Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.
Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.
Človek na razpotjih časa, kot je naslov tematskega sklopa za letošnji maturitetni esej iz slovenščine, je tudi stalna tema literarnih del Draga Jančarja. V romanu z naslovom 'In ljubezen tudi' sta osebno doživljanje in delovanje protagonistov postavljeni v burno dogajanje v Mariboru med drugo svetovno vojno in po njej. Oddajo bomo namesto v studiu ustvarili živo v dvorani Druge gimnazije v Mariboru, sledil ji bo še pogovor z mariborskimi in murskosoboškimi dijakinjami. Avtor scenarija Drago Meglič, igralec Branko Jordan, bralka Mateja Perpar. Režiser oddaje Klemen Markovčič, urednik oddaje Vlado Motnikar. glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina. Tonska realizacija: Matjaž Miklič, Urban Gruden, Miha Oblak. Produkcija 2025.
Človek na razpotjih časa, kot je naslov tematskega sklopa za letošnji maturitetni esej iz slovenščine, je tudi stalna tema literarnih del Draga Jančarja. V romanu z naslovom 'In ljubezen tudi' sta osebno doživljanje in delovanje protagonistov postavljeni v burno dogajanje v Mariboru med drugo svetovno vojno in po njej. Oddajo bomo namesto v studiu ustvarili živo v dvorani Druge gimnazije v Mariboru, sledil ji bo še pogovor z mariborskimi in murskosoboškimi dijakinjami. Avtor scenarija Drago Meglič, igralec Branko Jordan, bralka Mateja Perpar. Režiser oddaje Klemen Markovčič, urednik oddaje Vlado Motnikar. glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina. Tonska realizacija: Matjaž Miklič, Urban Gruden, Miha Oblak. Produkcija 2025.
Andrej Medved: Favnovo popoldne, Nika Nikolič: Nekadilci brez otrok, Drago Jančar: Zakaj pisati. Recenzije so napisale Veronika Šoster, Anja Radaljac in Meta Kušar.
Andrej Medved: Favnovo popoldne, Nika Nikolič: Nekadilci brez otrok, Drago Jančar: Zakaj pisati. Recenzije so napisale Veronika Šoster, Anja Radaljac in Meta Kušar.
Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?
Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Informativne oddaje Radia Maribor prinašajo ažurne, jasne, verodostojne in celovite informacije o dogajanju pri nas in po svetu. Novinarji in uredniki se poglobijo v aktualno dogajanje, prvotno novico podkrepijo s kompetentnimi izjavami, mnenji in komentarji.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.
Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.
Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.
Drago Jančar nas v svojem novem romanu Ob nastanku sveta popelje na začetek šestdesetih let minulega stoletja v delavsko predmestje Maribora, svojega rojstnega mesta. To je čas, ko v ljudeh še vedno živi spomin na vojno, saj jih je ta močno zaznamovala. Pisatelj je povezal fragmente svojega otroštva v zgodbo, ki potuje iz trde resničnosti v svet domišljije. To je pripoved o spoznavanju življenja, o otroško nedolžnih, a hkrati večnih vprašanjih o naravi sveta, smislu, izdajstvih, človeških zablodah, pa tudi plemenitih dejanjih. Pisateljev alter ego, romaneskni junak Danijel, je fant v zgodnjih najstniških letih, ki se sooča z mnogimi vprašanji in stvarmi, ki jih pogosto ne more razumeti. Dogodki v mariborskem delavskem naselju se prepletajo s svetopisemskimi zgodbami in mitološkimi prizori, saj ima človeška usoda rada ponavljanja, variacije in simetrije. Roman ima osebnoizpovedno noto, a avtobiografska doživetja preraščajo v univerzalno moč fikcije. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiserka: Magda Lapajne
Drago Jančar nas v svojem novem romanu Ob nastanku sveta popelje na začetek šestdesetih let minulega stoletja v delavsko predmestje Maribora, svojega rojstnega mesta. To je čas, ko v ljudeh še vedno živi spomin na vojno, saj jih je ta močno zaznamovala. Pisatelj je povezal fragmente svojega otroštva v zgodbo, ki potuje iz trde resničnosti v svet domišljije. To je pripoved o spoznavanju življenja, o otroško nedolžnih, a hkrati večnih vprašanjih o naravi sveta, smislu, izdajstvih, človeških zablodah, pa tudi plemenitih dejanjih. Pisateljev alter ego, romaneskni junak Danijel, je fant v zgodnjih najstniških letih, ki se sooča z mnogimi vprašanji in stvarmi, ki jih pogosto ne more razumeti. Dogodki v mariborskem delavskem naselju se prepletajo s svetopisemskimi zgodbami in mitološkimi prizori, saj ima človeška usoda rada ponavljanja, variacije in simetrije. Roman ima osebnoizpovedno noto, a avtobiografska doživetja preraščajo v univerzalno moč fikcije. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiserka: Magda Lapajne
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Drago Jančar, ta hip najbolj renomiran slovenski prozaist, je za svoje romane že štirikrat prejel nagrado kresnik. Prvič za roman Zvenenje v glavi, drugič za delo Katarina, pav in jezuit, nato za roman To noč sem jo videl, četrtič pa za besedilo In ljubezen tudi. Jančar je v pogovoru z Markom Goljo, ki je bil posnet leta 2011, več povedal o svoji življenjski in ustvarjalni poti, odgovori pa tudi na vprašanje, zakaj piše.
Drago Jančar, ta hip najbolj renomiran slovenski prozaist, je za svoje romane že štirikrat prejel nagrado kresnik. Prvič za roman Zvenenje v glavi, drugič za delo Katarina, pav in jezuit, nato za roman To noč sem jo videl, četrtič pa za besedilo In ljubezen tudi. Jančar je v pogovoru z Markom Goljo, ki je bil posnet leta 2011, več povedal o svoji življenjski in ustvarjalni poti, odgovori pa tudi na vprašanje, zakaj piše.
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
V Mariboru je bila včeraj prva javna predstavitev najnovejšega, že 12. romana pisatelja Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta. Odločitev, da bo premierna predstavitev prav v Mariboru, je bila samoumevna, so povedali v založbi Beletrina. Pisatelj je namreč tudi to literarno pripoved postavil v svoje rojstno mesto. V zgodbi se prepletajo zgodovinski dogodki, sanjski prizori, biblijske zgodbe in otroški spomini protagonista Danijela.
V Mariboru je bila včeraj prva javna predstavitev najnovejšega, že 12. romana pisatelja Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta. Odločitev, da bo premierna predstavitev prav v Mariboru, je bila samoumevna, so povedali v založbi Beletrina. Pisatelj je namreč tudi to literarno pripoved postavil v svoje rojstno mesto. V zgodbi se prepletajo zgodovinski dogodki, sanjski prizori, biblijske zgodbe in otroški spomini protagonista Danijela.
Moč in nemoč posameznika pred zgodovino in oblastjo. Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je človekovo ujetost v drami Veliki briljantni valček pripeljal do absurda, sprevrženost tistih, ki imajo moč, pa je prav grozljiva. Oddajo je pripravila Nada Barbarič, vloge Simona, Doktorja in Volodje so interpretirali igralci Marko Mandić, Radko Polič Rac in Primož Pirnat. Režija: Igor Likar. Leto nastanka: 2014.
Moč in nemoč posameznika pred zgodovino in oblastjo. Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je človekovo ujetost v drami Veliki briljantni valček pripeljal do absurda, sprevrženost tistih, ki imajo moč, pa je prav grozljiva. Oddajo je pripravila Nada Barbarič, vloge Simona, Doktorja in Volodje so interpretirali igralci Marko Mandić, Radko Polič Rac in Primož Pirnat. Režija: Igor Likar. Leto nastanka: 2014.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo
»To noč sem jo videl je družbeni roman Draga Jančarja, dramatika, esejista ter enega največkrat prevajanih in najbolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev. Roman je bil ob izidu na vrhu lestvic prodaje, leta 2010 je prejel nagrado kresnik, kritiki pa so ga ocenili za enega najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.« Tak je opis znanega Jančarjevega romana, ki ga najdete na svetovnem spletu. Ajda Vodlan, kolumnistka, pa je o njem povedala še veliko več.
»To noč sem jo videl je družbeni roman Draga Jančarja, dramatika, esejista ter enega največkrat prevajanih in najbolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev. Roman je bil ob izidu na vrhu lestvic prodaje, leta 2010 je prejel nagrado kresnik, kritiki pa so ga ocenili za enega najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.« Tak je opis znanega Jančarjevega romana, ki ga najdete na svetovnem spletu. Ajda Vodlan, kolumnistka, pa je o njem povedala še veliko več.
Drago Jančar bo predstavil svoj novi roman In ljubezen tudi, s katerim znova potrjuje svoje pripovedno mojstrstvo. Osrednje prizorišče dogajanja je Maribor v času nemške okupacije, pripoved pa je osredotočena na ljubezen v času vojne. Protagonisti so ujetniki uničevalnega kolesja zgodovine; nekateri se okupaciji upirajo, drugi jo navdušeno pozdravljajo, vse pa vojna za vedno zaznamuje. V njej se, kot prebere romaneskna junakinja Sonja v Byronovi pesmi, utrudi srce in ljubezen tudi. Gre še za eno izjemno Jančarjevo o človeško boleči razsežnosti vojnega časa in 20. stoletja. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti, režiserka: Petra Hauc
Drago Jančar bo predstavil svoj novi roman In ljubezen tudi, s katerim znova potrjuje svoje pripovedno mojstrstvo. Osrednje prizorišče dogajanja je Maribor v času nemške okupacije, pripoved pa je osredotočena na ljubezen v času vojne. Protagonisti so ujetniki uničevalnega kolesja zgodovine; nekateri se okupaciji upirajo, drugi jo navdušeno pozdravljajo, vse pa vojna za vedno zaznamuje. V njej se, kot prebere romaneskna junakinja Sonja v Byronovi pesmi, utrudi srce in ljubezen tudi. Gre še za eno izjemno Jančarjevo o človeško boleči razsežnosti vojnega časa in 20. stoletja. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti, režiserka: Petra Hauc
Dogajanje je umeščeno v povojni Maribor in je polno strasti, ljubosumja, dvomov in nezaceljenih ran, ki jih je ljudem pustila vojna.
Dogajanje je umeščeno v povojni Maribor in je polno strasti, ljubosumja, dvomov in nezaceljenih ran, ki jih je ljudem pustila vojna.
Današnji dan je zaznamovala novica o smrti Borisa Pahorja, enega najbolj prevajanih slovenskih pisateljev, ki je svoje življenje posvetil pričevanju o trpki izkušnji totalitarizma. Bil je vest človeštva, ki so jo prepoznali tudi drugod, saj je eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Njegovi misli in besedi se posvečamo tudi v današnji oddaji, v kateri predstavljamo še razstavo Boruta Peterlina v Novem mestu in nagrajence filmskega festivala v Cannesu. Foto: BoBo
Današnji dan je zaznamovala novica o smrti Borisa Pahorja, enega najbolj prevajanih slovenskih pisateljev, ki je svoje življenje posvetil pričevanju o trpki izkušnji totalitarizma. Bil je vest človeštva, ki so jo prepoznali tudi drugod, saj je eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Njegovi misli in besedi se posvečamo tudi v današnji oddaji, v kateri predstavljamo še razstavo Boruta Peterlina v Novem mestu in nagrajence filmskega festivala v Cannesu. Foto: BoBo
Ivan Žmavc, knjižničar univerzitetne knjižnice v Pragi Marica Ogrinec - pevka ljubljanskega opernega zbora Dr. Drago Klemenčič- prvi urednik verskega programa TV SLO *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Ivan Žmavc, knjižničar univerzitetne knjižnice v Pragi Marica Ogrinec - pevka ljubljanskega opernega zbora Dr. Drago Klemenčič- prvi urednik verskega programa TV SLO *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.
Fant ob izhodu iz deških let opazuje življenje v zgodnjih šestdesetih letih - na videz drobne dogodke, ki pa nekatere posameznike potegnejo v katastrofo. Kot plaz, ki dobiva vse večjo moč. Z Dragom Jančarjem o njegovem najnovejšem romanu razmišlja Vlado Motnikar.
Fant ob izhodu iz deških let opazuje življenje v zgodnjih šestdesetih letih - na videz drobne dogodke, ki pa nekatere posameznike potegnejo v katastrofo. Kot plaz, ki dobiva vse večjo moč. Z Dragom Jančarjem o njegovem najnovejšem romanu razmišlja Vlado Motnikar.
Na Glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma so svoja dela predstavljali raziskovalna skupina s Fakultete za družbene vede, ameriško-slovenska pisateljica Elizabeth Griffin in pisatelj Drago Jančar. Poročamo pa tudi o odprtju prenovljene razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočtletij v Belokranjskem muzeju v Metliki in o francoski nagradi za poezijo Alain Bosquet, ki sta jo prejela Aleš Šteger in njegov prevajalec v francoščino, Giulleume Métayer.
Na Glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma so svoja dela predstavljali raziskovalna skupina s Fakultete za družbene vede, ameriško-slovenska pisateljica Elizabeth Griffin in pisatelj Drago Jančar. Poročamo pa tudi o odprtju prenovljene razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočtletij v Belokranjskem muzeju v Metliki in o francoski nagradi za poezijo Alain Bosquet, ki sta jo prejela Aleš Šteger in njegov prevajalec v francoščino, Giulleume Métayer.
Bralska Slovenija te dni vso pozornost posveča literaturi Draga Jančarja, bržčas ključnega avtorja našega časa. Pisatelj je namreč v petek dopolnil sedemdeset let – čas je torej pravi, da premislimo, kako v splošnem opredeliti mesto, ki pripada Jančarju na pobočju slovenskega Parnasa; po čem se njegov pisateljski slog, ki ga je brusil zadnjih 40 let, pravzaprav loči od vseh drugih; kateri so motivi in teme, h katerim se, nepomirjen, v svojih delih redno vrača; kaj nam Jančar navsezadnje sporoča? V tokratnem Sobotnem branju smo ta premislek opravili ob Mnogih življenjih, obsežnem izboru iz Jančarjevega kratkoproznega ustvarjanja, ki je nekaj dni pred pisateljevim jubilejem izšel pri založbi Beletrina. Gost pred mikrofonom je bil glavni in odgovorni urednik Beletrine, Mitja Čander. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Bralska Slovenija te dni vso pozornost posveča literaturi Draga Jančarja, bržčas ključnega avtorja našega časa. Pisatelj je namreč v petek dopolnil sedemdeset let – čas je torej pravi, da premislimo, kako v splošnem opredeliti mesto, ki pripada Jančarju na pobočju slovenskega Parnasa; po čem se njegov pisateljski slog, ki ga je brusil zadnjih 40 let, pravzaprav loči od vseh drugih; kateri so motivi in teme, h katerim se, nepomirjen, v svojih delih redno vrača; kaj nam Jančar navsezadnje sporoča? V tokratnem Sobotnem branju smo ta premislek opravili ob Mnogih življenjih, obsežnem izboru iz Jančarjevega kratkoproznega ustvarjanja, ki je nekaj dni pred pisateljevim jubilejem izšel pri založbi Beletrina. Gost pred mikrofonom je bil glavni in odgovorni urednik Beletrine, Mitja Čander. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Avstrija je v tem tednu podelila slovenskemu pisatelju, dramatiku in esejistu, Dragu Jančarju, evropsko nagrado za književnost. To državno nagrado letno podeljujejo za celoten literarni opus evropske avtorice ali evropskega avtorja, ki je v mednarodnem prostoru še posebej opažen. Več v prispevku Nataše Godec.
Avstrija je v tem tednu podelila slovenskemu pisatelju, dramatiku in esejistu, Dragu Jančarju, evropsko nagrado za književnost. To državno nagrado letno podeljujejo za celoten literarni opus evropske avtorice ali evropskega avtorja, ki je v mednarodnem prostoru še posebej opažen. Več v prispevku Nataše Godec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.
Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.
Drago Jančar: In ljubezen tudi Janez Gregorin: Zavetje v pečevju Michel Houellebecq: Podreditev Antonio Scurati: Nezvesti oče. Recenzije so napisale Gabriela Babnik, Marica Škorjanec, Maja Žvokelj in Jasna Lasja.
Drago Jančar: In ljubezen tudi Janez Gregorin: Zavetje v pečevju Michel Houellebecq: Podreditev Antonio Scurati: Nezvesti oče. Recenzije so napisale Gabriela Babnik, Marica Škorjanec, Maja Žvokelj in Jasna Lasja.
Ob življenjskem jubileju je bila gostja Intervjuja ugledna pisateljica in publicistka Alenka Puhar, ki jo pogosto imenujejo prvo pero slovenskega novinarstva. Rodila se je februarja 1945 partizanskim staršem in je postala odlična prevajalka in iskalka resnice. V pogovoru se gostja dotakne svojega odnosa do partizanskega gibanja, ki je zanjo pomembno, vendar pri tem upošteva celotno sliko, ki pomeni tudi preganjanje in množično ubijanje drugače mislečih, kar je vodilo v diktaturo. V nedavnem prispevku v knjigi V Rebulovem vetru, ki je izšla pri založbi Mladika, se iz »podedovane dolžnosti«, kot pravi, loteva sporočila fotografije partizanske kolone s cerkvijo sv. Boštjana, ki ponazarja trpljenje in poraz, ki ga je doživela velika večina moštva 14. divizije, potem ko jim je partizansko in partijsko vodstvo konec leta 1943 zaukazalo pohod na Štajersko. Spominjanje in počastitev trpljenja sta zanjo čisto nekaj drugega kot pa sedanja zloraba partizanskega gibanja na novodobnih proslavah, kar je že partizan dr. Bučar imenoval popačenje. Alenka Puhar se je kljub partizanskemu poreklu staršev, kar je njenim vrstnikom omogočalo varno, pogosto privilegirano kariero, odločila za samostojno pot intelektualke, prevajalke in novinarke, ki je zavezana resnici. Zato je prihajala v težave, ki trajajo do današnjih dni, kot se pošali. K njenemu dozorevanju je bistveno pripomoglo prevajanje slovitega Orwellovega romana 1984, ki razgalja ustroj totalitarnih režimov in je v njenem prevodu pri nas izšel leta 1967. Z gostiteljem spregovorita o delovanju medijev v času socializma, ko je veljal strog partijski nadzor. Spomni se grozeče represije, ko sta bila zaprta novinarska kolega Viktor Blažič in Drago Jančar. Režim je bedel tudi nad prevodi, tako je v slovenski izdaji grobo cenzuriral spomine novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je deloval med partizani. Puharjeva je pred nekaj leti objavila prevod knjige, v katerega je vključila tudi cenzurirano besedilo. Ugledna novinarka ob tem izraža skrb, da bo novi medijski zakon, ki ga vneto zagovarja ministrica za kulturo Asta Vrečko, krnil svobodo govora, in dodaja: »Kot starejša oseba, ki je večino življenja morala preživeti pod obnebjem tovarišev in tovarišic, ki mislijo, da vse najboljše vedo in da vedo, kaj je prav in kaj ni in kaj se sme reči in česa ne. Ogorčena sem nad tem, da bi neka levica sedaj ponovila to, v malo bolj modernizirani obliki, kar sem jaz preživljala vse življenje v dobi enoumja Komunistične partije. Poslušajte, to je res sramota!« Voditelj: Jože Možina
Ob življenjskem jubileju je bila gostja Intervjuja ugledna pisateljica in publicistka Alenka Puhar, ki jo pogosto imenujejo prvo pero slovenskega novinarstva. Rodila se je februarja 1945 partizanskim staršem in je postala odlična prevajalka in iskalka resnice. V pogovoru se gostja dotakne svojega odnosa do partizanskega gibanja, ki je zanjo pomembno, vendar pri tem upošteva celotno sliko, ki pomeni tudi preganjanje in množično ubijanje drugače mislečih, kar je vodilo v diktaturo. V nedavnem prispevku v knjigi V Rebulovem vetru, ki je izšla pri založbi Mladika, se iz »podedovane dolžnosti«, kot pravi, loteva sporočila fotografije partizanske kolone s cerkvijo sv. Boštjana, ki ponazarja trpljenje in poraz, ki ga je doživela velika večina moštva 14. divizije, potem ko jim je partizansko in partijsko vodstvo konec leta 1943 zaukazalo pohod na Štajersko. Spominjanje in počastitev trpljenja sta zanjo čisto nekaj drugega kot pa sedanja zloraba partizanskega gibanja na novodobnih proslavah, kar je že partizan dr. Bučar imenoval popačenje. Alenka Puhar se je kljub partizanskemu poreklu staršev, kar je njenim vrstnikom omogočalo varno, pogosto privilegirano kariero, odločila za samostojno pot intelektualke, prevajalke in novinarke, ki je zavezana resnici. Zato je prihajala v težave, ki trajajo do današnjih dni, kot se pošali. K njenemu dozorevanju je bistveno pripomoglo prevajanje slovitega Orwellovega romana 1984, ki razgalja ustroj totalitarnih režimov in je v njenem prevodu pri nas izšel leta 1967. Z gostiteljem spregovorita o delovanju medijev v času socializma, ko je veljal strog partijski nadzor. Spomni se grozeče represije, ko sta bila zaprta novinarska kolega Viktor Blažič in Drago Jančar. Režim je bedel tudi nad prevodi, tako je v slovenski izdaji grobo cenzuriral spomine novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je deloval med partizani. Puharjeva je pred nekaj leti objavila prevod knjige, v katerega je vključila tudi cenzurirano besedilo. Ugledna novinarka ob tem izraža skrb, da bo novi medijski zakon, ki ga vneto zagovarja ministrica za kulturo Asta Vrečko, krnil svobodo govora, in dodaja: »Kot starejša oseba, ki je večino življenja morala preživeti pod obnebjem tovarišev in tovarišic, ki mislijo, da vse najboljše vedo in da vedo, kaj je prav in kaj ni in kaj se sme reči in česa ne. Ogorčena sem nad tem, da bi neka levica sedaj ponovila to, v malo bolj modernizirani obliki, kar sem jaz preživljala vse življenje v dobi enoumja Komunistične partije. Poslušajte, to je res sramota!« Voditelj: Jože Možina
V času, ko so novice o dogodkih v Kataloniji že nekaj časa v vseh medijih na prvem mestu, objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki premišljevanje pisatelja Draga Jančarja o tej deželi in njeni usodi tako v zgodovini kot v tem trenutku. O kateri največ pove prav literatura, zapiše Drago Jančar, ki je pred leti srečal katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja, zapisovalca osebnih zgodb iz časa državljanske vojne in Frankove diktature. Oba pisatelja zaznamujejo podobne izkušnje, čustva in razmisleki, saj oba pripadata narodoma z legitimno željo po svobodi, uporabi svojega jezika, pa tudi po politični neodvisnosti, za katero se Katalonci zdaj borijo, Slovenci pa v njej živimo že petindvajset let.
V času, ko so novice o dogodkih v Kataloniji že nekaj časa v vseh medijih na prvem mestu, objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki premišljevanje pisatelja Draga Jančarja o tej deželi in njeni usodi tako v zgodovini kot v tem trenutku. O kateri največ pove prav literatura, zapiše Drago Jančar, ki je pred leti srečal katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja, zapisovalca osebnih zgodb iz časa državljanske vojne in Frankove diktature. Oba pisatelja zaznamujejo podobne izkušnje, čustva in razmisleki, saj oba pripadata narodoma z legitimno željo po svobodi, uporabi svojega jezika, pa tudi po politični neodvisnosti, za katero se Katalonci zdaj borijo, Slovenci pa v njej živimo že petindvajset let.
V bruseljskem kulturnem središču Bozar sta sinoči nastopila dva ugledna evropska pisatelja, ki v svojih delih vsak iz svojega vidika raziskujeta vlogo posameznika v specifičnih zgodovinskih okoliščinah. V oddaji boste izvedeli tudi več o filmu Danisa Tanovića z naslovom Deset v pol. Komedija z Brankom Đurićem v glavni vlogi skuša s humorjem pregnati težke epidemične čase. Posvečamo se tudi glasbi in vas vabimo na koncert simfonikov RTV Slovenija.
V bruseljskem kulturnem središču Bozar sta sinoči nastopila dva ugledna evropska pisatelja, ki v svojih delih vsak iz svojega vidika raziskujeta vlogo posameznika v specifičnih zgodovinskih okoliščinah. V oddaji boste izvedeli tudi več o filmu Danisa Tanovića z naslovom Deset v pol. Komedija z Brankom Đurićem v glavni vlogi skuša s humorjem pregnati težke epidemične čase. Posvečamo se tudi glasbi in vas vabimo na koncert simfonikov RTV Slovenija.
Tudi o jugoslovanski slepoti Petra Handkeja, letošnjega nobelovega nagrajenca, je v daljšem pogovoru razmišljal Drago Jančar. Z Aleksandrom Čobcem se je pogovarjal tik pred svojim današnjim nastopom na enem izmed najuglednejših prizorišč Frankfurtskega mednarodnega knjižnega sejma, tako imenovani Modri Zofi. Pogovor lahko poslušate v zadnjem delu oddaje, v kateri najprej napovedujemo tri gledališke premiere in dva glasbena dogodka. Slovensko stalno gledališče v Trstu začenja sezono s Krčmarico Mirandolino Carla Goldonija, v Zagrebu so po drami Slavoja Žižka ustvarili predstavo Antigona, v ljubljanski Mali drami pa napovedujejo avtorski projekt Simpozij. Letos praznujemo 180. letnico rojstva Davorina Jenka, posvečen mu bo tudi jutrišnji koncert Davorin Jenko zbližuje in združuje v Cerkljah na Gorenjskem. V Kinu Šiška v Ljubljani pa bo prav tako jutri koncert z naslovom Operacija Helikon, ki ga boste lahko v neposrednem prenosu poslušali tudi na Programu Ars in v video prenosu na Arsovi facebook strani.
Tudi o jugoslovanski slepoti Petra Handkeja, letošnjega nobelovega nagrajenca, je v daljšem pogovoru razmišljal Drago Jančar. Z Aleksandrom Čobcem se je pogovarjal tik pred svojim današnjim nastopom na enem izmed najuglednejših prizorišč Frankfurtskega mednarodnega knjižnega sejma, tako imenovani Modri Zofi. Pogovor lahko poslušate v zadnjem delu oddaje, v kateri najprej napovedujemo tri gledališke premiere in dva glasbena dogodka. Slovensko stalno gledališče v Trstu začenja sezono s Krčmarico Mirandolino Carla Goldonija, v Zagrebu so po drami Slavoja Žižka ustvarili predstavo Antigona, v ljubljanski Mali drami pa napovedujejo avtorski projekt Simpozij. Letos praznujemo 180. letnico rojstva Davorina Jenka, posvečen mu bo tudi jutrišnji koncert Davorin Jenko zbližuje in združuje v Cerkljah na Gorenjskem. V Kinu Šiška v Ljubljani pa bo prav tako jutri koncert z naslovom Operacija Helikon, ki ga boste lahko v neposrednem prenosu poslušali tudi na Programu Ars in v video prenosu na Arsovi facebook strani.
Eros, tema ljubezni, združuje – četudi geografsko in časovno daleč narazen – obe veliki deli sporeda tokratnega koncerta: prvo se odvija na ruskem podeželju, drugo pa v antičnem svetu. To sta baletna kantata Les noces/Svatba Igorja Stravinskega in kantata Catulli carmina/Katulove pesmi Carla Orffa. Združuje ju še nekaj: zasedba. Obe sta namreč skomponirani za pevske soliste – oziroma solista, štiri klavirje in tolkala. Zbor in Tolkalni orkester Slovenske filharmonije je vodil dirigent Kahi Solomnišvili. Nastopili bodo pianisti Urban Stanič, Tim Jančar, Nejc in Adam Kamplet, sopranistka Ernestina Jošt, altistka Ana Potočnik, tenorist Gregor Ravnik in basist Miha Bole. Zbor sta pripravila Jerica Bukovec in Sebastjan Vrhovnik.
Eros, tema ljubezni, združuje – četudi geografsko in časovno daleč narazen – obe veliki deli sporeda tokratnega koncerta: prvo se odvija na ruskem podeželju, drugo pa v antičnem svetu. To sta baletna kantata Les noces/Svatba Igorja Stravinskega in kantata Catulli carmina/Katulove pesmi Carla Orffa. Združuje ju še nekaj: zasedba. Obe sta namreč skomponirani za pevske soliste – oziroma solista, štiri klavirje in tolkala. Zbor in Tolkalni orkester Slovenske filharmonije je vodil dirigent Kahi Solomnišvili. Nastopili bodo pianisti Urban Stanič, Tim Jančar, Nejc in Adam Kamplet, sopranistka Ernestina Jošt, altistka Ana Potočnik, tenorist Gregor Ravnik in basist Miha Bole. Zbor sta pripravila Jerica Bukovec in Sebastjan Vrhovnik.
Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.
Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.
Osrednji gost jubilejnega aprilskega 20. festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru Ko te napiše knjiga je bil pisatelj Drago Jančar. Pri založbi Beletrina je v času festivala izšel njegov odmevni roman In ljubezen tudi, ki ga je pisatelj na povabilo Mariborske knjižnice predstavil v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Prisluhnite posnetku pogovora, ki ga je pripravila Simona Kopinšek.
Osrednji gost jubilejnega aprilskega 20. festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru Ko te napiše knjiga je bil pisatelj Drago Jančar. Pri založbi Beletrina je v času festivala izšel njegov odmevni roman In ljubezen tudi, ki ga je pisatelj na povabilo Mariborske knjižnice predstavil v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Prisluhnite posnetku pogovora, ki ga je pripravila Simona Kopinšek.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Lenart Zajc: Američanka Katarina Tominec Neizrečenke Khaled Hosseini: Morska molitev Drago Jančar: Postaje Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Martina Potisk, Jasna Lasja in Matej Bogataj.
Lenart Zajc: Američanka Katarina Tominec Neizrečenke Khaled Hosseini: Morska molitev Drago Jančar: Postaje Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Martina Potisk, Jasna Lasja in Matej Bogataj.
Enajstega novembra 1918 ob 11h dopoldne se je končala prva svetovna vojne. Ob obeleževanju stote obletnice tega dogodkase s trpkostjo spominjamo štirih let morije, ki je neizbrisno zaznamovala Evropo. Zato smo za oddajo Razgledi in razmisleki izbrali potopisni esej Draga Jančarja, ki je nastal potem, ko je obiskal polja Flandrije, kjer ljudje še danes živijo v senci in pod vtisom velike vojne.
Enajstega novembra 1918 ob 11h dopoldne se je končala prva svetovna vojne. Ob obeleževanju stote obletnice tega dogodkase s trpkostjo spominjamo štirih let morije, ki je neizbrisno zaznamovala Evropo. Zato smo za oddajo Razgledi in razmisleki izbrali potopisni esej Draga Jančarja, ki je nastal potem, ko je obiskal polja Flandrije, kjer ljudje še danes živijo v senci in pod vtisom velike vojne.
Osrednji gost jubilejnega, 20. festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru Ko te napiše knjiga je bil pisatelj Drago Jančar. Pri založbi Beletrina je v času festivala izšel njegov roman In ljubezen tudi, ki ga je pisatelj na povabilo Mariborske knjižnice predstavil v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Oddajo je pripravila Simona Kopinšek.
Osrednji gost jubilejnega, 20. festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru Ko te napiše knjiga je bil pisatelj Drago Jančar. Pri založbi Beletrina je v času festivala izšel njegov roman In ljubezen tudi, ki ga je pisatelj na povabilo Mariborske knjižnice predstavil v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. Oddajo je pripravila Simona Kopinšek.
Za maturitetni esej, ki predstavlja za dijake zaključnih letnikov gimnazij prvo delanje letošnje splošne mature, morajo dijaki letos (2024) prebrati štiri dramska besedila, tematski sklop pa nosi naslov Ujeti ali svobodni. V prvi od treh oddaj Studio ob 17.00, ki jih letos namenjamo maturantom, bomo govorili o Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma in Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja. Kakšne teme in vprašanja odpirata ti dve dramski besedili, ki sta nastali v minulem stoletju, a v različnih obdobjih? Kaj ju povezuje, kakšne so razlike? Kako nas lahko omejujejo in šibijo lastne travmatične izkušnje, neizživeta spolnost in občutki krivde, koliko skupnost, v kateri živimo, in koliko svobode posamezniku sploh ostane v totalitarnem sistemu? Kateri liki, ki so jih mladi tako temeljito spoznali v zadnjem letu, so najbolj ujeti, kaj jih utesnjuje in ali pot do svobode sploh obstaja? Kako sta deli nagovorili mlade in kako sami občutijo ujetost v okolje, v katerem živijo? Več z dijaki in s profesorico slovenščine z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
Za maturitetni esej, ki predstavlja za dijake zaključnih letnikov gimnazij prvo delanje letošnje splošne mature, morajo dijaki letos (2024) prebrati štiri dramska besedila, tematski sklop pa nosi naslov Ujeti ali svobodni. V prvi od treh oddaj Studio ob 17.00, ki jih letos namenjamo maturantom, bomo govorili o Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma in Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja. Kakšne teme in vprašanja odpirata ti dve dramski besedili, ki sta nastali v minulem stoletju, a v različnih obdobjih? Kaj ju povezuje, kakšne so razlike? Kako nas lahko omejujejo in šibijo lastne travmatične izkušnje, neizživeta spolnost in občutki krivde, koliko skupnost, v kateri živimo, in koliko svobode posamezniku sploh ostane v totalitarnem sistemu? Kateri liki, ki so jih mladi tako temeljito spoznali v zadnjem letu, so najbolj ujeti, kaj jih utesnjuje in ali pot do svobode sploh obstaja? Kako sta deli nagovorili mlade in kako sami občutijo ujetost v okolje, v katerem živijo? Več z dijaki in s profesorico slovenščine z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
Najsi bo galjot na galeji ali zaljubljena ženska v zaledju fronte … ena osrednjih tem Jančarjeve proze in dramatike je posameznik, vpet v kolesje sistema oziroma zgodovine. V njegovem najnovejšem romanu z naslovom In ljubezen tudi je intimno doživljanje in delovanje protagonistov postavljeno v burno dogajanje v Mariboru pred koncem druge svetovne vojne in po njej. Z Dragom Jančarjem se bo v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarjal Vlado Motnikar.
Najsi bo galjot na galeji ali zaljubljena ženska v zaledju fronte … ena osrednjih tem Jančarjeve proze in dramatike je posameznik, vpet v kolesje sistema oziroma zgodovine. V njegovem najnovejšem romanu z naslovom In ljubezen tudi je intimno doživljanje in delovanje protagonistov postavljeno v burno dogajanje v Mariboru pred koncem druge svetovne vojne in po njej. Z Dragom Jančarjem se bo v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarjal Vlado Motnikar.
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Minuli teden je praznoval 70. rojstni dan vrhunski in najpogosteje prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar. Ob tej priložnosti je Mladinska knjiga ponatisnila njegove tri zgodovinske romane: Galjot, Severni sij ter Katarina, pav in jezuit; predstavili smo jih v naši knjižni rubriki.
Minuli teden je praznoval 70. rojstni dan vrhunski in najpogosteje prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar. Ob tej priložnosti je Mladinska knjiga ponatisnila njegove tri zgodovinske romane: Galjot, Severni sij ter Katarina, pav in jezuit; predstavili smo jih v naši knjižni rubriki.
V knjižni rubriki smo prebirali roman Zvenenje v glavi Draga Jančarja, doma in v tujini priznanega in nagrajenega slovenskega pisatelja. www.radiomaribor.si
V knjižni rubriki smo prebirali roman Zvenenje v glavi Draga Jančarja, doma in v tujini priznanega in nagrajenega slovenskega pisatelja. www.radiomaribor.si