Opis epizode

Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva.
Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo.
Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma.
Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje.

Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.

Ars