Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vlada je minuli torek obisk jugovzhodne Slovenije začela v Novem mestu s srečanjem z župani, kjer so razpravljali o reševanju romske problematike. Minister za delo Luka Mesec je predstavil že dopolnjena zakona o vrtcih in osnovni šoli, pravosodna ministrica Andreja Katič pa spremembo zakona o varstvu osebnih podatkov, ki področnim zakonom omogoča zbiranje podatkov na podlagi etnične pripadnosti. Zbrali smo tudi izjave nekaterih županov, ki opozarjajo na vse slabše razmere, župan občine Šentjernej, Jože Simončič meni, da »so ukrepi premili in prepočasni ter, da s kozmetičnimi popravki ne bo rešitev«.
Vlada je minuli torek obisk jugovzhodne Slovenije začela v Novem mestu s srečanjem z župani, kjer so razpravljali o reševanju romske problematike. Minister za delo Luka Mesec je predstavil že dopolnjena zakona o vrtcih in osnovni šoli, pravosodna ministrica Andreja Katič pa spremembo zakona o varstvu osebnih podatkov, ki področnim zakonom omogoča zbiranje podatkov na podlagi etnične pripadnosti. Zbrali smo tudi izjave nekaterih županov, ki opozarjajo na vse slabše razmere, župan občine Šentjernej, Jože Simončič meni, da »so ukrepi premili in prepočasni ter, da s kozmetičnimi popravki ne bo rešitev«.
V novogoriškem X-CENTRU, v sklopu projektov GO! 2025, Evropske prestolnice kulture je predstavil umetniško -znanstven projekt ISOLABS, ki preučuje vse, kar se dogaja v dolini Soče od njenega izvira do izliva. Projekt je zasnovan kot krajina forenzičnega raziskovanja in dialoga, raziskuje človekove sledi, kako se je vse skupaj prepletalo z okoljem, z lokalnimi in globalnimi skupnostmi. Projekt združuje natančnost znanstvenega raziskovanja z razsežnostmi konceptualne umetnosti. Vsi projekti Marka Peljhana se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike.
V novogoriškem X-CENTRU, v sklopu projektov GO! 2025, Evropske prestolnice kulture je predstavil umetniško -znanstven projekt ISOLABS, ki preučuje vse, kar se dogaja v dolini Soče od njenega izvira do izliva. Projekt je zasnovan kot krajina forenzičnega raziskovanja in dialoga, raziskuje človekove sledi, kako se je vse skupaj prepletalo z okoljem, z lokalnimi in globalnimi skupnostmi. Projekt združuje natančnost znanstvenega raziskovanja z razsežnostmi konceptualne umetnosti. Vsi projekti Marka Peljhana se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike.
Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.
Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.
Dravska kolesarska pot velja za zelo uspešen mednarodni projekt evropskega formata, ki povezuje štiri države. Z uspehom je tesno povezan Uroš Rozman, aktualni direktor Regionalne razvojne agencije Koroška, ki meni, da moramo po vzoru severnih sosedov bolje izkoristiti tudi vodno gladino Drave in seveda vse znamenitosti ob njej. Kakšna je pot do tega cilja?
Dravska kolesarska pot velja za zelo uspešen mednarodni projekt evropskega formata, ki povezuje štiri države. Z uspehom je tesno povezan Uroš Rozman, aktualni direktor Regionalne razvojne agencije Koroška, ki meni, da moramo po vzoru severnih sosedov bolje izkoristiti tudi vodno gladino Drave in seveda vse znamenitosti ob njej. Kakšna je pot do tega cilja?
Če bi gosta tokratne epizode Prvakov tedna vprašali o krajih njegove mladosti, bi verjetno v odgovoru navedel Kungoto in otok Šolto. Ljudsko glasbo sta mu približala babica in dedek. Harmoniko je igral, ko je sploh še ni zmogel držati v rokah. Pozneje se je zaljubil v jazz, a še prej končal srednjo elektro šolo in dve leti delal na terenu kot električar. Nato je nadaljeval študijsko pot, diplomirali na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasba in na glasbeni akademiji, smer klavir. Sledila so glasbena izpopolnjevanja v Bergamu in New Yorku. Pred 20 leti je s skupino prijateljev, zanesenjakov prišel na zamisel, da bi popestrili glasbeno, kulturno in družabno dogajanje v najstarejšem slovenskem mestu. Ustanovljeno je bilo društvo Arsana, istoimenski poletni festival je skoraj polnoleten. Letos od 14. junija do 7. septembra na 13 prizoriščih ponuja okoli 50 dogodkov. Gost Prvakov tedna je umetniški vodja ter direktor Festivala Arsana, Mladen Delin.
Če bi gosta tokratne epizode Prvakov tedna vprašali o krajih njegove mladosti, bi verjetno v odgovoru navedel Kungoto in otok Šolto. Ljudsko glasbo sta mu približala babica in dedek. Harmoniko je igral, ko je sploh še ni zmogel držati v rokah. Pozneje se je zaljubil v jazz, a še prej končal srednjo elektro šolo in dve leti delal na terenu kot električar. Nato je nadaljeval študijsko pot, diplomirali na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasba in na glasbeni akademiji, smer klavir. Sledila so glasbena izpopolnjevanja v Bergamu in New Yorku. Pred 20 leti je s skupino prijateljev, zanesenjakov prišel na zamisel, da bi popestrili glasbeno, kulturno in družabno dogajanje v najstarejšem slovenskem mestu. Ustanovljeno je bilo društvo Arsana, istoimenski poletni festival je skoraj polnoleten. Letos od 14. junija do 7. septembra na 13 prizoriščih ponuja okoli 50 dogodkov. Gost Prvakov tedna je umetniški vodja ter direktor Festivala Arsana, Mladen Delin.
Ob izvolitvi novega papeža Leona XIV. se porajajo številna vprašanja. Je sicer dokaj znan znotraj Katoliške cerkve, a marsikdo se sprašuje, kakšen bo njegov pontifikat. V kolikšni meri bo sledil papežu Frančišku? V oddaji, pripravila sta jo Jasmina Bauman in Tomaž Gerden, smo za prve vtise ob njegovi izvolitvi vprašali mariborskega nadškofa in metropolita mag. Alojza Cvikla, celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža in župnijskega upravitelja Župnije Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik in predstojnika Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Sebastijana Valentana.
