj Lerotić je v filmu zaigral v vlogi samega sebe, ki želi bratu (igra ga Goran Marković) pomagati; se po poskusu samomora z njim zbližati. Odločitev, da prevzame vlogo v filmu, je režiser sprejel na vajah z igralci. Producenti so dali zeleno luč in stopil je nazaj »v svoje čevlje«, kar pa je bilo težko, je povedal v pogovoru za Radio Slovenija.
Ars
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama z naslovom "Cvetje v jeseni - Poklon Urbanu Kodru" bo ponudil tisto najboljše, kar premoreta obe naši hiši, ljubljanska Drama in Program Ars – vrhunske glasbenike, pevce in igralce ter prestižen, zgodovinski ambient. Rdeča nit večera bo glasba velikana, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega jazza, filma, gledališča in šansona. Koder je bil trobentač, ustanovitelj legendarne zasedbe Ljubljanski jazz ansambel in komponist. Pisal je za film, gledališče, klasično glasbo, jazz in šansone.
Drugi koncert iz cikla Ars in Drama z naslovom "Cvetje v jeseni - Poklon Urbanu Kodru" bo ponudil tisto najboljše, kar premoreta obe naši hiši, ljubljanska Drama in Program Ars – vrhunske glasbenike, pevce in igralce ter prestižen, zgodovinski ambient. Rdeča nit večera bo glasba velikana, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega jazza, filma, gledališča in šansona. Koder je bil trobentač, ustanovitelj legendarne zasedbe Ljubljanski jazz ansambel in komponist. Pisal je za film, gledališče, klasično glasbo, jazz in šansone.
Ars
V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v predstavi Samo ne se ustavit! režiser Primož Ekart na oder postavil neke vrste sodobni resničnostni šov. Predstava je priredba romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935, po njem pa je bil leta 1969 posnet tudi film z Jane Fonda v glavni vlogi, ki je postal svetovna uspešnica. Roman govori o plesnem maratonu, na katerem se plesalci v iskanju preživetja, plačane službe, boljšega življenja, tudi slave, izčrpavajo do smrti, in je postavljen v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas velike ekonomske krize in brezposelnosti. Avtorica slovenske drame Simona Hamer in režiser Primož Ekart pa sta gledališko pripoved umestila v današnji čas, kjer sodobni kapitalizem znova poraja krize, brezposelnost, izkoriščanje prekarnih in drugih delavcev, ki se pehajo za boljše življenje. Foto: Drama SNG Maribor
V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v predstavi Samo ne se ustavit! režiser Primož Ekart na oder postavil neke vrste sodobni resničnostni šov. Predstava je priredba romana Horacea McCoya Tudi konje streljajo, mar ne? iz leta 1935, po njem pa je bil leta 1969 posnet tudi film z Jane Fonda v glavni vlogi, ki je postal svetovna uspešnica. Roman govori o plesnem maratonu, na katerem se plesalci v iskanju preživetja, plačane službe, boljšega življenja, tudi slave, izčrpavajo do smrti, in je postavljen v 30-leta prejšnjega stoletja, v čas velike ekonomske krize in brezposelnosti. Avtorica slovenske drame Simona Hamer in režiser Primož Ekart pa sta gledališko pripoved umestila v današnji čas, kjer sodobni kapitalizem znova poraja krize, brezposelnost, izkoriščanje prekarnih in drugih delavcev, ki se pehajo za boljše življenje. Foto: Drama SNG Maribor
Ars
Po dveh koronskih letih se največja slovenska knjižna prireditev, Slovenski knjižni sejem, med bralce in kupce knjig znova vrača v živi izvedbi. Za obiskovalce odpira svoja vrata v torek, 22. novembra, največja novost prireditve – ki bo še vedno potekala tudi v spletni obliki – pa je menjava prizorišča. Sejem se namreč iz Cankarjevega doma seli na Gospodarsko razstavišče. Ob tej priložnosti je Tina Kozin pred mikrofon povabila Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora 38. Slovenskega knjižnega sejma.
Po dveh koronskih letih se največja slovenska knjižna prireditev, Slovenski knjižni sejem, med bralce in kupce knjig znova vrača v živi izvedbi. Za obiskovalce odpira svoja vrata v torek, 22. novembra, največja novost prireditve – ki bo še vedno potekala tudi v spletni obliki – pa je menjava prizorišča. Sejem se namreč iz Cankarjevega doma seli na Gospodarsko razstavišče. Ob tej priložnosti je Tina Kozin pred mikrofon povabila Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora 38. Slovenskega knjižnega sejma.
Ars
Skoraj vsi poskusi zgodovinjenja umetnosti vzhodne Evrope se sklicujejo na delo v Berlinu živeče srbske umetnostne zgodovinarke, kuratorke in aktivistke Bojane Pejić. In tako rekoč vse razprave o konstrukciji spola vključujejo njene ugotovitve. Izbojevala je marsikatero bitko, hkrati pa je številnim v svetu umetnosti ponudila podporo in mentorstvo, so zapisali v utemeljitvi letošnje nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo. Z njo se bienalno poklonijo kustosom, zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za prodorne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kot so še dodali, nas "Bojana Pejić s svojim delom vabi v nikoli končan kritični proces". Čeprav večino časa deluje na svobodi, je ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov. Foto: osebni arhiv
Skoraj vsi poskusi zgodovinjenja umetnosti vzhodne Evrope se sklicujejo na delo v Berlinu živeče srbske umetnostne zgodovinarke, kuratorke in aktivistke Bojane Pejić. In tako rekoč vse razprave o konstrukciji spola vključujejo njene ugotovitve. Izbojevala je marsikatero bitko, hkrati pa je številnim v svetu umetnosti ponudila podporo in mentorstvo, so zapisali v utemeljitvi letošnje nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo. Z njo se bienalno poklonijo kustosom, zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za prodorne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kot so še dodali, nas "Bojana Pejić s svojim delom vabi v nikoli končan kritični proces". Čeprav večino časa deluje na svobodi, je ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov. Foto: osebni arhiv
Ars
Na Liffu, ki kot vedno tudi letos ponuja presek filmskega ustvarjanja po svetu in s tem vpogled v trenutni zeitgeist, tudi tokrat ne manjka filmov, ki se spoprijemajo s temačnimi vidiki bivanja. Eden takih je film Zločini prihodnosti, s katerim se kanadski cineast David Cronenberg, pionir telesne groze, po dveh desetletjih vrača v žanr znanstvene fantastike. Zgodba filma je postavljena v bližnjo prihodnost – človeška telesa so se začela prilagajati okolju med drugim tako, da so začela ustvarjati nove organe, celo nov prebavni sistem, prilagojen drugačni hrani. Tinitus pa je športna psihološka drama s prvinami telesne grozljivke, kjer eno od glavnih vlog odigra zvočna podoba in v njej naslovni Tinitus. Tu je še Sin Francoza Floriana Zellerja, drugi del trilogije o družini – sicer se ne more kosati s prvim filmom Oče, in vendar je zanimiv, ker grozo išče v nemoči človeka, ki jo lahko občuti v okviru lastne družine in predvsem, ko gre za vpliv na njene člane. Foto: Pixabay
Na Liffu, ki kot vedno tudi letos ponuja presek filmskega ustvarjanja po svetu in s tem vpogled v trenutni zeitgeist, tudi tokrat ne manjka filmov, ki se spoprijemajo s temačnimi vidiki bivanja. Eden takih je film Zločini prihodnosti, s katerim se kanadski cineast David Cronenberg, pionir telesne groze, po dveh desetletjih vrača v žanr znanstvene fantastike. Zgodba filma je postavljena v bližnjo prihodnost – človeška telesa so se začela prilagajati okolju med drugim tako, da so začela ustvarjati nove organe, celo nov prebavni sistem, prilagojen drugačni hrani. Tinitus pa je športna psihološka drama s prvinami telesne grozljivke, kjer eno od glavnih vlog odigra zvočna podoba in v njej naslovni Tinitus. Tu je še Sin Francoza Floriana Zellerja, drugi del trilogije o družini – sicer se ne more kosati s prvim filmom Oče, in vendar je zanimiv, ker grozo išče v nemoči človeka, ki jo lahko občuti v okviru lastne družine in predvsem, ko gre za vpliv na njene člane. Foto: Pixabay
Ars
Po več kot 20-ih letih opozarjanja na prostorsko stisko in iskanju rešitve zanjo je to jesen Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani končno dobila nove urejene prostore. Ti so v prenovljeni palači Kazina v Ljubljani, kjer je v ponedeljek potekala Svečana akademija ob selitvi v nove prostore, ta in prihodnji teden pa na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat, v okviru katerih se bodo zvrstili najrazličnejši koncerti in dogodki, ki osvetljujejo različne vidike delovanja institucije: pedagoški, umetniški in znanstveno-raziskovalni. Foto: Iztok Kocen
Po več kot 20-ih letih opozarjanja na prostorsko stisko in iskanju rešitve zanjo je to jesen Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani končno dobila nove urejene prostore. Ti so v prenovljeni palači Kazina v Ljubljani, kjer je v ponedeljek potekala Svečana akademija ob selitvi v nove prostore, ta in prihodnji teden pa na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat, v okviru katerih se bodo zvrstili najrazličnejši koncerti in dogodki, ki osvetljujejo različne vidike delovanja institucije: pedagoški, umetniški in znanstveno-raziskovalni. Foto: Iztok Kocen
Ars
V razstavišču Kraljeve palače v Milanu je na ogled razstava z naslovom Hieronymus Bosch in neka druga renesansa. Eksponati zanjo so prišli domala iz vse Evrope, med njimi pa zbujajo pozornost zlasti redka dela samosvojega Holandca, ki je na prelomu v 16. stoletje sprožil pravo modo grozljivih in sanjskih motivov. Oziroma: "neko drugo" renesanso – pravijo kustosi razstave. Foto: Janko Petrovec
V razstavišču Kraljeve palače v Milanu je na ogled razstava z naslovom Hieronymus Bosch in neka druga renesansa. Eksponati zanjo so prišli domala iz vse Evrope, med njimi pa zbujajo pozornost zlasti redka dela samosvojega Holandca, ki je na prelomu v 16. stoletje sprožil pravo modo grozljivih in sanjskih motivov. Oziroma: "neko drugo" renesanso – pravijo kustosi razstave. Foto: Janko Petrovec
Ars
Nekje med domišljijo in faktografijo se nahaja Obris mojega časa, kot je svojo avtobiografijo naslovil Aleksander Bassin, kritik, kurator in funkcionar, ki že več desetletij pomembno sooblikuje domači umetnostni prostor, predvsem likovni, bil pa je tudi mednarodno dejaven. Oče je mislil, da bo zdravnik, a je šel po drugi poti. Svoje prve kritiške komentarje si je že v srednji šoli zapisoval v beležko. V mladosti je bil še aktiven športnik, vaterpolist. Knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, ni linearno kronološka. V njej se posveti tudi svojemu dedu, ki je imel, kot pravi, nos za nove umetnike, na primer za mladega Zorana Mušiča. Foto: Žiga Bratoš
Nekje med domišljijo in faktografijo se nahaja Obris mojega časa, kot je svojo avtobiografijo naslovil Aleksander Bassin, kritik, kurator in funkcionar, ki že več desetletij pomembno sooblikuje domači umetnostni prostor, predvsem likovni, bil pa je tudi mednarodno dejaven. Oče je mislil, da bo zdravnik, a je šel po drugi poti. Svoje prve kritiške komentarje si je že v srednji šoli zapisoval v beležko. V mladosti je bil še aktiven športnik, vaterpolist. Knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, ni linearno kronološka. V njej se posveti tudi svojemu dedu, ki je imel, kot pravi, nos za nove umetnike, na primer za mladega Zorana Mušiča. Foto: Žiga Bratoš
Ars
Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.
Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.
Ars
V Dvorani Ondine Otta Klasinc Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor bodo nocoj uprizorili operni muzikal Tesla. Gre za novost skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi bo nastopil Klemen Slakonja.
V Dvorani Ondine Otta Klasinc Opere in Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor bodo nocoj uprizorili operni muzikal Tesla. Gre za novost skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi bo nastopil Klemen Slakonja.
Ars
novega slovenskega dela, ki so ga krstili v SNG Maribor
novega slovenskega dela, ki so ga krstili v SNG Maribor
Ars
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev. "Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo. Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo). Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela. Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti. Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev. "Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo. Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo). Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela. Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti. Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
Ars
S tremi razstavami na različnih prizoriščih v Novi Gorici in Gorici se popoldne začenja 23-i mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Njegova nosilna tema je Zaupanje & tveganje, festival pa so razdelili v dva sklopa in bo trajal do 26. novembra. Pixxelpoint je po uspešni prijavi na razpis znova pod finančnim okriljem ministrstva za kulturo, prvič pa sredstva zanj prispeva tudi Zavod GO!2025 v okviru Evropske prestolnice kulture. Več v prispevku Valterja Preglja.
S tremi razstavami na različnih prizoriščih v Novi Gorici in Gorici se popoldne začenja 23-i mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Njegova nosilna tema je Zaupanje & tveganje, festival pa so razdelili v dva sklopa in bo trajal do 26. novembra. Pixxelpoint je po uspešni prijavi na razpis znova pod finančnim okriljem ministrstva za kulturo, prvič pa sredstva zanj prispeva tudi Zavod GO!2025 v okviru Evropske prestolnice kulture. Več v prispevku Valterja Preglja.
Ars
Jože Plečnik je skrivnosten in večen. Razmišljujoč in praktičen. Prav zato ga lahko vedno znova odkrivamo. Plečnikovo leto se končuje, a čas je še za eno razstavo z vprašanjem: kako ga vidimo danes? V Plečnikovi hiši so sodobnemu poklonu umetnikov njegovemu opusu dali naslov Sicer sem samo gospodinja, ampak ne vem ... Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin je k sodelovanju povabil dva kuratorja, iz Italije Luca Lo Pinta in iz Nemčije Olafa Nicolaia. Navdih za razstavni koncept sta črpala iz fiktivnega pisma, ki naj bi ga gospodinja Urška pisala Plečniku. Predmeti, ki jih je 25 domačih ter tujih umetnikov in umetnic umestilo na mize, tla, stene hiše in še kam, delujejo na prvi pogled kot del stalnega inventarja. Ko jih opazimo, pa nas povabijo, da prostore hiše opazujemo na neki nov način. Razstavo si lahko ogledate do 8. januarja. Foto: Matevž Paternoster / MGML
Jože Plečnik je skrivnosten in večen. Razmišljujoč in praktičen. Prav zato ga lahko vedno znova odkrivamo. Plečnikovo leto se končuje, a čas je še za eno razstavo z vprašanjem: kako ga vidimo danes? V Plečnikovi hiši so sodobnemu poklonu umetnikov njegovemu opusu dali naslov Sicer sem samo gospodinja, ampak ne vem ... Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin je k sodelovanju povabil dva kuratorja, iz Italije Luca Lo Pinta in iz Nemčije Olafa Nicolaia. Navdih za razstavni koncept sta črpala iz fiktivnega pisma, ki naj bi ga gospodinja Urška pisala Plečniku. Predmeti, ki jih je 25 domačih ter tujih umetnikov in umetnic umestilo na mize, tla, stene hiše in še kam, delujejo na prvi pogled kot del stalnega inventarja. Ko jih opazimo, pa nas povabijo, da prostore hiše opazujemo na neki nov način. Razstavo si lahko ogledate do 8. januarja. Foto: Matevž Paternoster / MGML
Ars
