Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ameriški pesnik in pisatelj Richard Brautigan, rojen leta 1935 v Tacomi, se je v literarno zgodovino vpisal kot pripadnik protikulturnega gibanja šestdesetih let preteklega stoletja. A že po letu 1972 se je umaknil iz javnega življenja in se preselil v odmaknjen predel Bolinasa v Kaliforniji, kjer je leta 1984, star 49 let, storil samomor. Čeprav je bil za časa življenje bolj znan po svojih proznih delih, s katerimi je požel mednarodno slavo, je svojo literarno pot začel kot pesnik. Objavil je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratkih zgodb in deset romanov. Njegov svojevrsten otožni humor, nadrealistični domišljijski preskoki, skoraj otroška naivnost in igrivost v celoti prežemajo vsa njegova dela, tako prozo kot poezijo. Objavljamo nekaj njegovih pesmi iz zbirke Rommel se pelje globoko v Egipt (1970). Prevajalec Tone Škrjanec, interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2024.
Ameriški pesnik in pisatelj Richard Brautigan, rojen leta 1935 v Tacomi, se je v literarno zgodovino vpisal kot pripadnik protikulturnega gibanja šestdesetih let preteklega stoletja. A že po letu 1972 se je umaknil iz javnega življenja in se preselil v odmaknjen predel Bolinasa v Kaliforniji, kjer je leta 1984, star 49 let, storil samomor. Čeprav je bil za časa življenje bolj znan po svojih proznih delih, s katerimi je požel mednarodno slavo, je svojo literarno pot začel kot pesnik. Objavil je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratkih zgodb in deset romanov. Njegov svojevrsten otožni humor, nadrealistični domišljijski preskoki, skoraj otroška naivnost in igrivost v celoti prežemajo vsa njegova dela, tako prozo kot poezijo. Objavljamo nekaj njegovih pesmi iz zbirke Rommel se pelje globoko v Egipt (1970). Prevajalec Tone Škrjanec, interpret Matej Puc, režiser Klemen Markovčič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Urban Gruden, urednik oddaje Gregor Podlogar, leto nastanka 2024.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.
Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.
Na začetku aprila je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodila pesnica Ada Škerl. Prvo pesniško zbirko, Senca v srcu, je objavila leta 1949. S čustvenostjo in lirizmom, ki sta prežemala njeno poezijo, je prehitevala čas tedaj zapovedanega socialističnega realizma. Odziv kritike ji zato ni bil naklonjen in verjetno se je prav zato pesnica umaknila z literarne scene in objavljala le poredko v revijah. Druga zbirka, Obledeli pasteli, je izšla leta 1965, tretja, Temna tišina, pa leta 1992. Potrdila se je kot mojstrica verzne oblike, v katero je ujela odziv subjekta na dogajanje v sebi in okolici. Pred petimi leti so v zbirki Kondor Mladinske knjige izšle njene zbrane pesmi z naslovom Speči metulji.
Radi rečemo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. "Moji IVF-otroci" je zgodba, ki ima v nekem obdobju več padcev, a se konča z velikim vzponom, srečo, pravzaprav dvema. Marija Martinčič Bauman pred bralci razkrije svojo pot do zanositve in srečne nosečnosti ter poroda. Z mislijo o neplodnosti se ni sprijaznila. Pot je bila dolga kar osem let, a danes nam pripoveduje, kakšen čudež je rojstvo. Marijo Martinčič Bauman je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Radi rečemo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. "Moji IVF-otroci" je zgodba, ki ima v nekem obdobju več padcev, a se konča z velikim vzponom, srečo, pravzaprav dvema. Marija Martinčič Bauman pred bralci razkrije svojo pot do zanositve in srečne nosečnosti ter poroda. Z mislijo o neplodnosti se ni sprijaznila. Pot je bila dolga kar osem let, a danes nam pripoveduje, kakšen čudež je rojstvo. Marijo Martinčič Bauman je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Aleksander Golja Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja. To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme. V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste. Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij. Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima. Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda? To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo? Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.
Hobi Ane Remškar Šket – izdelovanje pustnih kostumov – je pred 40 leti postal posel. Zdaj ji že nekaj let pod imenom Originalni pustni kostumi pomaga hči Kim Remškar. Kdaj se začne risanje krojev in kateri liki so danes najbolj priljubljeni?
