Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V novogoriškem X-CENTRU, v sklopu projektov GO! 2025, Evropske prestolnice kulture je predstavil umetniško -znanstven projekt ISOLABS, ki preučuje vse, kar se dogaja v dolini Soče od njenega izvira do izliva. Projekt je zasnovan kot krajina forenzičnega raziskovanja in dialoga, raziskuje človekove sledi, kako se je vse skupaj prepletalo z okoljem, z lokalnimi in globalnimi skupnostmi. Projekt združuje natančnost znanstvenega raziskovanja z razsežnostmi konceptualne umetnosti. Vsi projekti Marka Peljhana se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike.
V novogoriškem X-CENTRU, v sklopu projektov GO! 2025, Evropske prestolnice kulture je predstavil umetniško -znanstven projekt ISOLABS, ki preučuje vse, kar se dogaja v dolini Soče od njenega izvira do izliva. Projekt je zasnovan kot krajina forenzičnega raziskovanja in dialoga, raziskuje človekove sledi, kako se je vse skupaj prepletalo z okoljem, z lokalnimi in globalnimi skupnostmi. Projekt združuje natančnost znanstvenega raziskovanja z razsežnostmi konceptualne umetnosti. Vsi projekti Marka Peljhana se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike.
Vlada je minuli torek obisk jugovzhodne Slovenije začela v Novem mestu s srečanjem z župani, kjer so razpravljali o reševanju romske problematike. Minister za delo Luka Mesec je predstavil že dopolnjena zakona o vrtcih in osnovni šoli, pravosodna ministrica Andreja Katič pa spremembo zakona o varstvu osebnih podatkov, ki področnim zakonom omogoča zbiranje podatkov na podlagi etnične pripadnosti. Zbrali smo tudi izjave nekaterih županov, ki opozarjajo na vse slabše razmere, župan občine Šentjernej, Jože Simončič meni, da »so ukrepi premili in prepočasni ter, da s kozmetičnimi popravki ne bo rešitev«.
Vlada je minuli torek obisk jugovzhodne Slovenije začela v Novem mestu s srečanjem z župani, kjer so razpravljali o reševanju romske problematike. Minister za delo Luka Mesec je predstavil že dopolnjena zakona o vrtcih in osnovni šoli, pravosodna ministrica Andreja Katič pa spremembo zakona o varstvu osebnih podatkov, ki področnim zakonom omogoča zbiranje podatkov na podlagi etnične pripadnosti. Zbrali smo tudi izjave nekaterih županov, ki opozarjajo na vse slabše razmere, župan občine Šentjernej, Jože Simončič meni, da »so ukrepi premili in prepočasni ter, da s kozmetičnimi popravki ne bo rešitev«.
Z letošnjim letom so nekoliko spremenjeni pogoji za pridobitev varstvenega dodatka za starejše. Sprememba omogoča pridobitev tega dodatka širšemu krogu prejemnikov, predvsem pa je pomembno, da za pridobitev ne bo več potrebno mučno pridobivanje (notarsko overjenih) potrdil o tem, v kolikšni meri se k preživljanju staršev zavezujejo njihovi otroci. Kako pridobivanje dodatka poteka po novem, kako je z vračljivostjo prejete pomoči po smrti prejemnika in kaj v praksi pomeni podaljševanje te pravice po uradni dolžnosti, kar je tudi novost, ki velja z letošnjim letom. Gostja: Špela Zupan, strokovna delavka pri Skupnosti centrov za socialno delo
Z letošnjim letom so nekoliko spremenjeni pogoji za pridobitev varstvenega dodatka za starejše. Sprememba omogoča pridobitev tega dodatka širšemu krogu prejemnikov, predvsem pa je pomembno, da za pridobitev ne bo več potrebno mučno pridobivanje (notarsko overjenih) potrdil o tem, v kolikšni meri se k preživljanju staršev zavezujejo njihovi otroci. Kako pridobivanje dodatka poteka po novem, kako je z vračljivostjo prejete pomoči po smrti prejemnika in kaj v praksi pomeni podaljševanje te pravice po uradni dolžnosti, kar je tudi novost, ki velja z letošnjim letom. Gostja: Špela Zupan, strokovna delavka pri Skupnosti centrov za socialno delo
Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva. Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo. Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma. Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.
Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva. Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo. Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma. Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.
Če bi gosta tokratne epizode Prvakov tedna vprašali o krajih njegove mladosti, bi verjetno v odgovoru navedel Kungoto in otok Šolto. Ljudsko glasbo sta mu približala babica in dedek. Harmoniko je igral, ko je sploh še ni zmogel držati v rokah. Pozneje se je zaljubil v jazz, a še prej končal srednjo elektro šolo in dve leti delal na terenu kot električar. Nato je nadaljeval študijsko pot, diplomirali na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasba in na glasbeni akademiji, smer klavir. Sledila so glasbena izpopolnjevanja v Bergamu in New Yorku. Pred 20 leti je s skupino prijateljev, zanesenjakov prišel na zamisel, da bi popestrili glasbeno, kulturno in družabno dogajanje v najstarejšem slovenskem mestu. Ustanovljeno je bilo društvo Arsana, istoimenski poletni festival je skoraj polnoleten. Letos od 14. junija do 7. septembra na 13 prizoriščih ponuja okoli 50 dogodkov. Gost Prvakov tedna je umetniški vodja ter direktor Festivala Arsana, Mladen Delin.
Če bi gosta tokratne epizode Prvakov tedna vprašali o krajih njegove mladosti, bi verjetno v odgovoru navedel Kungoto in otok Šolto. Ljudsko glasbo sta mu približala babica in dedek. Harmoniko je igral, ko je sploh še ni zmogel držati v rokah. Pozneje se je zaljubil v jazz, a še prej končal srednjo elektro šolo in dve leti delal na terenu kot električar. Nato je nadaljeval študijsko pot, diplomirali na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer glasba in na glasbeni akademiji, smer klavir. Sledila so glasbena izpopolnjevanja v Bergamu in New Yorku. Pred 20 leti je s skupino prijateljev, zanesenjakov prišel na zamisel, da bi popestrili glasbeno, kulturno in družabno dogajanje v najstarejšem slovenskem mestu. Ustanovljeno je bilo društvo Arsana, istoimenski poletni festival je skoraj polnoleten. Letos od 14. junija do 7. septembra na 13 prizoriščih ponuja okoli 50 dogodkov. Gost Prvakov tedna je umetniški vodja ter direktor Festivala Arsana, Mladen Delin.
Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč. Zbirko žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike, interpretirajo igralke Lučka Počkaj, Sabina Kogovšek in Vesna Jevnikar, za režijo pa je poskrbela Saška Rakef.
Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija - Programom Ars izdajamo zvočno knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri avtoric Agate Tomažič, Tamare Langus in Teje Kleč. Zbirko žanrsko zelo raznolikih besedil, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike, interpretirajo igralke Lučka Počkaj, Sabina Kogovšek in Vesna Jevnikar, za režijo pa je poskrbela Saška Rakef.
Dravska kolesarska pot velja za zelo uspešen mednarodni projekt evropskega formata, ki povezuje štiri države. Z uspehom je tesno povezan Uroš Rozman, aktualni direktor Regionalne razvojne agencije Koroška, ki meni, da moramo po vzoru severnih sosedov bolje izkoristiti tudi vodno gladino Drave in seveda vse znamenitosti ob njej. Kakšna je pot do tega cilja?
Dravska kolesarska pot velja za zelo uspešen mednarodni projekt evropskega formata, ki povezuje štiri države. Z uspehom je tesno povezan Uroš Rozman, aktualni direktor Regionalne razvojne agencije Koroška, ki meni, da moramo po vzoru severnih sosedov bolje izkoristiti tudi vodno gladino Drave in seveda vse znamenitosti ob njej. Kakšna je pot do tega cilja?
Ob izvolitvi novega papeža Leona XIV. se porajajo številna vprašanja. Je sicer dokaj znan znotraj Katoliške cerkve, a marsikdo se sprašuje, kakšen bo njegov pontifikat. V kolikšni meri bo sledil papežu Frančišku? V oddaji, pripravila sta jo Jasmina Bauman in Tomaž Gerden, smo za prve vtise ob njegovi izvolitvi vprašali mariborskega nadškofa in metropolita mag. Alojza Cvikla, celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža in župnijskega upravitelja Župnije Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik in predstojnika Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Sebastijana Valentana.
Ob izvolitvi novega papeža Leona XIV. se porajajo številna vprašanja. Je sicer dokaj znan znotraj Katoliške cerkve, a marsikdo se sprašuje, kakšen bo njegov pontifikat. V kolikšni meri bo sledil papežu Frančišku? V oddaji, pripravila sta jo Jasmina Bauman in Tomaž Gerden, smo za prve vtise ob njegovi izvolitvi vprašali mariborskega nadškofa in metropolita mag. Alojza Cvikla, celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža in župnijskega upravitelja Župnije Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik in predstojnika Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Sebastijana Valentana.
Na pedagoškem področju bi težko našli funkcijo, ki je Anton Baloh v minulih 44 letih, kolikor je dolga njegova pedagoška kariera, ne bi opravljal. Bil je skorajda vse, od razrednega učitelja na začetku svoje poklicne poti do ravnatelja osnovne šole na koncu, z vmesnimi postajami na vodstvenih položajih več šol in javnih zavodov. Bil je tudi svetovalec župana in glavni tajnik univerze ter šolski inšpektor. Skupaj s svojimi vsakokratnimi sodelavci si je prizadeval, da bi mladi iz šolskih klopi odnesli čim več znanja in lepih spominov. Številna priznanja dokazujejo, da mu je to v veliki meri tudi uspelo. Konec lanskega leta se je upokojil, zato ga je Jasna Preskar povabila, da poslušalcem predstavi svoje bogate izkušnje in tudi prihodnje načrte.
Na pedagoškem področju bi težko našli funkcijo, ki je Anton Baloh v minulih 44 letih, kolikor je dolga njegova pedagoška kariera, ne bi opravljal. Bil je skorajda vse, od razrednega učitelja na začetku svoje poklicne poti do ravnatelja osnovne šole na koncu, z vmesnimi postajami na vodstvenih položajih več šol in javnih zavodov. Bil je tudi svetovalec župana in glavni tajnik univerze ter šolski inšpektor. Skupaj s svojimi vsakokratnimi sodelavci si je prizadeval, da bi mladi iz šolskih klopi odnesli čim več znanja in lepih spominov. Številna priznanja dokazujejo, da mu je to v veliki meri tudi uspelo. Konec lanskega leta se je upokojil, zato ga je Jasna Preskar povabila, da poslušalcem predstavi svoje bogate izkušnje in tudi prihodnje načrte.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pod vodstvom izr. prof. dr. Katje Hrobat Virloget je fakulteta pridobila dvoletni mednarodni CERV projekt z naslovom RE 4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience, v katerem bodo antropologi, zgodovinarji, psihoterapevti in strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja iz obmejnih območij Slovenije, Italije in Avstrije poskušali zdraviti družbene rane zaradi težke zapuščine obmejnih dogodkov od fašizma, nacizma, druge svetovne vojne do istrskega eksodusa. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo. Oddaja je nastala v sodelovanju z EUROPE DIRECT Koper-Capodistria.
