Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pogovori z zanimivimi osebnostmi iz najrazličnejših področij.
Voditelji: Jože Možina, Edvard Žitnik, Zvezdan Martić.
Ema Kozina se ukvarja z dvema področjema, ki večini ljudi zbujata strahospoštovanje. Z boksom in matematiko. Je profesionalna boksarka, trenutno svetovna prvakinja v različicah WBC in WBO. Po izobrazbi je finančna matematičarka, vpisana na magistrski študij s področja kvantitativnih financ in aktuarstva, poenostavljeno, zavarovalniške matematike. Eno od vprašanj zanjo je zato bilo, ali bi zavarovala boksarko. Govorila je o svojem vzdevku »princeska«, o strahu v ringu, podobnostih med boksom in matematiko. Dejala je, da so v življenju udarci pod pasom pogostejši kot v boksu, in opisala, kaj se dogaja v glavi ob seriji udarcev v ringu in do kakšnega življenjskega nauka jo je pripeljalo udejstvovanje v matematiki in boksu. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Ema Kozina se ukvarja z dvema področjema, ki večini ljudi zbujata strahospoštovanje. Z boksom in matematiko. Je profesionalna boksarka, trenutno svetovna prvakinja v različicah WBC in WBO. Po izobrazbi je finančna matematičarka, vpisana na magistrski študij s področja kvantitativnih financ in aktuarstva, poenostavljeno, zavarovalniške matematike. Eno od vprašanj zanjo je zato bilo, ali bi zavarovala boksarko. Govorila je o svojem vzdevku »princeska«, o strahu v ringu, podobnostih med boksom in matematiko. Dejala je, da so v življenju udarci pod pasom pogostejši kot v boksu, in opisala, kaj se dogaja v glavi ob seriji udarcev v ringu in do kakšnega življenjskega nauka jo je pripeljalo udejstvovanje v matematiki in boksu. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost Intervjuja je »naš človek« Sandor Tence, novinar tržaškega Primorskega dnevnika, časopisa slovenske skupnosti v Italiji. Tence je izvrsten poznavalec italijanskih političnih in tudi družbenih razmer – ne nazadnje je italijanski državljan. Med drugim je bil dopisnik Tržaškega dnevnika iz Rima. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost Intervjuja je »naš človek« Sandor Tence, novinar tržaškega Primorskega dnevnika, časopisa slovenske skupnosti v Italiji. Tence je izvrsten poznavalec italijanskih političnih in tudi družbenih razmer – ne nazadnje je italijanski državljan. Med drugim je bil dopisnik Tržaškega dnevnika iz Rima. Voditelj: Edvard Žitnik
Zamisel za pogovor se porodila ob 110. obletnici začetka soške fronte, saj je gost izjemen poznavalec te tematike kot zgodovinar in kot muzealec, ki že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja raziskuje v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino. Dr. Marko Štepec je v uvodu predstavil manj znana, a zanimiva dejstva, ki so vodila v vojno med Avstroogrsko in Italijo. Med drugim to, da so prve strele sprožili Avstijci z admiralske ladje Viribus Unitis. Dr. Štepec je orisal mučno življenje tako na fronti kot tudi v zaledju, ki je skupaj z vojsko trpelo pomanjkanje; o tem je lani izdal pomembno monografijo. Prva svetovna vojna je bila spopad, v katerem so še precej dosledno spoštovali pravila. Če se je nasprotni vojak predal in odvrgel orožje, je užival zaščito, poznamo tudi številne primere tovarištva med vojaki z nasprotnih strani. Tudi odnos do padlih je bil med vojno in po njej povečini civiliziran. Mrtvim so postavljali spomenike in pomnike tako v zaledju fronte kot tudi v domačih krajih po koncu vojne. Dr. Štepec se je tej tematiki posvetil v zelo zanimivi knjigi, ki je izšla pred mesecem dni. V nadaljevanju sta se z voditeljem dotaknila 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je bila do nasprotnikov in civilnega prebivalstva neprimerno bolj surova. Ob debati o zgodovinskih dogodkih za Slovence se je dr. Štepec začudil, da se aktualna politika opira na nekritično čaščenje konca druge svetovne vojne in partizanskega upora, ki je ob nesporni osvobodilni komponenti privedel tudi do revolucionarnega prevzema oblasti s povojnimi pomori ujetnikov, kar slovenski narod razdvaja do današnjih dni. Zanj je osrednje povezovalno jedro slovenstva čas osamosvojanja in osamosvojitvene vojne, torej tisti čas, ki je Slovence povezal. Zato je bil tudi pobudnik peticije proti ukinitvi Muzeja osamosvojitve; ta ukinitev se je izkazala kot politični akt vladajoče elite, ki ima dolgoročno škodljive posledice za oblikovanje slovenske domovinske in državne zavesti.
Zamisel za pogovor se porodila ob 110. obletnici začetka soške fronte, saj je gost izjemen poznavalec te tematike kot zgodovinar in kot muzealec, ki že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja raziskuje v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino. Dr. Marko Štepec je v uvodu predstavil manj znana, a zanimiva dejstva, ki so vodila v vojno med Avstroogrsko in Italijo. Med drugim to, da so prve strele sprožili Avstijci z admiralske ladje Viribus Unitis. Dr. Štepec je orisal mučno življenje tako na fronti kot tudi v zaledju, ki je skupaj z vojsko trpelo pomanjkanje; o tem je lani izdal pomembno monografijo. Prva svetovna vojna je bila spopad, v katerem so še precej dosledno spoštovali pravila. Če se je nasprotni vojak predal in odvrgel orožje, je užival zaščito, poznamo tudi številne primere tovarištva med vojaki z nasprotnih strani. Tudi odnos do padlih je bil med vojno in po njej povečini civiliziran. Mrtvim so postavljali spomenike in pomnike tako v zaledju fronte kot tudi v domačih krajih po koncu vojne. Dr. Štepec se je tej tematiki posvetil v zelo zanimivi knjigi, ki je izšla pred mesecem dni. V nadaljevanju sta se z voditeljem dotaknila 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je bila do nasprotnikov in civilnega prebivalstva neprimerno bolj surova. Ob debati o zgodovinskih dogodkih za Slovence se je dr. Štepec začudil, da se aktualna politika opira na nekritično čaščenje konca druge svetovne vojne in partizanskega upora, ki je ob nesporni osvobodilni komponenti privedel tudi do revolucionarnega prevzema oblasti s povojnimi pomori ujetnikov, kar slovenski narod razdvaja do današnjih dni. Zanj je osrednje povezovalno jedro slovenstva čas osamosvojanja in osamosvojitvene vojne, torej tisti čas, ki je Slovence povezal. Zato je bil tudi pobudnik peticije proti ukinitvi Muzeja osamosvojitve; ta ukinitev se je izkazala kot politični akt vladajoče elite, ki ima dolgoročno škodljive posledice za oblikovanje slovenske domovinske in državne zavesti.
Gostja Intervjuja je Jolanda Grom Ravnikar, letošnja Slovenka leta po izboru bralk in bralcev revije Jana. Širša javnost jo najbolje pozna kot organizatorico koncerta za Junake 3. nadstropja, to so otroci z rakom. Večino svojega časa namenja prostovoljstvu, z Onkološkim inštitutom sodeluje že od svojega 16. leta. Ljudem pomaga v različnih stiskah. Tudi njeno življenje je bilo polno bolečih dogodkov, od samomora očeta, smrti matere zaradi raka do izgube moža. Odraščala je brez staršev. A udarci usode je niso zlomili, nasprotno, je močnejša, pozitivna, polna energije. Verjame, da nikoli ni prepozno za uresničitev sanj, in danes lahko reče, da jih je izpolnila že skoraj vse. Pogovor vodi Zvezdan Martić.
Gostja Intervjuja je Jolanda Grom Ravnikar, letošnja Slovenka leta po izboru bralk in bralcev revije Jana. Širša javnost jo najbolje pozna kot organizatorico koncerta za Junake 3. nadstropja, to so otroci z rakom. Večino svojega časa namenja prostovoljstvu, z Onkološkim inštitutom sodeluje že od svojega 16. leta. Ljudem pomaga v različnih stiskah. Tudi njeno življenje je bilo polno bolečih dogodkov, od samomora očeta, smrti matere zaradi raka do izgube moža. Odraščala je brez staršev. A udarci usode je niso zlomili, nasprotno, je močnejša, pozitivna, polna energije. Verjame, da nikoli ni prepozno za uresničitev sanj, in danes lahko reče, da jih je izpolnila že skoraj vse. Pogovor vodi Zvezdan Martić.
Gostja Intervjuja je Sonja Prosenc, slovenska filmska režiserka, z obsežnim opusom za njena leta: trije celovečerni filmi, igrana televizijska serija, kratki igrani filmi, dokumentarni filmi. V številnih primerih tudi scenaristka in producentka, zaradi česar je njen opus še impresivnejši. Njen film »Odrešitev za začetnike« je bil uvrščen v program newyorškega filmskega festivala Tribeca, bolj znanega kot festival Roberta De Nira. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev ga predlagalo za nominacijo za oskarja, vendar ni bil nominiran. Gre za nežarnski, tako imenovani avtorski film. »Odrešitev za začetnike« bo na sporedu Televizije Slovenija v četrtek, prvega maja, ob dvajsetih, na prvem programu.
Gostja Intervjuja je Sonja Prosenc, slovenska filmska režiserka, z obsežnim opusom za njena leta: trije celovečerni filmi, igrana televizijska serija, kratki igrani filmi, dokumentarni filmi. V številnih primerih tudi scenaristka in producentka, zaradi česar je njen opus še impresivnejši. Njen film »Odrešitev za začetnike« je bil uvrščen v program newyorškega filmskega festivala Tribeca, bolj znanega kot festival Roberta De Nira. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev ga predlagalo za nominacijo za oskarja, vendar ni bil nominiran. Gre za nežarnski, tako imenovani avtorski film. »Odrešitev za začetnike« bo na sporedu Televizije Slovenija v četrtek, prvega maja, ob dvajsetih, na prvem programu.
Gost Intervjuja ob veliki noči je škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici, primorski duhovnik Bogdan Vidmar. Z voditeljem Jožetom Možino sta se uvodoma dotaknila korenin krščanstva na Goriškem, ki zaradi bližine Ogleja segajo v čas nekaj desetletij po Jezusovi smrti. Gost ugotavlja, da v zasnovi EPK-ja krščanska kulturna dediščina v Gorici, na Sv. Gori, v Čedadu in Ogleju sploh ni bila omenjena. Vendar se tematika, povezana s krščanstvom, prepleta z vsebino številnih dogodkov. Iztočnica pogovora je bila nedavna odmevna konferenca slovenskih in italijanskih zgodovinarjev v Novi Gorici na pobudo novogoriškega podžupana Antona Hareja ter ob podpori g. Vidmarja. Na konferenci se je oblikovala hvalevredna čezmejna pobuda za pokop žrtev povojnih pomorov iz Gorice in okolice, ki so jih zagrešile komunistične oblasti. Ostanki kakih 900 žrtev še ležijo po kraških breznih, pokop bi bil trajen prispevek k sožitju med narodoma in končno tudi pomemben prispevek h kulturi. Zaman namreč govorimo o visoki kulturi in pripravljamo koncerte na eksotičnih krajih, če ne poskrbimo za njene temelje. In eden od teh je gotovo spoštljiv odnos do pokojnih.
Gost Intervjuja ob veliki noči je škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici, primorski duhovnik Bogdan Vidmar. Z voditeljem Jožetom Možino sta se uvodoma dotaknila korenin krščanstva na Goriškem, ki zaradi bližine Ogleja segajo v čas nekaj desetletij po Jezusovi smrti. Gost ugotavlja, da v zasnovi EPK-ja krščanska kulturna dediščina v Gorici, na Sv. Gori, v Čedadu in Ogleju sploh ni bila omenjena. Vendar se tematika, povezana s krščanstvom, prepleta z vsebino številnih dogodkov. Iztočnica pogovora je bila nedavna odmevna konferenca slovenskih in italijanskih zgodovinarjev v Novi Gorici na pobudo novogoriškega podžupana Antona Hareja ter ob podpori g. Vidmarja. Na konferenci se je oblikovala hvalevredna čezmejna pobuda za pokop žrtev povojnih pomorov iz Gorice in okolice, ki so jih zagrešile komunistične oblasti. Ostanki kakih 900 žrtev še ležijo po kraških breznih, pokop bi bil trajen prispevek k sožitju med narodoma in končno tudi pomemben prispevek h kulturi. Zaman namreč govorimo o visoki kulturi in pripravljamo koncerte na eksotičnih krajih, če ne poskrbimo za njene temelje. In eden od teh je gotovo spoštljiv odnos do pokojnih.
Francis Fukuyama je vrhunski mislec, profesor, znanstvenik, publicist, pisatelj. Njegov vpliv presega akademske kroge, njegove analize so pomemben del širše razprave o prihodnosti političnih in družbenih sistemov. Misli profesorja Fukuyame so vedno koristne in dobrodošle, še posebej v Sloveniji, ki ni središče sveta. Seznam naslovov vseh njegovih del je dolg, šrša javnost pa ga morda najbolj pozna po znameniti tezi o koncu zgodovine po hladni vojni in liberalni demokraciji kot najvišji obliki družbene ureditve. Profesor Fukuyama je Slovenijo obiskal ob izidu prevoda njegove knjige Liberalizem in njegove tegobe. Število liberalnih demokracij po svetu se zmanjšuje in zdi se, da liberalna ideologija ni več tako univerzalno navdihujoča kot nekoč. Voditelj: Edvard Žitnik
Francis Fukuyama je vrhunski mislec, profesor, znanstvenik, publicist, pisatelj. Njegov vpliv presega akademske kroge, njegove analize so pomemben del širše razprave o prihodnosti političnih in družbenih sistemov. Misli profesorja Fukuyame so vedno koristne in dobrodošle, še posebej v Sloveniji, ki ni središče sveta. Seznam naslovov vseh njegovih del je dolg, šrša javnost pa ga morda najbolj pozna po znameniti tezi o koncu zgodovine po hladni vojni in liberalni demokraciji kot najvišji obliki družbene ureditve. Profesor Fukuyama je Slovenijo obiskal ob izidu prevoda njegove knjige Liberalizem in njegove tegobe. Število liberalnih demokracij po svetu se zmanjšuje in zdi se, da liberalna ideologija ni več tako univerzalno navdihujoča kot nekoč. Voditelj: Edvard Žitnik
Nataša Goršek Mencin je v življenju zamenjala kar pet karier. Čeprav je začela kot dramaturginja in sodelovala pri več znanih filmih in televizijskih oddajah (Moj ata, socialistični kulak, Teater Paradižnik …), je kasneje prestala izredno zahtevno izobraževanje in selekcijo za delo v organih Evropske unije ter bila med drugim vodja informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Kljub zelo pomembnim funkcijam je v slovenski javnosti praktično neznana. Zakaj je tako, kakšno je ozadje dela evropskih inštitucij in kako zahtevno je menjavanje karier, je razkrila v pogovoru. Dotaknila se je tudi zasebnega življenja, v katerem je prav tako naredila velike spremembe, nekatere zaradi alkohola, druge zaradi raka. Pozitiven pogled na življenje ohranja, kot jo sama imenuje, s filozofijo "2 kilometra časa". Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Nataša Goršek Mencin je v življenju zamenjala kar pet karier. Čeprav je začela kot dramaturginja in sodelovala pri več znanih filmih in televizijskih oddajah (Moj ata, socialistični kulak, Teater Paradižnik …), je kasneje prestala izredno zahtevno izobraževanje in selekcijo za delo v organih Evropske unije ter bila med drugim vodja informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Kljub zelo pomembnim funkcijam je v slovenski javnosti praktično neznana. Zakaj je tako, kakšno je ozadje dela evropskih inštitucij in kako zahtevno je menjavanje karier, je razkrila v pogovoru. Dotaknila se je tudi zasebnega življenja, v katerem je prav tako naredila velike spremembe, nekatere zaradi alkohola, druge zaradi raka. Pozitiven pogled na življenje ohranja, kot jo sama imenuje, s filozofijo "2 kilometra časa". Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
V tokratnem Intervjuju, ki ga vodi dr. Jože Možina, gostimo karizmatičnega mladega zdravnika infektologa Federica Potočnika. V uvodu izvemo za izvor gosta – rojen je slovenskim staršem v Argentini, od tam črpa močno slovensko identiteto in izjemno spoštovanje do slovenske države. Ko je prišel v domovino svojih prednikov, je doživel kulturni šok zaradi odnosa do slovenske države. V osrednjem delu pogovora se Potočnik opredeli do kritičnih razmer v zdravstvu in pritrdi tezi, da sedanja oblast vodi vojno proti zdravnikom. Gost na praktičnih primerih pojasni, da so vladni posegi in zakonski predlogi glede zdravstva škodljivi in vodijo v katastrofo. V nadaljevanju se Federico Potočnik dotakne slabega vodenja države. Komentira tudi zanimivo aktualno dogajanje v Argentini, kako je predsedniku Javierju Mileiju uspelo ustaviti propadanje države. Za slovensko prihodnost si želi, da bi bili pogumnejši, z voditeljem pa se strinjata, da je daleč največji problem slovenstva nizka rodnost.
