Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Državni zbor se bo dopoldne sešel na prvi izredni seji v tem mandatu. Na dnevnem redu je nekaj kadrovskih vprašanj, ki so na seji kolegija predsednika državnega zbora že sprožila nekaj polemik. Več nejasnosti pa ostaja povezanih s ključnim vprašanjem tega trenutka, in sicer, kdo bo sestavil šestnajsto slovensko vlado. Robert Golob, eden od nosilcev dosedanjih postopkov, je na posvetih pri predsednici republike že napovedal odhod v opozicijo, drugi, Janez Janša, pa se za zdaj še obotavlja, saj zatrjuje, da vlade še ne sestavlja. V oddaji tudi o tem: - Usoda pogajanj med ZDA in Iranom ostaja negotova. - V Luxembourgu danes razprave o dogajanju na Bližnjem vzhodu. - V Trbovljah sinoči potekal otvoritveni večer mednarodne merilne konference podjetja Dewesoft. - Danes bo delno jasno, popoldan možne krajevne plohe.
Državni zbor se bo dopoldne sešel na prvi izredni seji v tem mandatu. Na dnevnem redu je nekaj kadrovskih vprašanj, ki so na seji kolegija predsednika državnega zbora že sprožila nekaj polemik. Več nejasnosti pa ostaja povezanih s ključnim vprašanjem tega trenutka, in sicer, kdo bo sestavil šestnajsto slovensko vlado. Robert Golob, eden od nosilcev dosedanjih postopkov, je na posvetih pri predsednici republike že napovedal odhod v opozicijo, drugi, Janez Janša, pa se za zdaj še obotavlja, saj zatrjuje, da vlade še ne sestavlja. V oddaji tudi o tem: - Usoda pogajanj med ZDA in Iranom ostaja negotova. - V Luxembourgu danes razprave o dogajanju na Bližnjem vzhodu. - V Trbovljah sinoči potekal otvoritveni večer mednarodne merilne konference podjetja Dewesoft. - Danes bo delno jasno, popoldan možne krajevne plohe.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Oddajo bomo namenili estonskemu jazzu in estonskim jazzovskim glasbenikom. Začetki estonskega jazza segajo v leto 1918, ko je Kurt Strobel zasnoval skupino, ki je igrala moderno glasbo. Danes so nekateri estonski jazzovski glasbeniki med najbolkj prepoznavnimi v svetu: omenimo pihalko Mario Faust in pianista Kristjana Randaluja.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
Umetnostni zgodovinar Izidor Cankar v esejističnem romanu S poti v obliki potopisnega dnevnika po Italiji v pogovorih s prijateljem razglablja o umetniških in estetskih, pa tudi filozofskih in svetovnonazorskih vprašanjih. V Literarnem nokturnu se jima pridružimo v Benetkah ob ogledu Tizianove slike Assunta – Vnebovzetje. Igralec Andrej Nahtigal, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Jure Culiberg. Režiser: Igor Likar. Posneto aprila 2006.
Po prvem posvetovanju s poslanskimi skupinami je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da še nihče ni zbral porebne podpore za mandatarja. Napovedala je nadaljevanje posvetovanj. Stranke dosedanje koalicije napovedujejo odhod v opozicijo.
Po prvem posvetovanju s poslanskimi skupinami je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da še nihče ni zbral porebne podpore za mandatarja. Napovedala je nadaljevanje posvetovanj. Stranke dosedanje koalicije napovedujejo odhod v opozicijo.
Planinska zveza Slovenije (PZS) ima novo vodstvo. Nov predsednik je postal Martin Šolar, ki je v delo planinske organizacije vpet že desetletja. Postali je petnajsti predsednik v 133-letni zgodovini zveze. Kakšen občutek je prevzeti vodenje organizacije z več kot 64 tisoč člani ter katere naloge si je zadal ob vodenju ene največjih prostovoljskih organizacij v Sloveniji?
Planinska zveza Slovenije (PZS) ima novo vodstvo. Nov predsednik je postal Martin Šolar, ki je v delo planinske organizacije vpet že desetletja. Postali je petnajsti predsednik v 133-letni zgodovini zveze. Kakšen občutek je prevzeti vodenje organizacije z več kot 64 tisoč člani ter katere naloge si je zadal ob vodenju ene največjih prostovoljskih organizacij v Sloveniji?
V oddaji bomo spremljali študentke Fakultete za humanistične vede, ki so se odpravile v Prekmurje in tam raziskovale življenje romske skupnosti. Obiskale so romska naselja ter v pogovorih z domačini odkrivale njihove izzive, kulturo in vsakdan. Na nacionalnem posvetu v Ljubljani so strokovnjaki opozorili na razkorak med zakonodajo in dejanskim položajem Romov ter poudarili pomen sodelovanja z njimi. Slišali bomo, zakaj je ohranjanje identitete in kulturne dediščine ključno za prihodnost romske skupnosti. Odpravili se bomo še na osnovno šolo Bršljin v Novem mestu in preverili, kako poteka vključevanje romskih učencev v izobraževalni proces.
V oddaji bomo spremljali študentke Fakultete za humanistične vede, ki so se odpravile v Prekmurje in tam raziskovale življenje romske skupnosti. Obiskale so romska naselja ter v pogovorih z domačini odkrivale njihove izzive, kulturo in vsakdan. Na nacionalnem posvetu v Ljubljani so strokovnjaki opozorili na razkorak med zakonodajo in dejanskim položajem Romov ter poudarili pomen sodelovanja z njimi. Slišali bomo, zakaj je ohranjanje identitete in kulturne dediščine ključno za prihodnost romske skupnosti. Odpravili se bomo še na osnovno šolo Bršljin v Novem mestu in preverili, kako poteka vključevanje romskih učencev v izobraževalni proces.
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Predstavljamo novo knjigo mag. Ivana Sivca Legende slovenske narodno-zabavne glasbe - 1. del. Petindvajset legend najdemo zapisanih v knjigi, z zgodbami iz življenja in ustvarjalnosti . Knjiga je neke vrste nadaljevanje Sivčevih knjig Vsi najboljši muzikanti I in II, v katerih je odlično popisal zgodovino unikatne slovenske narodno-zabavne glasbe. Katerih 25 legend je zbranih v 1. delu knjige?
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Isabelle Faust, ena bolj izjemnih violinistk našega časa, je 28. novembra pred dvema letoma v Kölnski filharmoniji predstavila Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Delo ima vse, kar ljubiteljem glasbe pospeši utrip: toplo liriko, osupljivo virtuoznost in opojno zvočno razkošje. Robert Schumann je bil Mendelssohnov tesni prijatelj. Isabelle Faust je interpretirala tudi njegovo vznemirljivo Fantazijo za violino in orkester v C-duru, preden je Schubertova skrivnostna Osma, »Nedokončana« simfonija sklenila koncert 28. novembra pred dvema letoma pod taktirko britanskega violinista Andrewa Manzeja.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Leta 1974 sta Zmaga Kumer in Julijan Strajnar skozi zvočne zapise predstavila del glasbenega izročila iz Višnje Gore, ki ga poslušamo in ga dopolnjuje tudi nekaj petja in igranja iz okolice tega zgodovinsko pomembnega kraja, ki je zaslovel predvsem v pripovedih. Višnja gora je znana tudi po svojem simbolu - polžu, povezanem z legendo o beneških dožih in višnjegorskih grofih.
Na jasi so se sončili gad, krastača, kuščar in močerad … Pripoveduje: Branko Jordan. Napisala: Jože Sevljak. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Na jasi so se sončili gad, krastača, kuščar in močerad … Pripoveduje: Branko Jordan. Napisala: Jože Sevljak. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Stranke dozdajšnje vlade po pogovorih s predsednico republike soglasno napovedujejo odhod v opozicijo, na drugi strani političnega spektra pa so bolj skrivnostni. V SDS zanikajo sestavljanje vlade, Katja Kokot iz stranke ReSNiCa pa nasprotno trdi, da pogovori potekajo. Drugi poudarki oddaje: V Pakistanu ob napetostih pričakujejo nadaljevanje iransko-ameriških pogajanj. Evropska unija vztraja pri rešitvi dveh držav za Izraelce in Palestince. Dravo pri Mariboru za kratek čas ponečedile fekalije
Stranke dozdajšnje vlade po pogovorih s predsednico republike soglasno napovedujejo odhod v opozicijo, na drugi strani političnega spektra pa so bolj skrivnostni. V SDS zanikajo sestavljanje vlade, Katja Kokot iz stranke ReSNiCa pa nasprotno trdi, da pogovori potekajo. Drugi poudarki oddaje: V Pakistanu ob napetostih pričakujejo nadaljevanje iransko-ameriških pogajanj. Evropska unija vztraja pri rešitvi dveh držav za Izraelce in Palestince. Dravo pri Mariboru za kratek čas ponečedile fekalije
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
H koncu gre nogometno državno prvenstvo. V Navalu na šport vam ponudimo delček najnovejše epizode nogometnega podkasta Žoga je okrogla.
H koncu gre nogometno državno prvenstvo. V Navalu na šport vam ponudimo delček najnovejše epizode nogometnega podkasta Žoga je okrogla.
Celjski nogometaši so državni prvaki. To jim je uspelo tretjič v zgodovini kluba in tretjič v zadnjih sedmih sezonah. Štirje krogi so ostali do konca, Celjani pa imajo 13 točk prednosti pred zasledovalci. Gost valovskega nogometnega podkasta je Damjan Vuklišević. 30-letni branilec je več kot štiri leta član Celja. Pravi, da je bilo na poti na vrh pomembno, da so bili igralci povezani med seboj, sploh spomladi, ko so Celjani dvakrat menjali trenerja. Odlično se je v zadnjih tednih znašel Portugalec Vitor Campelos, ki je v sedmih tekmah sedemkrat zmagal. Vuklišević pravi, da zahteva disciplino v igri, Celjani pa so s tem postali zelo trdni obrambi. V teh sedmih tekmah so prejeli le dva gola. Vuklišević o nogometu debatira z Markom Cirmanom, Boštjanom Janežičem, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem. Vsi so si bili edini, da je Slavko Vinčić verjetno pozabil, da je Eduardu Camavingi že podelil rumeni karton, ko mu je dal še enega na koncu tekme Bayern-Real Madrid in ga potem moral izključiti. Bayern je zatem dvakrat zadel in napredoval v polfinale lige prvakov. Vuklišević je bil na tekmi Mura-Celje začuden, kako velika razlika je med kluboma. Na igrišču je bila zelo opazna, pravi, na lestvici pa je tudi konkretna. Mura ima 25 točk, trenutno je osma, v slovenski ligi pa se v zadnjih 20 letih ni zgodilo, da bi imela osmouvrščena ekipa na koncu prvenstva manj kot 36 točk. Več tudi o dogajanju na tujem. City je premagal Arsenal in odprl boj za naslov angleškega prvaka. Tottenham je prejel gol v sodnikovem dodatku in ostaja na mestih, ki vodijo v drugo ligo, v sodnikovem dodatku pa boste spoznali izraz wiki kača in ugotovili, kako so med seboj povezani Josip Skoblar, najboljši strelec ciprske lige z začetka 90-ih in potresi v Čilu.
Celjski nogometaši so državni prvaki. To jim je uspelo tretjič v zgodovini kluba in tretjič v zadnjih sedmih sezonah. Štirje krogi so ostali do konca, Celjani pa imajo 13 točk prednosti pred zasledovalci. Gost valovskega nogometnega podkasta je Damjan Vuklišević. 30-letni branilec je več kot štiri leta član Celja. Pravi, da je bilo na poti na vrh pomembno, da so bili igralci povezani med seboj, sploh spomladi, ko so Celjani dvakrat menjali trenerja. Odlično se je v zadnjih tednih znašel Portugalec Vitor Campelos, ki je v sedmih tekmah sedemkrat zmagal. Vuklišević pravi, da zahteva disciplino v igri, Celjani pa so s tem postali zelo trdni obrambi. V teh sedmih tekmah so prejeli le dva gola. Vuklišević o nogometu debatira z Markom Cirmanom, Boštjanom Janežičem, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem. Vsi so si bili edini, da je Slavko Vinčić verjetno pozabil, da je Eduardu Camavingi že podelil rumeni karton, ko mu je dal še enega na koncu tekme Bayern-Real Madrid in ga potem moral izključiti. Bayern je zatem dvakrat zadel in napredoval v polfinale lige prvakov. Vuklišević je bil na tekmi Mura-Celje začuden, kako velika razlika je med kluboma. Na igrišču je bila zelo opazna, pravi, na lestvici pa je tudi konkretna. Mura ima 25 točk, trenutno je osma, v slovenski ligi pa se v zadnjih 20 letih ni zgodilo, da bi imela osmouvrščena ekipa na koncu prvenstva manj kot 36 točk. Več tudi o dogajanju na tujem. City je premagal Arsenal in odprl boj za naslov angleškega prvaka. Tottenham je prejel gol v sodnikovem dodatku in ostaja na mestih, ki vodijo v drugo ligo, v sodnikovem dodatku pa boste spoznali izraz wiki kača in ugotovili, kako so med seboj povezani Josip Skoblar, najboljši strelec ciprske lige z začetka 90-ih in potresi v Čilu.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Rasna diskriminacija je precej bolj razširjena v naši družbi, kot si morda predstavljamo. Tarče rasne diskriminacije so pogosto tuji delavci in študenti ter prosilci za azil, z rasizmom pa se spopadajo tudi vsi temnopolti ali medrasno posvojeni otroci. Koliko je rasističnih napadov pri nas? Koliko je na sploh diskriminacije na podlagi barve kože ali etnične pripadnosti? Na katerih področjih je prisotna rasna diskriminacija? Kako preprečevati pojav rasizma? Odgovori v tokratni oddaji Studio ob 17.00ih. Gostje: Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti; Miha Blažič, Ambasada Rog; Ana Kalin, Forum za enakopraven razvoj, ki je tudi medrasna posvojiteljica; dr. Lucija Dežan, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in raziskovalka na Inštitutu za družboslovne študije, Znanstveno raziskovalno središče Koper.
