Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica in pedagoginja Tatjana Plevnik je pričela pisati šele po upokojitvi, toda kako pisati! Z vrsto kratkih zgodb je zmagala na različnih natečajih, med drugim je leta 2023 dobila Arsovo lastovko za zgodbo Jablana, njena prvenka Vabe (2022) se med drugim odlikuje z lucidnostjo in natančnostjo, njen priročnik Pišmeuk, prišepnica za kreativno pisanje (2023) je koristen in humoren, z najnovejšo zbirko Poskusni svetovi (LUD Literatura) pa je ponovno dokazala, da je mojstrica raznotere pripovedi. V zgodbah piše o istem vodilnem motivu, o smrti in odsotnosti ljubljene osebe, toda vsaka zgodba je samosvoja in prepoznavna kot odlična miniatura. Več pove Tatjana Plevnik v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Kolumbija bi lahko bila naslednja na seznamu ameriškega predsednika Donalda Trumpa. V Bogoti so ta teden potekala zborovanja v podporo suverenosti države, ljudje pa so zaskrbljeni in negotovosti je vse več, poroča novinar in urednik Sloveniacasta, podkasta, ki rojake v Latinski Ameriki obvešča o dogajanju v Sloveniji, Luis Arce Plevnik. V Kolumbijo se je zateklo tudi 3 milijone Venezuelcev, ki dogajanje v svoji domovini spremljajo z mešanico previdnosti in upanja na morebitne spremembe. Kaj pa Kolumbijci? Prisluhnite!
Kolumbija bi lahko bila naslednja na seznamu ameriškega predsednika Donalda Trumpa. V Bogoti so ta teden potekala zborovanja v podporo suverenosti države, ljudje pa so zaskrbljeni in negotovosti je vse več, poroča novinar in urednik Sloveniacasta, podkasta, ki rojake v Latinski Ameriki obvešča o dogajanju v Sloveniji, Luis Arce Plevnik. V Kolumbijo se je zateklo tudi 3 milijone Venezuelcev, ki dogajanje v svoji domovini spremljajo z mešanico previdnosti in upanja na morebitne spremembe. Kaj pa Kolumbijci? Prisluhnite!
Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.
Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.
Politično delo kranjskega dekana Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Vzgojiteljica medicinskih sester Prvi demokratično izvoljeni češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk je 5. novembra 1920 imenoval Jožeta Plečnika za glavnega arhitekta pri prenovi gradu Hradčani. Po desetletju in pol dela – od 1920. do 1935. – je grajski kompleks iz 9. stoletja in nekdanjo habsburško rezidenco preuredil v simbol mlade demokratične države, saj je postal rezidenca predsednika republike in največji muzej v tedanji Češkoslovaški. Leta 2006 so mu v južnih vrtovih gradu Hradčani postavili doprsni kip. Arhitekt Jože Plečnik je ustvaril tudi cerkev Najsvetejšega srca Jezusovega na Vinohradih, ki velja za enega najpomembnejših čeških sakralnih spomenikov 20. stoletja.
Politično delo kranjskega dekana Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Vzgojiteljica medicinskih sester Prvi demokratično izvoljeni češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk je 5. novembra 1920 imenoval Jožeta Plečnika za glavnega arhitekta pri prenovi gradu Hradčani. Po desetletju in pol dela – od 1920. do 1935. – je grajski kompleks iz 9. stoletja in nekdanjo habsburško rezidenco preuredil v simbol mlade demokratične države, saj je postal rezidenca predsednika republike in največji muzej v tedanji Češkoslovaški. Leta 2006 so mu v južnih vrtovih gradu Hradčani postavili doprsni kip. Arhitekt Jože Plečnik je ustvaril tudi cerkev Najsvetejšega srca Jezusovega na Vinohradih, ki velja za enega najpomembnejših čeških sakralnih spomenikov 20. stoletja.
Kdor je samo za hip videl kak načrt Jožeta Plečnika ali pa na primer njegovo delo Architectura perennis, da o realiziranih projektih ne govorimo, ve, da je bil mojster perfekcionist v vsaki podrobnosti. To velja tudi za njegovo grafično oblikovanje, verjetno manj znano področje njegovega ustvarjanja. A le do torka zvečer, ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z zgovornim naslovom Forma perennis: Jože Plečnik kot grafični oblikovalec. V tokratni oddaji tudi malce več o dobitnici Arsove lastovke Nini Dragičević. Pesnica, esejistka in skladateljica je včeraj v Cankarjevem domu nagrado prejela za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.
