Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenski košarkarji so v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo odigrali prvo tekmo v gosteh. Na Švedskem so se pomerili z domačo izbrano vrsto. Rokometaše Slovana pa v večeru čaka tekma zadnjega kroga Evropske lige. Doma bodo gostili vodilno ekipo skupine C.
Slovenski košarkarji so v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo odigrali prvo tekmo v gosteh. Na Švedskem so se pomerili z domačo izbrano vrsto. Rokometaše Slovana pa v večeru čaka tekma zadnjega kroga Evropske lige. Doma bodo gostili vodilno ekipo skupine C.
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Zadnja kratka informativna oddaja Radia Slovenija
Danes stopamo na posebno pot. Na pot praznovanja. Radijska oddaja Naše poti praznuje svojih 18 let, in prav toliko let že odpira prostor za romske zgodbe, glasbo, kulturo ter pogovore o izzivih in uspehih romske skupnosti doma in po svetu. V današnji oddaji se bomo ozrli nazaj na najpomembnejše trenutke, na ljudi, ki so sooblikovali oddajo, in na teme, ki so zaznamovale naše skupno potovanje. Spomnili se bomo številnih reportaž iz Slovenije ter ostalih držav, od Francije in Španije do Slovaške, Hrvaške, Irske in Združenih držav Amerike, iz katerih smo prinašali zgodbe Romov, njihovo ustvarjalnost in vsakdan. Govorili bomo o pomenu oddaje za romsko skupnost in za širšo slovensko javnost, o njenem poslanstvu in njenem vplivu. Iz Murske Sobote se je v živo javil novinar in voditelj oddaje Naše poti, Sandi Horvat.
Danes stopamo na posebno pot. Na pot praznovanja. Radijska oddaja Naše poti praznuje svojih 18 let, in prav toliko let že odpira prostor za romske zgodbe, glasbo, kulturo ter pogovore o izzivih in uspehih romske skupnosti doma in po svetu. V današnji oddaji se bomo ozrli nazaj na najpomembnejše trenutke, na ljudi, ki so sooblikovali oddajo, in na teme, ki so zaznamovale naše skupno potovanje. Spomnili se bomo številnih reportaž iz Slovenije ter ostalih držav, od Francije in Španije do Slovaške, Hrvaške, Irske in Združenih držav Amerike, iz katerih smo prinašali zgodbe Romov, njihovo ustvarjalnost in vsakdan. Govorili bomo o pomenu oddaje za romsko skupnost in za širšo slovensko javnost, o njenem poslanstvu in njenem vplivu. Iz Murske Sobote se je v živo javil novinar in voditelj oddaje Naše poti, Sandi Horvat.
Na mariborskih ulicah in v izložbi Kulturnega inkubatorja na Koroški cesti je moč do 4. decembrom 2025 na plakatih prebirali poezijo izbranih slovenskih pesnikov in pesnic mlade generacije.
Na mariborskih ulicah in v izložbi Kulturnega inkubatorja na Koroški cesti je moč do 4. decembrom 2025 na plakatih prebirali poezijo izbranih slovenskih pesnikov in pesnic mlade generacije.
Državni zbor je plačevanje z gotovino razglasil za ustavno pravico. Toda kaj to pomeni v praksi? Je zgolj simbol, ali ključno varovalo naše zasebnosti in finančne svobode ob morebitnih krizah? Medtem ko pri nas ščitimo fizično gotovino, se vse hitreje širijo digitalna plačila in kripto valute, nastaja tudi digitalni evro. O plačilnih sistemih prihodnosti v tokratni oddaji Ob osmih z ekonomistom Bogomirjem Kovačem.
Državni zbor je plačevanje z gotovino razglasil za ustavno pravico. Toda kaj to pomeni v praksi? Je zgolj simbol, ali ključno varovalo naše zasebnosti in finančne svobode ob morebitnih krizah? Medtem ko pri nas ščitimo fizično gotovino, se vse hitreje širijo digitalna plačila in kripto valute, nastaja tudi digitalni evro. O plačilnih sistemih prihodnosti v tokratni oddaji Ob osmih z ekonomistom Bogomirjem Kovačem.
Dobrodošli v podkastu Frontman, v katerem negujemo in na novo izprašujemo napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, skratka take in drugačne frontmane oziroma frontžene. Tokrat v goste prihaja primorski Frank Zappa – Goga Sedmak, glava skupine Zmelkoow.
Dobrodošli v podkastu Frontman, v katerem negujemo in na novo izprašujemo napihnjene, nerazumljene, ranljive in nastopaške, vizionarske in svojeglave, shizofrene in genialne, egocentrične in samoreflektirane, skratka take in drugačne frontmane oziroma frontžene. Tokrat v goste prihaja primorski Frank Zappa – Goga Sedmak, glava skupine Zmelkoow.
Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih.
Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih.
Jutranja poročila Radia Maribor
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslendjim temam: - zemljišča nekdanje Mariborske tekstilne tovarne in Račji dvor končno občinska. Kakšni pa so načrti? - cesta Malečnik–odcep Grušova bo še nekaj časa brez razsvetljave - s poljedelskim posvetom se v Pivoli začenjajo Lombergarjevi dnevi - slovenski košarkarji ugnali Švede
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslendjim temam: - zemljišča nekdanje Mariborske tekstilne tovarne in Račji dvor končno občinska. Kakšni pa so načrti? - cesta Malečnik–odcep Grušova bo še nekaj časa brez razsvetljave - s poljedelskim posvetom se v Pivoli začenjajo Lombergarjevi dnevi - slovenski košarkarji ugnali Švede
Začenja se zadnji mesec tega leta, ki prinaša praznike in pričakovanja za leto, ki sledi; zato vam tokrat v posluh ponujamo pesem z naslovom December. Pesem bere Ana Pepelnik, urednica oddaje Petra Meterc. produkcija Radia Slovenija 2009.
Začenja se zadnji mesec tega leta, ki prinaša praznike in pričakovanja za leto, ki sledi; zato vam tokrat v posluh ponujamo pesem z naslovom December. Pesem bere Ana Pepelnik, urednica oddaje Petra Meterc. produkcija Radia Slovenija 2009.
Vietnamka Hanh Phung že pet let živi v Mariboru. Razlog, da se je preselila v Slovenijo, je njen mož Slovenec. Ker je pri nas pogrešala trgovine z azijskimi sestavinami, se je lani oktobra odločila, da sama odpre takšno trgovino. Tudi o tem bo spregovorila v nadaljevanju, ko med drugim pove, kje hitreje dobi vodovodarja – v Sloveniji ali v Vietnamu.
Vietnamka Hanh Phung že pet let živi v Mariboru. Razlog, da se je preselila v Slovenijo, je njen mož Slovenec. Ker je pri nas pogrešala trgovine z azijskimi sestavinami, se je lani oktobra odločila, da sama odpre takšno trgovino. Tudi o tem bo spregovorila v nadaljevanju, ko med drugim pove, kje hitreje dobi vodovodarja – v Sloveniji ali v Vietnamu.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Dr. David Martin je pediater in idejni vodja koncepta: screen free until three, torej brez zaslonov do tretjega leta. Pravi, da je drugo leto starosti obdobje, ko otrok začne razvijati občutek za »jaz«, ko začne govoriti o sebi kot o »meni«. In je tudi čas, ko ima človek v možganih največ nevronov. Ugotovili so, da ima čas pred zasloni pri dvoletnikih izrazit in merljiv negativen učinek, zato potrebujejo dodatno zaščitno obdobje. “Če jih takrat postavimo pred zaslon, se nam je glede na podatke zdelo skoraj kaznivo dejanje.” Razlaga, kdaj in kako varno otroku predstaviti pametne naprave in zakaj je brskanje staršev po telefonu pred otroki škodljivo.
Dr. David Martin je pediater in idejni vodja koncepta: screen free until three, torej brez zaslonov do tretjega leta. Pravi, da je drugo leto starosti obdobje, ko otrok začne razvijati občutek za »jaz«, ko začne govoriti o sebi kot o »meni«. In je tudi čas, ko ima človek v možganih največ nevronov. Ugotovili so, da ima čas pred zasloni pri dvoletnikih izrazit in merljiv negativen učinek, zato potrebujejo dodatno zaščitno obdobje. “Če jih takrat postavimo pred zaslon, se nam je glede na podatke zdelo skoraj kaznivo dejanje.” Razlaga, kdaj in kako varno otroku predstaviti pametne naprave in zakaj je brskanje staršev po telefonu pred otroki škodljivo.
Dopolnitve zakona o orožju omogočajo predajo nezakonitega orožja in streliva brez pravnih posledic, če imetniki tega predajo do 31. januarja prihodnje leto. Strelivo ali orožje bi izročili policiji po predhodni napovedi in postalo bi last države. Del orožja bodo uničili, lahko pa ga bodo podarili muzeju ali pa ga bo policija uporabljala za izobraževalne namene. V oddaji tudi o tem: - V družbi Mahle so za danes napovedali dvourno opozorilno stavko. - Na javni natečaj Eno morje idej letos prijavljenih kar 28 podjetniških idej. - Kutinova hiša v Postojni bo dom podjetnikov, pa tudi zatočišče umetnikom.
Dopolnitve zakona o orožju omogočajo predajo nezakonitega orožja in streliva brez pravnih posledic, če imetniki tega predajo do 31. januarja prihodnje leto. Strelivo ali orožje bi izročili policiji po predhodni napovedi in postalo bi last države. Del orožja bodo uničili, lahko pa ga bodo podarili muzeju ali pa ga bo policija uporabljala za izobraževalne namene. V oddaji tudi o tem: - V družbi Mahle so za danes napovedali dvourno opozorilno stavko. - Na javni natečaj Eno morje idej letos prijavljenih kar 28 podjetniških idej. - Kutinova hiša v Postojni bo dom podjetnikov, pa tudi zatočišče umetnikom.
Državni zbor bo na izredni seji potrjeval novelo zakona o orožju, ki predvideva, da imetniki nezakonitega orožja in streliva ne bodo kaznovani, če tega predajo do 31. januarja prihodnje leto. Imetniki bi strelivo ali orožje izročili policiji po predhodni napovedi in postalo bi last države, razen če bi ugotovili, da je bilo ukradeno oziroma izgubljeno. Del orožja bodo uničili, lahko pa ga bodo podarili muzeju ali pa ga bo policija uporabljala za izobraževalne namene. Drugi poudarki: - Najnovejšo različico ameriškega načrta za končanje vojne v Ukrajini bo odposlanec Witkoff v Moskvi predstavil ruskemu predsedniku Putinu. - Nemčija zavrača plačilo vojne odškodnine Poljski, ta upa vsaj na poplačilo še živečim neposrednim žrtvam. - Slovenski košarkarji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo po uvodnem porazu proti Estoniji sinoči premagali Švedsko.