Predstavniki društev, ki združujejo ustvarjalce v kulturi, so opozorili na po njihovem mnenju sporno delovanje državne volilne komisije. Ta je v nasprotju z dosedanjo prakso izločila večino elektorjev iz društev kot interesnih organizacij za volitve v državni svet, saj naj ne bi dokazali, da se poklicno ukvarjajo z umetnostjo. Predstavniki društev so ogorčeni, sklepe o zavrnitvah so jim vročili kar detektivi. DVK od društev zahteva, da ji dokazujejo, da se profesionalno ukvarjajo z umetnostjo, kar je za področje kulture izjemno sporno, saj so oblike zaposlitve v kulturi različne. Še bolj bode v oči spreminjanje dosedanje prakse, opozarja Tone Peršak. Klemen Dvornik iz Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev pa je opozoril, da so se pravila začela spreminjati, ko so bili postopki že v teku. Z državne volilne komisije so nam pisno sporočili, da so jasno sledili določenem kriterijem, ki jih morajo izpolnjevati poklicne organizacije za določitev števila elektorjev. Ti kriteriji izhajajo tako iz Zakona o volitvah v državni svet, kot tudi iz odločitev Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Zakon določa, da predstavnike negospodarskih dejavnosti – volijo le organizacije, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo, oziroma imajo volilno pravico osebe, ki poklicno delujejo v določeni negospodarski dejavnosti. Poklicne organizacije torej pri oblikovanju skupnega volilnega telesa, ki nato izvoli člana Državnega sveta, ne volijo elektorjev glede na število celotnega članstva, temveč le glede na število članov, ki poklicno delujejo na področju posamezne dejavnosti. A predstavniki društev ob tem postavljajo vprašanja ali ustvarjalci na kulturnem področju, ki so lahko člani društev, ki jim zakon priznava status članov, so pa sicer amaterski ustvarjalci, nimajo pravice svojega zastopstva v državnem svetu? In ali upokojeni člani umetniških društev, ki so celo življenje delovali profesionalno, lahko pa tudi neprofesionalno, in ki so pogosto še zelo aktivni, ne morejo imeti svojega predstavnika v državnem svetu? Predvsem pa; zakaj se je državna volilna komisija odločila, da sistem, ki je veljal doslej, ne velja več? Foto: Posnetek s skupne novinarske konference predstavnikov Društva slovenskih pisateljev, Društva oblikovalcev Slovenije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Vir: ZDSLU
Predstavniki društev, ki združujejo ustvarjalce v kulturi, so opozorili na po njihovem mnenju sporno delovanje državne volilne komisije. Ta je v nasprotju z dosedanjo prakso izločila večino elektorjev iz društev kot interesnih organizacij za volitve v državni svet, saj naj ne bi dokazali, da se poklicno ukvarjajo z umetnostjo. Predstavniki društev so ogorčeni, sklepe o zavrnitvah so jim vročili kar detektivi. DVK od društev zahteva, da ji dokazujejo, da se profesionalno ukvarjajo z umetnostjo, kar je za področje kulture izjemno sporno, saj so oblike zaposlitve v kulturi različne. Še bolj bode v oči spreminjanje dosedanje prakse, opozarja Tone Peršak. Klemen Dvornik iz Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev pa je opozoril, da so se pravila začela spreminjati, ko so bili postopki že v teku. Z državne volilne komisije so nam pisno sporočili, da so jasno sledili določenem kriterijem, ki jih morajo izpolnjevati poklicne organizacije za določitev števila elektorjev. Ti kriteriji izhajajo tako iz Zakona o volitvah v državni svet, kot tudi iz odločitev Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Zakon določa, da predstavnike negospodarskih dejavnosti – volijo le organizacije, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo, oziroma imajo volilno pravico osebe, ki poklicno delujejo v določeni negospodarski dejavnosti. Poklicne organizacije torej pri oblikovanju skupnega volilnega telesa, ki nato izvoli člana Državnega sveta, ne volijo elektorjev glede na število celotnega članstva, temveč le glede na število članov, ki poklicno delujejo na področju posamezne dejavnosti. A predstavniki društev ob tem postavljajo vprašanja ali ustvarjalci na kulturnem področju, ki so lahko člani društev, ki jim zakon priznava status članov, so pa sicer amaterski ustvarjalci, nimajo pravice svojega zastopstva v državnem svetu? In ali upokojeni člani umetniških društev, ki so celo življenje delovali profesionalno, lahko pa tudi neprofesionalno, in ki so pogosto še zelo aktivni, ne morejo imeti svojega predstavnika v državnem svetu? Predvsem pa; zakaj se je državna volilna komisija odločila, da sistem, ki je veljal doslej, ne velja več? Foto: Posnetek s skupne novinarske konference predstavnikov Društva slovenskih pisateljev, Društva oblikovalcev Slovenije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Vir: ZDSLU
Ars
Avstrijski film Korzet, ki prinaša nov pogled na življenje avstrijske cesarice Elizabete, širše znane kot Sisi, bo drevi odprl Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe v 33. izvedbi. Po dveh pandemičnih letih se festival v celoti vrača pred občinstvo, nekaj filmov pa bo mogoče videti tudi v spletnem sistemu videa na daljavo. Letos prinaša Liffe 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Za nagrado vodomec bo tekmovalo deset filmov. Kar pet jih je povezanih s temo odraščanja.
Avstrijski film Korzet, ki prinaša nov pogled na življenje avstrijske cesarice Elizabete, širše znane kot Sisi, bo drevi odprl Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe v 33. izvedbi. Po dveh pandemičnih letih se festival v celoti vrača pred občinstvo, nekaj filmov pa bo mogoče videti tudi v spletnem sistemu videa na daljavo. Letos prinaša Liffe 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Za nagrado vodomec bo tekmovalo deset filmov. Kar pet jih je povezanih s temo odraščanja.
Ars
Tako antična ginekologinja Agnodika, rešiteljica svetilnika Giorgina Reid kot tolmačka živali Temple Grandin so ženske, ki so zaznamovale svet, a se jih še vedno premalo pozna. V predstavi Neustrašne, ki je nastala na podlagi stripovskih vinjet francoske avtorice Penelope Bagieu, sedem žensk z besedami ansambla SNG Nova Gorica znova pokaže svoj pogum, s tem ko si drznejo biti drugačne in samosvoje. Zaigrajo Radoš Bolčina, Ana Facchini, Lara Fortuna, Arna Hadžialjević, Helena Peršuh, Dušanka Ristić, Marjuta Slamič in Andrej Zalesjak. Grafika: SNG Nova Gorica
Tako antična ginekologinja Agnodika, rešiteljica svetilnika Giorgina Reid kot tolmačka živali Temple Grandin so ženske, ki so zaznamovale svet, a se jih še vedno premalo pozna. V predstavi Neustrašne, ki je nastala na podlagi stripovskih vinjet francoske avtorice Penelope Bagieu, sedem žensk z besedami ansambla SNG Nova Gorica znova pokaže svoj pogum, s tem ko si drznejo biti drugačne in samosvoje. Zaigrajo Radoš Bolčina, Ana Facchini, Lara Fortuna, Arna Hadžialjević, Helena Peršuh, Dušanka Ristić, Marjuta Slamič in Andrej Zalesjak. Grafika: SNG Nova Gorica
Ars
S sobotnim odprtjem razstave Staging Plays in uprizoritvijo predstave Samice, se v Cankarjevem domu začenja festival Sad Sam manifestacija. Gre za dneve, posvečene hrvaškemu plesalcu in koreografu Matiji Ferlinu. Poleg Samic, ki jih bodo odigrale članice Mestnega gledališča Pulj, bosta na sporedu še dve solo predstavi v Ferlinovi izvedbi: Sad Sam Revisited – prvi solo iz cikla Sad Sam ter Sad Sam Matthäus, ki je lani – po mnenju Društva gledaliških kritikov Slovenije – prejel nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2021/2022. Matijo Ferlina je še pred začetkom festivala pred mikrofon povabil Matic Ferlan.
S sobotnim odprtjem razstave Staging Plays in uprizoritvijo predstave Samice, se v Cankarjevem domu začenja festival Sad Sam manifestacija. Gre za dneve, posvečene hrvaškemu plesalcu in koreografu Matiji Ferlinu. Poleg Samic, ki jih bodo odigrale članice Mestnega gledališča Pulj, bosta na sporedu še dve solo predstavi v Ferlinovi izvedbi: Sad Sam Revisited – prvi solo iz cikla Sad Sam ter Sad Sam Matthäus, ki je lani – po mnenju Društva gledaliških kritikov Slovenije – prejel nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2021/2022. Matijo Ferlina je še pred začetkom festivala pred mikrofon povabil Matic Ferlan.
