Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Elektronska priloga k zborniku ob 60-letnici Programa Ars, literatura in glasba.
Gostovanje slovitega sovjetskega pianista Emila Gilelsa 29.4.1964 v Slovenski filharmoniji.
Gostovanje slovitega sovjetskega pianista Emila Gilelsa 29.4.1964 v Slovenski filharmoniji.
Kitara: Mak Grgić Mak Grgić je doma iz Ljubljane vendar že vrsto let svojo uspešno kariero gradi v ameriškem Los Angelesu. Za svoje glasbeno poustvarjanje je bil v letih 2022 in 2023 nominiran za nagrado Grammy v kategoriji najboljši solo album klasične glasbe. Nejc Kuhar je Sonato št. 1 napisal prav zanj, Mak Grgić pa jo je izvedel 14. 12. 2010.
Kitara: Mak Grgić Mak Grgić je doma iz Ljubljane vendar že vrsto let svojo uspešno kariero gradi v ameriškem Los Angelesu. Za svoje glasbeno poustvarjanje je bil v letih 2022 in 2023 nominiran za nagrado Grammy v kategoriji najboljši solo album klasične glasbe. Nejc Kuhar je Sonato št. 1 napisal prav zanj, Mak Grgić pa jo je izvedel 14. 12. 2010.
Klarinet: Blaž Šparovec, Klavir: Andreja Markun Blaž Šparovec je leta 2011 Radio Slovenija zastopal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga, s svojim nastopom pa je prepričal žirijo, da ga je uvrstila na program koncertov Južnočeškega festivala, kjer je nastopal na gradovih na Češkem. Na tekmovanje se je prijavil tudi s skladbo takrat še mladega skladatelja Anžeta Rozmana, ki je skladbo napisal prav za Šparovca, danes pa deluje kot skladatelj v studiu Hansa Zimmerja ter je bil v letošnjem letu nominiran za nagrado Emmy kot en od skladateljev glasbe za dokumentarne filme Prehistoric planet.
Klarinet: Blaž Šparovec, Klavir: Andreja Markun Blaž Šparovec je leta 2011 Radio Slovenija zastopal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga, s svojim nastopom pa je prepričal žirijo, da ga je uvrstila na program koncertov Južnočeškega festivala, kjer je nastopal na gradovih na Češkem. Na tekmovanje se je prijavil tudi s skladbo takrat še mladega skladatelja Anžeta Rozmana, ki je skladbo napisal prav za Šparovca, danes pa deluje kot skladatelj v studiu Hansa Zimmerja ter je bil v letošnjem letu nominiran za nagrado Emmy kot en od skladateljev glasbe za dokumentarne filme Prehistoric planet.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent George Pehlivanian Leta 2015 skladatelj Matej Bonin na pragu sedmega desetletja Mednarodne skladateljske tribune Rostrum v Estoniji (Talin) poskrbi za presenečenje. Njegova simfonična skladba Cancro v kategoriji pod 30 let postane prvo izbrano delo slovenskega skladatelja v zgodovini tribune sploh. Ali z drugimi besedami: prvo zmagovito delo, tribuna namreč vsako leto eno, najbolje ocenjeno skladbo izbere, nekaj pa jih priporoči v poslušanje. Boninov Cancro na skupnem poslušanju v radijskem studiu preseneti, celo osupne nekatere relevantne presojevalce in sproži neverjetno pristne odzive številnih delegatov. Skladba je Boninov simfonični prvenec. Formalno in teksturno je izčiščena, nikakor pa ni formalistična. Ravno nasprotno: Bonin, takrat še v prvih letih mladostnega vzpona, se oddalji od svetòv in nasvétov svojega mentorja, to pa simfonični tok privede do nepričakovanega suspenza na samem koncu. Ta pretresljiv umetniški obrat učinkovito podpre kontemplativno poanto skladbe: bolečina ob izgubi bližnjega, minljivost človeškega življenja.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent George Pehlivanian Leta 2015 skladatelj Matej Bonin na pragu sedmega desetletja Mednarodne skladateljske tribune Rostrum v Estoniji (Talin) poskrbi za presenečenje. Njegova simfonična skladba Cancro v kategoriji pod 30 let postane prvo izbrano delo slovenskega skladatelja v zgodovini tribune sploh. Ali z drugimi besedami: prvo zmagovito delo, tribuna namreč vsako leto eno, najbolje ocenjeno skladbo izbere, nekaj pa jih priporoči v poslušanje. Boninov Cancro na skupnem poslušanju v radijskem studiu preseneti, celo osupne nekatere relevantne presojevalce in sproži neverjetno pristne odzive številnih delegatov. Skladba je Boninov simfonični prvenec. Formalno in teksturno je izčiščena, nikakor pa ni formalistična. Ravno nasprotno: Bonin, takrat še v prvih letih mladostnega vzpona, se oddalji od svetòv in nasvétov svojega mentorja, to pa simfonični tok privede do nepričakovanega suspenza na samem koncu. Ta pretresljiv umetniški obrat učinkovito podpre kontemplativno poanto skladbe: bolečina ob izgubi bližnjega, minljivost človeškega življenja.