V tokratnem Intervjuju, ki ga vodi dr. Jože Možina, gostimo karizmatičnega mladega zdravnika infektologa Federica Potočnika. V uvodu izvemo za izvor gosta – rojen je slovenskim staršem v Argentini, od tam črpa močno slovensko identiteto in izjemno spoštovanje do slovenske države. Ko je prišel v domovino svojih prednikov, je doživel kulturni šok zaradi odnosa do slovenske države. V osrednjem delu pogovora se Potočnik opredeli do kritičnih razmer v zdravstvu in pritrdi tezi, da sedanja oblast vodi vojno proti zdravnikom. Gost na praktičnih primerih pojasni, da so vladni posegi in zakonski predlogi glede zdravstva škodljivi in vodijo v katastrofo. V nadaljevanju se Federico Potočnik dotakne slabega vodenja države. Komentira tudi zanimivo aktualno dogajanje v Argentini, kako je predsedniku Javierju Mileiju uspelo ustaviti propadanje države. Za slovensko prihodnost si želi, da bi bili pogumnejši, z voditeljem pa se strinjata, da je daleč največji problem slovenstva nizka rodnost.
Junija 1948, ko so položili temeljni kamen Nove Gorice, se je zapisalo: "Novo mesto mora postati najzapadnejši svetilnik naše države, ki bo delovno ljudstvo opozarjal na nevarnosti reakcionarnega zapada." Letos je predsednica republike Nataša Pirc Musar dejala: "Skupaj z našimi sosedi, prijatelji iz Italije, slovesno odpiramo Evropsko prestolnico kulture, ki prvič v svoji zgodovini povezuje dve mesti, dve državi, dva naroda." O Goricah, stari in novi, govori Tomaž Vuga, arhitekt, urbanist, minister in domačin iz Solkana. Njegova življenjska pot je z mestoma povezana že od osnovnošolskih let. Voditelj: Edvard Žitnik
Junija 1948, ko so položili temeljni kamen Nove Gorice, se je zapisalo: "Novo mesto mora postati najzapadnejši svetilnik naše države, ki bo delovno ljudstvo opozarjal na nevarnosti reakcionarnega zapada." Letos je predsednica republike Nataša Pirc Musar dejala: "Skupaj z našimi sosedi, prijatelji iz Italije, slovesno odpiramo Evropsko prestolnico kulture, ki prvič v svoji zgodovini povezuje dve mesti, dve državi, dva naroda." O Goricah, stari in novi, govori Tomaž Vuga, arhitekt, urbanist, minister in domačin iz Solkana. Njegova življenjska pot je z mestoma povezana že od osnovnošolskih let. Voditelj: Edvard Žitnik
Plavi orkestar je ena najuspešnejših pop-rock skupin z območja nekdanje Jugoslavije. Na vrhuncu njegove priljubljenosti je Jugoslavijo zajela vojna. Dva člana skupine, brata Ćeremida, sta vojno preživela v obleganem Sarajevu, Saša Lošić je živel v Sloveniji, Mladen Pavičić - Pava pa je odšel v Kanado. 35 let je minilo od njihovega zadnjega skupnega koncerta in 32 let, kar so bili nazadnje skupaj. Mladen Pavičić - Pava je v Kanadi začel znova in ljudje tam ne vedo, da je bil velika zvezda. Ustvaril si je družino, si našel službo in postal Kanadčan. Zdaj se je odločil, da se ponovno pridruži skupini Plavi orkestar. Od Suade, Goodbye teens in Bolje biti pijan nego star je minilo 40 let, najstniška skupina je postala simbol nekdanjega obdobja in zgodba mladosti neke generacije je tako dobila epilog. Kakšno življenje je imel kot zvezdnik, kakšno kot tujec v Kanadi in kaj ga je pripeljalo nazaj v Evropo – v pogovoru, ki ga je vodil Zvezdan Martić.
Plavi orkestar je ena najuspešnejših pop-rock skupin z območja nekdanje Jugoslavije. Na vrhuncu njegove priljubljenosti je Jugoslavijo zajela vojna. Dva člana skupine, brata Ćeremida, sta vojno preživela v obleganem Sarajevu, Saša Lošić je živel v Sloveniji, Mladen Pavičić - Pava pa je odšel v Kanado. 35 let je minilo od njihovega zadnjega skupnega koncerta in 32 let, kar so bili nazadnje skupaj. Mladen Pavičić - Pava je v Kanadi začel znova in ljudje tam ne vedo, da je bil velika zvezda. Ustvaril si je družino, si našel službo in postal Kanadčan. Zdaj se je odločil, da se ponovno pridruži skupini Plavi orkestar. Od Suade, Goodbye teens in Bolje biti pijan nego star je minilo 40 let, najstniška skupina je postala simbol nekdanjega obdobja in zgodba mladosti neke generacije je tako dobila epilog. Kakšno življenje je imel kot zvezdnik, kakšno kot tujec v Kanadi in kaj ga je pripeljalo nazaj v Evropo – v pogovoru, ki ga je vodil Zvezdan Martić.
Pogovor z redovnico s. Barbaro Peterlin, ki že 15 let pomaga brezdomcem v Kijevu, nam ponuja izjemen vpogled v mučne razmere, v katerih so se znašli Ukrajinci v vojni, ki jo je začela Rusija. Uvodoma spoznamo mladenko iz Domžal, ki je sledila notranjemu klicu, se odpovedala svoji družini in stopila v red sester Marijine čudodelne svetinje z močnim motivom, da bo pomagala pomoči potrebnim. Po izobrazbi diplomirana medicinska sestra je bila že kot redovnica zaposlena v UKC Ljubljana, potem pa je več let skrbela in ob slovesu spremljala ostarele primorske duhovnike v njihovem domu v Šempetru pri Gorici. Ukrajina je bila zanjo poseben izziv. Kako se posvetiti zanemarjenemu brezdomcu, ga umiti in nahraniti, kako nagovoriti vojaka, ki je v vojni ostal brez nog, kako spremljati otroke s posebnimi potrebami? Vse to in še več je poslanstvo s. Barbare in njenih sosester Marte, Veronike in Jožice, ki izhaja iz globoke vere, da je v vsakem pomoči potrebnem človeku treba videti Jezusa. To v intervjuju poudarja s. Barbara, ki je doživela vse velike spremembe v Ukrajini. Najprej vstajo na Trgu neodvisnosti leta 2013, ki je prinesla veliko upanje, zlasti med mladimi, in potem ruski napad 23. februarja 2022, ko so sredi noči začele padati rakete in so tudi sestre zapustile prestolnice ter se umaknile v Zakarpatje. Po letu dni so se vrnile v Kijev, »oborožene« s humanitarno pomočjo, ki se je začela stekati iz Slovenije, ter neomajno voljo, da bodo še naprej pomagale najbolj prizadetim. Poleg dela z brezdomci, prizadetimi otroki in ranjenci so svojo dejavnost usmerile tudi v obnovo hiš za družine, ki so izgubile dom. S. Barbara spregovori o globoki travmatiziranosti ukrajinskega naroda po ruski agresiji, saj so Ukrajinci že prej trpeli huda preganjanja in veliko lakoto še v času Sovjetske zveze. Ob koncu j zanimiva sogovornica pokaže, kako se trudijo preživeti in tudi s humorjem razbijati mučno ozračje, ki ga ustvarja dolgotrajna vojna. S. Barbara pove, da verjame v čudeže, da jih je veliko že doživela, zato je upanje na mir močno in neomajno. Voditelj: Jože Možina
Pogovor z redovnico s. Barbaro Peterlin, ki že 15 let pomaga brezdomcem v Kijevu, nam ponuja izjemen vpogled v mučne razmere, v katerih so se znašli Ukrajinci v vojni, ki jo je začela Rusija. Uvodoma spoznamo mladenko iz Domžal, ki je sledila notranjemu klicu, se odpovedala svoji družini in stopila v red sester Marijine čudodelne svetinje z močnim motivom, da bo pomagala pomoči potrebnim. Po izobrazbi diplomirana medicinska sestra je bila že kot redovnica zaposlena v UKC Ljubljana, potem pa je več let skrbela in ob slovesu spremljala ostarele primorske duhovnike v njihovem domu v Šempetru pri Gorici. Ukrajina je bila zanjo poseben izziv. Kako se posvetiti zanemarjenemu brezdomcu, ga umiti in nahraniti, kako nagovoriti vojaka, ki je v vojni ostal brez nog, kako spremljati otroke s posebnimi potrebami? Vse to in še več je poslanstvo s. Barbare in njenih sosester Marte, Veronike in Jožice, ki izhaja iz globoke vere, da je v vsakem pomoči potrebnem človeku treba videti Jezusa. To v intervjuju poudarja s. Barbara, ki je doživela vse velike spremembe v Ukrajini. Najprej vstajo na Trgu neodvisnosti leta 2013, ki je prinesla veliko upanje, zlasti med mladimi, in potem ruski napad 23. februarja 2022, ko so sredi noči začele padati rakete in so tudi sestre zapustile prestolnice ter se umaknile v Zakarpatje. Po letu dni so se vrnile v Kijev, »oborožene« s humanitarno pomočjo, ki se je začela stekati iz Slovenije, ter neomajno voljo, da bodo še naprej pomagale najbolj prizadetim. Poleg dela z brezdomci, prizadetimi otroki in ranjenci so svojo dejavnost usmerile tudi v obnovo hiš za družine, ki so izgubile dom. S. Barbara spregovori o globoki travmatiziranosti ukrajinskega naroda po ruski agresiji, saj so Ukrajinci že prej trpeli huda preganjanja in veliko lakoto še v času Sovjetske zveze. Ob koncu j zanimiva sogovornica pokaže, kako se trudijo preživeti in tudi s humorjem razbijati mučno ozračje, ki ga ustvarja dolgotrajna vojna. S. Barbara pove, da verjame v čudeže, da jih je veliko že doživela, zato je upanje na mir močno in neomajno. Voditelj: Jože Možina
Ob življenjskem jubileju je bila gostja Intervjuja ugledna pisateljica in publicistka Alenka Puhar, ki jo pogosto imenujejo prvo pero slovenskega novinarstva. Rodila se je februarja 1945 partizanskim staršem in je postala odlična prevajalka in iskalka resnice. V pogovoru se gostja dotakne svojega odnosa do partizanskega gibanja, ki je zanjo pomembno, vendar pri tem upošteva celotno sliko, ki pomeni tudi preganjanje in množično ubijanje drugače mislečih, kar je vodilo v diktaturo. V nedavnem prispevku v knjigi V Rebulovem vetru, ki je izšla pri založbi Mladika, se iz »podedovane dolžnosti«, kot pravi, loteva sporočila fotografije partizanske kolone s cerkvijo sv. Boštjana, ki ponazarja trpljenje in poraz, ki ga je doživela velika večina moštva 14. divizije, potem ko jim je partizansko in partijsko vodstvo konec leta 1943 zaukazalo pohod na Štajersko. Spominjanje in počastitev trpljenja sta zanjo čisto nekaj drugega kot pa sedanja zloraba partizanskega gibanja na novodobnih proslavah, kar je že partizan dr. Bučar imenoval popačenje. Alenka Puhar se je kljub partizanskemu poreklu staršev, kar je njenim vrstnikom omogočalo varno, pogosto privilegirano kariero, odločila za samostojno pot intelektualke, prevajalke in novinarke, ki je zavezana resnici. Zato je prihajala v težave, ki trajajo do današnjih dni, kot se pošali. K njenemu dozorevanju je bistveno pripomoglo prevajanje slovitega Orwellovega romana 1984, ki razgalja ustroj totalitarnih režimov in je v njenem prevodu pri nas izšel leta 1967. Z gostiteljem spregovorita o delovanju medijev v času socializma, ko je veljal strog partijski nadzor. Spomni se grozeče represije, ko sta bila zaprta novinarska kolega Viktor Blažič in Drago Jančar. Režim je bedel tudi nad prevodi, tako je v slovenski izdaji grobo cenzuriral spomine novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je deloval med partizani. Puharjeva je pred nekaj leti objavila prevod knjige, v katerega je vključila tudi cenzurirano besedilo. Ugledna novinarka ob tem izraža skrb, da bo novi medijski zakon, ki ga vneto zagovarja ministrica za kulturo Asta Vrečko, krnil svobodo govora, in dodaja: »Kot starejša oseba, ki je večino življenja morala preživeti pod obnebjem tovarišev in tovarišic, ki mislijo, da vse najboljše vedo in da vedo, kaj je prav in kaj ni in kaj se sme reči in česa ne. Ogorčena sem nad tem, da bi neka levica sedaj ponovila to, v malo bolj modernizirani obliki, kar sem jaz preživljala vse življenje v dobi enoumja Komunistične partije. Poslušajte, to je res sramota!« Voditelj: Jože Možina
Ob življenjskem jubileju je bila gostja Intervjuja ugledna pisateljica in publicistka Alenka Puhar, ki jo pogosto imenujejo prvo pero slovenskega novinarstva. Rodila se je februarja 1945 partizanskim staršem in je postala odlična prevajalka in iskalka resnice. V pogovoru se gostja dotakne svojega odnosa do partizanskega gibanja, ki je zanjo pomembno, vendar pri tem upošteva celotno sliko, ki pomeni tudi preganjanje in množično ubijanje drugače mislečih, kar je vodilo v diktaturo. V nedavnem prispevku v knjigi V Rebulovem vetru, ki je izšla pri založbi Mladika, se iz »podedovane dolžnosti«, kot pravi, loteva sporočila fotografije partizanske kolone s cerkvijo sv. Boštjana, ki ponazarja trpljenje in poraz, ki ga je doživela velika večina moštva 14. divizije, potem ko jim je partizansko in partijsko vodstvo konec leta 1943 zaukazalo pohod na Štajersko. Spominjanje in počastitev trpljenja sta zanjo čisto nekaj drugega kot pa sedanja zloraba partizanskega gibanja na novodobnih proslavah, kar je že partizan dr. Bučar imenoval popačenje. Alenka Puhar se je kljub partizanskemu poreklu staršev, kar je njenim vrstnikom omogočalo varno, pogosto privilegirano kariero, odločila za samostojno pot intelektualke, prevajalke in novinarke, ki je zavezana resnici. Zato je prihajala v težave, ki trajajo do današnjih dni, kot se pošali. K njenemu dozorevanju je bistveno pripomoglo prevajanje slovitega Orwellovega romana 1984, ki razgalja ustroj totalitarnih režimov in je v njenem prevodu pri nas izšel leta 1967. Z gostiteljem spregovorita o delovanju medijev v času socializma, ko je veljal strog partijski nadzor. Spomni se grozeče represije, ko sta bila zaprta novinarska kolega Viktor Blažič in Drago Jančar. Režim je bedel tudi nad prevodi, tako je v slovenski izdaji grobo cenzuriral spomine novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je deloval med partizani. Puharjeva je pred nekaj leti objavila prevod knjige, v katerega je vključila tudi cenzurirano besedilo. Ugledna novinarka ob tem izraža skrb, da bo novi medijski zakon, ki ga vneto zagovarja ministrica za kulturo Asta Vrečko, krnil svobodo govora, in dodaja: »Kot starejša oseba, ki je večino življenja morala preživeti pod obnebjem tovarišev in tovarišic, ki mislijo, da vse najboljše vedo in da vedo, kaj je prav in kaj ni in kaj se sme reči in česa ne. Ogorčena sem nad tem, da bi neka levica sedaj ponovila to, v malo bolj modernizirani obliki, kar sem jaz preživljala vse življenje v dobi enoumja Komunistične partije. Poslušajte, to je res sramota!« Voditelj: Jože Možina
