Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Oddelek za jazz na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ima tudi veliki jazzovski orkester. Njegov dirigent je Jaka Kopač, za koncert v Jazz Klubu Kazina pa ga je vodila češka komponistka Štěpánka Balcarová.
Oddelek za jazz na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ima tudi veliki jazzovski orkester. Njegov dirigent je Jaka Kopač, za koncert v Jazz Klubu Kazina pa ga je vodila češka komponistka Štěpánka Balcarová.
Kako poteka reševanje najhuje poškodovanih motoristov in motoristk pri nas? Kaj je pomembno že v trenutkih na asfaltu, kako zahteven je boj za življenje v intenzivni enoti bolnišnice in kaj čaka poškodovance med rehabilitacijo? Kaj ob tem doživljajo profesionalci, zakaj je naš zdravstveni sistem pri tem vrhunski in v marsičem boljši in radodarnejši celo od švicarskega? Kako odločilen dejavnik pri teži poškodbe je dobra zaščitna oprema in na kaj bi moral pomisliti vsakdo, preden se odpravi na vožnjo? Svoje izkušnje v epizodi, posneti v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem, z nami delijo: •Marin Kernc, dolgoletni izkušeni motorist reševalec, Reševana postaja UKC LJ, •Sergej Godec, dr. med., spec. anesteziologije in intenzivne medicine, Klinični oddelek za anestezijo in intenzivno medicino UKC LJ, •Marko Sremec, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa, edini slovenski zdravnik s FIM-licenco in član strokovnega sveta AMZS za šport, •Primož Velikonja, strokovni sovoditelj podkasta, izkušen reševalec, tudi na motorju, inštruktor in vodja Satelitskega urgentnega centra v Kočevju.
Kako poteka reševanje najhuje poškodovanih motoristov in motoristk pri nas? Kaj je pomembno že v trenutkih na asfaltu, kako zahteven je boj za življenje v intenzivni enoti bolnišnice in kaj čaka poškodovance med rehabilitacijo? Kaj ob tem doživljajo profesionalci, zakaj je naš zdravstveni sistem pri tem vrhunski in v marsičem boljši in radodarnejši celo od švicarskega? Kako odločilen dejavnik pri teži poškodbe je dobra zaščitna oprema in na kaj bi moral pomisliti vsakdo, preden se odpravi na vožnjo? Svoje izkušnje v epizodi, posneti v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem, z nami delijo: •Marin Kernc, dolgoletni izkušeni motorist reševalec, Reševana postaja UKC LJ, •Sergej Godec, dr. med., spec. anesteziologije in intenzivne medicine, Klinični oddelek za anestezijo in intenzivno medicino UKC LJ, •Marko Sremec, dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa, edini slovenski zdravnik s FIM-licenco in član strokovnega sveta AMZS za šport, •Primož Velikonja, strokovni sovoditelj podkasta, izkušen reševalec, tudi na motorju, inštruktor in vodja Satelitskega urgentnega centra v Kočevju.
Novomeška glasbenica Talia je v pomlad stopila z novo pesmijo s pomenljivim naslovom - Zažarim. Gre za osebno izpoved o notranji preobrazbi, trenutkih negotovosti in pogumu, ki je potreben za korak naprej.
Novomeška glasbenica Talia je v pomlad stopila z novo pesmijo s pomenljivim naslovom - Zažarim. Gre za osebno izpoved o notranji preobrazbi, trenutkih negotovosti in pogumu, ki je potreben za korak naprej.
V torek, 12. maja, bodo na Univerzi v Mariboru rektorske volitve, ki bodo odločale o novem vodstvu druge največje slovenske univerze. Za rektorski stolček se potegujeta Dean Korošak in Mitja Slavinec, oba kandidata sta bila gosta Radijske tribune. Pogovarjali smo se med drugim o tem, za kaj si bosta prizadevala, če bosta izvoljena, in kakšen je njun pogled na prihodnji razvoj mariborske Univerze.
V torek, 12. maja, bodo na Univerzi v Mariboru rektorske volitve, ki bodo odločale o novem vodstvu druge največje slovenske univerze. Za rektorski stolček se potegujeta Dean Korošak in Mitja Slavinec, oba kandidata sta bila gosta Radijske tribune. Pogovarjali smo se med drugim o tem, za kaj si bosta prizadevala, če bosta izvoljena, in kakšen je njun pogled na prihodnji razvoj mariborske Univerze.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Včeraj se je zbrala ženska odbojkarska reprezentanca, ki se bo pripravljala na prihajajoče tekme v evropski ligi. Kolesarke nadaljujejo nastope na dirki po Španiji, v vlogi kapetanke ekipe je Urška Žigart.
Včeraj se je zbrala ženska odbojkarska reprezentanca, ki se bo pripravljala na prihajajoče tekme v evropski ligi. Kolesarke nadaljujejo nastope na dirki po Španiji, v vlogi kapetanke ekipe je Urška Žigart.
Se podoba močne in stabilne Putinove Rusije krha ali pa gre le za zahodno interpretacijo dogodkov, ki se vrstijo v zadnjem času? Po poročanju nekaterih medijev, ki se sklicujejo na evropske obveščevalce, naj bi Kremelj v zadnjih tednih močno poostril varovanje odločevalcev blizu Putinu, Rusi pa so precej nezadovoljni z novimi omejitvami interneta. Nekaj vplivnežev se tudi javno izpostavlja s kritikami režima, ukrajinski droni pa sežejo vse dlje. Številne špekulacije o izgubi moči povzroča tudi napoved, da bo vojaška parada ob Dnevu zmage manjša kot prejšnja leta. O razmerah v Rusiji z nekdanjim dopisnikom RTV iz Moskve Miho Lamprehtom.
Se podoba močne in stabilne Putinove Rusije krha ali pa gre le za zahodno interpretacijo dogodkov, ki se vrstijo v zadnjem času? Po poročanju nekaterih medijev, ki se sklicujejo na evropske obveščevalce, naj bi Kremelj v zadnjih tednih močno poostril varovanje odločevalcev blizu Putinu, Rusi pa so precej nezadovoljni z novimi omejitvami interneta. Nekaj vplivnežev se tudi javno izpostavlja s kritikami režima, ukrajinski droni pa sežejo vse dlje. Številne špekulacije o izgubi moči povzroča tudi napoved, da bo vojaška parada ob Dnevu zmage manjša kot prejšnja leta. O razmerah v Rusiji z nekdanjim dopisnikom RTV iz Moskve Miho Lamprehtom.
Spomladanski test otroških sedežev, ki ga AMZS opravlja s partnerskimi avtomobilskimi klubi in potrošniškimi organizacijami, je pokazal na resne varnostne težave pri osmih otroških sedežih. Pri čelnem preskusnem trku so odpovedale ključne pritrdilne točke, kar bi lahko v primeru prometne nesreče vodilo do hude poškodbe otroka. Več o testu in tudi sicer o varnosti otroških sedežev nam bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal Blaž Poženel, odgovorni urednik AMZS Motorevije.
Spomladanski test otroških sedežev, ki ga AMZS opravlja s partnerskimi avtomobilskimi klubi in potrošniškimi organizacijami, je pokazal na resne varnostne težave pri osmih otroških sedežih. Pri čelnem preskusnem trku so odpovedale ključne pritrdilne točke, kar bi lahko v primeru prometne nesreče vodilo do hude poškodbe otroka. Več o testu in tudi sicer o varnosti otroških sedežev nam bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal Blaž Poženel, odgovorni urednik AMZS Motorevije.
Jutranja poročila Radia Maribor
- Slovenijo je zajela suša - Haloze bodo v drugi polovici leta dobile dva nova domôva upokojencev
- Slovenijo je zajela suša - Haloze bodo v drugi polovici leta dobile dva nova domôva upokojencev
Ni ostalo zgolj pri zdravljenju sladkorne bolezni in debelosti ter pri hujšanju. Semaglutid in ostala zdravila vse bolj segajo tudi na področja, kjer jih nismo pričakovali. Študije odpirajo možnosti njihove uporabe pri obvladovanju Alzheimerjeve bolezni in odvisnosti od alkohola.
Ni ostalo zgolj pri zdravljenju sladkorne bolezni in debelosti ter pri hujšanju. Semaglutid in ostala zdravila vse bolj segajo tudi na področja, kjer jih nismo pričakovali. Študije odpirajo možnosti njihove uporabe pri obvladovanju Alzheimerjeve bolezni in odvisnosti od alkohola.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Hip hop dvojec. Brez kletvic, droge in nasilja v glasbi, a vseeno rap. Od ljudi za ljudi.