Ars
Poglobljeno raziskovanje fenomena videoiger v digitalnem prostoru je že več let v ospredju umetniške prakse Petre Mrša. Ta gledalcu z različnih vidikov približa medij in kontekst videoiger ter poudari razširjeno rabo tehnologije, od njene uporabne do socialne funkcije, pove kustosinja Maja Hodošček. Petra Mrša se je v najstniških letih zaljubila v film in to je tudi eden od glavnih razlogov, da je kasneje začela proučevati svet videoiger. "Kot pravi so se ji filmi vedno zdeli vznemirljivejši kot življenje samo. Ko je odraščala, se je vsebinam filmskega medija podobno prepuščala kot se večina mladih videoigram danes. Ta moč video igric se je sicer že začela v njeni mladosti, nje sicer takrat niso navdušile, so pa njene vrstnike, po letu dva tisoč pa so te preplavile svet." Eno od glavnih vprašanj, ki si ga je zastavila umetnica je: kako medij videoiger vpliva na odraščanje in na osebnost posameznika. Meja med fikcijo in realnostjo je s pojavom tega fenomena postala zabrisana. "Na začetku je družba narekovala vsebino videoiger, te so posnemale življenje, uresničevale so zabavnejšo ter enostavnejšo obliko stvarnosti." Petra Mrša pravi, da smo vse bolj priča obratnemu procesu, videoigre so začele oblikovati družbo. "Igre postajajo kompleksnejše od resničnega sveta. Da jih ljudje obvladajo morajo razviti posebne nove veščine, ki so lahko koristne v resničnem svetu. Z zamislimi iz fantazijskega sveta oblikujemo stvarnost, za katero si želimo, da bi bila enostavnejša, z bolj jasnimi pravili." Mrša se izogiba moraliziranju. Videoigre lahko imajo škodljiv vpliv, predvsem na ranljive skupine kot so otroci, a te so na udari že same po sebi. Gre za skrajne pojave. Ti pa so običajno najbolj odmevni. "Nasilje povezano z videoigrami in, ko se otroci zaradi njih manj učijo, je najbrž bolj odraz hitrega načina življenja. Po njeno ni nič narobe, če najstniki nekaj ur namenijo kakovostnim igram, kot je sama nekoč kakovostnim filmom." S ponudbo videoiger je enako kot s ponudbo knjig ali filmov. Veliko je šunda, do katerega pa je najlažje priti, saj ga industrija najbolj oglašuje. "Te igre seveda niso slabo narejene, gre za vrhunsko grafiko in tako naprej, a posameznik poleg zabave od njih nima veliko. A obstajajo tudi take igrice, ki skozi zabavo, tako kot nekateri filmi, lahko marsikaj povedo in se, da od njih tudi marsikaj naučiti." A kot pojasnjuje Petra Mrša, take videoigre niso na dlani, včasih je potrebno veliko truda, da se jih poišče, a se splača. Foto: Likovni salon Celje
Poglobljeno raziskovanje fenomena videoiger v digitalnem prostoru je že več let v ospredju umetniške prakse Petre Mrša. Ta gledalcu z različnih vidikov približa medij in kontekst videoiger ter poudari razširjeno rabo tehnologije, od njene uporabne do socialne funkcije, pove kustosinja Maja Hodošček. Petra Mrša se je v najstniških letih zaljubila v film in to je tudi eden od glavnih razlogov, da je kasneje začela proučevati svet videoiger. "Kot pravi so se ji filmi vedno zdeli vznemirljivejši kot življenje samo. Ko je odraščala, se je vsebinam filmskega medija podobno prepuščala kot se večina mladih videoigram danes. Ta moč video igric se je sicer že začela v njeni mladosti, nje sicer takrat niso navdušile, so pa njene vrstnike, po letu dva tisoč pa so te preplavile svet." Eno od glavnih vprašanj, ki si ga je zastavila umetnica je: kako medij videoiger vpliva na odraščanje in na osebnost posameznika. Meja med fikcijo in realnostjo je s pojavom tega fenomena postala zabrisana. "Na začetku je družba narekovala vsebino videoiger, te so posnemale življenje, uresničevale so zabavnejšo ter enostavnejšo obliko stvarnosti." Petra Mrša pravi, da smo vse bolj priča obratnemu procesu, videoigre so začele oblikovati družbo. "Igre postajajo kompleksnejše od resničnega sveta. Da jih ljudje obvladajo morajo razviti posebne nove veščine, ki so lahko koristne v resničnem svetu. Z zamislimi iz fantazijskega sveta oblikujemo stvarnost, za katero si želimo, da bi bila enostavnejša, z bolj jasnimi pravili." Mrša se izogiba moraliziranju. Videoigre lahko imajo škodljiv vpliv, predvsem na ranljive skupine kot so otroci, a te so na udari že same po sebi. Gre za skrajne pojave. Ti pa so običajno najbolj odmevni. "Nasilje povezano z videoigrami in, ko se otroci zaradi njih manj učijo, je najbrž bolj odraz hitrega načina življenja. Po njeno ni nič narobe, če najstniki nekaj ur namenijo kakovostnim igram, kot je sama nekoč kakovostnim filmom." S ponudbo videoiger je enako kot s ponudbo knjig ali filmov. Veliko je šunda, do katerega pa je najlažje priti, saj ga industrija najbolj oglašuje. "Te igre seveda niso slabo narejene, gre za vrhunsko grafiko in tako naprej, a posameznik poleg zabave od njih nima veliko. A obstajajo tudi take igrice, ki skozi zabavo, tako kot nekateri filmi, lahko marsikaj povedo in se, da od njih tudi marsikaj naučiti." A kot pojasnjuje Petra Mrša, take videoigre niso na dlani, včasih je potrebno veliko truda, da se jih poišče, a se splača. Foto: Likovni salon Celje
Ars
Pred kratkim je založba Mladinska knjiga izdala knjigo Živi ogenj gledališča. Prvoosebna pričevanja in zapiski, razmisleki ter osebni spomini Saše Pavček, velike igralke, pesnice, dramske pisateljice in pedagoginje, so tako dobila svojo trdno snovnost in obliko, ki jo lahko prebiramo in se vanjo potapljamo tudi drugi. V polpreteklem času, času epidemije, so se gledališča zaprla. Tako za ustvarjalce kot za gledalce je bil to sprva šok, poln dvomov in negotovosti, pozneje pa so gledališke, pa tudi druge umetniške in kulturne ustanove z gledalci in obiskovalci navezale drugačen stik, posredovan preko ekranov. V takem razpoloženju Saša Pavček osebno in iskreno začenja svojo novo knjigo. V obdobju, ki ga poimenuje Gledališče v zastalem času, kakršen je naslov prvega dela, se ji je ponudila priložnost, da je zbrala in dopolnila spominske zapise iz različnih življenjskih obdobij, povezanih tudi z različnimi gledališkimi dejavnostmi. Med naslovi: O otroštvu in prvem stiku z gledališčem, Še nekaj misli o disleksiji, O študiju na AGRFT, Novo leto v gledališču, O režiserjih, Kultura med ljudmi in drugimi, beremo temeljite premisleke o videnju in razumevanju sebe in lastnega položaja, predvsem pa dejavnega in čutečega človeka sredi širše sredine, večinoma gledaliških ljudi. Drugi del knjige Živi ogenj gledališča predstavlja portrete umetniških sodelavcev, ki jih avtorica osebno in strokovno motri; med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Janeza Škofa in druge. To je nedvomno pomemben prispevek pri ohranjanju spomina na umetnike te, materialno tako hitro minljive umetnosti, in prispevek v pokrajini slovenske teatrologije. Foto: Mladinska knjiga
Pred kratkim je založba Mladinska knjiga izdala knjigo Živi ogenj gledališča. Prvoosebna pričevanja in zapiski, razmisleki ter osebni spomini Saše Pavček, velike igralke, pesnice, dramske pisateljice in pedagoginje, so tako dobila svojo trdno snovnost in obliko, ki jo lahko prebiramo in se vanjo potapljamo tudi drugi. V polpreteklem času, času epidemije, so se gledališča zaprla. Tako za ustvarjalce kot za gledalce je bil to sprva šok, poln dvomov in negotovosti, pozneje pa so gledališke, pa tudi druge umetniške in kulturne ustanove z gledalci in obiskovalci navezale drugačen stik, posredovan preko ekranov. V takem razpoloženju Saša Pavček osebno in iskreno začenja svojo novo knjigo. V obdobju, ki ga poimenuje Gledališče v zastalem času, kakršen je naslov prvega dela, se ji je ponudila priložnost, da je zbrala in dopolnila spominske zapise iz različnih življenjskih obdobij, povezanih tudi z različnimi gledališkimi dejavnostmi. Med naslovi: O otroštvu in prvem stiku z gledališčem, Še nekaj misli o disleksiji, O študiju na AGRFT, Novo leto v gledališču, O režiserjih, Kultura med ljudmi in drugimi, beremo temeljite premisleke o videnju in razumevanju sebe in lastnega položaja, predvsem pa dejavnega in čutečega človeka sredi širše sredine, večinoma gledaliških ljudi. Drugi del knjige Živi ogenj gledališča predstavlja portrete umetniških sodelavcev, ki jih avtorica osebno in strokovno motri; med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Janeza Škofa in druge. To je nedvomno pomemben prispevek pri ohranjanju spomina na umetnike te, materialno tako hitro minljive umetnosti, in prispevek v pokrajini slovenske teatrologije. Foto: Mladinska knjiga
Ars
V predstavah mladega režiserja Aljoše Živadinova Zupančiča so pogosta tema človek v okviru razmerij moči, družbene strukture, ki določajo hierarhije, in politika, ki je, bi rekli, organski del tega in se ji torej ne moremo izogniti. Tu so še vprašanja razmerij med spoli – kakšno vloge, naloge in pravice jim pripadajo. V Mini teatru predstava Amsterdam ob holokavstu odpira vprašanja krivde, spominjanja in kolektivnih travm. Nastala je po besedilu izraelske dramaturginje in pisateljice Maye Arad Jasar. Nastopajo Nika Korenjak, Luka Bokšan, Borut Doljšak in Timotej Novaković. Foto: Asiana Jurca Avci
V predstavah mladega režiserja Aljoše Živadinova Zupančiča so pogosta tema človek v okviru razmerij moči, družbene strukture, ki določajo hierarhije, in politika, ki je, bi rekli, organski del tega in se ji torej ne moremo izogniti. Tu so še vprašanja razmerij med spoli – kakšno vloge, naloge in pravice jim pripadajo. V Mini teatru predstava Amsterdam ob holokavstu odpira vprašanja krivde, spominjanja in kolektivnih travm. Nastala je po besedilu izraelske dramaturginje in pisateljice Maye Arad Jasar. Nastopajo Nika Korenjak, Luka Bokšan, Borut Doljšak in Timotej Novaković. Foto: Asiana Jurca Avci
Ars
S slavnostno podelitvijo nagrad se je v nedeljo v portoroškem Avditoriju sklenil jubilejni 25. Festival slovenskega filma, na katerem je bilo od torka prikazanih več kot sto celovečernih in kratkih filmov vseh žanrov. Glavno nagrado, vesno za najboljši film, poleg tega pa še za fotografijo Simona Tanška in za scenarij Matevža Luzarja, je prejel celovečerni igrani film Orkester. Kot je zapisala mendnarodna žirija v utemeljitvi nagrade za najboljši film, so liki iz Orkestra "v svojih življenjih bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami". Na fotografiji: Režiser in scenarist Orkestra Matevž Luzar, producentka Petra Vidmar in direktor fotografije Simon Tanšek. Avtorja fotografije sta Katja Goljat in Matjaž Rušt.