Estonski dirigent Neeme Järvi (1937), vodja glasbene dinastije Järvi in eden najbolj cenjenih maestrov današnjega časa, je 14.4.1976 s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana 14.4.1976 v Slovenski filharmoniji posnel Prvi koncert za orkester »Poredne, okrogle povestice« Rodiona Ščedrina.
Estonski dirigent Neeme Järvi (1937), vodja glasbene dinastije Järvi in eden najbolj cenjenih maestrov današnjega časa, je 14.4.1976 s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana 14.4.1976 v Slovenski filharmoniji posnel Prvi koncert za orkester »Poredne, okrogle povestice« Rodiona Ščedrina.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Rossen Milanov Leta 2019, v Argentini (San Carlos de Bariloche) Petra Strahovnik s svojo Prano osvoji še zadnji neosvojeni vrh tribune Rostrum: izbor (selection) v splošni kategoriji. Simfonično delo, neizprosno dosledno v smislu odpovedi zunanji obliki, v popolni odsotnosti dramatične forme poganja množica notranjih zvočnih procesov. Ta preplet zahteva od poslušalca radikalno spremembo slušišča. Poslušati eno kot mnogo in v mnogem neprestano čutiti eno, to je v resnici - izziv duhovne narave. Zanimivo je, da skladbe na tribuni ne prezrejo; to bi se namreč, zaradi njenega neizprosnega umetniškega stališča, kaj lahko zgodilo. Igra na vse ali nič. In dejstvo, da prejme vse, govori o tem, da se svet spreminja, z njim pa tudi način našega poslušanja.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Rossen Milanov Leta 2019, v Argentini (San Carlos de Bariloche) Petra Strahovnik s svojo Prano osvoji še zadnji neosvojeni vrh tribune Rostrum: izbor (selection) v splošni kategoriji. Simfonično delo, neizprosno dosledno v smislu odpovedi zunanji obliki, v popolni odsotnosti dramatične forme poganja množica notranjih zvočnih procesov. Ta preplet zahteva od poslušalca radikalno spremembo slušišča. Poslušati eno kot mnogo in v mnogem neprestano čutiti eno, to je v resnici - izziv duhovne narave. Zanimivo je, da skladbe na tribuni ne prezrejo; to bi se namreč, zaradi njenega neizprosnega umetniškega stališča, kaj lahko zgodilo. Igra na vse ali nič. In dejstvo, da prejme vse, govori o tem, da se svet spreminja, z njim pa tudi način našega poslušanja.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Tretji veliki uspeh na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum sega v leto praznovanja 60-letnice programa Ars. Na Nizozemskem (Haag) v kategoriji pod 30 let izberejo skladbo The Card Players Matica Romiha, izjemno spreten glasbeni prikaz slike (olja) baročnega slikarja Almanacha z naslovom Kvartopirci. Naslovni motiv lucidno odzvanja v barvah kvalitet, ki jih v glasbi ni lahko verodostojno upodobiti: veseljačenje, družabnost in sproščenost. Elastičnost Romihovega peresa, povezana z osredotočenostjo filharmoničnih godalcev, očara takoj in (sodeč po odzivih delegatov) ne pušča prostora za dvom o skladateljem talentu.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Tretji veliki uspeh na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum sega v leto praznovanja 60-letnice programa Ars. Na Nizozemskem (Haag) v kategoriji pod 30 let izberejo skladbo The Card Players Matica Romiha, izjemno spreten glasbeni prikaz slike (olja) baročnega slikarja Almanacha z naslovom Kvartopirci. Naslovni motiv lucidno odzvanja v barvah kvalitet, ki jih v glasbi ni lahko verodostojno upodobiti: veseljačenje, družabnost in sproščenost. Elastičnost Romihovega peresa, povezana z osredotočenostjo filharmoničnih godalcev, očara takoj in (sodeč po odzivih delegatov) ne pušča prostora za dvom o skladateljem talentu.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Fagot: Luka Mitev, Simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Dirigent: Slaven Kulenović Luka Mitev je leta 2014 kot kandidat Radia Slovenija zmagal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga. Ob zmagi je dobil vabilo za nastope na koncertih Južnočeškega festivala, ki so potekali na gradovih na Češkem, kot prvonagrajenec pa je nastopil tudi na slavnostnem koncertu. V dvorani Rudolfinum v Pragi je nastopil z orkestrom češkega radia in dirigentom Janom Talichom ter izvedel Škerjančev Koncert za fagot in orkester. Z izvrstno izvedbo je skladbo slovenskega skladatelja predstavil navdušenemu mednarodnemu občinstvu. Še pred tem koncertom, je skladbo izvedel s svojimi takratnimi sošolci na Konservatoriju za glasbo in balet v Slovenski filharmoniji 7. 2. 2014.