Rasna diskriminacija je precej bolj razširjena v naši družbi, kot si morda predstavljamo. Tarče rasne diskriminacije so pogosto tuji delavci in študenti ter prosilci za azil, z rasizmom pa se spopadajo tudi vsi temnopolti ali medrasno posvojeni otroci. Koliko je rasističnih napadov pri nas? Koliko je na sploh diskriminacije na podlagi barve kože ali etnične pripadnosti? Na katerih področjih je prisotna rasna diskriminacija? Kako preprečevati pojav rasizma? Odgovori v tokratni oddaji Studio ob 17.00ih. Gostje: Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti; Miha Blažič, Ambasada Rog; Ana Kalin, Forum za enakopraven razvoj, ki je tudi medrasna posvojiteljica; dr. Lucija Dežan, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in raziskovalka na Inštitutu za družboslovne študije, Znanstveno raziskovalno središče Koper.
Ime tedna je postala Helena Fojkar Zupančič, glasbena pedagogija in zborovodkinja Zbora svetega Nikolaja Litija, ki je na Evropskem grand prixu v zborovskem petju osvojil veliko zborovsko nagrado Evrope. V finalu najprestižnejšega zborovskega tekmovanja na svetu je nastopilo pet vrhunskih zborov, prvič kar dva slovenska, o zmagovalcu pa je odločala mednarodna žirija. Litijski zbor se je s tem izjemnim uspehom uvrstil med najboljše na svetu in postal šele tretji slovenski zbor s to prestižno nagrado v njeni več kot 30-letni zgodovini.
Ime tedna je postala Helena Fojkar Zupančič, glasbena pedagogija in zborovodkinja Zbora svetega Nikolaja Litija, ki je na Evropskem grand prixu v zborovskem petju osvojil veliko zborovsko nagrado Evrope. V finalu najprestižnejšega zborovskega tekmovanja na svetu je nastopilo pet vrhunskih zborov, prvič kar dva slovenska, o zmagovalcu pa je odločala mednarodna žirija. Litijski zbor se je s tem izjemnim uspehom uvrstil med najboljše na svetu in postal šele tretji slovenski zbor s to prestižno nagrado v njeni več kot 30-letni zgodovini.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
Alberto Ferro pravi, da mu je bolj kot zmaga na tekmovanju pomembno, da se sam razvija kot glasbenik in da mu zmaga ne sme zlesti v glavo, temveč mora biti po njej še ponižnejši in iskati povratne informacije o svojem igranju. Zadnjo izmed oddaj, posvečenih mednarodnemu klavirskemu tekmovanju Festivala Ljubljana, namenjamo zmagovalcu, italijanskemu pianistu Albertu Ferru, ki si je zmago priigral z izvedbo Koncerta za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 Sergeja Rahmaninova. Z zmago je osvojil nagrado mesta Ljubljana (50.000 evrov) ter celo vrsto nastopov v Sloveniji in tujini v prihajajočih koncertnih sezonah.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
V okviru 40. Slovenskih glasbenih dnevov se je danes v Viteški dvorani ljubljanskih Križank začel dvodnevni Mednarodni muzikološki simpozij, na katerem so spregovorili o radijskih prenosih umetnostne glasbe. Poročamo tudi o knjižnih novostih Slovenske matice. To so dela Antona Žvana, Andreja Capudra in Jasne Blažič. Bili smo tudi v Novi Gorici, kjer je v tamkajšnji Mestni galeriji na ogled razstava treh domačih ilustratork : Ane Maraž, Tine Volarič in Ane Zavadlav.