S slavnostno podelitvijo nagrad se je v nedeljo v portoroškem Avditoriju sklenil jubilejni 25. Festival slovenskega filma, na katerem je bilo od torka prikazanih več kot sto celovečernih in kratkih filmov vseh žanrov. Glavno nagrado, vesno za najboljši film, poleg tega pa še za fotografijo Simona Tanška in za scenarij Matevža Luzarja, je prejel celovečerni igrani film Orkester. Kot je zapisala mendnarodna žirija v utemeljitvi nagrade za najboljši film, so liki iz Orkestra "v svojih življenjih bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami". Na fotografiji: Režiser in scenarist Orkestra Matevž Luzar, producentka Petra Vidmar in direktor fotografije Simon Tanšek. Avtorja fotografije sta Katja Goljat in Matjaž Rušt.
Ars
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Nagrado Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico je letos prejela slikanica Kako objeti ježa, ki sta jo ustvarila pisateljica Jana Bauer in ilustrator Peter Škerl, izšla pa je pri založbi KUD Sodobnost International. Nagrado podeljujejo vsako leto v času rojstnega dne znamenite pisateljice in pesnice, ki se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu in je kot urednica pri Mladinski knjigi uveljavila slikanico kot vodilni žanr literature za najmlajše. Nagrajena slikanica Kako objeti ježa je jezikovno-likovna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga objel. Žirija v sestavi dr. Igor Saksida, dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik je pregledala vseh 31 na razpis prispelih slikanic in jih za nagrado najprej nominirala šest. Soglasno so se odločili, da nagrado prejme slikanica Jane Bauer, ter v utemeljitvi zapisali, da je besedilo mogoče brati na več ravneh: kot pripoved o želji in njeni humorni uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni. Omenili so tudi ilustracije Petra Škerla, ki bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, in sicer z domišljeno izbiro perspektive ter množico likovnih podrobnosti, ki dograjujejo sporočilnost besedila. V sklopu nagrade Kristine Brenkove so podelili tudi posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti. Prejela jo je slikanica Sofijini baletni copatki, ki sta jo ustvarili Helena Kraljič in Tina Dobrajc, izšla pa je pri založbi Morfemplus d.o.o. Gre za realistično pripoved, ki prikazuje življenje Sofije in njene babice, ki je bila nekoč balerina. Foto: KUD Sodobnost International, izrez fotografije
Ars
Pesnica Nataša Velikonja se je v zbirki Prostor sred križišč, za katero je prejela Jenkovo nagrado, vrnila k intimnosti. Izraža vztrajanje kljub prizadetosti in negotovosti, osrednje teme pa so ljubezen, samota in občutek tujosti, pa vendar tudi sprejetosti. "Živim v družbi, pišem o samoti," je zapisala v eni izmed pesmi, v drugi pa »za samoto je potreben pogum«. Utemeljitev poleg zaokrožene in premišljene zgradbe poudarja, da … "pretočen pesniški jezik bralca/bralko ponese na svojih brzicah v slikovite prostore intime, kjer ljubimka lirski subjektki ves večer popravlja rdeč šal. Kjer ljubezen 'lovi' ali 'odloži trenutek' in se bohoti v vsej svoji silovitosti, tuzemski kompleksnosti in presežnosti." Za Jenkovo nagrado so bile nominirane še pesniške zbirke Braneta Mozetiča Aktivistovi zapisi, Jerneja Županiča Orodje za razgradnjo imperija in Kristine Kočan Selišča. Žiriji je predsedovala Alja Adam, drugi člani pa so bili Franci Novak, Klarisa Jovanović, Ivan Dobnik in Nina Dragičević. Foto: DSP, kolaž in izrez fotografij
Pesnica Nataša Velikonja se je v zbirki Prostor sred križišč, za katero je prejela Jenkovo nagrado, vrnila k intimnosti. Izraža vztrajanje kljub prizadetosti in negotovosti, osrednje teme pa so ljubezen, samota in občutek tujosti, pa vendar tudi sprejetosti. "Živim v družbi, pišem o samoti," je zapisala v eni izmed pesmi, v drugi pa »za samoto je potreben pogum«. Utemeljitev poleg zaokrožene in premišljene zgradbe poudarja, da … "pretočen pesniški jezik bralca/bralko ponese na svojih brzicah v slikovite prostore intime, kjer ljubimka lirski subjektki ves večer popravlja rdeč šal. Kjer ljubezen 'lovi' ali 'odloži trenutek' in se bohoti v vsej svoji silovitosti, tuzemski kompleksnosti in presežnosti." Za Jenkovo nagrado so bile nominirane še pesniške zbirke Braneta Mozetiča Aktivistovi zapisi, Jerneja Županiča Orodje za razgradnjo imperija in Kristine Kočan Selišča. Žiriji je predsedovala Alja Adam, drugi člani pa so bili Franci Novak, Klarisa Jovanović, Ivan Dobnik in Nina Dragičević. Foto: DSP, kolaž in izrez fotografij
Ars
"Dobr s se tole u MGLC zmenu, ejga!", "Do 12. februarja 2023 mava preskrblen ogrevan brlog … nč skrbi za ceno plina, pa to …" tako se o razstavi Črtomirja Freliha pogovarjata lika lisic na risbi, ki jo je objavil na Facebooku. "Lisice lahko povedo marsikaj, česar sami ne moremo" pravi Frelih o svojih hipnih risbah, s katerimi komentira dnevno dogajanje. Vsaj na videz povsem drugačna pa so dela, s katerimi umetnik v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavlja zadnjih 40 let svoje umetniške prakse. Ko se sprehajamo med približno stotimi deli Črtomirja Freliha na razstavi, vidimo predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim, je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik o svojem barvnem svetu. Iz Frelihove zajetne likovne bere izluščimo domala vse klasične ikonografske teme od akta do tihožitja in krajine, ki jo navdihuje skrivnostni bohinjski kot, v katerem je odraščal in kjer še danes v prostem času išče svoje ustvarjalno zatočišče, je zapisala kustosinja Breda Ilich Klančnik. V likovnem smislu pa poleg dvojnosti med temnim in svetlim, opazujemo tudi napetost med abstrakcijo in berljivimi podobami, ter pogosto stapljanje figure z ozadjem. Eksistencialna nota zaznamuje tudi njegove upodobitve domačih krajev, ki niso podobne turistični idili, temveč jih prej določajo dolga deževna obdobja, značilna za območje. Na ogled so njegove risbe v tehniki akrila, pastela in voska na papirju, prevladujejo pa grafike. Prav grafični medij je namreč Frelihu najbližji. Grafika govori z minimalno količino likovnih sredstev, a zelo jasno in na nek način na glas, pravi umetnik, ki je že v času študija poglobljeno raziskoval njene tehnične možnosti. Frelihovi lisici se znajdeta tudi na grafikah in risbah v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, a skorajda ne gre za isti lisici, kot sta tisti dve s Facebooka, saj sta na razstavljenih delih obravnavani bolj likovno in ne komentirata dnevnega dogajanja. A vendar so tudi razstavljena novejša dela bolj humorna in sproščena. Ves čas pa je zanj ključna predvsem kvaliteta likovnega jezika, poudarja Črtomir Frelih, ki bo dela iz 40ih let svojega opusa v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavljal še do 12. februarja. Na fotografiji: Črtomir Frelih, Regen, foto: Iza Pevec, izrez