Hobi Ane Remškar Šket – izdelovanje pustnih kostumov – je pred 40 leti postal posel. Zdaj ji že nekaj let pod imenom Originalni pustni kostumi pomaga hči Kim Remškar. Kdaj se začne risanje krojev in kateri liki so danes najbolj priljubljeni?
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«
Nam grozi razpad družinske medicine? Če ne bo takojšnih sprememb in ukrepov, je tak scenarij možen, opozarja stroka. Nove paciente sprejema samo še desetina družinskih zdravnikov, interesa za tovrstno izobrazbo ni, v zadnjih desetih letih je ostalo nezasedenih kar 400 specializacij. Tisti, ki so, opozarjajo, da so preobremenjeni, predvsem pa, da so bolj administratorji kot zdravniki. Nova vlada obljublja takojšnje ukrepanje. Kakšni ukrepi so predvideni, katere bi potrebovali, predvsem pa, kdaj bomo čutili spremembe tako zdravniki kot pacienti, o vsem tem v današnjem studiu ob 17h s predstavniki družinske medicine in kandidatom za zdravstvenega ministra Danijelom Bešičem Loredanom. Gostje: - Danijel Bešič Loredan, kandidat za ministra za zdravje, - Aleksander Stepanovič, predsednik Združenja družinskih zdravnikov, - Danica Rotar Pavlič, profesorica na Medicinski fakulteti in specialistka družinske m medicine, - Nina Pokorn, specialistka družinske medicine, Zdravstveni dom Zagorje.
Nam grozi razpad družinske medicine? Če ne bo takojšnih sprememb in ukrepov, je tak scenarij možen, opozarja stroka. Nove paciente sprejema samo še desetina družinskih zdravnikov, interesa za tovrstno izobrazbo ni, v zadnjih desetih letih je ostalo nezasedenih kar 400 specializacij. Tisti, ki so, opozarjajo, da so preobremenjeni, predvsem pa, da so bolj administratorji kot zdravniki. Nova vlada obljublja takojšnje ukrepanje. Kakšni ukrepi so predvideni, katere bi potrebovali, predvsem pa, kdaj bomo čutili spremembe tako zdravniki kot pacienti, o vsem tem v današnjem studiu ob 17h s predstavniki družinske medicine in kandidatom za zdravstvenega ministra Danijelom Bešičem Loredanom. Gostje: - Danijel Bešič Loredan, kandidat za ministra za zdravje, - Aleksander Stepanovič, predsednik Združenja družinskih zdravnikov, - Danica Rotar Pavlič, profesorica na Medicinski fakulteti in specialistka družinske m medicine, - Nina Pokorn, specialistka družinske medicine, Zdravstveni dom Zagorje.
Lokalnega junaka smo tokrat poiskali na Gorjancih, kjer oskrbnik Blaž Mrhar z bratom skrbi, da se gostje Planinskega doma pri Gospodični spočijejo in okrepčajo z divjačinskim golažem v kruhovi skodelici. Ta jed je posebnost, ki jo pri Gospodični ponujajo že 30 let. Za dom namreč družina Mrhar skrbi že od leta 1977!
Lokalnega junaka smo tokrat poiskali na Gorjancih, kjer oskrbnik Blaž Mrhar z bratom skrbi, da se gostje Planinskega doma pri Gospodični spočijejo in okrepčajo z divjačinskim golažem v kruhovi skodelici. Ta jed je posebnost, ki jo pri Gospodični ponujajo že 30 let. Za dom namreč družina Mrhar skrbi že od leta 1977!
Pri naši hišni Založbi kakovostnih programov je izšla zgoščenka z naslovom Obarvana, na kateri smo poiskali tokratno Pesem tedna RA KP. O tokratni izbranki z naslovom "Ne vem, če veš ..." se bo Armando Šturman pogovarjal z interpretko, priljubljeno prisrčno in izvrstno jazz pevko, Mio Žnidarič
Pri naši hišni Založbi kakovostnih programov je izšla zgoščenka z naslovom Obarvana, na kateri smo poiskali tokratno Pesem tedna RA KP. O tokratni izbranki z naslovom "Ne vem, če veš ..." se bo Armando Šturman pogovarjal z interpretko, priljubljeno prisrčno in izvrstno jazz pevko, Mio Žnidarič
Fina Isolana je zgodba družine Kolman iz Izole, že dobrih sedem let. Majhen, okusno opremljen prostor sredi starega mestnega jedra Izole je hkrati trgovinica, prostor za pokušino, a tudi delavnica, v kateri Mitja in Sanja Kolman pripravljata in polnita izvirne solne, sladkorne in čajne mešanice. Zanimivo družinsko zgodbo predstavlja Nataša Benčič.