Gost Intervjuja je pomožni škof dr. Anton Jamnik. Številnim, ki se niso imeli priložnosti srečati z njim, se morda zdi njegov obraz nekako znan. Škof Jamnik je v slovenskem javnem prostoru tako ali drugače navzoč že desetletja. Bil je dolgoletni tajnik med Slovenci še danes zelo spoštovanega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja. Bil pa je tudi eden od peščice Slovencev, ki so bili povabljeni na inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost Intervjuja je pomožni škof dr. Anton Jamnik. Številnim, ki se niso imeli priložnosti srečati z njim, se morda zdi njegov obraz nekako znan. Škof Jamnik je v slovenskem javnem prostoru tako ali drugače navzoč že desetletja. Bil je dolgoletni tajnik med Slovenci še danes zelo spoštovanega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja. Bil pa je tudi eden od peščice Slovencev, ki so bili povabljeni na inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa. Voditelj: Edvard Žitnik
Rebeka Kropivšek Leskovar je letošnja prejemnica priznanja inženirka leta. V pogovoru je ovrgla kar nekaj stereotipov, povezanih s poklici, spolom in starostjo. Zaveda se nevarnosti novih tehnologij, obenem pa optimistično pričakuje tehnološki razvoj v smeri, ki si je danes niti ne moremo predstavljati. Njeno področje je mehatronika, trenutno kot programerka razvija algoritme umetne inteligence, zanima jo socialna robotika in želi izboljšati odnos med roboti in ljudmi. Ob tem kipari, se ukvarja z novinarstvom, igra kitaro in si želi, da bi se več mladih, predvsem deklet, odločilo za inženirski poklic. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Rebeka Kropivšek Leskovar je letošnja prejemnica priznanja inženirka leta. V pogovoru je ovrgla kar nekaj stereotipov, povezanih s poklici, spolom in starostjo. Zaveda se nevarnosti novih tehnologij, obenem pa optimistično pričakuje tehnološki razvoj v smeri, ki si je danes niti ne moremo predstavljati. Njeno področje je mehatronika, trenutno kot programerka razvija algoritme umetne inteligence, zanima jo socialna robotika in želi izboljšati odnos med roboti in ljudmi. Ob tem kipari, se ukvarja z novinarstvom, igra kitaro in si želi, da bi se več mladih, predvsem deklet, odločilo za inženirski poklic. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Pred kulturnim praznikom je gost v oddaji Intervju karizmatični dramski igralec in filmski Prešeren – Pavle Ravnohrib. Gost uvodoma preseneti z opisom preživljanja svojega prostega časa, ki ga še vedno namenja za delo na kmetiji. Košnja, delo s traktorjem, skrb za živino – to so njegova vsakodnevna opravila. Pomembna mu je ohranitev kmetstva in kulturne krajine. Kot pove, se ljudje iz mesta pogosto ne zavedajo, čemu vse se odrekajo ljudje, ki skrbijo za pokošene senožeti. Zaklanec pri Horjulu, kjer živi, je bil v središču medvojnega nasilja, saj so revolucionarji najprej umorili priljubljenega župana Bastiča in njegovo ženo ter pozneje še skupino deklet. Travmatična preteklost še vedno vpliva na te kraje in tudi nanj, zlasti usoda očeta, ki je bil zaupnik Osvobodilne fronte in poslan v koncentracijsko taborišče. Njegovi načelnost in zvestoba sta mu močan zgled. V nadaljevanju predstavi, kako se mu je kot kmečkemu fantu sploh uspelo prebiti na AGRFT. Svoje igralske veščine je izpilil v Mladinskem gledališču, ki je takrat preraslo v eno od najboljših v tedanji državi. Ravnohrib spregovori tudi o režimskem nadzoru kulture in gledališča, o tem, kako so nekateri takrat in danes čaščeni »disidentov«, ki naj bi si upali več, to lahko počeli zaradi režima. Njihova prava narava se je pokazala po osamosvojitvi. Z voditeljem sta se dotaknila kariernega presežka – Ravnohribe vloge Prešerna v istoimenski nadaljevanki in filmu. To ga je izstrelilo med najuglednejše igralce. Kljub temu ga je Prešernova nagrada vsakič »zgrešila«, za kar so, kot pravi, poskrbeli vplivni režimski ljudje iz gledaliških vrst. Kar 22 let je na javni televiziji vodil legendarni kviz Male sive celice. Sedaj je član ansambla Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Meni, da je njegovo poslanstvo na nastopih ozaveščati ljudi, zlasti mladino, o tem, da jim ni treba skrivati svojega prepričanja in vere, ampak se lahko pogumno postavijo za svoje vrednote. Ob koncu pogovora je izrazil ogorčenje nad stanjem duha v slovenski družbi in zlorabo kulture za politični ekstremizem. Na vprašanje, kaj bi rekel France Prešeren, če bi se v teh časih pojavil med nami, pa je hudomušno pripomnil, da bi bil šokiran in bi se vrnil, od koder je prišel. Voditelj: Jože Možina
Pred kulturnim praznikom je gost v oddaji Intervju karizmatični dramski igralec in filmski Prešeren – Pavle Ravnohrib. Gost uvodoma preseneti z opisom preživljanja svojega prostega časa, ki ga še vedno namenja za delo na kmetiji. Košnja, delo s traktorjem, skrb za živino – to so njegova vsakodnevna opravila. Pomembna mu je ohranitev kmetstva in kulturne krajine. Kot pove, se ljudje iz mesta pogosto ne zavedajo, čemu vse se odrekajo ljudje, ki skrbijo za pokošene senožeti. Zaklanec pri Horjulu, kjer živi, je bil v središču medvojnega nasilja, saj so revolucionarji najprej umorili priljubljenega župana Bastiča in njegovo ženo ter pozneje še skupino deklet. Travmatična preteklost še vedno vpliva na te kraje in tudi nanj, zlasti usoda očeta, ki je bil zaupnik Osvobodilne fronte in poslan v koncentracijsko taborišče. Njegovi načelnost in zvestoba sta mu močan zgled. V nadaljevanju predstavi, kako se mu je kot kmečkemu fantu sploh uspelo prebiti na AGRFT. Svoje igralske veščine je izpilil v Mladinskem gledališču, ki je takrat preraslo v eno od najboljših v tedanji državi. Ravnohrib spregovori tudi o režimskem nadzoru kulture in gledališča, o tem, kako so nekateri takrat in danes čaščeni »disidentov«, ki naj bi si upali več, to lahko počeli zaradi režima. Njihova prava narava se je pokazala po osamosvojitvi. Z voditeljem sta se dotaknila kariernega presežka – Ravnohribe vloge Prešerna v istoimenski nadaljevanki in filmu. To ga je izstrelilo med najuglednejše igralce. Kljub temu ga je Prešernova nagrada vsakič »zgrešila«, za kar so, kot pravi, poskrbeli vplivni režimski ljudje iz gledaliških vrst. Kar 22 let je na javni televiziji vodil legendarni kviz Male sive celice. Sedaj je član ansambla Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Meni, da je njegovo poslanstvo na nastopih ozaveščati ljudi, zlasti mladino, o tem, da jim ni treba skrivati svojega prepričanja in vere, ampak se lahko pogumno postavijo za svoje vrednote. Ob koncu pogovora je izrazil ogorčenje nad stanjem duha v slovenski družbi in zlorabo kulture za politični ekstremizem. Na vprašanje, kaj bi rekel France Prešeren, če bi se v teh časih pojavil med nami, pa je hudomušno pripomnil, da bi bil šokiran in bi se vrnil, od koder je prišel. Voditelj: Jože Možina
Jasmina Jerant je odraščala na Krasu in v Vipavski dolini. V Ljubljani je diplomirala iz filozofije in politologije, v zadnjem času pa jo poznamo tudi kot okoljsko aktivistko. Je avtorica knjige Primer Anhovo s podnaslovom: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo. Po zaslugi Jasmine Jerant imamo delo, ki sistematično, zgodovinsko in raziskovalno govori o Cementarni v Anhovem ter o čudežnem gradbenem materialu azbestu, ki je zaznamoval Soško dolino, tudi za prihodnje generacije. Voditelj: Edvard Žitnik
Jasmina Jerant je odraščala na Krasu in v Vipavski dolini. V Ljubljani je diplomirala iz filozofije in politologije, v zadnjem času pa jo poznamo tudi kot okoljsko aktivistko. Je avtorica knjige Primer Anhovo s podnaslovom: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo. Po zaslugi Jasmine Jerant imamo delo, ki sistematično, zgodovinsko in raziskovalno govori o Cementarni v Anhovem ter o čudežnem gradbenem materialu azbestu, ki je zaznamoval Soško dolino, tudi za prihodnje generacije. Voditelj: Edvard Žitnik
Gostja Intervjuja je ena od najprodornejših slovenistk in literarnih zgodovinark, dr. Urška Perenič, profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V pogovoru uvodoma predstavi svojo profesionalno pot, ki jo je po študiju in doktoratu v Ljubljani vodila v Nemčijo in na Dunaj. Pozneje je predavala in gostovala na številnih univerzah po svetu. Kljub mladosti je na Premu rojena dr. Pereničeva izjemno ustvarjalna, saj je v zadnjih letih izdala monografije o Josipu Jurčiču, Ivanu Tavčarju in Luizi Pesjakovi. O pisateljih in pesnici je posnela tudi dokumentarne filme za TV Slovenija. Največ pozornosti je v pogovoru namenjene njenemu prijateljevanju s pisateljem Borisom Pahorjem. Dr. Pereničeva se je ob koncu njegovega življenja zavezala, da bo skrbela za njegov opus oziroma za Pahorjevo književno republiko, kot je poimenovala projekt vrednotenja in objavljanja Pahorjeve pisemske in druge zapuščine. V pogovoru tenkočutno predstavi svoj odnos do pisatelja in njegovih del, ki jih je proučevala. Iz obljube ob zadnjem obisku pri Pahorju, ki jo jemlje kot etično zavezo pisatelju, sta v zadnjem letu izšli monografiji, ki ju je uredila sama ali z ddr. Igorjem Grdino. V njiju spoznamo Borisa Pahorja v vseh razsežnostih, ne le kot pisatelja, ampak tudi kot pričevalca stoletja in neutrudnega bojevnika za slovensko identiteto. Dr. Pereničeva oriše Pahorjevo absolutno obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so ga preganjali, pri čemer z voditeljem ugotavljata, da je posebej zaradi hkratne obsodbe komunizma Boris Pahor v nekaterih vplivnih krogih še dandanes krivično obravnavan. Pojasni tudi svoj pogled na pomanjkljivo umestitev Pahorjevih del na Frankfurtski knjižni sejem, saj se prvotna ideja, da bi ga predstavili v prvem planu, ni uresničila. Gostja govori tudi o težavah, ki jih ima zaradi tega, ker se je zavzela za Borisa Pahorja. Posebej ovrednoti razliko med satiro in sramotenjem, za kar je po njenem mnenju šlo pri izbruhu Svetlane Makarovič proti Jožetu Možini. Glede prihodnosti slovenske literature v povezavi z narodnim obstojem je dr. Pereničeva optimistična in pravi: »Čeprav smo v času sodobnih tehnologij, umetne inteligence, nas knjiga vedno počaka na polici. In knjiga je vedno tudi podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tistem, kar je umeščeno med vrstice. Obenem nam ponuja možnost za premislek o prihodnosti, o tem, kdo smo in kam gremo.« Pri tem naj nam bo trajen navdih pisatelj Boris Pahor. Voditelj: Jože Možina