"Dobr s se tole u MGLC zmenu, ejga!", "Do 12. februarja 2023 mava preskrblen ogrevan brlog … nč skrbi za ceno plina, pa to …" tako se o razstavi Črtomirja Freliha pogovarjata lika lisic na risbi, ki jo je objavil na Facebooku. "Lisice lahko povedo marsikaj, česar sami ne moremo" pravi Frelih o svojih hipnih risbah, s katerimi komentira dnevno dogajanje. Vsaj na videz povsem drugačna pa so dela, s katerimi umetnik v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavlja zadnjih 40 let svoje umetniške prakse. Ko se sprehajamo med približno stotimi deli Črtomirja Freliha na razstavi, vidimo predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim, je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik o svojem barvnem svetu. Iz Frelihove zajetne likovne bere izluščimo domala vse klasične ikonografske teme od akta do tihožitja in krajine, ki jo navdihuje skrivnostni bohinjski kot, v katerem je odraščal in kjer še danes v prostem času išče svoje ustvarjalno zatočišče, je zapisala kustosinja Breda Ilich Klančnik. V likovnem smislu pa poleg dvojnosti med temnim in svetlim, opazujemo tudi napetost med abstrakcijo in berljivimi podobami, ter pogosto stapljanje figure z ozadjem. Eksistencialna nota zaznamuje tudi njegove upodobitve domačih krajev, ki niso podobne turistični idili, temveč jih prej določajo dolga deževna obdobja, značilna za območje. Na ogled so njegove risbe v tehniki akrila, pastela in voska na papirju, prevladujejo pa grafike. Prav grafični medij je namreč Frelihu najbližji. Grafika govori z minimalno količino likovnih sredstev, a zelo jasno in na nek način na glas, pravi umetnik, ki je že v času študija poglobljeno raziskoval njene tehnične možnosti. Frelihovi lisici se znajdeta tudi na grafikah in risbah v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, a skorajda ne gre za isti lisici, kot sta tisti dve s Facebooka, saj sta na razstavljenih delih obravnavani bolj likovno in ne komentirata dnevnega dogajanja. A vendar so tudi razstavljena novejša dela bolj humorna in sproščena. Ves čas pa je zanj ključna predvsem kvaliteta likovnega jezika, poudarja Črtomir Frelih, ki bo dela iz 40ih let svojega opusa v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavljal še do 12. februarja. Na fotografiji: Črtomir Frelih, Regen, foto: Iza Pevec, izrez
Ars
Na slovenski Obali, kjer so pred nekaj tedni snemali tujo filmsko produkcijo z zvezdniškimi, oskarjevskimi imeni, se je še uradno odprl Festival slovenskega filma, njegova jubilejna 25. izdaja. V portoroškem Avditoriju in piranskem Gledališču Tartini ter v Razstavišču Monfort, ki je na pol poti med njima, se bo do nedelje odvrtel pregled najnovejše slovenske filmske produkcije. Otvoritveni večer je bil v znamenju naše igralske dive Milene Zupančič, ki je – kot prva med igralci in igralkami – prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Foto: Katja Goljat in Matjaž Rušt
Na slovenski Obali, kjer so pred nekaj tedni snemali tujo filmsko produkcijo z zvezdniškimi, oskarjevskimi imeni, se je še uradno odprl Festival slovenskega filma, njegova jubilejna 25. izdaja. V portoroškem Avditoriju in piranskem Gledališču Tartini ter v Razstavišču Monfort, ki je na pol poti med njima, se bo do nedelje odvrtel pregled najnovejše slovenske filmske produkcije. Otvoritveni večer je bil v znamenju naše igralske dive Milene Zupančič, ki je – kot prva med igralci in igralkami – prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Foto: Katja Goljat in Matjaž Rušt
Ars
Številni očitki krožijo v medijih. Kritičnost ministrice za kulturo Aste Vrečko v intervjuju za STA razumejo kot nezaupnico. Bassina tudi skrbi, kot pravi, stopnjevanje pritiska na vodstvo, vse od kar je Svet ministrstvu predlagal revizijo poslovanja za zadnjih deset let. Veliko je neresnic, poudarja Bassin, mediji naj bi se po njegovem na vodenje Moderne galerije odzivali na svojstven način, očitno torej pristransko. Oba z direktorjem priznavata slabe odnose med zaposlenimi in vodstvom. Tu so še očitki na račun nestrokovnosti vodenja – utemeljitev teh Bassin ni zaznal. Kot poudari, so nekateri zaposleni po odhodu prejšnje direktorice Zdenke Badovinac nasprotovali imenovanju kateregakoli novega vodstva. Vaupotič je izpostavil tudi očitke vodstvu o neodzivnosti v primeru razstave Nike Autor V Moderni galeriji, češ da ji niso izplačali le novih negovorjenih stroškov. Avtorica je bila prisotna in direktorja prekinila, naj preneha z lažmi, saj naj bi le zahtevala izplačilo s strani vodstva že potrjenega zneska. Ministrstvo za kulturo se na izjavi Bassina in Vaupotiča do 15. ure še ni odzvalo. Pa še: strokovni delavci so se v nedavnem javnem pismu distancirali od razstave Momental-mente v Moderni galeriji, del slovenskih slikark in slikarjev po izboru zunanjega kustosa Andreja Medveda. Ta jih je opremil z opisi, ki so jih označili za popreproščeno tolmačenje umetnosti, ki jo vrača v konservativno polje. Na te kritike so se odzvali v Zvezi društev likovnih umetnikov, vendar nekateri člani društev opozarjajo, da o pismu pred objavo niso bili obveščeni.
Številni očitki krožijo v medijih. Kritičnost ministrice za kulturo Aste Vrečko v intervjuju za STA razumejo kot nezaupnico. Bassina tudi skrbi, kot pravi, stopnjevanje pritiska na vodstvo, vse od kar je Svet ministrstvu predlagal revizijo poslovanja za zadnjih deset let. Veliko je neresnic, poudarja Bassin, mediji naj bi se po njegovem na vodenje Moderne galerije odzivali na svojstven način, očitno torej pristransko. Oba z direktorjem priznavata slabe odnose med zaposlenimi in vodstvom. Tu so še očitki na račun nestrokovnosti vodenja – utemeljitev teh Bassin ni zaznal. Kot poudari, so nekateri zaposleni po odhodu prejšnje direktorice Zdenke Badovinac nasprotovali imenovanju kateregakoli novega vodstva. Vaupotič je izpostavil tudi očitke vodstvu o neodzivnosti v primeru razstave Nike Autor V Moderni galeriji, češ da ji niso izplačali le novih negovorjenih stroškov. Avtorica je bila prisotna in direktorja prekinila, naj preneha z lažmi, saj naj bi le zahtevala izplačilo s strani vodstva že potrjenega zneska. Ministrstvo za kulturo se na izjavi Bassina in Vaupotiča do 15. ure še ni odzvalo. Pa še: strokovni delavci so se v nedavnem javnem pismu distancirali od razstave Momental-mente v Moderni galeriji, del slovenskih slikark in slikarjev po izboru zunanjega kustosa Andreja Medveda. Ta jih je opremil z opisi, ki so jih označili za popreproščeno tolmačenje umetnosti, ki jo vrača v konservativno polje. Na te kritike so se odzvali v Zvezi društev likovnih umetnikov, vendar nekateri člani društev opozarjajo, da o pismu pred objavo niso bili obveščeni.
