Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Evropska zveza radijskih postaj že 60 let organizira izjenmen projekt, Evroradijski jazzovski orkester. Vsako leto z drugimi glasbeniki, drugim dirigentom, drugim programom in v drugi državi. Organizacijo jubilejnega dogodka so zaupali RTV Slovenija, oziroma Programu Ars. Slovenski predstavniki so bili dirigent, komponist in aranžer Matjaž Mikuletič, basist Jošt Lampret in vokalna solistka Joliette Anžlovar.
Evropska zveza radijskih postaj že 60 let organizira izjenmen projekt, Evroradijski jazzovski orkester. Vsako leto z drugimi glasbeniki, drugim dirigentom, drugim programom in v drugi državi. Organizacijo jubilejnega dogodka so zaupali RTV Slovenija, oziroma Programu Ars. Slovenski predstavniki so bili dirigent, komponist in aranžer Matjaž Mikuletič, basist Jošt Lampret in vokalna solistka Joliette Anžlovar.
Vojna, ki jo Izrael in Združene države vodijo proti Iranu, naj bi zahtevala že 787 smrtnih žrtev in nič ne kaže, da bi se lahko kmalu končala. Po izbruhu spopadov, ko so številni potniki zaradi zaprtja zračnega prostora ostali ujeti na letališčih, se razmere postopno umirjajo. Zračni prostor se delno odpira, prvi letala so že poletela, slovenske oblasti pa nadaljujejo pripravo evakuacijskih postopkov. Predvidoma danes naj bi sicer iz Omana proti Sloveniji poletelo prvo posebno letalo, za jutri pa sta načrtovana še dva poleta. Prednost pri vračanju bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o tem: - Slovenija ni odgovorna za prenesene devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini - Bolnišnica Valdoltra lani izvedla rekordno število posegov, presežek prihodkov namenja razvojnim projektom - V Bovcu drevi predstavitev projekta za oživitev smučišča Kanin
Vojna, ki jo Izrael in Združene države vodijo proti Iranu, naj bi zahtevala že 787 smrtnih žrtev in nič ne kaže, da bi se lahko kmalu končala. Po izbruhu spopadov, ko so številni potniki zaradi zaprtja zračnega prostora ostali ujeti na letališčih, se razmere postopno umirjajo. Zračni prostor se delno odpira, prvi letala so že poletela, slovenske oblasti pa nadaljujejo pripravo evakuacijskih postopkov. Predvidoma danes naj bi sicer iz Omana proti Sloveniji poletelo prvo posebno letalo, za jutri pa sta načrtovana še dva poleta. Prednost pri vračanju bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o tem: - Slovenija ni odgovorna za prenesene devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini - Bolnišnica Valdoltra lani izvedla rekordno število posegov, presežek prihodkov namenja razvojnim projektom - V Bovcu drevi predstavitev projekta za oživitev smučišča Kanin
Iz Omana proti Ljubljani bo zvečer poletelo prvo posebno letalo s slovenskimi državljani, ki so na Bližnjem vzhodu obtičali zaradi prekinitve letov po napadu na Iran. Kot je napovedala vlada, bodo v prihodnjih dneh organizirali še več čarterskih letov. Na današnji dopisni seji je za ta namen iz splošne proračunske rezervacije prerazporedila poldrugi milijon evrov. V oddaji tudi o tem: - Izolski svetniki pričakovali korenitejše spremembe Odloka o občinskem pristanišču. - Bo sežanski zdravstveni dom prihodnji teden vendarle dobil novega direktorja? - Po več kot 25 letih prizadevanj v Balinarskem klubu Hrast Kobjeglava-Tupelče končno do nove dvorane
Iz Omana proti Ljubljani bo zvečer poletelo prvo posebno letalo s slovenskimi državljani, ki so na Bližnjem vzhodu obtičali zaradi prekinitve letov po napadu na Iran. Kot je napovedala vlada, bodo v prihodnjih dneh organizirali še več čarterskih letov. Na današnji dopisni seji je za ta namen iz splošne proračunske rezervacije prerazporedila poldrugi milijon evrov. V oddaji tudi o tem: - Izolski svetniki pričakovali korenitejše spremembe Odloka o občinskem pristanišču. - Bo sežanski zdravstveni dom prihodnji teden vendarle dobil novega direktorja? - Po več kot 25 letih prizadevanj v Balinarskem klubu Hrast Kobjeglava-Tupelče končno do nove dvorane
Napadi na Iran in regijo se nadaljujejo, spopadi na Bližnjem vzhodu se širijo na Libanon in po regiji. Iran medtem izvaja povračilne napade in oznanja zaprtje Hormuške ožine, ključne za svetovno trgovino z nafto. Kaos občutijo turisti, tudi slovenski, katerih del je že na poti z avtobusi proti Omanu, od koder jih bo v Slovenijo odpeljalo posebno letalo. Kje in kakšne pa so sploh meje nove vojne? Kako je z dodatnimi varnostnimi tveganji v regiji in tudi širše, kakšne bodo gospodarske in politične posledice? So pogajanja sploh še mogoča, koliko sta v resnici pomembna jedrski program in demokracija v Iranu? Zakaj se lahko smeji Putinu? Analiziramo in komentiramo z obramboslovko dr. Jeleno Juvan in mednarodnim politologom dr. Farisom Kočanom.