Gostja Intervjuja je ena od najprodornejših slovenistk in literarnih zgodovinark, dr. Urška Perenič, profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V pogovoru uvodoma predstavi svojo profesionalno pot, ki jo je po študiju in doktoratu v Ljubljani vodila v Nemčijo in na Dunaj. Pozneje je predavala in gostovala na številnih univerzah po svetu. Kljub mladosti je na Premu rojena dr. Pereničeva izjemno ustvarjalna, saj je v zadnjih letih izdala monografije o Josipu Jurčiču, Ivanu Tavčarju in Luizi Pesjakovi. O pisateljih in pesnici je posnela tudi dokumentarne filme za TV Slovenija. Največ pozornosti je v pogovoru namenjene njenemu prijateljevanju s pisateljem Borisom Pahorjem. Dr. Pereničeva se je ob koncu njegovega življenja zavezala, da bo skrbela za njegov opus oziroma za Pahorjevo književno republiko, kot je poimenovala projekt vrednotenja in objavljanja Pahorjeve pisemske in druge zapuščine. V pogovoru tenkočutno predstavi svoj odnos do pisatelja in njegovih del, ki jih je proučevala. Iz obljube ob zadnjem obisku pri Pahorju, ki jo jemlje kot etično zavezo pisatelju, sta v zadnjem letu izšli monografiji, ki ju je uredila sama ali z ddr. Igorjem Grdino. V njiju spoznamo Borisa Pahorja v vseh razsežnostih, ne le kot pisatelja, ampak tudi kot pričevalca stoletja in neutrudnega bojevnika za slovensko identiteto. Dr. Pereničeva oriše Pahorjevo absolutno obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so ga preganjali, pri čemer z voditeljem ugotavljata, da je posebej zaradi hkratne obsodbe komunizma Boris Pahor v nekaterih vplivnih krogih še dandanes krivično obravnavan. Pojasni tudi svoj pogled na pomanjkljivo umestitev Pahorjevih del na Frankfurtski knjižni sejem, saj se prvotna ideja, da bi ga predstavili v prvem planu, ni uresničila. Gostja govori tudi o težavah, ki jih ima zaradi tega, ker se je zavzela za Borisa Pahorja. Posebej ovrednoti razliko med satiro in sramotenjem, za kar je po njenem mnenju šlo pri izbruhu Svetlane Makarovič proti Jožetu Možini. Glede prihodnosti slovenske literature v povezavi z narodnim obstojem je dr. Pereničeva optimistična in pravi: »Čeprav smo v času sodobnih tehnologij, umetne inteligence, nas knjiga vedno počaka na polici. In knjiga je vedno tudi podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tistem, kar je umeščeno med vrstice. Obenem nam ponuja možnost za premislek o prihodnosti, o tem, kdo smo in kam gremo.« Pri tem naj nam bo trajen navdih pisatelj Boris Pahor. Voditelj: Jože Možina
Gost Intervjuja je strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana, dr. Marko Pokorn. Razmer v zdravstvu ne vidi tako slabih, kot jih po njegovem mnenju prikazujejo mediji, hkrati pa meni, da se mlada generacija, ne samo zdravnikov, bolj zaveda svojih pravic kot dolžnosti, da moramo vsi prilagoditi svoja pričakovanja in da tako zdravstveni sistem kot družba potrebujemo solidarnost. Do pacientov, otrok, pristopa z veliko potrpežljivosti in humorja, in s tem se ukvarja tudi poklicno. Je soustvarjalec več gledaliških predstav in televizijskih oddaj (Teater Paradižnik, Naša mala klinika), iz njegove serije kolumn za časnik Delo pa je nastala knjiga. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost Intervjuja je strokovni direktor Pediatrične klinike UKC Ljubljana, dr. Marko Pokorn. Razmer v zdravstvu ne vidi tako slabih, kot jih po njegovem mnenju prikazujejo mediji, hkrati pa meni, da se mlada generacija, ne samo zdravnikov, bolj zaveda svojih pravic kot dolžnosti, da moramo vsi prilagoditi svoja pričakovanja in da tako zdravstveni sistem kot družba potrebujemo solidarnost. Do pacientov, otrok, pristopa z veliko potrpežljivosti in humorja, in s tem se ukvarja tudi poklicno. Je soustvarjalec več gledaliških predstav in televizijskih oddaj (Teater Paradižnik, Naša mala klinika), iz njegove serije kolumn za časnik Delo pa je nastala knjiga. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Žan Tetičkovič je Ptujčan, in – z vsem spoštovanjem do Ptuja in Ptujčanov – mesto pač ni ravno poznano po džezovski tradiciji. Razmeroma tvegana napoved bi bila zato, da bo mladenič, ki se je nekoč ukvarjal s športom in se v tamkajšnji glasbeni šoli učil igrati klavir, nekega dne kot džezovski bobnar in komponist ustvarjal v svetovni džezovski metropoli New Yorku. Vsi, ki smo živeli v New Yorku, vemo, kako edinstveno mesto je, in hkrati, kako trdo skorjo ima tamkajšnji, tudi džezovski kruh. A Tetičkovič, ni pozabil Ptuja in Slovenije: vedno znova prihaja v domovino in s seboj prinese delček ustvarjalnega vzdušja New Yorka. Voditelj: Edvard Žitnik
Žan Tetičkovič je Ptujčan, in – z vsem spoštovanjem do Ptuja in Ptujčanov – mesto pač ni ravno poznano po džezovski tradiciji. Razmeroma tvegana napoved bi bila zato, da bo mladenič, ki se je nekoč ukvarjal s športom in se v tamkajšnji glasbeni šoli učil igrati klavir, nekega dne kot džezovski bobnar in komponist ustvarjal v svetovni džezovski metropoli New Yorku. Vsi, ki smo živeli v New Yorku, vemo, kako edinstveno mesto je, in hkrati, kako trdo skorjo ima tamkajšnji, tudi džezovski kruh. A Tetičkovič, ni pozabil Ptuja in Slovenije: vedno znova prihaja v domovino in s seboj prinese delček ustvarjalnega vzdušja New Yorka. Voditelj: Edvard Žitnik
Tokratni gost oddaje Intervju je sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, od letošnjega maja tudi njegov predsednik, dr. Marko Bošnjak. Kot nosilec ene najvišjih funkcij v evropskem sodnem sistemu lahko vpliva ne le na posamezne sodne odločitve, ampak tudi na javno mnenje, politične in zakonodajne odločitve v 46 državah članicah Sveta Evrope. V oddaji med drugim govori o spreminjanju človekovih pravic, vplivu digitalizacije in umetne inteligence, pragmatičnosti sodniških odločitev, odzivih držav in javnosti na sodbe in (ne)sprejemljivosti protestov, kritik in medijskih sodb. Na sodišču se tehta argumente, dokaze, na koncu pa je sodnik vseeno predvsem človek z vrednotami, nazori, ki so lahko jeziček na tehtnici. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Tokratni gost oddaje Intervju je sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, od letošnjega maja tudi njegov predsednik, dr. Marko Bošnjak. Kot nosilec ene najvišjih funkcij v evropskem sodnem sistemu lahko vpliva ne le na posamezne sodne odločitve, ampak tudi na javno mnenje, politične in zakonodajne odločitve v 46 državah članicah Sveta Evrope. V oddaji med drugim govori o spreminjanju človekovih pravic, vplivu digitalizacije in umetne inteligence, pragmatičnosti sodniških odločitev, odzivih držav in javnosti na sodbe in (ne)sprejemljivosti protestov, kritik in medijskih sodb. Na sodišču se tehta argumente, dokaze, na koncu pa je sodnik vseeno predvsem človek z vrednotami, nazori, ki so lahko jeziček na tehtnici. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je karizmatičen duhovnik Martin Golob. V izjemno sproščenem predprazničnem vzdušju je grosupeljski župnik spregovoril o sreči, ki, kot pravi, temelji na tem, da človek samega sebe sprejme takega, kakršen je. Pove zanimive podrobnosti o tem, kako je odraščal na kmetih skupaj s še petimi brati in starimi starši ter seveda očetom in mamo, ki sta zgradila trdno družino. Ta je povezana še danes. Kot mladostnika ga je navduševalo delo s traktorjem, a je bil klic Boga pozneje močnejši. Postal je duhovnik, ki je pisal bloge in predvsem v času covida s prenašanjem maš po spletu dosegel na desettisoče gledalcev. Nadaljevanje tega sta zelo zanimivi knjigi Na spletni tržnici in 365 dni z Božjo besedo. Gost nam razgrne svojo dobrodušno naravo in tudi svoje napake. Pojasni nam, kakšen je delovni dan duhovnika. Zanimiv je njegov odnos do starejših, ki jih zelo ceni. Spodbuja nas, da jih spoštujemo in se od njih učimo. Za božič vsem gledalcem, vernim in nevernim, želi miru in blagoslova. Poudarja, da za lepo doživet božič ne potrebujemo najbolj obložene mize, lučk, dobre družbe ... Po njegovem mnenju je najpomembneje to, da vsak od nas odpre srce in v resnici sprejme božično sporočilo, ki je po Martinu Golobu Bog sam.
Gost intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je karizmatičen duhovnik Martin Golob. V izjemno sproščenem predprazničnem vzdušju je grosupeljski župnik spregovoril o sreči, ki, kot pravi, temelji na tem, da človek samega sebe sprejme takega, kakršen je. Pove zanimive podrobnosti o tem, kako je odraščal na kmetih skupaj s še petimi brati in starimi starši ter seveda očetom in mamo, ki sta zgradila trdno družino. Ta je povezana še danes. Kot mladostnika ga je navduševalo delo s traktorjem, a je bil klic Boga pozneje močnejši. Postal je duhovnik, ki je pisal bloge in predvsem v času covida s prenašanjem maš po spletu dosegel na desettisoče gledalcev. Nadaljevanje tega sta zelo zanimivi knjigi Na spletni tržnici in 365 dni z Božjo besedo. Gost nam razgrne svojo dobrodušno naravo in tudi svoje napake. Pojasni nam, kakšen je delovni dan duhovnika. Zanimiv je njegov odnos do starejših, ki jih zelo ceni. Spodbuja nas, da jih spoštujemo in se od njih učimo. Za božič vsem gledalcem, vernim in nevernim, želi miru in blagoslova. Poudarja, da za lepo doživet božič ne potrebujemo najbolj obložene mize, lučk, dobre družbe ... Po njegovem mnenju je najpomembneje to, da vsak od nas odpre srce in v resnici sprejme božično sporočilo, ki je po Martinu Golobu Bog sam.
Aleksandar Stankovič je novinar Hrvaške radiotelevizije, torej hrvaške nacionalke. Že več kot 20 let ureja in vodi oddajo V nedeljo ob dveh. V njegovem studiu je gostovalo tudi kar nekaj znanih Slovencev. Številni poznate tudi njegovo potopisno serijo v kateri je potoval po svetu z motorjem, tudi po naših krajih. A Stankovič je več kot to: izdal je štiri zbirke poezije in zbirko kratkih zgodb, v slovenskem prevodu pa je pravkar izšla njegova knjiga Depra, v kateri nam razkriva svojo dolgoletno bitko z depresijo. Voditelj: Edvard Žitnik.
Aleksandar Stankovič je novinar Hrvaške radiotelevizije, torej hrvaške nacionalke. Že več kot 20 let ureja in vodi oddajo V nedeljo ob dveh. V njegovem studiu je gostovalo tudi kar nekaj znanih Slovencev. Številni poznate tudi njegovo potopisno serijo v kateri je potoval po svetu z motorjem, tudi po naših krajih. A Stankovič je več kot to: izdal je štiri zbirke poezije in zbirko kratkih zgodb, v slovenskem prevodu pa je pravkar izšla njegova knjiga Depra, v kateri nam razkriva svojo dolgoletno bitko z depresijo. Voditelj: Edvard Žitnik.
Gostja oddaje Intervju je razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Poleg številnih priznanj je letos prejela še Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Že od začetka kariere raziskuje otrokovo mišljenje in govor, v oddaji pa je med drugim govorila tudi o nujnosti skupnega branja in nevarnostih preživljanja časa pred zasloni. Poudarila je pomen socialnega in kulturnega okolja za razvoj otroka in pomembnost kompenzatorne vloge vrtca pri razvoju govora. Kot prva ženska na položaju predstojnice oddelka za psihologijo sicer pravi, da je bilo na področju enakosti spolov že narejenega precej, a da nas čaka še veliko dela, saj so nekateri spolni stereotipi še vedno zakoreninjeni v družbi. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gostja oddaje Intervju je razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Poleg številnih priznanj je letos prejela še Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Že od začetka kariere raziskuje otrokovo mišljenje in govor, v oddaji pa je med drugim govorila tudi o nujnosti skupnega branja in nevarnostih preživljanja časa pred zasloni. Poudarila je pomen socialnega in kulturnega okolja za razvoj otroka in pomembnost kompenzatorne vloge vrtca pri razvoju govora. Kot prva ženska na položaju predstojnice oddelka za psihologijo sicer pravi, da je bilo na področju enakosti spolov že narejenega precej, a da nas čaka še veliko dela, saj so nekateri spolni stereotipi še vedno zakoreninjeni v družbi. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Tokratni nedeljski gost je predsednik Goriške Mohorjeve družbe, duhovnik v zamejstvu in izvrsten publicist ter raziskovalec narodnega izročila, mag. Renato Podbersič. V teh dneh mineva 100 let, odkar so prve knjige te založbe zakrožile med primorskimi Slovenci. Zaradi krivične Rapalske meje so namreč Primorci ostali pod Italijo in bili žrtev hudega raznarodovanja. Italija je ovirala slovenski tisk in takrat se je pojavila potreba, da se ustanovi posebna založba. Temelj zanjo je bila pravzaprav Mohorjeva družba, ki jo je leta 1857 ustanovil škof Anton Martin Slomšek. Kot pojasni gost, so poglavitno breme za obstoj slovenstva pod fašizmom prevzeli primorski duhovniki, ki so bili tudi med pobudniki ustanovitve Goriške Mohorjeve družbe. Ta zamejska založba vsako leto izda zbirko s koledarjem in še vrsto zanimivih del.
Tokratni nedeljski gost je predsednik Goriške Mohorjeve družbe, duhovnik v zamejstvu in izvrsten publicist ter raziskovalec narodnega izročila, mag. Renato Podbersič. V teh dneh mineva 100 let, odkar so prve knjige te založbe zakrožile med primorskimi Slovenci. Zaradi krivične Rapalske meje so namreč Primorci ostali pod Italijo in bili žrtev hudega raznarodovanja. Italija je ovirala slovenski tisk in takrat se je pojavila potreba, da se ustanovi posebna založba. Temelj zanjo je bila pravzaprav Mohorjeva družba, ki jo je leta 1857 ustanovil škof Anton Martin Slomšek. Kot pojasni gost, so poglavitno breme za obstoj slovenstva pod fašizmom prevzeli primorski duhovniki, ki so bili tudi med pobudniki ustanovitve Goriške Mohorjeve družbe. Ta zamejska založba vsako leto izda zbirko s koledarjem in še vrsto zanimivih del.