Kdor je samo za hip videl kak načrt Jožeta Plečnika ali pa na primer njegovo delo Architectura perennis, da o realiziranih projektih ne govorimo, ve, da je bil mojster perfekcionist v vsaki podrobnosti. To velja tudi za njegovo grafično oblikovanje, verjetno manj znano področje njegovega ustvarjanja. A le do torka zvečer, ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z zgovornim naslovom Forma perennis: Jože Plečnik kot grafični oblikovalec. V tokratni oddaji tudi malce več o dobitnici Arsove lastovke Nini Dragičević. Pesnica, esejistka in skladateljica je včeraj v Cankarjevem domu nagrado prejela za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. V okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. V okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Predstavljamo letošnjo prejemnico Rožančeve nagrade Uršo Zabukovec, ki je žirijo prepričala s knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem, predstavljamo tudi nagrajenko 34. natečaja lastovka programa Ars Nino Dragičević in njeno kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, pa tri festivale – festival novomedijske kulture Speculum Artium, literarno-kritiški festival Pranger in zvočno-glasbeni festival Topot, vmes se sprehodimo še po razstavi z naslovom Forma perennis – Jože Plečnik kot grafični oblikovalec, ki je na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Predstavljamo letošnjo prejemnico Rožančeve nagrade Uršo Zabukovec, ki je žirijo prepričala s knjigo esejev La Routine: Dostojevski in transhumanizem, predstavljamo tudi nagrajenko 34. natečaja lastovka programa Ars Nino Dragičević in njeno kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, pa tri festivale – festival novomedijske kulture Speculum Artium, literarno-kritiški festival Pranger in zvočno-glasbeni festival Topot, vmes se sprehodimo še po razstavi z naslovom Forma perennis – Jože Plečnik kot grafični oblikovalec, ki je na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Slovenska kultura je občasno prisotna tudi na Kitajskem. Te dni svojo turnejo v Šanghaju in Pekingu pričenja pianist in glasbeni producent Tine Grgurević-Bowrain, lani sta v Šanghaju gostovali razstavi o svetovni popotnici Almi Karlin in arhitektu Jožetu Plečniku. Z njegovim delom se veliko ukvarja tudi profesorica Wanli Mo, s katero sta se na Kitajskem srečala Maj Valerij in Luka Hvalc.
Slovenska kultura je občasno prisotna tudi na Kitajskem. Te dni svojo turnejo v Šanghaju in Pekingu pričenja pianist in glasbeni producent Tine Grgurević-Bowrain, lani sta v Šanghaju gostovali razstavi o svetovni popotnici Almi Karlin in arhitektu Jožetu Plečniku. Z njegovim delom se veliko ukvarja tudi profesorica Wanli Mo, s katero sta se na Kitajskem srečala Maj Valerij in Luka Hvalc.
Politik za nadstrankarsko povezovanje Založnik pomembnih starejših slovenskih besedil Obmejni tabori za spodbujanje narodne zavesti Najimenitnejša stavba na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, ki so ga uredili na prostoru nekdanjih srednjeveških križevniških mestnih vrat je kompleks križevniškega samostana. Križniki, člani nemškega viteškega reda, so bili ustanovljeni v Palestini leta 1190 za oskrbovanje romarjev in bolnikov, pozneje pa tudi za obrambo svetih krajev. Začeli so kot špitalska bratovščina, nato pa so se preoblikovali v viteški red in prevzeli pravila templjarjev. Na slovensko ozemlje so prišli leta 1210 v obrambo proti Ogrom ter na Vzhodnem Štajerskem in v Veliki Nedelji ustanovili postojanki, imenovani komenda. V Ljubljani so se naselili leta 1268. Na območju križniških samostanskih stavb, ki so nastale v drugi polovici 16. stoletja in bile pozneje še večkrat prenovljene, je tudi več dvorišč. Ta je sredi prejšnjega stoletja preoblikoval takrat že osemdesetletni arhitekt Jože Plečnik. Uredil jih je dekorativno izredno bogato, saj je vanje vključil različne arhitekturne elemente iz podrtih ljubljanskih hiš. Samostanski vrt ob južnem obzidju so po njegovih načrtih preuredili v letno gledališče. Preureditev posameznih delov križevniškega samostana je bilo Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo. Poletno gledališče Križanke, ki po ocenah velja za najlepše ljubljansko koncertno prizorišče, so odprli na današnji dan pred 70 leti (1955).
