Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V sklopu letošnjega vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma!, ki ga gosti evropska prestolnica kulture Nova Gorica/Gorica, je bil junijski petek v znamenju predstavitve Slovenske globalne poslovne povezave ter debate o podjetniških priložnostih, globalnih trendih, vizijahm mreženju in konkurenčnosti. O tem, kaj se je dogajalo, nam je s prizorišča poročala Mojca Delač ter pred radijski mikrofon povabila dva udeleženca, ki sta pripotovala od zelo daleč. Priporočamo v posluh!
V sklopu letošnjega vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma!, ki ga gosti evropska prestolnica kulture Nova Gorica/Gorica, je bil junijski petek v znamenju predstavitve Slovenske globalne poslovne povezave ter debate o podjetniških priložnostih, globalnih trendih, vizijahm mreženju in konkurenčnosti. O tem, kaj se je dogajalo, nam je s prizorišča poročala Mojca Delač ter pred radijski mikrofon povabila dva udeleženca, ki sta pripotovala od zelo daleč. Priporočamo v posluh!
Politik za nadstrankarsko povezovanje Založnik pomembnih starejših slovenskih besedil Obmejni tabori za spodbujanje narodne zavesti Najimenitnejša stavba na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, ki so ga uredili na prostoru nekdanjih srednjeveških križevniških mestnih vrat je kompleks križevniškega samostana. Križniki, člani nemškega viteškega reda, so bili ustanovljeni v Palestini leta 1190 za oskrbovanje romarjev in bolnikov, pozneje pa tudi za obrambo svetih krajev. Začeli so kot špitalska bratovščina, nato pa so se preoblikovali v viteški red in prevzeli pravila templjarjev. Na slovensko ozemlje so prišli leta 1210 v obrambo proti Ogrom ter na Vzhodnem Štajerskem in v Veliki Nedelji ustanovili postojanki, imenovani komenda. V Ljubljani so se naselili leta 1268. Na območju križniških samostanskih stavb, ki so nastale v drugi polovici 16. stoletja in bile pozneje še večkrat prenovljene, je tudi več dvorišč. Ta je sredi prejšnjega stoletja preoblikoval takrat že osemdesetletni arhitekt Jože Plečnik. Uredil jih je dekorativno izredno bogato, saj je vanje vključil različne arhitekturne elemente iz podrtih ljubljanskih hiš. Samostanski vrt ob južnem obzidju so po njegovih načrtih preuredili v letno gledališče. Preureditev posameznih delov križevniškega samostana je bilo Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo. Poletno gledališče Križanke, ki po ocenah velja za najlepše ljubljansko koncertno prizorišče, so odprli na današnji dan pred 70 leti (1955).
Politik za nadstrankarsko povezovanje Založnik pomembnih starejših slovenskih besedil Obmejni tabori za spodbujanje narodne zavesti Najimenitnejša stavba na Trgu francoske revolucije v Ljubljani, ki so ga uredili na prostoru nekdanjih srednjeveških križevniških mestnih vrat je kompleks križevniškega samostana. Križniki, člani nemškega viteškega reda, so bili ustanovljeni v Palestini leta 1190 za oskrbovanje romarjev in bolnikov, pozneje pa tudi za obrambo svetih krajev. Začeli so kot špitalska bratovščina, nato pa so se preoblikovali v viteški red in prevzeli pravila templjarjev. Na slovensko ozemlje so prišli leta 1210 v obrambo proti Ogrom ter na Vzhodnem Štajerskem in v Veliki Nedelji ustanovili postojanki, imenovani komenda. V Ljubljani so se naselili leta 1268. Na območju križniških samostanskih stavb, ki so nastale v drugi polovici 16. stoletja in bile pozneje še večkrat prenovljene, je tudi več dvorišč. Ta je sredi prejšnjega stoletja preoblikoval takrat že osemdesetletni arhitekt Jože Plečnik. Uredil jih je dekorativno izredno bogato, saj je vanje vključil različne arhitekturne elemente iz podrtih ljubljanskih hiš. Samostanski vrt ob južnem obzidju so po njegovih načrtih preuredili v letno gledališče. Preureditev posameznih delov križevniškega samostana je bilo Plečnikovo največje delo po vojni in hkrati tudi njegovo zadnje delo. Poletno gledališče Križanke, ki po ocenah velja za najlepše ljubljansko koncertno prizorišče, so odprli na današnji dan pred 70 leti (1955).
Slovenska kultura je občasno prisotna tudi na Kitajskem. Te dni svojo turnejo v Šanghaju in Pekingu pričenja pianist in glasbeni producent Tine Grgurević-Bowrain, lani sta v Šanghaju gostovali razstavi o svetovni popotnici Almi Karlin in arhitektu Jožetu Plečniku. Z njegovim delom se veliko ukvarja tudi profesorica Wanli Mo, s katero sta se na Kitajskem srečala Maj Valerij in Luka Hvalc.
Slovenska kultura je občasno prisotna tudi na Kitajskem. Te dni svojo turnejo v Šanghaju in Pekingu pričenja pianist in glasbeni producent Tine Grgurević-Bowrain, lani sta v Šanghaju gostovali razstavi o svetovni popotnici Almi Karlin in arhitektu Jožetu Plečniku. Z njegovim delom se veliko ukvarja tudi profesorica Wanli Mo, s katero sta se na Kitajskem srečala Maj Valerij in Luka Hvalc.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani pa se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, v okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani pa se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, v okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.
V oddaji sodelujejo: ansambel Zeme, Mladi asi, Krimski lisjaki, Meh Ekspres ter Sendi. Voditelj: Andrej Hofer.
V oddaji sodelujejo: ansambel Zeme, Mladi asi, Krimski lisjaki, Meh Ekspres ter Sendi. Voditelj: Andrej Hofer.
Gledališko posvetilo Jožetu Plečniku je režiser Jaša Koceli izpisal na podlagi obširne arhitektove korespondence, v kateri se nam Plečnik kaže kot svojevrsten, eruptiven premišljevalec in opazovalec svojega časa in prostora. Njegova nizanja razmislekov o tem, kako je na dnu duš, pa kljub časovni razdalji na nekaterih mestih zvenijo, kot bi bila zapisana za današnji čas izpraznjenosti, melanholije in vojne blaznosti. Besedilo je bilo premierno uprizorjeno leta 2022 v Mestnem gledališču ljubljanskem, na letošnjo Poletno muzejsko noč 21. junija pa je zaživelo še v zvočni obliki, in to v avtentičnem okolju arhitektovega domovanja – v Plečnikovi hiši v Trnovem. Režiser: Jaša Koceli Dramaturginja: Kaja Novosel Tonska mojstra: Matjaž Miklič, Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Miha Petric Fonetičarka: Mateja Juričan Interpret – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa v koprodukciji z zavodom Muzej in galerije mesta Ljubljane Posneto na vrtu Plečnikove hiše junija 2025.
Gledališko posvetilo Jožetu Plečniku je režiser Jaša Koceli izpisal na podlagi obširne arhitektove korespondence, v kateri se nam Plečnik kaže kot svojevrsten, eruptiven premišljevalec in opazovalec svojega časa in prostora. Njegova nizanja razmislekov o tem, kako je na dnu duš, pa kljub časovni razdalji na nekaterih mestih zvenijo, kot bi bila zapisana za današnji čas izpraznjenosti, melanholije in vojne blaznosti. Besedilo je bilo premierno uprizorjeno leta 2022 v Mestnem gledališču ljubljanskem, na letošnjo Poletno muzejsko noč 21. junija pa je zaživelo še v zvočni obliki, in to v avtentičnem okolju arhitektovega domovanja – v Plečnikovi hiši v Trnovem. Režiser: Jaša Koceli Dramaturginja: Kaja Novosel Tonska mojstra: Matjaž Miklič, Urban Gruden Avtor izvirne glasbe: Miha Petric Fonetičarka: Mateja Juričan Interpret – Zvone Hribar Uredništvo igranega programa v koprodukciji z zavodom Muzej in galerije mesta Ljubljane Posneto na vrtu Plečnikove hiše junija 2025.
V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.
V oddaji vas seznanjamo z nacionalno platformo za izposojo elektronskih knjig - Cobbiselo, ki je dobrodošla tudi za izposojo pri Slovencih po svetu, ki so včlanjeni v ljubljanski NUK, predstavljamo pa tudi zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavljamo tudi novo knjigo s področja migracij z naslovom Slovenske selitve v socializmu, gostimo francistko in sociologinjo kulture iz Ajdovščine Kajo Pečnik, ki že trinajst let biva v Veliki Britaniji, v Londonu pa med drugim vodi tudi slovenski pevski zbor, pogovarjali pa smo se tudi z mlado krajinsko arhitektko Zalo Dimc, ki si je izkušnje iz svojega delovnega področja nabirala na Danskem.
V tokratni oddaji bomo slišali izbrane posnetke s koncerta Zbora dunajskih deklic, ki je v sredo, 11. junija, pel v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Mlade pevke pod vodstvom dirigenta Simona Foidla so navdušile z raznovrstnim in slogovno bogatim programom, s katerim so začele letošnji cikel Plečnik in a cappella.
V tokratni oddaji bomo slišali izbrane posnetke s koncerta Zbora dunajskih deklic, ki je v sredo, 11. junija, pel v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Mlade pevke pod vodstvom dirigenta Simona Foidla so navdušile z raznovrstnim in slogovno bogatim programom, s katerim so začele letošnji cikel Plečnik in a cappella.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Prepišno uredništvo, festival bralne kulture, letos poteka s podnaslovom Prizme poezije. Festival pri LUD Literatura prirejajo že dvanajstič, da bodo v središče postavili poezijo, pa so se letos odločili, ker pravijo, da se naš literarni prostor lahko pohvali z velikim številom kvalitetnih pesnic in pesnikov. Pred mikrofon smo povabili eno izmed organizatoric, Veroniko Šoster. Oglašamo pa se tudi iz Cannesa, kjer še do konca tedna poteka filmski festival. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki spremlja festival, ta letos že od začetka ponuja uravnotežen program, brez izrazitega favorita, med francoskimi novinarji pa je največ navdušenja nad filmom Emilia Perez sicer enega najbolj izstopajočih francoskih režiserjev ta hip – Jacquesa Audiarda. Predstavljamo tudi razstavo o Jožetu Plečniku, ki je na ogled v Beogradu.
Tatjana Plevnik je dokazala svojo pisateljsko odličnost že s prvo pripovedno zbirko Vabe; v zbirki je že diskretno napovedala svojo najnovejšo knjigo Pišmeuk, s podnaslovom Prišepnica za kreativno pisanje (objavljeno pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). V knjigi je objavila vrsto primerov in sugestij za vse, ki pišejo oziroma bi radi pisali (avtorica nagovarja predvsem avtorice), hkrati pa se v največji možni meri zaveda, da ne ustvarja dogme, recepta za blede kopije. Da premore precejšnjo mero humorja in distance, zgoščeno ponazori tudi poglavje z naslovom Navodila za sabotažo literarne delavnice (ki so lahko berljiva tudi kot namigi za življenje). Več o Pišmeuku in še marsičem pove Tatjana Plevnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Tatjana Plevnik je dokazala svojo pisateljsko odličnost že s prvo pripovedno zbirko Vabe; v zbirki je že diskretno napovedala svojo najnovejšo knjigo Pišmeuk, s podnaslovom Prišepnica za kreativno pisanje (objavljeno pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). V knjigi je objavila vrsto primerov in sugestij za vse, ki pišejo oziroma bi radi pisali (avtorica nagovarja predvsem avtorice), hkrati pa se v največji možni meri zaveda, da ne ustvarja dogme, recepta za blede kopije. Da premore precejšnjo mero humorja in distance, zgoščeno ponazori tudi poglavje z naslovom Navodila za sabotažo literarne delavnice (ki so lahko berljiva tudi kot namigi za življenje). Več o Pišmeuku in še marsičem pove Tatjana Plevnik v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Obzorja duha je oddaja o veri in verujočih. V njej spremljamo dogodke v velikih verstvih doma in po svetu. Veliko pozornost namenjamo avtohtonima verskima skupnostima Katoliški in Evangeličanski cerkvi. Posamezna oddaja prinaša: poročila o najnovejših dogodkih v Sloveniji in svetu, kjer čim celoviteje poskušamo osvetliti prireditve, dejavnosti in ustanove, ki pomembno sooblikujejo religiozno polje v Sloveniji, spremljamo umetniške stvaritve (knjige, glasba, razstave likovnih del) z religiozno tematiko, občasno pripravimo "temo tedna". Z različnimi prispevki spregovorimo o družbeni in socialni razsežnosti vernosti ter spremljamo dialog med religijami, pozorni smo na etična vprašanja in področje človekovih pravic. Oddaja je sestavljena iz prispevkov različnih zvrsti (reportaže, poročila, feljtoni), ki jih povezuje moderatorka v studiu. Občasno v studiu gostimo različne goste.
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)
Magistrica Darja Pergovnik je pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane objavila knjigo Plečnikova zelena Ljubljana, znanstveno monografijo o mojstrovem urejanju odprtega prostora (od promenad, ulic, trgov, parkov in še marsičesa). Njena knjiga tako omogoča bralki in bralcu, da se v veliki meri zavesta Plečnikovega celostnega razumevanja prostora, hkrati pa je še kako zanesljiva in dragocena spremljevalka pri odkrivanju in spoznavanju Plečnikove Ljubljane. Več o Plečniku in monografiji pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje Ali v Ljubljani s preveliko lahkoto sekamo drevesa. Nikar ne zamudite.
Magistrica Darja Pergovnik je pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane objavila knjigo Plečnikova zelena Ljubljana, znanstveno monografijo o mojstrovem urejanju odprtega prostora (od promenad, ulic, trgov, parkov in še marsičesa). Njena knjiga tako omogoča bralki in bralcu, da se v veliki meri zavesta Plečnikovega celostnega razumevanja prostora, hkrati pa je še kako zanesljiva in dragocena spremljevalka pri odkrivanju in spoznavanju Plečnikove Ljubljane. Več o Plečniku in monografiji pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje Ali v Ljubljani s preveliko lahkoto sekamo drevesa. Nikar ne zamudite.
Poročamo o sklepnem koncertu letošnje sezone abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedel Lajovčevo Sanjarijo, Sibeliusovo 2. simfonijo in 3. klavirski koncert Sergeja Rahmaninova z Yeol Eum Son v vlogi solistke, koncertu Komornega zbora Dekor, ki je v Slovenski filharmoniji pod vodstvom gostujočega finskega dirigenta Danija Jurisa s koncertnim programom Circles – DEKORokrog obeležil 10-letnico svojega delovanja, nastopu Zbora dunajskih deklic, ki se je prejšnjo sredo v sklopu daljše evropske turneje predstavil tudi slovenskemu občinstvu v ciklu Plečnik in a-cappella in uprizoritvi Bernsteinove opere Kandid v tržaškem opernem gledališču. Predstavljamo tudi letošnjega prejemnika Župančičeve nagrade za življenjsko delo Mestne občine Ljubljana Uroša Lajovca in na kratko napovedujemo orkestrski vikend Veris v Logatcu.
Poročamo o sklepnem koncertu letošnje sezone abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedel Lajovčevo Sanjarijo, Sibeliusovo 2. simfonijo in 3. klavirski koncert Sergeja Rahmaninova z Yeol Eum Son v vlogi solistke, koncertu Komornega zbora Dekor, ki je v Slovenski filharmoniji pod vodstvom gostujočega finskega dirigenta Danija Jurisa s koncertnim programom Circles – DEKORokrog obeležil 10-letnico svojega delovanja, nastopu Zbora dunajskih deklic, ki se je prejšnjo sredo v sklopu daljše evropske turneje predstavil tudi slovenskemu občinstvu v ciklu Plečnik in a-cappella in uprizoritvi Bernsteinove opere Kandid v tržaškem opernem gledališču. Predstavljamo tudi letošnjega prejemnika Župančičeve nagrade za življenjsko delo Mestne občine Ljubljana Uroša Lajovca in na kratko napovedujemo orkestrski vikend Veris v Logatcu.
Kakšen odnos je imel najslovitejši slovenski arhitekt do Boga, kako ga je razumel in doživljal? Vera in duhovnost sta imeli pomemben vpliv tudi na njegova delo in ustvarjanje. Odnos do cerkve pa se je kazal skozi njegovo družinsko rodbino. Arhitekta Jožeta Plečnika bomo tako spoznali globoko intimno z duhovnimi komponentami. Gost v oddaji je dober poznavalec Plečnika, župnik v Ribnici mag. Anton Berčan.
Kakšen odnos je imel najslovitejši slovenski arhitekt do Boga, kako ga je razumel in doživljal? Vera in duhovnost sta imeli pomemben vpliv tudi na njegova delo in ustvarjanje. Odnos do cerkve pa se je kazal skozi njegovo družinsko rodbino. Arhitekta Jožeta Plečnika bomo tako spoznali globoko intimno z duhovnimi komponentami. Gost v oddaji je dober poznavalec Plečnika, župnik v Ribnici mag. Anton Berčan.
Danes predstavljamo zbirko kratke proze Tatjane Plevnik, z naslovom VABE. Zbirka VABE vsebuje 30 zgodb, vsaka preseneti z novo temo, marsikatera tudi z izvirnim načinom. Na nekatere teme avtorica že prej namiguje v svojih vzporednih zapisih, saj ti mestoma delujejo tudi kot uvodi k zgodbam, ki jim sledijo. Tatjana Plevnik s svojimi zgodbami izstopa iz široke množice pišočih, ki se kalijo na literarnih delavnicah, prav zato, ker željo po pisanju in sam proces nastajanja zgodb racionalno razčlenjuje in razlaga. In ko tako proučuje analizira ter za svoje ugotovitve in sklepanja išče argumente pri uveljavljenih pisateljicah in pisateljih, vzporedno ves čas piše. Poznavalka pravil za nastanek dobre zgodbe jih včasih zavestno krši in se pri tem neskončno zabava. Zato lahko sklepamo, da si kdaj pa kdaj dovoli, da jo vodi božanski navdih, ne da bi se pri tem kakor koli in kadar koli omejevala.
Danes predstavljamo zbirko kratke proze Tatjane Plevnik, z naslovom VABE. Zbirka VABE vsebuje 30 zgodb, vsaka preseneti z novo temo, marsikatera tudi z izvirnim načinom. Na nekatere teme avtorica že prej namiguje v svojih vzporednih zapisih, saj ti mestoma delujejo tudi kot uvodi k zgodbam, ki jim sledijo. Tatjana Plevnik s svojimi zgodbami izstopa iz široke množice pišočih, ki se kalijo na literarnih delavnicah, prav zato, ker željo po pisanju in sam proces nastajanja zgodb racionalno razčlenjuje in razlaga. In ko tako proučuje analizira ter za svoje ugotovitve in sklepanja išče argumente pri uveljavljenih pisateljicah in pisateljih, vzporedno ves čas piše. Poznavalka pravil za nastanek dobre zgodbe jih včasih zavestno krši in se pri tem neskončno zabava. Zato lahko sklepamo, da si kdaj pa kdaj dovoli, da jo vodi božanski navdih, ne da bi se pri tem kakor koli in kadar koli omejevala.
Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.
Zbirka kratkih zgodb Tatjane Plevnik z naslovom Vabe (Litera, 2023) vsebuje trideset kratkih in kratkih kratkih zgodb. Kaj je njihov skupni imenovalec? Pisateljica je nekoliko dvomila, da obstaja, zato je zgodbe sešila v celoto s kratkimi uvodi v posamezno zgodbo ali skupinico zgodb. Toda njeni uvodi, metateksti odigrajo še kako pomembno vlogo - so namreč še kako prepričljiv zagovor branja in ustvarjanja. Po drugi strani pa se v zgodbah Tatjane Plevnik vseeno razkriva skupni imenovalec, naj so zgodbe kratke ali dolge – zgodbe so zelo zgoščene in z dobrimi konci, predvsem pa se zgodba razlikuje od zgodbe, zato je njihova morebitna rdeča nič raznovrstnost. Med zgodbami v zbirki, ki ima simpatičen in samozavesten podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug, izstopa tudi Vaja v zgoščevanju. Saj veste: udeleženka literarne delavnice popravlja in popravlja zgodbo do popolnosti, ki se skriva v vseh tako in drugače okleščenih zgodbah. Več o zbirki in zgodbah in še marsičem pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Zbirka kratkih zgodb Tatjane Plevnik z naslovom Vabe (Litera, 2023) vsebuje trideset kratkih in kratkih kratkih zgodb. Kaj je njihov skupni imenovalec? Pisateljica je nekoliko dvomila, da obstaja, zato je zgodbe sešila v celoto s kratkimi uvodi v posamezno zgodbo ali skupinico zgodb. Toda njeni uvodi, metateksti odigrajo še kako pomembno vlogo - so namreč še kako prepričljiv zagovor branja in ustvarjanja. Po drugi strani pa se v zgodbah Tatjane Plevnik vseeno razkriva skupni imenovalec, naj so zgodbe kratke ali dolge – zgodbe so zelo zgoščene in z dobrimi konci, predvsem pa se zgodba razlikuje od zgodbe, zato je njihova morebitna rdeča nič raznovrstnost. Med zgodbami v zbirki, ki ima simpatičen in samozavesten podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug, izstopa tudi Vaja v zgoščevanju. Saj veste: udeleženka literarne delavnice popravlja in popravlja zgodbo do popolnosti, ki se skriva v vseh tako in drugače okleščenih zgodbah. Več o zbirki in zgodbah in še marsičem pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Miklavž Komelj: Med, Tatjana Plevnik Vabe, Alma Karlin: Peš po domačih krajih, Goran Starčević: Digitalna doba in novi barbari. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Hancock, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Miklavž Komelj: Med, Tatjana Plevnik Vabe, Alma Karlin: Peš po domačih krajih, Goran Starčević: Digitalna doba in novi barbari. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Hancock, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Hiša Kranjske sivke sredi Višnje Gore se ponaša z enimi bolj inovativni nastanitev v podobi čebeljega satovja, vse bolj pa postaja tudi center slovenskega čebelarstva. Izpostavljamo digitalizirano dediščino velikega mojstra Jožeta Plečnika, ki se odlično vklaplja v analogne turistične produkte. V Prekmurju se je odprla nova Hiša prekmurske gibanice in galerija avtohtonih vin. Preverili pa smo tudi, kako se bo v prihodnjih letih obnavljal eden naših najstarejših gradov Grad Podčetrtek, ki je nekdaj stal ob stari državni meji, ob reki Sotli, nasproti Hrvaške oziroma Ogrske.
Hiša Kranjske sivke sredi Višnje Gore se ponaša z enimi bolj inovativni nastanitev v podobi čebeljega satovja, vse bolj pa postaja tudi center slovenskega čebelarstva. Izpostavljamo digitalizirano dediščino velikega mojstra Jožeta Plečnika, ki se odlično vklaplja v analogne turistične produkte. V Prekmurju se je odprla nova Hiša prekmurske gibanice in galerija avtohtonih vin. Preverili pa smo tudi, kako se bo v prihodnjih letih obnavljal eden naših najstarejših gradov Grad Podčetrtek, ki je nekdaj stal ob stari državni meji, ob reki Sotli, nasproti Hrvaške oziroma Ogrske.
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V letu, ko se spominjamo 150-letnice rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, je izšla knjiga »Plečnik živim in mrtvim – Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča, ki jo je uredil frančiškan, do nedavnega župnik za Bežigradom, dr. Andraž Arko. V oddaji bo govoril o Plečnikovih vizijah za Baragovo semenišče, o cerkvah, ki so jo zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča podrli in postavili novo po njegovih načrtih in o življenju bežigrajske župnije v zadnjih šestdesetih letih.
V letu, ko se spominjamo 150-letnice rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, je izšla knjiga »Plečnik živim in mrtvim – Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča, ki jo je uredil frančiškan, do nedavnega župnik za Bežigradom, dr. Andraž Arko. V oddaji bo govoril o Plečnikovih vizijah za Baragovo semenišče, o cerkvah, ki so jo zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča podrli in postavili novo po njegovih načrtih in o življenju bežigrajske župnije v zadnjih šestdesetih letih.
Sklad arhitekta Jožeta Plečnika je pred dnevi podelil Plečnikove nagrade, osrednja nacionalna priznanja za najkakovostnejše realizacije na področjih arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in interierja, nastale na ozemlju Republike Slovenije v zadnjih treh letih. Strokovna žirija je letos v petih kategorijah podelila Plečnikovo nagrado, štiri Plečnikove medalje in eno študentsko štipendijo. Več pa Sanja Rejc.
Sklad arhitekta Jožeta Plečnika je pred dnevi podelil Plečnikove nagrade, osrednja nacionalna priznanja za najkakovostnejše realizacije na področjih arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in interierja, nastale na ozemlju Republike Slovenije v zadnjih treh letih. Strokovna žirija je letos v petih kategorijah podelila Plečnikovo nagrado, štiri Plečnikove medalje in eno študentsko štipendijo. Več pa Sanja Rejc.
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
V Novi Gorici se danes s koncertom slovenske zasedbe Širom in francoske folk zasedbe CRIMI odpira 12. edicija čezmejnega festivala Glasbe sveta. Festival predstavlja pester mednarodni glasbeni program ter se osredotoča na raznolike glasbene tradicije in prakse. Na Blejskem gradu pa si bo vse do 15. septembra mogoče ogledati razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem: včeraj-danes- jutri, ki je posvečena lanskoletni 150-letnici njegovega rojstva. Danes ob 21. uri pa si bo na Trgu Evrope, na stičišču Gorice in Nove Gorice, mogoče ogledati tri filme. Vabljeni k poslušanju!
V Novi Gorici se danes s koncertom slovenske zasedbe Širom in francoske folk zasedbe CRIMI odpira 12. edicija čezmejnega festivala Glasbe sveta. Festival predstavlja pester mednarodni glasbeni program ter se osredotoča na raznolike glasbene tradicije in prakse. Na Blejskem gradu pa si bo vse do 15. septembra mogoče ogledati razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem: včeraj-danes- jutri, ki je posvečena lanskoletni 150-letnici njegovega rojstva. Danes ob 21. uri pa si bo na Trgu Evrope, na stičišču Gorice in Nove Gorice, mogoče ogledati tri filme. Vabljeni k poslušanju!
V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM
V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM
Izpostavljamo premiero v Slovenskem mladinskem gledališču, ki so jo v petek pripravili ob letošnji stoti obletnici rojstva Mikija Mustra. Po eni izmed zgodb njegove najbolj znamenite serije stripov so uprizorili predstavo z naslovom Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji. V Plečnikovi hiši v Ljubljani so ob slovenskem kulturnem prazniku odprli razstavo z naslovom Rezbarski mojster Maks Bergant in Plečnik: Čar lesa. Razstava se osredotoča na desetletje sodelovanja dveh mojstrov v obdobju od leta 1947 do Plečnikove smrti leta 1957.
Izpostavljamo premiero v Slovenskem mladinskem gledališču, ki so jo v petek pripravili ob letošnji stoti obletnici rojstva Mikija Mustra. Po eni izmed zgodb njegove najbolj znamenite serije stripov so uprizorili predstavo z naslovom Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji. V Plečnikovi hiši v Ljubljani so ob slovenskem kulturnem prazniku odprli razstavo z naslovom Rezbarski mojster Maks Bergant in Plečnik: Čar lesa. Razstava se osredotoča na desetletje sodelovanja dveh mojstrov v obdobju od leta 1947 do Plečnikove smrti leta 1957.
Izpostavljamo razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo včeraj odprli v Kranju in razstavo, ki jo ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika – Kajuha nocoj odpirajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na razstavi je predstavljeno Kajuhovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence. V oddaji več tudi o dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič scenaristke in režiserke Helene Koder, ki so ga predvajali v kinodvorani AGRFT-ja ob ponatisu znamenitega cikla Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa.
Izpostavljamo razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo včeraj odprli v Kranju in razstavo, ki jo ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika – Kajuha nocoj odpirajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na razstavi je predstavljeno Kajuhovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence. V oddaji več tudi o dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič scenaristke in režiserke Helene Koder, ki so ga predvajali v kinodvorani AGRFT-ja ob ponatisu znamenitega cikla Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa.
Marko Mušič je arhitekt in akademik. Za njim je več kot 60-letni ustvarjalni opus. Še vedno vsak dan prihaja v svoj atelje v Stari Ljubljani, v hišo, kjer je nekoč živela pesnica Lili Novy. Z očetom je obiskoval Jožeta Plečnika, učil se je pri kultnih arhitektih. Ustvaril je številne javne zgradbe, kulturne domove in sakralne objekte, v samostojni Sloveniji se je proslavil z novo cerkvijo v ljubljanskih Dravljah in s spominskim parkom na Teharjah. Njegovi brutalistični arhitekturni motivi so bili razstavljeni v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in se znašli v eni izmed ameriških TV-serij.
Marko Mušič je arhitekt in akademik. Za njim je več kot 60-letni ustvarjalni opus. Še vedno vsak dan prihaja v svoj atelje v Stari Ljubljani, v hišo, kjer je nekoč živela pesnica Lili Novy. Z očetom je obiskoval Jožeta Plečnika, učil se je pri kultnih arhitektih. Ustvaril je številne javne zgradbe, kulturne domove in sakralne objekte, v samostojni Sloveniji se je proslavil z novo cerkvijo v ljubljanskih Dravljah in s spominskim parkom na Teharjah. Njegovi brutalistični arhitekturni motivi so bili razstavljeni v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in se znašli v eni izmed ameriških TV-serij.
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Letos mineva 160 let od ustanovitve Slovenske matice, v Ljubljani so odprli dve razstavi, v Narodnem muzeju Nekoč je bil Gutenwerd, v Plečnikovi hiši pa Plečnik in Ljubljana: urejanje odprtega prostora, tudi v Mariboru so odprli novo razstavo in sicer ob 70. obletnici Umetnostne galerije Maribor, v Mestnem gledališču ljubljanskem se je začel gledališki festival RUTA, ob koncu pa boste še izvedeli, kdo je prejemnik Trubarjevega priznanja za leto 2023 in kaj prinaša letošnja proslava ob kulturnem prazniku.
Letos mineva 160 let od ustanovitve Slovenske matice, v Ljubljani so odprli dve razstavi, v Narodnem muzeju Nekoč je bil Gutenwerd, v Plečnikovi hiši pa Plečnik in Ljubljana: urejanje odprtega prostora, tudi v Mariboru so odprli novo razstavo in sicer ob 70. obletnici Umetnostne galerije Maribor, v Mestnem gledališču ljubljanskem se je začel gledališki festival RUTA, ob koncu pa boste še izvedeli, kdo je prejemnik Trubarjevega priznanja za leto 2023 in kaj prinaša letošnja proslava ob kulturnem prazniku.
Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik
Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika spoznavamo mojstrovo osebnost, ki sicer ostaja v senci njegovega dela, a je vendarle ključna za njegovo razumevanje. Njegovo človeško plat osvetljujejo pisma, ki so se ohranila v lepem številu in so prava zakladnica mojstrovih misli, stališč in čustev, tudi trenutkov igrivosti in nežnosti. V njih spoznavamo odnose z bratoma, sodelavci in prijatelji, pa tudi z damami, ki so zaznamovale njegovo življenje. V sodelovanju s Plečnikovo hišo v Ljubljani, ki na Plečnikov rojstni dan obiskovalcem na stežaj odpira svoja vrata, smo radijske vsebine pospremili s kratkim videom, ki ponuja pogled v mojstrov dom v Trnovem. S tem želimo vsem poslušalcem, ki njegovega doma ne morejo obiskati, ponuditi priložnost, da vanj vendarle pokukajo. Muzeju in galerijam mesta Ljubljana, ki s Plečnikovo hišo upravlja in kustosinji Ani Porok se za gostoljubje najlepše zahvaljujemo.
Ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika spoznavamo mojstrovo osebnost, ki sicer ostaja v senci njegovega dela, a je vendarle ključna za njegovo razumevanje. Njegovo človeško plat osvetljujejo pisma, ki so se ohranila v lepem številu in so prava zakladnica mojstrovih misli, stališč in čustev, tudi trenutkov igrivosti in nežnosti. V njih spoznavamo odnose z bratoma, sodelavci in prijatelji, pa tudi z damami, ki so zaznamovale njegovo življenje. V sodelovanju s Plečnikovo hišo v Ljubljani, ki na Plečnikov rojstni dan obiskovalcem na stežaj odpira svoja vrata, smo radijske vsebine pospremili s kratkim videom, ki ponuja pogled v mojstrov dom v Trnovem. S tem želimo vsem poslušalcem, ki njegovega doma ne morejo obiskati, ponuditi priložnost, da vanj vendarle pokukajo. Muzeju in galerijam mesta Ljubljana, ki s Plečnikovo hišo upravlja in kustosinji Ani Porok se za gostoljubje najlepše zahvaljujemo.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino.
Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino.
Letošnje zasedanje Odbora za svetovno dediščino Unesca poteka pod predsedovanjem Kitajske, težko pričakovano odločitev o vpisu Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam kulturne dediščine pa so sprejeli včeraj. Izbor del, vpisanih na seznam, zajema sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški). Nominacijo Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje. V oceni nominacije so pri Mednarodnem svetu za spomenike in spomeniška območja zapisali, da je Plečnik v nasprotju s sočasnim modernizmom ustvarjal na podlagi povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč, pri tem pa v ospredje postavljal kakovosten javni prostor, ki ga je z večjimi in manjšimi popravki dopolnil ter povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Pojavile pa so se že prve kritike na račun nominacije: v časopisu Dnevnik recimo kritično pišejo o strokovni skupini, ki je pripravljala kandidaturo in ki se je pri izbiri del »v velikem loku« izognila Plečnikovemu stadionu. Na njegovem mestu in v neposredni okolici si Družba Bežigrajski športni park namreč že od leta 2007 prizadeva zgraditi poslovno-trgovsko-hotelski kompleks.
Letošnje zasedanje Odbora za svetovno dediščino Unesca poteka pod predsedovanjem Kitajske, težko pričakovano odločitev o vpisu Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam kulturne dediščine pa so sprejeli včeraj. Izbor del, vpisanih na seznam, zajema sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški). Nominacijo Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje. V oceni nominacije so pri Mednarodnem svetu za spomenike in spomeniška območja zapisali, da je Plečnik v nasprotju s sočasnim modernizmom ustvarjal na podlagi povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč, pri tem pa v ospredje postavljal kakovosten javni prostor, ki ga je z večjimi in manjšimi popravki dopolnil ter povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Pojavile pa so se že prve kritike na račun nominacije: v časopisu Dnevnik recimo kritično pišejo o strokovni skupini, ki je pripravljala kandidaturo in ki se je pri izbiri del »v velikem loku« izognila Plečnikovemu stadionu. Na njegovem mestu in v neposredni okolici si Družba Bežigrajski športni park namreč že od leta 2007 prizadeva zgraditi poslovno-trgovsko-hotelski kompleks.
Ob letošnjem Dermotovem letu v Kropi se bomo spomnili slovitega tenorista Antona Dermote, ki je bil štiri desetletja član Dunajske državne opere in profesor na Visoki šoli za glasbo, obenem pa spoznali še druga dva brata - Leopolda in Gašperja, ki sta bila tudi uspešna tenorista. Prvi je nastopal po različnih opernih gledališčih v Avstriji, Nemčiji in Švici pod umetniškim imenom Leo Cordes, nato pa se vrnil v Kropo, kjer je bil upravitelj Kovaškega muzeja, drugi pa je bil solist ljubljanske Opere in dolgoletni član Slovenskega okteta. Tako kot Anton Dermota je tudi arhitekt Jože Plečnik deloval na Dunaju, največ arhitekturnih biserov pa je zasnoval v Ljubljani, kar je spodbudilo organizatorja koncertov Nika Houško, da zasnuje cikel z naslovom Plečnik & a capella z različnimi vokalnimi zasedbami po najbolj zanimivih Plečnikovih ambientih v Ljubljani. Ob tem bomo spoznali tudi Plečnikov odnos do glasbe in pa nekaj do zdaj manj znanih detajlov iz sakralnih in drugih Plečnikovih objektov v Ljubljani, med drugim tudi iz njegovega domovanja. Avtorica oddaje: Darja Korez Korenčan
Ob letošnjem Dermotovem letu v Kropi se bomo spomnili slovitega tenorista Antona Dermote, ki je bil štiri desetletja član Dunajske državne opere in profesor na Visoki šoli za glasbo, obenem pa spoznali še druga dva brata - Leopolda in Gašperja, ki sta bila tudi uspešna tenorista. Prvi je nastopal po različnih opernih gledališčih v Avstriji, Nemčiji in Švici pod umetniškim imenom Leo Cordes, nato pa se vrnil v Kropo, kjer je bil upravitelj Kovaškega muzeja, drugi pa je bil solist ljubljanske Opere in dolgoletni član Slovenskega okteta. Tako kot Anton Dermota je tudi arhitekt Jože Plečnik deloval na Dunaju, največ arhitekturnih biserov pa je zasnoval v Ljubljani, kar je spodbudilo organizatorja koncertov Nika Houško, da zasnuje cikel z naslovom Plečnik & a capella z različnimi vokalnimi zasedbami po najbolj zanimivih Plečnikovih ambientih v Ljubljani. Ob tem bomo spoznali tudi Plečnikov odnos do glasbe in pa nekaj do zdaj manj znanih detajlov iz sakralnih in drugih Plečnikovih objektov v Ljubljani, med drugim tudi iz njegovega domovanja. Avtorica oddaje: Darja Korez Korenčan
Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.
Jože Plečnik je zaradi svojega edinstvenega pristopa vzor in navdih na različnih področjih. Na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma je združeval staro in novo, njegovo povezovanje svetov pa je še posebej zanimivo pri spomenikih NOB. Čeprav je povojna oblast želela prekiniti predvojne, še posebno krščanske vsebine, se to v Plečnikovih spomenikih ne kaže. Tudi tukaj je mojster povezal na prvi pogled nezdružljivo. Kako so Plečnikovi spomeniki obravnavali oba svetova in ali v njegovem delu lahko najdemo vzor za naš svet? Gost oddaje je arhitekt Andrej Hrausky.
V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš
V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš
Župnik, ki je v Prekmurje pritegnil arhitekta Jožeta Plečnika Umetnik čiste kiparske forme Konec parne vleke na železnicah po Sloveniji V noči z 11. na 12. april 1945 so nacistični vojaki vdrli v Sagadinovo domačijo v Srecah pri Makolah in jo zažgali. Rešil se je en član dejavne uporniške družine, ki je bila tesno povezana z narodnoosvobodilnim gibanjem, sedem jih je zgorelo. To je bil eden zadnjih množičnih zločinov nacističnih okupatorjev na območju Haloz in Slovenskih goric.
Župnik, ki je v Prekmurje pritegnil arhitekta Jožeta Plečnika Umetnik čiste kiparske forme Konec parne vleke na železnicah po Sloveniji V noči z 11. na 12. april 1945 so nacistični vojaki vdrli v Sagadinovo domačijo v Srecah pri Makolah in jo zažgali. Rešil se je en član dejavne uporniške družine, ki je bila tesno povezana z narodnoosvobodilnim gibanjem, sedem jih je zgorelo. To je bil eden zadnjih množičnih zločinov nacističnih okupatorjev na območju Haloz in Slovenskih goric.
Prihodnji teden bo minilo 149 let od rojstva slovitega arhitekt, oblikovalec in urbanist svetovnega slovesa Jožeta Plečnika, ki je sledi svoje ustvarjalnosti zapustil v Ljubljani, na Dunaju, v Pragi, pa tudi v prekmurski Bogojini. Prav bogojinski sledi bomo v rubriki Staneta Kocutarja namenili osrednjo pozornost ….
Prihodnji teden bo minilo 149 let od rojstva slovitega arhitekt, oblikovalec in urbanist svetovnega slovesa Jožeta Plečnika, ki je sledi svoje ustvarjalnosti zapustil v Ljubljani, na Dunaju, v Pragi, pa tudi v prekmurski Bogojini. Prav bogojinski sledi bomo v rubriki Staneta Kocutarja namenili osrednjo pozornost ….
Skrb za slovensko medicinsko izrazoslovje Prvinska in eruptivna interpretka karakternih vlog Slovenija dobi svojo tiskovno agencijo Arhitekt in grafik Vlasto Kopač je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih zrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!«, ki je izšla po nemški zasedbi Avstrije ter kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti, segata po slovenski zemlji. Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala politična policija Slovenskega domobranstva in ga poslala v Dachau, kjer je narisal cikel prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachavskih procesih obsojen na smrt. Kazen so potem spremenili na dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč. Že pred drugo svetovno vojno je bil član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce, po njej pa dve leti predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.
Skrb za slovensko medicinsko izrazoslovje Prvinska in eruptivna interpretka karakternih vlog Slovenija dobi svojo tiskovno agencijo Arhitekt in grafik Vlasto Kopač je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih zrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!«, ki je izšla po nemški zasedbi Avstrije ter kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti, segata po slovenski zemlji. Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala politična policija Slovenskega domobranstva in ga poslala v Dachau, kjer je narisal cikel prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachavskih procesih obsojen na smrt. Kazen so potem spremenili na dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč. Že pred drugo svetovno vojno je bil član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce, po njej pa dve leti predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.