Fagot: Luka Mitev, Simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Dirigent: Slaven Kulenović Luka Mitev je leta 2014 kot kandidat Radia Slovenija zmagal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga. Ob zmagi je dobil vabilo za nastope na koncertih Južnočeškega festivala, ki so potekali na gradovih na Češkem, kot prvonagrajenec pa je nastopil tudi na slavnostnem koncertu. V dvorani Rudolfinum v Pragi je nastopil z orkestrom češkega radia in dirigentom Janom Talichom ter izvedel Škerjančev Koncert za fagot in orkester. Z izvrstno izvedbo je skladbo slovenskega skladatelja predstavil navdušenemu mednarodnemu občinstvu. Še pred tem koncertom, je skladbo izvedel s svojimi takratnimi sošolci na Konservatoriju za glasbo in balet v Slovenski filharmoniji 7. 2. 2014.
Flavta: Eva Nina Kozmus, Simfonični orkester RTV Slovenija, Dirigent: En Shao Eva Nina Kozmus se je na glasbeni zemljevid vpisala z zmago na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov leta 2010, žirijo pa je prepričala s svojo izvedbo tretjega stavka Ibertovega koncerta. V tistem obdobju je skladbo večkrat izvajala, tudi 29.11.2010 na koncertu z naslovom Za njimi stojimo na katerem so s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopili trije izjemni solisti.
Flavta: Eva Nina Kozmus, Simfonični orkester RTV Slovenija, Dirigent: En Shao Eva Nina Kozmus se je na glasbeni zemljevid vpisala z zmago na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov leta 2010, žirijo pa je prepričala s svojo izvedbo tretjega stavka Ibertovega koncerta. V tistem obdobju je skladbo večkrat izvajala, tudi 29.11.2010 na koncertu z naslovom Za njimi stojimo na katerem so s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopili trije izjemni solisti.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Izraelski dirigent Zubin Mehta (1936), eden najvidnejših dirigentov prejšnjega stoletja in današnjega časa je 10. 2. 1962 kot 26-letnik, ki si je utiral bleščečo svetovno dirigentsko slavo, v Studiu 1 Radia Slovenija v Ljubljani s Simfoničnim orkestrom Jugoslovenske radiotelevizije arhivsko posnel Simfonijo št. 2 v D-duru Johannesa Brahmsa. Mojster zvoka in produkcijski sodelavec je bil Franci Likar.
Izraelski dirigent Zubin Mehta (1936), eden najvidnejših dirigentov prejšnjega stoletja in današnjega časa je 10. 2. 1962 kot 26-letnik, ki si je utiral bleščečo svetovno dirigentsko slavo, v Studiu 1 Radia Slovenija v Ljubljani s Simfoničnim orkestrom Jugoslovenske radiotelevizije arhivsko posnel Simfonijo št. 2 v D-duru Johannesa Brahmsa. Mojster zvoka in produkcijski sodelavec je bil Franci Likar.
Polde Bibič ni bil samo velik gledališki in filmski igralec, bil je tudi pedagog in literat. Rodil se je leta 1933, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralstva v Ljubljani v letniku prof. Vide Juvanove. Bil je zaposlen v SNG Drami Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, bil je profesor dramske igre na AGRFT. Veliko je nastopal tudi na filmu in televiziji. Leta 1987 je pred radijskim mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in delu.
Polde Bibič ni bil samo velik gledališki in filmski igralec, bil je tudi pedagog in literat. Rodil se je leta 1933, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralstva v Ljubljani v letniku prof. Vide Juvanove. Bil je zaposlen v SNG Drami Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, bil je profesor dramske igre na AGRFT. Veliko je nastopal tudi na filmu in televiziji. Leta 1987 je pred radijskim mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in delu.
Silva Čušin je študirala dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT in je že kot absolventka igrala v več slovenskih gledališčih (SNG Drama Ljubljana, Eksperimentalno gledališče Glej, Mestno gledališče ljubljansko) in tudi v filmih. Od leta 1985 je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Na svoji bogati igralski poti je upodobila več kot sto likov iz svetovne in slovenske dramatike. Prejela je številne nagrade in priznanja. Poleg gledališča je pomembno zaznamovala tudi slovenski film. Leta 2022 je Silva Čušin prejela nagrado za življenjsko delo Ite Rine, priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Takrat se je z njo pogovarjala Tina Poglajen.
Silva Čušin je študirala dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT in je že kot absolventka igrala v več slovenskih gledališčih (SNG Drama Ljubljana, Eksperimentalno gledališče Glej, Mestno gledališče ljubljansko) in tudi v filmih. Od leta 1985 je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Na svoji bogati igralski poti je upodobila več kot sto likov iz svetovne in slovenske dramatike. Prejela je številne nagrade in priznanja. Poleg gledališča je pomembno zaznamovala tudi slovenski film. Leta 2022 je Silva Čušin prejela nagrado za življenjsko delo Ite Rine, priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Takrat se je z njo pogovarjala Tina Poglajen.