V istrskem prostoru so spomini na obmejno dogajanje v minulem stoletju različni. To so spomini različnih skupnosti ob slovensko-italijanski meji. O njih je treba spregovoriti in jih poslušati. Da bi se končno slišali, da bi poskusili razumeti drug drugega, da bi razvili empatijo in morda poiskali pot sprave. To je namen evropskega projekta, katerega vodilni partner je Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pod vodstvom izr. prof. dr. Katje Hrobat Virloget je fakulteta pridobila dvoletni mednarodni CERV projekt z naslovom RE 4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience, v katerem bodo antropologi, zgodovinarji, psihoterapevti in strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja iz obmejnih območij Slovenije, Italije in Avstrije poskušali zdraviti družbene rane zaradi težke zapuščine obmejnih dogodkov od fašizma, nacizma, druge svetovne vojne do istrskega eksodusa. V njegovem okviru so nedavno v Kopru pripravili okroglo mizo, na kateri smo slišali pričevanja o težkih obmejnih dogodkih 20. stoletja. Nekateri so svoje zgodbe sploh prvič delili z javnostjo. Oddaja je nastala v sodelovanju z EUROPE DIRECT Koper-Capodistria.
Svetovni voditelji, ki so zbrani v New Yorku na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, pozivajo k umiritvi razmer med Izraelom in gibanjem Hezbolah v Libanonu. Združene države Amerike, Evropska unija ter Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar so pozno sinoči objavili skupni poziv k 21-dnevni prekinitvi ognja na meji med Izraelom in Libanonom. Kot so zapisali, razmere tam predstavljajo nesprejemljivo tveganje za širši regionalni konflikt. Druge teme: - Bo že danes znana usoda ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stiojmenove Duh? Pred jutrišnjo interpelacijo se ugiba o njenem morebitnem odstopu. - Vlada bo predvidoma potrjevala predlog proračunov za prihodnji dve leti in obravnavala predlog novega plačnega zakona. - V Novi Gorici so se začeli 34-ti Dnevi evropske kulturne dediščine, na katerih je letos v ospredju dediščina kulturnih poti, mreženja in povezav.
Svetovni voditelji, ki so zbrani v New Yorku na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, pozivajo k umiritvi razmer med Izraelom in gibanjem Hezbolah v Libanonu. Združene države Amerike, Evropska unija ter Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar so pozno sinoči objavili skupni poziv k 21-dnevni prekinitvi ognja na meji med Izraelom in Libanonom. Kot so zapisali, razmere tam predstavljajo nesprejemljivo tveganje za širši regionalni konflikt. Druge teme: - Bo že danes znana usoda ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stiojmenove Duh? Pred jutrišnjo interpelacijo se ugiba o njenem morebitnem odstopu. - Vlada bo predvidoma potrjevala predlog proračunov za prihodnji dve leti in obravnavala predlog novega plačnega zakona. - V Novi Gorici so se začeli 34-ti Dnevi evropske kulturne dediščine, na katerih je letos v ospredju dediščina kulturnih poti, mreženja in povezav.
Boštjan Poklukar, Matteo Piantedosi in Davor Božinović so v Novi Gorici razpravljali o razmerah na zahodnobalkanski migracijski poti. Vodje policij treh držav so podpisali operativni memorandum glede skupnih tristranskih patrulj na hrvaški zunanji meji. V oddaji tudi o tem: -Vladna izhodišča za davek na stanovanjske nepremičnine še vedno dvigujejo prah. -V pričakovanju inavguracije Donalda Trumpa. -Kompleks Martex v Volčji Dragi prodan, a menda težave z urejanjem zemljiško-knjižnih zadev. - Slovenski rokometaši bodo na svetovnem prvenstvu igrali z Islandijo.
Boštjan Poklukar, Matteo Piantedosi in Davor Božinović so v Novi Gorici razpravljali o razmerah na zahodnobalkanski migracijski poti. Vodje policij treh držav so podpisali operativni memorandum glede skupnih tristranskih patrulj na hrvaški zunanji meji. V oddaji tudi o tem: -Vladna izhodišča za davek na stanovanjske nepremičnine še vedno dvigujejo prah. -V pričakovanju inavguracije Donalda Trumpa. -Kompleks Martex v Volčji Dragi prodan, a menda težave z urejanjem zemljiško-knjižnih zadev. - Slovenski rokometaši bodo na svetovnem prvenstvu igrali z Islandijo.
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Ljudski univerzi Lendava in Murska Sobota sta ob pomoči društva za socialno vključenost Mozaik v predstavili projekt za izboljšanje socialne vključenosti in funkcionalnih kompetenc romskih žensk. V projekt, ki so ga začeli izvajati oktobra, bo v treh letih vključenih 150 romskih žensk iz Pomurja. Pogovarjali smo se z Gregorjem Koširjem, podžupanom v začasnem opravljanju funkcije župana v občini Kočevje, ki meni da so v občini pri urejanju razmer v romskih naseljih naredili dodaten korak naprej. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Bal Canis zasedbe Aritmija ter skladbo Brat pirat zasedbe Balkan Boys. Na tujem delu se za glasove potegujejo Kucu banda s skladbo Shingyol in Juan Carlos Romero s skladbo El pañuelo de mi mare.