Politik za nadstrankarsko povezovanje Založnik pomembnih starejših slovenskih besedil Obmejni tabori za spodbujanje narodne zavesti Najimenitnejša stavba na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, ki so ga uredili na prostoru nekdanjih srednjeveških križevniških mestnih vrat je kompleks križevniškega samostana. Križniki, člani nemškega viteškega reda, so bili ustanovljeni v Palestini leta 1190 za oskrbovanje romarjev in bolnikov, pozneje pa tudi za obrambo svetih krajev. Začeli so kot špitalska bratovščina, nato pa so se preoblikovali v viteški red in prevzeli pravila templjarjev. Na slovensko ozemlje so prišli leta 1210 v obrambo proti Ogrom ter na Vzhodnem Štajerskem in v Veliki Nedelji ustanovili postojanki, imenovani komenda. V Ljubljani so se naselili leta 1268. Na območju križniških samostanskih stavb, ki so nastale v drugi polovici 16. stoletja in bile pozneje še večkrat prenovljene, je tudi več dvorišč. Ta je sredi prejšnjega stoletja preoblikoval takrat že osemdesetletni arhitekt Jože Plečnik. Uredil jih je dekorativno izredno bogato, saj je vanje vključil različne arhitekturne elemente iz podrtih ljubljanskih hiš. Samostanski vrt ob južnem obzidju so po njegovih načrtih preuredili v letno gledališče. Preureditev posameznih delov križevniškega samostana je bilo Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo. Poletno gledališče Križanke, ki po ocenah velja za najlepše ljubljansko koncertno prizorišče, so odprli na današnji dan pred 70 leti (1955).
V sklopu letošnjega vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma!, ki ga gosti evropska prestolnica kulture Nova Gorica/Gorica, je bil junijski petek v znamenju predstavitve Slovenske globalne poslovne povezave ter debate o podjetniških priložnostih, globalnih trendih, vizijahm mreženju in konkurenčnosti. O tem, kaj se je dogajalo, nam je s prizorišča poročala Mojca Delač ter pred radijski mikrofon povabila dva udeleženca, ki sta pripotovala od zelo daleč. Priporočamo v posluh!
V sklopu letošnjega vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma!, ki ga gosti evropska prestolnica kulture Nova Gorica/Gorica, je bil junijski petek v znamenju predstavitve Slovenske globalne poslovne povezave ter debate o podjetniških priložnostih, globalnih trendih, vizijahm mreženju in konkurenčnosti. O tem, kaj se je dogajalo, nam je s prizorišča poročala Mojca Delač ter pred radijski mikrofon povabila dva udeleženca, ki sta pripotovala od zelo daleč. Priporočamo v posluh!
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani pa se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, v okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani pa se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, v okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Naslednje zgodovinsko mesto, ki ga predstavljamo v aktualni sezoni naPOTkov, je Ribnica. Tja se je pretekli teden odpravila Darja Pograjc in se s sogovornicama Anjo Pugelj (turistično organizatorko Turizma Ribnica) in Polono Rigler Grm (muzejsko kustosinjo Muzeja Ribnica) podala na sprehod po mestu. Nastala je reportaža, v kateri med drugim izveste, da so v občini Ribnica svoj odtis pustili številni znani in pomembni Slovenci: arhitekt Jože Plečnik, pesnik France Prešeren, jezikoslovec Stanislav Škrabec in mnogi drugi. Kaj torej še ponuja Ribnica - poleg znamenitih lesenih izdelkov oz. suhe robe - izveste v naslednjih minutah.
