Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Aaron Parks je odličen jazzovski pianist srednje generacije. Sprva je sodeloval v zasedbah trobentača Terenca Blancharda, nato se je odpravil na samostojno glasbeno pot. Slišali bomo izbor skladb z njegovih albumov.
Aaron Parks je odličen jazzovski pianist srednje generacije. Sprva je sodeloval v zasedbah trobentača Terenca Blancharda, nato se je odpravil na samostojno glasbeno pot. Slišali bomo izbor skladb z njegovih albumov.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
Grška pesnica Maria Poliduri, rojena leta 1902 v Kalamati, je eden izmed najizrazitejših pesniških glasov literarne generacije dvajsetih let. Združevala je vplive nove romantike in simbolizma s pesimizmom, porojenim iz družbenih in političnih realij dobe. Pesmi Marie Poliduri so lirične, osebnoizpovedne, včasih zelo drzne v izrazu, njihove teme pa so predvsem ljubezen, minljivost in smrt. Prevladujoče vzdušje njene poezije je mistična melanholija. Na pesimistični ton njenih pesmi je gotovo vplivala tudi njena žalostna usoda: že pri osemnajstih letih je izgubila oba od staršev, le nekaj let pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer je živela v revščini in se nalezla tuberkuloze. Po vrnitvi v Atene leta 1928 je bila sprejeta v bolnišnico za jetične bolnike Sotiria, o kateri piše v istoimenski pesmi; tam je dve leti pozneje umrla, stara komaj 28 let. Pesmi za oddajo je izbrala in prevedla Lara Unuk. Interpretira Nataša Keser, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Saška Rakef, urednica oddaje je Tesa Drev Juh, produkcija 2026.
V Iranu že več kot dva tedna trajajo protivladni protesti. Zaradi prekinjenih internetnih in telefonskih povezav so informacije zelo skope. V protestih in nemirih je bilo ubitih najmanj 648 protestnikov, je sporočila nevladna organizacija Iran Human Rights s sedežem na Norveškem. Po nekaterih ocenah bi lahko število ubitih preseglo šest tisoč. Ubitih naj bi bilo tudi približno sto pripadnikov varnostnih služb. Iranski državni mediji so medtem danes poročali o shodih v podporo vladi, h katerim je pozval Teheran. Iz Bele hiše so sporočili, da se ameriški predsednik Donald Trump ne boji uporabiti vojaške sile proti Iranu, a da si želi diplomatsko rešitev.
V Iranu že več kot dva tedna trajajo protivladni protesti. Zaradi prekinjenih internetnih in telefonskih povezav so informacije zelo skope. V protestih in nemirih je bilo ubitih najmanj 648 protestnikov, je sporočila nevladna organizacija Iran Human Rights s sedežem na Norveškem. Po nekaterih ocenah bi lahko število ubitih preseglo šest tisoč. Ubitih naj bi bilo tudi približno sto pripadnikov varnostnih služb. Iranski državni mediji so medtem danes poročali o shodih v podporo vladi, h katerim je pozval Teheran. Iz Bele hiše so sporočili, da se ameriški predsednik Donald Trump ne boji uporabiti vojaške sile proti Iranu, a da si želi diplomatsko rešitev.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Danes odpiramo vrata v leto 2025 skozi oči romske skupnosti. Preleteli bomo dogodke, ki so dvignili prah razprav, premaknili meje sodelovanja in razsvetlili poti novih priložnosti. Od projektov, ki so prinesli večjo vidnost in glas mladim, do izzivov, ki so terjali pogum ter jasne odgovore. Pridružite se nam v kratkem pregledu trenutkov, ki so zaznamovali leto in razkrivajo, kako živa, raznolika in ustvarjalna je romska skupnost danes.
Danes odpiramo vrata v leto 2025 skozi oči romske skupnosti. Preleteli bomo dogodke, ki so dvignili prah razprav, premaknili meje sodelovanja in razsvetlili poti novih priložnosti. Od projektov, ki so prinesli večjo vidnost in glas mladim, do izzivov, ki so terjali pogum ter jasne odgovore. Pridružite se nam v kratkem pregledu trenutkov, ki so zaznamovali leto in razkrivajo, kako živa, raznolika in ustvarjalna je romska skupnost danes.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Mi smo se družili s krajankami in krajani ter predsednico Krajevne skupnosti Trnovo, ene od devetnajst krajevnih skupnosti, Tanjo Vončina, obiskal pa nas je tudi župan občine Nova Gorica. V programu so sodelovali številni krajanke in krajani. Na orglice je zaigral Davorin Cej, s Hišnim ansamblom Društva upokojencev Trnovo Lokve pa Danilo Ličar. Slišali smo Pio Ternovev v narečju, Jožko Strosar nam je predstavil Društvo Furmani, pogostile pa so nas članice Društva žena in deklet Trnovo. V oddaji vam spregovorimo tudi o nekoč edinem narodno-zabavnem ansamblu na Goriškem, Ansamblu Vrtnica, naš gost je Boris Pleničar. V drugem delu programa boste slišali, kako je člane Društva Gremo plesat, s svojim koncertom počastil Trnovec, glasbenik Gianni Rijavec. Povedal je, da je svoje začetke doživljal z Radiem Koper, ki mu je še danes hvaležen za oblikovanje lastne glasbene poti.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
Zvočni sprehod po Beli Krajini, kot jo je leta 1974 v Slovenski zemlji v pesmi in besedi predstavila Zmaga Kumer. O marsičem je bilo govora, mi pa se posvečamo glasbi, ki jo dopolnjujejo še drugi zvočni zapisi iz te, za marsikoga skrivnostne in čarobne pokrajine. Bolj ali manj značilni primeri belokranjske glasbe, skupaj z naslovno pesmijo, ki je že dolga leta prepoznavni znak slovenskega ljudskega izročila na radijskih valovih.
… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva. Prevedel: Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva. Prevedel: Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Pozornost zveze Nato je vse bolj usmerjena proti Arktiki. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je sporočil, da pripravljajo nove korake za krepitev varnosti arktičnega območja. Poudaril je, da se zaveznice strinjajo s pomembnostjo varnosti Arktike. Zavedamo se, da se z odprtjem morskih poti povečuje tveganje večje aktivnosti Kitajske in Rusije, je dodal Rutte. Drugi poudarki oddaje: - Iranski protestniki odrezani od sveta, mednarodna poročila o vse več ubitih - Začela so se volilna opravila, kandidature bo mogoče vlagati do 19-ega februarja. - Mariborska lesarska šola ob nevarnosti zrušitve strehe pod težo snega začasno brez telovadnice
Pozornost zveze Nato je vse bolj usmerjena proti Arktiki. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je sporočil, da pripravljajo nove korake za krepitev varnosti arktičnega območja. Poudaril je, da se zaveznice strinjajo s pomembnostjo varnosti Arktike. Zavedamo se, da se z odprtjem morskih poti povečuje tveganje večje aktivnosti Kitajske in Rusije, je dodal Rutte. Drugi poudarki oddaje: - Iranski protestniki odrezani od sveta, mednarodna poročila o vse več ubitih - Začela so se volilna opravila, kandidature bo mogoče vlagati do 19-ega februarja. - Mariborska lesarska šola ob nevarnosti zrušitve strehe pod težo snega začasno brez telovadnice
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Kaj pomeni biti čuvaj resnice vesta dolgoletna dopisnika RTV Slovenija, ki sta nedavno v imenu Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske dosežke. Novinar Boštjan Anžin in snemalka ter montažerka in novinarka Janja Lakner Anžin sta svoje dopisniške izkušnje iz Beograda pa tudi Berlina delila z voditeljico Karin Sabadin.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec
Ime tedna je postal Tomato Košir, mednarodno uveljavljen vizualni oblikovalec, ki je z najnovejšo naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv znova požel pozornost tako v Sloveniji kot v tujini. Njegov vizualni komentar "Ameriški napad na Venezuelo", s katerim je še enkrat drzno nastavil ogledalo družbi, si je že dan pred izidom ogledalo milijon ljudi, kar je največji doseg njegovih naslovnic do zdaj.
Ime tedna je postal Tomato Košir, mednarodno uveljavljen vizualni oblikovalec, ki je z najnovejšo naslovnico Dnevnikove priloge Objektiv znova požel pozornost tako v Sloveniji kot v tujini. Njegov vizualni komentar "Ameriški napad na Venezuelo", s katerim je še enkrat drzno nastavil ogledalo družbi, si je že dan pred izidom ogledalo milijon ljudi, kar je največji doseg njegovih naslovnic do zdaj.
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
Pihalni orkester Akademije za glasbo je kot del cikla Tutti 8. aprila 2025 nastopil v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Zaigral je pod taktirko portugalskega dirigenta, skladatelja in klarinetista Luísa Carvalha, ki sicer nastopa po vsem svetu ter izvaja svoja dela, pa tudi dela drugih pomembnih portugalskih in tujih sodobnih skladateljev, številna posvečena prav njemu. Danes bomo poslušali polovico koncerta, prihodnji teden pa še preostanek. Začenjamo z glasbo Duarteja Ferreire Pestane, ki raziskuje orkestralne barve v kontekstu portugalske tradicije, ter končujemo s Frankom Tichelijem, ki klasično simfonično formo sooča z modernimi harmonijami in ritmičnimi strukturami. DUARTE FERREIRA PESTANA: MAVRICA FRANK TICHELI: SIMFONIJA ŠT. 2 PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, Dirigent: LUIS CARVALHO
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
V opernem gledališču Verdi v Trstu smo obiskali baletno predstavo gostujoče rimske operne hiše, ki je predstavila raznolik program s štirimi koreografijami treh mojstrov, ki so zaznamovali zgodovino klasičnega baleta po vsem svetu: velikega mojstra francoskega plesa Rolanda Petita; britanske zvezde Christopherja Wheeldona, enega ključnih ustvarjalcev Kraljeve operne hiše in Newyorškega baleta; ter še ene legende 20. stoletja, poljskega koreografa Krzysztofa Pastorja. Bili smo tudi v galeriji Škuc v Ljubljani, kjer je še do 15. januarja na ogled instalacija umetniškega dua Lundstrøm & Bro z naslovom Covers.
Zima je pokazala ostre zobe in ta čas je še posebej za brezdomce posebej nevaren. V Mariboru lahko brezdomci streho nad glavo najdejo v Domu svetega Martina, ki ga upravlja Karitas in pa v Zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti, s katerim upravlja Center za socialno delo. Zavetišči sta polni že nekaj let, v strukturi stanovalcev pa odgovorni opažajo tudi mlajše osebe.
Zima je pokazala ostre zobe in ta čas je še posebej za brezdomce posebej nevaren. V Mariboru lahko brezdomci streho nad glavo najdejo v Domu svetega Martina, ki ga upravlja Karitas in pa v Zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti, s katerim upravlja Center za socialno delo. Zavetišči sta polni že nekaj let, v strukturi stanovalcev pa odgovorni opažajo tudi mlajše osebe.
V 66. letu se je poslovil je radijski novinar, urednik, publicist, prevajalec, glasbeni kritik in promotor Peter Barbarič. Bil je dolgoletni sodelavec Radia Študent, vrsto let pa deloval tudi na RTV Slovenija, kjer je bil med drugim voditelj in glasbeni urednik na Prvem programu Radia Slovenija.
V 66. letu se je poslovil je radijski novinar, urednik, publicist, prevajalec, glasbeni kritik in promotor Peter Barbarič. Bil je dolgoletni sodelavec Radia Študent, vrsto let pa deloval tudi na RTV Slovenija, kjer je bil med drugim voditelj in glasbeni urednik na Prvem programu Radia Slovenija.
Iran še naprej pretresajo množični protesti, ki so terjal že več kot 500 življenj. Teheran je sporočil, da so kljub grožnjam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pripravljeni na dialog, a po drugi strani tudi na vojno. Ostali poudarki oddaje: Generalni sekretar NATA Mark Rutte ob vse večjih apetitih Washingtona po Grenlandiji: Arktika mora biti prioriteta zavezništva. Začetek volilnih opravil pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Kako k oddaji glasu privabiti mlade? Zlati globusi brez večjih presenečenj: največ nagrad filmu Ena bitka za drugo.
Iran še naprej pretresajo množični protesti, ki so terjal že več kot 500 življenj. Teheran je sporočil, da so kljub grožnjam ameriškega predsednika Donalda Trumpa pripravljeni na dialog, a po drugi strani tudi na vojno. Ostali poudarki oddaje: Generalni sekretar NATA Mark Rutte ob vse večjih apetitih Washingtona po Grenlandiji: Arktika mora biti prioriteta zavezništva. Začetek volilnih opravil pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami. Kako k oddaji glasu privabiti mlade? Zlati globusi brez večjih presenečenj: največ nagrad filmu Ena bitka za drugo.
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
Papirniški pihalni orkester Vevče je 7. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani izvedel raznovrsten program nostalgičnih filmskih melodij z naslovom 125 let na platnu in odru. Tokrat smo za predvajanje izbrali tri nekoliko obsežnejša dela sporeda, začenši s potpurijem melodij iz filmov o Jamesu Bondu, ki jih je v skladbo Bond… James Bond prelil Stephen Bulla. Sledi glasba Urbana Kodra iz domače filmske klasike Cvetje v jeseni, ki jo je za citre in pihalni orkester priredil orkestrov Miha Kosec. Solistka na citrah je Janja Brlec. Niz oddaj pa sklepa venček melodij iz filmov o mladem čarovniku Harryju Potterju, ki jih je v skladbo The complete Harry Potter za vokal in pihalni orkester priredil Jerry Brubaker. Poje sopranistka Ana Plahutnik, Papirniški pihalni orkester Vevče pa torej vodi Miha Kosec.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
"Sodobna umetnost v svojih različnih oblikah se ne nanaša toliko na modernizem kot na umetnost zgodovinskih avantgard z njihovim mešanjem žanrov, tehnik, postopkov in različnih sfer življenja, ki segajo od znanosti do politike, " je v knjigi Estetika in politika modernizma (2009, Študentska založba) zapisal nedavno preminuli prof. dr. Aleš Erjavec. Erjavec je pustil močan pečat znotraj polja estetike in filozofije umetnosti tako pri nas kot v mednarodnem prostoru. Med drugim se je ukvarjal z avantgardami, sodobno umetnostjo, modernizmom in postmodernizmom. V svojih razmišljanjih je izhajal predvsem iz kritične teorije, hkrati pa se naslanjal tudi na sodobno filozofsko misel. Poleg teoretskih raziskav, pa je bil Erjavec zavezan tudi pedagoškemu delu, od leta 2000 je bil redni profesor za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in pobudnik ustanovitve Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je med letoma 2002 in 2012 vodil oddelek za kulturne študije. V spomin na njegovo delo ponavljamo pogovor, ki ga je z njim leta 2009 ob izidu njegovega omenjenega dela pripravil Aljaž Kovač.
Župani 6-ih slovensko-goriških občin že dalj časa iščejo skupni jezik o preoblikovanju Zdravstvenega doma Lenart. Soustanoviteljstvu, ki si ga zdaj delijo občine Lenart, Sveti Jurij in Sveta Trojica, naj bi se po novem pridružile še občine Cerkvenjak, Benedikt in Sveta Ana. Premoženje in obveznosti zavoda naj bi se delili po številu prebivalcev. A vse občine se s soustanoviteljskim aktom, predvsem pa z lastniškimi in finančnimi obveznostmi, ki bi jih s tem prevzele, ne strinjajo.
Župani 6-ih slovensko-goriških občin že dalj časa iščejo skupni jezik o preoblikovanju Zdravstvenega doma Lenart. Soustanoviteljstvu, ki si ga zdaj delijo občine Lenart, Sveti Jurij in Sveta Trojica, naj bi se po novem pridružile še občine Cerkvenjak, Benedikt in Sveta Ana. Premoženje in obveznosti zavoda naj bi se delili po številu prebivalcev. A vse občine se s soustanoviteljskim aktom, predvsem pa z lastniškimi in finančnimi obveznostmi, ki bi jih s tem prevzele, ne strinjajo.
Mariboru so morali zaradi strehe v nevarnem stanju, ki jo je prejšnji teden dodatno obremenil sneg, zapreti telovadnico. Strokovni pregled, izveden lani, je namreč pokazal, da nosilna konstrukcija ni več varna, zato pouk športne vzgoje začasno poteka drugače. V pripravi pa je že projekt zamenjave celotne strehe.
Mariboru so morali zaradi strehe v nevarnem stanju, ki jo je prejšnji teden dodatno obremenil sneg, zapreti telovadnico. Strokovni pregled, izveden lani, je namreč pokazal, da nosilna konstrukcija ni več varna, zato pouk športne vzgoje začasno poteka drugače. V pripravi pa je že projekt zamenjave celotne strehe.
Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!
Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Poslušajte samospeve in klavirske miniature Josipine Turnograjske ter pogovor z muzikologom dr. Francem Križnarjem o njeni glasbeni ustvarjalnosti. Josipina Turnograjska je bila v 19. stoletju prva slovenska skladateljica, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. V prvi oddaji bomo predstavili izbor njenih klavirskih polk in samospevov, o skladateljičini glasbeni ustvarjalnosti pa bo govoril muzikolog, dr. Franc Križnar, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske junija 2018 v Preddvoru na Gorenjskem.
Drugi ppoudarki: - V ilirskobistriškem domu starejših zadovoljni z obsežno prenovo, težave imajo s kadri. - Javni holding Maribor letos z več zaposlenimi kot lani in za 11 milijonov višjimi prihodki. - Mlekarna Planika je izjemnega pomena za kmete v Posočju. Za njo je uspešno leto s 15 milijoni evrov prihodkov. - Občini Trbovlje in Hrastnik bosta na hribu nad mestoma uredili površine za rekreacijo in druženje.
Drugi ppoudarki: - V ilirskobistriškem domu starejših zadovoljni z obsežno prenovo, težave imajo s kadri. - Javni holding Maribor letos z več zaposlenimi kot lani in za 11 milijonov višjimi prihodki. - Mlekarna Planika je izjemnega pomena za kmete v Posočju. Za njo je uspešno leto s 15 milijoni evrov prihodkov. - Občini Trbovlje in Hrastnik bosta na hribu nad mestoma uredili površine za rekreacijo in druženje.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.
Iran si ne želi vojne, a je popolnoma pripravljen nanjo, je danes dejal iranski zunanji minister Abas Aragči ob ameriških grožnjah z vojaškim posegom zaradi zatiranja protestov. Kot je dodal, so pripravljeni tudi na poštena pogajanja. To je potrdil ameriški predsednik Donald Trump. Po njegovih besedah se s Teheranom dogovarjajo o srečanju, pri čemer ni izključil ukrepanja pred morebitnim sestankom. Drugi poudarki oddaje: - Od danes mogoče vlaganje kandidatur za parlamentarne volitve. - V Kopru največji upad števila policistov v državi, na Goriškem le še ena enota s 24-urnim dežurstvom. - V Celju se je izlegel mladič ene od najbolj barvitih in ogroženih vrst golobov na svetu.
Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.
Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.
V petek bo minister za delo socialnim partnerjem predstavil predlog o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. Kot je znano so do predloga kritični delodajalci, medtem ko sindikati pravijo, da bodo držali ministra za besedo. v oddaji tudi o tem: -Iranske oblasti še naprej nasilno zatirajo proteste. -Kadrovska slika policije na Primorskem: v Kopru v desetletju 270 policistov manj, na Goriškem le še ena enota z 24-urnim dežurstvom. -V Kulturnem domu Nova Gorica nocoj koncert Jureta Ivanušiča s Simfoničnim orkestrom RTV. -Znani sta skakalni ekipi za azijsko turnejo.
V petek bo minister za delo socialnim partnerjem predstavil predlog o zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. Kot je znano so do predloga kritični delodajalci, medtem ko sindikati pravijo, da bodo držali ministra za besedo. v oddaji tudi o tem: -Iranske oblasti še naprej nasilno zatirajo proteste. -Kadrovska slika policije na Primorskem: v Kopru v desetletju 270 policistov manj, na Goriškem le še ena enota z 24-urnim dežurstvom. -V Kulturnem domu Nova Gorica nocoj koncert Jureta Ivanušiča s Simfoničnim orkestrom RTV. -Znani sta skakalni ekipi za azijsko turnejo.
Kantavtor Boštjan Pertinač je leto 2025 zapustil v velikem slogu: z izdajo novega albuma 'Več kot beseda' in svojo prvo pesniško zbirko 'Med kamenjen in besedo'. V novi pesmi 'Darko', ki je napovedala izid albuma, Boštjan ponuja intimno in rahlo ironično zgodbo iz Miška bara iz Sežane. Pesem govori o dimu, bevandi in večerih, ki se zavlečejo predaleč, ter o ljudeh, ki niso junaki velikih zgodb, a brez njih teh zgodb sploh ne bi bilo. Skladbo in prvo pesniško zbirko nam je predstavil ob obisku v našem studiu.
Kantavtor Boštjan Pertinač je leto 2025 zapustil v velikem slogu: z izdajo novega albuma 'Več kot beseda' in svojo prvo pesniško zbirko 'Med kamenjen in besedo'. V novi pesmi 'Darko', ki je napovedala izid albuma, Boštjan ponuja intimno in rahlo ironično zgodbo iz Miška bara iz Sežane. Pesem govori o dimu, bevandi in večerih, ki se zavlečejo predaleč, ter o ljudeh, ki niso junaki velikih zgodb, a brez njih teh zgodb sploh ne bi bilo. Skladbo in prvo pesniško zbirko nam je predstavil ob obisku v našem studiu.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
Skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij iz arhiva Radia Slovenija, v izvedbi slovenskih izvajalcev: solistov, komornih glasbenikov in ansamblov ter simfoničnih orkestrov.
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - začela so se volilna opravila za marčevske državnozborske volitve - podatki o zaposlovanju na širšem območju Maribora vzpodbudni - Občina Središče ob Dravi širi program pomoči za mlade družine
V informativni oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: - začela so se volilna opravila za marčevske državnozborske volitve - podatki o zaposlovanju na širšem območju Maribora vzpodbudni - Občina Središče ob Dravi širi program pomoči za mlade družine
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Bobnar in čelist, tudi režiser in skladatelj – Kristijan Krajnčan se je leta 1986 rodil v glasbeni družini. Violončelo je začel igrati pri petih in bobne pri desetih letih. Po končani Srednji glasbeni šoli na obeh instrumentih se je preselil na Nizozemsko in tam diplomiral iz jazzovskih bobnov na Konservatoriju v Groningenu ter magistriral iz filmske glasbe na Konservatoriju v Amsterdamu. Pred njegovim koncertom v Kazini v sklopu cikla Jazz Ars All Stars bomo poslušali izbor skladb iz njegovega opusa.
Tokrat se v Zeleni luči vozimo z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. LPP je namreč z novim letom dobil tudi novega direktorja. Vodenje je prevzel Rok Vihar, ki je že ob začetku petletnega mandata napovedal nekaj ambicioznih ciljev za spremembe. Pred LPP-jem je obdobje premikov, ki jih zahteva razogljičenje prometa, gradnja novega potniškega centra v središču Ljubljane in priložnost za drugačno zasnovo linij. Število potnikov se je po hudem, skoraj polovičnem upadu v času epidemije, spet vrnilo nazaj na predcovidno raven. Novi direktor pravi, da je prepričan, da bo čez pet let ljubljanski potniški promet v marsičem zelo drugačen.
Tokrat se v Zeleni luči vozimo z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. LPP je namreč z novim letom dobil tudi novega direktorja. Vodenje je prevzel Rok Vihar, ki je že ob začetku petletnega mandata napovedal nekaj ambicioznih ciljev za spremembe. Pred LPP-jem je obdobje premikov, ki jih zahteva razogljičenje prometa, gradnja novega potniškega centra v središču Ljubljane in priložnost za drugačno zasnovo linij. Število potnikov se je po hudem, skoraj polovičnem upadu v času epidemije, spet vrnilo nazaj na predcovidno raven. Novi direktor pravi, da je prepričan, da bo čez pet let ljubljanski potniški promet v marsičem zelo drugačen.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.
Tretji polčas je bil tokrat v znamenju vaterpola. Slovenska reprezentanca, ki se je minuli teden pripravljala tudi v Mariboru, se je na prvenstvo stare celine uvrstila tretjič zapored, zato so letos tudi pričakovanja večja. V uvodnem nastopu na EP v Beogradu je včeraj proti favorizirani Hrvaški doživela visok poraz. Hrvaška je sosedski obračun dobila z 20:4,
Tretji polčas je bil tokrat v znamenju vaterpola. Slovenska reprezentanca, ki se je minuli teden pripravljala tudi v Mariboru, se je na prvenstvo stare celine uvrstila tretjič zapored, zato so letos tudi pričakovanja večja. V uvodnem nastopu na EP v Beogradu je včeraj proti favorizirani Hrvaški doživela visok poraz. Hrvaška je sosedski obračun dobila z 20:4,
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.
Informativa je največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji, ki mladim že 17 let pomaga pri ključnih odločitvah o njihovem izobraževanju in izbiri poklica. Sejem je pretekli konec tedna potekal v Cankarjevem domu, predstavile so se številne srednje šole, gimnazije in fakultete ter tudi delodajalci. Kateri poklici bodo najbolj zaželeni v letu 2026, kaj o trendih zaposlovanja v Sloveniji pravi aktualna statistika in s katerimi ovirami se soočajo mladi, ki bodo v prihodnjih letih prvič vstopili na trg dela, lahko izveste v tokratni reportaži.
Eppur si muove - In vendar se vrti
Južna Afrika je ena tistih držav, v kateri so neenakosti med največjimi na svetu. Ljudje se ne delijo več po barvi kože, temveč po premoženju, na bogate in revne. Obiskali smo Soweto, revno četrt na obronku Johannesburga, kamor se je zaradi apartheida preselilo več milijonov temnopoltih prebivalcev. Nasilje, ropi in posilstva so tam del vsakdanjika. Kriminal se izplača, plen se deli. Politiki so ugrabili državo in si žepe napolnili z ukradenim denarjem. Kam izginjajo zlato in diamanti, ki jih še vedno izkopavajo na skrajnem jugu Afrike? Država propada. Afriški narodni kongres, ki je z Nelsonom Mandelo vodil boj proti nadvladi belopoltih naseljencev, se je izrodil. Zapuščajo ga člani, ki ustanavljajo nove stranke, na skrajnem levem in desnem polu. Slišati je pozive k nacionalizaciji zemlje, ki jo obdelujejo belopolti kmeti, tudi k napadom nanje in celo k umorom. S tako imenovanimi vaškimi stražami smo se odpravili na podeželje, daleč od mest, daleč od ljudi. Med njivami in neskončnimi travniki, sloni in impalami živijo kmetje, ki so prepuščeni samim sebi. So žrtve nasilja in izživljanja tolp. Zanesejo se na pomoč prostovoljcev in, če si lahko privoščijo, tudi zasebnih varnostnih podjetij. Ta vse pogosteje prevzemajo vlogo policije. Številni, ki so se borili za svobodo, so ostali praznih rok. Sanje o enakopravni in napredni Južni Afriki so se razblinile.
Južna Afrika je ena tistih držav, v kateri so neenakosti med največjimi na svetu. Ljudje se ne delijo več po barvi kože, temveč po premoženju, na bogate in revne. Obiskali smo Soweto, revno četrt na obronku Johannesburga, kamor se je zaradi apartheida preselilo več milijonov temnopoltih prebivalcev. Nasilje, ropi in posilstva so tam del vsakdanjika. Kriminal se izplača, plen se deli. Politiki so ugrabili državo in si žepe napolnili z ukradenim denarjem. Kam izginjajo zlato in diamanti, ki jih še vedno izkopavajo na skrajnem jugu Afrike? Država propada. Afriški narodni kongres, ki je z Nelsonom Mandelo vodil boj proti nadvladi belopoltih naseljencev, se je izrodil. Zapuščajo ga člani, ki ustanavljajo nove stranke, na skrajnem levem in desnem polu. Slišati je pozive k nacionalizaciji zemlje, ki jo obdelujejo belopolti kmeti, tudi k napadom nanje in celo k umorom. S tako imenovanimi vaškimi stražami smo se odpravili na podeželje, daleč od mest, daleč od ljudi. Med njivami in neskončnimi travniki, sloni in impalami živijo kmetje, ki so prepuščeni samim sebi. So žrtve nasilja in izživljanja tolp. Zanesejo se na pomoč prostovoljcev in, če si lahko privoščijo, tudi zasebnih varnostnih podjetij. Ta vse pogosteje prevzemajo vlogo policije. Številni, ki so se borili za svobodo, so ostali praznih rok. Sanje o enakopravni in napredni Južni Afriki so se razblinile.
Ženski glas, ki je bil tisočletja patriarhalnega sistema utišan, nadzorovan in kaznovan, ogroža obstoječa razmerja moči, poudarja gledališka igralka Ana Dolinar Horvat, ki bo v oddaji Med štirimi stenami spregovorila o osebni izkušnji spolnega nasilja, kako pomembno je, da o nasilju govorimo, ter o moči, ki jo imajo povezovanje žensk, medsebojna podpora in ustvarjanje skupnosti.
Ženski glas, ki je bil tisočletja patriarhalnega sistema utišan, nadzorovan in kaznovan, ogroža obstoječa razmerja moči, poudarja gledališka igralka Ana Dolinar Horvat, ki bo v oddaji Med štirimi stenami spregovorila o osebni izkušnji spolnega nasilja, kako pomembno je, da o nasilju govorimo, ter o moči, ki jo imajo povezovanje žensk, medsebojna podpora in ustvarjanje skupnosti.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.
Giovanni Pierluigi da Palestrina spada poleg Orlanda di Lassa, Byrda in Victorie med največje glasbenike poznega 16. stoletja. Znan je predvsem po mašah in latinskih motetih, vendar se je izkazal tudi kot avtor italijanskih madrigalov. Nobeden izmed njegovih rojakov, ki so asimilirali bogato razvite polifonske tehnike francoskih in flamskih predhodnikov, teh ni bolje ponotranjil in podredil zahtevam glasbene logike.
Smučišču na Mariborskem Pohorju in na Arehu letos ne primanjkuje snega, zato smo v tokratni oddaji Odkrivamo preverili, kakšna je smuka, stanje smučišča in tudi s kakšnimi izzivi se spoprijema upravitelj javno podjetje MARPROM.
Smučišču na Mariborskem Pohorju in na Arehu letos ne primanjkuje snega, zato smo v tokratni oddaji Odkrivamo preverili, kakšna je smuka, stanje smučišča in tudi s kakšnimi izzivi se spoprijema upravitelj javno podjetje MARPROM.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.
Smučarske skakalke so dobro izkoristile prednost domačega prizorišča svetovnega pokala. Na Ljubnem ob Savinji je svojo prevlado v sezoni potrdila Nika Prevc, tekme pod Rajhovko pa je zaznamoval tudi rekorden obisk navijačev. Dopoldanske športne minute namenjamo še razširjenemu avstrijskemu hokejskemu prvenstvu, na katerem je Olimpija včeraj v Tivoliju gostila moštvo iz Linza.