Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Za vrhunske športne dosežke so na sinočnji prireditvi na Brdu pri Kranju 61-ič podelili Bloudkove nagrade in plakete, najvišja državna priznanja v športu. Bloudkovo nagrado za življenjsko delo je prejel alpinist Iztok Tomazin. V oddaji tudi o tem: - Z razpravo v Evropskem parlamentu se začenja vrsta srečanj o krepitvi obrambnih zmogljivosti Unije in podpori Ukrajini - Poslanke in poslanci o predlogu zakona o zdravstveni negi in babištvu - Danes je dan varne rabe interneta, ki letos postavlja v središče mlade v digitalnem okolju
Za vrhunske športne dosežke so na sinočnji prireditvi na Brdu pri Kranju 61-ič podelili Bloudkove nagrade in plakete, najvišja državna priznanja v športu. Bloudkovo nagrado za življenjsko delo je prejel alpinist Iztok Tomazin. V oddaji tudi o tem: - Z razpravo v Evropskem parlamentu se začenja vrsta srečanj o krepitvi obrambnih zmogljivosti Unije in podpori Ukrajini - Poslanke in poslanci o predlogu zakona o zdravstveni negi in babištvu - Danes je dan varne rabe interneta, ki letos postavlja v središče mlade v digitalnem okolju
Preden se prvič usedemo na t. i. hitri vlak, ki se premika s hitrostjo več sto kilometrov na uro, si verjetno težko predstavljamo, kako bo videti takšna vožnja oz. kakšen bo pogled skozi okno. Kako človek sploh čuti hitrosti več 100 kilometrov na uro? Od česa je odvisno naše dojemanje hitrosti in kaj o tem pravi fizika? Sogovornik: Sašo Grozdanov, profesor fizike na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Edinburgu, ki se ukvarja z visokoenergetsko teoretično fiziko, teorijo gravitacije, kvantno teorijo polja, teorijo strun.
Preden se prvič usedemo na t. i. hitri vlak, ki se premika s hitrostjo več sto kilometrov na uro, si verjetno težko predstavljamo, kako bo videti takšna vožnja oz. kakšen bo pogled skozi okno. Kako človek sploh čuti hitrosti več 100 kilometrov na uro? Od česa je odvisno naše dojemanje hitrosti in kaj o tem pravi fizika? Sogovornik: Sašo Grozdanov, profesor fizike na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Edinburgu, ki se ukvarja z visokoenergetsko teoretično fiziko, teorijo gravitacije, kvantno teorijo polja, teorijo strun.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Med najbolj obiskanimi zimskimi športi na prostem so biatlonske tekme. Boje za olimpijska odličja v Anterselvi spremlja več kot dvajset tisoč glasnih navijačev. Ti prav posebno vzdušje pripravijo med strelskimi postanki tekmovalcev in tekmovalk.
Med najbolj obiskanimi zimskimi športi na prostem so biatlonske tekme. Boje za olimpijska odličja v Anterselvi spremlja več kot dvajset tisoč glasnih navijačev. Ti prav posebno vzdušje pripravijo med strelskimi postanki tekmovalcev in tekmovalk.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Gibanje je več kot telesna dejavnost. Je osnovna zakonitost vsega stvarstva – od nevidnih delcev do galaksij. Vse se giblje. Tudi človek. Toda ne samo s telesom, temveč tudi z duhom, z mislijo, hrepenenjem, vero. V tej povezanosti telesnega in duhovnega gibanja je navzoče nekaj zelo svetega, presežnega, Božjega. Krščanska vera nas uči, da je človek celostno bitje: duhovno in telesno, ustvarjeno po Božji podobi. Bog človeka ni ustvaril samo kot misleče bitje, temveč kot bitje, ki hodi, teče, pleše, poklekuje, vstaja, pleza, plava, leže. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Zato lahko vse, kar skupaj z njim delamo s telesom, postane hvalnica Bogu. Tako postajamo tudi vedno podobnejši Kristusu: bolj človeški in bolj Božji. Gibanje ni nekaj nevtralnega. Če ga prežema in vodi Sveti Duh, lahko postane prostor čudenja, hvaležnosti, molitve, ljubezni, spoštovanja, svobode in občestva. Takšno gibanje ustvarja odnose, zbližuje, zdravi in vrača človeka v jedro njegove poklicanosti: biti Božji sodelavec v svetu. Po njem postane Bog bolj živo navzoč v svetu. Po njem lahko uresniči svoje poslanstvo med nami. Vendar obstaja tudi drugačno gibanje. Če človek ne dopusti, da ga vodi Sveti Duh, začne gibanje oblikovati duh napuha, tekmovalnosti, sebičnosti, grobosti, izključevanja. To ga razčloveči. Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost duhovne otrplosti in zaspanosti. Telo, ki se ne giblje, oslabi. Z njim pa tudi duh. Negibnost telesa je pogosto zrcalo duhovne lenobe. Zato smo poklicani, da v preprostih vsakdanjih oblikah gibanja sodelujemo z Bogom Stvarnikom in Očetom. Vabi nas, da ga z njim slavimo. Božja slava je živi človek, pravi sv. Irenej. Če torej s svojim gibanjem postajamo bolj živi, ga najbolj slavimo. Prav tako tudi takrat, ko z njim omogočamo drugim, da postajajo bolj živi, da lahko z večjim veseljem živijo svoje življenje. Zato ne ločujmo gibanja in duhovnosti, saj sta globoko prepletena. Način, kako se gibamo, razodeva našo notranjo naravnanost, hkrati pa duhovna drža oblikuje naš odnos do gibanja – njegov pomen, izraz in namen. Prosimo Svetega Duha, naj nas uči, kako lahko tudi s svojim telesnim gibanjem živimo Kristusa sredi tega sveta, da bodo po njem drugi prepoznali, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Tako bo tudi po njem ta svet postajal bolj človeški in Božji.