Plesalec in koreograf Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu. Balet je študiral pri Rudolfu Labanu na Koreografskem inštitutu v Berlinu, kjer je spoznal svojo ženo Pio, s katero sta poslej skupaj ustvarjala – med drugim v Darmstadtu, Zürichu, Münchnu in pozneje v Ljubljani. Pino Mlakar je bil med letoma 1946 in 1952 solist ljubljanskega Baleta, med letoma 1954 in 1960 pa koreograf. Bil je tudi dolgoletni profesor na ljubljanski AGRFT in ravnatelj Državne nižje baletne šole. S Pio Mlakar sta veliko prispevala k razvoju slovenske baletne umetnosti. S Pinom Mlakarjem se je leta 1999 pogovarjala Vida Curk.
Plesalec in koreograf Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu. Balet je študiral pri Rudolfu Labanu na Koreografskem inštitutu v Berlinu, kjer je spoznal svojo ženo Pio, s katero sta poslej skupaj ustvarjala – med drugim v Darmstadtu, Zürichu, Münchnu in pozneje v Ljubljani. Pino Mlakar je bil med letoma 1946 in 1952 solist ljubljanskega Baleta, med letoma 1954 in 1960 pa koreograf. Bil je tudi dolgoletni profesor na ljubljanski AGRFT in ravnatelj Državne nižje baletne šole. S Pio Mlakar sta veliko prispevala k razvoju slovenske baletne umetnosti. S Pinom Mlakarjem se je leta 1999 pogovarjala Vida Curk.
Ksenija Hribar je bila vrhunska plesalka, koreografinja in pedagoginja. V 60. in 70. letih je sodelovala pri vzpostavljanju sodobnega plesa v Veliki Britaniji, po vrnitvi v Ljubljano pa z vso zavzetostjo postavila temelje za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji - brez Ksenije Hribar, ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana, si težko zamišljamo, kakšna bi bila zgodovina sodobnega plesa pri nas. Kot koreografinja je sodelovala pri stotih dramskih predstavah v slovenskih gledališčih. Leta 1987 jo je urednik Ciril Stani povabil, naj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripoveduje o svojem življenju in ustvarjanju.
Ksenija Hribar je bila vrhunska plesalka, koreografinja in pedagoginja. V 60. in 70. letih je sodelovala pri vzpostavljanju sodobnega plesa v Veliki Britaniji, po vrnitvi v Ljubljano pa z vso zavzetostjo postavila temelje za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji - brez Ksenije Hribar, ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana, si težko zamišljamo, kakšna bi bila zgodovina sodobnega plesa pri nas. Kot koreografinja je sodelovala pri stotih dramskih predstavah v slovenskih gledališčih. Leta 1987 jo je urednik Ciril Stani povabil, naj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripoveduje o svojem življenju in ustvarjanju.
Jože Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 v Mislinja, umrl pa 30. oktobra 1998 v Slovenj Gradcu. Dolgo je delal kot obdukcijski pomočnik v secirnici slovenjegraške bolnišnice. V petdesetih in šestdesetih letih se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom akademskega slikarja Karla Pečka. Njegove slike z značilnimi motivi krokarjev, temačnih podob mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov so dela izjemne ekspresivne moči, ki jih stroka prišteva med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. Pogovor z Jožetom Tisnikarjem je malo pred slikarjevo smrtjo posnel Ernest Ružič.
Jože Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 v Mislinja, umrl pa 30. oktobra 1998 v Slovenj Gradcu. Dolgo je delal kot obdukcijski pomočnik v secirnici slovenjegraške bolnišnice. V petdesetih in šestdesetih letih se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom akademskega slikarja Karla Pečka. Njegove slike z značilnimi motivi krokarjev, temačnih podob mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov so dela izjemne ekspresivne moči, ki jih stroka prišteva med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. Pogovor z Jožetom Tisnikarjem je malo pred slikarjevo smrtjo posnel Ernest Ružič.
Slikarka in grafičarka Metka Krašovec je opazno vstopila na slovensko likovno prizorišče na začetku 70-ih let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so takoj prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo, na kateri so bila predstavljena vsa slogovna in vsebinska poglavja njenega ustvarjanja. Bila je tudi profesorica na Akademiji za likovno umetnost in članica SAZU. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, leta 2017 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Metko Krašovec pogovarjala Maja Žel Nolda.
Slikarka in grafičarka Metka Krašovec je opazno vstopila na slovensko likovno prizorišče na začetku 70-ih let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so takoj prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo, na kateri so bila predstavljena vsa slogovna in vsebinska poglavja njenega ustvarjanja. Bila je tudi profesorica na Akademiji za likovno umetnost in članica SAZU. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, leta 2017 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Metko Krašovec pogovarjala Maja Žel Nolda.