Hip hop dvojec. Brez kletvic, droge in nasilja v glasbi, a vseeno rap. Od ljudi za ljudi.
Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941–27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril prek petdeset samostojnih pesniških zbirk; nekatere so izšle tudi po njegovi smrti. Poezija Tomaža Šalamuna je vse do danes ohranila svežino in igrivost. To velja tudi za njegovo pozno pesem z naslovom Žar, ki je izšla v pesniški zbirki Molusk (2013). Interpret Tomaž Gubenšek, režiserka Ana Krauthaker, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar. Posneto leta 2014.
Vstop Tomaža Šalamuna (4. julij 1941–27. december 2014) v slovenski literarni prostor s pesniško zbirko Poker (1966) je pomenil enega največjih pesniških prelomov pri nas po drugi svetovni vojni. Šalamun je večino svojega življenja posvetil pisanju poezije, saj je nenehno pesnil in tako ustvaril prek petdeset samostojnih pesniških zbirk; nekatere so izšle tudi po njegovi smrti. Poezija Tomaža Šalamuna je vse do danes ohranila svežino in igrivost. To velja tudi za njegovo pozno pesem z naslovom Žar, ki je izšla v pesniški zbirki Molusk (2013). Interpret Tomaž Gubenšek, režiserka Ana Krauthaker, mojstrica zvoka Sonja Strenar, urednika oddaje Vlado Motnikar in Gregor Podlogar. Posneto leta 2014.
Jutri bo minilo 50 let od rušilnega potresa z močjo 6,5 stopnje po Richterju, ki je prizadel tudi Benečijo, Rezijo in Posočje. V Furlaniji – Julijski krajini je umrlo skoraj 1.000 ljudi, več kot 2.400 je bilo ranjenih, številne vasi so bile porušene. Majsko tresenje tal, ki mu je sledilo več sto popotresnih sunkov in septembra še potres z močjo 6,1 po Richterju, je spodbudilo tudi premike v skupnosti tam živečih Slovencev. Nas pa je obletnica spodbudila, da se odpravimo tja. Več ustvarjalke terenskega programa, ki bo združil dve radijski postaji in prečil meje; Lucija Tavčar in Alenka Florenín z Radia Trst A ter Mojca Delač in Mateja Železnikar.
Jutri bo minilo 50 let od rušilnega potresa z močjo 6,5 stopnje po Richterju, ki je prizadel tudi Benečijo, Rezijo in Posočje. V Furlaniji – Julijski krajini je umrlo skoraj 1.000 ljudi, več kot 2.400 je bilo ranjenih, številne vasi so bile porušene. Majsko tresenje tal, ki mu je sledilo več sto popotresnih sunkov in septembra še potres z močjo 6,1 po Richterju, je spodbudilo tudi premike v skupnosti tam živečih Slovencev. Nas pa je obletnica spodbudila, da se odpravimo tja. Več ustvarjalke terenskega programa, ki bo združil dve radijski postaji in prečil meje; Lucija Tavčar in Alenka Florenín z Radia Trst A ter Mojca Delač in Mateja Železnikar.
V tokratnem kvizu smo se podali v skrivnostni svet srednjega veka in literarne klasike *Ime rože*. Odkrivali smo, kakšno vlogo so imeli samostani pri ohranjanju znanja, kako dostopne so bile knjige in kdo je v resnici usmerjal izobraževanje tistega časa. Dotaknili smo se tudi zanimivosti iz ozadja nastanka romana in njegove filmske priredbe ter preverjali, kako dobro poznamo razmerje med literaturo in filmom. Prisluhnite tokratni izvedbi, kjer je zmago osvojila poslušalka Katarina.
V tokratnem kvizu smo se podali v skrivnostni svet srednjega veka in literarne klasike *Ime rože*. Odkrivali smo, kakšno vlogo so imeli samostani pri ohranjanju znanja, kako dostopne so bile knjige in kdo je v resnici usmerjal izobraževanje tistega časa. Dotaknili smo se tudi zanimivosti iz ozadja nastanka romana in njegove filmske priredbe ter preverjali, kako dobro poznamo razmerje med literaturo in filmom. Prisluhnite tokratni izvedbi, kjer je zmago osvojila poslušalka Katarina.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Lani so pri maturitetnem eseju kandidati v povprečju dosegli 32 točk od 50. Esej prinaša polovico ocene pri izpitu slovenščine na splošni maturi. V oddaji tudi o tem: - Bo Dars po včerajšnji nesreči spremenil zoženje na avtocesti pri Postojni? - Državni zbor se bo seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne bo predlagala kandidata za predsednika vlade. - Vrstijo se spominske slovesnosti ob 50 obletnici furlanskih potresov: Pušja vas vzorčni primer popotresne obnove v Furlaniji - Občina Ajdovščina tudi letos z veliki razvojnimi projekti
Lani so pri maturitetnem eseju kandidati v povprečju dosegli 32 točk od 50. Esej prinaša polovico ocene pri izpitu slovenščine na splošni maturi. V oddaji tudi o tem: - Bo Dars po včerajšnji nesreči spremenil zoženje na avtocesti pri Postojni? - Državni zbor se bo seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne bo predlagala kandidata za predsednika vlade. - Vrstijo se spominske slovesnosti ob 50 obletnici furlanskih potresov: Pušja vas vzorčni primer popotresne obnove v Furlaniji - Občina Ajdovščina tudi letos z veliki razvojnimi projekti
Državni zbor se bo danes seznanil z odločitvijo predsednice republike Nataše Pirc Musar, da ne bo predlagala kandidata za predsednika vlade, s čimer se bo jutri odprl drugi 14-dnevni krog iskanja mandatarja. V njem lahko predlagajo kandidata poslanske skupine ali najmanj 10 poslancev. Stranke, ki naj bi oblikovale vlado pod vodstvom Janeza Janše, pa so stran od oči javnosti usklajevale osnutek koalicijske pogodbe. Po napovedih bodo vodje strank s pogovori danes seznanili poslance svojih strank. V oddaji tudi o tem: - Evropske države imajo različne poglede na ukrepe za blažitev energetske krize. - V Dobrunjah bodo popoldne odprli nov zapor. - Dijaki s pisanjem eseja iz materinščine začenjajo spomladanski rok splošne mature.
Državni zbor se bo danes seznanil z odločitvijo predsednice republike Nataše Pirc Musar, da ne bo predlagala kandidata za predsednika vlade, s čimer se bo jutri odprl drugi 14-dnevni krog iskanja mandatarja. V njem lahko predlagajo kandidata poslanske skupine ali najmanj 10 poslancev. Stranke, ki naj bi oblikovale vlado pod vodstvom Janeza Janše, pa so stran od oči javnosti usklajevale osnutek koalicijske pogodbe. Po napovedih bodo vodje strank s pogovori danes seznanili poslance svojih strank. V oddaji tudi o tem: - Evropske države imajo različne poglede na ukrepe za blažitev energetske krize. - V Dobrunjah bodo popoldne odprli nov zapor. - Dijaki s pisanjem eseja iz materinščine začenjajo spomladanski rok splošne mature.
Zgodovino mila bi lahko opisali kot pot od naključnih odkritij do dovršenih kemijskih postopkov. In čeprav se nam milo - trdo in tekoče - danes zdi samoumevno, je izdelava mila pravzaprav mojstrskost, ki so jo pilili tisočletja. Sogovornica: Maja Šilc, učiteljica strokovnoteoretičnih modulov v programu Kozmetični tehnik, ki na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo uči kozmetologijo.
Zgodovino mila bi lahko opisali kot pot od naključnih odkritij do dovršenih kemijskih postopkov. In čeprav se nam milo - trdo in tekoče - danes zdi samoumevno, je izdelava mila pravzaprav mojstrskost, ki so jo pilili tisočletja. Sogovornica: Maja Šilc, učiteljica strokovnoteoretičnih modulov v programu Kozmetični tehnik, ki na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo uči kozmetologijo.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Včeraj se je zbrala slovenska ženska odbojkarska reprezentanca. Slovenke začenjajo priprave na evropsko ligo.
Včeraj se je zbrala slovenska ženska odbojkarska reprezentanca. Slovenke začenjajo priprave na evropsko ligo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Prva jutranja informativna oddaja na Radiu Slovenija.
Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.
Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Tokrat vas bomo opozorili na nekatere jazzovske koncerte v bližnji okolici. V Zagrebu bosta nastopila kvartet vibrafonista Joela Rossa in duet pianista Geralda Claytona in kitarista Johna Scofielda. V ljubljanski Kino Šiška pa že jutri ponovno pride avstralski trio The Necks.
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
Ameriški pesnik James Schuyler (1923–1991) je po končanem študiju dve leti preživel v Italiji kot osebni tajnik pesnika Wystana Hugha Audna, potem pa se je konec štiridesetih let dokončno ustalil v New Yorku, kjer je skupaj z Johnom Ashberyjem, Frankom O'Haro, Kennethom Kochom in Barbaro Guest sestavljal najožji krog newyorške pesniške šole. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s slikarstvom – bil je priznan likovni kritik in dolgoletni kurator v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. To se je izrazilo tudi v njegovi poeziji, v pesmih je namreč velikokrat pozornost namenjal svetlobi in barvam. Schuyler je prvo pesniško zbirko izdal leta 1969, ko je bil star šestinštirideset let, pozneje pa še enajst pesniških publikacij in tri romane. Za zbirko Jutro pesmi je leta 1980 prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Pisal je o majhnih, običajnih stvareh ter jih razkril v vsej njihovi veličastnosti. Pet njegovih pesmi je prevedel Tone Škrjanec. Interpretira dramski igralec Branko Jordan, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Sonja Strenar, režija Špela Kravogel, urednika oddaje Gregor Podlogar in Tesa Drev Juh, produkcija 2023.
V nocojšnji Etnofoniji bomo skoraj v celoti zavrteli minialbum irske neofolkovske pevke Lise O'Neill z naslovom The Wind Doesn't Blow This Far, na katerem se O'Neillova znova izkaže kot izjemna interpretka in tudi kot tenkočutna komentatorka perečih težav, kot sta brezposelnost ali brezdomstvo.
V nocojšnji Etnofoniji bomo skoraj v celoti zavrteli minialbum irske neofolkovske pevke Lise O'Neill z naslovom The Wind Doesn't Blow This Far, na katerem se O'Neillova znova izkaže kot izjemna interpretka in tudi kot tenkočutna komentatorka perečih težav, kot sta brezposelnost ali brezdomstvo.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.
Zadnje štiri epizode trojanskega cikla izbirajo tematiko iz Vergilijevega epa Eneida in ji dramaturško sledijo samo v okviru zgodbe o Enejevem prihodu na Apeninski polotok. S tem bo tudi trojanski cikel zaokrožen. V naši radijski priredbi smo se kljub večstoletni razdalji med avtorjema odločili za istega pripovedovalca kot pri Homerjevih epih in seveda tudi za iste interprete bogov. Epizoda z naslovom Kdor je premagan, ta ni več nasilen tako in objesten je nastala po prvem spevu Eneide. Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Jezikovna in govorna podoba: Cvetka Šeruga Prek Prevajalec: Franc Bradač Vergilij – Aleš Valič Junona – Štefka Drolc Eolus – Zoran More Enej – Boris Ostan Neptunus: Boris Juh Venus – Marinka Štern Jupiter – Boris Kralj Ilionej – Iztok Jereb Dido – Violeta Tomič Ahates – Andrej Kurent Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Zadnje štiri epizode trojanskega cikla izbirajo tematiko iz Vergilijevega epa Eneida in ji dramaturško sledijo samo v okviru zgodbe o Enejevem prihodu na Apeninski polotok. S tem bo tudi trojanski cikel zaokrožen. V naši radijski priredbi smo se kljub večstoletni razdalji med avtorjema odločili za istega pripovedovalca kot pri Homerjevih epih in seveda tudi za iste interprete bogov. Epizoda z naslovom Kdor je premagan, ta ni več nasilen tako in objesten je nastala po prvem spevu Eneide. Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Jezikovna in govorna podoba: Cvetka Šeruga Prek Prevajalec: Franc Bradač Vergilij – Aleš Valič Junona – Štefka Drolc Eolus – Zoran More Enej – Boris Ostan Neptunus: Boris Juh Venus – Marinka Štern Jupiter – Boris Kralj Ilionej – Iztok Jereb Dido – Violeta Tomič Ahates – Andrej Kurent Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1995
Pred kratkim smo se skupaj s televizijsko ekipo oddaje Kaj govoriš mudili v Carigradu, kjer smo raziskovali življenje romske skupnosti, ki že skoraj tisoč let soustvarja podobo tega mesta. V daljši reportaži razkrivamo zgodbe o vsakdanjem delu, ponosu in tradiciji, pa tudi o izzivih, kot so diskriminacija, revščina in izguba jezika. V reportaži boste spoznali posameznike, aktiviste in delavce, ki vsak po svoje ohranjajo romsko identiteto v sodobni Turčiji. Njihove osebne izpovedi razkrivajo, kaj pomeni biti Rom, ki je ujet med preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. V Turčiji po ocenah nevladnikov živi okoli 8 milijonov Romov, to predstavlja približno deset odstotkov prebivalstva, od tega jih v Carigradu živi približno pol milijona. Gre za eno največjih romskih skupnosti v Evropi, ki je kljub svoji številnosti še vedno pogosto na družbenem robu. Tako številna skupnost pa še vedno nima ustrezne politične zastopanosti in dostopa do osnovnih pravic. Pred nami je nov izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu se za lovoriko potegujeta dve ljubljanski zasedbi: legendarni Šukar s skladbo Khamoro ter skupina Jutro s skladbo Cikorija. Tuji del glasovanja prinaša ognjevite ritme. Na izbiro vam tokrat ponujamo zasedbo Cubismo v sodelovanju s Kočani orkestrom in skladbo El Cumbanchero ter nepozabno Esmo Redžepovo z ansamblom Teodosievski s skladbo A Bre Babi.
Pred kratkim smo se skupaj s televizijsko ekipo oddaje Kaj govoriš mudili v Carigradu, kjer smo raziskovali življenje romske skupnosti, ki že skoraj tisoč let soustvarja podobo tega mesta. V daljši reportaži razkrivamo zgodbe o vsakdanjem delu, ponosu in tradiciji, pa tudi o izzivih, kot so diskriminacija, revščina in izguba jezika. V reportaži boste spoznali posameznike, aktiviste in delavce, ki vsak po svoje ohranjajo romsko identiteto v sodobni Turčiji. Njihove osebne izpovedi razkrivajo, kaj pomeni biti Rom, ki je ujet med preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. V Turčiji po ocenah nevladnikov živi okoli 8 milijonov Romov, to predstavlja približno deset odstotkov prebivalstva, od tega jih v Carigradu živi približno pol milijona. Gre za eno največjih romskih skupnosti v Evropi, ki je kljub svoji številnosti še vedno pogosto na družbenem robu. Tako številna skupnost pa še vedno nima ustrezne politične zastopanosti in dostopa do osnovnih pravic. Pred nami je nov izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu se za lovoriko potegujeta dve ljubljanski zasedbi: legendarni Šukar s skladbo Khamoro ter skupina Jutro s skladbo Cikorija. Tuji del glasovanja prinaša ognjevite ritme. Na izbiro vam tokrat ponujamo zasedbo Cubismo v sodelovanju s Kočani orkestrom in skladbo El Cumbanchero ter nepozabno Esmo Redžepovo z ansamblom Teodosievski s skladbo A Bre Babi.
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Naš 2. Kulinarično-glasbeni dogodek je znova potekal v Srednji šoli Izola. Na starodoben način sta kuhali Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turistično-kulturnega društva Šparžin iz Kort, za sodobno recepturo brodeta s 'palento' pa so glave staknili dijaki Tai Pipan, Jan Paluza, Jure Mahnič, Marko Maučec in Erik Andrić Koroša s prof. Ireno Ličen. Jed smo okušali s člani Društva Gremo plesat, ki so obe jedi zelo pohvalili. Gostoljubje so nam namenili podravnatelj šole, prof. Dejan Mužina, fotografiral pa nas je vzdrževalec učnih tehnologij, računalničar in hišnik Andrej Milovac. Radostno smo sprejeli tudi učenke in učence OŠ Vojke Šmuc iz Izole, ki so prišli s profesorjema Nežo Dolinšek in Patrikom Mrakom, in sicer z glasbenim in plesnim programom. Ugotavljali smo, da so se na dogodku družile kar štiri generacije.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Orkester Severnonemškega radia Filharmonije na Labi je 5. septembra lani v svoji matični Filharmoniji na Labi v Hamburgu gostil ameriškega pianista Kirilla Gersteina. Ta je izvedel Burlesko za klavir in orkester Richarda Straussa ter Rapsodijo na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova. V drugem delu večera je pod taktirko šefa dirigenta Alana Gilberta zazvenela še Simfonija št. 1 v D-duru, Titan, Gustava Mahlerja.
Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.
Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
Poslušamo pesmi, ki pojejo o slovesu od doma. Ta čustvena tema je od nekdaj bila prisotna v ljudskem pevskem izročilu, pa naj so bili razlogi za slovo odhod v vojsko, poroka ali pa iskanje dela in boljšega življenja v tujini. Izbor pesmi temelji na izboru Marka Terseglava, ki se je tej temi v ljudskih pesmih v ciklu Slovenska zemlja v pesmi in besedi posvetil leta 1980.
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Roman Veter in odmev je roman o sodobni slovenski stvarnosti, roman o konfliktu med pragmatično, vase zaprto skupnostjo in neprilagojenim posameznikom, predvsem pa se odlikuje s svojo večsmerno kompozicijo in kompleksno upodobitvijo življenja in sveta. Štefan Kardoš, pesnik, pisatelj, urednik, prevajalec in učitelj, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture in se zaposlil kot profesor na Dvojezični srednji šoli v Lendavi, kjer poučuje slovenščino. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Bralec: Dario Varga Režiser: Alen Jelen Asistenta režiserja: Marko Rengeo, Ana Krauthaker Tonska mojstra: Sonja Strenar in Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Roman je izdala založba Franc-Franc, Murska Sobota 2015 Posneto v studiih Radia Slovenija, januarja 2026
Državni zbor se bo na jutrišnji seji seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne predlaga kandidata za novega predsednika vlade. S tem se bo odprl 14-dnevni drugi krog, ko lahko mandatarja predlaga tudi 10 poslancev ali poslanska skupina. Kdo bo pripadal prihodnji vladi, bi lahko bilo bolj jasno po petkovem kolegiju predsednika državnega zbora, ko bo med drugim govor o položajih v KNOVS-u. Druge teme: - Nove napetosti v Hormuški ožini, pa tudi med Washingtonom in Evropo. - V Furlaniji in Posočju s prireditvami zaznamujejo 50 let od uničujočega potresa. - Suša že vpliva na kmetijstvo, najbolj prizadeta travišča.
Državni zbor se bo na jutrišnji seji seznanil z odločitvijo predsednice republike, da ne predlaga kandidata za novega predsednika vlade. S tem se bo odprl 14-dnevni drugi krog, ko lahko mandatarja predlaga tudi 10 poslancev ali poslanska skupina. Kdo bo pripadal prihodnji vladi, bi lahko bilo bolj jasno po petkovem kolegiju predsednika državnega zbora, ko bo med drugim govor o položajih v KNOVS-u. Druge teme: - Nove napetosti v Hormuški ožini, pa tudi med Washingtonom in Evropo. - V Furlaniji in Posočju s prireditvami zaznamujejo 50 let od uničujočega potresa. - Suša že vpliva na kmetijstvo, najbolj prizadeta travišča.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Tokratni izbor Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti namenjamo glasbi Slavka Osterca in dveh njegovih učencev – Pavla Šivica in Demetrija Žebreta. V drugem delu oddaje boste slišali Šivičeve Tri fantazijske skladbe za klarinet in godalni kvartet ter Žebretov Concertino za klavir in orkester, najprej pa Osterčevo Suito za orkester.
Po spomladanskih enodnevnih klasikah se sezona kolesarske svetovne serije nadaljuje z večetapnimi dirkami. Pretekli konec tedna sta se slovenska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič udeležila dirke po Romandiji, ne bosta pa nastopila na prvem grand touru sezone, na dirki po Italiji. O sezoni obeh slovenskih predstavnikov so z gosti govorili avtorji podkasta Tour 202. Delu najnovejše epizode lahko prisluhnete v popoldanskih športnih minutah.
Po spomladanskih enodnevnih klasikah se sezona kolesarske svetovne serije nadaljuje z večetapnimi dirkami. Pretekli konec tedna sta se slovenska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič udeležila dirke po Romandiji, ne bosta pa nastopila na prvem grand touru sezone, na dirki po Italiji. O sezoni obeh slovenskih predstavnikov so z gosti govorili avtorji podkasta Tour 202. Delu najnovejše epizode lahko prisluhnete v popoldanskih športnih minutah.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Približuje se Nacionalno odprtje Tednov vseživljenjskega učenja 2026 z razglasitvijo prejemnikov priznanj, ki so najvišja nacionalna priznanja za vseživljenjsko učenje. Novi prejemniki, izbrani med 45 kandidaturami z vse Slovenije, so prepričali z resničnimi zgodbami izjemnih ljudi, ki z učenjem spreminjajo sebe in svet. S programom nacionalnega odprtja se začenjajo že 31. Tedni vseživljenjskega učenja, ki bodo potekali do 14. junija in vabijo na dogodke, delavnice, predavanja, tečaje, razstave in drugih aktivnosti. Namenjeni so vsem generacijam kot vabilo k osebnostni rasti, učenju in povezovanju. Podrobneje o tem v pogovoru z Urško Bittner Pipan, vodjo Središča za obveščanje in ozaveščanje pri Andragoškem centru Slovenije ter Jasmino Levičar, prejemnico priznanja ACS v preteklem obdobju.
Približuje se Nacionalno odprtje Tednov vseživljenjskega učenja 2026 z razglasitvijo prejemnikov priznanj, ki so najvišja nacionalna priznanja za vseživljenjsko učenje. Novi prejemniki, izbrani med 45 kandidaturami z vse Slovenije, so prepričali z resničnimi zgodbami izjemnih ljudi, ki z učenjem spreminjajo sebe in svet. S programom nacionalnega odprtja se začenjajo že 31. Tedni vseživljenjskega učenja, ki bodo potekali do 14. junija in vabijo na dogodke, delavnice, predavanja, tečaje, razstave in drugih aktivnosti. Namenjeni so vsem generacijam kot vabilo k osebnostni rasti, učenju in povezovanju. Podrobneje o tem v pogovoru z Urško Bittner Pipan, vodjo Središča za obveščanje in ozaveščanje pri Andragoškem centru Slovenije ter Jasmino Levičar, prejemnico priznanja ACS v preteklem obdobju.
Pred učenci in dijaki sta še manj kot dva meseca pouka; za številne med njimi je to zaradi zaključevanja ocen najbolj naporen del šolskega leta. V osnovni šoli je kar nekaj novosti, med drugimi nov pravilnik o ocenjevanju znanja, s katerim želi ministrstvo preprečiti tako imenovano »kampanjsko učenje«, prepoved uporabe elektronskih naprav v osnovni šoli ter ukrepi zoper učence, ki ogrožajo pouk ali varnost sošolcev. Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja pa kaže, da so povprečni dosežki slovenskih učencev pri bralni, matematični, naravoslovni in informacijski pismenosti najslabši doslej. Številni opozarjajo na to že kar nekaj časa. O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Janja Zupančič, državna sekretarka na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar Ljubljana in predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije; dr. Damijan Štefanc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Pred učenci in dijaki sta še manj kot dva meseca pouka; za številne med njimi je to zaradi zaključevanja ocen najbolj naporen del šolskega leta. V osnovni šoli je kar nekaj novosti, med drugimi nov pravilnik o ocenjevanju znanja, s katerim želi ministrstvo preprečiti tako imenovano »kampanjsko učenje«, prepoved uporabe elektronskih naprav v osnovni šoli ter ukrepi zoper učence, ki ogrožajo pouk ali varnost sošolcev. Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja pa kaže, da so povprečni dosežki slovenskih učencev pri bralni, matematični, naravoslovni in informacijski pismenosti najslabši doslej. Številni opozarjajo na to že kar nekaj časa. O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Janja Zupančič, državna sekretarka na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar Ljubljana in predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije; dr. Damijan Štefanc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.
Ime tedna je postala Špela Pungaršek, biologinja in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti, ki letos praznuje 100 let od ustanovitve. V njem uspeva okoli 700 rastlinskih vrst, med njimi številne redke, ogrožene in zavarovane. Od leta 1951 je zavarovan kot spomenik oblikovane narave, uvrščen pa je tudi med naravne vrednote Slovenije. Deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer so ob obletnici pripravili razstavo Juliana – cvetoča učilnica narave.
Ime tedna je postala Špela Pungaršek, biologinja in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti, ki letos praznuje 100 let od ustanovitve. V njem uspeva okoli 700 rastlinskih vrst, med njimi številne redke, ogrožene in zavarovane. Od leta 1951 je zavarovan kot spomenik oblikovane narave, uvrščen pa je tudi med naravne vrednote Slovenije. Deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer so ob obletnici pripravili razstavo Juliana – cvetoča učilnica narave.