Ars
4000 razstavljavcev iz 95 držav se bo spet srečalo na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se je začel sinoči s slavnostno prireditvijo v navzočnosti nemškega zveznega predsednika in španskega kraljevega para, saj je Španija letos častna gostja sejma. Slovensko nacionalno predstavitev pa kot že leta prej vodi Javna agencija za knjigo. V pričakovanju laskavega naziva častne gostje naslednje leto, Slovenijo na sejmu zastopa tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
4000 razstavljavcev iz 95 držav se bo spet srečalo na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se je začel sinoči s slavnostno prireditvijo v navzočnosti nemškega zveznega predsednika in španskega kraljevega para, saj je Španija letos častna gostja sejma. Slovensko nacionalno predstavitev pa kot že leta prej vodi Javna agencija za knjigo. V pričakovanju laskavega naziva častne gostje naslednje leto, Slovenijo na sejmu zastopa tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
Ars
Ko omenimo Habsburžane, večina med nami pomisli predvsem na Marijo Terezijo. A to dinastijo bi morali bolje poznati, saj so vladali tudi našim krajem, so prepričani na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Da bi tudi laični bralci boljše razumeli širši kontekst, v katerega se umešča naša zgodovina, so izdali že več monografij o Habsburžanih. Čisto sveža je monografija Karel I. – zadnji slovenski cesar, posvečena pogosto spregledanemu vladarju. Zakaj tak naslov? "Želeli smo pokazati, da ne govorimo o tujih vladarjih, temveč o zadnjem cesarju dinastije, ki je vladala tudi nam", odgovarja urednik monografije Gregor Antoličič. Karel I. Habsburški je spregledan morda tudi zato, ker so njegov čas in vladanje zaznamovali prva svetovna vojna, razpad večstoletnih imperijev in nastanek nacionalnih držav. Monografija, ki je nastala ob stoti obletnici cesarjeve smrti, združuje prispevke več slovenskih in hrvaških zgodovinarjev, z njo pa želijo nagovoriti tudi laično javnost. Knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, so predstavili v okviru okrogle mize z naslovom Habsburžani v 20. stoletju, še pred tem pa se je z urednikom Gregorjem Antoličičem pogovarjala Iza Pevec. Foto: Iza Pevec in Wikipedia
Ko omenimo Habsburžane, večina med nami pomisli predvsem na Marijo Terezijo. A to dinastijo bi morali bolje poznati, saj so vladali tudi našim krajem, so prepričani na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Da bi tudi laični bralci boljše razumeli širši kontekst, v katerega se umešča naša zgodovina, so izdali že več monografij o Habsburžanih. Čisto sveža je monografija Karel I. – zadnji slovenski cesar, posvečena pogosto spregledanemu vladarju. Zakaj tak naslov? "Želeli smo pokazati, da ne govorimo o tujih vladarjih, temveč o zadnjem cesarju dinastije, ki je vladala tudi nam", odgovarja urednik monografije Gregor Antoličič. Karel I. Habsburški je spregledan morda tudi zato, ker so njegov čas in vladanje zaznamovali prva svetovna vojna, razpad večstoletnih imperijev in nastanek nacionalnih držav. Monografija, ki je nastala ob stoti obletnici cesarjeve smrti, združuje prispevke več slovenskih in hrvaških zgodovinarjev, z njo pa želijo nagovoriti tudi laično javnost. Knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, so predstavili v okviru okrogle mize z naslovom Habsburžani v 20. stoletju, še pred tem pa se je z urednikom Gregorjem Antoličičem pogovarjala Iza Pevec. Foto: Iza Pevec in Wikipedia
Ars
Sekcija za leksiko pri Zvezi društev Slavistično društvo Slovenije in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU sta že četrto leto zapored pred mednarodnim dnevom slovarjev pripravila številne dogodke. Predavanja prek svetovnega spleta so odstrla slovaropisni pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Precej različna so bila dopoldanska predavanja in predstavitve ob mednarodnem dnevu slovarjev, razprta med strokovne dileme in uporabniške izkušnje. Dvojezične slovarje je ob slovensko-češkem in češko-slovenskem slovaropisju zastopal češki jezikoslovec David Blažek, številne predstavitve novih terminoloških slovarjev so pokazale vso pestrost strokovne terminologije, ki jo preučujejo jezikoslovci, od turizma do na primer betonskih konstrukcij in šolskega in davčnega izrazja, za konec pa so preučili še uporabnost portala Franček v šolski rabi in jezikovne svetovalnice za pravopisno rabo. Slovarski teden z naslovom Slovarji včeraj, danes, jutri je pripravila Mija Michelizza, znanstvena sodelavka Inštituta Frana Ramovša in vodja Sekcije za leksiko pri zvezi Slavističnih društev. Na okrogli mizi v Vodnikovi domačiji so na programu gostje Kozma Ahačič, Matija Ogrin in Matej Šekli, petkova okrogla miza z vabljivim naslovom Slovar – čuvar, krmar, šušmar ali …car? Pa bo potekala v Atriju ZRC.
Sekcija za leksiko pri Zvezi društev Slavistično društvo Slovenije in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU sta že četrto leto zapored pred mednarodnim dnevom slovarjev pripravila številne dogodke. Predavanja prek svetovnega spleta so odstrla slovaropisni pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Precej različna so bila dopoldanska predavanja in predstavitve ob mednarodnem dnevu slovarjev, razprta med strokovne dileme in uporabniške izkušnje. Dvojezične slovarje je ob slovensko-češkem in češko-slovenskem slovaropisju zastopal češki jezikoslovec David Blažek, številne predstavitve novih terminoloških slovarjev so pokazale vso pestrost strokovne terminologije, ki jo preučujejo jezikoslovci, od turizma do na primer betonskih konstrukcij in šolskega in davčnega izrazja, za konec pa so preučili še uporabnost portala Franček v šolski rabi in jezikovne svetovalnice za pravopisno rabo. Slovarski teden z naslovom Slovarji včeraj, danes, jutri je pripravila Mija Michelizza, znanstvena sodelavka Inštituta Frana Ramovša in vodja Sekcije za leksiko pri zvezi Slavističnih društev. Na okrogli mizi v Vodnikovi domačiji so na programu gostje Kozma Ahačič, Matija Ogrin in Matej Šekli, petkova okrogla miza z vabljivim naslovom Slovar – čuvar, krmar, šušmar ali …car? Pa bo potekala v Atriju ZRC.
Ars
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je v Cankarjevem domu že desetič zapored podelil literarno nagrado Mira, s katero vsako leto opozarja na dosežke ženskih literarnih ustvarjalk. Letošnja nagrajenka Darinka Kozinc je zbiralka in ohranjevalka kulturne dediščine aleksandrink. V svojem raziskovanju in literarnih delih se ukvarja z življenjem in usodo žensk, ki so od druge polovice 19. stoletja iz Slovenije odhajale v Aleksandrijo, da bi z delom preživljale svoje družine. Komisija v opredelitvi izpostavlja, da je Darinka Kozinc s svojim delom rušila stereotipne podobe žensk v slovenski zgodovini, jih približala mlajšemu občinstvu ter osvetlila njihovo medsebojno pomoč. Ženski odbor s svojo nagrado skuša popraviti krivice, ki so še vedno prisotne v literarnem kanonu in v izobraževalnem sistemu. Hkrati opozarja tudi na neravnovesje pri podeljevanju nagrad ustvarjalkam. Nagrada Mira je zato izjemno pomembna, saj podeljuje glas še vedno preglašeni ženski besedi. Foto: Wikipedia
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je v Cankarjevem domu že desetič zapored podelil literarno nagrado Mira, s katero vsako leto opozarja na dosežke ženskih literarnih ustvarjalk. Letošnja nagrajenka Darinka Kozinc je zbiralka in ohranjevalka kulturne dediščine aleksandrink. V svojem raziskovanju in literarnih delih se ukvarja z življenjem in usodo žensk, ki so od druge polovice 19. stoletja iz Slovenije odhajale v Aleksandrijo, da bi z delom preživljale svoje družine. Komisija v opredelitvi izpostavlja, da je Darinka Kozinc s svojim delom rušila stereotipne podobe žensk v slovenski zgodovini, jih približala mlajšemu občinstvu ter osvetlila njihovo medsebojno pomoč. Ženski odbor s svojo nagrado skuša popraviti krivice, ki so še vedno prisotne v literarnem kanonu in v izobraževalnem sistemu. Hkrati opozarja tudi na neravnovesje pri podeljevanju nagrad ustvarjalkam. Nagrada Mira je zato izjemno pomembna, saj podeljuje glas še vedno preglašeni ženski besedi. Foto: Wikipedia
Ars
Ob Dnevu arhitektov Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podeli priznanja za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja v letu 2022. Vsako leto na ta dan poteka tudi strokovna konferenca, tokratna z naslovom Prevroče bo – izzivi načrtovanja prostorov prihodnosti. V luči soočanja s podnebnimi spremembami je konferenca v središče pozornosti postavila pomen krajinsko arhitekturnega načrtovanja in v duhu iskanja rešitev poudarila sodelovanje med strokami kot eno najpomembnejših. Krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti je poleg magistra Tomaža in Lene Krušec letošnja prejemnica platinastega svinčnika, za svoj krajinskoarhitekturni opus, zlati svinčnik za odlično izvedbo prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh, patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani, avtorice Maruše Zorec. Častna člana Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije sta letos postala magistrica Nina Granda in Tomaž Granda. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja. "Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova," so zapisali. Vir foto: MMC/Miran Kambič
Ob Dnevu arhitektov Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podeli priznanja za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja v letu 2022. Vsako leto na ta dan poteka tudi strokovna konferenca, tokratna z naslovom Prevroče bo – izzivi načrtovanja prostorov prihodnosti. V luči soočanja s podnebnimi spremembami je konferenca v središče pozornosti postavila pomen krajinsko arhitekturnega načrtovanja in v duhu iskanja rešitev poudarila sodelovanje med strokami kot eno najpomembnejših. Krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti je poleg magistra Tomaža in Lene Krušec letošnja prejemnica platinastega svinčnika, za svoj krajinskoarhitekturni opus, zlati svinčnik za odlično izvedbo prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh, patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani, avtorice Maruše Zorec. Častna člana Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije sta letos postala magistrica Nina Granda in Tomaž Granda. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja. "Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova," so zapisali. Vir foto: MMC/Miran Kambič
Ars
11. oktobra se začenja Jesenska filmska šola v Slovenski kinoteki. O vrsti zanimivih tem v pogovoru z soorganizatorko šole Ano Šturm.
11. oktobra se začenja Jesenska filmska šola v Slovenski kinoteki. O vrsti zanimivih tem v pogovoru z soorganizatorko šole Ano Šturm.