Naslednje zgodovinsko mesto, ki ga predstavljamo v aktualni sezoni naPOTkov, je Ribnica. Tja se je pretekli teden odpravila Darja Pograjc in se s sogovornicama Anjo Pugelj (turistično organizatorko Turizma Ribnica) in Polono Rigler Grm (muzejsko kustosinjo Muzeja Ribnica) podala na sprehod po mestu. Nastala je reportaža, v kateri med drugim izveste, da so v občini Ribnica svoj odtis pustili številni znani in pomembni Slovenci: arhitekt Jože Plečnik, pesnik France Prešeren, jezikoslovec Stanislav Škrabec in mnogi drugi. Kaj torej še ponuja Ribnica - poleg znamenitih lesenih izdelkov oz. suhe robe - izveste v naslednjih minutah.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
V oddaji sodelujejo: ansambel Zeme, Mladi asi, Krimski lisjaki, Meh Ekspres ter Sendi. Voditelj: Andrej Hofer.
V oddaji sodelujejo: ansambel Zeme, Mladi asi, Krimski lisjaki, Meh Ekspres ter Sendi. Voditelj: Andrej Hofer.
Kamnik je že konec 12. stoletja postal trg, v zgodnjem 13. stoletju dobi mestne pravice. V tokratni epizodi NaPOTkov pa bomo ugotavljali, kako je v sredini 20. stoletja Kamnik spreminjal in sooblikoval arhitekt Jože Plečnik. Katero je najpomembnejše in katero najlepše Plečnikovo delo na Kamniškem? Zakaj je cerkev Svetega Benedikta v Zgornjih Stranjah na predlog mojstra Plečnika dobila okenske zavese? Za koga so izdelali prvo Plečnikovo svečo?
Kamnik je že konec 12. stoletja postal trg, v zgodnjem 13. stoletju dobi mestne pravice. V tokratni epizodi NaPOTkov pa bomo ugotavljali, kako je v sredini 20. stoletja Kamnik spreminjal in sooblikoval arhitekt Jože Plečnik. Katero je najpomembnejše in katero najlepše Plečnikovo delo na Kamniškem? Zakaj je cerkev Svetega Benedikta v Zgornjih Stranjah na predlog mojstra Plečnika dobila okenske zavese? Za koga so izdelali prvo Plečnikovo svečo?
Ročne, stenske, žepne, mehanske, avtomatske, vodoodporne in tako naprej. Vse to so lahko ure. Kako ravnati z njimi, da bodo vse leto kazale točen čas, kako naviti mehansko uro in nenazadnje – na kaj biti pozoren, ko kupujemo novo – sodobno – ročno uro? Sogovornik: urarski mojster David Lečnik iz Celja.
Ročne, stenske, žepne, mehanske, avtomatske, vodoodporne in tako naprej. Vse to so lahko ure. Kako ravnati z njimi, da bodo vse leto kazale točen čas, kako naviti mehansko uro in nenazadnje – na kaj biti pozoren, ko kupujemo novo – sodobno – ročno uro? Sogovornik: urarski mojster David Lečnik iz Celja.
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
Tatjana Plevnik je dokazala svojo pisateljsko odličnost že s prvo pripovedno zbirko Vabe; v zbirki je že diskretno napovedala svojo najnovejšo knjigo Pišmeuk, s podnaslovom Prišepnica za kreativno pisanje (objavljeno pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). V knjigi je objavila vrsto primerov in sugestij za vse, ki pišejo oziroma bi radi pisali (avtorica nagovarja predvsem avtorice), hkrati pa se v največji možni meri zaveda, da ne ustvarja dogme, recepta za blede kopije. Da premore precejšnjo mero humorja in distance, zgoščeno ponazori tudi poglavje z naslovom Navodila za sabotažo literarne delavnice (ki so lahko berljiva tudi kot namigi za življenje). Več o Pišmeuku in še marsičem pove Tatjana Plevnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Tatjana Plevnik je dokazala svojo pisateljsko odličnost že s prvo pripovedno zbirko Vabe; v zbirki je že diskretno napovedala svojo najnovejšo knjigo Pišmeuk, s podnaslovom Prišepnica za kreativno pisanje (objavljeno pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). V knjigi je objavila vrsto primerov in sugestij za vse, ki pišejo oziroma bi radi pisali (avtorica nagovarja predvsem avtorice), hkrati pa se v največji možni meri zaveda, da ne ustvarja dogme, recepta za blede kopije. Da premore precejšnjo mero humorja in distance, zgoščeno ponazori tudi poglavje z naslovom Navodila za sabotažo literarne delavnice (ki so lahko berljiva tudi kot namigi za življenje). Več o Pišmeuku in še marsičem pove Tatjana Plevnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Apolonija Simon je izjemna slovenska slikarka. Poleg umetniškega ustvarjanja je ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer od leta 1999 tudi poučuje. Vodenje oblikovne šole je prevzela v času, ko so težnje po selitvi srednje šole iz Križank dosegle vrhunec. Meni, da bi bila selitev iz poslopja, ki ga je arhitekt Jože Plečnik obnovil prav z namenom oblikovanja prostora za izobraževanje, velika napaka. V oddajo Razkošje v glavi je Apolonijo Simon povabil Miha Žorž.
