Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Sami naši na Prvem bomo nocoj ob 21.15 v prispevku izvedeli več o pravoslavnih božičnih in novoletnih tradicijah, kot so kolede, badnik, božik, vasilica in vodici. Gostimo tudi Selmo Skenderović, ki je več povedala o svojem novem romanu In če vsi pozabijo. Oddajo pa bomo končali z zaznamovanjem 10-letnice televizijske oddaje Naglas, ki je postala pomembna platforma za glasove manjšin z območja nekdanje Jugoslavije.
V oddaji Sami naši na Prvem bomo nocoj ob 21.15 v prispevku izvedeli več o pravoslavnih božičnih in novoletnih tradicijah, kot so kolede, badnik, božik, vasilica in vodici. Gostimo tudi Selmo Skenderović, ki je več povedala o svojem novem romanu In če vsi pozabijo. Oddajo pa bomo končali z zaznamovanjem 10-letnice televizijske oddaje Naglas, ki je postala pomembna platforma za glasove manjšin z območja nekdanje Jugoslavije.
Ob binkoštnem prazniku neposredno prenašamo evangeličansko bogoslužje iz Bodoncev. Uvodni nagovor ima inšpektorica ECO Bodonci Zdenka Jelenovec. Bogoslužje, skupaj z duhovnicami Jano Kerčmar, Katjo Ajdnik in Judit G. Andrejek in duhovnikom Štefanom Beznecem,, vodi škof Leon Novak. Pridiga vodja evangeličanske humanitarne organizacije EHO Podpornica Peter Adrejčak (naglas na zadnjem a). Za glasbeno spremljavo bogoslužja skrbi ansambel ZGŠ Virtuoz.
Ob binkoštnem prazniku neposredno prenašamo evangeličansko bogoslužje iz Bodoncev. Uvodni nagovor ima inšpektorica ECO Bodonci Zdenka Jelenovec. Bogoslužje, skupaj z duhovnicami Jano Kerčmar, Katjo Ajdnik in Judit G. Andrejek in duhovnikom Štefanom Beznecem,, vodi škof Leon Novak. Pridiga vodja evangeličanske humanitarne organizacije EHO Podpornica Peter Adrejčak (naglas na zadnjem a). Za glasbeno spremljavo bogoslužja skrbi ansambel ZGŠ Virtuoz.
Kaj dobrega se vam je danes zgodilo ali pa ste vi doprinesli v ta dan? "Imamo pred očmi, pa ne vidimo. Dogaja se, pa ne začutimo. Ali začutimo le za hip in nam potem teža negativnega preglasi ta občutja." Tako razmišlja prof. dr. Borut Škodlar v vaji "gledati dobro", s katero se naučimo, kako v večerno bilanco dneva doprinesti tudi dobro. Preden jo ponovimo, bosta z Mojco Delač govorila o tem, kako lahko tudi glasnost lepih stvari malo ojačamo v hrupu napetosti in negotovosti vseh vrst.
Kaj dobrega se vam je danes zgodilo ali pa ste vi doprinesli v ta dan? "Imamo pred očmi, pa ne vidimo. Dogaja se, pa ne začutimo. Ali začutimo le za hip in nam potem teža negativnega preglasi ta občutja." Tako razmišlja prof. dr. Borut Škodlar v vaji "gledati dobro", s katero se naučimo, kako v večerno bilanco dneva doprinesti tudi dobro. Preden jo ponovimo, bosta z Mojco Delač govorila o tem, kako lahko tudi glasnost lepih stvari malo ojačamo v hrupu napetosti in negotovosti vseh vrst.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
50-letnemu Američanu so diagnosticirali raka prostate. Čez nekaj mesecev je začel govoriti drugače. Zdelo se je, kot da ima irski naglas. Slikanje možganov takrat ni pokazalo nobenih sprememb. Kaj se je zgodilo? Sindrom tujega naglasa ni pogost, doslej so diagnosticirali približno 190 primerov, res pa je, pravi tokratna sogovornica, prof. dr. Stefanie Keulen (Vrije Universitat, Bruselj), da se mnogim ne zdi nekaj, zaradi česar bi odšli k zdravniku,kljub temu, da dodobra poseže v posameznikovo življenje. Kaj se torej dogaja z možgani, ko naš govor dobi tuji naglas? Raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V tokratni Kratki informativni koristni slovenščini se vračamo k sklanjatvam. Slovenščina jih pri samostalnikih pozna oz. določa na podlagi spola in končnice v rodilniku ednine. Nam pa pri določenih dilemah v zvezi s sklanjanjem lahko pomagata tudi naglas in glasovna okolica. Tako bo tudi pri dilemah, ki se jih je za sobotni KiKs lotila Darja Pograjc. V oddaji boste na primer izvedeli, ali ste srečali Capudra ali Capuderja. Pa tudi, ali ste po nakupih odšli v Hofer, Hofra ali Hoferja.
V tokratni Kratki informativni koristni slovenščini se vračamo k sklanjatvam. Slovenščina jih pri samostalnikih pozna oz. določa na podlagi spola in končnice v rodilniku ednine. Nam pa pri določenih dilemah v zvezi s sklanjanjem lahko pomagata tudi naglas in glasovna okolica. Tako bo tudi pri dilemah, ki se jih je za sobotni KiKs lotila Darja Pograjc. V oddaji boste na primer izvedeli, ali ste srečali Capudra ali Capuderja. Pa tudi, ali ste po nakupih odšli v Hofer, Hofra ali Hoferja.
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
Belokranjski rokerji iz skupine Mama Dolores so glasbeno pot zastavili že sredi osemdesetih let. Trdno zasidrani v punku in alternativi so s kritičnimi besedili opozarjali na družbene nepravilnosti in krivice. Na začetku devetdesetih so na vinilu Rja v ustih izdali štiri skladbe, nato pa se je njihova zgodba končala do leta 2013. Takrat so v prevetreni zasedbi začeli ponovno ustvarjati. Še vedno zelo neposreden glasbeni izraz so objavili na plošči Povej naglas… Njihovo pot in delo je predstavil pevec Igor Tomašič.
Belokranjski rokerji iz skupine Mama Dolores so glasbeno pot zastavili že sredi osemdesetih let. Trdno zasidrani v punku in alternativi so s kritičnimi besedili opozarjali na družbene nepravilnosti in krivice. Na začetku devetdesetih so na vinilu Rja v ustih izdali štiri skladbe, nato pa se je njihova zgodba končala do leta 2013. Takrat so v prevetreni zasedbi začeli ponovno ustvarjati. Še vedno zelo neposreden glasbeni izraz so objavili na plošči Povej naglas… Njihovo pot in delo je predstavil pevec Igor Tomašič.
Več kot sto tujcev, starih med 18 in 75 let, iz 32 držav te dni v Ljubljani končuje Poletno šolo slovenskega jezika. Vsak delovni dan zadnja dva ali štiri tedne so se s pomočjo učiteljev Centra za slovenščino kot drugega in tujega jezika soočali s slovenskimi skloni, dvojino in naglasi. Pomemben del učenja pa so tudi vodeni sprehodi po galerijah, muzejih in podobno. V živo iz predavalnice ljubljanske Filozofske fakultete.
Več kot sto tujcev, starih med 18 in 75 let, iz 32 držav te dni v Ljubljani končuje Poletno šolo slovenskega jezika. Vsak delovni dan zadnja dva ali štiri tedne so se s pomočjo učiteljev Centra za slovenščino kot drugega in tujega jezika soočali s slovenskimi skloni, dvojino in naglasi. Pomemben del učenja pa so tudi vodeni sprehodi po galerijah, muzejih in podobno. V živo iz predavalnice ljubljanske Filozofske fakultete.
V slovenskem pravopisu velja, da izgovarjavo tujih imen in poimenovanj prilagodimo določenemu tujemu jeziku in pri izgovarjavi posameznih glasov upoštevamo najbližji glas slovenske abecede, slovenskemu knjižnemu jeziku pa prilagodimo pa tudi oblikoglasje. V Pravilih slovenskega pravopisa je obravnavanih okoli 50 posameznih pisav. V današnji rubriki Al' prav se reče se bomo posvetili izgovarjavi in naglasom v nam sorodnim jezikom slovanskega izvora.
V slovenskem pravopisu velja, da izgovarjavo tujih imen in poimenovanj prilagodimo določenemu tujemu jeziku in pri izgovarjavi posameznih glasov upoštevamo najbližji glas slovenske abecede, slovenskemu knjižnemu jeziku pa prilagodimo pa tudi oblikoglasje. V Pravilih slovenskega pravopisa je obravnavanih okoli 50 posameznih pisav. V današnji rubriki Al' prav se reče se bomo posvetili izgovarjavi in naglasom v nam sorodnim jezikom slovanskega izvora.
Nadaljevanje analize slovenskih naglasov. V glavnih vlogah (nekdanji) premierji.
Nadaljevanje analize slovenskih naglasov. V glavnih vlogah (nekdanji) premierji.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Enakopisnice so besede, ki se enako zapisujejo, a imajo drugačne naglase in različne pomene. Brez zapisanih naglasnih znamenj nas enakopisnice pomensko lahko zavedejo.
Enakopisnice so besede, ki se enako zapisujejo, a imajo drugačne naglase in različne pomene. Brez zapisanih naglasnih znamenj nas enakopisnice pomensko lahko zavedejo.
Dve oddaji, ki nastajata v kar šestih jezikih, kažeta moč, vrednost in širino Radio-Televizije Slovenija. Na Televiziji Slovenija je to oddaja NaGlas, na Radiu Slovenija pa oddaja Sami naši. Obe sta glas etničnih skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Tako ob slovenščini slišimo albanščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino. To so materni jeziki gostov, ki so ponosni na svoje korenine. S četrtka na petek smo v studiu nočnega programa gostili urednici oddaj Sami naši in NaGlas: Ivano Stipić Lah in Sašo Banjanac Lubej. Na Nočni obisk ju je povabil Iztok Konc.
Dve oddaji, ki nastajata v kar šestih jezikih, kažeta moč, vrednost in širino Radio-Televizije Slovenija. Na Televiziji Slovenija je to oddaja NaGlas, na Radiu Slovenija pa oddaja Sami naši. Obe sta glas etničnih skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Tako ob slovenščini slišimo albanščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino. To so materni jeziki gostov, ki so ponosni na svoje korenine. S četrtka na petek smo v studiu nočnega programa gostili urednici oddaj Sami naši in NaGlas: Ivano Stipić Lah in Sašo Banjanac Lubej. Na Nočni obisk ju je povabil Iztok Konc.
Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Pisateljica in prevajalka Evelina Umek je svojemu bogatemu knjižnemu opusu lani dodala še eno knjigo, pripoved P´nče (opuščaj označuje izpuščeni u, naglas je na prvem zlogu, beseda pa v kraškem narečju pomeni punčko). Naslovna junakinja avtobiografske pripovedi je pisateljica. Pripoved je zasnovala kot niz prizorov; tako ni ustvarila zgolj pričevanjske knjige, ampak ji je uspelo ustvariti še nekaj več: knjigo o otroškem doživljanju krutega sveta. Naslovna junakinja živi pod fašizmom, slovenščina je jezik previdnosti in šepetanja, mama je napeta, oče odsoten, punčka pa poskuša razumeti, kar lahko razume pri svojih letih. Pisateljica zelo premišljeno odmerja, kaj lahko punčka razume in česa ne, in tako ustvari psihološko prepričljivo miniaturo. K slikovitosti besedila prispevajo tudi preudarno zapisane narečne besede in molovske ilustracije Štefana Turka. Več o delu, objavljenem pri založbi Mladika, povesta Evelina Umek in pisec spremne besede Ivan Vogrič v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.
Bolnišnica Al Šifa v Gazi je še naprej v ospredju operacij izraelske vojske. Ta trdi, da so v bolnišnici našli orožje in vojaško opremo. Medtem ko se vrstijo pozivi k premirju, ameriški predsednik Joe Biden meni, da ni realistično pričakovati konca izraelskih napadov, dodal pa je, da je izraelski vladi in vojnemu kabinetu jasno povedal, da je edini pravi odgovor na razmere uresničitev rešitve dveh držav. A medtem izraelski predsednik Jicak Hercog naglas razmišlja o daljši vojaški prisotnosti Izraela v Gazi, izraelska vojska pa zdaj tudi Palestince na jugu Gaze poziva, naj se umaknejo na varno. Drugi poudarki: - Zakon o evidentiranju delovnega časa za zdaj brez sprememb. - Na čezmejnem forumu v Gorici govorili o energetskem prehodu. - Koroški Slovenci Einspielerjevo nagrado podelili Géorgu Gómbošu.
Bolnišnica Al Šifa v Gazi je še naprej v ospredju operacij izraelske vojske. Ta trdi, da so v bolnišnici našli orožje in vojaško opremo. Medtem ko se vrstijo pozivi k premirju, ameriški predsednik Joe Biden meni, da ni realistično pričakovati konca izraelskih napadov, dodal pa je, da je izraelski vladi in vojnemu kabinetu jasno povedal, da je edini pravi odgovor na razmere uresničitev rešitve dveh držav. A medtem izraelski predsednik Jicak Hercog naglas razmišlja o daljši vojaški prisotnosti Izraela v Gazi, izraelska vojska pa zdaj tudi Palestince na jugu Gaze poziva, naj se umaknejo na varno. Drugi poudarki: - Zakon o evidentiranju delovnega časa za zdaj brez sprememb. - Na čezmejnem forumu v Gorici govorili o energetskem prehodu. - Koroški Slovenci Einspielerjevo nagrado podelili Géorgu Gómbošu.
V oddaji Sami naši poročamo o vrnitvi večjezičnosti v oddajo Naglas na Televiziji Slovenija. Obiskali smo Frankfurtski knjižni sejm, kjer je pogovor tekel tudi o prevajanju med vojno s poudarkom na slovanskih jezikih. Obeležujemo 25. oktober, Dan suverenosti. S tem praznikom obeležujemo pomemben dogodek v zgodovini samostojne Slovenije, saj je na ta dan pred dva in tridesetimi leti, Slovenijo zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade. JLA se je umaknila po spopadih s pripadniki Teritorialne obrambe, ki so branili celovitost in suverenost Slovenije. Kdo so bili posamezniki, ki so sodelovali v Teritorialni obrambi in kaj so bili po etnični pripadnosti? Med njimi boste spoznali Remza Skenderovića, ki bo razkril, kdo so bili posamezniki, ki so sodelovali v Teritorialni obrambi in koliko priseljencev je bilo med njimi.
V oddaji Sami naši poročamo o vrnitvi večjezičnosti v oddajo Naglas na Televiziji Slovenija. Obiskali smo Frankfurtski knjižni sejm, kjer je pogovor tekel tudi o prevajanju med vojno s poudarkom na slovanskih jezikih. Obeležujemo 25. oktober, Dan suverenosti. S tem praznikom obeležujemo pomemben dogodek v zgodovini samostojne Slovenije, saj je na ta dan pred dva in tridesetimi leti, Slovenijo zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade. JLA se je umaknila po spopadih s pripadniki Teritorialne obrambe, ki so branili celovitost in suverenost Slovenije. Kdo so bili posamezniki, ki so sodelovali v Teritorialni obrambi in kaj so bili po etnični pripadnosti? Med njimi boste spoznali Remza Skenderovića, ki bo razkril, kdo so bili posamezniki, ki so sodelovali v Teritorialni obrambi in koliko priseljencev je bilo med njimi.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
To je zadnja epizoda v tokratni marčevski supermožganski seriji, ki je navdih našla v Tednu možganov in rekla – Tako se govori! Če pomislimo na epizode o razvoju govora, o preklinjanju in Tourettovem sindromu, pa o sindromu tujega naglasa… smo se že naučili, da jeziki odpirajo svetove, za nas in naše možgane. In današnja zgodba bo to več kot potrdila. Ali to, da poznamo več izrazov za modro pomeni, da jo tudi drugače zaznavamo? Gremo na Otok, na Univerzo Lancaster, k profesorju aplikativne lingvistike, Panosu Athanaopoulosu! Pripravlja: Mojca Delač.
Včeraj je bil po krščanskem izročilu véliki petek, danes je vélika sobota, jutri pa bo velíka noč in nato velikonôčni ponedeljek. Pravilni naglasi so sicer v podobnih besedah za različne namene drugače postavljeni, torej véliki petek in velíka noč. In še nekaj: po pravilih Slovenskega pravopisa moramo imena praznikov pisati z malo začetnico, razen tistih, ki so poimenovani s svojilnim zaimkom iz osebnega lastnega imena. Z veliko začetnico se tako pri nas recimo pišeta dva praznika, in sicer Prešernov dan in Marijino vnebovzetje. Če bi torej velika noč pisali z veliko začetnico, bi naredili napako oz. »kiks«.
Včeraj je bil po krščanskem izročilu véliki petek, danes je vélika sobota, jutri pa bo velíka noč in nato velikonôčni ponedeljek. Pravilni naglasi so sicer v podobnih besedah za različne namene drugače postavljeni, torej véliki petek in velíka noč. In še nekaj: po pravilih Slovenskega pravopisa moramo imena praznikov pisati z malo začetnico, razen tistih, ki so poimenovani s svojilnim zaimkom iz osebnega lastnega imena. Z veliko začetnico se tako pri nas recimo pišeta dva praznika, in sicer Prešernov dan in Marijino vnebovzetje. Če bi torej velika noč pisali z veliko začetnico, bi naredili napako oz. »kiks«.
Odgovor je naglas povedala specialistka otorinolaringologije, foniatrinja dr. Maja Šereg Bahar, ki deluje na Kliniki za otorinolaringologijo na ljubljanskem kliničnem centru.
Odgovor je naglas povedala specialistka otorinolaringologije, foniatrinja dr. Maja Šereg Bahar, ki deluje na Kliniki za otorinolaringologijo na ljubljanskem kliničnem centru.
Na glas vadimo slovenske naglase: od osebnih imen Aleš, Anton, Tamara, Jernej in Martin do slavnih slovenskih umetnikov – Srečka Kosovela, Aljoza Rebule in Ivane Kobilce. Kje stoji naglas in zakaj je nekaj zborna izreka, drugo pa raba. Tudi o zemljepisnih imenih in običajnih zmotah!
Na glas vadimo slovenske naglase: od osebnih imen Aleš, Anton, Tamara, Jernej in Martin do slavnih slovenskih umetnikov – Srečka Kosovela, Aljoza Rebule in Ivane Kobilce. Kje stoji naglas in zakaj je nekaj zborna izreka, drugo pa raba. Tudi o zemljepisnih imenih in običajnih zmotah!
Ponoči bo z nami Janko Ferjuc, ki po dedu in očetu nadaljuje tradicijo pridobivanja gline v Komendi. Janka osreči, ko mu po 50 prejetih telefonskih klicih na dan uspe pomagati vsaj komu. »Včasih ljudem pomaga le to, da se z njimi pogovarjam, ljudje smo družbena bitja.« Vsega, kar ve o glini, se je naučil od svojega očeta. Postopki pridobivanja gline so zelo zahtevni, večino dela ročno opravi sam. »Glina mora biti boljša kot v zemlji, to pa dosežeš tako, da jo posuši sonce, sonce ji da tiste energije, vitamin D, to je marsikomu še nedoumljivo. Edino, kar me zares lahko spravi iz tira, je to, da glini kdo odvzema vrednost, je ne spoštuje, to me res razočara in razjezi«. Preizkus lahko opravite tudi sami doma. V tanek kozarec dodajte glino in jo prelijte z vodo. Kako silna je njena moč, boste hitro spoznali, saj bo zaradi njenih energij kozarec kmalu razneslo. Janku glina pomeni življenje. In če je kot otrok v gozdu pomagal očetu pri napornem ročnem izkopu gline in takrat zaslužil celo za motor, pozneje pred očetom naglas izgovarjal sanje, da bo njuna glina nekoč v vsaki slovenski lekarni, so danes njegove sanje skoraj povsem uresničene. Morda je v Janku tudi del izjemno podjetnega dedka po mamini strani, ki je izdeloval metle in jih prodajal po vsej Evropi. Janko si želi svojo glino ponesti na vse celine, še prej pa bi rad ustvaril svojo tovarno gline. Prav rad pa bo prisluhnil tudi vam, poslušalci, saj je glina izjemna po svojih terapevtskih učinkih. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Ponoči bo z nami Janko Ferjuc, ki po dedu in očetu nadaljuje tradicijo pridobivanja gline v Komendi. Janka osreči, ko mu po 50 prejetih telefonskih klicih na dan uspe pomagati vsaj komu. »Včasih ljudem pomaga le to, da se z njimi pogovarjam, ljudje smo družbena bitja.« Vsega, kar ve o glini, se je naučil od svojega očeta. Postopki pridobivanja gline so zelo zahtevni, večino dela ročno opravi sam. »Glina mora biti boljša kot v zemlji, to pa dosežeš tako, da jo posuši sonce, sonce ji da tiste energije, vitamin D, to je marsikomu še nedoumljivo. Edino, kar me zares lahko spravi iz tira, je to, da glini kdo odvzema vrednost, je ne spoštuje, to me res razočara in razjezi«. Preizkus lahko opravite tudi sami doma. V tanek kozarec dodajte glino in jo prelijte z vodo. Kako silna je njena moč, boste hitro spoznali, saj bo zaradi njenih energij kozarec kmalu razneslo. Janku glina pomeni življenje. In če je kot otrok v gozdu pomagal očetu pri napornem ročnem izkopu gline in takrat zaslužil celo za motor, pozneje pred očetom naglas izgovarjal sanje, da bo njuna glina nekoč v vsaki slovenski lekarni, so danes njegove sanje skoraj povsem uresničene. Morda je v Janku tudi del izjemno podjetnega dedka po mamini strani, ki je izdeloval metle in jih prodajal po vsej Evropi. Janko si želi svojo glino ponesti na vse celine, še prej pa bi rad ustvaril svojo tovarno gline. Prav rad pa bo prisluhnil tudi vam, poslušalci, saj je glina izjemna po svojih terapevtskih učinkih. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Seksualne disfunkcije so najbolj razširjena in najpomembnejša skupina seksualnih motenj. Kar četrtina moških in tretjina žensk naj bi imela težave v spolnem življenju, o katerih pa ne govorimo radi naglas. Dobra novica je, da je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do velikega napredka na področju zdravljenja seksualnih motenj, še posebej seksualnih disfunkcij. Pri spolnih težavah je pomoč usmerjena v obravnavo povečanega ali zmanjšanega spolnega uživanja, erektilne zmožnosti, prehitrega ali zakasnelega izliva, orgazmične zmožnosti, upada lubrikacije tudi pojava spolne/genitalne bolečine. V četrtkovem Svetovalnem servisu bomo gostili Frosino Krstanosko, dr. medicine, specialistko interne ter spolne medicine. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju.
Seksualne disfunkcije so najbolj razširjena in najpomembnejša skupina seksualnih motenj. Kar četrtina moških in tretjina žensk naj bi imela težave v spolnem življenju, o katerih pa ne govorimo radi naglas. Dobra novica je, da je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do velikega napredka na področju zdravljenja seksualnih motenj, še posebej seksualnih disfunkcij. Pri spolnih težavah je pomoč usmerjena v obravnavo povečanega ali zmanjšanega spolnega uživanja, erektilne zmožnosti, prehitrega ali zakasnelega izliva, orgazmične zmožnosti, upada lubrikacije tudi pojava spolne/genitalne bolečine. V četrtkovem Svetovalnem servisu bomo gostili Frosino Krstanosko, dr. medicine, specialistko interne ter spolne medicine. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju.
V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni. »V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona. Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stimulatorji, ki so jih izdelovali v Gorenju, je tako porodil idejo za prvega industrijskega robota. »Na našem odseku na Inštitutu Jožef Stefan smo vedno vse delali toliko časa, da smo to tudi naredili,« pravi Stanič. »Prepričan sem bil, da če znamo narediti iz hromega gibanja funkcionalno gibanje, potem bomo tudi iz motorjev naredili sisteme, stroje, ki bodo olajšali delo v tovarnah.« Goro1 je bil leta 1980 presenečenje; njegova naloga je bila nanašanje emajla na štedilnike v Gorenju. A nemudoma so želele vse slovenske tovarne svoje robote in začela se je nagla robotizacija slovenske industrije, katere vpliv je še danes čutiti.
V 70-ih letih sta bili slovenska znanost in tehnologija na področju rehabilitacije pacientov s pomočjo funkcionalnih električnih stimulatorjev v samem svetovnem vrhu. Od zamisli, da bi lahko s pomočjo električnih impulzov povrnili funkcijo zaradi kapi ohromljeni roki, do dokončnega razvoja visokotehnoloških medicinskih pripomočkov je razvoj potekal na vrhunski ravni. »V ZDA so tudi veliko delali, razlika je bila samo v tem, da smo mi imeli najboljše in najlepše oblikovane stimulatorje, s katerimi je bilo tudi najlažje rokovati,« je povedal ključni človek njihovega razvoja prof. dr. Uroš Stanič, ki je za svoje delo nedavno prejel Puhovo nagrado za življenjsko delo. Med ključnimi razlogi za uspešni prodor teh stimulatorjev na svetovni trg je bila velika in resnično interdisciplinarna ekipa, kjer niso pozabili niti na estetiko. Stimulatorje je tako oblikoval Davorin Savnik, oče designa kultnega Iskrinega telefona. Svoje pa je seveda dodala tudi tesna povezanost znanstvenega področja z gospodarstvom. Uspeh s stimulatorji, ki so jih izdelovali v Gorenju, je tako porodil idejo za prvega industrijskega robota. »Na našem odseku na Inštitutu Jožef Stefan smo vedno vse delali toliko časa, da smo to tudi naredili,« pravi Stanič. »Prepričan sem bil, da če znamo narediti iz hromega gibanja funkcionalno gibanje, potem bomo tudi iz motorjev naredili sisteme, stroje, ki bodo olajšali delo v tovarnah.« Goro1 je bil leta 1980 presenečenje; njegova naloga je bila nanašanje emajla na štedilnike v Gorenju. A nemudoma so želele vse slovenske tovarne svoje robote in začela se je nagla robotizacija slovenske industrije, katere vpliv je še danes čutiti.
Kdaj ste nazadnje odpotovali v nek neznan kraj? Ste s seboj vzeli vodnika ali vodiča? Se pomen besede vodnik spremeni, če spremenimo mesto naglasa in rečemo vódnik ? In kdo je tisti, ki nam doma zamenja električno napeljavo ali popravi računalnik – so to elektrikarji in računalnikarji ali električarji in računalničarji? O vsem tem izveste več v naslednjih minutah v rubriki KIKS, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Kdaj ste nazadnje odpotovali v nek neznan kraj? Ste s seboj vzeli vodnika ali vodiča? Se pomen besede vodnik spremeni, če spremenimo mesto naglasa in rečemo vódnik ? In kdo je tisti, ki nam doma zamenja električno napeljavo ali popravi računalnik – so to elektrikarji in računalnikarji ali električarji in računalničarji? O vsem tem izveste več v naslednjih minutah v rubriki KIKS, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Fonolaboratorij ali jezikovni laboratorij je studio, v katerem je programska oprema, ki v kombinaciji z zelo kakovostnimi posnetki govora in izgovorjave posameznih glasov omogoča raziskovanje vsakega glasu in naglasa v slovenščini. Raziskovalci se bodo še posebej osredotočili na snemanje in preučevanje slovenskih narečij, razloži predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič.
Fonolaboratorij ali jezikovni laboratorij je studio, v katerem je programska oprema, ki v kombinaciji z zelo kakovostnimi posnetki govora in izgovorjave posameznih glasov omogoča raziskovanje vsakega glasu in naglasa v slovenščini. Raziskovalci se bodo še posebej osredotočili na snemanje in preučevanje slovenskih narečij, razloži predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič.
Gašper Tič ni bil le igralec, bil je vsestranski in plodovit ustvarjalec. S svojim ustvarjanjem – igranem, pisanjem, režijo – je pustil neizbrisen pečat tako v gledališču, kot na filmu, televiziji in na radiu. Tisto, česar ni uspel povedati v svojih dveh dramskih besedilih, je kot pronicljiv, tenkočuten in kritičen spremljevalec družbe in predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije znal povedati jasno in naglas. Izgubili smo vrhunskega umetnika in duhovitega, čutečega človeka. O Gašperju Tiču v oddaji pripovedujejo režiser, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Dušan Mlakar, dramaturginja Ira Ratej in radijski režiser mag. Igor Likar. V oddaji smo uporabili posnetke iz našega radijskega in televizijskega arhiva – posnetke iz radijskih iger in literarnih oddaj ter oddaj o kulturi. Soustvarjalci oddaje so tonski mojster Nejc Zupančič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in avtor oddaje, režiser Alen Jelen. foto: Mimi Antolovič
Gašper Tič ni bil le igralec, bil je vsestranski in plodovit ustvarjalec. S svojim ustvarjanjem – igranem, pisanjem, režijo – je pustil neizbrisen pečat tako v gledališču, kot na filmu, televiziji in na radiu. Tisto, česar ni uspel povedati v svojih dveh dramskih besedilih, je kot pronicljiv, tenkočuten in kritičen spremljevalec družbe in predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije znal povedati jasno in naglas. Izgubili smo vrhunskega umetnika in duhovitega, čutečega človeka. O Gašperju Tiču v oddaji pripovedujejo režiser, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Dušan Mlakar, dramaturginja Ira Ratej in radijski režiser mag. Igor Likar. V oddaji smo uporabili posnetke iz našega radijskega in televizijskega arhiva – posnetke iz radijskih iger in literarnih oddaj ter oddaj o kulturi. Soustvarjalci oddaje so tonski mojster Nejc Zupančič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in avtor oddaje, režiser Alen Jelen. foto: Mimi Antolovič
Nekateri samostalniki so lahko tudi priimki. Ločujejo se po mestu naglasa ob pregibanju oz. sklanjanju.
Nekateri samostalniki so lahko tudi priimki. Ločujejo se po mestu naglasa ob pregibanju oz. sklanjanju.
Včasih tudi radio ne igrá gládko ampak ígra gladkó. Ti, ti naglasi. In med našimi poslušalci so tudi taki, ki nas opozarjaj na naše napake, netočne podatke in narobe naglašene besede. Med njimi je tudi naš naslednji gost dušan. Dušan je tudi zmajar, z zmajem je s Šmarne gore poletel več kot 500-krat, seznam narobe naglašenih besed, ki jih je slišal na radiu, tudi na Valu 202 pa je daljši od 3000 zapisov. A nekatere so, čeravno se slišijo še tako čudne, tako zapisane v Pravopisu.
Včasih tudi radio ne igrá gládko ampak ígra gladkó. Ti, ti naglasi. In med našimi poslušalci so tudi taki, ki nas opozarjaj na naše napake, netočne podatke in narobe naglašene besede. Med njimi je tudi naš naslednji gost dušan. Dušan je tudi zmajar, z zmajem je s Šmarne gore poletel več kot 500-krat, seznam narobe naglašenih besed, ki jih je slišal na radiu, tudi na Valu 202 pa je daljši od 3000 zapisov. A nekatere so, čeravno se slišijo še tako čudne, tako zapisane v Pravopisu.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Izgovarjanje tujih lastnih imen in izpeljava iz njih povzročata preglavice že jezikoslovcem, kaj šele slehernikom. Dejstvo je, da pravorečje v javnem prostoru ne uživa pozornosti, ki mu pripada. Ravno zaradi tega je odslej širši javnosti na voljo spletna stran Radiotelevizije Slovenija Govorni pomočnik. Projekt je nastal s sodelovanjem fonetične službe Radia Slovenija in Izobraževalnega središča RTV Slovenija kot zvočni priročnik in pomoč za poenotenje izreke na radiu, a je namenjen pravzaprav vsem. Govorni pomočnik ponuja uporabnikom, da na enem mestu najdejo zbirko poslovenjenih in poenotenih izgovorjav tujih in domačih lastnih in krajevnih imen ter drugih besed in besednih zvez z mestom naglasa in naglasnim znamenjem. Orodje bosta predstavili vodja fonetične službe Radia Slovenija in glavna urednica Govornega pomočnika Suzana Köstner ter ena od urednic projekta in lektorica Saša Grčman.
Izgovarjanje tujih lastnih imen in izpeljava iz njih povzročata preglavice že jezikoslovcem, kaj šele slehernikom. Dejstvo je, da pravorečje v javnem prostoru ne uživa pozornosti, ki mu pripada. Ravno zaradi tega je odslej širši javnosti na voljo spletna stran Radiotelevizije Slovenija Govorni pomočnik. Projekt je nastal s sodelovanjem fonetične službe Radia Slovenija in Izobraževalnega središča RTV Slovenija kot zvočni priročnik in pomoč za poenotenje izreke na radiu, a je namenjen pravzaprav vsem. Govorni pomočnik ponuja uporabnikom, da na enem mestu najdejo zbirko poslovenjenih in poenotenih izgovorjav tujih in domačih lastnih in krajevnih imen ter drugih besed in besednih zvez z mestom naglasa in naglasnim znamenjem. Orodje bosta predstavili vodja fonetične službe Radia Slovenija in glavna urednica Govornega pomočnika Suzana Köstner ter ena od urednic projekta in lektorica Saša Grčman.
Nedeljski izlet nas vodi v Lisjakovo strugo. Ker se lahko pošteno zaplete že pri naglasu, vam ne preostane drugega, kot da oddajo poslušate.
Nedeljski izlet nas vodi v Lisjakovo strugo. Ker se lahko pošteno zaplete že pri naglasu, vam ne preostane drugega, kot da oddajo poslušate.
Piše: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman Roman Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom ima vse, kar bralec pričakuje od dobrega romana: zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi. Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije. Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: „Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini.“ Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del. Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest. Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.
Piše: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman Roman Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom ima vse, kar bralec pričakuje od dobrega romana: zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi. Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije. Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: „Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini.“ Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del. Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest. Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.
Reke, gore in gozdovi – ja, tako malo je treba, da je Danec zadovoljen turist. Domača slovenska kulinarika pa celotni izkušnji le še doda piko na i, pravi danska turistka Cecilie [Sesilija-naglas na prvi i], ki je v Sloveniji preživela teden dni. O njenem pohajanju po Gorenjski, Dolenjski in o obisku Ljubljane več v rubriki Turistov glas seže v deveto vas, ki jo je pripravila Darja Pograjc.
Reke, gore in gozdovi – ja, tako malo je treba, da je Danec zadovoljen turist. Domača slovenska kulinarika pa celotni izkušnji le še doda piko na i, pravi danska turistka Cecilie [Sesilija-naglas na prvi i], ki je v Sloveniji preživela teden dni. O njenem pohajanju po Gorenjski, Dolenjski in o obisku Ljubljane več v rubriki Turistov glas seže v deveto vas, ki jo je pripravila Darja Pograjc.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.
Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.
Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih.
Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih.
Čas se je nagnil že v sredino poletja, od svetlobe in vročine pa kakor da postaja vse razsvetljeno in svetlo, da zagledamo še najmanjše malenkosti. Svetloba je simbol vsega dobrega, simbol življenja in poletje nam postreže z njo na svoj poseben način. Za vsakega je poletje drugačen čas, za nekatere še močno delaven, za druge pa je to čas počitnic, oddiha, sprostitve. To je čas za družino, za prijateljstva, za potovanja, kakor si pač človek zaželi ali kakor daleč doseže. Navkljub močni poletni vročini in svetlobi pa vemo, da se nam ravno ta ena posebna življenjska svetloba, če jo lahko tako poimenujem, izmika. Nekako zmanjka večkrat marsikaj. Ne le, da se človek v tem počitniškem času ne spočije dovolj, ampak vleče naprej mnoge skrbi in stare reči. Delaven človek si zasluži počitnice in mir, a človek je narejen tako, da ga najbolj izpolnjuje in osrečuje ta posebna življenjska svetloba v njem in med ljudmi, katera naj ga spremlja skozi ves čas. Pa veste, o čem govorim. Vse to, kar gradi naš vsakdanjik vsak dan, vsak trenutek… Ko smo skupaj, ko se pogovarjamo, ko delamo, ko živimo pod isto streho - vse vezi so vštete v to, tudi ko srečamo tujca nekje na cesti. Tujca, katerega imena ne poznamo, vendar ima ime in vse ostalo prav tako. Ta življenjska svetloba v človeku kristjanu je v bistvu najbolj osnoven klic. Ta resnična kvaliteta človeka, njegovega dela in počitka, njegove odgovornosti in radosti je tista osnovna stvar, svetloba v njem. Biblija pravi temu Božja podoba v nas, vse tisto, zaradi česar je človek krona stvarstva. Ko potujemo tako skozi čas letnih obdobij, večkrat mnogi premišljujemo tudi naglas, da je na vseh nas, da bomo mi sami in otroci, zanamci deležni te Božje, dobre svetlobe, napredka in trdnega koraka naprej v dobro, socialno in prijazno prihodnost. In vedno bolj premišljujemo, da je Bog na tej poti, Kristus, tista izvorna svetloba, kakor nas na raznolik način uči Božja beseda Svetega pisma. Marsikateri zakladi so skriti v tej starodavni knjigi, katera želi širiti ravno to svetlobo s svetlobno hitrostjo, če se lahko tako izrazim. Ravno v smislu te starodavne, a vedno sveže besede Božje vam želim, da si podarite nazaj vso to svetlobo še bolj, torej da boste našli svoj mir in počitek od skrbi, zamer, težav in od preteklosti, katera vas spremlja. Želim vam, da se podate na pot pogumno in brez stare navlake, ampak prežeti z novim srcem in duhom, kakor nas vabi sam Bog. In vemo, da dela ravno to naše življenje bogato in bolj srečno, mirno in stanovitno.
Čas se je nagnil že v sredino poletja, od svetlobe in vročine pa kakor da postaja vse razsvetljeno in svetlo, da zagledamo še najmanjše malenkosti. Svetloba je simbol vsega dobrega, simbol življenja in poletje nam postreže z njo na svoj poseben način. Za vsakega je poletje drugačen čas, za nekatere še močno delaven, za druge pa je to čas počitnic, oddiha, sprostitve. To je čas za družino, za prijateljstva, za potovanja, kakor si pač človek zaželi ali kakor daleč doseže. Navkljub močni poletni vročini in svetlobi pa vemo, da se nam ravno ta ena posebna življenjska svetloba, če jo lahko tako poimenujem, izmika. Nekako zmanjka večkrat marsikaj. Ne le, da se človek v tem počitniškem času ne spočije dovolj, ampak vleče naprej mnoge skrbi in stare reči. Delaven človek si zasluži počitnice in mir, a človek je narejen tako, da ga najbolj izpolnjuje in osrečuje ta posebna življenjska svetloba v njem in med ljudmi, katera naj ga spremlja skozi ves čas. Pa veste, o čem govorim. Vse to, kar gradi naš vsakdanjik vsak dan, vsak trenutek… Ko smo skupaj, ko se pogovarjamo, ko delamo, ko živimo pod isto streho - vse vezi so vštete v to, tudi ko srečamo tujca nekje na cesti. Tujca, katerega imena ne poznamo, vendar ima ime in vse ostalo prav tako. Ta življenjska svetloba v človeku kristjanu je v bistvu najbolj osnoven klic. Ta resnična kvaliteta človeka, njegovega dela in počitka, njegove odgovornosti in radosti je tista osnovna stvar, svetloba v njem. Biblija pravi temu Božja podoba v nas, vse tisto, zaradi česar je človek krona stvarstva. Ko potujemo tako skozi čas letnih obdobij, večkrat mnogi premišljujemo tudi naglas, da je na vseh nas, da bomo mi sami in otroci, zanamci deležni te Božje, dobre svetlobe, napredka in trdnega koraka naprej v dobro, socialno in prijazno prihodnost. In vedno bolj premišljujemo, da je Bog na tej poti, Kristus, tista izvorna svetloba, kakor nas na raznolik način uči Božja beseda Svetega pisma. Marsikateri zakladi so skriti v tej starodavni knjigi, katera želi širiti ravno to svetlobo s svetlobno hitrostjo, če se lahko tako izrazim. Ravno v smislu te starodavne, a vedno sveže besede Božje vam želim, da si podarite nazaj vso to svetlobo še bolj, torej da boste našli svoj mir in počitek od skrbi, zamer, težav in od preteklosti, katera vas spremlja. Želim vam, da se podate na pot pogumno in brez stare navlake, ampak prežeti z novim srcem in duhom, kakor nas vabi sam Bog. In vemo, da dela ravno to naše življenje bogato in bolj srečno, mirno in stanovitno.
V oddaji Na piedestal smo predstavili prvenec skupine Sara z naslovom Cirkus. Sara je ime avtorskega projekta bobnarja Enosa Kuglerja. Sara v stari hebrejščini pomeni dama, plemenita ženska in prav s takim – plemenitim – namenom je nastal tudi Enosov istoimenski projekt: dati popglasbi večji pomen od gole zabave in zadovoljiti tudi uho nekoliko bolj kritičnega poslušalca. Skupino Sara skupaj z Enosom sestavljajo Ana Šimenc (vokal, klaviature), Peter Jan (električna kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal) in (Dejan Jerončič – bas kitara, spremljevalni vokal). Sara nosi v sebi veliko stilov. Pot od Arnolda Schönberga do Milesa Davisa, pa od Willieja Nelsona mimo Beatlov do Black Keysov, prehodi Sara sama v tišini. Kar ji namignejo stari mojstri in nesporne legende, pa pove naglas in brez zadržkov. Sarin prvenec je v avtorjevih mislih nastajal kar nekaj časa, saj je medtem kot bobnar, producent in avtor sodeloval s številnimi slovenskimi in tujimi izvajalci različnih glasbenih zvrsti. Na prvencu Cirkus je 12 avtorskih skladb z neposrednimi in kritičnimi sporočili ter iznajdljivimi prijemi znotraj najpogostejšega in vseprisotnega žanra – popa. Skupina Sara ga je posnela decembra 2016, maja 2017 pa je izšel pri založbi Celinka. Koncertno ga je predstavila junija v Krškem in na sklepnem večeru 10. festivala Godibodi v Ljubljani. V petek, 21. julija, ob 21.00 bo Sara nastopila na koncertu v Ankaranu.
V oddaji Na piedestal smo predstavili prvenec skupine Sara z naslovom Cirkus. Sara je ime avtorskega projekta bobnarja Enosa Kuglerja. Sara v stari hebrejščini pomeni dama, plemenita ženska in prav s takim – plemenitim – namenom je nastal tudi Enosov istoimenski projekt: dati popglasbi večji pomen od gole zabave in zadovoljiti tudi uho nekoliko bolj kritičnega poslušalca. Skupino Sara skupaj z Enosom sestavljajo Ana Šimenc (vokal, klaviature), Peter Jan (električna kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal) in (Dejan Jerončič – bas kitara, spremljevalni vokal). Sara nosi v sebi veliko stilov. Pot od Arnolda Schönberga do Milesa Davisa, pa od Willieja Nelsona mimo Beatlov do Black Keysov, prehodi Sara sama v tišini. Kar ji namignejo stari mojstri in nesporne legende, pa pove naglas in brez zadržkov. Sarin prvenec je v avtorjevih mislih nastajal kar nekaj časa, saj je medtem kot bobnar, producent in avtor sodeloval s številnimi slovenskimi in tujimi izvajalci različnih glasbenih zvrsti. Na prvencu Cirkus je 12 avtorskih skladb z neposrednimi in kritičnimi sporočili ter iznajdljivimi prijemi znotraj najpogostejšega in vseprisotnega žanra – popa. Skupina Sara ga je posnela decembra 2016, maja 2017 pa je izšel pri založbi Celinka. Koncertno ga je predstavila junija v Krškem in na sklepnem večeru 10. festivala Godibodi v Ljubljani. V petek, 21. julija, ob 21.00 bo Sara nastopila na koncertu v Ankaranu.
Tokratni gost Izštekanih je bil ljubljanski studijski maček in angažirani roker Jacuzzy Krall. Posebej za oddajo je Krall songe osvobodil studijskih spon in elektronsko narekovanih ritmov, v vaša ušesa so poleteli v docela živi izvedbi vrhunskega benda. Ki je bil precej glasen! Vsemu skupaj bi lahko rekli izštekano-vštekani Jacuzzy Krall. Oziroma Jacuzzy Krall, ki se izšteka iz ene in prišteka v drugo vtičnico. Glasbeno pot je Jakob Krall začel pred krepkima dvema desetletjema. Potem ko je v zgodnjem otroštvu pod očetovim vplivom poslušal skoraj izključno jazz, je zagrabil za saksofon in po srednješolskih punk bendih prve resnejše izkušnje nabiral v instrumentalni zasedbi Z levo nogo. Sledilo je sodelovanje s Sausages in v zasedbi Trije Puhalci. V novo tisočletje pa je vstopil kot avtor in pevec pri Los Ventilos, s katerimi je posnel prvenec “ISO4586” (2001). Da, Krall je skupaj z Boštjanom Gradiškom avtor njihovega prvega in verjetno do danes največjega hita “Ne gledam nazaj”. Glasba ga je zagrabila in ga zanimala z veliko plati. Vpisal se je na šolo za tonske mojstre SAE in v porajajočem ljubljanskem Ditrojtu, danes epicentru slovenskega rokenrola, postavil svoj studio. Ter začel ustvarjati pod imenom Jacuzzy Krall. Glasbeni uredniki na Valu 202 so ga kmalu opazili in dvakrat opozorili nanj, leta 2008 in 2010 so uvrstili njegova songa na zbirki “Imamo dobro glasbo”. Da pa je svojo muziko, ki jo je cvrl na res počasnem ognju, končno objavil v izdatnem odmerku, je trajalo dolgih sedem let. A se je splačalo čakati. Album “Jacuzzy Krall” je izšel jeseni 2014 v obliki dvojne vinilke in brezplačnega dolpotega na spletu. "Enkrat premal, drugič preveč, kolk je dovolj, ko je vse ti odveč? Dej rin naprej, nej potuje tale čreda, volkovi prežijo na nas z druzga brega. Ne govor, drž korak s to karavano, skupaj v vrsti za potrošniško kramo. Stisn rep, bod fleksibilen, pojej tablet, bod obziren. Noben ne vid, da je edina resnica, da smo v vrsti pod tablo z napisom Mesnica." (Jacuzzy Krall: “En korak več”) Angažirani preplet številnih žanrov, od rocka do hip hopa, od funka do metala, z jasnimi, neposrednimi besedili v pristni ljubljanščini, ki toliko kot z besedami povedo z načinom interpretacije, je bilo nato treba spraviti v novo življenje. Na oder. Jacuzzy je zbral odličen bend vrhunskih muzičistov in obredel več klubov ter naravnost navdušil (i)zbrano občinstvo. Pri živem izvajanju se je sprva odločil za srednjo pot, del glasbe je še vedno prihajal iz elektronskih naprav, bil posnet vnaprej. A tudi to se bo že v nekaj dneh spremenilo. Jacuzzy Krall je namreč ob povabilu v oddajo Izštekani na Valu 202 svojo glasbo povsem osvobodil vnaprej posnetih ali elektronsko krmiljenih zvokov. Z bendom jo bo izvedel docela v živo. In naglas! Zasedba bo sorodna kot na koncertih: Miha Meglič (kitara), Andraž Mazi (kitara, pedal steel), Davor Klarič (klaviature), Rok Škrlj (bas), Sergej Randjelović Runjoe (bobni, spremljevalni glas), Boštjan Vajs (bobni), Rok Hozjan (spremljevalni glas), Katinka Dimkaroska (glas, tapan). In seveda Jacuzzy Krall na prestolu. No, če morda Jacuzzyja Kralla sploh ne poznate, je res skrajni čas, da vam prekriža pot.
Tokratni gost Izštekanih je bil ljubljanski studijski maček in angažirani roker Jacuzzy Krall. Posebej za oddajo je Krall songe osvobodil studijskih spon in elektronsko narekovanih ritmov, v vaša ušesa so poleteli v docela živi izvedbi vrhunskega benda. Ki je bil precej glasen! Vsemu skupaj bi lahko rekli izštekano-vštekani Jacuzzy Krall. Oziroma Jacuzzy Krall, ki se izšteka iz ene in prišteka v drugo vtičnico. Glasbeno pot je Jakob Krall začel pred krepkima dvema desetletjema. Potem ko je v zgodnjem otroštvu pod očetovim vplivom poslušal skoraj izključno jazz, je zagrabil za saksofon in po srednješolskih punk bendih prve resnejše izkušnje nabiral v instrumentalni zasedbi Z levo nogo. Sledilo je sodelovanje s Sausages in v zasedbi Trije Puhalci. V novo tisočletje pa je vstopil kot avtor in pevec pri Los Ventilos, s katerimi je posnel prvenec “ISO4586” (2001). Da, Krall je skupaj z Boštjanom Gradiškom avtor njihovega prvega in verjetno do danes največjega hita “Ne gledam nazaj”. Glasba ga je zagrabila in ga zanimala z veliko plati. Vpisal se je na šolo za tonske mojstre SAE in v porajajočem ljubljanskem Ditrojtu, danes epicentru slovenskega rokenrola, postavil svoj studio. Ter začel ustvarjati pod imenom Jacuzzy Krall. Glasbeni uredniki na Valu 202 so ga kmalu opazili in dvakrat opozorili nanj, leta 2008 in 2010 so uvrstili njegova songa na zbirki “Imamo dobro glasbo”. Da pa je svojo muziko, ki jo je cvrl na res počasnem ognju, končno objavil v izdatnem odmerku, je trajalo dolgih sedem let. A se je splačalo čakati. Album “Jacuzzy Krall” je izšel jeseni 2014 v obliki dvojne vinilke in brezplačnega dolpotega na spletu. "Enkrat premal, drugič preveč, kolk je dovolj, ko je vse ti odveč? Dej rin naprej, nej potuje tale čreda, volkovi prežijo na nas z druzga brega. Ne govor, drž korak s to karavano, skupaj v vrsti za potrošniško kramo. Stisn rep, bod fleksibilen, pojej tablet, bod obziren. Noben ne vid, da je edina resnica, da smo v vrsti pod tablo z napisom Mesnica." (Jacuzzy Krall: “En korak več”) Angažirani preplet številnih žanrov, od rocka do hip hopa, od funka do metala, z jasnimi, neposrednimi besedili v pristni ljubljanščini, ki toliko kot z besedami povedo z načinom interpretacije, je bilo nato treba spraviti v novo življenje. Na oder. Jacuzzy je zbral odličen bend vrhunskih muzičistov in obredel več klubov ter naravnost navdušil (i)zbrano občinstvo. Pri živem izvajanju se je sprva odločil za srednjo pot, del glasbe je še vedno prihajal iz elektronskih naprav, bil posnet vnaprej. A tudi to se bo že v nekaj dneh spremenilo. Jacuzzy Krall je namreč ob povabilu v oddajo Izštekani na Valu 202 svojo glasbo povsem osvobodil vnaprej posnetih ali elektronsko krmiljenih zvokov. Z bendom jo bo izvedel docela v živo. In naglas! Zasedba bo sorodna kot na koncertih: Miha Meglič (kitara), Andraž Mazi (kitara, pedal steel), Davor Klarič (klaviature), Rok Škrlj (bas), Sergej Randjelović Runjoe (bobni, spremljevalni glas), Boštjan Vajs (bobni), Rok Hozjan (spremljevalni glas), Katinka Dimkaroska (glas, tapan). In seveda Jacuzzy Krall na prestolu. No, če morda Jacuzzyja Kralla sploh ne poznate, je res skrajni čas, da vam prekriža pot.
V Ledinah pri Idriji se je na današnji dan leta 1816 rodil pesnik in zapisovalec ljudskih pesmi Anton Žakelj, rodoljub Ledinski. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani rokopis Narodnih kranjskih pesmi, ki jih je priredil leta 1838. V Lindnu pri Hannovru se je na današnji dan leta 1906 rodila filozofinja Hannah Arendt. Pred nacističnim preganjanjem je leta 1933 zbežala v Pariz, kasneje v Združene države Amerike. Leta 1961 je napisala odmevno razpravo o sojenju Adolfu Eichmannu, o tem podrobneje Vlasta Jalušič: "Proti barvni sestavi naše trobojnice se v dokaz nje nedopustnosti rado naglaša to, da je istovetna z rusko zastavo, a Rusija da je danes naša sovražnica. Zastave kraljevine Romunske, ki je danes tudi naša sovražnica, so zlato-modro-rdeče, torej prav tistih barv, s katerimi so hoteli nekaterniki na Kranjskem nadomestiti naše barve, češ, da so te ruske!" je na današnji dan leta 1916 pisala sobotna Edinost. V Temnici se je na današnji dan leta 1946 rodil sociolog Vojko Antončič. Po diplomi na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo je doktoriral na zagrebški Filozofski fakulteti. Delal je Inštitutu za sociologijo. Leta 2003 je postal predsednik Računskega sodišča, čez leto član Evropskega računskega sodišča. Leta 2013 je kot predsednik nadzornega sveta Cimosa v pogovoru z Jasno Preskar tako opisal korake reševanja podjetja: Gorica mora k Jugoslaviji, tako je na današnji dan leta 1946 torkov Primorski dnevnik naslovil poročilo s plenuma goriškega mestnega odbora Slovensko-italijanske antifašistične unije. V Ljubljani je na današnji dan leta 1986 umrl kritik, esejist, gledališčnik in urednik Bojan Štih. Po vojni je doštudiral in urejal Naše razglede. Bil je direktor Triglav filma in ravnatelj Drame. V arhivu hranimo Štihovo izjavo iz leta 1983, ko je sodeloval na okrogli mizi o monodrami na Slovenskem Če se drevje zgodaj obleti, polje ob letu dobro rodi. V Birminghamu se je na današnji dan leta 1926 odil skladatelj, aranžer in eden od pionirejv rock and roll glasbe Bill Justis. Od leta 1951 je v Memphis za založbo Sun record posnel veliko uspešnic tudi znamenito Raunchy, za katero je prejel nagrado Grammy:
V Ledinah pri Idriji se je na današnji dan leta 1816 rodil pesnik in zapisovalec ljudskih pesmi Anton Žakelj, rodoljub Ledinski. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani rokopis Narodnih kranjskih pesmi, ki jih je priredil leta 1838. V Lindnu pri Hannovru se je na današnji dan leta 1906 rodila filozofinja Hannah Arendt. Pred nacističnim preganjanjem je leta 1933 zbežala v Pariz, kasneje v Združene države Amerike. Leta 1961 je napisala odmevno razpravo o sojenju Adolfu Eichmannu, o tem podrobneje Vlasta Jalušič: "Proti barvni sestavi naše trobojnice se v dokaz nje nedopustnosti rado naglaša to, da je istovetna z rusko zastavo, a Rusija da je danes naša sovražnica. Zastave kraljevine Romunske, ki je danes tudi naša sovražnica, so zlato-modro-rdeče, torej prav tistih barv, s katerimi so hoteli nekaterniki na Kranjskem nadomestiti naše barve, češ, da so te ruske!" je na današnji dan leta 1916 pisala sobotna Edinost. V Temnici se je na današnji dan leta 1946 rodil sociolog Vojko Antončič. Po diplomi na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo je doktoriral na zagrebški Filozofski fakulteti. Delal je Inštitutu za sociologijo. Leta 2003 je postal predsednik Računskega sodišča, čez leto član Evropskega računskega sodišča. Leta 2013 je kot predsednik nadzornega sveta Cimosa v pogovoru z Jasno Preskar tako opisal korake reševanja podjetja: Gorica mora k Jugoslaviji, tako je na današnji dan leta 1946 torkov Primorski dnevnik naslovil poročilo s plenuma goriškega mestnega odbora Slovensko-italijanske antifašistične unije. V Ljubljani je na današnji dan leta 1986 umrl kritik, esejist, gledališčnik in urednik Bojan Štih. Po vojni je doštudiral in urejal Naše razglede. Bil je direktor Triglav filma in ravnatelj Drame. V arhivu hranimo Štihovo izjavo iz leta 1983, ko je sodeloval na okrogli mizi o monodrami na Slovenskem Če se drevje zgodaj obleti, polje ob letu dobro rodi. V Birminghamu se je na današnji dan leta 1926 odil skladatelj, aranžer in eden od pionirejv rock and roll glasbe Bill Justis. Od leta 1951 je v Memphis za založbo Sun record posnel veliko uspešnic tudi znamenito Raunchy, za katero je prejel nagrado Grammy:
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.