Gost Intervjuja je Miha Kovač: urednik, publicist, komentator, doktor znanosti, univerzitetni profesor … Bil je sokurator predstavitve Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu, sicer pa je profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti. Njegova knjiga »Berem, da se poberem« je bila prevedena v osem jezikov, kar ni majhen dosežek za slovenskega avtorja in vsekakor pomenljiva referenca. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost Intervjuja je Miha Kovač: urednik, publicist, komentator, doktor znanosti, univerzitetni profesor … Bil je sokurator predstavitve Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu, sicer pa je profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti. Njegova knjiga »Berem, da se poberem« je bila prevedena v osem jezikov, kar ni majhen dosežek za slovenskega avtorja in vsekakor pomenljiva referenca. Voditelj: Edvard Žitnik
V času športne kariere je bil najbolj prepoznaven jugoslovanski športnik. Pol stoletja pozneje je njegov dosežek, dve zlati olimpijski medalji, ponovila Tina Maze. ''Zlati konjenik'' Miro Cerar še vedno velja za enega najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. V pogovoru z Zvezdanom Martićem je primerjal čas, ko je bilo za športne dosežke sramotno prejemati denar, z današnjim časom, ko je denar edino merilo. Kot amaterski športnik je dal prednost študiju in se zaradi izpita celo odrekel poti na Japonsko. Sam je napisal čestitko predsedniku Titu za rojstni dan. V pogovoru je povedal, kako so mu eno zlato medaljo pomagali osvojiti gledalci na tekmi, da svojih otrok ni silil v telovadnico ter da danes v šolskih telovadnicah manjka strogosti in discipline. Kaj je v družini, katere člani so ministrica, državna tožilka, predsednik vlade, olimpionik … največji uspeh in kdaj je postal Miro Cerar starejši. Voditelj: Zvezdan Martić
V času športne kariere je bil najbolj prepoznaven jugoslovanski športnik. Pol stoletja pozneje je njegov dosežek, dve zlati olimpijski medalji, ponovila Tina Maze. ''Zlati konjenik'' Miro Cerar še vedno velja za enega najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. V pogovoru z Zvezdanom Martićem je primerjal čas, ko je bilo za športne dosežke sramotno prejemati denar, z današnjim časom, ko je denar edino merilo. Kot amaterski športnik je dal prednost študiju in se zaradi izpita celo odrekel poti na Japonsko. Sam je napisal čestitko predsedniku Titu za rojstni dan. V pogovoru je povedal, kako so mu eno zlato medaljo pomagali osvojiti gledalci na tekmi, da svojih otrok ni silil v telovadnico ter da danes v šolskih telovadnicah manjka strogosti in discipline. Kaj je v družini, katere člani so ministrica, državna tožilka, predsednik vlade, olimpionik … največji uspeh in kdaj je postal Miro Cerar starejši. Voditelj: Zvezdan Martić
Gost nedeljske oddaje Intervju je dr. Bogomil Ferfila, ugledni univerzitetni profesor, ekonomist in obramboslovec, ki je prepotoval že več kot 150 držav, posebej pa se je posvetil ameriškim študijam. Pogovor z njim se v veliki meri dotika alternativnega pogleda na ameriške volitve, njihovega zakulisja in vpliva, ki ga bo imela izbira Donalda Trumpa ne le na ameriško, ampak tudi na svetovno politiko. Dr. Ferfila ugotavlja, da je Trump dobil bitko ne le proti Kamali Harris, ampak tudi proti pravosodju in ameriškim medijem, ki so devetdesetodstotno nagnjeni na demokratsko stran, kar primerja z razmerami v Sloveniji. Ocenjuje, da je bila podlaga za republikansko zmago neustrezna politika do priseljencev, pa tudi dejstvo, da Američani v obdobju vladavine predsednika Bidna živijo nekoliko slabše kot med prvim mandatom Donalda Trumpa. Z voditeljem Jožetom Možino se dotakneta fenomena Melanie Trump, ki je stala skupaj z očetom Viktorjem in sinom Baronom ob novoizvoljenem predsedniku na odru, ko je ta nagovoril Američane in ves svet. Dr. Ferfila ne more razumeti, da se slovenski mediji tako mačehovsko obnašajo do Melanie, in se ob tem pošali, da očitno ni poročena »s pravim«, kar pomeni, da se na ameriške razmere in prvo damo tudi pri nas vse preveč gleda z ideološkimi očmi. V nadaljevanju se z voditeljem dotakneta vpliva izvolitve Donalda Trumpa na vojno med Izraelom ter Hamasom in Hezbolahom, pri čemer dr. Ferfila ne pričakuje večjih sprememb v ameriški politiki. Drugačen pa bo lahko Trumpov odnos do ruskega nasilja v Ukrajini. Voditelj: Jože Možina
Gost nedeljske oddaje Intervju je dr. Bogomil Ferfila, ugledni univerzitetni profesor, ekonomist in obramboslovec, ki je prepotoval že več kot 150 držav, posebej pa se je posvetil ameriškim študijam. Pogovor z njim se v veliki meri dotika alternativnega pogleda na ameriške volitve, njihovega zakulisja in vpliva, ki ga bo imela izbira Donalda Trumpa ne le na ameriško, ampak tudi na svetovno politiko. Dr. Ferfila ugotavlja, da je Trump dobil bitko ne le proti Kamali Harris, ampak tudi proti pravosodju in ameriškim medijem, ki so devetdesetodstotno nagnjeni na demokratsko stran, kar primerja z razmerami v Sloveniji. Ocenjuje, da je bila podlaga za republikansko zmago neustrezna politika do priseljencev, pa tudi dejstvo, da Američani v obdobju vladavine predsednika Bidna živijo nekoliko slabše kot med prvim mandatom Donalda Trumpa. Z voditeljem Jožetom Možino se dotakneta fenomena Melanie Trump, ki je stala skupaj z očetom Viktorjem in sinom Baronom ob novoizvoljenem predsedniku na odru, ko je ta nagovoril Američane in ves svet. Dr. Ferfila ne more razumeti, da se slovenski mediji tako mačehovsko obnašajo do Melanie, in se ob tem pošali, da očitno ni poročena »s pravim«, kar pomeni, da se na ameriške razmere in prvo damo tudi pri nas vse preveč gleda z ideološkimi očmi. V nadaljevanju se z voditeljem dotakneta vpliva izvolitve Donalda Trumpa na vojno med Izraelom ter Hamasom in Hezbolahom, pri čemer dr. Ferfila ne pričakuje večjih sprememb v ameriški politiki. Drugačen pa bo lahko Trumpov odnos do ruskega nasilja v Ukrajini. Voditelj: Jože Možina
Joe Valenčič je morda večji Slovenec kot marsikdo v Sloveniji, čeprav ima v žepu ameriški potni list. Valenčič je zgodovinar, rojen v Clevelandu slovenskim staršem, in je nadvse dejaven v tamkajšnji slovenski skupnosti. S svojim delom povezuje Slovenijo in skupnosti rojakov v ZDA. O slovensko-ameriški izkušnji predava tudi po Evropi. Vodi slovenski glasbeni muzej, slovensko radijsko oddajo in je predstavnik slovenske skupnosti v ZDA pri Svetu Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Voditelj: Edvard Žitnik
Joe Valenčič je morda večji Slovenec kot marsikdo v Sloveniji, čeprav ima v žepu ameriški potni list. Valenčič je zgodovinar, rojen v Clevelandu slovenskim staršem, in je nadvse dejaven v tamkajšnji slovenski skupnosti. S svojim delom povezuje Slovenijo in skupnosti rojakov v ZDA. O slovensko-ameriški izkušnji predava tudi po Evropi. Vodi slovenski glasbeni muzej, slovensko radijsko oddajo in je predstavnik slovenske skupnosti v ZDA pri Svetu Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Voditelj: Edvard Žitnik
Mediji redno poročajo o različnih oblikah nasilja med mladimi, od fizičnega do verbalnega; objave na spletu pa vodijo celo do samomorov. Nasilneži so pogosto uspešni in priljubljeni posamezniki, ki jih žrtve ne upajo prijaviti, večina drugih ljudi, ki za nasilje vedo, pa molči, tudi v strahu za svoj socialni status. Odrasli sicer obsojajo vsako obliko nasilja, v praksi pa so nasilni tudi v prisotnosti otrok – doma, v šolah in ob športnih igriščih. Vse to so izzivi, pred katerimi stojijo starši, učitelji in celotna družba. O odzivih na vrstniško nasilje in preprečevanju tega bo govorila dr. Katja Košir, zaposlena na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Raziskovalno in strokovno se ukvarja predvsem s psihosocialnimi vidiki šolanja in z vrstniškim nasiljem. Je tudi svetovalka in mentorica v spletni svetovalnici za mlade To sem jaz. Pogovor vodi Zvezdan Martić.
Mediji redno poročajo o različnih oblikah nasilja med mladimi, od fizičnega do verbalnega; objave na spletu pa vodijo celo do samomorov. Nasilneži so pogosto uspešni in priljubljeni posamezniki, ki jih žrtve ne upajo prijaviti, večina drugih ljudi, ki za nasilje vedo, pa molči, tudi v strahu za svoj socialni status. Odrasli sicer obsojajo vsako obliko nasilja, v praksi pa so nasilni tudi v prisotnosti otrok – doma, v šolah in ob športnih igriščih. Vse to so izzivi, pred katerimi stojijo starši, učitelji in celotna družba. O odzivih na vrstniško nasilje in preprečevanju tega bo govorila dr. Katja Košir, zaposlena na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Raziskovalno in strokovno se ukvarja predvsem s psihosocialnimi vidiki šolanja in z vrstniškim nasiljem. Je tudi svetovalka in mentorica v spletni svetovalnici za mlade To sem jaz. Pogovor vodi Zvezdan Martić.
Gost tokratnega intervjuja je letošnji prejemnik nagrade Frana Milčinskega – Ježka, Boris Cavazza. Igralec, pevec, režiser in scenarist Boris Cavazza je govoril o začetkih kariere, ko se je navduševal nad boksom, pomorstvom in igralstvom, o številnih udarcih, ki mu jih je zadalo življenje, in seveda o svojih vlogah v filmih, televizijskih nadaljevankah in gledališčih, za katere je prejel pravzaprav vse možne nagrade. Zadnja leta se pogumno spopada z zdravstvenimi težavami, bolj kot kadar koli prej pa odpira vrata v svojo zasebnost, intimnost in govori tudi o svoji ljubezni do Ksenije Benedetti. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost tokratnega intervjuja je letošnji prejemnik nagrade Frana Milčinskega – Ježka, Boris Cavazza. Igralec, pevec, režiser in scenarist Boris Cavazza je govoril o začetkih kariere, ko se je navduševal nad boksom, pomorstvom in igralstvom, o številnih udarcih, ki mu jih je zadalo življenje, in seveda o svojih vlogah v filmih, televizijskih nadaljevankah in gledališčih, za katere je prejel pravzaprav vse možne nagrade. Zadnja leta se pogumno spopada z zdravstvenimi težavami, bolj kot kadar koli prej pa odpira vrata v svojo zasebnost, intimnost in govori tudi o svoji ljubezni do Ksenije Benedetti. Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost Intervjuja je Janko Petrovec. Odraščal je v Preboldu. V Devinu v Italiji je obiskoval Jadranski zavod združenega sveta in tam maturiral, nato pa se je vpisal na študij angleškega jezika s književnostjo in študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je diplomiral leta 1997. Leto pozneje je postal član igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Leta 2008 se je zaposlil na Radiu Prvi Radia Slovenija. Od leta 2016 je bil dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Danes je odgovorni urednik Radia Koper. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost Intervjuja je Janko Petrovec. Odraščal je v Preboldu. V Devinu v Italiji je obiskoval Jadranski zavod združenega sveta in tam maturiral, nato pa se je vpisal na študij angleškega jezika s književnostjo in študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je diplomiral leta 1997. Leto pozneje je postal član igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Leta 2008 se je zaposlil na Radiu Prvi Radia Slovenija. Od leta 2016 je bil dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. Danes je odgovorni urednik Radia Koper. Voditelj: Edvard Žitnik
Izjemen poznavalec problematike energije, podjetnik Gregor Novak, je že uvodoma pojasnil, kaj bodo novi vladni predpisi pomenili za odjemalce električne energije. Na vidiku so znatne podražitve, ki bodo še posebej vplivale na večje porabnike – na podjetnike in kmete ter vse tiste, ki so vlagali v sončno energijo. Posebno boleče je to, da bo vlada po žepu udarila tiste, ki so investirali v zeleni prehod, torej v opustitev fosilnih goriv ter v gradnjo sončnih elektrarn. Zelo se bo namreč podražila omrežnina, odjem električne energije pa se bo v času največje porabe podražil celo za 500 odstotkov, pojasnjuje Novak. Številne gospodarske dejavnosti se porabi energije v tem času ne morejo odpovedati, zato bo to zanje veliko breme. Gost Intervjuja je soustanovitelj Skupine Sonce in direktor družbe SunContract, ki je promovirala gradnjo sončnih elektrarn po prejšnjem sistemu letnega obračuna. Vlada pa je predpise za nazaj spremenila in SunContract nastalo škodo zaračunava investitorjem, ki so bili očitno zavedeni. Spreminjanje pogojev gospodarjenja s sončnimi elektrarnami je velik udarec za podjetja, ki gradijo sončne elektrarne. Gost je odgovarjal tudi na vprašanja o slabih straneh sončne energije. Kadar je te energije proizvedene največ, takrat je tudi najcenejša. Ko je energije preveč, pride celo do »negativne« cene in tisti, ki energijo takrat ustvarja, ima izgubo. Gregor Novak je omenil Kitajsko, ki obvladuje 90 odstotkov proizvodnje sončnih panelov in hranilnikov ter zgradi tudi največ sončnih elektrarn na svetu. Ocenil je, da je Evropa s selitvijo proizvodnje na Kitajsko in opustitvijo številnih gospodarskih dejavnosti pred desetletij naredila veliko napako. Tako jo je Kitajska na industrijskem in energetskem področju že prehitela. To velja tudi za avtomobilsko industrijo. V pogovoru je komentiral razmere na energetskem področju v Sloveniji in dejal, da ima pri nas sončna energija še potencial, a da se zaveda, da bi bilo treba tudi zgraditi novo jedrsko elektrarno. Pri tem je omenil jedrske reaktorje četrte generacije, ki imajo številne prednosti. Ena od teh je, da lahko kot gorivo uporabljajo radioaktivne odpadke. Z voditeljem Jožetom Možino sta se spraševala, ali je v državi ob slabo delujoči in s korupcijo zaznamovani eliti sploh mogoče zgraditi jedrsko elektrarno za pošten denar. Dotaknila sta se tudi fenomena TEŠ 6, pri katerem je bilo vnaprej jasno, da bo prinašal izgubo, a je bil projekt kljub temu izpeljan. Gost intervjuja Gregor Novak je bil zelo kritičen do zdajšnje oblasti ter njenega odnosa do podjetništva. Meni, da močan vpliv skrajno levih idej vladajočih pomeni stagnacijo in nazadovanje Slovenije v smeri Venezuele. Ob koncu se je dotaknil tudi »usihanja« Evrope. Razlog za to je po njegovem mnenju opuščanje krščanskih vrednot, ki so pripomogle k temu, da je stara celina pred stoletji postala središče sveta. Prepričan je, da je prihodnost Evrope in Slovenije v tem, da se spet začneta zavedati svojih korenin. Njegova izkušnja z mladimi, ki zdaj začenjajo svojo karierno pot, pa je pozitivna, tako da ni še vse izgubljeno. Voditelj: Jože Možina
Izjemen poznavalec problematike energije, podjetnik Gregor Novak, je že uvodoma pojasnil, kaj bodo novi vladni predpisi pomenili za odjemalce električne energije. Na vidiku so znatne podražitve, ki bodo še posebej vplivale na večje porabnike – na podjetnike in kmete ter vse tiste, ki so vlagali v sončno energijo. Posebno boleče je to, da bo vlada po žepu udarila tiste, ki so investirali v zeleni prehod, torej v opustitev fosilnih goriv ter v gradnjo sončnih elektrarn. Zelo se bo namreč podražila omrežnina, odjem električne energije pa se bo v času največje porabe podražil celo za 500 odstotkov, pojasnjuje Novak. Številne gospodarske dejavnosti se porabi energije v tem času ne morejo odpovedati, zato bo to zanje veliko breme. Gost Intervjuja je soustanovitelj Skupine Sonce in direktor družbe SunContract, ki je promovirala gradnjo sončnih elektrarn po prejšnjem sistemu letnega obračuna. Vlada pa je predpise za nazaj spremenila in SunContract nastalo škodo zaračunava investitorjem, ki so bili očitno zavedeni. Spreminjanje pogojev gospodarjenja s sončnimi elektrarnami je velik udarec za podjetja, ki gradijo sončne elektrarne. Gost je odgovarjal tudi na vprašanja o slabih straneh sončne energije. Kadar je te energije proizvedene največ, takrat je tudi najcenejša. Ko je energije preveč, pride celo do »negativne« cene in tisti, ki energijo takrat ustvarja, ima izgubo. Gregor Novak je omenil Kitajsko, ki obvladuje 90 odstotkov proizvodnje sončnih panelov in hranilnikov ter zgradi tudi največ sončnih elektrarn na svetu. Ocenil je, da je Evropa s selitvijo proizvodnje na Kitajsko in opustitvijo številnih gospodarskih dejavnosti pred desetletij naredila veliko napako. Tako jo je Kitajska na industrijskem in energetskem področju že prehitela. To velja tudi za avtomobilsko industrijo. V pogovoru je komentiral razmere na energetskem področju v Sloveniji in dejal, da ima pri nas sončna energija še potencial, a da se zaveda, da bi bilo treba tudi zgraditi novo jedrsko elektrarno. Pri tem je omenil jedrske reaktorje četrte generacije, ki imajo številne prednosti. Ena od teh je, da lahko kot gorivo uporabljajo radioaktivne odpadke. Z voditeljem Jožetom Možino sta se spraševala, ali je v državi ob slabo delujoči in s korupcijo zaznamovani eliti sploh mogoče zgraditi jedrsko elektrarno za pošten denar. Dotaknila sta se tudi fenomena TEŠ 6, pri katerem je bilo vnaprej jasno, da bo prinašal izgubo, a je bil projekt kljub temu izpeljan. Gost intervjuja Gregor Novak je bil zelo kritičen do zdajšnje oblasti ter njenega odnosa do podjetništva. Meni, da močan vpliv skrajno levih idej vladajočih pomeni stagnacijo in nazadovanje Slovenije v smeri Venezuele. Ob koncu se je dotaknil tudi »usihanja« Evrope. Razlog za to je po njegovem mnenju opuščanje krščanskih vrednot, ki so pripomogle k temu, da je stara celina pred stoletji postala središče sveta. Prepričan je, da je prihodnost Evrope in Slovenije v tem, da se spet začneta zavedati svojih korenin. Njegova izkušnja z mladimi, ki zdaj začenjajo svojo karierno pot, pa je pozitivna, tako da ni še vse izgubljeno. Voditelj: Jože Možina
Andraž Gombač je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Nato se je zaposlil pri časniku Primorske novice, kjer je bil tudi urednik kulturne redakcije. Leta 2023 se je pridružil ekipi založbe Beletrina. A morda pomembnejše od uradnih podatkov: Gombačeva diplomska naloga je posvečena Robertu Allenu Zimmermanu. Številnim to ime ne pomeni prav veliko, bolj pomenljivo pa je, če dodamo, da ga vesoljni svet pozna kot Boba Dylana. A Andraž Gombač je veliko več kot dylanolog; je poznavalec, ljubitelj in tudi strasten uporabnik popularne kulture. In kar ni nepomembno: je Primorec in Istran, torej z območja, kjer se prepletajo vplivi slovanske, romanske, germanske in še katere zgodovine in kulture. Voditelj: Edvard Žitnik
Andraž Gombač je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Nato se je zaposlil pri časniku Primorske novice, kjer je bil tudi urednik kulturne redakcije. Leta 2023 se je pridružil ekipi založbe Beletrina. A morda pomembnejše od uradnih podatkov: Gombačeva diplomska naloga je posvečena Robertu Allenu Zimmermanu. Številnim to ime ne pomeni prav veliko, bolj pomenljivo pa je, če dodamo, da ga vesoljni svet pozna kot Boba Dylana. A Andraž Gombač je veliko več kot dylanolog; je poznavalec, ljubitelj in tudi strasten uporabnik popularne kulture. In kar ni nepomembno: je Primorec in Istran, torej z območja, kjer se prepletajo vplivi slovanske, romanske, germanske in še katere zgodovine in kulture. Voditelj: Edvard Žitnik
Milena Zupančič je del nacionalnega spomina že več kot pol stoletja. Poznamo jo kot Meto v Cvetju v jeseni, Mimiko v filmu Moj ata, socialistični kulak, glavne vloge pa je odigrala tudi v številnih drugih filmih in gledaliških predstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, od Borštnikovega prstana, Prešernove nagrade, več puljskih aren do Badjurove nagrade, bila je Slovenka leta. V tokratnem Intervjuju je z gledalci delila spomine na različna snemanja in sodelovanje z velikimi imeni slovenskega filma, anekdote in svoj pogled na bolezen in staranje. Tako kot gledališki oder je tudi televizijski studio napolnila s pozitivno energijo, in čeprav mislimo, da o njej vemo vse, je izdala marsikatero skrivnost. Nam pa jo je uspelo večkrat presenetiti, tudi s posnetki, ki jih ni videla še nikoli. Oddajo je pripravil in vodil Zvezdan Martić.
Milena Zupančič je del nacionalnega spomina že več kot pol stoletja. Poznamo jo kot Meto v Cvetju v jeseni, Mimiko v filmu Moj ata, socialistični kulak, glavne vloge pa je odigrala tudi v številnih drugih filmih in gledaliških predstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, od Borštnikovega prstana, Prešernove nagrade, več puljskih aren do Badjurove nagrade, bila je Slovenka leta. V tokratnem Intervjuju je z gledalci delila spomine na različna snemanja in sodelovanje z velikimi imeni slovenskega filma, anekdote in svoj pogled na bolezen in staranje. Tako kot gledališki oder je tudi televizijski studio napolnila s pozitivno energijo, in čeprav mislimo, da o njej vemo vse, je izdala marsikatero skrivnost. Nam pa jo je uspelo večkrat presenetiti, tudi s posnetki, ki jih ni videla še nikoli. Oddajo je pripravil in vodil Zvezdan Martić.
Pogovori z zanimivimi osebnostmi iz najrazličnejših področij. Voditelji: Jože Možina, Edvard Žitnik, Zvezdan Martić.
Pogovori z zanimivimi osebnostmi iz najrazličnejših področij. Voditelji: Jože Možina, Edvard Žitnik, Zvezdan Martić.
Dr. Milko Mikola je odličen zgodovinar in eden najboljših poznavalcev povojne represije v Sloveniji. Dr. Mikola je bil rojen v družini, ki je dejavno podpirala partizane, a sta bila tako mama kot oče po vojni zaprta, vsa družina pa je trpela zaradi obvezne oddaje. Študiral je zgodovino in jo tudi poučeval na srednji šoli, vendar je moral delovno mesto zapustiti potem, ko je opozoril na spolne zlorabe učenk, ki so jih zakrivili nekateri šolniki – člani komunistične stranke. Pozneje se je zaposlil v Celjskem arhivu in začel spoznavati gradivo o povojnem delovanju režima. Bil je tudi vodja Sektorja za popravo krivic in prvi vodja Študijskega centra za narodno spravo. V času, ko veliko govorimo o kršenju človekovih pravic in svoboščin v Gazi in Ukrajini, pogosto pozabljamo na razsežnost nasilja, ki ga je komunistični režim izvajal nad Slovenci in pripadniki drugih narodov na našem ozemlju. Dr. Mikola je v desetletjih delovanja to temo podrobno raziskal. Njegovo temeljno delo je Rdeče nasilje, za katerega je dobil tudi Zoisovo priznanje, letos poleti pa je izdal knjigo z naslovom Neoprostljivo, ki govori o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki. Mikola dokaže, da je bi komunizem do teh skupin prebivalstva podobno nasilen kot nacizem. Kot izjemen poznavalec gradiva je bil osupel in prizadet, ko je sedanja vlada ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Voditelj: Jože Možina
Dr. Milko Mikola je odličen zgodovinar in eden najboljših poznavalcev povojne represije v Sloveniji. Dr. Mikola je bil rojen v družini, ki je dejavno podpirala partizane, a sta bila tako mama kot oče po vojni zaprta, vsa družina pa je trpela zaradi obvezne oddaje. Študiral je zgodovino in jo tudi poučeval na srednji šoli, vendar je moral delovno mesto zapustiti potem, ko je opozoril na spolne zlorabe učenk, ki so jih zakrivili nekateri šolniki – člani komunistične stranke. Pozneje se je zaposlil v Celjskem arhivu in začel spoznavati gradivo o povojnem delovanju režima. Bil je tudi vodja Sektorja za popravo krivic in prvi vodja Študijskega centra za narodno spravo. V času, ko veliko govorimo o kršenju človekovih pravic in svoboščin v Gazi in Ukrajini, pogosto pozabljamo na razsežnost nasilja, ki ga je komunistični režim izvajal nad Slovenci in pripadniki drugih narodov na našem ozemlju. Dr. Mikola je v desetletjih delovanja to temo podrobno raziskal. Njegovo temeljno delo je Rdeče nasilje, za katerega je dobil tudi Zoisovo priznanje, letos poleti pa je izdal knjigo z naslovom Neoprostljivo, ki govori o komunističnih zločinih nad ženskami in otroki. Mikola dokaže, da je bi komunizem do teh skupin prebivalstva podobno nasilen kot nacizem. Kot izjemen poznavalec gradiva je bil osupel in prizadet, ko je sedanja vlada ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Voditelj: Jože Možina
Gost oddaje Intervju je Robert Poredoš, dolgoletni dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav Amerike. Agencijskega novinarja, ki pod svojimi besedili ni podpisan, bi težko prepoznali na ulici, če niste ravno iz Murske Sobote. Poredoš je nekakšen stric iz ozadja v slovenskem medijskem, diplomatskem in političnem prostoru: številni ljudje v vladi in drugi redno prebirajo izbor iz slovenskih medijev. Njegovo pisanje, poročila in analize o Združenih državah Amerike tako prek Slovenske tiskovne agencije pomembno vplivajo na naše védenje o tej državi. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost oddaje Intervju je Robert Poredoš, dolgoletni dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav Amerike. Agencijskega novinarja, ki pod svojimi besedili ni podpisan, bi težko prepoznali na ulici, če niste ravno iz Murske Sobote. Poredoš je nekakšen stric iz ozadja v slovenskem medijskem, diplomatskem in političnem prostoru: številni ljudje v vladi in drugi redno prebirajo izbor iz slovenskih medijev. Njegovo pisanje, poročila in analize o Združenih državah Amerike tako prek Slovenske tiskovne agencije pomembno vplivajo na naše védenje o tej državi. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost nedeljskega pogovora bo Robert Pešut Magnifico. Človek nešteto obrazov je s svojimi pesmimi očaral občinstvo vseh starosti in okusov po Sloveniji, Balkanu in tudi drugje po svetu. Zakaj se je zapletlo z okoljevarstveniki glede koncerta v Tivoliju, kako je njegova pesem, ki opisuje dedkovo vrnitev s fronte v prvi svetovni vojni, postala stara srbska ljudska pesem, kako ženina multipla skleroza vpliva na njun vsakdan in kako se je svet spremenil v tridesetih letih njegove samostojne glasbene poti? Z Magnificom se je pogovarjal Zvezdan Martić.
Gost nedeljskega pogovora bo Robert Pešut Magnifico. Človek nešteto obrazov je s svojimi pesmimi očaral občinstvo vseh starosti in okusov po Sloveniji, Balkanu in tudi drugje po svetu. Zakaj se je zapletlo z okoljevarstveniki glede koncerta v Tivoliju, kako je njegova pesem, ki opisuje dedkovo vrnitev s fronte v prvi svetovni vojni, postala stara srbska ljudska pesem, kako ženina multipla skleroza vpliva na njun vsakdan in kako se je svet spremenil v tridesetih letih njegove samostojne glasbene poti? Z Magnificom se je pogovarjal Zvezdan Martić.
Gostja oddaje Intervju je Brina Svit, s pravim imenom Brina Švigelj Mérat. V knjižnici je največ njenih del mogoče najti pod črko S, torej Svit. Brina Svit je plodna in nagrajena pisateljica, ki piše v francoščini. Manj znano pa je, da je napisala scenarij in posnela tudi dva kratka igrana filma ter dokumentarni film o francoski filmski ikoni Jeanne Moreau. Brina Svit živi in ustvarja v Franciji, zato lahko o tej državi, pa tudi o svojem delu, govori z avtoriteto intelektualke, pisateljice in državljanke, katere domovina je že štirideset let Francija. Voditelj: Edvard Žitnik
Gostja oddaje Intervju je Brina Svit, s pravim imenom Brina Švigelj Mérat. V knjižnici je največ njenih del mogoče najti pod črko S, torej Svit. Brina Svit je plodna in nagrajena pisateljica, ki piše v francoščini. Manj znano pa je, da je napisala scenarij in posnela tudi dva kratka igrana filma ter dokumentarni film o francoski filmski ikoni Jeanne Moreau. Brina Svit živi in ustvarja v Franciji, zato lahko o tej državi, pa tudi o svojem delu, govori z avtoriteto intelektualke, pisateljice in državljanke, katere domovina je že štirideset let Francija. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je vrhunski zgodovinar mlajše generacije, ki se je že uveljavil v tujini. Študijska pot ga je vodila od Univerze v Mariboru in Ljubljani do Budimpešte in Firenc, kjer je doktoriral na prestižnem Evropskem univerzitetnem inštitutu. Dr. Ivešić zadnja leta zelo uspešno vodi Študijski center za narodno spravo, ki z odlično izobraženo ekipo zgodovinarjev pridobiva status osrednje ustanove za raziskovanje totalitarizmov 20. stoletja in druge svetovne vojne ter je obenem servis za državljane, ki se srečujejo s to tematiko. Zadnji knjižni rezultat te ustanove je pretresljiva znanstvena monografija Pragovi nasilja, ki jo je uredila dr. Pavlina Bobič. Ivešić je nase opozoril že z raziskavo o prvaku SLS-a v času napada na Kraljevino Jugoslavijo dr. Francu Kulovcu. S strokovno ekspertizo je na podlagi virov ovrgel novodobni mit, češ da sta dr. Kulovec in dr. Krek z obiskom odpravnika poslov slovaškega veleposlanika dan pred bombardiranjem Beograda potrdila kolaboracijo s Hitlerjevo Nemčijo. Na podlagi raziskovanja Ehrlichovih stražarjev se je izkazalo tudi, da smo Slovenci med redkimi narodi, ki pred vojno in med njo nismo imeli omembe vrednega političnega združevanja, ki bi sledilo idejam fašizma ali nacionalnega socializma. Drugo polje njegovega raziskovanja so članki Milovana Đilasa, kjer dr. Ivešić podrobno pojasni njegovo specifično, tudi disidentsko vlogo v takratni Jugoslaviji. Intervjuvanec je v mnogočem specialist za zgodovino Titove Jugoslavije. Zlasti je raziskoval uvajanje jugoslovanske nacionalnosti v nekdanjem režimu. V pogovoru podrobno pojasni vzpon in padec graditve jugoslovanskega naroda in posebej vlogo Edvarda Kardelja. Ta je v petdesetih letih prejšnjega stoletja menil, da se bodo jugoslovanski narodi stapljali v smer jugoslovanstva. Po poskusu atentata nanj pa je Kardelj, ki se je za nekaj časa umaknil v London, spremenil stališče. Socialistična Jugoslavija se je vrnila k t. i. nacionalnemu ključu, kar je bil v nekem smislu tudi uvod v razraščanje nacionalizma in razbitja države. Na vprašanje, zakaj je Jugoslavija propadla, je dr. Ivešić odgovoril, da zato, ker ni bila več sposobna poskrbeti za državljane in upravljanje države. V kontekstu nostalgije po nekdanji državi, ki jo še najdemo tudi v Sloveniji, gost pove, da je bila SFRJ po vseh kriterijih država visoke brezposelnosti in velikega deleža prebivalstva, ki je živel pod pragom revščine, da ne govorimo o sistematičnem kršenju človekovih pravic in svoboščin. Dr. Ivešić je v uglednih tujih revijah uspel objaviti več strokovnih člankov, nekateri so bili tudi nagrajeni. Vrhunski dosežek pa je letošnja izdaja njegovega razširjenega doktorskega dela pri ugledni britanski založbi Routledge. Knjiga z naslovom The Rise and Fall of Communist Yugoslavism, Soft Nation-Building in Yugoslavia sodi med vrhunske znanstvene dosežke na mednarodni ravni. Z njegovim prihodom na čelo Študijskega centra za narodno spravo se je ta ustanova močno okrepila, vsako leto organizira ali sodeluje na več mednarodnih simpozijih, izdaja od štiri do pet znanstvenih monografij na leto. Zadnji dosežek, ki ga je gost posebej poudaril, je monografija Pragovi nasilja, Dolenjska in Bela krajina 1941–1943, ki jo je uredila sodelavka SCNS-ja dr. Pavlina Bobič.
Gost intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je vrhunski zgodovinar mlajše generacije, ki se je že uveljavil v tujini. Študijska pot ga je vodila od Univerze v Mariboru in Ljubljani do Budimpešte in Firenc, kjer je doktoriral na prestižnem Evropskem univerzitetnem inštitutu. Dr. Ivešić zadnja leta zelo uspešno vodi Študijski center za narodno spravo, ki z odlično izobraženo ekipo zgodovinarjev pridobiva status osrednje ustanove za raziskovanje totalitarizmov 20. stoletja in druge svetovne vojne ter je obenem servis za državljane, ki se srečujejo s to tematiko. Zadnji knjižni rezultat te ustanove je pretresljiva znanstvena monografija Pragovi nasilja, ki jo je uredila dr. Pavlina Bobič. Ivešić je nase opozoril že z raziskavo o prvaku SLS-a v času napada na Kraljevino Jugoslavijo dr. Francu Kulovcu. S strokovno ekspertizo je na podlagi virov ovrgel novodobni mit, češ da sta dr. Kulovec in dr. Krek z obiskom odpravnika poslov slovaškega veleposlanika dan pred bombardiranjem Beograda potrdila kolaboracijo s Hitlerjevo Nemčijo. Na podlagi raziskovanja Ehrlichovih stražarjev se je izkazalo tudi, da smo Slovenci med redkimi narodi, ki pred vojno in med njo nismo imeli omembe vrednega političnega združevanja, ki bi sledilo idejam fašizma ali nacionalnega socializma. Drugo polje njegovega raziskovanja so članki Milovana Đilasa, kjer dr. Ivešić podrobno pojasni njegovo specifično, tudi disidentsko vlogo v takratni Jugoslaviji. Intervjuvanec je v mnogočem specialist za zgodovino Titove Jugoslavije. Zlasti je raziskoval uvajanje jugoslovanske nacionalnosti v nekdanjem režimu. V pogovoru podrobno pojasni vzpon in padec graditve jugoslovanskega naroda in posebej vlogo Edvarda Kardelja. Ta je v petdesetih letih prejšnjega stoletja menil, da se bodo jugoslovanski narodi stapljali v smer jugoslovanstva. Po poskusu atentata nanj pa je Kardelj, ki se je za nekaj časa umaknil v London, spremenil stališče. Socialistična Jugoslavija se je vrnila k t. i. nacionalnemu ključu, kar je bil v nekem smislu tudi uvod v razraščanje nacionalizma in razbitja države. Na vprašanje, zakaj je Jugoslavija propadla, je dr. Ivešić odgovoril, da zato, ker ni bila več sposobna poskrbeti za državljane in upravljanje države. V kontekstu nostalgije po nekdanji državi, ki jo še najdemo tudi v Sloveniji, gost pove, da je bila SFRJ po vseh kriterijih država visoke brezposelnosti in velikega deleža prebivalstva, ki je živel pod pragom revščine, da ne govorimo o sistematičnem kršenju človekovih pravic in svoboščin. Dr. Ivešić je v uglednih tujih revijah uspel objaviti več strokovnih člankov, nekateri so bili tudi nagrajeni. Vrhunski dosežek pa je letošnja izdaja njegovega razširjenega doktorskega dela pri ugledni britanski založbi Routledge. Knjiga z naslovom The Rise and Fall of Communist Yugoslavism, Soft Nation-Building in Yugoslavia sodi med vrhunske znanstvene dosežke na mednarodni ravni. Z njegovim prihodom na čelo Študijskega centra za narodno spravo se je ta ustanova močno okrepila, vsako leto organizira ali sodeluje na več mednarodnih simpozijih, izdaja od štiri do pet znanstvenih monografij na leto. Zadnji dosežek, ki ga je gost posebej poudaril, je monografija Pragovi nasilja, Dolenjska in Bela krajina 1941–1943, ki jo je uredila sodelavka SCNS-ja dr. Pavlina Bobič.
Tomaž Perovič je v slovenskem medijskem prostoru tako ali drugače navzoč že nekaj desetletij. Večina se ga verjetno spominja kot direktorja komercialne televizije POP TV in direktorja medijske hiše Delo. Na Fakulteti za družbene vede je predaval televizijsko novinarstvo, bil je tudi svetovalec pri postavljanju informativnih televizijskih vsebin v nekaterih sosednjih državah. Manj pa je morda znano, da je novinarsko pot začel na Televiziji Slovenija, torej na nacionalki, in to v času, ko smo bili zvečer tako rekoč obsojeni na naš televizijski dnevnik in na vse pred njim in po njem. Ko je Tomaž Perovič postavljal Studio Ljubljana in zatem Studio City, se je zgledoval tudi po MTV, ameriškem glasbenem kanalu, ki je z uveljavitvijo kabelske televizije obnorel mlade po vsem svetu. Danes je MTV samo še senca sebe izpred skoraj štirih desetletij, nacionalka pa je še vedno tu. Voditelj: Edvard Žitnik
Tomaž Perovič je v slovenskem medijskem prostoru tako ali drugače navzoč že nekaj desetletij. Večina se ga verjetno spominja kot direktorja komercialne televizije POP TV in direktorja medijske hiše Delo. Na Fakulteti za družbene vede je predaval televizijsko novinarstvo, bil je tudi svetovalec pri postavljanju informativnih televizijskih vsebin v nekaterih sosednjih državah. Manj pa je morda znano, da je novinarsko pot začel na Televiziji Slovenija, torej na nacionalki, in to v času, ko smo bili zvečer tako rekoč obsojeni na naš televizijski dnevnik in na vse pred njim in po njem. Ko je Tomaž Perovič postavljal Studio Ljubljana in zatem Studio City, se je zgledoval tudi po MTV, ameriškem glasbenem kanalu, ki je z uveljavitvijo kabelske televizije obnorel mlade po vsem svetu. Danes je MTV samo še senca sebe izpred skoraj štirih desetletij, nacionalka pa je še vedno tu. Voditelj: Edvard Žitnik
Pogovor z letošnjim novomašnikom koprske škofije Melom Kovicem je presežek v več pogledih. Redko se zgodi, da tako mlad človek dobi priložnost za osrednji intervju, a še bolj presenetljivi so karizmatična drža, iskrenost, pogum in zrelost, kar mladi duhovnik izžareva pri vsakem odgovoru. Odrastel je v bolj kot ne neverni družini. Mati izhaja iz partijskega okolja, oče pa je, kot pravi intervjuvanec, bolj »šunka kristjan« – k maši gre za velike praznike, ko je na mizi šunka. Po izobrazbi je naravovarstveni tehnik, veliko je pomagal v domačem podjetju a nazadnje ni izpolnil očetovega pričakovanja, da bo prevzel posel. Klic v duhovniški stan je tako nastal v njem samem, v oporo mu je bil domači župnik Ciril Cej. Študij zanj ni bil lahek; ko ni opravil letnika, je šel kot prostovoljec delat v Hospic. To je bila zanj izjemna zrelostna preizkušnja. Spoznal je, kot pravi, da je človek ustvarjen za življenje, in ne za smrt. Pot do življenja, ki je hkrati odrešenje, pa zanj predstavlja Kristus, ki je smrt premagal.
Pogovor z letošnjim novomašnikom koprske škofije Melom Kovicem je presežek v več pogledih. Redko se zgodi, da tako mlad človek dobi priložnost za osrednji intervju, a še bolj presenetljivi so karizmatična drža, iskrenost, pogum in zrelost, kar mladi duhovnik izžareva pri vsakem odgovoru. Odrastel je v bolj kot ne neverni družini. Mati izhaja iz partijskega okolja, oče pa je, kot pravi intervjuvanec, bolj »šunka kristjan« – k maši gre za velike praznike, ko je na mizi šunka. Po izobrazbi je naravovarstveni tehnik, veliko je pomagal v domačem podjetju a nazadnje ni izpolnil očetovega pričakovanja, da bo prevzel posel. Klic v duhovniški stan je tako nastal v njem samem, v oporo mu je bil domači župnik Ciril Cej. Študij zanj ni bil lahek; ko ni opravil letnika, je šel kot prostovoljec delat v Hospic. To je bila zanj izjemna zrelostna preizkušnja. Spoznal je, kot pravi, da je človek ustvarjen za življenje, in ne za smrt. Pot do življenja, ki je hkrati odrešenje, pa zanj predstavlja Kristus, ki je smrt premagal.
Gost Intervjuja je Lotos Vincenc Šparovec. Zagotovo ste ga že videli na deskah Mestnega gledališča v Ljubljani, pa na televiziji, v naši seriji o Inšpektorju Vrenku, pa v nemalo slovenskih filmih. A Lotos Vincenc Šparovec ni le izvrsten igralec, je tudi človek z izkušnjo, zaradi katere prav lahko za njegovo igralsko kariero ne bi vedeli in ki še enkrat potrjuje, da življenje piše najboljše romane … in gledališke predstave! Voditelj: Edvard Žitnik
Gost Intervjuja je Lotos Vincenc Šparovec. Zagotovo ste ga že videli na deskah Mestnega gledališča v Ljubljani, pa na televiziji, v naši seriji o Inšpektorju Vrenku, pa v nemalo slovenskih filmih. A Lotos Vincenc Šparovec ni le izvrsten igralec, je tudi človek z izkušnjo, zaradi katere prav lahko za njegovo igralsko kariero ne bi vedeli in ki še enkrat potrjuje, da življenje piše najboljše romane … in gledališke predstave! Voditelj: Edvard Žitnik
Gost tokratnega intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je naš najboljši avtomobilistični dirkač, sedaj podjetnik Matjaž Tomlje. V pogovoru predstavlja svojo bogato življenjsko pot in zanimive poglede na svet, s katerimi bo presenetil marsikaterega gledalca. Rojen je bil v skromnem okolju na Dolenjskem, mami, ki je v revoluciji izgubila sorodnike, in očetu, ki je bil partizan. Že kot fantič je sanjal o hitrostni vožnji z avtomobili. Svoj največji uspeh je dosegel pred tridesetimi leti, ko je bil tretji na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Pri karieri mu partner očetove sestre Janez Zemljarič, ki je bil takrat šef Udbe in je imel kot tak veliko oblast, ni pomagal. V pogovoru omeni svoje prijateljstvo z legendarnim Walterjem Wolfom, ki je bilo pozneje desetletja na preizkušnji. Še vedno je lastnik blagove znamke tega znamenitega Slovenca, ki je v sedemdesetih letih ustanovil svojo ekipo v F1 in zmagoval na dirkah. Tomlje, uspešen poslovnež, je prišel do spoznanja, da je materialni svet nepomemben v primerjavi z duhovnim. »Sedaj, ko se tega zavedam, lažje živim,« poudarja ter še dodaja, da je vse, kar se mu dogaja, usoda, kar je tudi naslov njegove zanimive knjige, v kateri podrobneje predstavi svoje življenje in poglede na svet.
Gost tokratnega intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je naš najboljši avtomobilistični dirkač, sedaj podjetnik Matjaž Tomlje. V pogovoru predstavlja svojo bogato življenjsko pot in zanimive poglede na svet, s katerimi bo presenetil marsikaterega gledalca. Rojen je bil v skromnem okolju na Dolenjskem, mami, ki je v revoluciji izgubila sorodnike, in očetu, ki je bil partizan. Že kot fantič je sanjal o hitrostni vožnji z avtomobili. Svoj največji uspeh je dosegel pred tridesetimi leti, ko je bil tretji na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Pri karieri mu partner očetove sestre Janez Zemljarič, ki je bil takrat šef Udbe in je imel kot tak veliko oblast, ni pomagal. V pogovoru omeni svoje prijateljstvo z legendarnim Walterjem Wolfom, ki je bilo pozneje desetletja na preizkušnji. Še vedno je lastnik blagove znamke tega znamenitega Slovenca, ki je v sedemdesetih letih ustanovil svojo ekipo v F1 in zmagoval na dirkah. Tomlje, uspešen poslovnež, je prišel do spoznanja, da je materialni svet nepomemben v primerjavi z duhovnim. »Sedaj, ko se tega zavedam, lažje živim,« poudarja ter še dodaja, da je vse, kar se mu dogaja, usoda, kar je tudi naslov njegove zanimive knjige, v kateri podrobneje predstavi svoje življenje in poglede na svet.
Gorana Dragića, zlatega kapetana slovenske košarkarske reprezentance, je življenjska pot vodila iz majhne garsonjere v Kosezah do tekme vseh zvezd v ligi NBA. Doživljal je vzpone in padce in dobil več udarcev, po katerih se večina ljudi ne bi pobrala. Priljubljeni Gogi, Dragon, kot ga kličejo v ZDA, je v sproščenem pogovoru razkril številne podrobnosti iz svoje kariere in zasebnega življenja. S kom se je največkrat stepel, komu lahko mlad človek z veliko denarja zaupa, kje hrani zlato medaljo z evropskega prvenstva leta 2017 ... Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gorana Dragića, zlatega kapetana slovenske košarkarske reprezentance, je življenjska pot vodila iz majhne garsonjere v Kosezah do tekme vseh zvezd v ligi NBA. Doživljal je vzpone in padce in dobil več udarcev, po katerih se večina ljudi ne bi pobrala. Priljubljeni Gogi, Dragon, kot ga kličejo v ZDA, je v sproščenem pogovoru razkril številne podrobnosti iz svoje kariere in zasebnega življenja. S kom se je največkrat stepel, komu lahko mlad človek z veliko denarja zaupa, kje hrani zlato medaljo z evropskega prvenstva leta 2017 ... Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost tokratnega intervjuja, ki se spogleduje s 33-letnico slovenske samostojnosti, je eden največjih poznavalcev naše umetnosti in velik slovenski patriot, akademik dr. Milček Komelj. Gre za izjemno osebnost in dragocenega sopotnika slovenske umetnosti pa tudi politike, saj je bil dr. Komelj priča prelomnemu dogajanju na Novi reviji, ko so se povezali slovenski demokratični intelektualci in kulturniki ter ključno pripomogli k padcu komunističnega režima in nastanku samostojne Slovenije. Rojen je v Novem mestu, tesno je prijateljeval z znamenitim umetnikom Božidarjem Jakcem, ki ga je povojni režim koval v zvezde, sam pa je bil do socialistične diktature izrazito kritičen. Kot pripoveduje dr. Komelj, se je Jakac norčeval iz vodilnih tovarišev. Mladi Milček, izrazito nadarjen za umetnost in literaturo, je že kot najstnik uspel spoznati in portretirati najvidnejše umetnike tistega časa, vključno s Kocbekom, Finžgarjem in Alojzom Gradnikom. Po študiju umetnostne zgodovine in slavistke je postal zelo uspešen in priljubljen profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V času razpadanja komunističnega režima v Jugoslaviji je bil, kot rečeno, sopotnik kroga Nove revije. Izjemno ceni prispevek takratnega urednika Nika Grafenauerja, pa prodornost dr. Jožeta Pučnika in ostalih, brez katerih se prelom in pot v politično svobodo ne bi zgodila. Milček Komelj velja za blagega človeka, a hkrati zelo ostrega in prodornega, ko gre za zaščito umetnosti, kulture, slovenstva, demokracije … Deset let v ključnem obdobju krepitve je bil predsednik Slovenske matice, te najstarejše ugledne ustanove, ki je še vedno simbolno središče slovenstva ne glede na svetovni nazor. Tu je pustil neizbrisen pečat in omogočil nadaljnji razvoj Slovenske matice v zavesti, da je slovenstvo na drugačen način kot prej ogroženo tudi danes. Akademik Komelj je član evropske in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU je morda ena zadnjih institucij, ki po aktualnem novoreku še ni povsem »depolitizirana«. Sogovornik je plastično komentiral razmere na SAZU kot tudi težnje, da bi okrnili njeno edinstveno vlogo z ustanavljanjem novih inačic. Dr. Komelj je izjemen interpret umetnin, vidi tisto, kar vidimo vsi ostali, in tudi tisto za slikarskim platnom. Zaveda se, da so vrhunske umetnine stebri slovenske nacije. Zadnji veliki dosežek njegovega prizadevanja v tej smeri je monumentalna knjiga Mojstri slovenskega impresionizma, ki je tudi velik podvig Mladinske knjige s 300 unikatnimi izvodi in kakovostno reprodukcijo Sejalca. Izbor umetnin in njihova genialna interpretacija postavljata dr. Komelja na vrh slovenske umetnostno zgodovinske stroke, pa tudi več. Grohar, Jakopič, Jama in Strnen ne spregovorijo v tej knjigi samo kot slikarji, ampak veliko širše s slovenskim odmevom, ki je pomemben za današnji čas. V pogovoru bo gost nekaj umetnin tudi interpretiral. Podobno kot impresionisti ob svojem času in na svojem področju dr. Komelj vedno znova ceni Slovence, ki so dali svojo energijo za slovensko stvar na vseh področjih, tudi političnem.
Gost tokratnega intervjuja, ki se spogleduje s 33-letnico slovenske samostojnosti, je eden največjih poznavalcev naše umetnosti in velik slovenski patriot, akademik dr. Milček Komelj. Gre za izjemno osebnost in dragocenega sopotnika slovenske umetnosti pa tudi politike, saj je bil dr. Komelj priča prelomnemu dogajanju na Novi reviji, ko so se povezali slovenski demokratični intelektualci in kulturniki ter ključno pripomogli k padcu komunističnega režima in nastanku samostojne Slovenije. Rojen je v Novem mestu, tesno je prijateljeval z znamenitim umetnikom Božidarjem Jakcem, ki ga je povojni režim koval v zvezde, sam pa je bil do socialistične diktature izrazito kritičen. Kot pripoveduje dr. Komelj, se je Jakac norčeval iz vodilnih tovarišev. Mladi Milček, izrazito nadarjen za umetnost in literaturo, je že kot najstnik uspel spoznati in portretirati najvidnejše umetnike tistega časa, vključno s Kocbekom, Finžgarjem in Alojzom Gradnikom. Po študiju umetnostne zgodovine in slavistke je postal zelo uspešen in priljubljen profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V času razpadanja komunističnega režima v Jugoslaviji je bil, kot rečeno, sopotnik kroga Nove revije. Izjemno ceni prispevek takratnega urednika Nika Grafenauerja, pa prodornost dr. Jožeta Pučnika in ostalih, brez katerih se prelom in pot v politično svobodo ne bi zgodila. Milček Komelj velja za blagega človeka, a hkrati zelo ostrega in prodornega, ko gre za zaščito umetnosti, kulture, slovenstva, demokracije … Deset let v ključnem obdobju krepitve je bil predsednik Slovenske matice, te najstarejše ugledne ustanove, ki je še vedno simbolno središče slovenstva ne glede na svetovni nazor. Tu je pustil neizbrisen pečat in omogočil nadaljnji razvoj Slovenske matice v zavesti, da je slovenstvo na drugačen način kot prej ogroženo tudi danes. Akademik Komelj je član evropske in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU je morda ena zadnjih institucij, ki po aktualnem novoreku še ni povsem »depolitizirana«. Sogovornik je plastično komentiral razmere na SAZU kot tudi težnje, da bi okrnili njeno edinstveno vlogo z ustanavljanjem novih inačic. Dr. Komelj je izjemen interpret umetnin, vidi tisto, kar vidimo vsi ostali, in tudi tisto za slikarskim platnom. Zaveda se, da so vrhunske umetnine stebri slovenske nacije. Zadnji veliki dosežek njegovega prizadevanja v tej smeri je monumentalna knjiga Mojstri slovenskega impresionizma, ki je tudi velik podvig Mladinske knjige s 300 unikatnimi izvodi in kakovostno reprodukcijo Sejalca. Izbor umetnin in njihova genialna interpretacija postavljata dr. Komelja na vrh slovenske umetnostno zgodovinske stroke, pa tudi več. Grohar, Jakopič, Jama in Strnen ne spregovorijo v tej knjigi samo kot slikarji, ampak veliko širše s slovenskim odmevom, ki je pomemben za današnji čas. V pogovoru bo gost nekaj umetnin tudi interpretiral. Podobno kot impresionisti ob svojem času in na svojem področju dr. Komelj vedno znova ceni Slovence, ki so dali svojo energijo za slovensko stvar na vseh področjih, tudi političnem.
Gost intervjuja je Jakob Jaša Kenda, sicer prevajalec, literarni zgodovinar, kulturni menedžer in pisatelj. A Jakob Kenda je tudi eden izmed redkih Slovencev, ki je prehodil Apalaško pešpot (Appalatian Trail) v Združenih državah Amerike. Velja za mater vseh svetovnih pešpoti; dolga je 3500 kilometrov, meseci hoje skozi zeleno divjino pa so veliko več kot samo preizkus telesne vzdržljivosti. In kar ni nepomembno, o svoji izjemni izkušnji je Kenda napisal potopisni roman Apalaška pot.
Gost intervjuja je Jakob Jaša Kenda, sicer prevajalec, literarni zgodovinar, kulturni menedžer in pisatelj. A Jakob Kenda je tudi eden izmed redkih Slovencev, ki je prehodil Apalaško pešpot (Appalatian Trail) v Združenih državah Amerike. Velja za mater vseh svetovnih pešpoti; dolga je 3500 kilometrov, meseci hoje skozi zeleno divjino pa so veliko več kot samo preizkus telesne vzdržljivosti. In kar ni nepomembno, o svoji izjemni izkušnji je Kenda napisal potopisni roman Apalaška pot.
V tokratnem Intervjuju bo Jože Možina gostil izjemno zdravnico, znanstvenico ter podjetnico, prof. dr. Metko Zorc. Gostja bo govorila o svoji izjemni karierni poti, ki jo je vodila od Švice in ZDA do centra Favaloro v Buenos Airesu, kjer je imela možnost delati z največjimi strokovnjaki – kirurgi s področja bolezni srca in ožilja. Vse to svoje znanje uporablja pri svojem delu v medicinskem centru Medicor, ki je največja zasebna bolnišnica v državi z vrhunskimi rezultati pri zdravljenju. Medicor po njenih besedah za od 20 do 30 odstotkov ceneje opravlja iste operacije kot dve javni bolnišnici. Spregovorila je tudi o primeru smrti bolnice, ki je bil nedavno problematiziran, in pojasnila svojo plat tragičnega dogodka. V nadaljevanju je omenila tudi problem javnega zdravstva, ki je po njenem posledica slabe organizacije in velikega vpliva dobaviteljev zdravstvene opreme. Je zagovornica ustanovitve tretje medicinske fakultete na Primorskem pa tudi odločna nasprotnica predčasnega končanja življenja. O tem v oddaji zelo osebno prizadeto govori: "Sem absolutna nasprotnica evtanazije, nisem še videla človeka, ki bi si želel umreti – kljub temu da je bil na smrt bolan. Bila sem priča številnim odhajanjem, tudi moje tete, izjemne zdravnice pediatrinje. Prizadeta od kapi je govorila, da hoče umreti, a ko je prišel tisti trenutek, me je držala za roko in rekla: Hočem živeti!" Dr. Zorčeva pozna številne kolege po svetu, npr. v Kanadi, ki zaradi uvedbe evtanazije zelo trpijo. Meni, da je že debata o tem velik pritisk na starejše in bolne. "Včasih ima bolnik slab dan in reče 'Ne maram živeti'. To izkoriščati in ponuditi evtanazijo je za mene grozljivo," zaključi zdravnica dr. Metka Zorc.
V tokratnem Intervjuju bo Jože Možina gostil izjemno zdravnico, znanstvenico ter podjetnico, prof. dr. Metko Zorc. Gostja bo govorila o svoji izjemni karierni poti, ki jo je vodila od Švice in ZDA do centra Favaloro v Buenos Airesu, kjer je imela možnost delati z največjimi strokovnjaki – kirurgi s področja bolezni srca in ožilja. Vse to svoje znanje uporablja pri svojem delu v medicinskem centru Medicor, ki je največja zasebna bolnišnica v državi z vrhunskimi rezultati pri zdravljenju. Medicor po njenih besedah za od 20 do 30 odstotkov ceneje opravlja iste operacije kot dve javni bolnišnici. Spregovorila je tudi o primeru smrti bolnice, ki je bil nedavno problematiziran, in pojasnila svojo plat tragičnega dogodka. V nadaljevanju je omenila tudi problem javnega zdravstva, ki je po njenem posledica slabe organizacije in velikega vpliva dobaviteljev zdravstvene opreme. Je zagovornica ustanovitve tretje medicinske fakultete na Primorskem pa tudi odločna nasprotnica predčasnega končanja življenja. O tem v oddaji zelo osebno prizadeto govori: "Sem absolutna nasprotnica evtanazije, nisem še videla človeka, ki bi si želel umreti – kljub temu da je bil na smrt bolan. Bila sem priča številnim odhajanjem, tudi moje tete, izjemne zdravnice pediatrinje. Prizadeta od kapi je govorila, da hoče umreti, a ko je prišel tisti trenutek, me je držala za roko in rekla: Hočem živeti!" Dr. Zorčeva pozna številne kolege po svetu, npr. v Kanadi, ki zaradi uvedbe evtanazije zelo trpijo. Meni, da je že debata o tem velik pritisk na starejše in bolne. "Včasih ima bolnik slab dan in reče 'Ne maram živeti'. To izkoriščati in ponuditi evtanazijo je za mene grozljivo," zaključi zdravnica dr. Metka Zorc.
Janez Potočnik je v očeh številnih Slovencev še danes tako rekoč "prvi obraz" slovenskega vstopa v Evropsko unijo. A Potočnik se je po koncu svojih dveh komisarskih mandatov umaknil. Kaj danes, dvajset let po vstopu Slovenije v EU počne Potočnik? Nekoč se je ugibalo, ali ga bo po komisarski službi morda zamikala domača politika. Ostaja nejasen glede tega, ali ima domače, bruseljske ali kakšne drugačne politične ambicije. Potočnikovemu pogledu na slovensko in evropsko stvarnost je vredno prisluhniti tudi zato, ker je daleč od zdajšnje slovenske politike. Težko pa si je tudi predstavljati, da bi samo še varoval vnuke, vodil psa na sprehod in obrezoval domačo živo mejo. Voditelj oddaje: Edvard Žitnik
Janez Potočnik je v očeh številnih Slovencev še danes tako rekoč "prvi obraz" slovenskega vstopa v Evropsko unijo. A Potočnik se je po koncu svojih dveh komisarskih mandatov umaknil. Kaj danes, dvajset let po vstopu Slovenije v EU počne Potočnik? Nekoč se je ugibalo, ali ga bo po komisarski službi morda zamikala domača politika. Ostaja nejasen glede tega, ali ima domače, bruseljske ali kakšne drugačne politične ambicije. Potočnikovemu pogledu na slovensko in evropsko stvarnost je vredno prisluhniti tudi zato, ker je daleč od zdajšnje slovenske politike. Težko pa si je tudi predstavljati, da bi samo še varoval vnuke, vodil psa na sprehod in obrezoval domačo živo mejo. Voditelj oddaje: Edvard Žitnik