Apolonija Simon je izjemna slovenska slikarka. Poleg umetniškega ustvarjanja je ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer od leta 1999 tudi poučuje. Vodenje oblikovne šole je prevzela v času, ko so težnje po selitvi srednje šole iz Križank dosegle vrhunec. Meni, da bi bila selitev iz poslopja, ki ga je arhitekt Jože Plečnik obnovil prav z namenom oblikovanja prostora za izobraževanje, velika napaka. V oddajo Razkošje v glavi je Apolonijo Simon povabil Miha Žorž.
V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.
V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.
Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.
Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Kakšen odnos je imel najslovitejši slovenski arhitekt do Boga, kako ga je razumel in doživljal? Vera in duhovnost sta imeli pomemben vpliv tudi na njegova delo in ustvarjanje. Odnos do cerkve pa se je kazal skozi njegovo družinsko rodbino. Arhitekta Jožeta Plečnika bomo tako spoznali globoko intimno z duhovnimi komponentami. Gost v oddaji je dober poznavalec Plečnika, župnik v Ribnici mag. Anton Berčan.
Kakšen odnos je imel najslovitejši slovenski arhitekt do Boga, kako ga je razumel in doživljal? Vera in duhovnost sta imeli pomemben vpliv tudi na njegova delo in ustvarjanje. Odnos do cerkve pa se je kazal skozi njegovo družinsko rodbino. Arhitekta Jožeta Plečnika bomo tako spoznali globoko intimno z duhovnimi komponentami. Gost v oddaji je dober poznavalec Plečnika, župnik v Ribnici mag. Anton Berčan.
Galerija Družina trideset let delovanja obeležuje z razstavo Jaslic. Do sredine januarja je na ogled okrog petdeset jaslic oziroma upodobitev božičnih motivov iz zasebne zbirke umetnostnega zgodovinarja Andreja Dobleharja. Med njimi so tudi izdelki Jožeta Plečnika, kiparke Lize Hribar in patra kartuzijana Wolfganga Koglerja. Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič sta ustvarili predstavo Točke izginjanja, ki skozi več umetniških zvrsti raziskuje spomin; kako ta oblikuje našo identiteto, zaznavanje resničnosti in razumevanje samega sebe.
Galerija Družina trideset let delovanja obeležuje z razstavo Jaslic. Do sredine januarja je na ogled okrog petdeset jaslic oziroma upodobitev božičnih motivov iz zasebne zbirke umetnostnega zgodovinarja Andreja Dobleharja. Med njimi so tudi izdelki Jožeta Plečnika, kiparke Lize Hribar in patra kartuzijana Wolfganga Koglerja. Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič sta ustvarili predstavo Točke izginjanja, ki skozi več umetniških zvrsti raziskuje spomin; kako ta oblikuje našo identiteto, zaznavanje resničnosti in razumevanje samega sebe.
Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.
Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.
Jaroslav Skrušný je vrhunski prevajalec iz češčine in francoščine. Z njim se bomo pogovarjali o zgodovini odnosov med Slovenijo in Češko ter tudi Češkoslovaško. V ospredju pogovora bodo prav tako Plečnik, ki je prenavljal Hradčane, velikan slovenskega filma František Čap, Vaclav Havel pa literarni velikan Milan Kundera. Skrušny je med drugim izvrsten poznavalec slovenske literature ter pronicljiv opazovalec aktualnega družbenega dogajanja. Kot nekdanji sodelavec Nove revije ter urednik v Kulturnem in umetniškem programu naše hiše je več kot le pozoren gledalec naših programov, zato bo z njim zanimivo spregovoriti o naši novi igrani nadaljevanki Takšno je življenje. Voditelj: Edvard Žitnik
Jaroslav Skrušný je vrhunski prevajalec iz češčine in francoščine. Z njim se bomo pogovarjali o zgodovini odnosov med Slovenijo in Češko ter tudi Češkoslovaško. V ospredju pogovora bodo prav tako Plečnik, ki je prenavljal Hradčane, velikan slovenskega filma František Čap, Vaclav Havel pa literarni velikan Milan Kundera. Skrušny je med drugim izvrsten poznavalec slovenske literature ter pronicljiv opazovalec aktualnega družbenega dogajanja. Kot nekdanji sodelavec Nove revije ter urednik v Kulturnem in umetniškem programu naše hiše je več kot le pozoren gledalec naših programov, zato bo z njim zanimivo spregovoriti o naši novi igrani nadaljevanki Takšno je življenje. Voditelj: Edvard Žitnik
Danes predstavljamo zbirko kratke proze Tatjane Plevnik, z naslovom VABE. Zbirka VABE vsebuje 30 zgodb, vsaka preseneti z novo temo, marsikatera tudi z izvirnim načinom. Na nekatere teme avtorica že prej namiguje v svojih vzporednih zapisih, saj ti mestoma delujejo tudi kot uvodi k zgodbam, ki jim sledijo. Tatjana Plevnik s svojimi zgodbami izstopa iz široke množice pišočih, ki se kalijo na literarnih delavnicah, prav zato, ker željo po pisanju in sam proces nastajanja zgodb racionalno razčlenjuje in razlaga. In ko tako proučuje analizira ter za svoje ugotovitve in sklepanja išče argumente pri uveljavljenih pisateljicah in pisateljih, vzporedno ves čas piše. Poznavalka pravil za nastanek dobre zgodbe jih včasih zavestno krši in se pri tem neskončno zabava. Zato lahko sklepamo, da si kdaj pa kdaj dovoli, da jo vodi božanski navdih, ne da bi se pri tem kakor koli in kadar koli omejevala.
Danes predstavljamo zbirko kratke proze Tatjane Plevnik, z naslovom VABE. Zbirka VABE vsebuje 30 zgodb, vsaka preseneti z novo temo, marsikatera tudi z izvirnim načinom. Na nekatere teme avtorica že prej namiguje v svojih vzporednih zapisih, saj ti mestoma delujejo tudi kot uvodi k zgodbam, ki jim sledijo. Tatjana Plevnik s svojimi zgodbami izstopa iz široke množice pišočih, ki se kalijo na literarnih delavnicah, prav zato, ker željo po pisanju in sam proces nastajanja zgodb racionalno razčlenjuje in razlaga. In ko tako proučuje analizira ter za svoje ugotovitve in sklepanja išče argumente pri uveljavljenih pisateljicah in pisateljih, vzporedno ves čas piše. Poznavalka pravil za nastanek dobre zgodbe jih včasih zavestno krši in se pri tem neskončno zabava. Zato lahko sklepamo, da si kdaj pa kdaj dovoli, da jo vodi božanski navdih, ne da bi se pri tem kakor koli in kadar koli omejevala.
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Zbirka kratkih zgodb Tatjane Plevnik z naslovom Vabe (Litera, 2023) vsebuje trideset kratkih in kratkih kratkih zgodb. Kaj je njihov skupni imenovalec? Pisateljica je nekoliko dvomila, da obstaja, zato je zgodbe sešila v celoto s kratkimi uvodi v posamezno zgodbo ali skupinico zgodb. Toda njeni uvodi, metateksti odigrajo še kako pomembno vlogo - so namreč še kako prepričljiv zagovor branja in ustvarjanja. Po drugi strani pa se v zgodbah Tatjane Plevnik vseeno razkriva skupni imenovalec, naj so zgodbe kratke ali dolge – zgodbe so zelo zgoščene in z dobrimi konci, predvsem pa se zgodba razlikuje od zgodbe, zato je njihova morebitna rdeča nič raznovrstnost. Med zgodbami v zbirki, ki ima simpatičen in samozavesten podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug, izstopa tudi Vaja v zgoščevanju. Saj veste: udeleženka literarne delavnice popravlja in popravlja zgodbo do popolnosti, ki se skriva v vseh tako in drugače okleščenih zgodbah. Več o zbirki in zgodbah in še marsičem pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Zbirka kratkih zgodb Tatjane Plevnik z naslovom Vabe (Litera, 2023) vsebuje trideset kratkih in kratkih kratkih zgodb. Kaj je njihov skupni imenovalec? Pisateljica je nekoliko dvomila, da obstaja, zato je zgodbe sešila v celoto s kratkimi uvodi v posamezno zgodbo ali skupinico zgodb. Toda njeni uvodi, metateksti odigrajo še kako pomembno vlogo - so namreč še kako prepričljiv zagovor branja in ustvarjanja. Po drugi strani pa se v zgodbah Tatjane Plevnik vseeno razkriva skupni imenovalec, naj so zgodbe kratke ali dolge – zgodbe so zelo zgoščene in z dobrimi konci, predvsem pa se zgodba razlikuje od zgodbe, zato je njihova morebitna rdeča nič raznovrstnost. Med zgodbami v zbirki, ki ima simpatičen in samozavesten podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug, izstopa tudi Vaja v zgoščevanju. Saj veste: udeleženka literarne delavnice popravlja in popravlja zgodbo do popolnosti, ki se skriva v vseh tako in drugače okleščenih zgodbah. Več o zbirki in zgodbah in še marsičem pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Hiša Kranjske sivke sredi Višnje Gore se ponaša z enimi bolj inovativni nastanitev v podobi čebeljega satovja, vse bolj pa postaja tudi center slovenskega čebelarstva. Izpostavljamo digitalizirano dediščino velikega mojstra Jožeta Plečnika, ki se odlično vklaplja v analogne turistične produkte. V Prekmurju se je odprla nova Hiša prekmurske gibanice in galerija avtohtonih vin. Preverili pa smo tudi, kako se bo v prihodnjih letih obnavljal eden naših najstarejših gradov Grad Podčetrtek, ki je nekdaj stal ob stari državni meji, ob reki Sotli, nasproti Hrvaške oziroma Ogrske.
Hiša Kranjske sivke sredi Višnje Gore se ponaša z enimi bolj inovativni nastanitev v podobi čebeljega satovja, vse bolj pa postaja tudi center slovenskega čebelarstva. Izpostavljamo digitalizirano dediščino velikega mojstra Jožeta Plečnika, ki se odlično vklaplja v analogne turistične produkte. V Prekmurju se je odprla nova Hiša prekmurske gibanice in galerija avtohtonih vin. Preverili pa smo tudi, kako se bo v prihodnjih letih obnavljal eden naših najstarejših gradov Grad Podčetrtek, ki je nekdaj stal ob stari državni meji, ob reki Sotli, nasproti Hrvaške oziroma Ogrske.
Miklavž Komelj: Med, Tatjana Plevnik Vabe, Alma Karlin: Peš po domačih krajih, Goran Starčević: Digitalna doba in novi barbari. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Hancock, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Miklavž Komelj: Med, Tatjana Plevnik Vabe, Alma Karlin: Peš po domačih krajih, Goran Starčević: Digitalna doba in novi barbari. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Hancock, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Leta 1971 je Philip Zimbardo na Univerzi Stanford v ZDA izvedel zaporniški poskus. Študentom je dodelil vloge zapornikov in stražarjev ter poustvaril razmere, kakršne vladajo v zaporu. A te so v namišljenem zaporu v nekaj dneh postale tako nevzdržne, da so morali eksperiment predčasno prekiniti. Ta raziskava, nacistične medicinske raziskave in raziskava nezdravljenega sifilisa med temnopoltimi so primeri neetičnih raziskav. Odgovor na vprašanje, kaj je etično, se je skozi zgodovino oblikoval kot odziv na vedenje, ki ga je družba prepoznala kot nesprejemljivega. Kako v znanosti raziskujejo danes? Kakšno tveganje prinašajo tehnologije raziskovanja in kako znanstveniki varujejo podatke o udeležencih raziskav?
Leta 1971 je Philip Zimbardo na Univerzi Stanford v ZDA izvedel zaporniški poskus. Študentom je dodelil vloge zapornikov in stražarjev ter poustvaril razmere, kakršne vladajo v zaporu. A te so v namišljenem zaporu v nekaj dneh postale tako nevzdržne, da so morali eksperiment predčasno prekiniti. Ta raziskava, nacistične medicinske raziskave in raziskava nezdravljenega sifilisa med temnopoltimi so primeri neetičnih raziskav. Odgovor na vprašanje, kaj je etično, se je skozi zgodovino oblikoval kot odziv na vedenje, ki ga je družba prepoznala kot nesprejemljivega. Kako v znanosti raziskujejo danes? Kakšno tveganje prinašajo tehnologije raziskovanja in kako znanstveniki varujejo podatke o udeležencih raziskav?
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V letu, ko se spominjamo 150-letnice rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, je izšla knjiga »Plečnik živim in mrtvim – Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča, ki jo je uredil frančiškan, do nedavnega župnik za Bežigradom, dr. Andraž Arko. V oddaji bo govoril o Plečnikovih vizijah za Baragovo semenišče, o cerkvah, ki so jo zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča podrli in postavili novo po njegovih načrtih in o življenju bežigrajske župnije v zadnjih šestdesetih letih.
V letu, ko se spominjamo 150-letnice rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, je izšla knjiga »Plečnik živim in mrtvim – Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča, ki jo je uredil frančiškan, do nedavnega župnik za Bežigradom, dr. Andraž Arko. V oddaji bo govoril o Plečnikovih vizijah za Baragovo semenišče, o cerkvah, ki so jo zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča podrli in postavili novo po njegovih načrtih in o življenju bežigrajske župnije v zadnjih šestdesetih letih.
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Usoda enega najbogatejših Slovencev med obema vojnama Satirik, ki je dražil oblast Raziskovalec slovenske plesne tradicije Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 začeli graditi novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.
Usoda enega najbogatejših Slovencev med obema vojnama Satirik, ki je dražil oblast Raziskovalec slovenske plesne tradicije Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 začeli graditi novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.
V Novi Gorici se danes s koncertom slovenske zasedbe Širom in francoske folk zasedbe CRIMI odpira 12. edicija čezmejnega festivala Glasbe sveta. Festival predstavlja pester mednarodni glasbeni program ter se osredotoča na raznolike glasbene tradicije in prakse. Na Blejskem gradu pa si bo vse do 15. septembra mogoče ogledati razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem: včeraj-danes- jutri, ki je posvečena lanskoletni 150-letnici njegovega rojstva. Danes ob 21. uri pa si bo na Trgu Evrope, na stičišču Gorice in Nove Gorice, mogoče ogledati tri filme. Vabljeni k poslušanju!
V Novi Gorici se danes s koncertom slovenske zasedbe Širom in francoske folk zasedbe CRIMI odpira 12. edicija čezmejnega festivala Glasbe sveta. Festival predstavlja pester mednarodni glasbeni program ter se osredotoča na raznolike glasbene tradicije in prakse. Na Blejskem gradu pa si bo vse do 15. septembra mogoče ogledati razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem: včeraj-danes- jutri, ki je posvečena lanskoletni 150-letnici njegovega rojstva. Danes ob 21. uri pa si bo na Trgu Evrope, na stičišču Gorice in Nove Gorice, mogoče ogledati tri filme. Vabljeni k poslušanju!
V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM
V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM
Izpostavljamo razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo včeraj odprli v Kranju in razstavo, ki jo ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika – Kajuha nocoj odpirajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na razstavi je predstavljeno Kajuhovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence. V oddaji več tudi o dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič scenaristke in režiserke Helene Koder, ki so ga predvajali v kinodvorani AGRFT-ja ob ponatisu znamenitega cikla Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa.
Izpostavljamo razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo včeraj odprli v Kranju in razstavo, ki jo ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika – Kajuha nocoj odpirajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na razstavi je predstavljeno Kajuhovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence. V oddaji več tudi o dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič scenaristke in režiserke Helene Koder, ki so ga predvajali v kinodvorani AGRFT-ja ob ponatisu znamenitega cikla Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik
Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.