Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Ocene
Ocene

Andrej Blatnik: Knjige na poti

6 min 03.06.2024

Andrej Blatnik: Knjige na poti

6 min 03.06.2024

Piše Iztok Ilich,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.«
V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.«
Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo.
V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami.
Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.«
Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma.
V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …

Vlado Motnikar

Prikaži več
Prikaži manj

Ocene

Opis epizode

Piše Iztok Ilich,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.«
V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.«
Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo.
V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami.
Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.«
Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma.
V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …

Vlado Motnikar

Vse epizode

1936. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine