Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V studiju Programa Ars bomo v živo gostili kontrabasista in skladatelja Jošta Lampreta. O prihajajočem koncertu v SiTi Teatru, o njegovi glasbeni poti in še o marsičem se bo z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko po telefonski zvezi pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. V sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu, seveda! Ne zamudite! Jošt Lampret - intervju v živo
V studiju Programa Ars bomo v živo gostili kontrabasista in skladatelja Jošta Lampreta. O prihajajočem koncertu v SiTi Teatru, o njegovi glasbeni poti in še o marsičem se bo z njim pogovarjal Hugo Šekoranja. Pogovoru se boste lahko po telefonski zvezi pridružili tudi vi in si prislužili brezplačno vstopnico za koncert. V sredo ob 9. uri zjutraj v Jazzovski jutranjici. Na Arsu, seveda! Ne zamudite! Jošt Lampret - intervju v živo
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Pod vodstvom Tadeja Tomšiča je naš orkester izvedel skladbe z nove plošče "80", ki je izšla ob visokem jubileju in navdušil občinstvo v Novem Sadu.
Pod vodstvom Tadeja Tomšiča je naš orkester izvedel skladbe z nove plošče "80", ki je izšla ob visokem jubileju in navdušil občinstvo v Novem Sadu.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Zaradi fašističnega nasilja v rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer bil vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Nedavna ukinitev nočnega dežurstva na Policijski postaji Slovenska Bistrica, ki pokriva še občine Poljčane, Oplotnico in Makole, je v vseh občinah dvignila veliko prahu zaradi zaskrbljenosti za varnost občanov. Na Policijski upravi Maribor mirijo, da so varnostne razmere stabilne, in zatrjujejo, da gre samo za reorganizacijo. V policijskem sindikatu pa razlagajo ukinitev nočnega dežurstva s kadrovsko podhranjenostjo v policiji. Kakšna je torej kadrovska slika v policijskih vrstah na bistriškem in na širšem mariborskem območju in kako je organizirano nočno dežurstvo na celotnem območju Policijske uprave Maribor?
Nedavna ukinitev nočnega dežurstva na Policijski postaji Slovenska Bistrica, ki pokriva še občine Poljčane, Oplotnico in Makole, je v vseh občinah dvignila veliko prahu zaradi zaskrbljenosti za varnost občanov. Na Policijski upravi Maribor mirijo, da so varnostne razmere stabilne, in zatrjujejo, da gre samo za reorganizacijo. V policijskem sindikatu pa razlagajo ukinitev nočnega dežurstva s kadrovsko podhranjenostjo v policiji. Kakšna je torej kadrovska slika v policijskih vrstah na bistriškem in na širšem mariborskem območju in kako je organizirano nočno dežurstvo na celotnem območju Policijske uprave Maribor?
Nekdanji novinar Dnevnika Simon Tecco je velik poznavalec Latinske Amerike. Rojen v Čilu že več kot 50 let živi v Sloveniji. Čeprav že nekaj časa ne piše več, dogajanje na zahodni polobli aktivno spremlja in raziskuje. Tudi trenutne dogodke v Venezueli. Glede tega je povsem jasen, da gre za kršitev mednarodnega prava ter tudi zakonov Združenih držav Amerike. Poudarja, da so razmere zelo negotove, da pa je Trumpov cilj jasen - nafta in surovine.
Nekdanji novinar Dnevnika Simon Tecco je velik poznavalec Latinske Amerike. Rojen v Čilu že več kot 50 let živi v Sloveniji. Čeprav že nekaj časa ne piše več, dogajanje na zahodni polobli aktivno spremlja in raziskuje. Tudi trenutne dogodke v Venezueli. Glede tega je povsem jasen, da gre za kršitev mednarodnega prava ter tudi zakonov Združenih držav Amerike. Poudarja, da so razmere zelo negotove, da pa je Trumpov cilj jasen - nafta in surovine.
V dopoldanskih minutah za šport na Valu 202 bodo v ospredju smučarski skoki - skakalci so pred koncem novoletne turneje v Bischofshofnu, skakalke pa tekmujejo v Beljaku - in hokej na ledu. V regionalni ligi je Olimpija v Tivoliju gostila Ferencvaros.
V dopoldanskih minutah za šport na Valu 202 bodo v ospredju smučarski skoki - skakalci so pred koncem novoletne turneje v Bischofshofnu, skakalke pa tekmujejo v Beljaku - in hokej na ledu. V regionalni ligi je Olimpija v Tivoliju gostila Ferencvaros.
Mnogi so prepričani, da brez prehranskih dopolnil, ki naj bi krepila imunsko odpornost ali imela druge blagodejne učinke na naše zdravje in počutje, čez zimo ne bi ostali zdravi. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da so ta dopolnila le morebitna dopolnitev zdrave prehrane in zdravega načina življenja nasploh. Kdaj potem sploh seči po prehranskih dopolnilih, kako v res široki ponudbi izbrati pravo in ga pravilno tudi uporabljati? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo mag. Martina Puc, avtorica baze prehranskih dopolnil P3 Professional; vprašanja zanjo že sprejemamo na prvi@rtvslo.si in v obrazcu na spletni strani Prvega.
Mnogi so prepričani, da brez prehranskih dopolnil, ki naj bi krepila imunsko odpornost ali imela druge blagodejne učinke na naše zdravje in počutje, čez zimo ne bi ostali zdravi. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da so ta dopolnila le morebitna dopolnitev zdrave prehrane in zdravega načina življenja nasploh. Kdaj potem sploh seči po prehranskih dopolnilih, kako v res široki ponudbi izbrati pravo in ga pravilno tudi uporabljati? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo mag. Martina Puc, avtorica baze prehranskih dopolnil P3 Professional; vprašanja zanjo že sprejemamo na prvi@rtvslo.si in v obrazcu na spletni strani Prvega.
O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in Kitajske
O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in Kitajske
ZDA so za začetek leta postregle z akcijo, ki je tudi za Trumpove standarde nezaslišana. V Venezueli so ugrabile predsednika Madura, Trump pa je potem sporočil, da prevzemajo oblast - formalno sicer prek nove predsednice - in v državo vstopajo s svojimi naftnimi korporacijami. Vse to so pravno utemeljili z bojem proti trgovanju z drogami. Če je to dovoljeno Trumpu, ne glede na naše mnenje o Madurovem režimu - kaj so sploh še rdeče črte za kogarkoli? Je mednarodni pravni red dokončno padel? Gost Ob osmih je profesor politologije Tomaž Deželan.
ZDA so za začetek leta postregle z akcijo, ki je tudi za Trumpove standarde nezaslišana. V Venezueli so ugrabile predsednika Madura, Trump pa je potem sporočil, da prevzemajo oblast - formalno sicer prek nove predsednice - in v državo vstopajo s svojimi naftnimi korporacijami. Vse to so pravno utemeljili z bojem proti trgovanju z drogami. Če je to dovoljeno Trumpu, ne glede na naše mnenje o Madurovem režimu - kaj so sploh še rdeče črte za kogarkoli? Je mednarodni pravni red dokončno padel? Gost Ob osmih je profesor politologije Tomaž Deželan.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Jutranja poročila Radia Maribor
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslednjim temam: - sneg v Mariboru nekoliko okrnil javni potniški promet - mariborskemu Akvariju-terariju grozi zaprtje, zato poteka nujna obnova terarija - kljub najvišji stopnji brezposelnosti v državi se tudi v Pomurju delodajalci soočajo s težavami pri iskanju ustreznih kadrov
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslednjim temam: - sneg v Mariboru nekoliko okrnil javni potniški promet - mariborskemu Akvariju-terariju grozi zaprtje, zato poteka nujna obnova terarija - kljub najvišji stopnji brezposelnosti v državi se tudi v Pomurju delodajalci soočajo s težavami pri iskanju ustreznih kadrov
Približno en teden je že mimo od novega leta. Statistično to pomeni, da je že četrtina novoletnih zaobljub postala preteklost. Do konca januarja, ko (31. 1.) v ZDA praznujejo "Quitters Day", obupa že 64 odstotkov. Do konca leta 81 %. Kje ste pa vi? In česa ste se letos lotili?
Približno en teden je že mimo od novega leta. Statistično to pomeni, da je že četrtina novoletnih zaobljub postala preteklost. Do konca januarja, ko (31. 1.) v ZDA praznujejo "Quitters Day", obupa že 64 odstotkov. Do konca leta 81 %. Kje ste pa vi? In česa ste se letos lotili?
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Sneg je že lepo pobelil hribe, kako pa je s smuko? So smučarski tečaji za odrasle prava priložnost, da naredimo sploh prve ali pa premoru spet ponovne zavoje? Prisluhnite.
Sneg je že lepo pobelil hribe, kako pa je s smuko? So smučarski tečaji za odrasle prava priložnost, da naredimo sploh prve ali pa premoru spet ponovne zavoje? Prisluhnite.
Na praznik Svetih treh kraljev naj bi se trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Ker so kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija. Za praznik Svetih treh kraljev smo izbrali pesem poljskega nobelovca Czesława Miłosza z naslovom Romajoč. Prevajalka Katarina Šalamun - Biedrzycka, interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Na praznik Svetih treh kraljev naj bi se trije kralji, Gašper, Miha in Boltežar prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Ker so kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija. Za praznik Svetih treh kraljev smo izbrali pesem poljskega nobelovca Czesława Miłosza z naslovom Romajoč. Prevajalka Katarina Šalamun - Biedrzycka, interpret Gregor Gruden, režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Urban Gruden, urednica oddaje Staša Grahek. Posneto leta 2025.
Na Škofijah se rojeva nov skupnostni prostor. Zamisel zanj prihaja iz domačega okolja - njen pobudnik je bodoči arhitekt s Škofij, ki je skupaj s sokrajani pripravil preprost načrt za oživitev dvorišča stare vaške hiše. Cilj projekta je povezati lokalno skupnost in okrepiti identiteto krajanov - ne z novo gradnjo, temveč z obnovo obstoječega prostora, ki potrebuje le malo pozornosti.
Na Škofijah se rojeva nov skupnostni prostor. Zamisel zanj prihaja iz domačega okolja - njen pobudnik je bodoči arhitekt s Škofij, ki je skupaj s sokrajani pripravil preprost načrt za oživitev dvorišča stare vaške hiše. Cilj projekta je povezati lokalno skupnost in okrepiti identiteto krajanov - ne z novo gradnjo, temveč z obnovo obstoječega prostora, ki potrebuje le malo pozornosti.
Zakaj je pomembno, da dojenčka odlagamo preko boka? Kdaj naj bi se obračal in kdaj plazil? Lahko dojenčka nosimo v nosilki? Če zaspi v lupinici … ga na obisku prebudimo ali lahko pustimo spati? Kaj pa bosonoga obutev, bo otrok brez nje motorično nespreten? Izkušnje iz klinične prakse in zasebnega življenja deli Ena Blažević, diplomirana fizioterapevtka iz razvojne ambulante zdravstvenega doma Ljubljana in mama dveh otrok.
Zakaj je pomembno, da dojenčka odlagamo preko boka? Kdaj naj bi se obračal in kdaj plazil? Lahko dojenčka nosimo v nosilki? Če zaspi v lupinici … ga na obisku prebudimo ali lahko pustimo spati? Kaj pa bosonoga obutev, bo otrok brez nje motorično nespreten? Izkušnje iz klinične prakse in zasebnega življenja deli Ena Blažević, diplomirana fizioterapevtka iz razvojne ambulante zdravstvenega doma Ljubljana in mama dveh otrok.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Tokrat bomo v oddaji Drugi pogled spoznali 26-letnega zobozdravnika in velikega navdušenca nogometa in potovanj Mohmouda Yahio. Iz Egipta se je v Slovenijo preselil pred dobrima dvema letoma, ko ga je v našo državo pripeljala ljubezen. Kaj mu je v Sloveniji nenavadno in kakšni se mu zdimo Slovenci, je povedal Lani Furlan.
Tokrat bomo v oddaji Drugi pogled spoznali 26-letnega zobozdravnika in velikega navdušenca nogometa in potovanj Mohmouda Yahio. Iz Egipta se je v Slovenijo preselil pred dobrima dvema letoma, ko ga je v našo državo pripeljala ljubezen. Kaj mu je v Sloveniji nenavadno in kakšni se mu zdimo Slovenci, je povedal Lani Furlan.
Tako je zvenel tokratni torkov jutranji kviz, v katerem smo se – povsem po občutku časa – lotili bizarnih izumov človeštva. Ker če že živimo v obdobju, ko nas zjutraj presenetijo novice, tehnologija in lastne misli je prav, da vsaj preverimo, od kod ta potreba po nenavadnih, pogosto popolnoma neuporabnih, a hkrati fascinantnih rešitvah. Med vprašanji se je izkazalo, da človeška domišljija nima varovalk in da zdrava pamet pogosto ostane brez glasovalne pravice. Kviz je bil zato bolj orientacijska vaja kot tekmovanje. Da vemo, kje smo in kam gremo. Najbolj zbrana je bila tokrat Nada. Medtem ko so se drugi lovili v podrobnostih in dvomih je Nada ostala mirna, zanesljiva in se ni pustila zmesti. Kar je v tej temi že skoraj nadnaravna sposobnost. Zaslužena zmaga.
Tako je zvenel tokratni torkov jutranji kviz, v katerem smo se – povsem po občutku časa – lotili bizarnih izumov človeštva. Ker če že živimo v obdobju, ko nas zjutraj presenetijo novice, tehnologija in lastne misli je prav, da vsaj preverimo, od kod ta potreba po nenavadnih, pogosto popolnoma neuporabnih, a hkrati fascinantnih rešitvah. Med vprašanji se je izkazalo, da človeška domišljija nima varovalk in da zdrava pamet pogosto ostane brez glasovalne pravice. Kviz je bil zato bolj orientacijska vaja kot tekmovanje. Da vemo, kje smo in kam gremo. Najbolj zbrana je bila tokrat Nada. Medtem ko so se drugi lovili v podrobnostih in dvomih je Nada ostala mirna, zanesljiva in se ni pustila zmesti. Kar je v tej temi že skoraj nadnaravna sposobnost. Zaslužena zmaga.
Pričakovati je, da se bo politični boj za glasove volivk in volivcev v prihodnjih tednih le še stopnjeval - na terenu, družbenih omrežjih, z razkrivanjem afer ter tudi s sprejemanjem še kakšnega ukrepa v državnem zboru. V jutranjiku tudi o tem: - Venezuelski predsednik Nicolas Maduro in njegova žena Cilia Flores sta se na newyorškem sodišču soočila z obtožnico - Večji del Evrope je zajel sneg in nizke temperature - S pridobljenim milijonom evrov se nadaljuje obnova gradu Rihemberk - V Piranu so osnovnošolce o vrednotah učili tudi z judom
Pričakovati je, da se bo politični boj za glasove volivk in volivcev v prihodnjih tednih le še stopnjeval - na terenu, družbenih omrežjih, z razkrivanjem afer ter tudi s sprejemanjem še kakšnega ukrepa v državnem zboru. V jutranjiku tudi o tem: - Venezuelski predsednik Nicolas Maduro in njegova žena Cilia Flores sta se na newyorškem sodišču soočila z obtožnico - Večji del Evrope je zajel sneg in nizke temperature - S pridobljenim milijonom evrov se nadaljuje obnova gradu Rihemberk - V Piranu so osnovnošolce o vrednotah učili tudi z judom
Zajeti venezuelski predsednik Nicolas Maduro je včeraj v New Yorku stopil pred sodišče in se izrekel za nedolžnega. O Venezueli je razpravljal varnostni svet Združenih narodov, večina članic je bila previdna z obsodbami ameriške akcije, ostri sta bili le Rusija in Kitajska. Druge teme: - 35 zaveznic Kijeva bo v Parizu razpravljalo o varnostnih jamstvih in vojaški sili, ki bi jo v Ukrajino poslali po koncu vojne. - Sobodajalci opozarjajo na nejasne in neusklajene določbe zakona o gostinstvu, ki je začel veljati z novim letom. - Nika Prevc po novi zmagi v rumeni majici vodilne, njen brat Domen danes v zadnji boj za zmago na novoletni skakalni turneji
Zajeti venezuelski predsednik Nicolas Maduro je včeraj v New Yorku stopil pred sodišče in se izrekel za nedolžnega. O Venezueli je razpravljal varnostni svet Združenih narodov, večina članic je bila previdna z obsodbami ameriške akcije, ostri sta bili le Rusija in Kitajska. Druge teme: - 35 zaveznic Kijeva bo v Parizu razpravljalo o varnostnih jamstvih in vojaški sili, ki bi jo v Ukrajino poslali po koncu vojne. - Sobodajalci opozarjajo na nejasne in neusklajene določbe zakona o gostinstvu, ki je začel veljati z novim letom. - Nika Prevc po novi zmagi v rumeni majici vodilne, njen brat Domen danes v zadnji boj za zmago na novoletni skakalni turneji
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Kakšna je merino volna in kakšna je razlika grobe volne z merino volno? To nas je med drugim zanimalo v Torkovem kvizu, pa tudi to, ali bi pri nas lahko gojili merino ovce za volno. Najbolj znana tovrstna volna sicer prihaja iz Avstralije in Nove Zelandije. Sogovornici: izr. prof. dr. Marija Gorjanc s Katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Nada Dragutinović, ustanoviteljica spletne trgovine merino.si.
Kakšna je merino volna in kakšna je razlika grobe volne z merino volno? To nas je med drugim zanimalo v Torkovem kvizu, pa tudi to, ali bi pri nas lahko gojili merino ovce za volno. Najbolj znana tovrstna volna sicer prihaja iz Avstralije in Nove Zelandije. Sogovornici: izr. prof. dr. Marija Gorjanc s Katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Nada Dragutinović, ustanoviteljica spletne trgovine merino.si.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Zanimivosti in analize bo iz Beljaka po ženskih smučarskih skokih poslal Dare Rupar.
Zanimivosti in analize bo iz Beljaka po ženskih smučarskih skokih poslal Dare Rupar.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
Zajeti venezuelski predsednik Nicolas Maduro se je pred ameriškim sodiščem izrekel za nedolžnega glede obtožb o trgovini z mamili in terorizmu. Ob tem je zatrdil, da ostaja predsednik svoje države, medtem ko je na položaj prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. O dogajanju v Venezueli je razpravljal tudi varnostni svet Združenih narodov. V oddaji tudi: - Danska poziva ZDA k ustavitvi groženj s prevzemom Grenlandije - Predsednica republike Nataša Pirc Musar bo podpisala odlok o razpisu parlamentarnih volitev - V Celju potrdili ustanovitev Javnega zavoda za razvoj sodobne plesne umetnosti
Zajeti venezuelski predsednik Nicolas Maduro se je pred ameriškim sodiščem izrekel za nedolžnega glede obtožb o trgovini z mamili in terorizmu. Ob tem je zatrdil, da ostaja predsednik svoje države, medtem ko je na položaj prisegla dozdajšnja podpredsednica Delcy Rodriguez. O dogajanju v Venezueli je razpravljal tudi varnostni svet Združenih narodov. V oddaji tudi: - Danska poziva ZDA k ustavitvi groženj s prevzemom Grenlandije - Predsednica republike Nataša Pirc Musar bo podpisala odlok o razpisu parlamentarnih volitev - V Celju potrdili ustanovitev Javnega zavoda za razvoj sodobne plesne umetnosti
Po podatkih iz leta 2020 v Venezueli živi približno 330 slovenskih državljanov oziroma do tisoč ljudi slovenskega rodu. Med Slovenci, ki so v državi ostali, je tudi 68-letna Karolina Koglot. Njeni slovenski starši so jo v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh plovbe prispela na cilj. Poklicno je delala kot restavratorka, po upokojitvi pa danes poučuje študente v mestu Maracay. Z njo smo se pogovarjali nekaj dni po ameriški vojaški akciji v prestolnici Caracas, ki je od Maracaya oddaljena približno dve uri vožnje. “Pes laja na Trumpovem dvorišču, saj sta tukaj že tako Kitajska kot Rusija,” dogajanje metaforično komentira Karolina Koglot.
Po podatkih iz leta 2020 v Venezueli živi približno 330 slovenskih državljanov oziroma do tisoč ljudi slovenskega rodu. Med Slovenci, ki so v državi ostali, je tudi 68-letna Karolina Koglot. Njeni slovenski starši so jo v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh plovbe prispela na cilj. Poklicno je delala kot restavratorka, po upokojitvi pa danes poučuje študente v mestu Maracay. Z njo smo se pogovarjali nekaj dni po ameriški vojaški akciji v prestolnici Caracas, ki je od Maracaya oddaljena približno dve uri vožnje. “Pes laja na Trumpovem dvorišču, saj sta tukaj že tako Kitajska kot Rusija,” dogajanje metaforično komentira Karolina Koglot.
Lani smo zaznamovali stoletnico rojstva Mala Waldrona, pianista, ki je pustil pomembno sled v jazzovski glasbi dvajsetega stoletja. Nocojšnjo oddajo bomo namenili njegovi glasbi. Waldron je bil pianist z ritmičnim, a introvertiranim slogom. Izšel je iz hard bopa, pozneje pa se je dobro znašel tudi v bolj svobodnih formah.
Lani smo zaznamovali stoletnico rojstva Mala Waldrona, pianista, ki je pustil pomembno sled v jazzovski glasbi dvajsetega stoletja. Nocojšnjo oddajo bomo namenili njegovi glasbi. Waldron je bil pianist z ritmičnim, a introvertiranim slogom. Izšel je iz hard bopa, pozneje pa se je dobro znašel tudi v bolj svobodnih formah.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Prevajalec, esejist in urednik Slavo Šerc je v preteklih letih in desetletjih obogatil prevodno književnost z vrsto prevodov iz književnosti v nemškem jeziku. Med drugim je prevedel tudi roman Sedem let švicarskega pisatelja Petra Stamma. V Literarnem nokturnu lahko slišite odlomek, v katerem romaneskni junak išče žensko svojega življenja. Eno izmed dveh. Prevajalec Slavo Šerc, režiser Jože Valentič, interpret Gašper Jarni, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstra zvoka Franci Moder, Miha Klemenčič, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2019.
Prevajalec, esejist in urednik Slavo Šerc je v preteklih letih in desetletjih obogatil prevodno književnost z vrsto prevodov iz književnosti v nemškem jeziku. Med drugim je prevedel tudi roman Sedem let švicarskega pisatelja Petra Stamma. V Literarnem nokturnu lahko slišite odlomek, v katerem romaneskni junak išče žensko svojega življenja. Eno izmed dveh. Prevajalec Slavo Šerc, režiser Jože Valentič, interpret Gašper Jarni, glasbena opremljevalka Nina Kodrič, mojstra zvoka Franci Moder, Miha Klemenčič, urednik oddaje Marko Golja. Posneto 2019.
V nocojšnji Etnofoniji z naslovom Sprehod skozi leto 2025, drugič bomo poslušali izbor skladb iz najboljših etnoalbumov, ki jih je v lanskem letu v oddaji predstavil njen soavtor Mario Batelić. Izbrali smo šest albumov; v prvem naboru bomo prisluhnili glasbi iz bolj oddaljenih dežel, v drugem pa se bomo za hip pomudili na Balkanu ter nato vrnili v Slovenijo.
V nocojšnji Etnofoniji z naslovom Sprehod skozi leto 2025, drugič bomo poslušali izbor skladb iz najboljših etnoalbumov, ki jih je v lanskem letu v oddaji predstavil njen soavtor Mario Batelić. Izbrali smo šest albumov; v prvem naboru bomo prisluhnili glasbi iz bolj oddaljenih dežel, v drugem pa se bomo za hip pomudili na Balkanu ter nato vrnili v Slovenijo.
Venezuelski predsednik Nicolas Maduro in njegova žena Cilia Flores, ki so ju danes iz zapora v Brooklynu prepeljali na sodišče na Manhattnu, sta se izrekla za nedolžna. Obtožnica jima med drugim očita več kaznivih dejanj, povezanih z drogami, orožjem in terorizmom. Madura zastopa Barry Pollack, ki je najbolj znan kot zagovornik ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea. Naslednja obravnava je predvidena 17-tega marca. Medtem so venezuelski poslanci ostro obsodili ameriško zajetje Madura. Ob tem so za predsednika parlamenta vnovič izvolili Jorgeja Rodrigueza, brata podpredsednice države Delcy Rodriguez, ki je danes uradno prisegla kot začasna predsednica. Rusija in Kitajska sta na današnjem izrednem zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov ostro kritizirala ameriški napad na Venezuelo in zahtevali Madurovo izpustitev. Ameriški veleposlanik Mike Waltz pa je zatrdil, da Združene države niso v vojni z Venezuelo, ampak so izvedle ciljno usmerjeno operacijo za prijetje narkoterorista.
Venezuelski predsednik Nicolas Maduro in njegova žena Cilia Flores, ki so ju danes iz zapora v Brooklynu prepeljali na sodišče na Manhattnu, sta se izrekla za nedolžna. Obtožnica jima med drugim očita več kaznivih dejanj, povezanih z drogami, orožjem in terorizmom. Madura zastopa Barry Pollack, ki je najbolj znan kot zagovornik ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea. Naslednja obravnava je predvidena 17-tega marca. Medtem so venezuelski poslanci ostro obsodili ameriško zajetje Madura. Ob tem so za predsednika parlamenta vnovič izvolili Jorgeja Rodrigueza, brata podpredsednice države Delcy Rodriguez, ki je danes uradno prisegla kot začasna predsednica. Rusija in Kitajska sta na današnjem izrednem zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov ostro kritizirala ameriški napad na Venezuelo in zahtevali Madurovo izpustitev. Ameriški veleposlanik Mike Waltz pa je zatrdil, da Združene države niso v vojni z Venezuelo, ampak so izvedle ciljno usmerjeno operacijo za prijetje narkoterorista.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Prvi del cikla nosi naslov prvega verza iz Homerjeve Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Gorši je vsekakor kralj, kadar se ujezi na prostaka ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Agamemnon – Slavko Cerjak Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Tetis – Majda Grbac Zevs – Boris Kralj Hera – Štefka Drolc Hefaistos – Andrej Kurent Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Prvi del cikla nosi naslov prvega verza iz Homerjeve Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Gorši je vsekakor kralj, kadar se ujezi na prostaka ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Ahil – Borut Veselko Agamemnon – Slavko Cerjak Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Tetis – Majda Grbac Zevs – Boris Kralj Hera – Štefka Drolc Hefaistos – Andrej Kurent Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Leto je naokoli in znova je čas za izbor domače in tuje skladbe leta 2025 v Naših poteh. Za laskavi naziv domače in tuje skladbe leta se nocoj poteguje osem skladb. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbe Tista črna kitara Sandija Horvata Sunnya, Brat pirat zasedbe Balkan Boys, skladbo Trouble Trouble Rakija Harisa Piltona & Balkar Voodoo Orcehstra in skladbo Miša Kontreca Nisi sam. Na tujem delu pa se za skladbo leta potegujejo zasedba Romengo s skladbo Lagzis Blokk, zasedba Rumbakana s skladbo Abran Paso Que Arrancamos, zasedba Barcelona Gipsy balKan Orchestra s skladbo Ciòr Baro in zasedba Parno Graszt, ki se je s skladbo Fújj Meg Szél prebila v letni izbor.
Leto je naokoli in znova je čas za izbor domače in tuje skladbe leta 2025 v Naših poteh. Za laskavi naziv domače in tuje skladbe leta se nocoj poteguje osem skladb. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbe Tista črna kitara Sandija Horvata Sunnya, Brat pirat zasedbe Balkan Boys, skladbo Trouble Trouble Rakija Harisa Piltona & Balkar Voodoo Orcehstra in skladbo Miša Kontreca Nisi sam. Na tujem delu pa se za skladbo leta potegujejo zasedba Romengo s skladbo Lagzis Blokk, zasedba Rumbakana s skladbo Abran Paso Que Arrancamos, zasedba Barcelona Gipsy balKan Orchestra s skladbo Ciòr Baro in zasedba Parno Graszt, ki se je s skladbo Fújj Meg Szél prebila v letni izbor.
Ples ob glasbi Špadnih fantov je ostal nepozaben. Ob imenitni glasbi glasbenikov iz Vipavske doline, so nas na odru Kulturne dvorane Vipava pozdravili župan Anton Lavrenčič, direktorica Zavoda za turizem Maja Košuta, peli so člani Kvarteta Bršljan, plesali pa folklorniki FS Vipava. Srečali smo se tudi z drugimi Vipavkami in Vipavci in spoznavali 'male Benetke', s katerimi se, ob enajstih krajevnih skupnostih, še kako ponašajo. Vabljeni k poslušanju!
Ples ob glasbi Špadnih fantov je ostal nepozaben. Ob imenitni glasbi glasbenikov iz Vipavske doline, so nas na odru Kulturne dvorane Vipava pozdravili župan Anton Lavrenčič, direktorica Zavoda za turizem Maja Košuta, peli so člani Kvarteta Bršljan, plesali pa folklorniki FS Vipava. Srečali smo se tudi z drugimi Vipavkami in Vipavci in spoznavali 'male Benetke', s katerimi se, ob enajstih krajevnih skupnostih, še kako ponašajo. Vabljeni k poslušanju!
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Obredni obhodi so tudi del zimskega obredja, niso pa značilni samo za ta del leta. Predvsem so pri koledovanjih že od nekdaj pevce spremljali tudi godci, saj so s tem prispevali k prazničnosti, prepoznavnosti, ne nazadnje pa tudi k uspešnosti nabiranja darov. Posvečamo se torej koledovanju in nekaterim bolj ali manj značilnim oblikam glasbe, ki ga spremljajo.
Obredni obhodi so tudi del zimskega obredja, niso pa značilni samo za ta del leta. Predvsem so pri koledovanjih že od nekdaj pevce spremljali tudi godci, saj so s tem prispevali k prazničnosti, prepoznavnosti, ne nazadnje pa tudi k uspešnosti nabiranja darov. Posvečamo se torej koledovanju in nekaterim bolj ali manj značilnim oblikam glasbe, ki ga spremljajo.
… kujejo srečo za tiste ljudi, ki gledajo s srcem. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Tatjana Jamnik Pocajt. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.
… kujejo srečo za tiste ljudi, ki gledajo s srcem. Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisala: Tatjana Jamnik Pocajt. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2010.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Prevca prevladujeta v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Po Domnu, ki je vodilni že nekaj časa in je danes zmagal v kvalifikacijah pred jutrišnjo zadnjo tekmo novoletne turneje, je rumeno majico z današnjo zmago v Beljaku oblekla tudi sestra Nika. Drugi poudarki oddaje: - V New Yorku branje obtožnice Maduru in levitov Združenim državam zaradi akcije v Venezueli. - Po praznikih nadaljevanje iskanja vodilnih za pomembne ustanove v državi. - Začetek obnove mariborskega terarija, ki mu grozi zaprtje.
Prevca prevladujeta v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Po Domnu, ki je vodilni že nekaj časa in je danes zmagal v kvalifikacijah pred jutrišnjo zadnjo tekmo novoletne turneje, je rumeno majico z današnjo zmago v Beljaku oblekla tudi sestra Nika. Drugi poudarki oddaje: - V New Yorku branje obtožnice Maduru in levitov Združenim državam zaradi akcije v Venezueli. - Po praznikih nadaljevanje iskanja vodilnih za pomembne ustanove v državi. - Začetek obnove mariborskega terarija, ki mu grozi zaprtje.
Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.
Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
Blaž Lukan: Fánce, Fánce!, Dragan Potočnik: Morporuk, Nataša Golob: Pozdravljen ti, ki bereš. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.
Blaž Lukan: Fánce, Fánce!, Dragan Potočnik: Morporuk, Nataša Golob: Pozdravljen ti, ki bereš. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Bojan Sedmak in Iztok Ilich.
Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.
Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.