Fina Isolana je zgodba družine Kolman iz Izole, že dobrih sedem let. Majhen, okusno opremljen prostor sredi starega mestnega jedra Izole je hkrati trgovinica, prostor za pokušino, a tudi delavnica, v kateri Mitja in Sanja Kolman pripravljata in polnita izvirne solne, sladkorne in čajne mešanice. Zanimivo družinsko zgodbo predstavlja Nataša Benčič.
Vabimo vas, da se za hip vrnete v svoja otroška leta, ko ste se po šoli s prijatelji igrali razne igre. Katera se vam je prikazala takoj? Morda gnilo jajce, zemljo krast, ristanc? Če ste ob tem postali nekoliko nostalgični, bo tokratna oddaja o rekreaciji pravšnja za vas. V četrti oddaji znova odkrivamo ljudske igre, ki smo se jih igrali v otroštvu, pa jih danes mnogi otroci sploh ne poznajo več. Poleg tega strokovnjakinji svetujeta, kako se postopno vrniti v aktivno športno življenje po prebolelem Covidu ter kakšna prehrana je v kombinaciji s športom najbolj primerna za otroke.
Vabimo vas, da se za hip vrnete v svoja otroška leta, ko ste se po šoli s prijatelji igrali razne igre. Katera se vam je prikazala takoj? Morda gnilo jajce, zemljo krast, ristanc? Če ste ob tem postali nekoliko nostalgični, bo tokratna oddaja o rekreaciji pravšnja za vas. V četrti oddaji znova odkrivamo ljudske igre, ki smo se jih igrali v otroštvu, pa jih danes mnogi otroci sploh ne poznajo več. Poleg tega strokovnjakinji svetujeta, kako se postopno vrniti v aktivno športno življenje po prebolelem Covidu ter kakšna prehrana je v kombinaciji s športom najbolj primerna za otroke.
V tretji oddaji o družinski rekreaciji se bomo zapeljali s kolesi. Gostili bomo družino Podlipnik, avtorja družinskega kolesarskega vodnika Simona Demšarja in urednika revije Bicikel Boštjana Sveteta. Doktorica Zarja Muršič pa bo razložila, kdaj nekaj dobrega in koristnega postane naša navada.
V tretji oddaji o družinski rekreaciji se bomo zapeljali s kolesi. Gostili bomo družino Podlipnik, avtorja družinskega kolesarskega vodnika Simona Demšarja in urednika revije Bicikel Boštjana Sveteta. Doktorica Zarja Muršič pa bo razložila, kdaj nekaj dobrega in koristnega postane naša navada.
V drugi oddaji družinske rekreacije smo odšli v hribe. Urška in Andrej Stritar, avtorja vodnika Z otroki v hribe, sta dala nekaj praktičnih napotkov za družinske izlete, alpinist Viki Grošelj pa je, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pripravil krožno pot od Ljubljane do Triglava in nazaj. Doktorica Petra Zupet z Inštituta za medicino in šport nam je razložila še, zakaj je vsakodnevno gibanje tako pomembno.
V drugi oddaji družinske rekreacije smo odšli v hribe. Urška in Andrej Stritar, avtorja vodnika Z otroki v hribe, sta dala nekaj praktičnih napotkov za družinske izlete, alpinist Viki Grošelj pa je, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pripravil krožno pot od Ljubljane do Triglava in nazaj. Doktorica Petra Zupet z Inštituta za medicino in šport nam je razložila še, zakaj je vsakodnevno gibanje tako pomembno.
Gost je nekdanji alpsko smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Gost je nekdanji alpsko smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Gost je nekdanji alpski smučar Bode Miller. V tekmovalni svet smučanja je vnesel veliko drznosti, tudi danes pa brez dlake na jeziku govori o težavah, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki. V oddaji tudi o spominih na uspešno kariero, izzivih, ki jih v alpsko smučanje prinašajo podnebne spremembe in o svoji največji ljubezni – družini.