Ljudski univerzi Lendava in Murska Sobota sta ob pomoči društva za socialno vključenost Mozaik v predstavili projekt za izboljšanje socialne vključenosti in funkcionalnih kompetenc romskih žensk. V projekt, ki so ga začeli izvajati oktobra, bo v treh letih vključenih 150 romskih žensk iz Pomurja. Pogovarjali smo se z Gregorjem Koširjem, podžupanom v začasnem opravljanju funkcije župana v občini Kočevje, ki meni da so v občini pri urejanju razmer v romskih naseljih naredili dodaten korak naprej. Čas bo še za izbor skladb minulega meseca. Na domačem delu vam na izbiro ponujamo skladbo Bal Canis zasedbe Aritmija ter skladbo Brat pirat zasedbe Balkan Boys. Na tujem delu se za glasove potegujejo Kucu banda s skladbo Shingyol in Juan Carlos Romero s skladbo El pañuelo de mi mare.
Francoski predsednik Emanuel Macron je včerajšnje srečanje z ameriškim kolegom Donaldom Trumpom označil za prelomno na poti do premirja v Ukrajini. Mir pa ne sme pomeniti ukrajinske vdaje, poudarja, saj da ne moremo živeti v svetu, kjer se lahko nekaznovano kršijo mednarodne norme. Francija in več evropskih voditeljev je pripravljenih zagotoviti varnostna jamstva, vendar za to potrebujemo ameriško podporo, meni Macron, ki je pozval k povečanju obrambnih izdatkov. V oddaji tudi o tem: - Z delom začenjajo delovne skupine za paket šestih kmetijskih zakonov. - Avtobusa v center Goč še ni. - Na Tržaškem Krasu priprave na pust v polnem teku. - Košarkarji Slovenije kvalifikacije za letošnje evropsko prvenstvo zaključili s porazom proti Izraelu.
Francoski predsednik Emanuel Macron je včerajšnje srečanje z ameriškim kolegom Donaldom Trumpom označil za prelomno na poti do premirja v Ukrajini. Mir pa ne sme pomeniti ukrajinske vdaje, poudarja, saj da ne moremo živeti v svetu, kjer se lahko nekaznovano kršijo mednarodne norme. Francija in več evropskih voditeljev je pripravljenih zagotoviti varnostna jamstva, vendar za to potrebujemo ameriško podporo, meni Macron, ki je pozval k povečanju obrambnih izdatkov. V oddaji tudi o tem: - Z delom začenjajo delovne skupine za paket šestih kmetijskih zakonov. - Avtobusa v center Goč še ni. - Na Tržaškem Krasu priprave na pust v polnem teku. - Košarkarji Slovenije kvalifikacije za letošnje evropsko prvenstvo zaključili s porazom proti Izraelu.
Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.
Filmi, ki parodirajo kulturne in umetniške prakse tako imenovane visoke družbe, so postali stalnica. Performativne in novomedijske umetnosti se ponujajo kot hvaležen filmski material. Kako je šele z visoko kuhinjo in zvezdniškimi chefi, ki se povprečnemu človeku zdijo kot komičen vrhunec dekadence! Prav ta je tema Menija, kulinarične grozljivke Marka Myloda. Poznavalsko oko bo opazilo, da ima dogajanje na platnu strukturo sufijske ali zenovske zgodbe. V obeh praksah imamo duhovne mojstre, ki svoje učence izpostavijo številnim mučnim situacijam, da bi se soočili z lastnimi protislovji in se spopadli s svojim egom. Poleg tega je tu še znani tradicionalni simbol kaznujočega in očiščujočega ognja. Prav tega se loti zvezdniški filmski chef – torej tudi v prevodu Mojster – Slowak, ki na otok povabi različne predstavnike elit: filmske zvezdnike, priznane kuharske kritike, vzpenjajoče se in upokojene podjetnike, po naključju pa se tam znajde tudi poklicna spremljevalka. Slowak pripravlja veliko pojedino, najboljšo večerjo vseh časov. Elitne pogostitve so seveda tudi performansi, protagonist pa se odloči, da bo svojega pretiral do konca tako, da bodo vsi kaznovani za svoje grehe, vključno z njim. Kot je v duhovnih pripovedih v navadi, pa posebno, navidez paradoksalno pozitivno vlogo odigra prostitutka. Film se začne spogledovati z repertoarjem žanrov in njihovih trikov, z grozljivkami, trilerjem in akcijo, vendar gre za svojevrstno povzemanje, filmsko metafikcijo. Grozo vedno spremlja parodična grotesknost, kot bi bila tudi nanašalnost izraz samokritike, izčrpanosti filma kot umetnosti in njenega kulta. Vendar gre tu bolj za poigravanje in spogledovanje s takšno samokritiko kot za izrazito držo. Menu lahko gledamo kot alegorijo krize umetnosti in umetnika samega. Hlepenje po priznanju in slavi vodi v mizerijo; lastno delo je fetišizirano, želja pa je neskončna in se zato ne more uresničiti. Tako kot kuharstvo lahko iz hrane naredi kult, tudi kulturna produkcija iz umetnosti naredi kult, s čimer ji odvzame pomen. Namesto razsvetljevanja nastopi samonanašalni elitizem, želja po izražanju postane želja po sprejetosti. Istočasno pa je, kot nam film namigne, prav umetnost tista, ki lahko najde izhod iz lastne zagate. Navsezadnje je tudi Meni umetniško delo, ki to počne. Meni je zelo posrečen in pomenljiv komentar opisanega stanja. Morda je njegov edini problem to, da neprestano gradi suspenz, ki ga ne more docela uresničiti. Pri uporabi žanrskih tehnik in satiričnem spogledovanju z B-produkcijo naredi kakšen korak preveč in se zaplete, šala se vrne kot bumerang v počasnejšem letu. Kljub temu pa gre za enega najbolj relevantnih filmov leta.
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.
Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.
Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.
Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.
Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.
Tokratni Lokalni čas je odmeril Stane Kocutar. Od Festivala Lent do največje športne prireditve, ki jo gosti Maribor to poletje. In vse vmes. Tam najdete tudi medeno tržnico in ko se okrepčate zavijete na Slovensko planinsko pot. Ideja o njej se je porodila prav, kakopak - Mariborčanu.