Napadi na Iran in regijo se nadaljujejo, spopadi na Bližnjem vzhodu se širijo na Libanon in po regiji. Iran medtem izvaja povračilne napade in oznanja zaprtje Hormuške ožine, ključne za svetovno trgovino z nafto. Kaos občutijo turisti, tudi slovenski, katerih del je že na poti z avtobusi proti Omanu, od koder jih bo v Slovenijo odpeljalo posebno letalo. Kje in kakšne pa so sploh meje nove vojne? Kako je z dodatnimi varnostnimi tveganji v regiji in tudi širše, kakšne bodo gospodarske in politične posledice? So pogajanja sploh še mogoča, koliko sta v resnici pomembna jedrski program in demokracija v Iranu? Zakaj se lahko smeji Putinu? Analiziramo in komentiramo z obramboslovko dr. Jeleno Juvan in mednarodnim politologom dr. Farisom Kočanom.
Lina Erjavec že 13 let živi v Abu Dabiju, v glavnem mestu Združenih arabskih emiratov. Kako se tam čutijo vojaški spopadi, ali je tamkajšnje letališče še zaprto in kako je poskrbljeno za tiste, ki se ne morejo vrniti domov?
Lina Erjavec že 13 let živi v Abu Dabiju, v glavnem mestu Združenih arabskih emiratov. Kako se tam čutijo vojaški spopadi, ali je tamkajšnje letališče še zaprto in kako je poskrbljeno za tiste, ki se ne morejo vrniti domov?
V ponovitvi osme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pozavnist, skladatelj in aranžer Lojze Krajnčan. Pri enaintridesetih letih – leta 1992 je Krajnčan postal tudi umetniški vodja in dirigent Big Banda RTV Slovenija. Nasledil je karizmatičnega Jožeta Privška, kar je bil velik zalogaj. Zdaj se poslavlja tudi Krajnčan.
V ponovitvi osme oddaje v nizu, posvečenem 80-letnici nacionalnega velikega orkestra – Big Banda RTV Slovenija bomo poslušali skladbe, ki jih je za orkester napisal dirigent, pozavnist, skladatelj in aranžer Lojze Krajnčan. Pri enaintridesetih letih – leta 1992 je Krajnčan postal tudi umetniški vodja in dirigent Big Banda RTV Slovenija. Nasledil je karizmatičnega Jožeta Privška, kar je bil velik zalogaj. Zdaj se poslavlja tudi Krajnčan.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.
Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
"Bil sem glasbenik; med dobrimi sem veljal za dobrega, med nevednimi pa za nevednega." Tako je zapisal francoski skladatelj Marc-Antoine Charpentier v eni svojih najbolj nenavadnih skladb, latinski kantati z naslovom "Epitaphium Carpentarii" ali "Charpentierjev nagrobni napis". V kratkem stavku občutimo nekoliko grenkobe. Charpentier si je gotovo želel nekoliko več slave in malenkost manj truda in nepravičnosti. Dolgo je stal v senci svojega enajst let starejšega sodobnika Jean-Baptista Lullyja in vsi učbeniki glasbene zgodovine mu namenjajo neprimerno manj pozornosti. A sodeč po številu posnetkov in koncertnih izvedb je njegova glasba danes veliko bolj priljubljena od Lullyjeve.
Športna redakcija Vala 202 dvakrat dnevno pripravi pregled najpomembnejših dogodkov.
Športna redakcija Vala 202 dvakrat dnevno pripravi pregled najpomembnejših dogodkov.
Eva Hren, slovenska akademska glasbenica in kitaristka, ki je svoje glasbene korake začela v skupini Katrinas, kot samostojna izvajalka pa nastopa pri različnih projektih, nas je razveselila z novo pesmijo 'Ker si', ki je postala Pesem in pol.
Eva Hren, slovenska akademska glasbenica in kitaristka, ki je svoje glasbene korake začela v skupini Katrinas, kot samostojna izvajalka pa nastopa pri različnih projektih, nas je razveselila z novo pesmijo 'Ker si', ki je postala Pesem in pol.
Izraelsko – ameriški napad na Iran je svetu znova poslal sporočilo, da mednarodno pravo za močne ne velja in da si velesile pravila lahko krojijo po svoje, ta pravila pa postajajo precej sprevržena. Vse bolj namreč živimo v svetu, kjer šibki niso zaščiteni. Poleg tega je v nov bližnjevzhodni vojaški konflikt aktivno vpleten ameriški predsednik, ki trdi, da je končal že osem vojn. O posledicah za svetovni red ter kaj samopašno obnašanje velikih pomeni za Evropo in Slovenijo, v tokratni oddaji Ob osmih z mednarodnim pravnikom in nekdanjim slovenskim predsednikom Danilom Türkom.
Izraelsko – ameriški napad na Iran je svetu znova poslal sporočilo, da mednarodno pravo za močne ne velja in da si velesile pravila lahko krojijo po svoje, ta pravila pa postajajo precej sprevržena. Vse bolj namreč živimo v svetu, kjer šibki niso zaščiteni. Poleg tega je v nov bližnjevzhodni vojaški konflikt aktivno vpleten ameriški predsednik, ki trdi, da je končal že osem vojn. O posledicah za svetovni red ter kaj samopašno obnašanje velikih pomeni za Evropo in Slovenijo, v tokratni oddaji Ob osmih z mednarodnim pravnikom in nekdanjim slovenskim predsednikom Danilom Türkom.
Jutranja poročila Radia Maribor
- Prvo letalo s slovenskimi turisti naj bi iz Omana v domovino poletelo danes - Kmalu znano, kako se bo nadaljeval projekt gradnje nove mariborske Infekcijske klinike - Naslednji teden bo potekal vpis v mariborske javne vrtce - Slovenske nogometašice začenjajo kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu leta 2027
- Prvo letalo s slovenskimi turisti naj bi iz Omana v domovino poletelo danes - Kmalu znano, kako se bo nadaljeval projekt gradnje nove mariborske Infekcijske klinike - Naslednji teden bo potekal vpis v mariborske javne vrtce - Slovenske nogometašice začenjajo kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu leta 2027
Prvi dnevi meteorološke pomladi in toplo vreme že vabijo na vrtove in v sadovnjake. In prav je tako, saj morate v teh dneh ujeti pravi čas za obrezovanje, škropljenje in sajenje sadnega drevja. Kako se tega lotiti in kako preprečiti različne težave z vašim sadnim drevjem, bo v torkovem Svetovalnem servisu ob pol devetih pojasnil agronom Vanes Husić. Svoja vprašanja zanj pošljite na prvi@rtvslo.si ali vpišite v obrazec na spletni strani Prvega.
Prvi dnevi meteorološke pomladi in toplo vreme že vabijo na vrtove in v sadovnjake. In prav je tako, saj morate v teh dneh ujeti pravi čas za obrezovanje, škropljenje in sajenje sadnega drevja. Kako se tega lotiti in kako preprečiti različne težave z vašim sadnim drevjem, bo v torkovem Svetovalnem servisu ob pol devetih pojasnil agronom Vanes Husić. Svoja vprašanja zanj pošljite na prvi@rtvslo.si ali vpišite v obrazec na spletni strani Prvega.
22-letni študent medicine Maks Matej Cuzak namerava preteči sedem največjih maratonov na svetu. "Človek zmore skoraj vse, če ima razlog, zakaj," pravi. In smisel z njim iščemo tudi mi.
22-letni študent medicine Maks Matej Cuzak namerava preteči sedem največjih maratonov na svetu. "Človek zmore skoraj vse, če ima razlog, zakaj," pravi. In smisel z njim iščemo tudi mi.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Ena izmed njegovih značilnih tem je preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Staša Grahek, Matej Juh. Posneto leta 2022.
Poljski pesnik Tadeusz Różewicz je leta 1947 izdal zbirko Nemir, s katero je vstopil v poljsko poezijo nov, prepoznaven pesniški glas. Izoblikovala ga je travmatična vojna izkušnja, ki ga je ves čas spremljala. Ena izmed njegovih značilnih tem je preprost, anonimen človek, ki ni idealiziran, ampak je "siv človek z malo kamnitno neizprosno domišljijo". Różewiczev verz je jedrnat, brez okrasja, pogosto na meji molka. Mars je ena izmed njegovih protivojnih pesmi. Prevajalec Lojze Krakar, interpret Matej Puc, režiserka Špela Kravogel, tonska mojstrica Sonja Strenar, urednik oddaje Staša Grahek, Matej Juh. Posneto leta 2022.
Tokrat bomo v oddaji Drugi pogled odpotovali dobrih deset tisoč kilometrov proti zahodu - v Mehiko bomo zavili. Od tam namreč prihaja Daniela Barajas Garcia, ki se je zaradi ljubezni preselila v Slovenijo. Tu najbolj pogreša okuse doma, zato je Mehičanka začela objavljati različne tradicionalne recepte mehiških jedi tudi na svojih socialnih omrežjih. Kaj ji je v Sloveniji všeč in kaj še pogreša, pa slišite v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Lana Furlan.
Tokrat bomo v oddaji Drugi pogled odpotovali dobrih deset tisoč kilometrov proti zahodu - v Mehiko bomo zavili. Od tam namreč prihaja Daniela Barajas Garcia, ki se je zaradi ljubezni preselila v Slovenijo. Tu najbolj pogreša okuse doma, zato je Mehičanka začela objavljati različne tradicionalne recepte mehiških jedi tudi na svojih socialnih omrežjih. Kaj ji je v Sloveniji všeč in kaj še pogreša, pa slišite v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Lana Furlan.
Ob svetovnem dnevu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst smo se spomnili, da nismo edini, ki imamo pravico do prostora, zraka in dobrega razgleda na sončni zahod. Čeprav se včasih obnašamo, kot da smo rezervirali cel planet prek Bookinga. Pri nas je nagrado sicer rezervirala poslualka Silva, rezervirala pa jo je s pomočjo znanja, ki ga je uporabila za reševanje sledečih zagonetk: Teza 1: Sloni so ogroženi predvsem zaradi podnebnih sprememb. DA / NE Teza 2: Na Galapaških otokih so znanstveniki iz letal metali sterilne muhe, da bi rešili lokalne vrste muh. DA / NE Teza 3: Na Kitajskem so ljudje ročno opraševali sadna drevesa zaradi pomanjkanja čebel. DA / NE Teza 4 V Južni Afriki so nosorogom vbrizgali barvilo v rogove. DA / NE Teza 5: Urbano čebelarjenje se je pri nas začelo na eni od strešnih teras slovenskega parlamenta. DA / NE
Ob svetovnem dnevu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst smo se spomnili, da nismo edini, ki imamo pravico do prostora, zraka in dobrega razgleda na sončni zahod. Čeprav se včasih obnašamo, kot da smo rezervirali cel planet prek Bookinga. Pri nas je nagrado sicer rezervirala poslualka Silva, rezervirala pa jo je s pomočjo znanja, ki ga je uporabila za reševanje sledečih zagonetk: Teza 1: Sloni so ogroženi predvsem zaradi podnebnih sprememb. DA / NE Teza 2: Na Galapaških otokih so znanstveniki iz letal metali sterilne muhe, da bi rešili lokalne vrste muh. DA / NE Teza 3: Na Kitajskem so ljudje ročno opraševali sadna drevesa zaradi pomanjkanja čebel. DA / NE Teza 4 V Južni Afriki so nosorogom vbrizgali barvilo v rogove. DA / NE Teza 5: Urbano čebelarjenje se je pri nas začelo na eni od strešnih teras slovenskega parlamenta. DA / NE
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Endometrioza je pri ženskah pogostejša od sladkorne bolezni in pogostejša od raka dojk, a različno vpliva na zdravje in kakovost življenja pacientke. Najbolj izraziti ali očitni težavi sta bolečina in težave pri zanositvi, tudi neplodnost. Tema je torej zelo pomembna za ženske in širšo družbo. O njej govorita dr. Vesna Šalamun iz Dnevnega centra za endometriozo in njena pacientka ter študentka medicine Nika Žnidaršič. Pripoveduje, da je diagnozo dobila zelo hitro, po hudih bolečinah, govori o svojem ciklu in hormonskem zdravljenju ter razmišlja o prihodnosti, tudi svoji plodnosti.
Endometrioza je pri ženskah pogostejša od sladkorne bolezni in pogostejša od raka dojk, a različno vpliva na zdravje in kakovost življenja pacientke. Najbolj izraziti ali očitni težavi sta bolečina in težave pri zanositvi, tudi neplodnost. Tema je torej zelo pomembna za ženske in širšo družbo. O njej govorita dr. Vesna Šalamun iz Dnevnega centra za endometriozo in njena pacientka ter študentka medicine Nika Žnidaršič. Pripoveduje, da je diagnozo dobila zelo hitro, po hudih bolečinah, govori o svojem ciklu in hormonskem zdravljenju ter razmišlja o prihodnosti, tudi svoji plodnosti.
Vojna na Bližnjem vzhodu je povzročila številne motnje v letalskem prometu. Letalske družbe so odpovedale več kot 2 tisoč letov, zlasti na ključnih tranzitnih točkah v Dohi in Dubaju. Številni potniki so obtičali na letališčih. Med njimi so tudi številni Slovenci, ki jih naše oblasti poskušajo rešiti prek Omana. Iz te države proti Sloveniji naj bi danes poletelo prvo posebno letalo. Prednost bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o teh temah: - V Bovcu bodo predstavili projektno dokumentacijo za Kanin. - Ortopedska bolnišnica Valdoltra v lanskem letu izvedla rekordno število posegov. - Slovenska ženska nogometna reprezentanca začenja nastope v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2027.
Vojna na Bližnjem vzhodu je povzročila številne motnje v letalskem prometu. Letalske družbe so odpovedale več kot 2 tisoč letov, zlasti na ključnih tranzitnih točkah v Dohi in Dubaju. Številni potniki so obtičali na letališčih. Med njimi so tudi številni Slovenci, ki jih naše oblasti poskušajo rešiti prek Omana. Iz te države proti Sloveniji naj bi danes poletelo prvo posebno letalo. Prednost bodo imele družine z otroki. V oddaji tudi o teh temah: - V Bovcu bodo predstavili projektno dokumentacijo za Kanin. - Ortopedska bolnišnica Valdoltra v lanskem letu izvedla rekordno število posegov. - Slovenska ženska nogometna reprezentanca začenja nastope v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2027.
Uporaba klepetalnikov, ki jih poganja generativna umetna inteligenca, je zelo raznolika. V tokratni oddaji Intelekta nas bo zanimalo predvsem, kakšne so posledice antropomorfizacije teh orodij? Zakaj nekatere uporabnice in uporabniki v pogovorih s klepetalniki razvijejo prijateljska in ljubezenska čustva? Ali lahko klepetanje povzroči manije, psihoze in vodi v samomor? Kako prepoznati tvegane rabe? Se ekonomija pozornosti spreminja v ekonomijo navezanosti in kako preprečiti črne scenarije? Odgovore na vprašanja išče Urška Henigman s sogovorniki: - Nuša Detiček s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, - Hana Hawlina z Inštituta za kriminologijo in Filozofske fakultete Univerze v LJubljani in - Patrik Senica z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in portala #to sem jaz. Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na: 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) https://medijimladih.si/
Uporaba klepetalnikov, ki jih poganja generativna umetna inteligenca, je zelo raznolika. V tokratni oddaji Intelekta nas bo zanimalo predvsem, kakšne so posledice antropomorfizacije teh orodij? Zakaj nekatere uporabnice in uporabniki v pogovorih s klepetalniki razvijejo prijateljska in ljubezenska čustva? Ali lahko klepetanje povzroči manije, psihoze in vodi v samomor? Kako prepoznati tvegane rabe? Se ekonomija pozornosti spreminja v ekonomijo navezanosti in kako preprečiti črne scenarije? Odgovore na vprašanja išče Urška Henigman s sogovorniki: - Nuša Detiček s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, - Hana Hawlina z Inštituta za kriminologijo in Filozofske fakultete Univerze v LJubljani in - Patrik Senica z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in portala #to sem jaz. Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na: 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) https://medijimladih.si/
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Volna je eden najstarejših materialov za izdelavo oblačil. Merino volna je na seznamu tem Torkovega kviza, ki ste jim v preteklosti že lahko prisluhnili. Lahko pa volno uporabimo tudi v gradbeništvu, kmetijstvu in vrtnarstvu. O slednjem več Marija Srblin iz podjetja SOVEN, kjer se že 30 let ukvarjajo s predelavo naravne slovenske ovčje volne.
Volna je eden najstarejših materialov za izdelavo oblačil. Merino volna je na seznamu tem Torkovega kviza, ki ste jim v preteklosti že lahko prisluhnili. Lahko pa volno uporabimo tudi v gradbeništvu, kmetijstvu in vrtnarstvu. O slednjem več Marija Srblin iz podjetja SOVEN, kjer se že 30 let ukvarjajo s predelavo naravne slovenske ovčje volne.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Zanimivosti, analize, družbeni vidiki športnega dogajanja.
Zanimivosti, analize, družbeni vidiki športnega dogajanja.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Pianist Sullivan Fortner bo v družbi kontrabasista Tyrona Allena in bobnarja Kayvona Gordona v torek, 3. marca nastopil v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. »Sullivan Fortner je eden najboljših pianistov na svetu danes in ima vse glasbene lastnosti, ki jih obožujem: ustvarjalnost, tehniko, ki je vedno v službi izražanja, veselje in humor, neustrašnost in pianistično mojstrstvo,« je o njem zapisal njegov mentor in producent pianist Fred Hersch.
Pianist Sullivan Fortner bo v družbi kontrabasista Tyrona Allena in bobnarja Kayvona Gordona v torek, 3. marca nastopil v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. »Sullivan Fortner je eden najboljših pianistov na svetu danes in ima vse glasbene lastnosti, ki jih obožujem: ustvarjalnost, tehniko, ki je vedno v službi izražanja, veselje in humor, neustrašnost in pianistično mojstrstvo,« je o njem zapisal njegov mentor in producent pianist Fred Hersch.
Nocoj v Etnofoniji poslušamo album San Paolo di Galatina, na katerem katalonski producent Raül Refree in italijanska pevka Maria Mazzotta reinterpretirata tradicionalne pesmi z juga Italije.
Nocoj v Etnofoniji poslušamo album San Paolo di Galatina, na katerem katalonski producent Raül Refree in italijanska pevka Maria Mazzotta reinterpretirata tradicionalne pesmi z juga Italije.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Osma slušna epska upodobitev z naslovom Ljubemu oču sem dal božanskega Rektorja truplo ..., govori o boju med Ahilom in Rektorjem in Hektorjevi smrti v odlomkih iz 22. in 24. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Hektor – Milan Štefe Ahil – Borut Veselko Apolon – Boris Kerč Hera – Štefka Drolc Irida – Maja Končar Hermes – Dario Varga Priam – Tone Kuntner Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
V ciklu je predstavljenih dvajset najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. Osma slušna epska upodobitev z naslovom Ljubemu oču sem dal božanskega Rektorja truplo ..., govori o boju med Ahilom in Rektorjem in Hektorjevi smrti v odlomkih iz 22. in 24. speva Iliade v prevodu Antona Sovreta. Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocijančič. Prevajalec: Anton Sovre Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Lektorica in fonetičarka: Cvetka Šeruga Prek Asistentka režije: Filipina Jerman Homer – Aleš Valič Zeus – Boris Kralj Atena – Jožica Avbelj Hektor – Milan Štefe Ahil – Borut Veselko Apolon – Boris Kerč Hera – Štefka Drolc Irida – Maja Končar Hermes – Dario Varga Priam – Tone Kuntner Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 1995.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
V Murski Soboti so odprli prenovljeni evropski muzej romske kulture in zgodovine. Muzej je Zveza Romov Slovenija prvič odprla leta 2012, tokrat pa so slovesno odprli nove in večje prostore, ki omogočajo razširjeno in dopolnjeno muzejsko zbirko. O šegah in vraževerju Romov smo se pogovarjali z etnologinjo in muzejsko svetovalko Pomurskega muzeja Jelko Pšajd. V pogovoru odkrivamo manj znane, a izjemno dragocene plasti pomurske zgodovine. Z zanimanjem in občudovanjem je raziskala predvsem verovanja Romov, še posebej o uročenih otrocih. Pred nami je nov izbor skladb preteklega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Dikhen man, šunen mam zasedbe Halgato band in skladbo Kharmoro zasedbe Šukar. Na tujem delu se za glasove poslušalcev poteguje zasedba Parno Graszt s skladbo Parnyi Lulugyi ter zasedba Gipsy Kings s skladbo Me voy.
V Murski Soboti so odprli prenovljeni evropski muzej romske kulture in zgodovine. Muzej je Zveza Romov Slovenija prvič odprla leta 2012, tokrat pa so slovesno odprli nove in večje prostore, ki omogočajo razširjeno in dopolnjeno muzejsko zbirko. O šegah in vraževerju Romov smo se pogovarjali z etnologinjo in muzejsko svetovalko Pomurskega muzeja Jelko Pšajd. V pogovoru odkrivamo manj znane, a izjemno dragocene plasti pomurske zgodovine. Z zanimanjem in občudovanjem je raziskala predvsem verovanja Romov, še posebej o uročenih otrocih. Pred nami je nov izbor skladb preteklega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Dikhen man, šunen mam zasedbe Halgato band in skladbo Kharmoro zasedbe Šukar. Na tujem delu se za glasove poslušalcev poteguje zasedba Parno Graszt s skladbo Parnyi Lulugyi ter zasedba Gipsy Kings s skladbo Me voy.
Obiskali smo t. i. Radgonski kot. Bili smo v Gornji Radgoni, Radgoni/Bad Radkersburgu in v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Druženje na Most prijateljstva čez reko Muro, je bilo za nas izjemno lepo doživetje, saj smo se srečali z županjo Gornje Radgone Urško Mauko Tuš, županom Radgone/Bad Radkersburga Karlom Lautnerjem, prišla pa je tudi predsednica KD Člen 7 za avstrijske Štajerce in direktorica Pavlove hiše/Pavelhaus Suzzane Weitlaner. V Pavlovi hiši v Potrni/Laafeld nam je direktorica predstavila delovanje društva in življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Umetnostni fotograf Branko Lenart, ki živi v Gradcu in v Piranu nam je prav tako orisal življenje tamkajšnjih Slovencev nekoč in danes, predvsem pa smo slišali zgodbo o istrskih Krkavčah, kjer so v letih 1976 do 1985 nastajale črno-bele fotografije življenja ljudi in nastala je knjiga o Krkavčah na 200 straneh, ki je že razprodana. V Pavlovi hiši nam je zapel Zbor Pavlove hiše z zborovodjem Matijem Horvatom, mi pa smo jih naučili zapeti istrsko ljudsko pesem Moja mati ćuha kafe. S pevkami in pevci smo, na pustno soboto, ob pustnih krofih in kavi, s čimer so nas prijazno postregli, zapeli še številne ljudske pesmi. Ja, tudi tisto Pojdem na Štajersko ... Vabljeni k poslušanju reportažnega zapisa!
Obiskali smo t. i. Radgonski kot. Bili smo v Gornji Radgoni, Radgoni/Bad Radkersburgu in v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Druženje na Most prijateljstva čez reko Muro, je bilo za nas izjemno lepo doživetje, saj smo se srečali z županjo Gornje Radgone Urško Mauko Tuš, županom Radgone/Bad Radkersburga Karlom Lautnerjem, prišla pa je tudi predsednica KD Člen 7 za avstrijske Štajerce in direktorica Pavlove hiše/Pavelhaus Suzzane Weitlaner. V Pavlovi hiši v Potrni/Laafeld nam je direktorica predstavila delovanje društva in življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Umetnostni fotograf Branko Lenart, ki živi v Gradcu in v Piranu nam je prav tako orisal življenje tamkajšnjih Slovencev nekoč in danes, predvsem pa smo slišali zgodbo o istrskih Krkavčah, kjer so v letih 1976 do 1985 nastajale črno-bele fotografije življenja ljudi in nastala je knjiga o Krkavčah na 200 straneh, ki je že razprodana. V Pavlovi hiši nam je zapel Zbor Pavlove hiše z zborovodjem Matijem Horvatom, mi pa smo jih naučili zapeti istrsko ljudsko pesem Moja mati ćuha kafe. S pevkami in pevci smo, na pustno soboto, ob pustnih krofih in kavi, s čimer so nas prijazno postregli, zapeli še številne ljudske pesmi. Ja, tudi tisto Pojdem na Štajersko ... Vabljeni k poslušanju reportažnega zapisa!
Predvajamo koncert Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, ki je 16. januarja nastopil v Filharmoniji na Isarju v Münchnu pod taktirko Paava Järvija. Na sporedu sta bili dve simfoniji: Simfonija št. 38, »Praška« Wolfganga Adameusa Mozarta in Simfonija št. 3 v Es-duru, »Romantična« Antona Brucknerja
Predvajamo koncert Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, ki je 16. januarja nastopil v Filharmoniji na Isarju v Münchnu pod taktirko Paava Järvija. Na sporedu sta bili dve simfoniji: Simfonija št. 38, »Praška« Wolfganga Adameusa Mozarta in Simfonija št. 3 v Es-duru, »Romantična« Antona Brucknerja
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
Leta 1980 je izšla knjiga Mirka Ramovša Plesat me pelji, v kateri so bili zapisi najbolj znanih slovenskih ljudskih plesov skupaj z melodijami. Knjiga je bila namenjena predvsem poustvarjalcem izročila, ki doslej na tak način zbranega gradiva še niso imeli. Kot primere, kako igrati ljudsko glasbo za ples, je nekaj priredb ustvaril Julijan Strajnar. Poslušamo primere teh priredb, dopolnjene z nekaterimi izvirnimi izvedbami.
In the latest audio story of Radio Si Exclusive we meet one of the volunteers at TOM, a free helpline for children and adolescents in Slovenia. It operates on the number 116 111. The voices on the other side are there every day of the year, even on Sundays and holidays. They are there to listen, support and guide young people in their most difficult moments. What makes a person spend their free time listening to the worries, fears, and secrets of young people? We’re sharing the powerful audio story of a young TOM volunteer — part of the free helpline for children and adolescents in Slovenia — who sits on the other end of the line when no one else is there.
In the latest audio story of Radio Si Exclusive we meet one of the volunteers at TOM, a free helpline for children and adolescents in Slovenia. It operates on the number 116 111. The voices on the other side are there every day of the year, even on Sundays and holidays. They are there to listen, support and guide young people in their most difficult moments. What makes a person spend their free time listening to the worries, fears, and secrets of young people? We’re sharing the powerful audio story of a young TOM volunteer — part of the free helpline for children and adolescents in Slovenia — who sits on the other end of the line when no one else is there.
Potepuh Niki se maščuje skopulji tako, da skuha v vroči vodi kamen … Pripoveduje: Jože Zupan. Povzeto po evropski ljudski pripovedki. Avtorici: Margaret L. White, Alice Hanthorn. Prevod: Nataša Hostnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.
Potepuh Niki se maščuje skopulji tako, da skuha v vroči vodi kamen … Pripoveduje: Jože Zupan. Povzeto po evropski ljudski pripovedki. Avtorici: Margaret L. White, Alice Hanthorn. Prevod: Nataša Hostnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Zbirka kratkih zgodb Les Goriciennes Darinka Kozinc ponuja izseke življenjskih zgodb devetih žensk, ki so bile aleksandrinke. V Egiptu so bile znane kot Les Goriciennes, saj so izhajale iz goriškega prostora, točneje iz Vipavske doline. Spremljali bomo usodo mladih, najstniških deklet, ki so iz revnih primorskih družin odšle v Aleksandrijo in Kairo kot dojilje, služkinje ali sobarice in služile bogatim Angležem in Francozom. Nekatere so se vrnile domov, druge poročile in ostale v Afriki, nekatere so obogatele in druge so obupane hrepenele po domačem kraju in po lastnem otroku. Darinka Kozinc v zadnjem delu knjige ponuja tudi pogled na novo, sodobno obliko aleksandrinstva. Zgodbe iz knjige Les Goriciennes, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2016, so pod vodstvom režiserke Suzi Bandi pripovedovale igralke Barbara Cerar, Nikla Petruška Panizon, Alda Sosič, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič in Lučka Počkaj. Produkcija RAI Radio Trsta A. Posneto leta 2018 v Trstu.
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Za ekipami v rednem delu Lige NBA je mejnik treh četrtin sezone. Razmerja so dokaj stabilna, marsikatera ekipa pa upa še na napredek. Analitik Iztok Franko je potegnil črto pod predstavami LA Lakersov in Luke Dončića. Vabljeni k poslušanju.
Za ekipami v rednem delu Lige NBA je mejnik treh četrtin sezone. Razmerja so dokaj stabilna, marsikatera ekipa pa upa še na napredek. Analitik Iztok Franko je potegnil črto pod predstavami LA Lakersov in Luke Dončića. Vabljeni k poslušanju.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Matjaž Zorec, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni. Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«. Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju. Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.’” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Jože Štucin: Marš na Soči, Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini, Nejc Pohar: Jadran za Slovence, Slovenci na Jadranu. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Marija Švajncer in Katarina Mahnič.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Slovenska košarkarska reprezentanca je včeraj še drugič v dveh dneh ugnala Češko. V Jihlavi ji je to uspelo po izjemnem preobratu in zaostanku za 18 točk v prvem polčasu. Poseben mejnik je na tekmi dosegel Klemen Prepelič, z dvajsetimi točkami prvi strelec Slovenije. Postal je tretji košarkar, ki je v dresu članske reprezentance presegel mejo 1000 točk. To je pred njim uspelo le Goranu Dragiću in Luki Dončiću. Ob košarki se posvetimo še kraljici športov. V Novem mestu so se konec tedna atleti in atletinje merili za naslove državnih dvoranskih prvakov.
Slovenska košarkarska reprezentanca je včeraj še drugič v dveh dneh ugnala Češko. V Jihlavi ji je to uspelo po izjemnem preobratu in zaostanku za 18 točk v prvem polčasu. Poseben mejnik je na tekmi dosegel Klemen Prepelič, z dvajsetimi točkami prvi strelec Slovenije. Postal je tretji košarkar, ki je v dresu članske reprezentance presegel mejo 1000 točk. To je pred njim uspelo le Goranu Dragiću in Luki Dončiću. Ob košarki se posvetimo še kraljici športov. V Novem mestu so se konec tedna atleti in atletinje merili za naslove državnih dvoranskih prvakov.