Ob današnjem svetovnem dnevu knjige se bomo skupaj s tretješolci iz ljubljanske Osnovne šole Prule potopili v svet knjižnih junakov in se igrali z besedami. Iva, Katarina, Timotej, Tadej in Lev Janez se radi potopijo v svet knjig, morajo pa biti zanimive! Ob 100. obletnici rojstva Ele Peroci in ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, pa so v Mestni knjižnici Ljubljana, v Pionirski, že tradicionalno zasnovali bralnospodbujevalno akcijo, ki tokrat nosi naslov Prisedite k moji mizici in jo povezali z letošnjo poslanico Zgodbe so krila, ki te vsak dan ponesejo kvišku. V sklopu akcije, ki traja vse do prazničnega decembra, je razpisan tudi literarni in likovni natečaj.
Ob današnjem svetovnem dnevu knjige se bomo skupaj s tretješolci iz ljubljanske Osnovne šole Prule potopili v svet knjižnih junakov in se igrali z besedami. Iva, Katarina, Timotej, Tadej in Lev Janez se radi potopijo v svet knjig, morajo pa biti zanimive! Ob 100. obletnici rojstva Ele Peroci in ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, pa so v Mestni knjižnici Ljubljana, v Pionirski, že tradicionalno zasnovali bralnospodbujevalno akcijo, ki tokrat nosi naslov Prisedite k moji mizici in jo povezali z letošnjo poslanico Zgodbe so krila, ki te vsak dan ponesejo kvišku. V sklopu akcije, ki traja vse do prazničnega decembra, je razpisan tudi literarni in likovni natečaj.
Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.
Dogodivščine male pošasti Mici iz 2.a. Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Majda Koren. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.
V novi seriji oddaj o rekreaciji se bomo posvetili vadbi v družinskem krogu. Kaj torej lahko počnemo in s tem ohranjamo svojo splošno kondicijo. Ker je vadba na prostem dovoljena in s strani stroke tudi priporočena, bo v naslednjih štirih oddajah vse skupaj v glavnem potekalo na prostem. V prvi oddaji smo odšli na disk golf in preskakovali kolebnico.
V novi seriji oddaj o rekreaciji se bomo posvetili vadbi v družinskem krogu. Kaj torej lahko počnemo in s tem ohranjamo svojo splošno kondicijo. Ker je vadba na prostem dovoljena in s strani stroke tudi priporočena, bo v naslednjih štirih oddajah vse skupaj v glavnem potekalo na prostem. V prvi oddaji smo odšli na disk golf in preskakovali kolebnico.
Temi tokratne oddaje sta: gledališka kriminalna nadaljevanka Vranja vrata, ki bo občinstvo nagovarjala z odra Mestnega gledališča ljubljanskega, in festival avstrijskega filma Diagonala. Govorili pa bomo tudi o šestem koncertu Modrega abonmaja Slovenske filharmonije ter petem koncertu cikla komornih koncertov Carpe Artem.
Temi tokratne oddaje sta: gledališka kriminalna nadaljevanka Vranja vrata, ki bo občinstvo nagovarjala z odra Mestnega gledališča ljubljanskega, in festival avstrijskega filma Diagonala. Govorili pa bomo tudi o šestem koncertu Modrega abonmaja Slovenske filharmonije ter petem koncertu cikla komornih koncertov Carpe Artem.
Znanje o ugodnih in prijetnih dražljajih pride še posebej prav v starosti.
Znanje o ugodnih in prijetnih dražljajih pride še posebej prav v starosti.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni je natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, v katerem so lahko sodelovali starejši od 60 let. Od aprila do septembra so na natečaj prihajale kratke zgodbe, v katerih so avtorji obujali spomine na tiste dni pred mnogimi leti, ko so poleg znanja v šoli nabirali tudi lepe spomine iz mladih dni. Gostja tokratne oddaje je prvonagrajenka natečaja gospa Slavica Remškar.
Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni je natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, v katerem so lahko sodelovali starejši od 60 let. Od aprila do septembra so na natečaj prihajale kratke zgodbe, v katerih so avtorji obujali spomine na tiste dni pred mnogimi leti, ko so poleg znanja v šoli nabirali tudi lepe spomine iz mladih dni. Gostja tokratne oddaje je prvonagrajenka natečaja gospa Slavica Remškar.
Januarja 2013 je nesreča prazne gondole zaustavila žičnico na Kanin. Po črnih oblakih, ki so vedrili nad goro dobri dve leti in pol, je občina Bovec prevzela Kanin v svoje roke in poiskala izvajalca popravil. Začele so se obljube o začetku obratovanja. Seznam datumov je dolg, zadnja obljuba objavljena na spletni strani – če bo sneg, bo smučišče odprto 1. decembra letos.
Januarja 2013 je nesreča prazne gondole zaustavila žičnico na Kanin. Po črnih oblakih, ki so vedrili nad goro dobri dve leti in pol, je občina Bovec prevzela Kanin v svoje roke in poiskala izvajalca popravil. Začele so se obljube o začetku obratovanja. Seznam datumov je dolg, zadnja obljuba objavljena na spletni strani – če bo sneg, bo smučišče odprto 1. decembra letos.
Mineva 30 let od prihoda prvih pregnank in pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo. V Mariboru smo se srečali s petimi ženskami, ki so zapustile dom pred polnoletnostjo. Njihove izkušnje so bile različne; kot otroke jih je med drugim najbolj bolelo izključevanje in tudi danes ne morejo zadržati solz. Srečujejo se v okviru mariborskega Društva bosanski dijamant, mi pa smo pripravili kolaž zelo osebnih zgodb. Njegov namen je spodbuditi razmislek o naših ravnanjih in našem odnosu do vseh tistih, ki so na različnih koncih sveta vsak dan prisiljeni zapuščati svoje domove.
Mineva 30 let od prihoda prvih pregnank in pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo. V Mariboru smo se srečali s petimi ženskami, ki so zapustile dom pred polnoletnostjo. Njihove izkušnje so bile različne; kot otroke jih je med drugim najbolj bolelo izključevanje in tudi danes ne morejo zadržati solz. Srečujejo se v okviru mariborskega Društva bosanski dijamant, mi pa smo pripravili kolaž zelo osebnih zgodb. Njegov namen je spodbuditi razmislek o naših ravnanjih in našem odnosu do vseh tistih, ki so na različnih koncih sveta vsak dan prisiljeni zapuščati svoje domove.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost in za delo službenih in reševalnih psov, za agiliti in ubogljivost, gospod Zidar ima zares veliko izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno, ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. V pogovoru z Lucijo Fatur, poslušali boste ponovitev oddaje, sta zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo. Poleg tega Kinološka zveza Slovenije letos praznuje sto let.
V imenu ljudstva je naslov nadaljevanke, ki je v dveh nizih pred ekrane TV Slovenija privabila res veliko gledalcev, saj je našla navdih v resničnem življenju. V prvem delu se loteva malverzacij v gradbenem lobiju, v drugem pa v zdravstveno farmacevtskem. Pod režijo se podpisuje Vojko Anzeljc, ki ga poznamo tudi kot režiserja in soscenarista Ene žlahtne štorije in mnogih drugih nadaljevank. Na obisk v studio ga je povabila Nataša Benčič.
V imenu ljudstva je naslov nadaljevanke, ki je v dveh nizih pred ekrane TV Slovenija privabila res veliko gledalcev, saj je našla navdih v resničnem življenju. V prvem delu se loteva malverzacij v gradbenem lobiju, v drugem pa v zdravstveno farmacevtskem. Pod režijo se podpisuje Vojko Anzeljc, ki ga poznamo tudi kot režiserja in soscenarista Ene žlahtne štorije in mnogih drugih nadaljevank. Na obisk v studio ga je povabila Nataša Benčič.
V naslednjih minutah bomo govorili o knjigi intervjujev Darke Zvonar Predan z Borisom Pahorjem, ki je nastajala več let. Predstavili bomo tudi tudi monografijo o vlogi filma pri dokumentiranju in predstavljanju nesnovne kulturne dediščine ter razstavo slik Franca Mesariča v Murski Soboti. Na fotofografiji: Detajl z naslovnice knjige Najini pogovori: Boris Pahor (Darka Zvonar Predan, 2018).