Ob izvolitvi novega papeža Leona XIV. se porajajo številna vprašanja. Je sicer dokaj znan znotraj Katoliške cerkve, a marsikdo se sprašuje, kakšen bo njegov pontifikat. V kolikšni meri bo sledil papežu Frančišku? V oddaji, pripravila sta jo Jasmina Bauman in Tomaž Gerden, smo za prve vtise ob njegovi izvolitvi vprašali mariborskega nadškofa in metropolita mag. Alojza Cvikla, celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža in župnijskega upravitelja Župnije Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik in predstojnika Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Sebastijana Valentana.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pod vodstvom izr. prof. dr. Katje Hrobat Virloget je fakulteta pridobila dvoletni mednarodni CERV projekt z naslovom RE 4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience, v katerem bodo antropologi, zgodovinarji, psihoterapevti in strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja iz obmejnih območij Slovenije, Italije in Avstrije poskušali zdraviti družbene rane zaradi težke zapuščine obmejnih dogodkov od fašizma, nacizma, druge svetovne vojne do istrskega eksodusa. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo. Oddaja je nastala v sodelovanju z EUROPE DIRECT Koper-Capodistria.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pod vodstvom izr. prof. dr. Katje Hrobat Virloget je fakulteta pridobila dvoletni mednarodni CERV projekt z naslovom RE 4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience, v katerem bodo antropologi, zgodovinarji, psihoterapevti in strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja iz obmejnih območij Slovenije, Italije in Avstrije poskušali zdraviti družbene rane zaradi težke zapuščine obmejnih dogodkov od fašizma, nacizma, druge svetovne vojne do istrskega eksodusa. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo. Oddaja je nastala v sodelovanju z EUROPE DIRECT Koper-Capodistria.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč. Zbirko žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike, interpretirajo igralke Lučka Počkaj, Sabina Kogovšek in Vesna Jevnikar, za režijo pa je poskrbela Saška Rakef.
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč. Zbirko žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike, interpretirajo igralke Lučka Počkaj, Sabina Kogovšek in Vesna Jevnikar, za režijo pa je poskrbela Saška Rakef.
Delegaciji Izraela in palestinskega gibanja Hamas sta na poti v Kairo, kjer se danes, dan pred drugo obletnico Hamasovega napada, začenjajo pogajanja o načrtu Donalda Trumpa za končanje vojne v Gazi. Dogovorili naj bi se o izpustitvi talcev in umiku izraelskih sil iz dela enklave. V oddaji tudi o tem: -Premier in finančni minister bosta poslancem predstavila predlog proračunov za prihodnji dve leti. -Na mejnem prehodu Fernetiči se odpira dodatni pas za nadzor na meji. -V Novi Gorici sta začela delovati prva podporna programa za posameznike z motnjami hranjenja. -Tadej Pogačar je evropski prvak v kolesarstvu. -Nogometaši Primorja so premagali Koper.
Delegaciji Izraela in palestinskega gibanja Hamas sta na poti v Kairo, kjer se danes, dan pred drugo obletnico Hamasovega napada, začenjajo pogajanja o načrtu Donalda Trumpa za končanje vojne v Gazi. Dogovorili naj bi se o izpustitvi talcev in umiku izraelskih sil iz dela enklave. V oddaji tudi o tem: -Premier in finančni minister bosta poslancem predstavila predlog proračunov za prihodnji dve leti. -Na mejnem prehodu Fernetiči se odpira dodatni pas za nadzor na meji. -V Novi Gorici sta začela delovati prva podporna programa za posameznike z motnjami hranjenja. -Tadej Pogačar je evropski prvak v kolesarstvu. -Nogometaši Primorja so premagali Koper.
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Boštjan Poklukar, Matteo Piantedosi in Davor Božinović so v Novi Gorici razpravljali o razmerah na zahodnobalkanski migracijski poti. Vodje policij treh držav so podpisali operativni memorandum glede skupnih tristranskih patrulj na hrvaški zunanji meji. V oddaji tudi o tem: -Vladna izhodišča za davek na stanovanjske nepremičnine še vedno dvigujejo prah. -V pričakovanju inavguracije Donalda Trumpa. -Kompleks Martex v Volčji Dragi prodan, a menda težave z urejanjem zemljiško-knjižnih zadev. - Slovenski rokometaši bodo na svetovnem prvenstvu igrali z Islandijo.
Boštjan Poklukar, Matteo Piantedosi in Davor Božinović so v Novi Gorici razpravljali o razmerah na zahodnobalkanski migracijski poti. Vodje policij treh držav so podpisali operativni memorandum glede skupnih tristranskih patrulj na hrvaški zunanji meji. V oddaji tudi o tem: -Vladna izhodišča za davek na stanovanjske nepremičnine še vedno dvigujejo prah. -V pričakovanju inavguracije Donalda Trumpa. -Kompleks Martex v Volčji Dragi prodan, a menda težave z urejanjem zemljiško-knjižnih zadev. - Slovenski rokometaši bodo na svetovnem prvenstvu igrali z Islandijo.
K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.
K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.
Svetovni voditelji, ki so zbrani v New Yorku na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, pozivajo k umiritvi razmer med Izraelom in gibanjem Hezbolah v Libanonu. Združene države Amerike, Evropska unija ter Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar so pozno sinoči objavili skupni poziv k 21-dnevni prekinitvi ognja na meji med Izraelom in Libanonom. Kot so zapisali, razmere tam predstavljajo nesprejemljivo tveganje za širši regionalni konflikt. Druge teme: - Bo že danes znana usoda ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stiojmenove Duh? Pred jutrišnjo interpelacijo se ugiba o njenem morebitnem odstopu. - Vlada bo predvidoma potrjevala predlog proračunov za prihodnji dve leti in obravnavala predlog novega plačnega zakona. - V Novi Gorici so se začeli 34-ti Dnevi evropske kulturne dediščine, na katerih je letos v ospredju dediščina kulturnih poti, mreženja in povezav.
Svetovni voditelji, ki so zbrani v New Yorku na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, pozivajo k umiritvi razmer med Izraelom in gibanjem Hezbolah v Libanonu. Združene države Amerike, Evropska unija ter Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar so pozno sinoči objavili skupni poziv k 21-dnevni prekinitvi ognja na meji med Izraelom in Libanonom. Kot so zapisali, razmere tam predstavljajo nesprejemljivo tveganje za širši regionalni konflikt. Druge teme: - Bo že danes znana usoda ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stiojmenove Duh? Pred jutrišnjo interpelacijo se ugiba o njenem morebitnem odstopu. - Vlada bo predvidoma potrjevala predlog proračunov za prihodnji dve leti in obravnavala predlog novega plačnega zakona. - V Novi Gorici so se začeli 34-ti Dnevi evropske kulturne dediščine, na katerih je letos v ospredju dediščina kulturnih poti, mreženja in povezav.
