Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Višje, hitreje in predvsem močneje niso več le olimpijska mantra. Mišice so temelj naše moči, energije in zdravja, in novejša znanstvena spoznanja kažejo, da so še veliko pomembnejše, kot smo mislili. Zakaj je vadba za moč ena najboljših naložb za prihodnost? Ali res potrebujemo več beljakovin, kot je veljalo še nedavno? In koliko treninga je v resnici dovolj, da ostanemo vitalni, močni in funkcionalni tudi čez desetletja? Bi morali uživati prehranske dodatke? Ob osmih se o vsem tem pogovarjamo s fiziatrinjo in strokovnjakinjo za klinično športno prehrano Nežo Majdič.
Višje, hitreje in predvsem močneje niso več le olimpijska mantra. Mišice so temelj naše moči, energije in zdravja, in novejša znanstvena spoznanja kažejo, da so še veliko pomembnejše, kot smo mislili. Zakaj je vadba za moč ena najboljših naložb za prihodnost? Ali res potrebujemo več beljakovin, kot je veljalo še nedavno? In koliko treninga je v resnici dovolj, da ostanemo vitalni, močni in funkcionalni tudi čez desetletja? Bi morali uživati prehranske dodatke? Ob osmih se o vsem tem pogovarjamo s fiziatrinjo in strokovnjakinjo za klinično športno prehrano Nežo Majdič.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Danes se bosta v Ženevi sešli ruska in ukrajinska delegacija. Kot je bilo pričakovati pa iskanje dogovora še zmerja omejujejo medsebojni napadi V oddaji tudi o tem: V Ženevi drugi krog pogajanj med Iranom in Združenimi državami - Vlada danes na obisku v Posavju - Medvode dobile mrežo 66 prvih posredovalcev za hitro pomoč - Danes bo precej jasno, po nižinah v notranjosti megleno.
Danes se bosta v Ženevi sešli ruska in ukrajinska delegacija. Kot je bilo pričakovati pa iskanje dogovora še zmerja omejujejo medsebojni napadi V oddaji tudi o tem: V Ženevi drugi krog pogajanj med Iranom in Združenimi državami - Vlada danes na obisku v Posavju - Medvode dobile mrežo 66 prvih posredovalcev za hitro pomoč - Danes bo precej jasno, po nižinah v notranjosti megleno.
Sneg in veter sta preprečila izpeljavo zadnje serije skokov na sinočnji tekmi v Predazzu. Slovenca sta v finalu že opravila svoje, a se tedaj oddaljila od vrha, obveljali pa so rezultati po dveh serijah. Domen Prevc in Anže Lanišek sta bila le dve točki oddaljena od medalje, zato so bili po koncu tekme občutki malce grenki v slovenskem taboru. Še bolj razočarani pa so bili Nemci in Japonci. Nemci so vodili, ko so bili na vrhu le še trije skakalci, na koncu pa so za stopničkami zaostali za tri desetinke točke, Japonci pa so po petih skokih držali drugo mesto, a so, ko so te razveljavili, padli nazaj na šesto. Radijski reporter Miha Trošt poroča, da so bili najbolj zadovoljni v poljskem taboru, saj so si zagotovili srebrno medaljo. To pomeni, da se je Kacper Tomasiak le utrdil v vlogi nepričakovanega junaka iger. 19-letnik je bil lani najboljši v poletnem celinskem pokalu, s tem si je prislužil mesto v poljski ekipi svetovnega pokala, v skupnem seštevku je na 14. mestu, štirikrat je bil v tej zimi med najboljšo deseterico, a do olimpijskih iger nikoli ni bil na stopničkah na tekmah najvišje ravni. Trošt pravi, da je Poljak izjemno simpatičen in priljuden, tako kot norveško odkritje teh iger. Anna Odine Stroem je precej bolj izkušena, prvič je v svetovnem pokalu tekmovala pred več kot dvanajstimi leti, ob Tomasiaku pa je edina na teh igrah, ki je osvojila tri medalje, od tega dve posamični zlati. Tekme alpskih smučarjev pa je v Bormiu za Val 202 spremljal Marko Cirman. Poroča, da se je Atle Lie McGrath po koncu slaloma le odpravil z roba gozda do ciljnega prostora. Norvežan je vodil po prvi vožnji slaloma, sredi druge pa je zapel kol. Izjemno je bil razočaran. Najprej je vrgel palice na eno stran brega, potem odpel smuči in peš, odhrumel po drugi strani brega do roba smučišča, kjer se je ulegel na sneg. Precej časa si je vzel preden se je odpravil proti cilju, odšel mimo vseh ob robu tekmovališča, in šele proti večeru stopil pred mikrofone. Rekel je, da je bil to najtežji trenutek njegove športne poti, sploh ob vsem kar se je dogajalo v zadnjih dneh. Na dan uradnega odprtja iger je umrl njegov dedek, na katerega je bil zelo navezan. Slalom je dobil Švicar Loic Meillard, v pogovoru za Radio Slovenija pa je povedal, da smo sredi zlate dobe švicarskega alpskega smučanja, v kateri morajo tako tekmovalci kot švicarski navijači uživati. Voditelj Dolimita Luka Petrič vzporednico s to mislijo vleče s slovenskim kolesarstvom in tistim, kar je za podkast Tour 202 povedal priznani irski novinar David Walsh, da se morajo Slovenci zavedati, da zlati časi slovenskega kolesarstva, tako kot najlepša leta irskega v osemdesetih, ne bodo trajali večno, zato jih je treba ceniti.
Sneg in veter sta preprečila izpeljavo zadnje serije skokov na sinočnji tekmi v Predazzu. Slovenca sta v finalu že opravila svoje, a se tedaj oddaljila od vrha, obveljali pa so rezultati po dveh serijah. Domen Prevc in Anže Lanišek sta bila le dve točki oddaljena od medalje, zato so bili po koncu tekme občutki malce grenki v slovenskem taboru. Še bolj razočarani pa so bili Nemci in Japonci. Nemci so vodili, ko so bili na vrhu le še trije skakalci, na koncu pa so za stopničkami zaostali za tri desetinke točke, Japonci pa so po petih skokih držali drugo mesto, a so, ko so te razveljavili, padli nazaj na šesto. Radijski reporter Miha Trošt poroča, da so bili najbolj zadovoljni v poljskem taboru, saj so si zagotovili srebrno medaljo. To pomeni, da se je Kacper Tomasiak le utrdil v vlogi nepričakovanega junaka iger. 19-letnik je bil lani najboljši v poletnem celinskem pokalu, s tem si je prislužil mesto v poljski ekipi svetovnega pokala, v skupnem seštevku je na 14. mestu, štirikrat je bil v tej zimi med najboljšo deseterico, a do olimpijskih iger nikoli ni bil na stopničkah na tekmah najvišje ravni. Trošt pravi, da je Poljak izjemno simpatičen in priljuden, tako kot norveško odkritje teh iger. Anna Odine Stroem je precej bolj izkušena, prvič je v svetovnem pokalu tekmovala pred več kot dvanajstimi leti, ob Tomasiaku pa je edina na teh igrah, ki je osvojila tri medalje, od tega dve posamični zlati. Tekme alpskih smučarjev pa je v Bormiu za Val 202 spremljal Marko Cirman. Poroča, da se je Atle Lie McGrath po koncu slaloma le odpravil z roba gozda do ciljnega prostora. Norvežan je vodil po prvi vožnji slaloma, sredi druge pa je zapel kol. Izjemno je bil razočaran. Najprej je vrgel palice na eno stran brega, potem odpel smuči in peš, odhrumel po drugi strani brega do roba smučišča, kjer se je ulegel na sneg. Precej časa si je vzel preden se je odpravil proti cilju, odšel mimo vseh ob robu tekmovališča, in šele proti večeru stopil pred mikrofone. Rekel je, da je bil to najtežji trenutek njegove športne poti, sploh ob vsem kar se je dogajalo v zadnjih dneh. Na dan uradnega odprtja iger je umrl njegov dedek, na katerega je bil zelo navezan. Slalom je dobil Švicar Loic Meillard, v pogovoru za Radio Slovenija pa je povedal, da smo sredi zlate dobe švicarskega alpskega smučanja, v kateri morajo tako tekmovalci kot švicarski navijači uživati. Voditelj Dolimita Luka Petrič vzporednico s to mislijo vleče s slovenskim kolesarstvom in tistim, kar je za podkast Tour 202 povedal priznani irski novinar David Walsh, da se morajo Slovenci zavedati, da zlati časi slovenskega kolesarstva, tako kot najlepša leta irskega v osemdesetih, ne bodo trajali večno, zato jih je treba ceniti.
Pred njegovim nastopom v Ljublajni bomo oddajo namenili francoskemu harmonikarju Vincentu Peireaniju.
Pred njegovim nastopom v Ljublajni bomo oddajo namenili francoskemu harmonikarju Vincentu Peireaniju.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Na pustni torek se v različnih slovenskih mestih po ulicah sprehajajo tudi kurenti. Značilni pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice po izročilu s poskakovanjem in truščem odganja zimo in kliče pomlad. Raziskovalci sicer ločujejo med kurentom kovačem v slovenski slovstveni folklori in kurentom v pustnih šegah. Oba lika druži podoben duh. Podobno kot pustni kurent prežene zimo, kovač kurent prežene smrt in hudiče. Slovenski literarni zgodovinar, teoretik in folklorist Jakob Kelemina je o Kurentu zapisal nekaj zgodb v delu z naslovom Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, ki je izšlo daljnega leta 1930. V kratke pripovedi je ujeta raznovrstna kurentova narava. Po eni strani je bil božanstvo nadnaravnih moči, v čemer spominja na starogrškega Dioniza, po drugi pa pravljično bitje, veseljak in šaljivec. Interpretira Tomaž Gubenšek, glasbena oprema Nejc Bečan, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Marko Bratuš, redakcija Vlado Motnikar in Tesa Drev Juh, produkcija 2007.
Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, kažejo podatki statističnega urada. V Banki Slovenije najnižjo rast po letu 2020 pripisujejo predvsem krčenju v začetku leta. Po podatkih Eurostata pa naša država zaostaja za povprečjem Evropske unije.
Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, kažejo podatki statističnega urada. V Banki Slovenije najnižjo rast po letu 2020 pripisujejo predvsem krčenju v začetku leta. Po podatkih Eurostata pa naša država zaostaja za povprečjem Evropske unije.
Prejšnji teden smo iz občine Rogašovci poročali o uspešnem sodelovanju in sobivanju Romov z večinskim prebivalstvom, tam so tudi bivanjske razmere bolj urejene. Povsem drugače pa je v občini Krško, ki je prva podpisnica pisma o nameri priključitve k pilotnemu projektu vlade. Namen projekta je oblikovanje celovitega in izvedljivega modela urejanja romskih naselji v sodelovanju z lokalnimi skupnostnimi. Naselje, ki ga bodo začeli urejati in komunalno nadgrajevati, bo naselje Kerinov Grm. V Ljubljani je komisija Državnega zbora za peticije na nujni seji podprla predlog programa za socialno in delovno aktivacijo brezposelnih, ki ga je pripravila Ljudska iniciativa Dolenjske. Predlogi so naravnani predvsem v boljše vključevanje Romov v širšo družbo. Pogovarjali smo se še z Meliso Guttman, ki je z nami delila svojo osebno izkušnjo odraščanja in spregovorila o pomenu romskega jezika pri ohranjanju identitete.
Prejšnji teden smo iz občine Rogašovci poročali o uspešnem sodelovanju in sobivanju Romov z večinskim prebivalstvom, tam so tudi bivanjske razmere bolj urejene. Povsem drugače pa je v občini Krško, ki je prva podpisnica pisma o nameri priključitve k pilotnemu projektu vlade. Namen projekta je oblikovanje celovitega in izvedljivega modela urejanja romskih naselji v sodelovanju z lokalnimi skupnostnimi. Naselje, ki ga bodo začeli urejati in komunalno nadgrajevati, bo naselje Kerinov Grm. V Ljubljani je komisija Državnega zbora za peticije na nujni seji podprla predlog programa za socialno in delovno aktivacijo brezposelnih, ki ga je pripravila Ljudska iniciativa Dolenjske. Predlogi so naravnani predvsem v boljše vključevanje Romov v širšo družbo. Pogovarjali smo se še z Meliso Guttman, ki je z nami delila svojo osebno izkušnjo odraščanja in spregovorila o pomenu romskega jezika pri ohranjanju identitete.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Združili smo skoraj nemogoče. Naša gosta sta bila vodja Alpskega kvinteta, mojster baritona Janez Per ter pesnik in pisatelj, svetovni popotnik in bas kitarist glasbene zasedbe Big Foot Mama Alen Steržaj. Dodana vrednost pa so bili tudi Primorci, člani ansambla Fantje spod Šilentabra. Oddaja je nastala v okviru Pogovornih večerov Radia Koper v Gledališču Koper.
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 28. novembra lani v Liederhalle v Stuttgartu priredil koncert v počastitev 90. rojstnega dne skladatelja Helmuta Lachenmanna. Pod taktirko François-Xavierja Rotha je izvedel njegovi skladbi Marche fatale za veliki orkester in Izzvenevanje za klavir in orkester ter Beethovnovo 7. Simfonijo.
Simfonični orkester Jugozahodnega radia iz Stuttgarta je 28. novembra lani v Liederhalle v Stuttgartu priredil koncert v počastitev 90. rojstnega dne skladatelja Helmuta Lachenmanna. Pod taktirko François-Xavierja Rotha je izvedel njegovi skladbi Marche fatale za veliki orkester in Izzvenevanje za klavir in orkester ter Beethovnovo 7. Simfonijo.
... dobi maslo, riž in še konja … Pripoveduje: Polde Bibič. Armenska pravljica. Prevod: Cvetko Zagorski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.
... dobi maslo, riž in še konja … Pripoveduje: Polde Bibič. Armenska pravljica. Prevod: Cvetko Zagorski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Rezijanski citira in bunkula (violina in bas) sta nekoč bili glasbili, ki sta zaznamovali vse vesele priložnosti in praznovanja v dolini Rezije, še posebej za pusta in »šmarno mišo« - veliki šmaren, ko so se tam zbrali in veselili domačini, tudi tisti, ki so sicer šli za delom v svet. V zadnjem času se stvari spreminjajo, mi pa se posvečamo izvirnemu zvoku rezijanskih plesnih viž, kot so zvenele še tja do osemdesetih let, v izvedbah starih mojstrov.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Gospodarska rast je bila lani 1,1-odstotna, je danes objavil statistični urad. Rast je skladna z napovedmi in nižja kot leta 2024, ko je dosegla 1,7 odstotka. K lanski rasti BDP so pozitivno prispevale predvsem državne investicije in domača potrošnja. Gospodarska dejavnost se je lani še naprej umirjala, pri čemer je bila rast najnižja po letu 2020. To na Banki Slovenije pripisujejo predvsem krčenju v začetku leta. Podatki Eurostata sicer kažejo, da Slovenija zaostaja za povprečjem Evropske unije. V oddaji tudi: - Slovenija podpira predloge Bruslja za večjo integracijo evropskih trgov. - Kmete skrbi premalo sredstev, zavzemajo se za manj administrativnih bremen. - Pred novim krogom pogajanj z Združenimi državami Iran začel vojaške vaje v Hormuški ožini.
Gospodarska rast je bila lani 1,1-odstotna, je danes objavil statistični urad. Rast je skladna z napovedmi in nižja kot leta 2024, ko je dosegla 1,7 odstotka. K lanski rasti BDP so pozitivno prispevale predvsem državne investicije in domača potrošnja. Gospodarska dejavnost se je lani še naprej umirjala, pri čemer je bila rast najnižja po letu 2020. To na Banki Slovenije pripisujejo predvsem krčenju v začetku leta. Podatki Eurostata sicer kažejo, da Slovenija zaostaja za povprečjem Evropske unije. V oddaji tudi: - Slovenija podpira predloge Bruslja za večjo integracijo evropskih trgov. - Kmete skrbi premalo sredstev, zavzemajo se za manj administrativnih bremen. - Pred novim krogom pogajanj z Združenimi državami Iran začel vojaške vaje v Hormuški ožini.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
V Predazzu se bodo nocoj končala tekmovanja smučarskih skakalcev. Pomerili se bodo na superekipni tekmi, na kateri bosta vsako reprezentanco zastopala po dva skakalca, ki bosta morala opraviti po tri skoke. V zgodnjih popoldanskih urah so se medtem končala tekmovanja alpskih smučarjev v Bormiu, kjer so se za zadnji komplet odličij pomerili najboljši slalomisti sveta. Športne minute namenjamo še predstavitvi slovenskih motokrosistov, ki bodo sezono svetovnega prvenstva začeli v Argentini. Na novinarski konferenci se je slovenskim medijem kot novi član moštva Yamaha prvič predstavil Tim Gajser.
V Predazzu se bodo nocoj končala tekmovanja smučarskih skakalcev. Pomerili se bodo na superekipni tekmi, na kateri bosta vsako reprezentanco zastopala po dva skakalca, ki bosta morala opraviti po tri skoke. V zgodnjih popoldanskih urah so se medtem končala tekmovanja alpskih smučarjev v Bormiu, kjer so se za zadnji komplet odličij pomerili najboljši slalomisti sveta. Športne minute namenjamo še predstavitvi slovenskih motokrosistov, ki bodo sezono svetovnega prvenstva začeli v Argentini. Na novinarski konferenci se je slovenskim medijem kot novi član moštva Yamaha prvič predstavil Tim Gajser.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Tokratna oddaja prinaša zvočno razglednico s koncerta ob 80-letnici Gimnazije Koper, s katerim so obeležili tudi 25-letnico njene umetniške smeri. Na 76. Berlinalu se 22 filmov poteguje za glavne nagrade, skupaj pa bodo predvajali kar 200 filmov, med njimi nekaj slovenskih. Ker so se začele počitnice, v drugem delu oddaje ponudimo še nekaj namigov, kako jih otroci lahko preživijo tudi ustvarjalno. Pod glasbeno ogrlico se danes podpisuje Goran Gregorič. Ustvaril jo je z glasbo irske pevke Imelde May.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah z gosti, ki sedijo okoli radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu je z vami že 45 let.
Studio ob 17.00 je edinstvena oddaja. Ne le, da je ena najstarejših na Radiu Slovenija, je tudi edina v Sloveniji, ki vam vsak delavnik prinaša poglobljeno razpravo in soočenje mnenj o aktualnih temah z gosti, ki sedijo okoli radijske okrogle mize. Studio ob 17.00 na Prvem programu je z vami že 45 let.
Ime tedna je postal Tomaž Lahajnar, predsednik Društva Laufarija Cerkno, ki obeležuje 70 let od ponovne oživitve ene najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji. Tradicija, o kateri se v Cerknem ne prepira in ima veliko podporo domačinov, šteje 25 likov; za tri med njimi člani društva vsako leto obleke izdelajo na novo. Cerkljanska Laufarija je bila leta 2014 razglašena tudi za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.
Ime tedna je postal Tomaž Lahajnar, predsednik Društva Laufarija Cerkno, ki obeležuje 70 let od ponovne oživitve ene najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji. Tradicija, o kateri se v Cerknem ne prepira in ima veliko podporo domačinov, šteje 25 likov; za tri med njimi člani društva vsako leto obleke izdelajo na novo. Cerkljanska Laufarija je bila leta 2014 razglašena tudi za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
Decembra 2024 je bil v Dvorani Julija Betetta na Akademiji za glasbo koncert cikla Solo e da camera, na katerem je nastopil pihalni sekstet Sonus Ventis. Zasedba na ljubljanski Akademiji za glasbo deluje v razredu Mateja Šarca, sestavljajo pa jo flavtistka Hana Žvagen, oboist Andrej Petreski, klarinetistka Manca Rozmarič, hornistka Kristina Klančar, fagotistka Sofia Chorneii in saksofonistka Luna Georgia Vavourakis. Za koncert so glasbeniki izbrali štiri sodobna dela, tri izmed njih so napisali slovenski skladatelji, dva sta pripadnika mlajše generacije. Slišali bomo A Sense of the Wind Tilna Slakana, Printemps Henrija Tomasija, Caged Birds II Klare Mlakar in Mirador Marka Munija Mihevca.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
V današnji oddaji se posvečamo Berlinalu, 76. mednarodnemu filmskemu festivalu, na katerem bodo skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se v glavnem tekmovalnem programu poteguje 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je nemški režiser Wim Wenders, festival pa se bo sklenil 22. februarja. Bili smo tudi na razstavi Mita Gegiča z naslovom »Nihče ne bo razumel, kakšno nasilje zahteva nevidnost«, ki so jo pripravili v Galeriji Y.
Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, poganjale pa so jo predvsem državne gradbene investicije in zasebna potrošnja. Slovensko gospodarstvo kljub ohlajanju dejavnosti ostaja razmeroma odporno, pravijo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Letno inflacijo so najbolj poganjale višje cene hrane in brezalkoholnih pijač, višje so bile tudi plače. V oddaji boste slišali še: - Politične stranke pred četrtkovim rokom vlagajo kandidatne liste za parlamentarne volitve. - Ministrica za kulturo: skrunitev spomenika v Dražgošah kaže na povečanje sovraštva v družbi. - V ospredju mirovnih pogovorov za Ukrajino v Ženevi bodo ozemeljska vprašanja.
Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, poganjale pa so jo predvsem državne gradbene investicije in zasebna potrošnja. Slovensko gospodarstvo kljub ohlajanju dejavnosti ostaja razmeroma odporno, pravijo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Letno inflacijo so najbolj poganjale višje cene hrane in brezalkoholnih pijač, višje so bile tudi plače. V oddaji boste slišali še: - Politične stranke pred četrtkovim rokom vlagajo kandidatne liste za parlamentarne volitve. - Ministrica za kulturo: skrunitev spomenika v Dražgošah kaže na povečanje sovraštva v družbi. - V ospredju mirovnih pogovorov za Ukrajino v Ženevi bodo ozemeljska vprašanja.
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8
Slavnostni koncert ob 80. obletnici Gimnazije Koper in 25-letnici njene umetniške smeri je potekal 12. februarja v Protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru. Koncert je bil vključen tudi v cikel Virtuoso Društva prijateljev glasbe Koper. Nastopili so: Simfonični orkester Vladimir Lovec Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Dirigentka: Ana Erčulj Spored: Georges Bizet (1838-1875) Preludij iz opere Carmen, Allegro giocoso Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Dalla sua pace, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) Il mio tesoro, arija don Ottavia iz opere Don Giovanni Solo: Gregor Ravnik, tenor Charles Gounod (1818-1893): Je veux vivre, arija Julije iz opere Romeo in Julija Solo: Štefica Grasselli, sopran Giacomo Puccini (1858-1924) Quando men vo, arija Musette iz opere La Boheme Solo: Štefica Grasselli, sopran Leonard Bernstein (1918-1990): West side story, izbor Solo: Štefica Grasselli, sopran Gregor Ravnik, tenor Antonín Dvořák (1841-1904) Slovanski plesi op. 46: 1, 4, 8
Mariborski župan je zavrnil očitke o nepravilnostih pri poslu, ko je njegovo podjetje od občine, ki jo vodi, in Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor kupilo stanovanjsko stavbo in okoliška zemljišča. Posel je v javnosti in medijih sprožil obširno polemiko, župan pa vztraja, da je deloval transparentno in zakonito.
Mariborski župan je zavrnil očitke o nepravilnostih pri poslu, ko je njegovo podjetje od občine, ki jo vodi, in Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor kupilo stanovanjsko stavbo in okoliška zemljišča. Posel je v javnosti in medijih sprožil obširno polemiko, župan pa vztraja, da je deloval transparentno in zakonito.
V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!
V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!
Odpravljamo se na severni rob staroveške Galije, ki se je že v časih Vercingetoriksa imenoval Belgija. Ta je brez dvoma dežela z izjemnim izročilom godbeništva in je še danes dežela, kjer poleg običajnih godb na pihala cvetijo tudi fanfarski orkestri. Tokrat boste slišali dve izvirni skladbi izpod peresa belgijskih vodilnih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja – Malo suito, op. 20 iz leta 1935 Valonca Jeana Absila, leta 1963 zložen Capriccio Flamca Marcela Poota in skladbo Il Signor Brossini Dirka Brosséja. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Odpravljamo se na severni rob staroveške Galije, ki se je že v časih Vercingetoriksa imenoval Belgija. Ta je brez dvoma dežela z izjemnim izročilom godbeništva in je še danes dežela, kjer poleg običajnih godb na pihala cvetijo tudi fanfarski orkestri. Tokrat boste slišali dve izvirni skladbi izpod peresa belgijskih vodilnih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja – Malo suito, op. 20 iz leta 1935 Valonca Jeana Absila, leta 1963 zložen Capriccio Flamca Marcela Poota in skladbo Il Signor Brossini Dirka Brosséja. Igrala bo Simfonična godba kraljevih stražnikov pod vodstvom Jana Van der Roosta.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).
Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).
Še enkrat se poklonimo tržaškemu rojaku Miroslavu Košuti, velikemu literatu, ki je pustil sledi ne le v zamejskem, temveč v širšem slovenskem prostoru. Ustavimo se v Porabju in preverimo, kako je bilo na tradicionalnem Borovem gostüvanju. Povabimo na ogled zanimive razstave Divja 70. leta, ki pripoveduje o boju koroških Slovencev za svoje pravice in solidarnosti. Čestitamo Slovenskemu prosvetnemu društvu Šentjanž, ki letos praznuje 120. obletnico ustanovitve. Skrb za slovenski jezik je ena od ključnih nalog društva, pravi predsednica Nadja Keuschnig. Doktorica Barbara Riman, vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, pa spregovori o slovenskih društvih na Hrvaškem v prejšnjem stoletju in ob tem ugotavlja, da so današnji izzivi zelo podobni tistim pred 100 leti. Kakšni so? Prisluhnite!
Še enkrat se poklonimo tržaškemu rojaku Miroslavu Košuti, velikemu literatu, ki je pustil sledi ne le v zamejskem, temveč v širšem slovenskem prostoru. Ustavimo se v Porabju in preverimo, kako je bilo na tradicionalnem Borovem gostüvanju. Povabimo na ogled zanimive razstave Divja 70. leta, ki pripoveduje o boju koroških Slovencev za svoje pravice in solidarnosti. Čestitamo Slovenskemu prosvetnemu društvu Šentjanž, ki letos praznuje 120. obletnico ustanovitve. Skrb za slovenski jezik je ena od ključnih nalog društva, pravi predsednica Nadja Keuschnig. Doktorica Barbara Riman, vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, pa spregovori o slovenskih društvih na Hrvaškem v prejšnjem stoletju in ob tem ugotavlja, da so današnji izzivi zelo podobni tistim pred 100 leti. Kakšni so? Prisluhnite!
Umetnica Božena Angelova je asistentka za violino na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu.
Umetnica Božena Angelova je asistentka za violino na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu.
Drugi poudarki oddaje: Prenova Narodnega doma in graditev nove tržnice v Novem mestu potekata po načrtih Občina Velike Lašče veliko pozornosti in investicij namenja prenovi in širitvi vodovodnih omrežij Ena večjih in zahtevnejših naložb na Celjskem bo v tem letu celovita obnova Ceste na grad Število otrok na prilagojenem programu Osnovne šole Danila Lokarja iz leta v leto večje
Drugi poudarki oddaje: Prenova Narodnega doma in graditev nove tržnice v Novem mestu potekata po načrtih Občina Velike Lašče veliko pozornosti in investicij namenja prenovi in širitvi vodovodnih omrežij Ena večjih in zahtevnejših naložb na Celjskem bo v tem letu celovita obnova Ceste na grad Število otrok na prilagojenem programu Osnovne šole Danila Lokarja iz leta v leto večje
Slovenija je v letu 2025 kot rečeno izmerila 1,1-odstotno gospodarsko rast. Ta je skladna z napovedmi in je nižja kot v letu 2024, ko je dosegla 1,7 odstotka. V evrskem območju se je BDP lani zvišal za 1,5 odstotka. Druge teme: - Ameriški zunanji minister Rubio po obisku Bratislave v Budimpešti: v ospredju Ukrajina in ruska nafta. - Pred novim krogom jedrskih pogajanj med Združenimi državami in Iranom Washington krepi pritisk na Iran. - Ptuj danes preplavile otroške maškare; zbralo se jih je več kot tisoč iz vse države.
Slovenija je v letu 2025 kot rečeno izmerila 1,1-odstotno gospodarsko rast. Ta je skladna z napovedmi in je nižja kot v letu 2024, ko je dosegla 1,7 odstotka. V evrskem območju se je BDP lani zvišal za 1,5 odstotka. Druge teme: - Ameriški zunanji minister Rubio po obisku Bratislave v Budimpešti: v ospredju Ukrajina in ruska nafta. - Pred novim krogom jedrskih pogajanj med Združenimi državami in Iranom Washington krepi pritisk na Iran. - Ptuj danes preplavile otroške maškare; zbralo se jih je več kot tisoč iz vse države.
V okviru mednarodnega sodelovanja Evropske vesoljske agencije (ESA) so po dveh desetletjih razvoja tehnologije že lani v okviru misije BIOMASS v orbito poslali satelit. Ta s posebno radarsko tehnologijo meri doslej neznane prostornine lesne biomase tropskih gozdov, ki so naravno skladišče CO2, rezultati meritev pa so javno dostopni. Več tokrat gosta s Katedre za geoinformatiko in katastre nepremičnin na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prof.dr. Krištof Oštir in asistentka dr. Ana Potočnik Buhvald, člana mednarodne ekipe, ki sodeluje v misiji BIOMASS. FOTO: Satelit misije ESA BIOMASS s posebno radarsko tehnologijo beleži prostornino dreves, vej in podrasti iz lesa VIR: ESA (Evropska vesoljska agencija)
V okviru mednarodnega sodelovanja Evropske vesoljske agencije (ESA) so po dveh desetletjih razvoja tehnologije že lani v okviru misije BIOMASS v orbito poslali satelit. Ta s posebno radarsko tehnologijo meri doslej neznane prostornine lesne biomase tropskih gozdov, ki so naravno skladišče CO2, rezultati meritev pa so javno dostopni. Več tokrat gosta s Katedre za geoinformatiko in katastre nepremičnin na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prof.dr. Krištof Oštir in asistentka dr. Ana Potočnik Buhvald, člana mednarodne ekipe, ki sodeluje v misiji BIOMASS. FOTO: Satelit misije ESA BIOMASS s posebno radarsko tehnologijo beleži prostornino dreves, vej in podrasti iz lesa VIR: ESA (Evropska vesoljska agencija)
Konec meseca bodo višje vse pokojnine in tudi invalidska nadomestila. Gre za redno letno uskladitev. Izračun se letos spreminja zaradi nove pokojninske zakonodaje, kar je za upokojence manj ugodno. V oddaji tudi o tem: -Elektronsko glasovanje na volitvah: razprava, ki presega vprašanje tehnologije. -Odstopil direktor Doma starejših občanov Ajdovščina. -Letos mineva 70 let pa mineva od obuditve Laufarije v Cerknem. -Domen Prevc in Anže Lanišek bosta nastopila na tekmi dvojic.
Konec meseca bodo višje vse pokojnine in tudi invalidska nadomestila. Gre za redno letno uskladitev. Izračun se letos spreminja zaradi nove pokojninske zakonodaje, kar je za upokojence manj ugodno. V oddaji tudi o tem: -Elektronsko glasovanje na volitvah: razprava, ki presega vprašanje tehnologije. -Odstopil direktor Doma starejših občanov Ajdovščina. -Letos mineva 70 let pa mineva od obuditve Laufarije v Cerknem. -Domen Prevc in Anže Lanišek bosta nastopila na tekmi dvojic.
Tina Simčič si v začetku svoje uspešne korporativne kariere prav gotovo ni predstavljala, da bo po drugem dopustu za nego otroka obrnila nov list in se lotila popolnoma novega poklica na delovnem mestu, ki si ga je po svojih željah in potrebah ustvarila sama, in da bo v glavnem delala od doma. A poklici se spreminjajo, sledijo potrebam ljudi in posebnim znanjem zaposlenih. Tukaj je njena zgodba.
Tina Simčič si v začetku svoje uspešne korporativne kariere prav gotovo ni predstavljala, da bo po drugem dopustu za nego otroka obrnila nov list in se lotila popolnoma novega poklica na delovnem mestu, ki si ga je po svojih željah in potrebah ustvarila sama, in da bo v glavnem delala od doma. A poklici se spreminjajo, sledijo potrebam ljudi in posebnim znanjem zaposlenih. Tukaj je njena zgodba.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Predvajamo skladbe različnih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.
Oddajo bomo namenili verjetno najbolj prodornemu glasbeniku sodobne slovenske jazzovske scene – saksofonistu Juretu Puklu. Pravkar je izdal album Analog AI, ki je bil nominiran za številne ugledne jazzovske nagrade. Njegova zasedba bo aprila nastopila na prestižnem jazzovskem srečanju JazzAhead v Bremnu. Pred vrati je tudi jazzovska klinika v Velenju, ki jo vodi že dobro desetletje. O vsem tem se bo z Juretom Puklom pogovarjal Marko Kumer.
Oddajo bomo namenili verjetno najbolj prodornemu glasbeniku sodobne slovenske jazzovske scene – saksofonistu Juretu Puklu. Pravkar je izdal album Analog AI, ki je bil nominiran za številne ugledne jazzovske nagrade. Njegova zasedba bo aprila nastopila na prestižnem jazzovskem srečanju JazzAhead v Bremnu. Pred vrati je tudi jazzovska klinika v Velenju, ki jo vodi že dobro desetletje. O vsem tem se bo z Juretom Puklom pogovarjal Marko Kumer.
V oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: · Gospodarska rast lani 1,1-odstotna · Slomškov trg po prenovi brez avtomobilov in parkirnih mest · V Miklavžu bodo gradili komunalno infrastrukturo, športne objekte in novo zdravstveno postajo
V oddaji Točno opoldne prisluhnite naslednjim temam: · Gospodarska rast lani 1,1-odstotna · Slomškov trg po prenovi brez avtomobilov in parkirnih mest · V Miklavžu bodo gradili komunalno infrastrukturo, športne objekte in novo zdravstveno postajo
Te dni lahko uživamo v čudovitih prizorih italijanskih Alp na olimpijskih igrah. Ti prizori so nam znani tudi iz Slovenije - ozke alpske doline z majhnimi turističnimi vasicami, okrog pa pobočja in vrhovi, ki omogočajo rekreacijo poleti in pozimi.
Te dni lahko uživamo v čudovitih prizorih italijanskih Alp na olimpijskih igrah. Ti prizori so nam znani tudi iz Slovenije - ozke alpske doline z majhnimi turističnimi vasicami, okrog pa pobočja in vrhovi, ki omogočajo rekreacijo poleti in pozimi.
Čeprav je bil češkega rodu, je pomembno vplival na razvoj slovenske sakralne glasbe. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer je deloval kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, urejal je revijo Cerkveni glasbenik, ustanovil je tudi orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo vodil od leta 1877 do leta 1908 in v njej vzgojil veliko število slovenskih organistov. Je tudi avtor opere Gorenjski slavček, ki velja za prvo slovensko opero.
Čeprav je bil češkega rodu, je pomembno vplival na razvoj slovenske sakralne glasbe. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer je deloval kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, urejal je revijo Cerkveni glasbenik, ustanovil je tudi orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo vodil od leta 1877 do leta 1908 in v njej vzgojil veliko število slovenskih organistov. Je tudi avtor opere Gorenjski slavček, ki velja za prvo slovensko opero.
Prva porodnišnica na Slovenskem, literarni ustvarjalec med Beneškimi Slovenci, največji in najlepši rečni železniški most v Habsburški monarhiji, najnižja temperatura, izmerjena na postajah naše državne meteorološke mreže
Prva porodnišnica na Slovenskem, literarni ustvarjalec med Beneškimi Slovenci, največji in najlepši rečni železniški most v Habsburški monarhiji, najnižja temperatura, izmerjena na postajah naše državne meteorološke mreže
Gost Jana Stergarja v novi epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige je Miloš Kosec, avtor knjige Enfilade (No!Press, 2024). Pogovor teče o zgodovini arhitekture, stanovanj, bivanja in o tem, kako so bile urbana zasnova in zgradbe orodje moči v rokah lastnikov ali snovalcev. Miloš Kosec tako v knjigi kot v pogovoru razkrije ogromno podrobnosti, ki ubežijo očem neukih posameznikov. Zelo priporočamo izredno zanimiv pogovor in branje knjige, ki odpira ogromno enfilad v nadaljnje razmišljanje. Foto: Natasha LaForce
Gost Jana Stergarja v novi epizodi podkasta Jabolka, hruške in knjige je Miloš Kosec, avtor knjige Enfilade (No!Press, 2024). Pogovor teče o zgodovini arhitekture, stanovanj, bivanja in o tem, kako so bile urbana zasnova in zgradbe orodje moči v rokah lastnikov ali snovalcev. Miloš Kosec tako v knjigi kot v pogovoru razkrije ogromno podrobnosti, ki ubežijo očem neukih posameznikov. Zelo priporočamo izredno zanimiv pogovor in branje knjige, ki odpira ogromno enfilad v nadaljnje razmišljanje. Foto: Natasha LaForce