V naslednjih minutah bomo govorili o knjigi intervjujev Darke Zvonar Predan z Borisom Pahorjem, ki je nastajala več let. Predstavili bomo tudi tudi monografijo o vlogi filma pri dokumentiranju in predstavljanju nesnovne kulturne dediščine ter razstavo slik Franca Mesariča v Murski Soboti. Na fotofografiji: Detajl z naslovnice knjige Najini pogovori: Boris Pahor (Darka Zvonar Predan, 2018).
"Danes se komunicira blagovno znamko, ki naj bi v nekem času postala prijatelj od tistega, ki jo kupuje. In prijatelji se tikamo. Ker smo si tako blizu, da si zaupamo," pravi marketinški strokovnjak dr. Andrej Pompe. Dodaja, da moramo poznati tistega, ki ga nagovarjamo in presoditi, ali bi si želel, da ga vikamo ali tikamo. V času, ko se oddaljujemo, a si hkrati želimo biti čim bližje, razmišljamo o ogovarjanju v oglasih, na radijskih in televizijskih postajah ter na spletu.
"Danes se komunicira blagovno znamko, ki naj bi v nekem času postala prijatelj od tistega, ki jo kupuje. In prijatelji se tikamo. Ker smo si tako blizu, da si zaupamo," pravi marketinški strokovnjak dr. Andrej Pompe. Dodaja, da moramo poznati tistega, ki ga nagovarjamo in presoditi, ali bi si želel, da ga vikamo ali tikamo. V času, ko se oddaljujemo, a si hkrati želimo biti čim bližje, razmišljamo o ogovarjanju v oglasih, na radijskih in televizijskih postajah ter na spletu.
Ob spodbudni gospodarski rasti, o kateri poslušamo že več kot eno leto, zlahka pozabimo na srednje velika ali manjša družinska podjetja, ki si prizadevajo iz dneva v dan. Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot petina podjetij v družinski lasti? A le redka preživijo tri rodove. Zato vam v poslušanje znova ponujamo pogovor o delovanju, preživetju, inoviranju takšnih podjetij in razmerjih v družini.
Ob spodbudni gospodarski rasti, o kateri poslušamo že več kot eno leto, zlahka pozabimo na srednje velika ali manjša družinska podjetja, ki si prizadevajo iz dneva v dan. Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot petina podjetij v družinski lasti? A le redka preživijo tri rodove. Zato vam v poslušanje znova ponujamo pogovor o delovanju, preživetju, inoviranju takšnih podjetij in razmerjih v družini.
Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami.
Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami.
Elektro pop duo predstavlja skladbo Najini koraki.
Elektro pop duo predstavlja skladbo Najini koraki.
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Evropa je celina družinskih podjetij, tudi takšnih z več sto milijardami prihodkov. Družinska podjetja, lahko so delniške družbe ali d.o.o-ji, prevladujejo tudi pri nas. Kar 83 odstotkov slovenskih podjetij je v družinski lasti, a le slaba tretjina jih uspešno posluje v drugi generaciji. Kako poteka prenos vodstva in znanj s staršev na otroke? Se je pri nas že zamenjala generacija direktorjev? Kako družinska podjetja vodijo proces inovacije? Kaj je ključno za njihov uspeh in prodor na tuje trge? V Studiu ob 17-ih bodo o tem spregovorile ženske, naslednice uspešnih podjetij Roto, Varis in Krepko.
Evropa je celina družinskih podjetij, tudi takšnih z več sto milijardami prihodkov. Družinska podjetja, lahko so delniške družbe ali d.o.o-ji, prevladujejo tudi pri nas. Kar 83 odstotkov slovenskih podjetij je v družinski lasti, a le slaba tretjina jih uspešno posluje v drugi generaciji. Kako poteka prenos vodstva in znanj s staršev na otroke? Se je pri nas že zamenjala generacija direktorjev? Kako družinska podjetja vodijo proces inovacije? Kaj je ključno za njihov uspeh in prodor na tuje trge? V Studiu ob 17-ih bodo o tem spregovorile ženske, naslednice uspešnih podjetij Roto, Varis in Krepko.