Francoski predsednik Emanuel Macron je včerajšnje srečanje z ameriškim kolegom Donaldom Trumpom označil za prelomno na poti do premirja v Ukrajini. Mir pa ne sme pomeniti ukrajinske vdaje, poudarja, saj da ne moremo živeti v svetu, kjer se lahko nekaznovano kršijo mednarodne norme. Francija in več evropskih voditeljev je pripravljenih zagotoviti varnostna jamstva, vendar za to potrebujemo ameriško podporo, meni Macron, ki je pozval k povečanju obrambnih izdatkov. V oddaji tudi o tem: - Z delom začenjajo delovne skupine za paket šestih kmetijskih zakonov. - Avtobusa v center Goč še ni. - Na Tržaškem Krasu priprave na pust v polnem teku. - Košarkarji Slovenije kvalifikacije za letošnje evropsko prvenstvo zaključili s porazom proti Izraelu.
Francoski predsednik Emanuel Macron je včerajšnje srečanje z ameriškim kolegom Donaldom Trumpom označil za prelomno na poti do premirja v Ukrajini. Mir pa ne sme pomeniti ukrajinske vdaje, poudarja, saj da ne moremo živeti v svetu, kjer se lahko nekaznovano kršijo mednarodne norme. Francija in več evropskih voditeljev je pripravljenih zagotoviti varnostna jamstva, vendar za to potrebujemo ameriško podporo, meni Macron, ki je pozval k povečanju obrambnih izdatkov. V oddaji tudi o tem: - Z delom začenjajo delovne skupine za paket šestih kmetijskih zakonov. - Avtobusa v center Goč še ni. - Na Tržaškem Krasu priprave na pust v polnem teku. - Košarkarji Slovenije kvalifikacije za letošnje evropsko prvenstvo zaključili s porazom proti Izraelu.
Ljudski univerzi Lendava in Murska Sobota sta ob pomoči društva za socialno vključenost Mozaik v predstavili projekt za izboljšanje socialne vključenosti in funkcionalnih kompetenc romskih žensk. V projekt, ki so ga začeli izvajati oktobra, bo v treh letih vključenih 150 romskih žensk iz Pomurja. Pogovarjali smo se z Gregorjem Koširjem, podžupanom v začasnem opravljanju funkcije župana v občini Kočevje, ki meni da so v občini pri urejanju razmer v romskih naseljih naredili dodaten korak naprej. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Bal Canis zasedbe Aritmija ter skladbo Brat pirat zasedbe Balkan Boys. Na tujem delu se za glasove potegujejo Kucu banda s skladbo Shingyol in Juan Carlos Romero s skladbo El pañuelo de mi mare.
Ljudski univerzi Lendava in Murska Sobota sta ob pomoči društva za socialno vključenost Mozaik v predstavili projekt za izboljšanje socialne vključenosti in funkcionalnih kompetenc romskih žensk. V projekt, ki so ga začeli izvajati oktobra, bo v treh letih vključenih 150 romskih žensk iz Pomurja. Pogovarjali smo se z Gregorjem Koširjem, podžupanom v začasnem opravljanju funkcije župana v občini Kočevje, ki meni da so v občini pri urejanju razmer v romskih naseljih naredili dodaten korak naprej. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Bal Canis zasedbe Aritmija ter skladbo Brat pirat zasedbe Balkan Boys. Na tujem delu se za glasove potegujejo Kucu banda s skladbo Shingyol in Juan Carlos Romero s skladbo El pañuelo de mi mare.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
Razmišljam o vztrajnosti in potrpežljivosti – dveh vrednotah, ki ju današnji način življenja pogosto potiska na stranski tir. Živimo v svetu, ki ne želi čakati in ki težko vztraja v pričakovanju. Vse je na gumb: zdaj in takoj. Po trgovinah obstajajo linije, kjer ni treba čakati, če imaš manj stvari. Na bencinski črpalki ni treba več stati v vrsti, da bi plačal – plačaš lahko kar ob polnjenju rezervoarja. Nekateri semaforji so opremljeni s senzorji, ki zaznajo približevanje vozila, in se zato prižge zelena luč. In še bi lahko našteval. Vse zato, da bi pridobili pri času. Toda malo izzivalno vprašanje: Kaj pa naredimo s pridobljenim časom? Se je zaradi teh pridobitev res dvignila kakovost našega življenja? Imamo zato več časa za dobra in plemenita dejanja? Postavljam le vprašanja – nisem namreč prepričan, da so odgovori črno-beli. Živimo v času zaslonov – pravih “tatov” našega časa, ki ga sicer pridobimo, vendar ga na drugi strani tako hitro “zekraniziramo”. Na to dimenzijo življenja sem pomislil ob prebiranju današnjega evangelija, ki tako močno nagovarja. Jezus najprej pravi, da moramo vedno moliti in se ne naveličati. Že tukaj vidim današnji odklon: tisti, ki molimo, ki zaupamo v moč molitve, pogosto molimo na hitro, na kratko – a bi želeli povratno informacijo, uslišano prošnjo – zdaj in takoj. V evangeliju pa se pojavi vdova, ki hodi »težit« k sodniku s prošnjo, naj ji pomaga do pravice. Pa sodnik ni bil kak pobožnjakar. Sam zase pravi, da se ne boji Boga in se ne meni za človeka. Toda kljub temu se odloči, da bo ubogi vdovi pomagal do pravice. Po domače bi rekli, da ji je pomagal zato, da je imel mir. In prav pri tej ubogi vdovi znova odkrijemo “kakovost” vztrajne prošnje, molitve, ki je bila na koncu uslišana. Če bi pod to pripovedjo potegnili črto, bi lahko rekli, da vztrajnost in neprenehna molitev spreminjata človeka – predvsem tistega, za katerega molimo, pa tudi tistega, ki moli. Vztrajnost pomeni trdno odločenost in zvestobo cilju – tudi takrat, ko pridejo težave, ovire ali se napredek zdi počasen. Je potrpežljivo vztrajanje na poti dobrega, tudi ko se zdi, da uspeh zamuja. Sv. Janez Bosko je zapisal: »Zmagovalec je preprosto tisti, ki je pripravljen vztrajati malo dlje kot drugi.« Vztrajnost je kot tiha moč srca, ki nas drži pokonci, ko razum pravi, da nima več smisla. Je notranji glas, ki šepeta: »Pojdi naprej, še malo, ne odnehaj.« V njej se rojeva zaupanje – zaupanje, da Bog nikoli ne pozabi tistega, ki hodi naprej, čeprav s počasnimi, negotovimi koraki. Pred nami je nov dan. Poskusimo tudi mi danes vztrajati v dobrem in plemenitem – malo dlje od včeraj.
Razmišljam o vztrajnosti in potrpežljivosti – dveh vrednotah, ki ju današnji način življenja pogosto potiska na stranski tir. Živimo v svetu, ki ne želi čakati in ki težko vztraja v pričakovanju. Vse je na gumb: zdaj in takoj. Po trgovinah obstajajo linije, kjer ni treba čakati, če imaš manj stvari. Na bencinski črpalki ni treba več stati v vrsti, da bi plačal – plačaš lahko kar ob polnjenju rezervoarja. Nekateri semaforji so opremljeni s senzorji, ki zaznajo približevanje vozila, in se zato prižge zelena luč. In še bi lahko našteval. Vse zato, da bi pridobili pri času. Toda malo izzivalno vprašanje: Kaj pa naredimo s pridobljenim časom? Se je zaradi teh pridobitev res dvignila kakovost našega življenja? Imamo zato več časa za dobra in plemenita dejanja? Postavljam le vprašanja – nisem namreč prepričan, da so odgovori črno-beli. Živimo v času zaslonov – pravih “tatov” našega časa, ki ga sicer pridobimo, vendar ga na drugi strani tako hitro “zekraniziramo”. Na to dimenzijo življenja sem pomislil ob prebiranju današnjega evangelija, ki tako močno nagovarja. Jezus najprej pravi, da moramo vedno moliti in se ne naveličati. Že tukaj vidim današnji odklon: tisti, ki molimo, ki zaupamo v moč molitve, pogosto molimo na hitro, na kratko – a bi želeli povratno informacijo, uslišano prošnjo – zdaj in takoj. V evangeliju pa se pojavi vdova, ki hodi »težit« k sodniku s prošnjo, naj ji pomaga do pravice. Pa sodnik ni bil kak pobožnjakar. Sam zase pravi, da se ne boji Boga in se ne meni za človeka. Toda kljub temu se odloči, da bo ubogi vdovi pomagal do pravice. Po domače bi rekli, da ji je pomagal zato, da je imel mir. In prav pri tej ubogi vdovi znova odkrijemo “kakovost” vztrajne prošnje, molitve, ki je bila na koncu uslišana. Če bi pod to pripovedjo potegnili črto, bi lahko rekli, da vztrajnost in neprenehna molitev spreminjata človeka – predvsem tistega, za katerega molimo, pa tudi tistega, ki moli. Vztrajnost pomeni trdno odločenost in zvestobo cilju – tudi takrat, ko pridejo težave, ovire ali se napredek zdi počasen. Je potrpežljivo vztrajanje na poti dobrega, tudi ko se zdi, da uspeh zamuja. Sv. Janez Bosko je zapisal: »Zmagovalec je preprosto tisti, ki je pripravljen vztrajati malo dlje kot drugi.« Vztrajnost je kot tiha moč srca, ki nas drži pokonci, ko razum pravi, da nima več smisla. Je notranji glas, ki šepeta: »Pojdi naprej, še malo, ne odnehaj.« V njej se rojeva zaupanje – zaupanje, da Bog nikoli ne pozabi tistega, ki hodi naprej, čeprav s počasnimi, negotovimi koraki. Pred nami je nov dan. Poskusimo tudi mi danes vztrajati v dobrem in plemenitem – malo dlje od včeraj.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.
Več županov se je namreč odločilo za ustanovitev politične stranke Zveza list lokalnih skupnosti, na kratko Skupnost. Zdaj vlagajo potrebno dokumentacijo za ustanovitev stranke, na ustanovnem dogodku pa so za predsednika izvolili župana Hrastnika Marka Funkla. V oddaji tudi o tem: - Danes razmere na avtocesti proti meji z Italiji niso tako problematične, kot včeraj - Selekcijsko-trsničarsko središče Vrhpolje: Predstavili nove načine obdelave tal v vinogradih - Po ogledu geologa odprta večina poti v Tolminskih koritih - Začenja se evropsko prvenstvo v košarki.
Več županov se je namreč odločilo za ustanovitev politične stranke Zveza list lokalnih skupnosti, na kratko Skupnost. Zdaj vlagajo potrebno dokumentacijo za ustanovitev stranke, na ustanovnem dogodku pa so za predsednika izvolili župana Hrastnika Marka Funkla. V oddaji tudi o tem: - Danes razmere na avtocesti proti meji z Italiji niso tako problematične, kot včeraj - Selekcijsko-trsničarsko središče Vrhpolje: Predstavili nove načine obdelave tal v vinogradih - Po ogledu geologa odprta večina poti v Tolminskih koritih - Začenja se evropsko prvenstvo v košarki.
Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.
Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.
Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.
Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Tokratni Lokalni čas je odmeril Stane Kocutar. Od Festivala Lent do največje športne prireditve, ki jo gosti Maribor to poletje. In vse vmes. Tam najdete tudi medeno tržnico in ko se okrepčate zavijete na Slovensko planinsko pot. Ideja o njej se je porodila prav, kakopak - Mariborčanu.
Tokratni Lokalni čas je odmeril Stane Kocutar. Od Festivala Lent do največje športne prireditve, ki jo gosti Maribor to poletje. In vse vmes. Tam najdete tudi medeno tržnico in ko se okrepčate zavijete na Slovensko planinsko pot. Ideja o njej se je porodila prav, kakopak - Mariborčanu.
Na 755 metrih nadmorske višine se na severozahodnem robu Banjške planote začenja 12 km dolga krožna pot Lom je moj dom, ki so jo uradno odprli poleti leta 2020. Slabih 20 let je rasla ideja o krožni poti, na kateri bi bila v smiselno in pripovedno celoto strnjena dediščina in pripovedi s Kanalskega Loma in okolice. Z informacijskimi tablami ob poti želijo pohodnikom približati življenje v teh krajih nekoč in danes. Ustvarjalce poti je na Turistični kmetiji Široko obiskala Mateja Grebenjak. Slišali bomo, kako lahko otroke motiviramo z obiskom Širokolandije na poti, kako je 20 let rasla ideja o pohodniški poti in kaj je posebnost poti, speljane na kraškem svetu.
Na 755 metrih nadmorske višine se na severozahodnem robu Banjške planote začenja 12 km dolga krožna pot Lom je moj dom, ki so jo uradno odprli poleti leta 2020. Slabih 20 let je rasla ideja o krožni poti, na kateri bi bila v smiselno in pripovedno celoto strnjena dediščina in pripovedi s Kanalskega Loma in okolice. Z informacijskimi tablami ob poti želijo pohodnikom približati življenje v teh krajih nekoč in danes. Ustvarjalce poti je na Turistični kmetiji Široko obiskala Mateja Grebenjak. Slišali bomo, kako lahko otroke motiviramo z obiskom Širokolandije na poti, kako je 20 let rasla ideja o pohodniški poti in kaj je posebnost poti, speljane na kraškem svetu.
Tomi, Boštjan, Primož in Jani se spominjajo šestega albuma VI, ki so ga posneli v živo na stadionskem koncertu. O tem, zakaj danes na tisto obdobje gledajo kot na krizo Siddharte. In v kolikšni meri je k temu pripomogel koncert na stadionu Stožice. Ter o tem, kako jih je ta preizkušnja prizemljila in dolgoročno še bolj okrepila.
Tomi, Boštjan, Primož in Jani se spominjajo šestega albuma VI, ki so ga posneli v živo na stadionskem koncertu. O tem, zakaj danes na tisto obdobje gledajo kot na krizo Siddharte. In v kolikšni meri je k temu pripomogel koncert na stadionu Stožice. Ter o tem, kako jih je ta preizkušnja prizemljila in dolgoročno še bolj okrepila.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
"Konec je, mrtev sem," je svoji ekipi na poti do prelaza Loze povedal Tadej Pogačar in se počasi začel oddaljevati od rumenega Jonasa Vingegaarda. Dvoboj za skupno zmago se je tedaj dokončno prelomil v prid Danca.
"Konec je, mrtev sem," je svoji ekipi na poti do prelaza Loze povedal Tadej Pogačar in se počasi začel oddaljevati od rumenega Jonasa Vingegaarda. Dvoboj za skupno zmago se je tedaj dokončno prelomil v prid Danca.
Na kolesarski dirki po Franciji se je prva letošnja vožnja na čas končala v skladu s pričakovanji. Svetovni prvak Belgijec Remco Evenepoel je dosegel etapno zmago, Tadej Pogačar pa je z odlično vožnjo zanesljivo obdržal rumeno majico. Tokrat je bil sogovornik v rednem dnevnem valovskem kolesarskem podkastu Jani Brajkovič, ki je pred dvanajstimi leti na francoski pentlji osvojil 9. mesto, na začetku kariere pa je prav v vožnji na čas osvojil tudi naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani. Brajkovič meni, da se Tour razvija v pravo smer za dvakratnega šampiona dirke Tadeja Pogačarja. V vožnji na čas se forme ne da skriti. Ne slabe, ne dobre. Upravičeno se ji reče ura (oziroma v tem primeru pol ure) resnice in sedma etapa je prikazala realno razmerje moči. Naš poročevalec Igor Tominec dodaja, da se tudi Primož Roglič počasi, a vztrajno bliža zmagovalnemu odru in da predvsem končno spet vozi Tour, v katerem nima zapletov in je lahko konkurenčen. Brajkovič dodaja, da ima Roglič že od nekdaj v nogah zmago na Touru, da pa je nikakor ni znal uresničiti. Vendar letos ni zadnje leto za to priložnost.
Na kolesarski dirki po Franciji se je prva letošnja vožnja na čas končala v skladu s pričakovanji. Svetovni prvak Belgijec Remco Evenepoel je dosegel etapno zmago, Tadej Pogačar pa je z odlično vožnjo zanesljivo obdržal rumeno majico. Tokrat je bil sogovornik v rednem dnevnem valovskem kolesarskem podkastu Jani Brajkovič, ki je pred dvanajstimi leti na francoski pentlji osvojil 9. mesto, na začetku kariere pa je prav v vožnji na čas osvojil tudi naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani. Brajkovič meni, da se Tour razvija v pravo smer za dvakratnega šampiona dirke Tadeja Pogačarja. V vožnji na čas se forme ne da skriti. Ne slabe, ne dobre. Upravičeno se ji reče ura (oziroma v tem primeru pol ure) resnice in sedma etapa je prikazala realno razmerje moči. Naš poročevalec Igor Tominec dodaja, da se tudi Primož Roglič počasi, a vztrajno bliža zmagovalnemu odru in da predvsem končno spet vozi Tour, v katerem nima zapletov in je lahko konkurenčen. Brajkovič dodaja, da ima Roglič že od nekdaj v nogah zmago na Touru, da pa je nikakor ni znal uresničiti. Vendar letos ni zadnje leto za to priložnost.
Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.
Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Kritiška recepcija in interpretacija pisanja Uroša Zupana, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov zadnjih desetletij, je v veliki meri zašla v slepo ulico. Generacijski sopotniki, ki so spremljali njegovo pot vse od prvenca do ustoličenja kot modernega klasika, velikokrat ponavljajo že večkrat izrečeno. In nadaljujejo z enakim navdušenjem. Po drugi strani je statičnost njegovega pisanja vir frustracij za del mlajše generacije, katere poezija je bolj politično nabita. Figura velikega pesnika, ki je arbiter vseh zadev, ki se tičejo poezije, jih moti. Ta odpor krepijo tudi Zupanove polemike, v katerih, v skladu s svojo od začetka poti izpričano antiintelektualistično držo, zagovarja larpurlartizem in izključuje alternative. Na drugi strani pa, kot je v literarnih spopadih zgodovine izpričano, ti mladi včasih v celoti zavračajo Zupanovo novejše pisanje in se včasih lotijo že kar objestnih napadov. K obema pristopoma bi veljalo pristopiti dialektično. Res je, da je Zupanov brezpogojni zagovor statičnosti in esteticizma lahko v apokaliptičnih časih, ki še posebej zadevajo mlade, neokusen. Obenem pa je treba poudariti, da se ravno v teh časih Zupanova poezija kaže kot izjema, kot nekaj, kar zanika dani red stvari in je kot taka lahko celo bolj subverzivna in nehote politična kot poezija, ki deklarativno izraža politična prepričanja. Svet Zupanove poezije, ki tipa »skrivnostno podlogo« sveta, kaže na možnost neke druge, izginjajoče eksistence kot nasprotja vulgarni in razpadajoči stvarnosti. Čeprav bi se komu zdelo, da je Zupanova drža povsem arogantna, ni tako. O tem priča že odlična uvodna pesem najnovejše zbirke Skrivnostna podloga – Kraj nesrečnega imena (Slovo od starega sveta). Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine. Od buditeljstva 19. stoletja, ki je temeljilo na književnosti, prek utrjevanja identitete skozi književnost 20. stoletja do našega 21. stoletja, ko se zdi, da se dogaja epohalni obrat, ki briše tako književnost kot identiteto in spomin. Zupan se zaveda, da je na nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega. Tudi nekatere druge pesmi v zbirki Skrivnostna podloga so vrhunske. To so tiste, v katerih se, kljub zunanjemu videzu omenjene statičnosti, lirski subjekt spopada z lastno minljivostjo, smrtnostjo in krhkostjo telesa. Z osamljenostjo v kozmosu, v svetu znanih krajev in sorodnikov, ki se srečujejo v času pogrebov. In še vedno iščejo odgovore na vprašanje eksistence. In se sprašujejo o »skrivnostni podlogi«. V njegovih verzih je opaziti nekakšno neinstitucionalno, skoraj cankarjansko sled duhovnosti, ki pa je veliko bolj agnostična in sluteča, kot je bila pri Cankarju. Drugi sklop pesmi se vrača v okrilje znanega zajemanja referenc iz življenja prijateljev in kulture, ki jih je oblikovala. Te pesmi se gibljejo med tenkočutnim upesnjevanjem izgube nekega sveta, določenim avtizmom in na nekem mestu tudi neposrečeno provokacijo. Ta bi lahko bila boljša, če bi se Zupanu ljubilo dejansko razumeti pozicije njegovih nasprotnic. Tretje pesmi pa so pesmi čiste statike, meditativnega večnega zdaj. Pesmi opisov svetlobe in teme, domačih prostorov in ulic, listja in letnih časov. Zajemajo neko doživljanje, ki je danes, kot rečeno, dragoceno. Po drugi strani pa lahko vzbujajo odpor zaradi občutka, da, denimo, letni časi pod vplivom podnebnih sprememb izginjajo, da čas zaradi svetovnih katastrof teče vedno hitreje in je tovrstno doživljanje v resnici navaden privilegij. V skladu z močjo vsebine niha tudi moč forme. Pri tem moramo dodati, da je Uroš Zupan izkušen pesnik, od katerega ne moremo pričakovati veliko slabih verzov. Ni pa nezmotljiv, kot se je tu in tam verjelo. Zbirko Skrivnostna podloga je najbolje brati prav v neodločljivosti, v kombinaciji notranjega in zunanjega pogleda, dialektiki minulega in nastalega sveta. Ne eskapistično niti ne angažirano.
Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Kritiška recepcija in interpretacija pisanja Uroša Zupana, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov zadnjih desetletij, je v veliki meri zašla v slepo ulico. Generacijski sopotniki, ki so spremljali njegovo pot vse od prvenca do ustoličenja kot modernega klasika, velikokrat ponavljajo že večkrat izrečeno. In nadaljujejo z enakim navdušenjem. Po drugi strani je statičnost njegovega pisanja vir frustracij za del mlajše generacije, katere poezija je bolj politično nabita. Figura velikega pesnika, ki je arbiter vseh zadev, ki se tičejo poezije, jih moti. Ta odpor krepijo tudi Zupanove polemike, v katerih, v skladu s svojo od začetka poti izpričano antiintelektualistično držo, zagovarja larpurlartizem in izključuje alternative. Na drugi strani pa, kot je v literarnih spopadih zgodovine izpričano, ti mladi včasih v celoti zavračajo Zupanovo novejše pisanje in se včasih lotijo že kar objestnih napadov. K obema pristopoma bi veljalo pristopiti dialektično. Res je, da je Zupanov brezpogojni zagovor statičnosti in esteticizma lahko v apokaliptičnih časih, ki še posebej zadevajo mlade, neokusen. Obenem pa je treba poudariti, da se ravno v teh časih Zupanova poezija kaže kot izjema, kot nekaj, kar zanika dani red stvari in je kot taka lahko celo bolj subverzivna in nehote politična kot poezija, ki deklarativno izraža politična prepričanja. Svet Zupanove poezije, ki tipa »skrivnostno podlogo« sveta, kaže na možnost neke druge, izginjajoče eksistence kot nasprotja vulgarni in razpadajoči stvarnosti. Čeprav bi se komu zdelo, da je Zupanova drža povsem arogantna, ni tako. O tem priča že odlična uvodna pesem najnovejše zbirke Skrivnostna podloga – Kraj nesrečnega imena (Slovo od starega sveta). Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine. Od buditeljstva 19. stoletja, ki je temeljilo na književnosti, prek utrjevanja identitete skozi književnost 20. stoletja do našega 21. stoletja, ko se zdi, da se dogaja epohalni obrat, ki briše tako književnost kot identiteto in spomin. Zupan se zaveda, da je na nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega. Tudi nekatere druge pesmi v zbirki Skrivnostna podloga so vrhunske. To so tiste, v katerih se, kljub zunanjemu videzu omenjene statičnosti, lirski subjekt spopada z lastno minljivostjo, smrtnostjo in krhkostjo telesa. Z osamljenostjo v kozmosu, v svetu znanih krajev in sorodnikov, ki se srečujejo v času pogrebov. In še vedno iščejo odgovore na vprašanje eksistence. In se sprašujejo o »skrivnostni podlogi«. V njegovih verzih je opaziti nekakšno neinstitucionalno, skoraj cankarjansko sled duhovnosti, ki pa je veliko bolj agnostična in sluteča, kot je bila pri Cankarju. Drugi sklop pesmi se vrača v okrilje znanega zajemanja referenc iz življenja prijateljev in kulture, ki jih je oblikovala. Te pesmi se gibljejo med tenkočutnim upesnjevanjem izgube nekega sveta, določenim avtizmom in na nekem mestu tudi neposrečeno provokacijo. Ta bi lahko bila boljša, če bi se Zupanu ljubilo dejansko razumeti pozicije njegovih nasprotnic. Tretje pesmi pa so pesmi čiste statike, meditativnega večnega zdaj. Pesmi opisov svetlobe in teme, domačih prostorov in ulic, listja in letnih časov. Zajemajo neko doživljanje, ki je danes, kot rečeno, dragoceno. Po drugi strani pa lahko vzbujajo odpor zaradi občutka, da, denimo, letni časi pod vplivom podnebnih sprememb izginjajo, da čas zaradi svetovnih katastrof teče vedno hitreje in je tovrstno doživljanje v resnici navaden privilegij. V skladu z močjo vsebine niha tudi moč forme. Pri tem moramo dodati, da je Uroš Zupan izkušen pesnik, od katerega ne moremo pričakovati veliko slabih verzov. Ni pa nezmotljiv, kot se je tu in tam verjelo. Zbirko Skrivnostna podloga je najbolje brati prav v neodločljivosti, v kombinaciji notranjega in zunanjega pogleda, dialektiki minulega in nastalega sveta. Ne eskapistično niti ne angažirano.
Miha Lobnik je sociolog, prvi Zagovornik načela enakosti, ki opozarja na diskriminacijo v družbi, v kateri vsak peti vprašani meni, da je že bil diskriminiran. Kjer ženske na razgovorih za delo, tudi v javnem sektorju, še vedno dobivajo vprašanja o morebitnih načrtih za nosečnost in kjer vsi objekti v javni rabi še vedno niso prilagojeni gibalno oviranim. Z Miho Lobnikom, ki je med drugim ustanovitelj Legebitre in skupnostnega testiranja na HIV, se je tudi o tem, ali se je homofobija od takrat, ko je organiziral prvo Parado ponosa, spremenila, ter zakaj ni dovolj, da samo govorimo, da smo tolerantna in enakopravna družba, pogovarjal Gorazd Rečnik.
Miha Lobnik je sociolog, prvi Zagovornik načela enakosti, ki opozarja na diskriminacijo v družbi, v kateri vsak peti vprašani meni, da je že bil diskriminiran. Kjer ženske na razgovorih za delo, tudi v javnem sektorju, še vedno dobivajo vprašanja o morebitnih načrtih za nosečnost in kjer vsi objekti v javni rabi še vedno niso prilagojeni gibalno oviranim. Z Miho Lobnikom, ki je med drugim ustanovitelj Legebitre in skupnostnega testiranja na HIV, se je tudi o tem, ali se je homofobija od takrat, ko je organiziral prvo Parado ponosa, spremenila, ter zakaj ni dovolj, da samo govorimo, da smo tolerantna in enakopravna družba, pogovarjal Gorazd Rečnik.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Slovenske ceste se ob konicah dušijo v gnečah. Razmere na cestah se bodo s prihodom poletja in turistične sezone še poslabšale, v določeni meri tudi zaradi obnovitvenih del na nekaterih odsekih. Vozniki se na to lahko pripravijo, daljše trajanje poti pogosto tudi vračunajo ob odhodu, vseeno pa se daljšim kolonam in slabi volji ne morejo izogniti. O problematiki zastojev na slovenskih avtocestah, še posebej na štajerskem kraku, smo se pogovarjali z Zvonkom Zavasnikom z Družbe za avtoceste Republike Slovenije.
Slovenske ceste se ob konicah dušijo v gnečah. Razmere na cestah se bodo s prihodom poletja in turistične sezone še poslabšale, v določeni meri tudi zaradi obnovitvenih del na nekaterih odsekih. Vozniki se na to lahko pripravijo, daljše trajanje poti pogosto tudi vračunajo ob odhodu, vseeno pa se daljšim kolonam in slabi volji ne morejo izogniti. O problematiki zastojev na slovenskih avtocestah, še posebej na štajerskem kraku, smo se pogovarjali z Zvonkom Zavasnikom z Družbe za avtoceste Republike Slovenije.
Sredi julija se je Jožko Dakskobler iz Podbrda odpravil po poti gasilskega camina po severnem Primorskem. Ne, ne gre za nobeno uradno romarsko pot, temveč cilj, ki si ga je zastavil sam že pred časom in oblikoval več etap, dolgih tudi po 40 kilometrov. Obiskal bo vseh 42 prostovoljnih gasilskih društev na tem območju in skupno prehodil kakšnih 800 kilometrov. Dolgoletnega predsednika regijskega sveta pri Gasilski zvezi Slovenije za severnoprimorsko regijo, nekdanjega dolgoletnega poveljnika tolminske gasilske zveze in občinskega štaba civilne zaščite, gonilno silo gorskega maratona štirih občin, lokalnega vodnika po nekdanji Rapalski meji, ljubitelja zborovskega petja, narave, gora ter Baške grape in Slovenije nasploh je na poti po gasilskem caminu ta torek ujela Mariša Bizjak.
Sredi julija se je Jožko Dakskobler iz Podbrda odpravil po poti gasilskega camina po severnem Primorskem. Ne, ne gre za nobeno uradno romarsko pot, temveč cilj, ki si ga je zastavil sam že pred časom in oblikoval več etap, dolgih tudi po 40 kilometrov. Obiskal bo vseh 42 prostovoljnih gasilskih društev na tem območju in skupno prehodil kakšnih 800 kilometrov. Dolgoletnega predsednika regijskega sveta pri Gasilski zvezi Slovenije za severnoprimorsko regijo, nekdanjega dolgoletnega poveljnika tolminske gasilske zveze in občinskega štaba civilne zaščite, gonilno silo gorskega maratona štirih občin, lokalnega vodnika po nekdanji Rapalski meji, ljubitelja zborovskega petja, narave, gora ter Baške grape in Slovenije nasploh je na poti po gasilskem caminu ta torek ujela Mariša Bizjak.
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«
Matjaž Brojan, radijski upokojenec, je novinar z dušo in srcem. Raziskovalna in zbirateljska žilica mu še vedno ne dasta miru, prebiranje vsakodnevih novic, predvsem z njegovega, domžalskega konca, pa mu oplemeniti njegov vsakdan. Svoje radijsko delo še vedno vzorno hrani in delček tega je prelil tudi na papir. Avtor kar nekaj knjig je zdaj predstavil najnovejšo, Poti slovenskih legend s podnaslovom Radijska serija o nenavadnostih svojevrstnega izročila Slovencev. Matjaža Brojana je vedno lepo obiskati.
Matjaž Brojan, radijski upokojenec, je novinar z dušo in srcem. Raziskovalna in zbirateljska žilica mu še vedno ne dasta miru, prebiranje vsakodnevih novic, predvsem z njegovega, domžalskega konca, pa mu oplemeniti njegov vsakdan. Svoje radijsko delo še vedno vzorno hrani in delček tega je prelil tudi na papir. Avtor kar nekaj knjig je zdaj predstavil najnovejšo, Poti slovenskih legend s podnaslovom Radijska serija o nenavadnostih svojevrstnega izročila Slovencev. Matjaža Brojana je vedno lepo obiskati.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.
Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.
Članice Nata bodo morale za obrambo namenjati veliko več kot doslej. Ameriški svetovalec za nacionalno varnost Mike Waltz jim je, predvsem evropskim, do prihodnjega vrha zavezništva, napovedanega za junij, naložil, da morajo za obrambne izdatke nameniti dva odstotka svojega bruto domačega proizvoda. To je politična realnost, meni tudi premier Robert Golob. V sinočnjih Odmevih se je med drugim dotaknil tudi aktualnih protestov, referendumov in reform. Ostali poudarki oddaje: - Ukrajinski predsednik Zelenski po srečanju z ameriškim odposlancem z izrazi upanja. - Nemci pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami negotovi glede sprememb. - Nogometaši Celja z odlično predstavo v osmino finala konferenčne lige. Olimpija s slabo končala evropsko pot.
Članice Nata bodo morale za obrambo namenjati veliko več kot doslej. Ameriški svetovalec za nacionalno varnost Mike Waltz jim je, predvsem evropskim, do prihodnjega vrha zavezništva, napovedanega za junij, naložil, da morajo za obrambne izdatke nameniti dva odstotka svojega bruto domačega proizvoda. To je politična realnost, meni tudi premier Robert Golob. V sinočnjih Odmevih se je med drugim dotaknil tudi aktualnih protestov, referendumov in reform. Ostali poudarki oddaje: - Ukrajinski predsednik Zelenski po srečanju z ameriškim odposlancem z izrazi upanja. - Nemci pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami negotovi glede sprememb. - Nogometaši Celja z odlično predstavo v osmino finala konferenčne lige. Olimpija s slabo končala evropsko pot.
Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim. 1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim. 1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. Pravzaprav ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. Toda tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, vendar smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. Toda kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se vprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a mogočih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so mogoči zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, toda nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
V studiu Prvega gostimo mlade iz Celja, ki so se novembra vrnili z Mauritiusa, kjer so v štirih dneh opravili 90 kilometrov dolg pohod – odpravo v okviru projekta Mepi. Na poti so si sami postavljali šotore, si kuhali, se spopadali s komarji in žulji, a svojo nalogo odlično opravili. Mepi – mednarodno priznanje za mlade je namreč program, ki je namenjen temu, da mladi sprejemajo izzive in se udejstvujejo v prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnostih, pri tem pa spoznavajo sami sebe, gradijo svojo osebnost in se učijo vztrajnosti, odgovornosti in zaupanja v lastne spodobnosti. Pri mednarodni odpravi dijakov Srednje zdravstvene šole Celje na Mauritius torej ne gre za enkratno turistično potovanje v tujo deželo, temveč za piko na i večletnega učenja, napredovanja in prostovoljnega dela …
V studiu Prvega gostimo mlade iz Celja, ki so se novembra vrnili z Mauritiusa, kjer so v štirih dneh opravili 90 kilometrov dolg pohod – odpravo v okviru projekta Mepi. Na poti so si sami postavljali šotore, si kuhali, se spopadali s komarji in žulji, a svojo nalogo odlično opravili. Mepi – mednarodno priznanje za mlade je namreč program, ki je namenjen temu, da mladi sprejemajo izzive in se udejstvujejo v prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnostih, pri tem pa spoznavajo sami sebe, gradijo svojo osebnost in se učijo vztrajnosti, odgovornosti in zaupanja v lastne spodobnosti. Pri mednarodni odpravi dijakov Srednje zdravstvene šole Celje na Mauritius torej ne gre za enkratno turistično potovanje v tujo deželo, temveč za piko na i večletnega učenja, napredovanja in prostovoljnega dela …
Pritisk migracij na zunanje meje Evropske unije ne pojenja. Ena od treh bolj obremenjenih migracijskih poti ostaja tako imenovana zahodna balkanska pot, ki poteka tudi čez Slovenijo. Do sredine tega meseca je na nedovoljen način hrvaško-slovensko mejo prestopilo več kot 7.900 tujcev, kar je slabih 30 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Slovenija tako povečanega pritiska migrantov z obstoječimi zmogljivostmi za namestitev ne bo mogla več obvladovati. Vlada je zato konec februarja sklenila vzpostaviti dva nova začasna azilna domova - na Obrežju v občini Brežice in v občini Središče ob Dravi, čemur pa prebivalci niso naklonjeni. Kakšne so razmere na meji z migranti, kako jih obvladovati, kako in kje poskrbeti za oskrbo migrantov ter zakaj so lokalne skupnosti pri nas tako nenaklonjene azilnim domovom bomo ugotavljali v Studiu ob 17-ih z Gabrijelo Milošič. Gosti: - Direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj - Generalni direktor Direktorata za migracije Ministrstva za notranje zadeve Matej Torkar - Župan Brežic Ivan Molan - Župan Središča ob Dravi Toni Jelovica
Pritisk migracij na zunanje meje Evropske unije ne pojenja. Ena od treh bolj obremenjenih migracijskih poti ostaja tako imenovana zahodna balkanska pot, ki poteka tudi čez Slovenijo. Do sredine tega meseca je na nedovoljen način hrvaško-slovensko mejo prestopilo več kot 7.900 tujcev, kar je slabih 30 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Slovenija tako povečanega pritiska migrantov z obstoječimi zmogljivostmi za namestitev ne bo mogla več obvladovati. Vlada je zato konec februarja sklenila vzpostaviti dva nova začasna azilna domova - na Obrežju v občini Brežice in v občini Središče ob Dravi, čemur pa prebivalci niso naklonjeni. Kakšne so razmere na meji z migranti, kako jih obvladovati, kako in kje poskrbeti za oskrbo migrantov ter zakaj so lokalne skupnosti pri nas tako nenaklonjene azilnim domovom bomo ugotavljali v Studiu ob 17-ih z Gabrijelo Milošič. Gosti: - Direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj - Generalni direktor Direktorata za migracije Ministrstva za notranje zadeve Matej Torkar - Župan Brežic Ivan Molan - Župan Središča ob Dravi Toni Jelovica