Marlenka Stupica je leta 2013 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Ilustraciji je posvetila svoje celotno ustvarjalno delo in s svojo predanostjo knjižni ilustraciji zelo pripomogla k uveljavitvi te likovne zvrsti pri nas. Pri svojem delu je uveljavila najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti in zdržijo primerjave z vzorniki iz zgodovine. Z Marlenko Stupica se je o njenem življenju in ustvarjanju pogovarjala Maja Žel Nolda.
Marlenka Stupica je leta 2013 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Ilustraciji je posvetila svoje celotno ustvarjalno delo in s svojo predanostjo knjižni ilustraciji zelo pripomogla k uveljavitvi te likovne zvrsti pri nas. Pri svojem delu je uveljavila najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti in zdržijo primerjave z vzorniki iz zgodovine. Z Marlenko Stupica se je o njenem življenju in ustvarjanju pogovarjala Maja Žel Nolda.
Arhitekt Boris Podrecca (1940) je tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta živi na Dunaju. Je arhitekt, ki po svoje nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino - čeprav ga imajo mnogi za postmodernista. S svojimi arhitekturnimi idejami in deli od gradenj do obnov je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, najopazneje na Dunaju. Leta 2020 se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar.
Arhitekt Boris Podrecca (1940) je tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta živi na Dunaju. Je arhitekt, ki po svoje nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino - čeprav ga imajo mnogi za postmodernista. S svojimi arhitekturnimi idejami in deli od gradenj do obnov je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, najopazneje na Dunaju. Leta 2020 se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar.
Niko Kralj, arhitekt, profesor in eden najvidnejših slovenskih industrijskih oblikovalcev 20. stoletja je živel med letoma 1920 in 2013. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih.
Niko Kralj, arhitekt, profesor in eden najvidnejših slovenskih industrijskih oblikovalcev 20. stoletja je živel med letoma 1920 in 2013. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih.
Francoski romanopisec, pesnik, esejist, filmski režiser in scenarist Michel Houellebecq je ena izmed osrednjih osebnosti sodobne francoske književnosti. Po poklicu inženir agronomije, se je v devetdesetih letih posvetil samo pisanju. Objavil je več pesniških zbirk, zaslovel pa predvsem kot romanopisec. Prvi roman Razširitev področja boja je objavil leta 1994, predvsem pa je razburkal javnost in kritike z romanom Osnovni delci iz leta 1998. Zanj je Houellebecq dobil nagrado November, roman pa je bil proglašen za knjigo leta v Franciji. Sledil je roman Platforma leta 2001. Oba romana, Osnovni delci in Platforma veljata za temeljni francoski leposlovni deli sodobne književnosti zaradi tematiziranja doživljanja in opisovanja čustvene in seksualne izpraznjenosti sodobnega človeka zahodne civilizacije. Možnost otoka je naslov četrtega Houellebecqueovega roman iz leta 2005, sledil je še Zemljevid in ozemlje leta 2010. S pisateljem se je leta 2014, ko je prišel v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič.
Francoski romanopisec, pesnik, esejist, filmski režiser in scenarist Michel Houellebecq je ena izmed osrednjih osebnosti sodobne francoske književnosti. Po poklicu inženir agronomije, se je v devetdesetih letih posvetil samo pisanju. Objavil je več pesniških zbirk, zaslovel pa predvsem kot romanopisec. Prvi roman Razširitev področja boja je objavil leta 1994, predvsem pa je razburkal javnost in kritike z romanom Osnovni delci iz leta 1998. Zanj je Houellebecq dobil nagrado November, roman pa je bil proglašen za knjigo leta v Franciji. Sledil je roman Platforma leta 2001. Oba romana, Osnovni delci in Platforma veljata za temeljni francoski leposlovni deli sodobne književnosti zaradi tematiziranja doživljanja in opisovanja čustvene in seksualne izpraznjenosti sodobnega človeka zahodne civilizacije. Možnost otoka je naslov četrtega Houellebecqueovega roman iz leta 2005, sledil je še Zemljevid in ozemlje leta 2010. S pisateljem se je leta 2014, ko je prišel v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič.
Hanif Kureishi se je rodil leta 1954 v Kentu pakistanskemu očetu in angleški materi. Študiral je filozofijo. Leta 1985 je napisal scenarij za film Moja čudovita pralnica o odraščanju pakistansko-britanskega mladeniča; film, v katerem je glavno vlogo odigral Daniel Day-Lewis, je režiral Stephen Frears. Leta 1990 je izšel prvi Kureishijev duhoviti roman Buda iz predmestja o najstniku indijsko-angleškega rodu, ki hoče zbežati iz londonskega predmestja; kot več drugih Kureishijevih besedil je tudi ta doživel ekranizacijo. Kureishi velja za pomembnega predstavnika sodobne britanske literature. Kot potomca pakistanskega priseljenca pa njegovo pisanje pogosto umeščajo v kontekst postkolonialne literature. Hanif Kureishi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spregovoril o različnih človeških identitetah: rasni, verski, kulturni ali spolni. Leta 2012, ko je Kureishi obiskal Ljubljano se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Hanif Kureishi se je rodil leta 1954 v Kentu pakistanskemu očetu in angleški materi. Študiral je filozofijo. Leta 1985 je napisal scenarij za film Moja čudovita pralnica o odraščanju pakistansko-britanskega mladeniča; film, v katerem je glavno vlogo odigral Daniel Day-Lewis, je režiral Stephen Frears. Leta 1990 je izšel prvi Kureishijev duhoviti roman Buda iz predmestja o najstniku indijsko-angleškega rodu, ki hoče zbežati iz londonskega predmestja; kot več drugih Kureishijevih besedil je tudi ta doživel ekranizacijo. Kureishi velja za pomembnega predstavnika sodobne britanske literature. Kot potomca pakistanskega priseljenca pa njegovo pisanje pogosto umeščajo v kontekst postkolonialne literature. Hanif Kureishi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spregovoril o različnih človeških identitetah: rasni, verski, kulturni ali spolni. Leta 2012, ko je Kureishi obiskal Ljubljano se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Filmi švedskega filmskega režiserja Rubena Östlunda –na primer filma Višja sila in Kvadrat - so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je leta 2018, ko je na Motovunskem filmskem festivalu prejel nagrado maverick, srečal Matej Juh.
Filmi švedskega filmskega režiserja Rubena Östlunda –na primer filma Višja sila in Kvadrat - so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je leta 2018, ko je na Motovunskem filmskem festivalu prejel nagrado maverick, srečal Matej Juh.
Olga Tokarczuk je ena najbolj uveljavljenih, mednarodno priznanih in prevajanih poljskih prozaistk. Po študiju psihologije se je kmalu začela ukvarjati s pisanjem in do danes objavila vrsto romanov, zbirk kratkih zgodb in knjig esejev, za svoje delo pa je prejela mnogo nagrad, med katerimi ima največji sijaj seveda Nobelova. Literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je leta 2019 ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.
Olga Tokarczuk je ena najbolj uveljavljenih, mednarodno priznanih in prevajanih poljskih prozaistk. Po študiju psihologije se je kmalu začela ukvarjati s pisanjem in do danes objavila vrsto romanov, zbirk kratkih zgodb in knjig esejev, za svoje delo pa je prejela mnogo nagrad, med katerimi ima največji sijaj seveda Nobelova. Literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je leta 2019 ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus – in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je – dve leti po izvirniku – pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux pogovarjala Tadeja Krečič.
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus – in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je – dve leti po izvirniku – pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux pogovarjala Tadeja Krečič.
Umetnostni zgodovinar prof. dr. France Stele se je rodil leta 1886 in umrl leta 1972. Študiral je slovansko filologijo, zgodovino in umetnostno zgodovino na Dunaju, kjer je sprva tudi deloval kot deželni konservator za Kranjsko. Med prvo svetovno vojno je bil v ujetništvu v Sibiriji, po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil pri Spomeniškem uradu za Slovenijo. Pisal je med drugim o gotskem slikarstvu, Plečnikovi arhitekturi, impresionizmu. Med njegovimi glavnimi deli so Oris zgodovine umetnosti pre Slovencih (1924), Monumenta artis Slovenicae I-II (1935), Slovenski impresionisti (1970). Leta 1969 ga je k sodelovanju v oddaji Naši znanstveniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani.
Umetnostni zgodovinar prof. dr. France Stele se je rodil leta 1886 in umrl leta 1972. Študiral je slovansko filologijo, zgodovino in umetnostno zgodovino na Dunaju, kjer je sprva tudi deloval kot deželni konservator za Kranjsko. Med prvo svetovno vojno je bil v ujetništvu v Sibiriji, po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil pri Spomeniškem uradu za Slovenijo. Pisal je med drugim o gotskem slikarstvu, Plečnikovi arhitekturi, impresionizmu. Med njegovimi glavnimi deli so Oris zgodovine umetnosti pre Slovencih (1924), Monumenta artis Slovenicae I-II (1935), Slovenski impresionisti (1970). Leta 1969 ga je k sodelovanju v oddaji Naši znanstveniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani.
Pisatelj Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu v Švici. Ko je imel deset let, se je družina preselila v Slovenijo. Boleče izkušnje so zaznamovale tudi njegovo pisanje, snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja in iz okolja, ki je bilo do njega pogosto neprijazno. Velja za enega vodilnih prozaistov slovenske in evropske literature 20. stoletja. Leta 2003 je izšel Kovačičev roman Otroške stvari, za katerega je prejel nagrado kresnik. Takrat sta ga pred mikrofon povabila Tadeja Krečič in Marko Golja in Lojze Kovačič jima je pripovedoval o svojem novem romanu pa tudi o svojem ustvarjanju nasploh.
Pisatelj Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu v Švici. Ko je imel deset let, se je družina preselila v Slovenijo. Boleče izkušnje so zaznamovale tudi njegovo pisanje, snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja in iz okolja, ki je bilo do njega pogosto neprijazno. Velja za enega vodilnih prozaistov slovenske in evropske literature 20. stoletja. Leta 2003 je izšel Kovačičev roman Otroške stvari, za katerega je prejel nagrado kresnik. Takrat sta ga pred mikrofon povabila Tadeja Krečič in Marko Golja in Lojze Kovačič jima je pripovedoval o svojem novem romanu pa tudi o svojem ustvarjanju nasploh.
Anton Trost, nestor slovenskih umetnikov, prvi slovenski koncertni pianist in prvi rektor ljubljanske Akademije za glasbo, je bil velik glasbenik, klen in urejen, mojstrski izvajalec obsežnih, tehnično in interpretacijsko zahtevnih del klasike in romantike, posebej znane so bile njegove interpretacije Beethovnovih in Brahmsovih del. S svojim koncertiranjem je mnogo pripomogel k razvoju slovenske klavirske reprodukcije in tudi produkcije. Na področju pedagoškega dela je bil predvsem umetnik, ki je z živim tolmačenjem razkrival učencem lepoto klavirskega stavka. Bil je tih in skromen. Ni iskal velike slave, ampak se odločil za pot tihega umetnika in pot delovnega človeka, polnega odgovornosti do svojega poklica in odgovornosti do svojega naroda, do generacij, ki jim je razdajal svoje pedagoško znanje, do publike, ki ji je predstavljal najpomembnejša dela svetovnega pianističnega repertoarja ter pomagal ohranjati, nadaljevati in kvalitetno oplemenititi naše glasbeno življenje in našo glasbeno kulturo. Ohranila se je le peščica posnetkov, ki jih je Trost v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel za Radio Ljubljana. Med njimi najdemo tudi Beethovnov veličastni Klavirski koncert v Es-duru, s katerim je 30. januarja leta 1959 sklenil svojo pianistično kariero. Posnetek je nastal na 3. koncertu za Rdeči abonma Slovenske filharmonije. Orkester Slovenske filharmonije je vodil Drago Mario Šijanec, ki je med letoma 1935 in 1945 vodil orkester Radia Ljubljana, po 2. svetovni vojni pa se je odločil za bivanje v Argentini. V La Plati je imel uspešno kariero dirigenta in pedagoga.
Anton Trost, nestor slovenskih umetnikov, prvi slovenski koncertni pianist in prvi rektor ljubljanske Akademije za glasbo, je bil velik glasbenik, klen in urejen, mojstrski izvajalec obsežnih, tehnično in interpretacijsko zahtevnih del klasike in romantike, posebej znane so bile njegove interpretacije Beethovnovih in Brahmsovih del. S svojim koncertiranjem je mnogo pripomogel k razvoju slovenske klavirske reprodukcije in tudi produkcije. Na področju pedagoškega dela je bil predvsem umetnik, ki je z živim tolmačenjem razkrival učencem lepoto klavirskega stavka. Bil je tih in skromen. Ni iskal velike slave, ampak se odločil za pot tihega umetnika in pot delovnega človeka, polnega odgovornosti do svojega poklica in odgovornosti do svojega naroda, do generacij, ki jim je razdajal svoje pedagoško znanje, do publike, ki ji je predstavljal najpomembnejša dela svetovnega pianističnega repertoarja ter pomagal ohranjati, nadaljevati in kvalitetno oplemenititi naše glasbeno življenje in našo glasbeno kulturo. Ohranila se je le peščica posnetkov, ki jih je Trost v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel za Radio Ljubljana. Med njimi najdemo tudi Beethovnov veličastni Klavirski koncert v Es-duru, s katerim je 30. januarja leta 1959 sklenil svojo pianistično kariero. Posnetek je nastal na 3. koncertu za Rdeči abonma Slovenske filharmonije. Orkester Slovenske filharmonije je vodil Drago Mario Šijanec, ki je med letoma 1935 in 1945 vodil orkester Radia Ljubljana, po 2. svetovni vojni pa se je odločil za bivanje v Argentini. V La Plati je imel uspešno kariero dirigenta in pedagoga.
Pisateljica in prevajalka Mire Mihelič se je rodila v Splitu in prvih nekaj let sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
Pisateljica in prevajalka Mire Mihelič se je rodila v Splitu in prvih nekaj let sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
30. maja 2022 je v 109. letu umrl pisatelj Boris Pahor, neutruden pričevalec 20. stoletja. O svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke – je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Leta 2000 je Borisa Pahorja pred mikrofon povabila Vida Curk, ki ji je natančno in zanimivo pripovedoval o svojem življenju in delu ter o povezavah med pogosto bridkimi izkušnjami in ustvarjanjem.
30. maja 2022 je v 109. letu umrl pisatelj Boris Pahor, neutruden pričevalec 20. stoletja. O svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke – je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Leta 2000 je Borisa Pahorja pred mikrofon povabila Vida Curk, ki ji je natančno in zanimivo pripovedoval o svojem življenju in delu ter o povezavah med pogosto bridkimi izkušnjami in ustvarjanjem.
Maja Haderlap, pesnica, pisateljica in univerzitetna predavateljica, doma iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem, je leta 2011 za roman Angel pozabe prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najbolj prestižnih literarnih priznanj na nemškem govornem območju. Ob predstavitvi slovenskega prevoda nagrajenega romana, ki pripoveduje o iztrebljanju koroških Slovencev v obdobju nacizma, je avtorico leta 2012 pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Pogovor sta začela pri poeziji.
Maja Haderlap, pesnica, pisateljica in univerzitetna predavateljica, doma iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem, je leta 2011 za roman Angel pozabe prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najbolj prestižnih literarnih priznanj na nemškem govornem območju. Ob predstavitvi slovenskega prevoda nagrajenega romana, ki pripoveduje o iztrebljanju koroških Slovencev v obdobju nacizma, je avtorico leta 2012 pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Pogovor sta začela pri poeziji.
Pesnik Dane Zajc nam v oddaji pripoveduje o svojem življenju in prebere besedilo z naslovom Občutja, v katerem pripoveduje o podobah iz svojega otroštva. V svojih stvaritvah se nam predstavlja predvsem kot sugestiven izpovedovalec bivanjskih stisk našega časa. Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom smo z Danetom Zajcem, enim najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, posneli leta 1984.
Pesnik Dane Zajc nam v oddaji pripoveduje o svojem življenju in prebere besedilo z naslovom Občutja, v katerem pripoveduje o podobah iz svojega otroštva. V svojih stvaritvah se nam predstavlja predvsem kot sugestiven izpovedovalec bivanjskih stisk našega časa. Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom smo z Danetom Zajcem, enim najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, posneli leta 1984.
Pisatelj Alojz Rebula je leta 2018 preminil v 95. letu starosti. Pomembno je zaznamoval povojno slovensko literaturo, med njegovimi najodmevnejšimi deli so Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan. Ko je Rebulo papež Janez Pavel II. imenoval za člana Akademije zaslužnih pri Panteonu, je postal prvi Slovenec v najstarejši tovrstni ustanovi na svetu. Takrat, leta 1997, ga je h pogovoru povabil Marjan Strojan in mu najprej zastavil vprašanje, kaj ga je v življenju najbolj zaznamovalo.
Pisatelj Alojz Rebula je leta 2018 preminil v 95. letu starosti. Pomembno je zaznamoval povojno slovensko literaturo, med njegovimi najodmevnejšimi deli so Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan. Ko je Rebulo papež Janez Pavel II. imenoval za člana Akademije zaslužnih pri Panteonu, je postal prvi Slovenec v najstarejši tovrstni ustanovi na svetu. Takrat, leta 1997, ga je h pogovoru povabil Marjan Strojan in mu najprej zastavil vprašanje, kaj ga je v življenju najbolj zaznamovalo.
Tomaž Šalamun je gotovo eden najbolj pomembnih in prepoznavnih slovenskih pesnikov. Za svoj pesniški opus je leta 1999 prejel Prešernovo nagrado, pozornost literarnega miljeja pa je leta 1966 vzbudil že s svojim prvencem, zbirko Poker. S Šalamunom se je ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1999 pogovarjal Marjan Strojan, najprej pa sta se spomnila Šalamunove druge zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Tomaž Šalamun je gotovo eden najbolj pomembnih in prepoznavnih slovenskih pesnikov. Za svoj pesniški opus je leta 1999 prejel Prešernovo nagrado, pozornost literarnega miljeja pa je leta 1966 vzbudil že s svojim prvencem, zbirko Poker. S Šalamunom se je ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1999 pogovarjal Marjan Strojan, najprej pa sta se spomnila Šalamunove druge zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Drago Jančar, ta hip najbolj renomiran slovenski prozaist, je za svoje romane že štirikrat prejel nagrado kresnik. Prvič za roman Zvenenje v glavi, drugič za delo Katarina, pav in jezuit, nato za roman To noč sem jo videl, četrtič pa za besedilo In ljubezen tudi. Jančar je v pogovoru z Markom Goljo, ki je bil posnet leta 2011, več povedal o svoji življenjski in ustvarjalni poti, odgovori pa tudi na vprašanje, zakaj piše.
Drago Jančar, ta hip najbolj renomiran slovenski prozaist, je za svoje romane že štirikrat prejel nagrado kresnik. Prvič za roman Zvenenje v glavi, drugič za delo Katarina, pav in jezuit, nato za roman To noč sem jo videl, četrtič pa za besedilo In ljubezen tudi. Jančar je v pogovoru z Markom Goljo, ki je bil posnet leta 2011, več povedal o svoji življenjski in ustvarjalni poti, odgovori pa tudi na vprašanje, zakaj piše.