Predstavili smo dokumentarno-esejistično delo pesnika in publicista Petra Kolška, Reci tvoji roki, da jo poljubljam. Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Predstavili smo dokumentarno-esejistično delo pesnika in publicista Petra Kolška, Reci tvoji roki, da jo poljubljam. Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Beckomberga je ime psihiatrične bolnišnice v okolici Stockholma, kjer se zdravi oče glavne pripovedovalke Jackie. To je roman, ki ponuja veliko možnosti za razmišljanje, tudi o samem sebi, pravi profesorica slovenščine in avtorica spletne strani Gospodična knjiga Nina Prešern.
Beckomberga je ime psihiatrične bolnišnice v okolici Stockholma, kjer se zdravi oče glavne pripovedovalke Jackie. To je roman, ki ponuja veliko možnosti za razmišljanje, tudi o samem sebi, pravi profesorica slovenščine in avtorica spletne strani Gospodična knjiga Nina Prešern.
Družinsko podjetništvo v Sloveniji prispeva kar 67 odstotkov dodane vrednosti vseh slovenskih podjetij, zato je odgovor, kaj žene slovensko gospodarstvo, jasen – družinska podjetja. Ta podjetja so največkrat v lasti družine, najsi bodo to majhna podjetja mam, očetov ali otrok. Po navadi imajo manj kot petdeset zaposlenih, nekatera pa so z uspehi že prerasla tovrstne okvire in postala velika mednarodna podjetja, ki so vodilna v svojem sektorju.
Družinsko podjetništvo v Sloveniji prispeva kar 67 odstotkov dodane vrednosti vseh slovenskih podjetij, zato je odgovor, kaj žene slovensko gospodarstvo, jasen – družinska podjetja. Ta podjetja so največkrat v lasti družine, najsi bodo to majhna podjetja mam, očetov ali otrok. Po navadi imajo manj kot petdeset zaposlenih, nekatera pa so z uspehi že prerasla tovrstne okvire in postala velika mednarodna podjetja, ki so vodilna v svojem sektorju.
Po podatkih Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) je v Sloveniji 83 odstotkov družinskih podjetij, dve tretjini pa pri prenosu na mlajšo generacijo propade. Kaj bi lahko naredili za to, da bi bil prenos na naslednike bolj uspešen? Kako so oz. bodo prehod izpeljali v dveh uspešnih slovenskih podjetjih: vrhniškem Siliku in lendavskem Varisu?
Po podatkih Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) je v Sloveniji 83 odstotkov družinskih podjetij, dve tretjini pa pri prenosu na mlajšo generacijo propade. Kaj bi lahko naredili za to, da bi bil prenos na naslednike bolj uspešen? Kako so oz. bodo prehod izpeljali v dveh uspešnih slovenskih podjetjih: vrhniškem Siliku in lendavskem Varisu?
Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.
Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Gorenjska slovi po štrukljih, čeprav so vseslovenska jed
Gorenjska slovi po štrukljih, čeprav so vseslovenska jed
Postavitev družine je terapevtska metoda, ki temelji na tem, da je uspešna šele takrat, ko je posameznik v slogi in soglasju s svojimi starši. Ko prizna in sprejme starše in ko od njih z vso ljubeznijo vzame življenje, je potem tudi kot posameznik najbolje pripravljen na vse, kar ga čaka v življenju, saj ima korenine, ki mu dajejo moč. To je najpomembnejše načelo brezpogojne ljubezni do staršev. Utemeljitelj oziroma začetnik metode postavitve družine je nemški duhovnik, filozof in psihoterapevt Bert Hellinger (1925-2019), ki je svojo življenjsko zgodbo (dvajset let je kot misijonar preživel tudi med Zuluji v Afriki), kompleksno znanje in izkušnje združil v povsem svojstveno metodo, ki jo težko zapremo v katerikoli predal psihoterapevtskih praks, saj v marsičem presega spoznanja in okvire današnje znanosti. V Slovenijo je metodo postavitve družine leta 2002 pripeljal Hellingerjev učenec in sodelavec Matej Škufca. Postavil ji je temelje pri nas in hkrati razvil svoj edinstven način dela v podjetju Korenine in krila. Je tudi ustanovitelj 1. Inštituta za fenomenološke terapije v Sloveniji. Pridružite se Mateju Škufca in voditeljici Liani Buršič v nocojšnjem pogovoru, ki se bo dotikal naših korenin. Tam smo vsi najbolj občutljivi in ranjeni, a imamo hkrati ravno pri koreninah največ možnosti za celjenje in (od)rešitev.
Postavitev družine je terapevtska metoda, ki temelji na tem, da je uspešna šele takrat, ko je posameznik v slogi in soglasju s svojimi starši. Ko prizna in sprejme starše in ko od njih z vso ljubeznijo vzame življenje, je potem tudi kot posameznik najbolje pripravljen na vse, kar ga čaka v življenju, saj ima korenine, ki mu dajejo moč. To je najpomembnejše načelo brezpogojne ljubezni do staršev. Utemeljitelj oziroma začetnik metode postavitve družine je nemški duhovnik, filozof in psihoterapevt Bert Hellinger (1925-2019), ki je svojo življenjsko zgodbo (dvajset let je kot misijonar preživel tudi med Zuluji v Afriki), kompleksno znanje in izkušnje združil v povsem svojstveno metodo, ki jo težko zapremo v katerikoli predal psihoterapevtskih praks, saj v marsičem presega spoznanja in okvire današnje znanosti. V Slovenijo je metodo postavitve družine leta 2002 pripeljal Hellingerjev učenec in sodelavec Matej Škufca. Postavil ji je temelje pri nas in hkrati razvil svoj edinstven način dela v podjetju Korenine in krila. Je tudi ustanovitelj 1. Inštituta za fenomenološke terapije v Sloveniji. Pridružite se Mateju Škufca in voditeljici Liani Buršič v nocojšnjem pogovoru, ki se bo dotikal naših korenin. Tam smo vsi najbolj občutljivi in ranjeni, a imamo hkrati ravno pri koreninah največ možnosti za celjenje in (od)rešitev.
V rubriki Zbrano, zapisano, prebrano smo tokrat predstavili avtobiografski roman Vsi moji grehi. Nastal je izpod peresa Feliksa Plohla in s pomočjo projekta Vključujemo in aktiviramo! Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
V rubriki Zbrano, zapisano, prebrano smo tokrat predstavili avtobiografski roman Vsi moji grehi. Nastal je izpod peresa Feliksa Plohla in s pomočjo projekta Vključujemo in aktiviramo! Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.
Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.
V Vatikanu poteka izredno generalno zasedanje škofovske sinode. Medtem ko je prvo zasedanje pred letom dni potekalo na temo Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu, trenutna sinoda obravnava novosti, ki jih prinaša v življenje družin. Več v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V Vatikanu poteka izredno generalno zasedanje škofovske sinode. Medtem ko je prvo zasedanje pred letom dni potekalo na temo Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu, trenutna sinoda obravnava novosti, ki jih prinaša v življenje družin. Več v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Na kmetiji Štok v Marezigah vsak konec tedna zadiši po domačih dobrotah. Že več kot trideset let se družina ukvarja z vinogradništvom, temu pa so pred kratkim dodali še gostinsko ponudbo. Zgodovina njihovih osmic sega sicer v trideseta leta minulega stoletja. Med obdelovanjem vinogradov in vrtov, za katere skrbijo tri generacije v družini, vsak konec tedna snujejo jedilnike po starih, noninih receptih. Tako na kmetiji povezujejo tudi običaje in posebnosti kraja, v prihodnje pa imajo še veliko zamisli, ki bi privabile domače in tuje obiskovalce. V oddaji Primorski kraji in ljudje se je v Marezigah s Štokovimi srečala Tjaša Lotrič.
Na kmetiji Štok v Marezigah vsak konec tedna zadiši po domačih dobrotah. Že več kot trideset let se družina ukvarja z vinogradništvom, temu pa so pred kratkim dodali še gostinsko ponudbo. Zgodovina njihovih osmic sega sicer v trideseta leta minulega stoletja. Med obdelovanjem vinogradov in vrtov, za katere skrbijo tri generacije v družini, vsak konec tedna snujejo jedilnike po starih, noninih receptih. Tako na kmetiji povezujejo tudi običaje in posebnosti kraja, v prihodnje pa imajo še veliko zamisli, ki bi privabile domače in tuje obiskovalce. V oddaji Primorski kraji in ljudje se je v Marezigah s Štokovimi srečala Tjaša Lotrič.