Državni zbor bo na izredni seji potrjeval novelo zakona o orožju, ki predvideva, da imetniki nezakonitega orožja in streliva ne bodo kaznovani, če tega predajo do 31. januarja prihodnje leto. Imetniki bi strelivo ali orožje izročili policiji po predhodni napovedi in postalo bi last države, razen če bi ugotovili, da je bilo ukradeno oziroma izgubljeno. Del orožja bodo uničili, lahko pa ga bodo podarili muzeju ali pa ga bo policija uporabljala za izobraževalne namene. Drugi poudarki: - Najnovejšo različico ameriškega načrta za končanje vojne v Ukrajini bo odposlanec Witkoff v Moskvi predstavil ruskemu predsedniku Putinu. - Nemčija zavrača plačilo vojne odškodnine Poljski, ta upa vsaj na poplačilo še živečim neposrednim žrtvam. - Slovenski košarkarji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo po uvodnem porazu proti Estoniji sinoči premagali Švedsko.
Tokratno oddajo Konstanta posvečamo enemu izmed največjih matematičnih genijev v zgodovini - Arhimedu. Ta starogrški matematik je namreč rešil matematične probleme, ki jih danes rešujemo s sodobni matematičnimi orodji, razvitimi šele več stoletij po njegovi smrti. Zanimali so ga tudi fizikalni zakoni. Že v šoli smo spoznali Arhimedov zakon, ki pravi, da je sila vzgona enaka teži izpodrinjene tekočine. Ukvarjal pa se je tudi z drugimi fizikalnimi področji, in kot pravi zgodba, naj bi svoje znanje o vpadnih in odbojnih žarkih na paraboli uporabil tudi v praksi kot vojaško orožje.
Tokratno oddajo Konstanta posvečamo enemu izmed največjih matematičnih genijev v zgodovini - Arhimedu. Ta starogrški matematik je namreč rešil matematične probleme, ki jih danes rešujemo s sodobni matematičnimi orodji, razvitimi šele več stoletij po njegovi smrti. Zanimali so ga tudi fizikalni zakoni. Že v šoli smo spoznali Arhimedov zakon, ki pravi, da je sila vzgona enaka teži izpodrinjene tekočine. Ukvarjal pa se je tudi z drugimi fizikalnimi področji, in kot pravi zgodba, naj bi svoje znanje o vpadnih in odbojnih žarkih na paraboli uporabil tudi v praksi kot vojaško orožje.
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.
Vstopili smo v december, ko je poleg lučk, kuhanega vina, cimeta in prazničnih dreves prisotna še ena okrasitev – nogavice. Tiste velike, za (velika) darila. Prva morda prinese prvi od treh dobrih mož že ta konec tedna, smo se pa ob tem za tokratni Torkov kviz odločili iti na pot raziskovanja nogavičarstva na Slovenskem. In kam drugam kot v Tržič, ki je bil v 18. stoletju na Slovenskem najmočnejše nogavičarsko središče.
Vstopili smo v december, ko je poleg lučk, kuhanega vina, cimeta in prazničnih dreves prisotna še ena okrasitev – nogavice. Tiste velike, za (velika) darila. Prva morda prinese prvi od treh dobrih mož že ta konec tedna, smo se pa ob tem za tokratni Torkov kviz odločili iti na pot raziskovanja nogavičarstva na Slovenskem. In kam drugam kot v Tržič, ki je bil v 18. stoletju na Slovenskem najmočnejše nogavičarsko središče.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Včeraj se je po sedmih letih z mesta selektorja nogometne reprezentance Slovenije poslovil Matjaž Kek. V zadnjem obdobju je bil največji uspeh Slovenije nastop v osmini finala na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Včeraj se je po sedmih letih z mesta selektorja nogometne reprezentance Slovenije poslovil Matjaž Kek. V zadnjem obdobju je bil največji uspeh Slovenije nastop v osmini finala na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Govori o možu, ki se je v večletnem obdobju pogosto udeleževal Budovih naukov v Benaresu. Nekega dne je prišel do Bude in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da se veliko ljudi udeležuje vaših naukov, toda le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da so dosegli visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Sem iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res grem pogosto v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« predvideva Buda in mož mu potrdi: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje za napotke do Gaje?« ga vpraša Buda. Mož mu to potrdi in pove, da jim razloži vse podrobnosti, saj te niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu ponovno zastavi vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali darmo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Govori o možu, ki se je v večletnem obdobju pogosto udeleževal Budovih naukov v Benaresu. Nekega dne je prišel do Bude in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da se veliko ljudi udeležuje vaših naukov, toda le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da so dosegli visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Sem iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res grem pogosto v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« predvideva Buda in mož mu potrdi: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje za napotke do Gaje?« ga vpraša Buda. Mož mu to potrdi in pove, da jim razloži vse podrobnosti, saj te niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu ponovno zastavi vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali darmo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Po nedavnem tragičnem dogodku v Novem mestu bo državni zbor danes obravnaval vladni predlog dopolnitve zakona o orožju. Ta bi omogočal časovno določeno predajo nezakonitega orožja in streliva brez pravnih posledic. Koliko neprijavljenega orožja je v Sloveniji, sicer ni znano. Druge teme: - Rusija pred prihodom ameriškega odposlanca sporočila, da je zavzela Pokrovsk. - Odziv na podjetniški natečaj Eno morje idej presenetil organizatorja. - Prva zmaga slovenskih košarkarjev v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.
Po nedavnem tragičnem dogodku v Novem mestu bo državni zbor danes obravnaval vladni predlog dopolnitve zakona o orožju. Ta bi omogočal časovno določeno predajo nezakonitega orožja in streliva brez pravnih posledic. Koliko neprijavljenega orožja je v Sloveniji, sicer ni znano. Druge teme: - Rusija pred prihodom ameriškega odposlanca sporočila, da je zavzela Pokrovsk. - Odziv na podjetniški natečaj Eno morje idej presenetil organizatorja. - Prva zmaga slovenskih košarkarjev v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.
V oddaji se bomo posvetili glasbi francoskega kitarista Christiana Escoudeja. Igral je mešanico bebopa in gypsy jazza z uporabo vibrata in portamenta. Njegov opus obsega okrog 50 albumov.
V oddaji se bomo posvetili glasbi francoskega kitarista Christiana Escoudeja. Igral je mešanico bebopa in gypsy jazza z uporabo vibrata in portamenta. Njegov opus obsega okrog 50 albumov.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.
Poznani verz: "V poletno noč odmeva: pet pedi?" je uvodni (in sklepni) stih iz Balade o prepelici. Pesem je spesnil pesnik, pripovednik in prevajalec Fran Gestrin. Rodil se je 1. decembra 1865 v Ljubljani; na Dunaju je študiral pravo, v Gradcu pa zgodovino in zemljepis. Poučeval je v Gorici in Mariboru, vendar je zaradi jetike kmalu opustil poučevanje in se vrnil v Ljubljano. Tam je 15. avgusta 1893 še ne osemindvajsetleten umrl. Tako se je dopolnila njegova slutnja o zgodnji smrti, izražena v mnogih njegovih pesmih. Pesnik jih je leta 1893 objavil v svoji edini zbirki z naslovom Izza mladih let. Iz te zbirke smo ob 160. obletnici rojstva Frana Gestrina izbrali nekaj značilnih pesmi, začenjamo pa s pesmijo Zvečer. Na koncu poslušamo samo revijalno objavljeno Balado o prepelici. Interpret Kristijan Muck, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2005.
Poznani verz: "V poletno noč odmeva: pet pedi?" je uvodni (in sklepni) stih iz Balade o prepelici. Pesem je spesnil pesnik, pripovednik in prevajalec Fran Gestrin. Rodil se je 1. decembra 1865 v Ljubljani; na Dunaju je študiral pravo, v Gradcu pa zgodovino in zemljepis. Poučeval je v Gorici in Mariboru, vendar je zaradi jetike kmalu opustil poučevanje in se vrnil v Ljubljano. Tam je 15. avgusta 1893 še ne osemindvajsetleten umrl. Tako se je dopolnila njegova slutnja o zgodnji smrti, izražena v mnogih njegovih pesmih. Pesnik jih je leta 1893 objavil v svoji edini zbirki z naslovom Izza mladih let. Iz te zbirke smo ob 160. obletnici rojstva Frana Gestrina izbrali nekaj značilnih pesmi, začenjamo pa s pesmijo Zvečer. Na koncu poslušamo samo revijalno objavljeno Balado o prepelici. Interpret Kristijan Muck, režiserka Ana Krauthaker, glasbeni opremljevalec Marko Stopar, tonski mojster Mirko Marinšek, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Posneto leta 2005.
Söndörgő: XXX. Madžarska sodobna folk skupina je za nov jubilejni album posnela nekaj novih skladb in nove priredbe že znanih in objavljenih skladb, nizu je dodala še nekaj koncertnih posnetkov znanih skladb. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/11/26/sondorgo-xxx/
Söndörgő: XXX. Madžarska sodobna folk skupina je za nov jubilejni album posnela nekaj novih skladb in nove priredbe že znanih in objavljenih skladb, nizu je dodala še nekaj koncertnih posnetkov znanih skladb. https://okopislavertvslo.wordpress.com/2025/11/26/sondorgo-xxx/
Od danes vsaj uradno začenjata veljati še zadnji dve pravici novega sistema dolgotrajne oskrbe, in sicer pravica do oskrbe v instituciji, torej domu za ostarele, ter pravica do denarnega prejemka. V domovih ob tem opozarjajo na časovno stisko ter na zamude pri vzpostavitvi informacijskih sistemov.
Od danes vsaj uradno začenjata veljati še zadnji dve pravici novega sistema dolgotrajne oskrbe, in sicer pravica do oskrbe v instituciji, torej domu za ostarele, ter pravica do denarnega prejemka. V domovih ob tem opozarjajo na časovno stisko ter na zamude pri vzpostavitvi informacijskih sistemov.
V občini Trebnje, natančneje v naselju Vejar, živi okoli 350 Romov. Ob obisku smo naleteli na nekaj lepo urejenih hiš, pa tudi take, kjer praviloma živijo velike družine, tudi z malčki in nimajo najboljših pogojev za bivanje. Po tragičnem dogodku v Novem mestu je preventivni nadzor policije pogostejši. V naselju delujejo društva in izobraževalne ustanove, po odgovore o razmerah v naselju smo se odpravili tudi na občino. Čas bo še za izbor skladb meseca. Na domačem vam na izbiro ponujamo skladbo Tista črna kitara, ki jo prispeva Sandi Horvat Sunny ter skladbo Papo Rom zasedbe Romano Glauso. Na tujem delu vam tokrat na izbiro ponujamo skladbo Fújj meg szél zasedbe Parno Graszt in skladbo Blue Drag, ki jo prispevajo Adrian Raso & Fanfare Ciocarlia.
V občini Trebnje, natančneje v naselju Vejar, živi okoli 350 Romov. Ob obisku smo naleteli na nekaj lepo urejenih hiš, pa tudi take, kjer praviloma živijo velike družine, tudi z malčki in nimajo najboljših pogojev za bivanje. Po tragičnem dogodku v Novem mestu je preventivni nadzor policije pogostejši. V naselju delujejo društva in izobraževalne ustanove, po odgovore o razmerah v naselju smo se odpravili tudi na občino. Čas bo še za izbor skladb meseca. Na domačem vam na izbiro ponujamo skladbo Tista črna kitara, ki jo prispeva Sandi Horvat Sunny ter skladbo Papo Rom zasedbe Romano Glauso. Na tujem delu vam tokrat na izbiro ponujamo skladbo Fújj meg szél zasedbe Parno Graszt in skladbo Blue Drag, ki jo prispevajo Adrian Raso & Fanfare Ciocarlia.
Glasbena zasedba 4 Bellows 4 Tales je letos nastopila na Festivalu tanga v Argentini, na povabilo svetovno znanega bandoneonista Rodolfa Mederosa. Skupaj s priznanim glasbenikom so zaigrali Maurizio Marchesich, Štefan Bembi, Imat Saletović in Zoran Lupinc. Prof. Lupinc pa je v oddaji predstavil tudi harmoniko nasploh, govori o njenem razvoju vse od leta 1829 do danes. In kako je na Slovenskem s poučevanjem igranja na diatonično harmoniko? O tem s priznanim harmonikarjem, skladateljem, učiteljem in piscem učbenikov, prof. Zoranom Lupincem, ki že več kot 35 let razvija nove možnosti igranja na diatonično harmoniko, njegovo ime pa najdemo tudi v Muzeju svetovno znanih harmonikarjev.
Glasbena zasedba 4 Bellows 4 Tales je letos nastopila na Festivalu tanga v Argentini, na povabilo svetovno znanega bandoneonista Rodolfa Mederosa. Skupaj s priznanim glasbenikom so zaigrali Maurizio Marchesich, Štefan Bembi, Imat Saletović in Zoran Lupinc. Prof. Lupinc pa je v oddaji predstavil tudi harmoniko nasploh, govori o njenem razvoju vse od leta 1829 do danes. In kako je na Slovenskem s poučevanjem igranja na diatonično harmoniko? O tem s priznanim harmonikarjem, skladateljem, učiteljem in piscem učbenikov, prof. Zoranom Lupincem, ki že več kot 35 let razvija nove možnosti igranja na diatonično harmoniko, njegovo ime pa najdemo tudi v Muzeju svetovno znanih harmonikarjev.
Orkester Državne kapele iz Dresdna je 20. maja v Dresdnu izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta, dirigiral je Tugan Sohijev.
Orkester Državne kapele iz Dresdna je 20. maja v Dresdnu izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 1 Dmitrija Šostakoviča in Simfonijo št. 7 Antona Brucknerja. Solistka je bila Sol Gabetta, dirigiral je Tugan Sohijev.
V Zagorici in na Dobrem polju na Dolenjskem so domačini ohranili veliko pesemskega in godčevskega izročila, pa tudi ljudskega izročila nasploh. Kar nekaj tega je ohranjenega tudi v okviru cikla Slovenska zemlja v pesmi in besedi, pa najsi gre za pripovedi o starem načinu življenja ali pa o običajih in v povezavi z njimi ohranjenih pesmi. Tokrat poslušamo predvsem pesmi in viže, kot so jih Zagoričani predstavili leta 1978.
V Zagorici in na Dobrem polju na Dolenjskem so domačini ohranili veliko pesemskega in godčevskega izročila, pa tudi ljudskega izročila nasploh. Kar nekaj tega je ohranjenega tudi v okviru cikla Slovenska zemlja v pesmi in besedi, pa najsi gre za pripovedi o starem načinu življenja ali pa o običajih in v povezavi z njimi ohranjenih pesmi. Tokrat poslušamo predvsem pesmi in viže, kot so jih Zagoričani predstavili leta 1978.
... in prijateljska pomoč. Pripoveduje: Judita Hahn. Madžarska ljudska pravljica. Prevedla: Boža Škoberne. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.
... in prijateljska pomoč. Pripoveduje: Judita Hahn. Madžarska ljudska pravljica. Prevedla: Boža Škoberne. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Na Arsu v smo v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in Mladinsko knjigo posneli zvočnico kratkega simbolističnega romana Na klancu Ivana Cankarja, ki je tudi letošnje maturitetno branje. Avtor ga je označil za svoj prvi večji uspeh pri širšem občinstvu in za eno svojih najizrazitejših del. Roman, ki v marsičem povzema zgodbo Cankarjeve matere in njene družine, je pisatelj umetniško preoblikoval v simbolni tek za vozom vseh ljudi, zaznamovanih s trpljenjem na klancu siromakov in njihovim hrepenenjem po sreči. „Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, »a voz je šel dalje in izginil v gozdu«. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. »Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli,«" je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar. Roman Na klancu interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, fonetičarka je bila Suzana Köstner, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra pa sta bila Urban Gruden in Sonja Strenar. Ivan Cankar Ivan Cankar (1876–1918), pesnik, pisatelj, dramatik in esejist, pronicljiv opazovalec in jedek pričevalec slovenske družbe, je v svojih delih pogosto izpostavljal etično načelo. Pripovedoval je o malem človeku v njegovem izrazito podrejenem odnosu do vsakršnih mogočnikov in prikazoval njegovo pehanje za preživetje, a tudi vztrajanje pri lastnih načelih. Roman Na klancu, v katerem lahko najdemo veliko motivov iz Cankarjeve osnovne družine, sodi med njegova zgodnejša dela, izšel je leta 1903.
Pravica do plačevanja z gotovino je od danes uradno vpisana v ustavo. To pomeni, da bo fizični denar ostal zagotovljena možnost vsakdanjih plačil in bančnih poslov. V veljavi še zadnji dve pravici dolgotrajne oskrbe. V domovih za starejše opozarjajo na časovno stisko in zamude. Visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Kallas pred srečanjem ZDA-Rusija opozarja na pritisk na Ukrajino. Delavci šempetrskega Mahleja za jutri napovedali dveurno opozorilno stavko.
Pravica do plačevanja z gotovino je od danes uradno vpisana v ustavo. To pomeni, da bo fizični denar ostal zagotovljena možnost vsakdanjih plačil in bančnih poslov. V veljavi še zadnji dve pravici dolgotrajne oskrbe. V domovih za starejše opozarjajo na časovno stisko in zamude. Visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Kallas pred srečanjem ZDA-Rusija opozarja na pritisk na Ukrajino. Delavci šempetrskega Mahleja za jutri napovedali dveurno opozorilno stavko.
Slovenska reprezentanca bo dobila novega selektorja. Nogometna zveza ni podaljšala pogodbe z Matjažem Kekom, ki po sedmih letih končuje svoj drugi mandati na čelu članske vrste. Gost nogometnega podkasta Vala 202 je Slaviša Stojanović, ki je Kek zamenjal po njegovem prvem mandatu. Stojanović se ne vidi v vlogi njegovega novega naslednika, želi pa si, da bi bil to nekdo iz domače nogometne stroke. Boštjan Cesar je bil nekaj časa Kekov pomočnikov in velja za favorita, radijski nogometni reporter Marko Cirman pa meni, da še ni dovolj izkušen, da bi prevzel izbrano vrsto. Še en stalni član podkasta Boštjan Janežič meni, da bi bil Darko Milanić dober izbor, tisti z največjim trenerskim in reprezentančnim pedigrejem med vsemi kandidati, a ga skrbi, da ni po godu nogometne zveze. Voditelj podkasta je Luka Petrič.
Slovenska reprezentanca bo dobila novega selektorja. Nogometna zveza ni podaljšala pogodbe z Matjažem Kekom, ki po sedmih letih končuje svoj drugi mandati na čelu članske vrste. Gost nogometnega podkasta Vala 202 je Slaviša Stojanović, ki je Kek zamenjal po njegovem prvem mandatu. Stojanović se ne vidi v vlogi njegovega novega naslednika, želi pa si, da bi bil to nekdo iz domače nogometne stroke. Boštjan Cesar je bil nekaj časa Kekov pomočnikov in velja za favorita, radijski nogometni reporter Marko Cirman pa meni, da še ni dovolj izkušen, da bi prevzel izbrano vrsto. Še en stalni član podkasta Boštjan Janežič meni, da bi bil Darko Milanić dober izbor, tisti z največjim trenerskim in reprezentančnim pedigrejem med vsemi kandidati, a ga skrbi, da ni po godu nogometne zveze. Voditelj podkasta je Luka Petrič.
Nobenega dvoma ni, da je bilo predavanje filozofa Slavoja Žižka eden do vrhuncev Evropske prestolnice kulture. Več kot 1400 poslušalk in poslušalcev je v novogoriškem centru EPIC, v neposrednih prenosih v kavarni Maks v Novi Gorici, v goriškem Kinemaxu in po spletu spremljajo predavanje, na katerem je predstavil svojo novo knjigo Kvantna zgodovina. Na kratkem srečanju z novinarji pa je sožitje obeh Goric, katerega simbol je GO!25, izpostavil kot primer prave univerzalnosti in poudaril pomen filozofije in predvsem razmišljanja v današnjem ponorelem svetu. V ljubljanski Cukrarni je na ogled obsežna razstavo Art Vital, posvečena umetniškemu tandemu Ulaya in Marine Abramović. Gre za prvi tako večplasten vpogled v njuno skupno ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1988; od nomadskega načina življenja do ključnih performansov, ki sta jih ustvarila skupaj. V Ljubljani se začenja tudi 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. Do nedelje bo v Slovenski kinoteki in spremljevalnih lokacijah mogoče videti okoli 300 animiranih filmov za otroke in odrasle. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil ameriškemu kantavtorju Jeffu Buckleyju in njegovemu vplivnemu albumu Grace iz leta 1994.
Nobenega dvoma ni, da je bilo predavanje filozofa Slavoja Žižka eden do vrhuncev Evropske prestolnice kulture. Več kot 1400 poslušalk in poslušalcev je v novogoriškem centru EPIC, v neposrednih prenosih v kavarni Maks v Novi Gorici, v goriškem Kinemaxu in po spletu spremljajo predavanje, na katerem je predstavil svojo novo knjigo Kvantna zgodovina. Na kratkem srečanju z novinarji pa je sožitje obeh Goric, katerega simbol je GO!25, izpostavil kot primer prave univerzalnosti in poudaril pomen filozofije in predvsem razmišljanja v današnjem ponorelem svetu. V ljubljanski Cukrarni je na ogled obsežna razstavo Art Vital, posvečena umetniškemu tandemu Ulaya in Marine Abramović. Gre za prvi tako večplasten vpogled v njuno skupno ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1988; od nomadskega načina življenja do ključnih performansov, ki sta jih ustvarila skupaj. V Ljubljani se začenja tudi 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. Do nedelje bo v Slovenski kinoteki in spremljevalnih lokacijah mogoče videti okoli 300 animiranih filmov za otroke in odrasle. Glasbeno ogrlico je Goran Gregorič posvetil ameriškemu kantavtorju Jeffu Buckleyju in njegovemu vplivnemu albumu Grace iz leta 1994.
Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.
Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.
Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.
Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.
Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.
Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.
Matej Krajnc: Mariborska, Sergej Curanović: Dete iz gozda in Uroš Zupan Dnevnik 1992–1993. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams in Tjaž Mihelič.
Matej Krajnc: Mariborska, Sergej Curanović: Dete iz gozda in Uroš Zupan Dnevnik 1992–1993. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams in Tjaž Mihelič.
Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Monografska oddaja posvečena odkrivanju življenja in dela izbranega slovenskega skladatelja tedna ali tematsko izbranih del slovenskih skladateljev različnih obdobij, z dodanimi pogovori z glasbenimi (po)ustvarjalci.
Tokratna gosta Dnevne sobe sta Ana Dolinar in Anžej Dežana poznate. Ane Dolinar se verjetno spominjate kot igralke, Anžeja Dežana pa kot pevca, ki je zmagal na vseh pomembnih glasbenih festivalih: Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca ter Emi in našo državo pri rosnih 18-ih letih zastopal na Pesmi Evrovizije. Ana ni več igralka, njeno poslanstvo danes je pomagati ženskam, da najdejo svojo pristnost in sledijo svoji resnici. Anžej pa je v Londonu uspešno zaključil študij modnega novinarstva in zdaj dela v svetu visoke mode in prestižnih blagovnih znamk. Živel in delal je v Parizu, Tokiju, Londonu, marca pa ga zopet čaka razpotje. Čeprav je njuno življenje polno sprememb, sta srčna stalnica drug drugemu - iskrena prijatelja.
Tokratna gosta Dnevne sobe sta Ana Dolinar in Anžej Dežana poznate. Ane Dolinar se verjetno spominjate kot igralke, Anžeja Dežana pa kot pevca, ki je zmagal na vseh pomembnih glasbenih festivalih: Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca ter Emi in našo državo pri rosnih 18-ih letih zastopal na Pesmi Evrovizije. Ana ni več igralka, njeno poslanstvo danes je pomagati ženskam, da najdejo svojo pristnost in sledijo svoji resnici. Anžej pa je v Londonu uspešno zaključil študij modnega novinarstva in zdaj dela v svetu visoke mode in prestižnih blagovnih znamk. Živel in delal je v Parizu, Tokiju, Londonu, marca pa ga zopet čaka razpotje. Čeprav je njuno življenje polno sprememb, sta srčna stalnica drug drugemu - iskrena prijatelja.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo z dodatnimi vedenji, mnenji in komentarji.
Na treh smučiščih se je zimska sezona že začela, na preostalih pa hitijo pripravljati tehnični sneg. Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport ter v devetih gorskih središčih, ki so skupno prejela 84 milijonov naložbenega denarja, že ugotavljajo pozitivne kazalnike. Obratovanje in vzdrževanje žičniških naprav vsako leto sofinancira ministrstvo za infrastrukturo. V združenju žičničarjev pa si želijo še, da bi našli zakonsko podlago, ki bi omogočila tudi uveljavljanje naložb na smučiščih. V Studiu ob 17 h tudi o poteku inšpekcijskih pregledov ter o ugotovitvah in odločitvah inšpektorjev inšpektorata za infrastrukturo, pomembnih za varno obratovanje naprav in delovanje smučišč. Gostje: Dubravka Kalin, direktorica direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport; Vlasta Kampoš Jerenec, vodja Sektorja za železnice in žičnice na Direktoratu za železnice, žičnice in upravljanje prometa; Patricija Furlan Fon, glavna inšpektorica inšpektorata za infrastrukturo ; Boštjan Paradiž, predsednik združenja slovenskih žičničarjev.
Na treh smučiščih se je zimska sezona že začela, na preostalih pa hitijo pripravljati tehnični sneg. Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport ter v devetih gorskih središčih, ki so skupno prejela 84 milijonov naložbenega denarja, že ugotavljajo pozitivne kazalnike. Obratovanje in vzdrževanje žičniških naprav vsako leto sofinancira ministrstvo za infrastrukturo. V združenju žičničarjev pa si želijo še, da bi našli zakonsko podlago, ki bi omogočila tudi uveljavljanje naložb na smučiščih. V Studiu ob 17 h tudi o poteku inšpekcijskih pregledov ter o ugotovitvah in odločitvah inšpektorjev inšpektorata za infrastrukturo, pomembnih za varno obratovanje naprav in delovanje smučišč. Gostje: Dubravka Kalin, direktorica direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport; Vlasta Kampoš Jerenec, vodja Sektorja za železnice in žičnice na Direktoratu za železnice, žičnice in upravljanje prometa; Patricija Furlan Fon, glavna inšpektorica inšpektorata za infrastrukturo ; Boštjan Paradiž, predsednik združenja slovenskih žičničarjev.
Daljinsko ogrevanje v Mariboru se je z decembrom spet nekoliko pocenilo, že četrtič zapored. V Energetiki Maribor cen do konca ogrevalne sezone zagotovo ne bodo višali, ali bo sledila še kakšna pocenitev, pa še ne morejo napovedati. Direktor Jože Hebar je pojasnil še, koliko se bo decembrska pocenitev poznala na računih.
Daljinsko ogrevanje v Mariboru se je z decembrom spet nekoliko pocenilo, že četrtič zapored. V Energetiki Maribor cen do konca ogrevalne sezone zagotovo ne bodo višali, ali bo sledila še kakšna pocenitev, pa še ne morejo napovedati. Direktor Jože Hebar je pojasnil še, koliko se bo decembrska pocenitev poznala na računih.
Ime tedna je postal Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnikov novinar in kolumnist, ki z vrhunskimi reportažami in kolumnami postavlja najvišje standarde slovenskega novinarstva. Kolegi in bralci ga pogosto opisujejo kot »legendo slovenskega novinarstva«, saj s svojim delom dokazuje, da novinarstvo ni le prenos informacij, temveč način razumevanja sveta. Da je »nacionalna kulturna dediščina«, pa je zapisala porota Društva novinarjev Slovenije v obrazložitvi nagrade Čuvaj za življenjsko delo, ki jo je prejel za desetletja izjemnega ustvarjanja. Foto: BoBo
Ime tedna je postal Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnikov novinar in kolumnist, ki z vrhunskimi reportažami in kolumnami postavlja najvišje standarde slovenskega novinarstva. Kolegi in bralci ga pogosto opisujejo kot »legendo slovenskega novinarstva«, saj s svojim delom dokazuje, da novinarstvo ni le prenos informacij, temveč način razumevanja sveta. Da je »nacionalna kulturna dediščina«, pa je zapisala porota Društva novinarjev Slovenije v obrazložitvi nagrade Čuvaj za življenjsko delo, ki jo je prejel za desetletja izjemnega ustvarjanja. Foto: BoBo
Na Osnovni šoli Rada Robiča v Limbušu že tradicionalno pripravljajo Sejem dobre volje. Na njem otroci prodajajo lastnoročno narejene izdelke, zbrani denar pa bodo namenili za šolo v naravi. Predpraznični utrip na sejmu smo preverili tudi mi.
Na Osnovni šoli Rada Robiča v Limbušu že tradicionalno pripravljajo Sejem dobre volje. Na njem otroci prodajajo lastnoročno narejene izdelke, zbrani denar pa bodo namenili za šolo v naravi. Predpraznični utrip na sejmu smo preverili tudi mi.
5. februarja je v okviru cikla Tutti Akademije za glasbo potekal koncert študentov akademije z Orkestrom Slovenske filharmonijie (dirigent Slaven Kulenović). Tokrat poslušamo prvi del koncerta, na katerem so vloge solistov prevzeli violinistka Nuša Rejc in tolkalca Peter Jeretina ter Inti Pucihar. Nuša Rejc je za svoj nastop izbrala Koncert za violino in orkester št. 1, op. 35 Karola Szymanowskega, tolkalca pa sta z orkestrom izvedla Prism Rhapsody II Keiko Abe.
5. februarja je v okviru cikla Tutti Akademije za glasbo potekal koncert študentov akademije z Orkestrom Slovenske filharmonijie (dirigent Slaven Kulenović). Tokrat poslušamo prvi del koncerta, na katerem so vloge solistov prevzeli violinistka Nuša Rejc in tolkalca Peter Jeretina ter Inti Pucihar. Nuša Rejc je za svoj nastop izbrala Koncert za violino in orkester št. 1, op. 35 Karola Szymanowskega, tolkalca pa sta z orkestrom izvedla Prism Rhapsody II Keiko Abe.
Začenja se 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. V svet animiranega filma bo festival do nedelje vabil s približno 300 celovečernimi in kratkimi filmi za otroke in odrasle. V glavnem tekmovalnem programu Animateke bodo letos na ogled filmi, ki geografsko segajo vse od Italije na jugozahodu do Estonije na severovzhodu do Albanije in Grčije na jugovzhodu ter Poljske na vzhodu, poudarek festivala pa tradicionalno ostaja na srednji in vzhodni Evropi.
Začenja se 22. mednarodni festival animiranega filma Animateka. V svet animiranega filma bo festival do nedelje vabil s približno 300 celovečernimi in kratkimi filmi za otroke in odrasle. V glavnem tekmovalnem programu Animateke bodo letos na ogled filmi, ki geografsko segajo vse od Italije na jugozahodu do Estonije na severovzhodu do Albanije in Grčije na jugovzhodu ter Poljske na vzhodu, poudarek festivala pa tradicionalno ostaja na srednji in vzhodni Evropi.