Tokratni Lokalni čas je odmeril Stane Kocutar. Od Festivala Lent do največje športne prireditve, ki jo gosti Maribor to poletje. In vse vmes. Tam najdete tudi medeno tržnico in ko se okrepčate zavijete na Slovensko planinsko pot. Ideja o njej se je porodila prav, kakopak - Mariborčanu.
Na 755 metrih nadmorske višine se na severozahodnem robu Banjške planote začenja 12 km dolga krožna pot Lom je moj dom, ki so jo uradno odprli poleti leta 2020. Slabih 20 let je rasla ideja o krožni poti, na kateri bi bila v smiselno in pripovedno celoto strnjena dediščina in pripovedi s Kanalskega Loma in okolice. Z informacijskimi tablami ob poti želijo pohodnikom približati življenje v teh krajih nekoč in danes. Ustvarjalce poti je na Turistični kmetiji Široko obiskala Mateja Grebenjak. Slišali bomo, kako lahko otroke motiviramo z obiskom Širokolandije na poti, kako je 20 let rasla ideja o pohodniški poti in kaj je posebnost poti, speljane na kraškem svetu.
Na 755 metrih nadmorske višine se na severozahodnem robu Banjške planote začenja 12 km dolga krožna pot Lom je moj dom, ki so jo uradno odprli poleti leta 2020. Slabih 20 let je rasla ideja o krožni poti, na kateri bi bila v smiselno in pripovedno celoto strnjena dediščina in pripovedi s Kanalskega Loma in okolice. Z informacijskimi tablami ob poti želijo pohodnikom približati življenje v teh krajih nekoč in danes. Ustvarjalce poti je na Turistični kmetiji Široko obiskala Mateja Grebenjak. Slišali bomo, kako lahko otroke motiviramo z obiskom Širokolandije na poti, kako je 20 let rasla ideja o pohodniški poti in kaj je posebnost poti, speljane na kraškem svetu.
Nenehno se nam mudi: hitimo, smo polni nemira, razdražljivi, nepotrpežljivi, v stresu ... Naglica je stanje duše, oddaljene od Boga, in uničuje in krade odnose. Edini, ki daje notranji mir, je naš Bog, ki nas vabi: ˝Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, kajti moj jarem je prijeten in breme z menoj lahko.˝ Sprejmimo Njegovo vabilo – prihajajmo v Božjo prisotnost in ostajajmo v njej stanovitni v vsakršnih okoliščinah. Veselimo se druženja z Gospodom v molitvah, prošnjah in zahvaljevanju. Ko živimo po Božji besedi, smo kakor drevo ob vodni strugi, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene; vse, kar delamo, uspeva, v nas pa domuje Božji mir, ki presega vse in varuje naše srce in um v vsakršnih okoliščinah. Bog se neskončno veseli našega bivanja v Njem in nas ljubi z neskončno potrpežljivo ljubeznijo, ki je sad miru. Tudi ko imamo največ dela, si vzemimo čas Zanj – tedaj še prav posebej, da ostanemo močni v notranjem miru. Tudi Jezus Kristus, Božji sin, ni nikoli tekal ali bil v naglici. Čeprav je deloval na zemlji le dobra tri leta, nikdar ni ničesar počel »na normo« ali bil paničen in živčen. Vselej si je vzel miren čas za druženje z Očetom v molitvi. Človek, ne misli, da zmoreš vse sam! Nikar ne malikuj sebe! Vedi: brez Boga ne moreš storiti ničesar. Zato začni hoditi umirjeno kot Jezus in večkrat pojdi v tišino, da boš slišal Boga! Odstrani naglico iz svojega življenja. Več hodi in manj tekaj! Ne híti, ne vozi nestrpno – parkiraj avtomobil malo dlje od cilja in več pešači! Ne razburjaj se toliko! In nikoli se ne imej za žrtev okoliščin! Hudič je tisti, ki pritiska na nas in nam jemlje mir in čas za Boga. Nikar mu tega ne dovolimo! Naj bo vse, kar počnemo, v Božjo slavo. In naj se nam ne mudi – Bog nas je vendar osvobodil za večno življenje v spoznanju Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Nenehno se nam mudi: hitimo, smo polni nemira, razdražljivi, nepotrpežljivi, v stresu ... Naglica je stanje duše, oddaljene od Boga, in uničuje in krade odnose. Edini, ki daje notranji mir, je naš Bog, ki nas vabi: ˝Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, kajti moj jarem je prijeten in breme z menoj lahko.˝ Sprejmimo Njegovo vabilo – prihajajmo v Božjo prisotnost in ostajajmo v njej stanovitni v vsakršnih okoliščinah. Veselimo se druženja z Gospodom v molitvah, prošnjah in zahvaljevanju. Ko živimo po Božji besedi, smo kakor drevo ob vodni strugi, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene; vse, kar delamo, uspeva, v nas pa domuje Božji mir, ki presega vse in varuje naše srce in um v vsakršnih okoliščinah. Bog se neskončno veseli našega bivanja v Njem in nas ljubi z neskončno potrpežljivo ljubeznijo, ki je sad miru. Tudi ko imamo največ dela, si vzemimo čas Zanj – tedaj še prav posebej, da ostanemo močni v notranjem miru. Tudi Jezus Kristus, Božji sin, ni nikoli tekal ali bil v naglici. Čeprav je deloval na zemlji le dobra tri leta, nikdar ni ničesar počel »na normo« ali bil paničen in živčen. Vselej si je vzel miren čas za druženje z Očetom v molitvi. Človek, ne misli, da zmoreš vse sam! Nikar ne malikuj sebe! Vedi: brez Boga ne moreš storiti ničesar. Zato začni hoditi umirjeno kot Jezus in večkrat pojdi v tišino, da boš slišal Boga! Odstrani naglico iz svojega življenja. Več hodi in manj tekaj! Ne híti, ne vozi nestrpno – parkiraj avtomobil malo dlje od cilja in več pešači! Ne razburjaj se toliko! In nikoli se ne imej za žrtev okoliščin! Hudič je tisti, ki pritiska na nas in nam jemlje mir in čas za Boga. Nikar mu tega ne dovolimo! Naj bo vse, kar počnemo, v Božjo slavo. In naj se nam ne mudi – Bog nas je vendar osvobodil za večno življenje v spoznanju Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
V finalu državnega prvenstva v rokometu sta se še drugič pomerili moštvi Gorenja in Slovana. Včerajšnji obračun so v Rdeči dvorani gostili Velenjčani. Ob analizi napete tekme se posvetimo še dodatnim kvalifikacijam za popolnitev jadranske lige v košarki. Ilirija se na tej poti meri že z drugim nekdanjim evropskim klubskim prvakom, z zagrebško Cibono, ki je z Draženom Petrovićem v košarkarskih dvoranah kraljevala sredi 80. let prejšnjega stoletja.
"Konec je, mrtev sem," je svoji ekipi na poti do prelaza Loze povedal Tadej Pogačar in se počasi začel oddaljevati od rumenega Jonasa Vingegaarda. Dvoboj za skupno zmago se je tedaj dokončno prelomil v prid Danca.
"Konec je, mrtev sem," je svoji ekipi na poti do prelaza Loze povedal Tadej Pogačar in se počasi začel oddaljevati od rumenega Jonasa Vingegaarda. Dvoboj za skupno zmago se je tedaj dokončno prelomil v prid Danca.
Na kolesarski dirki po Franciji se je prva letošnja vožnja na čas končala v skladu s pričakovanji. Svetovni prvak Belgijec Remco Evenepoel je dosegel etapno zmago, Tadej Pogačar pa je z odlično vožnjo zanesljivo obdržal rumeno majico. Tokrat je bil sogovornik v rednem dnevnem valovskem kolesarskem podkastu Jani Brajkovič, ki je pred dvanajstimi leti na francoski pentlji osvojil 9. mesto, na začetku kariere pa je prav v vožnji na čas osvojil tudi naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani. Brajkovič meni, da se Tour razvija v pravo smer za dvakratnega šampiona dirke Tadeja Pogačarja. V vožnji na čas se forme ne da skriti. Ne slabe, ne dobre. Upravičeno se ji reče ura (oziroma v tem primeru pol ure) resnice in sedma etapa je prikazala realno razmerje moči. Naš poročevalec Igor Tominec dodaja, da se tudi Primož Roglič počasi, a vztrajno bliža zmagovalnemu odru in da predvsem končno spet vozi Tour, v katerem nima zapletov in je lahko konkurenčen. Brajkovič dodaja, da ima Roglič že od nekdaj v nogah zmago na Touru, da pa je nikakor ni znal uresničiti. Vendar letos ni zadnje leto za to priložnost.
Na kolesarski dirki po Franciji se je prva letošnja vožnja na čas končala v skladu s pričakovanji. Svetovni prvak Belgijec Remco Evenepoel je dosegel etapno zmago, Tadej Pogačar pa je z odlično vožnjo zanesljivo obdržal rumeno majico. Tokrat je bil sogovornik v rednem dnevnem valovskem kolesarskem podkastu Jani Brajkovič, ki je pred dvanajstimi leti na francoski pentlji osvojil 9. mesto, na začetku kariere pa je prav v vožnji na čas osvojil tudi naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani. Brajkovič meni, da se Tour razvija v pravo smer za dvakratnega šampiona dirke Tadeja Pogačarja. V vožnji na čas se forme ne da skriti. Ne slabe, ne dobre. Upravičeno se ji reče ura (oziroma v tem primeru pol ure) resnice in sedma etapa je prikazala realno razmerje moči. Naš poročevalec Igor Tominec dodaja, da se tudi Primož Roglič počasi, a vztrajno bliža zmagovalnemu odru in da predvsem končno spet vozi Tour, v katerem nima zapletov in je lahko konkurenčen. Brajkovič dodaja, da ima Roglič že od nekdaj v nogah zmago na Touru, da pa je nikakor ni znal uresničiti. Vendar letos ni zadnje leto za to priložnost.
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
Delegaciji Izraela in palestinskega gibanja Hamas sta na poti v Kairo, kjer se danes, dan pred drugo obletnico Hamasovega napada, začenjajo pogajanja o načrtu Donalda Trumpa za končanje vojne v Gazi. Dogovorili naj bi se o izpustitvi talcev in umiku izraelskih sil iz dela enklave. V oddaji tudi o tem: -Premier in finančni minister bosta poslancem predstavila predlog proračunov za prihodnji dve leti. -Na mejnem prehodu Fernetiči se odpira dodatni pas za nadzor na meji. -V Novi Gorici sta začela delovati prva podporna programa za posameznike z motnjami hranjenja. -Tadej Pogačar je evropski prvak v kolesarstvu. -Nogometaši Primorja so premagali Koper.
Delegaciji Izraela in palestinskega gibanja Hamas sta na poti v Kairo, kjer se danes, dan pred drugo obletnico Hamasovega napada, začenjajo pogajanja o načrtu Donalda Trumpa za končanje vojne v Gazi. Dogovorili naj bi se o izpustitvi talcev in umiku izraelskih sil iz dela enklave. V oddaji tudi o tem: -Premier in finančni minister bosta poslancem predstavila predlog proračunov za prihodnji dve leti. -Na mejnem prehodu Fernetiči se odpira dodatni pas za nadzor na meji. -V Novi Gorici sta začela delovati prva podporna programa za posameznike z motnjami hranjenja. -Tadej Pogačar je evropski prvak v kolesarstvu. -Nogometaši Primorja so premagali Koper.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.
Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.
Več županov se je namreč odločilo za ustanovitev politične stranke Zveza list lokalnih skupnosti, na kratko Skupnost. Zdaj vlagajo potrebno dokumentacijo za ustanovitev stranke, na ustanovnem dogodku pa so za predsednika izvolili župana Hrastnika Marka Funkla. V oddaji tudi o tem: - Danes razmere na avtocesti proti meji z Italiji niso tako problematične, kot včeraj - Selekcijsko-trsničarsko središče Vrhpolje: Predstavili nove načine obdelave tal v vinogradih - Po ogledu geologa odprta večina poti v Tolminskih koritih - Začenja se evropsko prvenstvo v košarki.
Več županov se je namreč odločilo za ustanovitev politične stranke Zveza list lokalnih skupnosti, na kratko Skupnost. Zdaj vlagajo potrebno dokumentacijo za ustanovitev stranke, na ustanovnem dogodku pa so za predsednika izvolili župana Hrastnika Marka Funkla. V oddaji tudi o tem: - Danes razmere na avtocesti proti meji z Italiji niso tako problematične, kot včeraj - Selekcijsko-trsničarsko središče Vrhpolje: Predstavili nove načine obdelave tal v vinogradih - Po ogledu geologa odprta večina poti v Tolminskih koritih - Začenja se evropsko prvenstvo v košarki.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Tomi, Boštjan, Primož in Jani se spominjajo šestega albuma VI, ki so ga posneli v živo na stadionskem koncertu. O tem, zakaj danes na tisto obdobje gledajo kot na krizo Siddharte. In v kolikšni meri je k temu pripomogel koncert na stadionu Stožice. Ter o tem, kako jih je ta preizkušnja prizemljila in dolgoročno še bolj okrepila.
Tomi, Boštjan, Primož in Jani se spominjajo šestega albuma VI, ki so ga posneli v živo na stadionskem koncertu. O tem, zakaj danes na tisto obdobje gledajo kot na krizo Siddharte. In v kolikšni meri je k temu pripomogel koncert na stadionu Stožice. Ter o tem, kako jih je ta preizkušnja prizemljila in dolgoročno še bolj okrepila.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Pri zadnjih okužbah zdravnikov v Mariboru gre verjetno za vnos iz tujine. Minister za zdravje Tomaž Gantar meni, da se to ne bi smelo zgoditi, vsem, ki nimajo nujnih poti v tujino – tudi Hrvaško – pa te odsvetuje.
Sredi julija se je Jožko Dakskobler iz Podbrda odpravil po poti gasilskega camina po severnem Primorskem. Ne, ne gre za nobeno uradno romarsko pot, temveč cilj, ki si ga je zastavil sam že pred časom in oblikoval več etap, dolgih tudi po 40 kilometrov. Obiskal bo vseh 42 prostovoljnih gasilskih društev na tem območju in skupno prehodil kakšnih 800 kilometrov. Dolgoletnega predsednika regijskega sveta pri Gasilski zvezi Slovenije za severnoprimorsko regijo, nekdanjega dolgoletnega poveljnika tolminske gasilske zveze in občinskega štaba civilne zaščite, gonilno silo gorskega maratona štirih občin, lokalnega vodnika po nekdanji Rapalski meji, ljubitelja zborovskega petja, narave, gora ter Baške grape in Slovenije nasploh je na poti po gasilskem caminu ta torek ujela Mariša Bizjak.
Sredi julija se je Jožko Dakskobler iz Podbrda odpravil po poti gasilskega camina po severnem Primorskem. Ne, ne gre za nobeno uradno romarsko pot, temveč cilj, ki si ga je zastavil sam že pred časom in oblikoval več etap, dolgih tudi po 40 kilometrov. Obiskal bo vseh 42 prostovoljnih gasilskih društev na tem območju in skupno prehodil kakšnih 800 kilometrov. Dolgoletnega predsednika regijskega sveta pri Gasilski zvezi Slovenije za severnoprimorsko regijo, nekdanjega dolgoletnega poveljnika tolminske gasilske zveze in občinskega štaba civilne zaščite, gonilno silo gorskega maratona štirih občin, lokalnega vodnika po nekdanji Rapalski meji, ljubitelja zborovskega petja, narave, gora ter Baške grape in Slovenije nasploh je na poti po gasilskem caminu ta torek ujela Mariša Bizjak.
Matjaž Brojan, radijski upokojenec, je novinar z dušo in srcem. Raziskovalna in zbirateljska žilica mu še vedno ne dasta miru, prebiranje vsakodnevih novic, predvsem z njegovega, domžalskega konca, pa mu oplemeniti njegov vsakdan. Svoje radijsko delo še vedno vzorno hrani in delček tega je prelil tudi na papir. Avtor kar nekaj knjig je zdaj predstavil najnovejšo, Poti slovenskih legend s podnaslovom Radijska serija o nenavadnostih svojevrstnega izročila Slovencev. Matjaža Brojana je vedno lepo obiskati.
Matjaž Brojan, radijski upokojenec, je novinar z dušo in srcem. Raziskovalna in zbirateljska žilica mu še vedno ne dasta miru, prebiranje vsakodnevih novic, predvsem z njegovega, domžalskega konca, pa mu oplemeniti njegov vsakdan. Svoje radijsko delo še vedno vzorno hrani in delček tega je prelil tudi na papir. Avtor kar nekaj knjig je zdaj predstavil najnovejšo, Poti slovenskih legend s podnaslovom Radijska serija o nenavadnostih svojevrstnega izročila Slovencev. Matjaža Brojana je vedno lepo obiskati.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
Arhitekt Matija Suhadolc že več kot 60 let s spojem tehničnega znanja in smislom za estetiko snuje družinske hiše, šole, tovarne, industrijske in sakralne objekte. Njegov arhitekturni opus obsega več kot 600 del, od prenov do novogradenj v Sloveniji in tujini. Med drugim prenovo glavne pošte v središču Ljubljane, Stare mestne elektrarne, gimnazij Moste in Poljane. Pomemben del svoje poklicne poti je posvetil tudi obnovi in gradnji sakralne kulturne dediščine. Prenavljal in načrtoval je cerkvene stavbe, muzeje, knjižnice in bogoslužne prostore. Zato mu je Katoliška cerkev na Slovenskem letos podelila najvišje odlikovanje.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
V studiu Prvega gostimo mlade iz Celja, ki so se novembra vrnili z Mauritiusa, kjer so v štirih dneh opravili 90 kilometrov dolg pohod – odpravo v okviru projekta Mepi. Na poti so si sami postavljali šotore, si kuhali, se spopadali s komarji in žulji, a svojo nalogo odlično opravili. Mepi – mednarodno priznanje za mlade je namreč program, ki je namenjen temu, da mladi sprejemajo izzive in se udejstvujejo v prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnostih, pri tem pa spoznavajo sami sebe, gradijo svojo osebnost in se učijo vztrajnosti, odgovornosti in zaupanja v lastne spodobnosti. Pri mednarodni odpravi dijakov Srednje zdravstvene šole Celje na Mauritius torej ne gre za enkratno turistično potovanje v tujo deželo, temveč za piko na i večletnega učenja, napredovanja in prostovoljnega dela …
V studiu Prvega gostimo mlade iz Celja, ki so se novembra vrnili z Mauritiusa, kjer so v štirih dneh opravili 90 kilometrov dolg pohod – odpravo v okviru projekta Mepi. Na poti so si sami postavljali šotore, si kuhali, se spopadali s komarji in žulji, a svojo nalogo odlično opravili. Mepi – mednarodno priznanje za mlade je namreč program, ki je namenjen temu, da mladi sprejemajo izzive in se udejstvujejo v prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnostih, pri tem pa spoznavajo sami sebe, gradijo svojo osebnost in se učijo vztrajnosti, odgovornosti in zaupanja v lastne spodobnosti. Pri mednarodni odpravi dijakov Srednje zdravstvene šole Celje na Mauritius torej ne gre za enkratno turistično potovanje v tujo deželo, temveč za piko na i večletnega učenja, napredovanja in prostovoljnega dela …
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
Miha Lobnik je sociolog, prvi Zagovornik načela enakosti, ki opozarja na diskriminacijo v družbi, v kateri vsak peti vprašani meni, da je že bil diskriminiran. Kjer ženske na razgovorih za delo, tudi v javnem sektorju, še vedno dobivajo vprašanja o morebitnih načrtih za nosečnost in kjer vsi objekti v javni rabi še vedno niso prilagojeni gibalno oviranim. Z Miho Lobnikom, ki je med drugim ustanovitelj Legebitre in skupnostnega testiranja na HIV, se je tudi o tem, ali se je homofobija od takrat, ko je organiziral prvo Parado ponosa, spremenila, ter zakaj ni dovolj, da samo govorimo, da smo tolerantna in enakopravna družba, pogovarjal Gorazd Rečnik.
Miha Lobnik je sociolog, prvi Zagovornik načela enakosti, ki opozarja na diskriminacijo v družbi, v kateri vsak peti vprašani meni, da je že bil diskriminiran. Kjer ženske na razgovorih za delo, tudi v javnem sektorju, še vedno dobivajo vprašanja o morebitnih načrtih za nosečnost in kjer vsi objekti v javni rabi še vedno niso prilagojeni gibalno oviranim. Z Miho Lobnikom, ki je med drugim ustanovitelj Legebitre in skupnostnega testiranja na HIV, se je tudi o tem, ali se je homofobija od takrat, ko je organiziral prvo Parado ponosa, spremenila, ter zakaj ni dovolj, da samo govorimo, da smo tolerantna in enakopravna družba, pogovarjal Gorazd Rečnik.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Slovenske ceste se ob konicah dušijo v gnečah. Razmere na cestah se bodo s prihodom poletja in turistične sezone še poslabšale, v določeni meri tudi zaradi obnovitvenih del na nekaterih odsekih. Vozniki se na to lahko pripravijo, daljše trajanje poti pogosto tudi vračunajo ob odhodu, vseeno pa se daljšim kolonam in slabi volji ne morejo izogniti. O problematiki zastojev na slovenskih avtocestah, še posebej na štajerskem kraku, smo se pogovarjali z Zvonkom Zavasnikom z Družbe za avtoceste Republike Slovenije.
Slovenske ceste se ob konicah dušijo v gnečah. Razmere na cestah se bodo s prihodom poletja in turistične sezone še poslabšale, v določeni meri tudi zaradi obnovitvenih del na nekaterih odsekih. Vozniki se na to lahko pripravijo, daljše trajanje poti pogosto tudi vračunajo ob odhodu, vseeno pa se daljšim kolonam in slabi volji ne morejo izogniti. O problematiki zastojev na slovenskih avtocestah, še posebej na štajerskem kraku, smo se pogovarjali z Zvonkom Zavasnikom z Družbe za avtoceste Republike Slovenije.