Gibanje je več kot telesna dejavnost. Je osnovna zakonitost vsega stvarstva – od nevidnih delcev do galaksij. Vse se giblje. Tudi človek. Toda ne samo s telesom, temveč tudi z duhom, z mislijo, hrepenenjem, vero. V tej povezanosti telesnega in duhovnega gibanja je navzoče nekaj zelo svetega, presežnega, Božjega. Krščanska vera nas uči, da je človek celostno bitje: duhovno in telesno, ustvarjeno po Božji podobi. Bog človeka ni ustvaril samo kot misleče bitje, temveč kot bitje, ki hodi, teče, pleše, poklekuje, vstaja, pleza, plava, leže. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Zato lahko vse, kar skupaj z njim delamo s telesom, postane hvalnica Bogu. Tako postajamo tudi vedno podobnejši Kristusu: bolj človeški in bolj Božji. Gibanje ni nekaj nevtralnega. Če ga prežema in vodi Sveti Duh, lahko postane prostor čudenja, hvaležnosti, molitve, ljubezni, spoštovanja, svobode in občestva. Takšno gibanje ustvarja odnose, zbližuje, zdravi in vrača človeka v jedro njegove poklicanosti: biti Božji sodelavec v svetu. Po njem postane Bog bolj živo navzoč v svetu. Po njem lahko uresniči svoje poslanstvo med nami. Vendar obstaja tudi drugačno gibanje. Če človek ne dopusti, da ga vodi Sveti Duh, začne gibanje oblikovati duh napuha, tekmovalnosti, sebičnosti, grobosti, izključevanja. To ga razčloveči. Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost duhovne otrplosti in zaspanosti. Telo, ki se ne giblje, oslabi. Z njim pa tudi duh. Negibnost telesa je pogosto zrcalo duhovne lenobe. Zato smo poklicani, da v preprostih vsakdanjih oblikah gibanja sodelujemo z Bogom Stvarnikom in Očetom. Vabi nas, da ga z njim slavimo. Božja slava je živi človek, pravi sv. Irenej. Če torej s svojim gibanjem postajamo bolj živi, ga najbolj slavimo. Prav tako tudi takrat, ko z njim omogočamo drugim, da postajajo bolj živi, da lahko z večjim veseljem živijo svoje življenje. Zato ne ločujmo gibanja in duhovnosti, saj sta globoko prepletena. Način, kako se gibamo, razodeva našo notranjo naravnanost, hkrati pa duhovna drža oblikuje naš odnos do gibanja – njegov pomen, izraz in namen. Prosimo Svetega Duha, naj nas uči, kako lahko tudi s svojim telesnim gibanjem živimo Kristusa sredi tega sveta, da bodo po njem drugi prepoznali, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Tako bo tudi po njem ta svet postajal bolj človeški in Božji.
Letošnji prejemniki Bloudkovih nagrad za vrhunske mednarodne športne dosežke so kajakašica na mirnih vodah Špela Ponomarenko Janić, atletinija Tina Šutej in alpinist Aleš Česen. Bloudkovo nagrado za življenjsko delo je prejel alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin. Drugi poudarki oddaje: - Vlada danes na regijskem obisku na Gorenjskem. - Evropski parlament o novem paketu pomoči Ukrajini. - V Velikih Laščah razburja sprememba omejitve hitrosti skozi občinsko središče.
Letošnji prejemniki Bloudkovih nagrad za vrhunske mednarodne športne dosežke so kajakašica na mirnih vodah Špela Ponomarenko Janić, atletinija Tina Šutej in alpinist Aleš Česen. Bloudkovo nagrado za življenjsko delo je prejel alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin. Drugi poudarki oddaje: - Vlada danes na regijskem obisku na Gorenjskem. - Evropski parlament o novem paketu pomoči Ukrajini. - V Velikih Laščah razburja sprememba omejitve hitrosti skozi občinsko središče.
Apetiti so bili veliki, a že treningi moške preizkušnje na srednji skakalnici so nakazali, da Slovenci sinoči, za razliko od večina tekem v svetovnem pokalu, niso sodili v najožji krog favoritov. Domen Prevc je bil edini med 20, na šestem mestu, glavni trener Robert Hrgota je zatrdil, da je bil njegov drugi skok edini dober od šestih slovenskih. Luka Dolar je član radijske ekipe na prizorišču olimpijskih iger, v pogovorni olimpijski oddaji Vala 202 Dolimita pa razlaga, da je Anže Lanišek pregorel v preveliki želji, verjame pa, da se v Predazzu ne bo ponovila njegova olimpijska zgodba iz Pekinga. Tja je odšel kot prvi slovenski adut, a na koncu ostal brez mesta v slovenski četverici, ki je na ekipni tekmi osvojila srebro. Hrgota je Laniška, kljub temu, da je bil za Timijem Zajcem na posamični tekmi, postavil v ekipo za današnjo mešano preizkušnjo. Pravi, da mu zaupa. Slovenci so bili še pred kakšnim tednom v vlogi izrazitega favorita na mešani ekipni tekmi. Na podlagi dosedanjih rezultatov pa to ne velja več. Če seštejemo rezultate najboljših dveh iz vsake države na obeh dosedanjih tekmah, so največ točk zbrali Norvežani, in sicer 1041. Sledijo Japonci 1027, Slovenci so na tretjem mestu s 1022 točkami, oziroma 1020, če štejemo rezultat Anžeta Laniška. Četrti so Nemci s 1017 točkami, peti pa Avstrijci s 1003 točkami. Slišite lahko tudi, da je veteran Gregor Deschwanden prišel do uspeha kariere s pomočjo slovenske stroke. Bronasti Švicar, za katerega Luka Dolar pravi, da je eden najbolj priljubljenih skakalcev v karavani, tekmuje pod vodstvom Bineta Norčiča. Glavni trener švicarske reprezentance je za Val 202 povedal, da je na predvečer tekme poslal svojega serviserja na sedemurno pot v Oberhof, od koder je prinesel mehkejše smuči, na katerih je Deschwanden prišel do olimpijskih stopničk. Dolar tudi razlaga, da gre trend v skokih proti tekmam na večjih skakalnicah. V Courchevelu, kjer bodo skakalci tekmovali na naslednjih olimpijskih igrah, bodo prenovili skakalni center, obstaja pa možnost, da bi tam zgradili 160-metrsko skakalnico, na kateri bi potem tekmovali leta 2030 na olimpijskih igrah. 'Tendenca gre v to smer, tudi ideja direktorja svetovnega pokala Sandra Pertileja je, da bo več tekem na teh večjih napravah,' pravi Dolar. Podrobneje tudi o današnji biatlonski preizkušnji. Precej odprtih vprašanj je glede forme Jakova Faka, ki letos še ni tekmoval, potem ko je pred tedni odšel na operacijo kolena. Jutri pa se začenja moški hokejski turnir. Luka Dolar je med izstopajoče hokejiste na olimpijskih igrah, na katere se vračajo igralci lige NHL, izpostavil Connorja McDavida, kapetan Edmontona. Dolar pravi, da je neverjetno, da je na tej, najvišji ravni pol koraka pred vsemi, razlika pa je še večja, ko to vidiš v živo, ne le po televiziji. Tomaž Langerholz pa je opozoril na igralca, ki ga mnogi vidijo kot McDavidovega naslednika. To je član San Jose Sharks Macklin Celebrini, četrti po točkah v ligi NHL in eden najmlajših igralcev lige, prav z njim pa želi v napadu igrati najizkušenejši v kanadski vrsti, kapetan Sidney Crosby. Dolar in Langerholz se v oddaji Dolimita pogovarjata z voditeljem Luko Petričem. Časovnica: -00:59 odzivi na slovenski izkupiček -07:42 pred mešano ekipno tekmo -12:12 zadnjič na srednji skakalnici na olimpijskih igrah? -15:46 razplet pri vrhu -18:43 švicarska kolajna s slovenskim pridihom -20:31 biatlon in forma Faka po operaciji kolena -26:00 jutri začetek moškega hokejskega turnirja -33:56 Mimo grede o italijanski kavi -41:39 pogovor z Robertom Hrgoto in Domnom Prevcem -49:58 pogovor s Timijem Zajcem -52:01 pogovor z Anžetom Laniškom -54:08 pogovor s Philipom Raimundom -56:56 pogovor z Binetom Norčičem -1:00:16 pogovor s Franjom von Allmnom in Tanguyjem Nefom
Apetiti so bili veliki, a že treningi moške preizkušnje na srednji skakalnici so nakazali, da Slovenci sinoči, za razliko od večina tekem v svetovnem pokalu, niso sodili v najožji krog favoritov. Domen Prevc je bil edini med 20, na šestem mestu, glavni trener Robert Hrgota je zatrdil, da je bil njegov drugi skok edini dober od šestih slovenskih. Luka Dolar je član radijske ekipe na prizorišču olimpijskih iger, v pogovorni olimpijski oddaji Vala 202 Dolimita pa razlaga, da je Anže Lanišek pregorel v preveliki želji, verjame pa, da se v Predazzu ne bo ponovila njegova olimpijska zgodba iz Pekinga. Tja je odšel kot prvi slovenski adut, a na koncu ostal brez mesta v slovenski četverici, ki je na ekipni tekmi osvojila srebro. Hrgota je Laniška, kljub temu, da je bil za Timijem Zajcem na posamični tekmi, postavil v ekipo za današnjo mešano preizkušnjo. Pravi, da mu zaupa. Slovenci so bili še pred kakšnim tednom v vlogi izrazitega favorita na mešani ekipni tekmi. Na podlagi dosedanjih rezultatov pa to ne velja več. Če seštejemo rezultate najboljših dveh iz vsake države na obeh dosedanjih tekmah, so največ točk zbrali Norvežani, in sicer 1041. Sledijo Japonci 1027, Slovenci so na tretjem mestu s 1022 točkami, oziroma 1020, če štejemo rezultat Anžeta Laniška. Četrti so Nemci s 1017 točkami, peti pa Avstrijci s 1003 točkami. Slišite lahko tudi, da je veteran Gregor Deschwanden prišel do uspeha kariere s pomočjo slovenske stroke. Bronasti Švicar, za katerega Luka Dolar pravi, da je eden najbolj priljubljenih skakalcev v karavani, tekmuje pod vodstvom Bineta Norčiča. Glavni trener švicarske reprezentance je za Val 202 povedal, da je na predvečer tekme poslal svojega serviserja na sedemurno pot v Oberhof, od koder je prinesel mehkejše smuči, na katerih je Deschwanden prišel do olimpijskih stopničk. Dolar tudi razlaga, da gre trend v skokih proti tekmam na večjih skakalnicah. V Courchevelu, kjer bodo skakalci tekmovali na naslednjih olimpijskih igrah, bodo prenovili skakalni center, obstaja pa možnost, da bi tam zgradili 160-metrsko skakalnico, na kateri bi potem tekmovali leta 2030 na olimpijskih igrah. 'Tendenca gre v to smer, tudi ideja direktorja svetovnega pokala Sandra Pertileja je, da bo več tekem na teh večjih napravah,' pravi Dolar. Podrobneje tudi o današnji biatlonski preizkušnji. Precej odprtih vprašanj je glede forme Jakova Faka, ki letos še ni tekmoval, potem ko je pred tedni odšel na operacijo kolena. Jutri pa se začenja moški hokejski turnir. Luka Dolar je med izstopajoče hokejiste na olimpijskih igrah, na katere se vračajo igralci lige NHL, izpostavil Connorja McDavida, kapetan Edmontona. Dolar pravi, da je neverjetno, da je na tej, najvišji ravni pol koraka pred vsemi, razlika pa je še večja, ko to vidiš v živo, ne le po televiziji. Tomaž Langerholz pa je opozoril na igralca, ki ga mnogi vidijo kot McDavidovega naslednika. To je član San Jose Sharks Macklin Celebrini, četrti po točkah v ligi NHL in eden najmlajših igralcev lige, prav z njim pa želi v napadu igrati najizkušenejši v kanadski vrsti, kapetan Sidney Crosby. Dolar in Langerholz se v oddaji Dolimita pogovarjata z voditeljem Luko Petričem. Časovnica: -00:59 odzivi na slovenski izkupiček -07:42 pred mešano ekipno tekmo -12:12 zadnjič na srednji skakalnici na olimpijskih igrah? -15:46 razplet pri vrhu -18:43 švicarska kolajna s slovenskim pridihom -20:31 biatlon in forma Faka po operaciji kolena -26:00 jutri začetek moškega hokejskega turnirja -33:56 Mimo grede o italijanski kavi -41:39 pogovor z Robertom Hrgoto in Domnom Prevcem -49:58 pogovor s Timijem Zajcem -52:01 pogovor z Anžetom Laniškom -54:08 pogovor s Philipom Raimundom -56:56 pogovor z Binetom Norčičem -1:00:16 pogovor s Franjom von Allmnom in Tanguyjem Nefom
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Lloyd Miller je bil glasbenik, ki ga dandanes skoraj nihče ne pozna. Umrl je 27. decembra leta 2024, star 86 let. Nocojšnjo oddajo namenjamo njegovi glasbi. Bil je eden prvih, ki je spajal jazz in različne svetovne glasbe, predvsem vzhodne – perzijske.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
Srbski pesnik in romanopisec Zvonko Karanović, ki se je rodil leta 1959 v Nišu, danes pa živi v Beogradu, je podobno kot pesniki beat generacije veliko potoval in pogosto menjaval službe. Delal je kot novinar, urednik, organizator koncertov, DJ, trinajst let pa je bil tudi lastnik trgovine s ploščami. Širše je zaslovel z romaneskno trilogijo Dnevnik dezerterjev, čeprav že dalj časa velja za kultnega pesnika podzemlja in družbenega roba. Izdal je številne pesniške zbirke, za katere je bil tudi večkrat nagrajen. Pri nas ga poznamo po knjigi izbranih pesmi Najboljša leta naših življenj (2017), tokrat pa ga spoznavamo kot avtorja pesmi v prozi, za katere pravi, da so kot prizori iz nekega hipnotičnega filma. Prevajalec: Primož Čučnik; režiserka: Špela Kravogel; interpret: Jernej Gašperin; glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina; mojstra zvoka: Urban Gruden, Sonja Strenar; urednica oddaje: Tina Kozin; produkcija 2022.
V nocojšnji Etnofoniji se bomo posvetili tretjemu albumu valižanske kitaristke Gwenifer Raymond z naslovom Last Night I Heard the Dog Star Bark. Raymondova s kitarskimi strunami vešče povezuje različne tradicije od angloameriškega folka in bluesa do indijskih rag.
V nocojšnji Etnofoniji se bomo posvetili tretjemu albumu valižanske kitaristke Gwenifer Raymond z naslovom Last Night I Heard the Dog Star Bark. Raymondova s kitarskimi strunami vešče povezuje različne tradicije od angloameriškega folka in bluesa do indijskih rag.
Specializirano državno tožilstvo je v zadevi Knovs vložilo obtožbo zoper zdajšnje in nekdanje člane parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurd.
Specializirano državno tožilstvo je v zadevi Knovs vložilo obtožbo zoper zdajšnje in nekdanje člane parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurd.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Peti del cikla nosi naslov XV., XVI. in XVII. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Strašen si, sin Pelea, hranila je z žolčem te mati …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Radijski cikel predstavlja dvajset temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjeva epa Iliada in Odiseja ter Vergilov ep Eneida. Peti del cikla nosi naslov XV., XVI. in XVII. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Strašen si, sin Pelea, hranila je z žolčem te mati …'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Jure Culiberg Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga-Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Hektor – Milan Štefe Aias – Zoran More Ahil – Borut Veselko Patroklos – Jožef Ropoša Apolon – Boris Kerč Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Nocoj nadaljujemo zgodbo vladnega pilotnega projekta vzorčnih naselij. Prejšnji teden smo se odpravili v občino Rogašovci, ki je bila kot edina pomurska občina v prvi fazi povabljena na sestanek na vlado. O kulturi in športu so razpravljali na okrogli mizi v Murski Soboti, opozorili so, da je za večje udejstvovanje mladih potrebna predvsem infrastruktura. Društvo Fršlus pa je pripravilo šest animiranih videov za učenje prekmurske romščine.
Nocoj nadaljujemo zgodbo vladnega pilotnega projekta vzorčnih naselij. Prejšnji teden smo se odpravili v občino Rogašovci, ki je bila kot edina pomurska občina v prvi fazi povabljena na sestanek na vlado. O kulturi in športu so razpravljali na okrogli mizi v Murski Soboti, opozorili so, da je za večje udejstvovanje mladih potrebna predvsem infrastruktura. Društvo Fršlus pa je pripravilo šest animiranih videov za učenje prekmurske romščine.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Kornogold je svoj Violinski koncert, kot je sam dejal, napisal »bolj za Carusa kot za Paganinija«. Kar pomeni: pogumno je biti melodičen. Zaradi tega je francoski violinist Renaud Capuçon s svojim polnim, žametnim tonom idealen interpret, Simfonija št. 11 Dmitrija Šostakoviča pa ostro nasprotje. Ta simfonija je kot lekcija zgodovine. Njen naslov »Leto 1905« se nanaša na »krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu« in pokol demonstrantov pred carsko palačo. Tukaj je to živo slišati: napetost, soočenje med ljudstvom in oblastjo, žalovanje za mrtvimi. Revolucionarne pesmi, delavske himne, protestne pesmi – to je gradivo, iz katerega Šostakovič ustvarja močno in živo simfonijo, ki jo lahko povežemo tudi z letom njenega nastanka, 1957, z madžarsko vstajo, ki je bila takrat krvavo zatrta, pa tudi s sedanjostjo. Alain Altinoglu in Simfonični orkester Frankfurtskega radia s tem delom nadaljujeta snemanje vseh Šostakovičevih simfonij v tej sezoni. Fizično, energično in opremljeno z močno tolkalno baterijo je tudi »Alaraph«, delo umetnice Unsuk Chin. Naslov je dobilo po eni od tako imenovanih »zvezd srčnega utripa«, katere utrip spominja na srčni utrip v elektrokardiogramu.
Tudi počitnice lahko utrudijo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Tončka Stanonik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
Tudi počitnice lahko utrudijo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Tončka Stanonik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
V ljudskem izročilu imajo balade posebno mesto. Nekatere lahko spremljamo skozi njihovo preobrazbo do izvora, zelo različne so po temi in vsebini, lahko pa veliko povedo o preteklosti: tako o političnih in družbenih razmerah, o razumevanju življenja, o načinih nastajanja in preoblikovanja izročila; skratka o življenju naših ljudi in o razmerah, v kakršnih so živeli. Med ljudskimi pesmimi so balade segajo najdlje v preteklost in največ povedo o naših prednikih, posredno pa tudi o nas samih.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Specializirani državni tožilci so v zadevi Knovs vložili obtožbo zoper štiri poslance iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurdnega. Druge teme: - Ukrajina zanika obtožbe o organizaciji napada na ruskega generala. - Prebivalci dela Štepanjskega naselja v Ljubljani nekoliko zgladili spor glede parkiranja. - Pripadnika romske skupnosti obsojena zaradi napada na ribniškega župana.
Specializirani državni tožilci so v zadevi Knovs vložili obtožbo zoper štiri poslance iz vrst Nove Slovenije. Gre za Janeza Žaklja, Jerneja Vrtovca, Jožefa Horvata in Mateja Tonina, ki so obtoženi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic. Iz NSi so v odzivu sporočili, da so za pregon izvedeli iz medijev ter da so nekateri pravni strokovnjaki pregon označili kot absurdnega. Druge teme: - Ukrajina zanika obtožbe o organizaciji napada na ruskega generala. - Prebivalci dela Štepanjskega naselja v Ljubljani nekoliko zgladili spor glede parkiranja. - Pripadnika romske skupnosti obsojena zaradi napada na ribniškega župana.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
Ob slovenskem kulturnem prazniku predstavljamo tri izbrana glasbena dela po temah Franceta Prešerna: Gazele - sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca, uglasbitev treh kitic pesmi Pod oknom za moški zbor Antona Nedvěda in kantato za zbor, štiri soliste in orkester z naslovom Orglar Marijana Lipovška.
Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.
Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.
Čeprav je začetek februarja prinesel višje temperature od januarskih, se kurilna sezona še ne končuje. A pretirano ogrevanje povzroča visoke stroške, ki vse bolj bremenijo gospodinjstva, in škodi okolju, za kar plačujemo z zdravjem. FOTO: MMC RTV SLO/Shutterstock
Čeprav je začetek februarja prinesel višje temperature od januarskih, se kurilna sezona še ne končuje. A pretirano ogrevanje povzroča visoke stroške, ki vse bolj bremenijo gospodinjstva, in škodi okolju, za kar plačujemo z zdravjem. FOTO: MMC RTV SLO/Shutterstock
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Nekdanji smučarski skakalec je bil v zlati mladinski reprezentanci ekipni kolega Primoža Rogliča, Primožu pa je po spletu okoliščin na odločilnem kronometru Dirke po Italiji pomagal v klanec ob smoli z verigo.
Nekdanji smučarski skakalec je bil v zlati mladinski reprezentanci ekipni kolega Primoža Rogliča, Primožu pa je po spletu okoliščin na odločilnem kronometru Dirke po Italiji pomagal v klanec ob smoli z verigo.
Potem ko je v Avstraliji konec lanskega leta začela veljati prepoved rabe največjih družbenih omrežij za mlajše od 16 let, o podobni prepovedi razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah, na ravni celotne Evropske unije. Slovenska vlada pa je prav prejšnji konec tedna izjavila, da razmišlja o omejitvi družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Kaj mladi na spletu pravzaprav počnejo? Se zavedajo nevarnosti? Se ji znajo izogniti? Je prepoved pravi način za zaščito mladih pred škodljivimi učinki družbenih omrežij? Ali sploh deluje? Kako bodo preverjali starost uporabnikov in uporabnic? Kaj pa klepetalni roboti v obliki umetne inteligence, ki jih uporablja že večina najstnic in najstnikov? Kako poskrbeti za njihovo varnost? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Virant Burnik, informacijska pooblaščenka; dr. Tanja Oblak Črnič, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Nuša Detiček, raziskovalka in doktorska študentka s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Živa Ahac iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout; dr. Zala Volčič, Monasheva univerza v Melbournu; Marko Puschner s točke ozaveščanja safe.si.
Potem ko je v Avstraliji konec lanskega leta začela veljati prepoved rabe največjih družbenih omrežij za mlajše od 16 let, o podobni prepovedi razmišljajo tudi v nekaterih evropskih državah, na ravni celotne Evropske unije. Slovenska vlada pa je prav prejšnji konec tedna izjavila, da razmišlja o omejitvi družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Kaj mladi na spletu pravzaprav počnejo? Se zavedajo nevarnosti? Se ji znajo izogniti? Je prepoved pravi način za zaščito mladih pred škodljivimi učinki družbenih omrežij? Ali sploh deluje? Kako bodo preverjali starost uporabnikov in uporabnic? Kaj pa klepetalni roboti v obliki umetne inteligence, ki jih uporablja že večina najstnic in najstnikov? Kako poskrbeti za njihovo varnost? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Virant Burnik, informacijska pooblaščenka; dr. Tanja Oblak Črnič, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Nuša Detiček, raziskovalka in doktorska študentka s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Živa Ahac iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout; dr. Zala Volčič, Monasheva univerza v Melbournu; Marko Puschner s točke ozaveščanja safe.si.
Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.
Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.
28. 5. 2025 je bil v Slovenski filharmoniji potekal koncert cikla Tutti Akademije za glasbo, na katerem je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter solisti, študenti akademije. Marko Stević je klavir začel igrati na glasbeni šoli "Kosta Manojlović", nato pa je srednješolsko izobraževanje končal pod vodstvom Siniše Radojčića. Na ljubljansko akademijo se je vpisal leta 2023 kot študent Rubena Dalibaltayana. Na koncertu je izvedel virtuozen Klavirski koncert št. 1 v Es-duru, S. 124 Franza Liszta. Anika Goldner je zaposlena kot violinistka v Orkestru Slovenske filharmonije in je redna sodelavka Dunajskega komornega orkestra ter gostujoča vodja drugih violin v orkestru Teatra Giuseppe Verdi v Trstu, na ljubljanski akademiji pa je v času koncerta končevala magistrski študij violine pod mentorstvom Lane Trotovšek. V njeni interpretaciji bo oživel edini koncert finskega mojstra Jeana Sibeliusa - Koncert za violino v d-molu, op. 47.
28. 5. 2025 je bil v Slovenski filharmoniji potekal koncert cikla Tutti Akademije za glasbo, na katerem je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Simonom Krečičem ter solisti, študenti akademije. Marko Stević je klavir začel igrati na glasbeni šoli "Kosta Manojlović", nato pa je srednješolsko izobraževanje končal pod vodstvom Siniše Radojčića. Na ljubljansko akademijo se je vpisal leta 2023 kot študent Rubena Dalibaltayana. Na koncertu je izvedel virtuozen Klavirski koncert št. 1 v Es-duru, S. 124 Franza Liszta. Anika Goldner je zaposlena kot violinistka v Orkestru Slovenske filharmonije in je redna sodelavka Dunajskega komornega orkestra ter gostujoča vodja drugih violin v orkestru Teatra Giuseppe Verdi v Trstu, na ljubljanski akademiji pa je v času koncerta končevala magistrski študij violine pod mentorstvom Lane Trotovšek. V njeni interpretaciji bo oživel edini koncert finskega mojstra Jeana Sibeliusa - Koncert za violino v d-molu, op. 47.
Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.
Kulturo v veliki meri kroji tudi kulturna politika, zato smo dan po kulturnem prazniku pripravili pogovor s predstavniki parlamentarnih strank. V pogovoru sodelujejo Asta Vrečko (Levica/Vesna), Ignacija Fridl Jarc (Slovenska demokratska stranka), Dejan Prešiček (Socialni demokrati), Aleš Novak (Demokrati Anžeta Logarja), Sara Žibrat (Gibanje Svoboda), Iva Dimic (NSi/SLS/Fokus Marka Lotriča), Mitja Bervar (Prerod), Arne Jakob Zakrajšek (Mi, socialisti). Kako razrešiti gordijski vozel prenove ljubljanske Drame? Napoveduje se še en referendum na področju kulture – v Celju so začeli zbirati podpise za razpis lokalnega referenduma o zavodu za sodobni ples. Medtem ko pada bralna pismenost med najstniki, šolske knjižnice nimajo zagotovljenega dotoka kakovostnih knjig. Kakšna bo v prihodnje podpora na področju filma? In med drugim tudi o Zasukovi minimalki, uredbi o minimalnem plačilu samostojnih delavcev v kulturi, ki je ne upoštevajo vse ustanove. Foto: Gregor Podlogar/RTV SLO.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Danes se v Ljubljani, Domžalah in Radovljici začenja jubilejna, 20. izdaja Festivala gorniškega filma. Gre za najpomembnejši tovrstni dogodek v naši regiji, ki bo do sobote postregel s kar 34-imi filmi. Letošnji program je posebej vznemirljiv, saj bomo videli rekordno število slovenskih filmskih zgodb – med njimi tudi najnovejše delo nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar ter otvoritveni film Triglav, pot odrešitve. Bili smo tudi v Kulturnem domu v Trstu, kjer se je ob kulturnem prazniku odvila osrednja proslava Slovencev v Italiji.
Danes se v Ljubljani, Domžalah in Radovljici začenja jubilejna, 20. izdaja Festivala gorniškega filma. Gre za najpomembnejši tovrstni dogodek v naši regiji, ki bo do sobote postregel s kar 34-imi filmi. Letošnji program je posebej vznemirljiv, saj bomo videli rekordno število slovenskih filmskih zgodb – med njimi tudi najnovejše delo nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar ter otvoritveni film Triglav, pot odrešitve. Bili smo tudi v Kulturnem domu v Trstu, kjer se je ob kulturnem prazniku odvila osrednja proslava Slovencev v Italiji.
Vlada je z nekaterimi ukrepi res prišla naproti gospodarstvu, a obenem z dodatnimi obremenitvami poslabšala njegovo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Zaradi velikega povečanja stroškov dela je ogroženih 16 tisoč podjetij s skupno 66 tisoč zaposlenimi, v katerih je dodana vrednost manjša od stroškov dela zaposlenega z minimalno plačo. Tako kažejo izračuni Gospodarske zbornice. Po njenih podatkih so se stroški dela v zadnjem polletju v Sloveniji povečali za več kot petino. Kot pravijo, grozi izguba produktivnosti in delovnih mest ter selitev nekaterih podjetij v tujino. Druge teme: - Dispečerji na številki 112 podpisali stavkovni sporazum z vlado; o še neizpolnjenih zadevah se bodo skušali dogovoriti do konca prihodnjega leta. - Rusija odgovornost za napad na namestnika vodje obveščevalne službe pripisuje Ukrajini in Poljski. - Prebivalci Štepanjskega naselja v Ljubljani opozarjajo, da je parkirnih mest bistveno premalo, županu ponujajo predloge za rešitve.
Vlada je z nekaterimi ukrepi res prišla naproti gospodarstvu, a obenem z dodatnimi obremenitvami poslabšala njegovo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Zaradi velikega povečanja stroškov dela je ogroženih 16 tisoč podjetij s skupno 66 tisoč zaposlenimi, v katerih je dodana vrednost manjša od stroškov dela zaposlenega z minimalno plačo. Tako kažejo izračuni Gospodarske zbornice. Po njenih podatkih so se stroški dela v zadnjem polletju v Sloveniji povečali za več kot petino. Kot pravijo, grozi izguba produktivnosti in delovnih mest ter selitev nekaterih podjetij v tujino. Druge teme: - Dispečerji na številki 112 podpisali stavkovni sporazum z vlado; o še neizpolnjenih zadevah se bodo skušali dogovoriti do konca prihodnjega leta. - Rusija odgovornost za napad na namestnika vodje obveščevalne službe pripisuje Ukrajini in Poljski. - Prebivalci Štepanjskega naselja v Ljubljani opozarjajo, da je parkirnih mest bistveno premalo, županu ponujajo predloge za rešitve.
Prejšnji teden so na Ptuju razglasili naj športnike leta – med posamezniki sta naziv prejela atlet Kristijan Čeh in odbojkarica Nika Milošič, ekipno pa strelski in rokometni klub. Na seznamu članskih državnih prvakov v individualnih športnih panogah je bil tudi 21-letni Jure Sluga iz Ptuja. Lani jeseni je mladinsko športno pot karateista v kátah končal v svetovnem vrhu - prvič je to uspelo Slovencu! -, zdaj športno pot nadaljuje v članski kategoriji. Mladi športnik je tudi študent fizioterapije in si želi, da bi bil karate ljudem bolj znan ter da bi lahko kot športnik od njega živel.
Prejšnji teden so na Ptuju razglasili naj športnike leta – med posamezniki sta naziv prejela atlet Kristijan Čeh in odbojkarica Nika Milošič, ekipno pa strelski in rokometni klub. Na seznamu članskih državnih prvakov v individualnih športnih panogah je bil tudi 21-letni Jure Sluga iz Ptuja. Lani jeseni je mladinsko športno pot karateista v kátah končal v svetovnem vrhu - prvič je to uspelo Slovencu! -, zdaj športno pot nadaljuje v članski kategoriji. Mladi športnik je tudi študent fizioterapije in si želi, da bi bil karate ljudem bolj znan ter da bi lahko kot športnik od njega živel.
Skoraj dveletna stavka dispečerjev po podpisu sporazuma prekinjena, danes zadnji dan za prijavo za sežigalnico, pri reševanju problematike gudronske jame na Studencih prišlo do premika, pri Sveti Ani zadovoljni z urejenim primarnim zdravstvom
Skoraj dveletna stavka dispečerjev po podpisu sporazuma prekinjena, danes zadnji dan za prijavo za sežigalnico, pri reševanju problematike gudronske jame na Studencih prišlo do premika, pri Sveti Ani zadovoljni z urejenim primarnim zdravstvom
Rojaki onstran meje kulturni praznik praznujejo ves mesec. Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini so se na osrednji slovesnosti Francetu Prešernu, slovenski kulturi in Borisu Pahorju poklonili s praizvedbo kantate Patricka Quaggiata Grmada v pristanu. Februar je tudi mesec vpisov in zanima nas, kakšni so vpisni pogoji na dvojezičnih srednjih šolah na avstrijskem Koroškem, kjer znanje nabira veliko dijakov iz Slovenije. Naš sogovornik je tudi glavni urednik slovenskega programa avstrijske javne RTV Marijan Velik, dolgoletni predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, ponosen tudi na uspehe slovenskih športnikov. Porabski Slovenec Alojz Hanžek, letošnji dobitnik najvišjega priznanja, ki ga Madžarska podeljuje za delovanje v korist narodnih skupnosti, pa je prepričan, da se jezik in identiteta ohranjata skozi vsakdanje življenje, običaje in delo v skupnosti. Kaj vse počne? Prisluhnite!
Rojaki onstran meje kulturni praznik praznujejo ves mesec. Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini so se na osrednji slovesnosti Francetu Prešernu, slovenski kulturi in Borisu Pahorju poklonili s praizvedbo kantate Patricka Quaggiata Grmada v pristanu. Februar je tudi mesec vpisov in zanima nas, kakšni so vpisni pogoji na dvojezičnih srednjih šolah na avstrijskem Koroškem, kjer znanje nabira veliko dijakov iz Slovenije. Naš sogovornik je tudi glavni urednik slovenskega programa avstrijske javne RTV Marijan Velik, dolgoletni predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, ponosen tudi na uspehe slovenskih športnikov. Porabski Slovenec Alojz Hanžek, letošnji dobitnik najvišjega priznanja, ki ga Madžarska podeljuje za delovanje v korist narodnih skupnosti, pa je prepričan, da se jezik in identiteta ohranjata skozi vsakdanje življenje, običaje in delo v skupnosti. Kaj vse počne? Prisluhnite!