Po današnjih pogovorih vodij parlamentarnih strank s predsednico republike je bilo iz besed vodje Svobode Roberta Goloba moč razbrati, da prihodnje vlade ne bo sestavil, vodja SDS Janez Janša je medtem za položaj okrivil volilni sistem. Predsednica Nataša Pirc Musar je sporočila, da bo nadaljevala pogovore. V oddaji tudi o tem: V Pakistanu vse nared za nove ameriško-iranske pogovore, ki pa se jih, kot kaže, Iran ne bo udeležil Opolnoči nova pocenitev reguliranih goriv, zlasti dizla in kurilnega olja Tudi v Sloveniji s polic trgovin umikajo otroško hrano podjetja Hipp, potem ko so v tujini v njej odkrili strup
Po današnjih pogovorih vodij parlamentarnih strank s predsednico republike je bilo iz besed vodje Svobode Roberta Goloba moč razbrati, da prihodnje vlade ne bo sestavil, vodja SDS Janez Janša je medtem za položaj okrivil volilni sistem. Predsednica Nataša Pirc Musar je sporočila, da bo nadaljevala pogovore. V oddaji tudi o tem: V Pakistanu vse nared za nove ameriško-iranske pogovore, ki pa se jih, kot kaže, Iran ne bo udeležil Opolnoči nova pocenitev reguliranih goriv, zlasti dizla in kurilnega olja Tudi v Sloveniji s polic trgovin umikajo otroško hrano podjetja Hipp, potem ko so v tujini v njej odkrili strup
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Pesnica, sociologinja in skladateljica dr. Nina Dragičević v knjigi Nemogoče (Beletrina, 2025) ne le natančno, na podlagi temeljitega raziskovalnega dela, ampak tudi z imenitno avtorsko držo in literarno veščino obravnava skladateljice predvsem v slovenskem prostoru. Z avtorico se pogovarjamo o omenjenem delu.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Izbor treh posnetkov s plošče Bela krajina, ki jo je leta 1997 posnel eden najopaznejših ljubiteljskih sestavov na domači godbeniški sceni – pihalni orkester premogovnika Velenje. Na sporedu Logarska dolina Emila Glavnika, ki je v tej rapsodični skladbi prepletel mnoge slovenske narodne motive, simfonični scherzo Bela krajina Marijana Kozine in koračnica The Stars and Stripes forever Johna Phillipa Souse.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Svetovno prvenstvo reševalnih parov v Vipolžah se je po petih dneh zaključilo. V Goriških Brdih so se zbrale ekipe z vsega sveta, se pomerile v zahtevnih nalogah ter izmenjale izkušnje. Tekmovanje je poleg preverjanja usposobljenosti omogočilo tudi povezovanje in krepitev mednarodnega sodelovanja. Udeleženci so se preizkusili v poslušnosti in premagovanju ovir, v iskanju pogrešanih v ruševinah in v naravi ter v sledenju.
Svetovno prvenstvo reševalnih parov v Vipolžah se je po petih dneh zaključilo. V Goriških Brdih so se zbrale ekipe z vsega sveta, se pomerile v zahtevnih nalogah ter izmenjale izkušnje. Tekmovanje je poleg preverjanja usposobljenosti omogočilo tudi povezovanje in krepitev mednarodnega sodelovanja. Udeleženci so se preizkusili v poslušnosti in premagovanju ovir, v iskanju pogrešanih v ruševinah in v naravi ter v sledenju.
"Identiteta ne pozna meja, živi tam, kjer jo ljudje z zavzetostjo in ponosom negujejo," je dejala predsednica države Nataša Pirc Musar ob svojem prvem obisku pri Slovencih na Hrvaškem. Slovenci na Madžarskem imajo v parlamentu novega zagovornika. To je postal porabski rojak Karel Holec, ki ima veliko izkušenj z delom za narodno skupnost in veliko načrtov za hitrejši razvoj. Kaj pa si obeta od nove madžarske vlade? Celovška Mohorjeva je skupaj s koroškim deželnim radiem pripravila Teden etnične raznolikosti in tako skušala nemško govoreče seznaniti s slovensko narodno skupnostjo. Zakaj je to pomembno, pojasnjuje direktor Karl Hren. Tržaški zgodovinar Štefan Čok pa spregovori o procesu za zločine v taborišču Rižarna, ki je potekal pred pol stoletja. Epilog ni bil spodbuden. Zakaj? Prisluhnite!
"Identiteta ne pozna meja, živi tam, kjer jo ljudje z zavzetostjo in ponosom negujejo," je dejala predsednica države Nataša Pirc Musar ob svojem prvem obisku pri Slovencih na Hrvaškem. Slovenci na Madžarskem imajo v parlamentu novega zagovornika. To je postal porabski rojak Karel Holec, ki ima veliko izkušenj z delom za narodno skupnost in veliko načrtov za hitrejši razvoj. Kaj pa si obeta od nove madžarske vlade? Celovška Mohorjeva je skupaj s koroškim deželnim radiem pripravila Teden etnične raznolikosti in tako skušala nemško govoreče seznaniti s slovensko narodno skupnostjo. Zakaj je to pomembno, pojasnjuje direktor Karl Hren. Tržaški zgodovinar Štefan Čok pa spregovori o procesu za zločine v taborišču Rižarna, ki je potekal pred pol stoletja. Epilog ni bil spodbuden. Zakaj? Prisluhnite!
Drugi poudarki oddaje: - Pod Vitrancem bi radi zgradili tudi podzemno garažno hišo. Občina Kranjska Gora pripravlja prostorski dokument, ki bo to omogočil. - Po večletnih prizadevanjih bodo v Osapski dolini vendarle dobili optično omrežje. - V Mladinskem centru Brežice pripravili dogodek s pomenljivim naslovom Nič o mladih brez mladih. - Razvojno-informacijski center Slovenska Bistrica s projektom Od mlina do mlina oživlja zgodovino mlinarstva na slovenski in madžarski strani meje.
Drugi poudarki oddaje: - Pod Vitrancem bi radi zgradili tudi podzemno garažno hišo. Občina Kranjska Gora pripravlja prostorski dokument, ki bo to omogočil. - Po večletnih prizadevanjih bodo v Osapski dolini vendarle dobili optično omrežje. - V Mladinskem centru Brežice pripravili dogodek s pomenljivim naslovom Nič o mladih brez mladih. - Razvojno-informacijski center Slovenska Bistrica s projektom Od mlina do mlina oživlja zgodovino mlinarstva na slovenski in madžarski strani meje.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Tokrat bomo predstavili sopranistko Zlato Ognjanovič, eno najopaznejših slovenskih opernih solistk v drugi polovici 20. stoletja, kot izvajalko samospevov in duhovne vokalno-instrumentalne skladbe. Poslušajte glasbo Slavka Osterca, Pavla Šivica, Marijana Lipovška in Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Na pogovorih o kandidatu za mandatarja pri predsednici republike Nataši Pirc Musar se je danes zvrstila večina vodij poslanskih skupin. Osrednja sporočila so: v Svobodi nimajo dovolj glasov za oblikovanje vlade in se selijo v opozicijo, v SDS analizirajo javne finance, vlade za zdaj ne sestavljajo, pripravljeni pa so na vse scenarije. Medtem so se v državnem zboru nadaljevale priprave na prvi izredni seji, na katerih bodo nadaljevali postopke za konstituiranje državnega zbora na način, da bo ta lahko začel sprejemati odločitve. Drugi poudarki oddaje: - Fiskalni svet: javne finance zaradi izjemno visokih izdatkov vse bolj nevzdržne. - Iran po ameriškem zasegu tovorne ladje v Hormuški ožini za zdaj ne načrtuje nadaljevanja mirovnih pogajanj. - Delo z roboti vse bolj pogosto tudi v kmetijstvu.
Na pogovorih o kandidatu za mandatarja pri predsednici republike Nataši Pirc Musar se je danes zvrstila večina vodij poslanskih skupin. Osrednja sporočila so: v Svobodi nimajo dovolj glasov za oblikovanje vlade in se selijo v opozicijo, v SDS analizirajo javne finance, vlade za zdaj ne sestavljajo, pripravljeni pa so na vse scenarije. Medtem so se v državnem zboru nadaljevale priprave na prvi izredni seji, na katerih bodo nadaljevali postopke za konstituiranje državnega zbora na način, da bo ta lahko začel sprejemati odločitve. Drugi poudarki oddaje: - Fiskalni svet: javne finance zaradi izjemno visokih izdatkov vse bolj nevzdržne. - Iran po ameriškem zasegu tovorne ladje v Hormuški ožini za zdaj ne načrtuje nadaljevanja mirovnih pogajanj. - Delo z roboti vse bolj pogosto tudi v kmetijstvu.
V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)
V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)
V predsedniški palači potekajo pogovori vodij poslanskih skupin s predsednico republike Natašo Pirc Musar o kandidatu za mandatarja. - Bo novogoriška občina vztrajala pri pripojitvi kulturnega doma k drugemu zavodu? - Trgovine Spar, Mercator in Tuš preventivno umikajo otroško hrano Hipp, - Direkcija za vode zagovarja čim bolj odprto ureditev vodotoka med naseljema Lukežiči ena in Tureli v Renčah na Goriškem - Koper vse bližje nogometni Evropi
V predsedniški palači potekajo pogovori vodij poslanskih skupin s predsednico republike Natašo Pirc Musar o kandidatu za mandatarja. - Bo novogoriška občina vztrajala pri pripojitvi kulturnega doma k drugemu zavodu? - Trgovine Spar, Mercator in Tuš preventivno umikajo otroško hrano Hipp, - Direkcija za vode zagovarja čim bolj odprto ureditev vodotoka med naseljema Lukežiči ena in Tureli v Renčah na Goriškem - Koper vse bližje nogometni Evropi
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - SDS ostaja pripravljen na koalicijo, opozicijo ali predčasne volitve - Fiskalni svet opozoril na nevzdržne javne finance - Malečniški most bi lahko začeli prenavljati naslednje leto - Kmetijski strokovnjaki poudarjajo, da so sodobne tehnologije odgovor na pomanjkanje delovne sile in hkrati priložnost za mlade
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - SDS ostaja pripravljen na koalicijo, opozicijo ali predčasne volitve - Fiskalni svet opozoril na nevzdržne javne finance - Malečniški most bi lahko začeli prenavljati naslednje leto - Kmetijski strokovnjaki poudarjajo, da so sodobne tehnologije odgovor na pomanjkanje delovne sile in hkrati priložnost za mlade
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
Danes se bomo posvetili gospodom, ki so v slovenskem jazzu igrali na nižjih registrih – solistom na kontrabasu in električnem basu. Napravili bomo le kratek pregled skozi najpomembnejše slovenske soliste na tem instrumentu. V prvi oddaji bodo na vrsti Miško Hočevar, Zdene Otrin, Pavel Oman, Boris Kofol, Tomo Mächtig, Jani Golob, Čarli Novak in Ladislav Rebrek.
V Københavnu dve tretjini prebivalcev kolesarita vsak dan. Ne zaradi tako zelo lepega vremena, tudi letni časi jih ne zmotijo, h kolesarjenju jih spodbujata predvsem dobro urejena kolesarska infrastruktura in dejstvo, da je kolo najenostavnejši in najhitrejši način prevoza v mestu. Kamor koli se obrneš, vidiš na stotine koles, ki se vozijo po vrhunsko urejenem in označenem sistemu kolesarskih stez, na vsakih nekaj metrov je postavljeno stojalo za kolesa, table označujejo, koliko minut traja kolesarjenje do različnih točk v mestu. Kako torej ustvariti tak sistem? Je za spodbudo h kolesarjenju dovolj le urejena infrastruktura ali tudi premik v glavah? Zelena luč se je odpravila v dansko prestolnico preveriti, kako se je treba lotiti urejanja mesta za kolesarje.
V Københavnu dve tretjini prebivalcev kolesarita vsak dan. Ne zaradi tako zelo lepega vremena, tudi letni časi jih ne zmotijo, h kolesarjenju jih spodbujata predvsem dobro urejena kolesarska infrastruktura in dejstvo, da je kolo najenostavnejši in najhitrejši način prevoza v mestu. Kamor koli se obrneš, vidiš na stotine koles, ki se vozijo po vrhunsko urejenem in označenem sistemu kolesarskih stez, na vsakih nekaj metrov je postavljeno stojalo za kolesa, table označujejo, koliko minut traja kolesarjenje do različnih točk v mestu. Kako torej ustvariti tak sistem? Je za spodbudo h kolesarjenju dovolj le urejena infrastruktura ali tudi premik v glavah? Zelena luč se je odpravila v dansko prestolnico preveriti, kako se je treba lotiti urejanja mesta za kolesarje.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Lukas Debeljak Drevo, ki ga pišemo nihče, Zoran Predin: Cirkus Astralis, Slavko Pregl: Široko zaprta vrata. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Tretji polčas je bil znova nogometno obarvan. Z gosti smo se ozrli na razplet prvenstvenih tekem in komentirali prevlado Celjanov ter evropsko usodo vijoličastih.
Tretji polčas je bil znova nogometno obarvan. Z gosti smo se ozrli na razplet prvenstvenih tekem in komentirali prevlado Celjanov ter evropsko usodo vijoličastih.
V pisanem, brlečem in brzečem svetu žuželk, v bogatem in cvetočem gozdnem podrastju se znajde jajce. Okroglo, bleščeče in neznano. In kolo se zažene. Sloviti Cirque du Soleil je spet v Sloveniji, tokrat s tenkočutno zgodbo o naravi, ki jo je navdahnil brazilski pragozd, med njo pa se na odru v osupljivih točkah zvrsti več deset vrhunskih akrobatov. Z Valovim mikrofonom smo se potikali v zakulisju spektakla in od blizu spoznavali življenje in delo akrobatov, ki vsak večer premikajo meje možnega in z neverjetno lahkotnostjo kljubujejo gravitaciji.
V pisanem, brlečem in brzečem svetu žuželk, v bogatem in cvetočem gozdnem podrastju se znajde jajce. Okroglo, bleščeče in neznano. In kolo se zažene. Sloviti Cirque du Soleil je spet v Sloveniji, tokrat s tenkočutno zgodbo o naravi, ki jo je navdahnil brazilski pragozd, med njo pa se na odru v osupljivih točkah zvrsti več deset vrhunskih akrobatov. Z Valovim mikrofonom smo se potikali v zakulisju spektakla in od blizu spoznavali življenje in delo akrobatov, ki vsak večer premikajo meje možnega in z neverjetno lahkotnostjo kljubujejo gravitaciji.
Eppur si muove - In vendar se vrti
Kitajska je s petnajstim petletnim načrtom naredila jasen premik od modela, ki je desetletja temeljil na hitri rasti, k modelu, ki v ospredje postavlja tehnološko avtonomijo in odpornost. Na Daljnem vzhodu ni več ključno, koliko gospodarstvo raste, ampak kako je zgrajeno in kako odporno je proti zunanjim pritiskom. Če bo Kitajska te cilje v prihodnjih letih uresničila – in izkušnje kažejo, da jih pogosto – kaj to pomeni za evropsko industrijo in za svet, v katerem se tehnologija vse bolj prepleta z geopolitiko? Bo stara celina na to odgovorila kot tekmica ali kot partnerica, ki razvoj razume drugače?
Kitajska je s petnajstim petletnim načrtom naredila jasen premik od modela, ki je desetletja temeljil na hitri rasti, k modelu, ki v ospredje postavlja tehnološko avtonomijo in odpornost. Na Daljnem vzhodu ni več ključno, koliko gospodarstvo raste, ampak kako je zgrajeno in kako odporno je proti zunanjim pritiskom. Če bo Kitajska te cilje v prihodnjih letih uresničila – in izkušnje kažejo, da jih pogosto – kaj to pomeni za evropsko industrijo in za svet, v katerem se tehnologija vse bolj prepleta z geopolitiko? Bo stara celina na to odgovorila kot tekmica ali kot partnerica, ki razvoj razume drugače?
"Tečem za Viktorja Frankla – za njegovo misel, da človek preživi skoraj vse, če ima razlog, zakaj. Danes živimo v času, ko mnogi tega razloga ne najdejo več. Mladi se soočajo s krizo identitete, z občutkom praznine, s pomanjkanjem smisla in volje. Obenem pa se širi še ena epidemija – nezdrav način življenja in zgrešeni ideali, ki jih narekujejo družbena omrežja in površinska kultura uspeha." Tako razmišlja 22-letni študent medicine in maratonec Maks Matej Cuzak, ki si je za cilj izbral največje svetovne maratone.
"Tečem za Viktorja Frankla – za njegovo misel, da človek preživi skoraj vse, če ima razlog, zakaj. Danes živimo v času, ko mnogi tega razloga ne najdejo več. Mladi se soočajo s krizo identitete, z občutkom praznine, s pomanjkanjem smisla in volje. Obenem pa se širi še ena epidemija – nezdrav način življenja in zgrešeni ideali, ki jih narekujejo družbena omrežja in površinska kultura uspeha." Tako razmišlja 22-letni študent medicine in maratonec Maks Matej Cuzak, ki si je za cilj izbral največje svetovne maratone.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Naša zgodba se začne v letu 1932. To je čas Jožeta Plečnika in pomembnih dogodkov za slovensko kulturo. Glasbena matica je takrat slavila 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. Ob tem jubileju je na pobudo Glasbene matice Jože Plečnik uredil stavbo Glasbene matice in park pred poslopjem. Takrat je tudi nastala zamisel za ureditev aleje slovenskih skladateljev. Danes so na njej doprsni kipi desetih skladateljev: Mateja Hubada, Frana Gerbiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacoba Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja in Emila Adamiča. V prvi oddaji predstavljamo Davorina Jenka, Mateja Hubada in Frana Gerbiča.
Aleksandra Javornika težko spregledamo na tribunah in na ciljih različnih tekem, saj s svojo opravo vedno pritegne pozornost. Zanimalo nas je, kako si naš najzvestejši navijač lahko vzame dovolj časa za navijanje za naše športnike po vsem svetu, kako si lahko takšen način življenja finančno privošči in katere prigode s slovenskimi šampioni so mu mu najljubše. Prisluhnite zanimivemu pogovoru, v katerem prizna, da nima ravno športne postave in da ob zmagah prižge cigaro. (Foto AJ)
Aleksandra Javornika težko spregledamo na tribunah in na ciljih različnih tekem, saj s svojo opravo vedno pritegne pozornost. Zanimalo nas je, kako si naš najzvestejši navijač lahko vzame dovolj časa za navijanje za naše športnike po vsem svetu, kako si lahko takšen način življenja finančno privošči in katere prigode s slovenskimi šampioni so mu mu najljubše. Prisluhnite zanimivemu pogovoru, v katerem prizna, da nima ravno športne postave in da ob zmagah prižge cigaro. (Foto AJ)