Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.
Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.
Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne
Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne
Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.
Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.
Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?
Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?
Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.
Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.
Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.
Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.
Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?
Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?
Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.
Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.
Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.
V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?
Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?
Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.
Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.
Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?
Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?
Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?
Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?
Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.
Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.
V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj
V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj
Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic
Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter
S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter
Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay
Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay
Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.
Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.
Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."
"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."
Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.
Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.
Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril
Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril
O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje
O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje
Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?
Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?
Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.
Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.
V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.
V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.
Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.
Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.
Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.
V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.
V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.
Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?
Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?
Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?
Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?
Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.
Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.
Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?
Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?
27. oktobra se dva člana skupine Just Stop Oil v muzeju v Haagu prilepita na zaščitno steklo znamenite Vermeerjeve slike Dekle z bisernim uhanom. Ob tem obiskovalce vprašata, kako se počutijo, ko se jim pred očmi uničuje nekaj lepega in neprecenljivega, prav tako kot to počnemo s planetom. To je le eden od številnih primerov aktivističnih protestov, ki so v zadnjih mesecih razdelili svetovno javnost. Svetovni voditelji pa na podnebnem vrhu v Egiptu te dni razpravljajo o ukrepih za boj proti podnebnim spremembam. A politične zaveze so pogosto rezultat vztrajnih lobiranj predstavnikov kapitala in industrije in zato niso dovolj ambiciozne, opozarjajo okoljevarstveniki. O okoljskem aktivizmu z Gajo Brecelj, direktorico Umanotere in dr. Tadejem Troho s filozofskega inštituta ZRC SAZU.
27. oktobra se dva člana skupine Just Stop Oil v muzeju v Haagu prilepita na zaščitno steklo znamenite Vermeerjeve slike Dekle z bisernim uhanom. Ob tem obiskovalce vprašata, kako se počutijo, ko se jim pred očmi uničuje nekaj lepega in neprecenljivega, prav tako kot to počnemo s planetom. To je le eden od številnih primerov aktivističnih protestov, ki so v zadnjih mesecih razdelili svetovno javnost. Svetovni voditelji pa na podnebnem vrhu v Egiptu te dni razpravljajo o ukrepih za boj proti podnebnim spremembam. A politične zaveze so pogosto rezultat vztrajnih lobiranj predstavnikov kapitala in industrije in zato niso dovolj ambiciozne, opozarjajo okoljevarstveniki. O okoljskem aktivizmu z Gajo Brecelj, direktorico Umanotere in dr. Tadejem Troho s filozofskega inštituta ZRC SAZU.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
O smislu življenja razmišljajo novinarka Darja Korez Korenčan, zdravnik Samo Zver in psihoterapevt Martin Lisec
O smislu življenja razmišljajo novinarka Darja Korez Korenčan, zdravnik Samo Zver in psihoterapevt Martin Lisec
Vrhunske restavracije so prostor, kjer so v ospredju nenehen razvoj, nadgradnja znanja, premikanje gastronomskih meja, saj se trudijo hrano in pijačo predstaviti na drugačen način. Eden od kanalov, kako to početi, pa je – kar je v tujini že nekaj let trend, v Sloveniji se pa tudi počasi le razvija – brezalkoholna spremljava. A pri tem gre za mnogo kompleksnejšo in dolgotrajnejšo pripravo, kot se sliši na prvi pogled. Vsaka od pijač je ustvarjena z namenom, da poudari glavne note v jedi, h kateri jo postrežejo. Gostom se s takšnimi pijačami ponuja okusne nove izbire in dodatno izkušnjo. Ni kaj, način, kako ljudje pijejo in uživajo, se spreminja in postaja vse bolj prefinjen. Brezalkoholna spremljava je tako dodatna ponudba, predvsem za tiste, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov izogibajo alkoholu. Tokratno Intelekto, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, posvečamo torej brezalkoholni spremljavi.
Vrhunske restavracije so prostor, kjer so v ospredju nenehen razvoj, nadgradnja znanja, premikanje gastronomskih meja, saj se trudijo hrano in pijačo predstaviti na drugačen način. Eden od kanalov, kako to početi, pa je – kar je v tujini že nekaj let trend, v Sloveniji se pa tudi počasi le razvija – brezalkoholna spremljava. A pri tem gre za mnogo kompleksnejšo in dolgotrajnejšo pripravo, kot se sliši na prvi pogled. Vsaka od pijač je ustvarjena z namenom, da poudari glavne note v jedi, h kateri jo postrežejo. Gostom se s takšnimi pijačami ponuja okusne nove izbire in dodatno izkušnjo. Ni kaj, način, kako ljudje pijejo in uživajo, se spreminja in postaja vse bolj prefinjen. Brezalkoholna spremljava je tako dodatna ponudba, predvsem za tiste, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov izogibajo alkoholu. Tokratno Intelekto, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, posvečamo torej brezalkoholni spremljavi.
V Sloveniji je v osnovni šoli četrtina učencev prepoznanih za nadarjene. Je to preveč?
V Sloveniji je v osnovni šoli četrtina učencev prepoznanih za nadarjene. Je to preveč?
Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico
Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico
Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.
Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.
Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje.
V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje.
Skoraj sleherni med nami se je že srečal z vprašanjem, kako je mogoče, da slovenska urbanistična krajina postaja vse bolj vizualno kaotična in da smo brez jasne vizije, kako jo urediti. Sleherni med nami se je pred časom spraševal, kako je mogoče, da v eni od osrednjih kulturnih inštitucij v državi ne prepoznajo umetniških ponaredkov. Morda pa ste se tudi že srečali z vprašanjem, zakaj imamo kot družba velike težave z razumevanjem sodobne umetnosti, zakaj ne ločimo kiča od kakovostnega oblikovanja ter zakaj kot potrošniki pristajamo na vizualno poneumljanje. Kakšna je pri tem vloga šole? Kakšna je likovna podoba učbenikov in delovnih zvezkov, ki so osnovno učno gradivo v slovenskih šolah? So dovolj kakovostno oblikovani? Kako torej že otrokom približati odnos do kakovostnih vizualnih vsebin, kako jih opremiti za prepoznavanje kakovostnega oblikovanja, ilustracije, umetnosti? O vsem tem v tokratni Intelekti, ko jo pripravlja Miha Žorž
Skoraj sleherni med nami se je že srečal z vprašanjem, kako je mogoče, da slovenska urbanistična krajina postaja vse bolj vizualno kaotična in da smo brez jasne vizije, kako jo urediti. Sleherni med nami se je pred časom spraševal, kako je mogoče, da v eni od osrednjih kulturnih inštitucij v državi ne prepoznajo umetniških ponaredkov. Morda pa ste se tudi že srečali z vprašanjem, zakaj imamo kot družba velike težave z razumevanjem sodobne umetnosti, zakaj ne ločimo kiča od kakovostnega oblikovanja ter zakaj kot potrošniki pristajamo na vizualno poneumljanje. Kakšna je pri tem vloga šole? Kakšna je likovna podoba učbenikov in delovnih zvezkov, ki so osnovno učno gradivo v slovenskih šolah? So dovolj kakovostno oblikovani? Kako torej že otrokom približati odnos do kakovostnih vizualnih vsebin, kako jih opremiti za prepoznavanje kakovostnega oblikovanja, ilustracije, umetnosti? O vsem tem v tokratni Intelekti, ko jo pripravlja Miha Žorž
Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor?
Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor?
V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Poovitev oddaje z avgusta 2022.
V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Poovitev oddaje z avgusta 2022.
Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.
Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.
V času izrazitih podnebnih sprememb, katerih posledice lahko nemočno opazujemo to poletje, pogosteje razmišljamo o razlogih, s katerimi se je človeška vrsta potisnila v to spiralo. Ker posledice občuti vsak od nas in na vsakem koraku, tudi pogosteje razmišljamo o rešitvah, ki bi pripomogle k zmanjšanju ali vsaj omilitvi posledic podnebnih sprememb. Svetovna politika pri zavezah o okoljskem ukrepanju ni enotna, zato so oči javnosti znova in znova uprte v napredni del stroke z vseh področij, ki že desetletja ne samo opozarja, temveč tudi išče rešitve, kako te posledice omiliti, kako na inovativen način vsaj malo zasukati neusmiljeno kolesje trenutnega gospodarskega modela. A ne glede na to, da so največji onesnaževalci veliki gospodarski sistemi, vsak posameznik hote ali nehote prispeva delček k tej uničujoči zgodbi. Ste se kdaj vprašali, kakšen ogljični odtis ima ena sama samcata objava na družabnem omrežju? Nekaj zanimivih ugotovitev, primerov in rešitev bomo zabeležili v tokratni Intelekti.
V času izrazitih podnebnih sprememb, katerih posledice lahko nemočno opazujemo to poletje, pogosteje razmišljamo o razlogih, s katerimi se je človeška vrsta potisnila v to spiralo. Ker posledice občuti vsak od nas in na vsakem koraku, tudi pogosteje razmišljamo o rešitvah, ki bi pripomogle k zmanjšanju ali vsaj omilitvi posledic podnebnih sprememb. Svetovna politika pri zavezah o okoljskem ukrepanju ni enotna, zato so oči javnosti znova in znova uprte v napredni del stroke z vseh področij, ki že desetletja ne samo opozarja, temveč tudi išče rešitve, kako te posledice omiliti, kako na inovativen način vsaj malo zasukati neusmiljeno kolesje trenutnega gospodarskega modela. A ne glede na to, da so največji onesnaževalci veliki gospodarski sistemi, vsak posameznik hote ali nehote prispeva delček k tej uničujoči zgodbi. Ste se kdaj vprašali, kakšen ogljični odtis ima ena sama samcata objava na družabnem omrežju? Nekaj zanimivih ugotovitev, primerov in rešitev bomo zabeležili v tokratni Intelekti.
V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.
V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.
Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?
Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?
Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.
Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.
Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?
Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?
Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.
Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.
Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.
Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.
Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.
Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.
Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi
Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi
Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.
Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.
Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)
Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)
Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.
Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.
Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.
Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.
Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay
Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay
O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?
O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?
»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay
»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay
Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)
Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)
V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay
V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay
Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.
Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.
Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.
Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.
Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.
V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.
7. januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. »Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. Sam na tem področju delam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako je še vedno – po sedmih tednih še vedno odlično deluje,« pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Več v Intelekti. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Pripravil Iztok Konc. Foto: HANDOUT/EPA-EFE/Shutterstock/UMSOM
7. januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. »Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. Sam na tem področju delam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako je še vedno – po sedmih tednih še vedno odlično deluje,« pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Več v Intelekti. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Pripravil Iztok Konc. Foto: HANDOUT/EPA-EFE/Shutterstock/UMSOM
O samomoru so razmišljali že anični mislileci, šele v sredini 20-ega stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda – suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je mnogo več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, ki sta jo uredili dr. Saška Roškar in dr. Alja VIdetič Paska. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
O samomoru so razmišljali že anični mislileci, šele v sredini 20-ega stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda – suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je mnogo več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, ki sta jo uredili dr. Saška Roškar in dr. Alja VIdetič Paska. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)
Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)
Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.
Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.
Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, AT
Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, AT
Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po večini so še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize, kako je to vplivalo nanje? In kako se jim bo moral prilagoditi tudi trg dela? Več v Intelekti.
Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po večini so še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize, kako je to vplivalo nanje? In kako se jim bo moral prilagoditi tudi trg dela? Več v Intelekti.
Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.
Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.
Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.
Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?
Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?
Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik
V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik
Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.
Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.
Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel
Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel
Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)
Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)
Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti.
Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti.
Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay
Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay
Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay)
Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay)
Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.
Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)
Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)
V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.
V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.
Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design
Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design
Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo
Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo
Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)
Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)
Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.
Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.
Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)
Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)
V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.
V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.
Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)
Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)
Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d
Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d
Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC Ljubljana
Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC Ljubljana
Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos
Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos
Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.
Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.
Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC
Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.
TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?
Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.
Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)
Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.
Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.
Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.
Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?
Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?
Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.
Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.
Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti. Foto: Pixabay
Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti. Foto: Pixabay
Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Firentis (Pixabay)
Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Firentis (Pixabay)
V času epiemije covida 19 se je marsikaj moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas, tudi v času izrednih delovnih razmer. Kdo ne more počakati - delo ali algoritmi? Zakaj podatki oblikujejo nov ekonomsko politični sistem, kako se pretakajo v kapital, ali odločevalci poznajo ključne mehanizme in kje je še prostor za odnos, proces, zaupanje in skupnost?
V času epiemije covida 19 se je marsikaj moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas, tudi v času izrednih delovnih razmer. Kdo ne more počakati - delo ali algoritmi? Zakaj podatki oblikujejo nov ekonomsko politični sistem, kako se pretakajo v kapital, ali odločevalci poznajo ključne mehanizme in kje je še prostor za odnos, proces, zaupanje in skupnost?
O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay
O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay
Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.
Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.
Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay
Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay
Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)
Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)
Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay
Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay
Glasba je svoje mesto imela že v antiki, v srednjem veku je bila del sedmih svobodnih umetnosti. Te zajemajo to, kar danes pojmujemo kot znanost. Kasneje v devetnajstem stoletju postane glasba del lepih umetnosti, kjer ima v primerjavi s slikarstvom in kiparstvom prav posebno mesto, saj lahko brez besed nagovori človeka v tistih niansah, kamor druge umetnosti ne sežejo. Pevec skupine U2, Bono, je nekoč dejal: »Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi«. To pa je tudi iztočnica tokratne Intelekte, v kateri smo razmišljali o povezavah med glasbo in družbo; o glasbeni ekspresiji v duha časa, o učinkih glasbe na posameznika in družbo ter o vlogi in funkciji glasbe v izrednih razmerah, ki ga je zaznamovala epidemija Covida-19. Odgovore na ta vprašanja odgovarjajo etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan, dr. Ičo Vidmar, kulturni sociolog in glasbeni novinar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
Glasba je svoje mesto imela že v antiki, v srednjem veku je bila del sedmih svobodnih umetnosti. Te zajemajo to, kar danes pojmujemo kot znanost. Kasneje v devetnajstem stoletju postane glasba del lepih umetnosti, kjer ima v primerjavi s slikarstvom in kiparstvom prav posebno mesto, saj lahko brez besed nagovori človeka v tistih niansah, kamor druge umetnosti ne sežejo. Pevec skupine U2, Bono, je nekoč dejal: »Glasba lahko spremeni svet, ker lahko spremeni ljudi«. To pa je tudi iztočnica tokratne Intelekte, v kateri smo razmišljali o povezavah med glasbo in družbo; o glasbeni ekspresiji v duha časa, o učinkih glasbe na posameznika in družbo ter o vlogi in funkciji glasbe v izrednih razmerah, ki ga je zaznamovala epidemija Covida-19. Odgovore na ta vprašanja odgovarjajo etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan, dr. Ičo Vidmar, kulturni sociolog in glasbeni novinar ter kulturni antropolog dr. Rajko Muršič.
Pred 125 leti je Ljubljano stresel potres, ki je uničil 10 odstotkov stavb v mestu. Čutili so ga od Dunaja, do Firenc in Splita. Na njegovih ruševinah so zrastle zgradbe, ki danes določajo podobo središča mesta in veliko več pozornosti se je namenjalo njihovi potresni varnosti. Danes ima Ljubljana desetkrat več prebivalcev in številne zgradbe, šole in bolnice iz prvih desetletij po 2. svetovni vojni, ki ponovitve takšnega potresa ne bodo preživele. Zakaj je temu tako, kakšne so rešitve in koliko je možnosti, da jih uresničimo pravočasno, preverjamo v tokratni Intelekti.
Pred 125 leti je Ljubljano stresel potres, ki je uničil 10 odstotkov stavb v mestu. Čutili so ga od Dunaja, do Firenc in Splita. Na njegovih ruševinah so zrastle zgradbe, ki danes določajo podobo središča mesta in veliko več pozornosti se je namenjalo njihovi potresni varnosti. Danes ima Ljubljana desetkrat več prebivalcev in številne zgradbe, šole in bolnice iz prvih desetletij po 2. svetovni vojni, ki ponovitve takšnega potresa ne bodo preživele. Zakaj je temu tako, kakšne so rešitve in koliko je možnosti, da jih uresničimo pravočasno, preverjamo v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa bo po vsem sodeč povzročila katastrofo tudi v svetovnem gospodarstvu. Vrednosti delnic na borzah so že strmoglavile, nezaposlenost pa raste v nebo in vse kaže, da bo samo še slabše. Bruto družbeni proizvod v najbolj razvitih državah naj bi se po nekaterih ocenah letos zmanjšal za okoli 10%. Tako slabih številk menda nismo videli vse od velike depresije leta 1929. Kaj vse to pomeni za globalno ekonomsko ter družbeno-politično življenje? Kaj za razmerja moči med državami? Kako bi se iz »koronarecesije« mogli izkopati čim hitreje in kaj nas utegne čakati na drugi strani krize? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Gorazda Kovačiča, ter ekonomiste: predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Jožeta P. Damijana, strokovnega sodelavca iste visokošolske ustanove, Igorja Feketijo, in predavatelja na Victorijini univerzi v novozelandskem Wellingtonu, dr. Matevža Raškovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Pandemija novega koronavirusa bo po vsem sodeč povzročila katastrofo tudi v svetovnem gospodarstvu. Vrednosti delnic na borzah so že strmoglavile, nezaposlenost pa raste v nebo in vse kaže, da bo samo še slabše. Bruto družbeni proizvod v najbolj razvitih državah naj bi se po nekaterih ocenah letos zmanjšal za okoli 10%. Tako slabih številk menda nismo videli vse od velike depresije leta 1929. Kaj vse to pomeni za globalno ekonomsko ter družbeno-politično življenje? Kaj za razmerja moči med državami? Kako bi se iz »koronarecesije« mogli izkopati čim hitreje in kaj nas utegne čakati na drugi strani krize? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Gorazda Kovačiča, ter ekonomiste: predavatelja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, dr. Jožeta P. Damijana, strokovnega sodelavca iste visokošolske ustanove, Igorja Feketijo, in predavatelja na Victorijini univerzi v novozelandskem Wellingtonu, dr. Matevža Raškovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Prvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu, ki oba zdravita najtežje bolnike okužene z novim koronavirusom. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Ri_Ya/ Pixabay
Prvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu, ki oba zdravita najtežje bolnike okužene z novim koronavirusom. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Ri_Ya/ Pixabay
Površina, na kateri se zdaj gibamo, se je omejila na skoraj nekaj 10 kvadratnih metrov, kolikor meri naše stanovanje, saj so se ljudje z vsega sveta, da bi se uprli koronavirusu, samoizolirali. S tem so se na glavo obrnile naše vsakdanje rutine in navade. Med te bi moralo biti vključeno tudi gibanje našega telesa; zdaj, v tem času, ko marsikoga prevevajo negotovost, tesnoba in strah, še toliko bolj. To, da smo obtičali doma, namreč nikakor ne pomeni, da ves dan obtičimo na kavču ali za pisalno mizo, saj lahko telesne vaje izvajamo tudi na majhni površini. O pomenu gibanja in o priljubljenosti spletne telovadbe z gosti. – direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar – vodja Ambulante za klinično prehrano na ljubljanskem Onkološkem inštitutu doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek –športni filozof in učitelj dihanja dr. Milan Hosta -fitnes trenerka, diplomantka fakultete za šport, ki ponuja spletni program telovadbe, Nuša Gnezda
Površina, na kateri se zdaj gibamo, se je omejila na skoraj nekaj 10 kvadratnih metrov, kolikor meri naše stanovanje, saj so se ljudje z vsega sveta, da bi se uprli koronavirusu, samoizolirali. S tem so se na glavo obrnile naše vsakdanje rutine in navade. Med te bi moralo biti vključeno tudi gibanje našega telesa; zdaj, v tem času, ko marsikoga prevevajo negotovost, tesnoba in strah, še toliko bolj. To, da smo obtičali doma, namreč nikakor ne pomeni, da ves dan obtičimo na kavču ali za pisalno mizo, saj lahko telesne vaje izvajamo tudi na majhni površini. O pomenu gibanja in o priljubljenosti spletne telovadbe z gosti. – direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar – vodja Ambulante za klinično prehrano na ljubljanskem Onkološkem inštitutu doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek –športni filozof in učitelj dihanja dr. Milan Hosta -fitnes trenerka, diplomantka fakultete za šport, ki ponuja spletni program telovadbe, Nuša Gnezda
Pandemije nalezljivih bolezni so grožnje, proti katerim se človeštvo bojuje že vso svojo zgodovino. Informacijska družba zaradi hitrega prenosa informacij te grožnje obvladuje bolje kot kadarkoli, veliko vlogo pri tem igra umetna inteligenca, ki jo uporabljamo pri spremljanju, preprečevanju in napovedovanju širjenja okužbe, pa tudi pri razvoju cepiv in zdravil. Uspešno? Bo tehnologija prestala preizkušnjo Covid-19? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pandemije nalezljivih bolezni so grožnje, proti katerim se človeštvo bojuje že vso svojo zgodovino. Informacijska družba zaradi hitrega prenosa informacij te grožnje obvladuje bolje kot kadarkoli, veliko vlogo pri tem igra umetna inteligenca, ki jo uporabljamo pri spremljanju, preprečevanju in napovedovanju širjenja okužbe, pa tudi pri razvoju cepiv in zdravil. Uspešno? Bo tehnologija prestala preizkušnjo Covid-19? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan. Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi? Ali obstajajo omejitve in kakšne so? O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoja mnenja so soočili raziskovalka Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov, predsednik oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek ter antropologinja dr. Renata Šribar.
Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan. Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi? Ali obstajajo omejitve in kakšne so? O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoja mnenja so soočili raziskovalka Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov, predsednik oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek ter antropologinja dr. Renata Šribar.
V letošnji rekordni sezoni požarov je v Avstraliji do zdaj umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali. Pogorela so tudi obsežna območja naravnih parkov, kjer so domovali nekateri zadnji predstavniki starodavnih vrst še iz dobe dinozavrov. Kakšne bodo posledice tako hude izgube življenjskega prostora za avstralske avtohtone in edinstvene vrste, je težko ocenjevati. Toda trendi niso obetavni. Na vse toplejšem planetu so ekstremni vremenski dogodki postali bolj pogosti. V rekordno sušnem poletju je bil tudi obseg požarov v Amazoniji rekorden. V času, ko se intenzivno pogozdovanje vse pogosteje omenja kot odgovor na segrevanje planeta, izginjajo v plamenih vse obsežnejša gozdna območja. Daleč od oči javnosti gorijo tudi obsežni severni gozdovi, kjer so izpusti toplogrednih plinov daleč največji. Kaj nam lahko povejo ti požari? V času šestega masovnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu danes priča, tako obsežne izgube naravnih gozdov nedvomno pomenijo katastrofo, katere domet si težko predstavljamo. Foto:Pixabay
V letošnji rekordni sezoni požarov je v Avstraliji do zdaj umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali. Pogorela so tudi obsežna območja naravnih parkov, kjer so domovali nekateri zadnji predstavniki starodavnih vrst še iz dobe dinozavrov. Kakšne bodo posledice tako hude izgube življenjskega prostora za avstralske avtohtone in edinstvene vrste, je težko ocenjevati. Toda trendi niso obetavni. Na vse toplejšem planetu so ekstremni vremenski dogodki postali bolj pogosti. V rekordno sušnem poletju je bil tudi obseg požarov v Amazoniji rekorden. V času, ko se intenzivno pogozdovanje vse pogosteje omenja kot odgovor na segrevanje planeta, izginjajo v plamenih vse obsežnejša gozdna območja. Daleč od oči javnosti gorijo tudi obsežni severni gozdovi, kjer so izpusti toplogrednih plinov daleč največji. Kaj nam lahko povejo ti požari? V času šestega masovnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu danes priča, tako obsežne izgube naravnih gozdov nedvomno pomenijo katastrofo, katere domet si težko predstavljamo. Foto:Pixabay
Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.
Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.
Začetek novega leta prinese nagrajevanje najboljših filmskih in televizijskih ustvarjalcev, kjer so vse pomembnejši igralci internetni ponudniki videa na zahtevo. Kako spreminjajo televizijo, filmsko industrijo, navade gledalcev in kakšen je njihov vpliv na regionalno produkcijo? Novo medijsko krajino in najodmevnejše dogodke minulega leta pretresajo kritičarka Ana Jurc, filmski zgodovinar prof. dr. Peter Stanković, multimedijski ustvarjalec Luka Marčetič in urednik Jani Virk. Oddajo je pripravila Urška Henigman
Začetek novega leta prinese nagrajevanje najboljših filmskih in televizijskih ustvarjalcev, kjer so vse pomembnejši igralci internetni ponudniki videa na zahtevo. Kako spreminjajo televizijo, filmsko industrijo, navade gledalcev in kakšen je njihov vpliv na regionalno produkcijo? Novo medijsko krajino in najodmevnejše dogodke minulega leta pretresajo kritičarka Ana Jurc, filmski zgodovinar prof. dr. Peter Stanković, multimedijski ustvarjalec Luka Marčetič in urednik Jani Virk. Oddajo je pripravila Urška Henigman
Življenje je zahtevno. Ni sprehod po cvetočem travniku. Vsaj ne vedno. Čeprav nam to vizijo pogosto ponujajo in mi, ji radi nasedamo. Ker, le kdo si ne bi želel zlahka in takoj preobraziti svojega življenja v sijajno zgodbo sreče, materialnega obilja in zaupanja vase? Ljudje postajajo vse bolj obsedeni s pozitivnimi afirmacijami, motivacijskimi seminarji in “life coachingom”. Zdi se, kot da so "negativna" čustva, izkušnje "neuspeha" in nestorilnost samo še za pokop. Za odgovore, razmislek, debato, so bili z nami gostje: Valentina Smej Novak, publicistka in založnica, dr. Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka in Aljoša Bagola, kreativni direktor; vsi trije tudi knjižni avtorji.
Življenje je zahtevno. Ni sprehod po cvetočem travniku. Vsaj ne vedno. Čeprav nam to vizijo pogosto ponujajo in mi, ji radi nasedamo. Ker, le kdo si ne bi želel zlahka in takoj preobraziti svojega življenja v sijajno zgodbo sreče, materialnega obilja in zaupanja vase? Ljudje postajajo vse bolj obsedeni s pozitivnimi afirmacijami, motivacijskimi seminarji in “life coachingom”. Zdi se, kot da so "negativna" čustva, izkušnje "neuspeha" in nestorilnost samo še za pokop. Za odgovore, razmislek, debato, so bili z nami gostje: Valentina Smej Novak, publicistka in založnica, dr. Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka in Aljoša Bagola, kreativni direktor; vsi trije tudi knjižni avtorji.