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
V občini Sveta Ana v Slovenskih goricah z okoli 2 tisoč 300 prebivalci so zelo ponosni na urejeno osnovno zdravstvo. Poleg ambulante družinske medicine, ki je odprta vse dni v tednu, zobozdravstvene ambulante za odrasle in lekarne imajo po novem tudi program otroškega zobozdravstva. Tako imajo v celoti omogočen dostop do zdravstvenih storitev v domačem kraju.
V občini Sveta Ana v Slovenskih goricah z okoli 2 tisoč 300 prebivalci so zelo ponosni na urejeno osnovno zdravstvo. Poleg ambulante družinske medicine, ki je odprta vse dni v tednu, zobozdravstvene ambulante za odrasle in lekarne imajo po novem tudi program otroškega zobozdravstva. Tako imajo v celoti omogočen dostop do zdravstvenih storitev v domačem kraju.
Italijanska kuhinja sodi med najboljše, a hkrati najbolj preproste kuhinje sveta. Tokrat smo ugotavljali, kaj sodi med obvezno opremo v kuhinji kuharskega navdušenca, ki bi se rad lotil priprave svežih testenin, domače pice in drugih tipičnih italijanskih dobrot.
Italijanska kuhinja sodi med najboljše, a hkrati najbolj preproste kuhinje sveta. Tokrat smo ugotavljali, kaj sodi med obvezno opremo v kuhinji kuharskega navdušenca, ki bi se rad lotil priprave svežih testenin, domače pice in drugih tipičnih italijanskih dobrot.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Ob prazniku so kulturne ustanove v Ljubljani na široko odprle vrata za obiskovalce. Brezplačni ogledi zbirk, tematska vodstva po razstavah, ustvarjalne delavnice, dostop do zaodrja, literarna branja – na voljo je bila res pestra paleta dogodkov in aktivnosti za vse starosti. Dopoldanski kulturni sprehod smo začeli na obrobju parka Tivoli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se nato sprehodili do Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer so ob 12-ih odprli tudi novo razstavo Saša Vrabiča, pokukali še v natrpani Moderno in Narodno galerijo ter zaključili na Prešernovem trgu, kjer so igralke in igralci pred zbranim občinstvom interpretirali Prešernovo poezijo.
Drugi poudaarki oddaje: - Za jutri napovedan protest Romov v Novem mestu je odpovedan. - Podpis sporazuma z državo je prvi korak k nujnemu prizidku splošne bolnišnice Brežice. - V občini Miklavž na Dravskem polju bodo letos začeli graditi zdravstveno postajo. - Nov izolski gasilski dom je zgrajen, potrebuje le še uporabno dovoljenje in opremo.
Drugi poudaarki oddaje: - Za jutri napovedan protest Romov v Novem mestu je odpovedan. - Podpis sporazuma z državo je prvi korak k nujnemu prizidku splošne bolnišnice Brežice. - V občini Miklavž na Dravskem polju bodo letos začeli graditi zdravstveno postajo. - Nov izolski gasilski dom je zgrajen, potrebuje le še uporabno dovoljenje in opremo.
V duu Apollonis igrata uspešni violinistki Božena Angelova in Tanja Sonc. Prvi skupni recital sta izvedli na sklepnem koncertu Salona glasbenih umetnikov Festivala Lent 2015 v Mariboru, kjer sta predstavili izvirne skladbe za dve violini in priredbe del za to zasedbo.
V duu Apollonis igrata uspešni violinistki Božena Angelova in Tanja Sonc. Prvi skupni recital sta izvedli na sklepnem koncertu Salona glasbenih umetnikov Festivala Lent 2015 v Mariboru, kjer sta predstavili izvirne skladbe za dve violini in priredbe del za to zasedbo.
Ker v teh dneh na Valu intenzivno spremljamo pestro olimpijsko dogajanje, ima Frekvenca X ustvarjalni premor, v tem času pa vas spominjamo na nekaj preteklih oddaj, v katerih smo zasledovali zvezo športa, znanosti in zdravja. Izseki iz oddaj: O športni statistiki s Slavkom Jeričem: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175061596 O mitohondrijih: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175168629 O magneziju in drugih prehranskih dopolnilih: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175103231 O moči stiska naših pesti: https://val202.rtvslo.si/podkast/radiovedni/173251211/175086927
Ker v teh dneh na Valu intenzivno spremljamo pestro olimpijsko dogajanje, ima Frekvenca X ustvarjalni premor, v tem času pa vas spominjamo na nekaj preteklih oddaj, v katerih smo zasledovali zvezo športa, znanosti in zdravja. Izseki iz oddaj: O športni statistiki s Slavkom Jeričem: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175061596 O mitohondrijih: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175168629 O magneziju in drugih prehranskih dopolnilih: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175103231 O moči stiska naših pesti: https://val202.rtvslo.si/podkast/radiovedni/173251211/175086927
V državnem zboru se obeta podpora predlogu prepovedi prodaje, preprodaje, nakupa, posedovanja in uporabe pirotehničnih izdelkov. Poslanci Svobode si prizadevajo, da bi iz prepovedi izvzeli ognjementne izdelke kategorije F1. V oddaji tudi o tem: - Vlada in centri za obveščanje dosegli kompromis, stavka dispečerjev prekinjena - Iniciativa za Štepanjsko naselje pripravila več predlogov za omilitev parkirne stiske - Po kulturnem prazniku znova zaprli prenovljen interpretacijski center v Vrbi
V državnem zboru se obeta podpora predlogu prepovedi prodaje, preprodaje, nakupa, posedovanja in uporabe pirotehničnih izdelkov. Poslanci Svobode si prizadevajo, da bi iz prepovedi izvzeli ognjementne izdelke kategorije F1. V oddaji tudi o tem: - Vlada in centri za obveščanje dosegli kompromis, stavka dispečerjev prekinjena - Iniciativa za Štepanjsko naselje pripravila več predlogov za omilitev parkirne stiske - Po kulturnem prazniku znova zaprli prenovljen interpretacijski center v Vrbi
Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB
Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB