Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Jutranja poročila Radia Maribor
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslednjim temam: - povabilo v odbor za mir prejel tudi slovenski premier - pred Regijskim parkom Pohorje so številni izzivi in nove priložnosti - na Ptuju vse nared za že 66. Kurentovanje - skakalkam na Japonskem nagaja veter
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslednjim temam: - povabilo v odbor za mir prejel tudi slovenski premier - pred Regijskim parkom Pohorje so številni izzivi in nove priložnosti - na Ptuju vse nared za že 66. Kurentovanje - skakalkam na Japonskem nagaja veter
26-letni Mohammad Yonesi je v Slovenijo prišel pred slabimi desetimi leti, ko je našo državo prečkalo mnogo beguncev. Tudi on je bil med njimi. Njegovi starši so še pred njegovim rojstvom zaradi vojne zapustili rodni Afganistan. On se je rodila v Iranu, a tam nikoli ni prejel nobenih uradnih dokumentov, zato je bil oseba brez državljanstva. Ko so ga pri 16-ih letih zaradi tega izgnali v Afganistan, se je odločil, da dom poišče drugje. V Sloveniji je najprej dokončal zadnja tri leta osnovne šole, se vpisal na gimnazijo in jo uspešno dokončal, zadnjih pet let je študiral in lani magistriral iz agronomije.
26-letni Mohammad Yonesi je v Slovenijo prišel pred slabimi desetimi leti, ko je našo državo prečkalo mnogo beguncev. Tudi on je bil med njimi. Njegovi starši so še pred njegovim rojstvom zaradi vojne zapustili rodni Afganistan. On se je rodila v Iranu, a tam nikoli ni prejel nobenih uradnih dokumentov, zato je bil oseba brez državljanstva. Ko so ga pri 16-ih letih zaradi tega izgnali v Afganistan, se je odločil, da dom poišče drugje. V Sloveniji je najprej dokončal zadnja tri leta osnovne šole, se vpisal na gimnazijo in jo uspešno dokončal, zadnjih pet let je študiral in lani magistriral iz agronomije.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
V Združenju občin Slovenije so zaskrbljeni, sploh zato, ker ugotavljajo, da bo delovni čas krajši tudi v manjših in edinih poslovalnicah v odročnejših lokalnih skupnostih, kar bo ob že tako omejenem dostopu do poštnih in bančnih storitev dodatno otežilo opravljanje finančnih potreb. V oddaji tudi o tem: - Ameriške ozemeljske težnje in z njimi povezane carinske grožnje bodo zaznamovale tudi današnji dan: - Ministrica Vrečko je bila na obisku v Trstu. V zamejstvu ne smejo dopustiti, da bi gledališče ostalo brez svojih prostorov, je pozvala. - Uporabniki parkirišča pred izolsko bolnišnico nezadovoljni s povišanjem cen parkirnine. - Pred slovenskimi rokometaši je zadnja tekma skupinskega dela evropskega prvenstva
V Združenju občin Slovenije so zaskrbljeni, sploh zato, ker ugotavljajo, da bo delovni čas krajši tudi v manjših in edinih poslovalnicah v odročnejših lokalnih skupnostih, kar bo ob že tako omejenem dostopu do poštnih in bančnih storitev dodatno otežilo opravljanje finančnih potreb. V oddaji tudi o tem: - Ameriške ozemeljske težnje in z njimi povezane carinske grožnje bodo zaznamovale tudi današnji dan: - Ministrica Vrečko je bila na obisku v Trstu. V zamejstvu ne smejo dopustiti, da bi gledališče ostalo brez svojih prostorov, je pozvala. - Uporabniki parkirišča pred izolsko bolnišnico nezadovoljni s povišanjem cen parkirnine. - Pred slovenskimi rokometaši je zadnja tekma skupinskega dela evropskega prvenstva
Konec januarja bo minilo 148 let od prvega komercialne uporabe telefona, temu je kmalu sledil tudi prvi seznam naročnikov – nekakšen predhodnik telefonskega imenika. Pri nas smo prvi takšen seznam naročnikov dobili leta 1921, prvi telefonski imenik po krajih in naslovih je izšel 1951, prvi v samostojni državi pa leta 1993. Zadnje dve leti ni več tiskane izdaje Telefonskega imenika Slovenije, koncesijska pa ostaja na spletu. Sogovornica: Petra Podlipnik, TS Media
Konec januarja bo minilo 148 let od prvega komercialne uporabe telefona, temu je kmalu sledil tudi prvi seznam naročnikov – nekakšen predhodnik telefonskega imenika. Pri nas smo prvi takšen seznam naročnikov dobili leta 1921, prvi telefonski imenik po krajih in naslovih je izšel 1951, prvi v samostojni državi pa leta 1993. Zadnje dve leti ni več tiskane izdaje Telefonskega imenika Slovenije, koncesijska pa ostaja na spletu. Sogovornica: Petra Podlipnik, TS Media
Gost prve epizode je Mariborčan Iztok Kočevar, ki je lani septembra kolesaril – od Maribora pa do Carigrada. Namen 10-dnevnega nekaj več kot 2000 kilometrov dolgega podviga je bil dobrodelnost, na poti in tudi po njej je namreč zbiral denar za otroke iz socialno ogroženih družin, ki se bodo februarja brezplačno udeležili tabora za nadarjene učence Zveze prijateljev mladine Maribor. Pripoveduje o poti, izzivih in dogodivščinah, tudi o srečanju z medvedi.
Gost prve epizode je Mariborčan Iztok Kočevar, ki je lani septembra kolesaril – od Maribora pa do Carigrada. Namen 10-dnevnega nekaj več kot 2000 kilometrov dolgega podviga je bil dobrodelnost, na poti in tudi po njej je namreč zbiral denar za otroke iz socialno ogroženih družin, ki se bodo februarja brezplačno udeležili tabora za nadarjene učence Zveze prijateljev mladine Maribor. Pripoveduje o poti, izzivih in dogodivščinah, tudi o srečanju z medvedi.
Ameriške težnje po prevzemu Grenlandije in grožnje s carinami zaostrujejo odnose med Brusljem in Washingtonom. Evropa je jasna: nujen je dialog, a grožnjam se ne bomo uklonili. Slovenija po navedbah ministra Klemna Boštjančiča zagovarja enoten odziv. Druge teme: - Premier Golob neuradno ni naklonjen ponujenemu članstvu v Trumpovem odboru za mir - povabilo dobil tudi Putin. - Kmetje protestirali proti načrtovani graditvi suhih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. - Kaja Juvan na OP Avstralije klonila proti kazahstanski favoritinji Eleni Ribakina
Ameriške težnje po prevzemu Grenlandije in grožnje s carinami zaostrujejo odnose med Brusljem in Washingtonom. Evropa je jasna: nujen je dialog, a grožnjam se ne bomo uklonili. Slovenija po navedbah ministra Klemna Boštjančiča zagovarja enoten odziv. Druge teme: - Premier Golob neuradno ni naklonjen ponujenemu članstvu v Trumpovem odboru za mir - povabilo dobil tudi Putin. - Kmetje protestirali proti načrtovani graditvi suhih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. - Kaja Juvan na OP Avstralije klonila proti kazahstanski favoritinji Eleni Ribakina
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Alpske smučarke se bodo na Kronplatzu na Južnem Tirolskem pomerile na sedmem veleslalomu sezone.
Alpske smučarke se bodo na Kronplatzu na Južnem Tirolskem pomerile na sedmem veleslalomu sezone.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ameriške ozemeljske težnje in z njimi povezane carinske grožnje bodo zaznamovale tudi današnji dan. O želji Združenih držav po prevzemu Grenladnije bodo govorili evropski poslanci, finančni ministri Unije pa o morebitnih protiukrepih na dodatne uvozne dajatve. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Francija zavrnila članstvo v Trumpovem Odboru z mir - Kmetje proti suhim zadrževalnikom v Savinjski dolini - Luka Dončić v začetni peterki tekme vseh zvezd lige NBA
Ameriške ozemeljske težnje in z njimi povezane carinske grožnje bodo zaznamovale tudi današnji dan. O želji Združenih držav po prevzemu Grenladnije bodo govorili evropski poslanci, finančni ministri Unije pa o morebitnih protiukrepih na dodatne uvozne dajatve. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Francija zavrnila članstvo v Trumpovem Odboru z mir - Kmetje proti suhim zadrževalnikom v Savinjski dolini - Luka Dončić v začetni peterki tekme vseh zvezd lige NBA
Faramarz Ghobadian je bil nepremičninski agent v Teheranu. Po neuspešnih protestih za demokratizacijo je leta 2009 moral zapustiti Iran. Preko Turčije in Nemčije je prišel v Ljubljano, kjer zadnja leta uspešno vodi orientalsko restavracijo. Fari ima dva majhna otroka. Nekoč jima želi pokazati tudi njuno domovino. Ob zadnjih krvavih protestih v Iranu se je zato močno angažiral. Pojasnjuje, kaj je v ozadju obračuna oblastnikov s protestniki. Pripoveduje, kaj se dogaja njegovim sorodnikom in prijateljem. Razmišlja kakšne so iranske alternative in zakaj je Donald Trump lahko najboljša rešitev med številnimi slabimi možnostmi.
Faramarz Ghobadian je bil nepremičninski agent v Teheranu. Po neuspešnih protestih za demokratizacijo je leta 2009 moral zapustiti Iran. Preko Turčije in Nemčije je prišel v Ljubljano, kjer zadnja leta uspešno vodi orientalsko restavracijo. Fari ima dva majhna otroka. Nekoč jima želi pokazati tudi njuno domovino. Ob zadnjih krvavih protestih v Iranu se je zato močno angažiral. Pojasnjuje, kaj je v ozadju obračuna oblastnikov s protestniki. Pripoveduje, kaj se dogaja njegovim sorodnikom in prijateljem. Razmišlja kakšne so iranske alternative in zakaj je Donald Trump lahko najboljša rešitev med številnimi slabimi možnostmi.
Posvetili se bomo glasbi jazzovske pianistke, skladateljice in občasno tudi pevke Barbare Carroll. Bila je pianistka z bogato domišljijo, največkrat so jo primerjali s pianistično kolegico Marian McPartland. Njen glavni vzornik je bil pianist Bud Powell, čeprav se je sama najrajši odločala za baladni repertoar.
Posvetili se bomo glasbi jazzovske pianistke, skladateljice in občasno tudi pevke Barbare Carroll. Bila je pianistka z bogato domišljijo, največkrat so jo primerjali s pianistično kolegico Marian McPartland. Njen glavni vzornik je bil pianist Bud Powell, čeprav se je sama najrajši odločala za baladni repertoar.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Prav nenavadne verze je v davnem 16. stoletju zapisal Hans Sachs, pesnik, pisec iger in čevljar. Rodil se je v Nürnbergu in se na cerkvenem koru navdušil za poezijo. Napisal je izjemno veliko pesmi, karnevalskih iger, tragedije, komedije, prozne dialoge. Umrl je prav tako v Nürnbergu na današnji dan pred 450 leti in ob tej obletnici objavljamo njegovo pesem, polno nagnusnosti, saj govori o tem, kako naj se človek grdo vede za mizo. Za protiutež smo dodali še pesem Laški gost Thomasina von Zerklaereja iz 12. stoletja v malo bolj umirjenih in olikanih tonih. Obe pesmi je za radio prevedla Urška P. Černe. Igralec Tomaž Gubenšek, glasbena opremljevalka Nina Kodrič. mojster zvoka: Sonja Strenar režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2016.
Prav nenavadne verze je v davnem 16. stoletju zapisal Hans Sachs, pesnik, pisec iger in čevljar. Rodil se je v Nürnbergu in se na cerkvenem koru navdušil za poezijo. Napisal je izjemno veliko pesmi, karnevalskih iger, tragedije, komedije, prozne dialoge. Umrl je prav tako v Nürnbergu na današnji dan pred 450 leti in ob tej obletnici objavljamo njegovo pesem, polno nagnusnosti, saj govori o tem, kako naj se človek grdo vede za mizo. Za protiutež smo dodali še pesem Laški gost Thomasina von Zerklaereja iz 12. stoletja v malo bolj umirjenih in olikanih tonih. Obe pesmi je za radio prevedla Urška P. Černe. Igralec Tomaž Gubenšek, glasbena opremljevalka Nina Kodrič. mojster zvoka: Sonja Strenar režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2016.
V nocojšnji Etnofoniji predstavljamo album La Noche španske zasedbe Radio Tarifa, ki je s tem albumom lani prekinila dolgoletno mirovanje po poslovilnem koncertu leta 2006. Zasedba, ki je delovala štirinajst let, je osvojila mednarodno poslušalstvo tradicionalnih godb s prepoznavno mešanico flamenka ter prvin iz arabske glasbe in tudi drugih mediteranskih slogov, ki jo sedaj raziskuje tudi na novem albumu.
V nocojšnji Etnofoniji predstavljamo album La Noche španske zasedbe Radio Tarifa, ki je s tem albumom lani prekinila dolgoletno mirovanje po poslovilnem koncertu leta 2006. Zasedba, ki je delovala štirinajst let, je osvojila mednarodno poslušalstvo tradicionalnih godb s prepoznavno mešanico flamenka ter prvin iz arabske glasbe in tudi drugih mediteranskih slogov, ki jo sedaj raziskuje tudi na novem albumu.
V Evropi se povečuje zaskrbljenost, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump v minulih dneh dodatno zaostril retoriko glede Grenlandije in jo povezal tudi z gospodarskimi pritiski na zaveznike.
V Evropi se povečuje zaskrbljenost, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump v minulih dneh dodatno zaostril retoriko glede Grenlandije in jo povezal tudi z gospodarskimi pritiski na zaveznike.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Tretji del cikla nosi naslov osmega in devetega speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kajti od boja ne bo odpočil si Hektor nasilni ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Zevs – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Diomedes – Robert Prebil Hektor – Milan Štefe Hera – Štefka Drolc Poseidon – Boris Juh Agamemnon – Slavko Cerjak Iris – Darja Reichmann Odisej – Ivan Rupnik Ahil – Borut Veselko Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Dvajsetdelni cikel je radiofonska predstavitev dvajsetih temeljnih prizorov iz znamenitega Trojanskega cikla, v katerega so ustvarjalci zajeli Homerjevi Iliado in Odisejo ter Vergilovo Eneido. Tretji del cikla nosi naslov osmega in devetega speva Iliade v prevodu Antona Sovreta: ''Kajti od boja ne bo odpočil si Hektor nasilni ...'' Režiser: Jože Valentič Prevajalec: Anton Sovre Prirejevalec in dramaturg: Jože Rode Tonski mojster: Miro Marinšek Fonetičarka in avtorica govorne podobe: Cvetka Šeruga Prek Glasbeni oblikovalec: Peter Čare Homer – Aleš Valič Zevs – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Nestor – Saša Miklavc Diomedes – Robert Prebil Hektor – Milan Štefe Hera – Štefka Drolc Poseidon – Boris Juh Agamemnon – Slavko Cerjak Iris – Darja Reichmann Odisej – Ivan Rupnik Ahil – Borut Veselko Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1995.
Dr. Julija Sardelić Winikoff na univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji deluje kot raziskovalka in višja predavateljica. Na Novi Zelandiji živi že šest let, občasno se vrača tudi nazaj v Slovenijo, predvsem v domače Prekmurje. Tokrat se je v času študijskega dopusta vrnila za dlje časa, in sicer je v Slovenijo pripotovala že ob koncu prejšnjega poletja, na Novo Zelandijo se vrača čez nekaj dni. V pogovoru razmišlja o tem, kako izkušnja življenja zunaj Evrope spremeni pogled na migracije, neenakosti in položaj Romov v Sloveniji. O tem, zakaj ljudje niso problem in zakaj moramo o skupnostih govoriti z njimi, ne brez njih. Mi smo jo le nekaj dni pred odhodom povabili pred mikrofon ter jo vprašali, kako je biti znova doma za več mesecev in kako je čas, preživet v Sloveniji, izkoristila tudi za novo raziskavo.
Dr. Julija Sardelić Winikoff na univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji deluje kot raziskovalka in višja predavateljica. Na Novi Zelandiji živi že šest let, občasno se vrača tudi nazaj v Slovenijo, predvsem v domače Prekmurje. Tokrat se je v času študijskega dopusta vrnila za dlje časa, in sicer je v Slovenijo pripotovala že ob koncu prejšnjega poletja, na Novo Zelandijo se vrača čez nekaj dni. V pogovoru razmišlja o tem, kako izkušnja življenja zunaj Evrope spremeni pogled na migracije, neenakosti in položaj Romov v Sloveniji. O tem, zakaj ljudje niso problem in zakaj moramo o skupnostih govoriti z njimi, ne brez njih. Mi smo jo le nekaj dni pred odhodom povabili pred mikrofon ter jo vprašali, kako je biti znova doma za več mesecev in kako je čas, preživet v Sloveniji, izkoristila tudi za novo raziskavo.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
Z zvočnimi zapisi srečanja izvajalcev ljudskih pesmi in viž na Vidmu v Dobrepolju leta 1991 smo se že srečali. Tokrat se mu posvečamo že tretjič, zapeli pa so takrat pevki Marija Papež in Ana Obranovič iz Fare pri Kostelu, Pevke in pevci iz Dolene v Halozah, Marija in France Anzeljc – Petračeva s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, na violinske citre pa je zaigral domačin Jože Zajc.
Z zvočnimi zapisi srečanja izvajalcev ljudskih pesmi in viž na Vidmu v Dobrepolju leta 1991 smo se že srečali. Tokrat se mu posvečamo že tretjič, zapeli pa so takrat pevki Marija Papež in Ana Obranovič iz Fare pri Kostelu, Pevke in pevci iz Dolene v Halozah, Marija in France Anzeljc – Petračeva s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, na violinske citre pa je zaigral domačin Jože Zajc.
... za katerem so vzdihovale vse muce. Pripoveduje: Judita Zidar. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
... za katerem so vzdihovale vse muce. Pripoveduje: Judita Zidar. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor Policijske uprave Ljubljana, se na novoletni večer vrača s smučanja na Voglu. Ko se skozi snežni metež prebija proti domu, sreča dekle, ki je v reki našlo neprepoznavno truplo mlade ženske. Kdo je žrtev? Kdo morilec? Je zločin zakrivil osamljeni norec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? Bralec: Sebastian Cavazza Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarki: Mateja Juričan in Suzana Köstner Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić in Miro Prljača Režiser: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija, avgust in oktober 2019.
Ameriški predsednik Donald Trump je ponovil grožnjo o uvedbi dodatnih carin za članice Evropske unije, ki so na Grenlandijo napotile svoje vojake. Iz povezave prihajajo pozivi k mirnemu dialogu, a slišati je tudi, da stara celina ostaja močna in ima na voljo protiukrepe. Drugi poudarki oddaje: - Kritiki opozarjajo, da bi bil Trumpov Odbor za mir lahko tekmec Združenim narodom. - Skrajneži Islamske države pobegnili iz zapora v Siriji; na severovzhodu države uvedli policijsko uro. - Kmetje po srečanju na ministrstvu glede zaščitnih ukrepov po sporazumu z Mercosurjem nezadovoljni.
Ameriški predsednik Donald Trump je ponovil grožnjo o uvedbi dodatnih carin za članice Evropske unije, ki so na Grenlandijo napotile svoje vojake. Iz povezave prihajajo pozivi k mirnemu dialogu, a slišati je tudi, da stara celina ostaja močna in ima na voljo protiukrepe. Drugi poudarki oddaje: - Kritiki opozarjajo, da bi bil Trumpov Odbor za mir lahko tekmec Združenim narodom. - Skrajneži Islamske države pobegnili iz zapora v Siriji; na severovzhodu države uvedli policijsko uro. - Kmetje po srečanju na ministrstvu glede zaščitnih ukrepov po sporazumu z Mercosurjem nezadovoljni.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Tokratni gost Dnevne sobe Jure Košir je v preteklosti zaznamoval slovenski šport in s svojimi smučarskimi zavoji navduševal tako doma kot po svetu. Nekdanji vrhunski alpski smučar, dobitnik bronaste medalje na olimpijskih igrah, trikra je stal na najvišji stopnički v svetovnem pokalu, danes pa predvsem iskriv sogovornik in športni komentator, ki se je pridružil ekipi naše televizije. Z njim se bo pogovarjala Špela Močnik Paradiž.
Tokratni gost Dnevne sobe Jure Košir je v preteklosti zaznamoval slovenski šport in s svojimi smučarskimi zavoji navduševal tako doma kot po svetu. Nekdanji vrhunski alpski smučar, dobitnik bronaste medalje na olimpijskih igrah, trikra je stal na najvišji stopnički v svetovnem pokalu, danes pa predvsem iskriv sogovornik in športni komentator, ki se je pridružil ekipi naše televizije. Z njim se bo pogovarjala Špela Močnik Paradiž.
Za slovensko reprezentanco je evropsko prvenstvo v vaterpolu že končano. V Beogradu so se Slovenci na svojem šestem prvenstvu borili za mesta od 13. do 16. mesta. Ponudimo tudi odzive po domači tekmi strelcev, s katero se je začela sezona tekmovanj na najvišji ravni, na prvem teniškem turnirju za grand slam pa je davi nastopila prva od obeh Slovenk.
Za slovensko reprezentanco je evropsko prvenstvo v vaterpolu že končano. V Beogradu so se Slovenci na svojem šestem prvenstvu borili za mesta od 13. do 16. mesta. Ponudimo tudi odzive po domači tekmi strelcev, s katero se je začela sezona tekmovanj na najvišji ravni, na prvem teniškem turnirju za grand slam pa je davi nastopila prva od obeh Slovenk.
Danes se bomo družili z Dragotinom Kettejem in Ivanom Cankarjem. Namreč, nit prijateljstva, ki je družila oba literata, je povezala tudi njuni rodni občini, Ilirsko Bistrico in Vrhniko, ki sta letošnje leto razglasili za Kettejevo in Cankarjevo leto. Evropsko filmsko nagrado za najboljši evropski dokumentarni film je v soboto v Berlinu prejela slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Tokratno glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil desetemu studijskemu albumu britanske progresivne rock skupine Jethro Tull 'Songs from the Wood'.
Danes se bomo družili z Dragotinom Kettejem in Ivanom Cankarjem. Namreč, nit prijateljstva, ki je družila oba literata, je povezala tudi njuni rodni občini, Ilirsko Bistrico in Vrhniko, ki sta letošnje leto razglasili za Kettejevo in Cankarjevo leto. Evropsko filmsko nagrado za najboljši evropski dokumentarni film je v soboto v Berlinu prejela slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Tokratno glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil desetemu studijskemu albumu britanske progresivne rock skupine Jethro Tull 'Songs from the Wood'.
Kombinacija manj ustreznih načinov ogrevanja in izpustov iz prometa pozimi močno onesnažuje zrak, kar plačujemo z življenji. Bistveno manj onesnažena kot zrak so v naši državi tla, a kljub temu je na nekaterih območjih v tleh preveč težkih kovin, ki prav tako ogrožajo zdravje. FOTO: BoBo
Kombinacija manj ustreznih načinov ogrevanja in izpustov iz prometa pozimi močno onesnažuje zrak, kar plačujemo z življenji. Bistveno manj onesnažena kot zrak so v naši državi tla, a kljub temu je na nekaterih območjih v tleh preveč težkih kovin, ki prav tako ogrožajo zdravje. FOTO: BoBo
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Ime tedna je postal Toni Mulec, slovenski motociklistični dirkač, ki je na letošnjem reliju Dakar v Savdski Arabiji dosegel izjemen uspeh. Zmagal je v razredu reli 2, v skupni razvrstitvi med motoristi pa osvojil deveto mesto. Ne gre le za vrhunski osebni dosežek, temveč tudi za najboljšo uvrstitev slovenskega tekmovalca v zgodovini nastopov na reliju Dakar, najslovitejši in najzahtevnejši vzdržljivostni reli preizkušnji na svetu.
Ime tedna je postal Toni Mulec, slovenski motociklistični dirkač, ki je na letošnjem reliju Dakar v Savdski Arabiji dosegel izjemen uspeh. Zmagal je v razredu reli 2, v skupni razvrstitvi med motoristi pa osvojil deveto mesto. Ne gre le za vrhunski osebni dosežek, temveč tudi za najboljšo uvrstitev slovenskega tekmovalca v zgodovini nastopov na reliju Dakar, najslovitejši in najzahtevnejši vzdržljivostni reli preizkušnji na svetu.
Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.
Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.
Osmega aprila 2025 je v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopil Pihalni orkester Akademije za glasbo. V okviru cikla Tutti je zaigral pod taktirko Luísa Carvalha, izvedel pa je štiri skladbe, dve smo poslušali prejšnji teden, delno Gershwina in dirigenta samega pa lahko slišite danes. GEORGE GERSHWIN: RAPSODIJA V MODREM ZA KLAVIR IN ORKESTER LUIS CARVALHO: THIS IS NOT A PASSACAGLIA Klavir: IVO GUSTINČIČ, PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, dirigent: LUIS CARVALHO Pianist Ivo Gustinčič je študent Tatjane Ognjanović na Akademiji za glasbo. Svojo glasbeno pot je začel v Glasbeni šoli Postojna, kjer je pod vodstvom Snježane Pleše Žagar opravil osem razredov klavirja in se potem uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki ga je pod mentorstvom Andreje Kosmač štiri leta pozneje tudi končal. Luís Carvalho slovi ne le kot dirigent, ampak tudi kot klarinetist in skladatelj. Deluje kot profesor na portugalski univerzi v Aveiru, kot dirigent nastopa z večino vodilnih portugalskih orkestrov, gostoval pa je tudi v številnih državah po Evropi. Redno premierno izvaja svoje lastne ter skladbe številnih portugalskih in drugih sodobnih skladateljev.
Osmega aprila 2025 je v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopil Pihalni orkester Akademije za glasbo. V okviru cikla Tutti je zaigral pod taktirko Luísa Carvalha, izvedel pa je štiri skladbe, dve smo poslušali prejšnji teden, delno Gershwina in dirigenta samega pa lahko slišite danes. GEORGE GERSHWIN: RAPSODIJA V MODREM ZA KLAVIR IN ORKESTER LUIS CARVALHO: THIS IS NOT A PASSACAGLIA Klavir: IVO GUSTINČIČ, PIHALNI ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO, dirigent: LUIS CARVALHO Pianist Ivo Gustinčič je študent Tatjane Ognjanović na Akademiji za glasbo. Svojo glasbeno pot je začel v Glasbeni šoli Postojna, kjer je pod vodstvom Snježane Pleše Žagar opravil osem razredov klavirja in se potem uspešno vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki ga je pod mentorstvom Andreje Kosmač štiri leta pozneje tudi končal. Luís Carvalho slovi ne le kot dirigent, ampak tudi kot klarinetist in skladatelj. Deluje kot profesor na portugalski univerzi v Aveiru, kot dirigent nastopa z večino vodilnih portugalskih orkestrov, gostoval pa je tudi v številnih državah po Evropi. Redno premierno izvaja svoje lastne ter skladbe številnih portugalskih in drugih sodobnih skladateljev.
Evropska filmska akademija je v soboto za najboljši evropski film razglasila dramo Sentimentalna vrednost dansko-norveškega filmskega ustvarjalca Joachima Trierja, ki je prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja in scenarista. Med nominiranci 38. evropskih filmskih nagrad so bili tudi trije, vsaj deloma slovenski filmi. V oddaji tudi o razstavi Expositur Zukunft, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica.
Evropska filmska akademija je v soboto za najboljši evropski film razglasila dramo Sentimentalna vrednost dansko-norveškega filmskega ustvarjalca Joachima Trierja, ki je prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja in scenarista. Med nominiranci 38. evropskih filmskih nagrad so bili tudi trije, vsaj deloma slovenski filmi. V oddaji tudi o razstavi Expositur Zukunft, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica.
Gost 40. epizode Srce bije za posel je lastnik in direktor podjetja Lumar. V pogovoru z njim se dotaknemo več ravni negotovosti, s katerimi se danes sooča gospodarstvo – od davčne politike in minimalne plače do vse bolj nepredvidljivega mednarodnega okolja. Lukič opozarja, da je Slovenija pri obremenitvah dela nevarno blizu meje, ko ukrepi ne delujejo več razvojno, temveč zaviralno, hkrati pa izpostavlja razkorak med dvigi plač in nespremenjenimi davčnimi razredi. Poseben poudarek namenimo tudi konkretnim razmeram v gradbeništvu – birokratskim oviram pri pridobivanju dovoljenj, paradoksom javnega naročanja ter položaju lesene gradnje v Sloveniji.
Gost 40. epizode Srce bije za posel je lastnik in direktor podjetja Lumar. V pogovoru z njim se dotaknemo več ravni negotovosti, s katerimi se danes sooča gospodarstvo – od davčne politike in minimalne plače do vse bolj nepredvidljivega mednarodnega okolja. Lukič opozarja, da je Slovenija pri obremenitvah dela nevarno blizu meje, ko ukrepi ne delujejo več razvojno, temveč zaviralno, hkrati pa izpostavlja razkorak med dvigi plač in nespremenjenimi davčnimi razredi. Poseben poudarek namenimo tudi konkretnim razmeram v gradbeništvu – birokratskim oviram pri pridobivanju dovoljenj, paradoksom javnega naročanja ter položaju lesene gradnje v Sloveniji.
Žan Serčič je izdal skladbo "Vse bilo je prav". Gre za iskreno izpoved o hvaležnosti, sprejemanju preteklosti in zavedanju, da se v življenju nič ne zgodi brez razloga. Skladba napoveduje njegov četrti studijski album 'Na ulicah srca', ki izide še ta mesec.
Žan Serčič je izdal skladbo "Vse bilo je prav". Gre za iskreno izpoved o hvaležnosti, sprejemanju preteklosti in zavedanju, da se v življenju nič ne zgodi brez razloga. Skladba napoveduje njegov četrti studijski album 'Na ulicah srca', ki izide še ta mesec.
Kako razumeti novo grožnjo ameriškega predsednika Donalda Trumpa osmerici evropskih držav s postopno uvedbo dodatnih 25 odstotnih carin, dokler ne bodo ZDA dobile možnosti prevzema Grenlandije? Kakšne gospodarske posledice ima lahko ta napoved in ali so te res bistveno manj usodne od nadaljnjega popuščanja Trumpu, ko so na kocki temeljna načela Unije? O tem smo se pogovarjali s profesorjem mednarodne ekonomije in strokovnjakom za Evropsko unijo dr. Mojmirom Mrakom. Odziv Unije bo tlakoval pot prihodnji vlogi Evrope v novi geopolitični razdelitvi sveta, je opozoril.
Kako razumeti novo grožnjo ameriškega predsednika Donalda Trumpa osmerici evropskih držav s postopno uvedbo dodatnih 25 odstotnih carin, dokler ne bodo ZDA dobile možnosti prevzema Grenlandije? Kakšne gospodarske posledice ima lahko ta napoved in ali so te res bistveno manj usodne od nadaljnjega popuščanja Trumpu, ko so na kocki temeljna načela Unije? O tem smo se pogovarjali s profesorjem mednarodne ekonomije in strokovnjakom za Evropsko unijo dr. Mojmirom Mrakom. Odziv Unije bo tlakoval pot prihodnji vlogi Evrope v novi geopolitični razdelitvi sveta, je opozoril.
Evropska unija se v zvezi z Grenlandijo ne bo pustila izsiljevati ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, sporočajo iz Bruslja in pripravljajo protiukrepe. Vsakršno popuščanje bi staro celino še bolj podredilo Združenim državam, pravi ekonomist Mojmir Mrak. V oddaji tudi: - Predsednica republike Nataša Pirc Musar na sprejemu diplomatov posvarila pred razkrojem demokracije in uporabo sile. - Kmetijsko ministrstvo zavrača očitke kmetov, da trgovinski sporazum Unije in Mercosurja vodi v opuščanje dejavnosti. - Španski sindikat strojevodij naj bi opozarjal na poškodovane tire odseka, kjer je v trčenju vlakov sinoči umrlo 39 ljudi.
Evropska unija se v zvezi z Grenlandijo ne bo pustila izsiljevati ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, sporočajo iz Bruslja in pripravljajo protiukrepe. Vsakršno popuščanje bi staro celino še bolj podredilo Združenim državam, pravi ekonomist Mojmir Mrak. V oddaji tudi: - Predsednica republike Nataša Pirc Musar na sprejemu diplomatov posvarila pred razkrojem demokracije in uporabo sile. - Kmetijsko ministrstvo zavrača očitke kmetov, da trgovinski sporazum Unije in Mercosurja vodi v opuščanje dejavnosti. - Španski sindikat strojevodij naj bi opozarjal na poškodovane tire odseka, kjer je v trčenju vlakov sinoči umrlo 39 ljudi.
Po več letih obsežnih investicij v železniško infrastrukturo v severovzhodni Sloveniji, med katerimi prednjači nadgradnja proge med Mariborom in Šentiljem, sta Ministrstvo za infrastrukturo in mariborska občina slovesno odprla še prenovljeno avlo na glavni mariborski železniški postaji. Do uresničitve želje po hitrejši povezavi med Mariborom in Ljubljano pa je še daleč. Foto: MO Maribor
Po več letih obsežnih investicij v železniško infrastrukturo v severovzhodni Sloveniji, med katerimi prednjači nadgradnja proge med Mariborom in Šentiljem, sta Ministrstvo za infrastrukturo in mariborska občina slovesno odprla še prenovljeno avlo na glavni mariborski železniški postaji. Do uresničitve želje po hitrejši povezavi med Mariborom in Ljubljano pa je še daleč. Foto: MO Maribor
Tokrat in prihodnjič predstavljamo sodoben francoski repertoar za godbe. Najprej predstavljamo skladbo Marsyas za flavto, izmenično pikolo solo, obligatno harfo in pihalni orkester leta 1980 rojene Maxine Aulio, ki postaja ena osrednjih ustvarjalk izvirnega sodobnega francoskega sporeda za pihalne orkestre, zatem pa še leta 2024 zložen Memento Vivo Oliviera Calmela, prav tako pripadnika srednjega rodu sodobnih francoskih skladateljev, ki si je do zdaj ustvaril ime tako na področju resne glasbe, džeza, glasbe za filme kot tudi izvirnih skladb za pihalne orkestre.
Tokrat in prihodnjič predstavljamo sodoben francoski repertoar za godbe. Najprej predstavljamo skladbo Marsyas za flavto, izmenično pikolo solo, obligatno harfo in pihalni orkester leta 1980 rojene Maxine Aulio, ki postaja ena osrednjih ustvarjalk izvirnega sodobnega francoskega sporeda za pihalne orkestre, zatem pa še leta 2024 zložen Memento Vivo Oliviera Calmela, prav tako pripadnika srednjega rodu sodobnih francoskih skladateljev, ki si je do zdaj ustvaril ime tako na področju resne glasbe, džeza, glasbe za filme kot tudi izvirnih skladb za pihalne orkestre.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO
Zakaj svetu vlada kaos, zakaj politika ne temelji več na dejstvih, temveč na pristnosti politikov in zakaj razpada družbeno tkivo? To je le nekaj vprašanj, s katerimi se spopada Slavoj Žižek v delu Nebesa v razsulu (prevedel Igor Harb, Cankarjeva založba 2025), zbirki esejev, ki je v angleškem originalu izšla leta 2021. Z njegovimi mislimi in besedili ter komentarji dr. Petra Klepca predstavljamo to delo ter s tem podajamo tudi nekaj premišljevanj o današnji družbi, politiki, dojemanju sveta, skratka, vsem tem, kar nas zdaj zadeva. Foto: Slavoj Žižek na predstavitev knjige Nebesa v razsulu v Cankarjev dom novembra 2025; avtor fotografije Gregor Podlogar/RTVSLO
Lani je bilo v zamejstvu veliko čudovitih dogodkov, policijska racija pri muzeju Peršman na avstrijskem Koroškem pa pretehta vse lepo, kar ostaja v spominu, pravi državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ne povsem zadovoljna z epilogom po raciji. Dvojezičnost je v Pliberku na avstrijskem Koroškem vseprisotna in tega se zavedajo tudi vsi trije županski kandidati, ki jih gostimo v tokratni oddaji. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovač predstavlja letošnje načrte, povezane tudi s krepitvijo turizma. Tržaška Slovenka Martina Jazbec pa spregovori o življenju in ustvarjanju v Ljubljani, kjer živi skoraj 10 let. Kaj pa vezi z rojaki v Furlaniji – Julijski krajini, kako jih ohranja? Prisluhnite!
Lani je bilo v zamejstvu veliko čudovitih dogodkov, policijska racija pri muzeju Peršman na avstrijskem Koroškem pa pretehta vse lepo, kar ostaja v spominu, pravi državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ne povsem zadovoljna z epilogom po raciji. Dvojezičnost je v Pliberku na avstrijskem Koroškem vseprisotna in tega se zavedajo tudi vsi trije županski kandidati, ki jih gostimo v tokratni oddaji. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovač predstavlja letošnje načrte, povezane tudi s krepitvijo turizma. Tržaška Slovenka Martina Jazbec pa spregovori o življenju in ustvarjanju v Ljubljani, kjer živi skoraj 10 let. Kaj pa vezi z rojaki v Furlaniji – Julijski krajini, kako jih ohranja? Prisluhnite!