V zadnji letošnji Intelekti smo pripravili izbor nekaterih najzanimivejših tem iz iztekajočega se leta, tem, ki bodo najverjetneje relevantne tudi v prihodnje. Med temi lahko izpostavimo nagle spremembe v živi naravi kot v rabah sodobnih tehnologij in njihovem vplivu na družbo. Naglo izumiranje vrst, predvsem žuželk, je morda manj izpostavljeno kot podnebne spremembe, dolgoročne posledice pa utegnejo biti še usodnejše. Novi podnebni realnosti se sicer že skušajo prilagoditi tudi nekatere panoge, kot je turizem. Nedvomno ne moremo mimo vzpona umetne inteligence, ki poleg koristnih načinov rabe, ponuja tudi izredne možnosti za zlorabe. Dotaknili smo se tehnologije lažnih videov in avtonomnih orožij. Za uspeh v tem kompleksnem svetu so danes, to nas prepričuje tudi popkultura s poplavo superjunakov, potrebne super moči, ali vsaj njihova projekcija, kot kaže fenomen t. i. superžensk. Leto 2019 je bilo tudi zelo bogato z različnimi obletnicami. Izbrali smo legendarni Woodstock in preverili, kakšen je njegov odmev 50 let pozneje. Foto: Pixabay
V zadnji letošnji Intelekti smo pripravili izbor nekaterih najzanimivejših tem iz iztekajočega se leta, tem, ki bodo najverjetneje relevantne tudi v prihodnje. Med temi lahko izpostavimo nagle spremembe v živi naravi kot v rabah sodobnih tehnologij in njihovem vplivu na družbo. Naglo izumiranje vrst, predvsem žuželk, je morda manj izpostavljeno kot podnebne spremembe, dolgoročne posledice pa utegnejo biti še usodnejše. Novi podnebni realnosti se sicer že skušajo prilagoditi tudi nekatere panoge, kot je turizem. Nedvomno ne moremo mimo vzpona umetne inteligence, ki poleg koristnih načinov rabe, ponuja tudi izredne možnosti za zlorabe. Dotaknili smo se tehnologije lažnih videov in avtonomnih orožij. Za uspeh v tem kompleksnem svetu so danes, to nas prepričuje tudi popkultura s poplavo superjunakov, potrebne super moči, ali vsaj njihova projekcija, kot kaže fenomen t. i. superžensk. Leto 2019 je bilo tudi zelo bogato z različnimi obletnicami. Izbrali smo legendarni Woodstock in preverili, kakšen je njegov odmev 50 let pozneje. Foto: Pixabay
V prevodu Anite Jadrič je pri Mladinski knjigi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je končana, neapeljska tetralogija pa z nasprotji med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo oriše kompleksno množico vlog, ki jih ženske, moški in otroci v različnih obdobjih zasedajo v italijanski družbi. V tokratni oddaji Intelekta smo se pogovarjali, ali je v slovenski družbi zelo drugače in kako so se vloge z leti spreminjale. O družinskem življenju nekoč in danes prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, prof. dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, obe z Univerze v Ljubljani in Katarina Veselko iz podjetja OK Consulting. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
V prevodu Anite Jadrič je pri Mladinski knjigi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je končana, neapeljska tetralogija pa z nasprotji med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo oriše kompleksno množico vlog, ki jih ženske, moški in otroci v različnih obdobjih zasedajo v italijanski družbi. V tokratni oddaji Intelekta smo se pogovarjali, ali je v slovenski družbi zelo drugače in kako so se vloge z leti spreminjale. O družinskem življenju nekoč in danes prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, prof. dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, obe z Univerze v Ljubljani in Katarina Veselko iz podjetja OK Consulting. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Med bolj očitnimi pojavi sodobnega javnega življenja, ki nakazujejo postopno razkrajanje do včeraj samoumevnih demokratičnih principov, je skoraj neverjetna vseprisotnost sovražnega govora na svetovnem spletu. Spletne platforme, ki omogočajo anonimno izražanje mnenj brez kakršne koli osebne odgovornosti, so postale generator vse intenzivnejšega žaljenja in groženj. Videti je, da se danes temu ne more izogniti nobena javna osebnost, a kar velja v načelu za vse, po vsem sodeč velja dvakrat toliko za ženske ter pripadnike etničnih, verskih, spolnih in drugih manjšin. Prav ti so namreč nesorazmerno pogosto tarča internetnega sovražnega govora. Žaljivi napadi in grožnje seveda ustvarjajo pritisk in žrtev napada po možnosti utišajo. "Čisto drugače je, ko se na spletu napade žensko. Drugačen stil, drugačen diskurz, drugačna negativna moč. Zakaj? Ker je tu na delu tradicija patriarhata. Naj spomnim, da patriarhat ni nekaj trdega, večnega in tradicionalnega, zelo elastičen je. To je Meduza, ki se prilagodi vsemu," poudarja antropologinja in klasična filologinja prof. dr. Svetlana Slapšak. Tako kot Svetlana Slapšak, je bila grobih žalitev in groženj s smrtjo na spletu deležna tudi angleška zgodovinarka Mary Beard, ki se je v manifestu Ženske in oblast, posvetila vzorcem, skozi katere se v današnjem obravavanju žensk še vedno kaže kaže vpliv grške antike. Na začetku enega najstarejših literarnih del, Homerjeve Odiseje, je ženska utišana in izločena iz javnega govora, ki pripada moškim. Danes temu nikakor ni več tako, toda številni so znaki, da družbena enakopravnosti vendarle ni dokončan projekt. "Avtorica si zastavi vprašanje, zakaj je ženski javni govor danes praviloma stigmatiziran in to tudi takrat, ko gre za zelo uveljavljene političarke. Potegne simbolno rdečo nit od antike in Penelope pa vse do Hillary Clinton," izpostavlja ključno poanto zgodovinarka in urednica knjige Ženske in oblast, prof. dr. Marta Verginella. Foto: Pixabay
Med bolj očitnimi pojavi sodobnega javnega življenja, ki nakazujejo postopno razkrajanje do včeraj samoumevnih demokratičnih principov, je skoraj neverjetna vseprisotnost sovražnega govora na svetovnem spletu. Spletne platforme, ki omogočajo anonimno izražanje mnenj brez kakršne koli osebne odgovornosti, so postale generator vse intenzivnejšega žaljenja in groženj. Videti je, da se danes temu ne more izogniti nobena javna osebnost, a kar velja v načelu za vse, po vsem sodeč velja dvakrat toliko za ženske ter pripadnike etničnih, verskih, spolnih in drugih manjšin. Prav ti so namreč nesorazmerno pogosto tarča internetnega sovražnega govora. Žaljivi napadi in grožnje seveda ustvarjajo pritisk in žrtev napada po možnosti utišajo. "Čisto drugače je, ko se na spletu napade žensko. Drugačen stil, drugačen diskurz, drugačna negativna moč. Zakaj? Ker je tu na delu tradicija patriarhata. Naj spomnim, da patriarhat ni nekaj trdega, večnega in tradicionalnega, zelo elastičen je. To je Meduza, ki se prilagodi vsemu," poudarja antropologinja in klasična filologinja prof. dr. Svetlana Slapšak. Tako kot Svetlana Slapšak, je bila grobih žalitev in groženj s smrtjo na spletu deležna tudi angleška zgodovinarka Mary Beard, ki se je v manifestu Ženske in oblast, posvetila vzorcem, skozi katere se v današnjem obravavanju žensk še vedno kaže kaže vpliv grške antike. Na začetku enega najstarejših literarnih del, Homerjeve Odiseje, je ženska utišana in izločena iz javnega govora, ki pripada moškim. Danes temu nikakor ni več tako, toda številni so znaki, da družbena enakopravnosti vendarle ni dokončan projekt. "Avtorica si zastavi vprašanje, zakaj je ženski javni govor danes praviloma stigmatiziran in to tudi takrat, ko gre za zelo uveljavljene političarke. Potegne simbolno rdečo nit od antike in Penelope pa vse do Hillary Clinton," izpostavlja ključno poanto zgodovinarka in urednica knjige Ženske in oblast, prof. dr. Marta Verginella. Foto: Pixabay
Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.
V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.
Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.
Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.
Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Čeprav je razkritih le 10 odstotkov spolnih zlorab, so raziskave dale strašljive podatke: na svetu je spolno zlorabljena vsaka 4 deklica in vsak 6 deček. Spolnim zlorabam otrok v realnem fizičnem prostoru pa so se s pojavom interneta in moderne tehnologije pridružile tudi druge oblike: izdelava, objava in posredovanje intimnih fotografij, izsiljevanje, navezovanje stikov z otroki prek družabnih omrežij … Kako splet spreminja problematiko spolnih zlorab otrok, zakaj so te še vedno skriti zločin? Kako ga preganjamo in kako dobro ali slabo poskrbimo za otroke žrtve spolnih dejanj? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Čeprav je razkritih le 10 odstotkov spolnih zlorab, so raziskave dale strašljive podatke: na svetu je spolno zlorabljena vsaka 4 deklica in vsak 6 deček. Spolnim zlorabam otrok v realnem fizičnem prostoru pa so se s pojavom interneta in moderne tehnologije pridružile tudi druge oblike: izdelava, objava in posredovanje intimnih fotografij, izsiljevanje, navezovanje stikov z otroki prek družabnih omrežij … Kako splet spreminja problematiko spolnih zlorab otrok, zakaj so te še vedno skriti zločin? Kako ga preganjamo in kako dobro ali slabo poskrbimo za otroke žrtve spolnih dejanj? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom. Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: OmarMedinaFiklms (Pixabay)
Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom. Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: OmarMedinaFiklms (Pixabay)
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov. Pravzaprav se je v preteklosti vložilo že veliko energije za njegovo reševanje in omejevanje. Mnogo manj svetlobe gre zdaj neposredno v nebo, obcestne svetilke so danes dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se morda paradoksalno problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar deloma nedvomno pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor v najrazličnejše aplikacije. Toda po drugi strani je lahko njihov svetlobni spekter za živa bitja precej problematičen. Obenem se v v zadnjih letih javna razsvetljava vse hitreje širi tudi ven iz naselij. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes razsvetljen. Kot bi nas varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Če upoštevamo hitro upadanje števila žuželk, ptic in na sploh naglo zmanjševanje biotske pestrosti, ki smo mu danes priča, je močna nočna svetloba dodatni dejavnik, ki spodjeda naravno odpornost ekosistemov. A konec koncev umetna svetloba škoduje tudi nam, ki vendarle imamo – za razliko od živali – nekaj možnosti izbire, pa se vendarle težko umaknemo soju najrazličnejših zaslonov. Nekatere problematične vidike svetlobnega onesnaženja so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Damjana Rozman z ljubljanske medicinske fakultete, biologa dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja in dr. Klemen Koselj z Inštituta Max-Planck za Ornitologijo, dr. Marko Debeljak z Inštituta Jožef Stefan in Aleš Šubic.
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov. Pravzaprav se je v preteklosti vložilo že veliko energije za njegovo reševanje in omejevanje. Mnogo manj svetlobe gre zdaj neposredno v nebo, obcestne svetilke so danes dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se morda paradoksalno problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar deloma nedvomno pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor v najrazličnejše aplikacije. Toda po drugi strani je lahko njihov svetlobni spekter za živa bitja precej problematičen. Obenem se v v zadnjih letih javna razsvetljava vse hitreje širi tudi ven iz naselij. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes razsvetljen. Kot bi nas varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Če upoštevamo hitro upadanje števila žuželk, ptic in na sploh naglo zmanjševanje biotske pestrosti, ki smo mu danes priča, je močna nočna svetloba dodatni dejavnik, ki spodjeda naravno odpornost ekosistemov. A konec koncev umetna svetloba škoduje tudi nam, ki vendarle imamo – za razliko od živali – nekaj možnosti izbire, pa se vendarle težko umaknemo soju najrazličnejših zaslonov. Nekatere problematične vidike svetlobnega onesnaženja so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Damjana Rozman z ljubljanske medicinske fakultete, biologa dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja in dr. Klemen Koselj z Inštituta Max-Planck za Ornitologijo, dr. Marko Debeljak z Inštituta Jožef Stefan in Aleš Šubic.
Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc
Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)
Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)
Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.
Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.
Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.
Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.
Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay
O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay
4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.
4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)
Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)
Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo
Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo
Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila. Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay
Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila. Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay
Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay
Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay
Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič
Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič
Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?
Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?
Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay
Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay
V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc
V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc
Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay
Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay
Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay
Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay
Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo
Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo
Denar je sveta vladar, pravi star pregovor. In novice, ki jih spremljamo zadnjih 25 let, mu pritrjujejo. Vse več je namreč super-bogatih – od Berlusconija do Trumpa –, ki v razvitem svetu na sicer demokratičen način prevzemajo vajeti državne oblasti v svoje roke. Zakaj se ti bogataši ne zadovoljijo s prikritim oziroma neformalnim vplivom na politiko, temveč hočejo voditi sami? Zakaj jih navadni državljani pri tem podpiramo? Kakšne politike potem izvaja ta, nova oligarhija, ko oblast prevzame? So njihove poteze resnično v občo korist – ali pač služijo predvsem eliti? In kaj vse to dolgoročno pomeni za tisto staro maksimo, da oblast izvira iz ljudstva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili: politologinja dr. Danica Fink Hafner, zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, filozof dr. Igor Pribac in novinar Branko Soban. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: QuinceMedia (Pixabay)
Denar je sveta vladar, pravi star pregovor. In novice, ki jih spremljamo zadnjih 25 let, mu pritrjujejo. Vse več je namreč super-bogatih – od Berlusconija do Trumpa –, ki v razvitem svetu na sicer demokratičen način prevzemajo vajeti državne oblasti v svoje roke. Zakaj se ti bogataši ne zadovoljijo s prikritim oziroma neformalnim vplivom na politiko, temveč hočejo voditi sami? Zakaj jih navadni državljani pri tem podpiramo? Kakšne politike potem izvaja ta, nova oligarhija, ko oblast prevzame? So njihove poteze resnično v občo korist – ali pač služijo predvsem eliti? In kaj vse to dolgoročno pomeni za tisto staro maksimo, da oblast izvira iz ljudstva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili: politologinja dr. Danica Fink Hafner, zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, filozof dr. Igor Pribac in novinar Branko Soban. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: QuinceMedia (Pixabay)
Čeprav je v Sloveniji več visoko izobraženih žensk kot moških je njihov položaj v znanosti še vedno izrazito neenakopraven. Kot kažejo podatki Statističnega urada Slovenije je tudi položaj na trgu dela za ženske slabši, saj visoko izobražene ženske v povprečju še vedno zaslužijo približno 450 evrov manj bruto plače kot enako izobraženi moški. Več o tem s kakšnimi težavami in ovirami se srečujejo ženske v znanosti smo spregovorili s prof. dr. Mirjano Ule s fakultete za družbene vede, prof. dr. Andrejo Gomboc, predsednico Komisije za enake možnosti na področju znanosti in antropologinjo in sociologinjo dr. Renato Šribar.
Čeprav je v Sloveniji več visoko izobraženih žensk kot moških je njihov položaj v znanosti še vedno izrazito neenakopraven. Kot kažejo podatki Statističnega urada Slovenije je tudi položaj na trgu dela za ženske slabši, saj visoko izobražene ženske v povprečju še vedno zaslužijo približno 450 evrov manj bruto plače kot enako izobraženi moški. Več o tem s kakšnimi težavami in ovirami se srečujejo ženske v znanosti smo spregovorili s prof. dr. Mirjano Ule s fakultete za družbene vede, prof. dr. Andrejo Gomboc, predsednico Komisije za enake možnosti na področju znanosti in antropologinjo in sociologinjo dr. Renato Šribar.
Od industrijske revolucije naprej se ljudje obkrožamo z najrazličnejšimi napravami, brez katerih ne znamo več živeti. Dokler se ne začnejo kvariti, kar se običajno zgodi takoj po izteku garancije. Naprav pogosto ne moremo več sami popraviti, v iskanju ugodnega servisa pa hitro obupamo in se raje odločimo za nov nakup. To obremenjuje okolje in naše denarnice, zato Evropska komisija pripravlja nova pravila v okviru direktive Ecodesign, ki bo vključevala tudi »pravico do popravila«. Ta bo zahtevala od nekaterih proizvajalcev, da izdelujejo naprave z daljšo življenjsko dobo in jih je lažje popraviti. O pravici do popravila, ki naj bi vključevala televizorje, svetila in nekatero belo tehniko, ne pa tudi pametnih telefonov in računalnikov, v tokratni oddaji Intelekta, ki sta jo pripravili Erika Štular in Urška Henigman. foto: falconp4/pixabay
Od industrijske revolucije naprej se ljudje obkrožamo z najrazličnejšimi napravami, brez katerih ne znamo več živeti. Dokler se ne začnejo kvariti, kar se običajno zgodi takoj po izteku garancije. Naprav pogosto ne moremo več sami popraviti, v iskanju ugodnega servisa pa hitro obupamo in se raje odločimo za nov nakup. To obremenjuje okolje in naše denarnice, zato Evropska komisija pripravlja nova pravila v okviru direktive Ecodesign, ki bo vključevala tudi »pravico do popravila«. Ta bo zahtevala od nekaterih proizvajalcev, da izdelujejo naprave z daljšo življenjsko dobo in jih je lažje popraviti. O pravici do popravila, ki naj bi vključevala televizorje, svetila in nekatero belo tehniko, ne pa tudi pametnih telefonov in računalnikov, v tokratni oddaji Intelekta, ki sta jo pripravili Erika Štular in Urška Henigman. foto: falconp4/pixabay
Če se je sprva zdelo, da gre za znanstveno fantastiko, za daljno prihodnost, je zdaj vedno več dokazov, da se že dogaja tukaj in zdaj – kitajske oblasti so prejšnji teden potrdile, da je po dveh deklicah na poti še tretji gensko spremenjen otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Poskus kitajskega znanstvenika in dileme, ki jih odpira, smo postavili v središče tokratne oddaje Intelekta. Ali smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok? Kako bo tehnologija CRISPR spremenila ljudi in njihova življenja? Ali bo CRISPR priložnost za razvoj novih metod zdravljenja ali etično sporen postopek, ki bo ljudi razdvojil? Kje so meje dopustnega? Odgovarjajo raziskovalci in doktorji znanosti: Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani, Jernej Kovač s Pediatrične klinike, Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Kerttu/ Pixabay
Če se je sprva zdelo, da gre za znanstveno fantastiko, za daljno prihodnost, je zdaj vedno več dokazov, da se že dogaja tukaj in zdaj – kitajske oblasti so prejšnji teden potrdile, da je po dveh deklicah na poti še tretji gensko spremenjen otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Poskus kitajskega znanstvenika in dileme, ki jih odpira, smo postavili v središče tokratne oddaje Intelekta. Ali smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok? Kako bo tehnologija CRISPR spremenila ljudi in njihova življenja? Ali bo CRISPR priložnost za razvoj novih metod zdravljenja ali etično sporen postopek, ki bo ljudi razdvojil? Kje so meje dopustnega? Odgovarjajo raziskovalci in doktorji znanosti: Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani, Jernej Kovač s Pediatrične klinike, Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Kerttu/ Pixabay
Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski Uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratni, evropsko obarvani Intelekti. Pri iskanju odgovorov sta nam pomagala gosta pred mikrofonom, politologa in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: dr. Danica Fink Hafner in dr. Boštjan Udovič. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Etereuti (Pixabay)
Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski Uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratni, evropsko obarvani Intelekti. Pri iskanju odgovorov sta nam pomagala gosta pred mikrofonom, politologa in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: dr. Danica Fink Hafner in dr. Boštjan Udovič. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Etereuti (Pixabay)
Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki, umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk. V tokratni Intelekti smo spregovorili o vlogi in pomenu njenega dela tako za pretekle kot sedanje generacije. Kritično smo pretresali tudi vprašanja o tem, kje smo kot družba 100 let po njeni smrti. Naše sogovornice so bile zgodovinarka dr. Manca G. Renko, sociologinja dr. Tanja Rener in sociologinja ter antropologinja mag. Nika Kovač.
Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki, umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk. V tokratni Intelekti smo spregovorili o vlogi in pomenu njenega dela tako za pretekle kot sedanje generacije. Kritično smo pretresali tudi vprašanja o tem, kje smo kot družba 100 let po njeni smrti. Naše sogovornice so bile zgodovinarka dr. Manca G. Renko, sociologinja dr. Tanja Rener in sociologinja ter antropologinja mag. Nika Kovač.
Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Televizijske serije v minulih letih beležijo izjemno gledanost in kritiške pohvale, med drugim tudi zato, ker nastajajo po izvrstnih literarnih predlogah. Igri prestolov, Deklini zgodbi in Velikim malim lažem, če naštejemo le nekatere, se zdaj pričakovano pridružuje Moja genialna prijateljica skrivnostne pisateljice, ki objavlja pod psevdonimom Elena Ferrante. Neapeljska tetralogija je knjižna uspešnica, ki ima oboževalce po vsem svetu, tudi pri nas, čeprav na prevod zadnje knjige iz cikla še čakamo. Zakaj je zgodba o 60 letnem prijateljstvu med dvema Italijankama tako privlačna? O »Ferrantemaniji« več v prvi letošnji Intelekti, ki sta jo pripravila Janko Petrovec in Urška Henigman. foto: Cankarjeva založba
Televizijske serije v minulih letih beležijo izjemno gledanost in kritiške pohvale, med drugim tudi zato, ker nastajajo po izvrstnih literarnih predlogah. Igri prestolov, Deklini zgodbi in Velikim malim lažem, če naštejemo le nekatere, se zdaj pričakovano pridružuje Moja genialna prijateljica skrivnostne pisateljice, ki objavlja pod psevdonimom Elena Ferrante. Neapeljska tetralogija je knjižna uspešnica, ki ima oboževalce po vsem svetu, tudi pri nas, čeprav na prevod zadnje knjige iz cikla še čakamo. Zakaj je zgodba o 60 letnem prijateljstvu med dvema Italijankama tako privlačna? O »Ferrantemaniji« več v prvi letošnji Intelekti, ki sta jo pripravila Janko Petrovec in Urška Henigman. foto: Cankarjeva založba
December, mesec prazničnih nakupov, mu pravijo nekateri, predvsem trgovci, ki nas nenehno prepričujejo, da si lahko občutek sreče in zadovoljstva preprosto kupimo. Ob tem pa v svojih domovih kopičimo vse več stvari, ki jih ne potrebujemo in ustvarjamo nepredstavljive količine smeti. Kako zavrniti potrošništvo, kako preseči miselnost, da več kot imaš, več veljaš, bomo govorili v Intelekti. Naše sogovornice bodo psihologinja dr. Ana Arzenšek s fakultete za management, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živa Lopatič iz zadruge Buna in Živa Kavka Gobbo iz društva Focus.
December, mesec prazničnih nakupov, mu pravijo nekateri, predvsem trgovci, ki nas nenehno prepričujejo, da si lahko občutek sreče in zadovoljstva preprosto kupimo. Ob tem pa v svojih domovih kopičimo vse več stvari, ki jih ne potrebujemo in ustvarjamo nepredstavljive količine smeti. Kako zavrniti potrošništvo, kako preseči miselnost, da več kot imaš, več veljaš, bomo govorili v Intelekti. Naše sogovornice bodo psihologinja dr. Ana Arzenšek s fakultete za management, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živa Lopatič iz zadruge Buna in Živa Kavka Gobbo iz društva Focus.
Dejstvo je, da je delovanje Evropske unije v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi v posameznih državah. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo ena izmed njih. V tokratni Intelekti zato vse od A do Ž o evropskem proračunu, razdeljevanju denarja in slovenskih prejemkih in izdatkih …
Dejstvo je, da je delovanje Evropske unije v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi v posameznih državah. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo ena izmed njih. V tokratni Intelekti zato vse od A do Ž o evropskem proračunu, razdeljevanju denarja in slovenskih prejemkih in izdatkih …
Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)
Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)
Naslov tokratne oddaje je sposojen s plakata, ki te dni na ulicah slovenskih krajev opozarja na nasilje nad ženskami, ki ga je v naši družbi še vedno veliko. To sporoča tudi razstava v Galeriji Kresija v Ljubljani, z naslovom "Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat.« Močno sporočilo, s katerim Društvo SOS telefon obeležuje letošnje Svetovne dni delovanja proti nasilju nad ženskami, ki potekajo od 25-ega novembra do 10-ega decembra. Vendar nasilje niso le posamezne tragične zgodbe, gre za širši družbeni problem. Kako ga rešiti? O nasilju v naši družbi bomo govorili v tokratni Intelekti. foto: pixabay
Naslov tokratne oddaje je sposojen s plakata, ki te dni na ulicah slovenskih krajev opozarja na nasilje nad ženskami, ki ga je v naši družbi še vedno veliko. To sporoča tudi razstava v Galeriji Kresija v Ljubljani, z naslovom "Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat.« Močno sporočilo, s katerim Društvo SOS telefon obeležuje letošnje Svetovne dni delovanja proti nasilju nad ženskami, ki potekajo od 25-ega novembra do 10-ega decembra. Vendar nasilje niso le posamezne tragične zgodbe, gre za širši družbeni problem. Kako ga rešiti? O nasilju v naši družbi bomo govorili v tokratni Intelekti. foto: pixabay
Umetna inteligenca je danes že vseprisotna tehnologija. Usmerja naše gibanje po spletu, izbira najboljše kandidate za delovna mesta, trguje na borzi, ugotavlja, kdo je najverjetneje zločinec. Zdi se, kot da ji prepuščamo odločitve, ki so bile nekdaj v domeni človeka. Nič presenetljivo zato ni, da umetna inteligenca danes v ljudeh zbuja zelo močna čustva in odzive. Pogosta so apokaliptična svarila, da drvimo v družbo totalnega nadzora, v kateri bodo svobodne odločitve posameznika stvar preteklosti. Vsekakor se že danes kaže, da lahko uporaba umetne inteligenc