Ars
V Galeriji Vžigalica se je začetek tedna odprla šesta razstava v ciklu Ljubljana se klanja Sloveniji, ki je tokrat posvečena Pomurju. Cikel, ki si je zadal povezovanje Ljubljane z aktualnimi regionalnimi umetniškimi iniciativami in skupinami tokrat prek ustvarjanja Društva prekmurske pobude ONEJ in trinajstih umetnikov, ki v Pomurju dejansko živijo in ustvarjajo, ne želi v ospredje postavljati arhetipskih značilnosti regionalnih klišejev, marveč raje ponuditi drugačen pogled na pomursko umetnost. S kuratorjem razstave Janijem Pirnatom se je v Galeriji Vžigalica pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Gregor Purgaj, "Velika zmaga")
V Galeriji Vžigalica se je začetek tedna odprla šesta razstava v ciklu Ljubljana se klanja Sloveniji, ki je tokrat posvečena Pomurju. Cikel, ki si je zadal povezovanje Ljubljane z aktualnimi regionalnimi umetniškimi iniciativami in skupinami tokrat prek ustvarjanja Društva prekmurske pobude ONEJ in trinajstih umetnikov, ki v Pomurju dejansko živijo in ustvarjajo, ne želi v ospredje postavljati arhetipskih značilnosti regionalnih klišejev, marveč raje ponuditi drugačen pogled na pomursko umetnost. S kuratorjem razstave Janijem Pirnatom se je v Galeriji Vžigalica pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Gregor Purgaj, "Velika zmaga")
Ars
»Nobelova nagrada za književnost za leto 2022 gre v roke francoske pisateljice Annie Ernaux za pogum in ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina.« S temi besedami je tajnik Švedske akademije Mads Malm razglasil prejemnico Nobelove nagrade. Annie Ernaux slovi predvsem po avtobiografskem značaju svojih literarnih del. Pozornost bralske javnosti pa je pritegnila z romanom Mesto iz leta 1984, v katerem je raziskovala življenje v majhnem francoskem mestu, napetosti med družbenimi razredi in predvsem svoj odnos z očetom. Odlomek je za naše literarne oddaje prevedel Andrej Peric, ki ga je pred mikrofon povabil Gregor Podlogar. Foto: MMC/EPA
»Nobelova nagrada za književnost za leto 2022 gre v roke francoske pisateljice Annie Ernaux za pogum in ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina.« S temi besedami je tajnik Švedske akademije Mads Malm razglasil prejemnico Nobelove nagrade. Annie Ernaux slovi predvsem po avtobiografskem značaju svojih literarnih del. Pozornost bralske javnosti pa je pritegnila z romanom Mesto iz leta 1984, v katerem je raziskovala življenje v majhnem francoskem mestu, napetosti med družbenimi razredi in predvsem svoj odnos z očetom. Odlomek je za naše literarne oddaje prevedel Andrej Peric, ki ga je pred mikrofon povabil Gregor Podlogar. Foto: MMC/EPA
Ars
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2022 prejme francoska književnica Annie Ernaux in sicer za »pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina,« so ob razglasitvi pred nekaj urami pojasnili v imenu Švedske akademije.Literatura Annie Ernaux je izrazito avtobiografska, a prepredena z družbenimi temami. V ozadju je družbena, objektivna, zgodovinska resničnost, v ospredju pa osebne izkušnje, doživljanje in spomin nanje. Odnos s starši, najstniška leta, poroka, strastna ljubezen, očetova in materina smrt, rak, Alzheimer … vse to je našlo pot v njeno pisanje, vse je osebno in hkrati blizu marsikomu – Annie Eranux je priljubljena tako pri kritikih kot pri širšem bralstvu. V slovenščini je v prevodu Maide Alilović izšel le njen najbolj znani roman Leta. »Knjiga Leta skuša rešiti vse, kar smo v francoski družbi preživljali od druge svetovne vojne naprej, hkrati pa sem skušala rešiti svoje lastno življenje … Pomembno pri tem je, da obojega, se pravi svojega življenja in dogodkov ter sprememb v družbi, nisem hotela ločevati,« je Annie Ernaux ob izidu prevoda za Radio Slovenija povedala kolegici Tadeji Krečič. Annie Ernaux kljub svojim 82 letom še vedno piše, prav pred nekaj meseci je založba Gallimard izdala njen roman Mladenič. Foto: EPA
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2022 prejme francoska književnica Annie Ernaux in sicer za »pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina,« so ob razglasitvi pred nekaj urami pojasnili v imenu Švedske akademije.Literatura Annie Ernaux je izrazito avtobiografska, a prepredena z družbenimi temami. V ozadju je družbena, objektivna, zgodovinska resničnost, v ospredju pa osebne izkušnje, doživljanje in spomin nanje. Odnos s starši, najstniška leta, poroka, strastna ljubezen, očetova in materina smrt, rak, Alzheimer … vse to je našlo pot v njeno pisanje, vse je osebno in hkrati blizu marsikomu – Annie Eranux je priljubljena tako pri kritikih kot pri širšem bralstvu. V slovenščini je v prevodu Maide Alilović izšel le njen najbolj znani roman Leta. »Knjiga Leta skuša rešiti vse, kar smo v francoski družbi preživljali od druge svetovne vojne naprej, hkrati pa sem skušala rešiti svoje lastno življenje … Pomembno pri tem je, da obojega, se pravi svojega življenja in dogodkov ter sprememb v družbi, nisem hotela ločevati,« je Annie Ernaux ob izidu prevoda za Radio Slovenija povedala kolegici Tadeji Krečič. Annie Ernaux kljub svojim 82 letom še vedno piše, prav pred nekaj meseci je založba Gallimard izdala njen roman Mladenič. Foto: EPA
Ars
Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je pozvala k ustreznemu financiranju slovenske avdiovizualne industrije. Kot so opozorili, sektor že od leta 2018, ko je bila prvič podana zaveza o povečanem financiranju Slovenskega filmskega centra na 11 milijonov evrov, zaman čaka na obljubljeno.
Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je pozvala k ustreznemu financiranju slovenske avdiovizualne industrije. Kot so opozorili, sektor že od leta 2018, ko je bila prvič podana zaveza o povečanem financiranju Slovenskega filmskega centra na 11 milijonov evrov, zaman čaka na obljubljeno.
Ars
Festival stripa, ki vsako leto oktobra poteka v Kinu Šiška ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod, je osrednji stripovski dogodek v slovenskem prostoru. Festival prinaša kopico stripovskih razstav, pogovorov, predavanj in delavnic, pa tudi program za otroke. V ospredju so priznani mednarodni gosti, med njimi nemški vizualni umetnik ATAK. V okviru festivala bo v Kinu Šiška potekal tudi tradicionalni stripovski sejem s pregledom letošnje stripovske letine in ponudbo izdaj domačih stripovskih založnikov ter obsejemskim dogajanjem, ki se bo zaključil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta. Foto: Festival Tinta
Festival stripa, ki vsako leto oktobra poteka v Kinu Šiška ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod, je osrednji stripovski dogodek v slovenskem prostoru. Festival prinaša kopico stripovskih razstav, pogovorov, predavanj in delavnic, pa tudi program za otroke. V ospredju so priznani mednarodni gosti, med njimi nemški vizualni umetnik ATAK. V okviru festivala bo v Kinu Šiška potekal tudi tradicionalni stripovski sejem s pregledom letošnje stripovske letine in ponudbo izdaj domačih stripovskih založnikov ter obsejemskim dogajanjem, ki se bo zaključil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta. Foto: Festival Tinta
Ars
Na 65. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu z geslom Mi – junaki svojega dela je zmagal performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića. V Beogradu so podelili dve veliki nagradi, drugo je prejela belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi s koreografijo Jana Martensa. Slovenski pa je bil tudi zadnji del festivala, saj si je občinstvo lahko ogledalo premiero avtorskega projekta Krize režiserja Žige Divjaka. Predstava je bila težko pričakovana. Srbski mediji so jo opisovali kot nenavadno, avantgardno, eksperiment, v katerem je osnovna materija surovi kapitalizem, četudi vsebinsko prevladuje ekološka ozaveščenost. Bitef/Jelena Janković
Na 65. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu z geslom Mi – junaki svojega dela je zmagal performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića. V Beogradu so podelili dve veliki nagradi, drugo je prejela belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi s koreografijo Jana Martensa. Slovenski pa je bil tudi zadnji del festivala, saj si je občinstvo lahko ogledalo premiero avtorskega projekta Krize režiserja Žige Divjaka. Predstava je bila težko pričakovana. Srbski mediji so jo opisovali kot nenavadno, avantgardno, eksperiment, v katerem je osnovna materija surovi kapitalizem, četudi vsebinsko prevladuje ekološka ozaveščenost. Bitef/Jelena Janković
Ars
Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac
Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac